GOSPODARSKA,
KULTURNA
IN ZGODOVINSKA
KRONIKA
ZBORNIK
OBČINE
GROSUPLJE
ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE
VIII — 1976
Izdano
v počastitev občinskega praznika občine Grosuplje, dne 2i). oktobra l!)7(i in II letnice vstaje slovenskega naroda
ZBORNIK
OBČINE GROSUPLJE
GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA
VIII
GROSUPLJE 1976
• f\ Q       *U T/T T
ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE
Izdaja. Občinska konferenca SZDL Grosuplje, ureja uredniški odbor: France Adamič, Ivan Ahlin, Cvetko Budkovič, Ive Krevs, Tine Kurent, Janez Lesjak, Jože Marolt in Stane Valentinčič
Glavni urednik prof. dr. France Adamič
Odgovorni urednik Ivan Ahlin
Lektor Prof. Marija Janežič
Naslov uredništva in uprave: 61290 Grosuplje, p. p. 11
Naslov glavnega urednika: 61000 Ljubljana, Janežičeva 1, tel. 23-589
Žiro račun pri SDK Grosuplje 50130-678-92911
Natisnila Univerzitetna, tiskarna, v Ljubljani
Zbornik občine Grosuplje izhaja s prispevkom SO Grosuplje, Občinske izobraževalne skupnosti Grosuplje, Občinske kulturne skuj) nosi, Grosuplje in prispevki temeljnih organizacij združenega dela, ki so navedene v oglasnem delu.
Po menju republiškega komiteja za prosveto in kulturo izvršnega, sveta Skupščine SR Slovenije št. 4210-210/76 z dne 17. 6. 1976, šteje ta publikacija med proizvode 36. člena 7. točke 1. odstavka Zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov.
KAZALO
DOGODKI IN PODOBE IZ NOV
Metod Mikuž                1941—1976 ............... 7
Stane Valentinčič        Moja srečanja s komandantom Francom Rozmanom Stanetom............. 11
Milan Guček               Vrnitev med ljudi............. 15
NAŠA OBČINA IN OBČANI
Janez Lesjak               30 let v svobodi.............. 21
Rudi Povhe                  Mizarstvo Sinoles v Ivančni gorici...... 27
Franc Trontelj Splošno mizarstvo Grosuplje v novih prostorih . 33 Marijan Planine           Novi mizarski obrat Lesnine Sinoles v Ivančni
gorici................ 37
Anton Marolt               Izgradnja in program obrata Agrostroj v Ivančni gorici................ 41
Mile Sojar Naravne razmere in stanje zasebnega kmetijstva . 45 Alojz Trontelj              Družbena posestva v občini Grosuplje od 1971
do 1975 leta.............. 53
Janez Perovšek in
Darka Jenko                Ljubljanske mlekarne........... 55
Slavko Zupančič          Zdravstveno varstvo v občini v letih 1976—80 .   . 63
Slavko Zupančič          Umrl je nač častni občan Tone Kralj..... 73
Miha Adamič               Evropska pešpot od Drave do Jadrana skozi grosupeljsko občino............ 75
Slavko Zupančič           Nova zdravstvena postaja v Dobrepoljah   ... 83
HUda Lučovnik            Družbeno varstvo predšolskih otrok..... 87
KNJIŽEVNOST, KULTURA, PROSVETA in ZNANOST
Tone Potokar Cankar in Župančič v beograjski izdaji (1933 do
1934)................. 89
Henry A. Christian        Iz dveh domovin do enega sveta....... 99
Tomo MaUruko           Ob 25-obletnici smrti Louisa Adamiča..... 107
Janez Perov&ek            Kam ste skrili boga............ 121
Alenka Trontelj           Vselili smo se pred letom dni........ 125
Marijan Zadnikar         Stična v luči novih odkritij......... 129
Andrej Kurent            Igralska družina Potokarjev........ 139
Cvetko Budkovič          Osnovna šola v Višnji gori......... 147
Peter Šoštarič              Razmah Kulturnih tednov v Šentvidu pri Stični . 167
Mira Erjavec Ljudsko življenje v delih Josipa Jurčiča .... 171 Anka Novak                 Vzajemna pomoč na vasi — na primeru Zdenska
vas.................. 185
Marija Dolanc-Marolt   Razvoj splošnoizobraževalne knjižnice Grosuplje . 199
Stane Miku?.                Slikar France Zupan........... 207
KRONIKA IN RAZGLEDI
Metod Dular                Motvoz in platno — rojstno mesto sodobnega računovodstva in kontnega plana v Jugoslaviji . 215
Janez Les jak                50 let (odkritja) Taborske jame....... 221
France Adamič             Vodna kolesa, mlini, stope in žage...... 223
Eman Pertl                  Zdravstvena služba v zdravstveni zadrugi Ponikve — Dobrepolje............ 237
Mihaela Jarc                Iz dedove knjige............. 245
Jože Marolt                 Kronika občine Grosuplje......... 255
France Adamič             Naši kraji in ljudje............ 265
Stane Valentinčič
in Ivan Špolar             30 let Lovske družine Grosuplje....... 279
Marjan Kotar Začetek VII. Kulturnega tedna v Šentvidu pri
Stični, dne 26. junija 1976 ......... 289
DOGODKI IN PODOBE IZ NOV
1941—1976
Metod Mikuf
če še tako premišljujemo, tehtamo in odštevamo, že 35 let je od začetka narodno-osvobodilnega boja jugoslovanskih narodov. Pa je spet obletnica — si mislimo — in spet čas za proslave. Na oboje prav mislimo: res je, spet je obletnica in tudi čas za proslave. Res pa je tudi, da moramo nekoliko le premisliti ob tej naši novi obletnici in o njenem praznovanju. Premisliti je treba kaj bomo praznovali in kako bomo to praznovali. Praznik in njegovo praznovanje je dobra stvar le takrat, če imamo kaj od tega, se pravi, če je vse to le vzpodbuda za naše delo — telesno ali duševno. Človek se v svojem kakršnemkoli že koristnem delu ne sme nikdar ustaviti in ker mu pri delu včasih že pešajo moči in upada pogum, so prazniki in njihovo pravilno praznovanje prav uspešna pobuda za nadaljnje delo. Kajti vsako delo za boljše in lepše je v bistvu boj, vsak boj pa je težak. Zato vsaj tnalo premislimo dvoje:
»fcn« 9i«n' w,a»o1sJ oniii^ nqon (ih* .ii?.I> e«n [od aT motov« mivon ni inatt
Vsi večji ali manjši slovenski ali jugoslovanski kraji se le ne morejo pohvaliti, da so leta 1941 že imeli svojo partizansko četo. Grosuplje in njegovi ljudje iz bližnje in daljnje okolice pa se lahko pohvalijo, da so jo imeli. Pri tem ne bodo razmišljali, zakaj je v drugilh krajih še ni bilo. To bi bilo nesmiselno samopoveličevanje, kajti pomembna je samo resnica, da je grosupeljska partizanska četa obstajala že 1941, ko se je upor vseh jugoslovanskih narodov začel. In če hočemo letos kaj praznovati, je več kot dovolj že to zgodovinsko dejstvo: Grosuplje, leta 1941 majhen kraj pod cerkvico sv. Mihaela na prijaznem hribčku ter razpotegnjen ob cesti, s tekstilno tovarno in želez niškim križiščem proti Novemu mestu in Kočevju, z nekaj večjimi, a v glavnem le z majhnimi hišami in hišicami, Je bilo že leta 1941 tako močno, da se Je s svojo bližnjo in daljnjo okolico vidno uprlo. Seveda lahko pri tem pomislimo tudi na vse takratne, danes žal že mrtve ali pa na srečo še žive prvoborce, ki jim velja naša zahvala, a vendar bo ostalo tehtno in pomembno da se je uprlo Grosuplje. In prav to Grosuplje je s svojimi ljudmi že prešlo v slavno zgodovino narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda in jugoslovanskih narodov in — nič ne bodimo preskromni — tudi v zgodovino odporniškega gibanja velike in svetovne antifašistične koalicije.
» Prof. dr. Metod Miku«, 6100n Ljubljana, Yu, Tobačna 2.
To dejstvo je veličastno, že če ga pogledamo površno samo pod dvema zornima kotoma. Tudi na Grosupljem in v njegovi bližnji in daljnji okolici je bilo —- kot v vsej Ljubljanski pokrajini — Italijanov »kot listja in trave«. Toda Osvobodilna fronta in njena grosupeljska četa je nastala kljub temu in se v boju prav s tem »listjem in travo; neprestano krepila. Točno je, da ne bi bilo ne OF ne grosupeljske čete brez KPS, njenega vodstva in neprestanega pravilnega usmerjanja, a točno je tudi to, da je bilo Grosuplje s svojimi ljud mi, bližnjo in daljnjo okolico tako tesno zraščeno v svoji OF, da si takrat sploh ne moremo misliti enega brez drugega. In le tO in samo to je bilo poroštvo za zmago. Se pravi: ljudje, povezani v OF, so spoznali in se oprijeli misli, ki je bila takrat edino mogoča, da je rešitev samo v boju, pa čeprav je ta boj vedno bolj zavzemal oblike boja na življenje in smrt. Takrat smo se večkrat radi spominjali znane legende o dečku Davidu in orjaku Goljatu, a vedeli smo tudi za še večjo resnico, da je vsak narod, pa naj bo še tako majhen, nepremagljiv v pravičnem boju za svoj narodni obstoj, če je v tem boje enoten in če mu njegovo vodstvo neprestano prav in pravilno kaže cilje in oblike tega boja. In cilj našega, tudi grosupeljskega boja je bil en sam, narodna osvoboditev in da se »staro ne sme nikdar več povrniti«.
Dosegli, se pravi, izbojevali smo si oboje in obenem postali še bogatejši za veliko spoznanje, kaj zmore in premore narodna enotnost in zaupanje v tistega, ki je narod združil v to enotnost, ga vodil v takratnem boju in ga vodi v boju še danes. V zmoti je, kdor misli danes je že svoboda in zato tudi konec boja. Še danes teče pravi boj in to hud boj za pravilne odnose med nami samimi. Boj teče v tovarnah, na vseh delovnih mestih, v skupnostih, boj za zares prave in socialistične samoupravne odnose in še vedno je boj med starim in novim svetom. Ta boj nas čisti, saj neprestano izloča iz naše srede vse, kar je nezdravo, kar ovira naš neprestani revolucionarni razvoj in mu sledi.
Rekli smo že, da v tem boju slovenski narod ni bil sam, temveč združen in povezan z drugimi jugoslovanskimi narodi in ta končno še povezan v veliki antifašistični koaliciji. To drugo zgodovinsko dejstvo nam kaže tudi grosupeljsko četo v še lepši luči. Povezava vseh zasužnjenih narodov v skupnem boju proti nečloveškemu fašizmu in nacizmu je bila leta 1941 — čeprav nekako pod plaščem mogočne Sovjetske zveze, Velike Britanije in Združenih držav Amerike — še precej nejasna, negotova. Ko je nastajala tudi grosupeljska četa, so se mogočni kraki do takrat nepremagljive nemške armade že stegovali proti Moskvi, Leningrad je bil obkoljen in nacistični tanki so nezadržno prodirali po Ukrajini in ob Črnem morju.
Res je, nastanek in prve vojaške akcije grosupeljske čete niso same rešile obupnega položaja pred Moskvo ali kjer koli že v Sovjetski zvezi, vendar moramo resnici na ljubo reči tudi takole: ko je bila nemška ofenzivnost v Sovjetski zvezi na višku (nikdar ne prej ne kasneje ni bila taka), je imela naša jugoslovanska partizanska vojska pod Titovim vodstvom predvsem v Srbiji izbojevano že veliko osvobojeno ozemlje; če pa pogledamo takrat samo v Slovenijo, je bila za nami že velika akcija slovenskih partizanov na Lož in Bezu-ljak, akcija dolenjskih partizanov na izselitveno področje v Zasavju, vdor v
Šoštanj, velike akcije v dolini obeh Sor in tako naprej. Tako sta imela samo v Jugoslaviji v tistem času Hitler in Musolini frorito tudi v »lastnem« zaledju in k uspešnosti te fronte je prispevala tudi grosupeljska četa. Tako je bil nujno vezan na jugoslovansko fronto del fašističnih in nacističnih sil, tistih sil, ki bi bile že od jeseni in zime 1941 Hitlerju in Musoliniju potrebnejše drugod.
Res je, nemški in italijanski okupatorji so silovito reagirali na vse naše akcije in za vsako ceno so poskušali uničiti tudi slovensko partizansko vojsko Prav tega pa niso nikoli in nikdar dosegli. Točno je, razpršili so partizanske enote, a niso jih mogli uničiti, in to je bilo najvažnejše. Razpršeni partizani so se znali vedno znova zbrati, saj so se zbirali ob neuničljivi OF, takratni hrbtenici slovenskega naroda.
Tako ima grosupeljska občina po 35 letih res kaj proslavljati: s svojo četo in prebivalci je prešla v zgodovino, ta pa nikoli ničesar ne pozabi. Biki .je soborec velike antifašistične koalicije za dobrine tega sveta, ki se jih še vedno premalo zavedamo in jih zato tudi vedno prav ne cenimo. Bila je soborec — kot piše v temeljnih dokumentih antifašistične koalicije — za svet brez zla in nasilja, soborec za resnično svobodo in enakopravnost narodov vsega sveta, majhnih in velikih. Za našo skupno jugoslovansko zgodovino pa je bila še prav posebej tudi soborec za idejo, da se »staro ne sme nikdar več povrniti«.
II
In prav v tej zadnji misli, ki ima seveda revolucionarno vsebino, vidim tudi odgovor na vprašanje, kako praznovati obletnico začetkov našega narodnoosvobodilnega boja.
Če bi danes v kateri koli kraj naše slovenske in jugoslovanske domovine prijepljali človeka, ki je kraj zadnjikrat videl pred vojno, bi kraja skoraj gotovo več ne spoznal. Tudi Grosupljega ne. Kaj vse je zazidano, pozidano, na novo narejeno in prenarejeno. »Spremenilo se je,« ponavadi pravimo, a pri tem prav nič ne pomislimo, da se ni spremenilo samo od sebe, temveč le zaradi dela in pridnosti naših rok in možganov.
Prav se mi zdi, naj bi bila prva misel ob vsakem našem prazniku ponos na vse, kar je ustvarilo naše ročno in umsko delo, ponos na vse, kar je ustvarila naša revoluconarna pridnost, ki se je rodila in mogla roditi samo v narodno osvobodilnem boju: Pridnost, ki smo si jo naravnost priborili, pridnost, za katero se borimo tudi danes, pridnost, ki ne zametuje, kar so dobrega in lepega ustvarili duhovi in pridne roke pred nami, temveč njihovo delo samo ople-menituje, a ustvarja tudi boljše, lepše in popolnejše.
Če le morem, rad pridem na proslavljanje grosupeljskega občinskega praznika, rojstnega dneva grosupeljske čete, novega Grosupljega in njegovih novih ljudi. Gane me podelitev Jurčičevih nagrad zaslužnim ljudem, od partizanskih učnih moči do vseh drugih zaslužnih ljudi. Vselej si ob tem mislim nekako tole: Le j, pa le ni prazna beseda naš socialistični humanizem. Mladi rod, ki ima danes v rokah že vse odgovorne funkcije, ve za prizadevanja in zna nagraditi delo tistih, ki so ga vzgojili in pripeljali do tega, kar danes je. Tako se prvi vsebini naših praznovanj pridružuje še ena, hvaležnost in ljubezen do
tistih, ki so mnogo mnogo koristili, a od njih čas neizprosno že terja svoje Ob obeh teh vsebinah mladi rod nujno raste v še boljšega in močnejšega.
će smo torej ob naših praznovanjih lahko ponosni na uspehe naše revolucionarne pridnosti in s to nujno povezanim našim novim humanizmom, pri-pritegnili k temu še zavest, da mora biti vsako spominjanje slavnih dogodkov samo spodbuda za še uspešnejše delo. Prav je, da se na to spomnimo ob veselih in prazničnih dneh, kajti nobeno delo ni lahko, ne ročno, ne umsko. Ob praznikih se zbere veliko ljudi. Mnogo si imamo povedati, mnogo se pogovoriti, marsikaj zravnati in poravnati, marsikaj skleniti in se pri tem dobro zavedati, da je treba tisto, kar smo sklenili, tudi opraviti.
MOJA SREČANJA S KOMANDANTOM FRANGOM ROZMANOV-STANETOM.
NARODNIM HEROJEM
Stane ValentinčiC
Usoda je hotela, da sva se v ž»ivljenju večkrat srečala; gotovo je, da se to ne bi bilo zgodilo, če ne bi bilo vstaje slovenskega naroda in partizanskega boja. Tako sva si postala več kot znanca; srečanje z njim je nekako dalo še poseben pečat mojemu nadaljnjemu življenju. Zato — in pa tudi brez tega — naj ta skromni zapis ohranja spomin na najina srečanja, obenem pa naj ko-komandanta Staneta ponovno pokaže kot komandanta, ki je zrasel iz ljudstva. Spomladi 1942, približno konec marca dobim s Police obvestilo, naj takoj pridem tja; bil sem predsednik okrožnega odbora OF Grosuplje, istočasno pa odgovoren za oskrbo partizanskih enot. Kurir s Police me je odpeljal v gozd, ki leži med Polico in Pečjo; tam se je ustavila partizanska enota, ki ji je poveljeval Stane. Bilo je to moje prvo srečanje z njim. Ležal je na tleh, čeprav je sneg šele nedavno odlezel. Ni vstal, ko so me pripeljali k njemu, ampak sem jaz počepnil k njemu. Pogovorila sva se o preskrbi partizanov s hrano. Potem sem odšel.
Drugo moje srečanje z njim pravzaprav ni bilo osebno — vendar ga tudi to srečanje kaže v njegovi pravi luči, v luči ljudskega partizanskega komandanta. Ko je maja 1942 prvi dan divjala janška bitka II. grupe odredov, ki ji je poveljeval Stane, z Nemci, je pome prišel kurir s Police. Sporočeno mi je bilo, da so na Blečjivrh prispeli iz te bitke ranjenci, ki jih je treba zdravniško oskrbeti. Šel sem po dr. Franja Podkoritnika in z mojim motornim kolesom sva se odpeljala na Blečjivrh; tam je Franjo obvezoval ranjence. Nenadoma zagledamo ranjenega partizana, ki jaha proti nama. Bil je partizan s partizanskim imenom Matiček (doma s Polja, pozabil sem mu priimek), ki je bil v bitki ranjen v oko. Da bi bil čimprej na Blečjemvrhu, kamor je prišel zdravnik, mu je komandant Stane dal svojega malega konjička!
Ko je bila janška bitka končana, se je II. grupa, ki je hotela čez Savo in ki so jo Nemci odbili, umaknila na Polico. Treba je bilo poskrbeti za hrano tedaj že velike, a lačne in utrujene partizanske vojske, zato je kurirka zopet prišla pome. Kupili in zaklali smo nekaj živine in vojska je bila nahranjena. Ob tem pa sem se na Polici srečal z ožjim štabom II. grupe odredov — s komandantom Stanetom, njegovim namestnikom Skalo in politkomisarjem Tomažem. Želeli so jesti — palačinke. Ko smo se dogovarjali, kje bi se to dalo napraviti,
* 61000 Ljubljana. Yu, Titova 25; dipl. vet., dr. znanosti in redni profesor Bioteh-Ike fakulteto.
je štab sam odločil, da gremo v gostilno, kjer se je pred vojno reklo pri Možaku. Tam so tedaj bili manj partizanski kot v sosednji gostilni, zato smo šli na palačinke k njim, »da ne bi kompromitirali Franekove gostilne, češ da je gostilna partizanska«. Potem se nisva srečala dve leti.
Maja leta 1944 sem šel iz Črnomlja v Šmihel pri Žužemberku; tam je bil štab 7. korpusa in bil sem tja dodeljen za referenta korpusne veterine. Nekje na poti med Črnomljem in šmihelom, kamor sem pešačil (tudi kasneje sem nekajkrat prepešačil to razdaljo, v obe smeri okrog 90 km; nekoč sem šel v Črnomelj zgolj na palačinke), sem naletel na voz s konjsko vprego — bila je takoimenovana etapna vožnja — in se truden povzpel nanj. Ko smo se peljali skozi gozd, ki se na desnem bregu Krke razteza med Sotesko in Jamo, zagledamo v resi ob poti ležeča dva partizana, ob njima motorni kolesi. Bil je komandant Stane in njegov spremljevalec. Trudna od jahanja motorjev po jamastem kolovozu, sta se zleknila kar na mehka gozdna tla, da se od-počijeta.
Franc Rozman Slane
Nekaj mesecev kasneje je bil komandant Stane s člani glavnega štaba NOV in PO Slovenije, ki mu je stal na čelu, na uradnem obisku v štabu 7. korpusa. Nenadoma pride pome kurir z naročilom, naj se zglasim v štabu korpusa. Tam zopet vidim Staneta, ki je bil tedaj že general. »Ti prideš k nam gori,« mi je takoj povedal in s tem mislil na to, da pridem za načelnika veterinarske službe v glavni štab. »Tako smo odločili, ker te poznamo,« je bila še kratka utemeljitev, na katero sem rekel samo: »Razumem.« čez kratek čas je prišel tudi pismeni ukaz in jaz sem avgusta 1944 odšel v Crmošnjice, kjer jo bil tedaj glavni štab NOV in POS.
Kmalu zatem smo po radiu izvedeli, da je Moskva komandanta Staneta odlikovala z visokim vojaškim odlikovanjem. Kak večer zatem sem šel po cesti, ki iz vasi črmošnjice pelje proti Komami vasi skozi gozd, kjer je bil tedaj v barakah nameščen ožji (glavni) štab in pa tudi misije. Nasproti mi pripelje avto, v njem komandant Stane, Pozdravim, avto se ustavi. Tedaj je že imel star, rabljen avto. Seževa si v roke, obenem mu čestitam k odlikovanju. »Kutuzov, kajne,« mi reče in lice mu ozarja vesel nasmeh. Ni še vedel za to radijsko sporočilo, vendar je o predlogu za odlikovanje že prej izvedel od šefa ruske misije; mislim, da je to tedaj bil Patrahaljcev.. Še enkrat sva si trdno stisnila roke. Zadnjič.
Kmalu potem je glavni štab odšel iz Crmošnjic. Sam štab se je nastanil v novih barakah v gozdičku pred Črnomljem, oddelki pa so bili razmeščeni po okoliških vaseh; veterinarski oddelek glavnega štaba je bil v Ručetni vasi. Bilo je menda 5, novembra 1944, ko sem počasi jahal proti Ručetni vasi in se predajal sanjanrjenju o bližajočem se koncu vojne. Dobrih 14 dni je namreč že bil osvobojen Beograd. Naj povem mimogrede, da sem prav tistega dne — 20. oktobra — zvečer bil poklican k bolnemu konju organizacijskega oddelka GŠS, ki je bil v bližnji vasi. Pravkar sem konju dal injekcijo, ko zunaj zareglja strojnica. Takoj nato še ena in še puške. In v partizanih v takih primerih ni bilo prav dosti časa za razmišljanje in obotavljanje. Zato smo hlev brž zapustili in se pretočili v noč. Zunaj pa je pokalo, bobnelo in donelo z vseh strani. Vsa Bela krajina je regljala. To pa se nam je zdelo že neobičajno in smo telefonirali v glavni štab ter zvedeli, da velja veselo streljanje osvoboditvi Beo grada. Tako smo tedaj vsi vedeli, da konec ni več daleč. In prav o tem sem razmišljal, ko tam proti Črnomlju prepara tišino »bum, bum«. Bila je to mina in minometalec, ki so ga preizkušali člani glavnega štaba in med njimi Stane. Ni mu tega bilo treba početi, a bilo je v njem preveč borca, da bi opustil tako priložnost, kot je preizkušanje novega, od zaveznikov poslanega orožja. »Na 19 mestih je imel prestreljena čreva,« mi je kasneje povedal partizanski zdravnik Bogdan Brecelj. Operacijo je prestal, poškodb pa ne.
7. novembra 1944 smo ga mrtvega spremili na črnomaljsko pokopališče in se od njega poslovili. Tudi jaz med drugimi. To najino zadnje srečanje je obenem bilo zadnje slovo.
VKNITKV Mil) LJUDI
Milan Gučck*
Sercerjevi brigadi ie i)ilo ob njeni ustanovitvi oktobra 1942 za maneversko območje dodeljeno obsežno ozemlje, ki je pričelo ob žici tik za ljubljanskim mestom in se je raztezalo tja do Kolpe. Zaobjelo je vso Notranjsko na to stran tržaške proge, vso Kočevsko in tisti del Dolenjske, ki leži ob kočevski progi.
Večji del tega prostranega ozemlja je doživel največje strahote proslule poletno-oktobrske ofenzive. Gorele so domala vse vasi, ki so bile osvobojene ob pomladanski partizanski ofenzivi, popolnoma porušena je bila Kočevska in vse vasi okoli Kureščka in Mokrca. Te že drugič v slabih šestih mesecih. Prebivalstvo takratnega svobodnega ozemlja, ki je sodelovalo s svojo ljudsko partizansko vojsko, je bilo v tisti poletni ognjeni ujmi težko preizkušeno — pobitih je bilo na stotine vaščanov, na stotine jih je bilo odpeljanih v sovražnikova koncentracijska taborišča in zapore, in kar jih je ostalo doma in se niso uklonili, so bili neprestano pod grožnjami in pritiskom ne samo okupatorske soldateske in njegove policijske službe; še huje pa je bilo to, da se Je prav na tem, tako prizadetem ozemlju razpasla bratomorna vojna kot nikjer drugje na Slovenskem. Bloke in Loška ter Cerkniška dolina so bile leglo najbolj zagrizenih belogardistov, ki niso samo zdeli ponoči za varnimi zidovi cerkva in župnišč, kot je bilo v navadi v drugih predelih takratne okupatorjeve »Ljubljanske pokrajine«, ampak so bili napadalni do skoraj nerazumljivih meja in v stalnem pogonu za partizani in političnimi aktivisti, podnevi in ponofil. Partizanske kurirske patrulje, pa celo večje enote — čete, bataljoni in same brigade, niso bile varne pred njihovimi zasedami nikjer, niti v najboll odljudenih krajih; da bi pa partizanski vojski presekali vsakršno možnost oskrbe z živežem, se je morala večina prebivalstva Blok na silo izseliti s svojih domov v belogardistične postojanke z živim in mrtvim inventarjem vred, tako da so bili celi predeli Notranjske izpraznjeni.
Sercerjeva brigada pa je dobila ukaz, da mora vztrajati za vsako ceno na tem, tako opustošenom in neobljudenem ozemlju. Nedaleč tu Je bila neukroćena, zibelka in še vedno gonilna moč narodnoosvobodilnega boja, ki je morala imeti vsaj moralno oporo v občutku, da je blizu številna udarna partizanska brigada, ki kljub vsemu le ustrahuje okupatorja in mu lahko vrne udarec za udarec; skozi to ozemlje so vodile za okupatorja nadvse pomembne prometne zveze, ki so morale biti vedno v strahu, da bodo porušene in je bilo njihovo
• r.fi2ff0 Ankaran-Valrioltra, Yu, publicist,
delovanje tudi pogosto onemogočeno: predvsem pa — partizanska vojska je morala varovati zavedno prebivalstvo pred povračilnimi ukrepi okupatorja in zlasti domačih izdajalcev ter uničevati njihovo živo silo, kjerkoli je nanjo naletela.
Izpolnjevati take naloge in nositi to breme pa Šercerjevi brigadi ni bilo lahko. Vztrajati na mrtvi straži in zlasti v neznosni drugi partizanski zimi je pomenilo za vsakega borca in vsakega starešino neizmerno žrtvovanje in visoko politično zavest in trdnost, da so se lahko vsi, do zadnjega v brigadi, odpovedovali zadostni hrani, počitku — če že ne na toplem, pa vsaj pod streho — in radosti, da so med svojimi ljudmi — kajti domovanje šercerjevcev so bili v dežju, mrazu in snegu ali pa v soncu le gozdovi Mokrca in Krima, edini stiki z ljudmi pa večni spopadi s sovražnikom, ki ni poznal milosti. Še ob tistih redkih priložnostih, ko so brigadni borci na neskončnih pohodih — kajti brigada je bila skorajda venomer na premiku — zašli v napol prazna in porušena naselja, ni bilo zanje prostora niti v mrzlih listnjakih, ker bi bila gostiteljeva domačija že drugi dan poplačana za gostoljubje partizanom s požigom in krvjo nedolžnih ljudi.
Tako je ustrahovala vso deželo med Mokrcem, Krimom, Javorniki, Snežnikom in Veliko goro protiljudska duhovščina iz Novi vasi, Sv. Vida, Begunj, Grahovega, Starega trga, Sodražice in od drugod. Prav neverjetne so bile zato pripovedi kurirjev, ki so prihajali v brigado proti koncu dvainštiridesetega z ozemlja, kjer so se zadrževale in bojevale druge tri slovenske brigade — Tomšičeva, Gučbeva in Cankarjeva. Tam na Dolenjskem in v Beli krajini da so nastanjeni partizani po vaseh, ki so cele, v hišah pa dobri ljudje in kašče polne živeža. Da se celo kruha in vina ne manjka, pa sproščene zabave in da sovražnika ni blizu, le če izve, kje so partizani. Bela garda pa da sploh ni niti omembe vredna, saj ne dela nikomur sile tistih nekaj njenih vojščakov, ki le iz strahu pred okupatorjevim maščevanjem gredo od časa do časa pod orožjem prenočevat v postojanko ali pa v patruljo, vendar samo podnevi in ne dlje kot okoli domače vasi.
Stvarnost pa je bila za šercerjevce vse drugačna. Vso njeno trdoto in bridkost so izkusili že ob prvem svojem ofenzivnem sunku, ko so si zadali nalogo, da bodo obračunali z belogardistično postojanko v Škocjanu pri Turjaku. Ob nekaj padlih, še več pa težko ranjenih so se morali odmakniti od debelih utrjenih farovških in šolskih zidov, ki so jih branili zagrizeni beli vojščaki, v pomoč pa jim je prišla še okupatorjeva vojska. Da si uredi vrste in nabere novih moči, se je Šercerjeva brigada takrat ustavila za nekaj dni v Rutah nad Iško, nato pa je preizkusila svojo moč v noči pred svetim večerom nad utrje no belogardistično postojanko Runarsko, ki leži ob cesti iz Nove vasi na Bokah v žigmarsko dolino. Pa tudi to pot je bila udarna moč brigade prešibka nasproti debelim zidovom cerkvenega zvonika in vaške gostilne. Ob zori je prihitel, kar od maše, na pomoč obkoljenim pajdašem še novovaški župnik Hren, ki je vodil belogardistično in italijansko pomoč — in spet se je morala brigada odmakniti, za plačilo pa je morala znova žrtvovati nekaj svojih borcev.
Za oporišče za prihodnje ofenzivne sunke si je brigada sedaj pred božičem izbrala vasi na Gori. 2e v poletni ofenzivi težko prizadeti ljudje so šercerjev-
06 za božjo voljo prosili, naj se zadovoljijo z bivaki, v listnjakih, hišam pa naj prizanesejo, ker bi bile po odhodu partizanov takoj pogorišča.
Neutrudni zalezovalci brigade pa so jo zasledili na Gori že naslednji dan, na sam božič, in na Štefanovo je krenilo proti Gori iz doline več sovražnikovih kolon. 2e na daleč so z minometalskim ognjem navsezadnje zasuli vas in njeno obrobje, tako da se je morala brigada nemudoma umakniti, da bi obvarovala vasi in vaščane še večjih nevšečnosti. Sedaj ji ni preostalo drugega, kot da se napoti z ranjenci v Mokre in da zabriše za seboj sled.
