Poštnina plačana v gotovini Cena 1 Din iVfi. »&» hifi® y mL 1935 Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in nprara t Ljubljani, Selenburgova nliea it. 8/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 10.180. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09. V Ljubljani, dne 28. septembra 1935. štev. 30 — Leto IV. IZHAJA VSAKO SOBOTO Nova politika Prijatelj našega lista nam piše; Zadnje čase sem prebiral zopet Šukljetove »Spomine«. Debelo knjigo nam je zapustil pokojni Šuklje, da iz nje spoznamo, kako smo se morali boriti za svoje narodne pravice v pokojni Avstriji. Res je, da skuša tu in tam pisatelj pokazati svoje postopanje kot edino pravo, a poleg tega prizna tudi par napak. Svoj čas smo smatrali pok. Šukljeta kot tip oportunista in politika, ki obrača plašč po vetru. Zato ga je »Osa« predstavila kot kameleona na Kamnu. Toda naj sodi kdo o njegovi politiki kakor hoče (zgodovina še ni izrekla o njem svoje sodbe, ker je še preblizu), eno je gotovo: kdor čita njegove spomine, mora priznati, da je bil to mož, ki je nekaj znal in se ni štulil v javno življenje kar tako iz sebičnih namenov. Res je dosegel tudi zase lepo dobro plačano mesto in naslov »dvornega svetnika«, a to je bila vendarle nagrada za njegove zmožnosti in predvsem za one zveze z odločilnimi mesti, ki si jih je pridobil s svojo ambicijo, taktičnim nastopom, in izredno spretnostjo uveljaviti se kot zastopnik naroda tudi v višjih krogih. Iz njegovih spominov vidimo, da je bil to vendar le mož, ki je imel svoje načrte — morebiti bolj načrte kot načela — in je popustil v načelih baš zaradi načrtov. In ti načrti so bili namenjeni naši slovenski narodni in gospodarski povzdigi — posebno, kar se Dolenjske tiče. Pa nele načrte — kot n. pr. Dolenjska.železnica — mož ie imel tudi znanje o državni upravi, zakonodaji, davčni upravi itd. Le prečitajte si tisto poglavje o davčnih vprašanjih, ali pa zadnja poglavja o upravi! To je bil, kar se tiče dr-žavoznanstva itd., res parlamentarec, politik, poslanec, čeprav s tega ali onega stališča vsakega njegovega koraka ne odobravamo. Vidimo pa vendarle, da je imel pred očmi vedno javni blagor in napredek Slovenije. Morda je bil po značaju res elastik in ni silil z glavo skozi zid — a v zahtevah je bil dosleden, čeprav se je včasih zadovoljil po geslu: boljše nekaj, nego nič, če ni mogoče vse. Sam na par mestih povdarja, da mora poslanec dobro poznati državni ustroj in posamezne stroke javne uprave, če hoče prav izpolnjevati svojo dolžnost. Ne vem, koliko naših sedanjih poslancev je prečitalo njegove spomine. Bili bi jim v veliko korist. Posebno tisti nauki... Ne samo našim, tudi drugim. Če ste opazovali, kako lahkomiselno so se izbirali kandidati pri zadnjih volitvah! Zakaj so nekateri poslanci sploh kandidirali! »Dvakrat sem fa-liral, cel kup otrok imam, kaj mi preostane drugega, kakor da kandidiram,« je rekel eden od njih. In je kandidiral in zmagal in rešil sebe, a kaj ima od tega njegov volilec in kaj država? Piše se o krizi parlamentarizma. Seveda v tem je kriza, da parlament ni več družba politikov, ki bi kaj znali; ampak samo še slučajnih kandidatov, ki so stopili v politično areno iz bogve katerega vzroka. Ne rečemo, da so med njimi tudi pošteni, taki z dobrimi nameni, a mnogi so šli samo zaradi denarja. Med posjanci imamo danes le malo parlamentarcev večjih zmožnosti. Dokler so bile stranke in klubi, je tudi tak brezpomemben poslanec — ki je pač vreden svojih volilcev — prišel do veljave. V današnji kolobociji pa je čisto brez pomena. Od tod tudi nestalnost, ki se je pokazala, ko se je zamajala vlada. Pa se bo reklo: v taki kolobociji tudi najboljši parlamentarci nič ne opravijo. Je že res, a če splošno presodimo našo delegacijo s Šukljetovega stališča, moramo reči, da zelo malo pomeni in da lahko rečemo: kakršni poslanci, tak parlament. Če pa gremo še naprej, lahko rečemo: kakršni volilci, takšni poslanci — in iz tega sklepamo, da je dober parlamentarizem mogoč samo pri državno zavednem in prosvetljenem narodu. Saj parlamentarizem je dete prosvetljen-stva in stavi kot pogoj zavednega, izobraženega državljana. Kot nacionalisti samo opazujemo sedanje »prerivanje« poslancev. Razumemo, da je položaj težak. JRZ ali JNS. Oboje je zlitek raznih prejšnjih strank. Nič novega. Glavno vprašanje je: kje je rešilni program? Je že res, da je važnejše danes vprašanje kruha in dela kakor pa reševanje troedinstva. Toda to spada skupaj! Država in narod! Delo, kruh in edinstvo. Vse formacije od zgoraj ne bodo rešilne, dokler ne začne iz naroda samega rasti nekaj novega, velikega, to je radikalno-nacionalno-socialni preobrat, ki bo dvignil delavske in kmečke mase k skupni rešitvi naroda in države. Nacionalna ideja se danes samo še zlorablja: eni se z njo bahajo, drugi se (vsaj na videz) proti nji bore. In to naj nasiti mase? V resnici so pa to le krinke za stare stranke in osebne špekulacije. Prav v takih časih bi se pokazala vrednost resnih parlamentarcev. Teh ni in zato gre vse politično življenje preko in mimo parlamenta. Jugoslavija preživlja težko preizkušnjo. Stari politikarji rešujejo vse po svojem starem po- Brez kompromisov! če zasledujemo razvoj dogodkov v naši državi izza 1. decembra 1918, nas mora frapirati ogromno število oseb, ki nosijo naslov jugoslovenskih ministrov n. r. ali v p. Danes je že težko hoditi v družbo, ker se lahko vsak trenutek zamerimo enemu ali drugemu izmed takih »bivših«, ki pa še vedno reflektirajo na naslov minister in so užaljeni, če se jim ga ne da. Koliko ministrov imata že Ljubljana in Dravska banovina! Že to kaže, da se je vršil razvoj dogodkov brez prave linije. Vedno nove kombinacije, vedno novi medstrankarski ali celo le medosebni dogovori, borba za oblast radi oblasti same ne pa radi ideje in njenega prevajanja, vse to nam je dalo to nesimpatično poplavo z ministrskimi naslovi. Sosednje države so tudi trpele pod tem prevelikim blagoslovom. One izmed njih, ki so danes brez dvoma najboljše urejene in najboljše vodene, so prekinile s to prakso v trenutku, ko je zmagala ideja, ko so predstavniki te ideje prevzeli oblast v roke ter izvršujejo to oblast le radi brezkompromisnega provajanja ideje, ki je vodila nje in njihove pristaše skozi težke, žrtev polne boje. Kje je taka ideja v dosedanjem našem državnem življenju? Partizanstvo je doživelo svoj polom v časih izpred 6. januarja 1929 in doživelo svojo strahotno obsodbo ne le v manifestu Blagopokojnega Kralja, marveč tudi v enodušnem odobravanju, ki ga je doživela ta obsodba med širokimi plastmi preprostega naroda, če se je pozneje naziranje naroda na videz spremenilo, se to ni zgodilo morda zato, ker je preprosti naš narod sam prišel do nasprotnega prepričanja, marveč le zato, ker je bil ta narod od predstavnikov raznih jugoslovenskih režimov prepuščen sam sebi in je moral vsled tega postati plen vseh onih subverzivnih politikov, ki so izživljali svojo osebno užaljenost s podtalnim rovarjenjem in hujskanjem med narodom. S 6. januarjem 1929 se je pojavila v našem državnem življenju linija jugoslo-venske ideologije, temelječa na principu popolnega narodnega