Primož Cirman
Konstrukcija mita vodje Slobodana Miloševica v srbskem tisku v obdobju 1987-1991
UVOD
Trditev, da so bili mediji v obdobju Miloševicevega vzpona na prestol srbskega "očeta" eden najpomembnejših dejavnikov njegove zgodbe o uspehu, lahko podpremo z dvema dokazoma. Prvi je, da so Miloševicevo vzpenjanje po hierarhični lestvici srbske komunistične partije spremljale hkratne kadrovske zamenjave in proces "rekonstrukcije redakcij", ki je vanje pripeljal "preverjene" ljudi. Drugi dokaz je poročilo, ki ga je maja lani pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za vojne zločine storjene na območju nekdanje Jugoslavije predstavil francoski medijski strokovnjak Renaud De la Brosse. Skoraj sto strani obsegajoč dokument, ki obravnava politično propagando in načrt za nastanek 'Vsesrbske g države' ima zgovoren podnaslov "Posledice uporabe medijev za ultranaciona-§ listične cilje". Več kot desetletje po Miloševicevem "prevzemu" vseh pomemb-f nejših medijev v Srbiji je tako tudi mednarodna skupnost priznala, da je "solista" J "jogurtne" revolucije vseskozi ubrano "spremljal" medijski orkester. I	Miloševic je sicer o pomenu tiska in medijev nasploh spregovoril že na tisti
1 prelomni osmi seji Centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije leta 1987: f "Osma seja je posebej uveljavila pomen javnosti in demokratičnosti v političnem delo-| vanju. Do zdaj so bile seje o mnogih vprašanjih in problemih zaprte, o njihovem delu
c
f in sklepih pa je bila javnost obveščena le prek sporočil za javnost. (...) Položaj na
_o
| Kosovu bi se težko razvil v kontrarevolucijo, če bi najširša javnost v Srbiji in Jugo-
J	slaviji vedela vse o tamkajšnjem položaju in bi lahko pravočasno reagirala na dogod-
f	ke ter vplivala na izbor ljudi, ki bi stanje izboljšali" (Miloševic, 1987: 175). V nekaj
D
J	mesecih pred osmo sejo in po njej si je Miloševic ravno s svojim "izborom" ljudi
I	in "pravočasnim reagiranjem" uspel prisvojiti večino srbskega tiska in ga
s	spremeniti v njega povzdigujoč propagandni aparat.
VSEBINSKE SPREMEMBE V SRBSKEM TISKU MILOŠEVICEVEGA OBDOBJA Sistematična nacionalizacija in populizacija medijskega diskurza: V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile medijske vsebine, založniške dejavnosti, gledališki repertoarji, množična kultura, športne prireditve, zbiranja na javnih mestih in parole na njih vse bolj podrejene nacionalizmu (Milivojevic, 1996: 666).
Nov način (dvosmerne) komunikacije med vodstvom in "narodom": Klasičen primer popolnega "prekrivanja" stališč "naroda" in "njegovega" vodstva je Politikina rubrika "Odjeci i Reagovanja", v kateri se naslovi prispevkov niso razlikovali od parol in zahtev na mitingih: "Pritisk naroda ne more biti nedemokratičen", "Narod je spregovoril, ker je molk kot živo blato", "Zgodil se je narod", "Kako si mali Janez predstavlja demokracijo", "Predolgo smo pili alpsko mleko iz ravnice", "Srečno pot, tovariši", "Zakaj ne verjamem v Markovicev dinar", "Srbija dela v interesu vseh", "Srbski narod določa srbske meje", "Svet ne sme pozabiti pošastnega zločina nad srbskim narodom" itd. (Mimica, Vučetic, 2002: 13).
Izključitev opozicije iz tiska: Naslovnice so bile v naslednjih letih ob načrtni gradnji "voždovega" kulta osebnosti praktično rezervirane za Miloševicevo sliko ali izjavo. Miloševic je s premetenimi političnimi potezami opozicijo potisnil na obrobje: svojo kliko, ki naj bi se uprla prejšnjemu "režimskemu" vodstvu, je uspel prikazati kot "očiščeno" v "antibirokratski revoluciji", obenem pa si je "prisvojil" še nacionalistična politična stališča in tako "ukradel" opoziciji, ki ga je v boju proti Stambolicu podprla, njeno ideološko identiteto in program. Kontinuiteto je Miloševic uspel s pomočjo medijev prikazati kot diskontinuiteto in tako postal pozicija in opozicija v eni osebi.
Prostitucija zgodovine:Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v srbskem tisku zaznamuje tudi intenzivno reinterpretiranje zgodovine. Del tiska, predvsem iz s časopisno-založniške hiše Politika, je prednjačil v "odkrivanju tabujev" in pogre- 4 vanju nacionalizma in mitomanije v Srbiji (Veljanovski, 1996: 611). Miti tako f postanejo zgodovinska dejstva, poudarjajo se nedokazane ideje znanih in nez- > nanih avtorjev ter "odkritja" s področja nacionalne zgodovine.1	|
"Usodne" in "večne" teme na agendi: iz analize prispevkov v Politikini rubriki pisem | bralcev je Aljoša Mimica dokazal, da so avtorje člankov "zelo malo zanimale ■§ teme, ki so za vsako družbo v tranziciji najbolj zanimive". O gospodarstvu je bilo s objavljenih le 21 prispevkov, pol odstotka vseh, pet člankov več pa o medna- J rodnih odnosih, znanosti, šolstvu in kulturi. Tudi v teh prispevkih pa so bila ta % področja podrejena "višjim nacionalnim interesom" - trditvam o gospo- |
E
darskem izkoriščanju srbskega naroda, zahodni zaroti in ogroženosti nacional- # nega duha (Mimica, Vučetic, 2002: 18-26).	|
__C
1 Eno najbolj aktualnih je bila razglasitev legendarnega albanskega borca proti Turkom Skenderbega za	J
Srba, s ciljem zanikanja albanske "slavne" zgodovine (Mimica, Vučetic, 2002: 79).	|
Čl
Usmerjenost navzven - ustvarjanje mita o Srbih kot žrtvah: Srbski tiskani mediji so neprestano pisali o "ogroženosti, izkoriščanju in trpljenju naroda", seveda v funkciji nujnosti njegove mobilizacije in homogenizacije, na tem valu plavajoča politična elita pa je tako v popolnosti zasedla politični prostor. Pojavile so se nove skovanke in metafore: "obramba hišnega praga", "srbofobija", "stoletno ognjišče", "goloroki narod", "svete kosti", "desrbizacija", "zibelka srbstva"... Dejstva niso bila pomembna, saj so se vedno poudarjali primeri, ki so dajali prav le eni strani, argumenti nasprotne strani pa so se na agresiven način užaloščeno zanikali (Mimica, Vučetic, 2002: 18-26, 61-63). Tisk v Srbiji se je, podobno kot v vseh drugih republikah, notranje "homogeniziral" - postal je trobilo vladajoče politične elite. Po mnenju Snježane Milivojevic je bila prva vojna v SFRJ medijska. Začenjala se je že 1986. z občasnimi "izbruhi" revijalnega tiska, razmahnila pa se je v drugi polovici 1987. Na srbski strani je glavno vlogo do začetka prave vojne igral ravno t. i. "resni" tisk, ki je v "hierarhizaciji medijev" od revijalnega prevzel domeno "provokativnosti" v definiranju stvarnosti. Do 1991. je štafetno palico predal tedaj edini obstoječi srbski televiziji, ki je ob izbruhu vojne postala absolutni gospodar srbskega simbolnega sveta. (Milivojevic, 1996: 666)
"Retorika sovraštva": Začela se je s "humoresko" Vojko i Savle v Politiki 1987, prerasla pa v pravo "terminologijo diskreditacije drugega". Največje žrtve novega "jezika" so bili Albanci, ki jih je srbski tisk začel označevati kot Siptar-je, Arnavte, Arbanase, separatiste, teroriste, divje horde, avtonomaše, ireden-

i
i
M
A

tiste, kontrarevolucionarje, razbijalce Jugoslavije ... Hrvati so postali ustasi, tudmanovci, fašisti, genocidni Hrvati, hadezeovci, falangisti, črnosrajčniki ter "žrtve kastracijskega kompleksa". Slovenci so bili janševci, premeteni Janezi, "dunajski kočijaži" in "deželaški prevaranti", Miloševicevi nasprotniki na osmi seji pa "foteljaši" in "birokrati" (Mimica, Vučetic, 2002: 12-26, 61-63, 81-83). V Srbiji so konec osemdesetih let prejšnjega stoletja po "zaslugi" tiskanih medijev živeli še "dresirani papagaji", defetisti, vohuni, plačanci, izdajalci, agenti tujih obveščevalnih služb, "ljudje, ki odpirajo vrata svetovnemu redu", "pudlji" in "hijene" (Mimica, Vučetic, 2002: 77). Začetnik nove terminologije je bila Politika, najbolj daleč pa so s "sovražno retoriko" šli pri Večernjih novostih, ko so objavili vest o štiridesetih zaklanih srbskih otrocih v Vukovarju2 in retuširano umetniško sliko ob grobu jokajočega otroka s spremljajočim besedilom o siroti, žrtvi ustaškega genocida. V resnici je slikar Uroš Predic svoje delo naslikal že veliko let prej (Mimica, Vučetic, 63, 64).
