poštnina plačana v gotovini NAS LIST MAREC 1933 3 ŠTEVILKA ČETRTO LETO GLASILO KATOLIŠKE AKCIJE ZA KAMNIŠKO IN MORAVŠKO DEKANIJO Naš LIST IZDAJA MISIJONIŠČE V GROBLJAH, P. DOMŽALE. — UREJUJE IN ZASTOPA IZDAJATELJA JOŽEF GODINA C. M, DOMŽALE-GROBLJE. — TISKA MISIJONSKA TISKARNA, DOMŽALE - GROBLJE ZA TISKARNO JANKO STRNAD, DOMŽALE. — IZHAJA MESEČNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 1 DIN, CELOLETNA NAROČNINA 12 DIN. INSERATI PO DOGOVORU. ROKOPISI SE REDNO NE VRAČAJO Dr. Gr. Rožman, škof ljubljanski: O pravičnosti Poslanica o obnovitvi socialnega reda, o opravljivcih in obrekovavcih ter o krivem priseganju. V hudih stiskah naših dni si marsikdo stavi težko vprašanje: Zakaj je na svetu tako hudo? Zakaj so le nekateri deležni zemeljskih dobrin, velika množica pa mora živeti v pomanjkanju in bedi ? Ali je res to božja volja? Pri odgovoru na ta težka vprašanja se moramo varovati dveh skrajnosti. Prva je, da se ne damo preslepiti nekaterim, ki obetajo nebesa na zemlji, če se svet preuredi po njihovi misli ali prav za prav po mislih njihovih učiteljev Marksa in Lje-nina. Ne, dragi verniki, nebes na tej Zemlji ne bomo učakali nikdar. Zemeljski raj je za Adamove otroke izgubljen za vedno. Nebesa nas čakajo Po smrti, če bomo v življenju na zemlji izpolnjevali voljo božjo. — Varo-Vati se pa moramo tudi druge skrajnosti, kakor da bi bilo proti božji volji, ako se trudimo, kako bi si pomagali iz velikih težav in si izboljšali težko življenje. Prav nič ni proti božji volji, če si skušajo kmet in obrtnik m delavec vsak po svoje pomagati in 8 poštenimi sredstvi doseči neko blagostanje, kakor so ga deležni nekateri drugi stanovi. Zapomniti si mo-mrno pa> da naš zadnji cilj in namen ni ugodno življenje na zemlji, ampak v®žno, srečno življenje v Bogu. Da ta cilj dosežemo, mora biti naša prva skrb. Prav tako gotovo vemo, da vsem težavam na zemlji ne moremo ^bežati. Vendar pa je v skladu z bož-3° voljo, če si želimo že tu na zemlji 8reče in se zanjo po pameti prizade-nmo. Kristus je svet odrešil tudi 2ato, da bi bili že na zemlji v neki n»eri srečni. Bog je poslal svojega ^na na svet, da svetu pokaže pot, Vinico in življenje, da bi imeli vsi Jvljenje v izobilju (prim. Jan 10, 15). zšlo nam je sonce pravice, Kristus ^as Bog, in razsvetlilo ter olepšalo zemljo. Sonce pravice, tako ime- *Juje cerkvena molitev Jezusa, naše-"a Odrešenika. Pravičnost je posta-2a temelj, na katerem si naj člo-eski rod zgradi — ne sicer raja — pa človeka vredno in dostojno . hiško življenje; nad to zgradbo ure-^ga pravičnega življenja pa je raz- lil toploto in svetlobo ljubezni. Osnovna vez med ljudmi je torej pravičnost, »ki nas nagiblje, dati vsakemu, kar mu gre« (Katol. kat. 291). Vsa velika stiska sedanjosti ima svoj prvi in glavni vzrok v tem, da manjka v človeški družbi pravičnosti. Manjka pravičnosti v razmerju med narodi, med raznimi človeškimi združbami; premalo je je med stanovi in med po-edinci. Ce pa je temelj majav, se ruši vsa stavba. Ce je temelj razpokan, ko pravičnosti ni v zadostni meri, kaj čuda, da postaja življenje težko, včasih neznosno in si ljudje želijo zboljšanja in preradi verjamejo raznim krivim prerokom, ki obljubujejo raj na zemlji, a ga nikdar dati ne morejo. Je pa mogoče odpraviti vsaj preveliko stisko, ki človeštvo teži; je mogoče zboljšati razmere in v neki meri osrečiti ljudi, a le tako, da se vrne pravičnost v vse človeške odnose in razmere. Pravičnosti je treba glede materijalnih (snovnih) in glede duhovnih dobrin, ker obojne so v zadostni meri človeku potrebne za dostojno in zadovoljno življenje. I. Obnovitev socialnega reda. Najbolj občutne so danes gospodarske stiske, In sicer po vsem svetu. Dozorevati je začela setev takozvanega gospodarskega liberalizma, ki je učil, da v gospodarstvu ne veljajo nobene božje postave, ampak je svoboda brez ozira na soljudi in na občo blaginjo vseh, kateri bi moralo služiti vsako človeško udejstvovanje. Iz tega pogubnega načela nebrzdane sebičnosti se je razvil današnji nezdravi in v mnogočem krivični družabni red, ko je na eni strani nekaj ljudi, ki se jim kupičijo velikanski dobički, na drugi strani pa množica obubožanih, nezadostno plačanih in v vedni gospodarski negotovosti živečih ljudi raznih slojev, t. j. delavcev, kmetov, obrtnikov, pa tudi duševnih delavcev (inteligen-tov). Ponekod se uničujejo velike množine poljedelskih pridelkov, da njihove cene preveč ne padejo, drugod pa jih morajo drago plačevati in stradati. Kje najti rešitev iz tega težkega, za človeštvo pogubnega stanja? Kdo nam je zanesljiv vodnik, ki nam pokaže pot iz tega pekla v srečneje urejeno in zadovoljnejšo človeško družbo? Ni ga razen Kristusa. Njegov namestnik na zemlji, rimski papež je, videč strašno stisko sedanjosti, izdal že 15. maja leta 1931 vsemu katoliškemu svetu okrožnico o teh zamotanih vprašanjih. S svojega visokega stališča gleda stiske vsega sveta in gleda njihove vzroke in vire. V luči Kristusovega evangelija kaže sv. oče pot iz te stiske vsem, ki so blage volje, ki hočejo sebi in sočloveku pomagati. Posebno pa se obrača na vse tiste, ki imajo družabno (socialno) usodo človeštva v rokah. Najprej si je treba prizadevati, tako pravi, da se bo vsaj v bodoče pridobljeno bogastvo po pravičnem razmerju razdeljevalo med tiste, ki dajejo orodje in snov, pa med delavce, ki z delom snov pretvarjajo v raznotere človeške potrebščine. Delavec mora dobiti tako plačo, ki je zadostna za vzdrževanje njega samega in njegove družine. Seveda je treba upoštevati tudi podjetje, v katerem delavci delajo in ki samo dostikrat vzdihuje pod težo kapitalizma, ko mora odplačevati za izposojeni kapital čez mero visoke obresti. »Višina plač se mora ravnati tudi po zahtevah obče blaginje«, pravi sv. oče. Velikega pomena je, ako morejo delavci in uradniki del plače, ki jim po nujnih stroških