GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA
OBMURSKE OKRAJE
                                                                                                                                       21 — Leto IV.
Murska Sobota, 22. maja 1952
Cena din 6.—
Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Jože Petek — Naslov uredništva in uprave Murska Sobota Trg zmage 5 — Poštni predal 52 — Čekovni račun: Narodna banka M. Sobota 641-90332-2 — Naročnina: celoletna 300 din polletna 150 din. četrtletna 75 din, mesečna 25 din — Tiska Mariborska tiskarna Izhaja vsak četrtek
K 60-letnici rojstva maršala Tita
    Letos 25. maja praznuje naš veliki učitelj in voditelj 60-letnico svojega življenja. Ta dan pričakujejo vsi jugoslovanski narodi v znaku želj in čestitk, da nam naj živi še mnoga leta in nas vodi še naprej tako smelo preko vseh težav v srečnejše in boljše življenje! S temi željami hitijo že več dni iz najoddaljenejših krajev naše domovine mladinci, fizkulturniki, člani JLA in še mnogo drugih proti Beogradu, da izročijo 25. maja prisrčne pozdrave vsega ljudstva Jugoslavije svojemu ljubljenemu voditelju in mu čestitajo k njegovemu 60. rojstnemu dnevu.
    Življenjski jubilej maršala Tita pomeni posebno razdobje zgodovine jugoslovanskih narodov, ker je življenjska pot Tita polna velikih revolucionarnih zgodovinskih dogodkov, v najodločilnejših trenutkih jugoslovanskih narodov. Pod Titovim vodstvom je potekala zgodovina naroda, kateri je na njegov klic stopil v veliki osvobodilni boj za novo življenje in pod njegovim vodstvom v tem boju tudi. zmagal.
    Tito že 15 let z brezprimemo močjo vodi KPJ. Vso to dobo je bila Partija vedno na strani tistih sil v svetu, ki so stremele k napredku, k skopnim idealom človeštva, k socializmu. Naša osvobodilna borba pa je od vsega početka vsebovala ne samo osnovno voljo, pregnati okupatorja  z naše zemlje, temveč hkrati izvesti popolno preureditev sožitja in življenja naših narodov, skratka, izvesti državno In socialno revolucijo. Vse to se je uresničevalo ne samo s sklepi vrhovnih in vodilnih forumov. temveč z realnim pritegovanjem In uvajanjem ljudstva v nove oblike javnega življenja in samoupravljanja. Lahko trdimo, da se; je  novo življenje v osvobodilnih bojih ustvarjalo od tal in z vrha in da so naši, narodi po osvoboditvi stopili v revolucionarni proces ne le pripravljeni, marveč opremljeni z izkustvom in znanjem. 
    Ves ta ogromni in dalekosežni proces je skovala in vodila KPJ, ki ji je stal na čelu maršal Tito. Uspeval pa je zato, ker je bil v skladu z najglobljim pravnim in političnim čutom ljudskih množic, njihovih demokratičnih teženj, kakor je uspevala osvobodilna borba, ker je bila v skladu s svobodoljubnostjo naših narodov. Iz teh razlogov so vsi ti dogodki v Času in bojih drage svetovne vojne zrasli nerazdnižno z našo KP in z imenom maršala Tita. Ta vloga in naloga, ki jo je kot vodja Partije in vseosvobodilne borbe prevzel in izvrševal maršal Tito zarodi svoje velikoljudskosti in globoke človečnosti, kakor tudi zaradi svoje dalekosežnosti, znatno presega vloge in naloge vseh dosedanjih zgodovinskih osebnosti.
    Nikdar ne bodo mogla biti izbrisana iz zgodovine dejstva in herojska dela tov. Tita — moža, ki je tako modro vodil partizansko vojsko preko največjih in najhujših sovražnikovih ofenziv v letu 1942—1945. Njegova ljubezen do naroda, njegov odločen klic: V borbo za svobodo vseh narodov Jugoslavije! so bila dejstva, ki so vlivala v slehernega borca revolucionarnega duha in neustrašenost v najtežjih časih. V času III., IV. in V. neprijateljske ofenzive je veljal Titov »Naprej, tovariši!« za partizana-borca »svobodno živeti ali umreti«. — Ob takšnih  pogojih so se kalili borci, iz katerih, je rastla nova Jugoslovanska armada, v takšnih pogojih je rasla nova ljudska oblast zasnovana na težnjah naroda — tlačana, ki si je svojo svobodo, krojil sam pod verstvom Tita.
    Z zmago osvobodilne borbe je delo Partije in maršala Tita doživelo dokončno potrditev. Vodstvo države je prešlo v ljudske roke, izvršena je bila sprememba vladavine, proglašena Federativna ljudska republika Jugoslavija, ki je bila osvobojena pod parolo bratstva in edinstva vseh jugoslovanskih narodov. Organizirala se je nova ljudska oblast. S tem so bili ustvarjeni počrni i za dokončno izvedbo socialne revolucije. To delo je bilo pričeto z nacionalizacijo proizvodnih sredstev ter z agrarnoo reformo in se je obenem z obnavljanjem naših dežel in vsega našega gospodarstva razvijalo v smeri k najvišjemu cilju tega razdobja, k organizaciji petletnega gospodarskega na-črta ki naj bi našo zaostalo državo dvignil na sprazmerno visoko raven industrijske zmogljivosti. Naposled je bil ta načrt sklenjen in pričet. Začelo se je ogromno delo po vseh naših republikah pristopilo je ogromno število delovnih ljudi vse Jugoslavije, ki so načrte realizirali z zanosno delovno napetostjo. Toda ravno ob začetku tega
napora je naše narode presenetil nov
nevaren sunek: obtožna pismaCKVKP/b zoper našo Partijo in državo ter kominformovska akcija zoper Jugoslavijo.
    S tem je Sovjetska zveza postala očit-
na nosilka sodobnih mračnjaških teženj
in se je naša dežela nujno morala pre-
usmeriti, iskati novih, resničnih prija 
teljev in iti pogumno naprej v doslej neprehojeni smeri socialističnega razvoja, če je hotela vztrajati na poti zgodovinskih teženj sodobne družbe. V tej vedno dosledno-progresivni orientaciji je naša sila, naša bodočnost in naša zmaga. Ta naša smelost pa nam daje vedno dosledno-progresivni orientaciji kot tesnoba, ki nas včasih navdaja ob mislih na težki sodobni zaplet v svetu. Preizkušena je zgodovinska resnica, da takrat, ko so sile reakcije videti najbolj močne in na videz nepremagljive, takrat je izredno blizu nov polet svobodoljubnega človeštva. Naš delež k veliki borbi najnaprednejših in najbolj demokratičnih gibanj v sveto, ki si prizadevajo, da zrušijo enkrat za vselej odpor odmirajočih sil, pa je vsak dan večji.
   Tito je vedno stal na čelo borbe za neodvisnost naših narodov. Danes pomeni ta borba predvsem prosto pot za graditev socializma v naši domovini. FLRJ je ena redkih dežel v sodobnem svetu, ki je v resnici neodvisna, nevezana, samostojna v svojem notranjem razvoju. To je plod predvsem naših naporov, hkrati pa znamenje pomoči in podpore, ki jo uživajo naši narodi pri ljudeh in gibanjih drugod, koder hočejo uveljaviti podobna strmljenja, kot smo jih mi.
   V borbi za našo neodvisnost smo danes prisiljeni žrtvovati velik del plodov, ki bi drugače šli za socialni in kulturni standard našega ljudstva. Toda naša domovina mora vztrajati v težki oboroževalni tekmi s sateliti Sovjetske zveze, ki jih ta oborožuje proti vsem določbam mirovnih pogodb. Če danes naši delovni ljudje nimajo Še vsega, kar bi nujno potrebovali, potem je to predvsem zato, ker gredo velike žrtve za ohranitev tega, kar je našemu ljudstvu najdražje — mir in neodvisnost. Največji strah in obotavljanje za tistega, ki grozi in izziva, je pripravljenost ogroženega. Danes prispevajo mnogi narodi velike žrtve za ohranitev miru in za oviranje agresivnih teženj. Naš! narodi prispevajo dvojne žrtve, ker smo izredno neposredno ogroženi in ker smo mala država, ki obenem stremi za čim hitrejšo izgradnjo socialistične industrializacije.
   Kljub velikim naporom In žrtvam, ki Jih dajejo danes jugoslovanski narodi v borbi za mir in enakopravne odnose med narodi, se v nekaterih državah, kot n. pr. v Italiji, porajajo novi ljudje, ki nočejo spoštovati vseh teh pridobitev in se s fašističnimi metodami poslužujejo novih agresivnih teženj po nekaterih delih naše domovine. Toda tudi v tem primeru je maršal Tito v imenu vsega jugoslovanskega ljudstva dal jasen odgovor. Nikdar ne bomo dovolili in priznali pravic, ki bi si jih kdorkoli lastil, katere pripadajo nam Takšno stališče pa ni samo naše vlade in tovariša Tita, ampak je to odločna
volja in mišljenje vsega našega ljudstva, zato so dokazi številna zborovanja in protestne demonstracije proti nesramni politiki italijanske vlade. Nikdar ne bomo priznali sklepov londonske konference, ki je zaprla vrata Jugoslaviji, katera ima vso pravico, da soodloča o Trstu in STO.
   Trdno smo odločeni, da se bomo še naprej borili in dali vse svoje sile za neodvisnost in procvit naše socialistične domovine, obenem pa hočemo vztrajati v borbi proti vsem, ki bi nas pri tem hoteli motiti.
   Naj nam še mnoga leta živi in nas srečno vodi naš ljubljeni voditelj in učitelj tovariš Tito!
OTON ŽUPANČIČ:
      MARŠALU TITU
                   (Za rojstni dan)
    Vojsko je ustvaril iz nič, prešinil jo z duhom je novim, da bila mu je v roki blisk, ki šine, udari, izgine, povsod pričujoča kot zrak in vedno nevidna kot veter.
    In ljudem se, je v sanjah prikazoval jahač na belem konju, ki pred njim se na daleč razmikajo vrste sovražne.
    Zdaj v miru se kaže njegov nam junaški lik.
    Neprenehoma snuje, in kadar s preprosto besedo osvetli položaj, sedanjost prelike v bodočnost; in kot na ukaz prostovoljno krog njega se zgrinja delovno ljudstvo, se strinja v strumne brigade, kipeča mladina.
    »Govori, in kladivo naše povzelo bo tvojo besedo, po zemlji naši jo pelo, jo neslo na vzhod in zapad in vero budilo v vse lepšo podobo, sveta.*
Prebivalstvo Prekmurja
                                                                                 čestita maršalu Titu
    DRAGI NAŠ MARŠAL!
   Telesno-vzgojno društvo »Partizan« okrožja M. Sobota Ti pošiljamo k Tvojemu 60. rojstnemu dnevu čestitke in pozdrave celotnega prebivalstva Prekmurja. Veseli smo, da Te imamo zdravega in čilega v svoji ljubi državi, katero si zasnoval Ti in jo ustvaril z neprestanimi borbami proti vsem, ki so hlepeli po naši zemlji in proti vsem domačim izžemalcem, ki so hoteli živeti na račun delovnega ljudstva in ga izkoriščati. Tvoje modro vodstvo, Tvoja globoka izkušenost vodi naše narode k življenju, ki je dostojno človeka.
   Ob naši najseverovzhodnejši meji LRS stojimo budno na straži v obrambi domovine in se duševno in telesno spopolnjujemo, da postanemo duševno sveži, telesno pa močni in odpornejši. V Tebi, dragi naš Maršal, vidimo simbol socialne pravičnosti in neodvisnosti naših delovnih množic ter drage Jugoslavije. Predstavniki naše junaške Jugoslovanske ljudske armade, zlasti naši graničarji, stoje budno in neustrašeno na naših svetih mejah ob prijetnem občutku, da za njimi ramo ob rami stojijo naše ljudske množice, vsak čas pripravljene braniti svobodo in neodvisnost naših narodov.
   Dragi naš jubilant! Obljubljamo da bomo razširjali telesno vzgojo v ljudskih množicah utrjevali obrambno moč, vzgajali socialističneva človeka čuvali pridobitve NOB ter razvijali ideologijo Tvoje in naše Partije v korist naših narodov in v slavo in čast domovine.
   Na mnogo leta naš dragi Maršal!
DRAGI NAŠ MARŠAL!
   Prebivalci mesta Murske Sobote Vam z najsevernejše meje LRS pošiljamo svoje iskrene pozdrave in prisrčne čestitke k Vaši šestdesetletnici.
   Dobro se zavedamo naporov in dela. ki ste ga vložili za našo osvoboditev in
pa asa očuvanje naše neodvisnosti. Šele sedaj, ko vidimo kakšne razmere vladajo v sosednji Madžarski, lahko presodimo v celoti, kaj vse Vam dolguje naša domovina. Naše delovno ljudstvo nikoli ne bo pozabilo teh Vaših naporov in Vaše ljubezni do naših narodov, ki ste jo pokazali v obrambi njihovih pravic. Ljubezen in zaupanje, ki ju naši narodi gojijo do Vas, sta nam bogato poplačani z uspehi, ki smo jih dosegli in jih dosegamo pod Vašim vodstvom.
