Ol^a l'oljšak Šln'aburi: Psíhosocialni okvir o s ladolexce nee...
Psihosocialni okvir
pöstadolescence in razvoj
identitete pri študentkah
The psychosocial frame
of post-adolescence and
the identity development
in women students
Olga Poljšak Skraban
Povzetek
Olga Poljšak
Škraban, mag.
psihologije,
Pedagoška
fakulteta v
Ljubljani,
Kardeljeva
ploščadi 6,
Ljubljana.
Avtorica predstavlja sodobnejše poglede na adolescenco in
t.i. postadolescenco, kot formativno obdobje podaljšane
mladosti, kije značilno za sodobne družbe. Posebej se osre-
dotoča na razvoj identitete pri mladostnicah znotraj teori-
je psihosocialnega razvoja (Erikson) in teorije identitetnih
statusov (Marcia). V zaključku razmišlja o potrebnih no-
vih poudarkih v vzgoji, predvsem pri mladostnikih.
Ključne besede: postadolescenca, psihosocialni razvoj, raz-
voj identitete, razlike med spoloma, vzgoja
Abstract
This article discusses recent views on adolescence and post-
adolescence as a formative periods of prolonged youth
which is the most characteristic form of youth in modern
societies. It especially focusses on the women identity deve-
lopment in the explanatory framework of the theories of
psychosocial development by Erikson and the Identity Sta-
^22 Socialna pedagogika, 2 000 vol. 4, Si. 4, str. 421-4 i 2
tus theory by Marcia. The implications of the discussed
topics for upbringing male children are discussed at the
end.
Key words: postadolescence, psychosocial development,
identity development, gender differences, upbringing
1.	Uvod
Namen članka je podati pregled sodobnih pogledov na adolescen-
co in na pojav t.i. postadolescence, znotraj katere razmišljam v okvi-
rih teorije psihosocialnega razvoja (Erikson) in teorije identitetnih sta-
tusov (Marcia) o razvoju identitete pri dekletih. Iščem odgovore tako
na vprašanja o potrebni vsebini raziskovanja razvoja identitete in o
novih poudarkih v vzgoji - predvsem pri mladostnikih.
Zdi se, da pomeni za mladostnike spodbujanje razvoja androgino-
sti tudi spodbujanje razvoja intimnosti, kot tudi boljše usklajevanje
identitetnih vsebin in tehtanje posledic ravnanja v odnosu do pomemb-
nih drugih. Menim, da omogoča zavedanje in poudarjanje pomena
sodelovanja in vzgoje skrbi za druge, v času globalizacije, edino mož-
no pot razvoja. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost skrajne indi-
vidualizacije in s tem tudi odtujenosti.
2.	Psihosocialni okvir postadolescence
Pojmovanja adolescence kot prehodnega obdobja med otroštvom
in odraslostjo se spreminja. Hali, ki je v svoji študiji že leta 1904 prvi
raziskal obdobje mladosti in ga tudi poimenoval z besedo "adolescen-
ca", je menil, da so za adolescenco značilni viharništvo, stresi in upori
proti različnim avtoritetam. Tako pojmovanje adolescence se je obdr-
žalo razmeroma dolgo, kljub velikim družbenim spremembam.
Do leta 1960 je večina literature na temo adolescence izhajala iz
psihoanalitične teorije oz. raziskovanja v okviru klinike in patološke-
ga razvoja. Šele po letu 1960 so začeli teoretiki preučevati normal-
no populacijo, tako da slonijo novejše razlage razvojnih procesov v
adolescenci na normalnem razvoju.
Čeprav so Hallova dognanja postala klasična za pojmovanje adole-
scence, pa je samo obdobje še vedno predmet številnih kontroverznih
razprav.