preostaja, shraniti in tako počasi priti do zmernega imetja. Pri ureditvi plač se je treba ozirati še na to, da se čim večjemu številu tistih, ki morejo in hočejo delati, da prilika za delo. Koliko ljudi je brezposelnost vrgla v bedo. Uničila je blagostanje držav ter po vsem svetu ogroža javni red in mir. Pravičnost zahteva, da se plače sporazumno kolikor mogoče tako uravnajo, da more čim največ delavcev dobiti dela In primernih dohodkov za živlejnje. Da pridemo do take pravične ureditve plač in razdelitve dobrin, ki so za dostojno življenje nujne, je treba obnovitve družabnega (soci a In ega) reda. To uvidevajo danes vsi resno misleči ljudje, ki jim je boljša bodočnost pri srcu. Seveda je več načinov in več načrtov za to obnovitev. Mi kristjani prav nič ne dvomimo, kateri je pravi. Proti božjim postavam In v nasprotju z večnim ciljem človeka in vsega stvarstva ne more biti noben red, ki naj bi bil rešilen in osrečujoč. Sv. Oče pravi, da je najpotrebnejše in najnujnejše, kar se mora najhitreje storiti, to, da se odpravi tisto medsebojno nasprotje, ki izziva neprestani boj med delavcem in delodajalcem. Vsi ljudje smo kakor udje enega telesa. Da je telo zdravo in sposobno za. delo, morajo biti posamezni udje pravilno razviti in med seboj v pravem odnosu. Po vzorcu telesa se da tudi človeška družba najbolj naravno in primerno urediti. »Kakor tisti, ki blizu skupaj stanujejo po naravnem nagonu ustanove občine, tako je naravno, da tisti, ki izvršujejo isto obrt in imajo isti poklic, ustanove med seboj nekaka združenja (korporacije).« Vsa ta stanovska In poklicna združenja morajo v okvirju države složno sodelovati In se truditi za skupno blaginjo. Sv. Oče je prepričan, da bi taka družabna ureditev, katere vam, predragi verniki, ne moremo podrobneje razlagati, v duhu socialne pravičnosti in ljubezni odpravila nered in krivice, ki so danes izzvale tako vsesplošno stisko na svetu, kakor je nihče ne pomni. Vemo pa, da je najgloblji vzrok vsega, zla — tudi gospodarskega — pomanjkanje pravega krščanskega duha, zato pa tudi obnove socialnega reda ne bo in ne more biti, ako s« prej ne obnovi krščanski duh v vseh dušah. V mnogih dušah je zelo oslabel, v mnogih pa že popohiorna zamrl. Vsi, ki brez obnove krščanskega duha poskušajo odpraviti silne družabne krivice, zidajo stavbo na sipski pesek, ne pa na skalo (prim. Mt 7, 24). Dokler vladajo v dušah strasti, zlasti nenasitni pohlep po bogastvu in časnih dobrinah, dokler se v dušah ne oživi otopela vest, je zastonj vsak trud, da bi se družba preuredila. Sv. Oče pa gleda v luči evangelija lepšo bodočnost človeštva na tem svetu in pravi ob koncu okrožnice: »će se ho znova po svetu razširil evangeljski duh, ki je duh krščanske umerjenosti in obče ljubezni, tedaj bo, tako zanikamo, prišla tista toliko zaželjena popolna obnova človeške družbe v Kristusu, prišel bo mir Kristusov v Kristusovem kraljestvu.« II. Opravljivci in obrekovavci. Dragi verniki, ki ste poslušali (ali brali) doslej povedane lepe in odrešivne misli in nauke sv. Očeta, kako odpraviti sedanje stiske in pripraviti človeštvu lepše in pravičnejše življenje na zemlji, si mislite, morda nekoliko potrti, kdo pa bo odpravil te stiske, kdo bo izvršil obnovo, ki jo papež priporoča? Ko bi bilo od nas odvisno, takoj bi šli na delo in obnovili krščanski duh v družbi in s tem postavili pravičnost na temelj družabnih odnosov. Toda, kaj moremo mi ? Predragi, če hočemo pripoma-gati k obnovi krščanskega duha v človeški družbi, moramo pri sebi začeti. Med nami, med poedinci in med družinami, mora vladati pravičnost, ki je doslej tako zelo manjka. K pravičnosti se moramo spreobrniti. Spomniti vas hočem samo na eno plat te vsesplošne pravičnosti. Vsak človek ima pravico — ne samo do svojega pošteno pridobljenega imetja — ampak še mnogo bolj do svoje časti in dobrega imena. Čast in dobro ime je več vredno kot denar. A prav proti tej veliki duhovni dobrini, temu velikemu zakladu, ki ga nosi človek v sebi, se med nami veliko in hudo greši. Kdor vzame svojemu bližnjemu dobro ime, ugled in čast, se hudo, se smrtno pregreši zoper pravičnost. Ni krivičen samo tat, ki ti denar ukrade, enako in še bolj krivičen je tisti, ki ti ukrade dobro ime z opravljanjem in ali obrekovanjem. Grehi zoper bližnjega dobro ime so se med nami zelo razpasli. Bogu bodi to po-toženo! Drug drugega napake in grehe brez vsake potrebe, brez pametnega razloga razkrivamo in naprej pripovedujemo, da gredo od ust do ust in se krivično opravljanje kot umazana reka vali skozi vasi in mesta. Se hujše in bolj grešno je, če se o bližnjem pripoveduje izmišljene napake in zla dela, katerih niti storil ni. Nobena zgodovina ne bo mogla popisati, koliko se s tem krivice zgodi. Buši se medsebojno zaupanje. Kdo more še svojemu bližnjemu zaupati, če se mora bati, da bo nesel zaupno in prijateljsko izrečeno besedo med svet ali celo med sovražno razpoložene ljudi in bo še laž pridejal, da bo krivica še večja? Ne samo v družini, v domači hiši, tudi v soseščini in občini sloni mirno in lepo sožitje na medsebojnem zaupanju. Kadar pa tega ni več, živijo ljudje kot sovražniki med seboj, zadovoljstvo in blagostanje pa začne propitdati. če ljudje vedo, da je v hiši skrita strupena kača, ne morejo mirno v njej prebivati in počivati, ker se morajo vedno bati, da jih bo skrita kača neopaženo pičila. Tako je, če živijo med ljudmi obrekljivci in opravljivci. Sveto pismo namreč pravi: »Kdor skrivaj obrekuje, ne dela nič manj, kakor kača, ki na tihem piči« (Prid 10, 11). Opravljanje in obrekovanje, ki ukrade človeku dobro ime, ga tudi globoko v duši zaboli, tako zelo včasih, da mu spodkoplje zdravje in zmožnost za delo. Ne pravi za- stonj sv. pismo, da je lažnivo obrekovanje hujše kakor smrt in se ga zaradi tega človeško srce boji in plaši (Sir 26, 5. 