Poštnina plačana v gotovini Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 54170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 32.000 Letna inozemstvo Lir 50.000 Letna inozemstvo, USA dol. 35 Poštno čekovni lačun: štev. 11234499 Leto XXXIX. - Štev. 33 (1962) Gorica - četrtek, 27. avgusta 1987 - Trst Posamezna številka Lir 700 Anglikanska Cerkev in Marija Ukrajinska Cerkev ni več Cerkev molka Posredujem vam nekaj misli, ki so me spremljale pri mojem letošnjem obisku v Angliji, zlasti pri obisku v Londonu. Bil sem tam prvič in sem se tako prvič srečal z Anglikansko Cerkvijo, kolikor je bilo to mogoče pri kratkem obisku. Nekaj sem pa le spoznal in občutil. KAKO JE PRIŠLO DO LOČITVE Z RIMOM Angleži so se srečali s krščanstvom ob koncu 6. stoletja, ko so prišli mednje misijonarji iz Irske in Rima. Cerkev je med narodom pognala trdne korenine in bila tesno povezana s središčem krščanstva v Rimu, dokler ni v 16. stoletju prišel kralj Henrik VIII. v spor s papežem Klementom VII. Ker papež ni hotel razglasiti kraljevega zakona s Katarino Ara-gonsko za ničnega in mu ni dovolil ponovne ženitve z Ano Boleno, je kralj pretrgal z Rimom, papež pa je kralja, ki je pri domači cerkveni komisiji dosegel ničnost prvega zakona, kmalu nato in sicer leta 1533 izobčil. Novembra 1534 je bil z odlokom o vrhovni oblasti Henrik VIII. razglašen za vrhovnega voditelja angleške Cerkve. Tako je danes vrhovna voditeljica angleške Cerkve angleška kraljica. Henrik VIII. je kljub ločitvi od Rima hotel ohraniti med svojim narodom katoliško vero, vendar so počasi tudi v Anglijo prodirale protestantske ideje, zlasti v času Henrikovega naslednika Edvarda VI., ki se je povsem usmeril v protestantizem. Svojevrstno pot anglikanske Cerkve med katolištvom in protestantizmom je odločno utrdila kraljica Elizabeta, ki je umrla leta 1603. Uveljavila je ravnovesje med katoliško smerjo, ki je bila navezana na tradicijo, in med protestantsko, ki se je na Škotskem že uradno uveljavila v obliki kalvinizma, vse trdnejša pa postajala tudi med Angleži. Kraljica Elizabeta je poskrbela za zunanjo organizacijo anglikanske Cerkve, ki je ostala hierarhična, pa tudi za njen nauk. Jasno je, da je med kristjani prišlo do raznih napetosti, gibanj in usmeritev, kar je vse močno vplivalo na podobo novodobnega anglikanizma. A prav leta 1850 je bila v Angliji obnovljena katoliška hierarhija in Westminster je dobil svojega katoliškega nadškofa. Odtlej je angleška katoliška skupnost, ki je po 250 letih brezpravnosti komaj leta 1829 dosegla emancipacijo, stalno napredovala, tako da živi danes v Angliji nad štiri milijone katoličanov. Anglikanska Cerkev v Angliji pa šteje nad 30 milijonov članov. Tu bi še rad pripomnil, da se celotna anglikanska skupnost prizadeva za večjo notranjo povezanost anglikanskih Cerkvd in se trudi za širše vsekrščansko zbliževanje. Prav anglikanci so dali močne pobude za ekumensko gibanje 20. stoletja in igrajo v tem gibanju vse do danes izredno važno vlogo. Tudi s katoliško Cerkvijo vodijo anglikanske Cerkve zelo uspešen dialog. SVETIŠČA BREZ MARIJE In kaj sem spoznal in občutil pri obisku nekaterih slavnih cerkva in bazilik, ki so bile včasih last katoličanov? Ko stopiš v tako cerkev, te prevzame neka praznina. Ni tabernaklja z Najsvetejšim, ni spovednic, ki bi opozarjale na zakrament sprave, ni oltarja Matere božje s prižganimi lučkami. Nekje sem sicer videl ženski kip z otrokom, ki bi morda spominjal na Mater božjo, a ob kipu je bilo zapisano, da je to kip matere z otrokom. Nimajo torej Marije, božje in naše matere. Vsi se lahko zavedate, kaj to pomeni. KAJ NAM POMENI MATI BOŽJA Kaj bi bilo z našo vero, če ne bi poznali in častili Jezusove matere? V Mariji gledamo cilj našega življenja — večno veselje v nebesih pri Bogu. Marija je bila s telesom vzeta v nebesa, mi pa smo še na poti. Zato potrebujemo njene priprošnje in božjega blagoslova. V Mariji gledamo svojo prihodnost, ki nam jo je pripravil Bog. Ta prihodnost Westminstrska opatija v Londonu, do ločitve od Rima cvetoč benediktinski samostan, danes pa bolj muzej kot cerkev, ki si jo vsak dan ogleda na tisoče in tisoče turistov. Tudi za to svetišče veljajo Kristusove besede: »Hišo molitve ste spremenili v jamo razbojnikov.« sloni na naši sedanji veri. In prav vera je bila tista Marijina krepost, ki je dajala moč in vsebino vsem drugim. Marija se ni dala premagati skušnjavi nezaupanja in napuha, ampak je vse svoje zaupanje položila v Boga. Bila je žena vere. Živela je čisto vsakdanje življenje. In vendar se je v nečem močno razlikovala od drugih: imela je močno vero, tisto tiho in osebno, rojeno v molku in premišljevanju, premoljeno in preizkuša-no; nežno in rahločutno, toda trdno kot skala in sposobno, da nosi vse življenje; imela je vero, ki ni bila hrupna, pa zato nič manj vesela. V tej veri je upala in ljubila. To je bila vera, ki je rojevala iskreno osebno molitev, preprosto ljubezen do Boga in izreden mir v duši. Ali ne potrebujemo tudi mi danes tega miru? Ne potrebujemo tudi mi tega zaupanja, ljubezni, zvestobe in moči? Vse to vidimo uresničeno pri Mariji. Zato ji zaupajmo, zatekajmo se k njej, predvsem pa jo posnemajmo v svojem življenju! Večkrat tudi pomislimo, kaj bi bilo z nami, ko bi ne imeli Marije. Kaj bi bilo z nami, ko bi naše vere ne podpirala njena vera in njena pomoč. CERKVE NISO VEC HIŠA MOLITVE Še ena misel me je spremljala pri obisku anglikanskih cerkva. Ista misel me vedno spremlja tudi pri obisku znanih in veličastnih katoliških cerkva in bazilik. Ko gledaš številne obiskovalce in opazuješ njihovo vedenje in radovednost, se vprašuješ: kdo izmed teh obiskovalcev ob vstopu v cerkev se sploh prekliža? Kateri zmoli vsaj očenaš? Kje je misel na Najsvetejše, kje misel na Boga, kje misel na božjo Mater? Naši predniki so zgradili te cerkve in bazilike Bogu v čast, postavili so hiše molitve! In kaj so danes vse te cerkve postale? Kje je še molitev? KLIC K MOLITVI IN POKORI Zato ni čudno, in to je moje prepričanje, če se na raznih krajih našega sveta oglaša sama Mati božja in nagovarja ljudi, naj molijo, naj se postijo, naj se spreobrnejo. Koliko je takih primerov! Morda se nam zdi vse nekam teatralično, preprosto. Morda smo nezaupljivi in ne razumemo tega, kar doživljajo nekateri posredovalci Marijinega klica k molitvi In pokori. Klic pa ostaja! Ne več v veličastnih bazilikah, ampak morda kar na travniku, na griču, v mali vaški cerkvici, po otrocih. Ne izgubljajmo se v fantaziranju, v domišlja-nju, v osebnih utvarah. Prisluhnimo pa Marijinemu klicu in vabilu: Molite! Ta klic ni nič novega, saj ga zgodovina Cerkve oznanja od vsega .svojega začetka. To je klic Kristusa Odrešenika, ki ga današnji svet tako rad pozablja. DR. LOJZE ŠKERL Leta 1596 je v kraju Brest Litovsk (vzh. Poljska) prišlo do unije-združenja ukrajinske Cerkve vzhodnega obreda, ki je do tedaj spadala pod patriarha iz Bizanca, z Rimom. Ta unija se je izkazala za zelo trdno in je tekom stoletij niti carski režim v Rusiji ni mogel zatreti. Kar ni uspelo carjem, je storil z nasiljem Stalin leta 1946. V ukrajinsko mesto Lvov, ki je od 1918 do 1939 spadal pod Poljsko, in v katerem je imel sedež vrhovni poglavar unijatskih Ukrajincev, imenovan višji nadškof, je dal sklicati sinodo ukrajinske Cerkve, ki sta jo vodila dva škofa Ukrajinca, katera pa sta bila že pravoslavna. Ta vsiljena sinoda je razglasila unijo v Brest Litovsku za neveljavno in s silo unijatsko Cerkev priključila moskovskemu pravoslavnemu patriarhatu. To se je tem laže zgodilo, ker