Za dne in v silnem snežnem metežu se je brigada zvrstila na pohod. Nečloveško težka je bila pot, preko širnih zasneženih bloških planjav in zamrznjenih močvirnih logov. Na srečo sta snežna ujma in gosta megla zabrisali vidljivost, tako da se je kolona izvila iz nevarnega območja, kjer ni bilo nobenega kritja za odprt boj, in do mraka se je kolona privlekla do neke zapuščene hiše na samoti ob robu gozda. Gospodarji so jo zapustili, ko so šli pod varstvo bele garde v bližnjo postojanko. Borci so vdrli vanjo in s podni-eami zakurili peč, da so bili vsaj za silo na toplem ranjenci; izlakoteni in bolj iznajdljivi pa so na ošiljene dolge palice nabadali skozi kletno okno krompir, ki ga je gospodar zazidal, da bi bil na varnem pred partizani, in so si ga pekli na žerjavici. Premor in počitek pa nista trajala dolgo. Še pred polnočjo je bil zapovedan premik na pot proti Mokrcu. Snežilo je še kar naprej in kolona je v celcu do pasu klecala, se spotikala, padala v nevidne opasti in se še ves dan prebijala po ozemlju brez gospodarja do Krvave peči. 2e v trdi noči je stopila predhodnica v okrilje mokrških gozdov in trajalo je še nekaj ur, da so borci odložili z nažuljenih ramen nosila z ranjenci.
Sneg pa je medtem za seženj visoko in še više zametel vse zemljanke in kolibe brez oken in vrat v brigadnem taborišču. Imele so samo streho, narejeno iz tankih hojevih debele, špranje pa zalite na stikih zadelane z mahom.
Na počitek pa še ni bilo misliti. Kam? Kako? — Leči v sneg, ki so ga bila polna ležišča, postlana z nakleščenimi hojevimi vejami? Veter ga je nanosil nanje skozi odprtine v slemenih, da je skoznje vleklo dim, ko so sredi kolib kurili ogenj, da so bila zaklonišča vsaj za silo ogreta.
Najprej smo si morali z golimi rokami popolnoma postrgati z ležišč in s streh sneg, da nam ne bi tekla voda zvrha na telesa, ko bi ga ogenj topil. Potem smo zagazili v celo med bukve in z žagami in sekirami vrgli na tla nekaj debel, jih razžagali na krclje in naklali polena, nato nalomili ob vznožju hojevih debel suhih vej in si zakurili ognje.
Skoraj se je že naznanja jutranja zarja, ko so kuharji pripravili za borce in za ranjence prvi topel obrok v teh dveh dneh, da smo zatem lahko legli k počitku. Spanca pa še ni bilo, dokler ni ogenj v kolibah in zemljankah posušil streh, da ni več curljalo, in kapalo po nas.
Medtem ko sta naš drugi in tretji bataljon še naprej opravljala svoje obrambno poslanstvo na opustošeni bloški planoti, je bilo I. bataljonu nalo ženo, da ostane še naprej v zasneženih mokrških gozdovih, da bi bil tako čim bližje Ljubljani, čas, ko si ob izteku starega in porajanju novega leta ljudje po vsem svetu želijo topline doma in bližine svojih dragih — sedaj v vojni morda še bolj kot sicer, je tudi nas navdajal z domotožjem in silovito željo,
2  Grosuplje VIII
k;
da bi stopili vendar v svet, med ljudi; da bi spet občutili radost, biti človek, in da bi — pa čeprav le za kratek čas — videli in doživeli kaj drugega kot samo sneg, sneg, sneg in večno močo in hlad okoli sebe in na sebi, in okusili v ustih še kaj drugega kot le neslano krompirjevo juho, pa čeprav je bil zraven pridejan še velik kos mesa brez okusa.
Zato ni bilo prav nič čudno, da smo se tako pogosto zalotili ali pri glasno izgovorjenih besedah ali pa pri sanjarjenju, kako lepo mora biti tam spodaj v dolini proti Ljubljani in Turjaku, kjer smo vsako noč s stražarskega mesta videli migotati na stotine in na tisoče drobnih luči, ki so oznanjale za nas nedosegljivi svet in življenje v njem.
Vendar — zgodilo se je. Bilo je okoli Treh kraljev, ko je bil pod noč zapovedan zbor vsega bataljona, z orožjem in vso opremo. In to je ponavadi po menilo premik, odhod z Mokrca. Pred nas, ki nismo mogli skriti radovednosti, češ kakšna pot in kakšna akcija sta nam namenjeni, je stopil sloki politični komisar Janez Japelj in nas nagovoril v prijetno zveneči govorici domačina izpod Krima. Da zapuščamo mokrške gozdove, verjetno enkrat, za vselej, je dejal, da gremo v doino in med ljudi v vaseh, ki so še cele, in da mora biti nasploh prava ljudska vojska med svojim ljudstvom, ne pa v gozdovih.
Le kje je tista obljubljena dežela, kjer so vasi še cele, kjer še stojijo topli domovi in v njih živijo ljudje — ne samo po podobi, ampak tudi po srcu, — ki so pripravljeni odpreti partizanom vrata, jih sprejeti medse in jim privoščiti tudi prijazno besedo — vse te neizrečene misli so nas navdajale s sladkim pričakovanjem, da bodo morda zares uresničena naša sanjarjenja.
Bataljonska kolona je neslišno zdrsnila po globoki gazi mimo mokrške logarske bajte, prečkala senožeti pod Kuroščkom, se spustila v globel pod Golim in se znašla v želimeljski dolini. »Kam le gremo?« smo se borci spraševali, ko smo se vzpenjali v strmi breg pod turjaško cesto. To pot smo dobro poznali in nam ni nikdar navrgla kaj več kot kakšen nahrbtnik fižola in mernik krompirja, vse, kar so premogli nameniti za nas ljudje iz vasic okoli Turjaka.
Namesto proti temnim obrisom nezgrešljivega Ahca pa so naši vodniki usmerili gaz proti zvezdi severnici. Bil je že čas globokega spanja, ko smo sc ustavili v čedni vasici, postavljeni na vzvišenem kraju nad manjšo ravnino, ozadje pa so zapirale visoke smreke. S hišne številke najbližje domačije sem prebral ime vasi — VINO.
Občutni mraz jasne januarske noči pa ni pregnal diha po ljudeh, ki je ležal med hišami še od dneva. Izza zaprtih hlevskih vrat je silila na piano rezka kiselkasta gorkota in slišati je bilo pritajene glasove živine, ki je prežvekovala in se premikala, da je bilo čuti verige na jaslih.
Tako kot je bila vsa vas polna spokojnosti in vonja po življenju, je bilo v nas polno težko zatajevane vznemirjenosti. Za bataljonsko kolono je bil zapovedan »stoj«! Tu da se bomo ustavili za prenočitev. Da bo naš bivak zavarovan, so takoj odšle na položaje na obrobje vasi straže, na pot obhodne patrulje, četam pa so bile določene hiše, kjer naj bi našli zavetje.
Potrkali smo na okno prve, najbližje. Komaj so zamrli v snegu topi odmevi naših odločnih klicev, že je bilo slišati v hiši drobne stopinje bosih nog in brez vprašanja, češ kdo je, so se odprla vrata.
»Partizani smo in malo se bomo pri vas pogreli!« nas je naznanil domačim in preizkusil njihovo gostoljubnost četni komisar Jernej. »Kar v hišo stopite!« nas je brez presenečenja, zato pa z odkritim veseljem in dobro voljo povabilo mlado dekle.
Otepli smo sneg z obutve in vstopili. Skozi na stežaj odprta vrata v hišo, kot pravijo na kmetih veliki sobi, je zasvetila žarnica pod stropom, ki jo je prižgalo dekle, od vsepovsod, od vseh sten in iz vseh kotov zaprtega prostora pa nas je zajela gorkota, da so nam od mrzlega zraka in rezkega vetra otrpli in otrdeli obrazi pričeli žareti, konci uhljev pa kar goreti.
Ko smo se gnetli v hišo, se nam je zdelo, kot da smo stopili v svetišče. Vse nas je prevzelo — močna luč, snažna tla, bele stene, čista velika javorova miza v kotu jaslice pod razpelom. Sprva se nismo upali niti trdno stopiti v ta posvečeni prostor, poln človeške toplote.
V zadregi so bile tudi ženske, ki so ležale pod zajetno odejo na segreti krušni peči. Vendar ne za dolgo. Mati in njene dve hčeri so se brž skobacali na tla in s prijaznimi besedami prepustile gorko lončeno kopo nam, same pa so se Umikale v mrzlo izbo in nam zaželele prijeten počitek.
Kako sladko, spokojno in globoko je bilo spanje po tolikih mesecih v suhi, topli hiši — pa čeprav so bila naša ležišča enako trda — bodisi tla, klopi ali pa peč, za vzglavje pa tako kot vedno — nahrbtnik. Kljub takšnemu udobju pa se ni smel nihče niti sezuti, kaj šele, da bi se razpasal ali zrahljal oblačilo. Ne zaradi tega, ker česa takšnega nismo bili niti več vajeni, ampak tako je velevala budnost, za našo varnost.
Vendar kljub vsemu — zbudili smo se spočiti kot še nikoli doslej. Zarana so bili na nogah tudi že domači. Ženske so nam pripravljale toplo vodo, da se bomo očedili. Sinoči nismo niti opazili, kako čistih udov in obrazov so oni, mi pa smo imeli roke in obraze kot oglarji. Od večnega podtikanja ognja, po-kladanja polen in drezanja v ugašajoče plamene, ki so predramljeni potem ihtavo poganjali kvišku zublje isker in dima in nam jih je veter nosil v obraz, smo imeli roke vse črne, na licih pa od oči navzdol vse bolj črne kolobarje, ki so jih zarisavale solze, potočene izza razdraženih vek.
Potom sva prejela s prijateljem Krištofom od četnega poveljstva naročilo, da obiščeva vse hiše in sporočiva vaščanom ukaz, da ne sme nihče iz vasi, dokler bomo mi tu. Da bi se ne ponovila Gora.
Le kakšni so ti ljudje — sva se kar naprej spraševala in čudila, ko ni bilo prav nobene slabe volje in godrnjanja zaradi takšnega oznanila, čeprav jim je prinašalo le sitnosti. Pa ne samo to — povsod so naju sprejemali veselih obrazov in z besedami prijateljev, v neki hiši pa so naju celo pogostili, vsa kega z zvrhanim krožnikom vroče godlje, kosom kruha in krvavico.
Borce so vaščani kar naprej presenečali s svojo dobroto in nismo se mogli načuditi gostoljubju, ko so nam iz neke hiše, blizu katere smo bili na prostem v zasedi, prinesli na naš položaj vedro vročega mleka in hlebec kruha.
Vrnili smo se v svet, katerega odsev je bil komajda še v nas. Kakšno nasprotje onim mrzlobnim planotam, kjer so bili ljudje zastrupljeni in ustrahovani od gonje proti partizanom! Dogodilo se je neke noči pri Lužarjih, da nismo zmogli več nespešne poti po globokem snegu in nam ni nihče odprl,
ko smo trkali pri neki hiši. Bili smo mokri in promraženi in smo se hoteli le malo odpočiti na toplem.
»Mar nismo ljudska vojska?!« je takrat zarobantil komandant Luka, in smo vdrli v hišo.
Pa že ko smo bili pod streho, so nas domači izganjali ven, v listnjak. Niti popoltople noči na suhih tleh nam niso privoščili. —■ Čez dan smo opravljali svojo vojaško službo in dolžnosti, ob večerih pa smo prirejali po vseh vaseh med Grosupljim, Škofljico in Turjakom mitinge, četni in bataljonski starešine so imeli politične govore, jaz pa sem recitiral pesmi Mateja Bora. Vsi prostori v hiši, kjer smo nastopali, so bili polni vaščanov vseh starosti; prav nič jih ni bilo treba zganjati in videti je bilo na njihovih obrazih, da so bili hvaležni za vsako besedo, ki jim je bila namenjena. Na koncu so pritegnili borcem še v petju bojnih pesmi, tudi harmonika se je zmeraj oglasila in domača dekleta so se prav rada zavrtela s postavnimi partizani. Radost in veselje do življenja sta premagovala vse pomisleke in zmagovala.
Še belogardisti iz tistih nekaj postojank, ki so bile naokoli, so nas te dni pustili pri miru.
Toda naš praznik in doživeti mali paradiž se je stekal h kraju. Gostile so nas po nekaj dni že vse vasi, gostoljubnih in dobrih ljudi pa nismo smeli več izpostavljati nevarnostim in povračilnim navalom, ko bodo spet ostali sami. Za zmeraj pa nismo mogli ostati z njimi in pri njih.
Vso noč pred našim odhodom je metlo, ko smo se v pršečem snegu odpravili navsezgodaj na pot proti visočinam za Kureščkom in Mokrcem. Do pasu smo gazili celeč, s seboj pa nosili že skoraj izgubljeno vero v ljudi, ki nas je potem držala pokonci še vso zimo. Prav ta pa je bila tisto leto dolga ne samo še neskončnih šestdeset in toliko dni, ampak je imela tudi neizmerljive širjave — od Ljubljanskega vrha, Krima in Iške pa tja do kočevskega, Medvedjeka. In vse to je bila dežela mrzlih ognjišč in brez toplote v človeških srcih.
NAŠA OBČINA IN OBČANI
SO LET V SVOBODI
Janez Lcsjak*
V lanskem letu 1975 smo v Jugoslaviji praznovali vrsto pomembnih obletnic. Brez dvoma so bile najvažnejše tiste, ki so slavile 30 let osvoboditve in 25 let delavskega samoupravljanja. Ob takih zgodovinskih obletnicah je prav, da pogledamo v preteklost in ocenimo prehojeno pot in uspehe 30-letnega dela naših občanov. V zgodovini naroda 30 let ne pomeni veliko. Ta stara resnica pa ne velja za jugoslovanske narode, ki so v teh letih dosegli to, kar so mnogi narodi delali in ustvarjali 50 let.
Tudi v prostoru Dolenjske, ki ga predstavlja sedanja občina Grosuplje, so v teh desetletjih nastale velike spremembe, največje pa brez dvoma v miselnosti ljudi, v njihovi zavesti in ravnanju. Ljudje so v teh krajih še v stari Avstriji in kasneje v predaprilski Jugoslaviji živeli skromno, brez velikih zahtev in načrtov, življenje je v 210 naseljih sedanje občine teklo dokaj enolično, brez večjih družbenih sprememb. Ljudje so se v glavnem preživljali s kmetijstvom. Kmečki ljudje so videli denar le kdaj pa kdaj, ko so prodali živinče, prašiča ali v skrajni sili tudi, ko so posegli v gozd. Gozd je bil vedno zlata rezerva, če se je možila hči in je bilo treba spraviti skupaj doto ali pa morebiti plačati dolgove. Po vaseh je bila številna delovna sila; strici in tete so živeli doma na kmetiji in se svoje brezposelnosti niti niso zavedali. Revnejši so kot dninarji hodili delat k bogatejšim kmetom, nekaj zaposlitve se je našlo pri obrtnikih, trgovcih, gostilničarjih ali na železnici. V tem prostoru sta obstajali dve tovarni: Motvoz in platno Grosuplje in Usnjarna Lavrič v Šentvidu. Po razpoložljivih podatkih je bilo v naših krajih zaposlenih približno 800 do 900 ljudi.
Vodovod so imeli le v predelu Suhe krajine iz zajetja v Globočcu in naselji Šmarje in Grosuplje ter mesto Višnja gora. Elektrika je bila po vaseh še redkost in še ta je služila predvsem za razsvetljavo. Skromne so bile šole, njihova oprema, tudi prevoz otrok niso poznali. Skromno je bilo tudi organizacija zdravstvene službe, razlika je bila le v tem, da takrat ni bilo toliko zdravstvenih zavarovancev in ni bi tak naval k zdravnikom, kot je to danes. — Te pri merjave bi se lahko še nadaljevale v neskončnost.
V občini živi 23.723 prebivalcev. Prebivalstvo se vsako leto poveča povprečno za 0,5 odstotka. Povečanje je opazno predvsem v naselju Grosuplje in v nekaterih lokalnih centrih. Upravno-politično je prebivalstvo razdeljeno na 23 krajevnih skupnosti. To so nekakšne zaokrožene celote, ki geografsko, go-
* 61290 Grosuplje, Yu, predsednik Skupščine občine Grosuplje; iz govora na proslavi občinskega praznika v Ivančni gorici, dne 29. oktobra 1975.
spodarsko in kulturno povezujejo tamkajšnje ljudi v skupnih prizadevanjih. Skupni interesi v teh krajevnih skupnostih mobilizirajo ljudi v delavne in ustvarjalne občane-samoupravljalce. Ljudje niso več vdani v usodo, nič več niso skromni in zadovoljni z malenkostmi. Novi čas, napredek znanosti, sproščenost in optimizem v novi socialistični Jugoslaviji in vsestranska možnost zaposlitve, ki omogoča višji standard, večje možnosti napredka, vse to je spremenilo tudi značaj ljudi. Občanom ni več tuja oblast, upravljanje, odločanje. To je zanje že postalo vsakdanjost in pri tem aktivno sodelujejo. Članstvo v svetih krajevnih skupnosti, v delegacijah, v organih upravljanja v podjetjih, v ustanovah, vse tO jim je že prišlo v meso in kri. Generacija, ki je zrasla po osvoboditvi, je polna idej, načrtov in delovne vneme, brez malo-dušja in skrbi za jutrišnji dan.
Te spremembe, ki so nastale v letih po osvoboditvi v zavesti naših ljudi, so največja pridobitev in garancija za še lepši in boljši jutrišnji dan.
Poglejmo, kaj je v tem obdobju delovna vnema naših občanov spremenila in kaj je bilo narejenega v 30-letnem obdobju.
Druga svetovna voljna je tudi v tem prostoru pustila strahotno opustošenje, in mnogi ljudje so se iz taborišč in zaporov vrnili na porušene in uničene domove. Prva dela so stekla na obnovi stanovanjskih hiš, saj so bile mnoge vasi požgane. Požgana je bila tudi tovarna Motvoz in platno, uničena Usnjar na v Šentvidu in vrsta drugih objektov, kot, so železnica, železniške postaje itd. V naseljih sedanje občine se je v teh letih obnovilo in nanovo zgradilo čez 4000 stanovanjskih hiš. Na kmetijah so se postavljala in obnavljala tudi uničena gospodarska poslopja. V družbenem sektorju je bilo zgrajeno v blokovni gradnij 270 stanovanj. Razveseljiva je ugotovitev, da opremljenost in urejenost novozgrajenih stanovanj po naših vaseh v ničemer ne zaostaja za mestnimi. Bližina Ljubljane in nove prometne povezave, predvsem cesta Ljubljana—Zagreb, je nekaterim krajem, kot, so Grosuplje, Šmarje, Ivančna gorica, omogočila, da so se razvili v močne gospodarske in stanovanjske centre. Temu razvoju je veliko pripomogla tudi skrb občine za infrastrukturo, to je za ceste, vodovode, poštne in telefonske linije, preskrba z električno energijo in komunalno urejanje naselij. Vodovod ima danes že 97 večjih naselij ali 02 odstotkov vsega prebivalstva. Vse to prebivalstvo oskrbuje 6 vodovodnih sistemov: Grosuplje, Šmarje, Žalna, Staro apno, suhokrajinski vodovod ter vodovod Stična—Trebnje. Zajeto je 11 vodnih virov, katerih voda teče v 94 km cevovodov. V začetni gradnji pa je že tudi nov vodovod, ki bo napajal vasi krajevne skupnosti Podtabor, Sp. Slivnica in Račna, in vodovod za KS Videm-Dobrepolje.
Eelektrika, nekdaj domena bogatejših, je bila v teh letih napeljana v vseh vaseh. Izostali so le posamezniki na osamljenih kmetijah. Speljanih je bilo na stotine kilometrov daljnovodov in zgrajenih nešteto novih transformatorjev. Zaradi porasta standarda in večje mehanizacije na kmetijah je tok šibek in je treba daljnovode obnoviti; gradijo se tudi novi transformatorji, da se nizko napetostno omrežje usposobi za zodovoljevanje potreb novih stanovanj in kmečke mehanizacije.
Današnje življenje zahteva dobre ceste. Po kategorizaciji, katero imamo sedaj, je v občini 89 km republiških cest, od katerih je asfaltiranih 48 odstot-
kov. Poleg teh imamo 114 km občinskih cest, od tega asfarltiranih le 19 odstotkov. Gradnja dobrih cest je pri nas prepočasna, ker so to izredno drage investicije. Preko naše občine gre tudi cesta Ljubljana—Zagreb, ki je tem krajem prinesla močan gospodarski utrip; ta se bo še povečal z bodočo izgradnjo drugega pasu avtoceste. Tega se nadejamo iz predpostavke, da bodo na ozemlju naše občine trije priključki na to avtocesto.
Poleg cest so važne tudi prometne zveze. Vsi kraji, ki ležijo ob navedenih cestah, imajo danes izredno dobre avtobusne povezave, predvsem I Ljubljano. Te prometne povezave še vedno dopolnjuje železniška proga Novo mesto—Ljubljana. Po ukinitvi potniškega prometa na kočevski progi sedaj ustrezno skrbijo za prevoz avtobusi, močna ovira zanje pa so za zdaj še makadamske ceste, ki vodijo iz Dobrepolja
Zaposlitev je omogočila ljudem, da si nabavijo avtomobile, s katerimi se vozijo tudi na delo. V občini je bilo ob koncu leta 1975 registriranih 3110 osebnih avtomobilov, ali 1 osebni avtomobil na 7,18 prebivalcev. Nadalje je bilo v tem času registriranih 253 tovornih avtomobilov, 8 avtobusov, 49 avtomobil skih prikolic, 22 gasilskih avtomobilov, 30 motornih koles ter 594 mopedov, ki spadajo pod registracijo. Samo v letu 1975 je bilo na novo registriranih 520 motornih vozil. Važna postavka v motorizaciji so tudi traktorji, katerih imajo kmetje v občini Grosuplje okrog 600, preko 1200 motornih kosilnic in nekaj tisoč raznih drugih gospodarskih strojev in traktorskih priključkov. Temu primerno raste tudi število voznikov motornih vozil. Vozniško dovoljenje ima že vsak peti občan saj jih je bilo konec leta 1975 5651, med njimi 1123 žensk ali slabih 20 odstotkov. Kmetijski stroji omogočajo, da se kmečki ljudje v večjem številu zaposlujejo, stroji jim pa omogočijo, da kmetijska dela lahko opravijo v prostem času. Te spremembe na vasi nastajajo z izredno naglico. Tako smo še leta 1953 izkazovali 62,3 odstotka kmečkega prebivalstva. Ta struktura se je danes bistveno spremenila, če vzamemo za merilo zavarovance s področja kmetijstva, izkazujejo še 1800 kmečkih gospodarstev ali 20 odstotkov prebivalcev, katerim je kmetija glavni vir dohodka.
Velika mehanizacija na naših kmetijh pa omogoča, da kljub velikemu odhajanju kmečkega prebivalstva iz vasi, kmetijska proizvodnja ne nazaduje. Razlika je le v tem, da sedaj prevladuje proizvodnja mesa in mleka, manj pa je žit in povrtnin. Tako je bilo na območju naše občine v letu 1975 odkupljeno 8,000.000 litrov mleka: 5 milijonov 263 tisoč litrov od zasebnega sektorja, ostala količina mleka je iz družbenih posestev Ljubljanskih mlekarn v Grosupljem in Stični. Živine je bilo v letu 1975 odkupljeno 1,571.000 kg žive teže. Po oceni Ljubljanskih mlekarn je naša občina po uspešnosti organizacije odkupa mleka med prvimi v Sloveniji.
Bližina Ljubljane in velik razvoj gospodarstva v občini je ustvaril ugodne razmere za zaposlitev. Zaposlil se je lahko vsak, komur so dopuščale razmere v družini in zdravstveno stanje. Na območju občine je zaposlenih 4220 delavcev, in sicer: 3193 v matičnih delovnih organizacijah ter 1027 v obratih podjetij, ki so v drugih občinah. Na delo zunaj občine, v glavnem v Ljubljano, se dnevno vozi eca 2800 delavcev.
V tujini pa dela po nekih podatkih blizu 500 občanov. Če bi govorili še o rezervni delovni sili oziroma o ljudeh, ki bi se še lahko zaposlili, to so predvsem ženske, je še nekaj te delovne sile v dobrepoljski dolini, v Suhi krajini, v hribovitih predelih okolice Starega apna, Ilove gore in nad Stično.
V občini je tudi 246 obrtnikov. 67 obrtnikov zaposluje tudi dopolnilno delovno silo, in sicer 167 delavcev.
Redni mesečni osebni dohodki, ki so v letu 1975 bili v občini v povprečju 2888 din, so solidna osnova nadaljnjega gospodarskega in kulturnega razvoja naših vasi. Del teh sredstev se že v mnogih krajevnih skupnostih oziroma vaseh v obliki samoprispevkov preliva v objekte družbenega značaja. Ljudje se na referendumih prostovoljno odločajo, da prispevajo delež k gradnji in sofinanciranju vodovodov, asfaltiranju cest, gradnji nizkonapetostnega omrežja in transformatorjev, zidavi šol, otroških vrtcev, ambulant, kanalizacije in podobnih naprav, ki jih zahteva vsakdanje življenje v naših vaseh. Ljudje danes sami čutijo potrebo, da bi se družbeni standard na vasi boljšal, zato so samoprispevki postali temeljni kamen vsake večje investicije v družbenem sektorju.
Teh 30 let je prineslo tudi velike spremembe v gospodarski strukturi občine. Tako imamo danes na našem območju 25 temeljnih .organizacij združenega dela in organizacij združenega dela s področja gospodarstva. Obratov, katerih matična podjetja so zunaj občine, je 18. Na področju negospodarstva (družbene službe in ustanove) je 22 matičnih organizacij in delovnih skupnosti ter 6 obratov, ki imajo sedež uprave zunaj občine. Ves ta gospodarski in družbeni napredek je spremljala močna investicijska dejavnost. Zgrajenih je bilo v tem času preko 30 večjih gospodarskih objektov. Naj navedem samo nekaj pomembnejših: upravna stavba in delavnice Splošnega gradbenega podjetja Grosuplje, tovarniški objekti Kovinastroja in Instalacij, uprava, trgovski lokali, skladišča in hladilnica Trgovskega podjetja Tabor, novi proizvodni obrati splošnega mizarstva Grosuplje, novi proizvodni obrati, skladišča in menza v tovarni Motvoz in platno, nova tovarna Black & Decker, garaže in delavnice Komunalnega podjetja Grosuplje, zgraditev gospodarskih poslopij na kmetijskem posestvu Brvace in Boštanj. V Višnji gori stavba obrata Iskre, delavnice v Dekliškem vzgajališču Višnja gora.
V Ivančni gorici izgradnja livarne sive litine IMP, nova tovarna Sinolesa z upravo, postavitev tovarne Agrostroja na Hudem, delavnice Avtoprevoza in na kmetijskem posestvu Stična zidava enajstih hlevov za vzrejo bekonov.
V bivši samostanski kašči pa je urejena moderna zorilnica sira, ki spada med največje v Sloveniji. V Šentvidu je zgrajena nova tovarna Rašice, na Krki nova šola, ki se je kasneje preuredila za tovarno konfekcije, v njej pa je sedaj obrat podjetja Krim. V Dobrepoljah je postavjena nova peč v Apnenici in zgrajene so delavnice v Stolarni. Velika investicijska vlaganja so bila tudi v Delovno-varstvenem zavodu v Ponikvah.
Investicije so bile tudi v gostinstvu in turizmu. Tako je bil zgrajen Hotel Polževo, Gostišče Taborska jama, Penzion Polževo Ivančna gorica, Motel Turist, v Grosupljem in dokončno urejena Taborska jama.
Prebivalstvo občine se danes oskrbuje v 40 trgovskih lokalih podjetij Tabor, Mercator-Hrana, Ljubljanske mlekarne in Kmetijska zadruga Stična. Glede na zastarelost prostorov in pomanjkljivo opremljenost posameznih trgovskih lokalov v nekaterih krajih moramo priznati, da tu zelo zaostajamo in nas čaka še veliko dela.
V udarniški zagnanosti prvih povojnih let je bilo zgrajenih 10 zadružnih domov. V občini je danes 18 kulturnih domov in dvoran, ki so opremljeni tako, da lahko kulturna dejavnost nemoteno poteka. Imamo tudi 3 muzeje: na Muljavi pisatelja Josipa Jurčiča, v Prapročah ameriškega pisatelja slovenskega rodu rojaka Louisa Adamiča in Muzej obrti v gradu Podsmreka pri Višnji gori.
V teh letih so bila velika sredstva vložena tudi v gradnjo šol. Nove šole so bile postavljene na Muljavi, v Šmarju, na Ilovi gori, Korinju, v Temenici, Hrastovem dolu, Šentvidu, Zagradcu in v Grosupljem. Tudi šole iz predvojne dobe so bile ustrezno obnovljene. Sedanjo šolsko mrežo predstavljajo 4 osnov ne centralne šole s 15 podružničnimi šolami. Na vseh 4 centralnih šolah imamo organiziran prevoz otrok iz oddaljenih krajev. Povojna pridobitev je tudi gimnazija v Stični, ki ima prostore v stiškem samostanu. V 25 letih je omogočila neštetim dolenjskim dijakom višjo izobrazbo in boljši kos kruha, saj je od teh 254 končalo višje ali visoke šole.
Manjši uspeh v teh letih beležimo v organiziranem otroškem varstvu. Spričo tako velikega števila zaposlenih ljudi — med temi je nad 40 odstotkov žena — sta dva otroška vrtca v Grosupljem in Ivančni gorici veliko premalo. Zadnje čase poizkušamo zamujeno nadomestiti, saj je že zgrajen nov vrtec v Šentvidu, v pripravi pa je v Šmarju in Višnji gori.
Za zdravje občanov skrbita dva po vojni zgrajena zdravstvena domova v Grosupljem in Ivančni gorici in novozgrajena ambulanta v Dobrepoljah. V pripravi je tudi gradnja v Zagradcu. V občini obstaja tudi Zavod za revmatične rekonvalescente za mladino v Šentvidu pri Stični, Delovno-varstveni zavod v Ponikvah in Vzgojno-varstveni zavod v Višnji gori.
Napredek glede na razmere v stari Jugoslaviji je tudi skrb za socialno ogrožene. Množica siromakov, ki so v stari Jugoslaviji hodili od vasi do vasi, od hiše do hiše, je danes preskrbljena v domovih za ostarele. Skupnost socialnega skrbstva ima v družbenem varstvu 550 starejših in 255 mladoletnikov, ki so bili v svojem okolju socialno ogroženi. V občini je 126 oseb, ki prejemajo socialno podporo, v zavodih se vzdžuje 46 ostarelih osamljenih oseb in 28 otrok in mladoletnikov. 30 otrok je v rejniški oskrbi. Otroški dodatek prejema 3200 iz delavskih družin, 316 otrok iz kmečkih družin pa prejema družbeno pomoč. V občini je tudi 1800 osebnih družinskih upokojencev. Zaradi posledic vojne prejema danes 123 oseb invalidnino in je 255 družinskih vojaških invalidov.
Še bi lahko naštevali stvari, pridobitve današnjega časa, ki jih ljudje nekdaj niso poznali, pa smo se sedaj tako navadili nanje, da menimo, da je bilo vedno tako. V tem sestavku sem morda zašel preveč v podrobnosti, vendar so za popolnejšo sliko velikih sprememb, ki so nastale v 30 letih, prav ti podatki zanimivi predvsem za mlajše ljudi, ki ne poznajo življenja v stari Jugoslaviji.
