POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI POSAMEZNA ŠTEVILKA DIN 1.- Leto II. OMLADINSKI KULTURNO-POLITIČNI LIST š.9(24). I/.haju štirinajstdnevno V Ljubljani, 1. februarja 1987 Celoletna naročnina znaša 18 Din Ljubljana. I. februarja 19X7. Univerzitetna avtonomija je v bistvu reakcionarna ustanova. Ona daje privilegije gotovemu delil družbe, ki se, posebno pri nas. tej družbi ne oddolžit je v pravičnem razmerju. Univerzitetnit mvtonomija je bila upravičena v srednjem veku, ko je cerkev ovirala vsak napredek, anahronizem pa je danes, ko i;*s radio obvešča tudi o »napredku«, ki je v vaši državi morda na indexu. Širjenje znanosti se danes tudi zato ne more omejiti, ker je znanost dane.s tudi najširšim plastem naroda mnogo pri-stopnejia, kakor je bila kdajkoli. Danes vas niti najmanj ne bo presenetil oglas, da se bo v največji dvorani vašega mesta vršilo javno predavanje, n. pr. o spolnih boleznih. Pred petdesetimi leti si kaj takega še zamisliti ne. bi mogli. Razven tega se moramo spomniti onih tisočev »popularnih« brošur o vseh mogočih znanstvenih (ali tudi »znanstvenih«) vprašanjih. Četudi je med njimi mnogo lju like, najdemo vendar mnogo zrnja in gotovo ne grešimo, ako vidimo v tem pričetek ofenzive prave znanosti. Poleg vsega tega imajo univerze še posebno avtonomijo, ki naj jim zagotovi svobodno širjenje modrosti. Poglejmo si to svobodo v praksi. Zgodi se Mi ko, da kak star profesor, is mrznje noprarn vsemu novemu, neomajno predava teorijo, ki jo je znanost v svojem napredku ovrgla. Proti temu pa ni pomoči; do svojega zasluženega konca sme nemoteno predavati zgrešeno teorijo. Ati pa se zgodi, da kak profesor zlorablja svoj nedotakljivi položaj znanstvenika in propagira načela politične stranke, ki je prepovedana z zakoni države, hi, ga plačuje. V obeh slučajih univerzitetno avtonomijo ne moremo braniti. Še manj jo moremo braniti, kadar jo hrivo tolmačijo, namreč tako, da ima namen ščititi cives academicos, kadar kršijo odredbe, obstoječih državnih zakonov. Tu se vračanu> na razmerje med tem, kar naše univerze dobivajo in med lem, kar dajejo. Na kratko povedano, jugoslovenske univerze dobiva jr, več, kakor državi dajejo. Člen 1. zakona n univerzah se glasi: »Univerze so najvišje prosvetne ustanove, za strokovno iz-mbrazbo, gojenje znanosti in izgraditev jugoslovenske nacionalne kulture.« Jasno je, da bi univerzitetna avtonomija morala biti okvir za delo v smislu tega zakonskega določila. Vendar pa je v praksi svrlia avtonomije to, da omogoči delo, nasprotno temu določilu Kakor vemo, so politični puhloglavci, proglasili zagrebško Strostmayerjevo univerzo za »hrvatsko«, a ljubljansko kralja Aleksandra za »slovensko«. Iz tega bi sledilo, da je beograjska univerza »srbska«, subotiška fakulteta verjetno »ba-Šha« ali »vojvodinska«, a skopi janska fakulteta morda »makedonska« ... Nekateri naši prijatelji nas ogorčeno opozarjajo na to preimenovanje naših jugo-slovenskih univerz in se preveč razburjajo. Nas ne more ogorčiti postopek nezrelih ljudi; to ustvarjanje različnih »hrvatskih« in »slovenskih« univerz pa je nezrelost. Vendar je stvar v tem, da se nezrelim tipom ne more dati avtonomije. Lahko zatisnemo oči pred reakcionarnostjo sistema, ki daje enemu sloju celo to pravico, da dela proti tein tani naroda, od čigar denarja živi. pred tem fevdalističnim sistemom, torej, lahko zatisnemo oči; kako pa naj zatisnemo oči pred nezrelostjo, ki gre tako daleč, da škoduje celo sama sebi? Ves univerzitetni inventar je faktično last akademikov in oni so prvenstveno pozvani, da ga čuvajo. Kaj pa se godi v resnici? Akademiki potegujeje iz žepov nože in režejo sukno in usnje po fotelih in mizah, razbijajo mikroskope, aparate, klopi, vrata, trgajo okna iz zidov, mečejo jih na cesto — itd. Razumemo še, da človek v ognju borbe uničuje tujo lastnino — da pa uničuje svojo, to je jugo-slovenski patent in predstavlja nezaslišano duševno omejenost. Godi se pa tudi. to, da akademiki — vse v okviril avtonomije — ogorčeno napadajo vlado in sploh vso državno oblast in državo samo, takoj za tem pa še v istem stavku z velikim i besedam i z a li t e v a j o , da jim ta ista država da toliko in toliko milijonov —r n. pr. za navi hidruteJmič-ni laboratorij v Ljubljani. Jasno je, da je to nezrelost, ki mora objektivnega opazovalca zelo iznenaditi. Kajti, če najprej nekoga opsujem, takoj za ten: pa zahtevam, naj mi podari tisoč dinarjev, mislim, da je čisto nf*.travno, da teh tisoč dinarjev ne bom dobil. Navesti bi mogli še sto primerov, k\ vsi dajejo strašno sliko duševne nezrelosti gotovega dela akademskega naraščaja. Če pa bi sedaj še pogledali, kako je z »izgraditvijo jugoslovenske nacionalne kulture«., bi slika postala popolnoma temna. O tej izgraditvi — na kratko — ni sledu. Jugoslovenske univerze niso žarišče naše. nacionalne misli, nasprotno, radi svoje avtonomije so zatočišče različnih anti nacionalnih elementov, struj in propagand. V Beogradu so razmere, posebno žalostne. Tam v glavnem komandirajo — Židje. Mi nismo antisemisti, vendar ako ti naši gostje ne znajo spoštovati našo gostoljubnost, se lahko zgodi, da bomo primorani izpremeniti svoje stališče. Kdo bo pri tem oškodovan, mislimo, je jasno. Udje dajejo ton- na beograjski univerzi, oni prepovedujejo svetosavsko proslavo, zahtevajo ukinitev zakona o zaščiti države — itd., itd. Tudi v Zagrebu nismo daleč od tega. Tudi tukaj igrajo Židje, v družbi madžuronov in avstrijskih lakajev, veliko vlogo — in so prvi na braniku lirvatske kulture, hrvatskega vseučilišča, hrvatskega Zagreba (klicaj: !). V Ljubljani pa imamo »slovensko univerzo. to najvišjo kulturno ustanovo slovenskega naroda«. Tukaj igrajo danes veliko vlogo vneti pristaši internacionalne katoliške cerkve. Tako isgleda »izgraditev jugoslovenske nacionalne kulture«. Na to bi drugače gledali, če. bi bili stara in izgrajena velika držaini; takšna se lahko gre različne žalostmi regionalizme, takšni je popolnoma vseeno, ali se nekdo poteguje za obrambo »saksonske.