IZ PLANINSKE ZALOŽBE Panoramski pogledi Julijske Alpe 360° Planinska založba Planinske zveze Slovenije obvešča, da je na voljo izjemna in inovativna knjižica «Panoramski pogledi Julijske Alpe 360°«. Gre za knjižico, ki je zasnovana kot priročna zloženka žepnega formata z barvnimi fotografijami panoramskih pogledov z 24 vrhov Julijcev. Slike so označene z imeni vrhov in njihovimi višinami. Knjižica je namenjena vsem ljubiteljem gora, hkrati pa je tudi delo, ki razkriva slovenske vršace z drugačne perspektive. Panoramske fotografije namreč kažejo nov obraz gora, zato se nam ob ogledu fotografij zdi, da smo na novo odkrili najbolj prepoznavne ikone slovenskega gorskega sveta. 3 *»rtei eocLiB, IUUISKE alpe 360' Knjižica Panoramski pogledi Julijske Alpe 360° je izšla pri Društvu za panoramsko fotografijo. Naslednje knjižice - Panoramski pogledi Karavanke 360°, Panoramski pogledi Kamniško-Savinjske Alpe 360°, ... pa bodo izšle pri Planinski zvezi Slovenije. Cena knjižice je 19,90 € (DDV je vključen v ceno). Podatki o knjižici: • 24 izbranih 360° panoram vrhov Julijskih Alp; • Več kot 1500 označitev vrhov ter ostalih pomembnih točk • GPS koordinate • Prikaz vseh štirih strani neba in vmesnih stopinj • Format: 21 cm x 10 cm (odprt format 82 cm x 10 cm), št. strani: 52 + ovitek • Material: plastificiran papir • Vezava: mehka Knjižica je vložena v plastični etui • Več informacij dobite na: www.panoramski-pogledi.si AKCIJA -50 % POPUST Iveri' z Grintovcev, Vlasto Kopač Za branje v poletnih dneh vam je Planinska založba pripravila knjigo Iveri z Grintovcev, avtorja Vlasta Kopača. V knjigi, ki jo je bogato opremil s svojimi izrednimi ilustracijami, nam radoživo pripoveduje zgodbe o nekdanjih časih in ljudeh na južnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. S svojim raziskovanjem arhitekturnega, etnografskega, zgodovinskega in jezikovnega izročila nam je ohranil neprecenljive dragocenosti. Umetnine, ki jih je ustvarjal »iz čistega veselja«, pa v svoji popolni ubranosti z dušo slovenske pokrajine ostajajo v zakladnici naše kulture. Akcija velja od sredine julija do sredine avgusta vam je po znižani ceni Informacije in naročila: • Planinska zveza Slovenije, Planinska založba, Dvorakova ulica 9, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana tel.: 01 / 43 45 684, fax: 01 / 43 45 691 el. naročila: planinska.zalozba@pzs.si ali preko spletnih strani PZS: www.pzs.si • Slovenski planinski muzej, Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana Tel. (0)8 380 67 30, Fax: (0)4 589 10 35, E: info@planinskimuzej.si Tina Leskošek UVODNIK Koliko gore se zdržijo? Poletje je tu in z njim tudi najprimernejši čas za večdnevne ture v gorah. Na teh podvigih smo ponavadi zelo veseli planinskih koč, ki nam nudijo zavetje, posteljo in hrano, tam si lahko posušimo mokra oblačila ter naslednji dan spočiti nadaljujemo pot. Malokrat se vprašamo, koliko stvari potegne za seboj naš obisk v koči. Mi le plačamo in gremo. Če bi bile stvari v naših kočah urejene, bi bilo to pravzaprav tudi dovolj, a na žalost niso. Z večanjem števila obiskovalcev v gorah in vse večjo ponudbo v kočah je pritisk na okolje vedno večji in ekološka problematika vedno bolj pereča. V visokogorju večina koč še vedno deluje precej po domače. Greznice se na koncu sezone povečini spraznijo v kotanje blizu koč, kar je velik nenadzorovan vnos fekalij v občutljivo okolje. Stvari se počasi obračajo na bolje, saj ima vse več koč čistilne naprave. Vendar so ti ekološki ukrepi lahko dvorezen meč. Čistilne naprave zahtevajo električno energijo, ki jo z obnovljivimi viri težko proizvedemo. Kako se ob tem izogniti povečani porabi nafte in hrupu agregatov? Bi bilo morda najceneje, najpreprosteje in tudi za naravo najbolje vse fekalije odpeljati v dolino? Planinskim društvom koče prinašajo dobiček (nekatere so pri zaslužku precej skromne, spet druge so zlata jama). Filter za vodo bi na primer v marsikateri koči sicer zagotovil pitno neoporečno vodo, vendar prodaja plastenk s pijačo enostavno prinese veliko prihodkov - pa tudi veliko odpadkov. Ker je željo po zaslužku praktično nemogoče izključiti, bi morali v gorah postaviti jasna pravila in izvajati redni nadzor. Dokler bo ekološka naravnanost prostovoljna in ne obvezna, se bodo stvari še naprej odvijale po liniji najmanjšega odpora. Za to ne gre kriviti zaposlenih v kočah, ki povečini trdo delajo in skušajo po najboljših močeh zadovoljiti potrebe obiskovalcev, temveč planinska društva, ki premalo sredstev namenijo za okolju prijazno delovanje koče. Če iščemo krivca za onesnaževanje gorskega sveta, moramo pomesti tudi pred svojim pragom. Kjer je povpraševanje, tam je ponudba, pravijo. Povpraševalci smo v tem primeru obiskovalci planinskih koč. Dvakrat bi morali razmisliti, preden nas zmoti skromna ponudba hrane in ostalega udobja v kočah. Z večjim udobjem in bogatejšo ponudbo se povečajo tako stroški kot pritisk na okolje. Ne dvomim pa, da bi se marsikatero malenkost, ki bi naredila kočo obiskovalcem prijaznejšo, dalo urediti brez dodatnih posledic. Planinska zveza Slovenije uvaja posebno priznanje za koče, ki bodo s svojim celokupnim delovanjem čim manj negativno vplivale na okolje. Namen je dober, vendar moramo vedeti, da ne gre skupaj z željo po povečanju števila obiskovalcev. Gorski svet ima namreč določene kapacitete, „nosilnost" mase ljudi, ki se tam še lahko zadržuje in hkrati minimalno vpliva na okolico. Poleg širnih notranjskih gozdov so Alpe še zadnje prebivališče divjine pri nas. K izboljšanju trenutnega stanja je treba pristopiti s premišljenimi dejanji in postaviti vrednost narave pred osebni dobiček. Vsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 do danes na www.pvkazalo.si od 1949 do lanskega letnika v formatu pdf. UVODNIK 1 Koliko gore še zdržijo? Tina Leskošek TEMA MESECA 4 Kako planinske koče v visokogorju vplivajo na okolje? Stališče PZS do okoljske problematike visokogorskih postojank Drago Dretnik TEMA MESECA 6 Gorskemu okolju prednost pred gospodarskim dobičkom Okoljevarstvena problematika planinskih postojank na območju TNP IgorZakotnik TEMA MESECA 10 Rastlinska čistilna naprava Rešitev problema komunalnih odpadnih voda v gorah? Iztok Ameršek, TadejMezek TEMA MESECA 13 Kakšno je stanje v slovenskem visokogorju? Način ravnanja z energijo in odpadki v nekaterih kočah Mateja Komac, Tina Leskošek INTERVJU 16 Gore so nam posodili naši otroci Pogovor z Mitjem Koširjem Marjan Bradeško CENTRALNE ALPE 20 Mogočna gora nad bleščečimi ledeniki Monte Disgrazia Vladimir Habjan NATEČAJ ZA KRATKO ZGODBO 24 Triptih Skrivnost iz dnevnika Denis Ž. 28 Kralj slovenskih gora Triglav Bor Šumrada OPISI 33 Triglav, iz doline Vrat Bor Šumrada 33 Triglav, s Pokljuke Bor Šumrada 35 Triglav, iz Zadnjice preko Plemenic Bor Šumrada 35 Triglav, Slovenska smer v Steni Bor Šumrada 37 Grossglockner, iz Kalsa skozi dolino Ködnitztal ali Teischnitztal Andrej Trošt 37 Grossglockner, z juga skozi dolino Leitertal Andrej Trošt 39 Grossglockner, preko ledenika Pasterze Andrej Trošt 39 Grossglockner, po grebenu Stüdlgrat Andrej Trošt 41 V osrčju Nacionalnega parka Visoke Ture Grossglockner/Veliki Klek Andrej Trošt VTISI 45 Naj pokliče nekdo, ki si je samo zvil gleženj ... Prvi dan dežurstva zdravnice in gorske reševalke na Brniku Alenka Klemenčič DAN SLOVENSKIH PLANINCEV 48 V objemu Slovenskih goric in gostoljubnih planincev Zdenka Mihelič GOST FILMSKEGA FESTIVALA 50 Alpinist, ki skrbi za gorniško kulturno dediščino Pogovor z Johnom Porterjem Mire Steinbuch RAZMIŠLJANJA 53 Moč ranega jutra Marjan Bradeško IZ ZAPRAŠENIH ČASNIKOV 54 Zgodba o konju, ki je padel v brezno Iznajdljivi kmetje na reševalni akciji SPOMINI 56 Dr. Tone Wraber Irena Breščak OBLETNICE 58 Iz "letečega kozolca" in "sinje ptice" v helikopter Osem desetletij poslanstva celjskih gorskih reševalcev Mateja Jazbec VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI 60 Padavinsko revna in sončno bogata Vreme in razmere v gorah v meteorološki pomladi 2011 Miha Pavšek in Gregor Vertačnik VARSTVO NARAVE 62 V zeleni podrasti neopazna lepota orhidej Gozdne vrste močvirnic Dušan Klenovšek ALPINISTIČNA TEHNIKA 63 Osnovne metode pomoči soplezalcu Tadej Debevec, Aljaž Anderle 66 NOVICE IZ VERTIKALE 67 NOVICE IZ TUJINE 68 PISMA BRALCEV 68 LITERATURA 71 PLANINSKA ORGANIZACIJA planriskivESTNiK REVIJA ZA LJUBITELJE GORA IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 111. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 87, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.sl www.planinskivestnik.com ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Emil Pevec (tehnični urednik), Marjan Bradeško, Marta Krejan, Andrej Mašera, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič ZUNANJA SODELAVKA: Tina Leskošek LEKTORIRANJE: Mojca Volkar Trobevšek, Mojca Stritar, Katarina Marin Hribar GRAFIČNA PRIPRAVA: Repro studio Schwarz, d. o. o. TISK: Schwarz, d. o. o. NAKLADA: 5900 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali po telefonu 080 1893 24 ur na dan. Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 34 EUR, 58 EUR za tujino, posamezna številka 3,40 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS in Javna agencija za knjigo RS. Fundacija za šport FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Triglav - kralj slovenskih gora FOTO: DAN BRIŠKI «C MODRA ŠTEVILKA 08018 93 ) NAROČANJE 24 UR NA DAN Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje po gorah po navodilih iz te revije. Množica obiskovalcev v visokogorskih kočah vpliva na okolje bolj, kot se tega zavedamo; Prešernova koča na Stolu. foto: oton naglost Gorski svet Slovenije je edinstveno lepa krajina, ki pa ji zaradi masovnega turizma in klimatskih sprememb grozi, da se bo sožitje med naravo in kulturo premaknilo iz krhkega ravnotežja. Zato moramo storiti vse, da bi uskladili potrebe prebivalcev in obiskovalcev tega sveta z občutljivim alpskim ekosistemom ter ohranili mirne kotičke za prvobitno rastlinstvo in živalstvo. Pri tem imajo pomembno poslanstvo in obenem odgovornost planinska društva, saj so predvsem njihove koče v visokogorju edini objekti, ki nudijo obiskovalcem oskrbo in zatočišče. Večina koč, ki ležijo nad 1500 metri, se nahaja na okoljsko občutljivih območjih, opredeljenih kot narodni park in druga zaščitena območja. Zato je še kako pomembno, da so vplivi teh objektov na okolje čim manjši. Smo torej pred dilemo - v gore zahaja vedno več ljudi, kar je tudi interes lastnikov in oskrbnikov planinskih koč, saj se s tem povečuje prihodek. Na drugi strani pa naj bi bilo z okoljevarstvenega vidika obiskovalcev čim manj. Kako torej uskladiti tako nasprotujoči si dejstvi? Obstaja le ena možnost, ki temelji na naslednjih ukrepih: - v visokogorju ne gradimo novih koč in poti (razen nadomestnih gradenj), - obstoječe koče obnavljamo z vgradnjo okolju prijaznih materialov, tehnologij in sistemov, - pri obratovanju koč moramo poleg gospodarskih ciljev vedno upoštevati tudi okoljske zahteve in pogoje. Z doslednim upoštevanjem teh ukrepov ter posodabljanjem koč s sredstvi, ki jih društva pridobijo z večjim obiskom koč, obogatenimi z državno in evropsko pomočjo, je možno vplive koč na okolje kljub povečanemu obisku celo zmanjšati. Pomembno vlogo pri tem pa imata tudi informiranje in osveščanje obiskovalcev. OSKRBA KOČ Z ENERGIJO Koče v visokogorju se praviloma ne morejo priključiti na javno infrastrukturo pitne ali odpadne vode in električnega omrežja. Zato so prepuščene same sebi, da se oskrbijo s potrebno energijo in vodo ter očistijo svoje odpadne vode. Izbrati pa morajo take sisteme, da čim manj vplivajo na občutljive gorske ekosisteme. Oskrba koč z energijo je ključnega pomena za njihovo obratovanje in nadaljnji obstoj. Izkoristiti je treba vse razpoložljive vire. Vsekakor je najelegantnejša rešitev priključek na javno omrežje, toda večina denimo triglavskih koč te možnosti nima. Zato se moramo ozirati na energijo sonca, vetra in vode. Fotovoltaične naprave za proizvodnjo električne energije so vedno bolj izpopolnjene. Na številnih obnovljenih kočah v Alpah so na osončene strani namestili kolektorje za ogrevanje vode ali zraka. Nekatere koče v Italiji uporabljajo vetrnice s ploščami namesto klasičnih krakov, ki so manj občutljive na nenadne sunke ali viharje. Če pa je v bližini koče izvir ali potok z zadostno količino vode, je majhna vodna elektrarna okolju nadvse prijazna rešitev. Za shranjevanje viškov 99 V gore zahaja vedno več ljudi, kar je tudi interes lastnikov in oskrbnikov planinskih koč, saj se s tem povečuje prihodek. energije so baterije še vedno nepogrešljive, vendar z želatinastim in ne tekočim elektrolitom. Vsi zgoraj našteti sistemi so le podporni elementi oskrbe z energijo. Predvsem večje koče potrebujejo glavni vir, ki dobavlja energijo tudi tedaj, ko sonca ali vetra ni več dni. Do sedaj so na naših kočah to bili (in so še) predvsem agregati na plinsko olje. Zaradi številnih motečih vplivov na okolje, kot so hrup, smrad, slabi izkoristki, nevarnost razlitja olja in znatne emisije toplogrednih plinov, jih bo treba opuščati hitreje kot do sedaj. Nadomeščajo jih okolju prijaznejši motogeneratorji, ki kot pogonsko sredstvo izkoriščajo rastlinsko olje in istočasno proizvajajo električno energijo ter toploto. PiTNA VODA Oskrba koče z vodo je odvisna od možnosti v njeni okolici - ali je to izvir, površinska voda, deževnica ali snežnica. Le redko je voda tako čista, da jo lahko neobdelano uporabimo za pitje. V večini primerov jo moramo pred uporabo dez-inficirati, najpogosteje z obsevanjem z ultravijolično svetlobo. Čeprav je metoda enostavna in naprava ni draga, j o v naših kočah zelo malo uporabljamo. ODPADNA VODA Čistilne naprave za odpadne vode so v zadnjih letih postale standardna oprema sodobne koče. Sistemov čiščenja je veliko, biti pa morajo prilagojeni specifičnim razmeram na koči. Zato ne moremo serijsko postavljati določenega tipa čistilnih naprav in pri tem ne upoštevati velikosti koče, razmer v okolici, števila obiskovalcev, sezonskega obratovanja in drugih pomembnih vplivov. Okoli 30 naših koč je že opremljenih z biološkimi čistilnimi napravami za odpadne vode, kar pa je komaj 20 odstotkov skupnega števila. PROJEKTi PZS ZA VAROVANJE OKOLJA Smernice za okoljevarstvene sisteme na planinskih kočah - načrtovanje, izgradnja, obratovanje, vzdrževanje Smernice so rezultat analize delovanja sistemov za oskrbo z energijo, oskrbo s pitno vodo, ravnanjem z odpadno vodo in z drugimi odpadki na sto planinskih kočah v Alpah. Projekt je financiralo deset planinskih organizacij, devet dežel, dve ministrstvi in en investicijski fond iz šestih alpskih držav. Pri njem je aktivno sodelovala tudi PZS. Napotki in navodila iz smernic so dragocen pripomoček pri odločitvah, kako posodobiti naše planinske koče, da bodo obratovale s čim manjšimi stroški in pri tem čim manj obremenjevale okolje. Znak za okolju prijazno kočo V letošnjem letu PZS pričenja projekt podelitve posebnega znaka oziroma cer- tifikata kočam, ki s svojim celokupnim delovanjem čim manj obremenjujejo okolje. Enak sistem preverjanja imajo planinske zveze Nemčije, Avstrije in Južne Tirolske že nekaj let in ugotavljajo, da so koče s pridobitvijo tega priznanja prepoznavnejše in bolj obiskane. Planinska zveza načrtuje še nekatere druge projekte, ki ne pomenijo neposrednega varovanja okolja, brez dvoma pa vplivajo nanj. To je na primer akcija nudenja živil in jedi v kočah, ki so pridelana na bližnjih kmetijah, planšarijah ali pri lokalnih pridelovalcih. SKLEPNE MiSLi Planinske koče so kot svetilniki v gorah, katerih sij oziroma opozorilo seže do nižin. Napake na 2000 metrih imajo za mnogokratnik večji in dolgotrajnejši negativni učinek kot enake napake v dolini. Samo pomislimo na onesnaženje nižje ležečih virov pitne vode s fekalijami iz koč, onesnaženje z razlitim oljem in podobno. Sanacija okolja zaradi razlitih 1000 litrov plinskega olja, ki ga je moral odvreči helikopter med prevozom na neko kočo v Avstriji, je stala 300.000 EUR! Znanje, da preprečimo takšne okolj-ske nesreče, je na razpolago in nekateri primeri dobre prakse tudi. Naša naloga je, da jih prepoznamo in pri naših kočah tudi uporabimo. O Večino visokogorskih koč oskrbuje helikopter; Kranjska koča na Ledinah. foto: miha pavšek TEMA MESECA Gorskemu okolju prednost pred gospodarskim dobičkom Okoljevarstvena problematika planinskih postojank na območju TNP & Igor Zakotnik Kredarici deloma zagotavlja elektriko vetrnica foto: franci horvat Danes na območju zavarovanega območja Triglavskega narodnega parka (TNP) stoji sedemintrideset planinskih koč, ki imajo pestro zgodovino. Prva postojanka - na Ledinah pod Triglavom - je bila zgrajena leta 1871, večji razmah postavljanja planinskih zavetišč pa sega v obdobje preloma iz 19. v 20. stoletje. To je bil čas razvoja planinskega turizma in tudi prizadevanj slovenskih planincev (Slovenskega planinskega društva) za ohranitev slovenske podobe gora pred močnim nemško-avstrijskim vplivom (Kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva in Avstrijski turistični klub). V času po drugi svetovni vojni so bile vse starejše koče povečane in posodobljene, zgrajene pa so bile tudi nove. Umestitev postojank je izhajala iz različnih lokacijskih kriterijev, tako da so postavljene na koncu alpskih dolin, na grebenih, sedlih in pod gorskimi vrhovi, ob le-deniških jezerih, na pašnih planinah in gorskih razpotjih. Njihov namen je bila zagotovitev hrane, zavetja in prenočišča, pa tudi "prestižna" ohranitev slovenske pripadnosti gora. STANJE Planinske postojanke v TNP so neenakomerno razporejene, zgoščene so predvsem na območju osrednjih Julijcev ("triglavske postojanke") in ob vršiški (Ruski) cesti. Mikrolokacija nekaterih koč je problematična, saj so neposredno izpostavljene snežnim plazovom, skalnim podorom ali sunkom močnih vetrov. Z vidika varstva okolja so najbolj sporne postojanke v neposredni bližini vodnih virov, visokogorskih jezer in vodotokov. Arhitekturno oblikovanje koč je bilo podrejeno predvsem ozko funkcionalnemu, izbor gradiv in izvedba pa stroškovnemu vidiku. Vse do de- vetdesetih let prejšnjega stoletja so na obstoječih postojankah izvajali posege, ki so predvsem povečevali zmogljivosti in udobje. Na področju varstva okolja je do sprememb prišlo v zadnjih petnajstih letih ob skupnem prizadevanju TNP, Planinske zveze Slovenije in posameznih planinskih društev. Prenehali so povečevati prenočitvene zmogljivosti, dizelske agregate zamenjujejo z drugimi energetskimi viri (fotovoltaiko, vetrnicami), več je suhih stranišč, odpadke odvažajo v dolino, kjer perejo tudi umazano posteljnino, urejeno pa je bilo tudi skupno vzletišče za helikoptersko oskrbo planinskih koč na Rudnem polju. PROBLEMATiKA Kaj so največje grožnje okolju, ki jih povzroča dejavnost planinskih postojank? Za alpski prostor je značilno, da prihaja do večje gostote obiskovalcev v omejenem časovnem obdobju na relativno majhnem prostoru, ki je doživlj ajsko privlačen, a tudi izjemno ranljiv. Z velikim obiskom se pritiski na gorski svet stopnjujejo - neposre- dni vplivi se kažejo v uničenju travne ruše, povečani zbitosti in eroziji tal, onesnaženju tal, podtalja in voda, emisiji plinov, smradu, hrupu, odvrženih odpadkih, posredni vplivi pa v onesnaženju vodnih virov, obremenjevanju habitatov ter ogrožanju posameznih živalskih in rastlinskih vrst. S kumulativnostjo vplivovje mogoče oceniti, da so meje nosilne sposobnosti na posameznih vplivnih območjih planinskih postojank (Kredarica, Krnska jezera, Triglavska jezera) presežene. Javni zavod TNP redno spremlja delovanje planinskih postojank. Zadnji sistematični popis stanja pri vseh kočah v parku, ki je zajel podatke o oskrbi z vodo in oceno njene dnevne porabe, energetsko oskrbo, ravnanje z odplakami in odpadki ter oskrbovanje koč, je bil opravljen leta 2006, evidentirane pa so tudi spremembe do leta 2010. ODPADNE VODE Julijske Alpe so apneniško gorstvo z zakraselim površjem in skromno samočistilno sposobnostjo, tako da onesnažena voda v kratkem času doseže vodne vire, ki so neprecenljivi za oskrbo dobršnega dela Slovenije. V planinskih postojankah odpadne vode nastajajo z uporabo sanitarij, med kuhanjem, pranjem in čiščenjem. Posamezne koče so zmanjšale količino odpadnih vod s suhimi stranišči, varčnimi aparati in večjo uporabo lastne posteljnine. Čiščenje odplak je bolj izjema kot uveljavljena praksa. Le sedem postojank (Poštarski dom na Vršiču, Dom na Ko-mni, Aljažev in Šlajmerjev dom v Vratih, Dom dr. Klementa Juga v Lepeni, Koča 99 Nesprejemljivo je, da za postojanke, ki so enostavno dostopne s cesto in priključene na elektroenergetsko omrežje, ni niti načrtov za čistilne naprave. na planini Razor in Planinska koča na Uskovnici) ima zgrajene čistilne naprave, ostale pa imajo urejene pretočne greznice ali ponikovalnice in v manjšem številu tudi vodotesne greznice na praznjenje. Posebej zaskrbljujoče je, da se ne rešuje stanja pri najbolj obiskanih postojankah, ki so hkrati tudi največja grožnja onesnaženja vodnih virov. Pred letošnjo poletno sezono bo zgrajena čistilna naprava pri Koči pod Bogatinom, pripravljena je projektna dokumentacija za Pogačnikov dom na Kriških podih, aktivnosti pri iskanju ustreznih rešitev potekajo tudi za Kočo pri Krnskih jezerih in Gomiščkovo zavetišče na Krnu. Pri reševanju čiščenja odplak koč pri Triglavskih jezerih in pri izviru Soče je kljub drugačnim dogovorom precej samovolje. Ob zavedanju, da morajo čistilne naprave ustrezati specifičnim, tudi skrajnim razmeram (visoki nadmorski višini, nizkim temperaturam, sezonskemu delovanju, velikim nihanjem pri obremenitvah), pa je nesprejemljivo, da za postojanke, ki so enostavno dostopne s ceste in priključene na elektroenergetsko omrežje, sama gradnja čistilnih naprav pa ne predstavlja gradbeno in ureditveno zahtevnega posega (npr. Koča pri izviru Soče, Koča pri Savici, postojanke ob vršiški cesti), ni niti načrtov. Skladno z operativnim programom za obdobje 2005-2017, sprejetim na podlagi direktive Sveta Evropske skupnosti 91/271/EEC o čiščenju komunalne odpadne vode, je treba Mreža planinskih postojank v Triglavskem narodnem parku najkasneje do konca leta 2015 zagotoviti odvajanje in čiščenje komunalnih vod za vse, tudi posamezne stavbe, ne glede na nadmorsko višino. ENERGETSKA OSKRBA Polovica koč je priključenih na javno elektroenergetsko omrežje. Ostale uporabljajo plin, še vedno pa je kar nekaj bencinskih ali dizelskih agregatov, ki so okolju resna grožnja. Poleg hrupa, smradu in plinov je stalno prisotna nevarnost izlitja goriva in maziva