MIZARSTVO SINOLES V IVANČNI GORICI
GOV0T direktorja Rudija Povšeta na proslavi občinskega praznika dne 29. oktobra 1975
Ob svečanem praznovanju letošnjega občinskega praznika, ko hkrati slavimo pomembno delovno zmago ob pričetku obratovanja prve delovne enote Sinolesa-proizvodnje stavbnega pohištva v novih prostorih, bom na kratko opisal razvoj naše temeljne organizacije združenega dela.
Ustanovitelj podjetja oziroma prve mizarske delavnice je bil glavni odbor Zveze vojaških vojnih invalidov v avgustu leta 1948. Podjetje je bilo registrirano z nazivom Invalidsko mizarsko podjetje s sedežem v Ivančni gorici s predmetom poslovanja: izdelovanje mizarskih izdelkov po naročilu. Ustanovitelj je hkrati iormiral še vrsto drugih proizvodnih dejavnosti kot samostojna podjetja, in sicer žagarsko, kovaško in kolarsko.
Ob ustanovitvi je podjetje poslovalo brez lastnih osnovnih sredstev. Začetni kapital za obratna sredstva je znašal le 150.000 starih dinarjev. Poslovni prostori in sredstva za proizvodnjo, stroji in orodje so bili najeti pri zasebniku.
Po treh letih poslovanja, konec leta 1951, je zaradi odpovedi lastnika delavnice podjetje preselilo svojo dejavnost v dosedanje prostore v Šentvidu pri Stični. Aprila 1954 so se združile vse uvodoma naštete dejavnosti v združeno podjetje Kovina-Les.
Kot v Šentvidu se v tem obdobju tudi v Stični razvija sorodno podjetje Splošno mizarstvo Stična. Obe mizarski podjetji sta v svojem razvojnem obdobju izmenično preživljali občasna kritična obdobja. Tako se je leta 1980 zaradi večje poslovne krize »Mizarstvo« v Stični pripojilo šentviškemu podjet ju. Tako združeno obrtno mizarsko podjetje je 1. 1. 1972 dobilo sedanji naziv SINOLES, ker je bila z delno specializacijo proizvodnje v obratih dosežena večja ekonomičnost poslovanja. Z izpopolnjenim asortimanom je združeno podjetje moglo sodelovati pri gradnji večjih objektov s stavbenim pohištvom in z notranjo opremo. Tako je imelo podjetje v svojem sestavu dve ločeni enoti finalne proizvode: za stavbne izdelke v Šentvidu, za notranjo opremo v Stični in delovno enoto za predelavo lesa — žago v Ivančni gorici.
Združeno podjetje je v letu 1960 z 60 zaposlenimi delavci napravilo za 78 milijonov starih dinarjev izdelkov, leta 1965 z 74 zaposlenimi delavci za 169 milijonov starih dinarjev, v letu 1970 z 84 zaposlenimi delavci že za 729 mi-mijonov izdelkov. V tekočem poslovnem letu bo naša Temeljna organizacija
' Tvančna gorica 61295, Yu, Sinolcs.
združenega dela je z 98 zaposlenimi delavci po oceni realizirala 2 milijardi 250 milijonov starih dinarjev celotnega dohodka. Še bolj objektivni oziroma realno primerljivi so kazalniki o povečani delovni storilnosti; z boljšo opremljenostjo proizvodnih enot, izboljšano organizacijo dela ter z nagrajevanjem po učinku nam je v zadnjih osmih letih uspelo izdelavne normative znižati v povprečju za poolvico. To smo lahko dosegli le ob složnem prizadevanju tehnič nega kadra, samoupravnih organov ter ob podpori celotnega kolektiva. Zato smo ves čas posvečali največ pozornosti stalnemu izpopolnjevanju tehnične opremljenosti in vse doslednejšemu nagrajevanju po učinku dela. V letih 1987 do 1973 je naš kolektiv namenil vso ustvarjeno akumulacijo za nabavo sodobne strojne opreme in naprav ter za povečanje lastnih obratnih sredstev.
TOZD Sinoles razpolaga po stanju 30. 9. 1975 z naslednjim družbenim kapitalom:
— osnovna sredstva v funkciji predstavljajo vrednost 969 milijonov starih dinarjev
— lastna obratna sredstva znašajo 525 milijonov starih dinarjev
— tako znašajo lastni viri poslovnih sredstev 1 milijardo 191 milijonov starih dinarjev
— dolgoročnih in srednjeročnih kreditov ima TOZD najetih za 541 milijonov starih dinarjev
— vrednost zalog materiala, nedovršene proizvodnje in gotovih izdelkov znaša 30, 9. 1975 452 milijonov starih dinarjev ali 20 odstotkov več v primerjavi s stanjem 30. 9. 1974.
98 delavcev, ki združujejo svoje delo v temeljni organizaciji, in 19 vajencev smo v devetih mesecih tega leta dosegli naslednje rezultate:
— celotni dohodek je bil realiziran v višini 1 milijarde 652 milijonov starih dinarjev, oziroma primerjalno z lanskim obdobjem index 111.
— dohodek je bil realiziran v vrednosti 822 milijonov starih dinarjev
— ostanek dohodka pa je bil dosežen v vrednosti 303 milijonov starih dinarjev ali 14 odstotkov več kot v enakem obdobju lanskega leta.
Primerjava poslovnih kazalnikov za prvih devet, mesecev preteklega in letošnjega leta nam daje naslednjo sliko:
— poslovni stroški so bili realizirani v isti vrednosti kot v preteklem letu
— pogodbene obveznosti so narasle za 53 odstotkov
— zakonske obveznosti so se povečale za 74 odstotkov
— tako so skupni poslovni stroški večji za 6 odstotkov.
Iz navedenega izhaja, da pri 11 odstotnem porastu celotnega dohodka poslovni stroški počasneje naraščajo (samo za 6 odstotkov), močno pa so v porastu pogodbene in zakonske obveznosti, kar pomeni relativno povečano obremenitev naše temeljne organizacije združenega dela.
Primerjava zaposlenih izkazuje, da v primerjalnem obdobju ni spremembe niti v številu niti v kvalifikacijski strukturi zaposlenih. Povprečni izplačani osebni dohodek za devet mesecev znaša 317.800 starih dinarjev, oziroma 38 odstotkov več od lanskega primerjalnega obdobja,
Produktivnost, izračunana iz razmerja celotnega dohodka in opravljenih delovnih ur, izkazuje porast za 19 odstotkov.
Glede na družbeni dogovor, da stopnja rasti osebnih dohodkov ne sme presegati 90 odstotkov rasti bruto dohodka in da se nominalni osebni dohodki lahko povečujejo hitreje od rasti življenjskih stroškov le v tistih TOZD, ki so povečale produktivnost dela in izboljšale razmerje v korist skladov, ugotavljamo, da naša temeljna organizacija ne krši uvodoma navedenega dogovora, ter da je relativno visoko povečanje osebnih dohodkov opravičljivo in v skladu z družbenim dogovorom.
Pri izvozu je naša TOZD udeležena le simbolično z žaganim lesom in je v devetih mesecih realiziran le za 15 tisoč dolarjev izvoza.
V zadnjih letih se je temeljna organizacija soočala s problemom pomanjkanja kadrov, kar je bilo pogosto predmet razprave na sejah samoupravnih orgnov. TOZD si je zagotovila najnujnejše tehnične kadre z dopolnilnim izobraževanjem na Lesnoindustrijskih šolah in vključitvijo zadostnega števila vajencev; to zagotavlja ustrezno pomlajevanje kolektiva. Fluktuacije delovne sile skoraj ni beležiti, prav tako tudi ne odhodov v tujino.
Začetek obratovanja v novih prostorih Sinoles v Ivanini gorici
Precejšnjo pozornost smo posvečali stanovanjskemu standardu zaposlenih in vsako leto dodeljevali graditeljem sicer skromne zneske za zidavo družinskih hišic. Tudi za družbeni standard so samoupravni organi v okviru možnosti kazali razumevanje ter sodelovali pri vseh večjih akcijah krajevnih skupnosti Šentvid, Stična, Ivančna gorica, koder prebivajo naši delavci.
Proizvodnja stavbno-mizarskih izdelkov v Šentvidu je potekala v objektih, ki so bili zgrajeni in adaptirani v povojnih letih za potrebe obrtnih delavnic,
Zato so bili za potrebo sodobne proizvodnje zastareli, pretesni in niso ust.ro zali higiensko-sanitarnim, niti požarnovarnostnim predpisom. Ker je bil objekt enonadstropen, ni bilo mogoče urediti notranji transport. Zaradi neperspektivne lokacije je bila TOZD v zadnjih letih primorana nabavljati nove sodobne; stroje in opremo, da se je lahko obdržala na tržišču. Neprimerni, pretesni, mračni in pozimi slabo ogrevani prostori niso dovoljevali, da bi se organiziral sodoben tehnološki proces pri izdelavi stavbnega pohištva.
Proizvodnja se torej ni mogla večati, produktivnost dela je stagnirala.
Notranjo opremo izdelujemo v Stični v pritličnih provizorijih, ki so sicer nekoliko primernejši, saj so bili z adaptacijami delno izboljšani, pač pa obstaja problem, kako urediti zunanji transport; večja vozila namreč no morejo do obrata skozi odprtino samostanskega portala, zato je treba pogostokrat ročno prekladati material in izdelke.
Nova delovna hala podjetja Smol.es v Ivanini gorici na dan odpiranja dne 2.9. oktobra 207.5
Žagarska dejavnost TOZD poteka na žagi v Ivančni gorici. Oprema v žagal niči za proizvodnjo je bila delno modernizirana. Zaga oskrbuje obe predelovalni finalni enoti, delno pa pošilja žagan les na jugoslovansko in zunanje; tržišče.
Ker je bila proizvodnja relativno majhnega podjetja organizirana v delov nih enotah na treh lokacijah, je to povzročilo v poslovanju neprestane težave, dodatne poslovne stroške ter neracionalno uporabo strojnih, energetskih, transportnih kapacitet. Tudi financiranje gradnje ustreznih proizvodnih pro-
štorov na treh lokacijah jo ekonomsko nemogoče in predrago za lako majhno temeljno organizacijo.
Zato se je DS Sinoles na seji dne 25. 2. 72 odločil in sprejel razvojni program oziroma rekonstrukcijo podjetja, ki predvideva perspektivno koncentra cijo vse proizvodnje na enotni lokaciji tu v Ivančni gorici. Po vsestranskih daljši razpravi v delovni organizaciji in samoupravnih organih je Biro za lesno industrijo v Ljubljani izdelal investicijski program za rekonstrukcijo podjetja novembra 1972. V ta namen je blo odkupljeno 1 ha zemljišča. Investicijski program predvideva dve fazi, I. faza zajema izgradnjo proizvodno hale stavbnega pohištva, II. faza pa izgradnjo proizvodne hale za notranjo opremo. Programirano investicijo bi bilo sicer najbolj izvesti hkrati, to pa zaradi omejene finančne možnosti ni bilo mogoče. Tedaj je nastopilo tako imenovano kritično obdobje: zbiranje sredstev oziroma zagotavljanje le-teh za izgradnjo prve faze hale za proizvodnjo stavbnega pohištva v velikosti cca 2200 m2 kritih površin. Dokaj zahtevno investicijsko nalogo je kolektiv naše temeljne organizacije lahko realiziral le ob tesni povezavi s trgovskim podjet jem Lesnina Ljubljana, s katerim je delno poslovno sodeloval v prejšnjih letih. To so omogočila tudi nova ustavna določila, ki narekujejo tesnejše poslovno sodelovanje med proizvodnjo in trgovino na enakopravni osnovi. Ob sodelovanju med tema sferama, predvsem pa ob jamstvu trgovine, da se proizvodnji omogoča kontinuiran plasma izdelkov na trgu, je bil izpeljan postopek za organiziranje naše delovne organizacije kot TOZD v sestavu Lesnine. Z opravljeno integracijo smo zaposlenim zagotovili večjo socialno varnost. Graditev nove proizvodne hale se je začela v maju 1974. V objektu so v glavni hali — kjer smo sedaj — proizvodni prostori z lakirnico v izmeri 1800 m2; v aneksu objekta je kotlovnica s kompresorsko postajo — 100 m2, skladščni, sanitarni in drugi pomožni prostori — 280 m" ter v nadstropju upravni prostori — 290 m2 površine.
Ker gre za proizvodni obrat na popolnoma novi lokaciji, so morala biti opravljena tudi najnujnejša komunalna dela, vodovod, kanalizacija z dovozno cesto. Za zagotovitev potrebne elektro energije je bilo treba izgraditi daljnovod in kablovod z nizkonapetostnimi kabelskimi izvodi (cca 800 metrov) in novo transformatorsko postajo.
Celotna vrednost izvršene investicije to je izgradnje proizvodne hale z aneksom z vsemi inštalaterskimi deli in opremo se ocenjujejo na milijardo 300 milijonov starih dinarjev. Za nemoteno obratovanje je potrebno 300 milijonov starih dinarjev obratnih sredstev skupaj cca milijardo 600 milijonov dinarjev.
Pri finansiranju izvršene investicije so udeleženi, in sicer:
— Ljubljanska banka z 470 milijoni starih dinarjev oziroma 29 odstotki
— DO Lesnina Ljubljana z 260 milijoni ali 16 odstotki
— LESCO Mfinchen preko uvoznega TOZDA Lesnine komercialni kredit za uvoženo opremo 268 milijonov starih dinarjev ali 17 odstotkov
— sklad skupnih rezerv Občine Grosuplje 88 milijonov ali 16 odstotkov, ter
— lastna udeležba Sinolesa s cca 514 milijoni ali 32 odstotki.
Za izvršeno investicijo I. laze izgradnje te hale so proizvodne kapacitete stavbenih izdelkov podvojene. Z manjšim finančnim posegom cca 140 starimi milijoni dinarji, pa je zahvaljujoč hitremu razvoju tehnologije mogoče v kratkem času trikratno povečati proizvodnjo.
Izvedena investicija izgradnje proizvodnega obrata stavbnega pohištva po izmerah je spričo pomanjkanja tovrstnih izdelkov na trgu, ker se je večina proizvajalcev preusmerila na serijsko proizvodnjo, kakor tudi iz vidika večje učinkovitosti storilnosti dela, dokaj solidne akumulativnosti te zvrsti proizvodnje utemeljena. To potrjuje tudi dejstvo, da je za tako proizvodnjo lahko zagotoviti surovine iz domačih virov, ter da obstojajo možnosti usmeritve tudi v izvoz.
Z izgradnjo te proizvodne hale je kolektivu Sinolesla dana solidna osnova za še hitrejši razvoj. V času poiskusnega obratovanja bomo zato morali čim hitreje premagovati vse ovire v proizvodnji, da v čim krajšem času dosežemo predvideno optimalno proizvodnjo. Ob tem moramo pričeti z pripravami in načrtovanjem potrebne tehnične dokumentacije za izvršitev II. faze rekonstrukcije naše temeljne organizacije združenega dela, le tako bomo lahko preostalemu delu kolektiva naše temeljne organizacije omogočili boljše delovne pogoje pri delu.
V imenu delovne skupnosti TOZD Sinoles se iskreno zahvaljujem vsem soinvestitorjem, katerih predstavniki so v večini danes med nami, za izkazano finančno pomoč; še posebno smo hvaležni Ljubljanski banki za njeno popolno razumevanje pri reševanju zapletenih finančnih problemov med gradnjo.
Iskrena hvala velja tudi vsem, ki so na kakršen koli način pripomogli k realizaciji izgradnje te hale.
Posebno pa se zahvaljujem članom naše delovne skupnosti za plodno sodelovanje med graditvijo.
SPLOŠNO MIZARSTVO GROSUPLJE V NOVIH PROSTORIH
Govor direktorja Franca Trontlja na dan odpiranja nove hale dne 25. oktobra 1!)75'
30. leto osvoboditve Jugoslavije mineva in zato je še toliko bolj sloveser tudi praznik občine — 29. oktober. Iz leta v leto se na ta dan, dan, ko se spominjamo ustanovitve Grosupeljske čete, veselimo in pregledujemo uspehe. Danes so naši uspehi vidni in ne bi jih bilo treba posebej omenjati! S tem trenutkom smo zaključili dokončno rekonstrukcijo proizvodnih prostorov. Da pa bomo tudi danes, ko so naše misli usmerjene v novo zgrajene objekte, podoživeli kanec zgodovine in naš skupni boj, smo sprejeli medse vrsto mladih lantov in deklet — pohodno četo Dolfeta Jakhla. Mladinci so si nadeli ime ustanovitelja Grosupeljske čete. Vedo, zakaj! Mi pa smo njih pokrovitelj. Naša občina se iz dneva v dan razvija in tem mladim ljudem morajo biti na stežaj odprta vrata do kosa kruha, do poklica in zaslužka!
Zgodovina našega podjetja je pestra, saj seže tja v leto 1947, ko je bilo ustanovljeno z odlokom takratnega Ljudskega odbora Grosuplje. Do leta 1959 so bili poslovni prostori in stroji last zasebnika; podjetje jih je imelo le v najemu. Zato v teh letih tudi ne moremo beležiti večjih uspehov v razvoju. Leta 1959 je takratni krajevni odbor dodelil zemljišče, na katerem smo sedaj. Toda tu je tedaj stalo le staro gospodarsko poslopje, ki smo ga morali, še preden smo se lahko vselili vanj, rekonstruirati, oziroma preurediti za delo.
S pridobitvijo lastnih proizvodnih prostorov so bile dane možnosti za hitrejši razvoj, kar se je pokazalo v letih 1950—1966. V tem času smo nabavili tudi nekaj novih strojev in s tem smo mogli prevzemati zahtevnejša dela.
V letu 1957 smo navezali tud tesnejše stike s trgovskim podjetjem Lesnina, sprva še v manjšem obsegu; to sodelovanje pa se je iz leta v leto stopnjevalo. Ko smo poslovali z Lesnino, smo se tudi specializirali za izdelavo notranje opreme hotelov, laboratorijev in lekarn.
V tem obdobju je podjetje zaposlovalo že približno 50 delavcev, predvsem kvalificiranih mizarjev. Leta 1960 smo ustvarili 85 starih milijonov brutto dohodka, in še danes smo se dolžni zahvaliti takratnemu ljudskemu odboru za dodelitev omenjenih prostorov, ki so bili temelj našemu nadaljnjemu razvoju.
Ob razvoju Jugoslavije in sploh celotne tehnike smo tudi mi videli edino pot do večjega uspeha v nadaljnjem razvoju in tehnološkem izpopolnjevanju podjetja.
V letu 1970 je bilo v našem podjetju zaposlenih povprečno 71 delavcev, ustvarili pa smo 685 starih milijonov brutto dohodka in od tega 91 milijonov
• Grosuplje 61290, Yu.
3  Grosuplje Vili
izločili za poslovni sklad. To pa je bil tudi naš največji uspeh v tem obdobju. V tem letu smo pričeli razmišljati o celotni rekonstrukciji podjetja.
Samoupravni organi so sprejeli sklep, da se izdela elaborat za rekonstrukcijo; to delo je opravil Biro za lesno industrijo Ljubljana. Pri omenjenem elaboratu pa je sodeloval tudi nekdanji glavni direktor Lesnine tovariš Tine Ravnikar. Kompleten elaborat je bil izdelan v letu 1971, celotna predračunska vrednost pa je znašala 1,5 stare milijarde dinarjev. Zavedali smo se, da celotne investicije ne bomo mogli takoj izpeljati, zato smo se odločili, da bomo gradili v dveh fazah. Tako smo konec leta 1971 pričeli postavljati proizvodno halo strojnega obrata v izmeri 1300 m2 in nabavili tudi nekaj najpotrebnejših novih strojev. Istočasno smo zgradili še 600 m2 skladiščnih prostorov. Omenjena investicija je znašala 5,6(10.000 N din; dobili smo kredit pri LB, in sicer 1,500.000 din, pri skladu skupnih rezerv Sob Grosuplje 400.000 din, lastnih sredstev pa smo imeli 3,700.000 din. Omenjena investicija je bila končana v letih 1972/1973.
V letu 1974 smo z nabavo še nekaterih manjkajočih strojev v vrednosti 1,200,000 din izpopolnili celotno tehnološko opremo. Za nabavo teh strojev smo dobil zunanjetrgovinski kredit pri LB, in sicer 790.000 novih din, 410.000 pa je bilo vloženih lastnih sredstev. _
Še preden je bila zaključena prva faza rekonstrukcije, smo že začeli raz mišljati o nadaljnjem razvoju. To je bilo nujno potrebno, saj so bili vse bolj občutni tudi problemi v lakirnici n oddelku montaže.
V letu 1973 so se pričeli razgovori s trgovskim podjetjem Lesnina o združitvi v OZD Lesnina in že v začetku naslednjega leta je bila združitev izpeljana.
Ob tem moramo poudariti, da je bilo naše sodelovanje z Lesnino vsa leta zelo uspešno, zato pri združitvi ni bilo nikakih ovir.
V letu 1974 smo se začeli pripravljati za izvedbo druge faze rekonstrukcije. Vrednost investicije druge faze je po predračunu znašala 7,300.000 din; dobili smo kredit pri LB 1,140.000 din, OZD Lesnina 3,000.000 din, lastna sredstva pa so znašala 3,160.000 din.
Vrednost vseh investicij prve in druge faze od leta 1971 do 1975 znaša 13,900.000 din. Kot, sem že prej omenil, smo dobili kredite pri LB za celotno investicijo 2,640.000 din, pri Lesnini Ljubljana 3,200.000 din, kredit za trajna obratna sredstva pri LB 1,500.000 din, pri skladu skupnih rezerv Sob Grosuplje; 850.000 din; lastna sredstva pa so znašala 7,347.000 din od leta 1971 dalje.
V omenjeni investicij so bili zgrajeni naslednji objekti:
— skladišče gotovih izdelkov v izmeri 750 m2
— proizvodna hala strojnega oddelka 1300 mJ
— lakirnica in oddelek montaže 1300 m2
— skladišče vnetljivih tekočin 50 m2
— skladišče raznih materialov in medskladiščni prostor 900 m2.
Skupaj imamo trenutno sodobnih proizvodnih in skladiščnih prostorov 4300 m2.
S tem smo našim delovnim ljudem zagotovili najboljše delovne razmere, take, kakršnih doslej niso imeli.
Kot smo že omenli, se je naše podjetje vsa leta razvoja soočalo z najrazličnejšimi težavami in raslo t.akorekoč samorastniško, zato se tudi nismo mogli posvetiti našemu delovnemu človeku in kaj več storiti za družbeni standard. Toda zdaj se zavedamo, da je pred nami nova naloga, saj moramo vedno misliti tudi na našega delavca.
Gostje in pohodna čela Dol/eta Jakhla ob odpiranju nove hale
Ob tej priložnosti mi je v prijetno dolžnost, da se naj topleje zahvalim vsem, ki ste karkoli pomagali, da se danes lahko skupaj veselimo vseh teh naših uspehov. Se posebej se moram zahvaliti LB, OZD Lesnina in komisiji sklada skupnih rezerv, kot tudi Sob Grosuplje. Članom kolektiva pa želim, da bi se v novih prostorih kar najbolje počutili in s tem dosegali čimboljše rezultate. Tistim pa, ki so zadnje dni s prostovoljnim delom pomagali pri ureditvi zunanje okolice podjetja, naj velja še moja posebna zahvala.
NOVI MIZARSKI OBRAT LESNINE SINOLES V IVANCNI GORICI
Govor glavnega direktorja Marijana Planinca, dne 29. oktobra 1975 na slovesnosti odpiranja obrata'
Ob praznovanju letošnjega praznika občine Grosuplje odpiramo že drugi nov proizvodni mizarski obrat Lesnine v tej občini. Preteklo soboto smo odprli rekonstruirano in povečano tovarno pohištva v našem Splošnem mizarstvu v Grosupljem, danes pričenja redno proizvodnjo delovni kolektiv Sinolesa v novem mizarskem obratu v Ivančni gorici. Delovni ljudje Lesnine, ki delamo v mnogih organizacijskih enotah in deloviščih širom po Jugoslaviji in v tujini, se veselimo tega uspeha delavcev Sinolesa, ki so si po dolgih letih hudih naporov in velikega odrekanja zgradili novo tovarno z najsodobnejšo proizvodno tehnologijo in boljšimi delovnim razmerami. Tako si je tudi ta proizvodna TOZD v Lesnini zagotovila možnost proizvajati pod enakimi pogoji kot mnoge druge moderne pohištvene ter lesarske tovarne in obrati pri nas ter enakopravno tekmovali s temi kolektivi bodisi v proizvodnji, bodisi na tržišču.
Naši delavci, vabljeni delegati zborov občinske skupščine in drugi gostje so lahko že iz poročila direktorja Sinolesa tov. Povšeta ugotovili, da Lesnina tudi v tej svoji proizvodni TOZD konkretno in dosledno uveljavlja določila nove ustave o povezavi proizvodnje in trgovine v enoten reprodukcijski proces, v katerem naj delavci iz proizvodnje in trgovine skupno združujejo svoje delo in sredstva ob enakem poslovnem riziku in pravični delitvi ustvarjenega dohodka.
TOZD Sinoles z dosedanjim sedežem v Šentvidu pri Stični z dvema dosedanjima obratoma v Šentvidu in v Stični, je samo ena od 13 TOZD Lesnine, združenih v skupno delovno organizacijo.
Znano je, da je bila Lesnina prvotno samo trgovinska delovna organizacija; šele v začetku preteklega leta je vključila tudi devet proizvodnih delovnih organizacij iz Slovenije s podobnim obsegom in tipom proizvodnje kot je to v Sinolesu, s katerim je trgovska Lesnina že prej mnogo let poslovno sodelovala in so jo s temi kolektivi vezali ne samo poslovni, ampak globlji interesi. Z integracijo take proizvodnje si je želela pridobiti artikle stalne in kvalitetne maloserijske proizvodnje, ki jih ne izdelujejo velike pohištvene tovarne v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, in pa artikle posamezne visokokakovostne proizvodnje pohištvene opreme za vse večje potrebe predvsem javnih objektov in institucij, tj. hotelov, gostinskih obratov, šol, domov in podobno.
♦ Ljubljana, Titova 51, Yu. dipl. oec.
Ta cilj smo želeli doseči že z integracijo dveh, sicer manjših obratov Sino-lesa, popolnoma pa je bil realiziran z zgraditvijo nove tovarne, v katero smo prenesli celotni proizvodni program iz sedanjega starega obrata v Šentvidu.
S samoupravnim sporazumom o združitvi trgovinskih in proizvodnih TOZD v skupno delovno organizacijo Lesnine je bila določena delitev dela in razmejitev poslovnih funkcij vseh TOZD. Proizvodne TOZD naj izdelujejo, trgovinske prodajajo, oboje pa tesno sodelujejo. Proizvaja naj se ob kar največjem izkoriščanju tehnologije in proizvodnih zmogljivosti, da se dosežejo čim ugodnejši ekonomski rezultati, vendar naj se izdeluje le to, kar je moči čim uspešnejše in hitreje prodati. Riziko poslovanja in skupno ustvarjeni dohodek pa naj se kar najpravičneje razdelita na podlagi delovnega prispevka pri realiziranem proizvodu vsake TOZD.
Te odnose med proizvodnjo in trgovino v Lesnini še izgrajujemo in ko bodo popolnoma urejeni, bo delavcu resnično omogočeno, da odloča o svojem ustvarjalnem dohodku.
V trgovinski in proizvodni dejavnosti celotne Lesnine dela 1700 delavcev, ki ustvarjajo letno čez 300 milijard celotnega dohodka; od tega izdelamo v svojih tovarnah za okoli 30 milijard S din pohištva. V svojem 26-letnem obstoju smo si zgradili močno domačo in zunanjetrgovinsko mrežo z 80.000 m-prodajaln in skladišč, z mnogimi predstavništvi, potniško službo in specializiranimi komercialnimi dejavnostmi v Jugoslaviji in mnogimi podjetji, predstavništvi in zastopništvi v tujini.
Danes, v zaostrenih razmerah poslovanja, v velikih težavah pri prodaji lesa in pohištva na tujih tržiščih, pa tudi doma, ustvarjamo letno okoli 7 milijard S din lastnih skladov in 3 milijarde S din amortizacije; to predstavlja sorazmerno močno reproduktivno sposobnost, ki zagotavlja hiter in skladen razvoj celotne delovne organizacije, bodisi njenega proizvodnega bodisi blagovnopro-metnega dela.
Tako stanje gospodarjenja in urejeni samoupravni odnosi zagotavljajo delovnim ljudem vseh naših TOZD, da bomo sposobni tudi ob gospodaskih krizah in recesijah dati našim delavcem delo in omogočiti prodajo njihovih izdelkov ne samo doma, ampak tudi v tujini.
V tem in v solidarnosti med TOZD, ki je dogovorjena v mnogih naših samoupravnih sporazumih, je dana popolna socialna varnost vseh naših delavcev.
Moram poudariti, da smo prav z integriranjem proizvodnje v našo delovno organizacijo močno povečali izgraditev in rekonstrukcije naših proizvodnih obratov, saj smo v dveh letih skupnega življenja vložili v lastno proizvodnjo 2,6 milijarde S din sredstev.
Preteklo leto je bila zgrajena nova tovarna pohištva Bor v Laškem, rekonstruirana žaga in tovarna pohištva v Sopoti v Radečah pri Zidanem mostu, preteklo soboto smo odprli rekonstruirano in razširjeno tovarno stanovanjske opreme in pohištva Splošnega mizarstva v Grosupljem, danes pričenjamo redno proizvodnjo stavbnih mizarskih izdelkov v tej tovarni, konec leta bo rekonstruirana tovarna pohištva Dekorlesa v Dobovi, v začetku novega leta bo pričela proizvodnjo razširjena in modernizirana naša največja tovarna specialnega pohištva v Ljutomeru. Že pripravljamo rekonstrukcijo oziroma jireusme-
ritev proizvodnje v EMMI v Slovenski Bistrici in v Tapetništvu v Radovljici. Vse to so sicer manjši, vendar izredno proizvodno prilagodljivi pohištveni obrati, katerih izdelki so kljub današnjim velikim zalogam velikoserijske proizvodnje pohištva zelo iskani in dobro plačani.
Tako velika sredstva za usposobitev moderne proizvodnje v naštetih proizvodnih obratih ozroma naših proizvodnih TOZD je bilo mogoče zbrati le z združevanjem sredstev vseh TOZD Lesnine — kjer so glavni delež dale trgovinske TOZD — in pa s krediti drugih kreditorjev, predvsem Ljubljanske banke, za katere so solidarno jamčile vse TOZD Lesnine.
V prostovoljnem združevanju sredstev vseh 13 TOZD Lesnine, ki so bile včeraj pretežno še samostojne delovne organizacije, se kaže visoka solidarnostna zavest vseh delavcev naše delovne organizacije, istočasno pa tudi, poslovni interes vsake TOZD ob dogovorjeni delitvi dela in proizvodnih programih ter skupnem riziku poslovanja.
Morda smo prav zaradi take usmerjenosti Lesnine v zadnjih dveh letih, ko smo poleg tega vlagali velika sredstva tudi v drugo, predvsem surovinsko lesno proizvodnjo in proizvodnjo za izvoz, malo zapostavili širitev naših maloprodajnih zmogljivosti v Jugoslaviji. Res je, da smo v tem času zgradili okoli 11000 m2 novih prodajaln in skladišč, to pa je odločno premalo spričo naglega porasta jugoslovanske proizvodnje pohištva pa tudi naše proizvodnje. Uvedeni 50 odstotni depozit na investicije v trgovino je zavrl realizacijo naših načrtov tudi za prihodnje leto, vendar borno morali ne glede na to problemom plasma j a posvetiti v bodoče vso skrb. Zato je razumljivo, da pričakujejo naši trgovinski delavci pomoč tudi od naše proizvodnje; saj bo — tako modernizirana — sposobna kmalu izločati sredstva tudi za razširitev prodajnih zmogljivosti, na katere smo v dobi velikih konjuktur tako radi pozabljali.
