K osemdesetletnici g. notarja L. Svetca.
To bilo je, že davno bilo,
ko z drugi šel si z živo silo . . . Za Tabo vidim ozko gaz, ki čvrst si s hojo jo naporno med temo robstva neprodorno v vodilo zaoral za nas. Tla trftjapolna je in kamenita Ti noga merila neizpočita, a Ti si šel in mislil nikedar, kje trudno se telo Ti odpočije. Le to si upal, v tem si bil gotov, da narodu dan vstane krasen, nov, ko mu oznaniš evangelij sveti, • da vendar že mu blagotvorni žar prosvete, zlate svobode zašije in sme v vesoljstvu tudi on živeti . . . Prišel je zlati, svetli čas, prišel je prerojenja čas! Tedaj je pesem sveta zadonela, tedaj je lipa sveta zadehtela in narod, ki je spal, se vzpel je z mračnih tal. —•
»Ljubljanski Zvon" 8. XXVI. 1906.                                                                                     29
450
R. M.: K osemdesetletnici g. notarja L. Svetca.
Vzpel narod se je z mračnih tal v samozavesti mlad, jeklen v telesu, v srcu zlat. Sam v duši zlat in v žilah čil Radecki si slovenski bil, ko ste v tisočih taborili, ko ste v tisočih eden bili, ko čisti prapor je govoril Tvoj: za naše pravo srčno za menoj!
Za naše pravo srčno za Teboj
je šla mladost, šli resni so možaki
z zavestnimi in trdnimi koraki.
Uvidel si v teh bojnih časih,
da narod ta postane jak,
ki vcepil v materinskih glasih
že deci je življenja znak.
Na granicah so zablesteli
ponosni domi, domi beli,
ki mlada srca so objeli.
S tem kraj Cirila si in kraj Metoda
apostol tretji našega naroda . . .
Apostol tretji našega naroda, bleste se lasi Ti ko beli sneg, ki pal na poti je v življenja breg. A ta belina ni snega belina, to naša je slovenska zgodovina, ki nje nositelju je srebrno pero zarisalo jo na častitljivo glavo . . . In nihče nam ne vzame zgodovine in nikdar Svetec v njej nam ne izgine!
R. M.