Petnajstdnevnik - Quindicinale Abb°n- postale ' Grupp0 "• DELO glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Leto XXVI.-Štev. 11 (833) T R ST - 28. junija 1974 100 Mr MEDNARODNA KONFERENCA O MANJŠINAH lO.julija 1974 se bo v Trstu začela mednarodna konferenca o manjšinah. Na njej bodo sodelovali številni strokovnjaki, ki se kakor koli ukvarjajo z manjšinskimi vprašanji (Nadaljevanje na 2. strani) Predsednik republike ni sprejel odstopa Rumorjeve vlade Nadaljuje se boj za premostitev politične in gospodarske krize in za demokratični preokret Predsednik republike ni sprejel ostavke pete Rumorjeve vlade. Po večdnevnih pogajanjih so se voditelji levosredinske vladne koalicije dogovorili o "novem” programu vlade. Toda že na samem začetku se postavlja vprašanje: koliko časa bo ta vlada ostala na krmilu države? "Novi" sporazum vladne koalicije -tako ugotavlja vodstvo KPI - ne načenja nobenega vprašanja, ki bi prispevalo k spremembi sedanje politike in k izhodu iz hude gospodarske krize, v katero je država zašla zaradi.zgrešene in neučinkovite Politike. Ta sporazum ne predvideva ustreznih ukrepov proti korupciji, slabemu upravljanju državnih ustanov in neučinkovitosti javne uprave. Nesprejemljivo je dejstvo, da vlada namerava z napovedano davčno zaostritvijo še bolj obremeniti delavske množice. Krščanska demokracija skuša še naprej Predpostavljati svoje strankarske koristi splošnim koristim ter prenesti težave svojega notranjega spora na zaveznike in Preko njih na vse državljane. Zato komunisti potrjujejo svoje stališče do sedanje vlade in opozicijo, ki so io napovedali ob njeni ustanovitvi. S tem hočejo preprečiti še hujše posledice zgrešene gospodarske politike, izsiliti nujne ukrepe za utrditev demokracije ter za ustvaritev pogojev za dejanski demokra-Učni preokret. Tudi sindikalna federacija kritično °cenjuje "novi" sporazum vladne koa-j'cije in zahteva, da se nadaljujejo poga-ianja, ki so bila prekinjena zaradi vladne ^•■•ze. Sindikati zahtevajo dejanski preo-kret gospodarske politike, tak preokret, ko bo v interesu delavskih množic. Glavni tajnik CGIL Lama je izjavil, da s' ne dela iluzij, da se bo s sedanjim sporazumom kaj spremenjlo. Pripomnil *e: zakaj naj bi bil tis^i, ki ima en televizijski sprejemnik obdavčen za nadaljnjih deset tisoč lir, oni pa, ki ima pet ali deset hiš pa naj bi bil oproščen nadaljnjih davčnih obremenitev? Tega sindikati ne morejo odobravati. Prav tako ne morejo odobravati dveh različnih politik, takojšnje uvedbe novih davkov in morebitnih kasnejših ukrepov v prid gospodarskega razvoja O reformah se sploh ne govori. Zato bodo italijanski dalavci, tako pravi Lama, prisiljeni slediti francoskim in nemškim delavcem ter zahtevati takojšnje zvišanje mezd. Peta Rumorjeva vlada je torej ostala na svojem položaju in ne kaže, da bo njena politika izpeljala državo iz sedanjih težav, iz slepega tira, kamor je zašla po krivdi zgrešene usmeritve, ki jo je vsilila krščanska demokracija Hudi spori v vrstah DC Hud poraz na referendumu - kakršnega niso pričakovali poznavalci razmer in razpoloženja italijanskih volivcev - je hudo šokiral demokristjanske veljake in visoke cerkvene dostojanstvenike. V de-mokristjanski stranki je zaškripalo. Izka- PROTESTNO ZBOROVANJE Zaradi izredno težkega položaja našega gledališča, ki mu ministrstvo za turizem in prireditve noče priznati ustreznega juri-dičnega statusa, vabijo člani in uprava Stalnega slovenskega gledališča vso slovensko javnost na protestno zborovanje v torek, 2.ju-lija 1974 ob 19,30 v Kulturnem domu v Trstu. zalo se je - vnovič - da stranka ni enotna, da ni enotno ni,ti njeno vodstvo. Zanimive so izjave, ki so jih ob raznih prilikah dali nekateri vidnejši demokri-stjanski prvaki. Zaccagnini npr, ki je bil že sedemkrat izvoljen za poslanca, je med drugim dejal, da je država napredovala, krščanska demokracija pa je sklero-tizirana stranka, razdvojena in osamljena. Poslanec Radula, ki pripada levi struji stranke, je dejal, da so predsednika Ru-morja, ko je šel na pogreb žrtev fašističnega atentata v Brescio, izžvižgali zaradi referenduma. Leader leve struje DC Do-nat Cattin pa je dejal, da bi bil moral Fanfani, potem, ko je izvedel za izid referenduma, odstopiti. Nekateri de-mokristjanski voditelji so grajali Fanfanija zaradi pravcatega zavezništva z misovci v bitki za referendum. Kako je Fanfani reagiral? Donat Cattin je moral zapustiti mesto v vodstvu krščanske demokracije, nekateri drugi de-mokristjanski veljaki pa, četudi so grajali "fanfanijade" so iz bojazni, da bi morali zapustiti svoje položaje, enostvano utihnili. Toda to nikakor ne pomeni, da de-mokristjanska "barka" plava v