in državnega edin-stva. Ni prišla kot nekaj novega, saj jo je zastopalo že prej nebroj jugoslovenskih nacionalistov, ki so odklanjali vmešavanje v dnevno politične borbe in obsojali ogabno delovanje partij in partizanov v dotedanjih režimih. Ta linija je doživljala po 6. januarju 1929 razne peripetije, ni se pa še posrečilo nikomur, da bi jo nadomestil z drugo. Vprašanje je le, ali do tega ni prišlo vsled pomanjkanja poguma s strani protivnikov te linije ali pa vsled tega, ker druge linije ni. če gledamo dogodke do danes in se poglobimo v današnje stanje, zlasti v današnjo psihozo gotovih politikov in od njih vodenih ali vsaj predstavljanih mas, potem moramo ugotoviti, da obstoja poleg jugoslovenske še neka druga linija, da pa njeni zastopniki po ogromni večini nimajo poguma priznati javno svojega pri-padništva k tej liniji. Tako pomanjkanje poguma na eni strani mora dvigniti samozavest in pogum na drugi strani. Mi jugo-slovenski nacionalisti moremo in moramo govoriti svobodno, saj je prav malo takih, katerim bi mogli na podlagi njih dosedanjega političnega delovanja priznati kvalifikacijo, da so upravičeni govoriti v imenu jugoslovenskih nacionalistov. Mnogo jih je sicer, ki si prisvajajo to pravico, zelo, zelo malo pa jih je, ki si ne bi bili sami vzeli te pravice s svojim dosedanjim, kompromisov na levo in desno polnim političnim delovanjem. Zadeva je aktualna zlasti sedaj, ko se toliko govori o akciji jugoslovenskih nacionalistov, nazivani Pohorska akcija. Svoje principielno stališče glede te akcije smo označili že v nekaterih predhodnih člankih in ponovno povdarjamo, da se ne more govoriti o nikaki akciji jugoslovenskih nacionalistov, marveč le o akciji politikov, ki se priznavajo k jugoslovenski ideologiji. Naj nam ne zamerijo ti politiki, če odkrito in iskreno vprašamo, s čim so si pridobili pravico, da pokrenejo, še bolj pa pravico, da vodijo tako akcijo? Če gre za poskus zagotovitve mest gotovim politikom v enem ali drugem izmed bodočih režimov, potem ne bo smel nihče zameriti nam, ju-goslovenskim nacionalistom, če povsem odločno izjavimo, da pri taki akciji sodelovati ne smemo in tudi sodelovali ne bomo. Naj vodijo take akcije ljudje, katerim se hoče povratka na ministrske stolčke samo zato, da bi izgubili njim tako nesimpatični dostavek n. r. ali v p. Naša država je tako trdna, da bi prenesla tudi še povratek takih politikov in dočakala njih naturno likvidacijo, ne da bi se radi tega podrla. Razumljivo pa bomo jugoslovenski nacionalisti storili vse, da se prepreči povratek ljudem, ki so zelo radi ne samo nacionalisti, marveč celo zagrizeni in brezkompromisni nacionalisti, kadar niso na vladi, pa postanejo široki diplomati in kompromisarji, ko so se enkrat vsedli na mehko in se uživeli v prepričanje, da država brez njih sploh ne bi mogla živeti. Če pa gre za resničen pokret, ki naj zajame mase, jih naj priklene na jugoslo-vensko ideologijo, potem seveda ne more biti govora o borbi za stolčke in o rušenju režima samo v to svrho, da se dokoplje do oblasti drugi režim. Pokret more imeti upanje na uspeh in more zajeti mase le tedaj, če se vrši brez ozira na trenutno politično stanje, brez vsakih računov na levo in desno in le v zasledovanju čisto idealističnih, s koritarstvom in frazami prav nič sorodnih ciljev. Takega pokreta pa ne morejo voditi ljudje, ki so sami prišli na gotova mesta le kot produkt kompromi-sarstva, ljudje, katerim je kompromisar-stvo prešlo v meso in kri, ljudje, ki ne poznajo resnične, brezkompromisne in pred nobenim naporom ter pred nobeno žrtvijo plašeče se borbe. Tak pokret imamo pred očmi mi, jugoslovenski nacionalisti, v takem pokretu in samo v takem pokretu smo pripravljeni sodelovati vsi brez izjeme in z vsemi svojimi duševnimi in telesnimi silami. Logičen zaključek tega našega stališča pa je, da morajo zginiti iz vseh vodilnih, na zunaj vidnih mest v takem pokretu brez-izjemno vsi, ki so se umazali če ne s korupcijo, pa vsaj s slabotnim in neznačajnim kompromisarstvom. Dovolj so že škodovali jugoslovenski ideji s tem, da so jo nosili na svojem ščitu, pa niso imeli poguma provajati jo brez ozira na interese svojih oseb in svojih ožjih okolic. Imamo dovolj podlage za trditev, da v tem naziranju in gledanju nismo osamljeni. Povsod pozdravljajo Pohorsko akcijo, povsod pa izražajo iskreni nacionalisti, ki bi naj nosili tudi pri tej akciji vse napore in vso odgovornost, iste pomisleke, kot smo jih izrazili mi. Brez dvoma bomo slišali očitke, da smo preveč odkritosrčni, da nismo dovolj taktični in obzirni, da ne vpo-števamo dovolj raznih lepo zvenečih imen, visoko donečih naslovov in zaslug, ki so si jih taki naslovi baje pridobili. Riskiramo te očitke, ker smatramo, da so časi tako resni, da je nedopustno vsako slepomišenje. Ker gre za pokret, je ta pokret obsojen na smrt, če ne bodo z vso svojo silo in brez vsake rezerve sodelovali v njem prav vsi jugoslovenski nacionalisti. Sodelovanje teh nacionalistov pa izključuje vodstvo s strani večine izmed vodilnih politikov. Med njimi so brez dvoma tudi pošteni ljudje, ni jih pa mnogo, ki bi bili v resnici borbeni in brezkompromisni. Velika večina teh politikov naj sedaj izbira: ako žele resničen pokret in hočejo v resnici služiti oni jugoslovenski misli, ki je produkt stoletnih borb in žrtev in se bo mogla v današnjih časih uveljaviti le s težkim brezkompromisnim delom, potem naj se pomaknejo v ozadje in naj prepuste ves riziko in vso odgovornost drugim, ki bodo vodili ta pokret brez ozira na levo in desno, brez vsakega kompromisa in neglede na korist in Škodo, ki jo lahko prinese sodelovanje v takem pokretu. Ako pa žele le neko običajno, iz njih sedanjega opozicio-nalnega stališča izvirajočo politično akcijo, potem imajo svobodno pot, toda brez nas in celo proti nam! Mali nacionalni človek je bil doslej že tolikokrat prevaran po lepih frazah »jugoslovensko orientiranih politikov«, da ne bomo dopustili ponovnega beganja in zavajanja tega malega človeka, če naj bi šel zopet v ogenj po kostanj ne za idejo, marveč za posamezne osebe. I. C. Vsled zaprek, ki stoje izven naše moči, nismo mogli izdati zadnjih dveh številk »Pohoda«. Prosimo cenj. naročnike, da nam to oproste! litičnem receptu, novi poslanci pa, kot smo rekli, ne pomenijo mnogo, ker so prišli v ta metež neizkušeni in večinoma z drugimi nameni, kakor da bi reševali parlamentarne krize. Glavna stvar je, da rešijo sebe in če mogoče, kak košček za svoj okraj. Kaj velikega iz tega ne more biti. CITAJTE IN SIRITE POHOD Besede vojvode Trifunoviča Na proslavi rojstnega dne Nj. Vel. kralja je predsednik NO, brat Ilija Trifunovič nagovoril desettisočglavo množico Beograjčanov z naslednjimi besedami: Beograjčani! Trenotki, ko se v človeški duši križata dve najplemenitejši odliki: ljubezen in bolečina — so prav gotovo najbolj svečani v ljudskem življenju. Take trenutke preživlja te dni ves jugoslovenski narod. Samo spontana in nedeljena ljubezen na-pram Visokemu Slavljencu nas je mogla tre-notno povzdigniti celo nad veliko bolest, ki jo v naši duši še vedno izziva spomin na tragični konec Viteškega Kralja Uedinitelja. Kajti, mi imamo