Svoje pravice bodo uveljavili železničarji le z združeno močjo. Zavedajte se tega, trpini in organizirajte se vsi v USŽ.
Za enotnost strokovnega gibania.
Opći Radnički Savez Jugoslavije, ki ima svoj sedež v Zagrebu, sklicuje za Binkošti, dne 24. in 25. maja t. 1. svoj redni kongres, za katerega je objavil v svojem glasilu dnevni red in razne predloge. Kljub temu, da nam je znano stališče posameznih voditeljev ORS-a, ki hočejo na vsak način razcepiti naš delavski pokret, je presenetil vse zavedne sodruge predlog, ki ga je postavil ORS na dnevni red svojega kongresa. ORS hoče vse panoge, za katere že obstoje profesionalne strokovne organizacije (kakor za metalce, železničarje, lesne delavce, rudarje, privatne nameščence, grafičarje itd.) v svojem sklopu postaviti neke posebne saveze in tako iz ORS-a formirati poleg URSSJ-a še drugo samostojno sindikalno centralo. Naravnost povedano, ORS hoče popolnoma prekiniti vsake veze s centralo delavskega pokreta in sam sebe proglasiti za tako centralo.
Čim je delavstvo zaznalo za to namero, je v posameznih krajih države dostojno obsodilo tako početje in se je izreklo za enotnost strokovnega gibanja v celi državi in proti vsakemu cepljenju. Strokovna komisija za Slovenijo, ki je vrhovna instanca našega pokreta v Sloveniji, je tozadevno podala naslednjo načelno izjavo:
Svobodne delavske strokovne organizacije Jugoslavije slone na orga-
nizačnih in taktičnih načelih Mednarodne delavske strokovne zveze. Organizačno načelo zveze je e d i n-s t v o strokovne delavske organizacije v posameznih političnih enotah, to je v državah, kjer edino to načelo odgovarja duhu in interesu delavstva.
Glavna skupščina Općeg Radničkog Saveza Jugoslavije (ORS), dne 24. in 25. maja 1.1. v Zagrebu, pa ima na dnevnem redu ustanavljanje novih sporednih poklicnih strokovnih zvez, dasi je do ure članica Ujedinjenog Radničkog Sindikalnog Saveza Jugoslavije (URSSJ).
Če hoče organizacija s tem načrtom ustvarjati podlago za novo strokovno centralo v državi, to naj-iskrenejše obžalujemo, ker bi pomenilo cepljenje strokovnega gibanja slabitev delavskih sil v dobi razvoja, ko nasprotniki od vseh strani dvigajo svoje glave, kako bi oškodovali delavske interese. Doba je
Osem let je že preteklo od uveljavljenja novih zakonov tako uradniškega zakona, kakor zakona o državnem prometnem osobju; osem let že čakajo kronski upokojenci in retniki, čakajo oni, ki so bili upokojeni že v Jugoslaviji še po starih predpisih na rešitev iz bede — žal še vedno zaman. Že leta 1921 do 1923 so se vrstile neštete deputacije, ki so romale v Beograd k raznim ministrstvom; predlagale so resolucije, spomenice in ponižne prošnje, vendar njih glas ni našel upoštevanja. Upali so vsi na nove zakone, s katerimi se je obljubljala rešitev vseh teh vprašanj — zakoni 1. 1923 so prišli — za aktivno osobje, vsem dotedanjim upokojencem pa niso zboljšali položaja niti za paro. Prišle so nove uredbe — odtegljaji za Nabavi jalno zadrugo, kuluk itd. — kjer se nikjer ni pozabilo na staroupo-kojence ter se jim je povsod predpisalo nova bremena.
Ko se je začelo lansko leto govoriti o novem uradniškem, zakonu1, so zopet začeli staroupokojenci upa-
tako važna, da ne smejo ne osebni ne drugačni vplivi ustvarjati mrženj in umetnih diferenc, ki jih med delavstvom dejansko ni in ne more biti.
Svobodne strokovne organizacije v državi same upravljajo svojo centralo po najstrožjem demokratičnem načelu. Forum, ki rešuje eventualne diference v delavskem strokovnem gibanju, je kongres Ujedinjenog Radničkog Sindikalnog Saveza Jugoslavije. Delegati na kongresu so zaupniki delavskih strokovnih organizacij, ki imajo nedvomno edino le delavske interese pred očmi ter smejo in morajo sklepati absolutno v interesu enotnosti gibanja z vidikov mednarodnega delavskega strokovnega gibanja.
Velika večina strokovno organiziranega delavstva je priključena po mednarodnih dogovorih tej priznani strokovni delavski centrali v državi. Zaraditega bi obžalovali, če bi se hotel del organizacije izločiti iz okvira velike duhovne mednarodne celote ter s tem pospeševati namene raznih žol-tih organizacij.
V	trdnem prepričanju, da se organizirano delavstvo zaveda važnosti navedene svetinje delavskega gibanja, se nadejamo, da bo tudi glavna skupščina Općeg Radničkog Saveza Jugoslavije sklepala v tem smislu, to je v prid enotnosti svobodnih strokovnih organizacij v državi.
Strokovna komisija za Slovenijo je pripravljena nuditi v ta namen vso svojo moralno pomoč. Nasprotno pa izjavlja Strokovna komisija za Slovenijo, da hoče z vso vestnostjo ščititi edinstvo delavskega gibanja v državi ter zavračati tendence, ki bi hotele motiti to edinstvo.
V	Ljubljani, dne 25. aprila 1931.
Strok, komisija za Slovenijo
(Pokrajinski odbor URSSJ.)
Ujedinjeni Savez železničarjev Jugoslavije to izjavo Strokovne komisije sprejema za svojo ter odločno izjavlja, da bo vedno in povsod stal na braniku enotnosti strokovnih organizacij in strokovnega gibanja sploh.
sto in da se jim bo dal malenkosten priboljšek na stara leta. Izšel je novi zakon, ki pravi, da ostanejo dosedanji upokojenci, zlasti vsi staroupokojenci pri dosedanjih pokojninah.
Tisoči in tisoči teh revežev živi danes v največji bedi in obupu, saj njih penzije ne zaležejo niti za pol meseca za hrano, kje pa soi vse ostale potrebščine?! Nekaj jih je tako srečnih, da se lahko naslone na svoje sorodnike, marsikateri je obsojen, da preživi stara leta v ubožnicah in hiralnicah ! Ali je to pravično plačilo za njih dolgoletno in vestno službo? Ali res ne zaslužijo boljše usode? Ali naj sedaj, ko si ne morejo več pomagati, zginejo živi pod zemljo?
Na stotine je starih železniških delavcev, ki so po 30 in več let zvesto služili železnici, pa niso bili člani provizijskih zavodov in danes po tolikoletni službi, stari po 60. da celo 70 let, so na cesti in ne prizna se jim niti pare penzije, podpore! Ali res ni mogoče najti kredita in izdati
odredbo, ki bi odredila, da se delavca za 30 letno zvesto službovanje na starost nagradi, da se mu omogoči zadnja leta preživeti v miru in ali res ni druge rešitve, kot da se mu porine beraško palico v roke? To velja za delavce, zaposlene na progah državnih železnic, katerim; je služba prestala do uveljavljenja novega delavskega pravilnika in ki niso bili člani provizijskega zavoda.
Nič boljši ni položaj južno-želez-niških miloščinarjev. Bivša južna železnica je onim; starim revežem, ki so bili že prestari, da bi bili sprejeti v provizijski fond, odobrila posebne miloščine, ki jim jih je redno izplačevala. Po podržavljenju je tudi pri teh miloščinah nastal zastoj in celoletne intervencije so bile potrebne, da jim je železniška uprava začela zopet nakazovati male miloščine po približno Din 200.— mesečno. Ali je mogoče z Din 200.— mesečno živeti?
In nato sledi dalje dolga vrsta raznih upokojencev: kronski upokojenci naše države, upokojenci z dinarsko pokojnino še po starih predpisih, upokojenci po novem zakonu iz leta 1923 ter upokojenci po spremembah zakona iz leta 1930, ki dobe tudi službene doklade za pokojnino.
Poleg tega so upokojenci še ločeni po raznih vrstah draginjskih doklad.
