KRONIKA KNJIŽEVNOST
PILONOVI SPOMINI. Zagledal sem se v svojo preteklost . je zapisal znani slovenski montparnasovec Veno Pilon v uvodnem stavku k svoji knjigi Na robu* in s tem poudaril, da gre za tnemoarsko delo. Izid knjige je povezan s Pilonovo vrnitvijo v domovino, pomeni torej tudi važen mejnik v nenavadno bogatem življenju primorskega rojaka, saj se vrata kot človek, ki je življenje ljubil do roba in nam zalo lahko marsikaj [love. Za tiste pa. ki jim je znano, da je Pilon včasih čopič zamenjal s peresom, bo publikacija zanimiva tudi s te strani. Sieer pa razlogov za nastanek knjige ne smemo iskati zgolj v zunanjih pobudah, iz knjige je razvidno, da je bila avtorjeva odločitev globlje narave. da  je živo povezana z  njegovim  občutkom  življenjske  navzočnosti.
Ker je Pilon zajel \ svojih spominih domala vso svojo preteklost, časovni kompleks blizu sedemdesetih let. je moral izbrati poseben način, da je mogel na sorazmerno majhnem prostoru razvrstiti obsežno gradivo. Metoda je preprosta: iz velike eelote je odbral zvečine samo drobce, ki so značilni za posamezna slikarjeva obdobja, vendar po svoji vsebini ne taka. da bi zahtevala shematično kontinuiteto. S leni načinom si je pustil odprla vrata pri izboru, razvrščanju in razmerju snovi ter tako ustvaril svojevrsten moderen mozaik. V glavni črti je obdržal le časovno perspektivo, ker je bil končni smoter vendarle   pokazati  svoj   obraz   v   luči   lastnega   razvoja.   V   linearni   časovni   tok  so
*  Veno  Pilon.  Na   robu.  Slovenska  matica   1965.
1188
pogosto vpleteni analitični posegi, kakor so jih terjali posamezni deli avtobio-grafije. Kljub navidezni fragmentarnosti, ki jo ustvarja zaporedje številnih navedkov, zgodb, podatkov, marginalij, opisov, razmišljanj in povzetkov, je knjiira ubrana celota in v okviru svojega koncepta smotrno razpreda življenjsko resnico Pilona. človeka  in  umetnika.
Prve strani je Pilon posvetil svojemu otroštvu v Ajdovščini, posebej očetu Menigu, furlanskemu prišleku, ter ob njem skušal ugotoviti osnove lastnega temperamenta. To. kar nas že na začetku Pilonove knjige pritegne, je njegov način pisanja, zakaj oblikuje ga človek sproščenih misli, odkrit, vedno priprav-pravljen na humor in ironijo. Plastičnost poudarja izreden smisel za nepričakovane nadrobnosti, kar je opazna odlika celotnega dela. čeravno s tem nadrobnim popisom  zaustavlja enakomeren časovni  ritem.
Osrednje bravčevo zanimanje je posvečeno razvoju Pilonove umetniške poti. To je hkrati tudi poglavni problem vse knjige, avtor pa ga obravnava predvsem \ prvi polovici spominov. Njegov razvoj se je začel v kulturnem ozračju takratne Gorice, kjer je obiskoval realko, našel prvi stik z umetnostjo, našel prve somišljenike in prijatelje. Iz te zgodnje dobe naj omenim vsaj komponista Marija Kogoja in slikarja Lojzeta Spacapana. Oba sta \ Pitonu pustila grenko sled; Kogoj je umetniško pot končal prezgodaj zaradi duševne bolezni. Spacapana pa so Italijani zvabili v Milano in se je odtujil domovini. Izmed slikarskih pobud je pomembno srečanje z. Jakopičevo umetnostjo in s Tratnikom. Potem ga je zajela prva svetovna vojna, kar pa je zanj pomenilo začetek življenjske odise-jade. V spominih je precej prostora posvetil ruskemu ujetništvu, kjer je dočakal oktobrska revolucijo in dogodke po njej. Ob vrnitvi je iz Rusije prinesel tudi kolekcijo akvarelov, jih razstavil v Jakopičevem paviljonu in doživel prvi umetniški uspeh. Ti akvareli so zgodnja Pilonova slikarska laza. ki ji je kmalu sledil premik v modernistične smeri, ki jih je začel intenzivneje spoznavali na študijih v Pragi, na Dunaju, v Berlinu in Firencah ter si ta čas izoblikoval lasten slog: reducirana črta in rustika v socialnih motivih ter \ domači, primorski, pokrajini. Tak se je uveljavil na samostojni razstavi v Rimu in bil nagrajen na mednarodnem bienalu v Irstu. Ko Pilon opisuje to svojo pot. nam zgodaj razkrije, da ga ta umetniška forma kljub vidnemu uspehu notranje ni zadovoljevala, ampak ga puščala razdvojenega zaradi enostranosti. Takrat je živel doma v Ajdovščini in bil živa priča naraščajočemu rasističnemu vdiranju v slovensko narodno bit. Umetniški skepsi in političnemu nasilju se je pridružil se Pilonov gospodarski polom. Iz. te splošne krize se je skušal rešiti z begom v Pariz, kjer se je prepustil montparnaški bohemi. zlasti njeni brezimnosti. To dejanje mu ni prineslo rešitve v umetniškem iskanju, pač pa je postalo življenjska kulminaeija. Pilon je nenadoma in proti pričakovanju vseh opustil slikarstvo in se ni nikoli več s tako močjo vrnil k njemu, pač pa se je oprijel umetniške fotografije. Bravcu je žal. da je slikar ta svoj usodni prelom bolj ali manj obšel in ga ob koncu knjige komentiral le s kratko izjavo, češ da bi to zahtevalo posebno študijo, ki pa je ni sposoben napisati. Vzrokov za ta molk je najbrž več. vt\e\\ pa je najbrž tudi \ naravi knjige. Pilonova govorica je v teh poglavjih še vedno pogumno iskriva in se raje opaja nad odkritji Mont-parnassa. nad bleščečimi imeni velikih slikarjev iu nad črno resnico boheme tisočev, ki so kot on prišli tja iskat slavo. Sredi obešenjaškega humorja Pilon nikakor ni pripravljen analizirati svojega umetniškega brodoloma. Sicer pa: ali nima   tudi   Pilon   pravice   do   svoje   zaklenjene   kamrice?   Tako   nam   raje   sipa
1189
številne dogodke, prigode in nas vadi v duhovitosti. Pomembnejši datum Mont-parnassa je Pilonova poroka s Parižanko. kar ga je življenjsko povezalo s Francijo.
