Inserati se sprejemajo in velji trist >pna vrsta:
i kr., če se tiska lkrat, »i n » m " »,
i, || n 3 ,,
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno «manjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo
Naročnino prejema opravništvo
(administracija) in ekspedicija Da Starem trgu h. št. 16.

Političen list za slovenski uarofl.
Po pošli prejeman velja:
7.h ceio leto	. . 10 gl. - kr.
za pol leta	. , 6 .. — ...
za četrt leta	. . 2 ,, tftäfc
V administraciji vel;« J i
Za celo leto . . 8 ca pol leta	+ ,, fl) S*JJVmh
ia četrt leta . . 2 „	,,
V Ljubljani na dom poJiljaT velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na Bregu lišna štev. 190.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek , četrtek in soboto.
Kazlika med Hrvati in Slovenci.
n.
V zadnjem članku omenil sem že, da hrvaška inteligenca ali „gospoda" po večem nima toliko antipatij zoper Slovane, posebuo nas Slovence ali „Kranjce", kakor priprosto ljudstvo. Antipatija priprostega ljudstva hrvaškega do Srbov in Slovencev (zadnje imenujejo „pro-kleti Kranjac",), je skoro prav očitno sovraštvo; od tod tudi to, da Hrvatje, ki bi hoteli vzajemno politiko z drugimi Jujoslovaui, pri narodu ali priprostem ljudstvu ne najdejo ne le nobene podpore, ampak celo očitno nasprot-stvo, kajti priprost Hrvat ne mara ne Srba ne „Kranjca".
Odkod to sovraštvo priprostega Hrvata do Srba in Slovenca ali „Kranjca"'?
Sovraštvo Hrvata do Srba ima versko podlago; Hrvatje so namreč katoličani, Srbi pa pravoslavni, zato se ne morejo trpeti med sabo. To je glavni vzrok. Je jih še več drugih vzrokov, ktere razkladati pa tu ni naš namen.
Pač pa hočemo poiskati vzroke sovraštva Hrvatov, to je priprostega ljudstva do Slovencev ali ,.Kranjcev". To sovraštvo ni staro, ob času turških napadov so se Hrvatje in Slovenci složno borili zoper skupnega sovražnika; to sovraštvo je marveč rodila politična prememba. Hrvaška je imela v zgodovini avstrijski lepe in slavne dobe; kaj so bili hrvaški bani, to bo pač vsakemu znano, ki le površno vč avstrijsko zgodovino. Skoro osem sto let je bila Hrvaška ponosna na svoje pravice, svobodo svojo. Priprosti narod sicer ni bil prost ali svoboden v pravem pomenu besede, ampak
služnik velikih posestnikov, kterim je plačeval desetino. Pri tem je dobro živel, dobro jedel in pil, vse, česar je potreboval, dobival je pri svojih patronih, tako da ni bil v nobenih skrbeh. Te osode se je tako navadil priprosti kmet, kakor se navadi hlapec gospodarja, pri kterem mu dobro gre, ni si želel drugačne osode.
Kar pride prenaredba politične uprave, odtrganje kmeta od grajščine; kmet je postal samostojen, a s svobodo vred je dobil davke, z njimi pa tudi skrb zä-se in za svoje. To se mu je zdelo tako neprijetno, kakor otroku, ki sicer rešen ječe maternega telesa pride na luč in se more prosteje gibati, s tem pa je razpostavljen vsem človeškim nadlogam, kterih prej v odvisnosti ni čutil, ali kakor hlapcu, ki popustivši gospodarja postane sam svoj in stopi v stan, kterega ni bil navajen. Saj so še Izraelci v puščavi zdihovali po loncih mesa v Egiptu.
Pri tem osvobojenji kmeta pa je videti zopet tisto roko sisteme, ki je v Avstriji Slovane od nekdaj že skušala razdružiti. Pri politični uravnavi po absolutni sistemi, ko so bili Hrvatje vpreženi v državni voz enako drugim narodom avstrijskim, je poslal Bach jim za uradnike, finančne stražnike, žandarje itd. skoro same Kranjce. Ravno ti organi pa pri ljudstvu niso nikjer priljubljeni, tudi Hrvatje so marali toliko za-nje, kolikor razvajeno dete za svojega odgojitelja, „ki vedno vse ono hoče, kar dete noče". Nasledki so se pa tudi res kmalo pokazali. Ce je novega političnega življenja, novega reda in novih postav nevajeni prebivalec v tem obziru stopil čez vojnice, prijela ga je policija. Sodnik pa je bil Kranjec. „Prokleti Kranjac!" je klel obsojeni. —
Tobak in sol je imel Hrvat prej prosto, prvega je sadil sam, zadnjo pa kupoval po jako nizki ceni; ravno tako je smel kuhati si žganje, kol.kor se mu ga je ljubilo. To vse pa je bilo potem pod velik davek dejano in finančna straža je imela paziti, da ni kdo države goljufal. Bil pa je priprosti kmet, ki ni ume], zakaj je zdaj hipoma prepovedano to, kar je bilo prej dovoljeno, zasačen pri kuhanji žganja ali je finančna straža na njegovi njivi našla nasajen prepovedani tobak. Moral je plačati veliko kazen. „Kdo te je izdal?" bilo je navadno vprašanje. „Finančni stražnik — Kranjac. Prokleti Kranjac!" To je bil odgovor.
Itavno tako je klel hrvatski kmet dav-karja, ki ga je prišel zarad dolžnih davkov rubit, in žandarja, ki je bil povsod eksekutiven organ. Za odhajajočim je zmiraj donelo ,.prokleti Kranjac" med škripajočimi zobmi in mar-siktera pest se je zvila v bunko.