Delavci Lesnine poznajo Sinoles oziroma njegova dva obrata v Šentvidu in Stični dolgo vrsto let. Gotovo 20 let je imela naša trgovina stike s tema kolektivoma. Z integracijo v začetku preteklega leta je obseg medsebojnega poslovanja močno narasel, trgovinske TOZD pa so v kvalitetni ter predvsem individualni in maloserijski proizvodnji našle interes združiti sredstva in dati garancijo za gradnjo nove tovarne v Ivančni gorici. Vaši proizvodi so nam potrebni pri opremljanju mnogih javnih objektov in v naših poslovalnicah za domačega kupca v vsej Jugoslaviji.
Investicija v novo tovarno ni majhna. Vanjo ste vložili skoraj 1,6 milijarde S din pretežno samo gradnjo, kar boste morali v glavnem vrniti kreditorju ali TOZD, ki so skupaj z vami združili svoja sredstva kar ne bo lahko. S selitvijo proizvodnega programa in vseh delavcev iz starega obrata v Šentvidu so se sicer tam razmere izboljšale, vendar so zdaj v drugem delovnem okolju in izpopolnjenem proizvodnem procesu; vse to bo zahtevalo od vseh nas velikih naporov, da se uresniči zadani načrt: proizvesti od dosedanjih 2 milijard S din skoraj 5 mlijard S din izdelkov letno.
Vemo, da z izgradnjo te tovarne niste prenehali z načrti za bodoče. Aktivirati želite sedaj izpraznjene prostore v Šentvidu, z novim proizvajalnim programiranjem, v čemer vas centralni organi upravljanja popolnoma podpirajo.
Tudi delavcem v pohištvenem obratu v Stični želite omogočiti enake delovne razmere, kot jih imajo delavci v tej tovarni. Prav tako že razmišljate, da bi tudi za te delavce dobili delovna mesta s povečavo nove tovarne ali z rekonstrukcijo obstoječih prostorov obrata v Stični. Prepričan sem, da ste sposobni ostvariti tudi te načrte v zelo kratkem času, mi pa bomo v vaših lepih novih načrtih zainteresirali tudi ostale TOZD Lesnine, da vam priskočijo na pomoč, če bo potrebno.
Za vaše izdelke se ne bojimo težav na tržišču, čeprav je to vprašanje danes v lesnopredelovalni in pohištveni proizvodnji najbolj navzoče, zato mislim, da je vaša prvenstvena naloga organizacija najbolj učinkovitega in najbolj ekonomičnega proizvodnega procesa v novi tovarni. To pa vam bo — in o tem sem prepričan — omogočilo, da stopite s pohištvenimi izdelki tudi na svetovni trg, čeprav vam ta tudi zdaj ni nepoznan, saj ste doslej že vrsto let uspešno izvažali rezan les.
Morda bi na koncu rekel še to: vaša TOZD je verjetno ena tistih, ki se težje prilagaja do sedaj zgrajenim poslovnim in samoupravnim odnosom v naši delovni organizaciji. Mislim, da je večina naših TOZD pozakala solidarnost, do vas z združitvijo sredstev in z danimi jamstvi za najete kredite za to investicijo. Zato je prav, da pripadnost temu velikemu kolektivu Lesnine čutite tudi vi. Le tako bomo hitreje zgradili idealne samoupravne odnose, ko bodo na najbolj pošten način razdeljeni sadovi dela vsake naše TOZD in delavca v njej.
Dovolite mi, da na koncu čestitam delegatom zborov občinske skupščine in občanom občine Grosuplje ob njihovem prazniku, delavcem Sinolesa pa želim še mnogo delovnih uspehov.
IZGRADNJA IN PROGRAM ORRATA AGROSTKOJ V IVANGNI GORICI
Anton Marolt*
Agrostroj v Ljubljani je lani (1975) slavil 30-lctnico delovanja. Pred 30 leti so bile ustanovljene kmetijskostrojne postaje, ki so imele glavno delavnico v Dragi, prav tam, kjer je sedaj Agrostroj. Prvotna dejavnost te delavnice je bila usmerjena v glavna popravila traktorjev in kmetijskih strojev za vsa posestva v Sloveniji, predvsem pa v širšem ljubljanskem območju.
^      r.ni'f m, ___________ .... .   „„____ ____ ,_       ,_________„_____—
Tonama silonov v Ivanini gorici
V prvih povojnih letih smo imeli še zelo malo proizvajalcev kmetijskih strojev in naprav. Velika delavnica za popravilo kmetijskih strojev v Ljubljani ter še druge njej enake so si počasi ustvarile osnovo, da prično izdelovati kmetijsko mehanizacijo. Kolektiv te ljubljanske delavnice se je pogumno odločil, da začne prvi v Jugoslaviji izdelovati namakalne naprave in drugo opre-
• Ljubljana, Draga 41, Yu, dipl. ing. agr., samostojni svetovalec v Agrostroju.
mo. Postal je edini proizvajalec teh naprav v Jugoslaviji in je to še danes, v svetu pa zavzema vidno mesto med mnogimi enakimi.
Zelja kolektiva pa je bila razširiti svojo dejavnost tudi na druge izdelke, ki direktno služijo kmetijstvu. Tako se je odločil za proizvodnjo poliesterskih silosov za silažo krme.
Ta pomembna odločitev je seveda zasnovana na predhodnih podrobnih analizah. Predvsem je bilo treba ugotoviti, ali bi industrijsko — ne ročno — izdelani silosi mogli konkurirati klasičnim — betonskim in lesenim, ki so med našimi živinorejci dobro poznani. Potrebno je bilo vdeti, kako so se taki poliesterski silosi obnesli na tujem, predvsem v deželah, ki so glede na živinorejo podobne Sloveniji in severnim predelom Jugoslavije.
Vsa ta predhodna ugotavljanja so opogumila kolektiv in vodilne ljudi v Agrostroju, da so se že lani odločili za proizvodnjo takih silosov za siliranje živinske krme.
Kakšni so ti silosi? Izdelani so iz umetne smole in steklene volne. Oba ta dva osnovna materiala se s posebno napravo skupaj navijata okrog velkega jeklenega plašča — bobna. Velikost (premer) bobna je različna. Oskrbeli so si 3 različne premere 3,5 m, 3 m — oba sta namenjena za silažo — in 2,2 m, ki je na enem koncu koničen in je namenjen za shranjevanje žita. Dolžina teh silosov je lahko poljubna: od 4 do 10 metrov. Glede na premer in dolžino jo mogoče izdelovati silose s prostornnio od 40 do 100 m'.
Kakšne prednosti ima tak iz poliestra in steklene volne izdelan silos?
Predvsem gre tu za kar najbolj kvalitetno siliranje najrazličnejše krme
— trave lucerne, koruznice (zelene koruze) itd. Zaradi izredno — kot ogledalo gladkih notranjih sten se šilaža odlično usede; brez posebnega tlačenja iztisno sama zrak, to pa je osnovni pogoj za dobro silažo.
Druga pomembna prednost je v tem, da so ti silosi, kar se vzdržljivosti tiče, mnogo bolj odporni kot leseni, tako glede vročine, mraza in tudi sicer. Važno je tudi, da jih ni treba pred vsakim polnjenjem premazati znotraj z zaščitnimi sredstvi proti razjedanju kislin in podobno. Omenili bi še bolj in manj važne prednosti teh silosov v primerjavi z betonskimi in lesenimi, vendar naj o tem kupce prepričajo silosi sami.
Silose bo moči že popolnoma izgotovljene prevažati I posebnim vozilom
— kamionom s prikolico — do mesta, kjer bo stal. Poprej bo kupec moral — lahko sam po načrtu — izdelati betonski podstavek. Na takem podstavku bo silos privijačen in ga bo po potrebi mogoče tudi prestaviti.
Agrostroj se je odločil postaviti tovarno omenjenih silosov v Ivančni gorici iz več razlogov. Najpomembnejši je vsekakor ta, da bodo ljudje iz bližnjega okoliša dobili zaposlitev. Prav gotovo pa je umestna ta lokacija tudi zato, ker je Stična, Grosuplje in ves ta predel Dolenjske pomembno živinorejsko področje.
Za sedaj je predvidena letna kapaciteta od 300 do 000 silosov, lahko pa jo bo brez večjih težav povečati še za enkrat.
Našim vinogradniškim podjetjem pa naj povemo, da se dajo silosi uporabljati tudi za skladiščenje vina. V svetu (V Italiji in drugod) take vinsko
cisterne že dalj časa uporabljajo v te namene predvsem zato, ker so cenejše od jeklenih, steklenih ali betonskih, vinu pa prav tako ohranijo kvaliteto.
Naj še dodamo, da v Švici štiri tovarne že več let izdelujejo take silose in se tako ni bati, da ne bi proizvodi iz Ivančnc gorice našli dovolj kupcev v Sloveniji in Jugoslaviji.
Tovarna silosov za živinsko krmo Agrostroj v Ivančni gorici je pridobitev za širšo stisko okolico, za občino Grosuplje in slovensko živinorejo.
NARAVNE RAZMERE IN STAN.IK ZASEBNEGA KMETIJSTVA
Mile Sojar*
Kmetijstvo je edina gospodarska panoga, ki prideluje hrano. Nekatere pridelke in proizvode daje kmetijstvo na trg brez posrednika ali predelovalca, druge pa prideluje kot surovino za predelavo.
Kmetijstvo postavlja na trg brez predelave lahko mleko, vso zelenjavo in sadje. Prav tako pa so ti prehrambeni predmeti lahko surovine za prehrambeno industrijo. Pri pridelovanju poljščin, vrtnin in sadja ima kmetijstvo težje delovne razreme kot industrija ali obrt. Ti dve imata navadno organizirano proizvodnjo na določenem zaprtem in uokvirjenem prostoru in je ta neodvisna od zunanjih dejavnikov, to je vremenskih razmer. Kmetijstvo ima pridelova-vanje poljščin, vrtnin in sadja organizirano v širšem kmetijskem prostoru, to je na vrtovih, njivah, travnikih in pašnikih. Pridelovanje poljščin, vrtnin in sadja je stalno pod vplivom zunanjih dejavnikov (dež, toča, mraz, suša) in je tudi časovno omejeno samo na dobo letne vegetacije. Zaradi posebnih razmer, saj je pridelovanje mogoče samo v zemlji do globine 25 cm, je kmetijstvo nasproti industriji v popolnoma drugačnem položaju.
Vsaka država ureja kmetijstvo tako, da skuša zadovoljiti lastne potrebe po prehrani. Prehrana je za človeka najvažnejša, čeprav se tega ne zave toliko časa dokler je ta urejena.
Kmetijstvo kot gospodarska panoga predstavlja pomemben člen v gospodarstvu vsake države. Izrednega pomena je kmetijstvo v Socialistični republiki Sloveniji, saj se s kmetijstvom preživlja nad četrtino prebivalstva (26,2 odstotka), v občini Grosuplje pa kar tretjina prebivalstva ali 34,2 odstotka.
Naravne razmere
Klimatsko sodi Dolenjska v predalpsko nižinsko območje. Nastopajo vplivi alpskega pasu in mediteranske klime. Spomladi se čutijo blažilni vplivi medi teranske klime, za katero so značilni topli in vlažni vetrovi, ki povzročajo včasih tudi pozimi toplo vreme. Pogosti so suhi vzhodni vetrovi, ki prinašajo tudi poleti pravi spomladanski hlad; največjo moč dosegajo ti vetrovi meseca marca, deloma aprila in v oktobru.
Grosupeljska kotlina ima za približno 1 C nižjo letno temperaturo od ostalega dolenjskega sveta. Po 16-letnem povprečju je v Grosupljem srednja letna temperatura 8,9 C, v Novem mestu 9,9 C, v Trebnjem 9,7 C. Maksimalne tem-
* 61290 Grosuplje, Yu, Skupščina občine Grosuplje, dipl. inž., obč. inšpektor za kmetijstvo.
pera ture nastopajo v mesecu juliju in v avgustu, minimalne pa v mesecu januarju in februarju.
Pozni mrazovi in slane so še v mesecu aprilu in tudi v maju. Slane škodujejo nekaterim poljščinam (fižol, koruza) in sadnemu drevju. Največkrat se po javlja slana na območju Grosupljega. Višje ležeči predeli pa zaradi vetrov slane skoraj nimajo.
Padavine so precej enakomerno razporejene čez vse leto. Za območje Grosupljega je letna množina padavina za 25-letno obdobje 1292 mm. Največ padavin je v mesecu juniju (135 mm), najmanj pa v marcu (71 mm). Izredno vlažna in izredno sušna leta ne nastopajo, v sušnih letih pa trpe poljščine na plitvih zemljiščih.
Iz podatkov klimatskih razmer so dani pogoji predvsem za gojitev krmnih rastlin, ozroma žita, krompirja pa tudi koruze, manj pa za gojitev vrtnin in sadja.
Grosupeljska kotlina je po svoji legi in naravnih pogojih povezana z Ljubljansko ko/lino in je prehodno območje med njo in srednjim delom Dolenjski;. Ljubljanski kotlini se močno približuje ter navezuje v demografskem in gospodarskem pogledu. Prav zaradi bližine večjega potrošnoga centra in ugodnih prometnih zvez je prodaja vseh vrst kmetijskih pridelkov in proizvodov mogoča ob vsakem času.
Relief
Območje Dolenjske se razprostira po kopastih hribih, gričih in strnjenih dolinah. Večje in bolj prostrane planote se širijo okoli Grosupljega, v Stiski kotlini in Temeniški dolini. Med kopastim hribovitim območjem se razprostirajo še manjše in ožje doline ter soteske, skozi katere tečejo potoki.
Značilen za Dolenjsko je stik med Alpami in Dinarskim gorstvom. V dinarskem območju prevladuje apnenec z dolomitom, zato so tu razviti kraški pojavi. Pokrajina ob Temenici, šentviška in Grosupeljska kotlina ter planota okrog Višnje gore pa pripada še dolenjskemu Krasu. Za Grosupljim pod Boštanjem leži tipično radensko kraško polje. Potoki okoli Šentvida in Stične so tipične kraške ponikalnice.
Kraško in nekraško površje Dolenjske družijo nekatere značilnosti, skpne vsemu območju. Tu so se formirale nižje planote, in sicer na SZ od črte izvir Krke v višini 600 do 650 m, na vzhodu in severovzhodu pa 500 do 550 m. V skladu s tem se je na Dolenjskem izoblikovalo površje z manjšimi strminami. Ravnih tal je zelo malo. Značilni so položni hribi, zmerne vzpetino in nizke, zelo na široko zaobljene gorice. Ta relief je posebno očiten v Grosupeljski kotlini, v šentviški kotlini in ob Temenici.
Od značaja osrednje dolenjske pokrajine se najbolj razlikuje Suha krajina, ki se razprostira od Temenice do Dobrepolj ter Male gore. Tu ustvarjajo kraške geomorfološke in hidrografske lastnosti razlike med Suho krajino in vzhodnim predelom Dolenjske. Površje Suhe krajine pripada apniško dolomitskim hribinam. Po večini so hribine zelo prepustne za vodo in jih je zajelo zakraševanje in močno preoblikovalo normalni relief. Plodna tla Suhe krajine so na levi strani Krke kraške kotanje s širšim ravnim dnom.
Značilnosti tal
Na vsem Dolenjskem prevladuje ilovica, ki je rezultat začasnega razkrajanj apnencev, dolomitiziranih apnencev in dolomitov. Dolinski del celotnega območja ob večjih in manjših potokih so naplavine; te so globoke, ilovnato glinaste s sedimenti peska in proda.
Obrobni del naplavin se postopno dviga v nizke terase. Terasasta oblika obdelovalnih tal Je značilna za vso Dolenjsko. Terase sestavljajo globoka di-luvialna tla, ki so bila nanesena s hribov v dolino. Z obdelovanjem so se terase še bolj oblikovale. Ponekod so tla zelo plitva; skale in razdrobljeno kamenje gledajo iz zemlje.
Najrodovitnejše so naplavine, diluvialna tla, rjava ilovnata in rjava kraška tla v dolinskem območju. Ostala tla so manj rodovitna, vendar se dosežejo zadovoljivi uspehi s pravilno izvajanimi agrotehničnimi ukrepi. Najmanj rodovitna so tla na kraški podlagi; ker so plitva, so neprimerna za njivsko pride lovanje. Primerna so za košenice, večina take zemlje pa je porasla z gozdom.
Prebivalstvo
Podatki o številu prebivalstva, število gospodinjstev in struktur na velikost kmečkih posestev je vzeta iz statističnega popisa iz leta 1960 in 1970. Dinamiko gibanja števila prebivalstva kaže naslednja tabela:
1960 1970
Indeks 70/60
prebivalstvo 22.594 23.00:! 102
od tega kmečkega prebivalstva 10.297 9.532 93
od tega aktivno kmečkega prebivalstva      8.388 7.294 114
od tega zunaj kmetijstva 12.297 13.531 110
od tega zaposlenih 3.416 4.451 130
Podatki kažejo, da prebivalstvo v občini počasi narašča, pada pa število kmečkega prebivalstva. V obdobju desetih let je aktivno kmečko prebivalstvo naraslo, naraslo pa je tudi število ljudi zunaj kmetijstva in povečalo se je število zaposlenih v občini.
Z modernizacijo zasebnih kmetij se sprošča odvečna delovna sila; absor bira jo razvijajoča se industrija in obrt. Uvajanje mehanizacije v zasebno kmetijstvo pa omogoča hitrejšo in učinkovitejšo obdelavo vseh zemljišč.
V občini Grosuplje je relativno še visok odstotek kmečkega prebivalstva. Po podatkih iz popisa prebivalstva pa je opaziti močno tendenco zniževanja. Tako ugotavljamo, da je v posameznem obdobju zabeležen naslednji padec:
Popis leta 1948 1953 1960 1970
Kmečko prebivalstvo
v odstotkih 71,4 62,0 45,6 34,2
Od leta 1948 do leta 1970 se je število kmečkega prebivalstva znižalo za 37,2 odstotka. Z uvajanjem mehanizacije v zasebnem kmetijstvu pa moramo pričakovati še nadaljno znižanje.
Iz podatkov popisa pa je razvidno, da je v obdobju od 1900 do 1970 močno naraščalo število kmečkih gospodarstev. Dinamiko gibanja števila kmečkih gospodarstev pa prikazuje naslednja tabela:
1960 1970 1970/00
Skupaj gospodinjstev 4225 4451 105
Čiste kmetije 2055 1571 70,4
mešane kmetije 2170 2880 132,7
Iz prikazanega pregleda, je razvidno, da je število kmečkih gospodarstev v desetletnem obdobju naraslo za 226 gospodarstev. Ugotavljamo močno tendenco naraščanja mešanih kmetij, to je kmetij, ki imajo dohodek tudi iz drugih dejavnosti, predvsem iz delovnega razmerja v delovni organizaciji. Navedeni podatki nadalje kažejo, da se je tem obdobju močno drobila kmetijska posest zaradi sistema dedovanja. Popolnejšo sliko o drobljenju, ki gre predvsem na račun večjih kmetij, pa predstavlja naslednji pregled:
Število kmetij
	1900	1970	1970/60
do   1 ha	580	1357	244
od   1 ha do   2 ha	356	355	100
od  2 ha do  3 ha	307	285	93
od  3 ha do  4 ha	255	257	101
od  4 ha do  5 ha	245	194	79
od  5 ha do  8 ha	573	516	90
od  8 ha do 10 ha	366	299	82
od 10 ha do 15 ha	715	586	82
od 15 ha do 20 ha	828	602	73
Skupaj:	6225	4451	105
Po podatkih o gibanju števila kmečkih gospodinjstev ugotavljamo, da je tendenca zmanjševanje števila velikih kmetij na račun malih. 2e tako velika razdrobljenost kmetij se še veča. Mala kmečka gospodinjstva ne dajejo pogojev za življenje, zato se člani malih in srednjih kmečkih gospodinjstev zaposlujejo zunaj kmetijstva. Prav tako pa si male kmetije ne morejo nabaviti kmetijskih strojev in nimajo pogojev za modernizacijo. Nekatere kmetije se bodo v bližnji prihodnosti izpraznila, ker so na njih stari ljudje, brez nasled nika. Omenjene kmetije bo treba sprejemati v kmetijski zemljiški sklad. Kmetijska zemljiška skupnost, pa bo za opuščena zemljišča sklepala večletne najemne pogodbe s perspektivnimi in zaščitenimi kmetijami. Male kmetije se modernizirajo in strojno opremljajo z dohodki, ustvarjenimi zunaj kmetijstva.
Zemljišča in investicije
Iz strukture zemljišč je razvidno, da je zasebni sektor kmetijstva usmerjen v pridelovanje krme in pridelovanje poljščin, ki pa so tudi lahko krmne rastline, kot je lucerna, detelja, pesa, koruza. Skratka — vsa rastlinska proizvodnja je usmerjena v pridelovanje krmnih rastlin in zato imamo v zasebnem sektorju kmetijstva močno razvito živinorejo. Tržni presežki iz zasebnega kmetijstva so mleko, živina in krompir.
Zasebni sektor kmetijstva ima v posesti naslednja zemljišča:
njiv	6.064 ha
sadovnjakov	330 ha
vinogradov	58 ha
travnikov	7.435 ha
pašnikov	3.093 ha
trstičja	1 ha
nerodovitno	273 ha
gozdov	19.002 ha
vseh zemljišč	36.486 ha
obdelovalnih zemljišč	14.187 ha
kmetijskih zemljišč	17.211 ha
Za zasebni sektor kmetijstva je značilno, da so zemljišča močno razdrobljena in razkosana. Glede na število gospodarstev ugotavljamo, da ima posamezna kmetija povprečno 7,09 ha vseh zemljišč, v ta zemljišča pa so všteti tudi gozdovi in pašniki. Samo obdelovalnih zemljišč ima povprečna kmetija le 2,75 ha. Na tako majhnih obdelovalnih zemljiščih je težko racionalno uporabljati kmetijske stroje. Zaradi omenjenih dejstev je zasebni sektor kmetijstva dokaj slabo opremjen s kmetijsko mehanizacijo. Zadnijh pet let pa le ugotavljamo znaten premik v investiranja v zasebno kmetijstvo bodisi v mehanizacijo, bodisi v novogradnje gospodarskih poslopij. Za novogradnjo ali adaptacijo gospodarskih poslopij se odločijo kmetije, ki so že vrsto let. usmerjene v proizvodnjo mleka ali mesa. Ustanavljajo se tudi strojne skupnosti, ki omogočajo kmetom skupno uporabo strojev, predvsem za spravilo silažne koruze in pridelovanje krompirja.
Po podatkih kmetijskih organizacij so bila v zasebno kmetijstvo investi rana naslednja finančna sredstva:
Investicije po namenih v 000 din
Leto	Število investitorjev	Zgradbe	Mehanizacija gjjg"«		Predračunska vrednost
1971 1.972 1973 1974 1975 Skupaj	1 56 101 144 87 389	100 3.727 4.231 14.796 9.489 32.243	1.760 3.982 5.201 3.673 14.616	50 50	100 5.487 8.213 19.907 13.212 47.009
Viri investicij					
Leto	Kredit banke	Republiška udeležba	Sredstva HKS	Udeležba kmeta	Predračunska vrednost
1971 1972 1973 1974 1975 Skupaj			13	87	100
	1.268 1.664 3.437 1.929 8.298	224 447 683 695 2.049	399 308 359 266 1.345	3.596 5.794 15.518 10.322 35.317	5.487 8.213 19.997 13.212 47.009
4 Grosuplje Vili
Investicije v zasebnem kmetijstvu po kmetijskih organizacijah v 000 din
Leto KZ Stična jffiirne Skupa
1971 — 100 100
1972 1.024 700 3.103 5.487 1978 3.314 312 4.587 8.213
1974 12.019 8.054 4.924 19.997
1975 10.354 965 1.893 13.212 Skupaj 27.311 5.091 14.607 47.009
Investitorji po posameznih kmetijskih organizacijah
Loto
1971 1 — 1
1972 56 22 12 22
1973 101 55 7 39
1974 144 83 19 42
1975 87 64 11 12 Skupaj 389 224 49 116
Z razpoložljivimi sredstvi so kmetje nabavili 185 traktorjev, 93 pobiralnih prikolic za seno, 41 motornih kosilnic in še vrsto drugih traktorskih priključkov ter strojne opreme. Nadalje so kmetje na novo zgradili ali obnovili 101 hlev ter uredili 1488 stojišč za živino. Najmanj sredstev pa je bilo dano za
Goveji hlev kooperanta Kristijana Palčarja iz Vel. Ratne H. 1
obnovo goveje črede, četudi je živinoreja glavna panoga in je celotno kmetijstvo usmerjeno več ali manj v pridelovanje živalske krme ter je končni proizvod mleko in meso.
Iz podatkov o investicijah za zasebno kmetijstvo, ki so jih posredovale posamezne kmetijske organizacije, je razvidno, da je večji del investicij usmerjen v zgradbe. Vanje je bilo dano v preteklih petih letih 32,343.000 din, kar je 68,8 odstotkov vseh vloženih investicij. Za mehanizacijo je bilo dano 14,616.000 din ali 31,0 odstotkov, za živinorejo, to je za obnovo goveje črede, pa le 50.000 din ali 0,2 odstotka od skupnih 47,009.000 din vloženih investicij.
Kmetijske organizacije so za zasebne kmetijske investitorje opravile vse potrebne elaborate za izkoriščanje investicij. Po podatkih o virih investicij je udeležba kmeta samega največja, saj predstavlja njegova udeležba 75,1 odstotkov prispevka. V preteklem petletnem obdobju so posamezne kmetijske organizacje po pospeševalni službi vložile naslednja sredstva za zasebno kmetijstvo:
Prikazani podatki o investicijah zajemajo le kredite, ki so jih kmetje izkoristili z raznimi udeležbami, niso pa zajete investicije, ki so jih sami vlagali. Cenimo, da je v preteklem petletnem obdobju vloženo v zasebno kmetijstvo gotovo še nadaljnjih 20,000.000 din, in to predvsem za mehanizacijo, ki so jo kmetje uvozili sami ali pa preko zunanje trgovine. Referat za kmetijstvo občine izda letno nad 150 potrdil za uvoz kmetijske mehanizacije.
Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in kmetij nalaga občinskim skup ščinam, da sprejmejo odlok o zaščitenih kmetijah. Ta odlok naj bi zaščitil kmetije, ki imajo ekonomsko sposobnost kmečkega gospodarstva — preživljati vse člane, ki morejo proizvodno sodelovati v organizacijah združenega dela; nanje se nanaša družbeni interes o ohranitvi določenih kmetij in gozdnogospodarskih enot, zlasti glede varstva krajine, pomembnosti za splošni ljudski odpor ali ohranitve zgodovinskih in kulturnih razlogov.
Odlok o zaščitenih kmetijah naj bi preprečeval nadaljnjo drobitev le-teh. Po predvidevanju naj bi bilo v občini Grosuplje zaščiteno 700 do 800 kmetij. Zaščitene kmetije bodo vse tiste, ki so že preusmerjene in so v preteklem obdobju veliko investirale, specializirale proizvodnjo in so tržne proizvajalke.
KZ Stična KZ Dobrepolje Ljubljanske mlekarne
27,311.000 din 5,091.000 din 14,607.000 din
DRUŽBENA POSESTVA V OBČINI GROSUPLJE OD 1971 DO 1975 LETA
Alojz Trontelj*
Družbena posestva Ljubljanskih mlekarn v občini Grosuplje so nastala takoj po drugi svetovni vojni na podružbljeni zemlji veleposestnikov. S pridobivanjem novih obdelovalnih zemljišč, z arondacijami, zakupom in krčenjem gozdov so postajala družbena posestva vse pomembnejši družbeni proizvajalec hrane in meliorator slabo rodovitnih tal.
Pašnik v Brvacah
		
		
	-m	
	1	
C		
		"V
Današnja družbena proizvodnja poteka na 1035 ha obdelovalnih zemljišč, preko 500 ha zemljišč, na katerih so bile opravljene hidromelioracije, pa izkoriščajo kooperantje. Naš gozdarski obrat gospodari na območju občine Grosuplje s 350 ha gozdov. Precejšen del zemljišč, ki jih obdelujemo, je potreben agro in hidromelioracij. Imamo 120ha njiv, pridobljenih s krčenjem gozdov, ki dajo komaj '/i (33 odstotkov) pridelka v primerjavi z normalno rodovitnimi njivami, in 52ha, ki dajo »/i (66 odstotkov) normalnega pridelka. V naslednjih 20 letih nameravamo z agromelioracijami doseči na tej zemlji normalno rodovitnost. Poleg tega obdelujemo okrog 200 ha travnikov, ki so nujno potrebni hidromelioracij (Brezje, Za tovarno, Log, Račna in Selo pri Šentvidu). Nerešen je problem hidromelioracij po 1963 letu v dolini proti Podtaboru in Sp. Slivnici, saj jih nihče ne vzdržuje. Vprašanje moramo skupaj z vsemi
* Grosuplje (11290, Yu, dipl, inž. agr., upravnik Obrata Grosuplje,
zainteresiranimi dejavniki čimprej rešiti, sicer se bo stanje teh zemljišč zelo poslabšalo in bodo opravljene hidromelioracije v celoti izgubile vrednost.
Klimatske in zemljiške razmere v grosupeljski občini določajo živinorejo, dobro rodovitne njive pa izkoriščamo za tržno žitno pridelovanje in pridelovanje krme.
Tržna proizvodnja družbenih posestev po letih: Vrsta proizvoda           enoS^         1971 1972				1973	1974	1975
Število krav	glav	483	382	330	619	683
Količina mleka	1000/lit.	205!)	1850	1795	2710	2834
Goveje meso	ton	179	140	138	156	138
Prašiči	ton	187	297	319	417	482
žita	ton	008	480	557	529	364
Sadje	ton	320	12	120	34	ti OTl
Novi svinjaki na Pristavi v Stični
Proizvodnja mleka se je občutno dvignila po priključitvi Agrokombinata Barje Ljubljanskim mlekarnam. V stalnem porastu je tudi prašičereja. Pridelava žit lahko upada, še posebno v letu 1975, ko je bila izredno slaba letina. V letih 1960 do 1963 je KZ Grosuplje formirala na Zg. Slivnici 34 ha, Blečjem vrhu 25 ha in Peči 18 ha, skujjno 76 ha sadovnjakov. Zaradi revnih tal, slabil) klimatskih razmer in razdrobljenih sadovnjakov le-ti niso dali načrtovanih rezultatov in so bili ves čas v veliki izgubi. Zato smo sadjarjenje opustili, zemljo skupaj s sadnimi drevesi pa oddali v uporabo kooperantom.
V družbeni proizvodnji bomo pospeševali razvoj mlekarstva in prašičereje ter dopolnilno razvijali pridelovanje tržnih žit. To usmeritev narekujejo naravni pogoji. V ta namen bomo modernizirali vse obstoječe mlečne farme in prašičerejsko farmo v Stični. V bodočnosti bomo pomagali družbi s tem, da bomo povečevali rodovitnost pridobljenih površin s krčevinami in hidrome lioracijami.
LJUBLJANSKE MLEKARNE
Janez Perovšck in Darka Jenko*
Letos praznujejo Ljubljanske mlekarne 20-letnico obstoja — to je 20 let. odkar so se preselile v današnjo moderno mlekarno na Tolstojevi 63. Zametki mlekarstva v Ljubljani segajo daleč nazaj v predvojni čas, ko so mlekarski; zadruge iz Naklega pri Kranju, Vrhnike, iz Velikih Lašč in od drugod iskale v Ljubljani trg za prodajo svežega mleka, masla in sirov.