Razlike mied pokojninami so naravnost velikanske ter so pokojnine starih upokojencev nezadostne. Pred uveljavljenjem novega zakona je društvo upokojencev v dlnevnemi časopisju takole orisalo položaj staro-upokojencev in njih zahteve:
Staroupokojenci ne prosijo darila, milosti, ampak pravice. Enakost in ravnopravnost.
Najnovejšim upokojencem bodo torej Prejemki že drugikrat povišani. Staroupokojenci pa naj na večno ostanejo z istimi pokojninami! To bi bila očitna krivica, katere sedanja vlada ne bo pripuščala. Toda pomoči ni. Starci visokih let, nesposobni za delo, bolniki v postelji, očetje z nepreskrbljenimi otroci in drugi, vsi v dolgovih, ne morejo čakati na uspeh dolgotrajne revizije uradniškega zakona. Naj ne bo edina rešiteljica našega trpljenja — smrt.
Zopet v drugi spomenici, ki so jo izročili banu dr. Marušiču so po-vdarili sledeče:
Od zjedinjtenja pa do danes je preteklo 12 let, vendar pa se položaj staroupoko-jencev ni obrnil na bolje, nasprotno, zavzel je še bolj žalostno sliko. Staroupokojenci dobivajo le polovico tistih prejemkov, ki jih uživajo aktivni njihovi tovariši po zakonu iz leta 1923 Jer so njihove penzije povprečno mnogo nižje od potrebnega živ-Ijenskega standarda. V službi za državo osiveli in fizično izčrpani so morali staroupokojenci vnovčiti vse tiste materijalne dobrine, ki so jih še lahko pogrešali, da so si v največjem pomanjkanju še lahko podaljšali svoj obstanek.
Sedaj nimajo ničesar več. Beda je na vrhuncu. V nestrpnem pričakovanju skorajšnjega olajšanja prosijo in rote visoko kraljevsko vlado, da jih v najkritičnejšem tre-notku reši pogina.
Zato prosijo:
1. Da se vsem staroupokojencem nakaže primerna denarna pomoč;
2- da se z novim uradniškim zakonom izenačijo prejemki vseh upokojencev in upokojenk s prejemki aktivnih uradnikov, in sicer sorazmerno prejemkom', ki odgovarjajo kategorijam in službenim letom';
3. da se zagotove prejemki vdovam in otrokom po upokojencih v isti izmeri, kakor so jih uživali njih reditelji.
Glasilo upokojencev v Zagrebu »Naš Glas« je nedavno priobčilo sledeče tehtne konstatacije pod naslovom! »Upokojenci pričakujejo hitro pomoč«:
Med vsemi vprašanji, katera se nanašajo na uradniški problem, zavzema posebno mesto vprašanje upokojencev. Postalo je aktualno, ko se je oblikovala naša nova država, kjer so se naenkrat znašli združeni državni upokojenci bivših treh državnih področij, ki so si pridobili neke pravice na podlagi raznih zakonskih predpisov. Vsi pozvani činitelji so se bavili s
tem vprašanjem in ga skušali rešiti kolikor toliko v skladu z ugledom države in s potrebami prizadetih. Vendar so bile vse podvzete mere le polovičarske, niso ustrezale potrebam upokojencev, niti niso ublažile njihove težke gospodarske bede. Upokojenci obeh kategorij — civilni in vojaški
—	so obupavali in po svojih organizacijah razkrivali javnosti svoje težave ter potrpežljivo čakali. Tolažili so se z upanjem1, da bo končno le nastopil čas, kc* se bo ugodilo njihovim željam in prošnjam in da se bodo končno mogli tudi oni oddehniti od pritiska gospodarske bede in popolne revščine, katera jih tako kruto preganja v poslednjih dneh njihovega življenja.
Stanje upokojencev je znano vsem, ki se vsaj malo zanimajo za javne zadeve. Dobro je znano članom kraljevske vlade, ko so sami že večkrat naglasili odposlancem stanovskih organizacij, da je stanje upokojencev nevzdržno in da postoji stvarna potreba, da se temeljito popravi. Položaj upokojencev je znan celokupni javnosti, še posebno pa njihovim aktivnim tovarišem; ki s strahom v duši pričakujejo dobo, ko bodo sami v njihovem položaju.
Ker se položaj! upokojencev ni niti malo izboljšal, ker tudi gospodarska kriza nič ne popušča, nastaja potreba, da se vsi složno zavzamemo za to, da bi se takoj vsaj deloma rešilo vprašanje upokojencev z izdanjem pokojninskega zakona, čigar temelji so že pripravljeni in ki naj bi upokojencem prinesel finančno in gospodarsko olajšanje.
Na konferenci širše uprave Glavnega Saveza v jeseni prošlega leta je bila sprejeta prošnja na kraljevsko vlado, naj upokojencem podeli vsaj neko pomoč, dokler ne uveljavi in ne razglasi novega upokojenskega zakona. Položaj upokojencev je bil orisan kakršen je in kako kategorično zahteva nujno odpomoč, če se noče upoko-jtencev prepustiti popolnoma propadu.
Ker ista potreba še danes postoji, bi bilo treba, da na bližnjem občnem zboru Glavnega Saveza stavimo vsa ostala vprašanja na drugo mesto, in naj se kraljevska vlada naprosi, da pokojninskemu zakonu prizna nujnost kot najbolj aktualnemu problemu, ki ne trpi odlašanja in naj zaenkrat uredi pokojnine vsaj samo najstarejšim — kronskim upokojencem, ker je njihovo stanje zares popolnoma nevzdržno. Pristojni činitelji bi si s tem ne le pridobili hvaležnost mnogih bivših marljivih, vestnih so-trudnikov pri delu za splošni dobrobit naroda, temveč bi obrisali tudi marsikatero solzo, ki se dan za dnem pojavlja na izmučenih obrazih tistih naših tovarišev, ki so vseeno zaslužili boljšo usodo.
Upajmo, da tako tudi bo!
Vsi dosedanji apeli — in bilo jih je nešteto od najrazličnejših strani
—	niso rodili uspehe, obljube so ostale — le obljube, njih uresničenje pa se je vedno razbilo ob »budžetnih ovirah« in finančnih vprašanjih. Beda upokojencev pa raste od1 dneva do dneva, zadnje prihranke, ki SO' jih imeli posamezni, so že davno izčrpali, kredit, ki so ga imeli pri trgovcih je že davno izrabljen, zastavljeni so zadnji predmeti, od katerih so se bedni mogli ločiti! Ni več redek pojav, da pride v službi osiveli železničar, upokojen pred 10 ali 15 leti, star okoli 70 let, ves tresoč se, okrog prvega do postaje in kurilnice ter s solzo v očeh prosi aktivne tovariše za malo podporo!
Zadnji čas je, da se nujno pristopi k definitivni redakciji posebriega zakona o Izenačenju pokojnin, s katerim naj se odpravi vse te neštete vrste, staro ali novo- kronskih ali dinarskih upokojencev in miloščinarjev ter enotno uredi penzije vsem in vse stare izenači po službenih letih in stroki z novoupokojenci!
Draginjske razmere so danes za vse enake, vsi so služili dolgo vrsto let pri enem in istem' podjetju ter tudi vsi zaslužijo za starost in onemoglost primerno, zadostno oskrbo.
Zato apeliramo na merodajne faktorje, da smatrajo sedaj za svojo prvo in najnujnejšo dolžnost in nalogo:
Uveljavljenje zakona o izenačenju pokojnin.
S ODRL/G!
Ali si že poravnal članarino za maj?
Rešite staroupokojence!
ti, da bodo vsaj sedaj prišli na' vr-
Ali le to zadnja gospodarska kriza?
Kapitalizem si samo še na umeten način podaljšuje življenje.
O hudli gospodarski krizi, ki je po vsem svetu, govore povsod, po vseh državah in v vseh korporacijah, Enako, kakor so naziranja o vzrokih krize različna, naša so povsem drugačna, tako so tudi različna mnenja o krizi, ki izvira iz kapitalističnega družabnega reda, ali je to zadnja kriza ali ne?