„Prokleti Kranjac!" Ta izrek je postal v kratkem navadna kletev, ki je veljala vsakemu, kteri je Hrvatu kaj neprijetnega prizadjal, da je bil le tujec. Tudi Nemce je hrvatski kmet s tem izrazom pozdravljal. Pri vsem tem ni čuda, da so Slovenci ali „Kranjci" pri hrvatskem ljudstvu prišli v slabo ime, v preklic in da bi bilo hrvatski inteligenci ali gospodi jako težavno pridobiti narod za vzajemno politiko, za prijateljstvo s Slovenci. To je po večem zadolžila Bachova politika, nikakor pa Slovenci; v potrjenje tega nam ni treba še navajati krivice, ki se godi vsemu narodu za ono, kar so le nekteri — in to po dolžnosti, po svojem poklicu, po postavi — morali neprijetnega storiti posameznim izmed hrvatskega ljudstva, ki so prestopali postave.
Ričet.
(Skuhan v kuhinji Obadoviča II.)
Vsake jedi okus še le potem prav spoznaš, ko si jo povžil, slavni možje postanejo še le potem prav slavni, ko jih je smrt pobrala, in članki slovenskih listov še le potem prav imenitni, ko jih je državni pravdnik pohrustal s papirjem in kolekom vred, na kterem so bili tiskani. Oe rečem namreč, da je bil list zasežen, ne rečem še, da je ves natis policija pobrala; nekaj listov vselej uide poželjivi roki policaja in ti potem nastopijo dolgo pot od bralca do bralca, na kteri mnogo trpe iu se zelo zdelajo. Marsikteri se tudi v zavitku skrbno skrit pelje po pošti do kacega prijatelja ali bralca, varovan po marki za 5 kr. Tako tudi drugi zvedo, kak okus ima članek, kterega je državni pravdnik snedel; a da-si ta trdi, da je jako nevaren in strupen, vendar še ni bilo nikdar slišati o kaki nesreči, ki bi se bila po njem zgodila. Dokaz, da državni pravdnik ne pozna želodcev bralcev slovenskih časnikov.
Lansko leto sem nekdaj na tem mestu pisal in trdil, da ljubljanska policija — po ukazu državnega pravdnika edino le slovenske liste konfiscira. Ta trditev je imela ta vspeh, da je državni pravdnik brž segel po dotični številki. Ali ta pot ni nič opravil, kajti pri obravnavi o pritožbi zarad te zasege je slavna deželna sodnija razsodila, da je res, kar sem jaz pisal in trdil, ker do tje res ni bil vsaj v Ljubljani še noben drug list konfisciran, kakor slovenski. — Danes bi kaj tacega ne smel več pisati, kajti zdaj bi ne bila več resnica. Ne vem, jeli jezila slavne deželne sodnije razsodba državnega pravdnika, ali kaj, ker zdaj je tudi segel že po „turškem listu" — dvakrat le, a vendar — segel je in jaz bi ne smel več trditi, da samo slovenske liste konfiscira.
Enotera hrana ne tekne, želodec se je naveliča, če je še tako okusna. To je skusil gotovo tudi državni pravdnik. V kratkem času je namreč pozobal trikrat „Slovenca", trikrat „Narod". Pretekli teden si je v torek privoščil „Slovenca", a v četrtek že, predno je mogel
tega prav prebaviti, „Narod"; ni čuda, če ga je v želodcu tiščalo. Tedaj mu je gotovo dobro došel „turški list", ki je zvečer z nepristojnim člankom dal povod za konfiskacijo. Ko so policaji stopili v Kleinmayerjevo tiskarno, so se stavci neki čudno pogledovali, češ: „kaj ima policija pri nas opraviti? Nemara je zgrešila pot". Na to so neki ukazali dečku, naj ji pokaže pravo pot do Blaznikove ali „narodne" tiskarne, češ, da pri Kleinmayerji se ne konfiscira — „weil es dera bei uns net gibt". A policija že vselej dobro ve, kam ima iti, in tako se ni dala motiti v svojem poslu, marveč vzela razvajenega, scrtljanega in razposajenega smrkolina seboj. Kako trdosrčna je ta policija, da še nemčurskega srčka s turško kapico brez usmiljenja pograbi!
Konfiskacije so tedaj v Ljubljani kaj navadnega, skoro tako pogoste, kakor poročila o turških zmagah. Razloček je le ta, da konfiskacije redno potrdi deželna sodnija, novic o turških zmagah pa nihče ne. Naravno je v takih časih, da vse hrepeni po novicah iz bojišča in oblega kraje, kjer se najprej zvedo. V prvi
Jugoslovansko bojišče.
Vnanji državniki so pretekli teden turški vladi priporočali, da naj s Srbi iu Črnogorci najprej sklene premirje, potem pa stalui mir. Pa njihovo prizadevanje je bilo zastonj; pre mirje je vlada turška odrekla, za sklenitev miru pa tirja silno ostre pogoje. Zuhteva namreč, da v trdnjave Belgrad, Semendria in Šabac sprejmo turško posadko, da Srbija naenkrat plača zastalo dacijo in primerno odškodovanje za vojsko. Kakor se v Carigradu govori, hočejo Turki celo zahtevati, da naj Srbi odstavijo kneza Milana in izvolijo novega kneza, in da naj zgubč več po pariški pogodbi jim zagotovljenih pravic. Dalje zahteva vlada turška, da se morajo vsi tožiti, ki so se vdeležili vstanka. Srbska mora sultaua pripoznati za svojega vladarja in to dejansko pokazati s tem, da vnanje zastopništvo svoje prepusti Turčiji, ktera bi imela tudi govoriti pri vredbi vojne srbske. Se ve, da niti Srbi, niti vnanje vlade ne morejo sprejeti teh trdih pogojev, ktere so Turki stavili zanašaje se na njihovo needinost, da bi ob enem potlačili Srb sko in zmagovalno Črnogoro. A ta trdovrat-nost utegne Turčiji hudo škodovati. Odjenlji-vost vnanjih vlad ima namreč svoje meje in če se Turčija voljno ne bo vdala, jo bodo pa vlade silile. Madjarski listi že pišejo, da se bo iz posredovanja državnikov razmotala evropska vojska, iz Berolina se pa celo poroča, da Nemčija in Rusija ste se dogovorili Turčijo prijeti in da se Avstrija temu ne bo smela upirati. Tudi Angleška Turčiji ne bo mogla pomagati, ker njeni lastni podložniki o zvezi s Turčijo nočejo nič slišati. Sicer pa se Srbom nikakor ne godi še tako hudo, kakor razni „turški listi" trdijo. Čolak Antič je zmagal pri Javoru, Čer naje v pa je 9. t. m prijel in pregnal Turke na obeh straneh Morave in Horvatovič jim je z 20.000 možmi celo zaprl pot proti Nišu. Kakor se telegrafuje „N. W. Tagblatt-u", navdušenost za vojsko na Srbskem raste, odkar se Turčija brani skleniti premirje. Pravijo, da se hočejo bojevati tudi potem še, če pade Beligrad.