  Dragi Maršal! Sprejmite izraze globoke ljubezni in hvaležnosti, ki ju gojijo prebivalci tega mesteca na severu do Vas, kateri so, vsi vedno pripravljeni slediti vsakemu vašemu pozivu. Želimo pa Vam iz srca, da bi Se dolgo let srečno in uspešno vodili našo Partijo in naše delovno ljudstvo.
  Naj živi naša slavna Komunistična partija in naš veliki učitelj maršal Tito!
Veličasten sprejem Titove štafete v Ljutomeru
   V ponedeljek je nad 1000 meščanov in okoliških ljudi pričakalo Titovo štafeto na Glavnem trgu. Pred častno tribuno, na kateri so bili zastopniki množičnih organizacij in ljudske oblasti, so se razvrstili ljutomerski pionirji z zastavicami, gasilci, člani protiletalske zaščite in sindikalnih podružnic ter ostalo prebivalstvo. Proti deveti uri so v četverostopih pritekli nosilci štafetnih palic Godba mestnega kulturnoumetniškega društva jim je v pozdrav zaigrala partizanske koračnice. Najprej je izročila štafetno palico mlada zadružnica z Železnih dveri, za njo pa so stopili na tribuno mladinci in gasilci iz Tomaža, Male Nedelje. Cvena. Razkrižia in drugih krajev ter izročili pozdrave in čestitke za svojega ljubljenega voditelja. Takoj po predaji štafetnih palic je spregovoril tov. Medvedšček, ki je prečital odlomke iz pozdrav-
nih pisem. Predsednik okrajnega odbora Fronte tov. Pihler je v jedrnatih besedah orisal lik velikega jubilanta in njegovo plodno življenje v dobrobit našega delovnega ljudstva. Njegove besede kakor tudi pozdrav ljutomerskih pionirjev je množica pozdravila s ploskanjem. Ko so bila prebrana pozdravna pisma prebivalcev ljutomerskega okraja, gasilcev in članov protiletalske zaščite, je sekretar okrajnega komiteja Partije tov. Pavlica izročil štafetni palici telovadki Kauklerjevi in gasilki Kristlovi godba je zaigrala pozdravno
koračnico, vod Ljudske milice pa je s salvo dal znak za odhod štafete. Nosilkama štafetnih palic so se pridružili uniformirani gasilci, člani PLZ in telovadci ter nogometaši, ki so ponesli pozdrave za svojega voditelja dalje proti Ormožu.                   -ok-
Josip Vidmar:
Lik maršala Tita
   Vera v osebnost in znatiželjno zanimanje zanjo je dediščina književnosti in vzgoje, ki se ju ne bom otresel nikoli. Zato sem tudi na nočnih pohodih na poti v Jajce marsikatero uro prebil v ugibanju o osebnosti Tita, čigar ime, glasno zlogovano kot Ti-to, Ti-to..., sem čul na tolikih zborovanjih in mitingih in ki na vsakem takem zborovanju od Gorice pa globoko tja v Macedonijo in Albanijo sproži vihar navdušenja in odobravanja.
   Kdo je Tito, kakšen je njegov notranji lik, njegova človeška podoba? sem se vprašal poln nestrpnega pričakovanja. Kdo je ta kmečki sin iz Hrvatskega Zagorja, sin Hrvata in Slovenke, ta industrijski proletarec, strugar, ki se je udeležil bojev ruske državljanske vojne in ki stoji danes na čelu vsega jugoslovanskega osvobodilnega gibanja, katerega je pokrenil v prvih dneh narodne vstaje v Srbiji, organiziral prve odrede partizanov, stopil v zvezo z vsemi svobodoljubnimi skupinami in tako polagoma v neprestanih bojih, sredi akcij, nemških ofenziv ustvaril ogromno in čudežno enoto Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije, uporniško armado, ki je trajno obdana in obkoljena od
sovražnikov neprestano rastla, se sproti oboroževala in vežbala, dokler ni dosegla četrtmilijonske moči, trdne organizacije z vzorno disciplino, s strokovnjaškim vodstvom, vso prežeto z enotnim narodno revolucionarnim in pravljično junaškim duhom? Kdo je Tito? sem se vprašal in ga v mislih primerjal z junaškimi osebnostmi iz zgodovine drugih narodov, za katerimi, voditelj naše osvobodilne borbe v ničemer ne zaostaja. Primerjal sem ga z ruskima osvobodilnima borcema z Minjinom in Požarskim, z mehikanskim junakom Juarezom, z orleansko junakinjo Ivano D' Arcovo in s podobnimi zgodovinskimi heroji in sem pri vsakem od njih mogel ugotoviti, da ni nobeden v tako težkih okoliščinah dosegel takih uspehov kakor Tito. In čim jasnejša mu je postajala njegova zgodovinska veličina, tem večje je bilo moje zanimanje za živo pojavo tega moža, tem bolj nestrpno me je zanimal neposredni vtis njegove osebnosti, tem bolj sem si želel žive opore za spoznanje njegovih osnov in posebnosti.
  Poznal sem nekaj njegovih slik, fotografij in grafik, ki so nam jih prinesli kurirji z juga in ki sem si jih pozorno ogledal. Nobena izmed fotografij mi o njegovi osebnosti ni kdo ve kaj razodela. Bile so medle, kazale so obraz, ki je imel nekoliko tujo izrazitost, nikakor pa ne pravega pečata veličine. Grafike pa so predstavljale nekakšno tipično balkansko obličje v katerem je umetnik očitno skušal stopnjevati silo in moč, energijo, ne pa tudi duha ali kakršne koli vlije človečnosti, ki jo je moral vsakdo čutiti v dejanjih tega moža poleg junaštva in energije. Vse te slike so me navdajale' samo z neko skrbjo, z nekim nemirom; kdo in kaj je ta človek, ki vodi našo veliko stvar? Ali je v njem dragocenost, veličina, ki ni zgolj energija in moč?
  Tako ugibanje in hkrati globoka, radostna zavest, da živi sredi nas mož, kakršne poznamo samo iz zgodovine, da ta resnični junak ali tvorec usode narodov živi v naši družini in da mu bom v kratkem segel v roko ter ga v razgovoru spoznal neposredno, sta me spremljala na naših nočnih pohodih, na dolgih vožnjah s kamioni in spet na nočnih pohodih in vožnjah s partizanskimi kamioni ter z vlakom, ki nas je naposled pripeljal v Jajce.
                                                                                                   (Nadaljevanje na 2. strani)
Lik maršala Tita
                                                                                                   (Nadaljevanje s 1. strani)
  Na postaji nas je pričakoval častnik, ki nas je odvedel v Vrhovni štab, kjer sem se komaj utegnil pozdraviti z nekaterimi znanci, ko mi je bilo sporočeno, da predsednika dr. Ribarja, popa Zečevića in mene pričakuje tov. Tito. Sledil sem dežurnemu in po kratki poti stopil v delavnico komandanta Narodno-osvobodilne vojske Jugoslavije. Bilo Je v večernem mraku in snažna, preprosta, nevelika soba je bila polna električne luči. Opazil sem nekaj naslanjačev, na dveh izmed njih sta že sedela tovariša, ki sta bila povabljena hkrati z menoj, poleg vrat je nepremično stal komandantov osebni dežurni častnik, nasproti vratom je stala velika pisalna miza, osvetljena še močneje od ostale sobe in polna papirjev. Za njo je sedel Tito. Stopil sem k njemu, ge mu predstavil in sproščeno zavzet sedel na prostor, ki mi ga je ponudil. Motril sem njegovo pojavo z vso pozornostjo in z vso zbranostjo, ki jo premorem. Srednje visok je, čvrste rasti, glavo nosi ponosno. Obraz blede polti, obrit, lasje plavi, na sencih rahlo osiveli, čelo visoko, oči mu leže globoko, svetlomodre so in nekako zastrte ter utrujene, a polne moči, nos izrazito upognjen, izraz ust nepregledno kompliciran, brada krepka, celoten izraz obraza je energičen in očarljiv, nekaj napoleonskega je v njegovi teži, a mogel bi biti tudi obraz umetnika. Njegovo vedenje je zadržano in mirno, toda njegove kretnje so hlastne, nervozne.
  Opazoval sem ga sproščen, skoraj bi dejal olajšan. Vprašanja, ki so me navdajala na poti z nemirom in skrbjo, so bila zdaj odgovorjena. Ne znal bi tedaj odgovoriti zakaj, toda že sem si bil na jasnem, da se v tem možu družita energija in čar, energija in neka fascinirajoča moč, ki je dana samo dragocenim in žlahtnejšim naravam, čutil sem v njem nekaj zanosnega in vznesenega, nekaj trdo realnega in bratu vzvišenega.
  Tak Je bil moj prvi vtis o Titu. Ves čas mojega bivanja v Jajcu sem obedoval in večerjal na njegovi levi strani nasproti dr. Ribarju in moja pozornost ni mirovala. Zbral sem veliko vtisov o
njegovi osebni zadržanosti in nervoznosti, o njegovi molčečnosti, ki se druži v njem z naravno prostodušnostjo, o njegovi disciplinirani in prirodno neugnani delavnosti. V vse to so drobni vtisi, ki nikakor ne povedo o Titu toliko kot vtis prvega srečanja in še neki kasnejši vtis, ki ga nameravam še opisati
  Bilo je na zgodovinskem zasedanju AVNOJ-a. Podal sem v imenu slovenske delegacije predlog o ustanovitvi naslova »maršal Jugoslavije« v Narodno-osvobodilni vojski in sem prosil Predsedstvo AVNOJ-a, naj ta naslov kot prvemu podeli komandantu tov. Titu. Predlog je bil z viharnim navdušenjem sprejet. Takoj nato se je novoizvoljeno predsedstvo sestalo in podelilo naslov, kakor je bilo predlagano. Bil je to nedvomno velik trenutek v Titovem življenju. Opazoval sem ga ves ta čas z nenasitno, ostro pozornostjo. Ko mu je bil podeljen visoki naslov, smo mu vsi člani Predsedstva čestitali. Vsakemu izmed nag Je stisnil roko, s svojimi ožjimi, starimi sodelavci pa se Je poljubil. Nobena črtica na njegovem obrazu mi ni ušla. Bil Je srečen in prevzet, toda ko je objemal svoje stare prijatelje, sta njegov izraz in kretnja govorila: »Tovariši, dopolnili smo važen del svoje naloge. Velik in težak kos našega dela je opravljen.« Skratka, to ni bila sreča osebne zadoščenosti, temveč sreča nad uspehom stvari. In to je velika in visoka sreča Izmed vseh močnejših vtisov je ta najmočneje potrdil moj prvi vtis in tisti trenutek sem bil srečen tudi sam. ker sem smel sodelovati pri dopolnitvi velikega in slavnega poglavja naše osvobodilne borbe in ker sem z vso gotovostjo vedel, da je vodstvo naše zgodovinske stvari v pravih rokah, v rokah človeka, ki je živeč zanjo znal pozabiti na vse nebistveno, nevažno in tudi nase —- v rokah človeka, ki je posvečen. Resnično velika dela nastajajo samo iz posvečenosti. Lik maršala Tita priča o veličini naše borbe, je upravičeno njen simbol. Prijel je od nje svojo veličino in zdaj jo tudi ona prejema od njega.
  (Izdal IOOF slovenskega naroda — januarja 1944)
Stran 2
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 22. maja 1952
V Soboti je Titovo štafeto pričakalo 4000 ljudi
  Sodelovanje pri Titovi štafeti, ki je v Prekmurju tekla v ponedeljek, je bilo množično. V vsem soboškem okraju je teklo 3420 tekačev in 3260 spremljevalcev. Med tekači je bilo 1230 članov predvojaške vzgoje, gasilcev, PLZ in mladine ter 1950 pionirjev; poleg teh pa še iz Sobote 96 dijakov, 88 članov PLZ in 56 gasilcev. Med spremljevalci pa je bilo 560 mladincev in odraslih, 1920 pionirjev, v Soboti pa še 420.
  Ob 9.05 uri dopoldne je priteklo v Soboto pet štafet iz vseh smeri. Lokalnih prog v okraju je bilo 10. Med temi je šteta tudi proga Lendava—Sobota. V Soboti pa se je začela republiška proga preko Petanjcev v ljutomerski okraj. Pionirskih prog pa je bilo 39. V Soboti se je do devete ure zbralo okrog 4000 ljudi na avtobusnem postajališču, kjer so čakali štafeto. Ko je priteklo vseh pet štafet, ki so pritekle skoraj istočasno — poleg teh pa še nekaj pionirskih iz Sobote —, so po referatu bile prebrane resolucije, ki so jih razne organizacije in društva iz Sobote, kakor tudi vse prebivalstvo soboškega okraja, poslali maršalu Titu za 60. rojstni dan.
  Ob 9.25 uri je štafeta nadaljevala pot.