GRADNJA DEJAVNIKOV MILOŠEVICEVEGA KULTA OSEBNOSTI IN NJEMU SORODNIH
MITOV V SRBSKEM TISKU
Mitologija krize v politiki in medijih: Čeprav so gospodarstvenike, sociologe, politologe, pravnike in filozofe, ki so že dolgo bili plat zvona, beograjske oblasti še 1980. ironično poimenovale za "krizologe" in "znanilce pretiranega pesimizma" (Pirjevec, 1995: 360), je bila že sredi osemdesetih let "kriza" dejansko najpogostejša beseda tako srbskega političnega besednjaka kot medijev. Ko se je "kriza" proti koncu 1987 z "ekonomskega" dokončno prevedla v "politični jezik", se je splošni položaj v republiki najpogosteje ocenjeval kot "kriza sis- s temske učinkovitosti", posledica neenakomernega razvoja: "Nihče noče § razumeti, da so pogoji za današnjo krizo nastajali ravno v 'veselih letih'. (...) Mnogi f ne razumejo, da smo danes poleg Albanije in Portugalske najnerazvitejša država v j Evropi"3. Duga je retoriko krize najprej vpeljala v rubriki intervjujev "Sto nas | koci?" Vsi "predlogi" za rešitev krize so se končali na enem naslovu. "Podpiramo I dejanja in predloge vodstva Srbije, ki ima za cilj izhod iz krize," je predsednik SAZU % izjavil v Politiki.4	s
c
Srbski tiskani mediji so z domala neomejenim uporabljanjem jugoslovanske J
_o
politične retorike konca osemdesetih let, z neskončnim razpredanjem o "krizi" in pozivi na enotno delovanje v prehodnem obdobju po mojem mnenju bistveno | pripomogli k uveljavitvi vzorčnega primera mitologije prehoda. Ta je Miloševicu §
2	Vest je brez preverjanja prevzel Reuters in na Hrvaškem s tem dvignil veliko prahu.	|
3	Duga, št. 301.	2
4	27. maj 1988.	I
nedvomno olajšala začetno delovanje na oblasti, saj je "vožd" znal zajadrati na valovih družbenega nezadovoljstva, spodbujenega s strani medijev pod njegovim nadzorom, ki retorike "krize" tudi po Miloševicevi utrditvi na oblasti niso opustili. Njegovi "recepti" rešitve kriz, napisani v njegovih časopisih, so bili razumljivi vsakomur, z iskanjem grešnih kozlov pa je svoje podanike še laže homo-geniziral in obenem pripravljal na vojno (Milivojevic, 1996: 663).
Navezava na uveljavljeni (obstoječi) teren politične kulture, prepričanj, predsodkov, strahov, upanj ...: Miloševic se je do maja 1986 še skrival za zmernimi in liberalnimi političnimi stališči v skladu s tradicionalnim duhom beograjske partijske organizacije (Meier, 1996: 66). Prvič se je kot "volk v ovčji koži" pokazal decembra 1986 v govoru Političnemu aktivu v Kragujevcu ("Srbija mora postati republika!") - le dva meseca potem, ko je Srbska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) delno objavila zloglasni Memorandum o aktualnih družbenih vprašanjih. Dokument, podprt z dvesto podpisi intelektualcev, akademikov in kulturnikov, je v vrednostnem smislu postal ideološka osnova Miloševiceve politike,5 čeprav do junija 1989, ko so bili njegovi bistveni deli objavljeni v posebni izdaji Duge,6 nihče pravzaprav ni natančno vedel, kaj je v njem. Brez pomislekov pa je bilo mogoče v njem videti srbski nacionalni program (Meier, 1996: 66), ki je, in z njim tudi Miloševic v svojih javnih nastopih, obujal "stare demone",7 ti pa so začeli prižigati vžigalno vrvico vnetljive zmesi politične (ne)kulture, predsodkov in strahov.
"Boj za enakopravnost Srbije v Jugoslovanski federaciji": "Mala" Srbija naj bi bila tako v primerjavi z drugimi republikami v "protisrbskem jugoslovanskem režimu" (Velikonja, 1998: 290) v podrejenem položaju, zato si je Miloševic že na začetku mandata zadal za cilj "ustavne spremembe". Na pomoč mu je priskočila g tudi Politika, v kateri je bila od avgusta 1990 rubrika za napade na "reformno § politiko" premierja SFRJ Anteja Markovica, v katerem je v mesecu dni svoja f mnenja predstavilo sedem vodilnih članov SAZU, trije od teh pa so objavili j članke s podobno vsebino še v NIN-u (Milosavljevic; 1996: 321). 1	"Človek sprememb, ki mu neskončno verjamemo": Po uspešni zamenjavi "separatistič-
I nega" vojvodinskega vodstva z metodo "dogajanja naroda" oktobra 1988 je bila f za prvega moža Srbije "sloga, v kateri žive državljani Vojvodine, lahko za vzor vsem š Jugoslovanom" (Miloševic, 1989: 321). Politika je takrat že aktivno sodelovala
c
"C
C
_o
CO Oj
^ -
0
«	5 Miloševic je 17. februarja 1987 v Politiki o Memorandumu sicer izjavil, da "stališča o dogajanjih v Akademiji
f	niso sporna, da pa so komunisti v Akademiji dobili nalogo spremeniti obstoječe stanje". Kljub temu da po
1	osmi seji srbska oblast Memoranduma ni več obsojala, pa je njegova politika do 1992 in do spora s SAZU "I	sovpadala z Memorandumom, eden njegovih idejnih vodij Dobrica Cosic pa je postal prvi predsednik ^	Zvezne republike Jugoslavije,
§	6 Dele Memoranduma so Večernje novosti objavile že 24. septembra 1986, zelo težko pa je verjeti, da so
2	se do njega dokopale brez "pomoči" same SAZU (Milosavljevic, 1996: 307), i	7 Avtor izraza je nekdanji poljski disident Adam Mitchnik,
ČL 226
pri zamenjavi čelnih mož severne srbske avtonomne pokrajine z zaostrovanjem napetosti in klicanjem k demonstracijam. "Maske so padle", "Frakcionaštvo dela vojvodinskega vodstva", "Krunic, Stojnic, Matic8 se pripravljajo, da bodo uničili Jugoslavijo, da bi le obdržali svoje funkcije" in "Opogumljenje iredente" so bili julija 1988 naslovi v Politiki (Meier, 1996: 114, 115). Po padcu vojvodinskega vodstva se je po pisanju Politike "na trge in ulice Novega Sada vrnil mir".
"Dogajanje naroda" se je kmalu zatem preselilo na ulice največjega črnogorskega mesta, oktobra 1988 pa je po izsiljenem padcu črnogorskega vodstva Politika že ugotovila, da so "zdaj odstranjene ovire za sprejem ustavne reforme" (Meier, 1996: 120). Na dan velikega mitinga "bratstva in enotnosti" na Ušcu9 je, kakšno naključje, objavila posebno izdajo z naslovom "Bitka za istinu" (boj za resnico); v njej je našel svoje mesto tudi dokument z naslovom "Mnenje SAZU o spremembah Ustave SR Srbije",10 ki je zahteval "globoke spremembe" (Milosavljevic, 196: 317). Stališča SAZU je politika objavljala že tri dni pred mitingom, kot zahvalo pa je ob obisku uredništva Politike predsednik SAZU Dušan Kanazir direktorju Politike Zivoradu Minovicu predal plaketo in značko Akademije. Ob pravoslavnem božiču11 je Kanazir spet dobil prostor v Politiki: "Za vse napake (...) v naših medsebojnih odnosih so krivi posamezni deli vodstva, ozkoglede strukture in birokratske garniture na oblasti." 1989. se je SAZU v Politiki kot homogena organizacija pojavljala skoraj vsako številko v avtorskih besedilih, intervjujih, izjavah, anketah, okroglih mizah, razpravah, javnih tribunah, predstavitvah knjig ali s sodelovanjem v "odprtem telefonu Politike", najpogosteje v rubrikah "Odjeci i reagovanja", "Aktuelne teme" in "Jedno pitanje - jedan odgovor"; šele naslednji dve leti pa so se oglaševali nekateri njeni drugače misleči posamezniki (Milosavljevic, 1996: 334-337).