pri skladiščenju, obratovanju in transportu. Velika večina koč se ogreva z drvmi. Usmeritev je zmanjševanje standarda koč, izboljšanje njihovih toplotnih izolacijskih lastnosti, uporaba energetsko varčnih aparatov in zamenjava dizelskih agregatov z okolju prijaznimi energetskimi viri (soncem, vetrom, plinom). OSKRBOVANJE KOČ, RAVNANJE Z ODPADKi iN HRUP Način oskrbovanja je povezan z dostopnostjo koč. V visokogorju prevladujejo helikopterska oskrba in tovorne žičnice, v preteklem letu pa je bila ponovno preizkušena nošnja s konji. Sredogorske in nižje ležeče postojanke se oskrbujejo z avtomobili in traktorji po obstoječi mreži prometnic. Največ negativnih vplivov predstavljajo hrup, smrad in izpušni plini kot motnje za živalski svet, potencialna nevarno pa je tudi razlitje goriv in maziv. Pot odpadne vode iz koč je povečini neznana (Planina pri Jezeru). foto: irena bertoncelj Še vedno prisotno pranje perila - Koča pod Bogatinom foto: arhiv tnp Problematični so posegi v prostor zaradi nadelave novih ali širitve obstoječih traktorskih poti. Prednostno usmeritev predstavljajo zmanjšanje udobja in ponudbe ter s tem manjši obseg oskrbovanja, preveritev možnosti nošnje s konji, določitev režima na traktorskih poteh in racionalizacija helikopterskih letov znotraj predpisanih koridorjev. Iz večine koč trdne odpadke zbirajo in odvažajo v dolino. Pri posameznih postojankah so deponije odpadkov, ponekod smeti sežigajo. Pomembna sta tudi evidentiranje in saniranje še pre- ostalih starih odlagališč v okolici koč. Na območju postojank je hrup povezan z delovanjem agregatov, helikopterskimi prevozi, glasbo, množičnim obiskom ali prireditvami. USMERiTVE UPRAVLJAVCA ZAVAROVANEGA OBMOČJA Planinska društva so pri gospodarjenju postojank pred pomembno odločitvijo - ali nadaljevati dosedanji pristop z vzdrževanjem obstoječega stanja in stalnimi prezidavami ali začeti z vlaganjem v energetsko racionalno in okoljevarstveno nadgradnjo obstoječih koč. Prva prava priložnost se ponuja pri načrtovanju -umestitvi in projektiranju - nadomestne koče na Doliču, ki bi lahko postala vzorčni primer planinske postojanke. Zaradi tega bi se morala v proces pridobivanja strokovnih rešitev poleg planinskih društev dejavno vključiti tudi PZS s strokovnjaki in upoštevati primere dobre prakse v Alpah. Načrtovanje, gradnja in Odpadki, odvrženi ob rušitvi starega in gradnji nadomestnega "gospodarskega"objekta na Komni, tudi po osmih letih niso odstranjeni. foto: arhiv tnp Po sezoni izpraznjena greznica - izpust gošče z vsemi "dodatki" pri koči na Doliču. FOTO: ARHIV TNP upravljanje postojank zahtevajo poglobljena strokovna znanja ne samo z vidika tehnične korektnosti in gospodarnosti, temveč tudi z vidika odgovornosti do gorskega okolja, etičnih načel in vizije vzdržnega razvoja alpskega prostora. Koče imajo različne zmogljivosti - od nekaj skupnih ležišč do več sto postelj, odprte so vse leto ali nekaj poletnih mesecev, število obiskovalcev je različno - odvisno od vremenskih razmer, ciljnih namer in tudi urejenosti koče same. Negativnih vplivov ni mogoče v celoti preprečiti, jih je pa seveda treba omiliti. Več naporov je treba usmeriti v vzgojo in izobraževanje ter ozaveščanje obiskovalcev o pomenu in občutljivosti teh visokogorskih ekosistemov. Z vidika varstva in upravljanja zavarovanega območja je treba obiskovalce usmerjati v manj obremenjena in manj ranljiva območja. Gradnja novih postojank ni dopustna. Nadaljnji pomemben korak bo treba storiti pri samoomejevanju udobja. Razvoj postojank v smeri hotelskih ali gostilniških uslug ter pojmovanje koč kot končnega cilja obiskovalcev sta nedopustna. Postojanke se morajo vrniti k skromnejšemu standardu in ponudbi, kar bo prispevalo tudi k njihovemu racionalnejšemu oskrbovanju. 99 Razvoj postojank v smeri hotelskih ali gostilniških uslug ter pojmovanje koč kot končnega cilja obiskovalcev sta nedopustna. V kočah je treba stremeti k zmanjšanju porabe vode (suha stranišča, varčne pipe, pranje perila v dolini) in energije (toplotna izolacija koč, varčni aparati, avtomatska stikala), uporabi naravi prijaznih energetskih virov, zmanjšanju obsega odpadkov (ločevanje odpadkov, njihovo zbiranje, stiskanje in odvoz v dolino) in učinkovitemu ravnanju z odpadnimi vodami (uporaba razgradljivih čistilnih sredstev, lovilci maščob in olj, vodotesne greznice, čistilne naprave, odvoz blata v dolino). Marsikaj je mogoče postoriti tudi z ureditvijo neposredne okolice koč. Gorsko okolje mora imeti nesporno prednost pred gospodarskim dobičkom. Planinske postojanke morajo služiti temeljnemu poslanstvu in ne poslu. O Rastlinska čistilna naprava na planini Razor (ograjeni bazeni na sliki desno od staje). foto: iztok ameršek V ranljivem gorskem svetu, kamor danes zahaja čedalje več ljudi, ki se v planinskih kočah nastanijo ali pa le oddahnejo, je problematika nastalih komunalnih odpadnih voda precej aktualna. Še posebej ob planinskih kočah, kjer se v neposredni bližini nahajajo visokogorska jezera, saj jih odpadne vode iz koč lahko dosežejo in tako vplivajo na njihovo ekološko stanje. Zaradi ostrejših zahtev ter evropskih direktiv za zaščito in varovanje površinskih in podzemnih voda postajajo vse zanimivejši sistemi, ki so učinkoviti, enostavni, stroškovno nezahtevni, predvsem pa okolju prijazni in nudijo trajnostno rešitev problema čiščenja komunalnih odpadnih voda. V zadnjem obdobju je veliko govora o nujnosti namestitve bioloških čistilnih naprav ob planinskih kočah. Trenutno ima večina koč klasične eno- ali dvoprekatne greznice, katerih vsebina se neredko prazni v njihovi bližini. Padavine nato poskrbijo za izpiranje in dokončni "odvoz" te vsebine bodisi v kraško podzemlje bodisi v bližnje vodne vire. Zavedati se moramo, da biološka čistilna naprava problema čiščenja komu- nalnih odpadnih voda ne reši v celoti: v njej potekajo le procesi usedanja in delne razgradnje organskih snovi, še vedno pa iz nj e preko preliva izteka voda, ki je bogata s hranili (fosfati in dušikom). Slednja slu-žij o kot vir organskih snovi (gnojil) za rast rastlin. Zato v visokogorju in ob vodnih virih biološka čistilna naprava kot taka ne omogoča za naravo vzdržnega sistema čiščenja odpadnih voda. RASTLiNSKA ČiSTiLNA NAPRAVA (RČN) Med čistilne sisteme, ki rešijo tudi problem presežka hranil, sodijo rastlinske čistilne naprave, ki s fizikalnimi in biokemijskimi procesi posnemajo samočistilno sposobnost naravnih sistemov, natančneje močvirij. Močvirja so znana po tem, da imajo precej višjo samočistilno sposobnost vode v primerjavi z ostalimi ekosis-temi. Komunalna odpadna voda se v RČN očisti do te stopnje, da so vrednosti hranil v izstopni vodi (na prelivu) zanemarljive. Od ostalih možnosti za čiščenje odpadnih voda so glavne prednosti uporabe RČN: - za delovanje običajno ne potrebuje električne energije in lahko pokvarljivih mehanskih delov (npr. črpalke), - je okolju prijazna, saj omogoča tudi terciarno čiščenje odpadnih voda (odstranjevanje dušikovih in fosforjevih spojih), - odstranjuje tudi patogene mikroorganizme,1 - deluje tudi po daljšem obdobju ne-uporabe brez vmesnih potreb po vzdrževanju, - omogoča vezavo toplogrednih plinov (predvsem ogljikovega dioksida) zaradi rasti rastlin, ki se jih nato lahko bodisi kompostira bodisi odstrani. Človeku nevarni mikroorganizmi. DELOVANJE RASTLiNSKE ČiSTiLNE NAPRAVE Osnovni princip delovanja RČN je, da odpadno vodo vodimo preko serije različnih prekatov, voda pa se med svojim zadrževanjem zaradi številnih bioloških in kemijskih procesov očisti. Vir odpadne vode najprej vodimo preko večprekatne-ga (primarnega) usedalnika, ki služi za usedanje grobih delcev. Že tu se pričnejo procesi razgradnje (voda teče preko plasti peščenih filtrov), ki omogočajo delno mineralizacijo nekaterih organskih onesnaževal in znižanje števila patogenih mikroorganizmov. Goščo oziroma mulj iz primarnega usedalnika podobno kot pri klasični greznici izčrpamo, ko je usedalnik poln. Lahko jo prečrpamo tudi v sušilno gredo. Preliv iz primarnega usedalnika nato vodimo preko več zaporedno nameščenih gred (filtrirne, čistilne, polirne), ki so vodotesno ločene od okolja, kamor je umeščena celotna RČN (slika 1). V gredah je nameščen substrat, ki ga običajno sestavljajo različne velikosti pranega drobljenca ali rečnega proda vse do debeline 64 milimetrov (slika 2). Substrat ima zelo veliko površino, saj so mikroorganizmi porazdeljeni po celotni površini vsakega prodnika. Pravimo, da se tvori biofilm. Njegova površina na substratu RČN, ki je nameščena na nekaj kvadratnih metrih zunanje površine, za individualno stavbo tako presega 700 m2. Glede na specifične lastnosti okolja ali odpadne vode lahko substrat dopolnjujemo s šoto, različnimi prstmi ali površinsko aktivnimi snovmi. Vanj so zasajene vlago-ljubne rastline, npr. navadni trs (Phragmi-tes australis), šaši (Carex), rogoz (Typha latifolia), ločje (Juncus), perunika (Iris). Te porabijo presežek hranil za svojo rast, seveda pa jih je treba občasno odstraniti, jih prepeljati v dolino ali kompostirati skupaj z vsebino primarnega usedalnika. LASTNOSTi RASTLiNSKE ČiSTiLNE NAPRAVE Čiščenje odpadnih voda v RČN tako poteka na treh osnovnih nosilcih, kar je glavni ihmA DdpuM Slika 2 VIR: LIMNOS d. o. o. razlog za tako učinkovitost. Ti nosilci so rastline, substrat in mikroorganizmi. Slednji v povezavi z mikrobno združbo, ki se naseli na koreninski sistem rastlin in na substrat (z zelo veliko aktivno površino za pritrditev biofilma), prispevajo kar do 80-odstotni delež pri čiščenju v celotnem sistemu. Preostalih 20 odstotkov se prečisti s privzemom na substrat ter s prirastom v rastlinsko biomaso. Zato delovanje RČN ni omejeno samo na toplejša obdobja v letu, ko rastejo nadzemni deli rastlin. V celotnem sistemu se mikrobna združba po zagonu vzpostavi sama in za dobro delovanje ni treba dodajati pospeševalcev razgradnje (encimov) ali mikrobnih združb, kot je to običajno pri uporabi npr. bioloških čistilnih naprav. Voda se v RČN pretaka gravitacijsko, kar dosežemo z dobrim načrtovanjem in mrtjir J Filtrirna greda rastlinske čistilne naprave pred zasaditvijo. foto: iztok ameršek pravilno izgradnjo. Na tak način RČN za delovanje ne potrebuje električne energije. Glede na to, da ima Slovenija zelo razgiban relief, se le redko pojavi potreba po uporabi črpalk za aktivno prečrpavanje odpadne vode. Če druga možnost kot uporaba črpalk ni mogoča, lahko potrebe po energiji zagotovi solarni sistem ali kak drug obnovljiv vir. Tako dnevna kot sezonska nihanja v količini odpadne vode (kar je značilno za turistične objekte) se v RČN rešujejo s spreminjanjem zadrževalnih časov vode. Povprečni zadrževalni čas odpadne vode od vstopa v primarni usedalnik do iztoka iz zadnje grede znaša med 75 in 90 urami, med obdobji brez dotoka pa se lahko voda zadrži daljše časovno obdobje in tako nosilci čiščenja v sistemu ostanejo aktivni. Za učinkovito delovanje RČN potrebujemo približno 2,5 m2 površine za 1 PE.2 Eden izmed pilotnih projektov v Sloveniji je že izveden, delujočo RČN na planini Razor pa predstavljamo v nadaljevanju. Populacijski ekvivalent pomeni onesnaženje, ki ga povzroči človek v enem dnevu, in ga lahko izrazimo s 150 litri porabljene vode na dan. PLANINA RAZOR Primer dobre prakse in delovanja tovrstnega sistema čiščenja je delujoča RČN na planini Razor (1315 m), zgrajena leta 2009. Na koči pri planini Razor je dotok odpadne vode zaradi turistične sezone in odprtosti koče omejen le na toplejše obdobje leta (3-4 mesece), preostali del leta ga ni. Glede na podatke, pridobljene od naročnika, je bila RČN na planini Razor projektirana za 45 PE. Čisti komunalno odpadno vodo iz koče in bivanjskega dela planine Razor. 99 V visokogorju in ob vodnih virih biološka čistilna naprava ni dovolj. Omenjena RČN ima triprekatni primarni usedalnik z volumnom 5 m3. Preliv iz primarnega usedalnika pelje v tri zaporedno povezane grede - najprej v filtrirno, ki ji sledita še čistilna in polir-na (podobno kot na sliki 1). Vse so bile junija 2010 zasajene z navadnim trsom z gostoto 10 rastlin na m2, v letu 2011 pa je bilo zaradi ostrejših klimatskih razmer treba opraviti dosaditev. Popolno razrast pričakujemo v naslednjih vegetacijskih sezonah. RČN vzdržuje Komunala Tolmin, Javno podjetje d. o. o. tako, da vsako leto odpeljejo vsebino primarnega usedalnika na centralno čistilno napravo, pregledujejo in uravnavajo jaške za ustrezni nivo vode ter jeseni pokosijo rastline. ZAKLJUČEK Tak način čiščenja je v zadnjem obdobju postal eden vodilnih in najbolj zaželenih sistemov za čiščenje komunalnih odpadnih voda zlasti na ruralnih območjih. Rastlinske čistilne naprave tako v praksi postavljajo nova merila tudi pri varovanju alpskega sveta, saj s cenovno dostopnostjo, nizkimi stroški obratovanja in vzdrževanja predstavljajo preprost sistem za učinkovito čiščenje odpadnih vod iz turističnih in kmetijskih objektov. Seveda pa projektiranje rastlinskih čistilnih naprav v visokogorskem svetu zahteva znanje in prilagajanje specifičnemu okolju. O TEMA MESECA Sončne celice so postale nepogrešljiv vir energije v visokogorskih kočah; Koča pri Triglavskih jezerih. foto: jure senegačnik V gorskem okolju se vsak vir onesnaženja in dodaten vnos hranil (fekalije, odpadna voda iz kuhinje, pomije) takoj poznata, še posebej, če je v bližini vodno telo. Večina koč nima zadovoljive rešitve za odpadne vode iz kuhinje in fekalije iz stranišč. Večinoma imajo zgrajene greznice, ki pa skozi sezono napolnijo. Ob koncu poletja jih osebje izprazni v bližnjo okolico - v kakšno jamo ali gosto grmičevje. Ta proces je očem planincev prihranjen, pot ponikanja sezonske "greznice" skozi gorski kraški svet pa je v večini primerov neznana. Odpadna voda iz kuhinje (problematični so predvsem detergenti in praški) in odlaganje pomij v sredogorskem gozdnatem svetu ne predstavljata tolikšnega problema kakor v skalnatem visokogorju. Dokler je podnebje dokaj milo, se na teh predelih razrastejo koprive in ostale rastline, ki porabijo presežek hranil. Če pa je svet skalnat, voda pronica v špranje in lahko doseže vodotoke ali visokogorska jezera. Da bi spoznali načine reševanja vsakodnevnih zagat z energijo in odpadki, sva nekatera planinska društva, ki upravljajo slovenske visokogorske koče, povprašali o viru energije, ki ga uporabljajo v koči, načinu njenega oskrbovanja, viru in načinu porabe vode, ureditvi ravnanja s fekalijami in odpadki, vrsti čistilnih sredstev, ki jih uporabljajo, ter morebitni problematiki, s katero se sooča posamezna koča. O zasavska koča na Prehodavcih Dom Planika pod Triglavom Koča na Doliču Vodnikov dom na Velem polju Planinsko društvo PD Radeče PD Gorje PD Srednja vas informator Benjamin Kampuš, gospodar Marica Okršlar, vodja gospodarskega odbora Janez Korošec, predsednik društva (zanj Ajda Korošec) Vir električne energije Sončne celice, za rezervo agregat (v uporabi samo pri izvedbi večjih del). Sončne celice, agregat vključijo pri večjih delih na koči. Sončne celice in dve vetrnici, agregat vključijo le pri večjih delih na koči. 32 sončnih kolektorjev in agregat, kadar sonca ni dovolj. Na sezono porabijo približno 200-300 litrov nafte za delovanje agregata. Način ogrevanja Ni ogrevanja koče, v izjemnih primerih uporabijo peč na plin. Drva in plin za kuhanje, sicer pa sončne celice, ki grejejo vodo v radiatorjih. Drva za kuhanje in sončne celice ter kurilno olje za ogrevanje vode. Drva Način oskrbovanja koče Helikopter Helikopter Helikopter Ravnanje z odpadki Helikopter odpelje odpadke v dolino. Smeti ločujejo (steklo, plastika, pločevina ...). S helikopterjem jih odpeljejo na Rudno polje, nato jih porazdelijo po posameznih odpadih. Smeti sproti odvažajo v dolino. Večinoma se dogovorijo z drugimi kočami, da jih naenkrat pošljejo na Pokljuko, potem pa tja naročijo kontejner. način pranja perila Posteljnino, perilo in krpe po potrebi odpeljejo na pranje v dolino. V dolino odvažajo umazano posteljnino in odeje. V kočah občasno operejo le kuhinjske krpe. Rjuhe imajo za enkratno uporabo, le osebje ima svoje. Na koči občasno operejo kuhinjske krpe, sicer pa jih na koncu sezone odpeljejo v pranje v dolino. Vodni vir Pretežno kapnica, delno pa iz izvira pod Vršacem. Kapnica Bližnji izvir uporabljana čistila Vsa čistila niso v eko izvedbi, večina pa. Samo biološko razgradljiva čistila.1 Že nekaj let uporabljajo ekološka čistila, ki so jim bila priporočena ob uvajanju sistema HCCP.2 način ravnanja s fekalijami Del fekalij gre v greznico, del pa v suho stranišče. Trenutno vse fekalije ostanejo na gori. Fekalije se konec sezone odloži v naravo, prekrije se jih z juto ali slamo, da jih krokarji ne raznesejo. Prerasejo jih rastline. Fekalije se konec sezone odloži v naravo, prekrije se jih z juto ali slamo, da jih krokarji ne raznesejo. Prerasejo jih rastline. Eno stranišče je tudi na kaseto, ki jo helikopter po potrebi odpelje v dolino. Več takih stranišč na Doliču ne planirajo, saj čakajo na dovoljenja za postavitev nove koče. Fekalije gredo v triprekatno greznico, "goščo" pa ob koncu sezone odpeljejo v dolino. čistilna naprava Je ni, imajo jo v načrtu. Čistilne naprave ni, vendar se v društvu zavedajo, da bo v prihodnosti morala biti. Ker je društvo trenutno vsa sredstva vložilo v zasilno obnovo Doliča, čistilne naprave na Planiki zaenkrat nimajo v načrtu. Čistilne naprave ni, vendar se v društvu zavedajo, da bo v prihodnosti morala biti. Za Dolič je zaenkrat ne planirajo, saj naj bi se koča zgradila na drugem mestu. Čistilne naprave nimajo, a je v načrtu za prihodnja leta. Problemi in načrti V zadnjem obdobju so se pristojni udeležili več predavanj na temo problema fekalij in iščejo najboljšo in najprimernejšo rešitev za kočo. Spremembe v prihodnosti so predvidene s prestavitvijo in obnovo solarnega sistema in akumulatorjev, načrtujejo še dodatno zmanjšanje obratovanja agregata in postavitev čistilne naprave. ' Čistila, katerih sestavine se razgradijo in torej ne zastrupljajo okolja. Problem razgradnih produktov (nitrati, fosfati) so lahko problematični tudi pri "bioloških čistilih". 2 Hazard Analysis Critical Control Point je mednarodna metoda zagotavljanja varne prehrane in pomeni analizo tveganja in ugotavljanja kritičnih kontrolnih točk. Dom Valentina staniča Triglavski dom na Kredarici koča pri triglavskih jezerih Pogačnikov dom na Kriških podih PD Javornik-Koroška Bela PD Ljubljana Matica PD Ljubljana Matica PD Radovljica Vinko Alič, predsednik društva Janko Rekar, meteorolog in nekdanji gospodar ter oskrbnik Herman Uranič, oskrbnik Polona Valič, oskrbnica Sončne celice in dve vetrnici. Agregat zaženejo le, če opravljajo večja dela. Elektriko deloma zagotavljajo vetrnica in sončne celice, če pa je koča polna, mora delovati tudi agregat. Potreba po energiji je vsako leto večja, zavest obiskovalcev o varčevanju z energijo pa vsako leto manjša. Sončne celice in agregat (pri večjih delih ali večdnevnih obdobjih brez sonca). Sončne celice, ki načeloma zadostujejo. Agregat na sezono uporabijo le redko. Drva in sončne celice za ogrevanje vode. Za kuhanje večinoma uporabljajo plin, v manjši meri pa drva in premog. Za ogrevanje uporabljajo kurilno olje in kolektorje za sanitarno toplo vodo. Drva Drva Helikopter Helikopter, ki letno pripelje približno 35 ton zalog za gostinstvo. Helikopter in konji iz smeri Komne Žičnica iz doline Zadnjica Vse smeti odpeljejo v dolino. Smeti odpeljejo v dolino. V koči imajo tudi hidravlično stiskalnico, da čim bolj zmanjšajo volumen odpadkov. Smeti ločujejo, s stiskalnico stisnejo na manjši volumen in odpeljejo v dolino. Vse smeti odpeljejo v dolino. Vso posteljnino perejo v dolini. Na ležiščih uporabljajo rjuhe za enkratno uporabo, tako da v koči ne perejo ničesar. Do sedaj so posteljnino prali v koči, zdaj jo imajo za enkratno uporabo. Prali bodo le še jogi rjuhe, vendar brez praškov, le s pralnimi kroglami. V koči ne perejo nobenega perila, vso umazano posteljnino odpeljejo v dolino. Kapnica Triglavski ledenik Izvir Močivec za kočo Zgornje Kriško jezero Čistila brez vsebnosti fosfatov Ekoloških čistil ne uporabljajo, se pa izogibajo pretirani uporabi čistil. Biološko razgradljiva čistila Vsa čistila so biološko razgradljiva in brez vsebnosti fosfatov. Triprekatna greznica in lovilec maščob. Stranišča so suha s prezračevalno jamo, za osebje in nočni čas so na voljo na splakovanje. Če bi se nabralo veliko suhega ostanka, bi ga odpeljali v dolino, vendar se večinoma vse razgradi. Stranišča so na Kredarici nekoliko unikatna - pod školjkami je tekoči trak, ki ga poganja tipalo, nameščeno nad vrati kabine. Po odhodu iz stranišča trak odnese iztrebke v neke vrste greznico, kjer se nekoliko tudi posušijo. Vsebino greznice na koncu sezone izpraznijo, osebje pa se zaveda, da bo na tem področju potrebno nekaj ukreniti. Koča ima obnovljena stranišča. Fekalije iz notranjih stranišč se stekajo v že obstoječo greznico, za zunanja so zgradili novo. Iz obeh greznic se fekalije stekajo v biološko čistilno napravo, ki bo prvič delovala letošnjo sezono. Po izračunih naj bi vsebino čistilne naprave morali prazniti na dve leti. Fekalije se stekajo v greznico, ki jo na koncu sezone, oziroma ko se napolni, izpraznijo v bližnjo kotanjo. Čistilne naprave nimajo in je zaenkrat tudi ne planirajo. Na posvetu so društvu povedali, da imajo stvari urejene in da bi čistilna naprava trenutno naredila več škode kot koristi. Čistilne naprave nimajo, razmišljajo pa o njeni postavitvi. Načrti za čistilno napravo so že v teku. Želijo si povečati delež virov obnovljive energije, in sicer z dodatnimi vetrnicami in sončnimi paneli, vendar se soočajo s finančnimi ovirami. Država sončnih kolektorjev ne sofinancira (kot je praksa v dolini). Janko je sicer mnenja, da bi lahko z manjšimi stroški, kot je investicija v čistilno napravo, vse fekalije odpeljali v dolino in na kakšno čistilno napravo v dolini. Zavedajo se, da je iztok iz čistilne naprave še vedno problematičen, še posebej zaradi neposredne bližine Dvojnega jezera. V preteklih letih so imeli zelo slabe izkušnje z novinarji, ki so stanje na Dvojnem jezeru prikazovali malone na način, da se greznica iz koče izteka direktno v jezero. Menijo, da so za slabo stanje Dvojnega jezera krive tudi naseljene ribe. Društvo želi s posodobitvijo infrastrukture manj obremenjevati okolje. Osebje se zaveda, da sta pot fekalij in iztok odpadne vode iz kuhinje lahko problematična zaradi bližine Srednjega Kriškega jezera. Mitja Košir foto: irena mušič habjan Mitja Košir sodi v generacijo alpinistov, ki so svojo pot nastopili za velikimi jeseniškimi klasiki (Janez