pravico do žalosti, ko Vzvišeni prvorojenec tistega, ki nas je skozi leta vodil po poti časti in slave, pričakuje kot Kralj svoj prvi rojstni dan. Prav tako kot je Marsejski Heroj in Mučenik znal zatajiti fizično in duševno bolečino, občutek roditelja in soproga, in vojaški državniški in kraljevski zapustil oporoko: ČUVAJTE DOMOVINO, hočemo tudi mi, vzpodbujeni in poučeni s tem nesmrtnim primerom, da danes v naših srcih odstopi strašna bolečina vsaj za trenotek mesto radosti, da bi dostojno proslavili trinajsti rojstni dan nosilca narodnih zaupanj, Nj. Vel. Petra II. Karadjordjeviča, Kralja Jugoslavije. Poučeni od zgodovine, z vero tršo od kamna vzdigujemo to narodno zaupanje v našega mladega Kralja na stopnjo fanatičnega prepričanja, da bo 011 večji od svojih velikih prednikov. Kajti iz kosovske tragedije in Lazarove krvi je nikla herojska doba našega osvobojenja in preporoda, iz zelenih pobočij usodnega Radovanjskega luga sta nikla Peter Veliki Osvoboditelj in Aleksander Uedinitelj. In več kot gotovo je, da se upi tistih, ki so organizirali marsejski zločin ne bodo uresničili. Nasprotno iz tega zločina bodo izšle nove moči, ki bodo razumele, znale in hotele obnoviti naš zmagoviti pohod. Naj torej ve ves svet, da bodo potomci tistih, ki so nam dali Kumanovo, Brcgalnico, Cer, Kolubaro, Kajmakčalan in Dobropolje zbrani okoli Vzvišenega Slavljenca vedeli, kaj morajo delati, da se pred zgodovino ne sramujejo svojih slavnih prednikov. Visoko odlikovanje, ki mi je podarjeno od nacijonalnih organizacij s tem, da jih v tem radostnem in svečanem trenutku predstav- ljam, izkoriščam ne samo, da v njihovem imenu zaželim Visokemu Slavljencu dolgo in srečno življenje, temveč tudi da jasno, glasno in odkrito naglasim občutek mnogoštevilnega članstva teh organizacij, da naglasim čustvovanje vseh jugoslovenskih nacijonalistov. S tisto udanostjo, s katero so naši neustrašeni polki sledili nesmrtnim prednikom našega mladega Kralja skozi strahovite vojne težave, z isto ljubeznijo in zvestobo, s katero naša današnja vojska stoji pod njegovo zastavo, stojijo ob njem in njegovem prestolu tudi vsi člani nacijonalnih organizacij, ker oni niso ničesar drugega kot prostovoljni vojaki domovine. Zahvaljujoč močno razviti nacijonalni zavesti najširših slojev našega naroda in naši junaški vojski trdno verujemo, da bo naš mladi Kralj dolgo in mirno vladal, tako da mu orjaško breme krone, ki je pred časom bila stavljena na njegovo glavo, ne bo pretežko. In zahvaljujoč vzvišeni Kraljici - Materi, ki noč in dan bdi nad Kraljem Jugoslavije in skrbi za njegovo vzgojo, smo sigurni v prepričanju, da bo on pravi narodni kralj. Kot so junakinje naše narodne zgodovine zadivile s svojimi žrtvami za splošne narodne ideale, tako opušča tudi naša dobra Kraljica Marija vse drugo in se posveča vsa samo svoji kraljevski deci, posebno svojemu Vzvišenemu Prvorojencu, kajti ona ima pred očmi samo en edini cilij: dati državi in narodu najboljšega vladarja. Ta veličastni narodni pohod skozi pre-stolico, te spontane manifestacije naše ljubezni in udanosti mlademu Kralju, naj se zlijejo v najsvetejšo liturgijo pred Najvišjim, da bo vedno zaščitil našega vladarja. Naj se pretvorijo v svečano zagotovilo, da bomo vsi kot eden udano stali in ostali ob Nj. Vel. Kralju Jugoslavije Petru II. Karadjordjeviču. A naš Kralj, to smo prepričani, bo znal ob vseh važnih in usodnih trenotkih obiskati Oplenac, da bi se tukaj, ob večnem žuborenju Jasenice in skladnem šelestenju Rudničkih gozdov, okrepil z nesmrtnim duhom svojih orjaško velikih prednikov. V znaku teh misli in naših želja, pozdravimo Vladarja-slavljenca z gromkimi vzkliki: Živel Kralj Peter II., — živela Kraljica Marija, — živela Jugoslavija! Dva domača izdelka važna za kmetijstvo Sama visoka politika kie ie pa kruh? (Mnenje z dežele) Vse dosedaj se nam je za vsake volitve obljubljalo energičen pričetek reševanja gospodarskih vprašanj, vprašanja obstoja, dela in zaslužka malega človeka, s kratka vprašanja kruha. Pa vselej se kaj pomaliči in predvolilne obljube ostanejo pač samo obljube. Je sicer v eni ali drugi stvari bilo videti nekaj poskusov reševanja krize, vendar pa so se prijemala vedno le posamična vprašanja brez ozira do drugih in brez zveze z drugimi, nič manj perečimi. Na obdelovanje celega kompleksa vprašanj, ki jih je ustvarila gospodarska kriza z veliko pomočjo neodpustljive brezbrižnosti vsakočasnih režimov, na obdelovanje celega kompleksa vseh takih vprašanj se ni šlo nikoli. Tako smo doživljali vedno le polovičarska reševanja. Ako so te rešitve sploh kakemu poklicu kaj koristile, je to bilo prav gotovo samo začasno, kajti istočasno so teple druge. To mi na deželi razumemo tako kakor če bi mi zdravnik zdravil nek gnojni tur na hrbtu s takimi zdravili, da se ta tur sicer posuši, a še p red n o je ta za zdravljen, pa se mi pojavi drug na glavi, tretji na nogi itd. Ne vem ali je res tako težko, da bi se pri reševanju vsakega vprašanja vselej gledalo strogo tako, da z nobenim zboljševalnim ukrepom za en poklic — ne bi trpeli interesi drugega poklica, nego da bi se ukrepalo tako, da bi vsak ukrep rodil pozitiven uspeh z vidikov in obzirov do celega naroda in z vidikov pospeševanja gospodarstva celega naroda. Kaj n. pr. kmetu pomaga, če se mu pomore s cenejšimi umetnimi gnojili — zato pa ob skoraj popolnoma zastalem izvozu kmetijskih pridelkov — se n. pr. delavstvu ali uslužbenstvu države in drugih zniža plače. Kljub navideznemu dobičku kmeta, ki ga ima vsled cenejših gnojil, vendarle kmet ostane ravnotako v zagati, ko ljudstvo izgubi kupno moč za njegove proizvode. Saj kmet ne ustvarja samo zase, nego tudi zato, da kaj proda, da pride do denarja. Kolikor bi n. pr. država doplačala k temu, da se kmetom dajo cenejša gnojila, je samoposebi umevno, da moramo ta rzpadek doplačati vsi, torej tudi kmet sam pa po drugi strani. Ako se uslužbenstvu znižajo plače, pade njih kupna moč, kmetje ne prodamo, porabniki imajo manj jesti. Izdatek pa je država le imela in vendar sita pri taki akciji udarjena oba, t. j. kmet kot pridelovalec in oni, ki naj bi od kmeta kupil s cenejšimi gnojili pridelane stvari. Dobiček pri vsem tem ima k večjemu le tovarna za gnojila in razni čifuti — razprodajalci gnojil. Vsi smo danes potrebni pomoči in zato je pri delitvah pomoči toliko bolj skrbno gledati, da bodo take, da oplojajo cel narod. Zavedamo se, da ni mogoče vsega napraviti preko noči. Če smo že toliko potrpeli in čakali, mislim da bomo pač zmogli počakati še nekoliko in čakali bomo toliko lažje, če bomo videli, da se dela prav, da se pomaga tako, da se s tem krepi celokupnost, da to pomaganje v svojih posledicah krepi i kmeta i delavca i uradnika i meščana vobče in da ta krepitev pomeni zboljševanje zaslužkovnega stanja pri vseh poklicih. Vemo, da je vsemu temu dosedanjemu polovičarstvu največ kriva takozvana čaršija, ki ima vso politiko v zakupu in ki najde pota, da zruši vsakega posameznega ministra, ako bi res prijel za delo na pravem koncu. Najtežje pa nam se sedaj zdi to, da se po smrti blagopokojnega našega Aleksandra zopet pojavljajo nekaka ustavna vprašanja. Podeželski