Psihološko dokaj učinkovita taktika mitingov z mobilizacijo množic (Pirjevec, 1995: 386) je postala najmočnejše Miloševicevo orožje, ki se ga je še kako zavedal, svoje pa so dodali tudi mediji z napihovanjem podatkov o številu udeležencev in patetičnimi opisi dogajanja na "mitingih solidarnosti". Samo 1988. naj bi na vseh mitingih z identičnimi parolami12 in istimi zahtevami, ki jih je vedno znova, poleg Politike, "prepisoval" tudi ostali "resni" in rumeni tisk, sodelovalo 3.336.000 ljudi.
Najzaslužnejši za homogenizacijo je bil kdo drug kot narodov vodja. Končno stopnjo složnosti naj bi Srbi dosegli na Gazimestanu, za to pa gredo največje za-
8	Takrat vodilni vojvodinski politiki.
9	19. november 1988.
10	Zahteve, izražene v "mnenjih", so po Milosavljevicevi le "skrajšana in konkretizirana verzija stališč iz Memoranduma".
11	7. januar 1989.
12	Največjo aklamacijo so doživeli klici "ljubljenemu vodji": "Slobo, slobodo!" (Slobo, svoboda!)
sluge njihovemu vodji. Politika je tako poročala o nekem Miodragu Jovicu iz Niša, ki je prišel na Gazimestan že ob zori, ker se je hotel prebiti v prve vrste: "Čakal bi tudi 24 ur, ker je danes velik dan za Srbijo. Po šestih stoletjih so Srbi spoznali, da lahko napredujejo le enotni, kar danes, zahvaljujoč Slobodanu Miloševicu, smo. Zdaj je najaktualnejšo posojilo za gospodarski preporod Srbije, ki mora preseči pričakovanja, tako kot jih je današnje število udeležencev tega veličastnega jubileja. Za to se lahko zahvalimo srbskemu vodstvu in še posebej Slobodanu Miloševicu, v katerega narod neskončno verjame" (Nenadovic, 1996: 606). Mila Jankovic piše 5. septembra 1988 v rubriki "Odjeci i reagovanja", da "tovariš Slobodan Milo-ševičgovori, česar drugi ne upajo, ker se bojijo izgubiti svoje stolčke in privilegije. Razume trpljenje in nemoč Srbov, Črnogorcev in poštenih Albancev in ve, da se morata prenehati, ne glede na to, komu je to všeč ali ne. Izrazil je narodovo dušo in mnenje, ob svojem narodu stoji in deli njegovo usodo. Velik je zato, ker je pridobil zaupanje naroda" (Mimica, Vučetic, 2002: 86).
Miloševica, tedaj že predsednika Srbije in Socialistične stranke Srbije (SPS), sta Aleksander Tijanic v Nedeljni Dalmaciji in Duga razglasila za osebo leta 1987, s pojasnilom, da "so bile v skladu z njegovim načrtom izvršene zamenjave (■■■), apatijo srbskega naroda pa je zamenjala zmaga". Se več, Duga je kasneje ostro napadla medije v drugih republikah, ki so takšno razglasitev označili kot škandal (Milivojevic, 1996: 678): "Srbom se hoče vsiliti kompleks krivice. (■..) Miloševič je predstavil edini pravi program na tržišču političnih idej. (■..) Ta narod je spregledal".13 V isti številki Duge so bila še prevedena afirmativna besedila o Miloševicu iz svetovnega tiska, že v naslednji, 389. številki, pa je bila analiza vloge Miloševica kot "človeka sprememb" (Milivojevic, 1996: 678).
Duga je v obrambi "voždovega" kulta polemizirala tudi z vsemi drugače mislečimi mediji v Sloveniji in na Hrvaškem. "Ce je s čim v tej državi treba generalno počistiti, potem je to z neracionalnim strahom pred Slobodanom Miloševicem in pred tem, da postane novi vodja," je v Dugi14 izjavil režiser Emir Kusturica. Publicist Milorad Vučelic je v 394. številki revije zapisal, da "je novo gibanje v Srbiji globoko demokratično, antiboljševiško in antikonzervativno; to je gibanje naroda, ki mu je dogorelo do nohtov". Celo komentatorji Parti-zanovega vesnika in Zvezdine revije, časopisov nogometnih klubov Partizana in Crvene Zvezde, so med 1990 in 1991 šovinizma obtoževali domala vse jugoslovanske politike, od Rupla, Tudmana do Draškovica, razen Miloševica. V njihovih zapisih nikoli ni bilo kritiziranja vladajoče stranke in primerjave med atmosferama na športnih stadionih in političnih mitingih. Prav tako nikoli ni
,s Duga, št. 388. ,4 Št. 391.
bila zapažena podobnost sloganov, pesmi in transparentov na stadionih in mitingih, v obeh pa je bil glavni junak Slobodan Miloševic. Nasprotniki "volje naroda" so bili pod velikim političnim in medijskim pritiskom. Ko partijska oblast v vojvodinskem Titovem Vrbasu ni dovolila izvedbe mitinga, je Politika že naslednji dan15 objavilo pismo Doma vojnih invalidov iz Sokobanje, v katerem ti "podpirajo odhod na miting v Titov Vrbas". Odločitev lokalnega partijskega organa v Vukovarju, da zavrne zahteve prebivalcev štirih srbskih vasi v okolici Vukovarja za organizacijo mitinga v mestu, je Politika16 pospremila z zaskrbljenostjo, da "mitinga za 'enotno' Jugoslavijo ne bo". Ko Split ni poslal svojih predstavnikov na miting v Kragujevac, se je Politika spraševala, če je bila to "napaka",17 po prepovedi mitinga v Ljubljani pa je srbska vlada s Slovenijo, tudi na zahtevo Politike,18 prekinila gospodarske stike. "Srbija prekinja odnose s slovenskim režimom," se je glasil naslov v Politiki, pod njim pa je pisalo: "Narodi Srbije ne sprejemajo več nadaljnjih poniževanj, zato ne bodo več Slovenije prosili, naj ne zapušča Jugoslavije in ne goji protijugoslovanske, protisrbske in nehumane politike." V prvih dneh decembra 1989 je bila Slovenija vsakodnevno tarča napadov srbskega časopisja, njihova pozornost pa se je že v naslednjih mesecih preselila na položaj "ogroženih" Srbov na Hrvaškem. Kasnejša analiza objavljenih člankov v Politikini rubriki "Odjeci i reago-vanja" je pokazala, da sta bili Slovenija in Hrvaška, predvsem zaradi zavračanj organizacije mitingov, daleč najbolj izpostavljeni tarči jeze in sovraštva piscev, saj s 13 odstotki vseh člankov zasedata prvo mesto med obravnavanimi temami (Mimica, Vučetic, 2002: 26, 27).
Prezrta "dogajanja naroda": Tiskani mediji poročil z mitingov niso prikrojevali le pri številkah udeležencev - nikoli niso denimo bili objavljeni vzkliki "Hočemo orožjeI", parola "Hočemo Ruse" z mitinga v Nikšicu pa je bila "zabeležena" kot "Hočemo gusle" (Popov, 1996: 357). Druga značilnost pisanja srbskih tiskanih medijev do prvih splošnih demonstracij proti Miloševicu marca 1991 je ob poudarjanju "enotnosti" in "sloge" vseh Srbov tudi izključevanje vsakršnih drugačnih pogledov iz prevladujočega diskurza "dogajanja naroda" in hvaljenja njegovega vodje.
Tudi po neuspelih študentskih demonstracijah in protestih 1991 in 1992 se medijsko podprti režim ni pretirano zamajal. Časopisna javnost je bila zelo slabo obveščena o protivojnih in protirežimskih protestih in akcijah. Redno in celovito je te dogodke izmed časopisov pokrivala le Republika, delno pa še
26. avgust 1988.
18. februar 1990. 6. november 1988. 1. december 1989.