Krušic, Uroš Župančič ...). V to druščino je prišel silno mlad - star le štirinajst let. S sošolko Jožico Trček sta stara komaj petnajst let preplezala Čopov steber, seveda vsak v navezi s starejšimi. Takratni Alpinistični odsek Jesenice je vodil Janez Krušic, katerega zasluga je, da je Mitja še zelo mlad spoznal tudi tuje (sosednje) gore - Zahodne Julijce, Grossglockner, Grossvenediger. Že leta 1965 je šel s Tinetom Miheličem v Centralne Alpe (Chamonix) in prav tisto leto je zaznamovala odmevna reševalna akcija v Bonattijevem stebru (Tine Mihelič, Boris Gruden). Že naslednje leto je šel na odpravo v Kavkaz (v okviru Komisije za alpinizem pri PZS), katere vodja je bil že omenjeni Janez Krušic. Tam so splezali nekaj prvenstvenih smeri. Naš sogovornik je tudi publicist z bogato zgodovino. Po zapisu o obisku Centralnih Alp leta 1965 v Planinskem vestniku ga je urednik Tine Orel v zanj značilnem slogu (na dopisnici) spodbudil k nadaljnjemu pisanju. Podobno je bilo na Jesenicah, kjer je pisal za interno glasilo jeseniške železarne Železar. Urednik je govoril le: "Piši, piši ..." Mitja Košir se je vpisal na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) in se zatem zaposlil v kulturni redakciji na Dnevniku (sodeloval je predvsem v rubriki Svet v knjigah, ki je pokrivala njegovo področje, literaturo). Na Dnevniku pa so ga, poznavajoč njegovo ljubezen do gora, nemudoma porabili tudi za gorniške zadeve. Z Mitjem Koširjem, še vedno zelo vpetim tako v gorniške kakor publicistične dejavnosti, čeprav je že upokojen, smo se pogovarjali zlasti o odnosu do gora. Gore so nam posodili naši otroci Pogovor z Mitjem Koširjem & Marjan Bradeško Bili so dnevi, ko ste bili vrhunski alpinist, in z gorami živite še danes. O čem razmišljate, ko sedite na vrhu in opazujete stene, ki ste jih preplezali? Predvsem se iščem v spominu, brez katerega ni sedanjosti in prihodnosti. Vrh gore je torej kot odprta spominska knjiga, polna pripovedovanj o preživelem in polna pričakovanj. Je, če malo parafraziram nepozabnega Nejca (Zaplotnika), kot točka na poti k cilju, ki je v življenju manj pomemben kakor pot sama. Sicer pa je z gorskimi razgledniki tako kot z življenjskimi postajami; vsak ti odgovarja po svoje, z le njemu svojsko silovitostjo. Sicer pa je za tehten povzetek prehojene poti še čas. Kateri je bil vaš najtežji vzpon? In kateri najodmevnejši? Vsak vzpon je po svoje težak, zato je o najtežjem težko govoriti. Morda bi se bilo bolje vprašati o vzponu, ki je najgloblje posegel v moj odnos do alpinizma. Pa je bilo tudi takšnih več, zato bi težko odgovoril odločneje, še posebej, ker časovna razdalja postaja selektivna in v spominu ostajajo predvsem lepote, težave pa tonejo v pozabo. Bolj kot na tisto najtežje me spomin veže na soplezalce, na prijatelje, ki mi je v njihovi družbi, z njimi v navezi, uspelo kaj pomembnega. Sicer pa je tako, da pogosto najtežji vzponi, če gre tebi in soplezalcu vse dobro od rok, ostajajo v lepem spominu, kakšna šodrasta neprijetnost zaradi slabega dne ali še česa hujšega pa ponikne v skladišče pozabe. Če pa že gre za dejstva, bi se najprej spomnil na Centralni Freneyski steber v Mont Blancu, ki sva ga splezala z Marjonom (Marjanom Manfredo), in na nevihtno plezanje po ledenih ploščah Couzyjevega stebra v Les Droites prav tako z Marjonom. O odmevnosti ni vredno govoriti, saj je v tistem času odmevalo le med alpinistično javnostjo, dlje pa komaj. Nekaj več se je pisalo o hudih nesrečah in o vzponih z velikim tveganjem in hujšimi zapleti. Naj spomnim samo na epopejo prvega zimskega vzpona po Čopovem stebru. Kar se moje družbe tiče, so se javnosti dotaknili prvi zimski vzponi v stenah Špika, Rakove špice in Travnika (grapa med Travnikom in Šitami) ter, nekoliko nenavadno, verjetno Prvi zimski vzpon po Krušicevi smeri v Špiku foto: stane belak - šrauf zaradi imena, smer JLA, ki sva jo z Borom Krivicem splezala v severni steni Šit. Leta 1973 ste kot prvi smučali z vrha Triglava. Alpinistično smučanje se je takrat komaj rojevalo. Kako je bilo tedaj in - so smuči še vaš sopotnik? Smučanju z vrha Triglava, ki sem ga opravil s prijateljema Janezom Brojanom in Francijem Mrakom, lahko rečem alpinistično le zaradi velike izpostavljenosti in manj zaradi zahtevnosti, odmevnosti pa je bil spust deležen predvsem zaradi Triglava samega. Malokdo ve, da so že leto prej s sosednje Škrlatice smučali Boro Krivic, Matija Maležič in Nejc Horvat. Pravo renesanso je naše alpinistično smučanje doživelo z brati Karničar ter s celo vrsto naših vrhunskih alpinistov in odličnih smučarjev, ki so svoje smučine ure-zovali po strminah vseh najvišjih svetovnih gorstev. Se pa spomnim, kako smo konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v Chamonixu strmeli nad posnetki norih smučarskih podvigov Švicarja Sylvaina Saudana v stenah Aiguille de Bionnassay, Aiguille de Blaitiere, v Vertovem Whymperje-vem ozebniku, Taculovem Gervassutijevem ozebniku in še marsikje. Takrat smo tudi že vedeli za tragično smrt čudovitega tirolskega alpinističnega smučarja Heinija Holzerja. Ja, smuči so še vedno moj sopotnik, ampak bolj za užitek kakor za adrenalinsko sproščanje. Ste bili kdaj v gorah v hudi nevarnosti? Ste se iz tega kaj naučili in bi to radi povedali tudi drugim? Nevarnosti v gorah ni, tja jo prinese človek (čeprav govorimo o objektivnih in subjektivnih nevarnostih). Zato smo vsi, ki zahaj amo v hrib e, ves čas v nevarnosti (nevihte, strele, megle, plazovi, predvsem pa naša fizična in psihična pripravljenost ter usposobljenost), tudi tisti najbolj domači v gorskem okolju. Sam sem okusil marsikaj, vendar nikoli do usodnega konca (sicer bi ne odgovarjal na ta vprašanja). Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja naju je s Šraufom (Stanetom Belakom) popolnoma po najini krivdi odnesel kložasti plaz izpod Dolkove špice v Vrata, vendar naju je (sreča, Božja previdnost, kdo ve ...) izvrgel v gosto ruševje tik nad spodnjim Pragom. Hujšega k sreči sam nisem doživel, Šraufu pa neki drugi plaz pod Mojstrovko mnogo let pozneje ni prizanesel. Ste eden tistih, ki se je tudi v zrelih letih oprijel spletnih medijev. Redno se pojavljate ne le v tiskanih medijih, pač pa tudi na internetu. Kaj menite o vplivu interneta na to, kako hodimo v gore? Moj življenjski poklic je novinarstvo, zato sem se pravzaprav prisiljen soočiti s sodobno medijsko tehnologijo. V spletnih medijih se pojavljam, ker drugače skoraj ne gre več, saj je že "izvirni greh" - besedilo, napisano na domačem računalniku in poslano uredništvu, če avtor hoče ali noče, je vtkano v spletna obzorja. Sicer pa danes vsaka beseda, govorjena in pisana, predvsem pa na spletu, pomaga iskati poti v gore tudi tistim, ki v "starih" časih do tovrstnih informacij niso prišli, ker niso brali knjig in redke strokovne literature ali pa zanjo sploh niso vedeli. Če iščeš skrite kotičke, jih ni več videti. Vse je popisano v vodnikih in na spletu. Je zaradi večje dostopnosti informacij gorski svet ogrožen? To je tehtno vprašanje, ki si ga zastavljajo tudi pisci gorni-ških vodnikov. Kje je meja, preko katere naj bi opisovalec ne stopil, da bi ne oskrunil skritih kotičkov, prihranjenih le za izbrance? Sam spadam med tiste zmerne egoiste, ki vedo, da dobro spisan gorniški vodnik nikoli ne bo škodljiv gorskemu okolju, če bo nevsiljivo, vendar odločno opo- Na vrhu Couzyjevega stebra v Les Droites foto: marjan manfreda zarjal na gorniško kulturo. Sicer pa se spomnimo tehtnih misli mojstrskega pisca Tineta Miheliča, ki pravi, da tam na odmaknjenih poteh in stečinah ne boš srečal drugega kakor lastnega somišljenika in drug drugemu ne bosta v napoto. Komur pa je do čiste prvinskosti, ima na voljo še neizmerno veliko gorskega sveta, kamor ne sežejo ne markacije ne še tako skrbno pisana vodniška beseda. Kaj pa bližnja tujina? Je morda rešitev, da tudi Slovenci začnemo pogosteje zahajati v sosednje gore (kamor nekateri že pridno hodijo)? So tudi neprimerno lažje dosegljive, kakor so bile v preteklosti, saj meja ni več. Če govoriva o našem zamejstvu, potem sploh ne bi govoril o tujini, saj konec koncev slovenske etnične sledi še vedno naj -demo celo v Karnijcih (Mokrine, Ziljska dolina, Tablja ...). Tja, v Zahodne Julijce in na severno plat Karavank, zahaja vse več naših gornikov, ker ni več nekdanjih neprijetnih ovir (državne meje), na voljo je dovolj vodniške literature. Vsi, ki tja zahajamo, vemo tudi, kako blagodejno na naše doživljanje gora vpliva že preprosto dejstvo, da razen na izpostavljenih vrhovih ni nam iz Julijcev in Grintovcev tako znane in nepriljubljene gneče. In še nekaj (vsaj meni, po krvi pol Korošcu) je pomembno. Senčna stran Karavank in delno tudi vzhodnih Karnijcev še diha po slovensko. Zavedajmo se tega in bodimo prepričani, da nam bodo tamkajšnji rojaki hvaležni za vsako slovensko besedo. Se vam zdi pisanje o obiskovanju gora in obnašanju v gorskem svetu v medijih ustrezno? V zadnjem času se mi namreč zdi, da število nesreč, posebej pri adrenalinskih športih v gorah, strmo narašča. Eno je pisanje o gorah in gorniški dejavnosti, ki se mi zdi ne le ustrezno, ampak tudi kakovostno, saj večinoma o tem pišejo pisci, tudi novinarji, ki stvari poznajo iz prve roke. Pisanje o nesrečah pa spada v popolnoma drugo zvrst, v kroniko, kjer vladajo drugi poročevalski in novinarski kriteriji. V Centralnem Freneyskem stebru (Mont Blanc) foto: marjan manfreda Je morda premalo pisanja o spoštovanju narave in gora? Kako danes ljudem dopovedati, da je nekaj nevarno? Pisanja ni premalo, celo strokovne literature o tej temi ne manjka, vprašanje pa je, ali uporabniki za to pisanje in to literaturo sploh vedo. Na spletnih straneh je morda tega premalo ali pa je napisano tako, da človeka ne pritegne. Najbolje se prime nasvet, ki je nevsiljiv - danes že pri vre- Na snežnem grebenu nekje v Hindukušu FOTO: STANE BELAK - ŠRAUF menski napovedi vremenarji opozarjajo na nevarnost plazov in neviht v gorah. Pomembno je nevsiljivo opozarjanje; ukazov in ustrahovanja ima ljudstvo dovolj. Kako gledate na današnje zahajanje v gore - tekamo na poldnevne ture, iz avta vstopimo v steno, z baterijo gremo na nočno kolesarjenje v gore ... Je to še spoštovanje narave in njenega cikla? Ja, res je. Hitrost našega življenja gre prav vsem v škodo. Najprej nam samim, ker se ne znamo zaustaviti in se zazreti v samega sebe, nato pa tudi tistim, ki živijo z nami. Ta peklenski tempo se je sedaj znašel tudi v gorah. Sicer mislim, da nekdo, ki v enem dnevu pridrvi na Triglav in nazaj domov, ne spoštuje narave nič manj od tistega, ki si za goro vzame ves konec tedna, je pa vprašanje, kaj ta hitrostnik ima od take dirke, razen (morda predvsem) športnega zadoščenja. Sam še vedno nisem dosti boljši, čeprav ne zaradi gledanja na uro (to mi nikoli, hvala bogu, ni bilo treba), ampak zaradi preprostega dejstva, da tam, kamor najraje zahajam, ni ne bivakov in ne planinskih koč, spanja na prostem pa sem imel dovolj v letih alpinistične mladosti. Kot publicist niste napisali le številnih člankov o zahajanju v gore, ste tudi odličen poznavalec gorniške literature. Najprej - kakšne vrste bralec ste? Kot bralec sem popolnoma nezahteven, kajti preberem vse, kar je napisanega o gorah in mi pride v roke, kot poročevalec o tej literarni tvornosti pa vztrajam pri že davno sprejeti odločitvi, da javno spregovorim le o delih, ki so me nagovorila s svojo dušo, odkritostjo in ne nazadnje s pisateljsko kakovostjo. Sicer pa je moje področje slovenska povest, časovno neomejena (od Ciglerja naprej), to z zanimanjem še vedno spremljam, kolikor mi uspeva. In katera gorniška knjiga vam je pustila največ sledi - in zakaj? Čeprav se zdi nekoliko prežvečeno: ko je moji generaciji prišla pod roke knjiga Hermanna Buhla Nanga Parbat, sem jo, tako kakor drugi, posvojil kot Sveto pismo. Čez mnogo let je imela podoben učinek Pot Nejca Zaplotnika - takrat sem ugotovil, da česa takega pri nas še nismo brali. V februarski številki Planinskega vestnika smo obširno pisali o gorniški literaturi, veliko ste že povedali na okrogli mizi ... Boste tudi sami kaj izdali? Moj novinarski curriculum vitae je preveč neurejen za kaj obstojnejšega, kar knjiga prav gotovo je. Na trgu je veliko "na hitro" napisane literature. Mislite, da bo trg počasi umiril to poplavo pisanja? Slednja namreč vpliva tudi na slabši, revnejši jezik. Saj na to sem morda že odgovoril. Prave gorniške književnosti trgu ni treba umirjati, saj je kakovostna in prepotrebna, z vsem drugim pa se strinjam. Pa se za konec vrniva v gore. Kakšne vrste tur imate danes najraje? Sem ter tja še vedno kakšno martuljško ali karavanško neznanko, zadnjih nekaj let pa z Denom (Danilom Cedilni- Ledišče v Brenvi, južnem ostenju Mont Blanca foto: marjan manfreda kom) družinsko iskanje "česa novega" nad Trento, nekaj, kar je vmes, med resnostjo in užitkom, in seveda čim dlje od množičnega mrgolenja. In kateri so vaši skriti kotički? Zdaj bom odgovoril s Francetom Avčinom: "kjer tišina šepeta". Tako je naslov tudi vaši stalni rubriki v časniku Dnevnik. Koliko takšnih kotičkov, "kjer tišina šepeta", pa ste doslej že nanizali v rubriki? Prva "tišina" je izšla junija 2005, zatem vsak teden po ena. Vsak si lahko izračuna, koliko jih je bilo. Stotine. Ali imate težavo, kako še najti ideje? Idej je dovolj, toda hribov zmanjkuje! Takrat smo rekli, da bomo pisali le o Sloveniji in naših gorah onstran meja (Koroška, Zahodni Julijci ...), dodali smo sredogorje, potem sem šel še do Karnijcev ... Kot človek z izjemnimi izkušnjami iz planinstva, alpinizma in publicistike imate gotovo kakšno posebno misel za naše bralce. Naj gore in vse okrog njih ostanejo takšne, kakršne smo dobili od svojih staršev. Le take bomo lahko brez slabe vesti zapustili svojim otrokom, saj so nam jih prav oni posodili in zato želijo, da z njimi ravnamo spoštljivo. Hvala za odgovore in še veliko srečnih poti v gore. O Monte Disgrazia na koncu doline Valle di Preda Rossa foto: irena mušič habjan S snega je prav siten prestop v skalnati del. Po drsečem grušču in vlažnih ploščah se vzpneva na sedlo. Zajame naju hladen veter, obenem pa se odpre prekrasen razgled na drugo, severno stran in na zahod. Še malo prej nisva imela pred seboj nič drugega kot dolgočasni ledenik, tu pa je pravo nasprotje. Tudi noč je za nama, sonca je ravno dovolj, da se bova ustavila in počila. V glavi se mi malo vrti, pač posledica prve letošnje višine. Pa še ni konec dneva, hočem reči, najin cilj je še višje. Tako je z glavo vedno. Po prvem vzponu tja čez 3000 metrov gre vse lažje in z manj težavami. Sva na sedlu Sella di Pioda, 3387 metrov visoko. V daljavi se v soncu blešči bela Bernina, najvzhodnejši štiritisočak. Pred leti je bilo ravno obratno, ko sva z njenega vrha občudovala mogočno skalno gmoto, kjer sva zdaj. Kar malce spoštovanja sva imela do Disgrazie. Po opisih sodeč naj bi bila malo "zabeljena". Pa je to ravno tisto, kar naju privlači. Vsak cilj, za katerega se moraš bolj po- truditi, potem bolj ceniš. Kako zlajnana fraza, a še kako resnična. V bližnjem vencu skalnih gora se skriva znameniti Pizzo Badile, ena najprivlačnejših alpskih gora in najin bodoči cilj. Težko bi rekla, kateri vrh v tej množici je to, pa ga zdaj niti nimava časa iskati. Daleč na zahodu je paleta visokih gora, najbolj pade v oči mogočna Monte Rosa. Naprej morava. sto metrov VisOK NEViHTNI oblak Monte Disgrazia je bila že dolgo na najinem seznamu želja. Ta spisek je presneto dolg in eno življenje je za vzpone na vse žal prekratko, je povedal zadnjič eden vrhunskih alpinistov. Mu kar verjamem, saj vidim, kako letijo leta, seznam pa se prav nič ne krajša, čeprav vsako leto spravim pod kapo celo vrsto novih ciljev. Pa kaj, ko se vedno znova pojavijo novi in novi ... Pot do sem je bila zanimiva in pestra. Že na italijanski avtocesti je pred nama zrasla temna meglena zavesa, nekakšen nevihtni oblak, visok okoli sto metrov. Videti je bilo, kot bi prihajal mogočen val v oceanu. Ko sva zapeljala vanj, se je v hipu stemnilo, kot bi se začel mrk. Z neba se je usulo tako močno, da sva komaj videla cesto. Premikali smo se počasi, dežne kaplje so nabijale, kot bi se utrgal nevihtni oblak. Pa saj se verjetno tudi je ... Začuda se je potem kmalu umirilo, nekaj naprej je celo posijalo sonce, da sva si ob lepem jezercu pretegnila noge. Vremenska napoved pa ni bila obetavna, v gorah oblačno in deževno. Prespala sva v majhnem kampu s pogledom na Presanello, na kateri sva stala pred letom dni. Iz sončne doline sva prispela v ozko dolinico s še ožjo gozdno cesto. Makadamski obvoz ceste, ki jo je odnesel zemeljski plaz, je bil prav grd, da sva celo dvomila, ali sva sploh na pravi poti. Po neskončnih ovinkih po mestoma zelo slabi cesti sva le prispela na izhodišče - veliko parkirišče v dolini Valle di Preda Rossa, skoraj 2000 metrov visoko. Vrh Disgrazie so v daljavi na koncu lepe doline zakrivale meglice. Precej časa nama je šlo za oklevanje, kaj vzeti od opreme, kaj pustiti v dolini. Če vzameš veliko, si počasen, če pa (pre)malo, ti lahko narobe hodi. Vode je bilo v izobilju, potočki so tekli skorajda iz vsake vdolbinice. Žejna ne bova, sva si mislila. Nekje na poti sva dohitela Francoze, ki so neverjetno veliko čebljali. Pravfletno je bilo poslušati zvočno francoščino v italijanskih koncih. kratka noč pred vzponom Koča Rifugio Ponti, 2559 m, leži na robu morene ledenika, ki se vsako leto, tako kot povsod drugod, krči. Sam sem po običajni navadi po tako "napornem" vzponu malo zadremal, Irena pa se je razgledala in poslikala okolico. V skromni jedilnici se nas je zvečer natlačilo iz vseh vetrov, Francozi, Nemci, po dva Angleža in Švicarja, celo židovska družinica in seveda zgovorni in glasni Italijani. Večerja je bila v stilu italijanske ponudbe, vse od predjedi pa do deserta. Največji problem nama vedno predstavlja prevajanje jedilnika oziroma detektivsko ugotavljanje, kar pravzaprav ponujajo. Čeprav sem si bil v neki daljni preteklosti precej bližji z italijanščino, se danes ne znajdem več najbolje. Pač ne treniram. Ko sva pri desertu sir zamenjala s sladkarijo, je oskrbnik takoj zasitnaril, naj se ne zmišljujeva preveč. Italijani pa po večerji ob vinčku radi grizljajo sir (parmezan). No, midva te navade nima-va, sva se pač zmotila v imenu . Med ponudbo za pultom sva odkrila zanimiv starinski zemljevid območja, očitno dober ponatis neke stare verzije. Seveda sva ga takoj kupila. Stike sva navezala z dvema simpatičnima Švicarjema, ki sta poznala tudi Julijske Alpe. Kaj človek razmišlja pred vzponom na tako goro? V mislih p onavlj aš opis iz vo -dnika in si predstavljaš, kako bo to videti v živo. V jedilnici j e bila velika slika z vsemi smermi na Disgrazio. Natančno sva jih preštudirala. Tu ni bilo ocene AD, kot je v vodnikih, pač pa PD+. To pomeni - v Koča Rifugio Ponti, za njo Monte Disgrazia foto: irena mušič habjan Najtežje mesto Cavallo di Bronzo (Bronasti konj) foto: Vladimir habjan mejah normale, torej "nič posebnega". Kakor za koga, seveda. Še vedno pa velja, več je snega, lažje je. Iz pogovorov med ljudmi poskušaš razumeti kak izraz, ki bi ti dodatno osvetlil zahtevnost poti, plezanja, možne zaplete. Med prisotnimi iščeš možne vodnike, ki pot dobro poznajo in se jim pogosto priključiva oziroma hodiva za njimi. Tako nimava težav z orientacij o. Spat sva šla med prvimi. Noč je vedno kratka, čeprav se - če imaš tremo - zna tudi vleči. Sredi noči (pravzaprav ob desetih, ko se v tujini striktno zapiraj o koče) naju je prebudila odločna francoska vodnica, ko je nahrulila preglasne Nemce. Vstali smo zgodaj. Na nebu so svetile zvezde, torej naj bi bilo lepo. Spet zajtrk po italijanskem protokolu. Ob takih urah jem vedno na silo, tako zgodaj mi enostavno ne paše. Lačen postanem šele kasneje, ko že pokurim nekaj energije. Prva sva bila nared. Ker ni hotel nihče naprej, sva šla pa midva. V temi je bilo kar težko iskati markacije, pa čeprav se podnevi zdi vse tako enostavno. Malo gor in malo dol, tudi z nekaj vračanja, sva prispela na gruščnat grebenček, po katerem vodi pot do ledenika. Med opremljanjem sta naju prehitela hitra Švicarja. GORA DA VSAKOMUR TOLiKO, KOLiKOR DA ON NJEJ S sedla ju zdaj opazujeva, kako plezata direktno na severozahodni greben, čeprav lažji obvoz vodi po južni strani. Precej strmo in izpostavljeno je videti, plezanje gotovo do trojke. Kot kaže, dobro obvladata gibanje. Varujeta se. Glasni Nemci so ravno prestopili z ledenika v skalni del. Odpraviva se še midva. Hitro se svet postavi pokonci. Čeprav južna stran, je mrzla, hladna in zoprno požledena. Irena kar odbrzi, jaz pa sem še čisto trd. Zato se naveževa. Tako je spolzko, krušljivo in izpostavljeno, da nisem najbolj zanesljiv. Zdaj grem jaz naprej. Z nekaj tipanja, plezanja tja do dvojke priplezava na greben. Varuj eva se tako, da zatikam vrv za skalne roglje (ena oblika Štajerca), in zato hitro napredujeva. Zdaj bo vse lažje, saj je na grebenu sonce požled že stopilo. Švicarja in Nemci so že višje. Grebensko prečenje je pravi užitek, eno samo prijetno poplezavanje in iskanje najlažjih prehodov v razčlenjenem svetu. Nekaj "tipanja", kje je najlaže, nama seveda ne uide. To je čar grebenov, ko nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim robom, kaj težjega ali "sprehod". Za gladko petdesetmetrsko ploščo, kjer je plezanje pravi užitek, stopiva na oster raz in po njem sestopiva pod pred-vrh. Tam so se natlačili Nemci. Počakati jih bo treba, saj drugega obhoda žal ni. Končno se iz skupine odlepi eden, varovan na vrvi, in počasi pleza čez skalni skok. Dobro je videti, do kam je še nedavno ležal sneg. Takrat je bilo do grebena gotovo lažje, zdaj pa je treba z derezami precej praskati po gladki skali. Nekaterim predstavlja to kar problem. Eden za drugim se varovani le prebijajo čez zahtevno mesto. Ko sta v sedelcu le še dva, se jima priključiva. Predzadnji je prav neroden, najprej mu nogo z derezo spodnese in si skoraj zvije gleženj (očitno ni vajen hoje z njimi), potem pa še pade v krajno poč. Prav smešno je videti, kako ga kolega vleče ven. Zanimivo, kako zahtevnega cilja se loti - skoraj vsakdo, tudi če nima izkušenj. Dvomim, da je tale kdaj prej že hodil z derezami. Takoj za zadnjim se odpravim še sam. Tam, kjer so se hudo obirali, se skorajda sprehodim. Zakaj? Ker je bilo v resnici lažje, kot je bilo videti ... S predvrha se že vidi križ na vrhu. Še nekaj prečenja in že stojiva pred najtežjim, ključnim mestom, t. i. Cavallom di Bronzo (Bronasti konj), trojko tik pod vrhom. Prijazna Švicarja se že vračata, pozdravimo se in izmenjamo izkušnje. Nemci gredo čez skok kar brez varovanja. Prav smešno, tam, kjer je bilo lahko, so se varovali in obirali, tu, kjer je zanesljivo težje, pa nič. Razlog je gotovo v bližini vrha, ko ima človek občutek, da ima že vse težave za sabo. Pokončni "konj" je prav prijazen, dva, tri potege in že sva čez. Je pa varovanje vseeno priporočljivo, saj če ti zdrsne ... Končno vrh! Kakšen razgled! Nasproti Bernina, zadaj Presanella in Adamello, na zahod pa vse od Gran Paradisa prek Monte Rose do Valiških Alp ... Kar zavriskal bi! V vencu bližnjih gora nama italijanska gorska reševalca po-kažeta strmi skalni raz na Pizzo Badile. To bo še zanimivo! Kar težko se je bilo posloviti. V sestopu sva opravila nekaj spustov po vrvi, ker sva bila tako hitreje dol. Francozi in Angleža niso prišli do vrha, sredi grebena so obrnili. To je davek na počasnost. Gora torej le ni tako nedolžna, kot je morda videti, zahteva zgodnjo uro in nič obiranja. Sta pa bila v enem samem dnevu na vrhu dva mlada Italijana, s katerima sva se razgovorila pred ledenikom (o čem drugem kot o nogometu ...). Sestop je bil kot vedno z visokih gora dolg, vendar je svet pod ledeniki tam tako Pogled z vršnega grebena na dolino Valle di Preda Rossa foto: irena mušič habjan lep, da ni bilo običajnega spraševanja, kje je že ta avto. Prespala sva ob gorski cesti v eni najbolj zanemarjenih koč, kar sem jih kdaj obiskal, prava deliverance, ampak to je že druga zgodba. Monte Disgrazia je za nama. Dala nama je veliko, sicer pa je izmenjava obojestranska, tudi midva sva se morala krepko potruditi. O Monte Disgrazia, 3678 m Lepo oblikovana, osamljena ledeniška gora leži jugozahodno od Bernine, med dolinama Val Màsino in Valmalenco, ki sta stranski dolini velike in dolge doline Valtellina. Je najvišji vrh skupine Bergell. Proti severu in severovzhodu prepada s strmimi poledenelimi stenami na obsežna, razpokana ledenika Vedretta del Disgrazia in Vedretta della Ventina. Na južni strani sta še manjša ledenika Ghia-cciaio di Preda Rossa in Ghiacciaio della Cassandra. Od kod nekoliko neprijetno ime gore (disgrazia = smola, nesreča), ni do konca razčiščeno. Stara pravljica pove, da so nekoč domačini pod goro, ki je imela lepo ime Pizzo Bello, grobo odgnali popotnika, ki je tu iskal zavetja. Vendar se je v liku popotnika skrival sam Bog in za kazen ustvaril ogenj, ki je kmetom požgal vse pašnike pod goro. Za nameček pa je ime Pizzo Bello dal nekemu drugemu vrhu v krajih, kjer so bili do njega prijaznejši. In nesrečni domačini so goro poimenovali - kako drugače kot Disgrazia. Nekateri pa domnevajo, da naziv izvira iz lokalnega dialekta desgiascia, kar v pravilni italijanščini pomeni si scioglie (se raztaplja). Okoli Disgrazie je namreč obilo padavin, ki v okoliških dolinah pogosto povzročijo hude poplave. Še sredi 19. stoletja so jo domačini imenovali Pizzo Bello (to ime se najde tudi na nekaterih starih avstrijskih zemljevidih), kar je vsekakor veliko primernejše za tako mogočno in privlačno goro. Prvi pristop: 24. 