Rusi še vedno v obilnem številu prihajajo na Srbsko, in sinovi najslavnejših družin ruskih že služijo v vojni srbski; nedavno je došel v Belgrad bratranič kneginje Natalije, knez O b o lenski, ter se je kot prostovoljec podal k vojni v Deligrad.
Turški veliki vezir je glavnemu po-
veljniku Abdulu Kerim-paši (šegavci ga imenujejo Abdul „Kehr-um" paša) neki telegrafi-ral, da naj gre hitro naprej in vojsko kmalo konča. Pa Kerim paša je odgovoril, da se bode tudi odslej naprej tako počasi dalje pomikal, da imajo ljudje po mestih in vaseh čas reči svoje pobrati, in oditi, ker noče, da bi vojaki njegovi z ropanjem in klanjem dražili jezo Svrope. S tem izgovorom hoče Abdul Kerim boje prikriti silno velike težave, ki Turke od dne do dne bolj zadržujejo. Abdul Kerim že 5 tednov ni prišel iz svojega šotora pri Nišu, kjer celi dan dremlje in leži, ter raznim vojaškim oddelkom razpošilja povelja, ne da bi se osebno prepričal, kakšni so kraji in kako bi uajlaglje dosegel svoj namen. Ob enem si pa z njimi sam sebi daje jako slabo spričevalo, ker kot glavni poveljnik še toliko moči in veljave nima, da bi vojakom svojim zabranil klanje in ropanje.
Nekteri listi pišejo, da se hoče Abdul-Kerim paša odpovedati poveljništvu, če se bo Srbom dovolilo premirje, preden vojna njegova vzame Aleksinac.
Vojni minister Nikolič prevzame višje poveljništvo armade iberske, Co lak Antič pa bode nadomestoval Alimpiča, ki bode premeščen k generalnemu štabu. Vojno mini-ßterstvo se bode izročilo Milankoviču, ki je že veliko let načelnik upravnega oddelka v vojnem ministerstvu.
Večino ruskih častnikov so poslali k ar madi ob reki Drini, ktero dan za dnevom po-množujejo, kar jasno kaže, da hočejo tam zopet prijeti Turke. Deligrad se čedalje bolj vtr-duje; iz Belgrada pošiljajo tje topove in stre-ljivo. Pravijo, da se zamore trdnjava šest mesecev braniti. Pri Aleksincu je padel ruski obrist Rajevski, ki se je pri Sebastopolu odlikoval. Zapustil je 50.000 rubljev, ki se imajo med vojno srbsko razdeliti.
Knez Milan se bode neki zopet podal v Paračin in se bode nekaj dni tudi v Deligradu mudil.
V severni Bosni je vstanek neki zatrt; le Štefanovič ima še kakih 250 mož pri Banja-luki, Despotovič pa okoli 600 mož. Četo ar-Irmandrita Dučica so Turki pri Javoru neki razkropili in Dučica ranili, ki je 7. t. m. prišel v Deligrad.
Politični pregled.
V Ljubljani, 13. septembra. Avstrijske dežele.
Cesar so 10. t. m. došli v Sibinj, kjer so bili od ljudstva slovesno sprejeti in prisrčno pozdravljeni. V sibinjskem okraju prebivajo nemški Saksonci, vendar je pa višji župan Wächter, ki ima tudi naslov grofa saksonskega, cesarja pozdravil v madjarskem jeziku; tudi je zaukazal cesarsko črno-rumeno zastavo spraviti in namesto nje obesiti madjarsko.
Državni zbor se neki snide še le sredi meseca oktobra, ker se ministri še niso porazumeli o novi pogodbi med Cislo in Translo. Ker s 1. decembrom poteče kupčijska in čolna zveza, pa skoraj ni mogoče, da bi bili dotlej načrti vsih dotičnih postav že dovršeni, bode državni zbor najbrže za eno leto provizorično podaljšal dosedanjo pogodbo.
Državni «lenarili minister Hof-mann je neki odločen, da bo dovršil pogodbo med Cislo in Translo. Ko je neki minister tožil, da bo težko v državnem zboru dobiti večino za to pogodbo, reklo se mu je, da bode uradniško ministerstvo doseglo, kar strankarsko ne more, in Hofmann je neki odločen za predsednika temu ministerstvu.
Hrvatski „O b z o r" ima dopis od Broda, kjer se pripoveduje, kako slabo se bosenskim beguncem na Hrvatskem godi. Ukvartirani so po prostorih, ki so namenjeni za shrambo raznega blaga. Podpore ne dobivajo skoro nobene, jesti jim ubogi graničar nima kaj dati, ker sam skoraj nič nima; kar je dela, opravijo ga lahko domači ljudje, toraj tudi ni zaslužka; vrhu tega jih tirajo še sem ter tje, in hrvatski beriči jih tolčejo brez vsacega povoda, tako, daje med njimi nepopisljivo gorje, in mnogi se vračajo nazaj pod turški meč, ker pravijo, da se jim tam ne more sla-beje goditi, kakor na Hrvatskem. — Poslali so tedaj deputacijo k generalu Molli-naryu prosit ga, naj jih reši, da za lakoto ne umro, ker nimajo prav nič jesti in od nikoder nikake podpore. Več ljubljanskih posestnikov, kakor se nam poroča, bilo bi pripravljenih sprejeti v hišo po enega ali po dva bosenskih beguncev.
