i Celje - skladišče D-Per III 5/1981 1119811173,12 COBISS o RJINJSKI ■ OBG4N Leto IV Številka 12 December 1981 Srečno in uspesno novo leto 1982 delovnim ljudem in občanom občine Žalec in pobratenih občin Krusevac in Bačka Palanka želijo Skupščina in izvršni svet občine Žalec, družbenopolitične organizacije, samoupravne interesne skupnosti in Savinjski občan Žalec. a#####/#/##########//#/#################/ „Savinjski obdan” izdaja Občinska konferenca Socialistične zveze 5 delovnega ljudstva Žalec. J Ureja uredniški odbor: Jan Jože (glavni urednik), Trstenjak Lojze 0 (odgovorni urednik), Golob Elza, Ježovnik Franc, Lekše Zdenka, Strnad Ida, Vidmar Marjan, Praprotnik Marta, Fric Dušan, Urbanci Barbka, Puncer Zdenko, Speglič Franc, Kotnik Anton. 4 Naslov uredništva: Žalec - telefon 710-671 Grafična priprava: ĆZP Dolenjski list, Novo mesto Tisk: Tiskarna Ljudska pravica, Ljubljana. ^ Naklada: 10.500 izvodov a* Po sklepu republiškega sekretariata za informacije št. 421—1/72 je časnik „Savinjski občan” oproščen prometnega davka. Nov rod bo znal ceniti v boju priborjeno svobodo < > < ► (Iz govora Toneta Boleta ob odkritju spomenika žrtvam fašističnega nasilja na Polzeli) - ■ •'LjcSacvf„ \kraja je lahko ponosno, da je program Osvobodilne fronte vnel iskre upora v tem delu Savinjske doline. Že jeseni 1941 so zaživeli prvi odbori na Polzeli in po okolici. Ilegalci komunisti: Pečnik, Lapajne, Letonja - kmet, Strgar in drugi, so že v prvih mesecih okupacije organizirah im navezah stike s skupinami domoljubov, že prej poznanimi simpatizerji partije, s Sokoli in drugimi na- < ► < ► prednimi ljudmi. Na Polzeli so se kmalu začele snovati skupine domačinov, ki se niso mogli sprijazniti z nastalim položajem. Pot do rezultatov Osvobodilnega boja ni bila lahka, še zlasti v Savinjski dolini, na štajerskem in Koroškem. To pot je pripravila tudi štiriletna kalvarija krajanov Polzele in okolice, ki jih je okupator z najstrahovitejšim nasiljem hotel zbirsati iz zemlje. Padali so najbolj zavedni Slovenci, borci, komunisti in aktivisti OF. Obnemeli smo, ko so nacisti v letu 1941, meseca spetembra v Savinjskih vaseh trgali otroke iz rok mater, pregnali starše v Srbijo, otroke pa odgnali v posebne domove, kjer so jih potujčevali. V grozi smo obnemeli, ko so bila na krvavo rdečih razglasih natisnjena stotera imena naših najdražjih, obešenih in ustreljenih. Občani Polzele in okolice % lahko danes s ponosom zro na svojo revolucionarno pot, na svoje zasluge za to, da je slovensko ljudstvo v maju 1945 doživelo največji trenutek svoje zgodovine: zmago, svobodo in rojstvo Slovenije v bratski povezanosti z ostalimi jugoslovanskimi na rodi. Zgodovinski datumi, katere letos in v teh dneh praznujemo širom po domovini, živijo v zgodovini slovenskega naroda kot simbol njego- 4 vega trpljenja, zmag, svobode, živijo kot simbol bratstva in enotnosti z drugimi narodi naše države, s katerimi gradimo pravičnejšo družbo in v kateri smo sami gospodarji svoje usode. To naše izjemno življenje ne opisujemo zaradi zgodovine ali celo slavospeva aktivistom, borcem in partizanskemu gibanju na sploh, marveč zaradi novega rodu, ki prihaja, da bo znal ceniti % svobodo, svojo domovino, svoj družbeni red in da bo spoštoval delovnega človeka in delo lastnih rok od kate- y rega edino zavisi sreča in blagostanje. Današnja spominska svečanost in vse druge, ki smo jih in jih bomo še proslavljah v tem letu, niso le zgodovinski pregled in dragoceno pričevanje o naši preteklosti, ampak naj bodo tudi spodbuda za učinkovito akcijo, da bi naredili korak naprej, razvili samoupravljanje, okrepili vphv združenega dela, stabilizirali gospodarstvo in obogatili materialno in duhovno blaginjo naše družbe. Družbeni in gospodarski procvit krajevne skupnosti Polzela je hkrati tudi priznanje delovnim kolektivom v vašem kraju, političnim organizacijam občine in žalski občinski skupščini, ki so prispevali pri ustvarjanju ugodnih materialnih, političnih in družbenih pogojev za tak razvoj in napredek vašega kraja...” Ob novem letu Še nekaj dni nas loči od Novega leta. Vsakdo od nas želi v tem času na svojem delovnem mestu ali v zasebnem življenju postoriti še to in ono. Za marsikoga je bilo prekratko. Pa vendar je bilo leto, ki se izteka, polno prizadevanj, da uresničimo zastavljene cilje in naloge, da razrešimo številne probleme ter da dosežemo lepše pogoje življenja. Rezultati teh prizadevanj tudi v naši občini niso majhni Lahko rečemo, da smo dosegli vse osnovne cilje, ki smo si jih zastavili na začetku leta, predvsem na področju gospodarske stabilizacije. Pomembno je, da se je proizvodni proces v naših organizacijah združenega dela odvijal skoraj v celoti neprekinjeno, da smo dosegli večji fizični obseg proizvodnje in da smo uresničili osnovni cilj, štiri odstotno realno rast družbenega proizvoda, kar je glede na zaostrene stabilizacijske pogoje izredno pomemben dosežek. Vse to smo dosegli ob tem, da se je število zaposlenih povečalo le za 1,3 odstotke, kar je precej manj kot smo predvidevali z resolucijo za to leto. Rezultati, ki so pred nami so tem pomembnejši, ker so nastali na osnovi večje produktivnosti dela. Tudi izvozni dosežki kažejo pomemben napredek, saj z izvozom močno presegamo uvoz, ki zaostaja, v večji meri pa tudi izvažamo na dolarsko področje. Izgub naše gospodarstvo v glavnem ne pozna, kar pa ne pomeni, da nimamo organizacij, ki poslujejo na meji rentabilnosti in organizacij, kjer bo potrebno rešiti marsikateri problem, da bodo proizvodni ter ostali rezultati ugodnejši. Tudi na področju družbenih dejavnosti, prostorskega urejanja, komunalnega gospodarstva in razvoja v naših krajevnih skupnostih je bilo marsikaj doseženo. Posamezni novi objekti asfaltirane ceste, novozgrajeni vodovodi, lepši in urejenejši izgled naših naselij, predvsem pa nadaljnji razvoj krajevne samouprave, so dosežki, ki kažejo na to, da je naše življenje bogatejše in lepše. Pred nami je leto, ki bo od vsakega našega delavca in občana zahtevalo še večje napore in prizadevanja. Vendar naloge in problemi, ki so pred nami, niso takšni, da jih ne bi zmogli Dosežki letošnjega leta so zgovoren dokaz kaj zmoremo, če smo enotni in če vsakdo od nas prispeva kar največ za doseganje posameznih ciljev in nalog. Letošnji rezultati so solidna osnova našega nadaljnega razvoja, zato po tej poti smelo prizadevno naprej. JOŽE JAN- Zadnja seja občinske skupščine Delegati zborov občinske