7). Neredko povzroči krivično opravljanje in obrekovanje tudi težko škodo na premoženju, napravlja stroške nepotrebnih tožb in potov. Vse hujša krivica pa nastane, ako se koga obrekuje in lažnivo toži predstojnikom ali oblasti. Lažniv jezik se tudi tega ne ustraši, ampak dela bližnjemu škodo in kopiči v lastno vest greh in odgovornost pred Bogom. Krivični opravljivci in lažnivi obrekovalci so v. vseh dobah zgodovine grobokopi miru, edinosti in pravice in s tem škodljivci naroda in države po besedah sv. pisma: »Pravičnost narod povzdiguje, greh pa ljudstva nesrečna dela« (Preg 14, 34). že kralj Diavid je molil in mi molimo z njim: »G o s p o d, r e š i nas 1 a ž ni v l h u s te n in zvijačnega jezika« (Ps 119, 2). Vprašali boste, odkod ti grehi zoper pravičnost, ki toliko škodujejo mirnemu in srečnemu življenju? Kje so studenci, iz katerih izvirajo ti grehi? »Odznotraj, iz človeškega srca, prihajajo hudobne misli,« odgovarja Gospod (Mk 7, 21). Poglejmo te skrivne studence v človekovem srcu, iz katerih vro na dan grehi opravljanja in obrekovanja. Največkrat je 1 a h k o m i š I j e n a klepetavost, ki prerada obira bližnje, gloda njihove resnične in dozdevne napake, skrivne grehe na veliki zvon obeša in jih kot dražljivo novico od osebe do osebe prenaša. S tem pa, čeprav brez hudobnega namena, mnogo škode, nemira in sovraštva naredi. Drugi zopet govori o grehih bližnjega, d a zakrije svoje lastne; svojo lastno vest skuša pomiriti s tem, da pripoveduje enake napake in grehe o svojih bližnjih. Čim več je enakih grešnikov, tem manjša je krivda vsakega poedinega, tako si misli. Hujši vzrok obrekovanja je nevoščlji-i n škodoželjnost. So ljudje, ki kar ne morejo videti v svoji bližini srečnih ljudi, katerim posli in podjetje uspevajo, ali kateri uživajo obči ugled in spoštovanje. Ne privoščijo jim tega, bleda zavist se dviga v njihovih srcih in goni njihov jezik, da jih s pripovedovanjem resničnih in izmišljenih napak očrnijo in jim škodujejo, a se tega krivičnega uspeha svojih besed še veselijo. Najstrupenejši vir pa je s o-vraštvo, maščevalnost in zlohotnost, ki brez lastne koristi skuša bližnjemu škodovati in njegov ugled uničiti. V takem početju tiči gola zloba. Vsi spoznate, da tako ravnanje ni krščansko, niti ni človeško. Tako dela samo pobesnela divja žival. Pa saj res, v takem človeku so se dvignile zverinske strasti in ubile vsakršno človeško čuvstvovanje in mišljenje. Zato pa tudi ruši temelje človeške skupnosti, ker ne pripušča, da bi ljudje kot otroci istega Boga Očeta prebivali mirno skupaj, temveč postane po starem pregovoru človek človeku volk. žalostno je, da se najdejo taki grehi proti pravičnosti tudi med kristjani. Kdor hoče pri Bogu najti odpuščanje krivic, ki jih je bližnjemu na dobrem imenu prizadejal, ne zadostuje, da se kesa, ampak mora bližnjemu dobro ime vrniti in škodo, ki mu jo je povzročil, popraviti. A, dragi v Gospodu, denar in imetje se lahko vrne, težko pa je bližnjemu dobro ime v polni meri vrniti. Da je to res, vam naj pokaže dogodek, ki je zapisan v listinah nekega škofijstva. V dotični škofiji je deloval pobožen in pošten župnik, ki se je požrtvovalno trudil za svoje vernike. Žup-Ijani so ga spoštovali. Pet ljudi v župniji pa mu je postalo sovražnih, ker jim ni mogel ugoditi, kar so neopravičeno zahtevali. Ti so se zakleli, da se bodo maščevali nad župnikom. Podkupili so ničvredno žensko, da je tožila župnika najgrših stvari, župnik je prišel pred cerkveno sodišče, sovražniki pa so skrbeli, da je šla govorica o tem po vsej župniji in okolici. župniku se je sicer posrečilo, da je lažnive in nesramne obtožbe ovrgel, a od same srčne bridkosti nad tem je na smrt zbolel. Tega so se njegovi brezvestni sovražniki vendarle ustrašili, zbudila se jim je vest in ko je župnikova bolezen postajala vedno hujša in smrt vedno bližja, so šli k bolnemu gospodu prosit ga odpuščanja. Bekll so mu, da bodo vse laži preklicali in mU dobro ime pri ljudeh spet vrnili. Bolni župnik pa jim je odgovoril: »Iz vsega srca vam odpuščani vašo hudobijo, a dobrega imena mi ne morete vrniti.« Skesani bivši sovražniki pa so mu znova zatrjevali, da hočejo in bodo popravili, kar so zoper njega zagrešili, naj jim samo pove, kako naj to store. Pripravljeni so vse storiti, karkoli želi. In župnik jim pravi: »Vzemite to blazino, nesite jo 'v cerkveni stolp, razparajte jo ter raztresite puh in perje skozi stolpne line. Potem mi pridite in povejte, kaj se je zgodilo.« Možje niso vedeli, ali je župnik pri pameti ali pa se mu blede, a ker je le zahteval, so storili, kakor je želel. Ko so se s stolpa vrnili, so mu povedali, kako je veter odnesel puh in perje na ves strani kot snežinke, župnik jim odvrne: »O, saj to sem si mislil. Pa bodite tako dobri in poberite zopet vse perje in ga spravite v blazino nazaj.« Možje so se začudili tej zahtevi in hiteli župniku zatrjevati: »Gospod, to ni mogoče, tega ne morete zahtevati. Veter je raznesel perje kdosigave kam, nihče ga več skupaj pobrati ne more.« »No, vidite, dragi možje«! jih je župnik poučil, »tako tudi vi ne morete meni vrniti dobrega imena, ker se je vest o vaši obrekljivi tožbi razširila po vsej deželi. Nemogoče vam je iti k vsakemu človeku in mu razložiti, da to, kar se o meni grdega govori, ni res.« Potrti so možje odšli, ko jim je župnik dal še zadnji blagoslov, on pa je v kratkem izbiral in umrl. Predragi verniki, da si ne bi nakopali strašne odgovornosti, ko ne bi mogli vež popraviti krivice, bližnjemu prizadejane, sklenite s pobožnim Jobom: »Dokler je sapa v meni in dihanje od Boga v mojih nosnicah, ne bodo govorile moje ustnice krivice in moj jezik ne bo zamišljal laži« (Job 27, 3. 