« ali »ga-»konjske« kulture. Vendar pa, si mi tega še ne moremo privoščiti. Nam so potrebne vse razpoložljive sile. Neusmiljeno moramo uničiti vse, kar hoče uničiti nas. Mi ne smemo dopuščati bohotenje mladostne nezrelosti. Ko bomo enkrat imeli petsto let, tedaj naj na- Sveti Sava 1937 Prošte godine, na današnji dan, doneli smo istoriski članak o Svetom Savi, sa pvne.ki.ni paralelama sa današnjicom. Danas prenosimo članak beogradskih »Študentskih novina« od 21 januara sa naslovom: »Sramota Beogradskog nni-verziteta«. Smatramo da taj članak prikazuje bolje prilike, u ko jima živimo nego stotimi zborova »sa hiljadama oduševljenih učesnika«. •»Otkad je marksista Čimer, u ime stručnih udruženja, izjavio da študenti ne osečaju potrebu da proslavljaju Sve.tog Sava, otada se Sveti Sava na Beo-grad.skom univerzitetu proslavlja stulljivo, iza zatvorenih vrata, sa naročili m ulasnicama. Potrebno je več jednom ukazati našo j nacionalnoj javnosti na tu grdnu sramotu prestoničkog univerziteta; reči joj da nacionalni študenti nisu mogli odati počast našem največem prosvetitel ju ni prilikom njegove jubilante, sedam-stote godine: požaliti joj se kako Univerzitet nije pokazao ni toliko hrabrosti i odgovornosti da zaštiti največe nacionalne svetinje od besa rulje izrodtt i nenarodnih elemenata. Danas, kada univerzitetske vlasti. pregovora ju sa pretstavnicima studentskih stručnih društava da li če oni pristati da se održi. ili ne o drži svetosavskm proslava, — mi moramo da protestu je mo i da uzviknemo: ne može i ne sme da bude pogadanja oko Sve.tog Save. Onaj narod, ko ji ne jtoštuje svoje proroke i velikane, nije dostojan da postoji. U nive*rzi tet, ko j i dopusta da se na n j c m n drže komemoracije Maksimu G or kom , A n r i B ar b i s u i s lič n i m a n e m o ž e osigurati red na n a j v e č i m nacionalnim proslavama — treba da bude z a t v o r e n.« n KONISALONCI” NACIONALISTI IN KOMUNISTI — IN REVŠČINA. — ZAKAJ SE GREDO BOGATAŠI KOMUNISTE? — KOMUNIZEM IN SVOBODNA LJUBEZEN. — KAR IZVOLITE ZA ENO LETO V SSSR! Med akademiki je mnogo mladih ljudi, ki jim manjkajo najosnovnejši življenjski pogoji, ki jim manjka sleherni življenjski temelj, na katerem bi mogli graditi svojo sedanjost, kaj šele svojo bodočnost. Koliko je takih, ki opoldne še ne vedo, kje bodo jedli in ali bodo sploh jedli. Da, veliko je revščine med nami, vendar je paradoksno, da je med temi procentualno najmanj komunistov. Čudno, kaj ne? Kdor pa pozna te ljudi pobližje, kdor jih skuša globlje doumeti, ta vidi, da so ti mladi možje, ki se morajo sleherni dan boriti z nebroj ne-prilikami, celi ljudje, možje na mestu. Tak v trpljenju prekaljen človek ve ceniti dobrine življenja in družbe, čeprav so nepravično razdeljene in je on morda dobil najmanjši delež. V tem človeku je življenjska borba vzbudila občutek odgovornosti, ki mladim ljudem, ki žive vedno brezskrbno življenje za mizo svojih staršev, tako zelo manjka. Dobro se zaveda, da bi vsak ekstremen pokret zahteval od njega vse, dal mu pa ne bi ničesar. Zato odklanja vse ekstreme in išče rešitve v pozitivnem delu. sledniki Marža, Franka in Mahniča uživajo avtonomijo, prej pa ne. Unit>erzi-tetna avtonomija je nesmiselna in smešna, ako ji je edini namen, služiti kot zaščita onim, ki pod njenim okriljem rovarijo proti državi, ki jim to avtonomijo daje in garantira. To stanje je paradoksalno, bedasto, neodgovorno in nevarno, in zato smo proti današnji univerzitetni avtonomiji. Drugi del akademikov tvorijo »sinčki«. Ljudje brez vsake barve, osladne limonade, ki posečajo joure in domač« plese. Bodoči sluge vsakokratnega režima. Sem bi lahko šteli tudi vse one v«»-košolce, ki jim je univerza ženitovanj-ska posredovalnica in najprimernejše sredstvo za zapravljanje časa do poroke. 0 teh pretakati črnilo, bi bilo jalov* opravilo. Ostale, dobro in kolikor toliko situirane akademike pa laliko razdelimo v dva glavna oddelka: v konstruktivne in destruktivne. V prvi oddelek morem« uvrstiti nacionalno mladino ter vso desnico — v drugega pa marksiste in »fron-tase« vseh barv in nijans, vseh pasem iii velikosti. Ni naš namen govoriti dane« o prvih. Prikazati hočemo v nekaj bežnih mislih le drugi del — naše »pravoverne« sodruge. Zakaj se. gredo bogataška deca komuniste? To vprašanje si zadajajo beograjske »Študentske novine«. V istem članku beremo tndi seznam vidnejših salonskih komunistov iz najvišje beograjske družbe: sin bivšega ministra, hčerku univerzitetnega profesorja, sin dekana fakultete itd. Ko sem bral ta seznam, sem si mislil: »Kakor pri nas... sin bivšega ministra, sin univerzitetnega profesorja, sin dekana fakultete itd « Zakaj se gredo ti otroci zgornjih de-settisočev komuniste? Kaj žene te mlade raznežence, da v teoriji (samo v teoriji!) zanikajo vse to, kar sleherni dan v praksi vrednotijo, ko žive po razkošnih vilah, hodijo po prvovrstnih kavarnah in barih, zapravljajo denar s sum- Ijivimi ženskami ter živijo svoje parve-nijsko, snobovsko in kapitalistično življenje. Bodi socialen najprej sam, potem komaj pridiguj lepe teorije! Mnogi vidijo v svojem komunizmu samo teorijo o »svobodni ljubezni«. Ta teorija je vsa vsebina njihovega levičarstva. Daje jim opravičilo -».a njiliovo razvratno življenje, ki ga hočejo pred drugim prikazati kot nekaj moralnega, naprednega in koristnega za »novo družbo«. Proč od starih! Zakaj? Zato, ker so oni ovira, da se naša objestnost ne more v polni meri izživljati. Pod poglavje o svobodni ljubezni in njenih posledicah bi lahko šteli tudi dober del deklet, ki jih je samo želja po svobodnem izživljanju privedla na levico. Nekaj je seveda tudi takih, ki so komunistke samo zato, ker so komunisti njihovi fantje. Sploh pa so ženske čustvena bitja, saj najdemo med drugimi tako malo razumskih komunistk. Zato jih tudi ne smemo preresno jemati. Mladina je v glavnem vedno nasprotnica vsakega pozitivnega, konstruktivnega dola. Ideja, ki ne ruši vsega obstoječega, to sploh ideja ni! In če dobi ves pokret še nimbus ilegalnosti I ilegalnost ima za mladega človeka neverjeten čar), potem je to za mladega fantasta, neuravnovešenega popubertetnika, seveda edinozveličavna stvar. K temu bi še lahko dodali, da je »socialnost« danes velika moda, pa bomo imeli drugi razlog, zakaj srečamo med proletarci toliko sitih in od ugodja blaziranih kričačev. Vso Evropo je danes zajel »demokratski« val. Tudi mladina je podlegla čaru te lepe besede. S svojo protifašistično politiko pridobiva danes kom interna največ pristašev. Res je, mladi ljudje nočemo vojno, mi hočemo mir. dovolj je, da so vsa naša otroška leta grmeli topovi, dovolj je, da smo v letih, ko bi za svoj razvoj najbolj nujno potrebovali poštenega, urejenega življenja, trpeli glad in pomanjkanje, da je vsa naša generacija ležala ob usahlih grudih naših iznemoglih mater! Ne, mi nočemo vojne. To naše razpoloženje izrabljajo plačani agitatorji, da razvnemajo mržnjo zoper ‘»fašiste, ki hočejo vojno«. Vsa svoja prizadevanja odevajo s plaščem »demokracije«. Uboga demokracija, na stara leta je morala poslati prostitutka. Istočasno, ko se trkajo naši »demokratje« na svoja »demokratska« prsa, pridigajo teoretični marksizem (ki z demokracijo nima ničesar skupnega I, ne pomislijo pa, da je marksizem kot doktrina že davno izgubil znanstveno podlago, da socialni nauk, kakor ga je osnoval Marx, v praksi ni bil in ne bo nikdar ustvarjen, kar je pač tudi um o utopija bivšega buržuja. Ali je morda to marksizem, kar je danes v Rusiji? Ko bi mi bila dana možnost, bi našim »demokratom«, posebno gospodom iz najvišjih krogov, ki pojma »demokracija« in »sovjetija« stalno zamenjujejo ali pa istovetijo, preskrbel brezplačno izselitev v Rusijo, kraj njihovih želj in raj njihovih bolnih sanj. Tam bi videli, kako izgleda »demokracija«, »miroljubnost«, »pravica« in »svoboda« v resnici. Tam bi videli razliko med skupnim gospodarstvom v teoriji in kolhozom v praksi. Tam bi videli diktaturo najostrejše in najbrutalnejše vrste, videli bi »socialno enakost« in komunizem brez čara ilegalnosti. Prepričan sem, da bi vsaj 90 odstotkov vseh najkasneje v enem letu ponižno in ozdravljeno trkalo na domača vrata. Ja, ja, Andre Gide-... Pa on ni edini. Koliko jih je, ki si tega ne upajo moško priznati. Na kraju še nekaj. Vsi ti mladi izkoreninjenci nimajo z najbogatejšim virom vsega lepega in dobrega, s svojo narodnostjo, nobene zveze več. Oni čutijo, da jim nekaj manjka, oni čutijo, kako so prazni, brez najmanjše vsebine. Zato kriče povsod in vsakomur, ki jih le hoče poslušati, prazne komunistične fraze, o katerih mislijo, da so danes moderne, da so nekaj, kar bi lahko brez škode zase natvezili narodu, kateremu so se odtujili. Vse to delajo zato, da zakrijejo svojo lastno nemoč in notranjo gnilobo. Ukazuje se na obzorju itova povorka mladiča koji z naju i koji m o . To su oni drugaMji ljudi L oje n vok ofekuje promi-suo. To su radenici bez nagrade i be* slave, za dokaz viže istine. Dl*. Lazil Popovič, .,Unima koji doIame“ Dr. Pavel Turner Tik ob kapelici mariborskega pokopališča leži skromen grob; grob moža, ki je bil v življenju osebno prav tako skromen, kakor so skromne obletnice njegovih življenjskih jubilejev. Proti solnčnim obronkom Pohorja obrnjen leži grob •*— dr. Pavla Turnerja. Te dni je poteklo 95 let, odkar se je Turner rodil v Framu pri Mariboru. Bil je eden onih mož, ki so v našem narodu tako redko posejani. Kot vzgojitelj in zasebni učitelj v na jvišji aristokracij? je imel pač mnogo prilike spoznati vso veličino zapadne kulture, videti tujino in se razgledati po svetu. Globoko izobražen in vedno trdno zasidran v svoji narodnosti, je Turner vedel kaj manjka našim talentom — mentorja in mecena. Prvi potrebi je mogel ugoditi z bogatostjo svojega duha, drugi pa z radodarnostjo svoje roke. Njegovo zanimanje za našo kulturo in umetnost moremo najbolje spoznati iz njegove korespondence z A. Aškercem. Tam najdemo Turnerja v njegovi pravi podobi. Tudi znanost je imela v njem svojega zaščitnika, bil je predsednik Zgodovinskega društva v Mariboru. Naši ljudje, potrebni gmotne podpore, so tudi to našli pri njem. Turner je bil mecen v pravem pomenu besede. Iz notranje potrebe je dajal, ne zato, da bi ga javno hvalili (kot je to danes pri večini quasi-dobrot-nikov). Turner in Oražen sta edina (ali je to zgolj slučaj, da sta iz istih nazorskih krogov?) doumela potrebe našega študenta. Vedela sta, da mora biti človeku najprej zasiguran obstanek, šele nato moreš pričakovati in zahtevati od TRESLE SO SE CORK, RODILA SE JE MIŠKA! njega znanstvenih rezultatov. Zato je dal Oražen visokošolcem dom, da lažje dokončajo študije, Turner pa je dal * svojo ustanovo priliko mladim doktorjem filozofom in juristom, da svoje, ua univerzi pridobljeno znanje izpopolnijo v velikih kulturnih centrih zapadne Evrope, od koder je pričakoval luči v naše majhne, plesnive, malomeščanske razmere. Hotel je nuditi naši univerzi možnost, da vzgoji lasten kader mladih znanstvenikov, zato je zapustil večino svojega imetja v ta namen. Turnerjevi podpiranci odhajajo že osem let na za-pad. Upajmo, da bodo hotenja plemenitega mecena uresničili in dali naši kulturi in znanosti pečat mlade in sveže nacije. Turnerja, mentorja in mecena, pa se z globokim spoštovanjem spominjamo tudi zato, ker je bil eden onih redkih sinov našega naroda, ki je že tedaj, ko večina še ni upala sanjati jugosloveif-ske sanje, gledal na jug in smatral, kakor danes mi, vse brate slovanske krvi na jugu kot en narod. Vedel je, da je rešitev Jiigoslovenov pred asimilacijo v tujih kulturnih sferah samo v združitvi vseh treh delov naroda v eno nerazdelno celoto. Nacionalna mladina se klanja spominu mecena in mentorja — - dr. Pavia Turnerja. Kako dolgo še? V jeseni lanskega leta so razburjale našo javnost periodične stavke našega delavstva. Zlasti je bila pozornost posvečena stavki tekstilnega delavstva v Kranju. Tri tedne so imeli delavci zasedene tovarne, potem so jih v neki noči postavili pod kap. Kmalu potem so se v mezdnih sporih razgibali tudi delavci ostalih strok, posebno stavbinski. Čeprav so hoteli prenekateri spraviti te štrajke v zvezo z onimi, ki so bili ravno v tem času po ostalih evropskih državah: Franciji, Belgiji, Grčiji — baje inscenirani od znane »miroljubne« mednarodne organizacije — so stavkujoči delavci uživali nedeljene simpatije sko-ro vse pravične nacionalne javnosti. Na pogajanjih, ki so se koj nato vršila v Ljubljani in katerih so se udeleževali poverjeniki vseh delavskih organizacij, delodajalci in zastopnik banske uprave — so po dolgem trudu sklenili nekaj kolektivnih pogodb. Namreč za vsako stroko posebej, da ne bi kdo po-grešno tolmačil gornjih vrstic. Dasi zahteve delavstva niso bile upoštevane v polni meri, so vendar sprejeli delodajalci v kolektivnih pogodbah obvezo, da svojim nameščencem zvišajo mezde! Seveda je bilo v pogodbi točno določeno, koliko se zviša in po kakšnem ključu. Stvar bi bila s tem v redu in za nekaj NOVI OMLADINSKl LISTOV! Krajem proslc i početkom ovc godine počelo jr izlaziti oprl nekoliko omladinskih listov«. Verovatno i više nego slo je nama poznnto ali sigurno »ličnih .»a ova četiri koja danas pomi-njemo. Po našem mišljenju, ova velika množina omladinskih listova nije korisna. To pretstavlja jetrno cesto nepotrebno, eepanje snaga, neracio- Ko „ . ... ja trošenje energije, cesto je to i samo ven- lit fii 'trenutno iiagomilan entuziazam (mnogi ljudi jjujle da je izdavanje lista mnogo jedno- sta^nia stvar nego što jeste) pa je i zato razumljivo da samo mali broj omladinskih li-itl* ,....80, J slov a doživi i godinu dana izlazemc. Mednimi, o ff>m gjjaujir eeroo kojotu drogom pnlikoni govjiritj. ojišmiy'c, dana- samo napoininjemo da uji?tjvnoi^ ^ufflio.