skupščine bodo na zadnji seji v letošnjem letu obravnavali predlog resolucije razvoja občine v letu 1982, analizo delovanja delegatskega sistema za sedanje mandatno obdobje, priprave na volitve v letu 1982, sprejeli bodo program dela zborov za prvo polletje 1982, spremembe statuta občine in davčno politiko za leto 1982. Dedek Mraz s stabilizacijskim košem Izteka se leto stabilizacijskih prizadevanj, zato ni nič čudnega, da bodo letošnje, sicer množične obdaritve Dedka Mraza v naši občini malce bolj skromne. Okrog šest tisoč predšolskih in šolskih otrok bo obdarovanih s paketi v vrednosti po 150 dinarjev. Tu naj povemo, da so obdarovanje omogočile delovne skupnosti in delovne organizacije iz naše občine. Ob bolj skromnih paketih pa bo mladim na voljo splet zanimivih kulturnih prireditev, ki se bodo vrstile ves teden neposredno pred novim letom. Ker najbrž vsi otroci in starši ne bodo prejeli vabil, prireditelji na tem mestu pozivajo starše, da pobarajo v najbližnjem vrtcu, kdaj bo obdarovanje s kulturnim programom. Priznanja ob dnevu oboroženih sil Na osrednji občinski svečanosti ob dnevu oboroženih sil je predsednik občinske skupščine in sveta za ljudsko obrambo Viljem Petek spregovoril o doseženih rezultatih na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite. Ti rezultati so bili pomembni, kar dovolj zgovorno dokazujejo številna priznanja, ki so jih podelUi ob tej priložnosti. Sekretariat za ljudsko obrambo občine Žalec je prejel visoko priznanje - srebrno plaketo JLA, ki ga je izročil generalmajor Višnjič. Posamezniki so prejeli priznanja in pohvale komandanta Teritorialne obrambe Slovenije, Zahodnoštajer-ske cone in občine Žalec, priznanja republiškega sekretariata za LO, priznanja sveta za LO občine Žalec, plakete Zveze rezervnih vojaških starešin Jugoslavije in zlate značke občine Žalec. S svečano podelitvijo seje prepletal kulturni program. Ko bi mogel, bi osrečil vse ljudi sveta, zvrhan koš ljubezni bi razstrosil na vse strani neba. Vsakomur med vami bi sonce stisnil v dlan, da bi zjutraj vse ogrelo za najlepši dan. Ko bi mogel, razprtije bi pregnal, na zlatih saneh s kraguljčki v zameno smeh bi pripeljal Ko bi mogel! Pa sem le dedek Mraz brez koša, brez sani, lahko pa v vsakem izmed vas... Bo dovolj dolga odeja za napovedane naložbe? Razprava na nedavni skupni seji zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti skupščine občine Žalec v Libojah je opozorila, da nakazane potrebe po novih, sicer potrebnih naložbah presegajo možnosti finančnega pokrivanja. Opozorili so, da je predvsem pomembno sredstva ustvariti. Delegat iz KS Prebold je v razpravi o osnutku Resolucije o izvajanju družbenega plana občine Žalec za obdobje 1981 — 1985 v letu 1982 opozoril na problem neurejene telefonije. Ugotavljal je, da stanovalci v novih blokih nimajo niti enega telefonskega priključka. Krajani so tudi nejevoljni nad usodo ceste Latkova vas - Prebold in sprašujejo se, kdaj bo Savinjski magazin začel graditi novo blagovnico v Preboldu. V odgovoru je bilo rečeno, da bo izgradnja nove blagovnice prišla v poštev v letu 1983, ker v prihodnjem letu investitor nima finančnih možnosti spričo zaostrene situacije in že končanih naložb. Kar zadeva nove telefonske priključke, pa obstoječe vozlišče ne dopušča novih obremenitev. Problem bo odpravljen šele, ko bo zgrajena območna telefonska centrala v Šempetru. Glede vode pa računajo na vodne vire vodovoda Tabor. Delegat KS Griže je ugotavljal, da je streha na zgradbi trgovine že dotrajana oziroma domala uničena, ker nihče ni skrbel za redno vzdrževanje. Delegatka iz Savinjskega magazina je pojasnila, da bo Savinjski magazin s tem, ko je prevzel tudi zgornje prostore popravil tudi streho. Delegat KS Petrovče: „Krajane skrbi, ker nekatere vasi še nimajo urejene kanalizacije. Gre za širši problem, ki bi ga bilo treba razrešiti. Nejevoljni se tudi sprašujejo, kdaj bo stekla gradnja nove regijske mlekarne pri Arji vasi in kakšna bo usoda Novega Celja. V Andražu, kot ' je povedal delegat, še nimajo urejene preskrbe s pitno vodo, radi pa bi si tudi napeljali nekaj telefonskih priključkov. Sedaj jim je na voljo le telefon v zadružnem domu (v trgovini), ki pa je ob nedeljah in praznikih krajanom nedostopen in so tako odrezani od središča. Ugotavljali so, da je v osnutku resolucije vse premalo omenjen razvoj obrobnih krajev naše občine. Ljudje v teh odmaknjenih zaselkih še vedno bežijo v dolino in tako ostajajo naselja še bolj osiromašena. Z namenom, da bi zadržali ljudi v teh krajih, posamezne krajevne skupnosti namenjajo tudi po dve tretjini svojih sredstev za izgradnjo cest. Ceste so res potrebne, žal pa potlej primanjkuje sredstev za druge potrebe. Umestna je bila tudi pripomba, da je treba najboljšo kmetijsko zemljo v teh krajih zaščititi tako kot v dolini. Krajani Levca se sprašujejo, kdaj bodo dobili most čez Savinjo. Ker je most potreben prebivalstvu dveh občin (Žalec in Celje), bi kazalo to naložbo uresničiti s skupnimi sredstvi in napori. Kar zadeva preskrbo z vodo na območju Andraža, je bilo v odgovoru rečeno, da posamezniki niso pripravljeni plačevati vodarine, kar seveda ni prav- Predsednik skupščine občine Vili, Petek je oba zbora opozori!, da v sedanji zaostreni gospo- Delovno predsedstvo volilne konference ZZB NOV Žalec darski situaciji ne bi smeli videti zgolj vsak svoje krajevne skupnosti ali delovne organizacije, marveč celotno občino oziroma širšo družbeno Skupnost. Kaj in koliko bomo vlagali, je odvisno predvsem od tega, koliko bomo ustvarili. Dejal je, da situacija, kar zadeva pogoje gospodarjenja, tudi v prihodnjem letu ne bo rožnata. Ob slabi za višjo produktivnost bo treba storiti vse za večji izvoz, za kar imamo pogoje. L. TRSTENJAK Kritično o delu Komunistov Občinska konferenca ZK Žalec je kritično ocenila aktivnost komunistov pri uresničevanju nalog za razvoj delegatskega sistema. Z aktivnostjo komunistov v družbenopolitičnem zboru občinske skupščine, v Občinski konferenci SZDL in njenih organih v družbenih svetih ter v ZSMS, niso zadovoljni. Kar enajst razprav-ljalcev je opozorilo na neodgovoren odnos, premajhno povezanost z delegatsko bazo in premajhno zavzetost za uresničevanje sprejetih stališč in nalog ZK in drugih subjektivnih socialističnih sil. Predsednik Občinske konference SZDL Ivo Robič je opozoril, da nekateri dejavniki vse preveč naročajo, kako naj delegacije delujejo, namesto da bi se aktivno vključili