 Štafete, ki so tekle po okraju, Je skoraj na vseh progah pričakovalo prebivalstvo. Na 14 centrih (sedežih občin) so se zbrale večje množice ljudi — skupno okrog 7500 — kjer so bili mitingi. Najboljši miting je bil pri Gradu, potem v Puconcih, Domanjševcih, Pro-
senjakovcih, Gornjih Petrovcih, Šalovcih itd.
  Prebivalstvo Prekmurja, razne organizacije in društva je poslalo maršalu Titu 62 pozdravnih resolucij in sicer sledeči: prebivalstvo Prekmurja in So-
bote, PLZ Prekmurja, žene Prekmurja, OO RKS Prekmurja, pionirji iz Bakovec, Kroga, Prosenjakovec, Grada, Trdkove, Vaneče, Puconec, Šalamenec, Gorice, odreda »Štefan Kuhar«, Puconci, odreda »Stane Rozman«, Cankova, Budinec in Dolenec, Markovec, Odranec, Dokležovja, Melinec, Ivanec, Gančan, Ižakovec, Kuzme, Rogaševec, odreda »Miško Kranjec«, Pertoča; pre-
bivalci občine Križevci, Domanjševec, občine Bodonci, občine Grad, občine Šalovci, občine Gornji Petrovci, občine Beltinci, Ižakovec, Melinec, vasi cankovske okolice:   Ocinja, Kramarovec,
Fikšinec, Gerlinec, Korovec in Cankove
skupno; mladinska organizacija Krog; člani OPO Prosenjakovci, Serdice in Sotine; OF občine Prosenjakovci, Puconci, vasi Serdice in Sotine, občine Gor. Petrovci; madžarska manjšina Domanjševec; množične organizacije Trdkove, Martinja in Boreče, Brezovec, Mačkovec, Cankove, Rogaševec; AFŽ Puconci; gasilska društva Prosenjakovci, Prosečka vas, Domajinci, Korovci, Budinci, Serdica in Sotina, gasil, društvo, LMS in OF Dolenci; predvojaške Selo; IZUD »Štefan Kuhar«, Puconci; osnovna šola Martjanci.
  Letošnja Titova štafeta je bila res množična.
                                                                                    Vzgledna akcija strukovskih pioniriev
  Strukovski pionirji so predali Okrajnemu odboru za izgradnjo kulturnega doma v Soboti 573 din kot svoj prispevek za kulturni dom. Ker ta odbor ni apeliral na pionirje za prispevke, je treba posebej poudariti to požrtvovalnost in trud strukovskih pionirjev. Zato se jim Okrajni odbor za izgradnjo doma v Soboti zahvaljuje in jim izreka javno zahvalo za njihovo akcijo
Prihod štafet v Soboto so pozdravile množice
Mladina soboškega okraja se pripravlja
                                                                                                   na ,,Prekmurski tedenʻʻ s tekmovanjem
  Skoraj ni več mladinskega aktiva, ki ne bi vedel, da se bo od 24. avgusta do 7. septembra vršil v Murski Soboti Prekmurski teden. Toda vse dosedanje priprave nam kažejo, da je prav pri mladinskih organizacijah za to manifestacijo prekmurskega ljudstva malo smotrne organiziranosti v pripravah. Da bi to stanje izboljšali in dali tem pripravam pravo vsebino s tekmovanjem, izdaja Okrajni komite LMS v Murski Soboti
                                                                                             Tekmovalni proglas
  Tekmovanje mladinskih aktivov v pripravah na Prekmurski teden mora zajeti vso našo mladino ter jo živo zainteresirati za vse komplekse dela mladinske organizacije. Osnovna naloga aktiva je, da v tem tekmovanju da močnega poudarka politično-vzgojnemu delu med mladino ter naj usmerja vse priprave raznih programov za ta teden skozi vsesplošno aktivizacije naše mladine. Predvsem mladina na vasi naj aktivneje posega v reševanje raznih gospodarskih vprašanj, kot je to utrjevanje kmečkih delovnih zadrug, zadrug splošnega tipa, ustanavljanje raznih odsekov pri istih itd.
  Tekmovanje za osnovne mladinske aktive obsega naslednje:
                                                                                        1. Priprava aktiva za nastop na tem tednu s kulturnim programom:
  a)   Vključiti čimveč mladine v IZUD, SKUD, MKUD, obenem s tem pa z mladinsko aktivnostjo Pojačati delo v teh društvih ter v njih delati na pripravah programov (študiju raznih iger, pevskih, recitatorskih, solo inštrumen-talnih in vokalnih točk itd.).
  b)   Kjer ni omenjenih kulturnih društev, je treba programe pripravljati v sklopu mladinskega aktiva v povezavi z OF ter z ostalimi množičnimi organizacijami in ob strokovni pomoči prosvetnih delavcev.
  c)   V pripravah izvesti čimveč kvalitativno čim boljših prireditev ter izvesti čimveč gostovanj (šolska mladina na vas, kmečka mladina v drugi kmečki aktiv, ter tako povezovati mladino).
  d)    Izboljšati stanje v naših ljudskih knjižnicah. V teh pripravah naj mla-
dina čimveč bere, skratka, delati je treba na splošnem in kulturnem izobraževanju naše mladine.
  e) Povečati število naročnikov na časopis »Mladino« ter pripraviti več diskusijskih sestankov po materialu prebranem v »Mladini«. Obenem naročiti tudi čimveč ostalih naših časopisov.
                                                                                                 2. Izdelovanje razstavnih predmetov:
  a) Vsak mladinski aktiv naj pripravlja predmete, kateri se bodo razstavili na tem tednu. Vajenci iz raznih strok naj delajo na tem, da razstavijo res kvalitetno izdelane predmete (to so lahko miniaturni predmeti ali pa predmeti za uporabo). Za razstavo delati predvsem lončarske predmete, ročno delo mladink kot cekarje, pletenje in še druge slične predmete.
                                                                                             3. Ostale panoge dela mladinske organizacije:
  a)   Tekmovati je treba v tem, kateri mladinski aktiv bo več članov naučil šahirati ter kateri bo imel boljše šahiste.
  b)   Vključiti je treba čim več mladine v aktivno udejstvovanje v telesno-vzgojni organizaciji »Partizan«. Tam, kjer »Partizan« že obstaja, je treba delati na tem, da se vključi čim več mladine v to društvo; kjer pa tega društva ni, pa je treba delati na tem, da se ustanovi, ter Je za to treba zbrati čimveč prijav.
  c)   V fizkulturnih prijavah je treba tekmovati v teku na 100 in 800 m ter v teku za mladinke na 80 m, v skoku v daljino, v skoku v višino, v metanju kopja itd.
  d)    Strelske družine bodo tekmovale v streljanju. Obenem pa je treba delati na vključevanju mladine v strelsko organizacijo ter postavljati nove strelske organizacije tam, kjer te do sedal še ne obstajajo.
  e)   Vključiti je treba čimveč mladine v razna druga društva, kot so to gasilci, Ljudska tehnika, letalska organizacija, organizacija radioamaterjev, fotokino organizacija, PLZ. RK in druge ter delati na tem. da mladina postane v teh društvih aktivna, da se bodo tudi ta društva čim aktivneje pripravljala na Prekmurski teden.
                                                                                                4. Področje dela in zabave:
  a)   V tekmovanju Je treba posvečati več pozornosti politično-vzgojnemu delu ter je treba v ta namen izkoristiti vse obstoječe možnosti od političnega izobraževanja v čitanju časopisov, raznih diskusijah itd.
  b)   Organizirati je treba tekme koscev in grabljic.
  c)   Prirediti čimveč skupnih izletov z mladino (ob nedeljah s kolesi).
  d)   Organizirati zabavo za mladino, toda tako zabavo, kjer mladina ne bo nehala misliti na svojo dostojnost, ker bo le tako zabava dosegla svoj cilj.
  To tekmovanje je razdeljeno v dve etapi in sicer bo trajalo tekmovanje v okviru poedinih mladinskih aktivov od 22. maja do 22. julija. V tem tekmovanju bo vsak aktiv v svoji sredi odbral najboljše noedince in skupine za nastop na občinskem tekmovanju, ki bo trajalo od 22. julija do 24. avgusta 1952. V tem tekmovanju se bodo v okviru se obstoječih občinskih komitejev pomerile najbolje mladinske skupine izmed katerih bodo spet najboljše nagrajene ter bodo te tudi nastopale na prireditvah Prekmurskega tedna.
  Vsi mladinski aktivi naj sporočajo vsakih 10 dni rezultate tekmovanja, ker bodo najboljši primeri objavljeni v časopisu. Ravno tako se naj vsi aktivi za informacije ali eventualne nejasnosti 
obračajo na Okrajni komite mladine v Murski Soboti.
                                                                                             Okrajni komite LMS M. Sobota
Mladina se uveljavlja
                                                                  v podeželskih društvih
   Ni dvoma, da se uspehi posamezne organizaciji merijo po tem, koliko ljudi je znala zbrati v svojih vrstah ter kaj je storila za vzgojo svojih članov Tudi mladinska organizacija ljutomerskega okraja je v preteklem mesecu pregledala svoje vrste in ugotovila, da bo treba povabiti v Ljudsko mladino stotine novemu času predanih, toda doslej neorganiziranih mladincev. Oglejmo si nekatere podatke, ki ji odrejajo izhodišče v bodočem delu med mladino. Na področju združenega ljutomersko-radgonskega okraja so našteli 2890 članov, t. j. 65% vse kmečke mladine Ločeno po okrajih nam dado podatki naslednjo sliko: v ljutomerskem okraju je bilo lani organiziranih 2100 mladincev ali 81 % od skupnega števila mladih ljudi, v radgonskem okraju pa 43 % mladine ali 790 članov. V lanskem letu je zapustilo organizacijo 99 mladincev. Že skromni podatki nam kaže jo, da so se osnovne organizacije lani premalo zanimale za neorganizirane mladince zlasti za sinove in hčere privatnikov, ki so zelo slabo zastopani med člani Ljudske mladine Po nepopolnih podatkih dela v aktivih 585 delavcev, 934 privatnikov, 1076 mladih zadružnikov ter 195 intelektualcev.
   Medtem ko Je mladinska organizacija prodrla v naše kmečke delovne zadru-
ge, kar je nedvomno pomemben politični uspeh, pa je več ali manj zanemarjala delo med mladino oddaljenih in zaostalih predelov. V mislih imamo 19 vasi, ki kljub ugodnim pogojem nimajo mladinskih organizacij, več aktivov »enodnevnic«, katerih obstoj je bil odvisen od neposredne pomoči okrajnih aktivistov in partijskih organizacij na njihovem področju ter 7 aktivov, v katerih je delo tekom leta skoraj zamrlo. Na področju novega okraja združuje mladino 73 aktivov nasproti 109 osnovnim organizacijam v letu 1950 Znižanje števila osnovnih organizacij je predvsem posledica združitve nekate rih manjših vaških aktivov, pa tudi ukinitve mladinskih organizacij na postajah Ljudske milice. Lani so ustanovili osnovne organizacije v Ljutomera, Vučji vasi, Zbigovcih, na Kapeli, v Rihtarovcih. Murščaku in na Rožičkem vrhu.
  Na zadnji okrajni mladinski konferenci so se delegati resno lotili vprašanja kako pristopiti k neorganizirani mladini ter jo privabiti v Ljudsko mladino. Naštejmo nekaj koristnih predlogov! Delegat iz Veržeja se je dotaknil predvsem vsebine dela v osnovnih organizacijah. V njegovi vasi so
                                                                                                                                                                                               (Nadaljevanje na 3. strani)
Miroslav Štubl:
Na obisku pri maršalu Titu
         (S kongresa učiteljev in profesorjev, ki je bil v Beogradu od 26. do 29. aprila t. l., je bila povabljena 30-članska delegacija na obisk k maršalu Titu. V tej delegaciji je bil tudi pisec članka)
  Zbor ob 9. uri pred Ministrstvom za prosveto in kulturo FLRJ. Odhod g posebnim avtobusom Putnika po krasni aveniji sredi majskega cvetja in morja zastav, zakaj Beograd se je temeljito pripravil na proslavo 1. maja. Avtobus se polagoma vzpenja mimo krasnih vrtov, sadovnjakov ter mladih zasajenih parkov na Dedinje. Imamo 10 minut časa; izstopimo ter si ogledujemo lepo okolico; pomlad je tu že v vsej svoji bujnosti. V Soboti zaostajamo za njo najmanj tri tedne. Ponovno vstopimo, še dve minuti vožnje in že vozimo po aleji cvetočih kostanjev in akacij proti Belemu dvoru. Vozilo se ustavi, izstopimo; pred zgradbo nas pozdravi dežurni major vedrega obraza. Z vsakim se rokuje in Se smo v »avliji« sredi cvetočih rož. Tu nam iz dežurne sobe veselo kima mladi plavolasi oficir, verjetno eden od naših simpatičnih »Janezov« ter nam z roko kaže na vrata sprejemnice.