je Stalin dal že pred lažno sinodo v Lvovu zapreti tamkajšnjega višjega nadškofa in metropolita Josifa Slipyja in ga poslal v kazensko taborišče. Na posredovanje papeža Janeza XXIII. ga je Hruščev leta 1963 spustil na svobodo, tako da je mogel priti v Rim. Še preden pa je bil Slipyj aretirali, je slednji posvetil za škofa redemptoristov-skega redovnika Stemuka Weliczkoja, ki je tako postal prvi tajni škof ukrajinske Cerkve v podzemlju. Leta 1973 je bil tudi on izgnan in je umrl leta 1978 v Kanadi, a mu je uspelo posvetiti tri nove škofe. Leto dni pred svojo smrtjo je metropolit Slipyj, ki je medtem postal kardinal, od dvajsetletnici svojega izgona iz Sovjetske zveze izjavil, da sedaj v Ukrajini deluje deset tajnih škofov. Dva od njih sta se te dni razkrila s tem, da sta podpisala posebno »zajavo«, izjavo, ki je bila 2. avgusta letos izročena sovjetski vladi. V tej izjavi se terja ponovna uzakonitev Cerkve v Ukrajini. Poleg škofov Pavla Vasylyka in Ivana Semedija je izjavo podpisalo še 23 duhovnikov, devet redovnic in 174 laikov. Sovjetski vladi jo je izročil znani ukrajinski katoliški oporečnik Josif Terelja, ki ga je Gorbačov nedavno pomilostil. Do tedaj je bil na prisilnem delu v Sibiriji. Podobno izjavo je prejel tudi papež Janez Pavel II. V njej ga podpisniki pozivajo, da podpre »z vsemi možnimi sredstvi« legalizacijo ukrajinske Cerkve. To izjavo je sv. očetu predal višji nadškof in Slipyjev naslednik Myroslav Lubachivsky, rezidencialni nadškof v Lvovu, ki pa je prisiljen živeti v Rimu. Izjava, nekaj pogumnega že sama po sebi, pa je obenem dokaz, da je ukrajinska Cerkev, čeprav v podzemlju, živa in polna življenjske sile. Tri milijone in pol vernikov se čuti povezane z Rimom in s svojimi škofi, ki jih pa Apostolski sedež zavoljo posebnih razmer ni mogel uradno imenovati. V izjavi je tudi povedano, kaj je dalo povod za ta dokument. So to nove okoliščine, ki zadnje čase prihajajo pri preurejanju sovjetskih struktur do izraza, obe- nem pa tisočletnica pokristjanjenja ukrajinskega ljudstva. Vendar je kardinal Lu-bachivski tudi malce zaskrbljen: »Ne vem, v koliko je ozračje kljub "perestrojki” in "glasnosti" (odprtosti) naklonjeno takim zahtevam.« Tisočletnica pokristjanjenja ruskega naroda, ki naj bi se prihodnje leto praznovala v Moskvi, pa povzroča med ukrajinskimi katoličani več nevolje kot odobravanja, kajti gre za obletnico, ko je bilo pokristjanjeno ukrajinsko ljudstvo, ne pa rusko. Zato so ukrajinski katoličani proti, da se slovesnosti v Moskvi udeleži tudi Vatikan. Od 21. do 30. septembra se bo 16 od 21 ukrajinskih katoliških škofov, ki delujejo po svetu, zbralo v Rimu, da pod vodstvom kardinala Lubachivskega priredijo svojo posebno sinodo. Na sinodi bodo poleg o položaju Cerkve v domovini razpravljali tudi kako proslaviti omenje-to tisočletnico pokristjanjenja in to kot različico proslav v Moskvi. Jk Molili so za mir na svetu To, kar se je lani 27. in 28. oktobra na papeževo pobudo začelo v Assisiju, se je v avgustu letos nadaljevalo na Japonskem. Na gori Hdei pri mestu Kyoto je prišlo 4. avgusta do molitvenega srečanja zastopnikov svetovnih verstev za mir. Za srečanje je bil izbran baš ta kraj, ker je bila tu pred 1200 leti ustanovljena budistična šola in tempelj Enryakuji. Ob 10.30 po japonskem času je za začetek molitve zazvonil veliki zvon omenjenega templja. Ob istem času so zazvonili tudi zvonovi cerkve sv. Petra v Rimu, can-terburyjske stolnice v Angliji ter cerkve sv. Frančiška v Assisiju. Nato so drug za drugim pristopili k mikrofonu zastopniki budizma, krščanstva, islama, judovstva, sikhov, konfucio- II Ko se je tržaški škof Bellomi mudil na dušnopastirskem obisku v Avstraliji, je v soboto 18. julija na večer v cerkvi sv. Cirila in Metoda (pred 19 leti so jo zgradili naši rojaki pod vodstvom p. Bazilija) v Melbournu obiskal slovenske vernike in jih nagovoril. Dejal jim je: »Na svojem pastoralnem obisku med Tržačani in izseljenci iz Julijske krajine sem se želel srečati tudi s tržaškimi Slovenci. Sedaj sem tukaj, da z vami darujem sveto mašo. Zelo rad sem prišel med vas, da vam povem nekaj besed v vašem jeziku. Naš nebeški Oče naj vam nakloni zdravje in blagostanje. Naj vam da dolgo in mirno življenje. Vedno naj vas vodi po poti pravice, odpuščanja in bratstva. Predvsem pa naj blagoslovi vaše otroke — novo generacijo, ki raste med vami. Tako se bo slovenska skupnost v Avstraliji ohranila bodočnosti, napredovala in ohranila svoj značaj vernega in zdravega naroda; veselega in svobodnega naroda, ki zaupa v življenje ter s svojimi lepimi pesmimi gleda z optimizmom v bodočnost.« ■ V Berlinu je 17. avgusta v 93. letu starosti umrl zadnji nacistični obsojenec na niirnberškem procesu leta 1946 Rudolf Hess. Obsojen je bil na dosmrtno ječo. Poldrugo leto po izbruhu vojne med Nemčijo na eni ter Francijo in Veliko Britanijo na drugi strani je kot Hitlerjev namestnik na svojo roko z letalom pristal v Angliji, da britansko vlado prepriča za skupen boj proti Sovjetski zvezi, kar pa vlada ni vzela resno. Zadnja leta se je v ZR Nemčiji mnogo delalo na to, da bi se iz človekoljubnih razlogov Hessa kot zadnjega jetnika kaznilnice v Span-dauu pomilostilo, toda takšni rešitvi se je Moskva do zadnjega upirala. Hess naj bi po izjavah britanskega zdravnika umrl zaradi zadušitve. Šlo naj bi torej za samomor, čemur pa pokojnikovi svojci odločno ugovarjajo in namigujejo na umor. ■ Slabo minuto po vzletu z glavnega letališča v Detroitu (ZDA) je strmoglavilo potniško letalo, pri čemer je bilo s posadko vred ob življenje 153 oseb. Zdi se, da je pri tem botrovala človeška napaka. Nesreča je v ameriški javnosti še zaostrila polemiko o pomanjkljivi varnosti v civilnem prometu, saj se je nedavno tudi Reaganov predsedniški helikopter v Kaliforniji za las izognil trčenju. ■ Grška vlada je nepričakovano umaknila predsedniški dekret, ki je odrejal takojšnjo razlastitev večine posestev, ki jih ima grška Cerkev. Razlastitev je pred meseci uzakonil parlament z veliko večino socialističnih poslancev, toda Cerkev se je pritožila na ustavno sodišče, ki pa se še ni izreklo. Vsekakor je bila Cerkev pripravljena iti v boj z vlado do konca in povzročiti državljansko neposlušnost. Vse kaže, da je socialistična vlada spoznala, da je lok prenapela in se zaenkrat umaknila. ■ Na povabilo sovjetskega odbora za mir je prišla v Rusijo na šestdnevni obisk m. Terezija iz Kalkute. V Moskvi se je pogovarjala s predsednikom omenjene komisije o boju zoper revščino, lakoto in bolezni v svetu, obiskala je samostan Danilov, bila pri maši v cerkvi sv. Ludvika v Moskvi ter se sestala s pravoslavnim metropolitom Pitrimom. Šla je tudi v Kijev in se ustavila med ljudmi, ki so bili izseljeni z območja Černobila. »Ne vem, kako naj jim praktično pomagam,« je dejala, »rada pa bi jim izkazala svojo ljubezen in solidarnost.