ljudje za njih nimamo dosti smisla, na vse pretege pa taka vprašanja izvlači neka gospoda ter jih brez potrebe še prav močno zaostruje. Dela in kruha se hoče danes v prvi vrsti. Ustavna vprašanja in visoka politika lahko toliko časa počakajo, da se bo rešilo vprašanje dela in kruha, da se bomo smeli in mogli najesti in obleči ter plačevati davke. Ko bo to doseženo pa naj se gospoda zabava z visoko politiko, nekaj veselja ji že tudi privoščimo. Od sedanjega režima, ki sicer ni dosti obljubljal pa zato še toliko bolj pričakujemo in verujemo, da bo začel delati tako kakor je za celokupnost prav, tako da bomo enkrat okrepljeni drug drugemu v pomoč in korist. Nadejamo se tega že zato, ker doslej kaj takega niso storili tisti režimi, ki so nam pred volitvami obljubljali zlate gradove na oblakih. Kdor veliko govori (ponuja), ta veliko ve, ali pa veliko laže. Kdor pa ne obljublja veliko, nego zaviha rokave in delo opravi, ta je pravi mož. Žal, da je doslej razen Zivkoviča bilo malo takih. Ker pa se baš o sedanjem ministrskem predsedniku v tu- in inozemstvu govori in piše toliko dobrega in se poudarja njegova izrazita sposobnost, gojimo resnično nado, da bodo stvari krenile v tako smer kot je treba, sicer ne vemo kaj bo z nami. »POLITIKA« od 11. septembra 1935. Jedna lekcija! Jedna mala Beogradjianka — sadi je svr-šila prvi razred osnovne škole — bila je letos u gostima kod tetke u jednom primorskom gradu. Jednog dana šetajo ulioom, tetka i ona, i sreta ih jedan gospodin, vidjen meštanin. Pozdravlja so s tetkom, pa če je zapitati, koja joj je to lopa devojčica. Moja sestričina iz Beograda, reče tetka. A, pa to je lepa mala Srpkinja, reči če meštanin. Izvinite, gospodine, na to če reči dete, nišam ja Srpkinja! Kako nisi Srpkinja, kad si iz Beogradia? Izvinite, gospodine, ja sam Jugoslovenka, i tata je moj Jugosloven. A i pokojni Kralj, kad je umirao, nije rekao: »Čuvajte mi Srbi-ju!« nego: »Čuvajte mi Jugoslaviju!« Možete zamisliti, koliko je zinuo na te reči pomenuti meštanin! Jugoslovensko kmetijstvo je doslej vsako leto izdajalo v inozemstvo za od tam uvažane stroje in orodje težke milijone dinarjev. Znatna vsota odpada na uvožene brzoparilnike in gnojnične sesalke, katerih se pri nas doslej redno ni izdelovalo. Ključavničarsko podjetje: Ciril Podržaj na Igu 147 pri Ljubljani pa z delavci specija-listi že nekaj let serijsko izdeluje ter preizkuša in nam je na letošnjem jesenskem velesejmu predstavilo strojno dovršeno izdelane brzoparilnike, ki v ničemer ne zaostajajo za znanimi švedskimi »Alfa« brzoparilniki, katerim je Podržajev izdelek močno podoben in pa gnojnične sesalke, zelo podobne priljubljenemu tipu inozemskih »Jajag« gnojničnih sesalk. Ta dva domača izdelka prav nič kakovostno ne zaostajata za inozemskimi, nasprotno, uvedene so tudi nekatere praktične novosti, ki jima dajejo še posebno prednost. Oboje je izdelano kar najsolidneje po večletnem praktičnem izpopolnjevanju in se je v rabi na kmetijah izborno obneslo. Za izdelavo potrebna specijalna jeklena pločevina je proizvod Kranjske industrijske družbe na Jesenicah in je pri obeh vrstah izdelkov ravnotako močna, najmanj enako trpežna in tudi enake kakovosti kakor pri inozemskih izdelkih te vrste. Ognjeno pocinkanje pa izvršuje celjska velika tvornica Westen, ki to na vsakem komadu posebej z žigom potrjuje, žal, da samo v nemščini. Brzoparilnike izdeluje Podržajevo podjetje za vsebino od 50-—300 litrov (13 različnih velikosti), ki stanejo po 500 do 2000 Din komad in so po navedbi podjetnika po 1000 in več dinarjev cenejši kot inozemski, nič boljši izdelki. Gnojnične sesalke izdeluje v dveh velikostih od 4 do 5 metrov visoke (cena 550 in 600 Din po komadu) in so te po navedbi izdelovalca približno za polovico cenejše kot inozemski, nič boljši izdelki. Brzoparilnik je zelo močan in trajen. Rjavenje kotla je izključeno. Da se hrana ne prižge, je v kotlu posebna priprava. Kurišče je veliko, kurjava se za proizvajanje pare ekonomično izrabi. Uporabljivo je vsako kurivo. Na kotlu je tudi varnostni ventil in pa še posebno kolence za odvajanje pare po posebni cevi v druge svrhe n. pr. za pare- nje sodov, za desinfekcijo 111 slično. K vsakemu brzoparilniku podjetje dobavi tudi dimne cevi in kolena. Za izdelek daje popolno jamstvo. Gnojnicna sesalka se odlikuje po veliki trpež-nosti in praktičnosti ter je lahka za pogon. Ročaj sesalke se lahko uredi za vsako lego gnojnične jame. Zamrzovanje cevi v zimskem času je izključeno, ker je ročaj tako urejen, da se ga dvigne kvišku toliko, da avtomatično odteče vsa tekočina iz cevi in torej ne zastaja v njej. Zaklop (ventil) kakor tudi bat sta precizno izdelana in je vsaka zamašitev izključena, dočim druge vrste sesalk kmetom v tem pogledu povzročajo velike sitnosti. V 10 minutah dvigne sesalka Podržajevega izdelka 1200 litrov gnojnice. Rjavenja ni. m Podjetje izdeluje tudi zelo praktične, raz-stegljive pločevinaste cevi za prevod gnojnice od sesalke do soda. Tudi za ta proizvod kakor tudi za sesalke daje izdelovalec popolno jamstvo. Isto itako hitro in solidno preskrbi vsako potrebno nadomestilo in popravilo, pa to ne samo za svoje izdelke, ampak tudi za izdelke drugih tvornic, ki so že v rabi. Podržajevo podjetje je že sedaj strojno tako urejeno, da lahko tedensko izdela po nekaj sto komadov, v primeru potrebe pa se to kapaciteto lahko precej dvigne. Izdelovalec je znan kot mlajši, za napredkom stremeč, podjeten mož, ki ve, da le sposobnost, solidnost, poštenost in pridnost prinašajo uspeh. Smiselno naši akciji »Svoji k svojim« opozarjamo kmetovalce in trgovce s poljedelskimi stroji, naj segajo po tem domačem izdelku, pri katerem zaslužijo naše delovne roke in se denar ne izgublja v tujino. Izdelek je vsekakor po svoji kakovosti in praktičnosti vsaj na isti višini kot izdelki inozemskih tvornic, pri tem pa nenavadno veliko cenejši, kar je v današnji krizi še toliko večje važnosti. Zaradi ogromne narodno gospodarske važnosti, da se podpre in ojači tostvarna naša domača mala industrija, opozarjamo tudi ob-lastva po celi državi, da se pri uradnih akcijah za popularizacijo uporabe brzoparilnikov in gnojničnih sesalk, ki jih oddajajo po polovični ceni — poslužujejo izključno samo tega domačega izdelka, kajti s tem dosegajo dvojni uspeli, t. j. za enak denar kot doslej lahko število subvencijsko oddanih komadov več kot podvojijo in tako popularizacijo širijo v dvojnem obsegu. Pa tudi kmetovalci se zaradi nižje cene raje in preje odločijo zaprositi za subvencionirani predmet. Ko ostali vaščani uvidijo gospodarsko pomembnost omenjenih naprav, si jih zaradi nizke cene tudi sami lažje nabavijo brez podpore. ČITAJTE SIRITE M POHOD GLASILO JUGOSLOVENSKIH NACIONALISTOV Zahteve sreskih kmetskih odborov Na podlagi sklepa zastopnikov sreskih kmetijskih odborov Dravske banovine z dne 30. maja 1935 predlaga izvoljeni redakcijski odbor, ki se je danes sestal v Ljubljani, naslednje zahteve: Skliče naj se takoj banovinski kmetijski odbor k zasedanju v smislu § 57. zakona o pospeševanju kmetijstva, ki naj bi razpravljal o sledečih najnujnejših zadevah našega kmeta. 1. Oživotvorjenje kmetijskih zbornic. 