Prva zbiralnica mleka na dvorišču posestva Franca Košaka v Stranski vasi št. 1, sedaj Adamičeva 15. Zgrajena okoli leta 1905—0R, porušena leta 1973 Foto Fr. Adamič
Leksikon Dravske banovine iz leta 1937 ima kaj malo povedati o »hranilni industriji« kot jo imenuje. »Stiska mlekarna in stiska mesna industrija« piše o sebi takole: »Glavni pogoj za povzdigo živinoreje je možnost vnovčenja mleka v mlekarni, ki si s svojimi prvovrstnimi izdelki zasigura dovoljno šte-
• (.1001 Ljubljana, Yu, Tolstojeva ul. A,
vilo odjemalcev. Tako mlekarno si je zamislil stiski samostan in jo ustanovil 1925. leta. Izdelki njegove mlekarne so: stiski sir, stiska gouda, stiski sala-ma-sir, stiski turist, stisko čajno maslo in sveže mleko.«
Najmočnejša mlekarska zadruga je bila v Naklem, zbrala je okoli 2 milijona litrov letno; mlekarska zadruga Dolenji Logatec je zbrala pol milijona, si-rarska zadruga Stara Fužina 200.000 litrov letno.
Iz teh podatkov lahko spoznamo, kako majhen je bil obseg zbiranja mleka v primerjavi z današnjim stanjem, ko ga v Sloveniji odkupimo preko 200 milijonov litrov. Podčrtati pa moramo, da se je od leta 1937, ko je izšel Leksikon Dravske banovine, pa do začetka druge svetovne vojne mlekastvo zelo razmahnilo. Male mlekarne so se množile kot gobe po dežju. Žal je druga svetovna vojna ta razvoj prekinila.
Ljubljanske mlekarne so bile formalno ustanovljene pravzaprav 1. jan. 1950 z združenjem bivše Zadružne mlekarne, podjetja, ki je mleko odkupovalo in predelovalo in trgovskega podjetja Mleko, ki je s svojimi zastarelimi prodajalnami oskrbovalo Ljubljano z mlekom in mlečnimi izdelki. S tem je bila dosežena prva integracija in enotnost v mlekarski politiki na področju mesta Ljubljane, ker je bila medtem uvedena enotna odkupna, investicijska in prodajna politika integriranega podjetja.
Zbiralnica mleka v Dobrunjah
Za začetek novega podjetja in dejanske ustanovitve Ljubljanskih mlekarn pa štejemo 2. avgust 1950, dan preselitve iz stare, zasilne mlekarne v bivši pi vovarni v Maistrovi ulici št. 10 v novo zgradbo ob sedanji Tolstojevi ulici št. 63.
S tem je Ljubljana leta 1956 dobila prvi pravi obrat za obdelavo in predelavo mleka. Novi in za tisti čas moderni ter veliki prostori so bili sicer opremljeni z zastarelo tehnologijo, vseeno pa je bila tokrat nujno potrebna osnova za potrebe po vojni hitro razvijajočega se glavnega mesta Slovenije. Prav gotovo je bila zgraditev nove mlekarne velika vzpodbuda za nadalnji razvoj novo nastajajoče mlekarske industrije Jugoslavije.
Nova mlekarna z dnevno kapaciteto obdelave 60.000 litrov mleka je oskrbovala Ljubljano predvsem s pasteriziranim mlekom. Razen pasteriziranega mleka je bil del mleka predelan še v jogurt, sir trapist, edamec in skuto.
Odkup mleka na majhnem območju v bližnji okolici Ljubljane se je v letu 1957 povečal na 11 milijonov litrov letno, oziroma 30.000 litrov dnevno, orga nizirano je bilo 130 zbiralnic mleka in vključenih 2600 kmečkih gospodarstev. Povprečna tolšča sprejetega mleka se je iz nekdanjih 2,7 odstotka dvignila na povprečje 3,55 odstotka. Kislinska stopnja mleka v starem obratu je bila tako visoka, da gospodinjam v vročih dnevih ni uspelo zavreti mleko, ker se je prej sesirilo.
V novem obratu je bila kakovost mleka toliko izboljšana ,da je kislinsko povprečje sprejetega mleka doseglo 7,6 SH.
Po drugi strani pa je v podjetju zaradi velikih finančnih obremenitev in majhne razlike med odkupnimi in prodajnim cenami konzumnega mleka izguba naraščala iz leta v leto. Zadnji neznaten dobiček je bil zabeležen leta 1954, po tem letu pa je bila izguba vse večja. Leta 1958, ko je dosegla okoli 240 milijonov din, je bila v Ljubljanskih mlekarnah uvedena prisilna uprava, ki je predlagala nov način poslovanja.
Sirarna Kočevje
Prva naloga nove mlekarne je bila razširitev odkupnega področja. S povečanimi odkupljenimi količinami mleka pa naj bi krili predelovalne stroške ter nemoteno oskrbovali naraščajoče potrebe potrošnih središč s pasteriziranim mlekom. Za tisti čas sta pomembni dve dejstvi: v neposredni okolici Ljubljane so ustanovili nove družbene mlečne farme z visoko mlečnostjo. Družbena posestva so dajala več mleka zlasti pozimi in spomladi, ko je bila dobava mleka od zasebnikov vedno najnižja, potrebe po mleku pa velike. Zato se je veliko sezonsko nihanje odkupa močno omejilo, ko so začele dobavljati mleko družbena posestva. Ljubljansko mlekarne pa so začele priključevati nekatere
jjoprej samostojne mlekarnice in začela se je oblikovati enotna mlekarska organizacija. Organizirani so bili sirarski obrati, ki so predelovali mleko v sir, kadar je bila poraba svežega mleka manjša, ter oddajali mleko v Ljubljano, kadar ga je primanjkovalo.
Leta 1959 so bile priključene s svojimi odkupnimi področji mlekarne: Brežice, Stična, Velike Lašče in Nova vas. Ta organizacijska akcija je v letu 1860 zahtevala temeljito obnovo priključenih mlekarn. Preurejene so bile Nova vas, delno Brežice, Stična pa povečana. V Velikih Laščah smo zastavili gradnjo nove mlekarne; pričela je obratovati leta 1961. S priključitvijo novih obratov so se predelovalne zmogljivosti povečale za 15.000 litrov mleka dnevno.
V letu 1963 so se priključile še mlekarne Novo mesto s šentrupertom, Šent-iovrencem in Šentjernejem, Semičem, Metliko in celotnim odkupnim področjem v Beli krajini.
Leta 1964 so se priključile Ljubljanskim mlekarnam še mlekarna Kamnik z obratom v Radomljah, mlekarna v Izlakah, mlekarna Radeče pri Zidanem mostu in malt) pozneje še celotno odkupno področje KZ Črnomelj.
Zorilnica sira v Stični
V letih 1967 in 1903 so bili zaradi nerentabilnosti ukinjeni obrati: Radomlje, Izlake, Sentrupert in tudi Radeče, mleko pa so prevzeli ostali sirarski obrati.
Zelo velik uspeh za Ljubljanske mlekarne pa je bila priključitev mlekarne Kočevje in Šmarje pri Jelšah 1969 leta, s čimer so mlekarne pridobile novih 11 milijonov litrov mleka letno.
V letu 1970 se je k Ljubljanskim mlekarnam pridružilo tudi trgovsko podjetje Savica s 14 prodajalnami na območju Bohinja.
Pa še ena integracija je bila to leto. Ob polletju se je z referendumom odločil za priključitev k Ljubljanskim mlekarnam celoten kolektiv mlekarne v Novem Sadu. Ta mlekarna je bila v izrednih gospodarskih težavah. Zaradi slabega odnosa je doživela pravo katastrofo. Od nekdanjih 70 do 100.0000 litrov
mleku je zaradi nesposobnosti in neodgovornosti vodstva padla odkupna količina mleka na 27.000 litrov. Mlekarna je bila praktično skoraj brez surovin, stroški pa so skokoma rastli. Ljubljanske mlekarne so v relativno kratkem času z direktnim kontaktom s proizvajalci in rednim plačevanjem mleka pridobile ponovno zaupanje dobaviteljev v novosadsko mlekarno in leta 1972 spet pridobile 60.000 litrov mleka dnevno za Novi Sad. Občutno je bila zmanjšana odvečna delovna sila in novosadska mlekarna je že drugo leto po priključitvi k Ljubljanskim mlekarnam poslovala ekonomično in rentabilno.
Izkušnje pri priključitvi novosadske mlekarne so dale vzpodbudo za integracijo z Agrokombinatom Barje, kjer je bilo treba sanirati gospodarjenje. Ob tistem času so imeli pri poslovanju 00 milijonov zgube. Integracija z Agrokombinatom Barje dne 24/3-1972 je bila pravzaprav rezultat večletnega čvrstega poslovno-tehničnega sodelovanja. Agrokombinat. Barje je bil najbližji in najmočnejši dobavitelj mleka za Ljubljanske mlekarne. Proizvodnja mleka je tedaj znašala 4 milijone litrov iz kooperacije in 4 milijone iz družbenih posestev, kar je tedaj predstavjalo 18 odstotkov od vseh odkupljenih količin
Skladišče .s/m v Slični
mleka Ljubljanskih mlekarn. S to integracijo se je združila proizvodnja, predelava in prodaja mleka v enotno kompletno linijo z veliko možnostjo povečanja količin mleka v kooperaciji.
Ljubljanske mlekarne so postale proizvodno-predelovalna organizacija z grosistično in detajlistično prodajo.
Leta 1973 so Ljubljanske mlekarne kupile ekonomijo z objekti mlekarne V Zemunu. Ta mlekarna je v kmetijskem področju Srbije s potencialnimi možnostmi za proizvodnjo in prodajo mleka ne samo v Beogradu, ampak tudi v drugih srbskih mestih, kjer z razvojem industrije vse bolj narašča povpraševanje po mleku in mlečnih izdelkih. Istega leta smo pričeli odkupovati v manjših količinah. Tamkajšnji kmetje so ob rednem odkupu vseh količin
mleku dobili zaupun.je v mlekarno in postali stalni sodelavci-kooperanti. Zato je količina odkupljenega mleka kaj kmalu presegla vsa naša pričakovanja: 1973. leta 2,2 milijona, 1974. leta 8 milijonov in 1975. leta 12,6 milijonov litrov mleka.
Konec leta 1974 se je Ljubljanskim mlekarnam pridružila Zgornjesavinjska kmetijska zadruga z zgornjesavinjskim področjem kot TOZD Kmetijstvo Mozirje z 220 delavci in 950 kmetovalci-zadružniki. Za priključitev je glasovalo 92 odstotkov udeležencev. Z združitvijo so mlekarne zagotovilo plasma proizvodov, skupni cilj pa je bil nadaljnji razvoj in napredek.
V okviru Ljubljanskih mlekarn se je združila tudi precej močna mesno-predelovalna industrija. V letu 1973 se je namreč k Ljubljanskim mlekarnam priključilo mesarsko podjetje Jesenice in v letu 1974 kmetijsko gospodarstvo Skolja Loka s klavnico v Skofji Loki in v Tržiču. S temi priključitvami se je v okviru ene TOZD združilo dobri dve tretjini vseh klavniških in mesnopre-relovalnih zmogljivosti gorenjskega področja.
Z združenjem so bile dane objektivne možnosti, da se poleg mlekarske dejavnosti tudi ta dejavnost bolje organizira, da se uskladijo proizvodni programi, zagotovi skupna surovinska baza in racionalizira distribucija. Vse to pa vodi k boljšemu poslovanju.
Vsa ta združevanja na področju proizvodnje in predelave so v skladu s cilji srednjeročnega načrta kmetijstva Slovenije in zagotavljajo hitrejši in zanesljivejši razvoj družbene in zasebne kmetijske proizvodnje in stalno oskrbo s kmetijskimi proizvodi, med katerimi je mleko na prvem mestu.
Ljubljanske mlekarne danes štejejo 2500 zaposlenih, imajo 2,5 milijard N din skupnega dohodka, letno zberejo 130 milijonov litrov mleka. Na svojih družbenih posestvih pridobijo 5 milijonov litrov mleka, v kooperaciji okoli Ljubljano 6 milijonov litrov in v Zgornji Savinjski dolini 0 milijonov litrov.
V prasičcrejski farmi v Stični zredijo 11.000 bekonov in 1000 ton ■pitane goveje živine letno.
Pomembnost Ljubljanskih mlekarn v grosupeljski občini je najlepše razvidna iz naslednjih podatkov. V tržni proizvodnji mleka je Grosuplje od 60 občin v Sloveniji na petem mestu. Prva je Murska Sobota s prek 18 milijonov litrov mleka, druga je Kranj s prek 12 milijonov, tretja je Maribor s prek 10 milijonov, četrta Kočevje s prek 9 milijonov in peta Grosuplje s prek 8 milijonov litrov.
Od teh količin pridobijo same Ljubljanske mlekarne 5,213.000 litrov mleka, od tega posestva v tej občini 2,384.000 litrov, kooperacija s kmeti pa da 2,379.000 litrov. KZ Stična odkupi 2,458.000 litrov, KZ Videm Dobrepolje pa 940.000 litrov.
TOZD Kooperacija odkupi letno blizu 400 ton goveje živine in 9 ton konj.
Ko primerjamo te podatke s kmetijskimi zadrugami v občini, ugotavljamo, da so Ljubljanske mlekarne kot proizvajalec v občini Grosuplje najmočnejše v tržni proizvodnji mleka in prašičev. Kmetijska zadruga Stična zavzema prvo mesto v odkupu govejega mesa in krompirja — izreden napredek pa je dosegla tudi v odkupu mleka.
ZDRAVSTVENO VARSTVO V OIIC1NI V LETIH 1976—1980
Slavko Zupančič"
Osnovno Izhodišče za programiranje
Za ugotavljanje zdravstvenega stanja prebivalstva, programiranje in usmerjanje zdravstvenega varstva so nam potrebni osnovni demografsko-vitalni podatki o prebivalstvu; ti podatki so poleg ekonomskih, socialnih in kulturnih faktorjev osnovni indikatorji za preučevanje zdravstvenega stanja in varstva ljudi.
Naravni prirastek pogojujeta dva biološka pojava — rojstvo in smrt. Statistika kaže, da je obdobje od leta 1950 do 1958 obdobje upadanje rodnosti. Od leta 1959 od 1906 je doba stabilnosti in od 1966. leta doba ponovnega upadanja rodnosti, če sodimo po znakih, ki jih kaže dinamika rodnosti v republiškem merilu v zadnjih letih in če bo izseljevanje v prihodnjih letih še prevladovalo nad priseljevanjem, tedaj lahko pričakujemo že nadalnje upadanje rodnosti. V občini je rodnost v 1964. letu 21 odstotkov, 1968. leta 18,5 odstotkov in v letu 1974 samo še 14,9 odstotkov, vendar je še zmeraj višja od regionalnega povprečja.
Splošna umrljivost prebivalstva v občini se je zvišala zlasti v letih 1969, 1970 in 1971, v letu 1973 se je zmanjšala na stopnjo iz leta 1964 in se v letu 1974 zopet zvišala. Naravni prirastek v republiki in tudi v občini pada, saj je bil v občini 1965 leta še 12 promil, v letu 1973 5,1 promile in v letu 1974 samo še 4,1 promile.
Rodnost, umrljivost				Po letih			
naravni prirastek	1968	1909	1970	1971	1972	1973	1974
.število rojstev	435	436	394	363	393	357	355
število živorojcnih	427	430	392	357	390	354	351
Število mrtvorojenih	9	6	2	6	3	3	4
Vseh umrlih	240	200	258	260	244	237	254
Naravni prirastek	187	170	134	97	146	117	97
Rodnost, umrljivost in naravni prirastek				PO letih			
						1973	1974
na 1000 prebivalcev	1968	1969	1970	1971	1972		
Rodnost	18,5	18,6	17,0	15,4	16,9	15,4	14,9
Splošna umrljivost	10,4	11,3	11,2	11,2	10,6	10,3	10,8
Naravni prirastek	8,1	7,3	5,8	4,2	6,3	5,1	4,1
* Grosuplje 61290, Yu, načelnik Skupščine občine Grosuplje.
Umrljivost dojenčkov je odvisna od zdravstvenih razmer prebivalstva ter od socialnih, ekonomskih in kulturnih okoliščin, v katerih živimo, zato je v regiji in v republiki različna. Povprečna umrljivost se je v republiki v letih 1965 do 1968 gibala med 26 in 28 promilami, v občini Grosuplje pa od 31 do 40 na 1000 živorojenih otrok. Zaskrbljujoče je bilo dejstvo, ker so prevladovali vzroki smrti dojenčkov, značilni za pozno umrljivost. Podatki, ki so prikazani v naslednji tabeli, pa kažejo, da umrljivost dojenčkov pada in da od celotnega števila umrlih otrok umre nad polovico v prvih 30. dneh in še od tega precej v prvih 24. urah, na kar zdravstvena služba praktično ne more vplivati. Kljub padanju umrljivosti, pa je umrljivost dojenčkov v občini še vedno relativno visoka (v letu 1973 — 30,8 promil in v 1974 letu 16,9 promil.
Umrljivost dojenčkov na 1000 živorojenih	1968	1969	1970	Po letih 1971	1972	1973	1974
Umrli do 1 leta star.	18	8	13	2	8	11	6
Umrli do 1 meseca star.	11	6	8	1	7	8	4
Umrli po 1 mesecu star.	7	2	5	1	1	3	2
Koeficient ulmrljivosti	42,2	18,6	33,2	5,6	20,0	30,8	16,9
Ker je splošna umrljivost in umrljivost dojenčkov v občini še vedno relativno visoka in nadpovprečna v regiji, bo v prihodnjem 5-letnem obdobju zdravstveni dom skupaj z občinsko in regionalno zdravstveno skupnostjo izboljšal preventivno in kurativno zdravstveno varstvo, zlasti dispanzersko in patronažno zdravstveno službo; ta bo poleg drugih ekonomsko-socialnih faktorjev vplivala na zboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva ter na zmanjšanje splošne umrljivosti, zlasti zmanjšanje umrljivosti dojenčkov. Drugi splošni cilji, ki se bodo v občini uresničevali v letih 1976—1930, so zlasti:
— razvijanje vsem dostopnega in sodobnega zdravstvenega varstva obča nov;
— načrtna in racionalna organizacija zdravstvenih dejavnosti in modernizacija zdravstvene opreme;
— povečanje in enakomerna razporeditev zdravstvenega kadra;
— okrepitev preventivnega zdravstvenega varstva s posebnim poudarkom na varstvo dojenčkov, predšolskih otrok in šolske mladine ter na izvajanju sistematskih zdravstvenih pregledov vseh otrok, starih 3 leta;
— izenačevanje zdravstvenega varstva delavcev in kmetov;
— razširitev in opremljenost zdravstvenih kapacitet;
— nadaljnje organiziranje in razvijanje zdravstvene vzgoje žena in deklet na področju reprodukcije in planiranja družine.
Organizacija zdravstvene službe
Občina Grosuplje ima dva širša zdravstvena okoliša: Grosuplje in Ivančna gorica ter tri ožje zdravstvene okoliše: Dobrepolje, Zagradec in Šentvid pri Stični.
Širši zdravstveni okoliš Grosuplje zajema 12 krajevnih skupnosti in šteje vključno z ožjim okolišem Dobrepolj 12.772 prebivalcev. Širši zdravstveni
Slavko Zupančič
88
okoliš Ivančna gorica obsega 11 krajevnih skupnosti in šteje skupaj z ožjima zdravstvenima okolišema Šentvida in Zagradca 11.058 prebivalcev. Ožji zdravstveni okoliš Dobrepolje zajema 2 krajevni skupnosti in delno tudi naselje Struge v občini Kočevje ter šteje skupaj s prebivalci sosednje občine 3857 prebivalcev. V ožjem okolišu Zagradec so 3 krajevne skupnosti s 2930 prebivalci. Ožji okoliš Šentvid pri Stični zajema 3 krajevne skupnosti in ima 3279 prebivalcev.
V občini delujeta 2 zdravstveni postaji širšega profila, ter 2 lekarniški postaji v Grosupljem in v Ivančni gorici. V sklopu zdravstvenih postaj so dislocirane zdravstvene ambulante v Dobrepoljah, Zagradcu in v Šentvidu pri Stični.
Obe zdravstveni postaji sta kot zdravstveni enoti organsko vključeni v zdravstveni dom Ljubljana, ki je neposredno odgovoren za izvajanje zdravstvenega varstva v občini Grosuplje.
Delavci zdravstvenega doma Ljubljana so maja 1974 sklenili samoupravni sporazum o združevanju. Temeljne organizacije združenega dela so konstituirane po funkcionalnem principu oziroma po vrstah zdravstvenih dejavnosti. Zdravstveno dejavnost so razdelili na 5 TOZD:
1. Splošna medicina, medicina dela in protituberkulozna služba
2. Zdravstveno varstvo žena, otrok, šolskih otrok in mladine
3. Zdravstveno varstvo študentov
4. Zobozdravstveno varstvo
5. Skupne medicinske službe
V Sloveniji sta bila glede samoupravnega organiziranja in konstituiranja zdravstvene dejavnosti dva različna koncepta — funkcionalni in teritorialni. Čeprav je imel teritorialni princip širšo družbenopolitično podporo, se je uveljavil funkcionalni princip organizranja zdravstvenih dejavnosti.
Samoupravno organiziranje, združevanje in konstituiranje v temeljne organizacije združenega dela v zdravstvu mora imeti predvsem naslednje cilje:
— omogočiti čimbolj učinkovito zdravstveno funkcijo za prebivalca, kateremu je namenjeno;
— razvijati učinkovito samoupravno sodelovanje prebivalstva v razvoju zdravstvene dejavnosti v temeljnih organizacijah združenega dela v zdravstvu, gospodarstvu in v krajevnih skupnostih;
— omogočiti učinkovite načine in oblike samoupravljanja delavcev;
— kompleksno vključiti interese zdravstvenih delavcev in njihovih TOZD v samoupravne interesne skupnosti in v družbenopolitične skupnosti;
— omogočiti vse možnosti združevanja dela in sredstev. Zdravstvena služba v občini bo organizirana v letih 1976—1980 takole:
— zdravstvena postaja širšega profila Grosuplje bo opravljala približno isto zdravstveno dejavnost, kot jo mora opravljati zdravstveni dom; splošna medicina z dvema dopoldanskima in eno popoldansko ordinacijo, ginekološki dispanzer s posvetovalnico za žene, matere in otroke, otroški dispanzer in posvetovalnica za dojenčke, otroke in šolsko mladino, zobozdravstvena služba za odrasle, šolsko mladino in predšolske otroke, patronažna in babiška služba,
5  Grosuplje VIII
66
Zbornik nbr-inr Grosuplje. VIII (1!I7i;>
vključno z nogo bolnika na domu, fizioterapija, protituberkulozni dispanzer, laboratorijska in rentgenska služba. Dežurno zdravstveno službo je treba glede na geografsko, prometno središče ter na gospodarski in upravni center občine reorganizirati in stacionirati v Grosupljem.
— Zdravstvena postaja širšega profila v Ivančni gorici bo z dopoldansko in popoldansko ordinacijo splošne medicine opravljala iste zdravstvene dejav-nosri kot, zdravstvena postaja Grosuplje izvzemši fizioterapijo, protituberku lozno službo in dežurno službo; te bodo združene v centru Grosuplje;
— V dislociranih zdravstvenih postajah ožjega profila Dobrepolje in Za-gradec bo organizirana dnevna ordinacija splošne medicine, zobozdravstvo nega varstva, patronažno-babiška služba z nego bolnika na domu ter občasna dispanzersko-svetovalna zdravstvena služba za žene, matere in otroke;
— V zvezi z nakazanimi cilji bo zdravstveni dom, skupaj z zdravstveno skupnostjo in družbenopolitičnimi organizacijami, zlasti sindikati, z vso odgovornostjo proučil samoupravno organiziranost zdravstvene službe, utemeljil načine organiziranja, razloge, vzroke in posledice, ki narekujejo določen sistem organizacije, ki bo v skladu z začrtanimi cilji razvoja zdravstvene dejavnosti v prihodnjem 5-letnem obdobju.
Razvoj posameznih oblik zdravstvenega varstva in zdravstvenega kadra
Najpogostejše bolezni prebivalstva v občin so: bolezni dihal, infekcijske bolezni, bolezn kosti in gibal, poškodbe izven dela, bolezni kože, bolezni prebavil, bolezni čutil in živčevja. Vrstni red obolenj sc skoraj ne razlikuje od regionalnega vrstnega reda. Splošno obolevnost jo težko ugotoviti, ker občani obiskujejo zdravstvene ordinacije tudi zunaj območja občine, zato statistični podatki kažejo nižjo obolevnost, kot je v regiji. Rečeno je že bilo, da je splošna umrljivost dojenčkov v občini nadpovprečna, razen pri šolskih otrokih.
Splošno zdravstveno varstvo zajema poleg splošnih kurativnih zdravstvenih pogledov obiske na domu bolnika, dežurno službo, preglede nabornikov, sodelovanje z RK in zdravstvenoprosvetno dejavnost.
Na enega zdravnika splošne medicino odpade v občini 3442 prebivalcev. Glede na relativno slabše zdravstveno stanje prebivalstva in na precejšen procent kmečkega prebivalstva ter glodo na pričakovani porast, prebivalstva moramo v prihodnjem 5-letnem obdobju zagotoviti osem zdravnikov splošne prakse. Tako bo na enega zdravnika odpadlo 2200 prebivalcev in ena višja ter ena srednja medicinska sestra, kar bo v skladu z republiškim normativom.
Zdravstveno varstvo predšolskih otrok obsega: pregled dojenčka po porodu na domu, 5 krati pregled dojenčka v posvetovalnici, kontrolo krvne slike v šestem mesecu starosti, pregled otroka pred sprejemom v vzgojno-varstve-ni zavod, občasni pregledi v vzgo.jno-varstvvvenih zavodih, preglede otrok pred zdravstvenim letovanjem, obvezno in preventivno cepljenje otrok, zdravljenje bolnih otrok in zdravstvenovzgojno delo. Sedaj opravlja zdravstveno varstvo dojenčkov, otrok in mladine samo en zdravnik. Potrebno pa je čimprej zagotoviti, da bo za to obliko zdravstvenega varstva zaposlen zdravnik-pediater.
Slavko Zupančič
67
Zdravstveno varstvo šolskih otrok in mladine zajema: pregled otroka pred vstopom v šolo sistematske zdravstvene preglede vi., 3., 5. in 7. razredu osnovne šole, pregled pri svetovanju za izbiro poklica, sistematske preglede v 2. in 4. razredu vseh srednjih šol, obvezna cepljenja, preglede za zdravstvena letovanja otrok, preglede in ustrezno medicinsko obravnavanje bolnih otrok.
Ob upoštevanju prirastka in povečanja števia otrok in prebivalcev, nadpovprečne umrljivosti otrok in normativov za to obliko zdravstvenega varstva ter predpostavke, da mladina od 15. do 18. leta starosti izkorišča zdravstveno varstvo tudi zunaj občine, bo treba imeti za to obliko dejavnosti najmanj dva zdravnika. Za zdravstveno varstvo obeh oblik pa pet medicinskih sester.
Zdravstveno varstvo žena obravnava ženske v rodni dobi od 15. do 49. leta starosti, vendar se običajno obravnava celotna populacija žensk od 15. leta starosti. V to dejavnost spada štiri do šest pregledov nosečnic v posvetovalnici z vsemi laboratorijskimi preiskavami, strokovna pomoč ob porodu na domu, pregled otročnice šest tednov po porodu, pregled žena v zvezi z načrtovanjem družine in kontracepcije ter zdravljenje bolnih žensk.
Zaradi razsežnosti občine in precejšnjega števila kmečkih žena, ki so bile do sedaj še slabo zajete v dispanzerju, je potrebno, da to zdravstveno dejavnosti opravlja zdravnik-ginekolog in dve medicinski sestri.
Proti TBC dispanzer zajema vse akutne in kronične bolnike pljučnih bolezni, vključno tudi preglede oseb, ki pridejo v stik s t.uberkulonzimi bolniki. To dejavnost bo opravljal zdravnik-specialist trikrat tedensko z medicinsko sestro s polnim delovnim časom ter medicinsko sestro s polovičnim delovnim časom.
Z uvajanjem polivalentne zdravstvene patronažne službe je programiranje števila patronažnih sester odvisno od števila družin oziroma gospodinjstev, Patronažna sestra naj bi opravila 700 do 1200 obiskov družin, odvisno od terenskih razmer. Struktura obiskov naj bi bila približno taka: vsaj en obisk nosečnice, obisk žene po splavu, obisk otročnice po porodu, štiri do pet obiskov dojenčka, pet obiskov otrok od 1 do 3 let, obisk otroka od 3. do 15. let, štirje obiski pri aktivnih TBC bolnikih, dva obiska pri inaktivni TBC in dva obiska pri kroničnih bolnikih in ostarelih osebah.
Spričo razsežnosti občine, povečanja števila prebivalstva in relativno velike umrljivosti dojenčkov ter na novo organizirane nege bolnika na domu bo potrebno najmanj osem patronažnih sester.
Tudi organizacija babiške službe je odvisna od konfiguracije in razsežnosti terena, posebno pa še od števila porodov, zlasti porodov na domu. V občini je cca 400 porodov letno in bo 5 babic zadostovalo, še posebno zato, ker je večina porodov v porodnišnicah in gre za preusmeritev babiške dejavnosti na preventivno pri nosečnicah in materah po porodu.
Pri zobozdravstvenem varstvu moramo pospeševati nadaljnji razvoj zobozdravstvene dejavnosti za predšolske in šolske otroke ter mladino. Za zobo zdravstveno dejavnost bi potrebovali deset teamov, od katerih bi trije oprav ljali zobozdravstveno varstvo otrok in mladine, en terapevt pa naj bi opravljal tudi ortopedsko zdravljenje.