mirnih vodah. INŠTITUT SLORI V petek, 21.junija 1974 je bil v Trstu ustanovljen Slovenski raziskovalni inštitut - SLORI. Namen inštituta je raziskovati politična, gospodarska, družbena, pravna, kulturna, šolska in druga uprašanja v zvezi s Slovenci v Italiji, njihove povezave z vprašanji države, v kateri živijo, z ostalimi narodnostnimi skupnostmi, z vprašanji matične države in ostalimi zamejskimi Slovenci. Politični epicenter krize "Politični epicenter krize je v de-mokristjanski stranki, ki upravlja Italijo že 26 let. Ta politični monopol se je izrabil, saj so demokristjani nazadovali od 48,5 odstotka (leta 1948) na 38 odstotkov volilnega telesa. Stranka je znotraj razdeljena, tako da jo nekateri imenujejo federacijo tokov (tokov je sedem ali osem). Tu so zastopane vse politične smeri, od tistih, ki potihem žele, da bi se stranka vrnila v preteklost hladne vojne, pa do tistih, ki sodijo, da je edini izhod v sodelovanju z močno komunistično partijo. Take razmere v "poveljujoči sobi naroda" (dot pogosto imenujejo demokri-stjanski glavni štab), so skoraj omrtvičile reševanje poglavitnih problemov naroda. Italija se je v zanjem četrstoletju v marsičem spremenila, demokristjani pa zelo malo. Vtis imamo, da le-ti vztrajno poskušajo, da bi spremenjeno Italijo podredili svojim nespremenjenim merilom in Zastareli politični mentaliteti. To povzroča hude spopade z življenjem in še težavnejše politične tokove. To se je zgodilo tudi pri referendumu. Tedaj so demokristjani doživeli najhujši poraz v zadnjih dveh desetletjih. V to politično akcijo so vložili ves svoj politični ugled, računali so na zanesljivo zmago in že načrtovali, da pripravijo, okrepljeni s podporo volivcev, politični preobrat v desno. Toda okoli 60 odstotkov volivcev se je izreklo proti temu tako zelo spolitiziranemu referendumu. De-mokristjanski štab je bil šokiran. Hkrati so bili kronični problemi (zaostajanje kmetijstva in juga, stanovanjske gradnje, neurejeni urbanistični problemi v velikih mestih, slaba zdravstvena služba, nezadostna šolska mreža) potencirani z novimi nezgodami. Energetska kriza je prizadejala državo morda huje kot katerokoli drugo državo v Evropi, saj italijansko gospodarstvo ne more delati brez uvoza jurovin, v glavnem nafte, niti ves mesec. Stopnja inflacije se je povečala za 20 odstotkov. Izvoz se je zmanjšal, uvoz pa povečal. Življenjska raven povprečne družine je zelo ogrožena. Ta diagnoza ni sporna, čeprav so med strankami različna mnenja o tem, kdo je kriv za take razmere. Vladna kriza je izbruhnila tisti hip, ko bi morali izbrati zdravilo, pot reševanja. Tako kot vedno zahtevata demokristjanski ekonomski strateg Colombo in finančna avtoriteta guverner Italijanske banke Carli nekompromisno stiskanje pasu, omejevanje porabe, zmanjšanje kreditov, uvoza, to pa zadeva zlasti mala in srednja podjetja, povzroča povečanje brezposelnosti (sindikati pravijo, da bo okoli 600.000 brezposelnih do konca leta), zlasti pa zadeva navadnega državljana. §indikati in socialisti, ki sodelujejo v vladi, priporočajo drugo pot. Menijo, da je treba predvsem preprečiti beg italijanskega kapitala v druge države. Lastniki velikanskih sredstev "beže" s tem denarjem čez meje in se ne ozirajo na velike težave italijanskega naroda, iz katerih so le-ti potegnili velike dobičke. Ta "pobegla sredstva" so lani znašala polovico sedanjega velikanskega trgovinskega primanjkljaja. Socialisti tudi menijo, da je treba omejiti odhajanje italijanskih turistov v druge države vsaj za leto dni, ker odnašajo veliko denarja, več kot tretjino vsega turističnega dohodka. Prav tako bi morali omejiti zasebni promet v središčih velikih mest, da bi prihranili pri bencinu in uvozu nafte. Drugače povedano, zavarovati bi bilo treba majhne, večino, in več "odtrgati" bogatim. Tudi tu se znova zapira krog. Če naj bi to storili, bi morali spremeniti poglavitno ekonomsko in politično smer, morali bi končno uresničiti program reform, o katerem govore že leta in leta, s katerim vsi soglašajo s nihče ga ne izvaja. Toda za tako potezo so potrebne tudi določene politične sile. Dmokristjani so v vladi premočni, socialisti pa prešibki, da bi program reform lahko realizirali. V takem položaju meni močna KP Italije, da je treba predvsem blokirati vsak preobrat v desno in prisiliti demokristjane k notranji evoluciji, h končni odločitvi za program reform. Komunistična partija Italije ne verjame, da bi bila alternativa za sedanji poločaj ustvaritev leve večine z 51 odstotki. Zavzema se za najširšo fronto, vendar terja od njih "hitrejše dozorevanje" za uresničitev določenega programa". (Iz komentarja o sedanji krizi v Italiji, ki je bil