V švicarskem delavskem listu razpravlja člankar o vprašanju, ali je to zadnja kriza ali ne, naslednje:
Doslej so bile krize vedno premagane in gospodarstvo se je zopet dvignilo'. Nam se pa vsiljuje tu vprašanje, če je sedanja kriza drugačna, kakor so bile prejšnje ali ne? In če je različna, v čem obstoja razlika?
Na to vprašanje lahko dobimo jako različne odgovore: Teorija o polomih« pravi, da mora kapitalizem zaradi svojih notranjih nasprotstev nujno priti do poloma. Ta je najbolj razširjena ter se navadno razlaga tako, da je polom že kot posledica sedanje krize neizogiben.
Povsem1 v nasprotju s tem nazi-ranjem pa je mnenje, ki ga imajo večinoma podjetniki. Ti pravijo, daje sedanja kriza, kakor vse druge, le znamenje rasti gospodarstva, bolezen, ki bo, ko jo premagamo, po kapitalizmu vodenem gospodarstvu vlila temu gospodarskemu telesu nove razvojne sile. Po zmagi nad krizo bo kapitalizem mogočnejši, kakor kdaj prej; podjetniki po vseh deželah namreč verujejo, da bodo izšli iz krize z ojačeno močjo, ker je vendar lahko bedo in pomanjkanje delavstva izrabiti v ta namen, da se organizacije delavstva oslabe ter delavstvu vsili volja kapitalizma.
Še tretje mnenje o krizi imamo. To pravi, da je ta kriza navadna kapitalistična kriza, ki jo mora kapitalizem notorično povzročiti vedno iznova.
Najprej moramo vprašati: Ali je današnja kriza drugačna, kakor so bile prejšnje ali ne? Nemški konjunkturni institut je nedavno ugotovil razliko med sed'anjo krizo in prejšnjimi krizami, ki obstoja predvsem v tem, da nazadovanje produkcije še v nobeni prejšnji krizi ni bilo tako veliko, obseg brezposelnosti še nikdar tako ogromen, kakor je v sedanji.
Ob prejšnjih krizah smo imeli domalega povsod svobodno konkurenco v gospodarstvu. Danes imamo v velikem delu gospodarstva nadoblast zločinskega monopolnega kapitala. Izkoriščanje delavstva vodi sicer v obeh sistemih, tako ob sistemu svobodne konkurence, kakor ob sistemu monopolnega kapitala, k zmanjšanju ljudske kupne sile, to je kupna sila postaja manjša, dočim se sorazmerno pomnožujejo produkcijska sredstva za pridelovanje blaga. Dočim pa se v prvem primeru zaradi večje zmožnosti produkcijskih pomočkov izdelano blago ne more prodati, se v monopolnem kapitalizmu blago, ki ga ni mogoče prodati, sploh preneha izdelovati in pridelovati, ker nasprotno s svobodnim1 gospodarstvom monopolni kapitalizem lahko ustavi produkcijo, kadar hoče, če ni trga za prodajo blaga.
Tudi ni nič nenaravnega, če je nezaposlenost sedaj mnogo večja z ozirom na mnogo večje število prebivalstva. Tako 'ovirajo tudi varnostne ctarine, zvezane z monopolnim gospodarstvom, znižanje pretiranih cen produktov.
Monopoli združujejo po svojih velikih dobičkih kapital, ga porabljajo v svojih obratih, ali pa ga puste mrtvega ležati. S temi ga odtegujejo drugimi delom gospodarstva.
Imamo še druge izpremembe v strukturi gospodarstva, ki so tudi deloma v zvezi s prodiraj očimi monopoli, kakor nenavadno hitri teh' nični napredek, ki silno vplivajo na izpremembo življenskih običajev. V isti smeri, kakor je kapitalizem iz-premenil svoje lice, je morala tudi kriza izpremeniti svoj značaj. V tem smislu moremo torej reči, da je sedanja kriza drugačna, kakor so bile prejšnje, ne da bi prišli v nasprotje s tezo.
Premalo se producira zato, ker zaradi motnje v sorazmerju gospodarstva in zaradi nazadovanja ljudske kupne sile produktov ni mogoče prodati. Le tedaj je mogoče več producirati, če se more več konsumirati. Omejitev produkcije v krizi zmanjšuje dobičke in s tem ustvarjanje kapitala, dočim vzdrževanje visokih monopolnih cen zbira kapital na dotičnih mestih, kjer bi ga bilo treba investirati, pa ga ne investirajo. Tako povzroča relativni prebitek kapitala, ki je ustvaril to nesorazmerje, meče delavstvo na cesto ter je izzval krizo in omejitev produkcije, pomanjkanje kapitala.
Ali naj torej ta nesoglasni razvoj vodi k polomu kapitalizma, ali pa naj utegne iziti kapitalizem iz te krize z ojačeno silo? Zdi se nam, d[a moramo obe vprašanji zanikati. Poloma kapitalizma v tej krizi ni pričakovati, enako tudi ne njegove posebne utrditve. Posebni momenti, ki so izredno pospeševali poostritev krize, se morejo odpraviti; zvišati se more obrestna mera, poživiti kapitalni trg, mednarodno gibanje kapitala spraviti v tek, svetovno-poli-tična napetost omiliti; vse to bi grozoto krize kmalu izboljšalo. Kapitalizem ne bo poizkušal premagati krize z dviganjem ljudske kupne sile, kakor bi odgovarjalo povečani produktivnosti podjetij in dela, marveč bo poizkušal utrditi svoj obstoj z organizacijo novih konjunktur na račun mezd in plač. To podaljšanje življenja se mu utegne posrečiti tudi zaradi tega, ker v mnogih državah in ljudskih plasteh še ni prave želje po njegovem padcu in tudi ni za to še predpogoja moči. Zadostuje le opozorilo na okrepitev fašizma1, ki je glavna opora kapitalističnega gospodarskega sistema. Zdravilo, ki ga bolni kapitalizem' rabi za zdravljenje krize, ne more dovesti do ozdravljenja. To zdravilo je podobno vedno novim morfijevim vbrizgavanjem;, ki za dobo svojega vplivanja telo dražijo k večji delavnosti, čeprav je telo že v razpadu, a vsako novo vbrizganje ga vendar spravlja le bliže koncu1.
STROKOVNI VESTNIK.
Pripoznanje službenih doklad.
Po 6 mesecih je minister saobraćaja z odlokom M. S. Br. 8943/31 potrdil zaključek posebne komisije, ki je bila postavljena, da izdela tolmačenje § 3 zakona o izmenjavah in dopolnitvah zakona o državnem prometnem osobju. Kakor je znano, so bile lansko leto novembra ukinjene službene doklade skladiščnemu osobju, strokovnikom itd. ter je sedaj z gornjim rešenjem definitivno odločeno, kdo nima pravice do službene doklade.
Za administrativno, odnosno računsko službo (ki nima pravice do službene doklade), se smatra naslednje službe:
1.	Administrativni, oziroma računski uradnik.
2.	Skladiščni činovnik, ki nima položenega komercijalnega izpita.
3.	Oskrbniki zgradb in stanovanj, ako služba, ki jo vrše, ni stro-kovno-gradbena.
4.	Skladiščniki, v kolikor ne vrše komercijalne službe,
5.	Postajni zvaničniki, v kolikor ne vrše prometne službe.
6.	Administrativni zvaničniki.
7.	Skladiščni zvaničniki, v kolikor ne vrše komercijalne službe.
8.	Kurilniški zvaničniki.
9.	Sekcijski zvaničniki.
10.	Delavniški zvaničniki.
11.	Risar in prepisovalec,
12.	Ekspeditor.
13.	Čuvaj materijalnega skladišča.
14.	Pisarniški služitelj.
15.	Čuvaj kurilnice.
16.	Čuvaj delavnice in
17.	Vratar, izvzemši one na postajah.
Izjemoma pripada službena doklada tudi zgoraj navedenim uslužbencem pod sledečimi pogoji:
a)	ako so bili prej na položajih, ki niso navedeni pod točko 1 do 17;
b)	ako so vršili službo v tem zvanju najmanj 2 leti in
c)	ako so za to službo položili predpisane strokovne izpite.