Vnanje države.
"V fleljcradu so slovesno obhajali
vrsti so kavarne, kterih poleti o mirnih časih posebno ne obrajtamo. Ljubljana jih ima dosti, morda še preveč, kajti če bi jih bilo premalo, bi se kavarnarji pritoževali, da imajo gostov preveč. Ker pa kavarnarji tožijo vedno le, da imajo gostov premalo, je dokaz, da je kavaren preveč. Dobro za občinstvo, slabo za kavarnarje 1 — Če bi po kavarnah hotel soditi o narodnosti mesta, bi gotovo rekel, da je Ljubljana nemška ali celo pruska. To sodbo boš naslanjal na časnike, ktere po mizah zagledaš, ker so v ogromni večini nemški in sicer liberalne, to je turške barve. Le tu pa tam gleda izpod njih ponižno in boječe kaka „Politik" ali „N. W. Tagblatt" in v kakem kotu čepi kak slovenski list, kakor da bi prosil zamere zarad predrznosti, da je tu, in ti naprej hvalo obetal, če ga ne pahneš od sebe ali ne raztrgaš. Tako je večidel po ljubljanskih kavarnah in mi Slovenci, ki nas je „kakor listja in trave", ki smo v Ljubljani v ogromni večini, mi to vse pohlevno trpimo! Da, res, mi smo mi, respekt pred nami!
Tako je večidel po ljubljanskih kavar-
nah, sem rekel, tedaj po vseh ne. Hvale vredna izjema je kavarna Schmidtova v špitalskih ul'cah. Gospod Schmidt je Švicar, tedaj nam tujec, a on bi smel izgled biti vsem tujcem, ki med nami žive o kaki obrtniji. Sam dober in iskren Švicar spoštuje vsakega narodnjaka, dokaz temu je njegova kavarna, v kteri nahajaš zlasti slovanskih in Slovanom prijaznih listov toliko, kolikor v nobeni drugi kavarni. Razen do malega vseh slovenskih listov je pri njem „Politik", „Vaterland", „Reform", „N. W. Tagblatt", „Obzor" itd. Vrh tega naroči vsak slovanski list, če ga le trije gostje žele brati. Mu pa tudi ni zdihovati po gostih, kakor drugim, ampak njegovi prostori so premajhni za vse, zato je zdaj razširil jih izdatno ter privzel še bližnjo prodajalnico, da bo njegova kavarna ne le prijazna, ampak tudi bolj prostorna. Opravo, u. pr. biljarde, je naročil nove za lep denar. Ponovljeni kavarni pa gre tudi novo ime in to mu bo dal — ne kak Auersperg ali kak drug „svetnik" liberalne dobe, ampak slavni kranjski zgodovinar Val-vazor. Da mi tedaj nihče več ne gre v
„Cafe Schmidt", ampak vsak le v „Cafe Valvasor". Da je kava in druga pijača tu izvrstna, tega mi ni treba omenjati, ker bi se videlo, kakor da bi hotel za gosp. Schmidta delati reklamo, brez ktere pa on prav lahko živi.
Tako se sčasoma vse spremeni: kavarne kakor ljudje, ljudje kakor pojmi. Do zdaj je n. pr. beseda „junaštvo" pomenila le kak nenavadni čin hrabrosti, n. pr. kakor nabijajo Turke Črnogorci, izmed kterih je en sam 17 Turkov s handžarom Mohamedu poslal. Tudi Srbi so junaki — vsaj do zdaj, ker so skorej vselej še po dvakrat, trikrat večo trumo Turkov naklepali. To je junaštvo, kakor si ga človek misli. A beseda „junaštvo" se dandanes rabi tudi, če kdo zmagovalcu Černajevu ali srbskemu ministru Rističu telegrafuje. Jaz bi stavil glavo, da tisti štirje možje, ki so nedavno to storili iz navdušenosti in sočutja do Srbov, niso mislili niti nameravali s tem storiti kakega junaštva. Storili so, k čemur jih je srce gnalo in to je prav. Kar pride nek dopisnik, ki to dogodbo proslavlja kot junaško dejanje in s temi možmi druge po nosi bije,
god ruskega cara. Mesto je bilo vse ozalj-šano, kaez in ministri pa so se vdeležili sloveBne maše, ktero je imel veliki škof.
11 tiska vlada namerava krimski polotok naseliti z Bulgari, kterim hoče v ta namen zemljišča prodati po jako nizki ceni in jih, če bi bilo treba, tudi za nekaj let oprostiti davkov.
Iz Carigrada odide te dni v srednjo Azijo poslanec, ki bode k^nom v Bokari, Kivi in Kašgaru naznanil, da so namesto Murada njegovega brata oklicali za sultana. Eni pa pravijo, da hoče turška vlada na ta način tudi Mohamedane v drugih državah pripraviti k boju zoper „nevernike" t. j. kristijane. Omenjeni kani bi se najbrže obrnili proti Ruskej, ki si je Bokaro in Kivo deloma že podjarmila. Sultan je s pismom, ki se je 11. t. m. slovesno objavilo, potrdil vse dosedanje ministre in jim zaukazal preiskovati, kako bi se dala hitro končati vojska, ki med narodi ene in tiste države razsaja. Tudi jim je naročil natančno spolnovati pogodbe z drugimi državami. — Na Kreti so zaprli poslanca Mizotakisa. Ker Reuf paša jako samovoljno ravna, odbrali so kristijanski poslanci narodne skupščine nekaj mož, ki naj bi šli v Carigrad, da se tam zarad te samovoljnosti paševe pritožijo. Pa Reuf paša je po policiji in vojakih zabranil odhod dotične deputacije. Ko je vkljub temu Mizotakis skusil odriniti v Carigrad, so ga na povelje paševo prijeli in zaprli. Ljudstvo je bilo vsled tega hudo razsrjeno in je s silo zahtevalo, da morajo Mizotakisa izpustiti.
