258
Dela in dnevi
Ciril
Bergles
PERICA    Spoznam jih po oblačilih, ki se jih dotikajo. Otroški slinčki in plenice so polni čudenja malih angelov, v njih je dosti svetlobe in tudi teme, zaradi katere se zbujajo iz sna.
Spalne srajce starcev so preznojene od neprespanih noči, od hudih stisk, ki oznanjajo zadnjo uro. Mladi spijo goli med rjuhami, da imajo ljubezen zmeraj pri roki. Njih oblačila diše po nežnostih in po neuresničenih spočetjih. Samomorilci skrijejo svoj obup za pretesne ovratnike in morilci zakopljejo krvave srajce globoko v prst, pod kamne.
Razobešam te bele zastave po vrtovih,
po balkonih.
Ali oznanjajo vdajo ali upanje?
Kajti treba je dosti čistih in dobrih sap,
da postanejo naša oblačila
spet varna skrivališča za namene tega sveta.
259                                                                                                                         Dela in dnevi
GRADITELJ    Nameraval sem si postaviti samo hišo, enostavno. Da se mi ne bo treba neprestano seliti. Zdaj pa se stvar sploh ne neha. Vsak dan nekaj dodajam. Povečujem okna. Širim balkone. Izmislim si prizidek. Potem še eno nadstropje. Vsaka noč
me za nekaj nagovori. In hiša raste, se širi.
Do brezumnosti. Dobro je, da bom kmalu odšel. To jo bo rešilo.
KONJEDEREC    Ta vranec
se je dotikal obzorij.
Jezdili so ga
junaki levjih src.
Še pred zoro
je čakal na bitko
in se potem pognal
skozi sonce
naravnost v zmago.
Vedel je
za varne prehode
čez reke,
preko gora.
V vetru
je zasledoval sovražnike.
Zdaj čaka vdano v konjedernici, da ga odrešimo teme v očeh, trudnosti v mesu.
260                                                                                                                           Ciril Bergles
POLITIK    Zgovarja se na zgodovino.
Da mu je namignila, naj stopi na oder
in maha s svojo belo srajco.
Dvorana je zmeraj nabito polna
in ljudje so navajeni ploskati.
Samo da dosti obljublja.
Da se razglaša za odrešenika.
Da z izbranimi namigi
zasleduje nasprotnika.
Včasih mu kak žvižg
vzame sapo,
a se hitro privadi
na tako patetiko.
Ve, da si mora scenarij
pisati sproti
in da je konec
hudo nepredvidljiv.
Njegova spretnost se razkrije
potem, ko ugasnejo luči.
Če kdo ne prižge
vžigalice.
VARUH    Živeli so možje, POKOPALIŠČA    počenjali so stvari,
ki jih ne zmore vsak.
Poznali so zvijače
besed in dejanj.
Gledali so
v skrivnost časov.
Umirali so
z veliko mislijo,
ki so jo potem vklesali
v kamen.
Njihova obličja
so vlili v bron,
z njihovimi imeni
so poimenovali mesta,
gore in zvezde.
261
Dela in dnevi
Tale tu,
v tem zapuščenem grobu,
brez nagrobnika, brez imena,
pa je zapustil sporočilo,
ki ga zna
samo modri prebrati.
STARI CESTAR
Rad sem imel cesto.
Kot svoj vrt ali njivo.
Koliko življenja
je bilo na njej!
Da bi videli tiste
dišeče konjske fige, kravjake,
tople kot hlebci kruha,
vzeti pravkar iz krušne peči.
Kako so dihali v zimskem mrazu!
Spravil sem jih s ceste
na svoj vrt.
Kakšna solata je potem tam rastla,
paradižnik je zardeval,
kot bi se napil rdečega vina.
Zdaj pa to smrdeče vzdihovanje in strašni ropot. Ta brezdušni asfalt, pod katerim je cesta izgubila svojo dušo!
STATISTIK
Misli,
kako preprosto je
spraviti življenje
v krivulje,
v razpredelnice,
v procente.
Ko bi se vsaj enkrat zazrl v frfotanje otrokovih ustnic, v njegove drobne in majave korake. In se zamislil nad vprašanji, s katerimi vrta v skorjo sveta.
BREZPOSELNI    Pravijo, naj počakam, da dokončajo svoj vek. Rodili so vnuk,e, spremenili svet in prelisičili boga. Gledam ribe, s kakšno muko se mečejo na prod in hlipajo v prazno. Moje roke so trudne od mirovanja. Misel ne more vzdržati v mišji kletki. Lev hoče v savano ob uri vetrov.
Bi bil Bog še bog,
če ne bi imel na razpolago
tistih šest delovnih dni?
262
Ciril Bergles