^ltaš oduševljeni svakodnev-noni^ojavijinjjak^g novog omladiuskog lista. -o**r -koJs* iUo(| Viis 5>Vn0gU USP‘‘" 1Z prosto« ,,a |,nM,zak’ Novi listovi se, naravno, naravno, dele u dve grupe: u »demokratske« i »fašističke« (zaista ne manm koji izraz pre zaslužuje navodnike). Hronoloski, prvi je »Glas miru, mirovni glasnik hrvatske omladine«, koji je negde septembra 1936 počeo da izlazi u Splitu. Izdaje ga omladina koja svoj ideal vidi u Katilini i kojoj je gospodin Karl fon Osieeki največa ličnost dauašnjice. Ta se omladina m. p. naz\alu »hr-vatskoni« jer iziskuje konjunktura, dabome. To dokazuje veliku poslovnu veštinu, nema sum-nje, ali inače od nekih veština nemarno šta da zabeležimo. Nama je taj list poslao neki Franjo 1). iz Zagreba sa grozno ogorčenim proprat-nim pismom u koje.m od nas traži da smesta pročitamo njegov dubokouman članas baJ o re-čenom fon Osieckom jer smo takvi Balkanci da i ne urnenio uzeti leksikon, pa kao naš Franjo odatle naučiti šta je sve gospodin baron učiuio za mir. Zatim nam je došao pod ruku »Reč mladih«, lisi za društvena, ekonomska i kulturna pitanja omladine, koji je, u novembru 1936, kočeo do izlazi u Beogradu. Takode »demokratski« list. Njegove stranice, prosto, pretstavljaju antifa-šintičke orgije. Sve zlo na ovom svetu dolazi — od vraga, mislite? Ta kukvi! Od fašizma dolazi, eto. Mi se samo uadamo da če vreme izlaženjc listi biti bar toliko dugo da može obraditi sva pitanja svog podnaslova. Dalje, u novembru 1936 je počeo da izlazi »iV«i žit:ut, list Kojvodanske omladine« i to u Novom Sadu. Opet »demokratski« list ali ozbi-Ijan pokušaj (koji, inedutim, verovatno ueče uspeli jer odjedanput hoče isuviše da (»stvari I. »Naš život« je izrazito pokretaški; neumno idejno nego i u praksi: on je ofičiozno (a možda i ofkielno) glasilo »Omladiuskog kul-turno-privrednog pokreta« koji, na »demokrut-skoj« bazi, želi da poveže svu vojvodansku omladinu — u kom cilju? Znam da to pitate samo u šali jer vrlo dobro znate, da omladina treba da se složi »u borbi za slobodu, deino-kratijli, napredak, kulturu, opšte blagostanje, visoke nadnice, mir, zdravlje, visoke cene zem-ljoraduiekih i niške kapilidističkih proizvoda i za još mnogo drugih stvari koje su sve vrlo važne ali ih se, u brziui, ne mogli seliti — a protiv fašizma.« Čudnov ato je, ipak, koliko kod nas mnogo fašista ima kada je stalno potrebno udruživati se protiv njih i boriti se protiv njih »svim raspoloživim sretstvima« — ali to samo uzgred. »Omladinski kulturno-privredni pokret«. ima vrlo širok program. Pre svega, on želi da oduhvati svu omladinu, i akademsku i seljačku, i to po celoj Vojvodini, pa u toni cilju ošiliva mesne odbore u svim večini mestima (stvar je potpuno u početku pa otuda ne znamo ima li uspeha). Ti mesni odbori imaju najpre da osnuju čitaonicu gde če se, izniedu oslalog, odr-žavati i predavanja iz svili oblasti nauke. Dalje, odbor ima dužnost da osnuje razne sekcije (sportsku, pozorišnu, inuzičku itakodalje), zatim da organizuje tečaje iz poljoprivrede i sto. čarstva, analfabetske tečaje i druge. Konačno je. predvideno i priredivanje zabava, izleta itakodalje. Pored svega toga, »Pokret« misli da izdaje i popularne knjižice za seljake u kojimu če se »razpravljati problemi sela i seoskog rada«; prva knjižica treba da izade 1 februara. Po našem skromnom mišljenju, program preširok. Da bi se to ostvarilo, treba imati nesamo idealizma nego i mnogo drugih stvari, u prvo m redu materialnih srelstava a u drugom redu sposobnost za racionalizaciji! i koncenlraciju. Da ovo potonje naši »pokretaši« nemaju, to vidimo. Ako oni misle da če knjižicama od po dinar komad koristiti seljaku, onda se grdno varaju. A još grdnije se varaju ako ozbiljno misle da su Zmaj i Miletič (koje jednnko citi-raju) bili pobornici ovog snapietka« koji *a-stupa »Naš život«. Taj napredak se ogleda vrlo »slikovito« na prvoj stranici poslednjeg broja (od 20. I. 1937): tu je objavljena slika »Se-., ljak« od D. Kuna, na kojoj se.ljak pesnicama preti gradu eiji se dininjaci liaziru na horizontu. Zaista, nema šta, plemenit je zadatak omladine u tome da potpuno zutruje odnos izniedu grada i sela (i to, uzgred rečeno, jugoslovcii-skog grada i sela! Tu, dakle, gde su gradovi, u stvari, velika sela!). Celokupan utisak, dakle: »mnogo hteo, mnogo započeo . . .« Pokušaj. Pokušaj koji usto n«! proizilazi iz davnih i isloriskili težnji naroda nego se oslanja na intelektuulna maštanja koja imaju pola ledencije »pučkog« a pola »vojvo-danskog fronta«. Kombinacija, dakle, koja potpuno odgovora »istorljskoj misiji omladi-llet. Najtitešnije je, kao pojava, izlazak »Viliora, glavnog glasila jugoslovenskog narodnog yo-kreta ./bor«, koji izlazi u Splitu. Mi, doduše, ne verujemo da če političke stranke doneti spa* Jugoslaviji, to smo več često naglasili. Ali, ako neko lako misli, neeemo ga dugo razuveravali. »Vihor« je utešan kao pojava, to bismo želeli da podvučemo. Ne radi se tu o lome da njegovi saradnici smatraju da je g. l.jotič prvi čovek u (“asa spravljena s sveta. Jasno, če bi bila v redu, kar po informacijah, ki smo jih prejeli mi. S kolektivnimi pogodbami -o sprejeli obojestranske, medsebojne obveze i delavci i delodajalci. Prvi morajo za določene mezde izvrševati svoj posel, drugi pa določene mezde plačevati. Po navadi, ki je tipično naša, se pogodbe drže ali bolje morajo držati, le delojemalci, dočim delodajalci uveljavljajo svojo voljo in plačujejo po svoji »uvidevnosti«. Z drugimi besedami povedano, da. delodajalci zopet izigravajo določila kolektivnih pogodb na škodo delavcev. Čez čas bodo spet buknili mezdni »pori, stavke in oblast bo morala zopet posegati po raznih sredstvih, da se pomiri razburjeno delavstvo! Priznajmo -i odkrito, da tako stanje ne more ugodno vplivati na mišljenje, državljansko zavest in delo dotičnih nameščencev. 