Izvirni dopisi,
Iz Iijuliljanc, io septembra. (Do mače in tuječasnikarstvo.) Kaj pomaga, lepe članke pisati, ko jih pa nihče ne pre-vdarja? Beseda gine, zgled prešine. Koliko-krati se je Slovencem že očitalo, da imajo premalo vneme za politične zadeve, za svojo prihodnost, za občni narodni napredek, in vendar zaspanost in malomarnost še niste popolnoma odstranjeni. Res je, da čutimo dunajski krah v vseh udih, da ste polomani obrtnija in kupčija; pa kaj se stori, da bi se tej nesreči v okom prišlo? Kaj se stori, da bi si materijalno nekoliko pomogli? Kako se podpira narodna lireratura? Pojte prašat k vredni-kom slovenskih časnikov, in čudili se bodete požrtvovalnosti domačih pisateljev, kako se imajo oni boriti s težavami raznotere vrste,
„ki nič ne store za Srbe". Za žive dni! Jaz sem prepričan, da vsak izmed nas bi bil tak junak, da bi za 50 kr. ali za 1 gld. telegrafiral Srbom, če bi vedel, da bo električna iskra par Turkov omamila in da bode Srbom tako izdatno poma-gano. Taki junaki smo že še, čeravno še nismo nobenega Turka pobili. S tem, se ve, da ne obiram onih štirih mož, ampak občudujem le fantazijo dopisnika, ki v tem tako junaštvo najde. Kak „junak" bom še le jaz, ko bom spil onih deset litrov vina, ki sem jih stavil z nekim prijateljem Turkov za to, da bodo Srbi zmagali I Živega me bodo morali s kamna izsekati in postaviti — kam li? Že vem! Na frančiškanski trg pred most, da me bodo po-streščeki občudovali, kedar ne bodo imeli nič druzega dela.
Le bodimo junaki! Jaz sem precej zraven Velja le 50 kr. ali pa 1 gld. Dandanes je res vse po ceni. Saj se še vitezi, baroni in grofi z denarjem delajo, zakaj bi se junaki ne 1 Med kmetiškimi fanti velja tudi tisti za največega junaka, kdor ga največ bokalov prenese. Ergo
ker jih domače občinstvo preslabo podpira. Vidimo, kako se šopiri nemško-turško časo-»istvo po javnih prostorih naše dežele, a domači časniki, ki niso nič slabše pisani od dunajskih „velikih" listov, morajo čepeti v kotu, ali pa jih še celo ni najti. Naši prijatelji žali-30g nimajo dovolj odločnosti, da bi v tem kaj na bolje spreobrnili. Sklenili so bili „N. fr. Presse" iz javnih prostorov izpodriniti, dozdaj je pa še niso nikjer mogli. Časniki, kakor „Tagespost", „Morgenpost", umazani „Extrablatt" in enaki se uahajajo povsod, naših listov pa ne najdeš v vsaki kavarni; naši Slovenci menda raje vidijo one judovske izvržke, ki jih vsak dan z blatom obmetujejo, kakor pa poštene domače časnike. Priznavamo pregovor, da dobro blago se hvali samo, in da mu ni treba tuje hvale; toda pri naših razmerah to ni povsem resnično. Noben pravičen kritik ne bo trdil, da donaša judovska „Morgenpost" izvrstne članke, ali da je pruska „Tagespost" še kedaj kako pametno izvirno misel med svet poslala, ali da so podobe na prvi strani „Extra-blatta" unicum umeteljnosti, ali da je „Nova Preša" izgled poštenosti, nepodkupljivosti, ne sebičnosti in rodoljublja. Ne, taki in enaki časniki „regirajo" po Ljubllani še od tiste dobe, ko je bilo domače časnikarstvo še premlado in premalo poznato, in ko je po mestu nemškutarija še kot edina duševna vladarica cvetela. Ti ostanki nemškutarskega cveta po naši deželi so ostali še do danes, ker kažejo narodnjaki premalo odločnosti, da bi jih iztre bili. Mi ne pišemo ravno za-se, ampak rečemo le, da je škandal da se sme po naši slovenski Ljubljani to judovsko šmokstvo šopiriti, ko je vendar toliko poštenih časnikov po svetu ki ne služijo bankinim špekulacijam, in ki o nas Slovanih pošteno pišejo, kakor na pr. hrvatski „Primorac", dalmatinski „Narodni list", srbska „Zastava" in „Istok", potem iz nemških časnikov „Vaterland", „Politik", „Reform", Tiroler Stimmen", „Sonn- u. Montagszeitung", Zakaj bi se nadalje ne mogla dobiti ruska „St. Petersburger Zeitung", ki je pisana v nemškem jeziku, da jo lahko berejo tudi tisti, ki ne znajo ruski? „Slovenski narod" si je priboril prostor po vseh slovenskih kavarnah, sedaj naj se potegnejo narodnjaki še za druge veče slovenske časnike, za „Slovenca", „Novice", „Gospodarja", „Sočo", če na domači zemlji ne najdemo bralcev, kam jih pa pojde-mo iskat, mar na Oberštajersko ali v Debrečin? Naši prijatelji, ki pravijo „danes pa spet nič ni not", naj premislijo, da krava, ki nima krme, tudi nima mleka, da krava pri gobcu molze. Če sprevidijo, da zahteva narodna čast, da imamo dobre domače časnike, treba jih je tudi podpirati; saj nihče ne more tajiti, da so narodni časniki ravno sedaj najboljše orodje zoper tuji naval; šole so nemške, uradi nemški, popustite še domače časnike, in popustite po-plavati deželo z izdelki dunajskih judov, potem smo pa kmalo pri kraji. Roka roko umije, pa tukaj se sme reči, da domače časnikarstvo več stori v prid občinstva, nego občinstvo za časnikarstvo. Treba je bilo enkrat resnico povedati in povedali smo jo, in nadejamo se, da ne bo brez vsega vspeha, da ne bomo zopet primorani reči: „vse zastonj."