V zadnjih desetletjih so razvojni psihologi, ki preučujejo različna
Martha A. M a 11 i n g I y : П a z v i j a n j e profesionalne e I i k e 423
Življenjska obdobja, potrdili hipotezo o mladostništvu kot razvojnem
pojavu, ki izvira iz najzgodnejšega obdobja otrokovega življenja in
odločilno vpliva na posameznikov psihosocialni razvoj v odraslosti
(Adams in dr., 1994, po Robal, 2000). Na ta način so se kritično oddaljih
od predhodnih, zlasti psihoanalitičnih pojmovanj, ki so trdila, daje zgod-
nje otroštvo edino pomembno obdobje za kasnejšo psihično in socialno
zrelost posameznika. Avtorji menijo, da takšno razumevanje mladost-
ništva odpira najmanj tri nova raziskovalna področja. Najbolj me zani-
ma prvo področje, ki obravnava mladostništvo kot prehodno obdobje iz
otroške odvisnosti v odraslo neodvisnost in zajema postopne spremem-
be v mladostnikovem psihosocialnem razvoju, razhčne načine preiz-
kušanja samega sebe in sveta, ki ga obkroža, ter pripravo na priho-
dnost. Drugo področje preučuje kritične življenjske dogodke, tretje pa
raziskuje individualne razlike v vedenju, razvoju in izkušnjah, ki so lahko
vzrok za vzpostavljanje nekaterih socialnih problemov.
V poznih šestdesetih letih so se v prehodu iz klasične mladosti v
odraslost zgodile bistvene spremembe. Podaljševanje izobraževanja
čez dvajseta leta je povzročilo, da vedno več mladih po zaključku ado-
lescence ne vstopa v odraslost, kar potrjujejo tudi novejše raziskave
(prav tam).
Med adolescenco in odraslost se je umestilo še eno formativno ob-
dobje, in sicer tako imenovana postadolescenca, ki naj bi trajala tja do
50. leta. Njena temeljna razvojna naloga naj bi bila zaključna pripra-
va na odraslost.
Zdi se, da sodobne družbe potrebujejo vedno več časa za to, da
usposobijo nove generacije za produktivno vključitev v družbo. Reni-
ston (1971, po Nastran Ule in dr., 1996) je svojo teorijo o postadole-
scenci oz. podaljšani mladosti, ki poudarja njen socialnopsihološki in
sociološki značaj, zasnoval na empiričnih raziskavah med študenti in
študentkami ameriških univerz v dobi študentskih nemirov konec šest-
destetih let. Po Renistonu je postadolescenca posebna oblika mlado-
sti, ki nastopi po zaključku tradicionalne mladosti in zajema prvo po-
lovico dvajsetih let. Pomeni obdobje nove intenzivne osebnostne in
identitetne krize, ki sledi prvotni identitetni krizi v adolescenci. Eden
od pomembnih pogojev za nastop postadolescence je prav uspešno
razrešena identitetna kriza adolescence. Izkusijo jo namreč predvsem
tisti, ki podaljšujejo šolanje čez dvajseta leta in se zato znajdejo v po-
sebnem izobraževalnem moratoriju. Za postadolescenco je namreč
/¡.24 Socialna ¡i e d a o g i k a , 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 42 1 -432
značilna bolj zavestna in kritična refleksija lastnih socialnih vlog in
družbe kot celote. Rezultati obeh kriz so precej različni. Potek prve
krize je viharniški. V njej se srečujejo močna čustva krivde, nemira,
osamljenosti, strahu zgodnje adolescence. Drugo krizo spremlja ob-
čutek "bližanja koncu črte" in po Renistonu je šele to prava identitet-
na kriza. Vsebuje manj občutkov strahu in zavestnega nemira, zato jo
je težje opisati in razumeti. V tej krizi ponovno oživijo sledi prve krize
(problemi identifikacije, psihološki problemi, iracionalno vedenje, nev-
rotično vedenje), vendar pa izhaja predvsem iz neuspehov mladih, da
bi se identiñcirali z družbo odrashh in s svojimi bodočimi vlogami v
njej. Zato je druga kriza bolj kriza prehoda adolescence v konvenci-
onalno odraslost kot pa del adolescence.
Reniston se tudi ne strinja s tezo, da gre pri podaljšani mladosti za
kombinacijo pozne adolescence in zgodnje odraslosti. Mladi odrasli
se ne ukvarjajo več toliko s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji, ki
so pred tem označevala prehod v odraslost, npr. z življenjskimi in vre-
dnostnimi orientacijami, smislom življenja, opredeljevanjem lastne
socialne pozicije, življenjskim stilom.
Postadolescenca danes ni omejena na nadpovprečne mlade, am-
pak je postala življenjska faza in način življenja večine mlajših, pred-
vsem študentov med dvajsetim in tridesetim letom življenja.