8. 1862, Leslie Stephen, Edward Shirley Kennedy, Melchior Anderegg, Thomas Cox po severozahodnem grebenu, po katerem tudi danes poteka običajni pristop. Težavnost: AD. , do 40°. Kombinirana ledeniško-skalna tura. Izhodišče: Koča Rifugio Ponti, 2559 m, tel. 0039 342611455, na stranski moreni ledenika Preda Rossa. Iz doline Valtellina proti severu v dolino Val Masino do Cataeggia, nato desno po slabi makadamski cesti do parkirišča v dolini Valle di Preda Rossa, 1955 m (mitnina). Od tam po prijetni markirani poti št. 21 do koče. Vzpon: Po markirani poti vzdolž zahodne stranske morene ledenika Preda Rossa do višine okoli 3000 m. Tu stopimo na ledenik in se po njem povzpnemo (v spodnjem delu razpoke, v zgornjem precej strmo) na sedlo Sella di Pioda, 3387 m, med Disgrazio in sosednjim vrhom Monte Pioda, 3431 m. Če je dovolj snega, je do grebena najugodneje nadaljevati kar po snežnem pobočju na desni (do 40°). Sicer se prvi vzpetini v grebenu (plezanje čeznjo je ocenjeno s II/III) izognemo tako, da že pod sedlom zavijemo proti severozahodnemu grebenu, ki ga dosežemo v ozki škrbini (II, I, zjutraj možen požled; na greben je možnih več pristopov). Orientacija naprej ni zahtevna. Greben je skalnat, delno tudi zasnežen, posebno v zgodnji sezoni so možne opasti. Težave se sučejo v območju II. stopnje, snežišča pa so strma do 40°, nekatera so tudi zelo izpostavljena. Na predvrh splezamo čez skalni skok (v sestopu urejen spust po vrvi), tik pod glavnim vrhom pa je najtežje mesto, Cavallo di Bronzo (Bronasti konj), III. stopnja (5 m), ki je v zgodnji sezoni delno prekrito s snegom in takrat lažje. Slabih štirideset metrov severovzhodno pod vrhom se nahaja bivak Rauzi, ki je odlično zatočišče v primeru nuje. Sestop: Gre po poti vzpona. Časi: Preda Rossa-Rif. Ponti 2 uri; Rif. Ponti-M. Disgrazia 5 ur Vodniki: Ruedi Bachmann: Clubführer Bünder Alpen - Südliche Bergeller Berge und Monte Disgrazia. Chur Verlag, SAC, 1992. Edwin Schmitt, Wolfgang Pusch: Hochtouren Ostalpen. München, Bergverlag Rother, 2004. Richard Goedeke: Hohe 3000er in den Alpen - Normalwege auf 162 Gipfel. München, Bruckmann Verlag, 2009. Zemljevidi: Sciora Blatt 1296, LKS, 1 : 25.000; Pizzo Badile, Meridiani Montagne, 1 : 40.000; Bernina - Sondrio, Kompass, 1 : 50.000. Andrej Mašera Megla v gozdu foto: oton naglost Bližal se je planini. Rahlo je sopel, noge pa so bile lahke in dobro se je počutil. Čeprav se je že mračilo, je prepoznal razbrazdano skalo z zadnjo markacijo (že dolgo se je ni dotaknil markacistov čopič) in veliki macesen na prelomnici - še vedno je bedel nad planino, pokončen in postaven. Nekje zgoraj se je bledo zasvetlikalo. Najbrž je oskrbnik že prižgal luč. Po toliko letih ni prav vedel, kaj pričakuje. Tomaž se je verjetno že upokojil, koča se je tudi gotovo že postarala. A nekaj ga je vleklo gor, saj je na Macesnovi planini in v strminah nad njo preživel nič koliko lepih dni. ORLiCA NA MACESNOVi PLANiNi Mrak se je zgostil, da je bil gozdič nad planino le še brezoblična temna gmota, in steno zadaj je bilo mogoče komaj slutiti, samo na robu se je nejasno črtala meja med njo in oblačnim nebom. Zvezd ni bilo in prvi krajec so zastirale temne štrene. Zadišalo mu je po dimu in že je zagledal, kako se belo suklja iz dimnika. Orlica je bila videti večja, kot jo je imel v spominu. Vsekakor višja. V dveh oknih je gorela luč, v pritličju in v nadstropju. Nič se ni ' Zgodba je na natečaju dobila prvo nagrado. Je uredniško obdelana, mednaslove in podnaslove je dodalo uredništvo. zganilo, ko je stopil na dvorišče. Nimajo več čuvaja? Odkašljal se je in poropotal po pragu - zdelo se mu je, da se mora ob tej pozni uri nekako napovedati. Prijel je za kljuko, a vrata so bila zaklenjena. Zakaj ga je to presenetilo? Saj je že noč. Obotavljivo je potrkal. Potem skoraj nestrpno še enkrat, močneje. V oknu levo od vhoda se je zganila zavesa, nato je za vrati zaslišal tihe korake. V ključavnici je zaškrtalo. Skozi ozko špranjo je prišlo vprašanje: "Kaj bo dobrega?" Vojko je takoj prepoznal glas in vprašanje tudi. "Prespal bi," je odvrnil. Špranja se je razširila in ven je pogledala plešasta glava z velikanskimi sivimi brki. Čeprav ni zares verjel, da v Orlici še vedno gospodari Tomaž, se je zdaj zavedel, da bi bil neznansko razočaran, če ga ne bi bilo več. Kar pozabil je pozdraviti, samo gledal ga je. Vse je zraslo: pleša, brki, trebuh. Le postava je bila rahlo sključena. A še vedno je bil Tomaž - dobrodušen velikan. Sprva nekoliko krmežljav obraz je oživel: oči so se zasvetile, usta so se raztegnila v širok nasmeh, roka je šinila k brkom in jih vajeno zavihala, nejevera in presenečenje sta se umaknila očitnemu veselju. "Vojc! Ti?!" Lopnil ga je po rami, potem pa ga je objel in ga pri tem skoraj dvignil od tal. "Kje si bil vsa ta leta?" Po Tomaževem znamenitem ričetu, ki je bil kot vedno pogret še boljši, se je pogovor ob steklenici rdečega zavlekel v jutranje ure. Tako še niti nista šla spat, ko je zazvonil telefon. Tomaž je pomolil slušalko Vojku: "Tebe iščejo. Si še zmeraj pri GRS?" Vojko je nekaj časa poslušal, potem pa hladnokrvno odgovoril: "Pridem." Med oblačenjem je pojasnil: "Še zmeraj. Zato pa vedno povem, kam grem. Pod Belim robom nekoga iščejo." BELi ROB Ni bilo daleč, a v temi in megli se je vleklo. Teren je dobro poznal, le malo bolj zaraščen je bil kot pred leti. Ko je zaslišal glasove, se je že svitalo. Iz meglic so se izvile človeške postave, oglasil se je pasji lajež. "Lej ga!" ga je opazil Jože. "Kaj imamo?" Jože je brez besed pokazal na nosila, na katera so že naložili žensko truplo. "Nekdo je poklical iz koče na Vrheh, da je po polnoči slišal krike. Nič natančnega ni znal povedati, imeli smo srečo, da smo jo našli tako hitro. Ampak ona je ni imela ..." Vojko se je sklonil k truplu. Takoj jo je prepoznal, a tega ni z ničimer pokazal. Kaj pa vedo tile in kaj jih briga. Bledi obraz je bil marogast od solz, oči zaprte. To je najprej opazil - njen pogled ga je vedno navdajal z občutkom krivde, saj ji je iz oči sijalo nekaj, česar ji ni mogel vračati. Prepričan je bil, da bi ji še mrtvi težko pogledal v oči. V naročju ji je ležal mobilnik. "Najbrž je skušala poklicati na pomoč, ampak na zadnjo klicano številko se nihče ne oglaša," je poročal Jože. Vojko se je ni mogel dotakniti, zato je le iztegnil roko: "Pokaži." Pogledal je na zaslonček in začutil bolečino v pleksusu. Bila je njegova stara telefonska številka. Že vsaj deset let ima drugo. PRED DVANAJSTiMi LETi Bilo je pred dvanajstimi leti. Ali pa jih je preteklo že več, gaje prešinila utrujena misel na neizprosno minevanje časa. Pravkar so se vrnili z naporne ture na Beli rob. Z Meto sta sedla na neudobni, a zaradi imenitnega razgleda zelo priljubljeni klopci pred Orlico. Zmeraj se gaje držala. Rada seje pogovarjala z njim. O novem vodniku, o zadnji turi, o pravkar prebrani knjigi, o njegovi fotomono-grafiji. Zdelo se mu je, da ga rada vidi, pa se ni mogel odločiti, ali mu to bolj godi ali mu je bolj nadležno. Tisti večerje bil sončni zahod še posebej lep. Kičast. Romantika mu je šla malo na živce, a včasih je moral priznati, da se dotakne tudi njega. Objel jo je čez rame in kar ušlo mu je: "Samopoglej. Kako lepo." Stisnila se je k njemu in molčala. Zaslutil je priložnost. Objel jo je močneje in zašepetal: "Grevagor?" Začutil je, kako je otrpnila. Počasi je obrnila glavo k njemu in iz oči ji je žarelo nekaj med srečo in grozo. "Veš, da ne. Tega ne moreva." Utrujenost gaje napravila popustljivega, vsaj domišljal si je, da ji dela uslugo. Ali pa je le prepričeval samega sebe. Takega odgovora ni pričakoval in prizadeti ponos je zarežal kot ranjena zver: "Ti! Koliko takih ponudb pa imaš pri teh letih?! In zakaj me potem kar naprej kličeš? Pusti me pri miru in se drži svojega!" Zaradi tistih solz, ki so se ji zasvetile v očeh, gaje bilo še dolgo sram, čeprav si tega ni hotel priznati. Spet je v duhu zagledal njene oči: niso očitale, zahtevale, še prosile ne, pa vendar je zmeraj občutil vse to in še več. "Šef ..." ga j e ob otavljivo zdramil iz zamišlj enosti Jože. "Zdelo se mi je, da številko poznam, ampak sem se zmotil. Pokliči na postajo." Potem je šlo brez njega. Fantom se je zdelo čudno, saj je vedno hotel vse sam, a se niso obremenjevali: "Slab dan ima," so si pojasnili. "Jaz sem jo poznal," se je oglasil zdravnik "No, poznal - nekajkrat je bila pri meni v ambulanti," se je popravil zamišljeno. Posebno zaradi enega obiska si jo je zapomnil. Takrat, tega je že precej let, jo je videl zadnjič. "Nič organskega ni. Zdravi ste, "je veselo dvignil pogled iznad papirjev. Njen nasmeh je bil bolj kisel: "Mislite, da si izmišljam?" Zresnil seje: "Ne, ne mislim. Kaj pa mislite vi? Sami se najbolje poznate." Nekaj časa je kar molčala in gledala v prazno. Nato je prišlo vprašanje: "Ali je žalost bolezen?" Na to ni bil pripravljen, a se je brž zbral: "Pravzaprav ne. Lahko pa je vzrok zanjo. Je tako hudo?" Vstala je. "Hvala, gospod doktor." V teh besedah ni bilo ne očitka ne Zoisovezvončice foto: peter strgar ironije. Nasprotno, zazdelo se mu je, da je celo pripomogel k neki odločitvi. Ti si JO poznal? Zaradi potrtosti in misli na težavni spust z nosili niso bili posebno zgovorni. Nekateri so se oglasili domačim, da jih ne bi skrbelo. Na policijski postaji niso dobili še nobene prijave, da koga pogrešajo. Ponesrečenka je imela v nahrbtniku planinsko izkaznico, tako da so vedeli za naslov. Ko so se dogovorili glede obvestila svojcem, se je Vojko na začudenje tovarišev na hitro poslovil, češ da se mora vrniti na Macesnovo planino. Tomaž je sedel pred kočo. Ni se mu dalo spati, je rekel. Obujanje spominov, kak kozarec preveč, potem pa še ta iskalna akcija so ga spravili iz tira. Popila sta čaj, pojedla nekaj sira in si razdelila krajec že precej suhega kruha. Bil je delavnik in Tomaž ni pričakoval obiskovalcev. "Malo kruha moram še pustiti," se je spomnil in pokazal proti zgornjemu nadstropju. "Saj res, sinoči sem videl luč. Koga pa imaš zgoraj?" se je spomnil Vojko. "Zanimivo teto. Včasih je kar ves teden tukaj. Malo čudna, ampak prijazna, kdaj mi celo pomaga. Kadar se ne potika po okoliških hribih. Je že v letih, ampak kondicijo pa ima!" Okoli desetih je Tomaž postal nemiren: "Še nikoli ni vstala tako pozno. Da ni zbolela?" Lesene stopnice so škripale pod njegovo težo, ko se je po prstih odpravil v zgornje nadstropje. Oglasil se je z vrha stopnic: "Ni je. Nič nisem slišal, da bi odšla iz hiše. Pa tudi vedno pove, kam se je namenila. Čudno, čudno," je mrmral v mogočne brke. "Poglej, prav domače si je naredila." Sobica je bila res drugačna kot sicer prenočišča v planinskih kočah. Slike na stenah, knjige na polici, prtiček na mizi. Vaza na njem je bila prazna. "Rož pa ne trga?" je vprašal Vojko. S tem vprašanjem je presenetil sam sebe: rože ga niso nikdar zanimale. "Nikoli," je potrdil Tomaž. Zvenelo je pohvalno. V veliki škatli brez pokrova so bili zloženi kamni in kamenčki od kdo ve kod. Izpod blazine je gledal debel zvezek z napisom Dnevnik. Zmotil ju je telefon. Tomaž je kar molčal, potem pa debelo pogoltnil: "Je." Sesedel se je na posteljo in skoraj zašepetal: "Seveda. Kar pridite." Vojku ni bilo treba razlagati, že nekaj časa je slutil resnico. Segel je po dnevniku. Menda je mislil, da bo odkril, zakaj je odšla na skrivaj. Je prepoznala njegov glas? Se mu je hotela izogniti? Toda zadnji vpis je bil že zelo star. 4. maj 1999. V nedeljo smo bili na Belem robu. Zaradi hude vročine je bilo bolj naporno kot navadno, ampak lepo. Toliko Zoisovih zvončic na enem mestu še nisem videla. Imeli smo srečo: pod Skalo so se pasli kozorogi. Saj tam se velikokrat, ampak tokrat je bil zraven tudi ata. Kakšni rogovi! Večerni razgled izpred Orlice je bil za zjokat lep. Krvavo nebo. In tako se je dan tudi končal: s solzami in krvavo rano na moji duši. Tem besedam bi se posmehoval. On je človek dejanj, sveto-bolje mu je tuje. Naučil me je ravnati s cepinom, mi pridigal o spoštovanju do narave in divjine, bil zgled požrtvovalnega reševalca, toliko zanimivega mi je povedal iz izkušenj in iz knjig ... Rada sem se pogovarjala z njim in več si nisem mogla želeti. Celo če bi lahko dobila, ne bi smela vzeti. In nisem. Zdaj pa ga niti poklicati ne smem več. Nobene žal besede. "Ti si jo poznal?" je uganil Tomaž. Zato ni ugovarjal Vojkovemu stikanju po njenih stvareh. "Poznal." Zagledal se je skozi okence, napol zastrto z rožasto zaveso. Zunaj so žareli macesni. Zgoraj je slutil Beli rob. Razkošje jesenskih barv ga je žalilo. Da bi že kmalu vse pokril sneg ... O Ožarjene stene foto: dan briški zlatorogova Transverzala ; k, ponosa 30. 4. 2011 Koča na Kokoši (674 m) 14. 5. 2011 Planinska koča na Planini nad Vrhniko (733 m) ^^ 4. 6. 2011 kolesarski Mariborska koča na Pohorju 0% (1.068 m) 11. 6. 2011 Dom na Menini planini (1453 m) 18. 6. 2011 Planinska koča na Krimu ) (1.107 m) 25. 6. 2011 Koča na Kopitniku nad Riniskihni Toplicami (865 m) 2. 7.2011 Koča na Blegošu (1391 m) ^ 9. 7. 2011 ==- Planinski dom KOLESARSKI . _ . ,zpo" pri Gospodični na Gorjancih (828 m) 20. 8. 2011 Kosijev dom na Vogarju (1.054 m) 27. 8. 2011 Pošta rski dom pod Plešivcem . (805 m) i 3. 9. 2011 Vojkova koča na Nanosu (1.262 m) J^ 10.9.2011 ^ Planinski dom Šmohor (M) (784 m) Dobimo se 12 sončnih sobot Na vrK(U vas čakajo številne družabne nagradrieigre in zabava ob do!?ri glasbi! Za vsakega;udef^hca Zlatorogove transverzale ponosa; ki. se .bo v okviru akciji Gremo v hribe podpisal v častno planinsko knjigo^bo Pivovarna Laško narjnenflal.eur lokatn^jtiui planinskemu društvu^ nadaljnje delovanje. wwW-gremt>Vhrib$:si ptVOVAftfoj^ Zlatorogovo transverzalo ponosa podpira Planinska zveza Slovenije j 2 k: riglav Bor Šumrada Mogočni podobi Cmira in Triglava nad dolino Vrat foto: matej vranič Triglav velja za enega glavnih simbolov Slovenije in s svojimi 2864 metri je tudi najvišji vrh naše države. Verjetno ni človeka v Sloveniji, ki ne bi poznal mogočnega očaka, in skoraj vsakemu Slovencu se v življenju vsaj enkrat utrne želja, da bi ga osvojil. Mnogim to uspe, o čemer pričajo poletni meseci od junija pa tja do septembra, ko bi lahko na grebenih, ki vodijo do vrha Triglava, v lepem sončnem dnevu našteli tudi tisoč gornikov. Slovencem kot izrazito gorniškemu narodu vzpon ne pomeni samo planinskega dejanja, ampak predvsem osebno zadovoljstvo, da enkrat v življenju osvojijo naš najvišji vrh. Podoba Triglava krasi državni grb in je z njim tudi na slovenski zastavi, mnogi ga zaradi prepoznavnosti in mogočnosti upodabljajo v reklamnih materialih, upodobljen je na nešteto razglednicah ... portret triglava Mnenja o nastanku in pomenu besede Triglav so različna. Nekateri ga pripisujejo obliki gore, ki naj bi bila troglava, vendar vrh z nobene strani ni izrazito tridelen. Še najbolj je podoben tridelni obliki, če ga pogledamo z juga, kjer poleg glavnega vrha tvorita tri vrhove še Mali Triglav (2725 m) na vzhodni in Rjavec (2568 m) na jugozahodni strani. Z juga pelje tudi pot prvopristopnikov, tako da je verjetno že v davni preteklosti osvajalce in občudovalce prav od tod spominjal na troglavi vrh. Druga razlaga izvora imena pa prihaja od staroslovanskega poganskega božanstva Triglava. Prvi vzpon na Triglav se je na pobudo Žige Zoisa leta 1778 posrečil štirim domačinom iz Bohinja. Njim v čast za to pogumno in zgodovinsko dejanje stoji v Bohinju spomenik "štirim srčnim možem". Zelo tesno je z vrhom Triglava povezan dovški župnik Jakob Aljaž, ki ga je leta 1895 kupil za en goldinar in dal na njem postaviti znameniti Aljažev stolp, ki danes velja za kulturni spomenik državnega pomena. Skoraj dva metra visok stolp je postal tudi nujen motiv za spominsko fotografijo z vrha Triglava. Zaradi majhnosti ni mogel služiti kot zavetišče, zato je dal Jakob Aljaž leta 1895 približno petdeset metrov pod vrhom na južni strani postaviti in opremiti zavetišče, imenovano po Valentinu Staniču. Prvotno je imelo tudi vrata, stole in mizo, vendar je kmalu, že leta 1896 ob postavitvi Doma na Kredarici (2515 m), izgubilo svoj pomen. Kredarica, kjer je tudi meteorološka postaja v ograjeni vremenski hišici le nekaj metrov od doma, vse leto nudi pomembne vremenske informacije, za kar skrbi dežurna ekipa stalno nastanj enih vremenarj ev. Kot zanimivost velja omeniti, da je bila leta 2000 tod izmerjena najvišja snežna odeja, in sicer preko sedem metrov. Takrat sta bila pod snegom tako bližnja depandansa kot kapelica. GEOGRAFSKI PREGLED OBMOČJA Triglav j e ob lepih dnevih viden z mnogih točk po Slovenji; z Jadrana, Snežnika, Gorjancev, Pece. Leži praktično v osrčju Julijskih Alp in se razprostira nad večino njihovih glavnih dolin. Na zahodu se njegova pobočja dvigujejo skoraj dva tisoč višinskih metrov nad Zadnjico, ki je ena od stranskih dolin Trente. Na jug kaže značilno podobo, ki je verjetno najbolj znana, najlepše vidna pa je z bohinjskih gora. Proti jugovzhodu in vzhodu se njegova pobočja dvigajo nad dolinama Krme in Kota. Veliko planincev pozna njegov lik z Debele peči, Viševnika in Velikega Draškega vrha nad Krmo, na katere se povečini vzpenjajo s Pokljuke. Najmogočnejši obraz pa kaže na sever, na dolino Vrat. Tukaj se dviguje naša najbolj znana severna stena, imenovana kar Stena. Na severu se pod vršno zgradbo in nad severno steno nahajajo ostanki nekoč velikega ledenika, danes pa so mu priča le manjše lise snega. Očitno mu je usojeno popolno izginotje. Desetletja nazaj so tukaj prirejali smučarske tekme, postavljena Jutro na vrhu Triglava foto: zlatko jaklin je bila celo žičnica. Dober pogled na ledenik je mogoč z naše najvišje planinske postojanke, Triglavskega doma na Kredarici. Ta leži na začetku vzhodnega grebena Triglava, ki se preko Malega Triglava dvigne vse do najvišjega vrha. Pod Kredarico je tudi Ivačičeva jama, ki jo krasijo ledeno jezero in slikoviti kapniki. Na jug pada v kotanjo Triglavski kot le približno tristo metrov visoka južna stena. Na njenem začetku stoji Dom Planika (2401 m). Proti zahodu pada na planoto Zaplanja prav tako nizka zahodna stena. Na tej planoti so pod vrhom Glava v Zaplanji (2556 m) ostanki nekdanje italijanske vojašnice Morbegna. VZPON NA TRIGLAV V poletnih mesecih je najbolj oblegan pristop na vrh s Pokljuke preko Vodnikovega doma, Planike in Malega Triglava. Velja za romarsko pot, saj se ob lepem vremenu vijejo dolge kolone ljudi, ki vzpon ponavadi zastavijo v dveh ali celo treh dneh. Triglavski dom na Kredarici FOTO: JANEZ JAVORŠEK Na grebenu Triglava foto: drago metljak Večdnevne ture so zaradi številnih planinskih koč z odlično ponudbo ugodna možnost za ljudi, ki jim gorništvo sicer ni čisto blizu, a bi se vseeno radi vzpeli na naš najvišji vrh. Vendar je žal na teh poteh v visoki sezoni julija in avgusta videti mnoge obiskovalce gora, ki so neprimerno opremljeni za ture v visokogorju in fizično slabo pripravljeni. Temu se poskušajmo izogniti, saj je vzpon vsekakor resna tura, ki terja previdnost, izkušenost, primerno pripravljenost in seveda ustrezno opremo. Drugi najbolj priljubljeni pristop poteka iz doline Vrat, ki se razteza od Mojstrane do vznožja Severne triglavske stene in se zaključi na njenem zahodnem koncu z ozko škrbino Luknjo (1758 m). Izhodišče je Aljažev dom v Vratih (1015 m), od koder se na vrh lahko povzpnemo po treh različnih poteh: bodisi po vzhodnem obrobju severne stene po poti čez Prag bodisi po Tominškovi poti, ki je speljana po drznih policah in preči severne stene Cmira in Begunjskega vrha ter se malo pod prostranimi severnimi Triglavskimi podi združi s potjo čez Prag. Sledita prečenje podov do Kredarice in vzpon preko Malega Triglava na vrh. Tretja pot je speljana po zahodnem obrobju Severne stene, in