4.). III. Ne prisegaj po krivem! Še ena zadeva je, ki me zaradi vaših duš, dragi verniki, silno skrbi in ki jo vam moram razložiti. Niso namreč redki slučaji, da kdo obrekovanja in lažnive izjave potrdi s prisego, celo pred gosposko, in tako krivo priseže. Kriva prisega je strašen greh! Bog, ki pozna slaba nagnjenja v človeku, je proti lažnivosti dovolil prisego kot zadnjo sredstvo, s katerim naj se dožene resnica in pr JI vica ter se končajo spori in prepiri. S prisego pokličemo Boga, Boga vsevednega, pravičnega in vsemogočnega za pričo, da je to res, kar govorimo tu tishmo. V prisegi priznavamo in izpovedujemo svojo vero v Boga, v njegovo vsevednost, pravičnost in vsemogočnost, pa tudi vero v našo odgovornost pred večnidi Sodnikom. Prisega je sveto dejanje, je bogoslužje, ki naj se vrši le iz važnih vzrokov, nikdar ne Inhkomišljcno ali nepremišljeno in brez nujne potrebe. Bog je Mozesu d*1’ zapoved: »Ne prisegaj po krivem pri mojem imenu in ne skruni imena svojega B°' ga« (III Moz 19, 12). Vsakemu količkaj vernemu človeku je prisega sveta zadeva, zato se boji krivo prišeči. Zdaj pa pomislite, da kristjan prisega po krivem! An nima. več prav nič vere, da niti v Boga 'tu odgovornost pred njim ne veruje, ali P® vest v sebi popolnoma ubije, potem pa Proslava 50 letnice škofa dr. O. Rožmana v nedeljo 12. marca 1) Na predvečer po avemariji četrt ure slovesno zvenenje. 2) Dopoldne v vseli cerkvah slovesna služba božja. (Cerkveni govor: Poslanstvo katoliškega škofa.) 3) Popoldne pobožnost za otroke (v spremstvu staršev). Govor, obljuba zvestobe papežu, škofu, duhovnikom. Verniki naj ta dan darujejo za svojega Škofa sv. obhajilo. ga vse sovraži in preganja in da zato najbolj prav stori, če se svojim sovražnikom umakne. In se jim je res umaknil. Ustrelil se je v srce z avstrijsko vojaško pištolo. ■— Pred kratkim so brezdelni postopači pokradli šolskim otrokom precej obleke, ki so jo imeli zunaj na hodnikih. BLAGOVICA. V preteklem letu jih je pri nas umrlo 16, in sicer 3 otroci in 13 odraslih. Med temi 3 moški in 10 žena. En moški in šest žena je doseglo starost čez 70 let, najstarejša je bila stara 92 let, kar kaže, da je pri nas dober zrak. — Porok je bilo doma 6 in 1 drugod. Rojstev je bilo doma 19 in eno drugod. Ker število rojstev nadkriljuje število smrtnih primerov in ker se je nekaj domačinov vrnilo iz inozemstva, se je v tekočem letu število faranov za pičlo število povečalo, število prebivalstva je pri nas okoli 750. Sv. obhajil smo imeli okoli 6000, kar je lepo šte- vilo za našo bolj hribovito farico. Bog daj, da bi sv. obhajila rodila obilo dobrih sadov. — Od novega leta dalje je začelo pri podružnici na Galčaju ob petkih ob 3 popoldne zvoniti. To pa zato, da bi zvon tudi tiste ljudi, ki radi pozabijo ob tem času moliti, opomnil, da je molitev tudi njihova dolžnost in potreba. — Januarja se je vršilo velikonočno izpraševanje in sicer posebej po stanovih: za može in žene, za fante in dekleta. Izpraševanje se vsako leto vrši v cerkvenem domu, kar je zelo pripravno. Tudi sestanki cerkvenih organizacij oziroma družb se tu vrše. Iz tega se lahko razvidi, kakšen velik pomen ima dom za župnijo. Pri velikonočnem izpraševanju mož in žena je g. župnik razlagal pravila o bratovščini oz. družbi sv. Družine, ki se namerava še to pomlad v župniji na novo vpeljati oz. poživiti. Poleg tega so se pre-rešetavala pravila in cerkveni predpisi, ki so bili izdani za pokopališča. Povod temu je dalo tukajšnje pokopališče, ki se je v preteklem letu preuredilo, žene in dekleta bodo vsako spomlad in jesen očistile grobove in tako poskrbele, da bosta vse leto vladala red in snaga na našem pokopališču. S tem bodo tudi pokazale, da v njih srcih živi ljubezen do rajnkih. — župnijski svet katoliške akcije se je povečal tako, da sedaj šteje okrog 40 mož in fantov. Kar je luč v temi in sol za jed, to naj bi bili za faro možje in fantje, ki so člani župnijskega sveta katoliške akcije. Našega lista dobimo vsak mesec samo 20 izvodov, žal tudi teh ne moremo vseh razpečati. Nekateri pravijo, da je krivo to, ker ljudje premalo berejo, drugi pa, da gospodarska oz. denarna stiska. Najbrž bo oboje res. Upamo, da bodo člani župnijskega sveta poskrbeli, da se bo tudi ta slabost odpravila. Ljudstvo in duhovnik (Cerkveni govor ob pogrebu t Jurija Rozmana. Govoril dr. Jože Pogačnik.) Ob smrti duhovnika, ki je mnogo let živel med nami, stopi pomen duhovnika za ljudstvo tembolj živo pred oči. Duhovnik je tudi človek, kakor vsi drugi, zato je ob smrti vsem ljudem enak: tudi zanj pride sodba in potem večnost, ah srečna ali nesrečna. Upamo sicer, da zasliši dober duhovnik pri sodbi tisti vabeči glas božjega Sodnika, ki stoji zapisan v sv. pismu: »Blagor ti, zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, zato te bom čez veliko postavil: pojdi v veselje svojega Gospoda!« Božji pastir gotovo sprejme pastirja človeških duš z ljubeznijo in ga pritisne na svoje ljubeče Srce, če mu je služil v ponižni vdanosti. Težko odgovornost ima duhovnik pred Bogom. Za vse njemu izročene duše odgovarja, tudi za vsako najmanjše dušnopastirsko delo in tudi za vsako opustitev skrbne pastirske pazljivosti. Duhovnik daje odgovor za vsako pridigo, za vsako odvezo, za vsakega bolnika, za vsakdanjo molitev, ki jo opravlja za vernike in vso Cerkev, za vsako sv. mašo in za vsak ukaz, Češ, pozabljen bolj kakor kamen na cesti. Kdor pa je pismo prejel, je njegove vrstice prebiral in požiral danes in jutri in pojutrišnjem, kakor bi se hotel iz mrtvih, dosti okornih, pa vendarle z ljubeznijo pisanih črk napiti domovinske ljubezni. »No, kako bo, Franc«, je vpraševal prijatelj prijatelja tam daleč za morjem, »ali bo prišla nevesta za teboj?« »Mi niti ne piše več. In jaz njej tudi ne.« »Pa zakaj ne?« »Ah, saj veš! Svetnica! Ker ni blizu katoliške cerkve, zato me ne mara.« »Prismoda! Ah bo od cerkve živela?« se je hudoval prijatelj. »Ah Ue bo od tvojih žuljev? Kako so še nekateri ljudje preprosti in kratkega Uma!