V	adolescenci se mladi spopadajo z različnimi socialnimi definici-
jami, ki jim jih daje družbeno okolje. Mladi se borijo proti tej socialni
kategorizaciji ah pa jo sprejemajo in se z njo identificirajo.
V	podaljšani mladosti pa to socialno etiketiranje ni več pomemb-
no. Adolescenti se še ukvarjajo z oblikovanjem lastne samopodobe,
postadolesceti pa imajo že razmeroma urejeno samopodobo in zato
razpoznavajo neskladje med svojo samopodobo in družbenimi pravi-
h. Pomembna značilnost postadolescence je tudi intenzivno presku-
šanje različnih življenjskih stilov in eksperimentiranje s samim seboj.
Čeprav je to samoiskanje in eksperimentiranje pogosto tudi v adole-
scenci, pa je za postadolescente in postadolescentke bolj življenjsko
zavezujoče. Rezultati tega početja so bolj dolgoročni, saj zaznamujejo
tudi poznejšo odraslost.
V podaljšani mladosti mladi spreminjajo svojo identiteto in socialne
vloge. Njihova identiteta in socialne vloge se razlikujejo od bolj labil-
ne identitetne strukture adolescentov in adolescentk in od bolj zave-
zujočih identitet odraslih. Postadolescenti se že čutijo bolj zavezane
Martha Л . M a 11 i a g I y : lì g z v i j a a j e p r o fe s i o a a I a t e I i k e 42S
svojim identitetam. Spoznajo tudi, da so vse mladostniške identitete
nujno prehodne in to spoznanje mlade prej frustrira kot navdušuje.
Zavedajo se, da se bodo morali slej ko prej etablirati v eno od "odra-
slih" identitet.
Kot že rečeno, so najpomembnejše spremembe v postadolescenci
povezane z odnosom med posameznikom in družbo. V postadolescen-
ci nastopajo konflikti z družino samo takrat, kadar se starši obnašajo
kot predstavniki družbe v njihovem zasebnem svetu. Predvsem se spre-
minja odnos mladih do staršev. Adolescenca je še v znaku nihanja
med identifikacijo s starši in nasprotovanjem staršem. Postadolescen-
ti pa odkrijejo starše kot kompleksne osebe, ki so determinirane s svo-
jim družbenim in zgodovinskim položajem in delno s svojimi željami
in obsesijami (prav tam,s.25). Mladi se zavedo obsega družinskih tra-
dicij, družinske usode, družinske kulture in družinske smeri razvoja.
Postavi se jim vprašanje, ali naj nadaljujejo s tradicijo, usodo, kulturo
itd., ah naj ustvarijo svoj lasten način življenja, vsakdanjo kulturo,
smer razvoja. Postadolescenti se učijo gledati sebe in starše kot večdi-
menzionalne osebe, jih razumeti, zato so sposobni preseči meje per-
spektiv, ki jim jih zarisujejo starši.
Postadolescenca ne pomeni zaključka razvoja identitete. Mladost
je uvod v naslednje spremembe, ki nastopijo pozneje v življenju posa-
meznika oz. posameznice. V tem smislu je postadolescenca prehodno
življenjsko obdobje, kot so prehodna vsa druga življenjska obdobja.
Niso vsi študentje v fazi postadolescence, nekateri so morda v fazi
podaljšane adolescence, drugi (npr. poročeni ali zaposleni) so v polo-
žaju mladih odrashh. Postadolescenca je torej možnost za posame-
znika, ne univerzalna značilnost vseh mladih v določeni starosti. Po
mnenju Kenistona je le окоИ 40 % ameriških študentov in študentk
konec šestdestetih let doživljalo postadolescenco. Med neštudentsko
mladino pa je bil ta odstotek vehko manjši (manj kot 20 % vseh mla-
dih v starosti 20- 25 let). Kasnejše raziskave so pokazale vedno večje
odstotke postadolescentske mladine. Postadolescenca je možnost, ki
jo lahko uresniči le tisti del mladih, ki ima zanjo ustrezne materialne
in socialne pogoje. Je v prvi vrsti osebnostni in psihološki modus mla-
dosti, opcija, ki jo lahko izrabi le oseba, ki je uspešno dokončala iden-
titetno krizo v adolescenci in ki refleksivno in kritično sprejema soci-
alne vloge odraslih in svoje družbeno samoumeščanje.