Obliku osnovnemu zdravstvenega varstva	Število varovancev po letita		•število nosilcev zdravstvenega varstva		število varovancev na 1 nosilca po letih		Normativ
	1971- 78	1970 - 80	71—75	vi; mi	1971-75	197(1 (!()	
Splošna medicina	17.212	17.700	5	8	3.442	2.200	2.300
Otroško varstvo	2.880	3.300	1	1	2.880	2.000	2.000
Varstvo šolskih							
otrok in mladine	3.500	5.400	—	2	3.500	2.370	2.300
Varstvo žena	9.325	10.250	1	1	9.325	10.250	10.000
Proti tuberkulozni							
dispanzer	23.025	26.050	0,5	0,6	46.050	40.000	40.000
Patronažna in							
babiška služba	23.025	26.650	9 13		2.558	2.000	2.000
Zobozdravstvo							
a) odrasli	17.212	17.700	6	7	2.870	2.580	2.500
b) predšolski in							
šolski otroci	6.380	6.500					
c) ortodontija							
(3—18 let)	6.380	0.500	2	3	3.200	2.255	2.000
Naloge v 5-letnem obdobju bodo naslednje:
— vprašanju kadrov, njihovemu šolanju in strokovnemu usposabljanju, zaposlovanju in nagrajevanju bo treba posvetiti čimvečjo dolgoročno pozornost. To vprašanje se bo moralo reševati enakomerno in usklajeno za vso republiko;
— v ta namen bo zdravstveni dom skupaj z zdravstvenim zavodom Ljubljana, s sodelovanjem občinske in regionalne zdravstvene skupnosti izdelal profile in prikazal realne potrebe zdravstvenih kadrov na podlagi kadrovskih normativov ter vsako leto dopolnjeval nezasedena delovna mesta v okviru 5-letnega razvoja zdravstvene službe v občini;
— zdravnik splošne medicine, ki je ključna oseba v osnovni zdravstveni službi, mora dobiti za svoje delo družbeno priznanje, v strokovnih krogih upoštevanje, za opravljeno delo pa ustrezno nagrado in stimulacijo. V zvezi s tem bo zdravstveni dom s sodelovanjem zavoda za zdravstveno varstvo natančneje opredelil, normiral in stimuliral zdravnika splošne prakse, zlasti glede na kraj zaposlitve, na težo dela ter na njegovo strokovno znanje in prizadevanje, po realnem upoštevanju zmogljivosti osnovnega teama, vključno pat.ronažno službo in strokovno nego na domu bolnika;
— nega bolnika na domu mora postati ena izmed oblik v strokovnem delu zdravstvene službe. Njen pomen bo postal še mnogo večji z naraščanjem kroničnih obolenj in vedno večjim deležem starejšega in starega prebivalstva, zato bo zdravstveni dom zagotovil materialne in kadrovske pogoje za zdravstveno nego na domu ostarelega, bolnega in invalidnega prebivalstva;
— v občini Grosuplje zdravstvena služba glede na število prebivalstva in potrebe varovancev ni dovolj razvita, saj je zasedenost zdravstvenega kadra, zlasti zdravnikov splošne medicine in patronažne službe precej pod normativom. Iz podatkov v prehodni tabeli je razvidno, da potrebujemo še pet zdravnikov, od tega tri zdravnike splošne medicine in dva zdravnika za zdravstveno varstvo šolskih otrok in mladine, štiri patronažne medicinske sestre, pet splošnih medicinskih sester, dva zobozdravstvena terapevta in dve zobni asistentki;
Slavko Zupančič
se
— Zdravstveni dom Ljubljana bo moral na tom področju posvetiti več pozornosti in v nadaljnjem 5-letnem obdobju enakomerno porazdeliti obstoječi zdravstveni kader ter kadrovsko okrepiti zdravstveno službo tudi v občini Grosuplje;
— v prihodnjem obdobju je treba postopno zagotoviti najmanj polovico manjkajočega zdravstvenega kadra, to je: vsaj dva zdravnika splošne medicine, zdravnika-pediatra, dve patronažni medicinski sestri, 2 medicinski sestri in vsaj dve bolničarki za nego in pomoč kroničnim bolnikom na domu, zobozdravstvenega terapevta in zobno asistentko;
— higiensko-epidemiološko dejavnost opravlja Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana zelo specializirano in pri tem sodeluje z občinsko sanitarno inšpekcijo in drugimi inšpekcijami. V obravnavanem obdobju se bo posvetila posebna pozornost obvladovanju nalezljivih bolezni ter zatiranju mrčesa in glodalcev. Izpopolniti bo treba sistematski in nenehni higienski nadzor nad objekti za obskrbo vode ter odpadnimi snovmi vseh vrst. Zagotoviti je treba sistematično spremljanje higienskih razmer v proizvodnji in prometu z živili ter v družbeni prehrani.
Stanje- in razvoj zdravstvenih prostorskih kapacitet
Poleg organizacijskih in kadrovskih problemov obstoji v občini tudi problem prostorskih kapacitet zdravstveno službe. Zdravstveni objekti v Grosupljem in v Ivančni gorici imajo še kar zadovoljivo in primerno urejene prostore. Zelo pereče pa je stanje v dislociranih zdravstvenih ambulantah Dobre-polje, Zagradec in Šentvid pri Stični. Omenjeni prostori ne ustrezajo namembnosti, kaj šele funkcionalnosti. Objekti so stari, higiensko-tehnično oporečni in v celoti neustrezni. Zato je vsaka misel preurejati te prostore nesmiselna, ampak je treba zgraditi nove objekte.
Sanacija prostorov zdravstvene službe se je že začela. Lani je bil preurejen zdravstveni dom Grosuplje. V pritličju so se preuredili prostori za dispanzer za žene s čakalnico, zdravstveno administracijo, ginekološko ordinacijo, posebnim kabinetom, sterilizacijo in WC prostorom. V isti etaži so se uredili še prostor za patronažno socialno službo in garderobni prostor. V nadstropju doma so se prostori splošne zdravstvene ambulante in zobne tehnike preuredili v dve splošni zdravstveni ambulanti za dve dopoldanski in eno popoldansko ordinacijo splošne medicine.
V začetku lota 1975 se je začela graditi nova zdravstvena postaja v Dobre-poljah. Objek je bil postavljen in opremljen že konee istega leta. Zgradba je pritlična, dolga 23,70 m in široka 12 m ter ima položno dvokapnico. Nova zdravstvena postaja bo omogočala celodnevno zdravstveno delo in osnovno zdravstveno varstvo zunaj mestnega območja.
2e v letu 1975 je krajevna skupnost Zagradec skupaj z zdravstvenim domom Ljubljana in drugimi dejavniki v občini določila primerno lokacijo in pripravljala tehnično dokumentacijo za začetek gradnje nove zdravstvene postaje v Zagradcu. Upanje je, da bodo v letu 1970 zagotovljena ustrezna finančna sredstva in da se bo letos pričelo zidati.
Zdravstveni dom Ljubljana bo v 5-letnem razdobju v okviru razpoložljivih sredstev nadomestil dotrajano opremo in instrumentarij ter skrbel za redno vzdrževanje in obnovo dosedanjih prostorov zdravstvene službe v občini.
Rezultati fluorografskc akcije v občini
V zadnji, VIL številki Zbornika sem pisal o fluorografski akciji med prebivalstvom v občini. S tem prespevkom pa seznanjam bralce Zbornika o rezultatih fluorografije, ki je bila opravljena maja 1974. leta.
Od 12.600 radiofotografiranih oseb v starosti nad 24 let je imelo 443 oseb patološki (bolezenski) radiofotogram. Vse te osebe so bile klicane na kontrolne preglede zaradi diagnostične obdelave. Kontrolnih pregledov se je udeležilo 438 oseb (97 odstotkov).
Dispanzer za pljučne bolezni in tuberkulozo Grosuplje je v diagnostiki obolenj prsnega koša opravil sam ali indiciral preiskave v ustreznih ustanovah. Vse osebe, pri katerih je bil podan sum za obolenje organov prsnega koša, so bile klinično pregledane. Poleg kliničnih pregledov so bile opravljene še naslednje preiskave, ki jih prikazuje tabela:
Vrsta diagnostične obdelave Število oseb
Pregledna slika pljuč................ 39
Pregledna slika in globinsko slikanje.......... 291
Rentgenska slika srca................ 54
Tuberkulozni preizkus............... 7
Bakteriološka preiskava na povzročitelja tuberkuloze .   .   . 170
Citološka preiskava sputuma na maligne celice...... 7
Kontrola krvnega pritiska.............. 101
EKG preiskave.................. 54
Preiskava pljučne funkcije.............. 6
Napoteni na zdravljenje v bolnišnico.......... 30
Napoteni na preglede k drugim specialistom....... 31
Število oseb, bolnih za pljučnimi in srčnimi obolenji, prikazuje naslednja tabela:
Vrsta bolezni Število oseb
Na novo odkritih z aktivno pljučno TBC........ 9
Inaktivna TBC (stara tuberkulozna žarišča
oziroma spremembe na pljučih)............ 30
Netuberkulozna pljučna obolenja (pri katerih je sum
za rakavo obolenje — 0 primerov že odkritih) ..... 45
Srčna obolenja.................. 6fi
Skupaj obolenj prsnega koša, pljuč in srca....... 150
Slavko Zupančič
71
Radiofotografija je na novo odkrila 9 bolnikov z aktivno pljučno tuberkulozo, ki jih dispanzer pred akcijo ni poznal. Radiofotografija je tako na novo odkrila 7,2 bolnika na 10.000 radiofotografiranih. Podatek navajam zato, ker je po mnenju strokovnjakov radiofotografija kot metoda za odkrivanje tuberkuloze še opravičljiva, če odkriva vsaj 2 nepoznana bolnika na 10.000 radio fotografiranih. Odkrivanje nepoznanih bolnikov s pljučno tuberkulozo je pomembno zlasti zato, ker lahko tak bolnik okuži zdrave ljudi, s katerimi živi v ožjem okolju (družina, delavci, ki stanujejo v naseljih in se hranijo v men-zah). Med novo odkritimi bolniki je 6 oseb z odprto aktivno TBC, ki izločajo bacil tuberkuloze v sputumu, in 3 osebe z zaprto .aktivno pljučno TBC. Skupaj z novo odkritimi bolniki je v občini registriranih sedaj 45 oseb, ki imajo aktivno pljučno tuberkulozo.
Poleg nepoznanih bolnikov z aktivno pljučno tuberkulozo, pri katerih je bilo potrebno takojšnje zdravljenje, je radiofotografija odkrila tudi 30 oseb z inaktivnimi spremembami na pljučih. To so nekdanji tuberkulozni bolniki ali navidezno zdravi ljudje, ki imajo stara tuberkulozna žarišča in dispanzerju doslej niso bile poznani. Te osebe v veliko večji meri obolevajo za pljučno tuberkulozo kakor zdrava populacija in se morajo zato redno kontrolirati v dispanzerjih za pljučne bolezni in tuberkulozo. Običajno uvede dispanzer pri osebah, ki še niso bile zdravljene, kemoprofilakso, tj. preventivno jemanje evtizona.
Radiofotografija je odkrila tudi 45 bolnikov z nctuberkulozno pljučno boleznijo, ki jih pred akcijo zdravstvena služba ni poznala. Vsem tem bolnikom je dispanzer za pljučne bolezni in tuberkulozo odredil potrebno ambulantno ali bolnišnično zdravljenje. Zaradi nezadostne prognoze zdravljenja zavzema med temi obolenji po pomebnosti zgodnjega odkrivanja nedvomno prvo mesto pljučni rak. Radiofotografija je na novo odkrila 6 bolnikov s pljučnim rakom.
Rentgenska slika prsnega koša, ki jo dobimo na radiofotogramu, pokaže tudi spremenjeno obliko srca, ki je nastala zaradi dalj časa trajajočega visokega krvnega pritiska, oslabelosti srčne mišice, pridobljene ali prirojene srčne hibe. Po opravljenih kontrolnih pregledih je zdravstvena služba prevzela v oskrbo tudi 66 srčnih bolnikov, ki doslej zaradi te bolezni niso bili zdravljeni. Med temi novo odkritimi srčnimi bolniki prevladujejo osebe z oslabelo srčno mišico in bolniki s trajno zvišanim krvnim pritiskom.
Iz povzetka prispevka ugotavljamo, da je množična radiofotografija odkrila med navidezno zdravo populacijo 150 bolnikov (120,8 na 10.000 radiofotografiranih) z obolenjem prsnih organov — pljuč in srca, ki jih doslej zdravstvena služba ni poznala. Vse na novo odkrite bolnike je zdravstvena služba prevzela v oskrbo in zdravljenje v času, ko bolezenski znaki še niso privedli bolnika v zdravniško oskrbo. Denarna sredstva, ki so bila vložena v to akcijo in delo, niso bila zaman porabljena, če upoštevamo končni cilj — ohranjevati zdravje in psihofizično kondicijo ljudi.
liMIM, JE NAŠ ČASTNI OBČAN TONI", KRALJ
Slavko Zupančič*
V 76. letu starosti je 9. septembra 1975 umrl veliki slovenski umetnik Tone Kralj. Na lastno željo je bil pokopan v Kostanjevici, kjer je stalna zbirka njegovih del.
Tone Kralj se je rodil 25. 0. 1903 v Zagorici pri Vidmu v dobrepoljski dolini. Njegov oče je bil krnet, hkrati pa tudi nadarjen rezbar in po njem je sin podedoval veselje do upodabljajoče umetnosti. Pobude mu je dajal tudi starejši brat France, ki je študiral na dunajski akademiji. Tako se je mladi Tone seznanil z likovno stroko že v gimnazijskih letih. Študiral je na praški likovni akademiji, nato pa se izpopolnjeval v Rimu, Parizu in Benetkah. Leta 1920 je že razstavljal v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani.
Po končanem študiju se je naselil v Ljubljani, kjer je razvil izredno delavnost. Bil Je med prvimi, ki so položili temelje novemu umetnostnemu gibanju ekspresionizmu; ta ,ie tedaj kot domena mlade generacije zapustil globoke sledove v slovenskem likovnem življenju. Kmalu je zaslovel doma in na tujem. Kot vsestranski umetnik je Tone Kralj ustvarjal v kiparstvu, slikarstvu in grafiki. V dolgi vrsti plastik naj omenim predvsem spomenik NOB v Idriji, spomenik Matije Gubca v Krškem, bronasti ciklus Punt, ki je nastajal v letih najhujšega okupatorskega preganjanja, ter vrsto plastik v lesu in drugem kiparskem gradivu (IDEALIST, HREPENENJE, SALOME itd.). Med slikarskimi deli je treba poudariti velike kvalitetne kompozicije, kot so: OCE, KMEČKA SVATBA, PIETA, RUDARSKA MATI, PRIMORSKI KURENT. Od njegovih grafičnih del pa navajam ciklus Življenje, trboveljski ciklus Črno zlato in grafično vrsto Zemlja. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na Kraljevo zgledno ilustratorsko delo, za katero je leta 1950 prejel Levstikovo nagrado. Podčrtati moram tudi uspehe Toneta Kralja v zamejstvu. Trikrat zapovrstjo so bila njegova dela sprejeta na Bienalu v Benetkah, in to po strogi mednarodni žiriji, tako da je dobil pravico udeleževati se te pomembne umetnostne prireditve brez umetniškega razsodišča. Toda fašistični zakon iz leta 1932 mu je to pravico odvzel. — Leta 1932 je dobil v Padovi na mednarodni razstavi srebrno medaljo, leto poprej pa se je na osebno povabilo udeležil grafične razstave v Leipzigu, posvečene Goethejevemu spominu. Leta 1937 je na mednarodni razstavi v Strassbourgu prejel zlato medaljo in isto leto je njegovo delo doživelo tudi v Parizu laskavo priznanje. Kot evropsko priznani grafik je bil stalni član mednarodnega grafičnega združenja XYLON.
* Grosuplje 6129(1, Yu, načelnik Skupščine občino Grosuplje
Umetnost Toneta Kralja je globoko povezana z našo domačo zemljo. Sam je izšel iz kmečkega rodu rezbarjev ter je to staro izročilo povezal z novimi likovnimi idejami. Kot vsak resničen umetnik je Kralj mnogo iskal pa tudi mnogo našel, njegova najdragocenejša najdba pa je bila gotovo prav ta tesna povezanost z domačim krajem, ki mu je ponujal neizčrpne zaklade umetniških motivov, pa tudi neizmerne možnosti umetnostnega navdiha. Umetnik je izoblikoval samosvoj umetnostni jezik, ki mimo drugega zgovorno priča o izrednem mojstrovem talentu ter trdni osveščeni osebnosti. Prav zato se umetnost Toneta Kralja ni nikoli izgubljala v praznem formalizmu ter hlastanju za enodnevnimi bleščicami, temveč se skozi vse njegovo delo vleče rdeča nit globokega humanizma in socialističnega prepričanja. Njegovi kmetje in rudarji so upodobljeni pri težkem, napornem delu, a so hkrati polni ponosa in tudi upornosti, kadar krivice prikipijo do vrhunca. Kralja se bolj kot kateregakoli umetnika na Slovenskem drži rodna dolenjska prst v vsej svoji prvinskosti in v svojem svariteljstvu se samo vrača tja, odkoder je prišel, namreč h koreninam naroda: k svojemu domu, ki je navzoč pravzaprav v vsem njegovem umetniškem delu v vseh razsežnostih kakor jih je izoblikovalo življenje, privezano na težko zemljo, na zemljo, ki skopo rodi, pa je dobra oblikovalcem — lončarjem, na deželo z lepimi gozdovi, ki dajejo svoj les tudi suhorobarjem, obodarjem in rezbarjem.
Ob 75-letnici umetnikovega življenja in 50-letnici nepretrganega, neutrudnega in resnično umetniškega ustvarjanja mu je skupščina občine Grosuplje podelila junija 1975 naslov ČASTNEGA OBČANA.
EVROPSKA PEŠPOT Oll OKAVK !)(> JADRANA SKOZI GROSUPELJSKO
OBČINO
Miha Adamič'
Ob proslavi stoletnice gozdarskih društev na Slovenskem je bila na Maslinu sredi snežniških gozdov konec lanskega maja svečano odprta pešpot Od Drave do Jadrana (z mednarodno oznako E6Yu) kot sestavni, oziroma zaključ ni del evropske pešpoti E6 Baltik—Wachau—Jadran.
Pešpot Od Drave do Jadrana, ki v dolžini prek 250 km vodi od Radelj do Kastava, so v sodelovanju s Poslovnim združenjem gozdnogospodarskih organizacij in Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani pripravile gozdnogospodarske organizacije, po katerih območju pot poteka. Planinska zveza Slovenije, ki je skupaj s Planinskim savezom Hrvatske prevzela pokroviteljstvo nad pešpotjo, je to vključila v seznam planinskih transverzal kot slovensko planinsko transverzalo št. 2.
Priprava pešpoti Od Drave do Jadrana sodi med velike uspehe slovenskih in hrvaških gozdarjev; med njimi se namreč v zadnjih nekaj letih vedno bolj uveljavlja misel o nujnosti vključevanja gozdarstva v rekreacijsko in turistično dejavnost. Ta misel seveda ni zrasla samo na naših tleh, uveljavlja se tudi drugod v Jugoslaviji pa tudi drugje v svetu, zlasti v gospodarsko in gozdarsko razvitih deželah.
Gozdovi dajejo delovnemu človeku velike možnosti za mnogovrstna udej-stvovanja v naravi in za krepitev njegovih duhovnih in telesnih moči. Slovenski gozdarji so svoj idejni in delovni program v zvezi s tovrstno problematiko zastavili na posvetovanju v Dolenjskih Toplicah leta 1900. Marsikje se te ideje še uspešno uveljavljajo v praksi, se pa še vedno zgodi, da zaradi preozke miselnosti gozdarskih strokovnjakov ne morejo in ne morejo zaživeti.
Pešpot Od Drave do Jadrana naj bi pri nas uvajala in utrjevala idejo o preživljanju prostega časa, zlasti letnega dopusta v gozdnati naravi. Pot je tako tudi zasnovana in izpeljana, takšna pa naj bi bila tudi njena širša organizacija v bodoče.
Sam namen poti so jasno opredelili že udeleženci na ustanovnem sestanku Skupnosti pešpoti Od Drave do Jadrana, dne 22. maja 1975 v Postojni. Ta je predvsem v naslednjem:
— spodbujati delovne ljudi h gibanju in preživljanju prostega časa v naravi
— omogočiti delovnim ljudem oddih ob potovanju iz kraja v kraj, na sodoben in učinkovit način, posamič, v družinskem krogu ali v skupinah
* Grosuplje Brinje «1290, Yu, Ljubljanska c. 34, dipl. inž. gozdarstva.
10.10 Blečji vrh
Naselje s cerkvico. V bižini veliki nasadi sadnega drevja.
10.11 Polica (T)
Naselje. Križišče cest. V vasi na levo in do naslednjega križišča zunaj vasi 1200 m), tu desno (smer Grosuplje) in kmalu na levo. Zaradi odprtega sveta in več cest je treba paziti na redkejše markacije!
10.12 Gornje Duplice
Zaselek. Tik pod njim glavna cesta Ljubjana—Zagreb. Prehod je pod glavno cesto in za njim širok ovinek v desno okoli močvirnega travnika. Do podhodu je možno priti od zaselka tudi po bližnjici (odcep levo navzdol). Glavno cesto je dovoljeno prečkati samo skozi podhod!
10.1.1   Jerova vas
Naselje. Odcep od motela Grosuplje (500 m).
10.14   Grosuplje (Ž, I, S, P, N, T, M, ptt, A)
Središče občine. 2ig v gostišču »Grosupeljčan« (Adamičeva ul. 10). Možnost prenočevanja tudi v bližnjem motelu Grosuplje (lkm). Priključek zimske poti od Leskovca (10.fi). Zimski odcep Ponova vas—Turjak (A 0.3). Informacije na gozdnem obratu Grosupje. Pogoste avtobusne zveze z Ljubljano in Novim mestom. Železniška postaja: zveza z Ljubljano in Novim mestom.
11 GROSUPLJE
11.1 križišče
Križišče cest in železniške proge (Novo mesto). Po desni cesti in od te kmalu odcep po poljski poti. Paziti na redke markacije v odprtem svetu.
11.2 Spodnja Slivnica
Naselje nad železniško progo (Kočevje). Sredi vasi zavinek desno in pod vasjo prek močvirnih travnikov. Paziti je treba na redke markacije v odprtem svetu. 11 ..'i Trontelj
Kmetija za močvirnimi travniki, pred njo zavinek v levo.
A U07 trim Q\\    mm um Mi'*! Silnici J
o d c10 v Vrbici
n 2ILCC
Gnbljitl ipinnlh NO!
a
iflanNrfr^ifi a * ©  .ir».l( n
C0MUI 16
Do* i liki
./   Riovnil «
1.1
— seznanjati popotnike z naravnimi, zgodovinskimi, kulturnimi in narodopisnimi posebnostmi Slovenije in dela Hrvatskega Primorja
— omogočiti popotniku, da v neposrednem stiku z domačim prebivalstvom spozna tiste dejavnike, ki odločajo o obstanku ljudi na domači zemlji
— pokazati popotniku gozdno bogastvo Slovenije in dela Hrvatske, posebno pestrost gozdov in skrb gozdarjev za njihov obstanek in naravni razvoj
SI. 2 Evropske pešpoti ob koncu leta 1974. Gotove in označene so poli 1, 2, 3 in 5, poleti 1975 pa bosla odprti že poti 4 in 6. Pripravljata sc podaljška poti 2 in 3 do Kanala in naprej prek Anglije, pot št. 1 bodo podaljšali prek Ivllanda na Norveško icr potem do Nar-vikn; /a našo pot št. fi je že pripravljen načrt za podaljšanje prek danskih otokov na Švedsko in naprej proti severu na f.aponsko. Na Švedskem so za markirali že «00 km poti. 1'rcpešačili takšno pot V celoti pa bo že kar življcnski cilj.
— omogočiti domačemu prebivalstvu, zlasti v turistično manj znanih pro delih, da se posamič, prek krajevnih skupnosti, turističnih in planinskih organizacij vključuje v turistično dejavnost s svojimi storitvami
— spodbujati gozdarske organizacije k organiziranju rekreacije v naravi ter propagiranju spoznanja gozdov in narave
— v mednarodnem krogu širiti idejo o varstvu narave in človekovega okolja ter o nujnosti medsebojnega spoznanja zaradi sožitja, sporazumevanja in zagotovitve miru v svetu.
Pešpot je namenjena izključno popotništvu, zato se izogiba velikih višinskih razlik ter praviloma ne vodi prek vrhov. Brez posebnih naporov jo je mogoče prehoditi v slabih dveh tednih. Vodi večinoma po obljudenem svetu, vendar se praviloma izogiblje večjih naselij in prometnih cest.
Po vsej dolžini je pot zaznamovana z rdeče-rumenimi markacijami. Po obliki in velikosti so podobne oznakam na planinskih poteh, vendar se od njih razlikujejo po rumeni barvi sredine kroga; ta je namreč pri planinskih markacijah bela. Tudi vsi drugi znaki ob poti: smerni trikotniki, kažipoti, opozorilne table in drugo so obarvani v karakteristični kombinaciji rdeče in rumene barve.
Pešpot Od Drave do Jadrana se pričenja na Radeljskem prelazu, na mejnem prehodu z Avstrijo nad Radljami ob Dravi. Od tu vodi prek Male Kopo na Pohorju, Turiške vasi pri Slovenj Gradcu na Sleme, odkoder se spusti v Mozirje. Od tu se čez Creto usmeri v Motnik, nato vodi po razgibanem zasavskem svetu ter prek Trojan in Limbarske gore pripelje popotnika do Moravč in naprej čez Miklavža do Save, katero prečka pri Jevnici. Od Save se dvigne do Janč, od tod pa prek Prežganja in Trebeljevega privede popotnika na Kocelj. Na travnatem vrhu, odkoder se odpira lep razgled po Grosupeljski kotlini, prestopi pešpot mejo občine Grosuplje. Vijugasta pot vodi s Kuclja do Bleojega vrha in mimo Police do Gornjih Duplic. Od tu se spusti do avtomo-
bilske ceste Ljubljana—Zagreb, vodi skozi podhod pod njo in skozi Jerovo vas pripelje popotnika do gostilne Pri mostu v Grosupljem, kjer je vpisna knjiga in kontrolni žig (kot običajno na transverzalnih poteh). Pešpot se nato osmeri proti jugu mimo Splošnega mizarstva in novega pokopališča po stari poti proti Sp. Slivnici, kjer sredi naselja zavije desno. Nato pelje mimo Tront-Ua do Cerovega in naprej tik mimo Tabora do Taborske jame. Tu je naslednja kontrolna točka. Od Taborske jame vodi pešpot po cesti proti Turjaku, tik pred Velikimi Lipljenami se na križišču obrne proti severu (po cesti proti Podtaboru) in po nekaj sto metrih zavije v levo na gozdno pot v Medvedico. Takoj za Medvedico pešpot »prestopi« mejo občine Grosuplje. Kakih 10 minut hoje za Medvedico se cepi v dva kraka (dve varianti). Krajši vodi mimo Turja-
80
Zbornik obi'ino Grosuplje, VITI (1976)
ka na planoto Mačkovcc, daljši pa čez Želimlje, po soteski Iške do Krvave peči in naprej proti Mačkovcu, kjer se oba kraka združita. Pot vodi nato mimo Lužarjev, čez Bloško planoto in naprej v Loško dolino do gradu Snežnik. Tu se ponovno cepi v dve variantni smeri, ki pa obe vodita po Snežniškem pogorju: skozi Leskovo dolino na Gomance ali pa prek Mašuna in vrha Snežnika (1796 m) do Gomanc. Kmalu za Gomancami prestopi pot hrvaško mejo ter se skozi Klano spusti do Kastva, kjer je »uradni« konec poti.
V lanskem juliju je bila natisnjena popotna knjižica, ki z nazornimi skica mi in opisi posameznih odsekov poti daje popotniku najpotrebnejše informacije o možnostih prenočevanja in prehrane ob poti ter o kontrolnih točkah, kjer se dobi kontrolni žig. Popotnik, ki prehodi celo pot v eni smeri (lahko v več etapah) in zbere vse kontrolne žige, dobi posebno spominsko značko.
Europaischer
Fernvvandervveg 5
V letu 197,r> je celotno pot, v skladu z določili o hoji po pešpoti Od Drave do Jadrana, prehodilo šest potnikov, štirje v smeri sever—jug (od Radelj do Kastva) in dva v smeri jug—sever (Kastav—Radlje). Med njimi je bil tudi Avstrijec, ki je prvi v celoti prehodil avstrijski in jugoslovanski del poti.
S samim označenjem in otvoritvijo pešpoti pa delo in naloge v zvezi z njo šc zdaleč niso končane. Vse gozdnogospodarske organizacije, oziroma njihove temeljne organizacije združenega dela, ki so neposredno sodelovale pri pripravljalnih delih, so pristopile v Skupnost pešpoti in se obvezale, da bodo pot primerno vzdrževale, obnavljale markacije in skrbele za razvoj stranskih dejavnosti (gostinsko-turističnih dejavnosti) v okolici pešpoti. Grosupeljski del v dolžini okoli 27 km vzdržuje TOZD Gozdni obrat Grosuplje.
Trenutno je (v obliki vložka) v tisku nemški prevod besedila popotne knjižice, s čimer bo pot dejansko dobila mednarodni značaj. V nekaj letih bo treba natiskati in seveda pripraviti obsežnejši vodnik, ki naj bi obsegal poleg neposrednih informacij, ki jih potrebuje popotnik za hojo po poti, tudi informacije o naravoslovnih in kulturnozgodovinskih posebnostih širše okolice vzdolž pešpoti. Ta pa naj po svoje prispeva tudi k dvigu kulturnega odnosa človeka-popotnika do gozda in narave.
VIRI
|1| Dogovor 0 ustanovitvi, organizaciji in vzdrževanju pešpoti (Eb'YU) Od Drave do Jadrana, Postojna 23. maja 1975.
|2| Od Drave do Jadrana <E6YU>. Popotna knjižica. Izdal Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani, 1975 (58 strani, 5 prilog in 12 skic).
[3] Ciozdarski vestnik XXXII, 6, 1974, str. 249—250. [4] Proteus 1975/76, št. 3, str. 106—109.
[51 Poslovno združenje gozdnogospodarskih organizacij v Ljubljani — Komisija za tisk in propagando: Obvestila o pešpoti Od Drave do Jadrana. (E6YU), gozdnih učnih poteh in poučnih ter rekreacijskih objektih v gozdovih, št. 1 (25. september 1975) in št. 2 (25. marec 1976) Ljubljana.
« Grosuplje VIII
NOVA ZDRAVSTVENA POSTAJA V DOBREPOLMH
Slavku Zupančič''
V Dobrepoljah je bila dokončno zgrajena in opremljena zdravstvena postaja. Svečana otvoritev je bila 19. decembra 1975. Odprtja so se udeležili predstavniki zdravstvenega doma, krajevnih skupnosti, občinske skupščine, družbenopolitičnih organizacij, drugih zdravstvenih zavodov, Splošnega gradbenega podjetja Grosuplje in občani krajevne skupnosti. Objekt je odprl in prevzel ključe tovariš Tomaž Lendero, predsednik krajevne skupnosti. Slavnostni govor pa je imel dr. Ivan Cibic, direktor zdravstvenega doma Ljubljana. O poteku gradnje in pomembnosti zdravstvenega objekta so govorili še drugi predstavniki, med njimi tudi tovariš Janez Lesjak, predsednik občinske skupščine.
Zdravstveni objekt ima splošno ordinacijo, zobno ordinacijo, ordinacijo za varstvo žena in otrok, prostor za patronažno in babiško službo in ustrezne čakalnice, sobe za drugo medicinsko osebje ter sanitarije. Skupna koristna površina objekta je 299,60 m2. Gradbeni stroški vključno z opremo in ureditvijo okolice so znašali približno 3,300.000din. Gradnjo zdravstvenega objekta so financirali Regionalna zdravstvena skupnost Ljubljana, Krajevna skupnost Dobrepolje in Skupščina občine Grosuplje. Tako je po dolgih letih pričakovanj ustvarjena osnova za kvalitetnejše zdravstveno varsto občanov v dobrepolj-ski dolini.
V nadaljevanju prispevka objavljam z dovoljenjem dr. Ivana Cibica, direktorja zdravstvenega doma Ljubljana, njegov slavnostni govor ob svečani otvoritvi novega zdravstvenega objekta:
Večletne želje prebivalcev dobrepoljske doline in okolice so danes uresničene. Zamisli o ureditvi osnovnega zdravsvenega varstva v kraju, ki je odda Ijen od mestnega središča, kjer prebiva predvsem delavec in kmet, so dobile dokončno obliko pred letom dni.
Strokovni organi zdravstvenega doma so temeljito proučili vse oblike zdrav stvenega varstva, kakršnega lahko damo v oddaljenem kraju. Tako je nastala ta zdravstvena postaja, v kateri so vsi pogoji za kurativno in preventivno delo.
Zdravstvena postaja je grajena in opremljena tako, da lahko nudi osnovno zdravstveno pomoč prebivalcem Dobrepolj in okolice; njihovo število namreč stalno raste zaradi razvijajoče se industrije in vse manjše migracije.
Površina delovnih prostorov je 300 m-\ Predvideni stroški za celotno gradnjo, opremo in ureditev okolice bodo približno 330 starih milijonov.
" Grosuplje 61290, Yu, načelnik skupščine občine Grosuplje
M
Zbornik otrfine Grosuplje, VIII UOTfi)
V prvem delu objekta so prostori za dispanzersko delo zdravstvenega varstva žena, otrok in mladine z izolacijskim boksom, nato ambulanta za splošno medicino, ordinacija za zobozdravstveno varstvo otrok, mladine in odraslih z zobotehničnim laboratorijem ter prostor za socialno, preventivno delo pa-tronažnih sester, babic in negovalk.