objavljen v osrednjem glasilu ZKJ — Komunistu). Mednarodna konferenca o manjšinah (Nadaljevanje s 1. strani) O tej konferenci se govori in piše že več let. Najprej se je o njej govorilo v tržaškem pokrajinskem svetu. Komunistična skupina je predlagala, naj bi na posebni konferenci temeljito proučili položaj slovenske manjšine na Tržaškem, prejeli potrebne sklepe in seveda pristopili k dejanskemu reševanju odprtih vprašanj. Na osnovi tega predloga je pokrajinski svet, dne 1.aprila 1971, sprejel resolucijo, ki med drugim pravi: "Pokrajinski svet upošteva dejstvo, da je slovenska jezikovna skupnost organsko vključena v politično, družbeno in gospodarsko življenje pokrajine in io I i-litno opredeljuje kot element boga .ve omike in demokracije vse pokrajinske skupnpsti; poudarja zato nujnost, da se v praksi izvajajo določila ustave in deželnega statuto za rešitev posebne problematike, katere nosilka je slovenska narodnostna skupnost; meni, da morata vlada in parlament nujno pripraviti zakonodajne ukrepe, ki so še potrebni za popolno izvajanje zaščite in vrednotenja slovenske narodnostne manjšine, tudi s primernim prispevkom dežele Furlnije-Julijske krajine ter upoštevajoč mnenja in smernice krajevnih uprav in zainteresiranega prebivalstva; obvezuje zato pokrajinski odbor, naj hitro uresniči obveze, ki jih je izrekel predsednik pred svetom in zadevajo reorganizacijo služnosti tako, da se bodo državljani lahko izražali v materinem jeziku; nadalje izpopolnitev in okrepitev šolskih zavodov s slovenskim učnim jeiz-kom; ustanovitev ustreznih struktur visokega kulturnega značaja na univerzitetnem področju; podporo slovenskim ustanovam na gledališkem področju ter kulturnem na splošno; izpopolnitev in uveljavitev dvojezničnih napisov v krajih, kjer živi obsežno jedro državljanov slovenskega jezika. Pokrajinski svet sklene, da bo organiziral konferenco o vprašanjih slovenske nerodnostne manjšine z namenom, da se političnim silam, ustanovam in organizacijam v pokrajinski skupnosti nudi možnost sproščene in konstruktivne primerjave, ki lahko kvalitetno doprinese k reševanju celotne problematike". Kasneje je prišlo do različnih pogledov na besedilo resolucije pokrajinskega sveta. V predpripravah na konferenco je prišlo do različnih variant, pri katerih se na tem mestu ne bomo zadrževali. Končno je prišlo do sklepa, da se konferenca razširi, da naj dobi mednarodni značaj in zato se na njej ne bo govorilo samo o problematiki slovenske narodnostne manjšine na Tržaškem temveč o manjšinah sploh. Delokrog konference se je torej zelo razširil. Zaradi tega je v mnogih pogledih postal nekoliko nejasen. Zelo verjetno je, da bodo vprašanja naše narodnostne skupnosti v Italiji nekoliko zasenčena, saj je pojem "manjšina" zelo širok in se ga da na različne načine tolmačiti. Vsekakor pa, kot kaže, ne bo toliko zasenčen, da bi tudi širša svetovna javnost ne izvedela za naš obstoj in za številna pereča vprašanja, ki nas tarejo. Resolucija pokrajinskega sveta z dne 1.aprila 1971 jasno govori. Omenja razna uprašanja - ne vseh. Dejstvo je, da so vsa - ali skoraj vsa - ta vprašanja še vedno odprta Kónferenca bi se morala o njih jasno izreči. Toda tu se odpira novo vprašanje; ali bo konferenca zmanjšala razdaljo med sedanjo stvarnostjo in cilji, o katerih govori že omenjena resolucija tržaškega pokrajinskega sveta? Znanstvene razprave o manjšinski problematiki so sicer važne in potrebne, a če tem razpravam ne bodo sledila konkretna dejanja, bodo veliko izgubila na svojem pomenu. Slovensko gledališče v Trstu mora živeti! Stalno Slovensko gledališče v Trstu ima tudi to lepo navado, da ob zaključku gledališke sezone priredi tiskovno konferenco, na kateri poda obračun o svoji dejavnosti. Toda tiskovna konferenca, ki je bila pretekli četrtek v Kulturnem domu se je bistveno razlikovala od preješnjih tovrstnih konferenc. Čeprav je bila dejavnost v pravkar zaključeni sezoni razgibana in uspešna in se zato gledališka družina z njo lahko ponaša, se na že omenjeni konferenci o njej skoroda ni govorilo. Vsa pozornost je bila osredotočena pri vprašanju obstoja gledališča samega. Mnogo se je že govorilo in pisalo o ureditvi položaja SSG, razni ministri, ki so si sledili v zadnjih letih, so obljubljali, nekateri celo zagotavljali, da bo vprašanje slovenskega gledališča ugodno rešeno, toda obstoječa stvarnost potrjuje, da je drugače, da smo še daleč od rešitve. Nikakor ne moremo verjeti, da je vprašanje denarja tisto, ki ovira dokončno rešitev. Vemo, da na merodajnih mestih ni razumevanja za to vprašanje (kot ni razumevanja za druga pereča vprašanja naše narodnostne skupnosti). Vest o tem, kar se dogaja