'Ma Dunaja, 10. septembra. Državni zbor se čedalje bolj bliža, in tukajšnji državni poslanci se z veliko marljivostjo pripravljajo na prihodno zborovanje, ki bo zarad ponov-ljenja pogodbe z Ogersko silno važno. Nekteri izmed njih so prostovoljno sklicali svoje volilce, da se z njimi dogovore, kako naj gledč omenjene pogodbe ravnajo, ene pa volilci sami
kličejo na odgovor in hočejo za trdno vedeti načela, kterih se bodo pri obravnavi držali. Tako n. pr. so volilci notranjega mesta od poslancev svojih, od znanega Načeta Kuranda, dr. Brestelna, Scutterja in pravnega ministra dr. Glaserja zahtevali, da naj jim razložč svoje misli o pogodbi z Ogersko. Scutter je obljubil, da hoče sredi tega meseca sklicati svoje volilce. Tudi v drugih volilnih okrajih se bodo te dni vršili taki shodi. Steudell in Kopp ga hočeta sklicati že ta teden, in tudi Süss pa Kronawetter se hočeta s svojimi volilci v tej zadevi dogovoriti.
Gledč nove dualistične nagodbe začeli so tudi Čehom zopet prigovarjati, da naj stopijo v državni zbor in z zedinjenimi močmi vržejo ministerstvo. Čehi pa se za ta vabila dosti ne zmenijo ter pravijo prav pametno, prvič da opozicija s Čehi vred ne bi dobila večine, drugič, ako prav, še ni gotovo, da bi za to moralo ministerstvo odstopiti, ker imamo nemško vstavo, ne pa angleške, in tretjič dunajski državni zbor nima dovolj vpliva ne na skupno ministerstvo, ne na Madjare, ki imajo v svojih rokah zunanje ministerstvo in tudi v notranji politiki zadnjo besedo. Čehi dobro sprevidijo, da nemška večina v državnem zboru bi ne zmenivša se za-nje ravno tako prestopila na dnevni red, kakor je to storila pri Moravcih in Slovencih. In ravno sedaj bi bil najmanj pripraven čas za vstop: če so Čehi vstrpeii do sedaj v pasivnosti, naj še strpijo nekaj časa, ker je upanje opravičeno, da kmalo pride čas, ko bodo prišli Čehe še v Prago iskat. Saj mora vendar vsak slepec izprevideti, da Avstrija bode le mogočna, če se sprijazni s slovanskimi narodi.
Domače novice.
V Ljubljani, 14. septembra.
(Tiskovna svoboda.) V zadnjih 10 dneh je kosa državnega pravdništva kaj marljivo kosila časnike v Ljubljani. Zadela je trikrat „Slovenca", ravno tolikokrat menda „Narod" in enkrat celo „turški list", tako da res ni bilo skoro dneva brez konfiskacije — nulladies sine linea. Mi ne moremo temu kaj. Pazimo in pazimo ter dušimo nevoljo, ki nas včasih prime, da bi nam le kaka količkaj bodeča beseda ne ušla na papir, imamo paragrafe tiskovne in kazenske postave neprenehoma pred očmi, kedar pišemo ali beremo, kar nam drugi pišejo, pa zastonj je vsa naša modrost, vsa krotkost. Ker tedaj pri najboljši volji (ako nočemo pisati edino le o vremenu, črvih, glistah, želji, krompirji itd.) ne moremo ogibati se konfiskacij, zato prosimo svoje bralce, naj imajo z nami potrpljenje, kakor ga moramo mi imeti s sedanjo sistemo. Saj bo že enkrat drug veter potegnil, ne le v Turčiji, ampak tudi pri nas. Prilog po zaseženih listih ne moremo več dajati, ker nam tega blagajniea in dohodki ne pripuščajo.
(Č. g. Karol Heidrich), špiritual semeniški, je danes odšel v Gradec k Lazaristom. Kdor ve, kako marljivo je opravljal pastirsko službo v Moravčah in v Ljubljani, kako se je žrtvoval za nesrečne jetnike na Gradu, kako koristno je deloval pri izgojevanju mlade duhovščine kot špiritual v semenišču, kjer je opravljal tudi službo spovednika usmiljenih sester in je največ pripomogel, da se je hiralnica sv. Jožefa tako hitro dozidala, ve tudi ceniti neizmerno zgubo, ktera po odhodu njegovemu zadene škofijo. Govori se, da pojde še nekaj gospodov za njim in pomanjkanje duhovnov, ki se v nekterih krajih že zdaj tako britko čuti, postalo
bo kmalo še občutljivši. — Za špirituala v semenišče pride nunski katehet č. g. Janez F lis, na dekliško šolo nunsko pa predvorski kaplan č. g. Anton Keržič.
(„Turški list") se malo pobaha, češ, da mi nismo bili v stanu ovreči onega, kar je, kakor on trdi, pisal o narodnih učiteljih. Mi zavračati onega članka še poskušali nismo, ker vsak, kdor ga je bral in prav umel, je enako nam bil brž na pravem potu, namreč, da so bili v njem naslikani učitelji „Tagblat-tovega" mesa in krvi prav dobro zadeti; zato nam je bil popis tako všeč, da smo svojim bralcem podali natanko poslovenjen odlomek iz njega. — Dalje trdi „turški list", da zdaj, ko je tudi on zapadel dvakrat policiji, razvidi lahko vsak, da je neodvisen. Ali zakaj je bil zasežen ? Morda zato, ker je po narodni stranki blato metal ali narodne može psoval? Ne, pač pa zato, ker je napadel vlado in upravno sodišče, če se še tako scrtljan otrok v svoji razposajenosti slednjič loti svojega očeta, mu utegne tudi kaka pasti preko strani ali vsaj bo dobil po prstih. Sicer pa „turški list", kakor se za gotovo po mestu govori, ne bo dolgo več „neodvisen", ker bo — nehal izhajati. Patroni njegovi so se pač že naveličali tratiti denar za časnikarskega malopridneža, in kdo jim bo to zameril! Od Turka se menda tudi ni nadjati kake nagrade za pridnost in dobro zadržanje, ker Turek sam nič nima, in tako bo treba izpreči.