« nizma, večverskih organizacij, šintoizma in novih verskih gibanj Japonske ter izrekli svoje molitve za mir. Kot zastopniki katoliške Cerkve so se molitvenega srečanja udeležili nigerijski kurijski kardinal Francis Arinze in kyot-ski škof Tanaka ter p. Maximilijan Mizzi kot zastopnik frančiškanskih skupnosti v Assisiju. Pred molitvijo je bila konferenca, na kateri so zastopniki različnih svetovnih verstev povedali svoje misli za nadaljnje mirovno delovanje vernih ljudi. Obžalovali so, da je vojna med Iranom in Irakom zasenčila srečanje. Zastopnik islama je izrekel molitev za žrtve krvavih dogodkov v Meki. Konferenca je pozvala k poravnavi spora med Iranom in Irakom in k rešitvi problemov na Bližnjem vzhodu. Več strani je predlagalo, naj bi molitveno srečanje svetovnih religij postalo nekaj stalnega. Od judovske in hinduistične strani je prišel predlog, naj bi vsa verstva pozvala svoje pripadnike k vesoljni mesečni molitveni uri, da bi tako nastala veriga molitve za mir. S posebnim pozivom so se zastopniki svetovnih verstev obrnili na vse verne ljudi po svetu in na vse ljudi dobre volje. Odpovedati se je treba pojmu »sovražnik«; predvsem se je treba zavzemati za uboge. Kakor že lani v Assisiju, tako v Kyotu zastopniki svetovnih verstev niso molili kake skupne molitve za mir, temveč drug za drugim vsak svojo molitev. Udeležencem je poslal pozdravno pismo tudi papež Janez Pavel II. Pravi, da je treba moliti za mir, ker je mir božji dar. V poslanici pa je tudi rečeno, da morajo k miru spadati tudi človeka vredne življenjske možnosti za vse. Nekateri laični časopisi so zamerili sv. očetu, da se ni osebno udeležil tega molitvenega srečanja. Toda odsotni so bili tudi drugi najvišji predstavniki različnih verstev. Velika poneverba Jugoslavija doživlja finančno afero, ki je vznemirila celotno državo. Prehrambeni kombinat Agrokomerc iz bosanskega mesta Velika Kladuša pri Bihaču, ki daje kruh 13.000 delavcem, je izdal kar za 400 milijard dinarjev nepokritih menic, za katere je jamčila Temeljna banka Bihač, kar 63 jugoslovanskih bank pa je zdaj vključenih v ta menični posel. Ce bi ta ogromni dolg porazdelili na celotno prebivalstvo Jugoslavije, bi moral vsakdo prispevati 10.000 din (18.000 lir). Zanimivo je, da je vodil generalni direktor podjetja vse posle kar iz obmorskega hotela v Opatiji, češ da mu bosenski zrak škodi, eden od direktorjev pa je imel limuzine, tri vile in jahto. Vse to v imenu delavskega samoupravljanja. Sped. in abbon. postale • II Gruppo 70 % + Štefan Tonkli, Bili smo v nižjih razredih škofijske gimnazije v goriškem Malem semenišču. Zgodilo se je, da smo dobili v roke dijaško revijo »Mentor«. V njej smo zasledili pesem, ki se začenja: »Eloi, Eloi, lama sa-baktani, kličemo zaničevani...« Pesem je napisal Venceslav Sejavec in v njej -tožil zaradi gorja, ki je zadelo primorske Slovence. Kmalu smo zvedeli, kdo je Venceslav Sejavec, namreč Štefan Tonkli, primorski študent in bogoslovec. To je bilo moje prvo srečanje z njim. Mislim, da je bilo naslednje šolsko leto, ko je Štefan Tonkli prišel v Malo semenišče za prefekta: -pesnika sem spoznal kot človeka. Kot duhovnika sem ga spoznal nekoliko kasneje, ko je bil za župnika v Brestovici na Krasu. Neke počitnice smo se študentje iz goričke okolice zbrali pri njem v župnišču, kot je takrat bilo v navadi med počitnicami. Prišel je tudi Ivan Rejec iz bližnjega Opatjega sela in Viktor Kos iz Komna. Vsak izmed njih je imel besedo za nas dijake, župnik Tonkli pa še kos kruha in kozarec vina. Tako sem spoznal Štefana Tonklija kot pesnika, človeka in duhovnika. Zadnjič: teden pred smrtjo, pa še kot onemoglega starčka. V bolniški sobi je ždel v ležalniku: »Štefan, kako -je s tabo?« Nekaj je zamomljal. »Te kaj boli?« »Ne,« je bil kratek. »Pridi, greva malo po hodniku, da se sprehodiš.« S težavo se je dvignil, podrsal po sobi do okna na hodniku. »Glej tam Sabotin, pa Sv. gora, samo cerkev in zvonik se vidita. In tam Oslavje in Soča.« A ni reagiral, ni reagiral pesnik, ki je komaj dve leti prej izdal Pesmi in v njih pesem, ki se začenja: »Ne morem se nagledati vas Brda, ki se potapljate v zeleno morja... čuvajka Soča vedno si še sinja in skrbno čuvaš svoje vinograde...« Skleroza ga je načela in teden kasneje, v nedeljo 9. avgusta, »Poslednji je zamrl glas, / pozemski je utihnil čas, / dozorel večnosti je klas« (Darovanje). Pesnika in duhovnika Štefana Tonklija nam je dal Breginjski Kot, to je tista deželica, stisnjena med gorskim grebenom Stolom in goro Mijo, kjer izvira Nadiža; v Breginju se je namreč rodil 15. decembra 1908. Ko mu je bilo devet let, je izbruhnila prva svetovna -vojna in Breginj so že prvi dan zasedli Italijani, ljudje pa so morali v -begunstvo v Italijo. Tonklijevi v Sicilijo na hrib Eriče ned mestom Trapani. Vrnili so se domov leta 1916 in našli domove bolj ali manj izropane. Toda življenje gre naprej in se nikoli ne ustavi. Čeprav so bili v družini še drugi otroci, so se starši odločili in Štefana poslali v Ljubljano študirat, ker je bil slabega zdravja. Dovršil je klasično gimnazijo z maturo. Klasični jeziki so bili njegova ljubezen. Ob smrti je zapustil nič koliko latinskih in grških slovnic ter slovarjev, pa tudi drugih jezikov. Po maturi je stopil v goriško bogoslovje in nadškof Sedej ga je posvetil 30. maja 1931. Kaj je Štefana nagnilo, da je šel v bogoslovje in je potem postal duhovnik? Če smem sklepati iz njegovega poznejšega dela in pesnikovanja, je gotovo bil močan nagib, če ne odločilen, ravno njegova ljubezen do naroda. Videl ga je teptanega, zaničevanega, brez osnovnih človeških pravic; videl je tudi, da mu bo kot duhovnik lahko še najbolj služil. O tej ljubezni priča ves njegov pesniški opus, vse njegove pesniške zbirke, ki jih je menda enajst. Ne gre za Iskrice domorodne Simona Gregorčiča, vendar za sličen odnos do slovenskega naroda in njegove usode na Primorskem. Dva pesnika-duhovnika iz Breglnjskega Kota: Mirko Mazora (levo) in Štefan Tonkli (desno) duhovnik in poet V deželah Toda svoje narodne zavesti ni pričal samo v pesmih, temveč -kot duhovnik tudi v življenju, tako v Brestovici kot na Grahovem. Kot župnik v Brestovici je dobil v upravo tudi Jamlje, kjer je njegov prednik iz Doberdoba Jože Bressan že vpeljal v cerkev italijanščino. Župnik Bressan je bil Furlan, a je dovolj dobro obvladal slovenščino, vendar je v Doberdobu že vpeljal v cerkev italijanščino z izgovorom: »Mi duhovniki moramo služiti enkrat Bogu, enkrat hudiču.« Ko je ta gospod moral zapustiti Doberdob, je začasno prevzel upravo Jamelj sosed Štefan Tonkli. Že takoj prvo nedeljo je bilo branje evangelija in pridiga v slovenščini. Tudi petje med mašo je znova bilo slovensko. »Pri tem je ostalo ves čas mojega kratkega (10 mesecev) ja-meljskega upravljanja,« zaključuje svoje Spomine. Na Grahovem je prišel v spor s tamkajšnjimi fašističnimi oblastmi. Na Grahovo je prišel 21. novembra 1936. Že naslednje leto ga kličejo na goriško kvesturo; kvestor ga nahruli: »Lei č un noto antiitaliano e antifascista...« Na Grahovem je ostal med zadnjo vojno in po njej do leta 1946. Če se s fašistično oblastjo kot Slovenec ni strinjal zaradi njene protislovenske politike, se z novo partijsko oblastjo ni strinjal kot duhovnik. Prišel je v Gorico. Nadškof Margotti mu je zaupal pouk v Malem semenišču za slovenske dijake, ki so se tisto in naslednje leto vpisali v zavod. Toda septembra 1947 so začrtali novo državno mejo in slovenskih dijakov v Malem semenišču ni bilo več. Tonkli -je ostal brez dela. Zato se je leta 1984 odločil za Argentino. »Tam sem preživel celih 15 let. Najprej sem bil imenovan za kaplana v neki argentinski fari v Buenos Airesu, nato pa sem bil kurat od leta 1958 do 1961 v bolnišnici v San Fernando. Leta 1961 sem dobil izredno škofovo dovoljenje, da sem lahko obiskal Evropo. Spoznal sem, da so se razmere na Goriškem za Slovence znatno obrnile na bolje, zato sem se odločil za povratek.