Da se olajša delo nosilcem zdravstvenega varstva, predvsem pa bolnikov, je opremljen tudi diagnostični laboratorij za opravljanje rutinskih preiskav in vseh odvzemov.
Zdravstvena postaja ima še dodatno pomembno vlogo v programu splošnega ljudskega odpora, saj lahko postane enota za kirurgijo ali lokalna bolnišnica, v kateri bo mogoče delati v zelo ugodnih razmerah. Prostori so programirani tako, da lahko v njih delajo tudi specialisti osnovnih strok in se tako približajo službi osnovnega zdravstvenega varstva ter lahko timsko obravnavajo vso patologijo terena. Leta danes še ni raziskana.
Menimo, da mora biti v bodoče glavno torišče dela na terenu, to je v okolju, kjer človek živi in dela. Tudi raziskovalno delo mora preiti iz klinik
Zdravstveni dom Videm Dobrepolje med gradnjo
in laboratorijev na teren. Le celoten sklop skupinskega dela bo omogočil preučevanje in raziskovanje človekovega okolja, njegovega življenja, navad in bolezni ter na osnovi teh dognanj s preventivnimi ukrepi zavaroval njegovo zdravje. Tako delo bo možno le z združitvijo vseh moči osnovnega specialističnega in bolnišničnega zdravstvenega varstva.
Slavko Zupančič
B6
Dogovor, ki je bil sklenjen med skupščino občine Grosuplje, KS Dobrc-polje, KS Zagradee, Regionalno zdravstveno skupnostjo ter zdravstvenim domom, da se v prvi fazi zgradi zdravstvena postaja Dobrepolje, je izpolnjen Caka nas druga faza izgradnje ZP Zagradee v letu 1976. '
Dogovor nas veže, da prav tako, kot smo s skupnimi močmi zgradili ZP Dobrepolje, zgradimo tudi ZP Zagradee.
Samoprispevek občanov v obeh krajevnih skupnostih je najmočnejše zagotovilo, da bo urejena osnovna zdravstvena služba v vseh krajevnih skupnostih občine Grosuplje.
Zdravstveni dom Vidcm-Dobrcpoljc ob otvoritvi
Izkoriščam priliko, da se v imenu investitorja prav prisrčno zahvalim
— vsem krajanom krajevne skupnosti Dobrepolje za njihov ne majhni prispevek v denarju in v prostovoljnem delu ter za zagotovitev najbolj ustrezne lokacije za izgradnjo ZP;
— predsedniku in strokovnim službam skupščine občine Grosuplje, ki so vložili mnogo truda, da so bila finančna sredstva in zemljišča za gradnjo pravočasno pripravljena;
— samoupravnim organom in strokovni službi regionalne zdravstvene skupnosti, ki so dojeli veliko potrebo in nujnost razvoja osnovnega zdravstvenega varstva in s tem zagotovitev enakih možnosti za zdravstveno oskrbo občanov podeželja, kakor jo imajo že dalj časa občani mesta Ljubljane;
— Projektivnemu biroju Splošnega gradbenega podjetja Grosuplje za zelo tehten prispevek k oblikovanju tako popolne in funkcionalne zdravstvene postaje, v kateri je omogočeno kurativno in preventivno delo;
— Splošnemu gradbenemu podjetju Grosuplje, ki je še enkrat potrdilo svojo solidnost z ne samo tehnično, ampak tudi kvalitetno in v dogovorjenem roku zgrajeno zdravstveno postajo;
— gradbenemu odboru in nadzornemu organu, ki sta skrbno spremljala in nadzorovala vsa dela in njihovo kvaliteto.
— Zahvala gre tudi samoupravnim in strokovnim službam ZD ter vsem dobaviteljem opreme in pribora.
DRUŽBENO VARSTVO PREDŠOLSKIH OTROK
IIUda Lučovnik*
Spoznanje, da je organizirano družbeno varstvo otrok sestavni del družbe-no-ekonomskeoa razvoja, zahteva od nas, da omogočimo vsakemu otroku pravilen in popoln osebnostni razvoj, usklajen z družbenimi cilji.
Nekdanja kmetijska občina ima v večini zazidalnih centrov gospodarske organizacije, ki zaposlujejo tudi mnogo žensk. Tako je pridobivanje prostora za organizirano družbeno varstvo predšolskih otrok iz dneva v dan bolj pereče, finančne možnosti so pa zelo majhne. S stopnjo določena sredstva za skupnost otroškega varstva v občini nikakor ne zagotavljajo niti ne dajejo možnosti za graditev objektov vzgojno-varstvenega značaja.
Zbiranje zadostnih sredstev bi bilo predolgotrajno, ako bi to hotela zbrati skupnost otroškega varstva iz svojih sredstev, ki jih lahko nameni investicijam.
Otroško varstvo predšolskih otrok v naši občini tako nikakor ni zadovoljivo. Vse prepočasi je mogoče uresničevati rast organiziranega družbenega varstva predšolskih otrok. Najbolj pereče je v šestih zazidalnih centrih občine. Po nujnosti so na prvem mestu Šentvid pri Stični, Šmarje in Grosuplje, dalje Višnja gora, Ivančna gorica in Dobrepolje.
Urbanizacija ali bolje ureditev zazidalnih načrtov v teh centrih še ni dokončno urejena. Vse doslej ni še nikjer v načrtih dokončno določeno, kje bodo lahko zgrajeni bodoči vzgojno-varstveni zavodi v Grosupljem in Ivančni gorici. Le v Šentvidu pri Stični stavba vrtca že stoji, Šmarje in Višnja gora pa imata lokaciji določeni.
Z ustanovitvijo skupnosti otroškega varstva v občini smo začeli intenzivno načrtovati, kako najhitreje vsaj delno rešiti ta pereči problem.
Skupnosti otroškega varstva je v letu 1975—76 uspelo uresničiti eno od sprejetih nalog petletnega programa, razširila je organizirano družbeno varstvo predšolskih otrok od sedanjih 7,4 odstotka na 10,5 odstotkov.
Dograjen je novi vrtec za predšolske otroke v Šentvidu pri Stični in organiziran je potujoči vrtec v Žalni.
Sredstva skupnosti otroškega varstva, ki so bila namenjena investicijam, so — združena z dopolnilnimi sredstvi Zveze skupnosti otroškega varstva, s sredstvi samoprispevka krajevne skupnosti Šentvid pri Stični in pa s prispevkom občinske izobraževalne skupnosti — omogočila zadostno finančno osnovo za pričetek gradnje vrtca.
* BUM Grosuplje, upraviteljica osnovne šole L. Adamič v Grosupljem v p.
V maju 1975 je Splošno gradbeno podjetje Grosuplje pričelo graditi objekt in leto kasneje so otroci iz Šentvida pričeli hoditi v vrtec.
Vrtec stoji v neposredni bližini nove osnovne šole Šentvid pri Stični. .Je pa to samostojna stavba v izmeri 321,96 m2. Ima štiri igralnice, pisarno, kuhinjo ter vse pritikline, ki jih vrtec potrebuje. Po velikosti daje lahko varstvo 00 predšolskim otrokom v treh igralnicah. Eno igralnico ali bolje delovni prostor smo po medsebojnem dogovoru sofinanciranja odstopili osnovni šoli Šentvid pri Stični za oddelek posebne šole.
V graditev tega objekta je bilo vloženih veliko sredstev, saj so skupni stroški za dokončno dograditev, opremo in zunanjo ureditev presegli znesek 3,300.000 din.
Tudi akcija v Žalni ob dogovoru s krajevno skupnostjo Žalna, vzgojno-var-stvenim zavodom Grosuplje ter podružnično šolo Žalna in skupnostjo otroške ga varstva je uspela.
Potujoči vrtec v Žalni je organiziran dvakrat tedensko. Vrtec obiskuje sedaj 39 otrok v dveh skupinah.
Stroške za strokovni kader in potrebna igrala ter druge pripomočke krije skupnost otroškega varstva, stroške za uporabo prostora in druge, če bi nastali, pa krajevna skupnost Žalna.
Z uspelo akcijo za varstvo družine, posebej za varstvo predšolskega otroka smo s pridobitvijo novih prostorov za vrtec v Šentvidu pri Stični in pa z organizacijo potujočega vrtca v Žalni zagotovili 100 otrokom organizirano družbeno varstvo.
Ta uspeh skupnih prizadevanj nam daje poguma, da smo se lotili priprav za graditev še nadaljnjih objektov, ki so bili v programu, to je v Šmarju in Višnji gori. Za Grosuplje je pa potrebno najprej zagotoviti dovolj velik prostor v centru kraja za gradnjo centralnega vrtca, ki bi lahko zagotavljal varstvo najmanj 300 otrokom.
KNJIŽEVNOST, KULTURA, PROSVETA IN ZNANOST
CANKAR IN ZUPANČIČ V BKOGRA.ISKl IZDAJI
(19:« in 1934)
Tone Potokar*
V tehle zapiskih gre za kos spominov iz davnih let, ko sem pred natančno pol stoletja zapustil ljubo Slovenijo, da bi prišel do kruha, pa potem živel in delal v neštetih krajih Jugoslavije, -najdlje v Beogradu in Zagrebu, vmes pa še v Bosni, v vojvodinskem Banatu, na Kosovu, v Makedoniji in med drugo svetovno vojno v hudo bombardiranem Slavonskem Brodu. Seveda se bom ob tej priložnosti samo na kratko ozrl na tista svoja zelena leta, ko sem se začel kot ptič speljavati iz gnezda in želel življenju že zmlada gledati resno v oči. Nekaj dlje se bom zadržal pri prvih dveh knjigah ki sem jima v življenju pomagal priti na svet. Zgodilo se je to pred več kot štiridesetimi leti v Beogradu. Morda deloma celo po naključju, toda z vso mojo privrženostjo. Letošnje leto je Cankarjevo leto in čez dve leti bomo obhajali Zupančičevo, pa ne bo škodilo nekaj živih, v nadrobnostih morda celo manj znanih ali neznanih podatkov o usodi njunih knjig.
Niti osemnajst let nisem bil star, ko sem se pod konec poletja 1926, v zadnjih avgustovskih dneh pripeljal z brzcem iz Ljubljane v Beograd in potem s presledkom pičlega leta v njem preživel kar preefej let, deloma mladostno razigranih, vendar tudi premišljeno dejavnih. Dotlej nisem bil vajen življenja v večjem mestu, pa sem se hitro znašel. Kljub obiskovanju strokovne šole, v katero sem bil sprejet, mi je ostajalo časa tudi še za kaj drugega. Nisem se mlad naučil plesati, pač pa še bolj zdržema kot dotlej brati in pisati. Posebej so me začele pritegovati knjige in sploh kulturno življenje. Hkrati sem imel srečo, da sem v tistih rosnih letih lahko še na uho lovil in dostikrat tudi ujel naglas in barvo izgovarjave bratskega jezika, pa mi je to pozneje hodilo hudo Prav, kar zadeva nadrobnejše znanje zveneče in soznačniško takd razvejane srbohrvaščine.
Ko sem se vsaj deloma razgledal po ustvarjanju v sodobni srbski književnosti (saj sem na debelo prebiral razen klasičnih tekstov še posebej nova domača dela), sem skušal o posameznih pomembnejših knjigah in sploh kulturnih dogodkih iz prest.olnega mesta ob kratkem poročati v slovenskem časopisju, kasneje pa tudi v revijah. Ugotavljal sem namreč, kakšni čudno hermetični jezovi obstajajo med jugoslovanskimi narodi celo v kulturi, kjer Jih ne bi smelo biti. Motilo me je dejstvo, da se obojestransko tako slabo in površno poznamo. In še posebej me je jezilo, zakaj slovenski periodični tisk, dnevni in revialni, bore malo piše o kulturni problematiki na Hrvaškem in
* Zagreb 41000, Yu, Harambašioeva 4, publicist in kritik.
v Srbiji, tako da nismo bili vselej posebno na tekočem niti o najpomembnejših dogodkih v srbskem in hrvaškem književnem in sploh kulturnem življenju.
Sicer je bilo pa prvo doživetje, ki me je močneje prevzelo, pravzaprav mednarodnega značaja. Na romanju po Evropi se je namreč sredi navembra 1926 (potem ko je en dan ostal v Zagrebu) oglasil v Beogradu znani indijski pesnik in pripovednik Rabindranath Tagore, ki je bil nobelovec že od 1913. leta. Častitljivega moža sem videl, ko je izstopil iz zagrebškega vlaka, pa tudi pozneje v vseučiliščni dvorani, ko ga je pozdravil prof. Pavle Popovič in ko je Tagore spregovoril najprej v angleščini o sodobni kulturi in civilizaciji (angleški del njegovih izvajanj je sproti prevajal mladi anglist, Aleksander Vidakovič), potem pa v domači bengalščini recitiral svoje pesmi. In zenitisti so mu malo ponagajali z letaki, ki so jih metali z galerije. O tem enkratnem doživetju, ki me je zares ganilo, sem napisal obširnejše časopisno poročilo za Ljubljano, tako da tistih nekaj stolpcev o Tagoreju pomeni pravzaprav začetek mojega publicističnega delovanja.
Potem sem s 1928. letom začel stalno poročati o kulturnih dogodkih v Beogradu, pa tudi drugod po južnoslovanskem svetu, posebej o novih knjigah, likovnih razstavah in gledališki dejavnosti. Slovenski javnosti sem po malem, kolikor sem pač zmogel, predstavljal najvidnejše besedne ustvarjalce, pisatelje, npr. Borisava Stankovića, Simo Panduroviča, Rado j a Domanoviča, Andri (•a, Krkleca, ki je takrat dolga leta živel v Beogrdu, Drainca (vse 1928), pa Velibora Gligoriča, Isaka Samokovlijo, Petra Kočiča, Bogdana Popoviča in Ksenijo Atanasijcvič (1929) in Miloša Crnjanskega, Rastka Petroviča, Božidarja Kneževiča, Tina Ujeviča, Borivoja Jevtiča in prve pri Nolitu izšle knjige (1930). Takrat sem postal tudi najmlajši redni sodelavec dvakrat, mesečno iz kajajoče književne revije Srpski književni glasnik, ji ostal zvest do zadnje številke (1. april 1941) in v njej objavil čez tristo krajših in obsežnejših poročil v slovenskih knjigah in s prevodi predstavil več slovenskih pripovednikov. Na pomlad 1932 sem začel pisati tudi v ugledni dnevnik Politika, potem sem pa več let objavljal zvečine obsežne članke o slovenskih pisateljih, likovnih umetnikih in znanstvenikih tudi v beograjskem popoldne izhajajočem dnev niku Pravda, šele okrog srede tridesetih let pa sem začel Slovencem bolj predstavljati bolgarske pisatelje in sploh bolgarsko kulturno življenje.
V moja zgodnja beograjska leta sodijo tudi moji prvi prevajavski poskusi. Tako sem v prvi polovici 1929. leta prevedel in tiskal dvoje črtic pesnice Desanke Maksimovič, pa še nekaj njenih pesmi v prozi, potem pa nekaj kratkih proz, ki jih je napisal Mostiirec Hamza Humo in jih izdal v drobceni knjižici z naslovom Sa ploča istočnih. Istega leta sem prevedel še novelico Veljka Miličeviča in izjemno, malo obsežnejšo novelo Iva Andriča Most na Žepi, leta 1930 pa znano novelo Borisava Stankovića Naš božič. Vsekakor je zanimivo, da je Most na Žepi, ki je embriološki začetek kasnejšega obsežnega Mosta na Drini, edini pripovedni tekst Iva Andriča, ki je preveden v slovenščino do konca druge svetovne vojne. Spominjam se pa, da sem tiste tedne 1929. leta prevedel še nekaj Andrieeve proze, med drugim Čudež v Olovu, le da mi je tedanji uredniki Slovenca niso hoteli tiskati. Andriču sem za dovoljenje, da bi prevedel Most na Žepi v slovenščino, pisal v Švico, kjer je bil takrat v diplo
BI
matski službi, in mi je prevajanje v pismu, zdi se mi, da iz Berna, tudi dovolil. Prav tako je tudi Stankovičeva novela prvi njegov tekst, ki je preveden v slo venščino.
Cankarjeve pripovetke i crtice
Teh nekaj uvodnih vrstic sem vrgel na papir zato, da bi bilo jasno, na kakšnih temeljih je počivalo in iz kakšnih korenin se je potem z leti razraščalo moje posredniško delovanje med južnoslovanskimi narodi, kar zadeva umetnost in kulturo. Usmerjenost tega dela je bila dvotirna, obojestransko informativno-kritična in prav tako obojestransko prevajavska. To se pravi, da sem deloval kot publicist in kritik tako v slovenščini kot v srbohrvaščini, razen tega pa prevajal izbrane tekste in cele knjige iz slovenščine v srbohrvaščino in iz srbohrvaščine in bolgarščine v slovenščino. Marsikdaj je to bila tudi tlaka, a sem jo vedno opravljal z veselim srcem. Z veselim zato, ker sem se zavedal, da je krvavo potrebna. Kolikor bolj se bomo poznali med seboj, toliko bolj trdne bodo tudi bratske vezi med nami.
In prav ime Ivana Cankarja je bilo tisto, ki je v mojih mladih letih imelo svojevrsten zven in ki je pomenilo tudi med Srbi nekaj pokončnega, človeško pristnega, dostikrat tudi udarno kritičnega. Zato ni nič čunega, če so nekateri že kar od začetka novega stoletja postali pozorni nanj in na njegovo pisanje. Mogoče je po svoje celo značilno, da je Cankarejva najdaljša zgodnja pripoved, naslovljena Popotovanje Nikolaja Nikiča, ki je na pomlad 1901 izšla v sedmem zvezku Knezove knjižnice pri Slovenski matici, še tisto leto izšla v srbskem prevodu kot prvi Cankarjev tekst v srbščini, čeprav obsega več kot tri tiskovne pole. Prevedel jo je Miloš Ivkovič. Leto dni kasneje je objavil tudi srbski prevod kratke Cankarjeve novele Pred ciljem iz Knjige za lahkomiselne ljudi.
Ob Ivkoviču se je treba za hipec ustaviti ne samo zato, ker je prvi srbski prevajalec Ivana Cankarja, ampak ker je pozneje, 1907. leta pripravil tudi prvo knjižno izdajo Cankarjeve proze v srbohrvaščini. Gre namreč za drobno knjižico z naslovom Vinjete, ki je izšla v Beogradu v zbirki Jugoslovenska biblioteka. Obsega med drugim prozna dela: O človeku, ki je izgubil prepričanje, Matilda, Moja mizniea in V pozni jeseni. Sicer je bil Ivkovič slavonski Srb. Rodil se je v Osijeku 1880. leta, maturiral v Sremskih Karlovcih in končal filozofijo v Beogradu. Še pred prvo svetovno vojno je bil profesor na gimnazijah v Beogradu in v Skoplju, urejal v Solunu Srpski glasnik (1916—1918) in bil od 1922 šef tiskovnega oddelka pri ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu.
Drug podoben primer je Uroš Džonič, doma iz vzhodne Srbije, iz Knjažev-ca, kjer se je rodil 1887. leta. Filozofijo je študiral v Beogradu in bil tam kasneje univerzitetni profesor. V beograjskem Slovenskem jugu (Slovanski jug) je 1910. in 1911. leta objavil v prevodu šest Cankarjevih pesmi. Sploh se je tudi prej in pozneje zanimal za slovensko književnost. 2e preden je prevedel omenjenih šest Cankarjevih pesmi, je namreč v sedmi knjigi Zabavnika Srbske književne zadruge (1908) tiskal srbski prevod Cankarjeve črtice Iz Predmestja iz Knjige za lahkomiselne ljudi. Istega 1908. leta je v reviji Srpski
književni glasnik izšel tudi njegov prevod Levstikovega Martina Krpana, veliko pozneje pa še prevodi Tavčarjeve Visoške kronike (1949), Seliškarjevih Mul (1949), Kosmačevih novel Sreča in kruh (1951) in Sovretove Odiseje (1953). Zanimiva je tudi Džoničeva študija Slovenački prevodi srpskih narodnih pesama 1848—1868 (obseg 35 strani), ki je tiskarna v periodičnem zborniku Godišnjica Nikole Čupića za 1934. leto.
Druga knjižna izdaja Cankarja v srbščini je izšla med prvo svetovno vojno na tujem, v Ženevi, prav tako v zbirki Jugoslovenska biblioteka. Tudi v tem primeru gre za drobno knjižico z naslovom Pod krstom (Pod križem) s prevodi kratke Cankarjeve proze v srbščino, ki jih je oskrbel Slovenec, publicist Vladislav Fabjančič iz Bučke (1894—1950). Bil je vnet preporodovec, se kot dvajsetletni prostovoljec udeležil bitke na Ceru, deloval med 1915 in 1918 v Rimu in v Ženevi, kjer je končal na Dunaju začete romanistične študije, in bil v Ljubljani 1920. leta urednik Rdečega prapora. Med drugim je za to knjižico (1917) prevedel Kovača Damjana, Jakobovo hudodelstvo in znano črtico »O domovina, ti si kakor zdravje!«.
Prva pomembnejša predstavitev Ivana Cankarja Srbom pa je knjiga z naslovom Pripovetke, ki jo je v svoji redni obletni zbirki v sivomodrih platni cah kot svojo 219. knjigo (redne zbirke) izdala pod jesen 1930. leta beograjska Srbska književna zadruga na več kot dvesto straneh. Pripravila in prevedla sta jo Ćiro Ćičin Sain in Niko Bartulovič. Bartulovič ji je napisal tudi čez trideset strani uvoda o Cankarjevem ustvarjanju. Med drugim sta v knjigi prevedena Hlapec Jernej in njegova pravica in Hiša Marije Pomočnice, daljša novela V mesečini in še šest krajših črtic. Do 1933. leta je razen omenjenega v srbščini izšlo le še nekaj pomembnejših prevodov Cankarja, npr. Tuja učenost (1911), Njen grob (Božidar Kovačevič 1923), Peter Klepec (anonimno 1919), Kralj Matjaž (O. Repič, 1920) in Veselejša pesem (isti, 1921), pa odlomki iz mojega življenja (neki Obradovid, 1920).
Na Hrvaškem je, kar je posebej zanimivo, že na začetku stoletja Ružica Dončevič prevedla šest Cankarjevih pesmi ne v hrvaščino, ampak v nemščino in jih zapovrstjo 1903. leta po dve in dve tiskala v treh v nemščini izhajajočih časopisih v Zagrebu in v Osijeku (Agramer Tagblatt, Die Drau, Slavonische Presse). Prvi prevod v hrvaščino je, kot sem zasledil, zagrešil pisateljev brat Karlo Cankar, ko je 1907. leta prevedel črtico O domovina, ti si kakor zdravje! Kasneje je slovensko-hrvaška pisateljica Zofka Kvedrova prevedla Križev pot. (1913) in Sence (1918), M. Gavazzi Otroke in starce (1923), neimenovani Gospoda stotnika (1924), prav tako neimenovani Vrzdenec (1918), Pr. Ujčič lli: o Marije Pomočnice (1925), Z. Doroghv Hlapca Jerneja (1925), Skodelico kave pa Slovenec Martin Matkovič (1925) in Tujo učenost Fr. Poljanec, prav tako Slovenec (1929).
Po tem sicer nepopolnem pregledu je mogoče izračunati, da je v petnajstih letih po Cankarjevi smrti bilo v srbohrvaščino prevedenih sorazmerno malo njegovih proznih tekstov, kvečjemu v obsegu trideset tiskovnih pol, če vsak tekst upoštevamo samo enkrat. Vsekakor je bilo treba misliti na bolj množično predstavitev takrat najveljavnejšega slovenskega klasika, ki je bil hkrati tudi najprimernejši za prevod v srbohrvaščino.
Teme fotokrir
93
Biti spreten založnik je v današnjih časih velika umetnost. Naklade so majhne, knjige pa izjemno drage. Zato so knjigarne, ki se posvečajo samo prodaji knjige, že prava redkost, in jih imamo le še nekaj za seme v največjih mestih. Pač pa je izdajanje pomožnega šolskega čtiva, ki gre bolj množično in zato tudi zanesljivo v denar, kost, za katero se zelo tepo vplivnejši založniki določenega središča. V Beogradu jih je nekaj takih. In čeprav vsi izda jajo pravzaprav isto, hočem reči literaturo vseh jegoslovanskih veljavnejših avtorjev, ki je v šolskih programih določena za dodatno branje, kot medsebojni konkurenti dražijo tudi to na pol obvezno vrsto popularnih izdaj jugoslovanskih klasikov.
Na začetku tridesetih let ni bilo tako. Seveda je bilo tudi založnikov sorazmerno manj. V Beogradu sta bila najbolj znana dva: Geza Kohn (Geca Kon) in S. B. (Svetislav) Cvijanovič. Komaj nekaj sto metrov narazen sta stolovala. Kohn v prostorni knjigarni, največji v takratnem Beogradu, prav na začetku Knez Mihajlove ulice, na številki 1, skoraj natančno nasproti takratne najreprezentativnejše prestolniške kavarne Ruski car, Cvijanovič pa v skromnih prostorih in ves utesnjen v pritličju palače Srbske akademije znanosti in umetnosti. Bila sta si v marsičem popolnoma nasprotna: prvi milijonar in tako rekoč državni založnik v prestolnem mestu, spreten trgovec in tudi osebno zelo delaven čeprav je bil hrom na eno nogo, drugi kulturen, evropski človek, idealist in revež, toda velik prijatelj umetnikov.
Po letih sta si bila Kohn in Cvijanovič blizu, saj je bil Kohn, ki je bil Juri < aškenaz), rojen 1873. leta v Vsongradu (Congradu), onstran severne jugoslovanske meje v dandanes romunskem Banatu, kjer se je dvajset let, pozneje rodil tudi pisatelj Miloš Crnjanski, Cvijanovič pa 1877. leta v slavonski Županji. Oba sem dobro poznal. Cvijanovič, ki se je v knjigarniški stroki uril v Osijeku, pri Kugliju v Zagrebu, pa pri Lorenzu v Leipzigu in v Parizu in leto dni delal celo v Jacobsonovi mednarodni knjigarni v Buenos Airesu, je 1902. leta v Beogradu prevzel Breslauerjevo knjigarno in jo moderniziral. Izdajal je izjemno pomembna dela in še po končani prvi svetovni vojni nekaj danes redkih znamenitih knjižic (na primer: Ivo Andrič, Ex Ponto, dve leti po zagrebški izdaji; istega avtorja znano novelo Put Alije Derzeleza, prvo knjigo lirike Tina Ujeviča Lelek sebra itd.). Geza Kohn je v ljudsko šolo hodil v Zemunu, v nižjo gimnazijo v Novem Sadu, potem je pa v Zemunu končal še trgovsko akademijo. Knjigotrštva se je učil pri že omenjenem Breslauerju v Beogradu in potem v Novem Sadu, lastno knjigarno v Beogradu pa je odprl 1901. leta in postal najpomembnejši srbski založnik in knjigarnar med obema vojnama. 2e na začetku tridesetih let si je omislil velikansko skladišče za knjige, ki je prav kot Kohnova knjigarna danes v rokah založbe Prosveta. Kohna so ubili Nemci, ko so 1941. leta zasedli Beograd.
Spretnost v izdajanju del, ki jih zahtevajo šolski programi, seveda takrat še ni cvetela, kot cvete danes. Kohn je komaj nekako proti koncu dvajsetih let začel izdajati zbirko s skupnim imenom Školski pisci, ki pa je hitro napredovala. Vendar moram povedati, da ta izdaja ni bila izključno namenjena ta-kratkim srednješolcem, ampak v enaki meri študentom slavistike na univerzi in še marsikomu drugemu. Razumljivo je potemtakem, če so pomanjkanje
primernih cenenih knjig s področja jugoslovanskih književnosti začutili tudi profesorji v Beogradu, zbrani v Profesorfskem društvu, in v okviru svoje zadruge v Drugi moški gimnaziji v takratni Poenkarejevi ulici (danes Makedonska ulica), v neposredni bližini palače Politike, ustanovili založniško podjetje Luča.
Tudi knjižna zbirka, ki so jo nameravali izdajati, se je imenovala Luča (Plamenica). Seveda ni bila izključno namenjen srednješolski mladini, čeprav ji je bila v veliko pomoč v šoli, ampak je bila dostopna vsakomur, ki je imel smisla za izbrana književna dela, klasična in sodobna, iz vseh jugoslovanskih književnosti, pa tudi za znanstvene študije, posebej take, ki razpravljajo o socialni in gospodarski problematiki. Program je bil torej dovolj širok in privlačen, in tako konec novembra 1933. leta izšla prva serija šestih knjig. Mene so dobrega pol leta prej naprosili, da bi poskrebl, kaj naj bi slovenskega uvrstili v zbirko. Takoj sem predložil Cankarja za prvo zbirko in Zupančiča za drugo. Izbral sem 26 kratkih Cankarjevih tekstov iz vseh obdobij njegovega ustvarjanja, posebej iz Vinjet, neizdane Moje njive, Podob iz sanj in iz Mojega življenja. Nekaj sem jih prevedel v Beogradu, večji del pa med tritedenskimi počitnicami doma na Dolenjskem v zgodnjem poletju 1933.
Cankar je izšel v dobri družbi, saj sta bila z njim dva hrvatska veljavna pripovednika, August Šenoa in Vjenceslav Novak (tiskana namenoma v cirilici), iz srbske književnosti pa Simo Matavulj z romanom Bakonja fra Brno (zopet namenoma v latinici), dramatiko je zastopal Sterija Popovič (Tvrdica, Pokondirena tikva), poljudno znanost pa knjiga o prvem človeku na zemlji. Cankarja so tiskali v latinici. Gre za drobno knjižico na 126 straneh s tristranskim uvodom o Cankarju in prevodi črtic in novel: Ena sama noč, Rue des nations, Jadac, Materina podoba, Mirni, Zdenko Petersilka, O domovina, ti si kakor zdravje!, Pavličkova krona, Za križem, Za en poljub, Cigarete, Tuja učenost, Utrinek iz mladosti, Večerna molitev, Istrski osel, Njen grob, Tičnica, Ogledalo, Gospod stotnik, Sence, Kralj Matjaž, Leda, Norec Martin, Kostanj posebne sorte, Veseljaška pesem, Konec. Ni mi ostalo v spominu, kolikšna je bila naklada zbirke, pač pa lahko rečem, da je časopisje dobro sprejelo zbirko, ki je obetala, da bo v nekaj letih vsaj deloma zbližala jugoslovanske književnosti.
(zbrani Cankar v desetih zvezkih
Mislim, da bi bilo t roba ob tej priložnosti in v letu, ko obhajamo stoletnico Cankarjevega rojstva, vsaj ob kratkem spregovoriti o tem, kako sem v načelu pripravil založnika Kohna, da bi izdal v desetih knjigah dobršen kos Cankarjevega opusa v srbohrvaščini. In tudi o tem, kako se je vse skupaj zataknilo in Cankar ni podobne obsežne izdaje vse do današnjega dne dočakal ne v Beogradu in ne v Zagrebu. Kar je po drugi svetovni izdala beograjska Pro-sveta, ni niti polovica programa, kot ga je imel namen uresničiti že Geza Kohn sredi tridesetih let.