  Vstopimo! Pred nami stoji naš dragi maršal, naš Tito; smejočega lica se razgovarja z ministrom Colakovičem in čaka, da vsi vstopijo, nato nam želi prisrčen: »Dobrodošli!« ter se z vsemi rokuje. Razvrščeni v polkrogu sledimo pozdravnemu govoru vodje deputacije tov. Milivoja Uroševiča, v katerem je iznesel bistvene sklepe obeh kongresov
ter očrtal aktualne probleme našega šolstva in vsega prosvetnega kadra. Maršal pazljivo in z velikim zanimanjem sledi izvajanjem govornika. Nato še enkrat izreče vsem iskreno dobrodošlico ter v prijetnem tonu v krasni dikciji iznese svoje poglede na problematiko pouka in vzgoje naše mladine ter nakaže perspektivo naše prosvetne politike. Misel za mislijo se vrsti v blagoglasni hrvaščini, v logični povezavi zakonov dialektike. Odlično mu je znana sočasna prosvetna problematika, z velikim interesom je sledil delu obeh kongresov. Poudarja težave na terenu, ki jih imajo učitelji in profesorji, vrši
se borba za otroka, za mladino. Naši cilji so Jasnil Vzgojiti socialističnega človeka, predvsem človeka karakterja, ki bo nosilec visokih moralnih in fizičnih elementov naše socialistične družbe. Zakaj, nemogoče je ustvariti socializem, ne da bi ustvarili ljudi s socialistično zavestjo. Tov. Tito je v svojih izvajanjih prav posebno podčrtal vzgojo značaja, zakaj naša družba rabi karakterje, ljudi kremenitih značajev, kot so se zlasti v novejši zgodovini vedno in povsod pokazali naši narodi. Prosvetni delavci naj vedo, da imajo v vodilnih forumih naše ljudske oblasti dobre prijatelje in podpornike. Z novim zakonom se bo izboljšal materialni položaj našega prosvetnega kadra, ni to zadnja beseda, zaenkrat moramo vsi računati s sočasno ekonomsko stvarnost ja Ob zaključku svojih izvajanj je naprosil prisotne, da v njegovem imenu iskreno pozdravilo slehernega prosvetnega delavca, želeč mu najlepših uspe-
hov. Deputanti in gostje so iskreno aplavdirali maršala, kateri nas je povabil na zakusko.
  Vstopimo v okusno opremljeno obednico, pozdravi nas cvetje in zelenje! Smo v Šumadiji, zato tudi njen domačinski pozdrav; mlad natakar servira po želji rakijo, liker. Nikjer lakajev v pestrih uniformah, črna obleka tako kot v hotelu kategorije A. Domače! Prisrčno !
  Razvrstimo se ob belo pogrnjenih mizah. Maršal vabi adjutant pomaga Na levi strani tov. Tita sedi tov. Benussi, desno tov. minister Čolakovič, razvrščeni so društveni predsedniki. Pri nasprotni mizi sedi socialist Genosse Schmled, pri dveh levih mizah kolegi iz Francije s simpatičnim mentorjem tov. Kosantičem ter gostje iz STO-ja. Natakarji servirajo odlično pripravljen narezek, pecivo itd. Vse poteka preprosto, neprisiljeno daleč od ceremoniala. Maršal ponuja, se razgovarja. Natakarji servirajo po želji pivo, vino. pa tudi kavo. Maršal pridno kadi, vodi vedrega lica razgovor, prav nič se mu ne poznajo leta, odlično noti svojih šest križev.
  Hitro mineva Čas, saj smo pri njem skoraj dve uri. Razgovor teče nemoteno.
  Tov. Tito opazi, da so nekatere mize preveč oddaljene. Združimo mize, adjutant pridno pomaga maršal se šali. »Druže Kosantiču! Znate li, da smo si rodjaci?« Pripoveduje, kako je pred leti ilegalno potoval iz Francije preko Nemčije pod imenom Kosantičevega brata, pozabil pa je njegovo ime. Maršal se zanima za francoske delegate, Kosantič mu referira pozdravni govor kolega Rober Baja, podčrta kako ju je na
nosti Franciji« ter kako je bilo lani na kongresu prosvetnih delavcev v Parizu, kjer so nas napadli tamošnji kominformovci. Bili so pa osamljeni, zakaj dvorana je burno pozdravila zastopnike Jugoslavije ter zlasti njemu dovolila, da je smel podaljšati svoj govor. Kolega Rober Baji se je še letos zaradi tega incidenta na našem kongresu opravičil.
  Tov. Schmied Leonardo prosi za besedo. V svojih izvajanjih podčrta srečo, da je deležen tega sprejema, razlaga težave, ki jih imajo socialisti v Avstriji, ko morajo sklepati kompromise z meščanskimi strankami, poudarja, da imamo vsi isti cilj: socializem, mir in bratstvo med narodi ter izražal tvoje občudovanje nad bratskim sožitjem jugoslovanskih narodov ter nad skrbjo, ki jo od strani oblasti uživajo zlasti narodne manjšine. Maršal mu odgovarja v lepi nemščini s pripombo, da naše manjšine poleg kulturne avtonomije uživajo tudi ekonomsko samostojnost, ki je temelj vsemu nadaljnemu razvoju vsake, če tudi male nacionalnosti.
  Z velikim zanimanjem je maršal sledil poročilu učitelja Skiptara, zabavala so ga različna mnenja ljudi prav o njegovi osebi, ki krožijo med temi preprostimi ljudmi. Osrednja pozornost je veljala problematiki Trsta ter je maršal z velikim interesom sledil poročilu tov. Benussijeve. V teku oblika so tov. Titu prisotni tovariši načeli vrsto vzgojnih problemov, tako ga je posebno zanimala problematika mladine, zlasti socialno ogrožene ter je dal navodila, ki naj jih izpolnijo nove večje občine. Pohvalno se je izrazil o obliki roditeljskih sestankov, ki jih je načel slovenski deputant. Ves razgovor je bil
   Tov. Tito posluša, vprašuje, pa tudi na takten način korigira in uči. Pred seboj imamo resničnega vzgojitelja, vodnika naše Partije, predsednika Ljudske fronte Jugoslavije, komandanta naše JLA, predsednika vlada FLRJ; vendar si opazil samo prisrčnega tovariša — lik komunista-humanista. Vsi smo bili solidarni s compagno Benussijevo, ko je rekla: »Tito e cosi semplice, io non posso questo mai dimenticare!« (Tito je tako preprost da tega nikdar ne pozabim). Resnično. Tito kjer so se iznesle obe strani medalje, je človek!
   Ura se je nagibala proti poldne, maršal pogleda na uro, minister vstane. Vstanemo ter gremo na južno stran dvorca, da se v spomin na ta pomemben dan fotografiramo. Z nami je zastopnik Jugofoto ter dopisnik Tanjuga, tudi teh dveh maršal ni pozabil. Sonce priletno sije, svetloba je mogoče nekoliko premočna; razumljivo, da fotograf ne rabi umetne luči. Ko se razvrstimo, ga maršal podraži:    »Slušaj,
kako da ovaj djavo sada ne upali!« Sledi prisrčen smeh. Sekunda foto je gotov. Maršal se ponovno obme do vseh nas s prisrčnim pozdravom: »Pozdravite mi sve prosvetne radnike naše zemlje, mi čemo voditi o njima računa. Pozdravljeni!«
   Maršal je odšel; delegacija te je polna navdušenja vračala v mesto. Vračala se je s pesmijo! Benussijeva je intonirala znano tržaško »Bandiera rossa«, katero smo prav vsi peli. Nato Je začela priljubljeno domačo, našo: »Druže Tito, mi se ti kunemo!« S to pesmijo smo vkorakali na kongres profesorjev, burno pozdravljeni od prisotnih, kjer smo jim izročili pozdrave dragega Maršala.
Murska Sobota, 22. maja 1952
 »LJUDSKI GLAS«
Stran 3
VESTI IZ OBMUBSKIH KRAJEV
  Sobota
  Zadnji čas vlada v Soboti zelo pestro kulturno-prosvetno življenje z mnogimi prireditvami Zadnjo soboto je mladinsko kulturno-umetniško društvo »Ludvik Rogan« na učiteljišču v Soboti nastopilo v gimnazijski telovadnici z »Verigo«. Gojenci glasbene šole pa so pretekli ponedeljek nastopili s koncertom v gimnazijski telovadnici.

  Po močnem vetru, ki je pihal pretekli teden, je ponekod bila slana. V Rakičanu to v nedeljo opazili, da je Jutranja slana povzročila škodo v vrtovih na sadikah paprike, ki so imele ovenelo listje, ko jih je spet ogrelo sonce. Še bolj je padla temperatura v nedeljo zjutraj, saj je na poljih v okolici Sobote slana uničila sadike fižola in buč. Ko je posijalo sonce, so začele veneti. Gotovo je slana škodovala tudi drugim vrtnim in poljskim kulturam. Vendar o kaki večji škodi zaenkrat ne moremo poročati.

  Združenje rezervnih oficirjev mesta Sobote Je preteklo soboto na svojem sestanku izvolilo delegate za republiški kongres. Pomenili so se o vpisovanju članov, da bo tako združenje dobilo popolno organizacijsko obliko, ter o pričetku predavanj za Člane, ki se bodo pričela prihodnji teden in bodo Štirinajstdnevno, po potrebi tudi pogosteje. Tako bodo rezervni oficirji dopolnjevali svoje vojaško znanje, da ne bi zaostajali za modernizacijo naše vojske.

  Proslavljanje državnih praznikov je v soboški bolnišnici že tradicionalno. Doslej so proslavljali 1. maj in 29. november. Letos so pa proslavili tudi 15. maj, dan zmage. Na predvečer so se zbrali v sindikalni dvorani člani delovnega kolektiva in bolniki ter napolnili dvorano do zadnjega kotička. Po govoru upravnika, ki je pojasnil pomen tega praznika, je dramatski odsek bolnice predvajal veseloigro »Okence«. Vedro razpoloženje, ki je vladalo v dvorani, le dokaz, da so igralci svoje vloge dobro podali.
   Nesreča nikdar ne počiva
  Pri delu ni nikoli preveč previdnosti, to nam dokazujejo razni nesrečni primeri. 21-letna Bara Raščan iz Dolnje Bistrice je 16. t. m. nalivala v svetiljko petrolej. Petrolej se ji je vnel, pa tudi njena obleka in Je dobila težke opekline po telesu.
  Frančiška Kolmanič te Bučečovec je pasla krave. Pri tem jo je ena krava nataknila na roge tar jo poškodovala po trebuhu.

  10. t. m. pa je v hlevu konj brcnil v trebuh Janeza Juga iz Serdice. Navedeni so morali iskati zdravniško pomoč v soboški bolnišnici.
                                                                                                MLAJTINCI
  Prostovoljno gasilsko društvo v Mlajtincih je naštudiralo Finžgarjevo »Razvalino življenja«. Z njo so nastopili na odru v soboto, 17. t. m., v nedeljo popoldne pa so še ponovili. Pri učenju se. igralci niso dali motiti od spomladanskega dela; zvečer so še vedno našli prosto urico za prosvetno delo.
                                                                                                 PUCONCI
  Prostovoljno gasilsko društvo v Puconcih je preteklo nedeljo nastopilo red občinstvom z gasilskimi vajami, e sedaj se pripravljajo na tekmovanje, ki bo v okviru Prekmurskega tedna izvedeno med vasmi in občinami. Po vajah je bila prosta zabava.
Bivši borci so obiskali Malonedeljčane
  Bivši borci in aktivisti iz Ljutomera in bližnje okolice so 15. maja v počastitev dneva narodne osvoboditve priredili večji partizanski pohod v Malo Nedeljo, Kostanj in sosednje kraje. Sodelovalo je 150 ljudi.
  Pri Mali Nedelji so se udeleženci pohoda zbrali v dvorani Doma kulture, kjer je pred množico spregovoril šef vojnega odseka, major JLA tov. Mulej,
ki je v jedrnatih besedah orisal pridobitve 15. maja in obsodil avtorje zakulisne politike okrog Trsta. Zborovanje borcev se je spremenilo v en sam ogorčen protest proti krivičnim londonskim sklepom, s katerimi so režiserji protijugoslovanske gonje, obšli zakonite pravice naših narodov in v Trstu živečega slovenskega prebivalstva. Z vzkliki: »Ne priznamo mešetarskih kupčij, ki so nagrada italijanskim fašistom za zločine, spočete na naši zemlji!« — »Ljudstvo! — Tito! — Partija!« — so še enkrat potrdili svojo privržnost stališču našega državnega vodstva, ki je dostojno odgovorile vsem sovražnikom svobode in neodvisnosti.
  Po krajšem odmoru so borci nadaljevali pot proti Kostanju. Spoprijeli so se z kostanjevskimi strelci, ki so jim pripravili zasede. Streljanje je privabilo na plan kostanjevske pionirje, ki so z odredno zastavo dočakali goste pred spomenikom padlih borcev. Odrasla mladinka je izrekla borcem dobrodošlico, pionirski pevski zbor pa je pod vodstvom tov. Omana ubrano zapel nekaj partizanskih pesmi. Sredi vasi so spet zaslišali bojno pesem: »Le zaori pesem o svobodi«... Prisotni so s trikratnim vzklikom »Slava« počastili spomin na padle borce in žrtve narodnoosvobodilnega boja. Strelci so jim izkazali čast s salvo. Po svečani komemoraciji so se borci posedli po bližnjih travnikih in se razveselili ob poskočnih melodijah harmonikarjev. Razpoloženi so nadaljevali pot proti Ivanjkovcem, kjer so pred dvorano zaplesali narodna kola in rajali do mraka.