« V resnici je morebiti mislil drugače. Toda z ozirom na prijatelja je Pač mislil, da mora tako govoriti. Ah naj zgubi še tega, edinega prijatelja v tujini? Če se takemu prijatelju Sploh sme reči prijatelj. Frank, v domovini še vedno Fran-ce imenovan, je imel žalostno zgodovino za seboj. Kot postranski otrok Kucmanove Ivanke je prišel na svet. ^če je šel, po Prešernovo povedano, °°gve kam, ker dekleta in otroka ?a je bilo sram. On, gruntarski sin, tvanka pa skoraj beračica. Zato ni sudno, da je France zrastel brez ljubezni in brez drugih dobrin, katere Padajo na pot otrokom, ki se rode pod pošteno zakonsko streho. Komaj je znal sedeti na šolskih klopeh, je že začel jesti skromen pastirski kruh; od tega se je pognal do hlapčevskega, nazadnje še do vojaškega komisa. Ko je slekel vojaško suknjo, je zabredel med svet, skozi Nemčijo in njene rudnike si je pritolkel pot v Ameriko. V verskih resnicah ni bil dosti podkovan. V šoli po krivdi drugih nič, v cerkvi najbolj po lastni krivdi nič, med svetom pa še manj ko nič. Ra-stel je kot divje smrekovo drevo. .. Pri zadnjem gospodarju, pri Pod-lesku se je seznanil s sicer siromašnim, pa vendar poštenim dekletom in morebiti bi jo bil prevozil čez klance in postal vsaj poraben član človeške družbe, če bi bil ostal lepo v domovini. Ali tujinska bolezen-je napadla tudi njega. Ta bolezen pravi, da je doma vse za nič, v tujini pa je vse samo zlato. Doma ni dela, doma nič ne zaslužiš, doma je vse narobe; tam zunaj te pa čakajo z odprtimi rokami, tam je doma blagoslov, sreča, zadovoljnost in seveda tudi prostost, prostost... Ko pa je iz tujine popisal razmere svoji Francki, mu je pa še ta obrnila hrbet. Morebiti ne popolnoma po svoji volji, pač pa na prigovarjanje domačih. Frank je bil vesel, da jo je za njim primahal še en Slovenec, Anthony, tako se je hitro prekrstil tam za morjem; doma je bil še vedno naš Tone. Vsaj z domačo besedo ga je lahko nagovoril in po domače mu je lahko odkril svoje težave, da ga tujec ni mogel razumeti. Tako sta rastla Frank in Anthony, France in Tone, v tujini, odsekana od domovinskega debla, kakor dvoje mladik, zavrženih in odsekanih, po-mandranih in pohojenih .. . Resnica je, žalostna resnica, ki smo jo že neštetokrat slišali, pa morda tudi namenoma preslišali, da se domovina premalo briga za svoje sinove in hčere, ki se tam zunaj med svetom trudijo in pehajo za svoj vsakdanji kruh. Od teh svojih otrok pričakuje dolarjev, frankov, mark, šilingov, lir in kakor se že denar vsega sveta imenuje, od njih zahteva pisem in novic, sama pa ne zna ali noče vračati z isto mero. Seveda! Naše novice, naši dnevni dogodki, so za nas nekaj vsakdanjega, nič zanimivega; da, mi si niti misliti ne moremo, kako vse drugače vplivajo dogodki v domovini na one, ki so tam zunaj naših meja, niti predstavljati si ne moremo, kako domača beseda v tujini vžiga, bodri in dviga, pa spet ne, kako malomarnost in brezskrbnost domačih dela naše otroke v tujini brezdušne, malosrčne, potrte. Nič ni čudnega, če toliko naših ljudi tam zunaj pretrga vse rodbinske vezi in noče nič vedeti o svojih domačih, če se potem izneveri svojemu narodu in materini besedi in če pride navzkriž tudi z vero svoje domovine. (Se nadaljuje.) ki ga je dal ali opustil dati svojim ovcam. Z njegovo odgovornostjo se da primerjati samo še odgovornost staršev, ki tudi ne bodo odgovarjali samo za svoje duše, ampak tudi za duše svojih otrok. Jezus torej blagruje zvestega hlapca, onega, ki svojo dolžnost vestno izpolnjuje. Dolžnosti duhovnika so tele: ljudi učiti, ljudi posvečevati in jih voditi, ali kakor ge učimo v katekizmu: učeniška, duhovniška in pastirska služba. Dar svete vere je ena izmed največjih milosti. Apostolom je Kristus dal strogo naročilo, da morajo oznanjevati evangelij božjega kraljestva po vsem svetu. Apostol Pavel pravi celo: »Gorje mi, če ne bom oznanjeval«, ko je namreč imel to zapoved. Naj bo ljudem ljubo ali neljubo, naj jim je všeč ali ne, škofje, kot nasledniki Kristusovih apostolov, morajo sami in po svojih duhovnikih ljudem oznanjati blagovest božjega usmiljenja in odrešenja. Druga naloga je ljudi posvečevati z delitvijo sv. zakramentov, z opravljanjem sv. maše in molitvijo. Vsak dan duhovnik moli nad eno uro brevir, ki ga opravlja za vernike vse Cerkve. Daruje vsak dan za grehe svoje in svojega ljudstva, vsak župnik opravlja vsako nedeljo in praznik sv. daritev za svoje župljane. Vsak duhovnik je namreč, kot pravi sv. pismo, iz ljudstva vzet, da zanj tudi daruje in more tudi sočuvstvovati z njim, ker je tudi sam obdan s podobnimi slabostmi kakor njegovi ljudje. Voditi mora duhovnik svoje ovce. Dajati tudi ukaze, ne sicer z oblastnostjo, ampak z ljubeznijo, zato, ker hoče svojim ljudem v resnici dobro, najprej za večnost, pa tudi za časnost. Biti mora moder služabnik Kristusov, ki se ne prenagli, a tudi ne prezre, kar je prav za čedo. Tak je duh Kristusov, katerega kraljestvo ni od tega sveta. Vprav zato tudi naše slovensko ljudstvo svoje duhovnike ljubi. Prav je to. S tem jim lajša odgovornost pred Bogom in laže nosi jarem Gospodovih zapovedi. Blagor duhovniku, ki si je svest, da je te svoje tri dolžnosti zvesto in vestno izpolnjeval. Zavedajmo se tegale, kar nas uči cerkvena zgodovina vseh stoletij: ljudstvu daje Bog vedno take duhovnike, kakor jih to zasluži in od Boga izprosi. Res je, da so verniki taki, kakor so njihovi duhovniki, a je res tudi nasprotno, da bodo duhovniki taki, kakor jih ljudje izmolijo. Zato se ob smrti duhovnika spomnimo predvsem dvojne dolžnosti, ki jo ima vernik do tsvojih dušnih pastirjev. Najprej treba zanje mol iti. Bodite v molitvi stanovitni, opominja sveti Pavel, ki skoro v vsakem svojem pismu prosi vernike svojih mest, da naj zanj mnogo molijo. Celo le v toliko upa na uspeh svojega pridigo-vanja, kolikor ga bo podpirala molitev njegovih vernih. Koliko je potrebna molitev za duhovščino dandanes, ko se njene vrste marsikje redčijo, njene naloge pa neprestano množe. Čim bolj bo svet poganjki in materijalističen, tem več bo treba dobrih duhovnikov. Zato: Prosite Gospoda žetve, da pošlje delavcev v svoj vinograd: zakaj žetev je velika, delavcev pa je malo.