s SSG je trpko odjeknila v naši javnosti. Povzročila je nezadovoljstvo, zgražanje in proteste, kar je povsem razumljivo, saj gre za hudo diskriminacijo. Svetovalska skupina KPI v deželnem svetu je predložila interpelacijo, v kateri je rečeno, da gledališče brez sredstev in brez perspektiv ne more vršiti svojega poslanstva. Svetovalci KPI so pozvali predsednika deželnega odbora, naj naredi ustrezne korake za izredne ukrepe, ki naj preprečijo nevarnost prekinitve dela gledališča in zato da bo vlada izvajala svoje obveznosti ter dokončno priznala kvalifikacijo Stalnega Slovenskega gledališča, tržaški občinski svetovalci KPI pa so Povabili tržaškega župana, naj na pristoj-(Nadaljevanje na 4. strani) Izjava upravnega sveta SSG Upravni svet Stalnega slovenskega gledališča je na svoji seji 17.junija 1974 razpravljal o pretekli sezoni in ugotovil, da je gledališče obenem z izjemnimi kulturnimi nalogami v sklopu slovenske narodnostne skupnosti in Dežele Frulanije-Julijske krajine v celoti izpolnilo tudi svoj umetniški program dela. O tem zgovorno pričajo podatki v zvezi s številom predstav in odzivom občinstva, kakor tudi laskave ocene tiska, ki je spremljal letošnjo sezono. Svoje uspešne predstave je gledališče pokazalo ne samo svojim rednim obiskovalcem na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji, tčmveč tudi v Celovcu in drugje na Koroškem ter v Jugoslaviji. O nesporni umetniški ravni gledališča pričajo še posebno predstave komedije Eduarda De Filippa "Božič pri Cupiellovih" v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in Skopju, ki so jih navdušujoče ocenila vsa osrednja jugoslovanska in republiška glasila Upravni svet je pa žal moral tudi ugotoviti, da je finančno stanje gledališke ustanove tako kritično kot še nikoli. Že dva meseca je bil namreč prisiljen izplačati igralcem in drugemu osebju samo skromne akontacije na plače in ustaviti vsa druga izplačila Stalnemu slovenskemu gledališču skratka grozi stečaj. Upravni svet izjavlja, da je v takem položaju onemogočeno vsakršno nadaljnje delo in bo zato prisiljen zapreti gledališče. S političnim sporazumom in sklepom tržaškega občinskega sveta z dne 19.-20. decembra 1968 je bil ustanovljen konzorcij "Stalno slovensko gledališče" in aprila 1972 je tržaški župan umestil prvi upravni svet, katerega sestavljajo Društvo "Slovensko gledališče". Tržaška občina. Tržaška pokrajina in Dežela Furlanija-Julijska krajina. Subvencije teh krajevnih ustanov so bile tudi v tej sezoni redno izplačane, obljubljena subvencija Ministrstva za turizem in prireditve pa je dosegla komaj 15 milijonov lir (dejansko Ministrstvo ni izplačalo dolžnih subvencij že štiri leta), medtem ko bi morala ra osnovi okrožnice Ministrstva za turizem in prireditve za stalna gledališča v Italiji znašati 60% proračuna, ostalih 40% pa bi morale kriti krajevne ustanove, kot je to primer sorodnega italijanskega Stalnega gledališča za Deželo Furlanijo Julijsko krajino. Upravni svet Stalnega slovenskega gledališča je že večkrat uradno zaprosil, da se gledališču tudi s strani države prizna status stalnosti. Zadnjič je to naredil 16. oktobra 1973, ko je ustrezno vlogo Ministrstvu in vsem odgovornim činiteljem v Rimu posredovalo predsedstvo Dežele Furlanije-Julijske krajine. Odgovora ni bila V sedanjem kritičnem položaju ponavlja Upravni svet Stalnega slovenskega gledališča zahtevo, da mu Ministrstvo za turizem in prireditve prizna iste pravice kot jih priznava italijanskim stalnim gledališčem in da istočasno krije deficit, ki se je nabral v zadnjih petih letih prav zaradi kršenja obvez s strani države. Upravni svet Stalnega slovenskega gledališča utemeljuje to svojo zahtevo tudi z mednarodno'obvezo, ki izhaja iz člena 4 točke b Posebnega statuta Londonske spomenice o soglasju, ki določa: "Prosvetne, kulturne, družbene in športne organizacije obeh skupin bodo lahko svobodno delovale v skladu z veljavnimi zakoni. Takšne organizacije bodo deležne enakega ravnanja kakor ustrezne organizacije na zadevnih področjih zlasti glede uporabe javnih poslopij, radia in pomoči iz javnih sredstev!...)". Upravni svet Stalnega slovenskega gledališče se ponovno obrača na krajevne ustanove in Deželo, da odločno pokrenejo skupno akcijo pri osrednjih oblasteh v Rimu, ki naj končno Stalnemu slovenskemu gledališču zagotovijo status "stalnosti" z vsemi ustreznimi finančnimi posledicami. Istočastno se Upravni svet obrača na krajevne uprave in Deželo, da mu pomagajo prebroditi vsaj najhujše oblike krize na osnovi zagotovil iz lanskega oktobra. Upravni svet stalnega slovenskega gledališča končno poziva vso slovensko javnost in vse politične sile, ki se sklicujejo