Borba in Vreme ter izmed elektronskih medijev NZV, Studio B in Radio B-92. Ko so mnogi Beograjčani konec maja 1992 kot znak protesta ob bombardiranju Sarajeva po ulicah mesta nosili 1300 m dolg transparent, Politika19 ni zmogla oceniti,20 koliko je bilo udeležencev, "ker se je kolona neprekinjeno premikala". Večernje novosti in tiskovna agencija Tanjug sta omenjala "nekaj tisoč" ljudi, čeprav so Radio 202, Studio B in Borba poročali o več deset tisoč protestnikih (Šušak, 1996: 546, 547).21
Nekajkrat se je Politika postavila v "bran" državljanov, ki naj bi jih taksne demonstracije motile. "Včerajšnje prve povojne liturgije so potekale mirno in dostojanstveno, le dokler med vernike, ki so se vračali proti cerkvi, ni prišel kamion, podoben vojaškemu, z močnim ozvočenjem in pritrjenim zvonom, na njem pa so aktivisti Centra za protivojno akcijo (CAA) pozivali vernike in vse državljane, naj se jim v protestu pridružijo. Del vernikov je pozdravil to pro-tivojno potezo, del pa je takšno obliko protesta ocenil kot neprimerno za cerkvene obrede," je v drobnem besedilu "Mirotvorci med verniki" pisala Politika in obenem v isti številki veliko več prostora namenila "mašnemu obredu v tisti cerkvi, ki je prvič v zgodovini cerkve po petdesetletni ločenosti cerkve in države potekal na prostem". V članku "Poslednje zvono za mir" novinar Politike očitno ni doumel namena in cilja protesta, ki mu je prisostvoval: "Okoli tri tisoč Beograjčanov se je včeraj zbralo z zvonovi, zvončki, budilkami, šopi ključev in lonci pred Zvezno skupščino in tako sporočilo državljanom Srbije, da je začel zvoniti zadnji zvonec za bujenje." 16. julija 1992 je še eni protivojni manifestaciji CAA Politika namenila deset vrstic. Po mnenju Dubravke Stojanovic (1996: 503) je ravno Politika "prebogata s primeri, ki kažejo na silovitost, s katero je srbska vladajoča partija obračunala z vsakršno alternativno obliko organiziranja, od mirovnih do feminističnih gibanj."
Mit o ogroženosti Srbov v drugih republikah in pokrajinah: V okviru sistematično propagirane ogroženosti Srbov v sosednjih republikah, ki so kmalu postale tudi mednarodno priznane, samostojne in suverene države, je v srbskem tisku denimo Republika Srbska Krajina postala legitimna tvorba "napadenega" srbskega naroda na Hrvaškem (Mimica, Vučetic, 2002: 38). Srbi na Hrvaškem naj bi bili po Memorandumu izpostavljeni "tihi asimilaciji v najnevarnejšem položaju po drugi svetovni vojni" (Pirjevec, 1995: 382).
Po doseženih ciljih antibirokratske revolucije vzhodno od Drine so srbski tiskani mediji svojo gonjo usmerili proti Hrvaški. Politika22 je že kmalu po prvih
1S
1. junij 1992
Ob vsakem mitingu so bii navedeni podatki o udeležbi.
Associated Press je tedaj poročal o petdeset tisoč udeležencih protesta.
28. april 1990.
20

22
demokratičnih volitvah v republiki ocenila, da "Hrvaška ie drsi iz enega enopartijskega sistema v drugega". Nekaj mesecev kasneje je v Politiki23 SAZU že izrazila "svojo zaskrbljenost zaradi ustaških napadov na srbski narod. Predvsem zato, ker bi morala današnja Ustava SFRJ Srbom na Hrvaškem zagotavljati mirno iivljenje in kulturno avtonomijo".
S kosovizacijo Hrvaške v srbskem tisku je prva začela Duga, ki je "razkrivala grozodejstva" nad hrvaškimi Srbi v posebni rubriki, ki so jo poimenovali kar "Genocid" (Markovic, 1996: 655), njen glavni urednik Ilija Rapaic pa je že sam pojav Tudmana na hrvaški politični sceni ocenil kot "dokaz vsega, o čemer je naš časopis kontinuirano pisal in zaradi česar so ga zagrebški ideologi obtoievali nacionalizma in tendecioznosti. Pisali pa smo le o nujnosti odkritja mračnih pobud, ki so privedle do NDH-jevskega genocida nad Srbi, Judi in Cigani.".24 Ilustrovana politika je ves čas ponavljala, da so ustaši "predniki današnjih HDZ-jevcev".25 TV Novosti26 so ob postavitvi prvih barikad v Kninu objavile reportažo o "pogumnih srbskih borcih", kjer je eden izmed njih izjavil: "Prišel je čas, da s svojimi petin-osemdesetimi leti, tako kot 1941., stojim na straii. Takrat so nam odvzeli oroije, potem pa poklali. Zdaj nam hočejo odvzeti cirilico in izseliti." Zanimivo, da se je borba za srbske pravice na Hrvaškem simbolizirala skozi uporabo cirilice, ki jo po Glennyjevih (1992: 25-72) pričevanjih mnogi, celo osebni tajnik predsednika Krajine Milana Babica ne, sploh niso znali uporabljati. Pomenljivo je tudi, da so Srbi na Hrvaškem črpali informacije o dogajanju v njihovi okolici iz medijev, ki so izhajali v Beogradu (Malešič, 2000: 27).
Med julijem in septembrom 1991, ko so na Hrvaškem že divjali spopadi, je Politika na naslovnici, kjer naj bi po vseh uredniških kriterijih moral biti dogodek dneva, objavila deset (!) neobičajno obširnih intervjujev z akademiki s SAZU. V obdobju pred izbruhom vojne so mediji ustvarili "vzorec izključujoče § interpretacije", po katerem so popolnoma polarizirali različne vrednote, stališča, f ideje in njihove protagoniste. Izginil je prostor za komunikacijo - nastala je psi- J hološka medijska blokada. Mediji so objavljali le informacije, ki so krepile | javnomnenjske konstrukte (Malešič, 2000: 26). Politika je že marca 1991, več 1 kot leto dni pred začetkom vojne v Bosni in Hercegovini, poročala "o ovacijah", % s katerimi so navzoči ob ustanovitvi Združenja Srbov v BiH pozdravili predloge |
c
Amfilohija Radovica in Radovana Karadžica o "ustanovitvi zdruienih srbskih J
_o
driav (Milosavljevic, 1996: 326). Predsednik Srbskega sabora je v Politiki avgusta 1991 izjavil, da je "Izetbegovicev projekt suverene in nedeljive BiH neizvedljiv", J
23	10. oktober 1990.	j
24	Št. 418.	|
25	30. julij 1991.	J
26	24. avgust 1990.	|
Čl
najuglednejši srbski časopis pa je brez komentarja 9. januarja 1992, tri mesece pred začetkom vojne, objavil Karadžicevo izjavo, da "enotna BiH ne obstaja več".
Južna srbska avtonomna pokrajina je bila že od samega začetka v Srbiji in njenih tiskanih medijih okrepljeno simbolizirana in izkoriščana za konstrukcijo podobe Miloševica in s tem tudi lastne stvarnosti (Blagojevic, 1996: 261). "Kosovsko vprašanje" je bilo v "antibirokratski revoluciji" najpomembnejše.
Medijski pogromi nad Albanci: Prvi je z "razkrivanjem tragične usode" Kosova že kmalu po Titovi smrti začel cerkveni tisk. Dolgi članki o Kosovu, v obsegu celo do šest celostranskih stolpcev, so v cerkvenih medijih, predvsem v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, prej pravilo kot izjema (Radic, 1996: 277-279), v njih pa je s pljuvanjem po Albancih prednjačil Atanasij Jevtic. Zgovoren primer je članek "S Kosova in ob Kosovu": "Danes eden, jutri sedem, pojutrišnjem vsi do zadnjega - to je sporočilo albanskih iredentistov Srbom na Kosovu, javno objavljeno šele sedaj, odkriva pa njihov resnični in končni cilj: iztrebiti srbski narod na območju Kosova in Metohije".27 Leto kasneje je Jevtic objavil felj-ton "Od Kosova do Jadovna", kjer primerja trpljenje srbskega naroda v različnih predelih Jugoslavije, obenem pa podrobno opisuje posilstva, umore in taborišča na Hrvaškem med drugo vojno. 1984. v Pravoslavlju, uradnem glasilu Srbske pravoslavne cerkve, izide feljton "Zločini in nasilje v Stari Srbiji", od oktobra 1988 do konca 1989 pa Jevticeva "Kosovska kronika trpljenja Srbov ..." (Radic, 1996: 273-279). Kosovo tako postane neizbežna tema v cerkvenih medijih, ki obenem že zahtevajo ukrepe. Dr. Žarko Gavrilovic v Pravoslavlju zahteva, da "Cerkev opusti pasivnost in naj bo navzoča v narodu". Glas crkve v uredniškem komentarju zahteva "aktivizacijo cerkve". Vsi so zahtevali "ukrepe", s Miloševic pa je njihov "glas trpečih" slišal, zato so "pritisk nad Srbi" kmalu zaz-§ nali tudi drugi srbski časopisi in revije.