Ravno tako imajo pravico do službene doklade tudi uslužbenci, ki so vršili strokovno službo (drugo službo, ki ni našteta pod 1—17) manj kot dve leti, pa so bili onesposobljeni pri vršenju iste:
a)	ako so bili postavljeni na katero drugo zvanje razven onih, navedenih pod 1—17;
b)	ako so vršili strokovno službo;
c)	ako so se pri vršenju službe ponesrečili, da so postali nesposobni za dotično službo.
Tako se glasi okrožnica, ki je žal zopet zelo nejasna in se čudimo, da je bilo potreba celih 6 mesecev, da je zagledalo to tolmačenje beli dan.
Odlok pravi, da je »kurilniški zvaničnik« administrativna služba, dalje zopet isto pravi o »sekcijskih zvaničnikih« itd. Upamo, da bo sedaj direkcija uvidevnejša in da bo odredila, da se pod tem nazivom razume res le pisarniška služba in ne druga ter da bodo tudi strokovniki, vozopisci, telegrafisti itd. končnove-Ijavno prišli do službenih doklad.
Prvi uspeh borbe za delavstvo v delavnicah!
V zadnjem časopisu smo poročali o odlokih generalne direkcije, s katerimi se je občutno znižalo zaslužek delavstva v delavnicah in hotelo razveljaviti veljavnost čl. 123, ki jamči delavstvu najmanj dosedanje plače. Pri intervenciji v Beogradu so vodilni faktorji v generalni direkciji odklanjali vsako zboljšanje ter stali na stališču, da se morajo izvesti vse odrejene redukcije. Deputacija je dokazala, da bodo vse redukcije imele usodne posledice za upravo samo, ker bo občutno padla produkcija in kvaliteta dela!
Po par dneh so si gospodje svoje odloke nekoliko premislili ter brzojavno odredili vsem delavnicam, da se ukine rešenje M. O. 1701 od 30. marca 1931 ter da ostane ČL 123 pravilnika še vedno v veljavi, to je, da se delavske plače ne bodo reducirale. Prvi uspeh smo s tem dosegli, Savez pa bo nadaljeval svojo akcijo v tem pravcu, da se enkrat definitivno uredi tudi neokrnjeno delo ob sobotah in cenovnike za premijski sistem. Ker je več vprašanj za delav-niško osobje še nerešenih, odnosno se v posameznih primerih v poedinih delavnicah različno postopa, zlasti glede cenovnikov itd., bo sklical Savez začetkom junija konferenco delegatov delavniškega osobja, ki bo točno obravnavala položaj delavstva v delavnicah ter izdelala enotne predloge za ureditev delovnih razmer in pogojev v delavnicah.
Vozne ugodnosti upokojencev.
Širokopotezna akcija, ki so jo zasnovale združene železničarske organizacije v Dravski banovini, se žal v 'ostalih banovinah ni tako izvedla, kakor bi bilo želeti v interesu stvari. V Zagrebu se je sicer vršil sestanek vseh železničarskih organizacij in nič več, ker so zopet zastopniki zve-zarjev sicer »pozdravili akcijo za pridobitev voznih ugodnosti«, vendar istočasno tudi izjavili, da v tej akciji ne morejo sodelovati, dokler ne dobe dovoljenja svoje centralne uprave. In tako se v Zagrebu čaka, mesto da bi se potrebne intervencije izvršile. Še slabše je n. pr. v Subotici, kjer so edino upokojenci in društvo kurjačev uvideli potrebo, da se izvede taka akcija in so vsaj podpisali spomenice, vse ostale organizacije pa so se desinteresirale, češ, da jih to ne zanima, le zveza je izjavila, da so oni že podvzeli vse potrebne korake. Čudimo se vodstvom teh raznih organizacij v Subotici in ostalih krajih, da niso tako daleko-
vidni, da bi uvideli, da tudi aktivno osobje čaka ista usoda, saj bo vendar vsak enkrat upokojen in tedaj bo prekasno vsako moledovanje in tožbe.
Združene železničarske organizacije so vsi e d tega sklenile, da se s skupno intervencijo na vseh merodajnih mestih v Beogradu več ne zavlačuje, marveč da se pošlje v Beograd skupno deputacijo, ki naj podpre od posameznih organizacij že vložene predstavke ter da se v to deputacijo povabi tudi zastopnike iz ostalih direkcij.
V informacijo navajamo, da imajo n. pr. v Avstriji upokojenci skoro popolnoma iste vozne ugodnosti kakor aktivno osobje, s to izjemo, da dobi aktivno osobje letno 12 prostih voženj, upokojenci pa za sebe le po dve prosti vožnji, za ženo in otroke po eno vožnjo ter seveda pravico do neomejene režijske vožnje. Le rentniki in oni, ki vživajo izredne pokojnine, imajo posebne legitimacije, na podlagi katerih morajo plačati dvojno režijsko ceno ter dobe letno 6 nakaznic po navadni režijski ceni.
Južno - železničarji danes zlasti mnogo govore o rimskem' akordu, zato navajamo, da rimski akord nikjer striktno ne predvideva, da ostanejo južno-železničarjem zagarantirane vse pravice, ki so jih vživali pod južno železnico. Pač pa predvideva odlok Ministrskega sveta od 22. VIII. 1923 v odstavku 4 pod tč. 8, da je izdati na vse osobje južnih železnic s podpisom ministra za promet proglas, v katerem je treba navesti, da ostanejo osobju vse pravice in vsi prejemki, ki jih je imelo pod družbeno upravo.
Ta sklep Ministrskega sveta do danes še ni bil razveljavljen ter je na podlagi tega sklepa minister za promet pod štev. Pov. br. 3 od 31. V.III. 1923 izdal proglas vsemu osobju južne železnice, v katerem; dobesedno veli sledeče:
»Osobje bo zadržalo vse pravice in prejemke, ki jih je vživalo pod upravo družbe južne železnice, a ker danes postane državno osobje, bo zadobilo s tem tudi vse nove pravice in vse nove prejemke ter ma-terijelne koristi, ki jih prinese novi zakon o državnem prometnem osobju.«
Južno-železniški upokojenci vsled tega upravičeno pričakujejo, da se bo respektiral sklep Ministrskega sveta in odlok ministra za promet, ki do danes še ni bil razveljavljen in prav za prav ne more biti razveljavljen, ker je bil izdan na podlagi mednarodnega dogovora ob podržavljenju južne železnice ter bi zelo čudno vplivalo, da se zagotovilo, ki je bilo dano uslužbencem privatne družbe v trenutku prevzema, po preteku par let pogazi.
Skupna deputacija pa se ne bo opirala samo na izjemno stališče, ki velja za južno-železničarje, marveč bo apelirala na vse merodajne faktorje, da zopet povrnejo upokojencem one vozne ugodnosti, ki so jih vživali že desetletja in tudi pod bivšo avstrijsko upravo, katere so vedno smatrale za del svojih prejemkov. Tisoče in tisoče je staroupoko-jencev, kronskih upokojencev in mi-loščinarjev, katerih pokojnine so tako malenkostne, da zadostujejo komaj za stanovanje ter so navezani na podpore svojih sorodnikov po deželi. V 30 in večletni službi so si gotovo zaslužili z vestnim' službovanjem vsaj ugodnost neomejene režijske vožnje. Ker povračilo teh ugodnosti ni združeno z nobenim1 finančnim1 izdatkom upokojenci trdno upajo, da bodo njih predstavke ugodno rešene in da dobe zopet režijske vožnje nazaj.
Doplačila južno-železniških delavcev
za novi pokojninski fond.
Ljubljanski pokojninski fond sedaj hitro izstavlja rešenja o sprejemu delavcev v novi fond ter jim predpisuje tudi prispevke za nazaj. To bi bilo v redu in tudi v smislu določb delavskega pravilnika, ki pravi, da se delavcem všteje v novi fond vse dosedanje članstvo proti doplačilu razlike med starimi in novimi prispevki.
Cim je izšel pravilnik, je naš Savez na merodajna mesta vložil predstavko, da se to vprašanje pravilno reši v tem pravcu, da se od južno-železničarjev do dneva podržavljenja ne zahteva nikakih doplačil, dalje da se principijelno reši vprašanje doplačil za vse železničarje brez razlike, kje so služili, z ozirom na dejstvo, da so vsaj do leta 1920 redno plačali prispevke v odgovarjajoči višini in da pravzaprav za ta čas osobje ne dolguje nikakih diferenc. Rešiti bi bilo treba le vprašanje diferenc od tega leta dalje, odnosno za južno-že-lezničarje od 1. septembra 1923 dalje.