sicer se iz Vrat najprej do Luknje, do koder je možen tudi pristop iz Zadnjice. Z Luknje se po robu Severne stene vije zavarovana plezalna pot čez Plemenice, nekdaj imenovana Bambergova pot. Ves čas poteka po severozahodnem grebenu Triglava in se STENA Triglavska severna stena je naša najmogočnejša in najbolj znana stena. Visoka je več kot tisoč metrov, v širino pa meri več kot tri kilometre. Kot je za vsakega gornika Triglav nekaj posebnega, je za plezalca Stena simbol slovenskega alpinizma. Mnogim izkušenim gornikom, ki so vešči težjih brezpotij in zahtevnih pristopov, ob vsakem pogledu nanjo vznikne želja, povzpeti se preko nje. Kot dobra ideja za vzpon je v opisih tur predstavljena najstarejša smer v Steni, Slovenska smer. V njenem območju se je že davnega leta 1890 povzpel trentarski lovec Ivan Berginc - Štrukelj. Seveda pa so izkušenim plezalcem možnosti plezanja v Steni praktično neskončne, od lažjih klasičnih do zelo težavnih smeri v najbolj strmih delih. V Triglavski severni steni se je pisala zgodovina slovenskega in tudi evropskega alpinizma. Slovenski plezalci so na uspehe tujih plezalcev gledali bolj postrani, saj so nam s smermi, kot so Nemška, Zimmer-Jahnova, Bavarska, Prusik-Szalayeva in še nekatere, jemali načrtovane cilje ter nam pred nosom osvajali našo Steno. Slovenci smo po zaslugi zlate naveze - Jože Čopa, Mihe Potočnika in Stanka Tominška - in neutrudne Pavle Jesih kmalu ujeli tujce ter se s smermi, kot so Skalaška, Gorenjska, Zlatorogove steze in številne druge, za vedno zapisali v skale naše Stene.Te klasične smeri še danes veljajo za zelo zaželene cilje vseh plezalcev. Zlatorogove steze so najdaljša smer v Steni, saj jo prečijo po vsej širini od vzhoda do zahoda po izpostavljenih policah, v vzponih in sestopih. Najbolj znana smer v Steni in naša največja klasika, ki ima velik zgodovinski pomen, pa je nastala leta 1945 po zaslugi Jože Čopa in Pavle Jesih. Poteka čez markantni Osrednji steber in je v tistih časih veljala za izredno težavno. Danes je na seznamu želja vsakega plezalca, ki je dorasel zgornji šesti težavnostni stopnji, in je še vedno vredna zasluženega spoštovanja. O prvenstvenem vzponu je bil posnet celo film. V kasnejših letih so vzporedno z razvojem alpinizma nastajale vedno težavnejše smeri. Danes je v Steni preko sto smeri z različnimi variantami, vendar je širšemu krogu plezalcev poznanih le deset do petnajst najbolj plezanih. Verjetno je le malokdo slišal za smeri, kot so Pandorina skrinjica, Srebrne steze, Korenina, Maratonka, Jubilejna? Zgovoren podatek je tudi, da je neutrudni Franček Knez v svojem času v steni preplezal okoli trideset prvenstvenih smeri. na planoti Zaplanja pod zahodno steno združi s potjo od Tržaške koče na Doliču (2151 m). Nadaljnja skupna pot preko Triglavske škrbine (2659 m) in južnega grebena pripelje na vrh. Druga pot iz Zadnjice poteka po mu-latjeri do koče na Doliču, ki jo je pred nekaj zimami prizadel snežni plaz, ter nato po zahodnih pobočjih in prostranstvih vse do zahodne stene, kjer se združi s potjo čez Plemenice. Velja omeniti še dolg dostop od Bohinjskega jezera preko Komarče do Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m) in nato po čudoviti Dolini Triglavskih jezer do koče na Doliču. Večina Triglavska stena je široka več kot tri kilometre. planincev ga izbere za sestop s Triglava, saj je pot po dolini z lepimi jezeri odličen zaključek celotnega podviga osvajanja očaka. Možen je še pristop iz Kota mimo Doma Valentina Staniča (2332 m) do Doma na Kredarici in na vrh. Ta pristop je verjetno deležen najmanj obiska, tako da je dobra možnost za izogib gneči v visoki sezoni, prav tako pa se bomo v hudi vročini večino časa vzpenjali v senci severne stene Rjavine. Najdaljši, a najlažji severni pristop na Triglav gre po dolini Krme bodisi mimo Planike bodisi mimo Kredarice. Posebno priljubljen je pozimi, saj je v lepem vremenu in ugodnih snežnih razmerah tod vedno narejena dobra gaz tako za pešake kot za turne smučarje. Gaz ponavadi vodi do Doma na Kredarici, od tod pa je vzpon na vrh v zimskih razmerah zelo resna in zahtevna tura, kjer je nujno potrebno znanje varovanja ter gibanja v zahtevnih snežnih razmerah. Pozimi na Triglavu ni ne jeklenic ne klinov, grebeni so okovani v led in sneg. Prav tako bomo na vrhu presenečeno iskali Aljažev stolp, ki običajno tiči pod najmanj dva metra debelo snežno odejo. Nemalokrat se zgodi, da je vzpon s Kredarice povsem nemogoč zaradi ogromnih opasti, ki obdajajo greben. Velja omeniti še možnost smučarskega spusta od Kredarice po dolini Krme, ki je eden najdaljših in najlepših smukov pri nas. Nekoč je tukaj po trasi, ki je vodila preko ledenika in Staničevega doma proti dolini Krme, potekalo tekmovanje v alpskem smučanju. Trasa se imenuje Triglavski smuk in še danes v ugodnih in varnih razmerah ponuja odlično avanturo izkušenim in veščim smučarjem. O Triglav vidimo tudi z morja foto: dan briški Triglav v zahajajočem soncu foto: matej vranič Informacije Dostop: Dostop je odvisen od izhodišča. Če smo si izbrali južno pot, sta izhodišči Pokljuka ali Bohinj, dostopna po asfaltiranih, ponekod tudi po makadamskih cestah. Doline Vrata, Kot in Krma so dostopne iz Mojstrane, kjer nas bodo na pravilen odcep opozorile table. Po vseh dolinah se do izhodišča pripeljemo po makadamski cesti in parkiramo na urejenih parkiriščih. Po dolini Zadnjice, kamor zavijemo na odcepu v dolini Trente, nas do izhodišča prav tako pripelje makadamska cesta. Planinske koče in bivaki: Triglavski dom na Kredarici (2515 m), odprt vse leto, telefon 04 531 28 64; Dom Planika (2401 m), odprt v poletni sezoni, telefon 051 614 773; Dom Valentina Staniča (2332 m), odprt v poletni sezoni, telefon 051 614 772; Tržaška koča na Doliču (2151 m), zaradi snežnega plazu je treba stanje koče preveriti, telefon 051 614 780; Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), odprt v poletni sezoni, telefon 051 607 211; Aljažev dom v Vratih (1015 m), odprt v poletni sezoni, telefon 04 589 51 00, 04 589 10 30; Kovinarska koča v Krmi (870 m), odprta v poletni sezoni, telefon 051 631 989. Literatura: Tine Mihelič: Julijske Alpe, severni pristopi. Sidarta, 1998. Tine Mihelič: Julijske Alpe. PZS, 2009. Vladimir Habjan: Zimski vzponi v slovenskih gorah. Sidarta, 2003. Vladimir Habjan: Brezpotja. Sidarta, 2009. Igor Jenčič: Slovenija, turnosmučarski vodnik. Sidarta, 2002. Ingrid Pilz: Čudoviti svet Julijskih Alp. Založba Mladinska knjiga, 1993. Zemljevidi: Triglav, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000. Triglav, 2864 m, iz doline Vrat SLO Julijske Alpe Iz doline Vrat se na vrh Triglava lahko vzpnemo po treh različnih markiranih poteh. Tukaj sta opisani pot čez Prag in Tominškova pot, ki se združita pod Triglavskimi podi in dosežeta vrh preko Kredarice. Tominškova pot poteka preko ostenja Cmira in se s potjo čez Prag, ki vodi po skrajnem robu Triglavske severne stene, združi pod rumenimi previsi Begunjskega vrha, kjer izvira mrzel potoček. Obe poti sta zavarovani, Tominškova je v megli lahko orientacijsko težavna. Če je naše izhodišče za vzpon in sestop v dolini Vrat, si je za vzpon najbolje izbrati Tominškovo in sestopiti po poti čez Prag. Zahtevnost: Tura je zelo dolga in naporna. Zahteva ustrezno fizično in zaradi strmega terena ter plezalnih mest tudi dobro psihično pripravo. V zgodnji sezoni je potrebna previdnost na snežiščih. Na vršnem grebenu moramo v visoki sezoni računati na zastoje zaradi številnih gornikov, izogibanje na ozkem in prepadnem grebenu pa je lahko zelo nerodno. Oprema: Običajna gorniška oprema ter čelada in samovarovalni komplet, v zgodnji sezoni tudi cepin in dereze zaradi snežišč. Nadmorska višina: 2864 m Višina izhodišča: 1015 m Višinska razlika:1849 m Izhodišče: Izhodišče je Aljažev dom v Vratih, ki je iz Mojstrane dostopen po makadamski cesti. Parkirišče pred domom je treba plačati. WGS84: 46,410893, 13,844512. Koče: Aljažev dom v Vratih (1015 m), telefon 04 589 51 00, 04 589 10 30; Dom Valentina Staniča (2332 m), telefon 051 614 772; Triglavski dom na Kredarici (2515 m, telefon 04 531 28 64. Časi: Vrata-Tominškova pot/Prag-Kredarica 4-5 ur Kredarica-vrh Triglava 1.30-2 ure Sestop 4 ure Skupaj 11-12 ur Sezona: Kratka sezona, visoko poletja in zgodnja jesen. Vodnik: Tine Mihelič, Julijske Alpe: Severni pristopi, Sidarta, 1998. Zemljevidi: Triglav, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000. Pri spomeniku padlim partizanom gornikom se nam odpre pogled na mogočno Steno. foto: janja lipužič Triglav, 2864 m, s Pokljuke SLO Julijske Alpe Najlažji pristop na vrh Triglava pelje po poti prvopristopnikov mimo Vodnikovega doma na Velem polju in Doma Planike ter z juga po dveh variantah doseže vrh. Prva varianta, priporočlji-vejša za sestop, je vzpon na Mali Triglav in po vzhodnem grebenu do vrha, druga, primernejša za vzpon, pa vodi na Triglavsko škrbino (Čez Nogo) in na vrh preko jugozahodnega grebena. Od vseh pristopov na Triglav je tu treba premagati najmanjšo višinsko razliko, vendar je zato toliko daljši, saj preči številna pobočja. Vsekakor nam v glavni sezoni ne bo dolgčas, saj bomo ljudi srečavali na praktično vsakem koraku. Zahtevnost: Tura je zelo dolga, zato je priporočljivo prespati v koči in si pot razdeliti na dva dneva. Pri plezalnem delu sta potrebni previdnost in potrpežljivost pri čakanju na sestopajoče, zahteva tudi dobro fizično in psihično pripravljenost. V sončnih dneh je treba imeti zadostno količino pijače, saj je pot ves čas izpostavljena soncu. Oprema: Običajna gorniška oprema ter čelada in samovarovalni komplet. Nadmorska višina: 2864 m Višina izhodišča: 1340 m Višinska razlika: ok. 1600 m Izhodišče: Izhodišče je Pokljuka, ki je po magistralni cesti dostopna z Bleda ali iz Bohinja. Parkiramo na urejenem parkirišču na makadamski cesti pri vojašnici na Rudnem polju, ob usmerjevalnih tablah. WGS84: 46,345374, 13,923536. Koči: Vodnikov dom (1817 m), telefon 051 607 211; Dom Planika (2401 m), telefon 051 614 773. Časi: Rudno polje-Vodnikov dom 2.30 ure Vodnikov dom-Planika 1.30 ure Planika-vrh Triglava 1-1.30 ure Sestop 4-5 ur Skupaj 10-11 ur Sezona: Kopna sezona. Vodnik: Ingrid Pilz: Čudoviti svet Julijskih Alp, Mladinska knjiga, 1993. Zemljevidi: Triglav, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000. Triglav z Velega polja foto: oton naglost Triglav, 2864 m, iz doline Vrat n Opis: S parkirišča gremo do Aljaževega doma, od tam pa sledimo sprehajalni poti po dolini vse do velikega klina z vponko (spomenika, posvečenega padlim partizanom gornikom). Tu na levi opazimo oznake za Tominškovo pot in zavijemo preko struge v gozd, kjer se strmo vzpenjamo. Po dobri uri se gozd začne redčiti in kmalu prispemo do plezalnega dela, kjer s pomočjo varoval hitro pridobivamo višino. V smeri Begunjskega vrha po vrtoglavih policah prispemo do stičišča s potjo čez Prag pod steno Begunjskega vrha. Nadaljujemo in na naslednjem razcepu se usmerimo proti desni na Kredarico, leva pot pa bi nas pripeljala do Staničevega doma. Prečimo v megli orientacijsko zahtevne Triglavske pode in se ob pomoči varoval vzpnemo do Kredarice. Od doma nas oznake usmerijo proti Triglavu, sestopimo na sedel-ce, od koder se vzpnemo do strmega zavarovanega dela v steni Malega Triglava. S pomočjo klinov in jeklenic dosežemo njegov vrh, malo pod njim pa se nam z leve priključi pot s Planike. Z vrha Malega Triglava se rahlo spustimo, nato pa sledimo jeklenicam po izpostavljenem grebenu v smeri najvišje točke, kjer se pod vrhom zopet strmo vzpnemo in kmalu dosežemo Aljažev stolp. Sestop: Sestopimo po poti vzpona mimo Kredarice vse do odcepa poti čez Prag pod steno Begunjskega vrha. Sestopamo po skrotastem terenu, kjer so nam ponekod v pomoč varovala. Kmalu pridemo do ključnega mesta, skoraj navpične, odlično zavarovane skalne stopnje (Prag). S pomočjo številnih klinov in jeklenic je spust prijeten in nam ne povzroča prevelikih težav. Sledi sestop med ruševjem do dolgega pečevja pod Severno triglavsko steno, kjer pot zavije preko manjšega zavarovanega skalnega skoka in doseže hudournik na dnu doline. Od tam se preko trav in nato skozi gozd po dolini vrnemo do izhodišča. Bor Šumrada plarrekivESTNiK • julij 201- Triglav, 2864 m, s Pokljuke Opis: S parkirišča gremo po makadamski cesti za oznakami za Triglav, po nekaj ovinkih pa se odcepi vijugasta pot navkreber. Strmine je hitro konec in začnemo s prečenjem pod Viševni-kom ter nad planino Konjščico, s katere se nam kmalu priključi markirana pot. Nadaljujemo do krnice Jezerce, od koder mimo table TNP sledimo manjši dolini do Studorskega prevala. Z njega rahlo sestopimo ter začnemo z dolgim prečenjem pobočij Velikega Draškega vrha in Tosca vse do Vodnikovega doma. Previdno na delu poti, kjer je svež odlom skal, na kar nas opozori tudi tabla. Od Vodnikovega doma sledimo oznakam za Planiko v smeri Triglava. Najprej prečimo pobočja strmega Vernarja, nato pa se ob pomoči varoval preko skalnega skoka vzpnemo do prostranega Konjskega sedla. Na njem nadaljujemo proti levi v smeri Planike (desno navzdol gre pot v Krmo, rahlo desno pa na Kredarico). Strmo se vzpenjamo po pobočjih, prečimo večjo vrtačo in nato po širokem grebenu dosežemo Dom Planika. Od doma sledimo markacijam preko Triglavske škrbine in najprej prečimo dolgo krnico, imenovano Triglavski kot. Na njenem koncu se pot začne strmo vzpenjati po grušču, nato pa preko jugozahodnega grebena, ki proti strmih pragov ter po skrotju sestopimo vrhu postaja vse položnejši. do ves čas dobro vidnega Doma Pla- Sestop: Ob jeklenicah po zračnem nika in se po poti vzpona vrnemo na po strmem zavarovanem delu doseže grebenu sestopimo na Mali Triglav. izhodišče. ozko Triglavsko škrbino, kjer se nam Tam se čez nekaj časa desno navzdol z druge strani priključi pot z Doliča in odcepi pot na Planiko (levo gre pot na Bor Šumrada Plemenic. Sledi še zavarovani vzpon Kredarico). Ob pomoči varoval preko Triglav, 2864 m, iz Zadnjice preko Plemenic SLO Julijske Alpe m Vzpon iz Zadnjice čez Plemenice velja za zelo naporno in zahtevno turo, saj je treba premagati ogromno višinsko razliko, poleg tega pa od izhodišča do vrha ne pelje mimo nobenega oskrbovanega zavetišča. Šele pri sestopu se lahko okrepčamo v koči na Doliču. Zato je pot čez Plemenice najzahtevnejša, pa tudi najlepša na Triglav, saj nam po- gledi ves čas uhajajo v globoko dolino Trente na eni ter temačne in prepadne globine Triglavske severne stene na drugi strani. Pot priporočam izurjenim gornikom, vajenim dolgih vzponov ter fizično in psihično napornih plezalnih odstavkov. Za sestop si izberemo pot mimo koče na Doliču in naprej po mu-latjeri v dolino Zadnjice. Zahtevnost: Tura je zelo dolga in naporna, zahteva ustrezno fizično ter zaradi strmega terena in plezalnih mest tudi dobro psihično pripravo. Oprema: Običajna gorniška oprema, čelada in samovarovalni komplet, v zgodnjem poletju tudi cepin in dereze. Nadmorska višina: 2864 m Višina izhodišča: 700 m Višinska razlika: ok. 2170 m Izhodišče: Parkirišče v Zadnjici dosežemo z glavne ceste Trenta—Vršič. WGS84: 46,384022, 13,774383. Koča: Tržaška koča na Doliču (2151 m), telefon 051 614 780. Časi: Zadnjica—Luknja 2.30-3 ure Luknja—Triglav 4-5 ur Sestop 4-5 ur Skupaj 12—13 ur Sezona: Od julija do septembra. Vodnik: Tine Mihelič, Julijske Alpe, PZS, 2009. Zemljevidi: Triglav, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000. Plemenice, kjer poteka najzahtevnejša označena pot na Triglav. foto: jaka ortar Triglav, 2864 m, Slovenska smer v Steni |SLO Julijske Alpe ^ I Slovenska grapa postane kopna šele jeseni. foto: Vladimir habjan Slovenska smer je najstarejša v severni steni Triglava in je v spremstvu gorskega vodnika dostopna tudi dobrim in izkušenim gornikom. Ker je Stena v tem delu prepredena z mnogimi grapami, žlebovi in razi, od začetka občutka izpostavljenosti in strmine sploh ne bomo močneje čutili, v višjem delu pa bomo na kakšnem prečenju začutili zrak pod no- Zahtevnost: Vzpon čez Steno po Slovenski smeri je alpinistični vzpon druge težavnostne stopnje s krajšimi odseki tudi tretje težavnostne stopnje. Potrebni so znanje gibanja v takem svetu, znanje varovanja in dober čut za orientacijo, pa tudi dobra fizična in psihična pripravljenost, saj je plezanje na trenutke zelo izpostavljeno. V zgodnji sezoni so potrebni tudi cepin in dereze zaradi številnih snežišč. Oprema: Običajna gorniška oprema ter alpinistična oprema za plezanje in varovanje. Nadmorska višina: Triglav (2864 m); Slovenski turnc (2267 m) Višina izhodišča: 1015 m Višinska razlika: ok. 1850 m (Triglav), ok. 1250 m (Slovenski turnc) Višina stene: 700—800 m gami in dobili pravi občutek mogočnosti Stene. Orientacija je v Slovenski smeri največja težava, saj ima ogromno variant v spodnjem, srednjem in zgornjem delu. Glavne orientacijske točke so Macesni, Bele plati, Slovenska grapa in Slovenski turnc. V zgornjem delu sta opisani dve najbolj plezani izstopni varianti, Prevčev izstop in izstop po Frelihovi polici. Izhodišče: Izhodišče je Aljažev dom v Vratih, ki je dostopen po makadamski cesti iz Mojstrane (10 km). WGS84: 46,410893, 13,844512. Koči: Triglavski dom na Kredarici (2515 m), telefon 04 531 28 64; Doma Valentina Staniča (2332 m), telefon 051 614 772. Časi: Aljažev dom—vstop v smer 1.30 ure Vstop—vrh smeri 4—6 ur Sestop čez Prag 2.30 ure Sezona: Poletje, jesen, kopna sezona. Vodnika: Tine Mihelič, Slovenske stene, Didakta, 2003; Vladimir Habjan: Brezpotja, Sidarta, 2009. Zemljevidi: Triglav, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000. Triglav, 2864 m, iz Zadnjice preko Plemenic n Opis: S parkirišča pri zapornici nadaljujemo po cesti proti koncu doline. Pri razcepu se usmerimo levo proti Doliču, desno gre pot na Prehodavce. Hodimo po široki mulatjeri, kjer se kmalu proti desni odcepi pot na Dolič čez Komar, mi pa nadaljujemo v smeri Luknje, ki je ves čas dobro vidna nad nami. Mulatjera nas v številnih ovinkih privede do naslednjega razcepa, kjer se usmerimo proti levi, proti desni gre pot na Dolič. Po slabi uri od razcepa dosežemo sedlo Luknja. Zdaj se obrnemo proti jugu in sledimo oznakam čez Plemenice. Takoj na začetku nas pričaka ključno mesto, kjer ob pomoči varoval premagamo navpično steno. Nad njo nadaljujemo s prečenjem in vzpenjanjem po izpostavljenih pobočjih, kjer moramo biti v mokrem izredno previdni. Po daljšem vzponu pot doseže greben, ki mu sledimo ob pomoči varoval, z vsakim korakom pa se večajo tudi razgledi. Nekajkrat se vzpnemo in spustimo in kmalu stojimo na znameniti Triglavski Sfingi. Pot nato preči škrapljast teren mimo ostankov vojašnice Morbegne in vrha Glave v Zaplanji ter se usmeri proti vršni glavi Triglava. Kmalu se varoval po jugozahodnem grebenu pobočij spustimo do koče na Doliču, od nam z desne priključi pot z Doliča. dosežemo vrh. katere gremo po udobni mulatjeri do Prečimo melišče in se preko kratkega Sestop: Sestopimo po poti vzpona vse izhodišča v Zadnjici. plezalnega odstavka vzpnemo na Tri- do odcepa za Dolič pod vršno zgradbo glavsko škrbino, od koder ob pomoči Triglava. Od tam se preko prostranih Bor Šumrada plarrekivESTNiK • julij 201- Triglav, 2864 m, Slovenska smer v Steni Opis: Od parkirišča se mimo Aljaževega doma v Vratih odpravimo po markirani poti čez Prag. Po prečkanju struge Triglavske Bistrice se povzpnemo čez prvo zavarovano skalno stopnjo, nad katero dosežemo dolgo gruščnato pobočje. Sledimo markirani poti do travnatega grebena, kjer na desni opazimo dobro shojeno stezico. Ta nas mimo spominske plošče privede v zatrep, kjer je v levem kotu vstop v smer. Prvi skok nas dodobra segreje, saj je visok dvajset metrov in dobre druge težavnostne stopnje. Nad njim se usmerimo proti levi po strmih, vzpenjajočih se gredah in žlebovih. Naš cilj je skalnata glava, poraščena z macesni. Nad Macesni preplezamo gladek strm žleb desno od škrbine ter nadaljujemo vodoravno v desno in navzdol v gruščnato kotanjo. Iz nje se po žlebu povzpnemo do vznožja gladkih plošč, imenovanih Bele plati. Preplezamo jih po manjšem žlebu na desni strani (II, 100 m). Na vrhu zavijemo desno v globoko grapo, kamor pelje tudi stezica. Kmalu nam pot zapre strma stena, ki jo premagamo po desni ob globokem kotu (lI-III, 20 m), malo višje pa sledi še Bučerjeva stena, ki je lažja od spodnje. Pod njo je na desni vpisna knjiga. Po strmem žlebu se vzpnemo do globoke škrbine, kjer se nad nami odpre globoka Sloven- ska grapa. Ponavadi nas v tej grapi, po kateri nadaljujemo, pričaka strm sneg, če ga ni, pa pot ovirajo skalni skoki in grušč. Po približno stotih metrih se svet odpre in grapa se razcepi. Na levo gre izraziti Prevčev izstop, kjer grapi sledimo do roba stene. V zgodnji sezoni je plezanje lažje, saj so gladki pragovi in grušč prekriti s snegom. Če je grapa brez snega, se gladkim pragovom izognemo po levi. Druga varianta je nadaljevanje po Slovenski grapi do skoka, kjer po gladkih ploščah in skozi naravno okno (II-III) dosežemo greben. Malo višje je terasa, kjer se začne Frelihova polica. Polica je ozka, zelo izpostavljena in pelje proti desni (II+). Po njej pridemo v sosednjo grapo, ki se dviga ob razu Slovenskega stebra. Po njej navzgor, delno po grapi, delno desno po razu na ramo, s katere prečimo po dolgi, drobljivi polici daleč v desno. Pripelje nas v zagruščeno (zasneženo) krnico blizu roba stene. Do njega moramo preplezati še 10 m visok skalni skok. Sestop: Sestopimo po markirani in zavarovani poti čez Prag, ki jo dosežemo z rahlim spustom preko Triglavskih podov v smeri severovzhoda nazaj v dolino Vrat. Če smo še pri močeh, pa se povzpnemo še na Kredarico in od tam na vrh Triglava. BorŠumrada Grossglockner, 3798 m, iz Kalsa skozi dolino Ködnitztal ali Teischnitztal A Visoke Ture Najobičajnejša in danes (pre)oblju-dena pot na Grossglockner je iz Kalsa. Vzpon lahko poteka skozi dolino Ködnitztal ali Teischnitztal. Obe se združita pri koči Stüdlhütte, od koder skupna pot pelje preko ledenika Ködnitzkees na skalno ramo s kočo Erzherzog-Johann-Hütte. Od tam nas Če hočemo na Grossglockner po nekoliko manj obljudeni poti, se odpravimo z juga skozi dolino Leitertal. Začnemo lahko v Heligenblutu in se vzpenjamo po poti prvopristopnikov, imenovani Fürstbischof-Salm-Weg, ki poteka ob čaka zahteven vzpon na vrh. Zaradi dolžine in zahtevnosti ture je priporočljivo vzpon razdeliti na dva dneva s predhodno rezervacijo v Stüdlhütte ali Erzherzog-Johann-Hütte. Posebna previdnost je potrebna na vršnem grebenu, predvsem pri srečevanju navez. potoku Leiterbach do koče Salmhütte. Druga varianta z južne strani pa je pot, ki se začne pri koči Glocknerhaus in poteka preko sedla Stockerscharte