« Tako je zaupal isti osebi. Vrnil se je leta 1963 in dobil župnijo Mavhinje. Začel je v Brestovici, končal svojo dušnopastirsko službo v Mavhinjah, »med dobrimi Kraševci«, kot se večkrat izraža. Tekla so leta, prišla je starost in leta 1975 je zaprosil za upokojitev. Nastanil se je pri šolskih sestrah v Zavodu sv. Družine v Gorici in opravljal službo hišnega duhovnika, dokler je mogel. Sestre so ves čas zelo skrbele zanj, tudi v zadnjih mesecih njegove onemoglosti. Pogreb je bil v goriški stolnici v torek 11. avgusta; somaševanje kakih trideset duhovnikov je vodil škofov vikar msgr. Oskar Simčič, ker je bil g. nadškof odsoten. Med mašo se je dr. Simčič s toplimi besedami spomnil pok. Štefana kot duhovnika, človeka in pesnika, na -koru so peli združeni pevci pod vodstvom prof. St. Jericija, ki je tudi komponiral nekaj Tonklijevih besedil. Sedaj počiva na mestnem pokopališču v skupni grobnici goriških duhovnikov. Tam čaka vstajenja skupaj s pok. Mirkom Mazoro; bila sta sovaščana, oba duhovnika in pesnika, oba sta goreče ljubila svoje ljudstvo, a ne eden ne drugi ne počiva na domačem pokopališču.- K. Humar Dokument o vprašanjih moralne teologije Vatikan pripravlja dokument o vprašanjih moralne teologije. To je naznanil papež v apostolskem pismu ob 200-letnici smrti ustanovitelja redemptoristov, sv. Alfonza Liguorija. V tom pismu papež poudarja, da -je sporočilo sv. Alfonza Liguorija pomembno tudi za današnje vernike. Gotovo postavlja sodobno življenje nova vprašanja, ki jih pogosto ni lahko rešiti. Nujno potrebni kriterij za moralno ravnanje je božja beseda, kakor jo avtentično razlaga učiteljstvo Cerkve, poudarja papež. Odziv na vabilo Katoliškega glasa, da letos obiščemo nekatere države zahodne Evrope, predvsem Belgijo, Anglijo in Francijo, je naletel med bralci in prijatelji našega lista na izreden odmev. Toliko se jih je priglasilo, da je bilo treba misliti še na dodaten avtobus. V celoti je v ponedeljek 27. julija šlo na pot 74 udeležencev. Bilo je nekaj težav v zvezi z zdravstvenim počutjem, pa se je vse srečno zaključilo. Sožitje med potniki pa je bilo ves čas vzorno, in počutje zelo prijetno. NA POTI V BELGIJO Program je predvideval prvi večji postanek v Bruslju, prestolnici Belgije. Za to pa sta bila potrebna kar dva dneva vožnje. Prvi dan smo prišli do mesta Ulm ob Donavi v nemški -zvezni državi Baden-Wiirttemberg. Ob sončnem vremenu smo po Kanalski dolini prešli pri Kokavu avstrijsko mejo in se usmerili proti Salzburgu, kjer smo imeli kosilo. Za postanek in ogled mesta to pot ni bilo časa, sicer pa to niti ni bilo potrebno, saj smo to storili že ob prejšnjih potovanjih. Na -nemški strani se je počasi pooblačilo in od Miinchna dalje je kar pridno deževalo. Doživeli smo tudi znani nemški »Stau«, tj. zagozditev prometa, ko se vozila po uro in še več po polževo premikajo. Vse avtoceste niso zmožne tega problema v danem trenutku rešiti. Ulm, kjer smo prenočili, je podeželsko mesto na obeh straneh Donave, ki pa tu še ni široka. Ponos mesta je stolnica, ki se je začela graditi v gotskem stilu leta 1377 in je v času protestantske reformacije prešla v roke evangeličanom. Danes je bolj muzej kot pa svetišče, saj je odprta od 8. do 18. ure'za turiste, pa še vstopnino je treba plačati. Zvonik (161,6 m) je najvišji na svetu, višino 143 m pa je moč doseči le peš po 768 stopnicah. Lepa priložnost za shujšan-je, pa tudi za srčni infarkt! Zahodna Nemčija je vsa preprežena z udobnimi avtocestami, tako da se jo da hitro prevoziti, manj pa ogledati pokrajino, prek katere so ceste speljane. Iz Ulma smo se drugi dan ob spremenljivem vremenu (sonce, oblaki, dež) usmerili najprej proti mestu Karlsruhe ob Renu, nato pa naravnost proti severu. Mesta Heidelberg, Mannheim, Speyr (čudovita stolnica in sedež katoliške škofije) ter Worms, smo lahko slutili le po smerokazih. Presenetili pa so nas na tem območju vinogradi, ki jih na -tej višini res ne bi pričakovali. Vino pa seveda nima nič opraviti z našim bricem ali furlanskimi vini. Za kosilo smo prišli v mesto Koblenz (iz rimskega naziva Confluencia, tj. sotočje), kjer se reka Mozela izliva v Ren. Restavrant je bil s pogledom na Ren, na to evropsko reko, kjer mrgoli ladij in vla-čilnih konvojev. Postrežba pa je bila zelo hladna, tako da se nam je skoraj zazdelo, da smo nekje na Vzhodu. Malo naprej od Koblenza proti Kolnu je slavna benediktinska apatija Maria Laach. Radi bi se ustavili za maševanje, pa smo po telefonskem pogovoru prišli do zaključka, da bi motili samostanski mir in raje nadaljevali pot, zlasti še, ker je bil Bruselj še daleč. Ko smo v bližini Aachna dosegli belgijsko mejo, smo šli prek nje, ne da bi se kdo zmenil za nas. Če pri nas nekateri tako radi mejo z Jugoslavijo, kjer vsako toliko pogledajo Jugoslovani v »črne bukve«, razglašajo za »najbolj odprto mejo«, -potem res ne vem, kako ime bi dali meji, kjer te nihče sploh ne ustavi. Tudi Belgija ima lepe avtoceste, ki so ponoči vse razsvetljene. Ker ni prostrana (za poldrugo Slovenijo jo je), se jo da v kratkem času prevoziti povprek in počez. Tudi mi smo se po poldrugi uri že znašli v belgijskem glavnem mestu. Tu smo imeli prvi večji postanek in dvakrat prenočili. V BRUSLJU Mesto je ustanovil leta 580 škof iz francoske škofije Cambrai. V 11. stol. je dobilo obzidje. Ker je ležal Bruselj na trgovski poti Brugge-Koln, se je hitro razvijal. Pod španskim kraljem Fi-lipom II. je postal prestolnica nizozemskih dežel, leta 1830 pa glavno mesto novo ustanovljene države Belgije, ki se je odtrgala od ostale Nizozemske. 21. julija 1831 je prevzel vodstvo države kralj Leopold I. Od tedaj je Belgija ves čas kraljevina. Belgija ima danes 10 milijonov prebivalcev, ki pa so razdeljeni narodnostno med francosko -govoreče Valonce in holandsko (precej podobno nemščini) govoreče Flamce. Ti so sedaj v večini, -glavno besedo pa imajo še vedno Valonci, zlasti na vodilnih mestih in upravi. V -preteklosti so se Valonci smatrali za napredne, kulturne, prosvetljene, versko ohlapne, Flamce pa so kot ljudstvo kmetavzarjev in podeželskega katolicizma gledali -z viška. Danes je že drugače in Flamci dosledno skrbijo za to, da tam, kjer živijo, imajo tudi besedo. Zanimivo je tudi slediti oznaki krajev: kjer je recimo kraj dvojezičen, je na prvem mestu ime večinskega prebivalstva, npr. Leuven flamsko, Louvain valonsko; kjer pa se govori le en -jezik, je kraj označen samo v tem jeziku. V Bruslju so dosledno vsi napisi dvojezični, a mesto je frankofonsko, tj. 90% govori francosko. Oba naroda, ki sta si pogosto politično v laseh, k sreči veže kraljeva oseba. Prvi dan bivanja v Bruslju smo dopoldne porabili za ogled glavnih zanimivosti (seveda kar z avtobusom), popoldne pa kraj Waterloo na jugu Bruslja, kjer je bil 18. junija 1815 Napoleon dokončno premagan. V veliko veselje nam je bilo srečanje z gospodoma Antonom Ilcem in Karlom Kozinom, ki vodita v Bruslju Krščansko ognjišče za ruske vernike in veliko dobrega storita pri pošiljanju verskih knjig v današnjo Rusijo. Zlasti g. Ilc nam je bil s svojimi napotki in posredovanji v veliko pomoč, obenem pa nam tudi omogočil maševanje v kapeli, kjer sam opravlja službo dušebrižnika. Bruselj je prostrano mesto in turistu veliko nudi. Naj omenim mestno hišo na Velikem trgu (tu smo zvečer prisostvovali čarobni predstavi »Luči in sence«), nadalje kraljevsko palačo, galerijo (trgovski prostori) sv. Hubert, pravosodno palačo, sedež sveta Evropske gospodarske skupnosti, pa palačo v spomin 50-letnice ustanovitve Belgije, nadalje slavni planetarij na prostoru, -kjer je bila leta 1958 svetovna razstava. Videli smo tudi grad Laeken iz leta 1784, ki je rezidenca kraljevske družine, in 'žalostno znano nogometno igrišče FIeysel, kjer so izgubili življenje toliki navijači kluba Juventus iz Turina. Od cerkva je vredna ogleda stolnica sv. Mihaela