v njihovo delo. Mnogo sej delegacij, organov družbenopolitičnih organizacij in skupščin SIS-ov je nesklepčnih. V njih pa so neaktivni tudi komunisti, še posebej v krajevnih skupnostih. Predlagal je, da se konkretno in kritično oceni delo komunistov v SZDL in v delegatskem sistemu. Družbeni sveti so zaživeli, vendar so premalo povezani z družbenopolitičnimi organizacijami in poenotenju stališč do posameznih družbenih vprašanj. Kritično so ocenili delo komunistov družbenopolitičnega zbora, hkrati pa opozorili na nekatere objektivne in subjektivne vzroke. Tudi tu je pisotna premajhna povezanost delegatov s posameznimi družbenopolitičnimi organizacijami. Delegacija občinske konference ZK v družbenopolitičnem zboru se v preteklem obdobju sploh ni sestala. Konferenca je v svojih stališčih predvsem opozorila in naročila komunistom, da se morajo aktivneje vključiti v delo delegacij in razvoj delegatskega sistema. V nadaljevanju seje je člane konference z gospodarskimi rezultati seznami predsednik Izvršnega sveta Jože Jan, ki je poudaril ugodna gibanja vseh kazalcev gospodarskega in družbenega razvoja, hkrati pa je opozoril na nekatere probleme v tem trenutku, predvsem glede preskrbe surovin, ki že povzročajo zastoje v proizvodnji, to pa se bo odražalo tudi pri doseženem dohodku ob koncu leta. Aktivnost na vseh področjih Nedavna volilna konferenca ZZB NOV občine Žalec je ob izvolitvi novega vodstva, ki ga predstavlja 29-članski odbor s predsednikom Antonom Kotnikom, spregovorila o položaju borčevske organizacije in njenem dosedanjem delu. Ugotavljali so, daje bilo leto 1981 leto pomembnih obletnic. Izguba tovariša Tita minulo leto, letos pa dolgoletnega predsednika Rudija Cilenška je v vrstah ZZB NOV zapustila globoko vrzel. Nasploh se vrste borcev redčijo, saj je v minulem obdobju umrlo kar 321 članov. Ne glede na to, da borci NOV predstavljajo s svojim razvejanim delom še vedno močno družbeno politično silo. Kar dve tretjini borcev aktivno delujeta v samoupravnih telesih, v delegacijah in na drugih področjih družbenega in političnega življenja občine. Plenum Gasilske zveze V Žalcu je bil sredi tega meseca plenum Gasilske zveze Slovenije. Že dan .prej so se v Preboldu sestali najprej Republiški štab gasilske operative, nato pa še predsedstvo Gasilske zveze Slovenije. Po obeh delovnih srečanjih so si delegati ogledali prostore Tekstilne tovarne Prebold, Preminili v hudi letalski nesreči V nedavni hudi letalski nesreči našega letala je izgubilo življenje 180 potnikov, med njimi tudi pet naših občanov: Ob tragični smrti petih naših občanov, ki so izgubili življenje v letalski nesreči na Korziki, so svojci in ostali občani naše občine prejeli več sožalnih brzojavk. Med drugim so jih poslale skupščini, družbenopolitične organizacije in posamezniki iz naših pobratenih občin Kruševac in Bačka Pa-- lanka. Stanko Vasle, 46-letni vodilni delavec v celjskem LIK Savinja; oba zaslužna krajana Gotovelj sta v trenutku omahnila v smrt. Objokujeta ju 19-letni sin Bojan in 16-letna hčerka Damjana. Marija Teržan, 50-letna vodilna delavka v velenjskem zdravstvenem centru, doma iz Petrovč in njen mož, Ida Vasle, 42-letna profesorica knjigovodstva in računalništva na celjski ekonomski šoli, doma iz Gotovelj in njen mož Milena Ribar, 22-letna tekstilna delavka iz polzel-ske tovarne nogavic. Rada je potovala, žal se tokrat ni vrnila za svoj stroj. Bila je še samska. Drago Teržan, 59-letni inšpektor SDK v Titovem Velenju iz Petrovč. Zakonca zapuščata že samostojna otroka Draga in Metko. Prizadevno in uspešno je bilo delo komisij pri občinskem odboru ZZB NOV Žalec, kakor je v svojem poročilu povedal Anton Kotnik. Borci so v nadaljevanju razprave spregovorili še o volilnih pripravah in evidentiranju kandidatov, o gospodarskem položaju v žalski občini in o nalogah, s katerimi se bo treba odločneje spoprijeti na poti stabilizacije našega gospodarstva. V zvezi z evidentiranjem kandidatov so predlagali, da jih bo treba dopolniti s kandidati iz baze. V razpravo so zajeli še problematiko vključevanja mladih v politično delo, o sodelovanju borcev iz zasavskih revirjev in Savinjske doline, pa tudi o sporazumu med žalsko občino in revirskimi občinami in o nalogah, ki jih čakajo. Sklepi bodo solidna osnova za delo v novem mandatnem obdobju. Slovenije kjer izdelujejo najsodobnejša oblačila za gasilstvo. V gasilskem domu v Žalcu so odprli nadvse zanimivo razstavo ob 35-letnici Gasilskega vestnika. Na njej so predstavili tisk, ki je izšel na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Gasilski vestnik je zelo brana revija, izhaja enkrat mesečno v nakladi 34 tisoč izvodov. Na plenumu Gasilske zveze Slovenije so poleg ocene dosedanjega dela in načrtov za prihodnje delegati iz vse Slovenije razpravljali tudi o obrambnih načrtih gasilskih društev. Le-teh je v Sloveniji kar 1206 in sicer prostovoljnih ter 177 industrijskih, se pravi 1383 skupaj, imajo pa 82289 članov. Plenum so najprej pozdravili pionirji gasilci iz Žalca, ki so izrekli dobrodošlico delovnemu pred- sedstvu in delegatom iz vse Slovenije, nato pa še predsednik občinske skupščine Vili Petek. Na plenumu so izročili tudi najvišje republiško gasilsko priznanje, imenovano po Matevžu Hacetu. Letošnja dobitnika sta bila Viktor. Vovk iz Nove Gorice in Vili Spat iz Celja. Dvodnevno srečanje so sklenili s kulturnim programom in tako proslavili tudi 40-letnico vstaje jugoslovanskih narodov in narodnosti ter 35-letnico izhajanja Gasilskega vestnika. Občinska gasilska zveza Žalec, Gasilsko društvo Žalec in Prebold pa zaslužijo za organizacijo dvodnevnega srečanja gasilcev vse priznanje. TEKST,IN FOTO: T. TAVČAR Razširiti listo evidentiranih za nosilce najodgovornejših funkcij v občini V krajevnih konferencah SZDL in osnovnih organizacijah sindikata je evidentiranje kandidatov za posamezne delegacije v zaključni fazi. Predsedstvo Občinske konference SZDL je tudi objavilo evidentirane kandidate za najodgovornejše funkcije v občini Pri oblikovanju predloga evidentiranih kandidatov je predsedstvo upoštevalo stališča Republiške konference SZDL, ki zastavljajo enoten, političen odgovor za uresničevanje ustavnih načel Predsedstvo je tudi poudarilo, da imajo delovni ljudje in občani pravico dodatno evidentirati za te funkcije posameznike, ki so si s svojim dosedanjim uspešnim družbenopolitičnim delom pridobili zaupanje in so sposobni upravljati posamezne funkcije. Tako, kot