Vse. kar je zapisal o drugi svetovni vojni in času po njej. se le obrobno dotika umetnosti, ker omenja le kratka srečanja s pomembnimi slikarji ali navezuje zgolj asociacije na taka srečanja v preteklosti (Sutin. Miro. Ernst. Pi-casso). Tako knjiga v tej smeri popušča, čeravno je Pilon spet in spet vzel v roke vsaj skicirko. Novo poglavje v drugi polovici knjige začenja Pilonovo zanimanje za besedno umetnost, za lastno verzificiranje — precej verzov je vpletel med spomine — in prevajanje slovenskih pesnikov v Francoščino, pri čemer mu je bil v močno oporo Jean Vodaine. pravzaprav večkrat nagrajeni čevljar pesnik Pred Kavčič, znan po originalni reviji Dire. kjer je Pilon objavil svoje prevode. Pilon seveda ne bi bil Pilon. če se ob svojem pesnikovanju ne bi hudomušno nasmihal.
Spomini na povojni čas so v primerjavi z razgibano vsebino prvega dela koncipirani mnogo bolj deskriptivno, se vedno pogosteje ustavljajo ob zunanjih dogodkih, vendar še kljub temu izžarevajo neizčrpno Pilonovo življenjsko voljo. Intenzivno se vključuje v povojne dogodke, nehote postane naš kulturni ataše in se pri njem oglašajo vsi. ki so prihajali v Francijo odkrivat zahodno umetnost. Sam pa si medtem želi v domače kraje. Ko prebiramo njegove misli in vtise z obiskov pri nas. se nam nehote vzbujajo pomisleki ob tako subjektivnem odnosu do naše takratne stvarnosti, toda to menda sodi že v zgodovino. Rad se spominja sodelovanja pri filmu Na svoji zemlji in popotovanj po Sloveniji. Sicer pa ga je poslej nadlegovala misel na vrnitev. Končno se je le odločil, da se bo z ženo preselil na domača tla. pa mu je takrat žena umrla. Ko se poslavlja od njenega groba, se poslavlja tudi od Francije: Montparnaški cikel mojega življenja je zaključen. —  Jaz. se vrnem  v svoje rodne kraje.
Tako je Veno Pilon izpolnil svoj mozaik s številnimi drobci, ki so bistveni sestavni del njegove podobe ali pa samo obrobni zapis, skozi katerega pa vendarle utripa življenjska resnica našega svetovljana. Drugače bodo te spomine prebirali Pilonovi prijatelji in znanci, drugače ostali, vsem pa bo zagotovo očita Pilonova svetla zavest lastnega bivanja, iskrivost njegovega duha. ki se mu pozna pariški zrak, slehernega bo lahko pritegnila vedrina, odkritost in. zlasti na zadnjih straneh knjige, globoka človeška čustvena prizadetost. In čeprav je mnogo Pilona ostalo še neodkritega, bi nam bilo resnično žal. ko ne bi poznali vsaj  tega. kar nam je dal s svojim zapisom.
Nepogrešljivo dopolnilo h knjigi je njen likovni del. kar je razumljivo in logično, saj gre za spomine znanega domačega slikarja. Med besedilom je Pilon objavil okrog petdeset grafičnih enot. od jedkanice. litografij, linorezov, risb in krokijev do fotografij in montaže. Tako v knjigi najdemo mnoge reprezentativne stvaritve, na primer Lakoto. Ajdovščino, Meniga. ki so značilne za Pilonovo zlato dobo. vrsto dokumentarnih risb iz pariškega življenja, recimo. Montparnaška internacionala (Zao \Vou-ki. Dominiguez. Baumeister. Jacornetti. Arp. Mušič). Ciril Kosmač na Montpamassu. Clochardi ob Seini. mnoga drobna dopolnila k besedilu ter številne reprodukcije umetniških fotografij (Anne-Marie. Zadkine, Dve maski. Commedia dellarte). Pilonu ni mogoče oporekati, da z likovnim deležem ni ustrezno ilustriral besedila, izpustil pa je verjetno izredno  priložnost,  da  bi  se s  širšim  izborom  svojih   najpomembnejših  likovnih
1190
stvaritev predstavil bravcem hkrati tudi s slikarske strani. Vprašanje je, če bi za to bile realne možnosti. Vsekakor pa bi k sedanjim likovnim stvarem lahko dodal vsaj najnujnejšo dokumentacijo, kar bi spričo njegove splošne prizadevnosti — za besedni del je oskrbel celo imensko kazalo — pričakovali.
Dominik   Gor.še
1191