(„Tagblatt") je že v drugič prinesel preklic laži o prof. Šukljeju, kakor mu je bilo po sodniji naročeno. Prvi preklic, po sodniji mu izročen, je, kakor poroča „Narod", po nasvetu dr. Schafferja in dr. Schreya, teb dveh „izvrstnih juristov", nekoliko ostrigel in po svojem prepekel. Ali s paragrafi se ne da igrati, zato je bil „Tagblatt" vnovič po sodniji prisiljen sprejeti preklic v isti obliki, ktero mu je sodnija odločila, in tako je moral eno in isto reč dvakrat preklicati, vrh tega pa še nekako denarno kazen in stroške sodnijske obravnave plačati.
(Za logaške pogorelce) je darovala dobro znana narodna štacuna Sovanova v Ljubljani nič manj ko 200 koče v, ki bodo revežem po zimi prav dobro služili. Slava narodnemu trgovcu! Ti koci so se s 300 gld. vred, ktere je poslala ljubljanska čitalnica, preteklo nedeljo razdelili med pogorelce, ki so bili zlasti kocev prav veseli. — V Cerkljah gg.: M. Černič, L. Rus, A. Vavken 6 gld.
(Semenj o Križevem) ali „češpljevi semenj" je bil zelo slab. Živine se je prignalo mnogo in lepe, cena jej ni bila visoka, kupca malo, ker se ljudje boje, da čez zimo ne bo krme dovolj. Trgovci iu kramarji so tožili, da niso mnogo več prodali, ko o navadnih tržnih dnevih. Nekoliko je bilo tega krivo tudi slabo vreme, največ pa slabi časi.
(Neoddana pisma) se navadno na pošti vničijo, razun tistih, v kterih se nahaja kaka reč, ki je kaj vredna. Šest takih pisem namenjenih na Kranjsko hrani poštna direkcija v Trstu, kjer se do 15. novembra zamorejo dobiti. Napisi teh pisem so: 1. Kari Iteviser na Kranjskem (v njem je 1 gld. bankovec).
2.	Lorenc Verhovec na Dobravi (z 1 gold.).
3.	Maria Pongraz v Lazih (z 25 gld.). 4. Jerni Perharz v Senožečah (z 1 gld.). 5. Miha Sa-jevic v Orehku (Nussdorf, z nekim pogodnim pismom). G Jožef Vidic na Velkem Globokom (z neko pobotnico).
Razne reči.
—	Turško. V nekem kraju — na imenu ni nič ležeče — dobi višji gospod, ki je držal z ubogo zatirano slovansko ,,rajo", pismo brez podpisa, ki se je blizo tako-le glasilo: „Sodnijski sluga, ki ima pobirati neke denarne kazni, za pot ne sme zahtevati od kmeta ali raje nobenega plačila, ker ga dobi od gosposke same, tako veleva strogo pastava. Sluga P. pa je vkljub temu tirjal od kmetov za pot po petnajst pijastrov (okoli 1 gl. 50 kr.) in jih tudi dobil. Naj se to naznani gosposki, da se sodnijski sluga po postavi kaznuje." Viši gospod, spo-znavši, da se je tu krivica godila, gre h kadiju in mu naznani to. „Dajte pismo sem!1' veli kadi. „Čemu?" praša gospod. „Da pozvem ovaduhe in jih kaznujem". Osupnjeu odide gospod in raztrga pismo. „Čudna pravica to", mrmra, „če se kaznuje tisti, ki naznani hudo-delnika, ne pa hudodelnik". — To se je zgodilo na Turškem, več dni hoda od Carigrada.
—	Iz Mir a m ar a se poroča: Cesar-jevič Rudolf je 9. t. m. zvečer ob 3/410 došel v Miramar, kjer so ga ces. namestnik baron Pino, župan D' Angeli in vojaški poveljnik spoštljivo pozdravili. 10. t. m. se je s ces. namestnikom in general-majorjem Latou-rom podal k „lovcu", kjer se jako lepo vidi Trst in morje, potem pa je ogledal Maksimilijanov spominek. 11. t. m. je dopoldne obiskal ladjišče, popoldne pa stolno cerkev sv. Justa in muzeje. Ob V25 ure se je vrnil v Miramar. Cesarica se 16. t. m. odpelje iz Miramara naravnost v Budapešt, nadvojvodinja Valerija pa jej sledi še 23. t. m.
f Anastazij Grün ali grof Anton Auersperg je 12. t. m. ob 3/44. uri popoldne v Gradcu umrl. „N fr. Presse" piše, da 10. t. m. dopoldne je prišel na dom njegov stolni vikar Hebenstreit, da bi ga previdel s sv. zakramenti. Pa družina ga ni pustila k bolniku, češ, da ravno spi, dasi je bila po naznanilu liberalnih dunajskih listov sama ponj poslala. Popoldne je g. Hebenstreit zopet prišel, pa ko je hotel grofa spovedati, je bolnik, ki je bil pri popolni zavednosti, glavo obrnil v steno in duhovnik je šel domu, ne da bi bil kaj opravil.
—	Imenovanje. Gosp. JanezMahkot, bivši tajnik deželne vlade kranjske, zadnji čas pa okrajnega glavarja v Črnomlji namestnik, je imenovan zdaj za okrajnega glavarja črnomelj-skega. Gospod Mahkot je pošten in pravičen mož, tedaj ga bodo prebivalci črnomeljskega okraja gotovo bolj veseli, kakor so n. pr. Litijci Vestenecka.