mnogokrat doslej, je predlog spodbudil živahno razpravo z odobravanjem, pa tudi z dodatnimi predlogi Zal pa je tudi tokrat prišlo do nesprejemljivih obračunavanj, podtikanj in neresničnih informacij, ki mečejo slabo luč na družbenopolitične razmere v občini Članek objavljen v dnevniku Delo je vznemiril občane, ki obsojajo takšno pisanje, predsedstvo Občinske konference SZDL pa je njegovo vsebino obsodilo in protestiralo proti kompromitiranju izvršnega sveta in njegovega predsednika. Namreč, zbori občinske skupščine so v oktobru ocenili delo izvršnega sveta kot uspešno in mu izrekli tudi priznanje, zato po'so trditve pisca članka „Predvolilna kompanija po žalsko“ toliko bolj nerazumljive in nesprejemljive. Trdimo lahko, da so najodgovornejši funkcionarji in tudi predsednik izvršnega sveta uživali zaupanje in prejemali za uspešen gospodarski in družbeni razvoj občine, ki pa marsikdaj ni bil po godu posameznikom izven občine, vsa priznanja. V razpravi o predlogu evidentiranih kandidatov za najodgovornejše funkcije so bile prisotne pripombe, da je potrebno predlagati več kandidatov. Ravno to pa je bil tudi namen razprave, da se evidentirajo dodatni kandidati, šele na to se bo predlog usklajeval v predsedstvu OK SZDL. Nekatere krajevne skupnosti so to že storile in predlagale dodatne kandidate. Tako so v nekaterih krajevnih skupnostih za predsednika skupščine evidentirale tudi Jožeta Jana, za predsednika izvršnega sveta pa Edija Omladiča. To pa dokazuje, da evidentiranje vendarle ni zaprto in da. še teče. Pričakovati je še več novih predlogov, kar pa je tudi namen saj bo tako evidentiranje res demokratično in odraz interesov delovnih ljudi in občanov. zares lep Kulturni program so Jur, glasbene šole Rista Savina TAVČAR pripravni ucenci ua rcier aprajc— in mlade gasilke iz Matk. Foto: T. SAVINJSKI OBČAN — December 1981 3 Nove pridobitve ob prazniku republike —Nove pridobitve ob prazniku republike Tone Bole odkriva spomenik žrtvam NOB na Polzeli. Osrednja proslava na Polzeli Na osrednji slovesnosti v počastitev 40-letnice vstaje naših narodov so na Polzeli odkrili spomenik 59 padlim žrtvam med NOB iz Polzele in okolice. Spomenik, ki je delo akademskega kiparja in grafika Janeza Boljke, je odkril osrednji govornik, član predsedstva SR Slovenije Tone Bole. Sekretar občinskega komiteja ZKS Žalec Franc Jelen je dejal, da so dela pri izgradnji spomenika veljala poldrugi milijon dinarjev in da so sredstva zbrale delovne organizacije in krajani Polzele. -- v Slovesnost so skleniti-s kulturnim programom, v katerem so nastopili pevci, plesalci, godba na pihala in recitatorji. Odkrili doprsni kip Slavka Šlandra Zadnje dni novembra so postali Preboldčani bogatejši za kulturno pridobitev, s katero je poplačan moralni dolg domačinu, narodnemu heroju Slavku Šlandru, po katerem nosi ime tukajšnja celodnevna osnovna šola. Stalni razstavi o tem revolucionarju in humanistu v prostorih osnovne šole se je pridružil še doprsni kip Slavka Šlandra na zelenici pred šolo. Ob odkritju spomenika je zbranim spregovoril prvoborec Anton Kotnik-Robida. Orisal je bogato življenjsko pot Slavka Šlandra in poudaril njegov prispevek h graditvi lepših, humanejših socialističnih odnosov. Svečanosti ob odkritju spomenika so se poleg številnih gostov udeležili tudi predstavniki krajevne skupnosti „Slavko Šlander” iz Maribora, s katerimi imajo Preboldčani tesnejše stike in so jim tudi odstopih model za odlitje spomenika. -dar Razvitje pionirskega prapora „Ljube Mikuš” Na sve'čanosti ob 10. obletnici uspešnega učnovzgojnega dela osnovne šole Ljube Mikuš je prehojeno pot orisala ravnateljica Martina Bevc. Šola se uspešno povezuje s - krajevno skupnostjo in organizacijami združenega dela, zato so le-tem ob tej priliki podelili posebna priznanja in zahvale. Še posebej svečano pa je bilo ob razvitju prapora pionirskega odreda, ki se imenuje po revolucionarki Ljubi Mikuš. Sledil je bogat kulturni program učencev šole, ki vse bolj dokazujejo svoj uspešen razvoj. Pohvaliti pa je treba tudi razstavo likovnih in tehničnih izdelkov. J. K. Vodo naj dobi vsaka hiša Za praznik republike - 29. november so krajani Kal, Lok in okoliških zaselkov praznovali pomembno delovno zmago: iz novega vodovoda je dobilo vodo 46 družin, od tega so dobile Kale 39 priključkov, Loke pa sedem. S tem pa so opravili šele prvo fazo izgradnje vodovodnega omrežja, saj čaka na vodo še veliko domačij. Ob novem črpališču v Lokah se je tega dne zbralo lepo število krajanov in domačini so izvedli kulturni program, v katerem so nastopih učenci osnovne šole Ponikva in vaška mladina. Napočil je trenutek, koje 73-letni krajan, Franc Tkavc iz Kal, vključil naprave na črpališču in v cevi je pritekla voda, kar je bil za vse pomemben dogodek. Rezervoar na Kalah je dovolj velik (drži 60 m3) za potrebe kraja. Ob tej novi pridobitvi je treba pohvaliti krajane, ki so poleg denaija bili vseskozi požrtvovalni in delavni, priznanje pa so izrekli tudi komunalnemu podjetju Žalec, ki je prispevalo razpoložljivo mehanizacijo in strokovno vodstvo. Ponekod so bili izkopi zelo težavni, saj je šlo za kraški teren, vendar so dela uspešno napredovala. V zadnjem času so se še posebej izkazali krajani Lok, ki so sami zgradili raztežilni rezervoar. Ko je predsednik IS skupščine občine Žalec Jože Jan čestital krajanom k tej novi delovni zmagi, je dejal, da je prebivalstvo teh krajev veliko prispevalo v NOV. Preskrba z vodo je velika pridobitev, ki bo olajšala življenje krajanom. Hkrati pa vodovod pomeni tudi hitrejši gospodarski razvoj tega področja. Omenil je velik delež režijskega odbora, ki seje zelo izkazal, pa tudi prispevek interesne skupnosti in komunalnega podjetja Žalec. Dejal je tudi, da bo treba z izgradnjo vodovodnega omrežja nadaljevati, vse dokler ne bodo dobili vode vsi, ki jo rabijo. Praznovanje v Dakah in Kalah je bilo hkrati domena krajanov, da bodo nadaljevali z akcijo in pri tem še naprej pričakujejo pomoč družbene skupnosti. TV T o Slovesnosti v Lokah seje udeležilo lepo število krajanov. Jubilejna trgovina Savinjskega magazina Kolektiv Sa vinjet ega magazina Žalec je ob 30-letnici svojega obstoja odprl v Žalcu novo samopostrežno trgovino „Cankarjeva” v Cankarjevi ulici. Novo trgovino imenujejo jubilejna, saj so jo odprli v jubilejnem letu. Ima 200 m2 prostora, od tega je 100 m2 prodajne površine. Nova trgovina, ki jo je odprla predsednica občinske konference ZKS Žalec Vera