Študentje in študentke so deležni najboljše kombinacije dveh glavnih
426 Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, si. 4, sir. 42 i-4 32
dimenzij, Id določata življenjski položaj mladih ljudi v sodobnih druž-
bah: prostorov svobode - možnosti za eksperimentiranje in preskuša-
nje razhčnih življenjskih stilov in dolžine mladosti (prav tam, s.27).
Šolarje in dijake še vedno v večji ali manjši meri določa socializacija v
družini. Družina in šola komplementarno sestavljata socializacijski
prostor mladih. Študentje pa so praviloma že dokaj samostojni. Glav-
na odvisnost od izvornih družin je ekonomska in socialnovarstvena.
Socializacijski učinki izvorne družine so majhni glede na socializacij-
ske učinke študija, vrstniških skupin in partnerskih zvez.
Študij je čas, ko se videntitetnem razvoju dogajajo največje spremembe
(Waterman, 1985). Fakultetno okolje omogoča študentom različne iz-
kušnje, ki usmerjajo adolescentove pozornost na identitetna vpraša-
nja, pa tudi različne poti razreševanja le-teh. Rezultati številnih študij
potrjujejo uspešen razvoj identitete od prvega do zadnjega letnika štu-
dija.
V zadnjem času se veliko študij ukvarja z razvojem identitete v odra-
sli dobi, v glavnem pa povzemajo misel, da je odraslost obdobje, ko se
občutek osebne identitete krepi. Spremembe pa se dogajajo tedaj, ko
se spremenijo življenjske okoliščine.
Na splošno lahko zaključimo, kar potrjujejo številne raziskave, da dr-
ži Eriksonova teza o identitetnem razvoju, ki prinaša na prehodu iz
adolescence v odraslost progresivne spremembe v identiteti. Sploh je
šele pozna adolescenca oz. postadolescenca tisto obdobje, v katerem
kognitivni in fiziološki razvoj, socialna pričakovanja in izkušnje omo-
gočajo mladostniku, da si oblikuje identiteto. Identiteta se ponavadi
utrdi po zaključku študija, vendar se še nadalje razvija skozi življenje,
še posebno ob pomembnejših spremembah v življenju (poroka, roj-
stvo otroka, razveza, smrt bližnjih ipd.). Premalo pa je raziskav, ki bi
se ukvarjale z mladostniki, ki ne študirajo in se zaposlijo oz. so brez-
poselni.
5. Razvoj identitete pri mladostnicah
Erikson je prvič spregovoril o identiteti ženske leta 1968 v kontro-
verznem delu "Women and the Inner Space", ki ga je dodelal nekaj let
kasneje - tudi pod vplivom feminističnega gibanja. Iz njegovih del iz-
hajajo naslednje ugotovitve, ki jih moramo razumeti z vidika časa, v
katerem so nastale: (1) jedro identitete ženske se oblikuje v medoseb-
nih odnosih, poklicna in ideološka vprašanja so za žensko stranskega
M a r Ih a Л . M a 11 i a g ly : li a z v i j a n j e p r of e s i o n a I n e eli k e ^^ ^
pomena, (2) reševanje identitetnih vprašanj ostaja pri mladostnicah
delno odprto in se zaključi šele po poroki in izkušnji materinstva, ter
(3) razvoj identitete pri dekletih ne poteka nujno po predvidenem vr-
stem redu stadijev, temveč se lahko intimnost in generativnost razvi-
jata sočasno. Waterman (1993,s.45) povzema kasnejše Eriksonove ugo-
tovitve, ki ne predvidevajo nujno razlik med spoloma v oblikovanju
identitete. Kljub razhčnim biološkim predispozicijam lahko pričaku-
jemo razlike v vsebini identitetnih izbir, ni pa nujno, da se razlike
kažejo v procesu. Mladostniki obeh spolov gredo skozi podobne iz-
kušnje krize in zavez.