  Partizanski pohod je brez dvoma zbližal bivše borce in aktiviste ter jih vzpodbudil k novim naporom, ki jih terja obramba naše dežele. Pohvaliti je zlasti borce-zadružnike s Krapja in Cvena, ki so se partizanske manifestacij z godbo na čelu polnoštevilno udeležili                        -ok-
  Strela je ubila dva delavca
  V sredo, 14. maja, ob 2. popoldne je začelo v okolici Ljutomera močno deževati. Neurje je spremljalo grmenje. Progovni delavci, ki so opravljali težaška dela na železniški progi med postajama Žerovinci in Ivanjkovci, so odšli vedrit v bližnji gozd. Le delavca Anton Slavinec, oče sedmih otrok iz Ivanjkovec, in Anton Kirič, skupino-vodja in oče šestih otrok iz Pavlovec, sta stopila pod bližnji košati bor, ne sluteč, da jima minevajo zadnje minute življenja. Nista se niti oddahnila, ko je v drevo treščila strela, preluknjala Kiričev klobuk, ga oplazila po telesu in mu odtrgala sprednji del stopala na levi nogi. Slavinca je zračni pritisk vrgel na tla, kjer je mrtev obležal, nekaj podobnega pa se je zgodilo tudi delavcema, ki sta vedrila v bližini usodnega mesta nesreče. Zdravniška komisija je lahko ugotovila le smrt obeh progovnih delavcev.      -ok-
  Zastrupila se je z gorilnim plinom
  Otroška negovalka Slavica Lešnik s Podgradja je imela ljubezensko razmerje z nekim fantom iz Vučje vasi. Zaljubljenca sta se dogovorila, da se bosta v maju poročila. Čeprav nerada, je Slavica po želji svojega fanta zapustila službo v mariborski ustanovi in prišla na svoj dom. Zadnje čase ji je fant odpovedal zvestobo in zahajal k drugim dekletom. Prevarana in razočarana nad njegovim početjem se je vrnila v Maribor, kjer si. je hotela po-
iskati službo. Ker verjetno službe ni dobila, je obupala in se zastrupila z gorilnim plinom. Zdravniška pomoč je bila brezuspešna.           -ok-
                                                                                    Obvisel je na vrvi
  Pred kratkim se je v svojem stanovanju obesil Ludvik Slana z Desnjaka v ljutomerskem okraju. Obešenec se je pred izvršitvijo dejanja obril in umil, se praznično oblekel in prižgal svečo pred razpelom. Na mizi je pustil listič s sporočilom, da se je obesil zaradi tega ker ni mogel več prenašati žolčnih bolečin.            -ok-
                                                                                 Poraz »Ledave« na ljutomerskem igrišču
  Preteklo nedeljo sta se na ljutomerskem igrišču srečali enajstorici nogometašev domačega kluba in »Ledave« s Černelavec. Gostje so igrali mlačno, več golov pa so dobili po zaslugi nemočnega vratarja. Domačini so jih z lahkoto premagali in odločili tekmo za prvenstvo v svojo korist: Ljutomer — Ledava 10:0 (4:0).          -ok-
                                                                                                 Iz sodne kronike
   Marjana Mitkovič, Olga Baranja in Franč Jošar, vsi trije iz Murske Sobote, so računali, da bodo z lahkoto prišli v Avstrijo, kjer že nanje komaj čakajo, da bi jim nasuli bogastva v naročje. Vsi trije so namreč letos meseca marca poskušali pobegniti preko meje in so na sodišču trdili da zato, ker Marjana Mitkovič in Olga Baranja v Murski Soboti nista mogli dobiti zaposlitve. V drug kraj, izven Murske Sobote, nista hoteli oditi, zato sta pa bili takoj pripravljeni, da odideta v Avstrijo, ker sta bili prepričani, da bosta tam lahko brez dela v izobilju živeli. Obema dekletoma pa je grdo nasedel Franc Jošar, katerega je njegovo dekle Olga Baranja prepričala, da mu bo v Avstriji dobro, ker ga bo ona podpirala toliko časa, da bo doštudiral!!!
   Sodišče je Marjano Mitkovič obsodilo zato, ker to ni bilo njeno prvo kaznivo dejanje, na eno leto in štiri mesece zapora, Olgo Baranja na eno leto zapora, dočim je pri Francu Jošarju upoštevalo njegovo mladost in zapeljanost, zlasti pa njegovo globoko obžalovanje in kesanje in ga je obsodilo na pet mesecev zapora.
   Marjana Mitkovič se je zaradi previsoke kazni pritožila na Okrožno sodišče v Mariboru in je navajala številne težave, s katerimi se je borila v Murski Soboti in ki so ji onemogočale mimo in pošteno življenje, vendar sodišče tega njenega zagovora ni moglo upoštevati in je sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti potrdilo. 

   Rudolf Behek je bil uslužbenec pri OZKZ v Murski Soboti, kjer je imel dovolj lepo plačo, s katero bi mogel pošteno živeti. Vendar je izrabil svoj položaj in kot vodja ekonomije OZKZ v Martjancih prodajal z ekonomije pšenico, vozil pšenico tudi na svoj dom, poleg tega pa si je še pridržaval denar, ki ga je dobil za prodane pridelke z ekonomije. Tako je OZKZ oškodoval za blizu 30.000 dinarjev. Na sodišču je Behek svoje dejanje skesano priznal, zagovarjal pa še je s tem, da je bil v težkih gmotnih razmerah, ker je moral vzdrževati dva nezakonska otroka.
   Sodišče ga je obsodilo na devet mesecev zapora, povrniti pa bo moral tudi vso škodo, ki jo je napravil OZKZ.

   Tudi Elza Rituper, bivša administratorka KLO v Hodošu je bila prepričana, da ne bo nihče zvedel. Se si bo od denarja, ki ga je prejemala od davkoplačevalcev, pridržala tudi zase kakšne vsote. V kratkem času si je tako prisvojila preko 15.000 dinarjev. Toda nepričakovana s revizija finančnega oddelka pri OLO je njeno nepošteno delo kmalu odkrila. Sodišče jo je obsodilo na šest mesečev zapora, povrniti pa je morala tudi ves primanjkljaj.
   Te sodbe naj bodo resen opomin vsem, da je roka pravice težka, zato si naj vsak premisli, preden so odloči, da bo oblatil svoje pošteno ime. -ca
Velika razprava pred mariborskim okr. sodiščem zaključena
Stroge kazni za člane
                                                                    Kokaševe vlomilske tolpe
   Sedem dni se je pred okrožnim sodiščem v Mariboru odvijal eden največjih kriminalnih procesov povojne dobe. Na zatožni klopi je sedelo 30 članov vlomilske tolpe Ivana Kokaša-Hapija iz Vanče vasi, ki so se zagovarjali za 67 vlomnih tatvin na škodo številnih trgovskih podjetij socialističnega sektorja, v nekaj redkih primerih tudi na škodo privatnikov, posamezni pa so bili obtoženi prikrivanja ukradenega blaga. Sodišče ni imelo lahkega dela, saj je redkokdaj odgovarjala za svoje številne zločine bolj zakrknjena družba kot v tem primeru. Z izjemo kolovodje Ivana Kokaša, ki je že v preiskavi, pa tudi pri glavni obravnavi odkritosrčno priznal skoraj nepregledno vrsto vlomov, so vsi ostali skoraj v celoti zanikali krivdo. Priznavali so le posamezne manjše tatvine, zlasti tatvine prašičev in kokoši na škodo prekmurskih kmetov, le izjemoma tudi udeležbo pri enem ali dveh vlomih, vse ostalo so trdovratno zanikali, celo v takih primerih, v katerih so absolutno zanesljivi dokazi, kot daktiloskopske ekspertize prstnih odtisov, nedvomno govorili za krivdo prizadetih storilcev.
   Nepregledna vrsta prič se je tekom treh razpravnih dni zvrstila pred sodiščem in je pomagala razkriti to, česar obtoženci niso hoteli priznati. Toda še nekaj so nam pokazala številna pričevanja, namreč naravnost brezprimemo brezobzirnost storilcev proti skupnosti.
Tekom petih let so v svojih številnih zločinskih pohodih naropali blagovnih zalog številnih trgovskih podjetij širom cele naše republike v vrednosti preko pet milijonov dinarjev in s tem občutno zmanjšali zaloge, namenjene potrošnikom. Po izvedbi dokazov je sodišče zaključilo glavno obravnavo v ponedeljek, dne 12. maja v poznih večernih urah.
  V soboto dopoldne se je ogromno število poslušalcev nagnetlo v žal pretesno razpravno dvorano že davno pred napovedanim časom. Ob 10. uri Je vstopil sodni senat, čigar predsednik sodnik Otmar Cvirn je ob napeti pozornosti navzočih razglasil sodbo, s katero so bili obsojeni:
  Ivan Horvat-Limalo, Andraž Baranja in Jože Baranja-Delino na smrtno kazen z obešenjem in na trajno izgubo državljanskih pravic: Ivan Kokaš na 20 let, Jurij Horvat na 18 let, Jože Cener-Lenci na 17 let, Štefan Horvat-Adam na 16 let, Ivan Baranja in Albert Kovač vsak na 15 let, Franč Baranja na 14 let, Ivan Baranja-Cimba in Štefan Horvat-Pišta vsak na 12 let, Frane Horvat, Rudolf Horvat in Aleksander Cener vsak na 10 let, Jožef Cener-Bežan in Ignac Horvat-Laci vsak na 8 let in Viljem Küčan na 6 let strogega zapora, vsi poleg tega tudi na omejitev državljanskih pravic od enega do petih let. Ostali obtoženci so bili obsojeni na manjše kazni.
Besede naših bralcev
Ali se tako vzgaja mladina?
  Pred dnevi, ko sem se vračal iz Sobote, sem zvečer naletel pri Cankovi na cesti v smeri Rogaševci na skupino ljudi. Najglasnejša med njimi je bila neka ženska, ki se je jezila nad dvema fantoma, katera je srečala na cesti Enemu izmed fantov je očitala: »H križu ne hodiš, moja otroka pa si včeraj podil po cesti, ko sta se vračala...« Fant ji je odgovoril, da ni dostojno, da bi njeni »fantje« zvečer po cesti uganjali nedostojne šale in stare ljudi suvali v jarek. Če je ona boljša, pa jih naj uči
doma in jih ne pušča zvečer brez nadzorstva, ker sta še otroka. Slišal sem tudi, da otroka sploh ne pozdravljata ljudi in še druge slabe stvari.
   Ker se hrušč ni pomiril zadeva na me je zanimala, sem še malo prisluhnil, ko smo prišli do ženinega doma. Žena je o prepiru pripovedovala svojemu možu in to v navzočnosti dveh otrok, od katerih je bil eden star kar kih 8 let, drugi pa 10. Ko je mož izve-
   del, kaj se je na cesti zgodilo, je modro poučil svoja otroka:
   »Če bi vaju kdo napadel ali bi vama kaj rekel, da za vaju ni, da bi zvečer hodila okrog, kar nož vzemita in mu poglejta srce ali prerežita vrat. Tudi jaz sem delal tako, če me starejši fantje niso-pustili hoditi okrog.« Mali Ernek pa je dodal: »Saj sem slišal tudi miličnika, da se v sili lahko brani z nožem.« Oče mu je pritrdil in še dodal: »Če bi vaju kdo napadel, kar srce in trebuh mu izpustila.« Mati pa se je smejala taki hrabrosti svojih fantov.
   Kakšna bo naša mladina, če jo bomo tako vzgajali? Kakšni ljudje bodo zrasli iz otrok, če jih bodo vzgajali takšni starši? Ali taki ljudje sploh zaslužijo, da jih otroci kličejo za očeta in mater, če pa svojih otrok ne vzgajajo tako. da bi jim koristilo in kakor bi jim bilo potrebno? Zato ni čuda, če že sedaj, ko še niso stari 10 let, nočejo pozdravljati ljudi. Če pa take starše kdo opozori na slabosti njihovih otrok, pa pravijo: »V šoli jih tako učijo.« Seveda, vse, kar se učijo v šoli, je slabo, pretepanje pa ie visoko moralno, če prej zmoliš molitvico pri križu. Tak občutek sem imel, ko sem poslušal modrovanje teh staršev in njihovih otrok.
   Radoveden sem, kam jih bo pripeljala taka vzgoja. Sicer pa se bo to valo tudi staršem, za kar imamo primere po naših vaseh.           P. K. Z.
