Gustav Strniša
Uboga
Koliko je ie prestala, mnogo še prestala bo. Pa nikomur se ne smili, ta kar suje jo z roko, drugi jo celo obrca, tolče jo in se smeji. Kdor jo rani, jo odnese in jo orže med smeti.
Samo Joža, mali Joiek, jo je sooji mami dal, tiho se je k nji prijokal in se jezen hudoval:
zMamica, o mama moja! Glej jo, glej sirotico, bratec Milko jo je ranil, kaj pa zdaj bo z njo ? Jaz že ne pustim, da sama na smeieh ležala bi, d zadnjih dihih zapuščena konca tam čakala bil Bila nam je dobra, dobra, delala osem kratek čas, z nami rada je skakala in zabaoala je nash
Mamica ga potolaži:
»Deček moj, usmiljen si! Pa nesioa jo čenljarju, da ji krpo naredil Morda spet bo vsa oesela poskočila kot nekdaj, morda tiho občepela, čakala, da bo je kraj. Saj oam bila je res dobra, najsi jo je osak suoal, nikdar ni se maščeoala, če ji kdo je brco dal! Le žioahno se pognala dalje je v ta sončni svet, učasih hipno nagajala, okrenila sdoj polet. Zdaj pa osa je bolna, trudna, težka rana jo boli, brž ponesem jo d Ljubljano, tam zdrauilo se dobi. Če čeoljar je ne zakrpa, jo ozdraoil bo sedlar. Saj oam zoesto je služila, ta sirotica uboga, ta usnjena oaša — iogah
117