Finančno ministrstvo je šlo preko teh predlogov ter je odločilo, da se ima članarino, vplačano v predvojnih kronah, obračunati le za isti znesek dinarjev ter na osnovi tega odloka uprava fondov predpisuje vsem delavcem brez razlike, kje so služili, visoke zneske za nazaj, ki dosegajo in presegajo po Din 10.000.—, Din 15.000.— in tudi več.
To postopanje je na vsak način nepravilno ter bo savez ukrenil vse korake, da se ta nepravilnost popravi ter obvaruje osobje pred velikimi — neupravičenimi — naknadnimi vplačili, s katerimi se že itak mizerne plače delavcev znižajo v posameznih slučajih tudi za 15%.
Prva nepravilnost uprave fonda je, da vsem delavcem, ki so že bili člani postoječih penzijskih fondov in so že pri sprejemu v prejšnje provi-zijske fonde vplačali vpisnino, še enkrat predpisuje plačilo vpisnine po Din 40.— do Din 70.—, za kar uprava fondov ni upravičena. Vsi ti delavci so že bili člani fondov in se jim glasom čl. 128 to članstvo prizna v novi fond. Oni torej niso na novo sprejeti, marveč so samo prestopili iz enega fonda v drugi fond.
Druga nepravilnost je ta, da uprava fondov tudi vsem južno-že-lezničarjem predpisuje za ves čas
nazaj diferenco, dasi bi bila upravičena to diferenco predpisati le od
1. septembra 1923 dalje, prejšnje članstvo pa bi jim morala vračunati brez vsakih doplačil. Z rimskim akordom, ki je zadobil tudi pri nas zakonsko moč, je n. pr. v tč. 9 čl. 17 dobesedno odrejeno:
»Družba južne železnice dolguje pogodbo sklepajočim državam kapital, ki odgovarja na podlagi 5% obrestne mere ugotovljenim matematičnim rezervam, ki so potrebne za izpolnitev obveznosti oskrbnin-skih fondov (penzijski institut za uradnike, za sluge in provizijski institut za delavce) napram aktivnemu osobju (in svojcem), ki prestopi v državno službo in napram staroupo-kojencem v oni izmeri, ki velja v času, ko stopi ta dogovor v veljavo.«
Tč. 11 odrejaj »Od kapitala, ki odgovarja matematičnim rezervam za obveze oskrbninskih fondov napram aktivnemu osobju in svojcem dolguje družba južne železnice vsaki državi oni del, ki je potreben za kritje zahtev aktivnega osobja, ki je bilo od dotične države dejansko prevzeto.«
Iz teh določb jasno sledi, da se je južna železnica obvezala plačati posameznim državam, torej tudi Jugoslaviji, oni znesek, ki je potreben, da se zavaruje vse zahteve od južne železnice v državno službo prevzetega osobja ter vsled tega državna prometna naprava od bivših južno-železničarjev za čas od 1. septembra 1923 kot dneva podržavljenja ni upravičena ubrati niti pare diference za novi penzijski fond.
Da se ta zadeva definitivno razčisti, je, odnosno bo še več članov bivše južne železnice vložilo na glavno upravo pokojninskega fonda predstavke, da se odloki o predpisu prispevkov za čas od 1. IX. 1923 anulirajo. Ako glavna uprava tem pred-stavkam ne bo ugodila, bo pač moral to zadevo rešavati državni svet.
Sprejem delavcev v novi penzijski fond.
Že parkrait smo pisali o tem vprašanju in zavzeli naše stališče zlasti glede naknadnih doplačil za ^štetje let. Enako smo predložili na Merodajna mesta predstavke radi
tega vštetja in preračunanja doplačil, vendar do danes uprava pokojninskega fonda še ni spremenila svojega postopanja ter še vedno preračunava eno prejšnjo krono le za en dinar. O tem vprašanju razpravljamo na dlrugem mestu, tu pa hočemo članstvu le pojasniti določbe delavskega pravilnika, ki govore o vračunanju službenih let za penzijo ter dokazati nepravilno postopanje glavne uprave pokojninskega fonda, ki tolmači razne določbe naravnost v škodo osobja.
Da bo delavstvo vedelo za svoje pravice in znalo pravočasno ukreniti potrebne korake, navajamo v sledečem glavne predpise, ki urejajo sprejem delavcev v novi penzijski fond.
Direkcija je z razpisom štev. 3 in št. 7 izdala vsem službenim1 edi-nicam nalog, da morajo takoj dostaviti oblastni upravi pokojninskega fonda prijavo za sprejem v pokojninski fondi in sicer za:
a)	vsakega stalnega delavca,
b)	vsakega pomožnega uslužbenca, delavca ali profesionista, kateremu pri prevedbi ni bila priznana stalnost, ki pa je že bil pred 1. julijem 1930 član bivšega provizijskega fonda južne odn. državne železnice.
V razpisu št. 7 od 24. I. 1931 direkcija veli sledeče:
Glede sprejemov novih članov v pokojninski fond, to je delavcev, ki so si pridobili ali ki si pridobe pogoje za sprejem v fond po 1. juliju 1930, je postopati analogno glede prijave v članstvo, kakor pri po-mož. osobju, ki je bilo prevedeno.
Iz tehi določb, kakor tudi iz določb delavskega pravilnika jasno sledi, da so morale službene edini-ce predložiti za sprejem v novi penzijski fond:
1.	vse one delavce in profesioni-ste, ki so pred 1. julijem1 1930 že bili člani obstoječih provizijskih fondov, ne oziraje se na njih starost in službena leta,
2.	vse one delavce in profesioni-ste, ki še niso bili člani fonda, pa so dne 1. julija 1930 izpolnjevali sledeče pogoje:
da je naš državljan, da je odslužil kadrovski rok odn. da je tega služenja oproščen, da je star nad 24 let in da ima najmanj tri leta neprekinjene službe pri železnici (preki-njenje vsled odsluženja kadrovskega roka se ne smatra za prekinje-nje, ako dotičnik v treh mesecih po odsluženju vojaške službe zopet nastopi službo na železnici) ter da je zdravniško sposoben. Poleg tega ob času, ko je izpolnil tri leta službe na železnici, ni smel prekoračiti 36 leto starosti. V kratkem povedano, vsak delavec, ki še ni član fonda, pa je bil preveden na novi pravilnik ter mu je bila priznana stalnost, ima pravico na sprejem v penzijski fond ter ga mora načelnik po službeni dolžnosti takoj prijaviti za sprejem.
Kaj predpisuje delavski pravilnik radi vračunanja službenih let za penzijo? Glede vračunanja službenih let za penzijo odloča delavski pravilnik v glavnem v prehodnih odredbah v čl. 128, vendar se mora upoštevati tudi določbe čl. 60 in 61 pravilnika. Čl. 128 delavskega pravilnika predpisuje, da se ima onim j delavcem), ki so že bili člani dosedanjih! penzijskih fondov, priznati v novi pokojninski fond ves čas službe, ki jim je bil priznan za članstvo v dosedanjih fondih s tem-, da vplačajo za ta čas razliko med starimi in novimi prispevki.
Za naše kraje pride nadalje v poštev še tč. 3 tega člena, ki odreja, da se bo priznalo onim uslužbencem', ki so pridobili stalnost po odredbah tega pravilnika, v članstvo pri pokojninskem fondu prejšnja službena leta, ako vplačajo odgovarjajoče prispevke za ta čas naenkrat odn. v obrokih po določbah pravilnika.