« Druga naša naloga je, da duhovnike poslušamo in ubogamo. Poslušajte svoje predstojnike, ker bodo dajali odgovor za vaše duše, opominja sv. Peter, prvi namestnik Kristusa samega. Oklenite se svoje duhovščine! Z vami je bila vedno, za vas je delala in živela vedno. Iz ljudstva so, za ljudstvo delajo. Nekaj čudnega opažamo v zgodovini krščanstva. — Ljudstvo, ki svojih duhovnikov ni poslušalo, jih je zgubilo. Kaj pa to pomeni, si lahko mislite. Če človek nima sv. maše, nima pridige, potem je kmalu tudi popolnoma brez vere, zgubi torej veliki božji dar, brez katerega nihče ne pride v nebesa. Božje kraljestvo je dano tistemu, ki rodi njegov sad, torej tistim, ki po veri tudi skušajo živeti, tako pravi Kristus. Zato je zlasti dandanes potrebno, da se vsi, odrasli in mladi, oklenete duhovnikov. Mladino h Kristusu, k Materi božji in k duhovniku! Od prvih let naprej! Čim bolj tulijo voleje na vseh koncih sveta in grozijo čedi Kristusovih ovac, tem bolj je potrebno, da se Kristusova čeda zgrne okrog svojih pastirjev in se jih tem bolj oklene ter jih posluša. Saj je govoril Jezus, da volk vedno sili kar v stajo, kaj bo torej storil šele zunaj nje, kjer so ovce prepuščene same sebi. S tem dvojim, z molitvijo za duhovnike in z zvesto vdanostjo njihovemu vodstvu, ki je od Boga samega, posvečujmo spomin umrlega duhovnika, služabnika Kristusovega. Komunizem. »Tovariš«, je vprašal komunistični tajnik novega člana, »preden te sprejmemo za komunista, mi moraš odgovoriti vestno in resnično na nekaj vprašanj.« »Le vprašaj!« »Na primer: kaj bi naredil, če bi podedoval dva milijona?« »Podaril bi jih stranki?« »Dobro. — Pa če bi imel dve hiši, kaj bi naredil z njima?« »Prepustil bi jih stranki.« — »Prav. — In če bi imel dvoje hlač, tovariš, kaj bi počel tedaj?« »Hm, to pa res ne vem.« »Kako to. Na to vprašanje je pač prav tako lahko odgovoriti kot na prejšnji dve!« »Ne — ne ... ne čisto! Obeh milijonov nimam, dveh hiš tudi ne. Toda dvoje hlač — to pa imam.« Moj oče in mati Moj oče in mati sta bila prav za prav dobra katoličana. Nekaj ju je pa vendar f Minka Senica Mesec dni že leži dobra gospa Senicov£f.-v hladnem grobu gor na Goričici ob prijazni domžalski cerkvi. Toda še vedno se nam zdi, da je med nami. Ne moremo st misliti, da je ni več v trgovini, kjer je bila z vsakim gostom tako ljubeznivo prijazna in postrežljiva, ali da je ne bi več srečali v domžalski ali grobeljski cerkvi. — Toda ni je več. Pri svojem Bogu uživa plačilo za nešteta dobra dela, ki so jo spremila pred božjega Plačnika. Na Marijin praznik (na svečnico) je med sv. mašo v Grobljah nehalo biti njeno dobro srce. Zadela jo je srčna kap. Dne 4. februarja smo jo spremili na njeni zadnji poti. Domžale so videle že lepe pogrebe, toda takega, kakor ga je imela ga Senicova, še ni imel nihče: dolga vrsta vencev, nastop društev, godba in več tisoč žalujočega občinstva. In vsi so prišli, da izkažejo dobri gospej svoje spoštovanje in hvaležnost. Žalujoči družini izreka tudi Naš list iskreno sožalje. le precej trlo. Večkrat sta se rada za prav malenkostno stvar sprla. No, pa navadno samo za en ali dva dni, več pa ne. Zadnjič je bilo pa nekoliko huje. še v adventu se nista mogla spraviti. Prišlo je tako daleč, da si je moral oče vselej sam kruh rezati, kar se preje ni nikdar zgodilo. Preje mu je mati ob nedeljah njegovo obleko že kar na posteljo pripravila. Zdaj si jo je moral iti pa vedno sam iskat in jo # nazadnje v ponedeljek še sam pospraviti. To je bilo pa res hudo. Sveti večer je bil. Mati je prinesla na mizo poprtnjak. Vsi smo se sukali okrog mize in jaslic. Tudi mati in oče sta bila med nami. Približal se je tisti trenutek, ko je oče, kakor navadno vsako leto, prinesel iz kamre neko škatljico, v kateri je imel spravljenega — Jezuščka. Odpre škatljico in začne odvijati Jezuščka. Toda oče je bil silno vznemirjen. Mati je bila prav zraven njega. A ni mogel z njo spregovoriti. Saj sta vendar skregana! Očetu so se tresle roke, tako, da ni mogel na rahlo odvijati Jezuščka iz neštetih papirjev. Prav rahel pot se je naenkrat začul izpod očetovih rok in Jezuščkova iztegnjena roka — je odletela. »No! Vidiš, Janez!« vzklikne mati, hoteč reči, da je tudi te nesreče vzrok očetova ujezljivost in zamerljivost napram njej. Toda obenem je obadva, očeta in mater, silno ganilo usmiljenje do tega ranjenega Deteta. Takoj sta začutila, da sta oba skupaj kriva te nesreče. Očetu se je zdelo, da mora ostati pri Detetu in Ga držati v rokah. Zato reče materi: »Mana! Slišiš, pojdi no po lim in ga daj na ogenj pogret!« Mati je takoj šla in to res storila. Potem smo pa vsi skupaj gledali, kako je oče zdravil božje Dete. Nato je Dete postavil v hlevček med Jožefa in Marijo. Spredaj pa smo prižgali lepo rdečo lučko. Pričel se je pravi sveti večer ... Ko je že čas iti k polnočnici, prinese mati zopet sama očetu iz omare praznično obleko. Sama mu zopet prav nežno, ljubeznivo ovije lep svilen šal okrog vratu. Kako lepo svetlobo sem takrat videl si' jati na njunih obrazih ... Spomnil sem se na ta trenutek potem, ko sem pri polnočnici čul duhovnika peti-» ... in svetloba Gospodova jih je obsve-tila.