na ustavo, da podpro njegove upravičene zahteve v želji, da bo gledališče še nadalje lahko vršilo svoje zgodovinsko poslanstvo v korist slovenske narodnostne skupnosti in splošnega kulturnega bogastva naše dežele. Trst 17.junija 1974 Na prazniku tiska na Opčinah - organizirala ga je krajevna sekcija KPI - so razstavili in prodajali slovenske in italijanske knjige. Vprašanje televizijskega programa v slovenskem jeziku nem mestu posreduje za to, da se prepreči stečaj Stalnega Slovenskega gledališča v Trstu. Izvedeli smo tudi, da je poslanec Albin Škerk posredoval za pravično rešitev tega tako perečega vprašanja. ŠTEVILO PREDSTAV SSG V SEZONI 1973-74 Stalno Slovensko gledališče je v sezoni 1973/74 organiziralo 186 predstav, katerih se je udeležilo 56.772 obiskovalcev. V Kulturnem domu v Trstu so bile naslednje predstave: Veliki oder: a) Lastna produkcija: Čehov:Češnjev vrt (12 predstav), Bevk-Grabnar: Kaplan Martin Čedermac (13 predstav). De Filippo: Božič pri Cupiellovih (8 predstav) in Ibsen: Strahovi (8 predstav); b) gostovanja: Gombrowicz: Ivona princesa Borgundije (Slov. ljudsko gledališče iz Celja - 8 predstav), Feydeau: Bolha v ušesu (Mestno gledališče ljubljansko - 3 predstave) in Ostrovski: Volkovi in ovce (Drama SNG iz Ljubljane - 5 predstav). Mladinske predstave Minoli: Vilinček z lune (Mladinsko gledališče iz Ljubljane - 6 predstav), GdrnerPepelka (12 predstav), Januszew-ska: Tigrček Peter (Lutkovno gledališče iz Ljubljane - 2 predstavi), Mali oder je imel 7 predstav (Asturias: Torotumbo), Ljudski oder pa 2 predstavi (Jaka Štoka Mutasti muzikant in Ne kliči, vraga). V Kulturnem domu je bilo skupno 90 predstav (od teh 57 v abonmaju), vseh obiskovalcev pa je bilo 31.195. Predstave v Gorici a) v lastni produkciji je SSG po enkrat predstavilo naslednje dela: Čehov: Češnjev vrt, Bevk-Grabnar: Kaplan Martin Čedermac, De Filippo: Božič pri Cupiellovih in Ibsen: Strahovi b) gostovanja: Gambrowicz: Ivona pri- cesa Burgundije (celjsko gledališče (1 predstava), Feydeau: Bolha v ušesu (Mestno gledališče ljubljansko - 1 predstava) in Anouilh: Skušnja ali kaznovana ljubezen (Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice - 1 predstava). Skupno: 7 predstav in 2980 obiskovalcev. Maldinske predstave na Goriškem Corner: Pepelka (1 predstava, 800 obiskovalcev), Januszewska: Tigrček Peter (3 predstave). Z Gornerjevo Pepelko je SSG gostovalo tudi v Čedadu (196 obiskovalcev). Z deli: Pregelj-Mejak-Benedetič: Tominci in Jaka Štoka: Mutasti muzikant in Ne kliči vraga je ansambel SSG gostoval v raznih krajih naše dežele. S prvim delom je nasopil enkrat na Tržaškem, z drugim delom pa 10 krat na Tržaškem, 5 krat na Goriškem in 1 krat v Benečiji. Z igro Tolminci je ansambel SSG nastopil enkrat SSG je tudi v letošnji sezoni gostovalo na Koroškem. Tolmince je predstavilo 1 krat. Kaplana Martina Čedermaca pa 3 krat. V Jugoslaviji je SSG imelo 55 predstav. 'Setiatna komisija, ki je pristojna za vprašanja radia in televizije, je pred kratkim razpravljala o podaljšanju konvencije z RAI-TV. Med razpravo je senator Paolo Sema predlagal, naj bi besedilu dekreta o konvenciji dodali tudi člen o televizijskem programu v slovenskem jeziku. V predlogu je med drugim sečeno, naj bi televizijske oddaje v Slovenskem jeziku uvedli in v soglasju z deželo Fur- Kresovanje v Šempolaju Mladinski krožek Vigred v Šempolaju je letos priredil originalno prireditev: kresovanje. Na programu, preteklo nedeljo popoldne, so bile tudi razne družabne igre^katerim je sledil nastop mladinskega pevskega zbora Rdeča zvezda iz Saleža. Sodelovala je tudi Tržaška folklorna skupina. Pobuda šempolajske mladine je hvale vredna. Zabavna igra: Kdo bo čimprej pojedel porcijo "paštašute". (Slika s prireditve v Šempolaju). lanijo-Julijsko krajino imenovali posebno sedemčlansko slovensko komisijo, ki naj bi nadzorovala program. V obrazložitvi tega predloga je sem^fcr Sema med drugim podčrtal, da ni mogoče več zavlačevati rešitve tega Vprašanja, saj se je vlada že pred več leti obvezala, da ga bo proučila in torej načelno ni nasprotovala zahtevi Slovencev, ki živijo v Furla-niji-Julijski krajini. Dodal je še, da predlog o uvedbi televijske oddaje v slovenskem jeziku odobravajo ne le vse politične stranke ustavnega loka in organizacije slovenske narodnostne majšine temveč tudi krajevne uprave in predstavniki avtonomne dežele s posebnim statutom. Demokristjanski poročevalec, ki ni sicer mogel osporavati utemeljitvi te zahteve, je zavrnil zadevni predlog. Izgovarjal se je, da dekret o podaljšanju konvencije z RAI-TV ni najboljša priložnost za to in da se bo o tem vprašanju lahko govorilo med razpravo o splošni