v dolino Leitertal ter po njej do koče Zahtevnost: Zahtevna ledeniška in kombinirana tura. Oprema: Običajna ledeniška oprema (dereze, cepin, čelada, vrv in plezalni pas). Nadmorska višina: 3798 m Višina izhodišča: 1920 m (1610 m) Višinska razlika: 1878 m (2198 m) Izhodišče: Parkirišče pri koči Luc-knerhaus, do koder se iz Slovenije pripeljemo mimo Lienza, kjer na krožišču zavijemo proti kraju Matrei in po 20 km v naselju Huben z glavne ceste zavijemo desno v strm breg (oznake za Grossglockner) do Kalsa. Tu zavijemo desno v dolino Kodnitztal na Kalser-Glocknerstrasse (cestnina je 9 EUR za osebna vozila) in po približno 3 km pridemo do izhodišča. WGS84: 47,020824, 12,688512. Kals: Turo začnemo na nadmorski višini 1610 m malo nad Kalsom na parkirišču nekaj metrov pred mostom, kjer cesta prečka hudournik Teischnitzbach. WGS84: 47,025177, 12,634272. Koče: Lucknerhaus (1920 m), telefon 0043 4 876 85 55, Lucknerhutte (2241 Zahtevnost: Zahtevna ledeniška in kombinirana tura. Oprema: Običajna ledeniška oprema (dereze, cepin, čelada, vrv in plezalni pas). Nadmorska višina: 3798 m Višina izhodišča: 2132 m Višinska razlika: 1666 m Izhodišče: Glocknerhaus, do katere se pripeljemo mimo Spittala po dolini Mölltal in preko Winklerna do Heiligen-bluta. Tam zapeljemo na Grossglockner Hochalpenstrasse (panoramsko cesto, cestnina 29 EUR), ki nas po nekaj kilometrih pripelje do izhodišča. WGS84: 47,069721, 12,768342. Koče: Glocknerhaus (2132 m), odprta od sredine maja do sredine oktobra, telefon 0043 482 42 46 66; Salmhütte m), telefon 0043 4 876 84 55 in 82 21; Stüdlhütte (2802 m), odprta od začetka marca do sredine maja in od konca junija do sredine oktobra, telefon 0043 4 876 82 09; Erzherzog-Johann-Hütte (Adlersruhe, 3454 m), nima zimske sobe, odprta od konca junija do konca septembra, telefon 0043 4 876 85 00. Časi: Lucknerhaus—Stüdlhütte 3.30 ure Stüdlhütte-Erzherzog-Johann-Hütte 3 ure Erzherzog-Johann-Hütte-vrh 2 uri Sestop 5-6 ur Skupaj 14 ur ali Kals-Stüdlhütte 4-4.30 ure Stüdlhütte-Erzherzog-Johann-Hütte 3 ure Erzherzog-Johann-Hütte-vrh 2 uri Sestop 6-7 ur Skupaj 16-17 ur Sezona: Od junija do septembra. Vodnik: Tomaž Vrhovec in ostali: Najvišji vrhovi v Alpah, PZS, 2005. Zemljevid: Glocknergruppe, Kompass 039, 1 : 50.000. Mr (2638 m), odprta od sredine junija do konca septembra, telefon 0043 4 824 20 89, Erzherzog-Johann-Hütte (3454 m), nima zimske sobe, odprta od konca junija do konca septembra, telefon 0043 4 876 85 00. Časi: Glocknerhaus-Salmhütte 4.30 ure Salmhütte-Erzherzog-Johann-Hütte 3-3.30 ure Erzherzog-Johann-Hütte-vrh 2 uri Sestop 5-6 ur Skupaj 14 ur Sezona: Od junija do septembra. Vodnik: Tomaž Vrhovec in ostali: Najvišji vrhovi v Alpah, PZS, 2005. Zemljevid: Glocknergruppe, Kompass 039, 1 : 50.000. Grossglockner, kot ga vidimo s parkirišča pri koči Lucknerhaus (dolina Kodnitztal). foto: vladimir habjan Grossglockner, 3798 m, z juga skozi dolino Leitertal A Visoke Ture Grossglockner, 3798 m, iz Kalsa skozi dolino Ködnitztal ali Teischnitztal Opis: Z izhodišča pri koči Lucknerhaus se napotimo navzgor po zeleni dolini proti dobro vidnemu cilju. Sprva je pot dokaj položna. Po uri hoje smo pri Lucknerhütte, od koder imamo še dve uri in pol vzpona do Stüdlhütte. Do te koče lahko pridemo tudi po sosednji dolini Teischnitztal. Z izhodišča pri mostu čez Teischnitzbach se po označeni poti oziroma kolovozu vzpenjamo po serpentinah, dokler ne dosežemo prostrane zelene planine, kjer poleti pasejo. Pot nas vodi naprej strmo navzgor nad planino. Ko preidemo iz zelenih vesin na kamnite morene, smo kmalu pri koči Stüdlhütte. Od tam se odpravimo proti ledeniku Ködnitzkees na južni strani Grossglo-cknerja. Prekrit je s snegom, sprva bolj položen, kasneje pa se naklon poveča. Prečenje proti desni ni zahtevno, vendar je priporočljivo ledeniško navezovanje. Z ledenika preidemo v steno, po kateri se s pomočjo klinov in jeklenic povzpnemo na skalno ramo, ki vodi direktno do koče ErzherzogJohann-Hütte. V njej je priporočljivo prespati, vendar je zaradi obleganosti treba spanje rezervirati. Vzpon na vrh običajno začnemo zgodaj zjutraj. Po snežišču (poleti led) se povzpnemo na sedlo Sattele (3680 m). Od tam nas čakata kopna skala in plezanje po grebenu na Kleinglockner (3783 m). Za varovanje so nam na grebenu na voljo jekleni drogovi. Plezanje ni primerno za vrtoglave, saj je greben ozek, izpostavljen in zahteva obvladanje II. težavnostne stopnje. Sledi strm spust ob jeklenici v škrbino, potem pa še nekaj višinskih metrov plezanja na vrh Grossglocknerja. Sestop: Vračamo se po smeri vzpona. Pri sestopu sta zaradi gneče na grebenu zelo pomembni velika previdnost in potrpežljivost. Andrej Trošt plarrekivESTNiK • julij 201- Grossglockner, 3798 m, z juga skozi dolino Leitertal Opis: Do koče Salmhütte vodita dve poti. Prva je pot prvopristopnikov, ki se začne v Heiligenblutu (Heiligenbluter Winkel, 1264 m) in se skozi dolino Mölltal povzpne do kapele Briocius, od tam pa gremo levo proti slapu Leiterfall, nad katerim se usmerimo v dolino potoka Leiterbach in se postopno vzpenjamo po dolini Leitertal do koče Salmhütte. Druga pot do nje je danes bolj priljubljena, saj je izhodišče višje, pri koči Glocknerhaus,. Do njega se pripeljemo po Hochalpenstrasse (panoramski cesti) in turo začnemo s spustom do umetnega jezera Margaritzenstausee (2000 m), ki ga obidemo po vzhodni strani po poti preko dveh umetnih jezov. Sledi vzpon preko travnatih pobočij proti prehodu Stockerscharte (2442 m), kjer so na izpostavljenem mestu pritrjene jekle-nice. Nadaljujemo po ozki stezi visoko nad dolino Leitertal, kjer večkrat prečkamo hudourniške grape. Po 2.30-3 urah od izhodišča smo pri Salmhütte. Nadaljujemo proti vznožju Schwertecka mimo ruševin prvotne Salmhütte (2753 m). Pot poteka po ledeniški moreni med skalnimi balvani do ostanka ledenika Leiterkees in preko melišča pod vznožje skalne stopnje, imenovane Hohenwart- scharte. Čaka nas plezanje po dobro opremljeni zavarovani poti, sprva po jekleni-cah in klinih, kasneje tudi po fiksni vrvi. Med plezanjem uporabljamo tudi naravne razčlembe v skali. Potrebna sta uporaba čelade in samovarovalni komplet. Pred izstopom iz Hohenwartove škrbine je na višini 3270 m nekdaj stalo zavetišče, ki ga danes ni več. Nad steno kratko hodimo po ledeniku Hofmannkees, nato pa se vzpnemo na greben Salmkamp, ki je ponekod opremljen s fiksno vrvjo in nas pripelje pred kočo Erzherzog-Johann-Hutte. Od koče se težavnost vzpona poveča, saj se je treba povzpeti po strmem snežišču (poleti led) do sedla Sattele (3680 m), kjer nas čakata kopna skala in plezanje po grebenu na Kleinglockner (3783 m). Za varovanje so nam na grebenu na voljo jekleni drogovi. Plezanje za vrtoglave ni primerno, saj je greben ozek, izpostavljen in zahteva obvladanje II. težavnostne stopnje. Sledi strm spust ob jeklenici v škrbino, potem pa še nekaj višinskih metrov plezanja na vrh Grossglocknerja. Sestop: Sestopimo po smeri vzpona. Andrej Trošt Grossglockner, 3798 m, preko ledenika Pasterze A Visoke Ture Če želimo Grossglocknerjevo kraljestvo ledenikov, snega in zelenih pašnikov ter dih jemajočih panoram doživeti v popolnosti, je pristop s panoramske ceste dobra izbira. V Heiligenblutu zavijemo na cesto, ki nas pripelje na razgledno ploščad Kaiser-Franz-JosefHöhe, od koder je veličasten pogled na Grossglockner in ledenik Pasterze, ki je največji v Vzhodnih Alpah in privlačen tako turistom kot gornikom in alpinistom. Zahtevnost: Zahtevna ledeniška in kombinirana tura. Oprema: Običajna ledeniška oprema (dereze, cepin, čelada, vrv in plezalni pas). Nadmorska višina: 3798 m Višina izhodišča: 2370 m Višinska razlika: 1800 m (upoštevan je tudi spust na ledenik Pasterze) Izhodišče: Parkirišče pri razgledni ploščadi Kaiser-Franz-Josef-Höhe. Do sem se pripeljemo mimo Spittala, po dolini Mölltal in preko Winklerna v Heiligenblut. Tam zapeljemo na Grossglockner Hochalpenstrasse (panoramsko cesto, cestnina 29 EUR), ki nas pripelje do izhodišča. WGS84: 47,074676, 12,752227. Koči: Kaiser-Franz-Josef-Höhe (2370 m), telefon 0043 4 824 25 12; Erzherzog-Johann-Hütte (Adlersruhe, 3454 m), nima zimske sobe, odprta od konca junija do konca septembra, telefon 0043 4 876 85 00. Časi: Kaiser-Franz-Josef-Höhe—ledenik Pasterze 1 ura Ledenik Pasterze-Erzherzog-JohannHütte 4-5 ur Erzherzog-Johann-Hütte-vrh 2 uri Sestop 5-6 ur Skupaj 14 ur Sezona: Od junija do septembra. Vodnik: Tomaž Vrhovec in ostali: Najvišji vrhovi v Alpah, PZS, 2005. Zemljevid: Glocknergruppe, Kompass 039, 1 : 50.000. Ledenik Pasterze in Hofmannhütte foto: andrej trošt Grossglockner, 3798 m, po grebenu Stüdlgrat Visoke Ture Če ste alpinist po duši, dejanjih in izkušnjah, vam bo plezanje po grebenu Studl-grat v pravi užitek. Nekaj več kot samo normalni pristop, ki pa zahteva dobro znanje varovanja in plezalne sposobnosti. Ob lepem vremenu je to prava poezija. Če nimate dovolj izkušenj in znanja za takšen vzpon, je najbolje, da se dogovo- rite z izkušenim alpinistom ali gorskim vodnikom. Smer ni ferata, kljub temu pa so na nekaterih (ključnih) mestih fiksne vrvi, jeklenice in klini, ki omogočajo boljše varovanje. Skala je kompaktna in omogoča dobro plezanje, potrebna pa je dobra orientacija, saj je izbira pravih prehodov bistvena za varen vzpon. Zahtevnost: Zahtevna plezalna in ledeniška tura (plezanje do III. težavnostne stopnje). Oprema: Običajna ledeniška oprema (dereze, cepin, čelada, vrv, plezalni pas) in ostala tehnična oprema (vponke z matico, pomožne vrvice). Nadmorska višina: 3798 m Višina izhodišča: 1920 m Višinska razlika: 1841 m (višina plezalnega vzpona je 550 m) Izhodišče: Parkirišče pri koči Luc-knerhaus. Do sem se pripeljemo mimo Lienza, kjer na krožišču zavijemo proti kraju Matrei in po 20 km v naselju Huben z glavne ceste zavijemo desno v strm breg (oznake za Grossglockner) do Kalsa. Tu zavijemo desno v dolino Kodnitztal na Kalser-Glocknerstrasse (cestnina je 9 EUR za osebna vozila) in se po približno 3 km pripeljemo do izhodišča. WGS84: 47,020824, 12,688512. Koče: Lucknerhaus (1920 m), telefon 0043 4 876 85 55, Lucknerhütte (2241 m), telefon 0043 4 876 84 55 in 82 21; Stüdlhütte (2802 m), odprta od začetka marca do sredine maja in od konca junija do sredine oktobra, telefon 0043 4 876 82 09; Erzherzog-Johann-Hütte (Adlersruhe, 3454 m), nima zimske sobe, odprta od konca junija do konca septembra, telefon 0043 4 876 85 00. Časi: Lucknerhaus-Stüdlhütte 3.30 ure Stüdlhütte-Stüdlgrat-Grossglockner 5.30 ure Sestop 5-6 ur Skupaj 15 ur Sezona: Od junija do septembra. Vodnik: Tomaž Vrhovec in ostali: Najvišji vrhovi v Alpah, PZS, 2005. Zemljevida: Glocknergruppe, Kompass 039, 1 : 50.000; Grossglockner, Österreichische Karte 3227, 1 : 25.000. Greben Stüdlgrat se mestoma postavi pokonci. foto: Vladimir habjan A Grossglockner, 3798 m, preko ledenika Pasterze Opis: Na Kaiser-Franz-Josef-Höhe zakorakamo v temne, hladne predore nekdanje ceste. Ko pridemo na svetlo, kmalu zagledamo opuščeno kočo Hofmannshütte (2444 m), pri kateri se začnemo spuščati. Sestopimo približno 200 m na ledenik Pasterze, kjer sta zaradi varnosti potrebna uporaba derez in ledeniško navezovanje. Za lažjo orientacijo pri prečenju poskušamo iskati markirne kole ob robu ledenika in markacije na ledeniški moreni, v megli pa je orientacija lahko zelo težavna. Na drugi strani se pot začne strmo vzpenjati, dokler ne pridemo do mesta, imenovanega Früstücksplatz (mesto za zajtrk). Tam zavijemo z grebena nekaj korakov levo navzdol, kjer se začne dolg vzpon po ledeniku Hofmannskees. Prečenje proti levi je zahtevno zaradi strmine in ledeniških razpok, treba se je ledeniško navezati. Z ledenika lahko do koče Erzherzog-Johann-Hütte pridemo po dveh poteh: ledenik lahko prečimo proti levi, se povzpnemo do skalnega grebena in po njem nadaljujemo do koče. Druga, težja in manj priporočljiva varianta pa je direktnejši vzpon preko skalne stopnje Glocknerkarkamp desno ob ledeniku, kjer je potrebno plezanje II. težavnostne stopnje. V obeh primerih dosežemo kočo na Adlersruhe, ki je stičišče številnih poti in izhodišče za vzpon na vrh. Vzpon na Kleinglockner poteka sprva po snegu, nato po skalnih ploščah in grebenu s kovinskimi koli, okrog katerih se je možno varovati. Plezanje za vrtoglave ni primerno, saj je greben ozek, izpostavljen in zahteva obvladanje II. težavnostne stopnje. Gneča na ozkih prehodih lahko ob neprevidnosti povzroči nesrečo, zato naj se vam na ključnih mestih ne mudi preveč. Sledi strm spust ob jeklenici v škrbino, potem pa še nekaj plezalnih metrov do vrha pri velikem jeklenem križu. Sestop: Vračamo se po poti pristopa. Z ledenika Pasterze se lahko do izhodiščne točke povzpnemo z zobato železnico. Andrej Trošt plarrekivESTNiK • julij 201- Grossglockner, 3798 m, po grebenu Stüdlgrat Opis: Turo začnemo pri Lucknerhaus in se ob potoku Kodnitzbach povzpnemo do koče Lucknerhutte, od tam pa še dve uri in pol do koče Studlhutte. Od koče se usmerimo naravnost navzgor proti ledeniku Teischnitz-kees in vzdolž grebena Luisengrat nadaljujemo po ledeniku do škrbine Luisenscharte (3175 m). Do vstopa na Studlgrat imamo še približno 250 m proti levi. Sprva je greben bolj položen, sledi vzpon po ozkem žlebu, nad katerim se greben položi do mesta, imenovanega Frustuckplatz (mesto za zajtrk). Sledita strma zajeda (III. stopnja) in prehod v desno na izpostavljen rob, imenovan Kanzel (prižnica). Grebenski stolp obidemo po levi strani, kjer so nameščene jeklenice. Nadaljevanje je položnejše, nato pa pridemo do zelo strmega Hangelgrata (viseči greben). Sledi prehod čez ključne plošče, kot sta Klein Platte (mala plošča) in Die Platten (plošče), preko katerih so nam v pomoč klini in vrv. Smer se drži jugovzhodne strani grebena, ko pa premagamo še značilno rampo, se greben položi in kmalu se med skalovjem pokaže križ na vrhu Grossglocknerja. Sestop: Vračamo se po normalni smeri preko Kleinglocknerja do koče Erzherzog-Johann-Hütte na Adlersruhe ter po markirani poti do izhodišča. Andrej Trošt naMina V osrčju Nación Grossglockn alnega parka Visoke Ture & Andrej Trošt Grossglockner nad ledenikom Pasterze, v ozadju Johannisberg foto: matej vranič Grossglockner ali Veliki Klek v osrčju Nacionalnega parka Visoke Ture je najvišja gora Avstrije. Z njim smo bili Slovenci že od nekdaj povezani in ga prištevamo k "svojim" goram, saj smo kot narod nekoč tam živeli in pustili neizbrisen pečat tako v dejanjih kot tudi v ledinskih, naselbinskih in zemljepisnih imenih. Poleg tega, da ima vrh slovensko ime, tudi ime največjega ledenika pod njim izvira iz slovenske besede pastirica oziroma pastirca, avstrijsko Pasterze. Zaradi "slovenskosti" vrha Kleka pa smo lahko ponosni na znanstvenika, botanika, humanista in alpinista Valentina Staniča, ki je leta 1800 nanj priplezal dan po prvopristopnikih, izmeril višino in sodeloval pri postavitvi velikega železnega križa. Stanič je poleg Grossglocknerja kot prvi človek stopil na vrh Watzmanna (2713 m) in na sosednji Hoher Göll (2522 m) ter izmeril višino treh izmed najbolj slovečih vrhov v Vzhodnih Alpah - Velikega Kleka (3798 m), Watzmanna in Triglava. PRVA ODKRIVANJA IN OSVAJANJA Željo po osvajanju Grossglocknerja je imel profesor fizike, botanik, zdravnik in mineralog Baltazar Hacquet, ki je več kot dvajset let poučeval v Ljubljani. V letih 1779 in 1781 je raziskoval gorsko obmo č-je Grossglocknerja ter napisal knjigo o tem prečudovitem alpskem kraljestvu, ki pa je šele po dvanajstih letih obrodila sadove, saj je navdušila v Celju rojenega grofa Hohenwarta in krškega knezoškofa Franza Xaverja Salm-Reifferscheida, ki je financiral prvo odpravo na takrat še neosvojeni Grossglockner. Salmove odprave so bile širokopotezno zastavljene. Sprva je v Heiligenblutu našel tesarja, ki ju je poslal v izvidnico, brata Martina in Seppa Klot-za. Gore sta se lotila po južni strani skozi dolino Leitertal, zaradi snežnih metežev in omrzlin pa sta morala obrniti. Mesec dni kasneje so pod vodstvom knezoškofa Salma zgradili prvo kočo, imenovano Salmhütte, in utrdili pot, po kateri so s konji tovorili opremo za nov podvig na Grossglockner. V tej odpravi je sodelovalo trideset ljudi, vreme pa jim ni šlo na roko. Brata Klotz sta skupaj s NACIONALNI PARK VISOKE TURE Nacionalni park Visoke Ture, v katerega spada Grossglockner, se razteza preko področij avstrijskih zveznih dežel Koroške, Solnograške ter Tirolske in je bil po delih proglašen med letoma 1981 in 1991. S skupno površino okoli 1836 km2je največje zaščiteno področje celotnih Alp. 2e leta 1914 je želel privatnik kupiti osrednje območje Glocknerkamm na koroški strani in ga uporabljati za lovski revir, hkrati pa tu zapreti vse poti in vzpenjače. Lesarski podjetnik in naravovarstvenik AlbertWirth iz Beljaka je to nevarnost preprečil, saj je leta 1918 kupil okoli 41 km2 posestva na območju Grossglockner-Pasterze-Gamsgrube in ga prepustil Avstrijski planinski zvezi (Oesterreichischer Alpenverein). Leta 1938je ta kupila nadaljnjih 30 km2 posesti na južni strani Gross-glocknerja. Da nes je Al penverei n s 333 km2 v Nacionalnem parkuVisoke Ture največji posestnik zavarovanega območja. S premišljeno strategijo ga poskuša ohraniti za bodoče rodove. Dolina Teischnitztal foto: andrej trošt Hohenwartom 25. avgusta 1799 dosegla predvrh Kleinglockner/Mali Klek, kar je bil glede na vremenske razmere več kot uspeh. Tam so postavili tudi železen križ. Vodja odprave Salm je bil zadovoljen z uspehom, toda želel je vrh. Leto kasneje je organiziral še obsežnejšo odpravo, v kateri je sodelovalo več kot šestdeset ljudi. Salmova koča je bila nabito polna. Tokrat je odprava uspela, saj sta brata Klotz še z dvema tesarjema utrla gaz in na izpostavljenih mestih pritrdila vrv. Od navzočih v odpravi so le ti štirje in domači župnik 28. julija 1800 splezali čez ključne dele ter osvojili vrh. Dan kasneje jim je sledil tudi naš Valentin Stanič. Uspeh odprave je še dolgo odmeval po deželi, predvsem kot vrhunski znanstveni dosežek. PALLAViCiNiJEV OZEBNiK V zgodovino osvajanj Grossglockner ja vsekakor sodi odmeven, a žal tragičen poskus vzpona po ozebniku v njegovi vzhodni steni, danes poimenovanem Stüdlhütte (2802 m) foto: andrej trošt po Alfredu Pallaviciniju, ki je edini preživel padec tik pod vrhom. Leta 1886 se je s tremi gorskimi vodniki odpravil v 600-metrski ozebnik z naklonino do 55 stopinj. Za takratne razmere je bil to nemogoč svet, ki se ga ni dotaknil še nihče. Pallavicinija se je držal sloves, da je najmočnejši na Dunaju, in se je zato lahko edino on spopadel s steno. Cepinov takrat še niso poznali, zato so strmo naklonino in živ led premagovali z izklesavanjem stopinj, ki so jih v sedmih urah naredili 2500. Zahtevnost vzpona in tveganje sta bila na robu takrat zmožnega, kar potrjuje tudi podatek, da je ozebnik po tej odpravi 23 let ostal nedotaknjen. Pod vrhom se je zgodila tragedija, ko se je odlomil kos ledu, strgal vrv in jih pahnil v prepad. Edino Pal-lavicini je preživel padec, vendar je zaradi poškodb in izčrpanosti omagal pri sestopu med ledeniškimi razpokami. Pallavicinijev ozebnik še danes predstavlja izziv tako za plezalce kot za alpinistične smučarje. grossglockner hochalpenstrasse Panoramska cesta Grossglockner Hochal-penstrasse nas popelje v osrčje Visokih Tur, v kraljestvo Velikega Kleka. Cesta je res privlačna, saj je speljana skozi dišeče iglaste gozdove, preko cvetočih alpskih travnikov in mimo največj ega avstrijskega ledenika Pasterze, nad katerim kraljuje Grossglockner. Razgledi so veličastni! Najvišja točkaje prelaz Hochtor (2504 m), kjer se cesta prevesi proti dolini Fuschertal. Cesta je dolga 48 kilometrov in zavita v 36 serpentinah. Še posebej uživaško jo je premagati in se po njej spustiti s kolesom, vendar ne v glavni sezoni, ko je polna prometa. Zgodovinske najdbe, kot so keltsko orodje in nakit, ostanki kipov iz rimskega obdobja, srednjeveške uzde ali verige sužnjev iz 17. stoletja, pričajo, da je prehod čez gorski svet že od nekdaj potekal po trasi sedanje panoramske ceste. Nekoč je predstavljal eno izmed najpomembnejših trgovskih povezav v Vzhodnih Alpah. Ideja o zgraditvi ceste se je rodila leta 1924 na pobudo Franza Wallacka. Zaradi gospodarskih pritiskov se je gradnja začela leta 1930, stroški so bili sprva ocenjeni na tri milijone takratnih avstrijskih šilingov. Večina je bila zgrajena že leta 1931, prvi avtomobil pa se je zapeljal po njej čez tri leta. Uradno je bila odprta 3. avgusta 1935. Pri gradnji je bilo treba odstraniti 870.000 m3 materiala, porabljenih pa je bilo 15.750 m3 gradbenega materiala za podporne zidove, škarpe in nasipe. Na trasi je bilo zgrajenih 67 mostov, skupno pa je sodelovalo 3200 delavcev. Po drugi svetovni vojni je bila cesta potrebna rekonstrukcije, saj so jo vojaška vozila, snežni plazovi, nevzdrževanje in vremenske razmere precej poškodovali. Od leta 1949 se je število turistov močno povečevalo, zato so cesto razširili, uredili parkirišča in razgledne ploščadi. Danes se po njej prepelje okrog 900.000 obiskovalcev Med škrbino in vrhom Grossglocknerja je običajno velika gneča. foto: andrej trošt Na nekaterih težjih mestih grebena Studlgrat nam pomagajo varovala. foto: Vladimir habjan na sezono, to je od začetka maja do začetka novembra. Cesta predstavlja kulturno, zgodovinsko in arhitekturno vrednoto, hkrati pa je močan turistični magnet. SMERi PRiSTOPOV Danes je Grossglockner turistični simbol in kot najvišja gora Visokih Tur in Avstrije markantna to čka za gornike in alpiniste. Na njegov vrh vodi več poti, od alpinističnih vzponov do "navadnih" poti, za katere pa moramo vendarle imeti dovolj alpinističnega znanja in izkušenj. Kljub obljudenosti in priljubljenosti gore ne smemo podcenjevati, ravno nasprotno. Najbolj obiskani pristop je z jugozahodne strani iz visokogorske vasice Kals po dolini Kodnitztal. Sosednja dolina Teischnitztal je nekoliko manj obljudena, pri koči Studlhut-te pa se obe poti združita in potekata naprej preko ledenika Kodnitzkees do zgornje koče Erzherzog-Johann-Hutte. Druga možnost za pristop je z vzhodne strani preko ledenika Pasterze s prečenjem zgornjega ledenika Hofmannskees do koče Erzherzog-Johann-Hutte. Do omenjene koče pripelje tudi tretja pot z juga, iz Heiligenbluta po dolini Leitertal mimo koče Salmhutte. Razumljivo je koča Erzherzog-Johann-Hutte skoraj vedno polno zasedena, saj je na stičišču poti na Veliki Klek. Tura do nje ni (pre)zahtevna, tam pa se alpinistične razmere nekoliko zaostrijo. Čakajo nas led, sneg, skala in izpostavljen greben. Ob lepem vremenu alpinistična poslastica, v megli in nevihtah pa lahko prava drama. Za večji adrenalinski in plezalski