2. Razdolžitev kmeta (konverzija) in uvedba zaščite minimuma kmetskega doma. 3. Izvedba zavarovanja kmečkih pridelkov in živine po že obstoječem zakonu. 4. Starostno zavarovanje kmeta in kmečkih delavcev. 5. Sprememba lovskega zakona v cilju skrajšanja zakupne dobe in proglasitve zajca nezaščitenim. 6. Dvig cen kmetskih pridelkov in odprava zaščitnih carin (galica, kmetijski stroji itd.). 7. Poživitev izvoza kmetskih pridelkov z ugodnimi trgovinskimi pogodbami. 8. Ponovna kvalifikacija zemljišč. 9. Prenos učiteljskih stanarin, kurjave in katehetskih nagrad na državo ali banovino. 10. Ureditev vprašanja brezposelnih in razbremenitev kmeta od prosjaške nadloge. 11. Omogočitev nastavitve absolventov kmetijsko-gospodarskih šol za občinske tajnike po deželi. 12. Ureditev občinskih trošarin na vino. 13. Ureditev užitninskih tarifnih postavk naših mest. 14. Postavke banovinskega proračuna za pospeševanje kmetijstva posebno za živinorejo naj se zvišajo. B. 1. Sreski kmetijski odbor naj se finansirajo na način sreskih cestnih odborov. 2. Sreskim kmetijskim odborom naj se prepusti svobodno razpolaganje in upravljanje njihovih proračunov. 3. Zahtevamo takojšnjo odobritev predloženih proračunov sreskih kmetijskih odborov, da se omogoči redno njihovo poslovanje. 4. Znesek Din 250.000'— iz fonda za podporo občinskih kmetijskih odborov naj se sorazmerno porazdeli na vse sreske kmetijske odbore. Ljubljana, dne 13. septembra 1935. REDAKCIJSKI ODBOR. Slovensko »plemstvo11 še živi! Ne mislim na »plemstvo« z grbi, ki se bori za svojo »viteško« čast in za vladarja, če je Nemec ali Slovan, ampak res na plemstvo v besednem pomenu, potomce plemena. To plemstvo skrbi za svoje pleme in mora torej ostati pristno, domače, slovansko! Iz roda v rod nekaj hrani in čuva, sporoča potomcem in je ponosno na to plemensko posebnost, bog-ve kako staro, bogvedi katerega začetnika, pradeda. Mi Slovenci nimamo slavnega plemstva, le nekaj družin je postalo slavnih — z nemškim imenom! Naše pravo plemstvo je moralo pustiti druge do gospodstva in posvetiti se spet zemlji. Kje so in kateri so sledovi tega našega plemstva? Naši znanstveniki so nam te sledove odkrili v krajevnih imenih. (Prof. Kelemina!) A treba bi bilo iti še globlje in ne pustiti pri delu na študiran ju priimkov enega slavnega moža. (Prof. Koštial!) Tu je zakladnica naše zgodovine — v naših priimkih in domačih imenih! Tu so ostanki našega plemstva, tukaj so skriti naši grbi! Svoj grb je imela vsaka družina, vsako »pleme«, vsak »plemič«! če se je eden ali drugi izkazal, je grb postal znan, sicer pa je ostal skrit! Kadar je poljedelec postal vitez, si je dal svoj grb narisati na obleko, na ščit itd. Danes bi bilo težko določiti — naslikati te »grbe«, v ideji pa obstojajo še tu in tam. Škof »Slatkonja« si je dal naslikati v grb zlatega konja, ker je tako tolmačil svoje ime! čeprav je ta grb nepravi, vendar je škof dobro vedel, da je grb v priimku. Škof »pičen-ski« ima v grbu ptiča, je torej najbrže prej »Ptič«, »ptičenski«! Repa v grbu nadškofa solnograškega Leonharda nam govori o njegovem priimku. (Repar? Repič? ali podobno!) četudi je pri tem dvomljivo, ali je ime pravilno tolmačil: od repa ali repe? Razlaganje slovenskega imena je bilo takrat seveda pomanjkljivo; tujec ali potujčenec se je pa tudi v tem izkazal Nemca in iskal znak družine, plemena iz potujčenega imena, kot da bi bilo od nekdaj takšno. Marsikateri grb je nastal z ozirom na grad nad grebinjem (greben!) je nemški griffen, od koder grb gradi: ptičja noga s kremplji! Radgonska grba: raki in kolo sta očividno od razlage imena »Rakkers-burg« in Radkersburg! Ker je pa navadno rodbina, ki je menjala svoj sedež z enega na drugi grad, menjala po novem bivališču ali novi lastnini tudi svoje ime, se njeno znano ime često ne strinja več z grbom, ki je morda ostal isti. Ker se je pa pozneje tudi grb iz-preminjal in največkrat neupravičeno, se kompliciral in se celo delil v več grbov, kot se je lastniku zahotelo, če je dobil potrjeno od deželnega gospoda, ali pa kot je danes zelo težko iskati po grbu ime prve korenine. Končno pride še šablonsko risanje in deljenje grba v več enakih figur itd. Vzlic temu je prav gotovo ime (priimek) v zvezi z najstarejšim grbom družine, pa. če je ta risan ali ne! Je neka tradicija družinske posebnosti od očeta na sina še danes, ki jo omenjajo psihoanalitiki, in sicer da je z imenom (priimkom) zvezana! Imenujejo jo sugestivna, drugi prisilna moč imena in jo kaj spretno tudi dokažejo! Družina Smolar se n. pr. stoletja bavi s smolo in ima same čevljarje in mizarje, Kunc se bavi s kunci, Jelen je lovec, Medved kaže neko robatost značaja, Prešeren je zares prešeren, Rile se bavi s svinjerejo, Gosak z gosmi itd., itd.! Treba je samo opazovati! »Kako bi neki prave pel Levičnik, kako bi ne- ki sladke pel Lesničnik?« Prešeren ima popolnoma prav! Posebnost plemena, plemiča je v tem imenu! Vprašanje je le, kako staro je to ime! V naj starejši dobi, ko še ni priimka, se osebno ime ohrani v družini! »Očetovstvo« je naj večja dragocenost v imenu! Sčasoma se vsi potomci imenujejo enako, tako, da je ime postalo priimek, Anton Antonovič, Akakij Akakijevič! Zato se skrbno izbira ime še danes, da bi ime samo prineslo srečo, sugeriralo otroku nekaj dobrega, lepega v značaju! Spomnimo se staroslovenskih imen: Slava, Zora, Mila, Lepa, Ljuba, Nada itd. Ljubomir, Slavoljub, Hrabroslav itd., itd. Otrok se krsti z imenom svetnika, ki naj vpliva na njegov značaj, če je rojen na kakšen poseben dan, praznik, je ime še lepše in naj ga te »usode« spominja skozi celo življenje. O tem je pisal prof. Koštial v »Mladiki«, često postane tako ime priimek! Kako nesrečen je človek, ki mu usilijo neljubo ime, ki prinaša naravnost nesrečo (n. pr. Cankarjev Polikarp!). Pri Hebrejcih je lastno ime najskrbnejše izbrano in gotovo sveto, če ne omenja naravnost Boga samega (Rafael, Emanuel). V orijentu je ime take važnosti, da se najvišje ime, t. j. pridev- Popotnik s severne meje nam piše: Pot me je zanesla v Gorenjo Radgono. Bil je krasen nedeljski dan. Hotel sem si ogledati to našo obmejno postojanko. Naravno je bilo, da po trgu ni bilo onega živahnega življenja, ki je najbrže v delavnikih, posebno ob tržnih dneh. Tržani so bili pač na izletih, ali pa kje v vinogradih. Pri murskem mostu se ponavljajo vedno isti prizori: gostje iz nemške Radgone radi prihajajo na to stran in ko se navžijejo naših dobrot, zopet odhajajo. Spomnil sein se na stari leseni most, tu je stal na tem mestu še po prevratu in na spomenik cesarja Jožefa, ki je ležal v Muri. Zdaj vali Mura mirno svoje rujave valove, kakor da je vse pozabljeno. Tudi to, da je bila, kakor ona na oni strani Mure naša in bi tudi morala biti naša, če bi bilo po pravici. Tako pa nas Mura deli na tem mestu in od one strani se nekako samozavestno svetijo nemški napisi v gotici, n. pr. Kleinoschegg in drugi. Mi smo jo krstili Radgono, mi smo jo gojili, saj je njeno ime Radogojina, iz slovenskih žuljev in rok je živela — zdaj je avstrijsko obmejno mesto in tuja straža je tam na severnem bregu Mure. Lep most smo postavili namesto onega