Pred letom 1980 tako večina raziskav ni namenjala pretirane po-
zornosti vplivu spola v procesu razvoja identitete (Waterman,1985, po
Muussu,1996). Prvi merski instrumenti so bili namenjeni le mladost-
nikom, kasneje pa so pod vplivom Eriksonovih razmišljanj uvrščali
vanje tudi druge - bolj "ženske" teme. Tako so raziskovalci ločili pre-
težno "moške " teme (poklic, rehgija, politika) in pretežno "ženske "
teme (spolnost in spolne vloge). V osemdesetih letih so menili, da je
oblikovanje identitete pri dekletih pretežno v vzpostavljanju ravnote-
žja med identitetnimi vprašanji in interpersonalnimi vsebinami. Kar
pa ne pomeni, da interpersonalne vsebine za moške niso pomembne
in da poklicne in ideološke teme niso pomembne za dekleta. Nasprot-
no, Krogerjeva (1986) je ugotovila, da je pokhc tako za študentke kot
za študente iz Nove Zelandije najpomembnejša tema. Enako je ugo-
tovil še Bilsker v Kanadi. Pattersonova in sodelavci (1992, s.18) trdijo,
da se vzorci oblikovanja identitete spreminjajo glede na socialno oko-
lje. V zgodnjih raziskavah so ugotavljali, da sta za dekleta statusa obli-
kovane in privzete identitete podobna, prav tako pa tudi moratorij in
status razpršene identitete (več o Marcijevi teoriji identitetnih statu-
sov glej Poljšak Škraban,1997). Marcia (1980) je menil, da starši ne
spodbujajo deklet toliko k eksploraciji, zato je razumljivo, da le-te v
večji meri privzemajo identiteto od staršev. V osemdesetih je družba
začela bolj vzpodbujati izbire in netradicionalne vloge žensk. Tako so
spremembe v vlogi ženske kot rezultat ženskih gibanj omogočile de-
kletom, da na zelo podoben način kot fantje izkusijo moratorij, ki ga
starši in drugi odrasli spodbujajo s spodbujanjem eksploracije.
Novejše raziskave so metodološko precej napredovale. Študije, ki
primerjajo razlike med spoloma v procesu oblikovanja identitete, na-
vajajo različne rezultate, toda bolj se nagibajo k ugotavljanju podob-
nosti kot razlik. Iz njih se lahko razbere nekaj temeljnih ugotovitev
/¡.2^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 42 1 -43 2
(po Muussu, 1996,8.73): (1) na najbolj tradicionalnih področjih raz-
iskovanja identitete (t.j. izbira poklica, religija, odnos do politike) raz-
lik med spoloma večinoma ni opaziti, (2) prav tako ni razlik v časov-
nem zaporedju razvoja identitete in (3) tudi ne v osebnostnih lastno-
stih za vsak identitetni status posebej.
Obstajajo pa razlike na področju spolnosti in na nekaterih področ-
jih, ki so jih začeli raziskovati šele v zadnjem času.
Marcia (1993) pravi, da je identiteta žensk kompleksnejša kot iden-
titeta moških. Identiteta moških pa je bolj usmerjena v razreševanje
le enega določenega vprašanja.
Pri ženskah gre bolj za uravnoteženje in organizacijo vsebin v
organsko celoto. Pri oblikovanju svoje identitete upoštevajo tudi in-
terakcijo s pomembnimi drugimi, kar je v svojih raziskavah potrdila
tudi Josselsonova (1987, po Adams in dr.,1994). Ugotovila je, da de-
kleta oblikujejo in utrjujejo svojo identiteto predvsem v socialnih
odnosih, ki jih vzpostavljajo z vrstniki, partnerji in družino - soro-
jenci in starši. Vendar hkrati poudarja, da je za vse - tako za moške
kot za ženske pomembno, da razvijajo bolj diferencirane obhke odno-
sov, hkrati pa skrbijo tudi za samorealizacijo. Avtorica govori o osmih
dimenzijah, ki opredeljujejo prostor odnosov posameznika. Gre za
primarne, pogosto preverbalne in nezavedne, kot kasneje razvite di-
menzije, ki zahtevajo do neke mere razvito kognicijo in so večinoma
zavedne. Tako vidi razvoj identitete v kontinuiranem (t.j. vedno zno-
va na novo) vzpostavljanju odnosa z drugimi in ne le v separaciji.
