na pomenu. S propadom fevdalizma je začela bledeti njihova funkcija lokalnih tržnih središč in, ko je mi- nila nevarnost turških navalov, je njihova vojaško strateška vloga prenehala. Moderni promet po želez- nici jih je pustil ob strani in jim ni prinesel novih sokov za življenje; le nekdanja obrtniška funkcija se v njih še za silo drži. Z izjemo Kozjega, ki le stag- nira, so vsi ti trgi v zadnjih sto letih v prebivalstvu nazadovali. Stari trg, Rajhenburg, današnja Bresta- nica, s prvotno podobno vlogo in pomenom, je rešila nekdanja prometna pot po Savi in kasneje železnica, ki je stekla mimo po dolini Save. Predvsem pa je vplival premogovnik na bližnjem Senovem. Ob tej nekdaj neznatni vasici nastaja novo urbansko sredi- šče. Večja termoelektrarna med Senovim in Bresta- nico izkorišča slabši premog, ki ga ni vredno pre- važati na večje daljave. Ta predstavlja nemara zače- tek tudi druge industrije, ki bi oba kraja še bolj po- vezala v enoto. Videm ob Savi, stara farna vas, je do ustanovitve nove, velike tovarne celuloze in rotacij- skega papirja životaril v senci bližnjega in precej več- jega Krškega onkraj Save. Z novo industrijo pa ga hitro dohiteva in prehiteva ter preobraža v urbansko in industrijsko naselje. Brežice so z okoli dva tisoč prebivalci edino ur- bansko naselje v vsem področju med Savo in Sotlo, ki je že dolga stoletja imelo stare mestne pravice in tudi mestno funkcijo. Nastale so kot upravno, gospo- darsko in strateško središče salzburških fevdalnih po- sesti, med Bohorjem in. Orlico na eni strani in Savd na drugi strani. To funkcijo regionalnega središča je mesto obdržalo skozi stoletja. Postavljeno je na robu terase nad Savo, oziroma njeno nekdanjo stru- go, tam, kjer se ta najbolj približa Krškemu polju in sotočju s Krko, tam, kjer je poplavna ravnica naj- ožja. Na ta prirodni pomol so se s severa koncen- trirale ceste z zahoda, severa in vzhoda, ki se v me- stu združijo, preden prestopijo sotočje. Mesto se je razvilo okrog jedra, ki ga predstavlja razširjena glav- na ulica, kjer je bil tudi prvotni tržni prostor. Preko tega jedra se je mesto šele v zadnjih sto letih raz- širilo ob glavnih cestah navzven, danes pa se širi predvsem proti železniški postaji preko polja proti severu. Moderni del stanovanjskih blokov pa raste na vzhodni strani. Funkcija regionalnega središča, ki je z živimi vezmi zvezano z okolišnim agrarnim za- ledjem, so Brežice obdržale vse do nastopa moderne industrijske dobe. V tej pa je bilo mesto preblizu iz- redno naglo naraščajočega Zagreba, ki je Brežicam odtegnil večjo trgovino in industrijo. Opekarna in majhna tovarna pohištva pa nekaj obrti mestu ni moglo dati do danes večjega razmaha. Ostalo je lo- kalno tržišče in središče, toda ta funkcija je še danes živa in daje mestu največ življenjske sile. Res večje pomembnejše mesto pa se v pokrajinah med Savo in Sotlo ni moglo razviti vse do danes. Videm s Krškim kaže še največ znakov, da bo v prihodnosti vodilno mesto na tem ozemlju, vsaj za njegov južni del. Ivan Gams Prirodna, nacionalna in upravno-politična sestava Kitajske O rajonizaciji Kitajske vemo manj kot na primer o Švici, čeprav je teritorialno več kot dvestokrat večja in so razlike med pokrajinami še bolj ekstremne. Ob rasti kitajske geografske znanosti, ki jo lahko zasle- dujemo zadnji čas manj preko anglosaške kot preko