v gotskem stilu iz 13. stol., ki pa jo sedaj obnavljajo in je vsa v odrih, pa narodno svetišče Srca Jezusovega (malo ven iz središča mesta), ki so ga na pobudo kralja Leopolda I. začeli graditi leta 1905, končali pa komaj leta 1970. Glavna ladja je dolga 165, počez pa 108 metrov. Zanimiva je tudi gotska cerkev Naša Gospa iz Laekena, ki so jo dogradili leta 1908 in v kateri pokopavajo člane kraljevske rodbine. Pa še mimo nečesa ne moremo iti, -ko govorimo o Bruslju: mimo »Manneken-Pisa«, dečka, ki opravlja malo potrebo. Legenda pravi, da je neki bruseljski meščan ob ljudskem praznovanju izgubil sinčka edinca in ga našel šele čez nekaj dni na vogalu -ulice Etuve, ko je šel na vodo. Od tedaj je ta lutka postala simbol mesta. Leta 1619 ji je guverner mesta podelil prvo obleko, sedaj pa jih ima že za vsak dan eno in jo tako tudi dnevno zamenja. Jože Jurak Ban dr. Natlačen in izpustitev komunistov iz zaporov Milan Apih je bil -lani zadnji predavatelj v Dragi. Prav ob zaključku, ko je odgovoril na pripombe diskutantov, je glede izpustitve komunistov iz zaporov v Sloveniji rekel dobesedno: »Govori se, da je nalog dal nižji uradnik dr. Kante.« Objektivnost mi narekuje, da poudarim, da Apih ni rekel, da je dr. Kante dal omenjeni nalog, ampak samo, »da se tako govori«. Dejstvo je, da je dr. Natlačen tik pred napadom Nemčije -na Jugoslavijo aprila 1941 dal nalog o izpustitvi komunistov na svobodo, ki so bili zaprti v zaporih Slovenije (tedaj Dravske banovine). Kdor ima le malo pameti, mu mora biti jasno kot beli dan, da ne bi mogel niti dr. Hacin kot šef Policijske direkcije v Ljubljani dati takega naloga za izpustitev iz zaporov mesta Ljubljane, kaj šele iz zaporov po vsej Sloveniji. Tak odlok je mogel izdati samo vrhovni šef politične uprave, in to je bil dr. Marko Natlačen kot ban Dravske banovine. Seveda je komunističnim voditeljem doma težko priznati, da so umorili moža, ki je s svojim odlokom rešil šivljenje mnogim komunistom. Zato so -po načelu marksistično-leninistične dialektike začeli širiti govorico o dr. Kante-tu; angleško in ameriško časopisje imenuje tako početje »disinformation« (to je poskus dejstvo zanikati ali pa vsaj prikazati v drugačni luči). Da je dr. Natlačen kot ban dal osebno nalog za izpustitev iz zaporov, je neizpodbitno zgodovinsko dejstvo. To je razvidno tudi iz sledečega. Dr. Ivan šubašič je bil zunanji minister v Titovi vladi. Septembra 1945 je v znak protesta iz nje izstopil. Takoj po njegovem odstopu so ga začeli komunistični časopisi, med njimi zlasti »Politika« in »Borba« ostro napadati. Oba omenjena vodilna časopisa sta mu, posebno vidno za bralce, očitala: »Izvesne stvari se teško zaboravljaju« (So stvari, ki jih je težko pozabiti). Ker sem želel vedeti, kakšne so te stvari, sem vprašal dr. Draga Marušiča, ki je bil kot minister za pošte in telegraf član Titove vlade. On mi je dobesedno rekel: »Tito in ostali voditelji očitajo dr. šubašiču, da je dr. Natlačen dal nalog za izpustitev komunistov iz zaporov, a on (dr. šubašič) kot ban Hrvaške tega ni storil in tako so Nemci in ustaši pobili vse komuniste, ki so se nahajali v zaporih širom Hrvaške.« Torej vrhovni voditelji komunistične partije so sami priznali, da je dr. Natlačen res dal nalog o omenjeni izpustitvi iz zaporov. Komunistični voditelji v Sloveniji se zaman trudijo zanikati sramotno dejstvo, da so umorili moža, ki je rešil življenje mnogim njihovim tovarišem. Dr. Jure Koce Popolna kontrola češkoslovaške Cerkve škof Jaroslav Skarvada, ki prihaja iz Češkoslovaške in živi v Rimu, je očital oblastem svoje domovine, da Cerkev popolnoma kontrolirajo. Cerkev v ČSSR je v vsakem oziru na povodcu komunistične države, je dejal škof na letnem zasedanju sudetskonemškega duhovniškega združenja v Konigsteinu (ZRN). Podčrtal je, da v vseh zadevah Cerkve odloča državno tajništvo za odnose s Cerkvijo. Skarvada je opozoril, da je na češkoslovaškem večina škofovskih sedežev brez pastirjev, ker oblasti odklanjajo škofovske kandidate, ki jih predlaga Rim. Pomanjkanje duhovnikov je vedno večje, država pa duši duhovniški naraščaj. Pokrajina okrog VVaterloa, kjer je 18. junija 1815 prišlo do odločilne bitke med Napoleonom in njegovimi nasprotniki. Na francoski strani se je borilo 74.000 vojakov, na strani zaveznikov (Angleži, Belgijci, Nizozemci in Prusi) pa 67.000. Bitka je trajala 24 ur, padlo pa je 27.000 Francozov in 22.000 zaveznikov. V spomin na to zmago so na kraju, kjer je bil ranjen knez Viljem Oranski (1792-1849), postavili 40,5 m visok umeten grič,1 na katerega vodi 228 stopnic, na vrhu pa stoji 4,5 m visok lev, ulit iz železa in težak 28 ton. Podstavek je visok 6 m. Lev predstavlja Anglijo in nizozemske dežele, Usodni udarec Napoleonu je namreč ob pomoči pruskega maršala Blucherja (1742-1819) zadal angleški vojvoda Wellington (1769-1852) Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem V Spazzapanovi galeriji v Gradišču ob Soči je do septembra na ogled razstava Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem 1920-1930. Razstava je bila z velikim uspehom prirejena ob koncu lanskega leta v Moderni galeriji v Ljubljani. Tu pa je šla skoraj neopazno mimo nas, čeprav jo lahko imamo za enega izmed najpomembnej ših kulturnih dogodkov letošnje sezone. V Gorici smo se zaman ozirali po lepakih, ki bi opozarjali na to prireditev. V Gradišču je npr. pred približno tremi tedni že takoj ob vhodu velik oglas vabil na sejem ptičev, o razstavi pa nič. Šele nekje blizu mestnega parka je visel čez cesto transparent, ki pa se je zavoljo svoje barve skoraj spajal z ozračjem. To ni samo nemarnost, pač pa že prava sramota, da gostujoča razstava, ki pomeni ne samo za Slovence, pač pa predvsem za italijansko publiko izjemno priložnost za odkrivanje tega obdobja likovne umetnosti pri sosedih Slovencih (obdobja, v katerem je bilo .kljub naraščajočemu fašističnemu duhu veliko plodnih stikov med umetniki obeh narodnosti, posebno v Gorici) ni bila deležna večje zavzetosti in pozornosti pri obveščanju javnosti. Ne da bi odrekali ugled Spazzapanovi galeriji, v kateri je razstava zelo smotrno in okusno urejena, bi želeli le pripomniti, da bi si tako pomembna prireditev zaslužila večji center za predstavitev. Zakaj se organizatorji niso odločili vsaj za Attemsovo palačo, saj je bila Gorica v obravnavanem obdobju pomemben center likovnega življenja na Primorskem in kjer so se srečavali pomembni umetniki, se kre-sala različna mnenja in se rojevale nove ideje. Sicer pa bi tako kvalitetna razstava s ponosom lahko stopila v kakršno koli galerijo na italijanskem polotoku. Razstavo so omogočili Azienda Autonoma del Tu-rismo Gradisca-Redipuglia, Spazzapanova galerija v Gradišču, Moderna galerija v Ljubljani, goriška provinca in občina v Gradišču. Naj že takoj na začetku omenimo zajeten katalog, ki vsebuje neizčrpen vir informacij in pravo bogastvo reprodukcij in razprav, v katerih je obravnavano obdobje osvetljeno z različnih aspektov in razčlenjena kompleksna problematika ekspresionizma na Slovenskem. Pri oblikovanju kataloga so sodelovali strokovnjaki iz Modeme galerije v Ljubljani pa tudi iz Goriškega muzeja v Kromberku. Umetnostni zgodovinar Marko Vuk je namreč prispeval študijo o pojavu ekspresionizma na Primorskem. V uvodnih mislih kataloga pa je že napovedana priprava na naslednjo razstavo, ki bo predstavila skupino slikarjev, znanih pod imenom Neodvisni. Tako bomo postopoma dobili zaokroženo podobo umetnosti 20. stoletja na Slovenskem. Ko si je začel po prvi svetovni vojni ekspresionizem