Orešnikova, je namenjena potrošnikom Soseske Ložnica, pa tudi naselju Ložnici in drugim. Posnetek: Vera Orešnik je prerezala trak in tako odprla nov lokal Cankarjeva. Priznanja občine Žalec delavcem Zarje V okvir prireditev, ki so se zvrstile v počastitev praznika republike — 29. novembra v občini Žalec, sodi tudi podelitev občin&ih priznanj skupini članov kolektiva Zarje Žalec — Petrovče. Priznanja so poleg direktorja Viktorja Drame, ki je že poprej prejel zlato značko in plaketo občine Žalec, prejeli Jože Srebre (zlato), Ivan Haložan, Franc Jordan, Anton Gojzdnik, Mira Vidrih, Ivan Vidrih in Anton Sluga pa srebrne značke občine kot priznanje za požrtvovalno delo ob izteku 10-letnega obdobja intenzivnega razvoja Zarje. Priznanja je na skromni slovesnosti podelil predsednik izvršnega sveta občine Žalec Jože Jan in jim hkrati čestital v imenu izvršnega sveta in dcupščine občine Žalec. Tk.L. Premazovalni stroj S—3 Z novo naložbo v večji izvoz Letošnji praznik republike — 29. november, so delavci Aera tozd Kemija Šempeter, okronah z novo delovno zmago: odprli so nov obrat za izdelovanje samolepilnih trakov — selotejpa. Kot smo v Savinjskem občanu že obširneje poročali, gre za pomembno naložbo v vrednosti okrog 200 milijonov dinarjev, od katere si obetajo razširitev izvoza na zunanji trg. Ob tem velja zapisati še to, da je ta naložba dosežek solidarnostnega združevanja sredstev vseh temeljnih organizacij združenega dela v Aeru. Pomembno je tudi to, da bodo v bodoče v proizvodnji uporabljali več domačih materialov. V tej smeri so se že povezali in podpisali več sporazumov o sovlaganju v okviru delovnih organizacij Kepol Zadar in Jugovinil Split. Pri tem bodo upoštevali že pridobljene izkušnje, ki sojih pridobili med večletnim sodelovanjem z Viskozo. Usmeritev na domače materiale bo v veliki meri zmanjšala težave, ki jim imajo sedaj pri zagotavljanju reprodukcijskega Vlado Klemenčič materiala. Na rob zapišimo še to, da bodo izvoz povečali za eno četrtino, kar pomeni preko pet milijonov dolarjev. Vlado Klemenčič, podpredsednik slovenskega izvršnega sveta je govoril o pomenu nove naložbe v Aeru in sedanjem gospodarskem trenutku. Tk Ponosni na nove pridobitve Krajani Braslovč (zbralo se jih je izredno veliko) so ob otvoritvi adaptirane šole dokazali, da so novih pridobitev veseli in so nanje tudi ponosni. Predsednik sveta krajevne skupnosti Ivan Fale je v svojem govoru poudaril velik prispevek in razumevanje delovnih ljudi in občanov naše občine, še posebno pa Braslovč, pri izgradnji prostorov za otroško varstvo in potrebe krajevne skupnosti ter društev. Osem milijonov dinarjev je vredna celotna investicija, preko dva milijona pa so prispevali občani, obrtniki, Hmezad—obrat Žovnek in krajevna skupnost s prostovoljnim delom in prispevki. Opravili so preko 4500 udarniških ur, omeniti pa velja predsednika režijskega odbora Toneta Klokočovnika, ki jih je sam opravil kar preko 200 inje tako zgled v prizadevanju krajanov. J. K. Tone Klokočovnik, predsednik režijskega odbora, ob svečanem prerezu traku. Zalčani praznujemo 27. decembra Krajani Žalca in Ložnice praznujemo vsako leto svoj krajevni praznik 27. decembra kot spomin na prve ustreljene talce iz našega kraja v letu 1941. Ko v tem času merimo prehojeno pot enoletnega obdobja od zadnjega praznovanja, si zastavljamo vprašanje, kaj smo storili v tem letu, kakšno je bilo naše delo, smo bili uspešni, je v delu veliko slabosti? Pri ocenjevanju našega dela se nam krepi samozavest. Naredili smo premik v smeri ustvarjanja pogojev večjega sodelovanja krajanov pri soodločanju, ustvarjanju zamisli in pobud v našem mestu. V začetku leta smo ga razdelili na mestne četrti, v katerih smo ustanovili odbore Socialistične zveze. Da je bila odločitev pravilna, so pokazali tudi zbori občanov, ki so bili organizirani v teh četrtih. Na ta način se vloga krajevne skupnosti in udeležba krajanov v delu krajevne skupnosti pomembno povečuje. Še vedno pa bo potrebno krepiti oblike, ki bodo omogočale neposredno povezanost in stalni stik samoupravnih organov krajevne skupnosti z delovnimi ljudmi — krajani ter obratno, povečati pa bo potrebno tudi udeležbo na zborih občanov in na drugih možnostih sodelovanja. Stalno moramo krepiti vsakodnevne drobne človeške vezi in trgati meje zaprtosti, saj nastaja vrsta težav in proble-. mov, ki dnevno terjajo odgovore in konkretna dejanja. Razkorak med željami in možnostmi se ne zmanjšuje. Tudi delegatski sistem v svoji praksi še ni dosegel željene vsebine popolnega odločanja delovnih ljudi o vseh bistvenih vprašanjih družbenega dogovarjanja na vseh ravneh. Družbeno in družabno življenje krajanov je bila nenehna skrb in prizadevnost organov krajevne skupnosti ter vseh društev v kraju. Njihov osnovni moto je bil napraviti življenje humanih razsežnosti, duhovnih vrednot ter potrebam časa in družbe. V krajevni skupnosti med letom nismo pridobili in odpirali večjih pridobitev, toda tudi manjše pomenijo napredek in prispevek k razvoju kraja. Vse leto je bila prisotna skrb za čim lepšo ureditev bivalnega okolja, v ta namen pa smo izvedli več očiščevalnih akcij okolja in javnih površin. Namestili smo posode za smeti in odpadke, obnovili ulice in ceste, zgradili pločnik, asfaltirali odsek lokalne ceste, zgradili razsvetljavo preko nadhoda obvoznice do naselja Ložnica ter preuredili in dopolnili javno razsvetljavo. Nabavili smo cevi za izkop dveh vodnjakov za potrebe požarnega varstva. V izdelavi pa je načrt kanalizacije za naselje Ložnico. Izdelana je idejna zasnova (načrt) za novo mrliško vežico na pokopališču, kamor je že napeljan vodovod, stojijo pa že tudi kontejnerji za odpadke. V teku je odkup in pridobitev zemljišč za načrtovani TITOV PARK. V mestu smo postavili panoje za plaketiranje z oglasnimi omaricami. Krajevna skupnost je s tem prevzela plaketiranje na območju Žalca in Ložnice, kot to opredeljuje občinski odlok. Tako bomo odpravili divje plakatiranje na vseh neprimernih mestih. Ob praznovanju pa usmerimo pogled naprej, k novim načrtom. Potrebno bo, da se bomo bolj prilagajli času, v katerem živimo, da ga bomo bolje razumeli. Potrebni bodo tudi premiki v naši zavesti. A. H. Zabare in Žalec pobrateni Krajevni skupnosti Žabare iz Kruševca in Žalca sta podpisali listino pobratenja, ki sta jo podpisala predsednika skupščin krajevnih skupnosti in sicer za Žabaro Vladislav Miloševac, za Žalec pa Franc Radišek. Svečanemu podpisu