ruske literature, se veča tudi naše znanje o prirod- nih in družbenih razlikah. Ruska literatura nas je se- znanila z rezultati obsežnejše prirodne rajonizacije, ki jo je izvršil kitajski geograf Lo-Kai-fu (1954). Po- jasnjuje jo shematična skica 1. Lo-Kai-fu se je pri svojem delu oziral predvsem na prst in vegetacijo, pri podrajonih in pa tam, kjer je prirodno pokrajino zelo močno predrugačil človek, pa se je oprl tudi na-.klimo in na relief. Kot vso Vzhodno Azijo je mogoče tudi Kitajsko razdeliti na dva velika prirodna dela. Vzhodnega ka- rakterizirajo letni monsun, gozdni in lesostepni po- krajinski tipi, živahna erozija, stalni vodni odtok v Skica 1 Shema fizično-geografske rajonizacije Kitajske I. S e v e r o v z h o d a K i t a j s k a : 1. Hingan, 2. Se- terovzhodna ravnina, 3, čanbajšan; II. S e v e r n a K i - t a j s k a : 4. Puhlični plato, 5. Severnokitajska ravnina, 6. šantung-Liaodungk. III. O s r e d n j a K i t a j s k a : 7. Cinling-Dabašain, 8. Sečuanska kotlina, 9. Hunan- Kvveičouski plato, 10. Ravnina srednjega in spodnjega to- ka Jancekiang, 11. Kiangsiške gore; IV. J u ž n a K i - t a j s k a : 12. Fukienško-Gwandunško obrežje, 13. Taivan, 14. Hainan; V. S i k a n g - J u n n a n š k i r a j o n : 15. Severni podrajon 16. Južni podrajon; VI. T i b e t s k i r a j o n : 17. Veikiang, 18. Kiangtan, 19. Caidam; VII. M o n g o l o s i n k i a n š k i r a j o n : 20. Kotlini Sin- kianga, 21. Tjanšan, 22. Notranja Mongolija. 49 morje ter gozdne vrste prsti, .vegetacije in favne. Za zahodni del so značilne stepe in pustinje, eolska ero- zija, močno mehanično preperevanje, pogosto pomanj- kanje vodnega odtoka v morje, stepne vrste prsti, rastja in favne. Meja med obema je zaradi velike izkrčenosti go- zda močno zabrisana. Najbolj očitna je tam, kjer so na meji večja gorovja, kot je Velika stena med pro- vinco Šansi in Notranjo Mongolijo ali Veliki Hingan. Pogosto sovpada z izohieto 400 mm letnih padavin in, kot trdi Lo-Kai-fu, z mejo 50% relativne vlažnosti v času maj—september. Na priloženi skici poteka meja med vzhodnim in zahodnim delcm, ob vzhodnem robu podregij s šte- vilkami 17, 20 in 22. Vzhodni del razpada na štiri rajone: severo- vzhodnega, severnega, centralnega in južnega ter na Sikan-Junnanški rajon z vertikalno zonalnostjo. Seve- rovzhodni rajon obsega tri podrajone, Severovzhodno ravnino ter gorski rajon Čajbašana na vzhodni in Hingana na zahodni strani ravnine. Čajbašan se loči od Hingana po vlažnejši klimi, živahnejši eroziji, bolj podzolirani prsti in po prevladi listnatega gozda. Se- verovzhodna ravnina ima stepni karakter, njeno po- vršje pa je v drobnem prav tako razčlenjeno kot so- sednji šantunški ali Liaotunški polotok, ker je puh- lica proti eroziji slabo odporna.1 Za rajon severne Kitajske so značilni poletno ze- leni gozdovi, v gorah temnorjave gozdne, na ravni- nah karbonatno aluvialne prsti. Kot v rajonu severo- vzhodne Kitajske obdaja tudi tu nižinski svet v sredi na vzhodu in zahodu višji, reliefno bolj razgiban svet. Puhlični plato ima stepni značaj vegetacije in prsti. Obilni so hidroenergetski viri, ki postajajo bolj in bolj vlažni za razvijajočo se industrijo. Na obsežnih poplavnih predelih Severnokitajske ravnine prevladuje recentna akumulacija in tvorba. Kazakov (1955) je našel pri proučevanju severne Kitajske šest