utirati pot v slovensko umetnost, je doživljal burna odobravanja kot tudi zagrizena nasprotovanja. Vse to ni bilo nič čudnega, saj je pomenil pravi prelom z dotedanjo umetnostjo. Vendar, kot se je viharno pojavil na obzorju slovenskega ustvarjanja, tako se je tudi hitro izgorel; v drugi polovici dvajsetih let se je namreč že začel prevešati v reali-stičneje obarvano novo stvarnost. Tudi ta se je porodila kot nekak odgovor na ekspresionistični izziv in umetnost spet pritegnila v realnejši svet. Ekspresionizem na Slovenskem odseva zelo raznoliko pojavnost. Ta raznolikost je v bistvu posledica neenotnih virov, saj so posamezni umetniki prišli do svoje najizrazitejše oblike ekspresionizma iz zelo različnih formalnih izhodišč. Nekateri so črpali iz skrajne meje impresionizma (katero je zaslutil že R. Jakopič), drugim je bila bolj domača elegantnost secesijske tradicije, spet drugi so iskali v ekspresivnosti ljudske umetnosti možnost za izpeljavo lastne ekspresionistične izpovedi. V teh različicah koreninijo tudi brezčasnost, umirjenost, simbolika in harmonija, ki stojijo nasproti včasih kar grozljivim deformacijam, pretiravanjem in grobo izsekanim oblikam. Kljub tej navidezni heterogenosti, ki je le formalnega značaja, povezuje umetnike silno notranje življenje, ki ima svoj vzrok v poglobljenem religioznem razmišljanju ali socialni zavzetosti. Ne smemo tudi pozabiti, da sta bili v času ekspresionizma likovna in besedna umetnost tesno povezani. Z ekspresionizmom se je slovenska umetnostna zakladnica spet obogatila za nekaj biserov cerkvenih poslikav (ki pa si jih na žalost na razstavi ne moremo ogledati). V dveh nadstropjih Spazzapanove galerije se pred nami zvrstijo najvišji dosežki. ekspresionizma in nove stvarnosti na Slovenskem. V tako pregledni predstavitvi dobimo jasno sliko umetniških teženj tega obdobja. Izrazna moč del, ki nam, nekatera s poenostavljenjem oblik, z barvnimi učinki, druga z deformacijami, poustvarjajo notranja doživljanja slikarjev, je res enkratna. Od slikovitega zapisovanja zunanjih vtisov v impresionizmu se je z vso silo pojavilo ekspresionistično poglabljanje in vrtanje v človeško duhovnost in odkrivanje duševnih nasprotij v človeku. Na razstavi je kot predhodnik ekspresionizma predstavljen F. Tratnik, ob njem pa se zvrstijo s kiparskimi, slikarskimi in grafičnimi deli vsi najvidnejši predstavniki ekspresionizma od Maleša do Jakca, od bratov Kraljev do Spazzapana in Pilona. V eni sapi si lahko ogledamo izredno izrazite Pilonove portrete z govorico rok in oči, plastično učinkujoče podobe F. Kralja ali secesijsko izpeljane grafike Toneta Kralja. Poleg izredno kvalitetne ravni razstave same je treba poudariti tudi zamisel njenega prenosa v sosednjo Italijo. Upamo, da bo prav ta razstava pripomogla k nadaljnjim kulturnim izmenjavam, da ne bo slovenska umetnost v širšem krogu občinstva (pa, na žalost, večkrat tudi med strokovnjaki) kot nekaj, kar raste za deveto goro. vč Pred letošnjo »Drago« Ker se hitro bližajo »študijski dnevi« Drage, želim podati nekaj, rekel bi, tehničnih pripomb v zvezi s predavanji in diskusijami. Lani sem po predavanju g. Miklavčiča pripomnil, da so predavanja predolga, običajno trajajo po celi dve uri ali pa malo manj. Svetoval sem, da se naj bi osvojilo v vsem angleško govorečem svetu strogo spoštovano načelo, da predavanje ne sme trajati več kot 45 minut. Isto misel je izrazil prof. Vinko Beličič (Katoliški glas 16.9.1986). Obenem je on piedlagal, da naj bi diskutant govoril največ pet minut. Tudi s tem v načelu soglašam; vendar sem mnenja, da naj bi predsedujoči dovolil kakšno minuto več, če se diskutant drži teme predavanja, zlasti če ga navzoči očividno z zanimanjem poslušajo. Parlamentarno pravilno bi bilo, da se takoj po predavanju začne diskusija. Ker se je pa že ustalil dolgoletni običaj odmora po predavanju, naj bi predsedujoči ob koncu predavanja opozoril navzoče, da se bo začela diskusija takoj po preteku časovno odrejenega odmora in to ne glede na število navzočih. Tako bi 45 minut trajajoče predavanje na eni strani in strogo držanje časovno odrejenega odmora zelo pripomoglo, da bi bilo več časa na voljo XXII. študijski dnevi DRAGA '87 OPČINE ■ FINŽGARJEV DOM Petek 4. septembra 17.00 God Bless Slovenia Sobota 5. septembra 16.00 S Prešernom pod Južnim križem Nedelja 6. septembra 10.30 Krščanstvo in eshaton 16.00 Pot v obljubljeno deželo Nedeljska služba božja bo ob 9. uri v parku na prostem. Predstavitev predavateljev v petek pred prvim predavanjem. Lt kakšni koBtraktino srtfaiš? Z velikim naslovom čez dve koloni »Konstruktivno srečanje med deželno PSI in SZDL« je »Primorski dnevnik« 22. julija prinesel poročilo o sestanku med obema delegacijama, ki je potekel dva dni prej v Portorožu. Srečanje se je vršilo na pobudo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDLS). Že to zbode zavednega slovenskega človeka v zamejstvu. Potem ko se je PSI na Tržaškem spajdašila na zadnjih volitvah z Listo za Trst in tako vsaj posredno podprla protislovensko gonjo, prav SZDLS vse to preide in celo da PSI moralno priznanje s tem, da povabi italijanske socialiste na srečanje v Portorož. Kako prav je zapisal T. M. 25. julija letos v pismu uredništvu »Primorskega dnevnika«: »Pa se mi je ob razmišljanju porodilo še vprašanje, kaj je naša matična Jugoslavija naredila za nas Slovence v Italiji razen zvenečih besed? Verbalno (besedno) zavzemanje za naše pravice ni več učinkovito.« In upam si reči — in prav poročilo v istem listu pod mogočnim naslovom me v tem potrjuje —, da je bilo srečanje v Portorožu predvsem verbalnega zavzemanja. Dokaz: »Srečanje — pravi poročilo — je bilo konstruktivno, osnovano na poglobitvi raznih vprašanj in na izdelavi zanimivih in konkretnih operativnih predlogov. Ta ocena deželnega tajnika PSI za Furlanijo-Julijsko krajino (Ferruccia Sara, op. pisca) podaja smisel srečanja v Portorožu, ki je potekalo izven običajnih shem in bilo pomembno predvsem zato, ker je bila razprava osredotočena na specifične teme in na možne pobude z namenom, da se na novih osnovah pospeši sodelovanje med obema političnima organizacijama.« Res, koliko lepih besed! Očitno slovenskih predstavnikov iz matične domovine ni nič motilo, da je deželna PSI s svojo povezavo z Listo za Trst slednji omogočila ponoven vzpon v javnem življenju, da so socialisti skupaj z listarji vodili volilno propagando na nasprotovanju do Slovencev, njihovih pravic in globalne zaščite in da so se požvižgali na slovenske socialiste, ki so se čutili prizadeti zaradi takega nenaravnega zavezništva in ga obsodili na svojem sestanku v Medji vasi 8. maja letos. Res, le kaj naj Slovenci v Italiji pričakujemo od PSI v novi zakonodajni dobi? Na »konstruktivnem srečanju med deželno PSI in SZDLS« naj bi bilo izdelanih nekaj »zanimivih in konkretnih operativnih predlogov«. Le kakšnih? Gotovo je, da PSI ne misli v novem parlamentu predstaviti več Fortunovega zakonskega predloga o globalni zaščiti niti Garibaldijevega osnutka poenotenega besedila, ki je bil lani objavljen. Edino, kar nameravajo socialisti iz Fur-lanije-Julijske krajine storiti in kar so že napovedali, je sprožiti nekatere posamične pobude, ki jih sedaj proučuje ožji odbor socialističnih parlamentarcev (posl. Ren-zulli ter senatorja Agnelli in Castiglione). S tem naj bi se doseglo, po besedah deželnega tajnika PSI Sara rezultate, ki bodo, čeprav postopni, konkretni in izraz uravnovešenih stališč (!) ter bi v parlamentu mogli prejeti politično soglasje. Tako si torej PSI zamišlja