Avtorica doda zavezi in eksploraciji tretjo dimenzijo, to je poveza-
nost s pomembnimi drugimi. Skozi to perspektivo vidi status razpr-
šene identitete brez zaveze in eksploracije ter z občutkom izolacije.
Mladostnica je od staršev ali starševskih figur oddaljena ali odtuje-
na ( "Ne vem, kje sem jaz, vem pa, da ste vi daleč."). Mladostnice v
statusu privzete identitete privzemajo trdne zaveze, ki odražajo za-
veze staršev ( "Tukaj sem, z vami."). Mladostnice se v statusu mora-
torija borijo med svojimi potrebami po samoodločanju in vdanostjo
staršem ("Če sem jaz tukaj, ali ste vi še vedno tam, z menoj?"). V
statusu oblikovane identitete pa se mladostnice lahko postavijo z odlo-
čitvijo ("Tukaj sem.") ker so trdno zasidrane v odnose, ki jim zaupa-
jo in jim dovoljujejo avtonomijo. Kaže, da spremembe v pomembnih
odnosih pogosto prispevajo k reformuliranju identitete pri ženskah,
še posebno takrat, ko se ženske ne čutijo več toliko odgovorne za
M a r I ha A . M a 11 i ng ly : lì a z v i j a n j e p r o fe s i o n a I n e e l i k e 429
druge (npr. ko otroci odrastejo, se razvežejo, ipd.) (po Patterson in
dr., 1992, S.20).
Marcia (1993, s.37) povzema Rrogerjevo, Id poudarja, da je potreb-
no raziskovati adoiescentkine metaodiočitve o tem, Itako uravnove-
šati identitetne vsebine, in istočasno pretehtati posledice svojega rav-
nanja v odnosu do pomembnih drugih.
Raziskovalci tudi ugotavljajo, da velja Eriksonova teza, da se mora
identiteta, ki je temelj intimnosti, razviti predhodno, predvsem pri mo-
ških. Za ženske pa ugotavljajo, da se lahko oba stadija razvijata soča-
sno (Orlofsky, 1993). Slednje je na slovenskem vzorcu potrdila tudi
Poljšak Škrabanova (1996). Dyk in Adams (1990, po Muussu, 1996) ter
Matteson (1993) pa celo trdijo, da dekleta prej dosežejo intimnost, še-
le nato zaključijo proces razvoja identitete.
Gilhganova (1982, po Muussu, 1996) govori o dveh razhčnih nači-
nih funkcioniranja: (1) o moškem načinu, za katerega je bolj značilen
razumski pristop, in (2) o ženskem načinu, za katerega je značilen
emocionalen pristop. Pri obeh spolih sta možna oba načina, večinoma
pa moški bolj funkcionirajo po prvem, ženske pa po obeh načinih, kar
se kaže tudi na rezultatih v zvezi s pojavljanjem razvoja identitete in
intimnosti. Tako se pri mladostnikih praviloma prej razvije identiteta
kot intimnost, pri mladostnicah pa obstajajo razhčni vzorci.
Marcia (1993) je analiziral spolne vloge (moškost - visok dosežek
na dimenziji moškosti, ženskost - visok dosežek na dimenziji žensko-
sti, androginost - visok dosežek na dimenziji moškosti in ženskosti in
nediferenciranost - nizek dosežek na obeh dimenzijah) in ugotovil, da
je pri oblikovanju identitete posebno za mladostnice pomemben vi-
sok dosežek na dimenziji moškosti, pri razvoju intimnosti pa je za
mladostnike pomemben visok dosežek na dimenziji ženskosti. Tiste
osebe, ki dosegajo visoke skore na dimenziji moškosti in ženskosti
(androginost), dosegajo visoke rezultate tako pri oblikovanju identi-
tete kot intimnosti.
Archerjeva (1989, po Muussu, 1996) se je v svojih raziskavah pred-
vsem ukvarjala z procesom razvoja identitete znotraj področij glede
na spol. Na področjih poklicne izbire, vere in spolne vloge (kot že prej
ugotovljeno) tudi ona ni ugotovila razlik. Pač pa le-te obstajajo na pod-
ročju pohtične opredelitve (kjer dosegajo mladostniki več privzete in
mladostnice več razpršene identitete) in glede družinskih vlog (kjer
dosegajo dekleta več moratorija in oblikovane identitete kot fantje).