—	Morski volk. „Edinost"piše: Vsako leto se priklatijo v naše zalive morski volkovi, ki so kopajočim nevarni. Blizo Kopra so vjeli pretekli teden ribči še mladega morskega volka, zapletel se je v navadno ribško mrežo, raztrgal jo, ali vendar tako se vanjo zamotal, da so ga h kraju privlekli in z vesli ubili. Denejo ga v barko, da ga v Trst pripeljejo, ali tu oživi ter začne mahati z repom in enega mornarja dvakrat ugrizne. Mestni magistrat ga da v muzej.
—	Vilice požrl. Iz Reke se nam piše: Napol komedijant, tako imenovani Amicicija iz reške okolice, ki se je drznil vsake baže komedijantov posnemati, in navadno z dobrim vspehom, je poskusil tudi vilice požreti. A bil je res tako lahkomišljen, da jih je resnično požrl. Sedaj pa toži v reški bolnišnici, da ga v želodcu tiši in trebuh boli, ter pričakuje ene ali druge rešitve.
—	Podučevanje v pridelovanji lanu in prediva po belgiški šegi. Kranjska kmetijska družba naznanja, da bo ec.
gosp. Andrej Pis kar, ki je spisal knjižico o pridelovanji lanu iu prediva po belgiški šegi, v tem predmetu pričel podučevanje v nedeljo 24. t. m. v Šmartnem pri Litiji in v nedeljo 1. oktobra v Stari Loki. V ta namen bo omenjena dneva popoldne po krščanskem nauku sklican shod kmetovalcev in poduk se bo, če bo treba, nadaljeval potem v pondeljek in torek. Ker se tudi na Kranjskem seje mnogo lanü, bi bilo želeti, da bi se teh shodov vdeležilo mnogo kmetovalcev.
— Nova slovenska knjižica je v tiskarni oo. Mehitarislov na Dunaji zagledala beli dan, in sicer „Pesmi", zložil Libor val Buren. Teh pesmi je ravnokar izšel I. snopič, na dveh tiskanih polah; cena snopiču je 20 kr. Iziti če jih še najmanj 11 takih sno-pičev, vsaj vsakih štirnajst dni eden. Razpošiljajo pa se „val Burnove pesmi" po tej ceni samo proti poštnim nakaznicam; kdor naroči dvanajst iztisov, dobi enega povrh, s poštnino vred. Pri knjigarjih, katerim se naj pove natančna adresa izdateljeva in število željenih iztisov, in proti poštnemu povzetju velja vsak snopič 25 kr. Rodoljubi slovenski, in čestilci slovanske-narodne stvari! Ker se „Libor val Burnove pesmi", iz katerih veje neumorna ljubezen do slovanskega naroda, domovine in svobode, priporočajo same po sebi, Vas izda-telj brezi veliko besedij najuljudueje vabi na prav obilno naročbo!
Izdatelj in založnik: Matej S t e r g a r,
Wien, IV., Karolinengasse Nr. 28, II. St., Th. 23.
Umrli so:
Od 6. do 12. sept. Alojzija Kenie, svetilni-čarja hči, 19 1., za pljučno sušico. Marijeta Kukla, branjevca otrok, 13 m., za grižo. Alojzija Repič, maš. voznika žena, 36 1., za oslabljenjem. Matej Cirar, gostač, 50 1., za pljučno sušico. Jakob Golob, čevljar, 48 1., za vročinsko boleznijo. Ivana Grum, šivilja, 35 i., za pljučno sušico. Neža Zwel-ber, delavka v predilnici, 311., za prsno vodenico. Franc Marzulini, ključarsk pomočnik, 21 i., za jetiko. Matej Ustar, gruntar, 50 I., umirajoč v bolnišnico prinešen. Anton Ivrašovie, vrtnar, 38 1., za pljučnico. Gašpar Slavič, posestnik, 89 1., za osla-benjem. Franc Tavčar, slikarja otrok, 6 m., za božjastjo. Franc Koreučan, dninar, 43 1,, za rakom. Edvard Zelnik, doktorand, 27 1., za pljučno sušico. Pavla Breskvar, krčmarja otrok, 2 1., za škrlatom.
Eksekutivne dražbe.
15.	sept. 3. Jak. Judnič-evo iz Kola (885 gl.), 3. Mih. Sutej-evo iz Sečega sela (607 gl.), 3. Mete Rozman-ove iz Češnjic (350 gl.), 4. Jak. Gešel-jevo iz Podgozda (490 gl.), 2. Jože in Katarine Barič-evo iz Sadinje vasi (161 gl.), vse v Črnomlji. 3. Josip pl. Pilpah-ovo iz Kanderš (7740 gl.) v Litiji. 2. Mart. Stefančič-evih dedičev iz Kamenja (1861 gl.) v Metliki.
16.	sept. Marije in Tone Perhaj-evo (1012 gl.) v Ribnici. 3. Barbare Juvančič eve zapuščina (300 gl.) v Senožečah. 2. Jan. Remšgar-jevo iz Nadgorice (3235 gl.) v Ljubljani, 2. Fr. Svigelj-evo z Jezera (1670 gl.), 2. Jak. Meie jevo iz Polenjevasi (345 gl.), 2. Tom. Vodic evo iz Ivanje sela (50 gl.), 2. Jan. Kogovšck-ovo izRovt(282D gl.), 2. Tone Škof-ovo iz Martinjaka (1249 gl.), vse v Logatcu. 2. Tone Grbec-evo iz Vrbice (700 gl.) v Bistrici. 2. Matej Mahnič-evo iz Dolenje planino (4915 gl.) v Planini.
Telc«raličiie denarne cene 13. septembra.
Papirna renta 66.60 — Srebrna renta 69 60 —
18"01etno državno posojilo 112--Bankin« akcije 860
— Kreditne akcije 147 40 — London 121-70 — Srobro 101.75 — Ces. kr. cekini 6>83y, — 20frankov 9 72',.
Pri Henrik ITičman-u
na Starem trgu v Ljubljani (52-3) dobivajo se vso knjige za slovensko in za slovensko-ncinško ljudske šole.