                                                                                                     OBVESTILO
  ZSJ, Društvo upokojencev LRS, podružnica Murska Sobota, obvešča svoje člane, da bo redni letni občni zbor dne 25. maja 1952, ob 14. uri v prostorih bivše osnove šole, Titova cesta, s sledečim dnevnim redom:
  1. otvoritev;
  2. izvolitev delovnega predsedstva, zapisnikarja in overovateljev;
  3. poročilo predsednika;
  4. poročilo tajnika;
  5. poročilo blagajnika;
  6. predlogi upravnega odbora in članov;
  7. diskusija o poročilih in predlogih;
  8. slučajnosti;
  9. volitve: a) upravnega odbora; b) finančnega nadzorstva; c) delegata za občni zbor društva; č) razsodnikov; d) stalnega člana predsedstva republiškega odbora.
  Občni zbor se bo začel ob napovedani uri, če bo navzočih nad polovico članov. Ako ob napovedanem času ne bi bil sklepčen, se zaradi nezadostnega števila članov odloži za pol ure. Takrat pa se bo vršil ne glede na število navzočih članov.
                                                                                                                                                                                     Za upravni odbor: Marič Alojzij
                                                                                      MALI OGLASI
  Beseda din 5. Za pismeno dajanje naslovov je priložiti din 20.
POZOR! Ponovno obratuje Hujs avtotaksi, M. Sobota. Parkiram pred hotelom »Zvezda«.
PRODAM razne mlinske dele kot ležaje, transmisije itd. Josip Šafarič, Petanjci.
PRODAM motor SPA na lesni plin, 35 KS. — Stanko Rebernik, Stročja vas 31, pošta Ljutomer.
Mladina se uveljavlja
                                                                                    (Nadaljevanje s 2. strani)
imeli sprva mladinsko organizacijo, ki se je bore malo zanimala za vzgojo svojih Članov, niti se ni brigala, kako le-ti žive. Posledica: posamezni mladinci so prišli pod vpliv nemoralnih ljudi, se zbirali v skupinah in počenjali neumnosti, ki niso lastne ljudskemu mladincu. Vse to je bila voda na mlin nasprotnikom, ki so med vaščani blatili mladinsko organizacijo, ji naprtili vsemogoče grehe, češ da se kot »komunistična« organizacija bojuje proti veri in vzgaja mladino v nemoralnem duhu. Razumljivo, da veržejski komunisti niso mogli mirno gledati, kako jim nasprotnik odtujuje mladino. Razpustili so mladinsko organizacijo ter znova začeli delati med mladimi ljudmi. Tako so se znebili izprijencev, ki so kvarili ugled Ljudske mladine v očeh vaščanov. Led Je prebit. V Veržeju so v aktiv nanovo vstopivše člane poučili, kakšne cilje zasleduje mladinska organizacija ter z njimi »razčistili« tudi vprašanje vere. No, danes je drugače. Mladina z zaupanjem zre v prihodnost, nič več se ne vrti v začaranem krogu negotovosti — značilne za nekatere starejše ljudi — kaj ji bo prinesel Jutrišnji dan. Začela se je bojevati na najvažnejšem poprišču, v kmečki delovni zadrugi, ter znala razkrinkati vse škodljivce, ki so hoteli zadrugo pogubiti. — Mladinska organizacija naj bi sodelovala tudi pri vzgoji pionirjev — bodočih članov Ljudske mladine Na Runču, kjer mladina prednjači pri kulturnem prosvetnem delu in v krajevnih delovnih akcijah, vodijo pionirske interesne krožke najboljši mladinci. V tej vasi pač ne bo težko pridobiti za mladinsko organizacijo tiste pionirje, ki so zapustili šolske klopi Mladinci so jim že v odredu dobri svetovalci; zato so jih pionirji vzljubili in
v podeželskih društvih
  so pripravljeni biti njihovi prijatelji tudi v vaški organizaciji Ljudske mladine.
   V nekaterih aktivih ter pri posameznih mladinskih voditeljih se poraja težnja po ustanavljanju sekcij za določene splošno-izobraževalne panoge (na primer dramske sekcije, pevski zbori itd.). V Veržeju so ustanovili pod okriljem mladinske organizacije več sekcij, v katerih se mladina vzgaja in izživlja. Brez dvoma je treba podpreti pobude naše mladine, istočasno pa povedati, da bi bilo škodljivo zahajati v drugo skrajnost — namreč: zanemariti delo v splošnih izobraževalnih društvih na podeželju. Ni treba posebej poudarjati, da je veržejski primer vzpodbuden in sprejemljiv, vendar le kot začetna oblika izobraževalnega dela med mladino. Brž ko dozorijo v posamezni vasi pogoji za ustanovitev splošnoizobraževalnega društva (ime ni važno!) pa je mesto mladine v tem društvu. Marsikje se ogrevajo za priljubljene »krilatice«, češ, društva nam ne gredo na roko, često pa so pasivnosti mladine krivi tudi njej »nesimpatični« ljudje, kakor n. pr. gasilski poveljniki iz . »Franc Jožefovih časov, razni cerkveni orgljarji in podobniki, ki nimajo ničesar skupnega z interesi naše mladine. Toda, boj proti tem pojavom ni v tarnanju, marveč na odprtem polju, v društvih, kjer naj si mladina zagotovi mesto v vodstvih in pomete z ostanki starega reda, ki se kaj radi skrivajo pod varovalno tančico takoimenovane »strokovnosti« zaradi sebičnih in celo sovražnih namenov. Razumljivo je, da lahko dober vzgojitelj mnogo pomaga mladini, da pa lahko slab »strokovnjak« še več podre, kakor je prvi zgradil. Zato nam ne more biti vseeno, kdo vodi naša društva in vzgojne organizacije.
                                                                                                                                                         Često se zgodi, da mladinec ne naj-
de razvedrila in mladostnega izživljanja v svoji organizaciji, zato si poišče »srečo« sam, bodisi v slabi družbi, pri pijančevanju, kvartanju in avanturističnih podvigov, kar zelo neugodno vpliva na njegov značaj in obnašanje do starejših ljudi ter sotovarišev. Mladinska organizacija je poleg staršev in drugih vzgojnih ustanov dolžna skrbeti zato, da se bo mladina zbirala v društvih ter se tam vzgajala. Lani so v tem pogledu dosegli v ljutomerskem okraju zavidljive uspehe, saj je včlanjeno v društva nad 7000 mladincev. Največ mladine dela v organizacijah PLZ (1700), v gasilskih društvih (1384), v kulturno-umetniških društvih (1330), medtem ko nas nizko število v društva »Partizan« včlanjene mladine ne more zadovoljiti. Kmečke gospodarske šole je lani obiskalo 433 mladincev, gospodinjske tečaje pa 567 mladink. V ljutomerskem okraju so lani pomladili gasilske vrste z mladinkami; V ljutomerski četi so žene in dekleta v večini med članstvom. Mnogi aktivi so že sposobni, da sami prirejajo dramatske prireditve in druge nastope, ponekod pa je bila prav mladina pobudnik izobraževalnega dela med množicami. V strelskih družinah se vzgaja 950 mladincev; vendar bo odsihdob treba posvečati več pozornosti vsebini dela v strelskih organizacijah, skrbeti, da bodo le-te vodili naši ljudje. Kakor v strelskih organizacijah tako v enotah obveznikov predvojaške vzgoje je treba oživeti partizanske tradicije, borbene pesmi in tisto tovarištvo, ki je povezovalo na tisoče borcev NOB, skratka, treba je vzgajati mladino tako, da bo vedela, zakaj nosi orožje in proti komu ga bo na klic domovine uporabila. Ljudska tehnika naj usmeri svoje delo na podeželje, zlasti v zadruge, kjer so vsi pogoji za njeno poslanstvo med zadružno mladino. Sploh bi moralo biti težišče dela Ljudske tehnike na podeželju, tam, kjer se zbira največ mladine.
   V nekaterih vaških mladinskih vodstvih so napačno razumeli navodila 13. plenuma CKLMJ ter smatrali, da mladinski organizaciji niso potrebni sestanki, ponekod pa so celo govorili, da bi kazalo razpustiti mladinsko organi zacijo. To so bila večinoma gesla nasprotnikov naše mladine, medtem ko so ponekod hoteli spremeniti vaški aktiv mladine v »veselo« društvo brez kakršnekoli vzgojne in politične vsebine dela. Zaradi budnosti zavednih mladincev so nasprotniki tudi na tej fronti propadli, saj lahko ugotovimo, da so mladinske organizacije uspele vsebinsko izboljšati sestanke in druga posvetovanja z mladino. Nedvomno se bodo morale letos posluževati tudi mladinskega tiska in razpoložljive literature. Okrajno vodstvo naj bi pomagalo zlasti slabejšim mladinskim aktivom do življenja, predvsem z raznimi predavanji in seminarji za podeželske voditelje. Pomoč naj bi bila posredna, t. j. v usposabljanju sekretariatov in mladinskih voditeljev za samostojno vodstvo osnovnih organizacij, ne pa — kakor se je godilo lani — z neposrednim vmešavanjem v posle voljenih vodstev osnovnih organizacij Ljudske mladine Navzlic slabostim pa so mladinske organizacije ljutomerskega okraja lani mnogo prispevale na področju, graditve ključnih objektov petletke. Lani Je odšlo na progo 387 mladincev, vrnilo pa se je 20 udarnikov. Mladina je zbrala 10 ton starega železa, več stekla in drugih surovin za našo industrijo, pomagala pri popravilu krajevnih cest, elektrifikaciji vasi itd. Da so se na letošnji konferenci lahko pohvalili s tolikšnimi uspehi, je predvsem zasluga mladincev Runča, Spodnjega Krapja, Radenec, Lutverc. Kapele, Branoslavec, Rožičkega vrha, Jeruzalema in še nekaterih krajev. Zato so si zaslužili pohvalo mladinskega vodstva, okrajne konference!                             -ok-
Stran 4
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 22. maja 1952
PISMA
VÜJECA BALAŽA Z VUJDRIMLAKE
   Ovi den sen te ali načrbečka največ za brbrave Lotmeržane, gnes pa namenin povedati nekaj več za drüge pa od drügih f Prlekiji. Viš, zaj pa sma že tan, kan sen hteja priti — pr naših zadrugah! Pozimi je blo v jih preci nekšega svislanja. Eni so bli za to, ka ostanejo v zadrugi, največ jih je namenlo vün vujti, skoro nibeden pa ne je sila v jo. No, zaj so se te ali nekak dogovedili, ven so vidli, ka je z zadrügoj tak kak z zakonom: notri skočiš hitro, vün pa le pomalen zlezeš ali pa nigdar več, čeglih si ded no baba fčasih pravita: Idi že k vragon! — Najbole je neke zadružnike svadilo, ka pre delajo za druge — za vmajühe. Zaj pa je tota reč fčista drgači. Zaj delajo, kak pravijo — f skupinah; kera de več pripovala, tista de več zaslüžila. Temi pravijo gospodarski račün. Zaj pa se jas spritavlen, kaški ba te ali jihov račün prle? Človik bi si misla, ka so se v brigadah resen brigali za delo na gospodarski račün. No, pa püstmo to, ven mo vidli, kak de gratalo — tak so negda tüdi slepi rekli.
   Nekin se je v zadrugi dozdaj itak dobro godilo. Čüja sen za nekšo ves tan blüzi Müre, ge je fsakši zadrüžnik dela na svojen grunti, pa tudi žeja no bra. Štibro pa so pre plačüvali samo od ohišnic. Letos pa je f tisti vesi, bogi no oblasti za hrpton, praf hidičevo počilo no zabobnalo. Treba je blo platiti štibro za fsa leta privatnega zadružništva nazaj! Kak so se te ali zglihali z našimi finančniki, toga na tenko ne ven, znan samo teko, ka je blo penes malo, čeglih sta še etan na jesen dva s tiste vesi küpüvala sosidof grunt no, kak pravijo, celih osensto jezerakov na mizo naštela. Pa itak ne je hteja odati, samo vlidti je pre hteja, ali majo dečki resen tak malo penes, kak so prle zmiron jamrali. Tudi zrnja so še te meli, ven so ga neki zapelali tijan ta gor k Železnin dveran v zamembo za vino. Tudi na toto reč jih je napela tisti šosit rekši, rat bi vida, ali resen nimate tudi nič zrnja.
   V nekši drügi zadrügi sredi Merskega pola pa si fčista fajn virtijo. Tan sta dva zadrüžnika zvozila skoro celi gnoj od zadrüžne živine na jive, kere jedva obdelavleta, drügi zadružniki pa so dobli samo künštni gnoj. Ovima dvema de pšenica najbrže do nosa zrasla, drügi pa do meli slapši donos. Na drügen kunci okraja tan blüzi Ščavnice pa pomagajo zadružnikom pridni sosidi. Za žetvo so jin hodili pšeničnega klasja rezat, na jesen kampira kopat no karuze trgat. Etan so ene dobli, dere so zadrugi šumo retčili, ven je pre tudi za drüge zrasla. Zgovarjali so se potlan, ka so si samo nekaj drevja sposodili. Eden zadrüžnikof pa si je zmisla, ka de zaj san za se dela. Zora je lepo svoje, praf za praf že zadružne jive. Na eni Je že poseja runote pa ti priklopoče zadrüžni traktor no fse znavi prekopicne. Zaj sidi delavni zadrüžnik hüt kak sršen »pot vtiroj«, na jo pa ne vidi. Celi den premišlavle, kak je te ali to, ka moreta biti z odpovedjoj zadovolna dva, ne samo eden. Či ga što pita, kak je z zadrügoj, te je taki f hüdi zadregi in bi se s totoj besedoj leki zadrgna ali zagutja.