Obe točki sta popolnoma jasni ter bi vsakdo pričakoval, da bo u-prava penzijskega fonda vsem članom dosedanjih penzijskih fondov vračunala vse dosedanje članstvo pri starih penzijskih fondih, poleg tega pa jim tudi vračunala še even-tuelno nevšteta službena leta po 24
letu starosti in po pridobitvi stalnosti. Iz nekega rešenja, ki ga je uprava penzijskega fonda začetkomi tega meseca izstavila, sledi, da se delavcem za članstvo v penizijskem! fondu ne bo vštelo vse one dobe, ki je priznana za stalnost, marveč samo oni čas, kar je bil kdo član provizijskih fondov. Dotični odlok se glasi dobesedno:
»Glasom' odloka glavne uprave pokojninskega fonda v Beogradu se za novi fond ne more všteti vse dobe, priznane pomožnemu uslužbencu ob razvrstitvi za stalnost, marveč samo dobo članstva pri preje postoječih provizijskih zavodih.«
Vsakemu lajiku je jasno, da je ta odločba protizakonita, ker vendar ne more delavski pravilnik izrecno oškodovati- onih, ki so se zavedali potrebe po starostnem zavarovanju ter so že po starih predpisih pristopili v obstoječe provizijske fonde, istočasno pa da bi pravilnik protežira! one, ki sploh niso bili člani fondov ter tem omogočil dokup vseh let. Določba čl. 128, ki govori o vštetju vseh let članstva v starih provizijskih zavodih tudi za novi zavod, ima edini namen vsemu prizadetemu osobju obvarovati že do sedaj vživane pravice. Po predpisih STB je bil lahko sprejet v provizijski fond delavec že z 21 letom starosti in po enem letu službe (novi pravilnik predvideva 24 leto starosti in tri leta službe) ter je bila za to potrebna določba Čl. 128, da vsemu temu osobju zasigura vračunanje tudi onih let, kar so bili člani pred 24 letom starosti in pred tremi leti službe.
Pravilnik zasigura v čl. 61, da se zaračunajo v članstvo penzijskega fonda »samo službena leta, prebita pri državnih prometnih napravah po dovršenem 24 letu starosti«. Ta določba ne dopušča nobenega dvoma ali napačnih tolmačenj ter izrecno pove, da se za članstvo v novem penzijskem fondu lahko vračuna vsa prejšnja službena leta po dovršenem 24 letu starosti ter seveda po treh letih službe. To pa seveda pod pogojem, da delavec doplača prispevke za nazaj.
Ker se je pokojninski fond postavit na stališče, da bo vračunal le ona službena leta, ki jih je kdo že prebil v dosedanjih provizijskih zavodih, ostalih službenih let pa da ne bo vračunal, svetujemo vsem prizadetim1 delavcem, da takoj, ko dobe rešen j e o sprejemu v penzijski fond in predpis naknadnih doplačil, vlože na oblastno upravo pokojninskega fonda pri direkciji državnih železnic v Ljubljani vlogo, v kateri zaprosijo za vštet je vseh onih službenih let, ki so jih prebili na železnici po 24 letu starosti, ako so tedaj že imeli tri leta službe ter naj se pri tem opirajo na določbo čl. 128 tč. 3 ter čl. 60 in 61 pravilnika o pomožnem osobju. V kolikor bo oblastna uprava te prošnje zavrnila, bomo spravili zadevo v definitivno rešitev pri državnem svetu ter smo prepričani, da Državni svet ne bo mogel drugače tolmačiti pravilnik, kakor da onim delavcem, ki so že davno bili na železnici, prizna vsaj one u-godnosti, ki so zagarantirane novo-vstopivšim delavcem.
Novi pokojninski fond za nastav-
Ijence.
V zadnji številki smo objavili glavne določbe iz novega uradniškega zakona, ki govore o osnovanju pokojninskega fonda za izplačilo pokojnin rodbinskim članom nastav-Ijencev in za katerega morajo vsi nastavljenci plačevati poseben 5%-ni prispevek od vseh prejemkov, iz-vzemši rodbinske in draginjske doklade ter sporedne prinadležnosti. Danes objavljamo še glavne določbe iz prehodnih navodil, ki zadevajo železničarje in ki se glase:
*
§ 265. Državnim uslužbencem, ki so na dan, ko je stopil ta zakon v veljavo, bili v aktivni državni službi, ali so bili preje v aktivni službi in bodo zopet stopili v službo kasneje, ko je ta zakon že zadobil moč, se šteje kot čas vlaganja v uradniški pokojninski fond ves oni čas, ki jim je pripoznan s tem zakonom za pokoj-
Naša prava Kolinska cikorija !
nino do dne, ko je stopil zakon v veljavo, to je do 1. IV. 1931.
*
§ 272. Državni uslužbenci, ki so bili na dan 1. aprila 1931 že upokojeni po predpisih zakona o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih z dne 31. julija 1923 (novo-upokojenci), morajo vlagati od dne, ko stopi ta zakon v veljavo, prispevke v uradniški pokojninski fond. Prispevke vlagajo od onih prejemkov, ki so služili kot osnova za določitev osebne pokojnine. Kot čas vlaganja se jim šteje ves čas do dne upokojitve, ki jim je bil pripoznan z rešenjem o upokojitvi za odmero osebne pokojnine. Za čas od dne upokojitve pa do 1. aprila 1931 smejo taki upokojenci naknadno vplačati prispevke v uradniški pokojninski fond in se jim v tem slučaju tudi ta čas všteje za določitev rodbinske pokojnine.
Onim državnim uslužbencem, ki jih je zatekel ta zakon kot upokojene po predpisih starih zakonov iz pred leta 1923 (staroupokojenci,. ki niso bili prevedeni na zakon iz leta 1923) se pripoznava kot čas vlaganja v uradniški pokojninski fond oni čas do dne upokojitve, ki jim je bil pripoznan z rešenjem o odmeri penzije za osebno pokojnino. Taki upokojenci lahko postanejo, ako to žele, člani novoustanovljenega uradniškega pokojninskega fonda ter zamorejo vplačati tudi za čas po upokojitvi pa do dne uveljavljenja tega zakona naknadno prispevke. Ti upokojenci se lahko sami odločijo, za kateri čas vplačajo naknadno prispevke in se jim samo dotični čas prišteje k njihovim letom za odmero rodbinske pokojnine. (Na pr. upokojenec, ki je bil upokojen leta 1919 po 25 službenih letih, ima za odmero rodbinske pokojnine po novem zakonu 25 vračunanih let. On se lahko izjavi, da hoče postati član novega pokojninskega fonda na pr. od 1. I. 1923 dalje ter mora v tem slučaju doplačati 5% prispevek od one plače in stanarine, ki je služila za podlago za odmero njegove pokojnine. Teh 5% mora plačati nato za čas od 1. I. 1923 do 1. IV. 1931 za nazaj glasom svoje izjave, nato pa za naprej redno vsak mesec plačevati prispevek. Za odmero rodbinske pokojnine se bo potem k njegovim 25 letom prištelo še teh 8 let in 3 mesece, za katere je naknadno vplačal ter ves čas, za katerega bo redno vplačal. Op. ur.)
§ 273. Rodbinam državnih uslužbencev, ki jim je že pripadla rodbinska pokojnina pred uveljavljenjem tega zakona, ostanejo pokojnine po odredbah dosedanjih zakonov.
*
§ 275. S posebnim zakonom se izvrši likvidacija fondov, iz katerih so se plačevale rodbinske pokojnine do dne 1. septembra 1923.
§ 276. Osnova za vlaganje v uradniški pokojninski fond je pri že-
Toon Joj. Reich
sprejema mehko in škrobljeno perilo v n a j 1 e p š o izvršitev
Lekarna Trnkoczy / Ljubljana / Mestni trg štev. 4
Poštni ček. račun 10.755
^== Zdravila
na recepte vseh bolniških blagajn.
Telefon štev. 2186
Irzničarjih osnovna in položajna plača, stanarina, službena doklada.
* * *
To so v glavnem določbe novega penzijskega fonda, ki so deloma nejasne in bodo sigurno izdana naknadna tolmačenja. Še posebej pa bo to vprašanje točneje urejeno za železničarje z zakonom o državnem prometnem osobju, ki bo tudi najbrže v doglednem času uveljavljen. Dokler ne objavimo posebnih navodil, železničarjem ni treba vlagati kakih prošenj za vštetje let ali naknadno doplačilo za rodbinski pokojninski fond. Iz besedila zakona sledi, da se bo vsemu aktivnemu osobju vštelo vso službeno dobo do 1. aprila 1931 brez vsakih doplačil za novi penzij-s!d iond ter da bo aktivno osobje p ačalo prispevke le redno za naprej. (Na isti način je bilo vprašanje pen-z’jskega fonda za aktivno osobje rešeno tudi v Avstriji, kjer se je vsem do 1. januarja 1924 vštelo vsa službena leta brez vsakih doplačil za penzijo.)