'Vam je mnogo do tega, da ostane tudi delavstvo naše, jugoslovensko. Faktor, Ivi na njega računamo, ki bo z nami vred korakal za dosego pravičnih, socialnih teženj jugoslovenskega naroda. Iz današnjega amoralnega strankarskega življenja, hočemo brez razlike na stanovsko pripadnost, prerojeno Jugoslavijo, Jugoslavijo pravice, enakosti in bratstva. Boli nas, da po tolikih letih politične svobode še vedno izrablja tujec naša pri-rodna bogastva, izmozgava naše ljudi, odvzema moči in uničuje delavoljm, pa preveč ponižni narod. Dolžnost oblasti je, da napravi takemu početju enkrat za vselej konec, pa naj bo zamera na levi ali desni. Za vzgled si vzemimo kar Poljake, ki so pred leti temeljito pometli s pritepenci, ki so si na račun poljskega naroda kopičili premoženje. Spočetka je bila liuda užaljenost, pa so se »zavezniki« kmalu prepričali, da gre za res in v njih očeh je zrasla veljava nove, ponosne Poljske. Če se bo pri nas kdorkoli lotil naj-hvaležnejše naloge sedanjosti, bo žel ne samo vsestransko odobravanje, temveč tudi izdatno podporo jugoslovenske javnosti. Čimpreje se to stori, tem bolje. qZ DOMAČIH ,, N TUJIH NI VERZ JAVNA PRIREDITEV AKADEMSKE AKCIJE Akademska Akcija za izpopolnitev univerze je priredila 26. januarja javno predavanje o potrebah naše univerz**. Ob otvoritvi je predsednik pozdravil zastopnika bana in zastopnika župana, predsednika ZKD g. prof. Jerana, rudarskega glavarja g. inž. Močnika, primarija dr. Matka ter vse navzoče goste in akademike. Zborovanje sta pozdravila tudi rektor g. prof. Samec in zastopnik dekana teh. fakultete g. piofe-»r Pehani. Prvi referat je imel g. banski svetnik inž. Bevc, ki je podal historijat dela za zgradbo poslopja tehniške fakultete v Aškerčevi ulici. Nato so govorili o potrebah tehniške fakultete: za kemični institut g. prof. Rebek in stud. chem. Škapin, za rudarski institut g. profesor Pehani in stud. mont. Štular, za hitro-tehniški laboratorij g. prof. Žnidaršič. Za popolno medicinsko fakultet«/ je govoril primarij dr. Matko. Ob zaključku je podal cmeh. Muha »nekaj splošnih opomb o vseh treh univerzah«. Prireditev nas ni zadovoljila. Tem.1 prireditve -— potrebe Univerze kralja Aleksandra — bi zaslužila boljšo organizacijo in več obiska. OŠNIVANJE »STUDENTSKOG NA-CIONALNOG BLOKA« U BEOGRADU Beogradske »Študentske novine« od 28 januara donose sledeču vest: »Juče, na dan Svetog Save, u Beogradu je osnovan Študentski nacionalni blok, kao protivteža marksističnom Ak-cionom odboru studentskih stručnih u-druženja. Blok če se baviti svim študentskim pitanjima. Dosada su Bloku pristupili sledeči članovi: Akademski klub Narodne odbrane, Udruženje jugosl. studfnata za svetski mir i Društvo naroda, Študentsko kulturno - prosvetno udruženje Sveti Sava, Študentski radni klub, Udruženje nacionalnih akademičara Vrbaske banovine, grupa oko ,Študentskih no-vina1. Jedna od prvih akcija ovog Bloka jeste stvaranje menze nacionalnih situle-nata.« Dugo, godinama smo čekali na ovo delo. Godinama smo čekali da naši beo-gradski drugovi zaborave svoje lične razmirice pa da se sete dužnosti ko je ima ju kao gradani prestoničkog univer-ziteta. Mi se nadamo i želimo iz sveg srca da ova organizacija bude trajnija i jača od prijateljev sličnih pokušaja. Neka nam naši prijatelji u Beogradu ne zamere što izražavamo ove ponešto skeptične želje. Nacionalni študenti svili ostalih naših univerziteta imali su dosada isuviše gorkih razočaranja sa beo-gradskim studentima a da bi se namah mogli predati optimizmu. Ali, to nas ne sprečava da ovom složnom radu — koji če koristiti i nama u Ljubljani i u Zagrebu —r~ ne poželimo potpun uspeh. Hočemo da verujemo da ovaj sporazum nacionalnih organizacija označuje po-četak preporoda Beogradskog univerziteta. Naprošeni smo, da objavimo-SPOMENICA DRUŠTVA MEDICINCEV V LJUBLJANI V istem času, ko vsa naša javnost manifestira zahtevo po zgraditvi osrednjega slovenskega zdravstvenega zavoda v Ljubljani in neposredno tudi popolne medicinske fakultete, v istem času, ko se borimo proti § 51. zakona o univerzah, je zadel medicince, v prvi vrsti pa našo univerzo, nov še hujši udarec, ki postavlja našo medicinsko fakulteto v resno nevarnost postopne likvidacijo. Vlada nas je presenetila z novo medicinsko uredbo, ki stavlja medicincem. kar se tiče izpitov, pogoje, ki nam jih je nemogoče sprejeti. Nova medicinska uredba določa za Ljubljano štiri sem."-stre in gre tako gladko preko naših potreb in zahtev, in ne samo to, uredba predpisuje nov nemogoč izpitni red. če pomislimo, da je n. pr. doslej pi t semestrov komaj zadoščalo zelo marljivemu in dobro situiranemu slušatelju, da je položil v šestih rednih izpitnih terminih šest predpisanih izpitov (in sicer vsak izpit zase), spričo ogromne študijske tvarine, številnih predavanj in zamudnega praktičnega dela, si lahko vsakdo, ki le nekoliko pozna medicinski študij, predstavlja, kaj pomeni uvedba nove uredbe. Kajti nova uredba omejuje samo študijski čas. za en semester, ne omenjuje pa niti snovi, niti predavanj, temveč nam predpisuje še celo več novih predmetov. Poleg tega preti medicincu nevarnost, da ga neuspeh pri polaganju izpitov pripravi ob dva semestra. Iz tega sledi, da je uredba za nas ljubljanske medicince nesprejemljiva, ker je prav v tej točki izrazito asocijalna, s tem da revnemu medicincu študij sploh onemogoča. Naš medici-nec je pretežno siromašen in se mora poleg študija boriti za svoje najnujnejše vitalne potrebe in mu je zaradi tega nemogoče, da bi se utegnil pripraviti v tako kratkem času kar za cele skupine izpitov. Zatorej obeta nova uredba le padec znanstvenega in strokovnega nivoja naše fakultete in zapira našemu študentu pot do medicinskega študija. Medicinci najodločneje odklanjamo novo medicinsko uredbo, ker nam ruši vse naše napore in prizadevanja za popolno ljubljansko medicino. Izjavljamo, da ne bomo nikdar odstopili od naših zahtev, kajti te so v interesu kulture in znanosti ter so živa potreba našega ljudstva. Pozivamo vse študente, profesorje naše univerze in sploh vso javnost, da s skupno energično akcijo preprečimo uvedbo te nemogoče uredbe. Društvo medicincev v Ljubljani. _____________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________I V ostalem pa smatramo, da jc korupcijo treba uničiti ■IliBIfBIBI* ZELL AM SEE — BREZ NAŠIH! Naši akademiki so se prav marljivo pripravljali za svetovno akademsko prvenstvo v Zeli am See. Predpriprave so bile v rokah odbora J. A. S. 0., ki se. je svoje naloge lotil z največjo resnostjo i glede tehnične plati i glede priprave ma-lerielnih sredstev. Medtem, ko je svojo prvo nalogo kar najbolj zadovoljivo rešil, v svojih prošnjah in intervencijah pri ministru za telesno vzgojo ni popolnoma uspel. Prišli so glasovi, da je minister odobril 30.000 Din, sedaj je še vedno podpora 5000 Din, vsekakor pa ta podpora ni zadostna in končno ni niti denar še tu ... Kratkomalo — z našo udeležbo v Zeli am See ne bo nič! Definitivna odpoved je že odposlana in blamaža je tu. Pretekli teden so se vršile na Rožci izbirne tekme v- alpski kombinaciji. Tekem so se udeležili Voller in Skoberne (JASO) ter Dolenc in Šorli (ASK). Vsi so teden dni trenirali pod vodstvom