   Zaj pa poglednimo majnciko dale, tijan f tisto ves, ge še türen nima strehe. Tan živi pre nekšo gasilsko drüštvo, kero še ne zna, k čemi je na sveti. Gasilskega spravišče neče popraviti, čeglih bi lani lehko doblo peneze za to. Tudi ne je htelo vode na breg
pumpati, dere si je zadruga zidala nove štale. Či pa treba iti na kakšo procesijo ali na sprevot ali pa vahtati božji grop, te pa se dedi pre samo prekopicavlejo prta farofi, keri bi prle ta prileta — fsi v novih uniformah, kere so si küpili za fal peneze. No, zaj do toto gasilsko drüštvo, prav za praf fetaranarsko raspüstili no dali fsakšega na rešeto.
   Či smo že pr prcesijah, povejmo še to, kaj se je zgodlo negi v apačken kotli. Tan so naši soldaki napravili in cikveni zemli lepo zvezdo na pet voglof. Dere je bila vüzmena prcesija, so jo vahtali, ka je nebi lüdje pocepetali. Te pa je san fajmešter stopa ta po reka: Lückega nečemo, svojega ne damo! — Taki na to pa je že san hoda po lücki zemli . . . Tan, ge je met vojsko cirkef zgorela, se pre kolega totega fajmeštra jezi, ka se čehi no puce fküper žogajo. To je- zlo pohujšljivo, pravi. Kak je te ali to, ka tan v Marprugi, kak sen san vida, puce praf tak svoje nage nogače kažejo kak na tisti dugi bregači, pa se nibeden šment ne pohujšüvle? Milin, ka je tak: Či se što če pohujüvati, te se pač pohujšüvle!
   Ovi teden po prven maji so lotmerške gospodije praf grdo klele, ven ne je blo nigi najnč trohice kvasa. V lüblani so pre štiri dneve svetili no pozabil na kvas, bres kerega nega več kruha, ven smo fsi fküper že pozabli, kak se delajo domače drožice. Zaj smo se fsi spotili, kak je blo lani enok fčista drgači. Te van je blo po fseh štacünih teko kvasa, ka se jih je nekih 50 kil celo pokvarilo. Zakopali so ga v zadružni gnoj tan pr Šümakovi vulici te pa je po nešternih dnevih šment začeja kipiti no je blo gnoja taki za nekaj vozof več. Smrdelo pa je tildi tak kak sto gnilih vragof! Lotmerški zadrtižniki so bli hajt zadovolni, ka so meli malo več gnoja. Jas pa premišlavlen ali nebi blo dobro vzeti patent na tako künštno povečavanje prepotrebnega gnoja.
   Dere je te bla taksa sila no dreka zavolo nesrečnega kvasa, so ga eni dobli z bližjih Križevec. Tan ga je zmiron zadoste, pač pa se tan pritožüvlejo, ka jin pekofski čehak speče fčasih na pol sirovi kruh, fčasih pa je skorja trda kak podplat. Peče tudi same veke kolače — s takšimi je že meje dela — štruc pa leki ne zna napraviti. Temi se te ali ne pravi kulturna postrežba! Tan majo še frizera, keri rajši v oštariji nekše bele krügle porivavle no se karta ali pa igra negi na hormonike, kak ka bi dedon kocine brija. Plačo ma itak mesečno, če te kaj dela ali ne.
   Nato zadjo še izda eno z Lotmerka! Či češ meti vekši kvantir, te nič ne čakaj, kaj de reka stanovanjski komisjon no mojster Simon. Či ne dobiš kluča, vderi samo f tisti kvantir, kerega si si zbra, spravi notri svojo ropotijo — pa si dober! — Tak je nehče naprava, pa najnč ne za se — za druge, is same lübezni do bližjega ... Taka lübezen je lepa reč, zato pa ž joj tüdi kunčan toto svojo pismo. Pa nič ne zamerte! Skoro van znavi pišen!
                                                                                                                                                                                                           Vujec Balaš.
                                                                                           Prispevek Gančancev za kulturni dom v Soboti
   Gančanci kažejo iz dneva v dan vse večje razumevanje za razvoj prosvete. S prispevkom za kulturni dom v Soboti so dokazali, da razumejo pomen kulturnega doma v Soboti. Skoraj vsaka hiša je prispevala za dom. Našlo se je le nekaj družin, ki so se izmikale, saj le 7 družin ni prispevalo ničesar za dom. Značilno je, da so to v glavnem družine večjih posestnikov, ki posedujejo od 7 do 11 ha zemlje. Mogoče bo njihovim potomcem nerodno, da so imeli take starše.
KMETIJSKI SVETOVALEC Vsi v boj proti koloradskemu hrošču
   Se pred sto leti ni noben pridelovalec krompirja poznal največjega sovražnika poljedelskih kultur — koloradskega hrošča — ki danes razsaja po vsej Evropi. Šele, ko so priseljenci začeli pridelovati krompir v centralni Ameriki, kjer je dotedaj živel in se hranil z rastlinami — sorodnicami krompirja, je ta škodljivec dobil v krompirju mnogo boljšo in sočnejšo hrano ter se zaradi tega pričel hitro množiti in razširjati. Leta 1862 se prvič poroča o škodi, ki Jo je povzročil. Zaradi pomanjkanja učinkovitih proti-sredstev je mogel nemoteno osvajati nove predele in je proti koncu prejšnjega stoletja zagospodaril na krompiriščih širom Združenih držav Amerike.
   Zaradi čuječnosti evropskih držav, ki so uvedle strogo karanteno, se koloradski hrošč ni mogel prenesti v Evropo, dokler ni v prvi svetovni vojni ta budnost popustila in so se mu odprla vrata na evropska tla. Že leta 1922 so naleteli na prvo. žarišče okužbe v okolici mesta Bordeauxa v Franciji. Ker niso bili podvzeti hitri in energični ukrepi za zatiranje, se je hrošč nemoteno širil in se razpasel v taki množini, da je bilo nemogoče njegovo popolno iztrebljenje. Zagospodaril je po krompiriščih vse Francije in prodrl na meje sosednih držav, ki so se upirale njihovi invaziji. Toda vsi poizkusi obrambe so bili zaman in po letu 1935 prodira v Nemčijo, Belgijo, Švico, Španijo itd. Med drugo svetovno vojno se je z večjo naglico širil dalje v Srednjo in Severno Evropo.
   V Slovenijo so ga prinesli leta 19 Nemci in sicer v okolico Krškega najbrž s pošiljkami krompirja. Sele čez dve leti so ga prvič zapazili, medtem pa se je razširil do Brežic in navzgor ob Savi. Tega leta je bila organizirana zaščitna akcija na vsem okuženem področju, ki še je posebno zaostrila v letu 1948, ko je bil v tem predelu skorajda likvidiran. Medtem pa v sosednih okrajih niso dovolj pazili na nove okužbe. Zaradi tega se je hrošč kljub naporom in stroškom širil dalje po Sloveniji, posebno v lanskem letu, ko je
okužil nad polovico naše republike. V ljutomerskem okraju smo ga našli lani. Odkritih je bilo več žarišč, ki so bile sicer manjšega značaja, vendar je to najresnejši opomin vsem kmetovalcem., ki so v prvi vrsti zainteresirani, da se ga čimprej znebimo.
   Ogromna materialna sredstva in truda zahteva vsako leto njegovo škodljivo delovanje, da ne govorimo o milijardnih škodah, ki jih povzroča vsako leto po svetu na krompirjevih nasadih. Ker je krompir naša osnovna hrana m ker živimo v republiki, ki oskrbuje pretežen del Jugoslavije s svojim pridelkom, je naša osnovna naloga, da se potrudimo in z likvidacijo okužb in žarišč onemogočimo njegovo katastrofalno širjenje. Koloradski hrošč, ki ga vsaj po opisu dobro poznamo, ima namreč neverjetno moč razmnoževanja, saj se z enega para v štirih generacijah, t. j. v enem in pol leta, lahko razmnoži okrog 8 milijard hroščev, ki nam uničijo nad 1000 ha krompirjevih nasadov. Torej izredna življenjska sila, ki je značilna lastnost vseh insektov-škodljivcev, kateri nam lahko pri najmanjšem popuščanju napravijo neprecenljivo gospodarsko škodo. Zato je dolžnost vseh pridelovalcev krompirja, kakor tudi tistih, ki organizacijsko odgovarjajo za akcijo proti koloradskemu hrošču, da še zamislijo nad nevarnostjo, ki preti našemu kmetijstvu. Organizirajmo temeljite in natančne preglede krompirišč! Obramba proti hrošču ni težka, toda le v začetku okužbe. Cim pa se razširijo okužbe so stroški in napori čedalje večji, skratka, obstoji nevarnost, da ga sploh ne bomo mogli zatreti. Premislimo, kakšno škodo nam lahko povzroči na krompiriščih, če mu bo uspelo, da se vgnezdi na naša polja. Zato moramo letos vsako žarišče takoj zaznamovati in ga likvidirati. Vse materialne stroški nosi država, naša skrb pa bodi budnost in natančnost pri pregledih. Naj ne bo sposobnega vaščana in kmetijica, ki se ne bi udeležil množičnega boja proti krompirjevemu škodljivcu.
                                                                                                                                                                                                                        Ing. M. S.
Telesna vzgoja in šport
                                                                                     Družabni majniški izlet društev »Partizan« v naravo
   Člani okrožnega načelništva »Partizan« so se na seji sporazumeli izvesti družabni majniški izlet v Slatino Radenci. In res, v zgodnjih jutranjih urah 11. t. m. so začele prodirati kolone »Partizanov« na kolesih, peš in mlajši na kamionih. Na določenem mestu se ja zbralo do 10. ure čez 600 članov in mladine iz društev: Gor. Radgone, Beltinec, Radenc, Bogojine, Ljutomera, Murske Sobote in Dolnje Lendave. Tekmovali so za prvenstvo v krosu za vse oddelke na progi 1500, 1000, 800 in 500 metrov. Nastopilo je 86 tekačev. Najbolj uspešni so bili:   med člani
Radgona, med mladinci Beltinci, med članicami Dolnja Lendava.
   V   odbojkarskem turnirju je sodelovalo 6 članskih in 2 ženski ekipi, med katerimi je Ljutomer zasedel prvo mesto. V turnirju namiznega tenisa pa so bili najbolj uspešni tekmovalci iz Murske Sobote. Pionirji so se pomerili v pionirskih igrah in štafetah. Na pohodih v bližnjo okolico so spoznavali kraje. Ta izlet je pokazal, da so izleti za društvo zelo koristni, vendar bo treba v bodoče paziti na dobre organizacijske priprave.
   V    pripravah za Titovo štafeto se društva vneto pripravljajo pod parolo »Sleherni član naj bo aktiven tekač«. V okrožju bo letos pretečenih skoraj 1000 km.
   V   znak proslave 29. maja kot pravnika organizacije bosta društvi v Murski Soboti in v Dolnji Lendavi priredili večji samostojni akademiji, za katere se že dalje časa marljivo pripravljata.
   8. junija bo okrožni zlet v Murski Soboti. Za ta največji nastop se skrbno pripravljajo vsa društva v okrožju. Okrožno načelništvo je že izdelalo program, ki obsega 15 točk. Po današnjih podatkih se za ta nastop z različnimi vajami, v vseh oddelkih pripravljal okrog 2000 članov.              -ič. 
   Meddružinsko tekmovanje v streljanju
   Na novem strelišču v Ljutomeru, ki so ga v preteklem tednu uredili ljutomerski strelci is prostovoljnim delom, so v nedeljo tekmovali člani strelskih družin Ljutomera in podeželja. Nastopilo je 557 strelcev.
   Tekmovalci so v streljanju dosegli dokajšnje uspehe, vendar je bilo opaziti, da so pred nastopom premalo vež-bali. Rezultati: Streljanje v ljudsko tarčo: Milan Černjavič, Ljutomer, 78 točk, Maks Gošnjak, Ljutomer, 70 točk, in Drago Stanjko, Železne dveri, 62 točk. Titova tarča: Maks Gošnjak, Ljutomer, 70 točk, Milan Černjavič, Ljutomer, 57 točk, Drago Stanjko, Železne dveri, 54 točk, in Jože Korošak, Grlava, 53 točk. Tekmovanje sta vodila Gošnjak in Zavratnik. V okrajno tekmovanje, ki bo v nedeljo 25. maja na ljutomerskem strelišču, se je plasiralo 11 tekmovalcev.                   -ok-
KOTIČEK ZA PIONIRJE
Zlati prstan
                                               Palko Dolinec
   »Ne,« je odločil Kloš, »prstan ni najin in nimava si ga pravice prilaščati. Vrnem ga vodni deklici!«
   Naslednje jutro je prineslo ribiču Klošu nemalo začudenja. Mrežo je vzel s seboj kakor vedno, toda bilo mu je malo mar, če bo ujel kakšno ribo ali ne. Mislil je samo na vodno deklico, kateri je hotel na vsak način vrniti prstan. Prepričan Je bil, da ga opazuje iz Murinih valov in zato si je nataknil njen prstan.