Tudi vsem upokojencem se všteje za novi pokojninski fond brez doplačil ves oni čas, ki jim je bil z reše-njem o odmeri penzije pripoznan za osebno pokojnino. Razlika je tu le ta,
da morajo oni, ki so bili upokojeni po zakonu iz leta 1923, obvezno pristopiti k novemu pokojninskemu londu in plačevati prispevke za ta fond od 1. IV. 1931 dalje. Za odmero rodbinske penzije se jim bo v tem slučaju vračunal oni čas, ki je bil njim pripoznan za osebno penzijo ter čas od 1. aprila 1931 dalje, za katerega plačujejo prispevke. Na prosto pa je dano tem upokojencem, da lahko doplačajo za rodbinski pokojninski fond prispevke tudi za čas od dneva upokojitve do 1. aprila 1931. V tem slučaju se za odmero rodbinske pokojnine seveda všteje tudi ta doba.
Oni upokojenci pa, ki so bili upokojeni po starih predpisih in niso bili prevedeni na novi zakon iz leta 1923, niso primorani, da pristopijo k novoustanovljenemu pokojninskemu fondu. Če ne pristopijo, se pripo-zna družini za odmero rodbinske penzije le oni čas, ki je bil njim (uslužbencem) pripoznan za odmero osebne pokojnine. Vendar tak upokojenec tudi lahko začne plačevati prispevke v novi pokojninski fond in se lahko sam odloči, za koliko let od dne upokojitve pa do 1. aprila 1931 bo doplačal, za naprej pa mora v tem slučaju redno plačevati prispevke.
VbhjpJS Ti Pridobivaj naši „Delavski HCSS B 1 politiki“ nove naročnike.
Mesec maj naj bo posvečen razširjenju našega delavskega časopisja, zato smo današnji številki priložili agitacijske letake in naročilne dopisnice, katerih se naj posluži vsak zaveden čitatelj našega lista in pridobi »Delavski Politiki« nove odjemalce in čitatelje.
Merilo delavske zavednosti je delavski tisk. Zato moraš tudi
Ti pridobiti »Delavski Politiki« še vsaj enega novega naročnika.
Delavec, nameščenec! pomnita, da Vajine interese zastopa le delavski tisk, zato čim več naročnikov, tem večji vpliv in tem močnejši bo naš glas.
Zato na delo! V vsako delavsko stanovanje, v vsak lokal naš list — »Delavsko Politiko«.
Cestni železničarji.
Zbor delavskih zaupnikov ije predložil podjetju z ozirom na določbe službene pragmatike osnutke predlogov za ureditev delovnega časa in za službeno obleko. Da bodo vsi elani obveščeni, objavljamo danes osnutek teh predlogov, kakor ga je predložil zaupniški zbor.
Osnutek predloga za ureditev delovnega časa.
Öl. 1. Normalni delovni čas znaša 8 ur dnevno.
Čl. 2. Vsi stalni uslužbenci imajo pravico mesečno do treh prostih dni, za katere dobe polne prejemke.
Čl. 3. Vsi ostali dnevi se smatrajo ne glede na nedelje in praznike za delovne dni.
Čl. 4. V delavnicah se opravlja služba olb nedeljah in praznikih le v oni najnujnejši potrebni izmeri, ki je za vzdrža-vanje reidnega prometa neobhodno potrebna, t. j. inspekcijska služba. V delavnicah in na progi delo v soboto popoldne pred binkošti, božičem, veliko nočjo in na novo leto .počiva ter pripadajo 'kljub temu neprikrajšani prejemki.
čl. 5. Delavci na progah ob nedeljah in .praznikih ne delajo, razen čistilcev proge.
Čl. 6. V kolikor se uslužbencem vsled nujne in neizogibne službene potrebe ne bi moglo podeliti pripadajočih prostih dni, se .plača te dneve še posebej s čez-urnim delom.
Čl. 7. Turnus voznega osobja se sestavlja sporazumno z obratnimi zaupniki in se ne sme deliti na manjše enote kot na 4 ume in ne na večje kot osemurne.
Čl. 8. čazurmo delo je načeloma zabranjeno ter se sme vršiti le izjemoma ob niuljnih in za vzdrževanje .prometa neizogibnih slučajih ter ne sme nikdar presegati dve čezuri. čezumlo delo določa g. obratovodja sporazumno z obratnimi zaupniki.
Čl. 9. Pri obračunavanju čezurnega dela se eventuelno čezumo delo, ki «maša manj kot 30 minut dnevno, ne vpošteva kot čezurno delo, če pa znaša čezumo delo več kot 30 minut, se zaračuna za celo uro. Kot podlaga za obračun čezurnega dela se vzame .osnovno plačo in osebne doklade. Višina odškodnin fje predpisana s čl. 11 službene pragmatike.
Čl. 10. Na 1. .maja počiva vsako delo in ves promet. Vršiti se sme le izjemno nujno delo, toda le s poprejšnjim pristankom obratnih zaupnikov, ki pa se mora plačati še posebej s 100%. Ta dan imajo redno .plačan tudi vsi delavci. Enako se smatra kot državni praznik 1. december, na katerega se mlore vršiti le za promet neobhodno potrebna dela, ki se plačajo s čezurnim delom, delavci pa, ki ne delajo, dobe za ta dan normalno plačo.
Čl. 11. Ta pravilnik tvlori sestaven del službene pragmatike in se uvrsti v pragmatiko kot čl. 10 ter stopi v veljavo z dnem podpisa, odnosno odobrenja od strani upravnega sveta.
Osnutek predloga za službeno obleko.
Čl. 1. Uslužbenci, ki prihajajo v do-tiko z občinstvom, morajo nositi v službi službeno obleko in predpisane znake.
Čl. 2. Službena obleko preskrbi družba sporazumno z zaupniki.
Čl. 3. Uslužbenci morajo službeno obleko vzdržavati čisto in v dobrem stanju in to na svoje strioške.
Čl. 4. Ako uslužbenec kakšen del obleke na kakršenkoli način izgubi, ali če se trnu po njegovi krivdi poškoduje, mora škodo povrniti. Krivdo in višino odškodnine določi obratovodja sporazumno z zaupniki na losnovi nabavne cene in po poteku raibne dobe.
čL 5. Vsak uslužbenec dobi knjižico o obleki, v kateri obratno vodstvo zabeleži vse podatke o izdani obleki. Knjižico brani uslužbenec.
Čl. 6. Za službeno obleko so sledeče rabne dobe:
1. zimska kapa 2 leti, 2. letna kapa 2 leti, 3. zimska bluza 2 leti, 4. letna bluza 2 leti, 5. zimske hlače 2 leti, 6. letne hlače 2 leti, 7. zimski plašč 2 leti, 8. zimski telovnik 2 leti, 9. pelerina 2 leti, 10. dežni plašč 2 leti, 11. modra delovna obleka pol leta, 12. volnene rokavice 1 leto.
Čl. 7. Ko preteče polovica rabne dobe, postane obleka last uslužbenca.
Čl. 8. Pri izstopu iz službe mora uslužbenec vrniti tiste kose službene obleke, za katero na dan, ko preneha službeno razmerje, še ni pretekla polovica rabne dolbe.
Čl. 9. Ob smrti ali upokojitvi se službena obleka ne vrača.
Čl. 10. Obleka se izdaja pravilom 1. maja in 1. oktobra.
Čl. 11. Za prvo službeno obleko se računa rabna doba bližina rabnih rokiov.
Čl. 12. Uslužbencem pritiče sledeča službena obleka:	vodju delavnice, pro-
govnim mojstrom, višjim preglednikom in preglednikom: letne in zimske kape, letne in zimske bluze, letne in zimske hlače, zimski plašč, .dežni plašč in zimski telovnik. Razen tega še preglednikom pelerina, Sprevodnikom in voznikom:	letne
in zimske kape, letne in zimske bluze, letne in zimske hlače, zimski plašč in zimski telovnik. Razen tega še voznikom volnene rokavice. Uslužbencem v delavnicah:	zimske kape in modre delavne
obleke. Razen tega progovnim snažilcem in stalnim progovnim delavcem še zimski plašč in dežni plašč.