so prisostvovali tudi predstavniki družbenopolitičnih organizacij obeh krajevnih skupnosti in občin. Krajevna skupnost Žabara je deset kilometrov oddaljena od občinskega središča, ima pa preko 2000 prebivalcev. Večina ljudi je zaposlena v Kraševcu, ostali pa se ukvarjajo s kmetijstvom. Delegacija krajevne skupnosti Žalec je med drugim obiskala tudi sodobno urejeno kmetijo Dobrosava Todosijeviča v Trebotinu. Razvoju kmetijstva tu posvečajo posebno veliko pozornost, zato so se dogovorili, da bo v naslednjem letu njihova skupina kmetov obiskala SOZD Hmezad Žalec. Krajevna skupnost Žabara ima tudi bogato razvito kulturno življenje in šolstvo. Na tem področju bo v bodoče največ možnosti za sodelovanje, za kar je bd že sprejet program aktivnosti za leto 1982. , Podpis pobratenja krajevnih skupnosti Zabare in Žalca pomeni dodaten kamen v mozaiku bratskih vezi, skovanih v narodnoosvobodilni borbi. S tem pa je obogateno tudi sodelovanje med pobratenima občinama. Po partizanskih poteh k Hribarjevim Hribarjevi vozijo drva za zimo S Francijem Izlakarjem, tajnikom krajevne skupnosti Vransko, sva rila navkreber proti Jeronimu. Ujela sva za ta čas še kar lep dan, le leden veter seje zaganjal v naju in vrtinčil listje. Dišalo je po snegu. Če bi se lahko zapeljala do lovske koče, bi si prihranila uro hoda, tako pa je bilo treba peš na Jaronim, k Hribarjevim, ki sva se jih namenila obiskati. Hodila sva po starih, že obraslih in domala pozabljenih partizanskih poteh. Po teh hostah z orumenelimi macesni in stoletnimi bukvami je med zadnjo vojno večkrat hudo zaropotalo in domačini vedo povedati, da po globelih še danes leže kosti nemških vojakov. Hribarjeva domačija stoji na vrhu, prislonjena ob hosto kot grčava starka, trmasto klju- Dvanajstletna Fanika dnevno prepešači dobre tri ure do šole in nazaj bujoča času. Kdo ve koliko rodov je že preživela, a še vedno stoji in v njenih nedrjih odrašča sedanji rod Hribarjev, po domače Jeseničnikov. Ko sva prisopihala na hrib je bilo čez poldne. Gospodinja Marija Hribar je ravnokar za-pregla voliča in kravo in se namenila po drva. Pomagala sta ji najstarejši sin Martin, ki dela v Sigmi in hči Danica. Poleg vprege so stala v hlevu še štiri goveda, pa ducat kur je brskalo po gnoju in na podstenju sta se podila domača zajca. Počakala sva, da so pripeljali iz bližnje hoste drva in izpregli živino. V veliki sobi s kmečko pečjo, ki je izžarevala toploto, smo sedli za mizo. V zibelki je ležal Daničin sinko in se zvedavo oziral v naju. Martin je praznil voz za hišo, Danica je ropotala z lonci v kuhinji. Z gospodinjo smo se pogovarjali o dnevnih tegobah, ki jih je tu v hribih več, kot spodaj v dolini. Pripovedovala je, kako se razdajajo po tem hribovskem svetu na njivah, razpotegnjenih na planoti med hosto in bližnjimi vršaci. Pridelajo nekaj pšenice in krompirja, pa zelenjave. Ker je pšenice premalo, moko do-kupujejo za kruh. Zemlja je tu, domala tisoč metrov visoko, bolj skopa; treba bi jo bilo ■izdatno gnojiti, da bi dajala več. Kosijo enkrat letno, takole prve dni avgusta. Letošnja košnja ni bila kaj prida in gospodinjo skrbi, kako bodo prehranili živino. Sin Martin prihaja domov občasno, hči Marija se je poročila na grunt in ima sama veliko dela, mlajša hči Danica dela na Vranskem; najmlajša, dvanajstletna Fanika, pa je še šolarka. Danica vstaja vsako jutro ob pol štirih in potlq leti, kot pravi, po strmih stezah v dolino. Do Vranskega je dve uri hoda in delo se ji prične ob šestih. Fanika je na boljšem, spodaj v zaselku jo pričaka šolski avtobus in tako so poti precej krajše. Danica bi si lahko poiskala sobico na Vranskem, a noče. „Mlada sem in štiri ure pešačenja mi ne pomeni nič.” Najhuje je pozimi, ko zgoraj v Jeronimu zapade tudi meter snega in takrat so poti skozi zasnežene hoste hudo težavne. Danica v prostem času pomaga materi in nasploh ima veselje z domačijo. Na steni visi spomenica, dokaz, daje Hribarjeva domači- ja vsa leta od 1942. dalje bila odprta partizanskim borcem. Gospodinja je bila takrat še mlado dekle, pa se kljub temu živo spominja dogodkov: „Joj, kolikokrat je mati kuhala žgance partizanom.” Dva brata sta padla in že proti koncu so jim Nemci požgali hlev in odpeljali živino. Tudi partizanom so jo dali. To so bili težki časi, Nemci so vohljali naokrog in imeli so srečo, da ni bilo izdaje. Potlej se pogovor zasuče na povojne čase. Gospodinja prejema 1300 dinarjev mesečno, to pa je tudi vse. „Kot da so pozabili na nas,“ reče gospodinja in v oči seji prikrade žalost. Domačija je namreč še vedno brez elektrike, nimajo ceste, pa tudi vode ne. Če bi jim v prvih povojnih letih kdo ponudil v zameno nekaj zemlje v dolini, bi odšli, danes pa ne več. Hribarjev rod se je pregloboko zakoreninil v to skopo hribovsko zemljo, da bi zapustil dom. „Če bi dobila posojilo, bi obnovili hišo in posodobili hlev. In če bi v doglednem času dobila še vodo, elektriko in cesto, bi se tu dalo živeti,“ je rekla Hribarjeva. Potarnala je, da jim v sušnih poletjih večkrat zmanjka tudi kapnice in takrat gonijo živino daleč v dolino — po vodo. Hribarjevi pravijo, da bi se kilometer više našla voda, le jarke bi bilo treba skopati in položiti cevi. Radijskega sprejemnika in televizorja nisva opazila v hiši, čeprav biju še kako potrebovali zlasti ob dolgih zimskih večerih, ko kmetijo zamete sneg in zavija buqa. Do najbližnjega soseda je pol ure, a kdo bi hodil v visokem snegu v vas. Marija Hribar je stara 54 let, a ne pomni, da bi bil kdaj v hiši zdravnik, nekaj ki ar je prišel le živinozdravnik zdravit živino. Partizanov, ki ste jih gostili v minuli vojni, se gotovo še spomnite. Vas kdaj obiščejo? ” „Mnogi so že pomrli, še živeči pa ne prihajajo, razen nekaterih posameznikov. Če bi potrkali na vrata, bi jih sprejeli z odrptimi rokami tako, kot nekoč,“ je rekla gospodinja. Ko sva se s Francijem vračala v dolino, sva menila, da bi bilo treba pomagati Hribarjevim. Prvo je voda, potlej elektrika in cesta. Pri tem sva se spomnila programa povezovanja višinskih kmetij, ki ga v žalski občini uresničujemo in nemara bo prišla na vrsto tudi osamljena domačija Hribarjevih na Jeronimu. Dan, ko bodo Hribarjevi dobili vodo, elektriko in cesto, bo zanje največji praznik. LOJZE TRSTENJAK Hči Danica s sinkom Ni jim žal dela in denarja za novo cesto Na klancu pred Praprečami od jutra do noči brni buldožer in odstranjuje debelo kamenje s ceste. Od tu naprej se vije pet metrov široko novo