reševanje pravic slovenske manjšine. Pogovarja se s predstavniki matične domovine (delegacijo SZDLS je vodil njen predsednik Jože Smole), a ne smatra za potrebno, da bi vključila v srečanje sploh kakega slovenskega socialista z Goriškega in Tržaškega! Sprašujem se, čemu je pri deželni PSI sploh komisija za slovenska vprašanja, če pa se slovenske zastopnike tako lahko preide. Remo Devetak za razpravo. Ravno tako bi bilo parlamentarno pravilno, da se poročilo (knjiga) o pravkar zaključenem zborovanju čimprej ali vsaj kaka dva meseca pozneje objavi. Zainteresirani bi sigurno radi vnaprej poleg cene za knjigo plačali tudi stroške za poštnino. Na ta način bi se nudila možnost za čim skorajšnjo podrobno analizo ali kritiko predavanja v enem ali drugem zamejskem časopisu. H koncu še to: lahko se zgodi, da zadnji predavatelj, ko ob zaključku diskusije odgovarja na pripombe in kritiko, izjavi nekaj čisto novega in morda zgodovinsko važnega. V takem primeru, bi se morala kateremu koli od prisotnih dati možnost, da pove, ali je dotična zaključna izjava predavatelja zgodovinsko točna ali ne. Konkretno mislim na zaključno izjavo M. Apiha glede izpustitve iz zaporov komunistov leta 1941. (Gl. članek pod naslovom »Ban dr. Natlačen...«). Dr. Jure Koce Priznanje za pogum Radijsko poročilo 6. avgusta, da se je skavtski tabor veveric in volčičev, ki je bil blizu Stranj pri Kamniku, moral zateči v župnišče, me je spodbudilo, da si ogledam, kaj se tam dogaja. Raz vzpetino griča, kjer se je v dolini razprostiral tabor, me je presenetil enkraten pogled na smotrno razvrščene šotore. Plave strehe so se v širokem loku lepo odražale od zelenega okolja. Nič ni dalo slutiti, da so šotori prazni in naprave neuporabne. Za sto mladih veveric in volčičev so starejši voditelji postavili prek 30 šotorov s pagodo (pagoda je največji prostor za družabnost) in pritiklinami. Praktično izpeljane vse higienske naprave, s čimer so dolgoletni člani temeljito legitimirali svoje hidravlične spretnosti. Za dobavo vode so morali premagati znatno višinsko razliko, da je ta neobhodna življenjska prvina zadoščala za celo vrsto vodnih pip za umivanje, kuhinjo, prhe, \VC in ne vem še kaj. Ni kaj reči, obetavni strokovnjaki! Do tu vse prav, saj je prvi dan potekal po začrtanem programu. Bližnja in daljna okolica, posejana z griči in holmi, vzpodbuja k raziskovanju (domovina A. Medveda, R. Maistra, Plečnikova cerkev idr.), sploh pa cela pokrajina nudi neizčrpne možnosti za duhovno in telesno sprostitev mladega rodu. Toda, pozor, ne hvali dneva pred večerom! Sredi neke noči se je utrgal oblak in v šotore je vdrla voda. Pa še ta: zemljišče, kjer so šotorili, skriva v sebi kotanje in vrtače, iz katerih je še dodatno silila voda! Skavtsko geslo »bodite pripravljeni« je sedaj terjalo od vodstva hitre ukrepe in nagle odločitve. V prvi vrsti vplivati na otroke, da se jih ne poloti panika. Kar jih je bilo v pagodi, so se morali povzpeti na stole ali karkoli, da jih ni zajel val vode. Kljub vsemu so bili mokri do kože. Edina rešitev je bila, iskati pomoči v župnišču v Stranjah. Pisana množica sto mokrih veveric in volčičev se je morala prilagoditi novim okoliščinam, a je vse steklo brez razburjenja. Z domačo gostoljubnostjo so v župnišču postregli otrokom z vsemi razpoložljivimi grelci, da so se pošteno osušili. O bivanju pod šotori ni bilo več govora; vsa skrb se je usmerila na sušenje opreme in čiščenje tega, kar je bilo z blatom onesnaženo. Še dan ali dva je živžav krožil po gostoljubnem župnišču, nato odhod. čeprav so naravni elementi preprečili nadaljnje bivanje pod šotori, trud, ki so ga vložili v postavitev le-teh, ni izgubljen. V polni meri so zadostili osmemu Členu skavtskega zakona: »Skavt je vztrajen in pogumen v težavah«. V pestri arhiv skavtskih spominov spadajo tudi taka doživetja. Celotno vodstvo zasluži vsaj to skromno priznanje za nemajhne žrtve in skrbi ob dramatični vodni dogodivščini. Vse se je izteklo brez hujših posledic in noben otrok se sploh ni prehladil. Če jim je veličastno območje Kamniških planin nudilo prejšnja leta več lepih užitkov, naj jih tolaži prepričanje, da je letošnja odprava odhajala iz istega območja bogatejša za novo izkustvo, kako je človek vsepovsod odvisen od naravnih sil in od božjega delovanja. F. V. Vabilo na duhovne vaje Za duhovne vaje za žene in starejša dekleta, ki bodo od ponedeljka 7. do srede 9. septembra v Domu duhovnih vaj »Le Beatitudini« v Trstu, se je priglasilo 25 oseb. Prostih sob pa je še 20. škoda, da bi vseh ne zasedli, zlasti še, ker nas Cerkev v Marijinem letu izrecno vabi k poglobitvi življenja po veri, k čemur nam lahko najbolj pomagajo duhovne vaje. Morda niste bili še nikoli na duhovnih vajah in se jih zato bojite. Poskusite, pa boste videli, koliko notranjega veselja, miru in milosti vam bodo prinesle. Prijave sprejemata gdč. Dora Kosovel (tel. 040/ 763406) in g. župnik Jože Kunčič v Sv. Križu pri Trstu (tel. 040/220332). Zahvala Slovenska zamejska skavtska organizacija iz Trsta se zahvaljuje kaplanu Romanu Štebetu in župniku Francu Gačniku iz Stranj za izjemno velikodušnost, ki sta jo letos poleti izkazala našim najmlajšim članom. Okrog sto volčičev in veveric ter njihovih spremljevalcev je namreč na letošnjem taborjenju v Stranjah naletelo na izredno slabo vreme in doživelo poplavo v taboru, kar jim je onemogočilo bivanje pod šotori. Vseh sto otrok je dobilo zavetje pod streho župnišča in bližnje kapele, tako da so lahko ostali na letovanju, spali na suhem, si tam uredili zasilno kuhinjo in vsaj delno izpeljali začrtani program. Zato so jima neskončno hvaležni vsi otroci, njihovi starši in skavtska družina iz Trsta. nm oo ■ Za letošnje poletje so bile poljske oblasti z izdajanjem potnih listov svojim državljanom zelo velikodušne. In ti so priložnost krepko izrabili: najprej so prišli v Rim, da pozdravijo svojega rojaka papeža, nato pa zaprosili za politično zatočišče. Poljski državi je bilo to kar všeč, manj pa seveda italijanski. V nekaj tednih se je zbralo kakih 600 takih beguncev, ki so do kraja napolnili begunsko taborišče v Latini. Vlada je že mislila na to, da jih pošlje domov, pa so potem prevladali človečanski razlogi. Tudi papež je posredoval, kar je naravno, v njih prid. Kakih 10 % jih bo dobilo stalež političnih beguncev, ostali pa pravico do začasnega bivanja. ■ Zažiganje jugoslovanskega denarja, ki res ni veliko vreden, je postalo zadnje čase priljubljeno početje tujih turistov v Jugoslaviji. Prednjačijo tisti iz ZR Nemčije, so pa tudi taki iz ZDA. Tako je prišlo do zažiganja v Umagu v Istri in na Reki. Zakon predvideva kazen do 60 dni zapora, toda sodniki so se v obeh primerih odločili za denarne kazni (80.000 in 60.000 dinarjev) ter za takojšen izgon iz države. ■ Do nesmiselnega pokola je prišlo v manjšem mestu Hungerford pri Londonu. Domačinu Michaelu Ryanu, očetu štirih otrok, se je nenadoma omračil um. Najprej je podtaknil ogenj neki hiši, potem pa šel v tržnico, kjer je začel streljati na množico. Nato se je zaprl v bližnje šolsko poslopje, kjer si je sodil sam. Toda prej je ubil 15 oseb, več pa jih je ranil. Na OPČINAH pri Trstu bo v nedeljo 13. septembra 39. MARIJANSKI SHOD Začetek ob 15.30 v cerkvi s petjem in molitvijo. Zatem bo ob lepem vremenu procesija po vasi s kipom Fatimske Matere božje. Sv. maša bo na prostem za cerkvijo. Shod bo vodil dr. Bojan Ravbar, župnik v Kopru. Prisrčno vabljeni vsi rojaki, prisebno v tem Marijinem letu! KPI predložila osnutek o zakonski zaščiti slovenske manjšine Kot