Čl. 13. Inventarna obleka je: kožuh s kožuhovinastim ovratnikom, škornji in klobučevinasti škornji.
čl. 14. V dobi od 1. oktobra do 30. aprila vsakega leta dobe progovni mojstri in vozniki kožuh s kožuhovinastim ovratnikom. Poleg tega stalni progovni delavci tudi škornje, a vozniki klobuče-vinaste škornje.
Čl. 15. Rezervni vozniki in sprevodniki idobe obleko, kakor je predvidena v čL 12 za sprevodnike in voznike.
Čl. 16. Službena obleka se sme nositi tudi izven službe.
ČL 17. Šoferju pripada ista obleka kakor vozniku.
Čl. 18. Družba nabavi sprevodnikom torbe, signalni rog z vrvico, klešče, ključ in voznikom piščalke.
Opozorilo cestnim železničarjem — članom saveza.
Nasprotniki naše strokovne organizacije so postali zadnje čase zelo agresivni ter ne izbirajo sredstev, samo da bi oblatili naš savez in zastrašili osabje, da bi izstopilo iz saveza in se vrnilo v zvezo, ki ni temu osobju preje posvečala nobene pažnje. Ko vse prošnje in 'moledovanje zvezarskih agi tatorjev ni zaleglo, so priskočili k zadnjemu sredstvu, ki naj jih reši ter so začeli širiti med cestnimi železničarji govorice, da je savez »komunistična organizacija«, da je protidržavna in so začeli prepričevati člane saveza, da je bolje za njih, če puste savez, ker se jim drugače lahko še kaj pripeti.
Preveč prozorno je to njih agitacijsko sredstvo, da bi mu nasedel sploh kak železničar. Savez svetuje tem agitatorjem, pa naj si bodo na kateremkoli položaju, da s takimi lažmi takoj prenehajo, ker si bodo drugače morali pripisati posledice samemu sebi. Vse člane pa opozarjamo, da naj tem »nasvetom in grožnjam« ne nasedajo, marveč vsakega takega agitatorja dostojno in odločno zavrnejo z besedami: naš savez je samo strokovna organizacija, ki se resno zavzema za zboljšanje položaja osobja, je legalna ter so pravila saveza potrjena od Ministrstva notranjih zadev z odlokom U, br. 52051 od 12. I. 1928. Vse delo saveza je javno ter ga politična oblast lahko vedno in povsod nadzoruje.
Istočasno pa pozivamo vsakega, da naj dotičnika, 'ki bi govoril okoli, da je savez komunističen in pravil, da naj uslužbenec iz saveza izstopi, da ne bo preganjan, takoj pozove, da to ponovi še pred eno pričo in nam to takoj javi ter bomo poskrbeli, da se bo takim prenapetežem nekoliko ohladilo prevročo kri na merodajnem mestu.
Cestni železničarji! Zavedajte se, da^ le v enotni strokovni organizaciji boste želi uspehe in zadobili boljši položaj, razcepljeni pa boste izgubljali pravico za pravico. Pozivamo vse novosprejete cestne železničarje, da se oklenejo edine, res prave strokovne organizacije, »Ujedrnjeneiga saveza železničarjev Jugoslavije« ter se v njej bore za boljšo bodočnost. Istočasno pa pozivamo vse člane, da vrše odkazano službo kar najvestneje in točno, zavedajoč se, da je dober in vesten delavec vedno v pravu zahtevati za pošteno delo tudi pošteno plačilo. Najbolj primeren odgovor na razne intrige bodi: Vsi v Ujedinjeni savez železničarjev in pod njegovim vodstvom na delo za zboljšanje položaja.
Centralna uprava U. S. Ž. J.
Blaž Korošec.
J. Stanko.
Iz centralne uprave.
Opozorilo članom. Vse člane ponovno opozarjamo, da naj v svojih zadevah hodijo na centralo v prvi vrsti le ob sredah in sobotah, ker je ta dan tajnik ves dan na razpolago za informacije. — Ako hodijo člani vsak dan na centralo, s tem zelo ovirajo redno delo ter vsled tega zaostajajo odgovori podružnicam in onim, ki se pismeno obračajo na centralo, vsled česar bi lahko bili posamezniki prizadeti. Zato, kdor ima kak opravek na centrali, naj pride ob sredah ali sobotah, odnosno ob nedeljah dopoldne.
Opozorilo blagajnikom podružnice. Te
dni so dobili blagajniki terjatvene liste za one člane, ki so v zaostanku s članarino. Prosimo vse blagajnike, da te terjatvene liste takoj dostavijo prizadetim članom ter pri obračunu za maj, odnosno najkasneje
pri obračunu za junij 1931 navedejo vse one, ki niso plačali, da jih črtamo iz staleža.
Centralna uprava USŽJ.
Vabilo na občni zbor.
Dne 21. junija 1931 ob 8. uri dopoldne se vrši v »Delavskem domu« na Novem trgu št. 2 v Ljubljani
redni občni zbor
Spl. del. gospod, zadruge r. z. z o. z. »Železničarski dom« v Ljubljani,
z naslednjim dnevnim, redom:
a)	Čitanje in odobritev zapisnika zadnjega občnega zbora;
b)	poročilo načelstva in nadzorstva; g) presoja letnega računa in bilanca
za leto 1930;
č) volitev načelstva in nadzorstva; d) slučajnosti.
V Ljubljani, 8. V. 1931.
Načelstvo.
Vabilo
na
občni zbor
»Gospodarske poslovalnice železničarskega osobja r. z. z o. z.« v Mariboru, ki se vrši v pisarni Delavskega doma na Frankopanov! cesti 1 v nedeljo, dne 31. maja t. L ob 10. uri dopoldne s sledečim dnevnim redom:
1.	Poročilo načelstva.
2.	Volitev načelstva in nadzorstva.
3.	Slučajnosti.
Občni zbor se vrši po pooblaščencih, izvoljenih v smislu § 40 zadružnih pravil, ki morajo v smislu § 44 istih pravil izvrševati svoje pravice le osebno in je zastopanje po drugih članih izključeno.
Načelstvo.
Drugi delavski prosvetni večer
priredita v sredo, dne 20. maja t. I., ob 20. uri v dvorani Delavske zbornice v Ljubljani delavsko-železničarsko glasbeno društvo »Zarja« in delavska kulturna zveza »Svoboda«.
Spored je bogat in pester. Delavska godba »Zarja« bo pod vodstvom kapelnika Dolinarja zaigrala nekaj skladb. Štefka Vukova bo zapela ruske in slovenske pesmi s spremljevanjem klavirja in violončela. — Konservatorist in učitelj glasbene šole de-lavsko-glasbenega društva »Zarje« bo zaigral na gosli Zajčevo skladbo: Koncert št. 5. Korošec Anton, kovinar in konserva-torist pa zaigra Pandertovo »Arijo« na pozavno. Dražil pa zaigra na saksofon Rudy Wiedoeft’sov »Valse Vante«. Pri klavirju sta konservatorista D. Šantljeva in Zebre, violončelo igra kons. D. Šantel. Konservatorist Drago Burger zapoje 4 pesmi, na klavir ga spremlja konserv. Marijan Lipovšek. Nato sledi predavanje s skioptičnimi slikami o Španiji. To predavanje bo tudi prvo na nov, velik skioptičen aparat, ki ga je te dni prejela Delavska zbornica za svojo dvorano.
Za drugi delavski prosvetni večer vlada že v Ljubljani med delavstvom veliko zanimanje. Vstop prost.
Opozarjamo tudi, da bodo Izvajanja programa prenašana po radio-oddajni postaji.
Vabimo vse člane saveza, da se udeleže z družinami.
Za sezono priporočam
Natural kis12°|. Vina) kis 9S|.
in kis za vlaganie
Produkta
tovarna za kis d. z o. z.
Ježica pri Ljubljani
Tiska: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Predstavnik: Josip Ošlak v Mariboru. — Odgovorni urednik: Adolf Jelen v Mariboru. Lastnik In izdajatelj: Konzorcij »Ujedinjeni Železničar«. Predstavnika: Jurij Stanko v Ljubljani in Adolf Jelen v Mariboru.