geomorfoloških rajonov: 1. šantunško- Vzhodnomandžurijsko in junanšansko sredogorje, se- stavljeno pretežno iz starokristalinov, 2. Ordonsko- Lunsinski plato in Tarimska visoka ravan, ki jo po- krivajo večinoma kvartarni sedimenti, 3. Visokogorski 1 O izvoru kitajske puhlice so zapisali že dosti do- mnev, ki naj bi veljale ne samo za Kitajsko, marveč za puhlico vobče. Zadnja leta se je uveljavila trditev, da je puhlico nanesel z gora veter, predvsem v pleisto- censki dobi. — Podrobne študije so najprej ugotovile, da puhlica ni samo kvartarna tvorba. Normalna sloje- vitost kitajskih puhlic je naslednja: v osnovi rdeče gline, nato plast rdeče in na njej sloj rumene puhlice. V spod- nji plasti so našli pliocenske, v srednji spodnjekvartarne in v zgornji srednje in gornjekvartarne fosile. Nekatere novejše študije pa izpodbijajo tudi eolski postanek ( G e r a s i m o v , 1952), ki ga naj ne bi zagovarjala več tudi večina kitajskih geografov in pedologov. Puhli- co naj bi prenesle z gora predvsem tekoče vode, ki so raznesle podgorske vršaje po dolinah in kotlinah ter pri tem ustvarjale terasne nasipe. Po tej shemi bi se puhli- ca podobno razširila kot fluvioglacialni kvartarni prod po alpskih kotlinah in dolinah. Zagovorniki fluviatilne teorije učinka vetra ne zanikajo, vendar mu pripisujejo drugotni pomen, ki tiči v lokalnem prenašanju že odlo- ženih sedimentov. Današnje lastnosti pa so dali puhlici lokalni pedogenetski procesi med akumulacijo karbonat- no-aluvialne prsti in po njej. sistemi Tian-Šan in Kunlun ter gore vzhodne Džun- garije, ki so plod hercinske orogeneze in živahnega preoblikovanja v srednjekenozoiski dobi, 4. sredogor- Ske inšanske planote ter hrbti Alašana, Cinluna, Veli- kega in Malega Hingana, gorovje Beišan, plato Šansi, nastalo v tako imenovani janšanski orogenezi, 5. vi- soke ravnine Notranje Mongolije in Džungarije, ki so od mezozoika predeli akumulacije, 6. nižinske ravnine: Severno-Kitajska, Mandžurska, Spodnjesungarijska in severnohankouška, ki so se ugreznile v terciarni dobi, z debelimi kvartarnimi sedimenti, pod katerimi je pa- leozoik. V rajonu centralne Kitajske ima posebno mesto Sečuanska kotlina, ki se po razmeroma milem pod- nebju in rodovitni zemlji loči od okoliških gora in pla- tojev. Gorovji Cinlin in Dabašan obdajata - Puhlični plato na jugu. Hunan-Kvveihovski plato pozna že zim- zeleni gozd na rdečih in rumenih prsteh. Ravnina ob srednji in spodnji Jangce je bogata z jezeri in riže- vimi polji; v vlažnih provincah ob morju je značilen močno razčlenjen relief. Meja med centralnim in južnokitajskim, to je trop- skim rajonom poteka od zapada sem nekako na črti Baiiso-IndO-Fučžou, torej južno od Nankinga, kjer zapade še sneg. Bolj kot po močno degradirani vege- taciji je mogoče določevati severno mejo tropske Ki- tajske po kulturnih sadežih, kot so: sladkorni trs, ba- nane, kavčukovec ipd. Na obrežju Kwantunga in Fu- kiena uspeva na rdeči zemlji, ki je pogosto podzoli- rana, sicer zimzeleni gozd, pravo tropsko in ekvato- rialno floro pa preprečujejo tajfuni. Podobno je pa otokih Hainan in na goratem Taivanu (Formozi), na katerem vlada vertikalna zonalnpst. Na otokih je ostalo v celem mnogo več gozda kot na celini. V Sikan-Junnanškem rajonu so doline in gorski hrbti usmerjeni meridionalno. Zato se lahko posebno v južnem delu uveljavljajo tropski