graškega akademika Huberja. Rezultati so bili sledeči: Prvi dan (smuk): 1. Voller, 2. Dolenc, 3. Skoberne. Pri slalomu je bil vrstni red isti. Drugi dan (smuk in slalom): 1. Voller, 2. Skoberne, 3. Dolenc. Najboljši čas v eni progi slaloma je imel Skoberne, ki je bil po mnenju trenerja Huberja v treningu enakovreden Voller ju. Glavna stebra naše ekipe bi bila Heim, Hubert in Novak Joža — oba sta baš nastopila v Ga-Pa, kjer se je Heim prav častno odrezal. Njegovo 15. mesto je teni večji uspeh, če upoštevamo, da je bila konkurenca hujša kakor lani na olimpiadi. V Zeli am See bi bil resen kandidat za prvo mesto. Toda, kakor smo že omenili, je bila udeležba odpovedana iz običajnega razloga, onega razloga, ki pri nas ubija vsako akcijo in vsako stremljenje — pomanjkanje denarja, oziroma pomanjkanje' pravega razumevanja na merodajnih mestih. ~~b. Poravnajte naročnino! Ček. račun 17.120 Jugoslaviji: nego nas duboko raduje ona faua-tirna ljuhav prema našoj zemlji koji izbija i/. -vakog retka. Da, :iama je potreban fanatizmu Ijubavi i požrtvovmja. Komunisti urliču i bes-W' kao maniaei, oni bi eelu tu našu napaeenu tekovinu najradije zubima razneli u komade. U pustinji naših beskrvnih velikih »nacionalnih« lislova koji, kao što jc poznalo, pregolemim odu-ševljenjem ispunjuju svoje dužnosti, »Vihor« je srez izvor i mi jedino žalimo šlo nije politi-rkn nez.avisau list. Ali, to nas ni najmanje ne vrneta da se ne poradujemo njegovoj pojavi. Želimo mu da saeuva lo svoje oduševljenje do fciaja. ALEKSANDER SERGIJEVIČ PUŠKI\ (1799—1837) Ob prelazu romanticizma v realizem je nenadoma zasijalo na horizontu ruske književnosti sonce, ki je s svojo močjo zatemnilo vse, kar je bilo krog njega, pojavil se je nov, močan, geni-jaleu človek, ustvaritelj nove ruske književnosti, javil se je — A. S. Puškin. Puškin je genij, a genij je vedno nepričakovan in vedno nadzemski, nadčloveški. Kot svojevrsten lirik najpopolnejšega jezika in dovršenih form, ima Puškin v inski literaturi najvidnejše mesto iu zavidljivo mesto v avetovni književnosti. Puškinove zasluge za rusko književnost so ogromne; on je rusko literaturo preobrazil, utemeljil prav za prav in njegov vpliv se na najrazličnejše načine občuti še dandanes v literaturah vseh kulturnih narodov. Od prvih del ruske književnosti do današnje dobe ni bilo pesnika in pisatelja, ki bi v tako veliki meri tako silno vplival na razvoj in porast književnega življenja; lahko bi trdili, da je Puškin prvi izvirni in samostojni pesnik, s katerim se stvarno začenja prava ruska književnost. Do njegovega časa so proizvodi ruske literature dobivali — hote ali nehote — nekako pobudo iz književnosti zapadne Evrope, bili so v zvezi s kakršnimkoli literarnim, umetnostnim ali društvenim pojavom na zapadu; čim pa se je Puškinova delavnost pojavila med književnimi krogi, zapazimo v njej črte, ki niso zaznavne v zapadnih literarnih vzorih. Od Puškinove dobe dalje ima ruska literatura povsem samostojen zvok in opazovalec z zapada je mogel jasno videli, da se je v Puškinovih delih pojavilo nekaj povsem novega, posebnega, zrelega, globokega, kar je vzbudilo končno po vsej Evropi živ interes za rusko knjigo. Puškin je bil na tem potu prvi in mogoče edini. Ž njim je nastala epoln samostojnega narodnega ustvarjanja. Velik odmev je našlo Puškinovo literarno udejstvovanje v vsem kulturnem svetu, posebno pa še med slovanskimi narodi. Puškin se je pojavil v ruski književnosti v dobi, ko se je šele začel kulturni in politični preporod zapadnih in južnih Slovanov. Samo poljska književnost, ki je že bila nekako razvita, ima že v tej dobi svojega velikega mojstra Mi-ckievvicza. Cehi so se še borili za pravo svojega jezika v poeziji in znanosti; po smrti slavista Dobrovskega so s strahom gledali v bodočnost, misleč, da je nemški politični in kulturni jarem že tako silno zamoril češko narodnost, da si bo jedva, jedva zopet opomogla. Med južnimi Slovani so bile prilike v tem času še slabše. Pri Srbih se je takrat še vedno vodila borba za svobodo, v književnosti se je edini večjih pojavil Vuk, Bolgari in Hrvatje so bili še v povsem embrionalnih početkih, med Slovence je v tistem času zasijal Prešeren. Slovani so se šele v Puškinovem času začeli buditi. Rusko ljudstvo je tedaj že prebrodilo ono težko fazo, v kateri so životarili Slovani. Zato tudi niso bila vsa Puškinova dela docela razumljiva Nerusom, pri katerih se je politično, društveno in književno življenje šele dobro začenjalo. Zaradi tega so v tisti dobi tudi prevajali le lažja in manjša Puškinova dela, posebno pa tista, v katerih se je dalo slutiti odtenke narodne poezije. V zadnjem desetletju svojega literarnega udejstvovanja, se je Puškin vse bolj posvetil prozi. Ustvaril je rusko pripovedko, kakor tudi historično pesem in historično dramo. Puškin je bil tvorec vedno nečesa novega in večnega na vseh poljih, na katerih se je udejstvil njegov genij. On je ustvaritelj nove ruske književnosti, ki je — izgleda — vsa pripadala njemu; on ni niti do danes zastarel in vedno znova so nam svetla in sveta njegova visoka, blagorodna, bogata čustvovanja. — Puškinova epoha je bila bogata na talentih, toda samo njegov genij, ki za-senčil je vse, nam ne da, da bi mogli i druge videti in ceniti. Puškinova doba je doba bohotnega cvetenja ruske poezije, ki ji je Puškin sam dal svojevrsten »pečat poslanstva svojega, svoj red in potrdilo za ta svet.« »ONIMA KOJI DOLA/K Još jednom najlepše mulimo sve one koji su knjižil i>rimili a ne misle je zadržali, da nam je odmali mite. Imamo svega još 5 (pel) pri-meraka na raspoloženju a nori interesenti se javlja ja svakog dana. I na ovome mestu želimo da izrazimo svoju duboku blagodarnosi gospodintt Ing. K. L. iz T., Savslta banovina, koji nam je, odajuči priznanje delovanju Študentske rodne čete, izvo-leo poslati prilog od lističu dinara. Uredništvo. Priložite Sokolsko j župi Mostar u fond Sokolske Petrove Peloljetke da uredi 90 voda u bezvodnlm selima Maša anketa S predzadnjo številko smo svojini naročnikom razposlali vprašalne pole, ki so imele namen poglobili kontakt med listom in njegovimi čitatelji. Naša globoka želja je, da se odnvs iitateljii napram »Naši mislit ne omeji samo no /tl etanje naročnine, ampak du se vsak čitatelj čuti sodelavca pri skupnem delu za dobrobit nase države in naroda. »Naša misel je torej samo središče, v katerega se slikajo vse želje, dobro želečih in nesebičnih delavcev, ona je zvočnih navidne verige iskrenih in poštenih rodoljubov, verige, ki je danes potegnjena od Jesenic do Skopi ja in