lesenega, pa ne moremo preko njega v naše Prekmurje, ampak moramo čez b r-od pri Radencih, pa Bog ve, kdaj bo tam most. Naša severna meja je tako daleč... Odšel sem po poti na grad, da se malo razveselim ob pogledu na to lepo pokrajino okoli Radgone. Grad sedaj popravljajo, menda bo v njem hiralnica ali zavod za slabotno deco. Človeku se zdi, da bi bil bolj primeren za gospodarsko ali vinorejsko šolo, ker ima lepa gospodarska poslopja. Pod gradom se razprostira krasen vinograd. Da, letos, če Bog da, bodo naše gorice dale sijajen pridelek. Vinogradi kar žare v jesenskem solncu. Grozdi veliki, jagode debele in sočne, če bo vse v redu, to bo kapljica! Res srečni smo, da imamo ta lepi kos zemlje. Kamor nese oko sama lepota, ki: božji, imenujejo kratkomalo »ime«! To ime je tako sveto, da se ne sme izgovarjati, ker pokliče (razdraži) samega Boga! »Jahue« se tudi imenuje »ime« (II. Samuelova, 6, 2)! Sabejsko ime Semakasib pomeni »ime blagoslovi«, blagoslovi človeka, a mu tudi ukazuje! Vse sure Korana začenjajo s stavkom: »Pri (v) imenu Rahmana, Usmiljenega«, kar tolmačijo tako, da je ime usmiljeno: Der siid-arabische Rahman-an oder wohl genauer ge-nommen sein »Name« erscheint ali »Verleiher von Wohltaten« (A. Grimme). Odtod tista skrb za ime, ker se človek zaveda, kakšno moč ima! Odtod tudi izpreminjanje imena v starem zakonu, a izpremeniti ga more samo Bog! Tako Sari, Abrahamu, Jakobu itd. Jakob se bori z Bogom in hoče od njega blagoslova, Bog pa mu spremeni — ime! Da, ime blagoslovi in ime ukazuje! Iz orijenta je naša kultura in najstarejša vera! Zato je jako verjetno, da je do danes ostalo nekaj prastarega v naših imenih, naših priimkih! Slovenska osebna imena na vasi ostanejo vedno ista in prvi med njimi sta Marija, ozir. Janez, kateri segata v najstarejšo dobo naše zemlje in kulture, kot še marsikatero drugo! V lastnih imenih bi smeli torej iskati najbolj priljubljena božanstva naše stare in najstarejše vere! V priimkih pa je stvar že težja! (Se nadaljuje.) dobrota, bogastvo. Poglej tja, na ravno Prekmurje, kako se sveti vsa ravan, polna jesenskih pridelkov. Vmes travniki in gozdovi. I11 tu na bregu Mure, tja do Radencev, kakšno bogato polje, koliko zemeljskih darov leži vsepovsod in vmes vrelci mineralne vode, ki dosegajo svoj višek v Radencih. In nad poljem dolga veriga gričev in goric tja do Kapele in naprej do Ljutomera vse polno vinogradov, ki nudijo prvovrstno vino. Res, lepa in bogata je ta zemlja ob Muri. Bila je v nevarnosti, da propade, renegatstvo in nemškutarstvo jo je hotelo potujčiti, pa je prišla Jugoslavija in jo je rešila, na vse to se človek spomni, ko stoji vrh radgonskega gradu. Krasen je ta razgled: tik pod nami Mura, onstran gosposka avstrijska Radgona, vsa s solncem obsijana, tu pod nami naša bolj kmečka Radgona in okoli nje naše vinorodne gorice. Ko sem bil zadnjič tu, sem gledal na ono stran s trpko mislijo v srcu, da tam nekje na pokopališču blizu »Tabora« — tako se je zvalo predmestje »nemške« Radgone — leže oni, ki so se 1. 1918. v Radgoni uprli. Pravili so, da so njih grobovi zanemarjeni, sedaj jih ni več tam, prenesli smo jih v slovensko Radgono. A kje so? Zakaj jih nismo pokopali tu na vrhu griča, da bi gledali tja na ono stran, na Radgono in slovenske vasi, ki niso naše. Tu bi bil najprimernejši prostor zanje in nad njimi piramida, ki bi nas spominjala ne le njih, ampak vseh, ki so se borili za našo severno mejo, kakor bi morali vsi te vrste spomeniki imeti splošen značaj kot spomeniki svobode (ker osebe preminejo, domovina pa je večna). In tu na tem lepem razgledu bi bil tak spomenik res umesten in bi privabil marsikoga k sebi kot najlepša razgledna točka ne le po naši severni meji, ampak tudi po naši zgodovini. Res škoda, da jih niso pokopali tu na radgonskem gradu, da bi pričali o naših bojih, trpljenju, žrtvah in o naši samozavesti. Škoda! Tam doli niže je med dvema kostanjema kamenit S severne meie Iran Mermolja: K našemu zadrugarstvu (Nadaljevanje) Začel sem pritiskati na predsednika, naj se začne z direktnim izvozom, drugače, da je ustanova brez pomena. On se je pa temu odločno upiral češ, da je to preveč riskantno. Začel sem sumiti, da dela to predsednik v zvezi s trgovci, ker je bil njegov brat agent izvozničarjev. Zahteval sem sklicanje občnega zbora, katerega tudi ni hotel sklicati. Ko sem uvidel nevarnost, da bo ves moj napor brez uspeha, sem prepustil to zadrugo temu odboru ter ustanovil drugo pod imenom »Gospodarska zadruga za goriško okolico« s sedežem v Vrtojbi. Jaz sem bil predsednik ter vodja trgovine ter smo takoj začeli. V tretjem letu so pristopili k novi zadrugi vsi člani prejšnje zadruge, ki je dalje ostala samo na papirju. V četrtem letu smo zavzeli ves trg Nemčije in Švice. Tvrdka je bila znana po vsej Nemčiji po brzojavnem naslovu »Zadruga« (Nemci so izgovarjali cadruga). Trgovci so početno računali, da ostanemo lokalna zadruga v Vrtojbi. Ko so pa uvideli, da jim preti onemogočenje so se vrgli v negotovo borbo proti nam iter ustanovili skupno trgovsko družbo pod nemškim imenom Lan-desprodukten Eksport, kateri je predsedoval trgovec in župan mesta Gorice Bomibig. Za trgovskega poslovodjo so vzeli spretnega in solidnega zida Morpurga. S svojim prvim napadom na »Zadrugo« so dosegli ravno nasprotni namen. Na vse trge so brzojavili konkurenčne cene s pristavkom »dokler razpolagamo«. Ko so dobili naročila so mesto, da bi po slali blago, brzojavili da dežuje (krompir se je dostavljal sproti iz zemlje na postajo). Oni trgovci, ki so pri njih naročili so ostali brez blaga, naši so pa točno dobili. Nastala je ra-buka na trgu. Glavni trgovci iz Drešdena, Berlina, Monakovega in drugod so se pripeljali v Gorico začudeni kako to, da na istem polju za »Eksport« dežuje in da se ne more izkopavati krompir, za »Zadrugo« pa sveti sonce. Prišli so k nam in ostali naši stalni odjemalci z izjavo: čas bi že bil, da se napravi red na tem trgu. Kako je to strašno, da ima Nemčija krompir na trgu samo tega polja. Nam je vseeno kakšna je cena, samo da je enotna in da sem gotov blaga in da moj sosed ne dobi ceneje kot jaz. S tem činom je bil »Eksport« moralno in materijelno potisnjen. Mi smo v tem času že dosegli ceno še enkrat toliko kakor je bila pred nami običajna. Kmet se je oddahnil in začel plačevati dolgove, ki so ga težili na zemljišču, katero je brez denarja v zadnji dobi kupil od grajščinske gospode. Še enkrat tolik dotok denarja v deželo se je poznal povsod zlasti pri trgovcih in obrtnikih mesta in dežele, kar moram priznati, da je upoštevala cela javnost. Izven članstva zadruge so ostali mogotci okoli odbora prejšnje zadruge, pa sorodstvo in znanci pod njih vplivom, kateri so zalagali »Eksport«, zahtevali pa so iste cene, kakor je plačevala Zadruga. Eksportu je ostal v izkoriščanje za nižje cene le Furlanski del dežele preko Soče. Ko so furlanski kmetje uvideli položaj, so začeli prihajati k nam s prošnjo, naj organiziramo in pridružimo svoji Zadrugi tudi Furlanijo. Mi smo se odzvali ter začeli s propagandnimi shodi tudi v Furlaniji. Tu pa je začel tudi nacijonalni moment. Dejstvo je razkačilo italijanske narodne voditelje