/¡.2^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 42 1 -43 4
Tudi ona se strinja z Marcijevo ugotovitvijo, da potel^a proces oblilio-
vanja identitete pri deidetih kompleiisneje kot pri fantih.
Archerjeva (1992, s.34) tudi opozarja, da je pogosto posameznik
dejaven na določenem področju, kjer preverja vrednote, cilje, prepri-
čanja, kar je tudi opazno na rezultatih, dobljenih z raznimi merskimi
instrumenti. Opredelitve do vprašanj na drugih področjih v tem času
mirujejo in se aktivirajo kasneje.
Avtorica (prav tam, s.36) je kritična do vzpostavljene dihotomije v
veljavni teoriji med intrapersonalnimi kot moškimi temami in inter-
personalnimi kot ženskimi temami. Meni, da temelji ta pogled na tra-
dicionalni evrocentrični perspektivi in v sedanjem času nikakor več
ne zadostuje. Razmišljanje utemeljuje z mnenjem feministične avto-
rice (Frye, 1990, po Archer, 1992), ki trdi, da je v metodologiji razisko-
vanja identitete žensk potrebno prisluhniti zgodbam posameznic in
njihovim doživljanjem znotraj posameznih tem in področij, nato pa
iskati morebitne vzorce, ki se ponavljajo. Ni pa mogoče vnaprej pred-
postavljati le določenega vzorca, po katerem se identiteta oblikuje.
Zatorej vidi možen razvoj v teoriji razvoja identitete v metodološko
drugačnem, sodobnejšem pristopu, v katerem je potrebno zelo skrb-
no analizirati poleg notranjih tudi zunanje, socialne dejavnike, ki so
med seboj pomembno povezani s posameznikovo sposobnostjo obli-
kovanja identitete na zdrav način.
4. Zaključek
Kot je poudaril že Keniston, vidimo, da je za raziskovanje identite-
te pomembno, da raziščemo socialno okolje posameznika, saj nam ti
podatki v veliki meri pomagajo pri razumevanju procesa oblikovanja
identitete. In to iz več razlogov. Naj naštejem samo nekatere: (1) ker
je že narava postadolecence v zavedanju neskladja med lastno samo-
podobo in družbenimi pravih, (2) ker je postadolescenca možnost, ki
jo lahko izkoristi le tisti del mladih, ki ima zanjo ustrezne materialne
in socialne pogoje, (3) in so okoliščine vzgoje, ki je pri nas v glavnem
še vedno tradicionalna, pomembne za razumevanje procesa obliko-
vanja identitete. Odgovori na ta tri vprašanja nam bodo pomagali tudi
pri opredelitvi značilnosti krize, ki jo mladostnik ali mladostnica pre-
življa, saj bomo le na ta način lahko spoznali, ali gre pri posamezniku
za postadolescentno krizo ali za nadaljevanje razreševanja nerazre-
šenih vprašanj iz adolescence.
M ar L hu Л . M a LI i n g I y : H a z v i j a n j e p r oje л i o n a L n e etike	^
Pridružujem se mnenju Archerjeve, Id je k^ritična do vzpostavlje-
nega teoretičnega konstrukta dihotomije v raziskovanju identitete, ki
ločuje interpersonalne in intrapersonalne teme in znotraj tega išče
razlike med spoloma.
Študije spolnih vlog nakazujejo, da je za razvoj identitete in inti-
mnosti pomembno, da se razvije dimenzija androginosti, t.j., da ima
posameznica (kot tudi posameznik) dobro razvito tako dimenzijo mo-
škosti kot ženskosti. Ženske v naši družbi, ki so večinoma zaposlene
(v nasprotju z ženskami v nekaterih kulturah na zahodu), se že dolga
leta ukvarjajo z vprašanji usklajevanja intrapersonalnih in interper-
sonalnih tem. Večina jih je bila prisiljena dejavno usklajevati poldic-
no in družinsko življenje. Kar so, predvidevam, z vzgojo vzpodbujale
tudi pri svojih hčerah. Lahko rečemo, da se večina moških na področ-
ju usklajanja poklicnega in družinskega življenja slabše znajde, saj
menim, da jih družba v tem smislu nikakor ne spodbuja.