poročajo, je skupina senatorjev KPI formalno predložila novi vladi zakonski osnutek o zaščiti slovenske manjšine v Italiji. Osnutek je le malo različen od tistega, ki ga je KPI predložila v prejšnji zakonodajni dobi. Podpisali so ga Stojan Spetič iz Trsta, Nereo Battello iz Gorice in še drugi komunistični senatorji. Poslanica maronitskega patriarha muslimanom Maronitski patriarh in predsednik ma-ronitske škofovske konference, Nasrallah Butros Sfeir, je v ponedejek 2. avgusta ob islamskem daritvenem prazniku (Al adha) čestital muslimanom v Libanonu. Povabil jih je, naj v veri v skupnega Boga delajo skupaj z drugimi verskimi skupinami za mir in pravičnost v Libanonu. Romanje na Barbano v Marijinem letu Tudi letos bo kot že več desetletij romanje Slovencev iz Goriške in Tržaške na Barbano. Letos so še posebno vabljeni vsi, ker je Marijino leto in je barbanska bazilika ena izmed svetoletnih svetišč, obdarovanih z odpustki. Dušne pastirje pozivamo, naj si čimprej oskrbijo avtobus za svoje farane. Ladijsko prevozno podjetje v Gradežu je že obveščeno, da bo na-voljo dovolj ladjic. Prevoz po morju je 3.500 za odrasle, za otroke izpod desetih leta pa 2.000 lir. Pridite v velikem številu; pokažimo Bogu in ljudem, da ljubimo Marijo, z molitvijo in mogočno ljudsko pesmijo pa se ji zaupno priporočimo! Srednjeveška glasba na goriškem gradu V četrtek, petek in soboto zvečer je na goriškem gradu odmevala skrivnostna srednjeveška glasba, ki so jo izvajale skupine Dramsam, I Laudesi in Antiquae Mu-sicae Italianae Studiosi. Večeri so se odvijali v notranjosti dvorišča Lanzi ob spremljavi svetlobnih Štihov, kar je še povečalo opojnost poletnih glasbenih trenutkov. Koncerte je organiziral odbornik za šolstvo na goriški pokrajini dr. M. Špacapan, ki jih je uvrstil v program za splošno izobrazbo. Značilnost izvajanj je bila v glasbilih, ki so bila vsa originalna ali pa narejena po nekdanjih vzorcih, posebno vzdušje pa so ustvarjali zgodovinski vložki, ki so poslušalca miselno uokvirili v obdobje, v katerem se je glasba snovala. Domiselno urejeni svetlobni efekti pa so dodajali skrivnostne učinke odlično izvedenim skladbam od 11. do 15. stoletja. Zaradi omejenega števila razpoložljivih prostorov je publika že pol ure pred predstavo zasedla sedeže, zlasti prisotni pa so bili mlajši poslušalci, kar je prijetno iz-nenadilo prireditelje in izvajalce, ki niso pričakovali takega zanimanja za antično glasbo. Očitno današnji svet in njegove vrednote ne morejo kljubovati iskanju lastnih korenin in primitivnejših, a morda bolj bogatih načinov življenja iz preteklih dob. Seja ZCPZ Po poletnem oddihu se je v ponedeljek zvečer sestal odbor Združenja cerkvenih pevskih zborov v Gorici. Osrednja točka seje je bila zbirka skladb Lojzeta Bratuža, čigar 50-letnico smrti obhajamo letos. Pesmarica, ki jo bo Združenje izdalo v jeseni, bo obsegala pri- bližno 55 pesmi za mešani in moški zbor in so razporejene po cerkvenem letu in liturgičnem bogoslužju. Vsebovala bo tudi Marijine pesmi. Druga točka seje je bilo načrtovanje dela do konca tega leta. V decembru organizira Združenje Malo Cecilijanko in Božičnico. Prva prireditev bo kot vedno v Katoliškem domu na praznik Brezmadežne 8. decembra; Božičnica pa bo letos na praznik sv. Štefana, 26. decembra popoldne v stolnici v Gorici. V zimskem času namerava Združenje organizirati enomesečni tečaj za zborovodje in druge člane zborov. Mednarodni nastop folklornih skupin Od 27. do 31. avgusta bo v Gorici mednarodna prireditev, 17. po vrsti, ki jo prireja krajevna Turistična ustanova za turizem ob sodelovanju še drugih organizacij in ustanov. Nastopi bodo v veliki dvorani goriške telovadnice na trgu C. Bat-tisti kot tudi na samem trgu. Sodelovale bodo skupine iz Avstrije, Češkoslovaške, Francije, Grčije, Italije, Jugoslavije, Malezije, Nove Zelandije, Španije, Madžarske in ZDA. Nastopi se prično v četrtek 27. avgusta ob 21. uri z izvajanjem folklornih skupin (izven tekmovanja) iz ZDA in Malezije. V petek 28. avgusta ob 21. uri se prično tekmovalni nastopi, ki se nadaljujejo in končajo v soboto 29. avgusta ob 21. uri. V nedeljo 30. avgusta ob 17. uri tradicionalna povorka od parka Rimembranza po Corsu Italia in Verdi do trga C. Batti-sti, ob 21. uri pa svečana predstava ob sodelovanju vseh folklornih skupin. V ponedeljek ob 21. uri nastop skupine, ki je bila v tekmovanjih prva in skupine iz Nove Zelandije. Vse večere, pred nastopi in po njih, na trgu C. Battisti mednarodno folklorno srečanje ob lučih, glasbi, pesmi, plesih in s kioski z jedačo in pijačo. V Cerkvi premalo smeha Johannes Joachim Degenhardt, nadškof v Paderbornu, ZR Nemčija, je obžaloval, da je v Cerkvi premalo smeha. S humorjem in smehom bi se napake in slabosti v Cerkvi laže prenašale in premagovale v duhu ljubezni. Veselje nad Cerkvijo ima »majhni sestri« — humor in smeh. Veliko katoličanov je preveč nagnjeno h kritiki in nezavzetosti, k črnogledu in žalosti. Toda danes so potrebni veseli kristjani, ki lahko odvzamejo strah in izžarevajo veselje. Duhovniško srečanje na Stari gori V poletju 1961 je v Celovcu prišlo do prvega srečanja slovenskih duhovnikov iz zamejstva in zdomstva. Od tedaj se ta srečanja vsako leto (samo enkrat je odpadlo) izmenično vršijo na Tržaškem, Goriškem, Videmskem in na Koroškem. Letošnje srečanje je bilo 26. po vrsti. Za kraj je bil prvič izbran božjepotni kraj Stara gora pri Čedadu, priljubljena božja pot beneških Slovencev in Furlanov. Izbira je bila posrečena in vsi udeleženci so se strinjali, da mora v prihodnje Stara gora še in še priti na vrsto. Sobice za prenočevanje so prijetne, konferenčna dvorana prostorna, restavrant funkcionalen in z dobro oskrbo, če dodamo, da je bilo vreme ves čas lepo in ne prevroče (v dolini pa je istočasno pestila ljudi pasja vročina), potem lahko rečemo, da je bilo srečanje vsestransko prijetno in je zadovoljilo vse udeležence. Teh je bilo 70, ena največjih številk, ki je bila kdaj dosežena. Prvi udeleženci so prišli že v ponedeljek 17. avgusta na večer, zborovanje pa se je pričelo naslednji dan s predavanjem, ki ga je podal dr. Jožko Pirc, univ. asistent na papeški univerzi Urbaniana v Rimu in podrektor Slovenika pod naslovom »Slovenska Cerkev med obema vojnama«. Predavatelj je na jasen in obenem prijeten način podal zgodovinski pregled tega obdobja ter žel splošno priznanje. Korefe-rate k tej problematiki so imeli dr. Valentin Inzko (prebral Ivan Olip) o Koroški, Božo Zuanella o Slovenski Benečiji, in dr. Tomaž Simčič o Tržaški in Goriški. Pretresljivo je bilo zlasti pričevanje o beneških Slovencih, ki je bilo za marsikaterega od navzočih pravo razkritje. Popoldne istega dne je imel dr. Tone Stres CM iz Ljubljane referat o Cerkvi in socialnem vprašanju danes. Z njemu lastno razgledanostjo je obdelal to sodobno temo in odgovarjal v razgovoru na stavljena vprašanja. Sledilo je somaševanje v izredno okusno okrašeni romarski cerkvi. Vodil ga je direktor slovenskih izseljenskih duhovnikov v Franciji prelat Nace Čretnik. Naj omenimo, da so napisi v cerkvi trojezični (npr. sveče - ceri - Kerzen) in prav tako je na voljo slovenski opis svetišča v brezhibni slovenščini. Naslednji dan, v sredo 19. avgusta, je koprski škof Metod Pirih imel predavanje o poklicu in poslanstvu laikov v Cerkvi, čemur so sledila razna poročila (o Sv. Vi-šarjah, Sloveniku v Rimu, o slovenskem centru v Parizu). Srečanje se je zaključilo s somaševanjem pod vodstvom msgr. Piriha. Sklenjeno je bilo, da bo prihodnje zborovanje zamejskih in' zdomskih duhovnikov