reformi RAI-TV. Senator Sema bo predlog ponovno predložil, tokrat na plenarni seji senata. SLOVENCI! ČE ŠE NISTE VPISALI SVOJIH OTROK V ŠOLO, STORITE TO ČIMPREJ. VPIŠITE JIH V SLOVENSKO ŠOLO! LJUDSKI TABOR V SOVODNJAH Prosvetno društvo v Sovodnjah ob sodelovanju Slovenske prosvetne zveze organizira vrsto prireditev po naslovom "Ljudski tabor". Osrednja prireditev bo v nedeljo. Nastopili bodo godbeniki iz Gorij pri Bledu, folklorni skupini iz Gorij in iz Sovodenj ter pevska zbora Oton Župančič iz Štandreža in France Bevk in Prva-čine. Razne prireditve bodo na sporedu tudi prihodnji teden. ANGOLA Narodna osvoboditev mora biti stopnja k širši obliki osvoboditve - k osvoboditvi človeka V zanj ih letih se mnogo govori in piše o osvobodilnem boju, v katerem so angažirana številna ljudstva tudi na afriški celini. Zlasti aktualna so vprašanja portugalskih kolonialnih posesti. Nedvomno je, da je boj ljudstev Angole in drugih kolonij, nad katerimi že stoletja gospodari Portugalska, pospešil padec fašističnega režima na Portugalskem. Problemi teh posesti so tudi za sedanji portugalski režim trd oreh. Kako in kdaj bodo rešeni ti problemi je danes težko predvideti, vsekakor pa je gotovo to, da bodo prej ali slej rešeni tako kot si to želijo prizadeta ljudstva. Povzemamo izvleček iz govora, ki ga je imel pred nekaj meseci predsednik angolskega osvobodilnega gibanja Agostinho Neto na univerzi v Dar es Salamu. Agostinho Neto je govoril o temi: Kdo je sovražnik, kaj je sovražnik in kakšni so njegovi cilji, (govor je bil objavljen tudi v reviji “Rinascita"). NI RES, DA V ANGOLI GOSPODUJE SAMO PORTUGALSKA Angola je prostrana dežela, kjer pa so ljudje redko naseljeni. Od leta 1482 je portugalska kolonija. Takšna je splošna predstava. Toda kolonizatorski Portugalski se čisto spočetka ni posrečilo zagospodovati nad celotnim angolskim ozemljem. Potrebovala je dolga stoletja, da je vsemu angolskemu ljudstvu vsilila svojo politično in gospodarsko prevlado. Toda ni res, da v Angoli gospoduje samo Portugalska. Ljudje so dandanes dovolj poučeni in potemtakem vedo, da gre v Angoli za politične in gospodarske interese več držav. Portugalska uprava ni izključila navzočnosti svojih družabnikov, navzočnosti, ki se je povečevala stoletja vse do danes. To velja za Veliko Britanijo, kateri pripada večina v Angolo vloženega kapitala; to je velja za Združene države Amerike, katerih interesi v gospodarstvu so čedalje večji in ki kažejo veliko željo po tem, da bi imele v 'rokah strateško nadzorstvo v tej deželi; to velja tudi za nekatere druge evropske, ameriške in azijske države, ki sodelujejo pri tlačenju angolskega ljudstva ter pri izrabljanju dobrin, ki temu ljudstvu pripadajo. Zmotna je torej misel, da nad Angolo, Mozambikom, Gvinejo-Bissau in drugimi kolonijami gospoduje samo majhna in zaostala država, kakršna je Portugalska. Če ne bi bilo kapitala iz drugih držav, če ne bi bilo čedalje večjih naložb, če ne bi bilo tehničnega sodelovanja na različnih ravneh, bi v Angoli in v drugih deželah že davno prišlo do korenite spremembe. Potemtakem je mogoče trditi, da je Portugalska upravitelj vrste politično-gospodarskih kombinacij, ki škodujejo Angoli, vendar pa ni njen poglavitni sovražnik, čeprav je njen najhujši in najnepo-srednejši sovražnik. ZA MNOGE JE BARVA KOŽE ELEMENT, KI DOLOČA SOVRAŽNIKA Dostikrat se sovražnik Afrike enači z "belcem". Se vedno je za mnoge barva kože tisti element, ki določa sovražnika. Zgodovinski in družbeni razlogi ter dogodki so prispevali k temu, da se je na afriški celini utrdilo to prepričanje. Popolnoma razumljivo je, da ima južnoafriški rudar, ki je podrejen rasni segregaciji in nasilju, za najhujšega sovražnika belca, za katerega koristi dela. Za belca gradi mesta in lepo tlokovane ceste, za belca ohranja higienske in zdravstvene naprave, katerih sam nima. Izkušnje Južne Afrike lahko pripeljejo do takšnega sklepanja, ki je kolikor toliko logično in veljavno, zlasti še, če se vrnemo k angolskemu primeru, kjer je družba, ki so jo ustvarili kolonisti, rodila, nekaj mehanizmov za resno obrambo, ti pa so služili samo kolonializmu. Kmet, ki je doma reven, tlačen in izkoriščan, postane predmet posebne pozornosti, brž ko se naseli v eni izmed "svojih" kolonij. Tudi njega prevzamejo lažne patriotske legende in uživati začne gospodarske in družbene privilegije, za katere doma ni zvedel. Tako stopi v sistem, začne ceniti kolonializem ter postane pes čuvaj interesov kolonialistične oligarhije. Vendar je vse to še premalo za to, da bi se pes čuvaj ali izkoriščevalec počutila kako drugače kot hlapca celotnega sistema. Prav zato je danes moči reči, da pojava kolonialnega