Tako se nam odpira vprašanje identitete moških in vpliva očeta na
razvoj identitete svojega sina ali hčere.
Navedeni zaključki v teoriji me vodijo v razmišljanje, kako in s kak-
šnimi sporočili vzgajamo fante. In menim, da je v sodobni družbi prav
na tem mestu potreben preskok. In sicer k spodbujanju razvoja inter-
personalnih odnosov in intimnosti in k vzpodbujanju meta odločitev -
v smislu uravnovešanja identitetnih vsebin in hkrati tehtanja posledic
svojega ravnanja v odnosu do pomembnih drugih, o čemer govorijo
tudi sodobne knjige o vzgoji (Elium, Elium, 2000). Avtorja poudarjata,
da je čas, da tudi moške naučimo skrbi za druge in ljubezni do same-
ga sebe.
5. Literatura
Adams, G.R., GuUotta, T.P,Markstrom- Adams,C. {Ш^).Adolescent
Life Experiences. Pacific Grove, California: Brooks/Cole Publishing
Company.
Archer, S.L. (1992). Feminist's Approach to Identity. V Adams, G.R.,
Gullotta, T.P., Montemayor,	Adolescent Identity F'ormation. Lon-
don: Sage Publications, s.25-49. Elium, J., Elium, D.(2000). Vzgoja si-
nov. Ljubljana:Orbis.
22 Raziskujejo predvsem podatke o uporabi brskalnikov, uporabi dodatnih programov (plug-inov),
minimalni ločljivosti, operacijskih sistemih itd., kijih lahko beležijo določene spletne strain.
4J2 Socialna pedagogika, 2 0 0 0 vol. 4, šl. 4, sir. 43 3 -4 42
Robal, D.(2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški
inštitut.
Kroger, J. (1986). The relative importance of identity status intervi-
ew components: Replication and extension. Journal of Adolescence, 9,
337-354.
Marcia, J.E. (1980). Identity in Adolescence. V Adelson, ^.{ш),Hand-
book of Adolescent Psychology. New York: John Wiley and Sons, 159-
187.
Marcia, J.E. (1993). The Status of Statuses: Research Review. V Mar-
cia, J.E., Waterman, A.S., Matteson, D.R., Archer, S.L., Orlofsky, J.L, Ego
Identity. New York: Springer-Verlag, 22-41,
Muuss, R.E. (1996). Theories of Adolescence. New York: The McGraw-
Hill Companies.
Orlofsky, J.L. (1993). Intimacy Status: Theory and Research. V Mar-
cia, J.E., Waterman, A.S., Matteson, D.R., Archer, S.L., Orlofsky, J.L, Ego
Identity. New York: Springer-Verlag, 111-136.
Patterson, S.J., Sochting, I., Marcia,J.E. (1992). The Inner Space and
Beyond: Women and Identity. V Adams, G.R., Gullotta, TP., Montema-
yor,	Adolescent Identity Formation. London: Sage Publications,
9-24.
Poljšak Škraban, 0.{lQQQ).Vloga družine v razvoju in oblikovanju
identitete mladostnikov v pozni adolescenci. Magistrska naloga. Ljublja-
na: Filozofska fakulteta. Oddelek za psihologijo.
Poljšak Škraban,0.(1997). Oblikovanje in razvoj identitetnih statu-
sov pri študentih socialne pedagogike. Socialna pedagogika,1(1) 45-59.
Ule Nastran, M., Rener, T., Miheljak, V, Rurdija, S. Mencin Čeplak,
M. (1996). Predah za studentsko mladino. Ljubljana: Urad RS za mladi-
no, Zavod RS za šolstvo.
Waterman, A.S. (1985). Identity in the context of adolescent psycho-
logy. V Waterman, A.S.(ur.), Identity in Adolescence: Processes and con-
tents. San Francisco: Josssey- Bass.
Waterman, A.S.(1993). Developmental Perspectives on Identity For-
mation: From Adolescence to Adulthood. V Marcia, J.E., Waterman,
A.S., Matteson, D.R., Archer, S.L., Orlofsky, J.h, Ego Identity. New York:
Springer-Verlag, 42-68.
Pregledni znanstveni članek, prejet septembra 2000.