klimatski in vege- tacijski vplivi, podobni tem v Kvantungu, nad kate- rimi pa vlada tu v gorah vertikalna zonainost. V Činhai-Tibetanskem rajonu obsega obsežne plo- skve visokogorska tundra. Bolj sredogorski Cianlan pozna številna jezera in blatna področja, Boikian se odlikuje po dolinastem reliefu, Caidamska kotlina pa po hladnem, kljub skromnim padavinam vlažnem pod- nebju. V mongolsko-singkianškem rajonu je v Notra- nji Mongoliji stepni, na jugozahodu pustinjski karak- ter s presihajočimi rekami. V Singkianških kotlinah prevladuje pustinja, ki jo obrobljajo stepe. Na višjih gorah se uveljavlja vertikalna zonainost. Na znanstveni konferenci kitajskega geografskega društva v letu 1954 so Lo-Kai-fujevo shemo prirodnih rajonov močno kritizirali. Strinjali so se z delitvijo na sedem glavnih rajonov, ki pa naj bi imeli po mne- nju nekaterih nekoliko drugačne meje in podrajone. Mnogo je bilo govora tudi o meji med srednjo in tiopsko Kitajsko. Nekateri so predlagali mejo po ja- nuarski izotermi 8°, češ da je severna meja smokve in večidel tudi dveh letnih riževih žetev, vendar edi- nosti niso dosegli, tako kot je menda tudi pri nas še ne bomo kmalu pri razmejitvi sredozemske in celinske Jugoslavije. 50 Skica 2 Razmestitev in številčnost nacionalne manjšine v Kitajski: 1. Dužon, 2. Czian, 3. Kirgizi, 4. Czinpo, 5. Duncian, 6. Šuiczia, 7. Gaošan, 8. Nsusi, 9. Lahu, 10. Nun, XI. Lisu, 12. Hani, 13. Ciava, 14. Li, 15. Kazahu, 16. Minczia, 17. Tai, 18. Jao, 19. Tun, 20. Korejci, 21. Bui, 22. Mongoli, 23. Mandžuri, 24.Miao, 25. Tibetanci, 26. I, 27. Hvei, 28. Uiguri, 29. Cžuan. •— Mandžuri so naseljeni po vsej severni državi med Kitajci in ne tvorijo posebnih rajonov Odkar so postavili nacionalno vprašanje v komu- nistični Kitajski na novo osnovo, smo dobili točnejši pregled čez nekitajske narodnosti v Kitajski. Na osno- vi štetja prebivalstva 1. 1953-' so sestavili tukaj repro- ducirano karto narodnostne manjšine v Kitajski, kot jo imenujejo kitajski geografi.3 Če primerjamo skico prirodnih rajonov s karto narodnosti, vidimo, da sovpada areal strjeno naselje- 2 Dosedanjih kitajskih štetij ni mogoče primerjati brez pomislekov. Leta 1909 so našteli 373,2 milij., 1928 475, 1953 pa 601,9 milij. preb. Pri štetju na dam 30. ju- nija 1953 so zajeli, značilno, tudi Kitajce izven Kitaj- ske, 7,5 milij. prebivalcev otoka Taivan (Formoze) , kjer je prebivalstvo na zahodni obali močno zgoščeno in kjer tvorijo Kitajci 97 odst. ljudstva, pa tudi 11,7 milij. Kitaj- cev v ostalem inozemstvu. Na samo Kitajsko bi po tem odpadlo leta 1953 580 milij., kar priča o naglem porastu. V dobi 1950-53 je bilo na Kitajskem ob rodnosti 37, umrljivosti 27 na letni prirodni prirastek 20 na 1000 preb. (Slovenija 1954: 20,9 rojstev, 9,8 smrti in 11,1 na- ravnega prirastka na 1000 preb.). Na Kitajskem se tako letno poveča prebivalstvo za 4 milijone. Temu primerna je tudi starostna struktura. 