ali nekolonialnega pritiska na afriški celini ni mogoče omejiti samo na barvo kože. SISTEM JE TISTI, KI TLAČI IN IZKORIŠČA TAKO ANGOLCE KOT PORTUGALCE Sistem, ki tlači in izrablja portugalske kmete, je enak tistemu, ki tlači angolskega prebivalca. Razlogi in načini so res različni, cilj pa je isti: izrabljanje. Med portugalskim ter angolskim, mozam-biškim in gvinejskim človekom je mogoče uvesti pravične odnose, v katerih ne bo izkoriščanja človeka po človeku. Brž ko bodo nehali obstajati odnosi gospo-dar-suženj, bo rasni dejavnik postal nepomemben. Ideološko razumevanje tega problema olajšuje tudi njegovo rešitev, zlasti še, ker so cilji osvobodilnega boja jasno določeni. Nekatere posebne okoliščine že omogočajo zmago nad rasnim problemom. To se naprimer dogaja na bojišču, kjer nekateri zavedni Portugalci dezertirajo ter se na razne načina vključujejo v osvobodilni boj. KAJ PRAVZAPRAV HOČE OSVOBODILNO GIBANJE Ni mogoče misliti, da bi bil cilj osvobodilnega boja v tem, da bi vrgli zatiralske sisteme tako, da bi današnji gospodar postal jutrišnji suženj. Takšna miselnost bi pripeljala do tega, da bi v zgodovini korakali nazaj. Družbena maščevalnost ne more dati tistega, kar si angolski človek želi: človekove svobode. Poudariti je treba, da je cilj osvobodilnih bojev v tem, da se korenito spremenijo odnosi med ljudmi in predvsem proizvodni odnosi znotraj dežele, obenem pa so tudi pomemben dejavnik za pozitivno spremembo vse afriške celine in sveta sploh. Narodnoosvobodilni boj je tudi sredstvo za razbitje vseh krivičnih in zatiralskih sistemov na svetu. V Afriki ne najdemo dežele, ki ne bi ohranila preferenčnih odnosov z nekdanjo metropolo: če že ne zaradi česa drugega pa zaradi prevzemanja nekaterih kulturnih vrednot, kar je bilo v kolonialnem režimu neogibno. Oblike izrabljanja niso izginile in potemtakem tudi niso izginile oblike bolj ali manj poudarjene rasne diskriminacije. Toda v takšnih primerih narodna osvodobitev še ni popolna. V neodvisnosti, v kateri bi bilo nekaj več od preproste razglasitve politične neodvisnosti; v neodvisnosti, v kateri bi bila tudi gospodarska in kulturna neodvisnost, v kateri bi bilo resnično spoštovanje narodnostnih vrednot takšno, da bi omogočilo odpravo izkoriščanja - v takšni neodvisnosti bi člevek našel resnično svobodo. Če hočemo odgovoriti na ta vprašanja, bomo torej rekli, da je sovražnik - kolonializem, kolonialni sistem, in imperializem, ki vse to podpira ter postane sam najhujši sovražnik. Ti sovražniki izrabljajo v svoj prid vsa nasprotja v padjarmljeni družbi. Temelje za izrabljanje gradijo na rasnih, plemenskih, razrednih in drugih sestavinah. Kadar ti dejavniki niso več tako trdni, jim kratko in malo spremenijo vidik. V Afriki nič več ne prevladuje klasična politična dominacija, vendar pa se ni nihče znebil gospodarske dominacije, ki je še zmerom navzoča. Široka predstava o narodni osvoboditvi ima velik vpliv na prepotrebno sodelovanje med tlačenimi ljudstvi vsega sveta. Narodna osvoboditev mora biti stopinja na poti k širši obliki osvobodotve: k osvoboditvi človeka. V Sesljanu bodo zgradili mednarodni šolski center Sumljive govorice v zvezi z odkupovanjem zemljišča Komaj so nekoliko pojenjali protesti proti velikim "turističnim" gradnjam v sesljanskem zalivu (idejne načrte je odobril devinsko-nabrežinski občinski svet Naša svetovalska skupina je glasovala proti.Op.uredn.) in že imamo opravka z drugo ogromno gradbeno pobudo v tem kraju. Na zadnji seji devinsko-nabrežinskega občinskega sveta je bil odobren pristop občine h konzorciju za gradnjo mednarodne šole "United World College" v Sesljanu. Odobren je bil tudi statut, ki ustanavlja in ureja delovanje tega konzorcija. V razpravi o teh vprašanjih je sodeloval tudi tovariš Markovič. Izrekel je več pomislekov in pritožb komunistične skupine. Pritožil se je, ker komunistična svetovalska skupina ni bila povabljena na predhodna posvetovanja o tej pobudi. Poudaril je tudi, da bo uresničitev te pobude stala dve in pol miliarde lir, medtem ko v sami občini primanjkuje več nujno potrebnih šolskih prostorov in objektov, ki bi služili v kulturne namene. Omenil je pereča vprašanja šol v Slivnem in Štivanu, kulturni dom v Nabrežini ipd. Zaradi teh in še drugih razlogov so se komunisti vzdržali pri glasovanju. V okviru te pobude so se v Devinu srečali izvedenci iz raznih evropskih držav. Razpravljali so o ureditvi bodoče mednarodnega zavoda in o vsebini učnih programov. "United World College" v Sesljanu bo četrti tovrstni šolski center na svetu. Ostali trije zavodi, v Gallesu, Singapuru in Vancoverju, delujejo že več let in obiskujejo jih dijaki iz raznih delov