od Subotice do Kotora. Nm tem mestu se zahvaljujemo vsem onim, ki so naša vprašanja tako razumeli, ter na nje odgovorili. Veselimo se nad zanimanjem, ki so go pokazali naši prijatelji za procvit >Naše misli*., veselimo se tem bolj, ker smo med odgovori našli tudi imena, ki jih nismo imeli i’ seznamu naročnikov. To nam kaže, da krog prijateljev »Naše misli* ni omejen samo na kader naročnikov, temveč, da seže daleč preko njega. To nam je najboljši dokaz, da smo na pravem potu. Celokupni vtis, ki smo ga dobili ob pregledovanju došlih odgovorov je bil tako pozitiven, da smo postali skoraj ponosni na svoje delo. Mnogi, zelo mnogi, so izkoristili vsak prostorček na vprašalni poli, da nam izrečejo navdušene besede priznanja. Čeprav mislimo, da tega nismo zaslužili, priznavamo, da so nam take besede ljubše od vsakega drugega priznanja, ker vemo, da prihajajo iz iskrenega srca. Raz-ien tega pa danes vsakdo ve, da naše delo ni lahko — prej težko kot lahko — pa so nam -ttto take besede dobrodošle, ker nas vzpodbujajo pri delu, ker nam kažejo, do se moremo z zaupanjem osloniti na veliko število somišljenikov. Prvo vprašanje pole je. bilo: tAli smatrate, da je pravilno stališče izdajateljev, ki trde, da mora »Naša misel« ostati politično nezavisen list? Obrazložite na kratko svoj odgovor!« Razven dveh izjav, so se vsi odgovori strinjali s stališčem izdajateljev. Značilno je, du ikoro v vseh odgovorih povdarja neodvisnost kot prvi in glavni pogoj za popoten uspeh »Naše misli«. Priznavamo, da drugačnega rezultata nismo niti pričakovali, zato nas veseli, da smo o tem vprašanju našli pri svojih prijateljih absolutno soglasje. Objavljamo naslednje štiri odgovore: »Pravilno! — le politično nezavisna omla-dma more bili stvariteljica in nositeljica idej. Politika je igra kompromisov, ki ideje nujno ubijajo.«) Dr. V. K., odvetnik, Ljubljana.) »Kot politično nezavisni, brez kompromisni Jugoslaveni najzvestejše izvršujemo prisego, ki smo jo še na toplem grobu dali Velikemu Kralju Mučeniku. Od Oplenca ne desno ne levo, samo naprej, četudi v smrt.« (o. G. D., Vrdnik, Srem.) »Naše politične razmere, so tako nestalne, roditelji' tako malo sposobni in resni, da je vsako naslanjanje na kako politično grupo brej pomena in na škodo jugoslovenski misli.« (Dr. S. Š., zdravnik, Mokronog.) »Da. Jer nijedna partija nije stvorila Jugo-sluviju, pa je neče niti spasiti. To če uspeti samo čistom ideološkom vanpartijskom jngoslo-renstvu.« (V. Zagreb.) Pri tem vprašanju je izredno zanimivo to, du nos nekaj odgovarjajočih sumniči, da smo pristaši. »Zbora«, nekaj zopet, dri smo pristaši >JNS«, a člani stranke, g. Hodere iBorbaši) nas smatrajo za svoje pristaše! Boljšega potrdilu noši objektivnosti si nismo mogli želeti! Že davno in opetovano smo izrekli svoje mnenje o današnjih političnih strankah; tukaj samo ponavljamo, da se naše stališče ni spremenilo in d« bomo svoje delo nadaljevali po začrtanih smernicah brez ozira na desno in levo. Drugo vprašanje se je glasilo: »AH smatrate, da je ton pisanja ,Naše misli‘ preoster? Ali, nasprotno, preveč blag?« Ogromna večina je zadovoljna s tonom pisanja *Naše misli«. Cesto se ponavlja, da je ton *pravilno zadet«. Ne smemo pa prezreti dejstva, da nikomur — brez izjeme — ton ni prt> oster, da pa mnogi smatrajo ton našega pisanja preveč. blag. Vendar pa, kakor mnogi teh zadnjih somi ugotavljajo, ni ton pisanja odvisen le od uredništva »Naše misli«; tukaj odločajo tudi drugi faktorji, proti katerim pa je tisk brez moči. ToliJco v odgovor vsem onim, ki mislijo, da bi »Naša misel« moralo ostreje pinoti. Tretje vprašanje: Ali bi bilo treba univerzitetno rubriko razširili? Kako?« l ečina je za razširitev te rubrike. Tu je zanimiva razlika med željami akademikov in drugih, ki na to vprašanje tudi pozitivno odgovarjajo. Skoraj vsi akademiki žele, da bi se ta rubrka razdelila na tri dele, ki bi bdi posvečeni beograjski, zagrebški in ljubljanski univerzi. Najbolj jih zanima delo poedinih društev, ideološke borbe, razmerje moči, izboljšanje študijskega sistema in slično. Neakademiki, javni delavci, advokati in inteligenca sploh, pa želi, »da bi še malo podrobneje opisali socialno in gmotno stališče našega študenta danes«. (Dr. E. M., Gornji grad), »o izgledih za r.aposlitev posameznih fakultet«. (Dr. V. K., Ljubljana.) 1 zgleda, da so akademiki sami do grla siti svoje mizerije, tako siti, da o tem še v svojih listih ne žele čitati. Priznavamo, da smo bili nad tem rezultatom prav za prav presenečeni. Četrto vprašanje: »Ali mislite, da bi bilo treba poleg univerzitetne in kulturne rubrike uvesti še katero stalno rubriko?« Tukaj so nam naši prijatelji dali toliko dobrih misli, da nam je Sal, da se ne moremo vsakemu posebej zahvaliti za zanimanje, ki ga je pokazal. Samo nekaj jih je bilo, ki so odgovorili s kratkim »ne«. Ostali žele, du se med obstoječe uvedejo še naslednje stalne rubrike: srednješolska, socialno-statistična, zunanjepolitična, kulturno-glasbena, po slovanskem svetu, športna, literarna itd.; največ odgovorov pa je zahtev (do, da naj se uvede rubrika posvečena naši vasi in malemu človeku. Na primer: >Manjka snov za našega podeželskega fanta, ki mu je tudi list mnogo ,pretežek' in nedostopen, ker je pač po vsebini namenjen samo akude-rnikom in ljudem z absolvirano srednjo šolo,« (B. Šafarsko, Ljutomer.) Na vse te želje odgovarjamo, da jih bomo po možnosti postopoma izpolnjevali. Naj ne pozabijo naši prijatelji, da je tudi od njih samih mnogo odvisno, da bomo mogli izpolnili vse njihove želje. Propagirajte list med svojimi znanci, bodite tudi sami točni t- poravnavanju naročnine! Dokler ne bomo imeli sredstev, da redno izhajamo vsaj na šestih straneh, ne bomo tako lahko mogli uresničiti naše skupne želje. O rubriki, posvečeni naši vasi, smo že sami zelo često mislili in razpravljali na naših so-trudniških sestankih. Bili smo mnenja, da se mora list najprej zasidrati med akademiki in inteligenco, šele nato pa naj posveti vso pozornost potrebam vasi. Takoj od začetka se nismo hoteli angažirali, na več strani, ker smo smatrali, da je potrebno in koristno, da se zaenkrat omejimo samo za določen krog čitate-Ijev. To stališče lahko še danes zagovarjamo, vendar obljubljamo, da bomo čim prej poskusili uvesti željeno rubriko — saj je krog »Naše misli« ze davno z delom in ne z besedami pokazal, kako razume potrebe naše vasi s tem, da je i idejno i fizično sodeloval v pokretu Rodnih čel. V vsakem slučaju pa vemo, da naše delo ne ho popolno, dokler ne bo obsegalo vso omladiito i akademsko, i kmečko, i delavsko. Peto vprušanje: »Na enem naših so-trudniških sestankov je padel predlog, da se uvede rubrika, kjer bi mogli naši čitatelji polemizirati z mišljenji, izneše-nirni v poedinih naših člankih. Odobravate tO?