v Gorici, katerih vodja je bil baš župan Bombig, njega zvesti oproda v nacijonalnem oziru je bil vrtnar Gorjan, kateri je začel s protishodi v Furlaniji ter strašenjem, da bomo mi Furlane tudi jezikovno podjarmili. Vsekakor so se kmetje dobro držali, ker niso bili nacijonalno vneti ter so z nami kmeti kot sosedje vedno prijateljsko občevali. Za 23. junij 1912 smo sklicali v Gorico javni kmetski shod slovenskih in furlanskih kmetov. Listi so prinesli to vest kot senzacijo, da je to prvo skupno zborovanje Slovencev in Italijanov. Za shod se je prijavil tudi Gorjan, ki je bil obenem tudi predsednik italijanske kmetijske družbe v Gorici, (»Societa agric Štev. 30. pregovorilo pri prenosu, drugi dan so bili grobovi pozabljeni, kakor da smo jih prenašali samo za parado. To je rodoljubarstvo in baharija namesto pravega nacionalizma. To }e ne pravi, da se narod zaveda svojega osvo-bojenja in da zna ceniti svoje žrtve svoje svobode. Pojdite drugam gledat, kako so spoštovani taki grobovi! Po mojem mnenju — kot sem rekel — bi bili spadali na grad, da bi daleč vidna piramida pričala o naši narodni volji; če so jih prenesli na pokopališče, bi bili morali dobiti posebno mesto sredi pokopališča z lepim spomenikom, da bi se vsak ustavil ob njih; če so jih pokopali v vrsto med druge grobove, pa je najmanj, kar moremo in moramo od Radgončanov zahtevati to, da ne bodo njih grobovi zapuščeni in zanemarjeni, brez vsakega križa in znamenja in napisa. Treba je bilo to žalostno resnico povedati na ves glas, čeprav je to sramota za nas pred svetom. Mi nismo narod junakov (saj je Martin Krpan naš junak!) zato spoštujmo vsaj tiste, ki so dali življenje za domovino. Gornja Radgona ima vzroka dovolj, da časti spomin onih, ki so se zanjo borili, saj brez Jugosla- vije bi ne bila to kar je, tudi če se ne oziramo na narodno čast in ponos, ki zahtevata od nas, da se zavedamo svojih dolžnosti. To, kar je zdaj na radgonskem pokopališču, je sramota za vso narodno Radgono in se ne da opravičiti z nikakim izgovorom. Dejstvo je, da leže tam kupi prsti neporavnani in neurejeni in da rastejo koprive in trava po njih. Res je to zadeva Radgone, res je pa tudi, da je to taka javna zadeva, o kateri ne smerno molčati. Ali naj vsa Slovenija zbira, da se urede radgonski grobovi? Vsak kraj, ki čuva kak ja\/en grob, ima neko dolžnost, ki jo mora vršiti za druge; on je odgovoren za vse, saj ima zato tudi čast, da je njegovo ime združeno s takim častnim grobom. Ako ni zmožen vršiti te dolžnosti, naj pove, da jo prevzamejo drugi. Mislimo, da pri prenosu ni šlo samo zato, da oni, ki so padli v Radgoni, spe v sveti domači zemlji, ampak da tudi njihov grob nam nekaj pomeni, da je nam živ spomenik mrtvih, ki so padli za domovino. In take grobove povsod časte. Ali naj bomo mi svetovna izjema? Po naši zemlji Maribor Resolucija uslužbencev iz Zveze mladih intelektualcev pri Mariborskem tednu Uslužbenci pri MT podajajo na članskem sestanku sledečo resolucijo; 1. Vkljub večkratnemu telefoniranju gospoda Golouha ni ZMI, ki je vložila kolektivno prošnjo za 16 služb, dobila več kakor 6 služb in še trije od teh prosilcev so dobili mesta po privatni prošnji. To postopanje grajamo, še posebno zato, ker so dobili službo nekateri gg. upokojenci, med njimi celo taki, katerih pokojnina presega eksistenčni minimum. 2. Podjetje je plačevalo svoje uslužbence po 3 Din na uro, kar pomeni v primeri z dobičkom podjetja skrajno izkoriščanje. 3. Mladi intelektualci, ki bi bili pripravljeni, zaradi minimalnega zaslužka delati tudi več ur na dam, pa so dobili samo šest ur, čeprav so nekateri privilegiranci delali po 12 in celo več ur dnevno. To postopanje je nepravično. 4. Nočno službo je podjetje plačevalo prav tako le po 3 Din na uro. To je nehumano. 5. Gg. upokojenci so za manj naporno službo prejeli višjo plačo. To je nepravično zapostavljanje mladine. 6. Da so nekateri gg. dobili dopust na občini, zato da so lahko stopili v službo pri Mariborskem tednu. Zaključujemo: 1. MT r. z. z o. z. je privatno podjetje, kr. nima z mariborsko občino nobenih drugih zvez kot te, da so nekateri zadrugarji obenem tudi funkcdjonarji mariborske občine, kar podjetju dobro služi. 2. MT r. z. z o. z. je imel s svojo letošnjo prireditvijo, po privatnih informacijah (ofici-jelno diružba svoje bilance ni objavila), četrt milijona dobička in to kot privatno podjetje, ki gleda v prvi vrsti le na svoj dobiček, ki si ga pridobiva z izkoriščanjem uslužbencev in obiskovalcev samih. 3. MT r. z z o. z. ne vrši nobene kulturne niti gospodarske misije, razen če smatramo za gospodarsko misijo dobiček družbe, za gospodarsko in kulturno pa zabavišča. Ta resolucija je bila soglasno sprejeta na članskem sestanku Zveze mladih intelektualcev dne 22. avgusta 1935 in poslana vsem slovenskim časopisom v objavo. (Odgovornost za resničnost teh navedb prepuščamo >Zvezi mladih intelektualcev« v Mariboru. — Ured.) Še k bolgarskim vrtnarjem V »Pohodu« z dne 24. avgusta ste priobčili dopis iz Maribora, kot odgovor na moj dopis z dne 13. julija, ki se zavzema za bolgarske vrtnarje v Mariboru. Vi veste, da jaz nisem mariborski vrtnar, torej nisem pisal kot interesent, nego kot nacijonalist. Mariborski dopisnik ne omenja dejstva, ki obstoja v tem, da so bolgarski vrtnarji tuji državljani ter da gre denar, ki ga dobijo iz države. Da imamo denarja bore malo in bi moral vsaj ta ostati med nami. Opravičevanje o konkurenci po tujih državljanih tu ni na mestu, ker je domače zelenjave toliko na trgu, da se v ceni pobija v največji meri na ničevost. In kmetje bi tudi vozili več zelenjave, ako bi vedeli, da jo bodo imeli komu prodati. Glede mestne uprave pa je na njej, da bi bil že čas ureditve tržnih uzanc, ki bi odgovarjale tržnemu redu. Kakor v zasmeh redu in tehtnici se prodajajo vsa živila mesto na vago na kupčke. Zakaj ne postavi mestna uprava na trg tehtnice ter zahteva prodajo na tehtnico, kar je jasna in lahka kontrola zaradi cen. »Im Landchen v. Gonobitz« Pod tem naslovom je prinesla graška »Tagespost« člančič dne 28. 'julija, v katerem mrgoli nemških spak za naša krajevna, rečna, višinska, ledinska imena! Ta sestavek je napisal Slovenec, ki je v naših časnikih znan in podpisan vedno s polnim imenom, tu pa samo >X. Y.