« OTROŠKI KOTIČEK PIŠE STRIČEK MATIČEK Gospod striček Matiček’ Leto dni je naokrog, ko Ti zopet pišemo za god. Želimo vsi Ti mnogo sreče in veselja — to naša najprisrčnejša je želja. Naj Ti poplača dobri Bog, kar storil si že za naš mali rod. Želimo tudi, da leta tvojega življenja ostala naj bi brez trpljenja! Ker prav rade Te imamo nečakinje vse, zato vsak dan pridno molimo za Te, da ohrani Bog Te mnoga leta in Ti v nebesih lepo krono spleta! Takih in podobnih čestitk je striček dobil na mernike od svojih malih prijateljev. Vsem se najlepše zahvaljuje. Striček je na svoj godovni dan za vas vse daroval sveto mašo. Najrajši bi tudi on vsakemu izmed vas za god čestital in pozdrave vrnil. Da bo pa pravi dan vsakega izmed vas zadel, Pa zdaj tukaj vsem in vsakemu posebej kar za celo leto 1933 že vnaprej čestita. Tako se ne bo nikdar zmotil. Pa vsi lepo Pozdravljeni od vašega strička Matička, Groblje, p. Domžale. Kako je Janezek iskal Jezuščka (Konec.) »Da. Ali greste k bolniku? Naj gospe Povem, kam greste?« »Reci ji, da tja, kamor me Jezušček pošilja. Pojdiva, malček.« Janezek pa še ne bi šel rad kar nazaj domov. Saj še ni dobil Jezuščka. »Kar potrpi. Kmalu ga srečava. Prav Kotovo.« Janezka je to zelo pomirilo. Ce ta gos-Pod pravi, potem bo že res. Kako samotna in temna je Dolenčeva kiša, kjer leži bolna Janezkova mati. Doktor in Janezek sta že na pragu. Te-*ha je v hiši. Le materino težko in nemirno dihanje čujeta, ko vstopita. Janezek prižge da stropu visečo luč. Premalo olja ima. Samo brli še. Tedaj se prestrašeno oglasi mati: »Kdo je?« »Jaz mamica.« o »Kdo pa je ta gospod ? Kaj hoče ? ... Gd policije ?« »Ne, ne! Nič se ne bojte, gospa!« zadoni prijetno globoki doktorjev glas. »Zdravnik sem. Vaš fantek je iskal Je-2dščka, pa ga ni našel. Bom pa jaz polagal, kar bom mogel, Vam in Vašemu Janezku.« Takoj da materi nekaj kinina 'd močno učinkujočih srčnih kapljic. »Gospod doktor! Pri nas smo revni. Saj de moremo plačati«, se brani mamica vzeti Pravila. . »Vem. A Jezušček lahko poplača vse«, •'d kratko potolaži zdravnik. . Potem pa mati kmalu, neskončno potola-^eda, kot bi ji bilo odvzeto tisočero gorje, ža-tisne oči in zaspi. Zdravnik odide domov, pa se takoj zopet rde. Toda na sam. Milica je z njim in še ®ka druga gospa. »Joooj«, se začne Janezek čuditi na vso j/0^, ko se prikažejo na mizi košara za 0§aro, zavoj za zavojem, vse polno naj- različnejših dobrot. Milica prilije luči olja, da se vesela svetloba razlije po sobi in obrazih in tudi v peči že gori. »Janezek, na, tole obleko pomeri! Bomo videli, kakšen boš«, pravi zdravnik. »To tukaj pa je za mamico nova obleka. V onih košarah, poglej, potice, šunka, klobase, sirovo maslo, pa to ... in to ... Ej, Janezek, ne boš lačen, ne! Ne nocoj, na sveti večer, pa tudi potem ne več.« »Tale gospa«, pravi doktor, »bo ostala pri vas in stregla materi, dokler ne bo popolnoma zdrava. Potem se vama bo pa obema dobro godilo.« Janezek ne ve, kaj bi: Ali bi nesel vse sproti kazat mamici? Ali bi gledal gospoda doktorja ali Milico, gospo ali darove? Odkod to? Čudež svete noči? Od Jezuščka ? Naenkrat skoči k mamici in jo prime za roko: »Mamica, ali je to Jezušček?« »Da, srček moj! Pri dobrih ljudeh je Jezušček doma. Pri doktorjevih imajo Jezuščka doma in so ga privedli še k nam. Tako je prišel letos Jezušček tudi k nam.« Te besede je govorila mati Janezku s toliko ganljivostjo in ljubeznijo, da ga je močno pritegnila k sebi in ga, neskončno srečna — poljubila na lička. Tak je bil letošnji sveti večer Dolenčevega Janezka. PETERČEK 1. Njegovo veselje v naravi. Povest o Peterčku ni pravljica. Pred kratkim je še živel ta ljubeznivi deček. Bil je doma v severozahodni Franciji v kraju Saint Malo; tu se je večkrat igral ob morski obali. Ko leta o kresu vse polno pisanih metuljev po zraku, je tekal Peterček z mrežico za njimi, da bi jih ujel. Hotel jih je imeti na vsak način, naj so se mu tudi utrudile nožice, lepo obute in oblečene v bele nogavice, naj se je tudi obrazek razgrel radi urnega tekanja. Kadar metuljev ni bilo več, si je iskal Peter veselja ob morskem obrežju. Ko se je ob oseki morje znižalo, da se je pokazalo skalovito obrežje, je hodil Peterček kaj rad na lov na majhne morske rake, ki se za časa oseke preplašeni skrivajo med zelenimi halugami in okraki v plitvih mlakicah. Bosonog je stikal Peter za njimi, jih zajemal z mrežo in spravljal v jerbašček, spleten iz vrbovih vej, ki ga je nosil na hrbtu s seboj. A življenje ni le kratkočasna povest. Tudi Peterček je imel kmalu skrbi in delo. Izdeloval je svoje naloge, pisal, računal in sestavljal spise. Ko so zorela jabolka in so ljudje spravljali žito domov, tedaj je hodil naš Peter v šolo. Srčkan je bil v modrem mornarskem oblačilu z belo čepico na glavi. Majhno torbo je nosil na hrbtu in hodil v družbi svojega angela varuha prav vesel v učilnico. 2. Kako je prišel Peterček k Jezusu. Ob svečnici je dopolnil naš Peter svoje sedmo leto. Nekaj dni po prazniku se je ondi začel sveti misijon. Treba je bilo mno- go molitve za spreobrnenje grešnikov, posebno molitve nedolžnih otrok. Zato so otroci takrat prejeli prvo sveto obhajilo. Med njimi je bil tudi Peter. Od tistega dne je hodil po želji sv. očeta vsak dan k mizi Gospodovi. To je bilo dobro seme, ki je padlo na rodovitna tla. Saj je to seme sam Zveličar Jezus Kristus, Gospod žetve, poln milosti in resnice. A tudi to seme ne obrodi povsod enakega sadu. Ponekod je zemlja trda in pohojena; mnoge nepotrebne in slabe misli store to. Včasih zemljišče ni dovolj globoko, nekatero je pa že prav zgodaj pokrito s trnjem in plevelom. Rodovitna zemlja, ki prinaša stoteren sad, kje je neki, kod naj jo išče božji Seja-vec? Najprej pač pri otrokih. Božji Zveličar je zelo ljubil svoje apostole, a vsekakor jim je dejal: »Ako ne boste kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo.« Ker je otroke ljubil, jih je hotel tudi imeti pri sebi. A tu se je moral takorekoč bojevati proti svojim apostolom. Da, krotki naš Jezus je bil celo nevoljen na Petra, ki je hotel otroke odstraniti od njega. Brez dvoma so bili mali temnooki galilejski otroci prav čenčavi, gotovo so delali nemir in se bržkone tudi niso skrbno oblekli, ko so prišli k Gospodu. A Gospod ni gledal tako strogo na vse to, kakor Peter ali kateri izmed judovskih duhovnov. Hotel je vsekakor imeti otroke okrog sebe. S kolikim veseljem so pač prihiteli k njemu in kako so se stiskali okrog njega! Devetnajst stoletij je preteklo od tega časa. Jezus, ki je včasih zadremal v Petrovi ladjici, se je zbudil in ozrl po otrokih. Ni jih več tukaj! Odstranili so jih. Tedaj je govoril Gospod po ustih svojega namestnika na zemlji, izrekel svojo nevoljo, a tudi željo, naj nihče več otrok ne zadržuje, če hočejo k njemu priti. Vsak dan jim je svobodno, če le morejo. Naš Peterček se je torej udeležil misijona. Celo pridigoval je. Seveda ni stopil v roketu in štoli na prižnico, pač pa je molil in šel k sv. obhajilu vsak dan misijona, in taka pridiga izda več, nego najlepše besede. Bil je tako goreč, da so ga otroci, ki zelo bistro vidijo, izvolili kot tajnika svoje obhajilne zaveze. Ustanovili so namreč med misijonom tako zvezo — Jezusu na ljubo. 3. Tajnik obhajilne zveze. Vsak tajnik mora pisati. In tako je dobil Peterček nalogo, naj piše misijonarju, kako napreduje obhajilna zveza. Na tak način se je začelo dopisovanje med dečkom in duhovnikom. In kako ljubka so bila Peterčkova pisma. V začetku je bilo v njih mnogo pravopisnih pogreškov; a postali so čimdalje redkejši. Marsikomu bodo ta pisma všeč, zato jih bomo tu navedli. Velečastiti gospod! Vaš mali Peter Vam hoče pisati in povedati, da je vsak dan mislil na Vas. Ko ste se odpeljali, so mi veliki otroci povedali šele drugi dan, da so šli z Vami na kolodvor. Jaz bi bil tudi rad šel. Pa sem šele sedem let star in nihče mi ni povedal. Mati pa me spravijo v posteljo vsak večer ob osmih, bodisi poleti ali pozimi. V ponedeljek je bil konec počitnic in gospod učitelj so rekli, da so zadovoljni z menoj. Rekli so, da sem priden. Saj moram biti priden, ker grem vsak dan k obhajilu. ' Pa vseh nalog še dobro ne naredim. Mnogo napak je notri. Pa bom že pazil, da boste spoznali moj napredek. Videli boste, da nisem zastonj v obhajilni zvezi. Kajne, ljubi gospod misijonar, ljubi Bog me bo blagoslovil, če ga rad imam; jaz pa imam Jezusa rad iz celega srca. To mu vsak dan povem. Odkar ste odšli, samo enkrat nisem držal besede, da pojdem vsak dan k sv. obhajilu. Pa ne bodite hudi, nisem bil sam kriv. Šel sem zgodaj v cerkev. Pa ni bilo svete maše. Bil je pogreb in zame se ni nihče brigal, ker sem še majhen. Janezek, moj večji brat, je tudi v obhajilni zvezi v prvi stopnji kakor jaz. Jaz sem ga nagovarjal. To me zelo veseli, ker vem, da je Jezušček vesel, če pride mnogo otrok vsak dan k sv. obhajilu. Doma skoraj nič več nisem poreden. Ali atek so večkrat hudi na mene, ker pri mizi ne morem mirno sedeti in ker se prepiram s Tildico. Hoteli so me s šibo natepsti, pa me vendar niso. Saj me gotovo ne bodo več, ker sem že velik. Peter. STRIČKOVA ZBIRKA Otroci, ali veste, kaj je to kriza? Po baše bi se to reklo lepo po domače: De-darja ni! Ali ga res ni? O, ga je, pa še mnogo. Samo pri tistih ne, ki ga najbolj rabijo in tudi radi kaj v dobre namene dajo. Tudi otroci zdaj nimajo denarja. Pa nekateri so vendar marljivi in štedijo dinarčke in potem pošljejo stričku za misijone. Tako je striček dobil v zadnjem času od sledečih pomoč za pogančke in zamorčke: Gajšek Valter, Celje 20 Din; Katka Letnar, Homec 10; Ernest Obenvalder, Domžale 10; male pomožne misijonarke iz I. a mešč. razreda v Lichtenthurnu v Ljubljani 40 Din za črne sestrice in bratce; otroci iz otroške bolnice v Ljubljani so zbrali stričku Matičku za godovno darilo 60 Din za odkup poganske deklice Marije. Ne bo še konec mraza! Modne čepice, šale, moške in ženske puloverje in vestje, otroške vestje in oblekce vseh velikosti dobite v veliki izbiri pri CILKI ZAJC, strojno pletenje, Groblje Solidne cene! (Društveni dom) pni Domžalah. Najboljše blagoI ................................................................................................................... 3 Pri nakupu blaga za obleke se Vam izplača vožnja v ako pri tvrdki R. Miklauc nakupite blaga za Vas in za Vašo družino, kjer imate veliko izbiro modnih kamgamov in sukna za moške, finega svilenega, volnenega in pe-rilnega blaga za ženske obleke in plašče ter blaga za osebno in posteljno perilo po priznano nizkih cenah. Ljubljano, ★ R. MIKLAUC »PRI ŠKOFU« LJUBLJANA Lingarjeva ulica 3 Pred škofijo Tvrdka obstoja že preko 60 let. iiiiiiiiiiiimHiiiiiiiiiuiiiiMHiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiidiiiiiiiii...................................................................................................................................mi.............. Kako je to lepo od njih. — Vsem se najlep-' še zahvaljuje striček. UGANKE Pravilno so rešili uganko v zadnji števil-" ki, ki se glasi: Sveti Matija led razbija, če; ga pa ni, ga naredi, sledeči otroci: Lovren-ček Skrabar, Mici in Pavla Jezernik, Danica Cerar, vsi iz Domžal; Francka Skok,-Mengeš; Micka Lah, Vodice; Katka Letnar,-Homec; učenci 4. oddelka šole v Cemšeni-ku; Podgoršek Anton, Koseze; Mihelca Stupica, Podrečje; Javoršek Ivan, Moravče; Mimi in Joško Šarc, Vrba; Lonica in Jožica Jeraj, Turnše; Vinko in Lojzek Lavrinc, Peče; Marica Rode, Rodica. — Izžrebani so bili in dobijo za nagrado Misijonski koledar: Lovrenček Skrabar in Pavla Jezernik iz Domžal ter Mihelca Stupica it-Podrečja. Drugi pa drugikrat. Uganka Posvet 345 — Matija 34 — Polje 42 — Veža 32 — Francija 1. dobite v veliki izbiri blago za moške suknje, za ženske plašče, za moške in ženske obleke, dalje trikotažo, moško perilo ter vse ostalo manufakturno in galanterijsko blago v trgovini IK. SEHICt I MllL Prav tam dobite stalno sveže špecerijsko in kolonijalno blago, steklo in porcelan, železo in železnino, cement, premog in drugo po priznano nizki ceni. • • reg. zadruga z neom. zavezo — v lastni hiši Šutna 22 (blizu postaje) Sprejema hranilne vloge in jih obrestuje najugodneje. Vloge, vložene v gotovini po 1. juliju 1932, izplačuje na zahtevo vsak čas in v polnem znesku