izziv se lahko za pristop na Grossglockner od- ločimo s plezanjem po grebenu Studlgrat, ki je vzpon III. težavnostne stopnje. Izhodišče je koča Studlhutte, sestop z vrha pa poteka preko Kleinglocknerja do koče Erzherzog-Johann-Hutte.O Informacije Dostop: Ko zapustimo državno mejo, nadaljujemo po Dravski dolini ali po dolini Zilje do Lienza, kjer na krožišču zavijemo proti kraju Matrei. Po 20 km v naselju Huben z glavne ceste zavijemo desno v strm breg (oznake za Grossglockner) in se dvigujemo do naselja Kals, izhodišča za pristope na Grossglockner. WGS84: 47,00473, 12,645063. Če se Grossglocknerja lotimo z južne ali vzhodne strani preko ledenika Pasterze, je izhodišče Heiligenblut. Do Spittala je pot enaka, potem pa v kraju Möllbrücke zavijemo v dolino Mölltal, ki nas preko Winklerna pripelje do Heiligenbluta. Tam zapeljemo na Grossglockner Hochalpenstrasse (panoramsko cesto), po kateri se vzpnemo do Kaiser-Franz-Josef-Höhe (2418 m). WGS84: 47,074363, 12,752626. Koče: Na območju Grossglocknerja je veliko koč, ki nudijo zavetje in prenočišče. Glocknerhaus (2132 m), odprta od sredine maja do sredine oktobra, telefon 0043 482 42 46 66, http://www.glocknerhaus.com/; Kaiser-Franz-Josef-Höhe (2370 m), odprta od maja do oktobra, telefon 0043 4 824 25 12; Lucknerhaus (1920 m), odprta od februarja do konca oktobra, telefon 0043 4 876 85 55, Lucknerhütte (2241 m), odprta od junija do sredine oktobra, telefon 0043 4 876 84 55 in 82 21; Stüdlhütte (2802 m), odprta od začetka marca do sredine maja in od konca junija do sredine oktobra, telefon 0043 4 876 82 09, www.stuedlhuette.at; Salmhütte (2638 m), odprta od sredine junija do konca septembra, telefon 0043 4 824 20 89, www.salmhuette.at; Erzherzog-Johann-Hütte (Adlersruhe, 3454 m), nima zimske sobe, odprta od konca junija do konca septembra, telefon 0043 4 876 85 00, www.erzherzog-johann-huette.at. Informacijska služba: Vremenska napoved preko odzivnika osebno po telefonu in posredovanje informacij glede koč in drugih razmer, od ponedeljka do sobote od 13. do 18. ure, telefon 0043 512 2916 00. Informacijska mesta nacionalnega parka: Heiligenblut, telefon 0043 4 824 27 00; A-9981 Kals am Grossglockner, telefon 0043 4 876 83 70, odprta le v poletni sezoni. Služba za opozorila pred plazovi: Herrengasse 1 -3, A-6020 Innsbruck, brezplačni telefon 00 43 800 80 05 03, iz tujine 0043 512 581 83 95 03, spletna stran www.lawine.at Združenja: Združenje gorskih vodnikov Heiligenblut, Hof 4, A-9844 Heiligenblut, telefon 0043 4 824 27 00, www.grossglockner-bergfuehrer.at; Združenje gorskih in smučarskih vodnikov Kals, A-9981 Kals am Grossglockner, telefon 0043 4 876 82 63, www.glocknerfuehrer.at. Literatura: Tomaž Vrhovec in ostali: Najvišji vrhovi v Alpah. Planinska zveza Slovenije, 2005. Willi End, Hubert Peterka: Glockner- und Granatspitzgruppe. Rother Verlag, 2003. Glocknergruppe. Nationalpark Hohe Tauren. Lexikon. Kompass, 2010. Zemljevidi: Glocknergruppe. Nationalpark Hohe Tauren. Wander-, Rad- und Skitourenkarte 039, Kompass, 1 : 50.000; Alpensvereinkarte No. 40 (Glocknergruppe), 1 : 25.000; Grossglockner. Österreichische Karte 3227, 1 : 25.000. Vse naučeno je bilo treba pokazati že na prvem dežurstvu. foto: robert kralj Na lep julijski dan se je pričelo moje prvo dežurstvo na Brniku. Po dveh letih helikopterskih vaj sem se s kupom opreme pripeljala do vojaških prostorov, kjer imamo tudi gorski reševalci svoji dve sobi. Seveda nisem poznala kolega gorskega reševalca letalca Davorina Freliha, ki je bil tisti dan dežuren. Presenečena sem ugotovila, da nisva sama, saj je bil v dežurni ekipi tudi policist letalec Boris Piskernik. Takoj sem pomislila na to, da še veliko stvari ne vem, in počutila sem se precej majhno. Medtem sta onadva sproščeno klepetala o intervencijah prejšnjih dni, kaj so plezali v hribih in kakšno vreme nas čaka. Razložila sem jima, da je to moje prvo dežurstvo. Samo mislila sem si lahko, kakšne misli so se jima porajale ob tem. Delo s helikopterjem ne dopušča napak, ne pilota ne posadke. Zaupati moraš vsem v ekipi, čeprav nisi z njimi še nikoli delal. Oba sta bila prijazna, skupaj smo opravili jutranje obveznosti in pregledali opremo v helikopterju. Nato sem se spoznala še s preostalim delom posadke, pilotom Alešem Ledin-kom, kopilotom Matejem Hajdinjakom in letalskim tehnikom Urbanom Polajnarjem. Spet me je prešinilo, da jim je gotovo neprijetno, ker se ne poznamo in ker je to moje prvo dežurstvo. Ko me je Aleš vprašal, ali me je kaj strah, sem pogumno odgovorila, da mogoče čisto malo. Strah me je bilo neznanega, neče- sa, česar še nikoli nisem počela. Ni me bilo strah letenja, spuščanja po jeklenici, oskrbe bolnika, to so vse naloge, ki jih rada opravljam. Tisti dan so na jeklenici montirali nov zatič in pilot je predlagal, da napravimo nekaj ciklov dviga in spusta z jeklenico, česar sem bila seveda zelo vesela. No, fino, bodo vsaj videli, da znam tisto, kar so me naučili na vajah, sem si mislila. ZDAJ GRE ZARES Vaja je odpadla, saj je zazvonil telefon, da je planinka zdrsnila z Vrtače. In šlo je zares. V helikopterju sem se umirila, preverili smo radijske zveze in kmalu smo bili na kraju nesreče. Nisem videla, kje leži, nisem vedela, kakšne poškodbe ima, in zato smo se odločili, da se najprej spustim po jeklenici kar jaz, ocenim situacijo in sporočim, katero opremo potrebujemo. Pristala sem na strmih travah, do po-nesrečenke pa je bilo treba hoditi še 50 metrov, zato sta Boris in Davorin prito-vorila praktično vso opremo za oskrbo hudo poškodovanega. Takoj ko sem jo zagledala, mi je bilo jasno, da ji ne bomo mogli pomagati. Ni bila naša državljanka, ob njej je bil njen soplaninec. Od njega smo z mojim slabim znanjem nemščine izvedeli, da sta njena prijatelja že na poti v dolino. Nista vedela, kaj se je zgodilo, on je pa ni dobro poznal. Na grebenu ji je zdrsnilo in drsela je približno 150 metrov. Kako nepotrebno in žalostno. Vendar ni bilo časa razmišljati o tem, Aleš me je že Alenka Klemenčična vrhu Planje foto: tina leskošek spraševal, kako napredujemo in kdaj naj pridejo po nas. Medtem nam je na pomoč pripeljal še nekaj reševalcev, da smo pla-ninko spustili po strmem žlebu 50 metrov nižje, od koder nas je helikopter lahko dvignil. Eden izmed lokalnih reševalcev je bil tudi naš inštruktor Toni Smolej in bila sem vesela, ko sem zagledala znan obraz. Videla sem, kako preverja, ali sem pravilno pripeta, preden me je jeklenica dvignila, in dal mi je občutek varnosti. Helikopter nas je vse peljal v Završnico, kjer smo pustili gospo in se poslovili. Ko je Toni izstopal iz helikopterja, mi je poki-mal, kar je pomenilo pohvalo. Seveda mi je še kako dobro dela. Preveril je, ali smo vse vzeli, samozavestno sem pokimala in odleteli smo. Po nekaj minutah mi je Aleš razložil, da smo pozabili helikoptersko vrečo, po katero smo se morali seveda še enkrat spustiti. In dolžna sem bila prvo pijačo. Ob poletu nazaj nisem videla lepote naših hribov, prikazovala se mi je smrtno poškodovana gospa. Ni čAsA zA POčiTEK Na Brniku je sledilo urejanje birokracije, ki ga je prekinil nov telefonski klic. Tokrat je nekdo zdrsnil v Zadnjem Prisojniku in si poškodoval gleženj. Lokalne reševalce naj bi pobrali v Logu. Klice navadno sprejema zdravnik, kar je dokaj težka naloga. Povedo ti, kje se je zgodila nesreča, in še marsikaj, in vse si je potrebno zapomniti. V Logu pod Mangartom nismo nikjer našli reševalcev in odločili smo se, da bomo šli kar sami. Naknadno smo izvedeli, da so nas oni čakali v Logu v Trenti. To je pomenilo, da sem bila dolžna že drugo pijačo. Olajševalna okoliščina zame je bila, da tudi ostali v helikopterju niso vedeli za Log v Trenti. Iz naslona smo zapustili lebdeči helikopter in šli peš 50 metrov do poškodovanca. Gospod je imel gleženj že povit. Zraven njega je bila avstrijska medicinska sestra. Zlom je bil odprt, močno ga je bolelo, zato je prejel močno protibole činsko zdravilo. Menim, da si ljudje s hudimi in tudi manj hudimi poškodbami v takih situacijah zaslužijo močnejša zdravila. Gotovo je lažje prenesti bolečino ter ves transport v neudobni in klavstrofobični helikopterski vreči, če se ti od zdravila še vrti in ti je celo malo vseeno. Tik preden smo dokončali imobilizacijo, je klical Aleš, da so že na poti do nas in da naju bo z Borisom peljal na Stenar, kjer nekoga oživljajo. To je pomenilo, da bo šel Davorin s poškodovancem kasneje na Jesenice. Z dodatnim reševalcem iz Bovca smo se z vso opremo izkrcali na vrhu Stenarja. Gospoda srednjih let so približno pol ure oživljali domači in očividci. Pravilno so izvajali srčno masažo. Med nameščanjem elektrod sem si močno želela, da bi na monitorju zagledala kaj vzpodbudnega. Žal mu nismo mogli več pomagati. Žena je povedala, da se je že več kot uro pod vrhom slabo počutil, vendar se ni želel pritoževati. Vedno znova si zaželim, da bi vsak človek, ki med naporom začuti novo bolečino v prsih, takoj zaprosil za pomoč. Le takrat bi bila pomoč verjetno še pravočasna. Ura čakanj a na helikopter je bila dolga, žalostna. Nekaj časa sem sedela ob njegovi ženi. Želela sem ji povedati, da dobro vem, kako je, če nepričakovano izgubiš ljubljeno osebo, pa ji nisem. Hkrati sem vedela, da ni besede, ničesar, s čimer bi ji lahko olajšala žalost. Po uri čakanja nas je helikopter odpeljal v dolino, kjer smo odložili preminulega in reševalce. Na poti na Brnik me je Aleš vprašal, kje imamo zajemalna nosila. Seveda nisem vedela in to je pomenilo še tretjo pijačo. Bila je šala, saj smo tokrat imeli vso opremo. hnmp Po vseh intervencijah smo se končno vrnili na Brnik. Ravno ko smo se vsi izkrcali iz helikopterja, je ponovno zazvonil telefon. Tokrat so sicer potrebovali ekipo HNMP (helikoptersko nujno medicinsko pomoč), vendar je ta že bila na intervenciji. Po-škodovanka v prometni nesreči je imela verjetno poškodbo hrbtenice, zato smo se odpravili v Bohinjsko Belo. Med letom so nas preusmerili v bolnišnico Jesenice. Tam sem se znašla v urgentnem bloku, na hodniku so mi želeli predati poškodovanko, ki je bila v precej slabšem stanju, kot sem pričakovala. Potrebno jo je bilo dokončno oskrbeti in težko sem razložila številnim osebam v belem in zelenem okoli sebe, da sem v helikopterju od medicinskega osebja sama. Vsi pogledi so bili uprti vame, ko se je le javila zdravnica Lili Žura iz HNMP, ki je bila že na poti na Jesenice. želja, pomagati ljudem, zasenči strah Služba HNMP pomeni zagotavljanje nujne medicinske pomoči v krajih, kjer helikopter lahko pristane. V helikopterju sta polega dveh pilotov in letalskega tehnika še zdravnik ter medicinski tehnik. V helikopterski ekipi GRS so poleg pilotov ter letalskega tehnika še zdravnik in policist letalec ter reševalec letalec, ki ni medicinski tehnik. Tako reševalec kot policist obvladata prvo pomoč, vendar mora zdravnik sam opraviti vse medicinske posege, kar je pri hudo poškodovanih in obolelih zelo zahtevno delo. Tako se je končalo moje prvo GRS-de-žurstvo. Seveda je bilo potrebno izpolniti kup obrazcev, vse pijače, ki sem jih bila dolžna, pa so se spremenile v banjice sladoleda v naslednjih dežurstvih. Občutki na koncu dneva so bili mešani, saj nikomur ni bil všeč skupen izid intervencij. Vedela pa sem, da je to delo, ki ga želim opravljati tudi v bodoče. Med dežuranjem dveh sezon sem ugotovila, kako svojevrstni občutki se pojavljajo, ko pomagaš nekomu tam, kjer je helikopterska ekipa najboljša in skoraj edina možna rešitev. Delo s helikopterjem ne dopušča napak, ne pilota ne posadke. FOTO: ROBERT KRALJ Prisoten je tisti zdravi strah, ki ga zasenči želja po pomoči tistim, ki te potrebujejo. To je strah, ki ne omejuje bistre presoje in hitrih odločitev. Delo je vedno bolj prijetno, počutje bolj domače, saj se z vsako intervencijo bolje spoznavam s piloti, letalskimi tehniki, reševalci in policisti letalci. Skupne so nam želja, pomagati ljudem, ljubezen do hribov in letenja. Nikoli mi ni odveč iti na dežurstvo, četudi kdaj polovico dneva presedimo, klepetamo in si ob tem vsi tiho želimo, da bi šli po koga, ki si je samo zvil gleženj. Sem članica Postaje GRSZ Ljubljana, kot zdravnica šest let delam na Nujni medicinski pomoči v Ljubljani in pet let tudi na HNMP. V okolici Ljubljane so helikopterske intervencije bolj redke, zato si moramo pridobiti čim več izkušenj na dežurstvih v poletnih mesecih. Kolegi z Gorenjske imajo poleg daljšega staža večje število intervencij in zato tudi več izkušenj. Veliko reševanj sem si zapomnila, še posebno tista zahtevnejša. V spominu mi bo tako za vedno ostalo tudi moje prvo dežurstvo. O Novinarska konferenca PZS Planinska zveza Slovenije je 22. junija pripravila skupno novinarsko konferenco Planinske zveze Slovenije, Združenja gorskih vodnikov Slovenije in Planinskega društva Ljubljana-Matica. Alpinist, gorski reševalec, publicist in pisatelj Tone Škarja, ki je letos prejel tudi Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu, je svoje najobsežnejše delo, knjigo Po svoji sledi, pisal pravzaprav vseh 55 let svojega alpinističnega udej-stvovanja, najprej na kratko v svoj dnevnik in sam zase, sedaj pa odkritosrčno in temeljito tudi za bralce. Uganko življenja in smrti si avtor zastavi prav na začetku knjige ter nanjo posredno išče odgovor in odgovarja skozi svoje delo, zapiske, odprave - bilo jih je kar 17 - vzpone, doživetja, prijatelje in vse do konca knjige skozi pot samo. "Zakaj je nekaterim dano preživeti vse nesreče, druge pa že prva za vedno izloči? Zakaj so naše sledi različno dolge? Zakaj sem sam lahko vse preživel? Tega se seveda nisem odločil sam, vedno pa sem čutil odgovornost do življenja," je dejal avtor. Knjigo so predstavili avtor knjige, predsednik Založniškega odbora Planinske založbe Božidar Lavrič in urednik France Malešič, ki je dejal, da "so v knjigi veseli in žalostni dogodki, ogromno je ljudi; nastopajo številni, skoraj vsi naši alpinisti in odpravarji s svojimi veselimi, resnimi in žalostnimi zgodbami, predstavljeni so tudi tisti, ki so se ponesrečili in je v knjigi lep spomin nanje. Prav simbolično je, da se knjiga zaključi s Toma- žem Humarjem, katerega posvetilo Tonetu Škarji je na hrbtni strani knjige. Oba sta si bila namreč podobna, čeprav različna." Podpredsednik PZS Borut Peršolja je predstavil pripravo na poletno sezono z vidika družinskega gorništva. Temeljno vodilo pri izvajanju gorniške dejavnosti družin je prilagoditev izletov otrokom. Pri tem je treba otroke motivirati, tako pred odhodom kot tudi med izletom. Otroci naj hodijo s svojim nahrbtnikom, težkim največ desetino njihove teže. Pomembno je, da se na poti ustavljamo v kočah, ki nudijo zavetje, možnost prehrane in oskrbe s pijačo, pa tudi informacije o poteh, ter da se vpišemo in povemo, kam gremo. Tretje sporočilo pa je: v teh kriznih časih, ko so družinski proračuni precej okleščeni, si lahko zastavimo družinski projekt in se podamo po naših obhodnicah, skupni dopust izkoristimo za povrnitev energije in s tem ne preveliko obremenitev družinskega proračuna. Ena izmed možnosti preživljanja počitnic v naravi so za mlade in najmlajše planince tudi mladinski planinski tabori, predstavil jih je Matej Ogorevc, član upravnega odbora Mladinske komisije PZS. Letos bo na približno 70 planinskih taborih pod šotori in v kočah spalo okoli 2000 mladih planincev, za katere bodo skrbeli prostovoljci z bogatim prostočasnim in tudi izobraževalnim programom. Prostovoljci so vsi sodelujoči na taborih - mentorji planinskih skupin, mladinski voditelji, vodniki PZS, inštruktorji planinske vzgoje idr. Mlade prostovoljce je PZS izpostavila z namenom, saj je letos evropsko leto prostovoljstva. V nadaljevanju sta Borut Peršolja in predsednik tehnične komisije Združenja gorskih vodnikov Franc Tamše predstavila pomen vodništva, prostovoljnega in poklicnega, kdaj se odločiti za poklicnega - gorskega vodnika, na katere ture se z gorskim vodnikom ljudje najraje podajajo. Obe organizaciji, PZS in ZGVS, že sedaj sodelujeta - gorski vodniki so aktivno vključeni v različne, predvsem vzgojne dejavnosti PZS - v prihodnosti pa želita še tesneje sodelovati. Odpraviti se v hribe z vodnikom je varnejše, saj vodniki PZS ali ZGVS vodenim zagotavljajo kakovostno znanje o gorah in najvišjo raven varnosti. Prostovoljno vodništvo pa je tudi pomemben del preventivne dejavnosti v gorah. Predsednik PD Ljubljana-Matica Tomaž Willenpart in vodja strokovne službe Aleš Jenko sta predstavila v lanskem letu obnovljeno eno izmed društvenih koč, Kočo pri Triglavskih jezerih. Na njej so naredili precej dela, in sicer so "postavili novo biološko čistilno napravo, obnovili sanitarije, namestitveni del ter prostore za pripravo in strežbo pijač." Razložila sta tudi sam sistem delovanja čistilne naprave. Koča ni večja in nima več nočitvenih kapacitet, ampak se dviguje nivo bivanja v njej ob hkratnem zmanjšanju negativnih vplivov na okolje, kar zagotavlja njen trajnostni razvoj. V prihodnosti imajo cilj, da bi s to kočo dosegli tudi naziv okolju prijazna koča. Zdenka Mihelič Na Jeruzalemu se je zbrala množica planincev. foto: zdenka mihelič Na Jeruzalemu v Slovenskih goricah je 4. junija potekal letošnji dan slovenskih planincev (naslednje leto bo jubilejni, 50.), ki so ga v soor-ganizaciji pripravili Planinska zveza Slovenije, Planinsko društvo Ljutomer in Občina Ljutomer. Planinsko društvo Ljutomer je na ta dan slovesno obeležilo tudi 60-letnico svojega uradnega delovanja. Na Jeruzalemu, s 341 metri najvišjem vrhu v Prlekiji, se je zbralo okrog 1500 planincev (med njimi tudi planinci iz Hrvaške, Avstrije in Madžarske), ki so v lepem, sončnem vremenu poklepetali s prijatelji, navezovali nova poznanstva in prisluhnili slovesnosti kot osrednjem dogodku tega vseslovenskega srečanja planincev. V uvodu je vse pozdravil predsednik ljutomerskega planinskega društva Ivan Kraljič, ki je dejal, da "je praznovati 60. obletnico Planinskega društva Ljutomer sočasno z dnevom slovenskih planincev v osrčju prleških gričev za nas planinska čast. Ponosni smo na vsako drevo, vsak kamen, vsako cvetlico, vsako pest zemlje, vsak košček tega mozaika. Ponosni na vsakega planinca, izkušenega ali novinca, samo da je glava na pravem mestu in noge na pravi poti. Navzgor. V planine." Županja Občine Ljutomer mag. Olga Karba je poudarila, da je bil "pogum pionirjev, ki so utirali nove poti in krotili na- ravo, zmeraj poln spoštovanja, obzirnosti in skromnosti do veličine tega okolja. V planinah vladajo posebna pravila, pravila vedenja, življenja in preživetja. Organizirano planinstvo Prlečkam in Prlekom neposredno omogoča doživeti ta čudoviti svet, za kar vam, spoštovani člani Planinskega društva Ljutomer, gresta največje priznanje in zahvala. Imeti priložnost odpraviti se v gore z vodnikom, si izbrati zanimiv cilj in si utirati najboljšo pot je vse prej kot samoumevno. To je v resnici izj emen privilegij, izj emna priložnost, po kateri je prav, da posežemo v čim večjem številu. Iskrena hvala, dragi planinci, tudi zato, ker s svojim delovanjem ponujate te možnosti za doživljanje gorskega sveta in predvsem s svojo strokovnostjo skrbite za varnost naših občanov za 60 let." Predsednik PD Ljutomer Ivan Kraljič prejema spominsko darilo iz rok predsednika PZS Bojana Rotovnika. FOTO: ZDENKA MIHELIČ Čestitkam za dobro delo se je svojem pozdravnem nagovoru pridružil tudi Dra-gotin Kuster, predsednik Meddruštvenega odbora planinskih društev Pomurja, kamor spada s še šestimi planinskimi društvi tudi PD Ljutomer. Sledil je nagovor predsednika Komisije za evropske pešpoti Slovenije Jožeta Praha in slovesni trenutek letošnjega evropohoda pod geslom Pešpoti in voda, ko so evropohodniki simbolično združili osem rek Štajerske in Pomurja. In sicer so v sodček zlili vodo iz Sotle, Dravinje, Drave, Pesnice, Krke, Lendave, Mure in Ščavnice. Slovenski del evropohoda 2011 se bo zaključil v soboto, 1. oktobra 2011, na Geossu, ko bodo pod pokroviteljstvom predsednika države dr. Danila Turka iz vseh štirih glavnih posod napolnili skupno posodo z vodo, ki jo bodo predstavniki planinci 15. oktobra letos na zaključnem dogodku v Španiji združili z vodami vse Evrope. Za simboličnim zlitjem voda je predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Ro-tovnik v govoru poleg evropohoda 2011 in praznovanja 60-letnice planinskega društva izpostavil tukajšnjo gostoljubnost in poudaril, da je letošnje srečanje pomembno tudi iz dveh razlogov - "letošnje leto je mednarodno leto gozdov in evropsko leto prostovoljstva. Slednje poteka pod geslom: 'Bodi prostovoljec, spreminjaj svet.' Glede na to, da planinstvo temelji na prostovoljstvu, lahko tudi v tem letu naredimo nekaj za naše gozdove, saj v njih izvajamo kar nekaj planinskih aktivnosti. V mislih imam predvsem nam neljube vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju izven urejenih prometnic, ki so dejansko zelo velik problem. V letošnjem poletju bomo morali planinci pokazati, da smo močni, da smo enotni, da smo proti tovrstnim aktivnostim, ki povzročajo veliko škodo v naravi." Slavnostni govor letošnjega dneva slovenskih planincev je pripadel podpredsedniku Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zveze Branku Žnidariču, ki je ljutomerskim planincem na osnovi njihovih aktivnosti ob 60-letnici delovanja podelil tudi zlato plaketo Olimpijskega komiteja Slovenije. Po svečanem razvitju novega prapora Planinskega društva Ljutomer je planince na Jeruzalemu pozdravil ter jih s svojo prijetno in sproščeno besedo navdušil naš vrhunski alpinist Viki Grošelj, ki te konce, pravi, dobro pozna, saj je od tod njegova žena; zaželel pa jim je še nadaljnjih uspešnih in planinsko obarvanih let. Med govori je spretno krmarila povezovalka Vesna Danilovič Novak, glasbeno nit pa so v kulturni program pletli Ljutomerski oktet pod vodstvom Dušana Preloga ter mlada harmonikarja Domen Ritonja Kralj in Barbara Hrga iz Glasbene šole Ljutomer. Za konec programa sta Lara Kosi in Kristina Žižek iz OŠ Ivana Cankarja zapeli Kekčevo pesem ter zbrane z dobro voljo pospremili v nadaljevanje dneva. Sledili so druženje, klepet, obujanje spominov, tkanje novih prijateljstev ..., vse ob dobri prle-ški jedači in prijetnih zvokih ansambla Prlekija. O Naveza m vrhove prihodnosti Obvestilo vodstvom planinskih društev V skladu s sklepom Poslovnega odbora Slovenskega planinskega muzeja (SPM) z dne 23. maja 2011 vas obveščamo, da bo veljavnost potrdil za vplačani prispevek za izgradnjo SPM potekla 31. decembra 2011. Zato pozivamo vsa društva, da organizirajo obisk svojih članov do tega datuma in s tem izkoristijo možnost brezplačnega ogleda muzeja. Obenem pozivamo društva, ki svoje obveznosti