€ Na to vprašanje smo dobili skoraj mako število pozitivnih in negativnih odgovorov. Zato bomo stavili od časa do časa vsem onim, ki ki eventualno hoteli polemizirati, primeren prostor na razpolago. Šesto vprašanje: »Navedite tri članke iz letošnjih številk (1—7), ki so Vam najbolj, odnosno, najmanj ugajali!« Temu vprašanju se je večina izognila: če. pa je "kdo nanj odgovarjal, je izrazil misel, »da so članki dobri kar po vrsti.« Sedmo vprašanje: »Na kak način, mislite, da bi se mogla JNaSa miseP še bolj razširiti? Kako ste Vi zvedeli zanjo?« Prebirajoči odgovore na to vprašanje smo dobili mnogo dobrih idej, ki jih bomo po možnosti vse upoštevali. Med zanimivimi odgovori navajamo mišljenje nekoliko naših naročnikov, ki nam svetujejo, da naj pišemo bolj poljudno, da bo »Naša misel« dostopnejša širši Zadnje vprašanje: »Kaj bi morali še vprašati?« Mnogi so nam tukaj navedli teme, ki naj bi jih obravnavali; med drugim se zahteva, du obravnavamo vprašanje konkordata (V. M., Ljubljana) in žensko vprašanje. S tem bi bili povedani rezultati naše ankete. Gotovo nam bodo pripomogli, da bomo »Našo misel« izpopolnili in jo vsaj za korak približali končnemu cilju. In s tem je svoj namen dosegla in se zato zahvaljujemo svojim prijateljem, ki so prav lepo pokazali, da jim je nu-predek lista pri srcu. Opomba : Prejeli smo eno vprašalno polo, s katero nas anonimni pisec opozarja na »Radogoj« in nam daje neke tozadevne informacije. Načelno anonimnih dopisov ne. upoštevamo, pripravljeni pa smo zastaviti se za stvar, če nam dotični gospod pod polnim imenom (ali ustmeno) predloži avtentičen materijal. Nam zadeva do zdaj še ni bila znana. Dopis iz Splita pogodio je splitski »Jadranski dnevnik« ^broj od 12 januara) poered srca živa. I zaista je nečuveno da neko izvan redova »pokreta« hoče »Slovencima da prikaže« pravo stanje u Splitu. Ali za-što, molim, »Jadranski dnevnik« nije doneo ceo dopis kada je ionako sasvim kratak? Nego je izostavio bas najvažni-je stvari i dodao da je tu »komentar iz-lišan«? Dakako, potpuno razumemo: nezgodno je pred tudim svetom izno9iti ko je kome seo na grbaču i ko se potu-kao na zboru jedinospasavajučeg »se-Ijačkog i radničkog pokreta«. Neka »Jadranski dnevnik« bude umi-ren: ne služe »našim unitaristima« za utehu »informacije splitskog dopisnika ljubijanskog lista« — kako on to pobožno želi — nego im za utehu služi pravi položaj u jugoslovenskom i na-cionalnom Splitu. A pred slikom tog položaja može »Jadranski dnevnik« tu-rati glavu u pesak kolikogod hoče, neče mu nista pomoči. Neka to blagoizvoli zapisati za uho. Split. i)orde K. mN ELITA Za svoj ples so tovariški tehniki predpisali »strogo večerno obleko« — to je frak ali smoking. No, lepa demokracija, ki akademski raji tako onemogočuje obisk »svoje« prireditve. V ZNAMENJU CASA V javnih knjižnicah ne smejo izposojati Van de Veldove knjige »Popolni zakon«. KAKOR KDO MORE Od strani odbora nekega »repreaentauenega« plesa je bila izražena želja, da bi predsednik »Jadrana« posodil svoj govor, ki ga je imel na »Slovanskem večeru«. Reprezentanca! KOLEKTIVIZACIJA Iz raja na zemlji javljajo, da v vseh oblastih kolektivizacija krasno napreduje. Z zadnjim Stalinovim ukazom je bila uzakonjena kolektivna bebavost. Na podlagi tega ukaza morajo vsi bratje v Marxu verjeti, da je Trocki v SSSR osnoval centralo, ki naj bi ustvarila te cilje: 1. zruSenje sovjetske ureditve, 2. ponovno uvedbo kapitalizma, 3. vrnitev oblasti medanskim slojem; sredstva: I. gospodarska in politična sabotaža, 2. teroristični akti, 3. pripravljanje vojaških napadov na raj iz inozemstva. Kar se tiče zadnjega, so trockisti vodili pogajanja z Nemčijo in Japonsko. Tako se glasi ukaz in upamo, da se tovariSi pri požiranju tega ukaza ne bodo zadušili. Prinašamo prvi članek iz ciklusa, ki bo v celoti posvečen vpr*• šanjem Balkana. Smatramo, d*, je to vprašanje posebno lažna danes, ko se govori o »propadu zapada«, pa naši ljudje navzlic temu še vedrin od tod pričakujejo rešitve. To ni niti krvavi glas z Balkana, uita glas strahote in trepeta, niti poziv v »zbjeg«1 in klic za pomoč v klanju, maščevanju in požiganju. To je tnin&a. Balkan — ta smodnišnica, ta »nevarni kot« Evrope, nad katerim so stoletja ležali temni oblaki, kjer je vsaka koča dišala po smodniku in kjer bi bilo vei-no vse pripravljeno potegniti nož ali puško — je danes mirnejši kot Evropa. Tužno in krvavo balkansko bojišče, požgana sela, odsekane glave po utrdbah in karaulah, razmesarjena trupla po tratah, cerkve v plamenih, to je krvav« preteklost balkanska — danes le strašna slika — vendar preteklost, ki je morala biti taka, da je danes Balkan pomirjea in lahko vzor onim, ki so z grozo gov»-rili o balkanskih narodih in ki v lijak niso videli drugega, kot divje, barbarske, nekulturne narode. Danes je prišel čas, da se pomirjeni Balkan pokaže Evropi takšen, kakor so ga vedno pojmovali in želeli njega vi pravi sinovi in oni, ki sodijo objektiv**. Zatekati se na zapad in odrekati se Bokanu, to je bolezen, ki še danes zastruplja našo inteligenco. Tajiti svoje balkansko poreklo, da bi se pokazal Evropejca-zapadnjaka, pomeni isto, kakor zanikati svoje pravo bistvo, svojo neusahljiv« moč, katero nismo nikdar črpali na za-padu, temveč iz divnih naših balkanskiti osnov. Sramovati se barbarstva in divjaštva naših pradedov, ki drugačni nis® mogli biti in ponašati se z polikanostj* premešetarjenega zapadnjaštva, ni nit* malo umno niti častno niti dostojno naše burne, toda velike balkanske preteklosti. In vendar velik del našega izobražen-stva še vedno tako dela. Kolikor bliaj« so zapadu, toliko bolj se odrekajo Balkanu, ker hočejo na vratih zapada pozabiti, kdo je bil njihov oče in ded, da so nosili krvavo srajco, da so namesto podpisa začrtali križ ali pritisnili palec. Da, to bi bilo sramotno za današnjega človeka! Balkan, ki je dal zapadu vse, na katerega temeljih je ustvarjena njegova duhovnost, v katero je vzidal v nekaj tisočletjih ogromno svojih prvin, ki je kol predstraža duhovno neusahljivega vzka-da prikazal duha in materijo EvTopi, in prvi pričel graditi na tem našem prag* — je imel težko in nesrečno usodn: krvavel je v borbi, da očuva zapad. V stoletni borbi, v brezmejnem prelivanju krvi je pokazal Balkan neizčrpna fizično in duhovno moč. Balkanski narodi, dediči preteklosti, so iznesli pre