cestišče, kar krajane navdaja z veliko radostjo. Bili so časi, ko je bila sem gor speljana slaba kolovozna pot, po kateri ni bilo varno voziti. Ljudje so takrat največ hodili peš v Vransko po „špecerijo” in za druge potrebe. „Ceste smo se lotili že pred leti. Gradnjo bi tudi dokončali, da nam ni zmanjkalo sredstev in tako s cestiščem nismo prišli v naselje,“ nam je dejal predsednik vaškega sveta Prapreče-Vologa Ivan Reberšek. Vodil je dela na cesti in nadziral buldožer, kije neutrudljivo ril v kamenje. V akcijo so se vključile vse hiše. Krajani so kar globoko segli v žep, saj so od 580 tisoč dinarjev, kolikor so že potrošili za gradbena dela, sami prispevali 320 tisoč dinarjev. Poleg tega se je vsak obvezal prispevati po 150 delovnih ur dela in to svojo dolžnost so že opravili. Posebno prizadevni posamezniki pa so delali na cesti tudi do 300 ur, kar je vsekakor pohvalno. „Cesto bi radi kar najhitreje dogradili, žal pa nam je za sklepna dela tudi to pot zmanjkalo denarja,“ je pripovedoval Reberšek. No, krajani upajo, da jih bo sedaj, ko so se že sami toliko namučili, priskočila v pomoč širša družbena skupnost. Tk. Le. Prekinitev dela v Montani tozd Gorica V Montani-TOZD Zaloška gorica - v letošnjem letu ne dosegajo planiranih gospodarskih rezultatov. Razvoj te temeljne organizacije že nekaj let nazaduje, čeprav je bilo govora o možnostih kvalitetnejše uporabe njihovega proizvoda tufa. Tako so se razmere v letošnjem letu še zaostrile zaradi slabe organizacije dela, izrabljene tehnologije in nizke produktivnosti. Dohodkovni odnosi med TOZD in DSSS niso urejeni v skladu z ustvarjenim dohodkom, temveč temeljijo na soudeležbi 50 odstotkov potreb DSSS. To pa je za to majhno delovno organizacijo ob doseženih rezultatih prevelika obremenitev, ki je tudi prispevala k vse večjemu nezadovoljstvu delavcev. Njihovi poprečni osebni dohodki so. ob težkih delovnih pogojih skoraj za polovico manjši od poprečnih osebnih dohodkov delavcev skupnih služb. Ugotovljeno je tudi, da so pa devetih mesecih TOZD frofilirka in DSSS kršitelji družbnega dogovora,, saj so njihovi osebni dohodki porasli za več kot 30 odstotkov. Zaradi omenjenih slabosti je prišlo v TOZD-u Zaloška gorica do prekinitve dela, na katero pa so družbenopolitične organizacije in samoupravni organi v temeljni organizaciji in delovni organizaciji reagirali šele po treh dneh. Vse to kaže na neodgovoren odnos, ki se ne kaže samo v tem primeru, temveč že nekaj let nazaj tudi ob nizkih gospodarskih rezultatih in vse prepočasnemu razvoju Montane. Poleg objektivnih so prisotni tudi subjektivni razlogi. V zadnjem času je ponovno stekla raziskava o možnosti uporabe tufov skupaj z Občinsko raziskovalno skupnostjo in Izvršnim svetom, na kar delavci gledajo z več zaupanja in tudi upanja za prihodnost. Se prej pa bo potrebno zagotoviti odgovornejši odnos do dela in razvoja samoupravljanja, za kar so še zlasti odgovorni komunisti v tej organizaciji. -jk DVE PODOBI ŽIVLJENJA _____.in V^^^**mm**a**r ■■ :2sp^:- <•»* Na obali Nila... MOJA SILVESTROVANJA Namenil sem se napisati sestavek o tem, kako sem doživljal praznovanja novega leta. Grebem in brskam po spominu, da bi izluščil zanimive dogodke, ki sem jih doživel v štiridesetih letih svojega novinarskega dela. So dogodki, ki jih človek pozabi, drugi, ki so na videz nepomembni, pa so se vrisali v spomin, kot bi se zgodilo včeraj. Živo mi je v spominu zimska noč na pragu novega - 1945. leta v Boimanu. Bil sem vojak in sem stal na straži. Živo srebro je zdrknilo globoko pod ničlo, pa tudi snega je bilo do kolen. Prestopal sem se v snegu, zavit v plašč in napenjal oči v zasneženo planjavo, ki jo je ‘sekalo grmičje na obali Drave. Vedel sem, da je le dober kilometer stran sovražna linija in da se sovražnik kaj lahko pritihotapi in mc preseneti. Pa so mi misli kljub temu hitele za osvetljena okna bližnjih hiš, kjer so ljudje v toplih izbah krasili novoletna drevesca in prigrizovali pogače. Sanjarjenje je prekinil šum, kot bi se v bližnjem grmu prelomila suha veja. Počepnil sem v zaklon, napel puško in hudo vznemirjen čakal, kaj bo. Bil sem skoraj prepričan, da je pred mano sovražna patrulja. Tedajci so znovič za hrska le veje in razločno sem slišal, da je nekdo poklical mamo. Bil je otroški glasek in previdno sem se približal grmičju. Res, tam je čepel otrok, zapleten v veje, deček petih, šestih let in hlipal. Zavekal je glasneje, iz njegovih pretrganih stavkov pa sem razbral, da se je izgubil. Bil je hudo premražen in sem ga, kolikor sem mogel, zavil v vojaški plašč. Ob polnoči sem dobil zamenjavo. Vodnik me je debelo pogledal, ko sem mu pokazal, kaj imam pod plaščem. „Sretna ti nova godim, Vojniče!" mi je čestital in stisnil roko. To je bila zame m j lepša čestitka. PRIPOVED STAREGA LEGIONARJA Dvajset let pozneje. S kolegom sva sedela na terasi manjše restavracije v starem predelu Alžira, srebala kavo in nastavljala lice maestralu, kije vel od morja. Bilo je starega leta dan in pogovarjala sva se o domovini. ,.Zdravo, zemljaka!“ naju je presenetil starejši mož. Očitno se naju je razveselil, saj je bil naše gore list. Sedel je, naročila sva kavico in mož nama je zaupal svojo življenjsko zgodbo, zgodbo starega legionarja. Doma, v manjšem zaselku v bližini Zadra, za mladeniča ni bilo dela, zato je odšel v Beograd in iskal zaposlitev kot nosač v luki na Donavi. Dela pa ni bilo in še sam ne ve, kako seje znašel v krempljih uglajenega agenta, ki je novačil za tujsko legijo. Dejal mu je, da ga lahko spravi v Francijo, kjer bo dobil delo in zaslužek. Pristal je in neke noči ga je agent brez potnega lista spravil čez mejo. V južnem delu Francije so ga strpali v nekakšno taborišče. Slaba hrana, brce in delo; vse hudo se je zgrnilo nanj. V taborišče je prihajal častnik tujske legije in ga nagovarjal, naj podpiše izjavo za dve leti. podpisal je in se po enem mesecu znašel v Alžiru. Tu je kot legionar okusil veliko trpljenja, dvakrat je doživel brodolom, štirikrat je bil ranjen. Po desetih letih so ga bolehnega in zlomljenega odpustili. „Nisem šel domov. Ostal sem v Alžiru, se oženil in delal pri zidarjih. Trije otroci so odrasli in so danes poročeni. Njihova domovina je Alžirija.