še niso izpolnila, da to storijo čim prej. Vodja SPM: Miro Eržen John Porter foto: iztok grilc (arhiv imffd) John Porter, po rodu Američan, je leta 1970 prišel na podiplomski študij na univerzo v Leedsu in ostal v Veliki Britaniji. Plezati je začel že doma v gorah White Mountains v New Hampshiru. V Angliji je v univerzitetnem plezalnem klubu spoznal nadarjene plezalce, med njimi Rogerja Baxterja Jonesa, Ala Rousa, Alexa MacIntyra, Joeja Taskerja in druge. Bil je med začetniki hitrega načina plezanja s čim manj opreme. Med njegove pomembnejše vzpone spadajo zimsko prečenje Tater, južna stena Čangabanga, zahodni greben Everesta pozimi; plezanje v južni steni Anapurne in na SZ grebenu K2 so prekinili zaradi smrti članov odprave, Alexa MacIntyra oziroma Ala Rousa. Porter z družino živi v Lake Districtu in počasi piše knjigo o generaciji plezalcev iz 70. in 80. let, ki je zaradi smrti v gorah skoraj izumrla. Še vedno plezate? Da. Imel sem dve nesreči, v katerih sem si poškodoval vezi in drugič zlomil levo koleno. Moram biti previden, plezam lažje smeri. Počasi napredujem, rad bi se vrnil v Himalajo. Starčevske ambicije (65 let, op. av.) po nižjih vrhovih. Mislim, da je to zelo zdrava ambicija in spodbuda za rehabilitacijo. Ni lahko. Zadnjič sem vprašal zdravnika, kaj lahko počnem. "Vse, kar hočete." O, fino, torej grem lahko plezat. "Hmm, to pa še ne." Kaj pa smučanje? "Absolutno ne." Torej večinoma hodim in kolesarim ter si počasi nabiram moči. Ste sekretar Mountain Heritage Trusta. Kakšen je namen tega sklada? Ustanovljen je bil z namenom, da bi postal gorniški muzej. Imeli smo že nacionalni gorniški muzej, ki ga je vodila druga organizacija. Ko je zašla v finančne težave, so ga zaprli. Alpinist. ki skrbi za gorniško kulturno dediščino Pogovor z Johnom Porterjem & Mire Steinbuch Glavni namen MHT je zbiranje in ohranjanje artefaktov, filmskega in pisnega gradiva generacije 20. stoletja. Sem član odbora Alpine Cluba, ki ima ogromno starih knjig in stvari, toda do sedaj nihče ni zbiral gradiva 20. stoletja od ljudi, ki jih dobro poznam, na primer Douga Scotta, Chrisa Boningtona, Joeja Taskerja, Petra Boardmana.1 Morda sedaj ni zanimanja, toda pomembno je ohraniti dediščino. Glavni namen ni v tem, da bi vse arhivirali, temveč da vemo, kje se kaj nahaja. To je vse pomembneje tudi za razumevanje zgodovine. Včasih pogledam v Wikipedio.2 Ljudje sami pišejo svoje zgodovine, vendar so pomembni pisni viri, ki kažejo, kaj se je dejansko dogajalo. Prirejamo veliko razstav, na voljo imamo dokaj velik razstavni prostor v muzeju v Keswicku. Sodelujemo z Alpine Clubom, da imamo lahko razstave v raznih krajih po državi. Ste eden od ustanoviteljev filmskega festivala v Kendalu. Festival smo leta 1980 ustanovili z Jimom Curranom in Brianom Hallom. Film takrat ni bil v ospredju tako kakor danes. Oprema je bila precej dražja, večja in težja. Prvotno je bil to festival planinske fotografije in knjig. Imeli smo sicer nekaj filmov, vendar je bil poudarek na fotografijah, ki so jih posneli ljudje, ki so bili takrat širši javnosti še neznani, tudi Stephen Venables3 in celo Doug Scott. Potiho smo upali, da bomo na ta način zbrali denar za odpravo na zahodni greben Everesta pozimi, kar pa se ni uresničilo, saj smo popolnoma napačno ocenili stroške takega festivala. Omenili ste pisno gradivo. Kako je s pisanjem o plezanju in gorah v Britaniji? Mislim, da imamo srečo, ker imamo tako tradicijo. Prve plezalske zgodbe ni napisal alpinist, pač pa filozof in pesnik Samuel Coleridge (1772-1834, op. av.), ki je rad poplezaval ' Joeja Taskerja in Petra Boardmana so 17. maja 1982 zadnjič videli na severovzhodnem grebenu Everesta. Njuni družini sta leta 1983 ustanovili spominski sklad Boardman-Tasker, ki vsako leto podeli nagrado za najboljšo knjigo na področju gorniške literature. 2 Enciklopedija na spletni strani http://en.wikipedia.org. 3 Prvi Britanec na Everestu brez dodatnega kisika (leta 1988). Predavanje Johna Porterja v Cankarjevem domu v Ljubljani foto: iztok grilc (arhiv imffd) v Lake Districtu. Napisal je napeto zgodbo, seveda v romantičnem stilu, kako se je zaplezal v skalah. Romantična stran možganov odpre srce goram. Lahko smo srečni, ker v Britaniji natisnemo veliko dobrih gorniških knjig, ki so zelo priljubljene. Imamo Boardman-Taskerjevo nagrado za gorniško literaturo, vsako leto izide več knjig o plezanju in gorah kakor v vsej Evropi skupaj. Čeprav ta podatek morda ni popolnoma natančen, ni daleč od resnice. Glede tega vam zavidam. V Sloveniji žal ni tako. To je čudno, saj ima Slovenija glede na število prebivalcev najvišji odstotek dobrih plezalcev na svetu. Silvo (Karo, op. av.) mi je na vprašanje, s čim se še ukvarja poleg festivala, odgovoril, da premišljuje tudi o knjigi. To je pomembno. Knjige naj ne bi bile dnevniški zapiski, temveč pisanje o ljudeh in njihovih izkušnjah. Najboljše so tiste, ki bolj kakor dogodke opisujejo izkušnje. Preplezali ste južno steno Čangabanga. Dve leti pred vami sta Joe Tasker in Peter Boardman preplezala zahodno steno. O tem sta napisala knjigi, vsak iz svojega zornega kota. Ste ju prebrali? Seveda. Prebral sem vse, kar sta napisala. Sam še nisem napisal knjige, saj sem vedno mislil, da ne morem pisati tako dobro kakor Pete in Joe. Tega ne morete vedeti, dokler ne poskusite. Ko bom našel čas, bom morda skušal zložiti skupaj nekaj, kar bo, upam, berljivo. Kako je bilo plezati z ljudmi, kot so Chris Bonington, Alex MacIntyre1 ali Al Rouse?2 Z Alexom sva pripadala drugačni kulturi kakor Chris, ki je bil na velikem nacionalnem ekspedicijskem vlaku. Medtem ko sva bila z Alexom kakor v majhnem čolnu, ki j e skušal slediti supertankerju, je imel on veliko denarja in podpore, v tistih časih so bile namreč nacionalne ekspedicije še pomembne. Vse sva skušala opraviti s čim manjšimi stroški in čim manj opreme, nihče ni veliko pričakoval od naju niti se ni posebej zanimal za najino početje. Toda Chris je spodbudil veliko ljudi, tudi mene. Izdelali smo majhne letake, na vrhu seznama stvari, za katere smo prosili (kosmiče, čokolade, sokove itd.), pa smo napisali Chrisovo ime. Nič ni imel proti temu, bil je zadovoljen. S Chrisom sem začel plezati razmeroma pozno, saj je bil on na drugem tiru kakor jaz. Z njim sem bil na nekaj odpravah. Obema je začelo zmanjkovati soplezalcev, kajti to je nevarna igra. Dobro sva se razumela. On je profesionalec, ki živi od plezanja, jaz pa amater. Ne vem, kaj bi se zgodilo z Alexom in Alom, če bi bila še živa, verjetno bi postala profesionalna plezalca. Ko sem plezal z Alexom, sem vprašal: "Kaj je zdaj na vrsti?" "Pa pojdiva pogledat tisto." "Kako dolgo bo trajalo, en dan?" "Mm, morda pa res samo en dan." Pa sva šla. Čez tri dni sva brez hrane sedela v bivak vreči. Pa je dejal: "Morda bi morala naslednjič vzeti s seboj kaj za pod zob." ' Alex MacIntyre (1954-1982), umrl na Anapurni. 2 Alan Paul Rouse (1951-1986), umrl na K2. S prijateljem se dostikrat pogovarjava o britanskih plezalcih. Nimajo visokih gora, imajo pa hude zime. Pridejo v Alpe, izberejo težavno smer in jo zlezejo. Kaj jih žene v težke, drzne vzpone? Imamo skrivno orožje, Ben Nevis na Škotskem. Če hočeš biti dober v Nevisu, moraš veliko plezati v Alpah, haha, in ne obratno. Imamo tradicionalno plezanje, pri katerem ne smeš pasti, kajti če padeš, umreš. Ko prideš v Alpe, je povsod polno klinov. Torej tradicionalno plezanje, malo frustracije, malo iz kljubovanja. Ko prideš v Alpe, je skoraj prednost, da nimaš visokih gora. Prideš in rečeš vau, pojdimo tja gor. Seveda je lahko nevarno, morda podcenjuješ stvari, dokler jih ne poskusiš. Mi smo šli skozi vajeniško dobo. Star sem bil trideset let, preden sem šel nad šest tisoč metrov. Po skoraj dvajsetih letih plezanja torej, bila je dolga učna doba. Zavedali smo se tveganja, trdo smo delali, a v telovadnice nismo hodili, nismo metodično trenirali. Precej smo tekli, vedeli smo, da moraš veliko plezati, če hočeš biti dober. Ste imeli dobre učitelje? Da, nekaj zelo dobrih. Rodil sem se v Ameriki. Pri trinajstih sem spoznal nekaj let starejšega Nemca. Veliko je plezal, poznal je ekstremno plezanje. Amerika je bila takrat precej konservativna glede plezanja. Bil je moj prvi mentor. Žal je umrl v plazu, ko sem bil star sedemnajst let. To je bila moja prva izkušnja s smrtjo, ki mi je morda sooblikovala življenje. Ko sem prišel v Anglijo, sem imel srečo, da sem plezal z nekaterimi zelo dobrimi skalnimi plezalci. Bili smo ena tistih srečnih generacij, ki je rasla skupaj in učila drug drugega. Imeli smo idole, kot so Joe Brown, Don Whillans in Dougal Haston,3 vendar nismo nikoli plezali z njimi. Hoteli smo biti tako dobri kakor oni. Ste jih videli plezati? Da, na koncu sem bil dober prijatelj z njimi. Za Dougala sem celo delal, ko je vodil smučarsko šolo v Leysinu. Ko sem bil brez denarja, sem mu pomagal pri vodenju. Z Donom nisem nikoli plezal, sem pa spoštoval njegovo modrost. Jim Perrin je napisal zelo dobro biografijo o Donu Whillansu. Ja, je zelo dobra, toda v knjigi nekaj manjka ... Don je bil lahko zelo nasilen, zato ima naslov The Villain:4 The life of Don Whillans. Bil je zelo zabaven, poln življenja. O njem je Leo Dickinson posnel film ... ... videli smo ga na lanskem gorniškem festivalu ... ki pokaže še drugo Donovo plat - bil je zajebanc, toda duhovit zajebanc. Ste kdaj plezali s Slovenci? Nekoliko. Dvakrat sem bil v Paklenici. Vprašali ste, kako Britanci hodijo v visoke gore. Kako pa Slovenci hodite v Himalajo, ko nimate visokih gora? No, imate Triglav. Odkril sem eno vaših skrivnih orožij - Anica kuk. Ko sem bil prvič 3 Dougal Haston (1940, Currie na Škotskem-1977, Leysin v Švici). 4 Hudobnež, zlobnež, lopov, lump, falot, neotesanec. tam s Tomažem Humarjem, me je lopnil po rami in dejal: "John, poslušaj. Tukaj velja samo pet pravil: stiskaj, stiskaj, stiskaj, ne misli, ne padi." Še enkrat me je lopnil po rami in vprašal: "Veš, zakaj se moraš držati teh petih pravil?" Pokazal je razcefrano vrv, ki se je pozibavala v vetru. "To se zgodi, če padeš." Skala je zelo ostra. Sedaj je morda več svedrovcev, toda ko sem bil tam, je bilo nekaj runoutov5 kar grozljivih. Opravil sem tudi tri solo vzpone, bilo je zelo lepo. Ste član več festivalskih žirij po svetu. Bral sem neko vašo utemeljitev za knjižno nagrado, za katero ste dejali, da če je bila knjiga napisana zaradi vzpona in ne obratno, obstaj a možnost, da bo dobra. Plezanje je vedno na prvem mestu. Tudi če si profesionalen plezalec in postaviš pustolovščino na drugo mesto ter se sprašuješ, kaj boš storil za naslednjo knjigo ali film, obrneš stvari. To se danes dogaja. Ljudje iščejo načine, kako zaslužiti. Morda bo zvenelo ekstremno, toda poglejte 30. leta in nemške plezalce, ki so šli v Eiger. Zanima me, če so vedeli, kaj delajo. Če so imeli zveze z nacistično stranko,6 nisem prepričan, da se to tako zelo razlikuje od tega, da si danes povezan npr. z North Faceom. Morda je to malce radikalno, toda saj razumete ... Ljudje čutijo strast do športa; nekdo pravi, lahko greš plezat ali pa delat od devetih do petih. Dobro, grem pa plezat. Toda dogaja se, da se vrednote in etika zaradi strasti do športa malce izgubijo. Najslabše pa je, da se plezanje dostikrat zamenja za turizem, zlasti v visokih gorah. Kam gremo letos? Na plažo Balija ali na Everest? Pojdimo na Everest, tam še nismo bili. Reinhold Messner je nekoč dejal, da danes lahko skoraj vsaka gospodinja pride na Everest. To ni daleč od resnice, zahvaljujoč šerpam. In potem pride do tragedij, kakršne so bile leta 1996 na Everestu ter na K2 leta 1986 in pred tremi leti. Ko smo bili leta 1986 pod K2, še ni bilo komercialnih odprav. Ljudje smo bili kot ena velika skupnost, bilo je veliko dobrih plezalcev, Renato Casarotto, Jerzy Kukuczka, Kurt Diemberger, Julie Tullis, Wanda Rutkiewicz ... Nihče se ni zanašal na druge, vsak je prenašal svojo opremo. Ljudje so bili tam predvsem zaradi avanture in plezanja. Če plezaš, moraš možnost, da boš umrl, vzeti v zakup in se je v ozadju vedno zavedati. Skušaš biti previden, kot je le mogoče. To si dolžan drugim ljudem. Čudno je, da razumeš, da bi lahko sam umrl, toda nikoli ne verjameš, da bi se to lahko zgodilo tvojim prijateljem. Ko pride do tega, je veliko težje. To je čudno. Kriviš sebe: zakaj tega nisva naredila drugače, izbrala druge linije, bila hitrejša . Johnov prehlad, ki gaje spremljal že od doma, seje v Ljubljani še poslabšal. Kašljal je vedno močneje in pogosteje. Ker ga nisem hotel več utrujati, sem se mu zahvalil za potrpežljivost. O 5 Razdalja med zadnjim vpetim varovalom in pozicijo plezalca. 6 Heinrich Harrer je bil član nacistične stranke NSDAR RAZMIŠLJANJA i j r i rj HM lega ju IHUb 1 ran itra Prva slika. Nedoločljive oblike okrog tebe. Vlaga v nosnicah in po tleh. Postave, ki tiho pripravljajo nahrbtnik za pot, le sem in tja kdo pohrka, morda spregovori besedo ali dve. Temačne sence dreves, verjetno so smreke, saj v zraku čutiš smolnat vonj. Jutranja, nerazpoznavna dolina. A visoko nad njo, na nebeškem svodu, se že rišejo obrisi gora. Četudi je v ranem jutru gora le ploskev na kovinsko sivem nebu, je že to dovolj. Z ugašanjem noči v dolini in z vse bolj izrazitimi skalnimi robovi nad njo se tvoje hrepenenje spreminja v zelo določljivo, jasno željo, preliva se v veselje do poti, ki je pred teboj. In tedaj kreneš. Jutro je mlado in pot se že odločneje izrisuje. Oglašajo se prvi ptiči, ki zaslutijo dan. Gora se iz ploskve spreminja v razbrazdano, nagubano gmoto, zgornji del že obliva rdeče jutranje sonce ... Pričenja se tvoje slavje. Narave, lepote, telesne moči, srčnosti, čistega veselja nad stvarstvom. In - zamudil nisi nič, saj si zraven od prvega prebujenja, od trenutka, ko je noč prešla v svetlobo. Ujel si najbolj prvinske vonje, odtenke in občutja, doživel najbolj prefinjene zvoke tišine, tiste tišine, ki zveni, tišine, kot jo v vsem dnevu lahko ponudi le zgodnje jutro. Druga slika. Prespiš v koči. Tema je še, a ker si visoko, nekje proti jutru za oknom že zaslutiš svetlobo. Luč dneva tam gori prehiteva dolino. Šibko, neotipljiva je ta svetloba, a jasno napoveduje dan. Odštorkljaš po škripajočih stopnicah in stopiš pred kočo. Zrak je svež, hladi v ušesa, zato si nadeneš pokrivalo. Krme-žljave oči opazijo silhuete nekaterih zgodnjih postav, ki se zarišejo na sivem obličju gore. Globoko spodaj je dolina še vsa temna, nočne luči še niso ugasnile. Brskaš po nahrbtniku, bolj slabo se vidi, a počasi se vendarle pripraviš. Sem in tja se streseš, ker zmrazi. Telo se komaj dobro prebuja, ni se še ogrelo, ni vajeno tako zgodnjih ur. Nekaj malega prigrizneš, spiješ požirek čaja, še od prejšnjega dne. Morda je oskrbnik v koči že pokonci in se iz skodelice kadi od sveže tople pijače. Na vzhodu je nebo vse svetlejše, kaže, da se boš kmalu lahko odpravil na pot. Tiho je, večina še spi. Ti pa si tam in ujel si najlepši del dneva, si del najsijajnejše drame, najlepših prizorov stvarstva. Ujel si življenje v njegovem prvinskem rojstvu. V čem je torej moč ranega jutra? Ne le v tihem, veličastnem vstajenju gora, pač pa tudi v obetu dneva - ki bo dolg, ki ponuja obilje časa, ki zaradi zgodnje ure omogoča varen zaključek ture, ki pripelje v kočo zgodaj, pred nevihto, in ki te, utrujenega in srečnega, ko je v poznem mraku večera slutiti zadnje obrise gora, že zasanja v zaslužen spanec. Kdor je danes že pozabil, da jutro daje ton dnevu g in da so gorska jutra še posebej lepa, naj jih znova | poskusi. Naj vas to poletje torej na pot pospremijo g prav ta, skrivnostna zgodnja jutra. Srečno! § a olt Marjan Bradeško f IZ ZAPRAŠENIH ČASNIKOV RISBA: DANILO CEDILNIK - DEN Vsako zimo, kadar je ugoden saninec,2 oživi stara Jelovica. Vozniki iz vseh krajev, nahajajočih se v njenem vznožju, pohite v to tihotno pokrajino, ki jo med letom le tu pa tam motita jek sekire in mukanje po planinah se pasoče živine. Deloma spravljajo svoj les, največ pa jih vozi hlode iz velikanskih državnih gozdov. Samo v smeri proti Radovljici prihaja dnevno do 130 voznikov. Kljub strmim potom in ostrim ovinkom se le prav redko dogodi kaka večja nesreča. Zgodba o konju, ki je padel v brezno1 Iznajdljivi kmetje na reševalni akciji BREzNA V jELOVici V do 1200 metrov visokem pogorju, ki se razteza od Bohinja pa doli do Železnikov, na drugi strani pa od Kamne Gorice do Sorice, je nebroj ogromnih brezen. Mnoga segajo celo do podnožja, v katerem izvira več potokov. V drugih plitvejših breznih in skokih pa so jame, v katerih leži skozi vse leto sneg. Brezna leže navadno v dolinah, kakor jih najdemo na Krasu. Njihova žrela so precej široka, povprečno do kakih deset kvadratnih metrov. Tujci Jelovico kaj malo posečajo, pač pa večkrat obiskujejo taka brezna domačini, drvarji in pastirji. Vsakdo, ki se približa jami, vrže v brezno kamen in radovedno prisluškuje bobnenje pri padcu. To so edina raziskovanja jelo-viških brezen. Večja brezna so preiskali samo enkrat, in sicer v tistih letih, ko je bil gospodar Jelovice baron Žiga Zois. V brezno so spustili po vrvi nekega rudarja, ki pa je bil, kakor pripoveduje ljudstvo, le malo časa notri. Kmalu je pričel vleči za vrv in klicati na pomoč. Ko so ga izvlekli iz brezna, je bil popolnoma osivel. Pripovedoval je strašne reči, kaj vse da je videl v breznu. Vse od kače do zmaja je srečal v osrčju skrivnostne Jelovice. Odsihdob3 ni nihče več silil v notranj ost gore, marveč se je vsakdo zadovoljil z opazovanjem od zunaj. ' Zgodba je bila objavljena v časniku Jutro 15. januarja 1929. Avtorja žal niso zapisali. 2 Sneg, ugoden za vožnjo s sanmi. 3 Od takrat. KONJ PADEL V BREzNO Kljub temu da se ljudje ogibajo brezen in se le redko dogodi, da pade noter kaka žival, ki zaide v nevarne kraje, se je na silvestro-vo dogodil čuden primer, da je konj zdrknil v 30 metrov globoko snežno jamo in ostal kljub silovitemu padcu nepoškodovan. Ko so omenjenega dne v Jelovici spravljali les sinovi posestnika Janeza Valanta, po domače Po-carja iz Bodešč, sta starejša brata zaslišala obupen klic 15-letnega brata Franclja, ki je vlačil hlode iz doline ob breznu Žontarici. Prestrašena sta hitela k njemu in našla brata vsega prebledele-ga. Jel jima je pripovedovati, da se je baš med obračanjem konj z vprego vred pogreznil v brezno. Bratje Valantovi so brezno Žontarico že deloma poznali; vedeli so, da je v globini približno 30 m velik skok,4 ki strmino nekoliko prekine. Zvezali so pet po pet metrov dolgih verig, ki jih rabijo za povezovanje lesa, nanje privezali najmlajšega ter ga spustili gledat, kaj se je zgodilo s konjem. ŽiV in zdrav v jami Verige so komaj dosegle precej strmo ploskev skoka, po kateri je zlezel Francelj na jamsko sne-žišče, kjer je v veliko začudenje našel konja živega. Tičal je do trebuha v snegu. Mladi voznik je torej konja predvsem izvlekel iz snega in ga rešil vprege. Uboga žival je takoj vsa obupana poskusila lesti iz brezna. Ali ni prišla daleč. Pot je zapirala navpična stena. Srečno naključje je hotelo, da je konja pri padcu ovirala lahka vprega tako zvane vlačulje,5 ki se je zadevala ob stene, in tako je konj priletel v sneg, ki se vsako leto naleti skozi odprtino brezna, čez poletje pa le malo odkopni. 4 Tukaj pomeni položnejši predel v siceršnji strmini (zanimivo je, da se je kasneje v planinskem izrazju ustalil obraten pomen - skok je strm, navpičen del stene oziroma pobočja v sicer položnem svetu, ima pa večje razsežnosti kot stopnja in prag). 5 Kratke sani za spravilo lesa ali sena v dolino. V breznu je snežena plast debela več metrov in zapira vhod v nadaljnjo jamo, ki sega baje do vznožja gore. Po opravljenem prvem delu sta brata izvlekla Franclja iz jame in vsi trije so šli v domačo vas, oddaljeno kaki dve uri, po pomoč. rešilna ekspedicija Okoli 22. ure ponoči je dospelo k Žontarici 15 krepkih mož. Opremljeni so bili z dolgimi vrvmi in verigami ter močnimi jermeni. Pri jami so zakurili velik ogenj. V brezno je odšel zopet najmlajši. Ko je dospel na snežišče, je žival ležala v snegu in se tresla od mraza. Takoj se je nagnila k rešitelju in se poskusila dvigniti. Mirno se je konjiček dal povezati z dolgimi jermeni, na katere so bile pritrjene vrvi in verige. Na eno vrv se je privezal mladi voznik in zaklical, da je vse pripravljeno in da naj le pričnejo z dviganjem. Možje so potegnili in sproti ovijali vrvi okoli dreves, rastočih nad breznom. Spremljevalec konja pa je, viseč na vrvi, ravnal visečo žival. Par metrov je šlo dobro, in sicer do kraja, kjer se grlo brezna zoži. Pri nekaterih potegljajih so dvignili konja do pol metra, večkrat pa so vlekli tudi zaman. Šele po dveurnem, silno napornem delu so opazili konja in njegovega spremljevalca bližati se površini. To je može znova opogumilo, da so z vsemi močmi potegnili in dvignili žival na trdo zemljo. V trenutku, ko je konjiček zopet začutil pod seboj tla, se je izmučen zgrudil v sneg, pa so ga potegnili k ognju, kjer ga je gorkota očividno poživila. Takoj je pričel zobati oves, ki ga je ekspedicija prinesla s seboj. Kmalu nato je bil konj na nogah in je vdano sledil svojim rešiteljem. Ko so morali ponovno mimo breznovega žrela, je konj s strahom zavil v stran. Prihodnji dan je konjiček doma truden počival. Večinoma je ležal, čez dva dni pa je bil zopet popolnoma pri moči ... O KITE BIG Cebe lahko potmenjujemo kot pionca v segmentu športnik kot tudi modnih očal. Dar« proizvajal«» ponuja pester repertoar sončnih in smučarskih očal, zaščitnih telad, kakor tudi Številnih drugih Športnih pripomočkov, Širok spekter jim Omogoča, da tudi najzahlevnejEa stranka vedno najde artikel *a točno določen namen. Prvotno poslanstvo v segmentu »outdoor« in «gomiitvo« so sedaj razširili tudi na Športe, ki so zastopani tekom celega leta. Na področju Športnih očal so odlična dopolnitev s&gmenla tek, tek na smučeh, kolesarstvo, pohodništvo, plezanje, odbojka na mivki, kajtarrje ... Tokrat vam predstavljamo porodniški model Kite. Znafihnosti okvirjev: - retti Z (KJjrtiiiD ¿41 runiuüliluY tlysüku (za najbo jši aprijsm v ekslremniti situacijah) ' anemij Elianiki ifilmki za zaSčito pred velnom In «k si nun na svaBobo - voiia oblika stekel za dob_o pokrivanje vidnega polja Značilnosti stekel - žeto lahka in Irdna ptlikartwn<a sbetda, odporna ne udlarce -100% optična pravil nosi alstel (ne popaiijo Elike n ostalih linij) . stekla m namenjena uviriHbi v ekslremno močni Avellotn - antiroiiuks na notranji strani ta propusiere moteče svetlobe iz strani - zslemnilev kal. i • ítaklí primarna i» wsokoflorle Gre za objakliven komentar ekipe Sokola Naroiana obava. Cana: 59.95 EUR www. bushrtoH-eunopeoorrWcebe Uvoznik: Rodeo Team d.o.o., Kranj www.ro