«! Cernu tako? Ker ga je sram takega zahrbtnega dela napram slovenski javnosti, ki gleda, da se nam naša krajevna imena ohranijo čisto slovanska! Tako pisarjenje je zato sramotno dejanje! Ze »Landchen« — deželica je eno izmed zvitosti naših Nemcev, češ, ta košček zemlje je zase dežela, zase zemlja in skušajo to -deželico« geografsko omejiti! Tako »Gotscheer Zeitung« piše o svoji »Landchen«:, »Deutsche Zeitung« o celjskem kotu — »Landchen« in sedaj še naš X. Y. omejuje in predeljuje »Landchen v. Gonobitz«. V člančiču nastopajo »die Drann gonobi-tzer Schwaig, Poltschach, Bachern, Grossgupf, itd. Pomotil se je pri »Skalicah«, a tudi te so v narekovajih, češ, tako jih imenujejo sedaj, morale bi biti Felsen, kot je napisal v oklepaju. Ta košček slovenske zemlje ga spominja na »Biirgenland(!) oder Siidtirol«! Podobno in sorodno skupaj! Slovenec je hlapec, še večji, če je doktor in profesor, kajne gospod. — X. Y. Rogaška Slatina Čitateljem »Pohoda« bi radi prinesli kakšno ugodno poročilo iz naše lepe Rogaške Slatine, saj smo do sedaj morali beležiti samo gorke pritožbe. Edini razveseljiv pojav je pač ta, da smo imeli letos nenavadno veliko število gostov; z ozirom na tujski promet smemo torej biti zadovoljni. Ko bodo pa odšli poslednji letoviščarji, bo Rogaška Slatina spet opustela in tedaj borno imeli časa dovolj, da razpravljamo o svojih lokalnih zadevah, ki jih bo treba čimpreje rešiti. Seveda to ne pojde gladko, brez ravsanja. Želeli bi predvsem, da bi naše pevsko društvo »Sloga« v novi sezoni vsaj enkrat zapelo, pa da bi tudi Sokolski dom, ki so ga začeli z neverjetno naglico graditi bil enkrat pod streho. Nerodno je pri nas, da so vsa društva v rokah nekaterih kulturnih delavcev, kakor se ti ljudje sami s ponosom nazivajo, ki pa vsled vsestranske zaposlenosti nimajo časa, da bi pobrali vsaj članarino. Zakaj! to pišemo? Pač zato, ker želimo, da bi že vendar enkrat prišlo pri nas do složnega dela in da bi tudi pri nas zavladal pravi nacijonalni duh. Kako malo se nekateri naši ljudje zavedajo svojih državljanskih in nacijo-na-inih dolžnosti, vidimo prav posebno ob priliki državnih praznikov, ko je treba na viden način dokazati svoje notranje prepričanje in občutke. Kakor navadno, so tudi sedaj na rojstni dan Njeg. Vel. kralja izvesile državno zastavo le zdraviliška uprava, šole 'in nekatere privatne osebe. Nikoli pa še nismo videli državne zastave na nekaterih hišah, ki jih smemo prištevati med najlepše v Rogaški Slatini in ki stoje na najbolj' prometnem mestu, kakor Rojkova in Sretenovičeva vila. Nekateri obrtniki so delali kar naprej brez ozira na državni praznik in niso privoščili svojim uslužbencem, da gredo ta dan v cerkev in pcčasifee svojega kralja. Nič ni zalegel nalog pristojne oblasti glede proslave kraljevega rojstnega dne. Predsednik obrtnega društva g. Krewalder in Karlinova niti na opomin občinskega organa nista zaprla svojih trgovin, ki jih imaita v najemu v zdraviliškem poslopju. To so navidez sicer malenkostni pojavi, ki: pa očitno kažejo pomanjkanje pravega nacijonal-nega duha med našo podeželsko inteligenco. 0 širjenju jugoslovenake nacijonalne ideologije med kmetskim narodom je spričo takih razmer težko govoriti. Kdo jo bo širil? Imeli smo krajevno organizacijo NO, danes je ni več. Predlog za njen razpust je stavil na seji šolski upravitelj g. Predan. To je bilo menda njegovo najvažnejše kulturno dieto. Nekaj pravih nacijonalistov je še zmeraj pri nas in ti ne bodo poprej mirovali, dokler se razmere pri nas temeljito ne popravijo. Pristojne oblasti naj bi to upoštevale in naj v bodoče postavljajo na službena mesta samo take ljudi, ki imajo voljo poleg svoje poklicne dolžnosti storiti Se kaj drugega koristnega za nared. Guštani POF in pritikline Od nas že dolgo ni bilo nikakega glasu, zato se je pa neki tukajšnji dopisnik tembolj potrudK in je »Slovenec« 14. julija t1. objavil njegovo fantazijo o POF-u. Kmalu nato so padle klofute od gospoda, ki ni pri POF-u, ki pa je s tem junaškim dejanjem pokazal izredne vrline, da bi ga POF prav gotovo enoglasno izvolil kot predsednika ako bi se pismeno prijavil temu viteškoatletskemu društvu. Nekaj nam pa le ni všeč! Gospod se namreč rad kaj hitro razžali, potem pa preklicuje in obžaluje. Potem pa globoko sega v žep za razna društva, največ pa podari advokatom na obroke. Ko bomo imeli več časa, bomo v svrho informacije naš-tefli vse njegove poravnave in preklice. Šenčur Lepo je bilo Junaška doba Slovencev, ki se je enkrat že iztekla, se menda vrača nazaj, lak vtis vsaj sem imel, ko sem bil onega dne na Homcu, kjer se je zbralo kakih 120 pobožnih romarjev. »Gorenjec« piše, da je imel naš župnik g. F. Vavpotič, ki je vodil izlet, tudi pomenljiv govor. Govor je bil res pomenljiv,, ker priča, da se miselnost njega in njegove okolice tudi ob najnovejših dogodkih ni spremenila in da je ostal tisto kar je bil, zvest svojim katoliškim načelom, ki jih naš ljubi »Gorenjec« tako rad pridiga. Pošiljam Vam v prilogi tudi trajno vidne spomine, ki jih je naša Marička ujela na ploščo, da boste videli, kako se je vse oziralo nazaj in vzklikalo na svidenje naš dragi Homec! Fantje, le na plan„ kmalu bomo imeli svoje prosvetno društvo in tedaj se bo po našem lepem Šen.čurju zopet glasila naša lepa slovenska pesem, ki je bila pod krvoločnim JNS režimom tako kruto preganjana! Mogoče bomo v tem društvu dobili odsek za žogobrc in hazenašice. Ljubljana Tuje društvo Prav zanimivo bi bilo v teh čudnih časih pobirati »cvetke« po naših časopisih. To bi se nabral lep herbarij potomcem za spomin. Tako sem n. pr. zadnjič pri poročilu od nekod z Notranjskega čital, da je začelo zopet delovati »prosvetno društvo«, da so medtem, ko je bilo to društvo prepovedano, vsiljevali ljudem tuja društva. Menda ni nikogar, ki bi ne razumel, kdo je mišljen pod temi tujimi društvi. Tako tuje društvo pa je za dopisnika seveda Sokol Torej Sokol, ki je prebujal naš narod od 1. 1863. in ga vodil skozi najhujše boje do osvobojenja in je po prevratu postal z državnim zakonom potrjeno društvo, ki služi najvišjim ciljem naroda, to je za nas »tuje društvo«. Mala Nedelja Proslava rojstnega dne Njeg. Vel. kralja Petra II. se je vršila v najlepšem redu. Posebno se je izkazala malonedeljska sokolska godba, ki je polnoštevilno sodelovala. Zastopani sta bili malonedeljska in moravska ga-sf.lska četa. Čuditi pa se moramo radoslavski gasilski četi, ki se proslave ni udeležila, kar se je pač že večkrat zgodilo. Radoslavci so si nabavili gasilski avto gotovo tudi s podporo banske uprave ter občine (te podpore plačujejo vsi občani in davkoplačevalci). Zato mislimo, da je dolžnost gasilske čete Radoslavci, da se udeležuje državnih proslav in kulturnih prireditev. Naš pokret Plenum Narodne Odbrane Dne 8. t. m. se je vršil v Beogradu plenarni sestanek NO, na katerem so delegati zavzeli svoje stališče k vsem pojavom našega javnega življenja. Na tem plenarnem sestanku je bila izdana resolucija, s katere vsebino bo članstvo NO obveščeno preko predsednikov krajevnih organizacij. Resolucija je vsakomur na vpogled v uredništvu našega lista. Občni zbor Krajevni odbor Št. Jakob—Trnovo— Barje sklicuje občni zbor krajevne organizacije za dne 5. oktobra t. 1. Udeležba strogo obvezna! — Pričetek ob 20. uri pri »češnovarju«. Akcija Narodne Odbrane „Svoji k svojim"! J. BONAČ sin Ljubljanska karionažna tovarna Ljubljana Tovarna za papir in lepenko KOLIČEVO - DOMŽALE Tel. Int. 23-07 in 34-81 Centrala: LJUBLJANA Čopova 16 Vsakovrstne kari o n a že, papir in lepenka Tovarniške znamke: 7 za toaletni papir „Sanol“ in .Hermes' za registra- Bonac sin Lju jana f0rje jn mape za korespondenco »Hermes* in „Redos Brzojavke; NALAGAJ svoje prihranke \ HRflHILHICO DRAVSKE BANOVINE (PREJ KRANJSKA HRANILNICA) V LJUBLJANI Zanjo jamči vsa Dravska banovina z VSem premoženjem in vso davčno močjo Ureja odbor. — Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z., Miroslav Maielič. — Tiska liskama Merkur (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v Ljubljpnl.