I	Položaj na Kosovu in njegovo zgodovino opisujejo kot "dramo", "tragedijo",
j "zveličano antično tragedijo"... Za Srbijo je Kosovo "rak rana", "golgota", "gordij-! ski vozel", "eksodus", "duhovni prag", "center" (državnosti, duhovnosti), "duša in 1 srce", "epopeja srbske duše". Za Albance se uporabljajo pridevniki "animalno" in f "bestialno", "monstruozno" in "pošastno". Albanci so "separatisti", "teroristi", "naš cionalseparatisti", "fanatizirani demonstranti", "pošteni Albanci", "prebežniki z nef poštenimi nameni", "kosovske dahije", "militantni sigurimovci" itd. Zgovoren pri-
_o
mer sovražnega govora je poročanje Politike o incidentu v vojašnici v Para-| činu, ko je vojak Aziz Kelmendi, Albanec s Kosova, med spanjem ustrelil štiri f in ranil pet vojakov. Pod naslovom "Dosedaj neprimerljiv umor vojakov je
D
| šokiral vso Jugoslavijo" je avtor zapisal, da "je tragedija na Kosovu izzvala začu-
| 27 Pravoslavlje, 15. junij 1982.
denje velike večine poštenih ljudi, ki so zmedeni in se sprašujejo: 'Kam smo prišli?'... Takoj po pogrebu morilca Kelmendija, so v Mestni skupnosti Dušanovo, ki šteje 7000 prebivalcev, od tega le 208 Srbov, razglasili odločitev o bojkotu družine Kelmendi (...). Ta je ostala osamljena, vrat njihove hiše pa že nekaj dni nihče od meščanov ne odpira."28 Nenadovic močno dvomi o razglasitvi neke vrste bojkota, za katerega naj bi se odločili ugledni meščani v mestu z veliko albansko večino in ocenjuje, da je hotel novinar podpihovati protialbansko razpoloženje s pomočjo nesrečne vojakove družine (Nenadovic, 1996: 601, 602).
O "prvem organiziranem protestu Srbov in Črnogorcev s Kosova proti albanskemu nacionalizmu in separatizmu" so 15. januarja 1986 pisale Književne no-vine, ki so med prvimi začele odkrito podpirati Miloševica in njegovo "politiko" do Kosova z organizacijo pisateljskih večerov "O Kosovu - za Kosovo" v prvi polovici 1987. Novinarji so začeli obiskovati Albance na pogrebnih obredih, ki so jih "prepoznali" kot "žarišča primarnega izražanja nacionalizma". Najbolj znani naslovi v Politiki so bili: "Ugledni ljudje na pokopu iredentista", "Albanka za svojo poroko stkala albansko zastavo", "Bivši ambasador na pogrebu nacionalista", ...(Mimica, Vučetic, 2002: 81). "Voždova" (in s tem premosorazmerno tudi časopisna) retorika do Kosova se je v začetku 1988. še stopnjevala. "Albanski nacionalizem in separatizem" sta se razvila v "šovinistični teror" in "kontrarevolucijo prištinskega vodstva", ki sta Srbe pregnala v "zadnji eksodus na evropskih tleh" (Milosevic, 1989: 123-125; glej tudi Pirjevec, 1995: 392). Pogrebe so zamenjali "poskusi posilstev" (Mimica, Vučetic, 2002: 81) in "na novo odkrite resnice". Ilustrovana politika se je osredotočila na "spremljanje" tragične usode posameznih Srbov na Kosovu, TV novosti so v vsaki številki Kosovu posvetile najmanj en prispevek, Duga pa je poročala o "divjanju albanskih nacionalistov zoper vse srbsko" (Markovic v Popov, 1996: 645). Največ se je s Kosovom ukvarjal šef dopisništva RTV Beograd Milisav Milic, ki je v Dugi na veliko pisal o družinskih in prijateljskih povezavah albanskih prestopnikov in tako blatil povsem nedolžne prebivalce pokrajine. Novinarska poročila se nekaj mesecev kasneje do skrajnosti radikalizirajo; Jovan Antonijevic piše v Ilustrovani politiki, da je "terorizem danes kosovska stvarnost ... Ponoči militantne skupine dva-jsetletnikov ustavljajo redke avtomobile, se znašajo nad vozniki in jih pretepajo", Predrag Zivančevic pa v TV Novostih, da se mora "srbsko in črnogorsko prebivalstvo dan in noč braniti pred napadi velikoalbanskih band". Preštevanje mrtvih postane nacionalni hobi (Markovic, 2002: 647, 653, 654), Kosovo pa "dokaz", da je srbsko ogroženost mogoče odpraviti le s silo. Vodja je zato moral "pod pritiskom javnosti" hitro reagirati. "Ko so nam čreva raztresli po Kosovu in Metohiji ter se
Politika, 8. september 1987.
28
posmehovali nad tem vseljudskim trpljenjem (■..), je bilo Srbom vsega zadosti. Tako, kot je rekel Slobodan Milosevič: 'Ponižali so ponosen narod'. Hvala Miloseviču, ker je to med prvimi sprevidel," je zapisala Duga.29 V noči 24. aprila 198730 se je Miloševic na mitingu odbora v Prištini razglasil za zaščitnika rojakov v tej pokrajini. Proti milici, sestavljeni pretežno iz pripadnikov albanske narodnosti, ki je skušala s silo razgnati srbske protestnike, je uperil stavek, s katerim je požel odobravanje vse Srbije: "Nihče ne bo pretepal tega ljudstva." (Pirjevec, 1995: 386, 387). Kdor je Vodji skušal stopiti na pot, je bil takoj medijsko obsojen. Politika31 je poročala, da se je "pokrajinsko vodstvo Kosova ugotovilo, da se je Vllasi o Miloseviču izražal preveč bojevito". Politika32 je protest več kot dvesto albanskih intelektualcev, med njimi mnogih odpuščenih prištinskih univerzitetnih profesorjev, ki so protestirali proti dejanski suspenziji ustave iz 1974, označila za "pamflet". Obenem je trdila, da je "Srbija zdaj dobila podporo za spremembe v vsej Jugoslaviji".
Politika je že avgusta 1988 poročala o "spontanem zbiranju več sto prebivalcev Prištine in okolice na svečanosti ob 599. obletnici bitke na Kosovu". Miloševic je trdil, da "prebivalcem Kosova ni potrebna miloščina, ampak enakopravnost pred Ustavo in zakoni" (Miloševic, 1989: 152, 153), s tem pa je upravičil 28. marca 1989 sprejete ustavne spremembe, ki so odpravile avtonomijo pokrajine. Veličastna proslava tri mesece kasneje naj bi bila "druga33 in dokončna vrnitev na Kosovo" (Meier, 1996: 142), na katerem po takratnih trditvah NIN-a Srbija "še danes bije bitko za Evropo".
"Druga vrnitev na Kosovo" v tiskanih medijih: Že dan pred velikim dogodkom, proslavo šeststote obletnice bitke na Kosovem Polju, so bili naslovi v Politiki večji od tistih, s katerimi so največji svetovni časopisi obveščali javnost, da se je g začela druga svetovna vojna (Nenadovic, 1996: 603). Govorilo se je o dveh § milijonih Srbov, čeprav je Reuters poročal o tristotisoč udeležencih proslave. I Posebna številka Politike posvečena dogodku je po Nenadovicevem mnenju J spominjala na bojevniški politični letak, ki kliče k nacionalnemu in vsesrbske-! mu preporodu s složno vrnitvijo v preteklost. Eden izmed novinarjev je prosla-I vo doživel kot izpolnitev svojih "otroških mitskih sanj o kosovskih junakih". f (Polovina, 1991: 75) Nadnaslov, naslov in podnaslov govorijo sami zase: "Šest | stoletij bitk za Kosovo", "Čas je za Kosovo" in na koncu še politično sporočilo za
c
f drugače misleče kot zadnje opozorilo: "Srbski narod je slavil in slavi svoje junake,
_o
prepoznava pa izdajalce". Naslovi člankov posvečenih kosovskim manifestaci-
Št. 403.
Simbolično na predvečer staroalbanskega novega leta. 20. november 1988. ,8. april ,989.
Prva naj bi bilo zavzetje Kosova in pregon albanskega in turškega prebivalstva po zmagi v prvi balkanski vojni 1912.
jam na ostalih straneh izražajo ideološko popačenje nacionalne legende za potrebe agresivne nacionalne strategije in dokazovanje "dogajanja ljudstva": "Šest stoletij je Kosovo čakalo, da se vrnejo njegovi sinovi in rečejo: naše je in vedno bo", "Milijoni ljudi so sanjali o taksni svečanosti", "Kosovo so sanje, ki jih sanjajo generacije" (Nenadovic, 1996: 603-605).34 Zanimivo je, da so srbski poročevalci v besedilih iz 1989 o Kosovu devetkrat več od besede "bitka" uporabljali "boj" (Polovina, 1991: 75).