   Ko je s čolnom odrinil od brega in hotel pripraviti mrežo za lov, so se mu razširile oči od začudenja. Okrog čolna je kar mrgolelo rib in to tako gosto, da niti vesla ni mogel potišniti v vodo. Mahale so s svojimi repki in plavutmi in vse glavice so bile uprte v njega, kakor da pričakujejo njegovih povelj. Kloš je iztegnil svoje žuljave roke po njih in kmalu je napolnil čoln z najlepšimi ribami. Hotel je zaveslati nazaj k bregu, toda ribe so ga tako obkrožile, da ni mogel spraviti čolna z mesta.
   »Umaknite se vendar,« je spregovoril, za danes vas več ne potrebujem!«
   Komaj je izrekel te besede, že ni bilo rib nikjer več. Z lahkoto je zaveslal k bregu.
   »Kaj neki to pomeni,« je premišljeval. »Dva dni ni bilo videti nobene ribe, zdaj pa jih je naenkrat toliko, da bi jih imela družina vse leto dovolj. Z vozom bi lahko prišel ponje in še jih na bi zmanjkalo.«
   Domov je prišel že dopoldne in natančno je opisal ženi svoj lov.
   »Ti si pa res trdoglav,« se mu je zasmejala žena. Na roki imaš zlat prstan in čudiš se, odkod toliko rib. Prstan jih
je zvabil k tvojemu čolnu. Ribe ne gledajo kdo jim je gospodar. Služijo tistemu, ki ima ta čarobni prstan. Če si pameten in ga obdržiš, se nam bo še dobro godilo.«
  Ribič se je zamislil. Da bi obdržal prstan vodne deklice? Ne, kaj takega bi ne mogel niti v sanjah storiti. Res je, da bi na ta način lahko kmalu obogatel, toda gabilo se mu je bogastvo, ki bi ga ne pridobil s svojimi rokami, temveč z nepoštenim prilaščanjem tujega imetja. Toda ali ni rekla vodna deklica, da bo tudi njegova mreža vedno polna, če bo spet dobila zlat prstan?
  »Vrnil ji bom prstan,« je sklenil. »Tujega blaga nočem imeti pod svojo streho!«
  Odslej je ribič Kloš prinašal domov vsak dan polno mrežo rib. Zena jih je čistila, sušila in kmalu so jih imeli celo na prodaj. Godilo se jim je dobro, kakor še nikoli. Vsega so imeli v izobilju in ni bilo dolgo, da so jim postale ribe prevsakdanja hrana. Vedno več so jih prodajali in na mizo so začele prihajati izbrane jedi, kakršne so imeli nekdaj samo ob velikih praznikih.
  Ribič Kloš je s strahom opazoval vse te spremembe, ki so nastajale na njegovem domu. Začel se je bati tiste noči,
ko bo na nebu zasijala polna luna in bo moral vrniti prstan pravemu lastniku. Njegov prvotni sklep, da bo prstan vrnil, ni bil več tako trden. Včasih je tuhtal vso dolgo noč, kako bi prevaril gospodarico Murinih valov in si prstan prisvojil. V srcu mu je začel oglašati črv pohlepnosti in laži.
  Toda tisti dan, ki se ga je Kloš najbolj bal, se je počasi bližal. Ponoči, ko je ves utrujen od premišljevanja zatisnil oči, je videl, da se je iz Mure dvignila bela meglica. Veter jo je prinesel do Kloševe koče, kjer se je nenadoma razblinila in še preden je prišel ribič do sape, je na oknu potrkala, deklica iz Murinih valov.
  »Jutri te bom vso noč pričakovala ob tvojem čolnu,« je rekla in se mu nasmehnila.
  »Pusti mi prstan,« jo je zaprosil, »saj vidiš, da mi je prinesel srečo.«
                                                                                                                                                                                                        (Nadaljevanje sledi)
GRIČKI VANC:         20
                      BRATOVA KRI
   »Kaj je tu smešnega?« se je razjezil čuk. Njen smeh ga je zbadal, ker mu ni bilo za šalo. In zakaj ga vika, ko ga je včasih že tikala.
   »Kaj naj se jočem, če hočete iz mene briti norce? Zakaj se ne bi rajši smejala.« 
   »Ni zastonj natakarica,« je pripomnil mož s plešo.
   »Za norca? Mar misliš, da Čuk vedno brije norce?« je godrnjal Čuk.
   »Ali pa se šalite, da bi se lahko na moj račun smejali,« je popravila.
   »Oprostite, gospodična! Danes gospod Čuk misli zelo resno in bi se gotovo pri tej priči poročil, da nismo že v postu,« se je zasmejal mož s plešo.
   »Saj je pred pustom imel dovolj časa ... Pa ne z menoj.«
   »Nisem se poročil zato, ker mi ti najbolj ugajaš, edino ti mi ugajaš,« ji je zagotavljal in jo vlekel k sebi; ona se ga je branila.
   »Koliko sem vas pričakovala, pa me niste nič prišli povprašat, če bi se hotela poročiti,« mu je vrnila enako.
   »Ko si vedno tako muhasta kot danes in me odbijaš. Zato nisem upal s tako prošnjo pred te,« se je opravičeval. Ve del se je bolj nerodno kot smešno, kaj je izzvalo mnogo smeha. Njemu pa ni bilo za šalo, ker sta mu pred očmi plesala Sršenova Anica in Korenčkov Jože. Zato je bil neroden, čeprav je drugekrati vedel zbijati šale.
   »Tako govorite le v postnem času. Ko se drugi ženijo, pa se ne zmenite
zame, temveč se ženite z drugimi,« mu je očitala v šali.
   »Saj ni vse res, kar ljudje govore.«
   »Zakaj pa ste hoteli onemu fantu pognati kozarec v glavo? Hm, zakaj? Saj sem slišala, da je šlo za nevesto. Kaj bi potem še z menoj? Ali bi se vaša ljubezen tako hitro ohladila?«
   »Ne, nikoli ne, mucika! Moja ljubezen do tebe je večna,« ji je zatrjeval
   »Kaj pa bi z ženo, če bi ljubili mene? Ali imate tako Široko srce in veliko ljubezen, da bi lahko ljubili obe?« ga je vprašala ostro.
   »Eh, kake ste ženske! Samo vrtate, vrtate, pa nič ne verjamete,« se je hotel šaliti, ker ji v navzočnosti gostov ni upal povedati, kar je mislil. Sklenil pa je, da mora z njo govoriti na samem.
   »Ko pa moški samo obljubljajo, pa ne izpolnijo svojih obljub,« ga je zavrnila.
   Potegnil jo je k sebi in ji hotel nekaj pošepetati na uho. Odrinila ga je in dejala:
   »Najbolj čudno pa se mi zdi, da se gospod Čuk ne da ugnati. Junaki zmagujejo v dvoboju, vas pa so porazili.<
   »Mene porazili?!« je zrasel Čuk. Zdelo se mu je, da se mu Marica zato posmehuje, ker ga smatra za slabiča. »Nevesta se še ni poročila niti se ne ve, čigava bo.«
   »Vaša že ne, če vas ne mara. Zakaj si ne izberete rajši take, ki vas tako ljubi kot jaz? Vi pa se spuščate v nevarne borbe, kjer vas porazijo, nato pa se vam smejijo...
   »Meni smejijo?! Bomo videli, kdo se bo na zadnje smejal,« je kipel od jeze. Ostali so se mu že bolj smejali in Marica ga je še bolj pikala.
   »Seveda se vam smejijo, saj sem videla, da se vam je oni fant še med vrati posmehoval, ker ga s kozarcem niste zadeli. Morda pa se je smejal še za kaj drugega.«
   »Naj se le smeji, mojemu maščevanju ne bo ušel.«
   »To boste kmalu pozabili, oni pa bo le imel nevesto,« ga je zavrnila posmehljivo.
   »Kaj, pozabil?!« je vzrojil »Na Novo leto sem na cerkvenem pragu prisegel, da bo od tistega dne, ko se poročita, moje maščevanje viselo nad njima. Na cerkvenem pragu sem prisegel in na Novo leto, zato bom to prisego držal do smrti.«
   Možje so se zresnili. Čeprav so bili že vinjeni, so jih te besede pretresle Marico je minilo veselje za šalo in izzivanje, zato se mu je izvila iz rok in odhitela iz gostilniške sobe, Čuk je jezno, molče gledal za njo, nato pa se Je ozrl po navzočih. Pograbil je kozarec in ga izpraznil na dušek. Prazen kozarec je treščil ob tla in vstal
   »Hudiča! Kaj še čakamo? Pozno je že. Jaz nimam časa,« je zagodel in odkolovratil iz gostilne, ne oziraje se na ostale.
   »Danes je hud.«
   »Kolikokrat sem mu že svetoval, naj se rajši nikoli ne poroči. Toda poleg vseh hoče imeti še ženo, ki bi mu morala skrbeti za dom. Zato se jezi. Pa ga nobeni ne bi želel za kazen, če se pozneje ne bo spremenil,« je pojasnil mož s plešo in dodal: »Pa naj ostane med nami.«
                                                                                                               XIX.
   Poletje je bilo vroče. Podnevi so ljudje imeli oblečene le srajce, pa so se še potili. Nekateri so slekli tudi hlače in bili le v spodnjih — kopalk na podeželju še skoraj poznali niso. Nekateri, bolj redki, starejši možje pa so nosili hlače iz domačega, lanenega platna. Te so bile za vroče dneve najbolj prikladne, ker so povzročale najmanj znojenja. Vendar so se jih mlajši ljudje branili, ker je platno bilo trdo in ostro.
   še bolj so se potili kurjači, ki so žgali Korenčkovo opeko. Okrog tri metre visokega kupa zložene opeke je skakal Štef — pod tem imenom so ga ljudje poznali kot dobrega izdelovalca in žgalca opeke na prostem — v lanenih hlačah s širokima hlačnicama. Opazoval je delovanje ognja na opeko.
   »Zdaj bo menda kmalu dovolj, sicer nam bo še drv zmanjkalo,« je ugibal Korenčkov Jurij, ko je počasi stopal za njim in opazoval, kaj Štef počenja.
   »Opeka mora biti dobro žgana, če hočete imeti trdno hišo,« je pojasnjeval Štef. »Meni je sicer vseeno; vendar, da ne boste rekli, da je Štef slab mojster vam povem resnico, če lahko dobite kaj primernih drv ali lesa, kar takoj pripeljite... Poglejte, tale opeka še zdaleč ni dovolj pečena! Tako vam bo Šlo nekaj tisoč kosov v izgubo... Vsaj do jutri zjutraj bi morali še kuriti; kuriva pa imamo komaj za danes.«
   »Da toliko drv in lesa požre ta opeka!« se je Jurij praskal po temenu.
   »Že zdavnaj sem vam rekel, da jih ni bilo preveč, zato bi kar pripeljali, če bi kje kaj dobili. To sem precenil kar na oko. Pa se nisem zmotil... Kar poglejte to opeko!«
  »Torej res ne bo dovolj?« je vprašal Jože, ko sta Štef in oče prišla okrog kupa opeke.
  »Treba bo pripeljati od Smrčka,« je dejal oče zaskrbljeno. »Govoril sem z njim in bo posodil, le v enem mesecu mu moramo vrniti, ker bo takrat sam rabil. Upam, da bomo v tem času lahko kupili in mu vrnili.
  »Kaj pa, če mu ne bi mogli vrniti, takih drv, kot so njegova?« je podvomil Jože.
  »V Gomilskem gozdu prodajajo drva, pa bi tam kupili. Do mraka lahko pripeljemo,« je predlagal Jože.
  »Tam je pretirano visoka cena. Če gozdar izve, da smo v stiski, nam Jo bo še bolj osolil. In voznike bi bilo treba plačati, ker je daleč,« je pomišljal oče.
  »Pa bo le bolje. Rajši plačam, kakor da bi se govorilo o nas, da smo si drva morali izposoditi,« je vztrajal Jože.
  Zmenili so se in pripeljali kupljena drva. Vendar je Jožetu bilo težko, kajti denar je hitro kopnel. Toda drugače ni šlo.
  Drugo jutro, ko je vzšlo sonce, so Korenčkovi žgalci pripravili polomljeno surovo opeko ter omehčano in pregneteno zemljo, s katero so pozneje zadelali in zamazali luknje, ki so požile toliko drv. Žganje je bilo končano, zadnja drva so zmetali v nenasitna žrela, opeka pa je žarela kot žareče oglje. Od nje se je širila huda vročina.
  Možje so se hudo oznojili preden so zadelali vse luknje.
  »Končano je,« je dejal Štef, ko je od-šel krog in krog ter se prepričal, da je
   vse v redu.
                                                                                                                                                                                                                  (Dalje sledi)