“ Zmanjkalo mu je besed in z raskavim' rokami je lovil solze, ki so mri tekle po licu. „Samo enkrat, pa četudi le za uro, bi se rad sprehodil po svojem rojstnem kraju,“ je zavzdihnil. „To si želim, preden umrem,“ je ponavljal. Dolgo nama je krčevito stiskal roki, ko sva odhajala. Nekaj težkega nama je leglo na srce, žal nama je bilo starega moža in želela sva, da bi se mu izpolnila vroča želja. VEČER NA OBALI NILA . . Naredil se je lep večer in kar nas je bilo turistov, smo posedli na terasi restavracije na obali Nila. Bili smo pisana družba; največ je bilo Evropejcev, med Majdiča otrok „večnih študentov” Začetek pouka. Majdiča joče. Brska po torbi in solze lijejo vanjo. Strah leze v drobne kosti. No, saj niso tako drobne. Deklica je stara 11 let in hodi v peti razred. Domače naloge pa ni, čeprav jo kar naprej išče. Trepet se naseli v drobno srce. In že je učitelj poleg nje. — Majdiča, zakaj nimaš domače naloge? Dekletce molči, solze vkar same teko, dokler pa ne najde odgovora. To je bil že njen njimi tudi skupina Slovencev. Bližalo se je novo leto in pogovarjali smo se o tem, kako bodo silvestrovali naši svojci doma. Tedajci so zadoneli zvoki kitare in sosed Avstrijec je z lepim baritonom zapel pesem o domovini. Prisluhnili smo. Pesem je spodbudila ostale. Zapela je skupina Angležev, za njimi so povzeli pesem Nizozemci. , „Kaj če bi tudi mi zapeli kakšno štajersko? “ smo rekli in kmalu se je ubrano oglasilo: „Pojdem na Štajersko .. .“ Naša pesem je bila vsem tako všeč, da so nas bodrili, naj še zapojemo. Peli smo na vse grlo in ko je po polnoči tudi vino storilo svoje, smo se objeli in peli do jutra. Počutili smo se kot ena sama, velika družina. LOJZE TRSTENJAK deseti prestopek, zato je učitelj stopil k njej domov. Starše je treba opozoriti, da je z Majdico nekaj narobe. Majdiča navija radio in posluša popevke. Tudi sama pomaga. „Kje sta mamica in očka,“ sprašuje učitelj. — Na predavanju. — Zdaj je vendar čas kosila! — Očka in mamica študirata. — In ti? — Jaz pa se učim in poslušam radio. Učitelj pride zvečer. Skrbi ga za Majdico. Pa bi bilo bolje, če ne bi prišel. Očka in mamica sta ' utrujena, nervozna, sitna. Kako tudi ne! Do dveh služba, nato predavanja, izpiti. In na Majdico sta huda. Vsega ima na pretek, pa se noče učiti. Noče in noče. Kazni so iz dneva v dan ostrejše. Spet ima Majdiča solzne oči, boji se, da jo bo sedaj zatožil še učitelj. On pa le posluša očeta, ki razlaga, zakaj študira, da se bo dokopal do višje izobrazbe, da mu je dan vedno prekratek, da za otroka ni časa . .. Tudi mamica se je morala truditi tako kot očka, da so ji priznali srednjo izobrazbo, sedaj pa hoče še več, tudi ona bo dokončala študij. — In vi, tovariš, srednjo ali visoko? — Pet letnikov učiteljišča in dvajset let službe .. . — „Kako je zapel Vodnik,“ rečeta. „Išče te sreča, um ti je dan, našel jo bodeš, ak‘nisi zaspan.“ — Stvari, ki jih dekle prinaša iz šole na enostavno ne razumeva. Čudna je ta vaša šola! Majdi pa bova dobila inštruktorja. Mora narediti šolo, naj stane kolikor hoče, mora ...“ Bojan, sin premožnikov Čeden pobič je ta Boj?m. Dolge in vedno nakodrane lase, nosi najdražje obleke, ima najlepšo torbo in edini v razredu nosi najmodernejše čevlje. Očka in mamica sta nanj resnično ponosna. Šolske malice ne mara. Od doma prinaša makove rogljiče, potico, prekajeno svinino in najdražjo salamo. Med malico se skrije v kot in hlasta po dobrotah. Pa tudi denarja mu ne manjka. Tisočak je v njegovi denarnici prava malenkost. Zato hoče med odmorom v trgovino po bonbone, čokolado, žvečilni gumi. Toda iz ravnateljeve pisarne je prispela okrožnica: Med odmorom nihče v trgovino! Nihče izmed roditeljev se ni pritožil. Prišel pa je Bojanov oče in učitelje pošteno ozmerjal. Zaman je bilo vsako dopovedovanje, da morajo otroci v trgovino ob avtomobilski cesti, ki je že terjala svoj davek. Bojanov oče tega ne razume. Dajte otrokom, kar jim pripada! Vsega ima ta naš Bojči in vendar je nekam zagrenjen. Med učenci nima pravih prijateljev. Tudi igrati se ne zna. Vsega je naveličan, najbolj pa učenja. Vendar njegovega očeta to prav nič ne derbi. Bo že sam poskrbel za otrokovo bodočnost, tako kot je poskrbel za vse, kar imajo danes. Tega pa ni malo. In njegova izobrazba? Pet razredov osnovne šole! Njegova mladostna leta so bila težavna. Zato naj ima Bojči lepše življenje. Mora ga imeti!? Po klobaso Tole resnično zgodbo mi je zaupal moj znanec in čeprav je mmenjem mladim bralcem, bo mjbrž pritegnila tudi odrasle. Dogodek se je pripetil neko zimo v letih gospodarske krize pred zadnjo vojno v manjšem industrijskem kraju blizu Celja. Da mi je zmnec povedal zgodbo, je bila kriva klobasa, pečenica, ki sem jo za oba naročil v gostilni, kjer sva sedela. ,JNe jem klobas, že dolgo ne. Zame je ni treba naročati!“ je dejal odsekano. Da bi podkrepil svoj odpor do klobas, je začel pripovedovati: Bil je starega leta dan, ko smo se skozi vrata stare šole mgnetli šolarji. Tiste zime je zgodaj zapadel sneg in do Silvestrovega je mmelo že dobrega pol metra. Najbližnji so stekli vsak m svoj dom, otroci dnimrjev pa smo imeli dobro uro hoda v hrib, kjer so stale razkropljene in poveznjene v sneg naše domačije. Do njih je bila speljam ozka gaz in po tej gazi smo drobili v hrib. Spodaj v trgu smo opazili, da so bila okm premožnih družin že okrašena z novoletnimi okraski in v toplih stanovanjih smo hribovski otroci slutili dobrote, ki prihajajo na mizo. Bili smo slabo oblečeni in obuti v prevelike „škarpete“, saj ni bilo denarja za kruh, kaj šele za nove čevlje ali obleko. Največji reveži so bili Tilnovi otroci. Očeta je pobrala jetika in poslej se je mati Tilnovka sama prebijala s sedmimi otroki in beraško pokojnino. Vedeli smo, da je v hiši nemalokrat zmanjkalo kruha in da so bili otroci lačni. Micika, Lojzek in Franci so že služili po okoliških kmetijah za pastirje, ostali štirje pa so še hodili v šolo. Največji Tinček je imel dvanajst let, mlajši Bine je hodil v tretji razred, Trezika pa je bila šele v prvem razredu. Na robu trga je stala gostilna in mesarija in tu smo hribovski otroci vsakič obstali in skozi razsvetljeno izložbo občudovali mesene dobrote. Mesar nas je opazil in «če je bil dobre volje, je vsakemu odščipnil rezino klobase. Tudi takrat, na starega leta dan, smo se postavili k izložbi in zrli v mesnico, čeprav nam je strupen mraz prodiral skozi lahko obleko do kosti. Mesar nas sprva ni opazil, saj je imel precej dela, potlej pa nas je le zagredal. S klina je snel za dober laket dolgo klobaso in z njo stopil na prag. Na rejenem obrazu smo opazili nasmeh, hudomušno nas je pogledal in dejal:„Lepa klobasa, a. Kdor jo bo dobil, bo moral po njo na le