59 odst. preb. je mlajših od 18 let, 15,6 odst. jih ima manj kot 4 leta. Značilno je, da je občutno več moških kot žensk (51,8: 48,2), kar kitajski demografi pripisujejo preteklo- sti, ko so novorojene deklice močno zapostavljali. Pode- želskega prebivalstva je 87,6 odst. Mestno prebivalstvo se je povečalo od 1.1950 za več kot 40 odst. Zadnji čas mnogo pišejo o Kitajcih izven Kitajske, posebno o teh v južnovzhodni in otoški Aziji. Sem so se razširili večinoma pred nedavnim, tako da jih je velik del rojenih še na Kitajskem, največ v provinci Kanton in Funzian. Največ jih je v mestih v trgovskih poklicih. Leta 1954 je bilo kitajskih emigrantov izven Kitajske: v nekdanji francoski Indokini 1 milijon (3,7 odst. vsega prebivalstva), Siam 3 milij. (17,3 odst.), Burma 3 mi- lij. (1,8 odst.), Malaja 2,5 milij. (44,7 odst.), Indone- zija 2 milij. (2,9 odst.), Borneo 2,2 milij. (25 odst.), Fi - lipini 2,3 milij. (1,2 odst.) 3 Imena narodov so povzeta po ruski transkripciji kitajskih besed. Da pa se ruska transkripcija občutno' razlikuje od zahodnoevropske, vidimo že po imenih neka- terih provinc. Kar transkribirajo na Zahodu s »...kiang«, pišejo Rusi »...czjan«. Tako je Sinkiang Sinczjan, Hei- lungkiang Heilunczjan, Kiangsu Czjansu. Crke g za n Rusi ne pišejo (zato je Kvvangtung Guandun, Šangtung Šantun itd.). Črko »k« zamenjujejo z »g « (Kansu je Gansu), »h« s » g « (Kvveihou je Gujčžou) itd. Na karti narodnosti so napisana imena provinc v zahodnoevropski transkripciji, ki smo je pri nas že vajeni. Ker pa imajo ruski geografi ozke zveze s kitajskimi, je vprašanje, v koliko ni za nas ruska transkribcija bližja kitajski fonetiki. 51 SINKIANG lllciNGAI gp S A N S I ' H O N A N S E C U A N SIXAN6 ' F U K I E N ' K W A N S 10 Jo 30 40 M 40 70 M «I lU02003ttMOOS00600700 nih Kitajcev približno z »vzhodnim delom Kitajske«, za katerega so značilne stepe in lesostepje. Zapadne, bolj pustinjske predele, poseljujejo nekitajske narod- nosti, pri katerih je delež živinorejcev mnogo večji kot pri Kitajcih. Popis 1953 je našel na Kitajskem 29 nekitajskih narodnosti, od katerih jih šteje 10 več kot 1 milijon prebivalstva. Z 42 milijoni predstavljajo nekitajske narodnosti sicer komaj 6,6 % vsega prebivalstva, po- seljujejo pa več kot polovico države. Po jeziku se de- lijo na al tajsko (Turki, Mongoli, Tunguzi) ter na tibetsko-burmansko skupino (Kam-tai, Miao-jao). Nekatere narodnosti imajo v današnji Kitajski svo- je avtonomne rajone. Največ jih je v provinci Činhai, kjer žive razna tibetanska, pretežno živinorejska ple- mena. Ljudski politični kcnsultativni svet, ki je naj- višji kitajski parlament, je med 1226 člani rezerviral 177 mest za nekitajske poslance. Ob tako različnih in obsežnih prirodnih pokrajinah in ljudstvih laže razumemo tradicionalni kitajski pro- vincializem, ki je bil v zgodovini vselej velika ovira močni in enotni kitajski državotvornosti. Proces kul- turnega izenačevanja prebivalstva, ki se doslej le malo čutil v zahodnih goratih predelih z redko oazno naselitvijo po kotlinah in dolinah, gre v sodobni Kitajski hitreje kot kdaj koli prej. Sedanja Kitajska se je proklamirala za zaščitnico vseh Kitajcev in vseh narodnosti, ki žive na Kitajskem. Zato pa je potrebna močna in enotna država. V tem smislu se je izvršila nova organizacija kitajske uprave, ki že z imeni upravno-političnih enot priča, da je skušala prekiniti z zgodovino. Uprava se deli na štiri t. im. »admini- strativna področja«, ki jih naziva jo po legi in ne po zgodovinskih pokrajinah (Vzhodno, Centralno-južno, Severovzhodno in Južnovzhodno področje). Izvršne svete jim postavlja osrednja kitajska vlada in njej so tudi odgovorni za delo. Poleg njih ima posebno me- sto ozemlje, ki je nekoč v glavnem sestavljalo »sa- mostojno« državo Mandžurijo (dejansko je bila pod japonsko kontrolo). Iz gornje razdelitve je prav tako izvzeta t. im. Severnokitajska osrednja kontrolna re- gija, ki jo upravlja osrednja vlada v Pekingu sama, pa tudi nekaj večjih mest, ki spadajo pod zvezno upravo. Čisto posebni položaj ima tudi Tibet, ki je od prejšnje državnosti izgubil menda le zastopstva v ino- zemstvu in sprejel kitajsko kpntrolo nad vojsko. Sta- tut posebne avtonomne regije ima tudi Notranja Mon- golija, katere sedež je v Kalganu, v mestu na teri- toriju t. im. severnokitajskega administrativnega pod- ročja. Nadaljnja značilnost kitajske uprave je, da je pre- nesla sedež države iz pokrajin ob srednji in spodnji Jangce v severno Kitajsko, kjer je največ industrije izven Mandžurije. Rodovitne severnokitajske pokraji- ne, ki so zdaj večinoma naravnost pod osrednjo vla- do, naj bi postale v perspektivi gospodarsko jedro moderne Kitajske. Glavno mesto Peking, ki je imelo leta 1953 že 2,9 milijonov preb., širokopotezno in hi- tro preurejajo v moderno velemesto s perspektivo, da bo imelo v prihodnosti 4—6 milijonov. V bližini so zgradili pred nedavnim ogromno hidrocentralo, katere rezervoar ima po kitajskih navedbah ,2,3 milijarde m3 vode. V i r i Lro-Kai-fu, Projekt fizično-geografskega rajonizira- nja Kitajske. Po Refer. žurnal AN SSSR, 2, 1956. Gerasimov I. P. Lessi Kitaja i ih proishoždenie. Iz- vestija Akademij nauk SSSR, seria geografičeskaja 5, 1955. Kazakova N. M., Razvitie reljefa i geomorfologič- koe rajonirovanie sevrnogo Kitaja. Voprosi geomorfologil i paleografi Azil, AN SSSR, 1955. Giussburg N., China's changing political Geography. Geographical Review, January 1952. Resumeji v »Referativnij žurnal« A N SSSR, Insti- tut naučnoj informacij Geografija, 1-6 1956, Moskva. V. Kokole Lima - novo milijonsko mesto Pospešen gospodarski razvoj, ki je zajel Južno Ameriko med drugo svetovno vojno in se je ob ugod- ni konjunkturi nadaljeval tudi po vojni, je dal moč- no vzpodbudo tudi rasti mest. Izpopolnjevanje prej še marsikje zelo redke prometne mreže, zlasti cestne, in večja uporaba avtomobilov vseh vrst je urbanizacij- ske težnje še prav pospešila. V precejšnji meri je vpli- vala nanje tudi rastoča vloga države v javnem živ- ljenju, kar pomeni — pri socialni strukturi veči- ne teh držav — koncentracijo uradov in ustanov v glavnem mestu. Geografska svojstva posameznih de- žel so te težnje še pospešila. Peru med njimi ni izje- ma in glavno mesto Lima je zaradi naglega razvoja v zadnjih dvajsetih letih podvojilo prebivalstvo, ki je že prekoračilo milijon prebivalcev. Lima leži v obalnem pasu Peruja, v Costi. Njeno prvotno jedro je kakih 12 kilometrov oddaljeno o i morske obale na zahodu pri pristanišču Callao, ob izlivu reke Rimac. Ta reka, po kateri je Lima dobila svoje ime, je ena izmed mnogih rek, ki prihajajo iz Andov in odpirajo po svojih dolinah pot v Perujsko višavje v notranjosti dežele. Velik vršaj proda in pe- ska, ki ga je reka Rimac nasula ob vznožju gorovja, je del obalnega nižavja z zelo suhim, skoraj puščav- skim podnebjem. Voda iz reke je že pred špansko osvojitvijo omogočala namakalno poljedelstvo in po- selitev pokrajine ob Rimacu. Več indijanskih naselij je bilo tu v predšpanski dobi, toda Limo So postavili kot mesto šele španski konkvistadorji leta 1535, pri- bližno v sredi zahodne južnoameriške zemljine med 52