sveta Zavod v Sesljanu bo obiskovalo okrog 300 študentov iz raznih evropskih držav. Po načrtih, ki jih je izdelal arh. Celli, bodo naprave tega šolskega kompleksa zelo velike in bodo zasedle ogromno površino. Zanimivo in obenem obsodbe vredno je dejstvo, da čim se je izvedelo, kje bo stala ta ustanova, so se pohlepno zganili nekateri špekulanti. Obetajo si, da bodo pridobili več sto milijonov lir. Izvedeli smo, da sta neki g. Pizzul in neki g. Lenarduzzi sklenila številne kupno prodajne pogodbe z domačimi posestniki omenjenih zemljišč. Govori se, da so Nabrežine! nasedli ter odstopili, za "enega črnega in enega belega", svoja zemljišča. Iz tega sledi, da bo novoustanovljeni konzorcij za izgradnjo tega mednarodnega zavoda imel opravka pri nakupu zemljišča, ne več z domačimi posestniki, marveč s prebrisanimi in pohlepnimi pre kupčevale!. Ko pišemo o tem škandalu na škodo skupnosti naj omenimo, da je občinski svetovalec PSI tov. Caldi, med razpravo na seji, pozval upravo "naj ne poseže pa nevarnem orožju" razlaščanja potrebnega zemljišča. Razširile so se tudi sumljive govorice, ki bi jih treba, po našem mnenju, čimprej razčistiti. Načelno nismo proti tej mednarodni kulturni pobudi. Vendar pa smo mnenja, da gre za megalomansko pobudo pokrajinskih in deželnih veljakov krščanske demokracije, ki bo stala ogromnega denarja, katerega bi bilo boljše, vsaj v tem izredno težkem gospodarskem položaju, potrositi koristneje. Obenem smo mnenja, da tudi ta pobuda ne bo koristila naši narodnostni skupnosti, saj bo etnično ravnotežje občutno prizadeto. Končno bo lepo kraško okolje zadobilo še enega usodnih udarcev. ** ČEMU SO ZAPRLI OBČINSKO CESTO NA KOHIŠČE? Pred kakim letom je občina Devin--Nabrežina, s prispevkom deželne uprave, na predlog sesljanske turistične ustanove, asfaltirala nekaj km občinske ceste, ki pelje od cerovske šole, čez Kohišče, v Medjovas. To asfaltiranje je povzročilo val protestov s strani občanov, češ, da bi bilo koristnejše asfaltirati poti v nekaterih vseh, v Slivnem, Prečniku, Praprotu in še kje drugje. Očitno je šlo takrat, kot smo že pisali, za pobudo "turističnega značaja", predvsem v korist nekega špekulanta, ki je kupil nekaj parcel na Kohišču. Kak teden tega, na veliko presenečenje turistov in domačinov, so bile postavljene table, ki prepovedujejo prehod, v obeh smereh, za vsa vozila (izvzemši kmečka). Torej po tej krajšnici, ki že stoletja povezuje dve kraški vasici, Cerovalje in Medjovas, ni dovoljeno več z motornimi vozili. Niti kmetje ne morejo več z avtom ali s kom ionom v svojo ogrado. Ta občinski ukrep se nam zdi povsem neumesten in neupravičen. Sagra pri Domju Prosvetno društvo Fran Venturini iz Domja je priredilo tradicionalno šagro. Prireditve bi bile morale trajati več dni, toda vreme je bilo nenaklonjeno. Zaradi tega je bila šagra samo na praznik v četrtek 13. trn. Kulturni spored so izvajali: domači zbor Venturini, Tržaški narodni ansambel in pihalna godba iz Ricmanj. Hvalevredna je vnema domačinov in skrb za nadaljevanje tradicije. Omembe vredno je dejstvo, da je pri tej pobudi sodelovala vsa vaška mladina. Josip Kocjančič sedemdesetletnik 15. junija tl. je tovariš Josip Kocjančič iz Pre-benega slavil svoj sedemdeseti rojstni dan. Četudi nekoliko pozno se tega njegovega življenjskega jubileja spominjamo tudi mi. Slavljencu iskreno čestitamo ter mu želimo mnogo zdravja in zadovoljstva v krogu svojih dragih. Dosedanja življenjska pot tov. Josipa Kocjančiča je bila vse prej kot udobna. Mnogo trdih preizkušenj je moral prestati in bil je tudi priča številnim bridkim dogodkom. Deset let mu je bilo, ko je moral zaradi odhoda njegovega očeta v vojsko prevzeti skrb za domačijo, z osemnajstim letom se je zaposlil v Trstu in kmalu zatem je začel sodelovati v podtalnem boju proti fašizmu. Sodeloval je z Martinom Montanjo in Josipom Valentičem iz Domja, z Josipom Koroščem iz Boljnca, s Klementom Purgejem iz Gabro-vice in z drugimi takratnimi voditelji protifašistične organizacije v Bregu in v okoliških krajih. Udeleževal se je tudi sestankov, ki jih je organiziral tovariš Božo Kolarič od Korošcev. Fašisti so ga zasledovali in preganjali. Zaradi tega seje moral izseliti. Skrivaj je odšel v Jugoslavijo ter se zaposlil v Zagrebu. Po pomilostitvi, leta 1932, je sklenil, da se vrne domov, toda še preden je dospel do doma je moral okusiti tegobe fašistične ječe. Posebno razgibana je bila njegova dejavnost v osvobodilnem boju. Jesenj 1943 je v Prebenegu organiziral prvi odbor OF in nato odšel v partizane v Istro. Med veliko nemško ofenzivo, ko so bile pretrgane vse vezi, se je v zelo tveganih okoliščinah moral vrniti domov. Kot sam pravi,