Poročilo z Gazimestana je Politikin novinar začel z odstavkom: "Danes je 28. junij 1989, eden tistih dni, ko naše misli letijo v preteklost staro šest stoletij in se spustijo na Kosovo polje, med roiljanje mečev, v spopad srbske in turške vojske, 28. junija 1389. Bitka na Kosovu. Srbska vojska na braniku civilizacije brani srbsko slavo in evropski krii. Srbije nismo obranili, Evropo smo." Zanimivo je, da nihče izmed Politikinih urednikov ni grafično poudaril Miloševiceve preroške napovedi "o oboroienih bitkah, ki niso izključene". Velik poudarek v poročanju z Gazimestana je Politika v skladu z novo "uredniško" politiko dala "glasu ljudstva", izjavam obiskovalcev proslave, ki se za nepojemljive užitke ob zdravljenju travme niso pozabili zahvaliti vodji. Miloševic je "prišel, da bi ukinil ta banalni čas tavorjenja in trpljenja, neenotnosti in brezverja in tudi zato, da nakaie začetek novih časov svobode, blagostanja in sreče". (Colovic, 194: 25-26)
Neodvisna komisija je v poročilu "Kosovski vozel: razvezati ali presekati?" leto dni po Gazimestanu (Blagojevic, 1996: 264) ugotovila, da so za rubriko Odjeci i reagovanja, ki je v treh letih Kosovu "posvetila" deset odstotkov svojih prispevkov, značilni odsotnost nasproti soočenih mnenj in dialoga, odsotnost dejstev o preganjanju albanskega prebivalstva, odsotnost albanskih avtorjev, večkratno pojavljanje istih avtorjev, elitizem v njihovem izboru, minimalno število popravkov in zanikanj brez posredovanja redakcije, veliko število stereotipov v besedilih, prevlada ilustracij nad fotografijami, pomanjkanje splošne kulture in zgodovinskih znanj o besedilih, vpeljevanje nove avtoritarnosti in zavračanje opozicije.
Voditeljev afirmativni odnos do preteklosti: Vez sedanjosti s preteklostjo je vidna predvsem iz njegovih govorov na začetku svojega vladanja: "Oboroiena borba, kot je bila naša med 1941 in 1945 (...), je le prvi del revolucije. Drugi, ki traja dlje, se zdi le na prvi pogled laiji; treba bo mnogo vedenja, sposobnosti in vztrajnosti, da bomo lahko ustvarili ekonomsko, politično in kulturno razvito, svobodno in pravično druibo." (Miloševic, 1989: 99). "Že več kot pol stoletja ti streli35 odmevajo v nas, ki neprekinjeno občudujemo junaštvo njegovega srca." Sodeč po govoru s proslave
Nenadovic dodaja, da če je Kosovo kot zgodovinsko znamenje srbski nacionalni sen, potem je nacionalni ideal poraz.
... ki so končali življenje narodnih herojev Miše Pantica in Žikice Jovanovica; Miloševic je govoril na odkritju njunega spomenika.
34
obletnice kosovske bitke na Gazimestanu naj bi se tako Srbi po "seststo letih znova vrnili na Kosovo".
Čeprav je v intervjuju za revijo NIN junija 1988 priznal, da na "zgodovinska vprašanja ne more dajati kompetentnih odgovorov, ker ni niti zgodovinar niti znanstvenik", je skoraj preroška izjava iz intervjuja za Večernje novosti pol leta kasneje: "Srbi niso nikoli nikogar osvajali ali tlačili, so pa dolgo imeli nagnjenje k prenašanju krivic. Na srečo jih to nagnjenje zdaj zapušča. Srbski narod si ne bo več dopustil, da bo zaseden in tlačen, zato se nekaterim zdi, da je agresiven, primitiven in nevaren." Večkrat je poudaril navezavo na Titovo pot in mit o junaški srbski zgodovini: "Vsi 'teoretiki', ki Srbe identificirajo z balkanizmom in primi-tivizmom, imajo kompleks zaradi naroda, ki je velik in pogumen, ima junaško zgodovino in nedvomljivo zgodovinsko perspektivo. Ravno ta kompleks pa dejansko izraža primitivizem in podrejenost, saj ni zasnovan na izkustvu."36
Strokovnjak, domoljub, lepotec in "covek od akcije": Nasploh se je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja Miloševic prikazoval, v skladu s podobo sodobnega voditelja, navezanega na znanost, kot eden od mlajših, deloma gospodarsko mislečih,37 deloma političnih menedžerjev, ki so bili po mnenju mnogih zahodnih diplomatov v Beogradu pravi ljudje, ki bi bili lahko modernizirali Jugoslavijo (Meier, 1996: 63). Dotedanji predsednik partije, sorazmerno zmerni Ivan Stambolic, ki je moral po načelu rotacije maja 1986 na partijskem kongresu srbskih komunistov odstopiti s položaja, je Miloševica priporočil srbskemu centralnemu komiteju z besedami, da potrebujejo ljudi, "ki znajo organizirati in izvajati akcije, ne pa imeti dolgih govorov".38 "Vaše (...) govore odlikuje kratka, jasna, lapidarna beseda," mu v 1989 v intervjuju laska glavni in odgovorni g urednik Večernjih novosti Radislav Rado Brajovic (Miloševic, 1989: 312). Avtor § gospodarskega dela Memoranduma Kosta Mihailovic je zanj nekoč dejal, dan f "ima razvit kritični način mišljenja, ne uporablja pa odvečnih fraz, floskul ali tujk". j "S svojimi govori je v mnogih ljudeh prebudil teljo po borbi in uspavano domoljubje," ! je bila nad "voždom" navdušena Desanka Maksimovic. "On s svojo dušo teli, da | našega naroda ne bodo peljali tejnega čez vodo".39
f	V zgoraj omenjenem intervjuju je Miloševic razložil, da "kdor ni pošten v
š osebnem tivljenju in poklicu, tudi v politiki ne more biti in obratno: Le stabilne ose-
c
f bnosti so lahko tudi v politiki poštene, kot so bile prej. Osebno verjamem, da priha-
_o
| jamo v čase, ko lahko v politiki uspejo le takšni ljudje." Na poti v lepšo prihodnost
0
1
Isti intervju.
Po diplomi beograjske pravne fakultete je bil gospodarski svetovalec beograjskega župana, nato direktor podjetja Tehnogas in do 1983 še predsednik Beograjske banke. Politika, 27. februar 1986.
Mihailovic in Maksimovičeva sta svoja "opažanja" opisala na hrbtni strani platnic Miloševičeve knjige.
je nujna odločnost, ki jo drugi politiki, se stare okorele komunistične retorične šole, takrat niso znali pokazati. Se več, "najprej so peli žalostinke, sčasoma pa zapadli v defetizem, ki ga v svojem političnem delovanju ne zmorejo preseči". Sam se je "s tem defetizmom spoprijel že na začetku svojega dela v vodstvu srbskih komunistov" (Miloševic, 1989: 226).
"Sloba" je človek, ki "dela tudi po dvajset ur dnevno tudi ob sobotah in nedeljah" (Velikonja, 1998: 296). Svoje delo v banki je imel rad in ga še nekaj let po prihodu na oblast zaradi njegove "resnosti, odgovornosti, učinkovitosti in korektnosti v komuniciranju" pogreša (Miloševic, 1989: 239). Tuje diplomate je navduševal z brezhibno angleščino, razumevanjem, kajenjem dragih cigar in njihovem kombiniranju z izbranim viskijem.40 Po tej mitski logiki je močan, lep, odločen, človek novega, združitelj, zaščitnik in odrešenik, brat, oče in mati ... Po Pirjevcu (1995: 272) je njegov krog poudarjal tudi "lepoto" novega vodje iz "mladega vala", ki je zamenjal generacijo pred drugo svetovno vojno rojenih politikov. Na vrhuncu politične moči, 1989. leta, je bil v Srbiji izbran za "moškega leta". O njegovem zunanjem zgledu govorijo celo verzi: "(...) Pred tvojom če ljepotom prolječe / da sakrije Sunce i cviječe" (Colovic, 1994a: 23).
Srbski tisk je v tem obdobju tekmoval v objavljanju voditelju najbolj slavospevnih izjav. "Ne morem obsojati človeka, ki je nedavno prišel v politiko in zahvaljujoč čustvenemu nastopu na Kosovu pridobil simpatije ljudskih množic. (...) Tedaj sem prvič v življenju videl jugoslovanskega politika, ki je prebledi in mu drhti glas; torej se ta človek resnično čustveno prazni med svojim delom in si tako zasluži svojo plačo," je izjavil režiser Emir Kusturica v Dugi.41 V isti reviji42 se Biljana Plavšic spominja: "Srbi tukaj smo ga takoj spontano vzljubili, kasneje pa smo se vanj zaljubili. (...) Ne morem vam opisati, kako smo ga ljubili. Bali smo se, da bi se mu zgodilo kaj groznega. Ko smo se pogovarjali med sabo, smo si rekli: 'Molimo k Bogu, da se mu nič ne zgodi!' Za njegovo zdravje in Boga, da ga zaščiti, smo prižigali sveče."
"Voždu" so pripisovali tudi preroške sposobnosti, saj naj bi bil miselno daleč pred vsemi. "Ko so nam čreva raztresli po Kosovu in Metohiji ter se posmehovali nad tem vseljudskim trpljenjem (...), je bilo Srbom vsega zadosti. Tako, kot je rekel Slobodan Miloševic: 'Ponižali so ponosen narod'. Hvala Miloševiču, ker je to med prvimi sprevidel," je v intervjuju novinarju Duge 43odgovarjal avtor knjige "Od Kosova do Jadovna" Atanasije Jevtic. O tem, komu gre pripisati zasluge za "izboljšanje stanja" v Srbiji, z razglasom v Politiki44 ni dvomila tudi Srbska akademija znanos-
Ameriškemu mirovnemu posredniku Richardu Holbrooku je nekoč svetovljansko priznal, da "obožuje zrak
v New Yorku".
Št. 391.
Št. 473.
Št. 403.
26. maj 1989.
40
4-
42
43
ti in umetnosti (SAZU). "Srbija si je zahvaljujoč enotnosti in boju svojega naroda, drznim in poštenim stališčem ter enotnosti partijskega in driavnega vodstva s Slobodanom Miloševičem na čelu, spet priborila svojo suverenost, driavnost, enotnost in postala enakopravna članica naše (...) večnacionalne skupnosti. Akademija je trud in program novega srbskega vodstva podpirala in ga še danes podpira."
Prizemljena mitska podoba vodje -"človeka iz ljudstva": Sodobni voditelj je razcepljen - enak je z drugimi in obenem boljši, o čemer se Miloševic izpoveduje v intervjuju Večernjim novostim:
Vprašanje: "Ali zaradi teikega zgodovinskega trenutka, v katerem ste prvi človek srbske ZK, čutite breme zgodovinske odgovornosti?"
Miloševic: "Delam vse kar lahko, da pripomorem k pozitivnim premikom v Srbiji in naši druibi nasploh. Večina mojih tovarišev počne isto. Prepričan sem, da bo naslednja generacija mladih ljudi, izobraienih in mogoče pogumnejših, naredila veliko več." (Miloševic, 1989: 226)
"Vožd" naj bi zaradi vseh svojih lastnosti med svojim ljudstvom užival brezmejno zaupanje. Na trenutke naj bi celo komaj prenašal pritisk, ki naj bi ga imel nosilec statusa "izvoljenega". "Včasih me moti, ko v to zaupanje spada tudi pretirana skrb povsem dobronamernih ljudi zame. S svojimi skrbmi včasih celo vznemirjajo mojo druiino in mene samega ter tako povzročajo več škode kot koristi," je "samokritično" izjavil v zgoraj omenjenem intervjuju.
"Vožd" naj bi bil že po naravi od rane mladosti zelo ljubeč in topel človek. O mladostni ljubezni s kasnejšo ženo in "eminenco iz ozadja" Miro Markovic, vrstniki naj bi ju celo klicali Romeo in Julija, so Večernje novosti zapisale spomine njune nekdanje sosede: "Vedno sta se dobivala v Jug Bogdanovi ulici. Njega so klicali Coba, njo pa Baca. Še zdaj jo vidim, kako v širokem plašču in hlačah na zvonec teče proti njemu, on pa jo čaka z nasmehom." Vse njegove "kvalitete" so razlog za pohvalno oceno prvega predsednika ZR Jugoslavije in akademika Dobrice Cosica v Borbi:45 "Slobodan Miloševic je najpopularnejša osebnost in najpomembnejši politik, kar so jih imeli Srbi v 20. stoletju."
Mitologija "birokratov": Nekakšna mitologija "birokratov" ("foteljašev"), krivcev za slab gospodarski in politični položaj Srbije, ki je v začetku 1989 prevladovala v srbskem tisku, je bila v resnici le stigma za vse Miloševiceve politične nasprotnike. Dizdarevic (1999: 172-176) je takrat "v Politiki opazil neverjeten porast števila člankov, ki so na vse načine blatili vojvodinsko vodstvo". Po z mitingi izsiljenim padcem vojvodinskega vodstva, v katerem so poleg "birokratov" sedeli še "avtonomaši", je Miloševic do tedaj še avtonomno pokrajino postavil kot primer "odprave birokratsko-velikaškega obroča v zadnjem trenutku, saj si je vse manjši krog posameznikov prisvajal vso ekonomsko in politično moč"
7. 9. 1989
45
(Miloševic, 1989: 307). S podobno metodo so njemu podrejena vodstva dobili tudi prebivalci Črne gore in Kosova.
Miloševicev kult v srbskem cerkvenem tisku: SPC je v prvih letih Miloševičeve vladavine prek svojih časopisov krepko pripomogla k povzdigovanju "reševalca kosovskega problema", njena podpora pa je začela usihati šele v drugi polovici 1990. Uredništvo Glasa crkve, glasila šabacko-valjevske eparhije, se je že v prvi številki 1989 odločilo, da "srbskim voditeljem brez zadržkov verjame", ob Vidovdanu istega leta pa so izdali tudi svoj "predlog srbskega cerkvenona-cionalnega programa". Uradno glasilo Srbske patriarhije Pravoslavlje46 še junija 1990 piše o "sestanku med prvim človekom nove Srbije in člani Svete Arhijerejske Sinode kot koncu težkega in neprijetnega obdobja za SPC".
Ob prelomu desetletja je med Miloševicem in SPC že prišlo do razkola zaradi razlik v ciljih; na Gazimestanu Miloševic tako ni prisostvoval cerkvenemu delu proslave v samostanu Gracanica. SPC je bila razočarana, ker ni bila pripuščena k oblasti, obenem pa ni dosegla svojih programskih ciljev, ki naj bi ju "vožd" obljubil: uvedbo verouka v šole in priznanje božiča kot državnega praznika. Miloševic, ki ga je Patriarh Pavle novembra 1991 v Pravoslavlju47 pozval, naj "ne dovoli za narod najbolj tragične rešitve srbskega vprašanja", pravic in privilegijev, ki naj bi jih ponujal, ni izpolnil. Uradni politiki SPC so sledili tudi njeni mediji, hkrati pa je SPC sčasoma prenehala "gostovati" na straneh Politike. Avgusta 1990 je SPC bila vsaj omenjena v 71 prispevkih, tri mesece kasneje le še v petnajstih. Pozornost Politike se je do 1991. preselila na ogroženost SPC zunaj Srbije in skrb srbskih oblasti za obnovo in zaščito cerkva in samostanov (Radic, 1996: 286).
SKLEP
"Državljanska vojna na tleh nekdanje Jugoslavije ima tri vzroke - poleg avtoritarnih politikov in postkomunističnega človeka še nadzorovane medije z napadalno vojno propagando." Mikloš Biro (1994: 38)
Srbski tiskani mediji so bili celih trinajst let, nekje od osme seje Zveze komunistov Srbije do "bagrske" revolucije, del brezhibno delujočega in strahotno učinkovitega propagandnega aparata, ki se je kot kakšna požrešna tropska ameba razlezel v vse pore svojega biotopa, pri tem pa nemilostno pojedel ali pregnal vse konkurenčne organizme. Navidez različni časopisi in revije so usklajeno delovali kot nikoli pokvarljiv stroj, ki je glavnino svoje funkcije opravil do 1991. leta, ko so na območju nekdanje Jugoslavije prek televizijskih zaslonov spregovorili "kalašnikovi".
46	St. 559.
47	St. 592.
Prav ta neomejena, na trenutke goebbelsovska učinkovitost je tista, ki me je pri preučevanju takratnega srbskega tiska najbolj fascinirala. Dobil sem vtis, da se je vsak članek, feljton, komentar, fotografija, intervju, naslovnica, priloga ali celo pismo bralcev na papirju pojavil namenoma, ob točno določenem času. Kako si drugače razlagati dejstvo, da so ravno v času Miloševicevega menjavanja uredništva Duge proti slednjemu v Politiki začeli medijsko gonjo? Zakaj v Politiki pred osmo sejo bralci niso pisali pisem podpore tudi Stambolicevi struji? Zakaj je vsa "svinjarija" o vojvodinskem vodstvu prišla na plano le nekaj dni pred novosadskimi mitingi resnice? Si mar proslava obletnice neke bitke bolj zasluži posebno prilogo v največjem nacionalnem časopisu kot konstantno večanje brezposelnosti v republiki? Zakaj so neomejen dostop do javne sfere prek tiska imeli le "nacionalistični" akademiki? Se s Kosova niso izseljevali tudi Albanci? Mar se res nihče izmed novinarjev v najbolj branem srbskem tisku nikoli ni vprašal, zakaj so le Srbi od vseh jugoslovanskih narodov upravičeni do meja na svojih najoddaljenejših grobovih in zakaj je "žametna" revolucija izmed vseh nekdaj "rdečih" evropskih prestolnic obšla le dvomilijonsko mesto ob izlivu Save v Donavo? In ne nazadnje, zakaj je vedno in vsepovsod obstajala le "srbska" Resnica?
Ne, naključij je preveč, da bi verjeli tezi, da so časopisi in revije pisali le, kar zanima ljudi. Ravno obratno. Za vsem, kar se je v srbskem časopisju konec osemdesetih let zgodilo, ni stal narod, ampak "narod", vseobsegajoč, abstrakten in do skrajnosti zlorabljen državno oglaševan pojem, ki je za svojo izmu-zljivostjo skrival veliki načrt zla ozkega političnega vrha z Miloševicem na čelu. Temeljno vprašanje srbskega tiska danes je, kako mu lahko po trinajstletni s "zatemnitvi" spet verjamemo. Težko. Politika je ceno okrilja naveze Miloševic -§ Minovic plačala z velikim padcem prodaje že nekaj dni po vdoru demonstran-I tov v zvezno skupščino. Ponovni položaj "nosilca resnice" si bo, kljub temu da j bo letos upihnila že svojo stoto svečko, zelo težko vrnila. Prejšnjo resnico je I namreč pod isto grafično podobo prodajalo tudi nekaj še danes tam zaposlenih. 1	Rešitev za nekoč promiloševicevske srbske tiskane medije je teoretično
f možna le z njihovo katarzo, popolnem samoočiščenju. Veliko vprašanje pa je, š če so zanj finančno, idejno in kadrovsko sposobni. So sploh zreli za pogled v
c
f ogledalo ali pa bodo ob prvi naslednji priložnosti že videno in s krvjo plačano
_o
spet ponovili? Je ob zadnjih nemirih na Kosovu kdo izmed njih svojo javnost | spomnil na leta represij nad albanskim prebivalstvom? Mimogrede, med imeni, f ki kandidirajo za novega direktorja RTV Srbija se omenja Aleksander Tijanic,
D
J ki je "vožda" pred poldrugim desetletjem razglasil za "osebo leta".
c
1 O
o E
Čl 240
LITERATURA
Blagojevič, Marina (1996): Iseljevanje sa Kosova. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd, str. 232-266. Čolovič, Ivan (1994): Bordel ratnika, Beograd.
Čolovič, Ivan (1996): Fudbal, huligani i rat. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd, str. 419-446. De la Broose, Renaud (2003): Political Propaganda and the Plan to Create a "State for all Serbs": Consequences of Using the
Media for Ultra-Nacionalist Ends, University of Reims; Reims. Dizdarevič, Raif (1999): Od smrti Tita do smrti Jugoslavije: svjedočenja, OKO, Sarajevo. Dragnich, Alex N. (1995): Yugoslavia's disintegration and the struggle for truth, University of Michigan. Dugandžija, Nikola (1980): Svjetovna religija, Mala edicija ideja, Beograd. Glenny, Misha (1992): The Fall of Yugoslavia, Penguin, London.
Grmek, Mirko (1993): Etničko čiščenje, povijesni dokumenti o jednoj srpskoj ideologiji, Globus, Zagreb. Jovič, Borisav (1996): Zadnji dnevi SFRJ: odlomki iz dnevnika, Slovenska knjiga, Ljubljana. Magas, Branka; Zanič, Ivo: War in Croatia and Bosnia and Herzegovina 1991-1995, Cass, London. Mala splošna enciklopedija, DZS, 1976.
Malesič, Marjan (1993): The Role of Massmedia in the Serbian - Croatian Conflict (Avgust 1st 1991 to January 31s' 1992), SPF, Stockholm.
Malesič, Marjan: Propaganda in war, 1997, SPF, Stockholm.
Markovič, Zoran M. (1996): Nacija -žrtva i osveta. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd, str. 637-661. Meier, Viktor: Zakaj je razpadla Jugoslavija?; 1996; Sophia; Ljubljana
Milivojevič, Snježana: Nacionalizacija svakidašnjice. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd, str. 662-686. Miloševič, Slobodan: Godine raspleta; 1989; BIGZ; Beograd.
Mimica, Aljosa; Vučetič, Radina (2001): Odjeci i reagovanja (Tako je govorio narod), Fond za humanitarno pravo, Beograd. Nenadovič, Aleksandar (1996): "Politika" u nacionalističkoj oluji. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd, str. 583-609.
Obradovič, Marija (1996): Vladajuča stranka. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd, str. 472-500. Pavičevič, Borde (1999): Politički diskurz: mediji i komunikacija. V: Skopljanac Brunner, Nena; Hodžič, Alija; Kristofič, Branimir (ur.):
Mediji i rat, Agencija argument, Centar za proučavanje tranzicije i civilnog društva, Beograd, str. 87-108. Perovič, Latinka (1996): Beg od modernizacije. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd, str. 119-131. Pirjevec, Jože: Jugoslavija 1918-1992 Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije, Založba Lipa; Koper, 1995. Popov, Nebojsa (1996): Traumatologija partijske države. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd, str. 89-118. Popov, Neboljša (1999): Medijski šok i njegovo odgonetanje. V: Skopljanac Brunner, Nena; Hodžič, Alija; Kristofič, Branimir (ur.):
Mediji i rat, Agencija argument, Centar za proučavanje tranzicije i civilnog društva, Beograd. Puhovski, Žarko (1999): Tišina mržnje. V: Skopljanac Brunner, Nena; Hodžič, Alija; Kristofič, Branimir (ur.): Mediji i rat, Agencija
argument, Centar za proučavanje tranzicije i civilnog društva, Beograd. Soulé, Veronique (1996): Serbie: la difficile survie de la presse indepéndante. V: Libération 10. 6. 1996. Stambolič, Ivan (1987): Rasprave o SR Srbiji, Politika, Beograd.
Stojanovič, Dubravka (1996): Traumatični krug srpske opozicije. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd, str. 501-530.
Šušak, Bojana (1996): Alternativa ratu. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd str. 531-557. Thompson, Mark (1994): Forging War, Article 19, International Centre Against Censorship, London. Velikonja, Mitja (1998): Bosanskireligijskimozaiki, Sophia, Ljubljana. Velikonja, Mitja (1996): Masade duha, razpotja sodobnih mitologij, Sophia, Ljubljana.
Zirojevič, Olga (1996): Kosovo u kolektivnompamčenju. V: Popov, Nebojsa (ur.): Srpska strana rata, Republika, Beograd, str. 201-231.
SPLETNA VIRA
http://www.nin.co.yu/arhiva/2378/2378.html. (7. april 2003) http://www.nin.co.yu/2001-02/15/16650.html. (7. april 2003)
ČASOPISNI IN REVIJALNI VIRI
-	Borba (7. 9. 1989; 23. 1. 1990; 5.-6. 10. 1991)
-	Duga (št. 301, 388-395, 403-420; 473, 641-647)
-	Glas Crkve (št. 2/1991)
-	Ilustrovana politika (30. 7. 1991)
-	Književne novine (15. 1. 1986)
-	Politika (18. 1. 1987 ; 28. 3. 1987; 24. 4. 1987 ; 27. 5. 1988 ; 5. 8. 1988; 26. 8. 1988; 26. 8. 1988; 5. 9. 1988; 6. 11. 1988; 19. 11.
1988; 20. 11. 1988; 7. 1. 1989; 18. 4. 1989; 28. 6. 1989; 29. 6. 1989; 1.12. 1989; 18. 2. 1990; 28. 4. 1990; 10. 10. 1990; 9. 1. 1992; 1. 6. 1992; 16. 7. 1992)
-	Pravoslavlje (št. 539, 555-567, 572, 592)
-	TV novosti (24. 8. 1990)
-	Vreme (16. 12. 1991, 13. 9. 1993)