Takrat je bilo minilo petnajst let od Cankarjeve smrti, prva izdaja njegovih zbranih del, ki jih je urejal njegov bratranec dr. Izidor Cankar, je šla že
1.....' l'olok.n
proti koncu. Izmed vseh slovenskih literarnih imen sta bili z ■najdebelejšimi črkami zapisani Cankarjevo in Zupančičevo. In najbolj znani tudi med bolj razgledanimi Srbi. Ko sem predložil nekako proti jeseni 1933. leta založniku Kohnu, da bi bilo več kot prav, ko bi kdo v srbohrvaščini tiskal primeren izbor Cankarjeve proze in dramatike, pa še nekaj kritik, publicistike in govorov, je bil kaj kmalu pripravljen sam založiti tako izdajo. V pogovoru o nadrobnostih sva se zedinila, da bi Cankar pri njem lahko izšel v desetih zvezkih, ki naj bi obsegali približno dvesto tiskovnih pol, torej povprečno dvajset pol vsak. Tudi v tem sva se zedinila, naj bi delo opravila skupno jaz in dr. Nikola. Mirkovič, ki je tiste čase urejal Srpski književni glasnik — bil je profesor in germanist po stroki — hkrati pa je prevajal bolgarsko prozo za Lučo.
Pogovor jo seveda, nanesel tudi na vprašanje, kako honorirati tako obsežno uredniško in prevajalsko delo, ki bi trajalo nekaj let. Založnik Kohn mi je predložil, da jo pripravljen za delo plačati v celoti 100.000 takratnih dinarjev, ki naj bi si jih potem po primernem ključu delila z dr. Mirkovičem. Večja loža dela bi bila seveda na mojih ramenih, posebej kar zadeva prevajanje. Kohnu sem dejal, da se bom glede honorarja posvetoval z Mirkovičem in premislil, ali bom privolil ali ne. Vsota je bila vabljiva, vsaj na prvi pogled. Toda prevesti kakih dvesto pol Cankarja v srbohrvaščino tudi niso mačjo solze. In ko sem nekaj dni premišljeval in preračunaval s svinčnikom v roki, se mi je šele posvetilo, kakšni reveži so od nekdaj avtorji in kako mizerno so plačani za odgovorno delo, največ izkupička pa pospravijo drugi, v tem primeru založnik. In ko sem se čez nekaj dni zopet oglasil v Kohnovi knjigarni, sem mu v njegovi miniaturni izbiei čislo iskreno povedal, da pod takimi po K°ji s Cankarjem v srbohrvaščini ne bo nič.
Hudo se jc začudil mojemu odgovoru, ker je bil menda prepričan, da bova z Mirkovičem brez besede sprejela njegove pogoje. Doma sem namreč izračunal, ko sem primerjal cene posameznih zvezkov drugih zbranih ali izbranih del pisateljev, ki jih je tiste čase izdajal Kohn, da bova midva z Mirkovičem, garača, ki bova delala pošteno nekaj let, skupaj zaslužila tistih 100.005 di narjev, Geza Kohn bo pa z izdajo Cankarja zaslužil približno sedemkrat •oliko. Seveda sem vse to s svinčnikom v roki in s številkami razložil in doka zal začudenemu založniku. Pa me jo rosno posvaril, da naj se nikar ne vtikam v založniške opravke in njegov zaslužek, ker je to njegova stvar. — Tako jo Padel v vodo že dovolj konkreten načrt o izdaji izbranega Cankarjevega dela v srbohrvaščini.
Seveda zaradi lega odnosi med Kobnom in menoj niso bili nič prizadeti. Tudi še potem sem od Geze Kohna, če sem ga našel v knjigarni, sicer pa od njegovega adlatusa Markoviča, dobival brezplačne recenzentske izvode zame zanimivih novih knjig, ki jih je izdajal. Kohn je imel zelo lepo navado, da je kot založnik ob nedeljah vabil na dom posamezne avtorje. Tako se je zgodilo, da je pred zadnjo decembrsko nedeljo 1933. leta povabil tudi naju, dr. Mirko-viča in mene. Obisk je moral biti zgodnji. 2e ob devetih naj bi bila v njegovi Palači, na njegovem domu, kjer je imel v nekaj spodnjih nadstropjih palače moderno skladišče knjig.
Ko sva z Mirkovičem prišla ob domenjeni uri, sva Kohna našla že za mizo pri delu. Postregli so nama s črno kavo, vmes pa je tekel pogovor z založnikom. Obisk je trajal vsega skupaj kako uro, zapomnil sem si ga pa tako živo, kot bi bil včeraj v Dobračini ulici. Na Kohna sva naletela pri mizi z velikimi krojaškimi škarjami v rokah, pred njim na mizi pa je ležal velik kup še ne-odprith pisem in majcen kupček časopisnih izstrižkov. Pri priči sem uganil, za kaj gre. Kohn je prodajal knjige na odplačilo in zato v časopisju pridno objavljal oglase s pogoji. Zdaj je pa v nedeljskem miru odpiral naročila in jih razvrščal. In s kakšno spretnostjo je to počel! In v kakšnem pristnem odnosu je bil s svojimi klienti, ki so si želeli knjig na odplačilo! Prav nič ga ni motilo, ker sva ob isti mizi sedela midva z Mirkovićem. V premorih smo se pogovarjali o vseh mogočih zadevah, vmes pa se je stari Kohn pogovarjal naglas tudi s svojimi dopisniki. Odstrigel je rob pisemske ovojnice (največ jih je bilo modrih), potegnil iz nje izstrižek iz Politike ali Vremena ,ga po-držal za hipec pred očali, pa zarecitiral, kar je prebral: »Srboljub Jovanovič, učenik petog razreda gimnazije ... iz Zaječara ... E, ovaj ne može da plati!'< in vrgel je naročilnico v koš zraven mize. Pa zopet: »Jovan Pavlović, kapetan I. klase ... E, ovaj može da plati!« In izstrižek je položil na kupec na mizi. Tako je Kohn, največji srbski založnik, sortiral odplačilna naročila knjig. Sortiral je pravzapral tiste, ki so naročila podpisali in po zakonu zanesljivosti plačevanja že takoj na začetku zavrgel vsaj polovico prošenj (če lahko tako imenujem naročila) tistih, ki so sicer potem nekaj dni ali tednov živeli v pričakovanju, kdaj bo naročena knjiga prispela, ko pa niso nič prejeli, so si to na različne načine razlagali. Kohnove škarje pa so iz dneva v dan pele neusmiljeno in zanj dovolj zanesljivo.
In še eno prav tako lepo navado je imel Geza Kohn, ko je že povabil koga na svoj dom in na črno kavo. Pokazati mu je hotel svoja knjižna skladišča. Poklical je človeka, ki naj bi naju spremljal v spodnje prostore. Hkrati naju je Kohn opozoril, da si v skladišču lahko izbereva vsak dve knjigi za spomin na obisk. Ko pa sem se hotel posloviti od založnika in se mu zahvaliti za gostoljubnost, kajti čemu naj bi se od spodaj v tistem mrazu še enkrat vračala k njemu v tretje nadstropje, mi je razločno dejal, da se bomo poslovili, ko se vrneva iz skladišča. Kar zadeva mene, vem, da sem pošteno presodil, kaj bom vzel v skladišču. Izbral sem si prav tiste decembrske dni izšli novi roman Branimira Ćosića Pokošeno polje, že z novo letnico 1934 na naslovni strani, roman, ki sem ga kmalu potem kot prvo obsežno delo prevedel iz srbščine, pa še obsežnejši Englesko-srbski rečnik Ilije Petroviča. Ko sva se z dr. Mirkovićem v dvigalu vračala v Kohnovo sobo (samo zato, da bi založnik videl, kaj sva izbrala zase), sem računal s kratkim, čisto formalnim slovesom. Toda Kohn je hotel vedeti, kateri knjigi si je vsak izbral. In ko se je ozrl na moji dve, je uživajoče spregovoril: »Bogami, imate dobar ukus!«
Župančičeve pesmi
Tisto zimo sem si močno belil glavo, kako bi najbolje predstavil Otona Župančiča Srbom in posredno vsem drugim na srbskohrvatskem jezikovnem področju. Odločeno je namreč že bilo, da Župančič izide v izvirniku, torej
v slovenščini, pa s kratkim diferencialnim slovarčkom, ki bo sestavljen samo za pesmi tiskane v tej knjigi. O Zupančiču sem že iz gimnazije imel zelo visoko mnenje, bil sem naravnost zaljubljen v njegove pesmi in sem jih dobršen del znal na pamet. V tej zaljubljenosti vanj sem si močno prizadeval, da bi ga predstavil kolikor moč reprezentativno — samo kot lirika — na majhnem prostoru, ki mi je bil na razpolago. In v premišljevanjih se je rodila ideja, da bi pesmi razporedil ciklično, kot ni počel še nihče pred menoj, daleč za mano pa Janko Glazer. Odločitev je padla, ciklično urejene pesmi pa so ponekod eeld opremljene z gesli, ki so vzeta iz njegovih pesmi (npr. Duša je od tebe bolna, Kuj me, življenje, kuj, Predaj se vetrom — naj gre, kamor hoče, Vso noč oči upiram v prazni mrak), le da so tu navedeni samo prvi verzi, medtem ko so v knjigi kot gesla celotne kitice, vmes so pa razvrščeni še: ves ciklus Manon Josipa Murna-Aleksandrova, Različne pesmi, poema Z vlakom in na koncu veličastna Duma, vsega skupaj torej osem razdelkov.
Druga serija zbirke Luča, ki je prav kot prva obsegala šest knjig, je izšla manj kot pol leta za prvo, prve dni maja meseca 1934. Zaradi Zupančiča sem imel veliko pota. S korekturo je bil namreč precejšen križ. Knjigo so tiskali v nekakšni majhni tiskarni (v knjigi ni niti navedena!) na beograjski vzhodni periferiji, nedaleč od električne centrale, ki ni bila daleč od Donave, jaz pa sem stanoval čisto na zahodnem koncu Beograda. Vem, da sem konec aprila, preden je šla knjiga v tisk, zahajal tjakaj nekaj dni zapored in kar v tiskarni opravljal zadnje korekture. Šlo je z prvo leposlovno knjigo, natisnjeno v slovenščini v Beogradu, pa sem posebej želel, da bi bilo v njej čim manj tiskovnih napak. Dobrih stavcev je bilo tiste čase malo, posebno v takihle majhnih tiskarnah. Razen tega je bila knjiga stavljena v latinici, ki tiste čase v Beogradu ni bila tako udomačena, kot je danes, vrh vsega je bil pa tekst še sloven-ski. Kljub vsej skrbi so le ostale tri črke v slovenskem tekstu narobe natisnje ne. V knjigi, ki ima 136 strani, je na začetku Zupančičeva slika, kazalo pesmi, skoraj pet strani uvoda o pesniku in nekaj čez petdeset pesmi, na koncu pa sem pojasnil srbohrvaškim bralcem 512 manj znanih slovenskih izrazov.
Knjiga Zupančičevih pesmi v izvirniku je naletela na prisrčen sprejem. Na Slovenskem je Božidar Borko napisal cel stolpec (čez 150 vrstic) v Jutru (28. JUnija 1934). Ob tej knjigi se je o pesniku Zupančiču zgovorno razpisala Isido-ra Sekulić (Srpski književni glasnik, 1. oktobra 1934, str. 185—189). Gre za pisateljico, ki ni od muh, saj spada med najveljavnejša peresa v srbski književnosti in je njeno zbrano delo pred časom izšlo v dvanajstih zvezkih pri Matici srbski v Novem Sadu. Zanjo je bil Zupančič v slovenščini doživetje. Navdušil jo je tudi za takele stavke, ki jih nalašč navajam v srbskem izvirniku:
»Poezija njegova, to nije pre svega niz pesama, nego je pre svega jedna neprekidna radnja duše. Ne spašavaju i ne drže narode pre svega pesme, nego pre svega poetska energija onih pesnika koji su i ljubavnici i borci ovog sveta. Te poetske energije teže u prvom redu opštosti, jer je opštost besmrtna, i njoj jedino vredi da čovek ostavi reč i delo.«
In kasneje nadaljuje:
Orosuplju VIII
»Kad bi so sakupilo ujedno sve ono što je Zupančič ispevao zavičaju, braci i slovenskim pokrajinama u tuđoj državi, iseljenicima, raznim teškim rabot-nicima na zemlji i pod zemljom i po fabrikama, izašao bi skoro narodni op; i izlazi ujedno vrsta produžene poeme o današnjom Prometeju, koji nije onaj Eshilov što se s bogovima grijao, ni onaj Šelejev što rajem spaja nebo i zemlju, nego je borac za dostojanstvo ljudi u radu i društvu, onaj koji umom i srcem hoće da svet ovaj ne bude više pojam sraman.«
O oblikovni, izrazni strani Zupančičevega pesništva je Isidora Sekulić zapisala:
»Forma poezije Župančičeve ide u umetniška savršenstva: u smislu raskoši metrike, u smislu sile i novine jezika, ritma, tona, stila. Jezik Zupančičev udivl.ju.je kao kovina, zvuk, snaga oznake. Župančič je, mora biti, pisac sa velikim leksikografskim studijama; nislilac nad imenom stvari koliko i nad stvari. Na mnogim čuvenim pesmama najvećih književnosti oseća se ponekad malo mrtve šljake od borbe sa jezikom i izrazom. Zupančičeva pesma, je glatka, jedinstvena, zdrava, kao mlada zmija ili oštrica toleđanska (rezilo iz To-leda). Već tipografski oblik pesme odaje vanrednu anhitekturu, ritam, partituru zvučenja. Taj tekst hodi, previja se i giblje; tanji se odjedarod i kao da u zemlju propada, pa opet iskače, bujan; to govori i peva istovremeno; to zuji poslenjom česticom jezika, kao čelik.«
Kako je izvirni Zupančič prevzel to globoko in široko razgledano žensko, lahko vidimo iz zaključnega odstavka, ki se glasi:
»Ono malo kolebanja, pitanja ili sugestija koje bi pažljivi čitalac možda smeo Župančiču pomenuti, ne može da izrekne, i prestane u njih i verovati, dokle god je nagnut nad strofama pesnikovim. Dokle se tu strofe v duhu i ušima čitaoca, čini se nepotreban i svaki napis o toj poeziji, ćlovek bi želeo da Župančiču pruži jedan lep grozd ili cvet, i da ćuti.«
Teh sedem strani iz četrte knjige zbranih del Isidore Sekulić (Iz naše književnosti, I) bo verjetno še kdo v celoti prevedel v slovenščino.
S knjigo je mogoče storiti marsikaj. Mogoče jo je raztrgati, mogoče sežgati na grmadi, kar se je na Slovenskem že dogajalo, mogoče jo je tudi zatajiti. Začasno, kajpada. Cisto po naključju sem se znašel v Ljubljani tisti dan, ko je založnik (DZS) izročal javnosti prvi zvezek Zupančičevega zbranega dela (1956). Ce kje, se v zbranem delu spregovori tudi o manj pomembnih dejstvih, ki so v svezi s tistim pisateljem. V opombah urednik Josip Vidmar v poglavju Dosedanje izdaje nikjer ne omenja moje beograjsko. Na 323. strani pa borom, da se jo »urednik opiral na bibliof rafijo, ki jo je po naročilu DZS sestavil bibliotekar Branko Berčič«. Po dveh desetletjih si drznem vprašati z Javor-škovimi besedima: »Kako je mogoče« kaj takega.
Opomba uredništva: S prispevkom Toneta Pofokarja (roj. v Predelali pri Raoni, dne 13. septembra 19(11!) se Zbornik pridružuje proslavi 100-letnice rojstva Ivana Can karja letos in 100-letnice rojstva Otona Župančiča čez dve leti.
I/, DVEH DOMOVIN DO ENEGA SVETA Loiiis Adamič išče enotnost
Henry A. Christiun"
Združenje za Moderne jezike (The Modern Language Association) — največje in najbolj vplivno združenje univerzitetnih profesorjev za jezikoslovje in literaturo v Združenih državah — se je zbralo na shodu v New York Citvju decembra 1974. Med stotinami predavanj in sestankov, ki so običajni na takem shodu, je bil tudi Seminar 189 na temo Priseljenec kot ameriški avtor. Poleg razprav o kolonialnih silnicah, ki so prispevale k vseljevanju, o ženskah, ki so bile doseljene pisateljice, in o iznajdbah Johna Muirja (škotskega priseljen-ea, ki ga često navajajo kot ustanovitelja sistema ameriških narodnih parkov), sem imel priložnost predavati avditoriju Seminarja 189 o Louisu Adamiču. Glede tega govora bi pripomnil le eno: kot Adamičev bibliograf se dobro zavedam, da moje besede 0 Adamiču in Zupančiču komaj dosegajo zgodovino m pomen dela Adamič in slovenstvo. Vendar verjamem, da moje opazke le Podajajo osnovno idejo, posebno če upoštevamo omejeni čas, ki je bil dan temu govoru. Resnično, bilo je le nekaj pripomb, ki bi jih lahko sprožila vsaka tema. Za čitatelja pa, naj bo Slovenec ali Američan, ki dobro pozna Adamičevo delo, pa to malo nikakor ni dovolj. Toda moj namen je bil vzbuditi snimanje pri tistih, ki ne vedo kaj dosti o Adamiču. Za te pa mogoče le nisem naredil dovolj.
Oktobra 1951, kak mesec po smrti Louisa Adamiča, je mariborska založba Obzorja izdala zbirko Adamičevega pisanja pod naslovom Iz dveh domovin. Ta naslov je po založnikovi razlagi temeljil na dejstvu, da so številne Adamičeve izjave po letu 1934, da je »iz dveh svetov«, v resnici pomenile, da je imel (ive domovini. Danes pa bi rad z vami pregledal nekatere vidike teh dveh domovin in njun razvoj v enoten svet — mogoče kar naš celi svet — za Louisa Adamiča.
Rojen je bil Louis Adamič leta 1898 v slovenski vasi Blato, se izkazal kot sposoben učenec na svoji domači šoli in bil poslan v Ljubljano, da nadaljuje študij, ki naj bi ga pripravil za vstop v rimskokatoliško semenišče. Toda mešani občutki do duhovniškega poklica in zaneseno in kaznivo sodelovanje
* Henry A. Christian, Department of English, Bulgers, The State Uniyersity, Newark, New Jersey 07041, U.S.A. Dr. se, iz angleščine prevedel Tine Kurent, univ. Prof., dr, arch., 01000 Ljubljana, Yu. Igriška 12.
v študentski dejavnosti za jugoslovansko nacionalno gibanje so čez pet let njegovo šolanje končali. Ni mu bilo usojeno, da bi še kdaj prišel do formalne izobrazbe. Pozno v decembru leta 1913 je šel skozi (priseljensko kontrolo) Ellis Island, dobil stanovanje pri sorodnikih v New York Citvju in se lotil tiste najbolj osnovne priseljenske naloge — kako najti svojo pot v novi svet. Petnajst let je bil star in še nekaj časa bi moralo preteči, preden bi izvedel, da bi ga po Poročilu Dillinghamove komisije o priseljencih iz leta 1911 takole klasificirali: visoke postave, širokega čela, temen (?), v splošnem bolj samozavesten kot sicer Slovani, ki so bili enajsti po vrsti na seznamu ras in ljudstev, dober delavec v Ameriki, namenjen za tiste države, kjer je bilo povpraševanje po nekvalificirani delovni sili največje. Takoj pa je lahko izvedel, da ga bodo vsi, razen njegovih, imeli za »Avstrijca«, takoj ko bo priseljenski uradnik zaprl svojo statistično mapo in da ga bodo najbrž klicali Bohunk <posmehljivka za slovanske priseljence).
Svoja prva tri leta v Ameriki je Adamič delal pri razpošiljanju, nato pa v uredištvu newyorškcga slovenskega časopisa Glas naroda, decembra 1910 pa se je prijavil v armado in služil v Panami. Louisiani — kjer so mu povedali, da je bil sprejet kot naturalizirani državljan — in na Havajih. Ostal je v armadi do januarja 1923. Zadnji dve leti vojaške službe je bil stacioniran v San Pedru, Kalifornija, tako da se je naselil v tem pristaniškem mestu, opravljal pisarniške posle v uradu pristaniškega pilota in ves čas trdo delal, da bi postal poklicni pisatelj.
Prva Adamičeva dela so bila objavljena leta 1921, ko je še služil vojsko, in so dišala po realnosti njegovih izkušenj v vojaškem okolju. V njih ni bilo nič, kar bi spominjalo na njegovo priseljenstvo, v resnici so bila trdno za sidrana v glavnem toku ameriško literature deziluzionizma po prvi svetovni vojni; to bi lahko bilo zgodbo ljudi, ki jih je opisal Dos Passos v 1919 desetletje pozneje. Prav tako njegovo delo naslednjih nekaj let ni odražalo njegove? priseljensko zgodovine;. Postal pa je nekoliko znan s svojimi prevodi avtorjev, zlasti resnih, razmišljajoči!), ironičnih zgodb svojega socialističnega rojaka Ivana Cankarja. Vendar v splošnem je vse, česar se je izvirnega lotil — naj jo to bila zgodba, knjižna ocena ali pa članek — ameriško po okusu, če že ne vedno tudi po dikciji in sintaksi. Tako je bilo tudi z njegovim delom za različne publikacije Haldeman-.Julius med 1925 in 1928. Njegovo delo ga je vedno hitreje spravljalo v vlogo kalifornijskega Menckena. Adamič pač ni imel težav v izboru primernega »čvekanja« med družbenimi iztirjenci v življenju sosednjega Los Angelesa. V njegovi neposredni Ameriki je bilo vse, tudi barbarsko, zato mu je njegovo pisanje hitro prineslo vzdevek Grdi fant iz San Pedra. Toda z vsakim delom, ki ga je dovršil, je Adamič vedno bolj jasno kazal, da je njegova osebna filozofija v globokem nezaupanju do vseh organizacij, združena z željo po individualni svobodi in po razvoju za vse ljudi. Da v splošnem človeštvo ni vedelo, kako doseči tak razvoj, celo v deželi, ki so jo imenovali dežela priložnosti in svobode, je bilo prav tako element njegovega dela. Adamič ni bil nenaklonjen preprostežem, na katere je povsod naletel, le posebnega izboljšanja v njihovih vrstah ni videl. Ko ga je Upton Sinclair, s katerim se je Adamič seznanil in ohranil z njim stike za vse življenje, pograjal
Hrnrv A. Ohrisl inu
101
/uradi te poteze, je Adamič odgovoril, da družbe ne bo rešil primitivec, ampak možje, kot so Red Lewis (tj. Sinclair Lewis) Mencken ali pa sam (Upton) Sinclair. Pozneje se je izkazalo, da je Adamičev življenjski napor obsegal ideje, ki sta jih poosebljala. Mencken in Sinclair.
Tako je bilo, zelo na kratko povedano, Adamičevo zorenje, njegovo vajen sivo — danes bi lahko temu rekli njegova amerikanizacija. Zamenjal je svojo staro domovino za novo in si je pričel utirati pot v svojo novo deželo. To je ludi bila osnova, na kateri je gradil svoje začetno značilno literarno delo — vrsta člankov in zgodb v The American Mcrc.vry; s tem je dobil v krog svojih bralcev ves narod, s tremi posebnimi deli pa priložnost, da se je izkazal kot osebnost. Prvi članek, ki ga je Adamič pripravil za Morcurv. je imel naslov
102
Zbornik nMine Grosuplje, VIII flOTIii
Govorjenje Jugoslovanov v Ameriki. Delo je navajalo osnove tega jezika, ki je bil mešanica ameriškega jezika, kot je bil jugoslovanskemu emigrantu do stopen, in pa materinščine, to se pravi nekega tretjega jezika, »oblikovanega iz gradiva prvega v skladu z genijem drugega«. Adamič je izkoristil priliko in podprl svojo lingvistično razpravo z ugotovitvijo, da Slovenci nikdar niso bili Avstrijci, ampak Jugoslovani od svetovne vojne naprej, da so »med vsemi Bohunki, ki vključujejo Poljake, Slovake, Cehe in druge vzhodne in jugovzhod ne Evropejce, katerih delež je, podobno kot, delež Italijanov, Mehičanov in Črncev, v opravljanju najbolj umazanih del v Združenih državah« — Jugoslo vani »mogoče največja začimba v talilnem loncu.« To je bila samozavestna ocena, ki je nakazovala začetek tistega, kar se je izkazalo pozneje kot razrešitev identitetne krize. V svojem drugem članku za Murcurv, The Bohunks, je razširil svojo definicijo ljudstev, ki jih na splošno kličejo Južni Slovani; tako pa se je še za korak približal svoji snovi, s tem da je uporabil svoje pripovedništvo in navajal osebne izkušnje za splošno razlago priseljenstva. Od leta 1921 je pisal v prvi osebi in tisti, ki poznate njegovo delo, veste, da je s tem že bil blizu svojega stila, vendar doslej še nikdar ni združil tako naravnost te tehnike s svojo lastno zgodbo. Njegov članek je sinteza tega, kar je bral in kar je doživel, pri tem pa je zdaj prvič prišel na jasno sam s seboj, preden je javno predstavil na svojem lastnem primeru Bohunke svojim bralcem. V tretjem članku za Mcrcurv, naslovljenem The Land of Laughs, je bil Adamič že ves v svojem elementu in prikazal le osebne vtise v posvojenem narodu. Sok njegovih pripomb je bil v tem, da je Amerika dežela, ki jo »lahko ljubiš ali pa sovražiš«; zaključek o svojem izboru je podal v številnih odstavkih:
»Ce jo gledamo iz prave perspektive in obenem z objektivnim in subjek tivnim smislom za realnost, je ameriška scena danes nedvomno najbolj življenjsko zanimiva in zabavna pod soncem. Prizor je dovolj začinjen s patosom in dostojanstvom, da ne more degenerirati v farso .. .«
»Evropa se brez dvoma lahko pohvali s finejšo kvaliteto genija in talenta, toda, kolikor vem, njen izjemni značaj niti ne personificira niti ne odraža bolj intenzivnega, bolj smelega — lahko bi rekel celo bolj gibčnega množičnega življenja. V ameriškem življenju je nekaj očarljivega, zasmehljivega, varljivega, kar vse se prilega mojemu smislu za dramatičnost. V Ameriki je, zlasti v tragičnih fazah, ki se vrstijo v razvoju, v njenem gibanju in drvenju, v njenem izgubljenem občutku za vrednote in v nezadovoljstvu, ki iz tega sledi, velika obljuba — mogoče zlagana, ki pa vseeno zagrabi in podžiga našo domišljijo ...«
Taki pogledi so bili seveda skrajno intelektualizirane in stilizirane osebne misli in nikakor jih ne bi mogli pripisati na splošno ameriškim priseljencem. Adamič je to vedel. Ko se je boril za svojo eksistenco in cilje, se je dobro zavedal, da celo njegova bogata sposobnost za smeh ni bila kos njegovim preizkušnjam, še manj preizkušnjam drugih Američanov, pa naj so bili priseljenci ali domačini. Bilo je torej naravno, da je v tem času pričel raziskave, ki so leta 1931 prišle na dan kot knjiga Dinamit: Zgodovina razrednega nasilja v Ameriki; leta 1932 je zbral svoje prispevke v Mercurjj. in to je bilo jedro za
Ilrnrv A. Ohrist.isin
103
dtugo knjigo, ki jo je naslovil Smeh v džungli. Ti dve deli, lahko rečemo. Meta Adamičevo dokončno vključitev v ameriško življenje. O njegovem statusu ni bilo več vprašanj Ni šlo več za to, kaj še bo iz njega, ki je bil, če verjamete ali ne, nekoč navaden doseljenec. Bilo je jasno, da bo pisatelj; njegovo področje bo Amerika in Amerikanci nasploh, priseljenci in druge rasne manjšine in pa seveda subjektivno ocenjevanje prvih dveh, kolikor mu bodo le njegove izkušnje in razum dale. V članku z naslovom Obljubljena dežela: priseljenec iz leta 1S13 gleda na Ameriko leta 1931 je ugotovil, da je kriza udarila mogoče najbolj neusmiljeno priseljence, ki so prišli ravno zato, da bi izboljšali svoj ekonomski položaj. Mnogi bi se vrnili domov, če bi šlo, in mnogi se tudi so; mislil je, da so taki »povratniki« in pa nedavne omejitve za priseljevanje kar dobri zdaj, ko se Amerika otepa s težavami. Priseljenec je bil vedno na dnu, zdaj ko je pa dno bilo tako globoko, ni bilo nič slabše, če se je priseljenec vrnil nazaj in ostal doma. Zase pa je Adamič menil, da mu še kar gre in da bo ostal.
Kot v potrditev svojih dosežkov in položaja je Adamič leta 1932 dobil Guggenheimovo štipendijo in se odločil prebiti eno leto v Jugoslaviji. Vendar bi svojemu potovanju komaj lahko rekel »vrnitev domov«. Saj končno niti ni dobro poznal svojih staršev niti svojih devet mlajših bratov in sester niti svoje rodne dežele. Toda ob prihodu so ga pozdravili ne le kot sina, ki se je vrnil, ampak tudi kot ameriškega pisatelja na glasu. Tako je odkril svoj slo venski rod in vso Jugoslavijo; to ga je navedlo na premišljevanje o njegovih ameriških lastnostih, zlasti v pogovoru s slovenskim pesnikom Otonom Župančičem. Katera plat Adamiča, sta skupaj preudarjala, je slovenska in katera ameriška? Ce bi šel Zupančič v Ameriko, ali bi tudi postal ameriški pisatelj? Adamič je na to že znal odgovoriti, globoko v sebi pa je bil vesel, da je »šel v Ameriko in postal ameriški pisatelj ter da se je lahko vrnil, tja«. Toda, če je njegova vloga priseljenca in Amerikanca bila še neizčiščena med njegovim letovanjem v Jugoslaviji, je rezultat njegovega bivanja — knjiga Vrnitev v rodni kraj — dal odgovor na vprašanja. Knjiga The Native's Return (Vrnitev v rodni kraj), ki je dosegla posebno priznanje kluba Book-of-the-Month za leto 1934 in je bila najbolj popularna knjiga o Jugoslaviji za naslednjih enajst 'et, je naredila Adamiča za vodilnega jugoslovanskega izseljenca. Zdaj je imel svojo ameriško domovino in obenem spet svojo rodno domovino; to redko-kateri izseljenec sploh lahko doživi. Da bi odkril še kaj več o Združenih državah, je leta 1935 odšel na popotovanje po deželi. Srečaval je vedno nove narodnostne skupine, uradnike v delavskih društvih, v državnih ter vzgojnih organizacijah in državljane različnega izvora in položaja nasploh. Najprej so 8» spoznali Slovenci, nato drugi Jugoslovani in končno priseljenci mnogih narodnosti kot človeka, ki jim je dal identiteto. V zaključku knjige The Nali-i'e's Return je Adamič zapisal: »ogromno energije naših doseljencev je vgrajene v veličino današnje Amerike; v nebotičnikih New Yorka.... v mostovih in železnicah širom po Ameriki... Trdo smo delali, milijoni naših in naši dosežki to pričajo.« Vendar to še ni vsa zgodba, niti za priseljence niti za Adamiča, Razumel je občutljivost priseljenica in njegove družine glede duhovne dediščine in glede prilagoditve tudi takrat, kadar je drugačnega mnenja kot sam:
— od vsem uspehu njegove knjige je bilo mnogo zadržanih mnenj o njej tudi med ameriškimi Slovani. Tudi sam je vedel bolje kot kdajkoli, da je amerikanizacija povezana z izgubo dragocenega izročila, da pa nepovezanost z okoljem pomeni izolacijo. V poskusu, da bi iz Amerike zvaril en narod, se je zdaj osredotočil na to, kar je imenoval enotnost v raznolikosti. Hotel je doma utrditi zavest, da je Ellis Island (to je simbol poznega priseljenstva, op. T. K.) prav tako pomemben kot Plvmouth Ročk (to je simbol prvih angleških priseljencev, op. T. K.) za ameriško zgodovino. Verjel je, da so otroci priseljencev, rojeni v Ameriki, pomemben dejavnik, čeprav se ga Amerika le medlo zaveda. Razmišljal je, kaj le bi lahko pomenil ta novi element za tiste, ki so se imeli za stari anglosaški rod, kako neki bodo ti novi Američani vpli vali na razvoj dežele. Predvsem, se je zdelo Adamiču, so ti novi Američani bili često obremenjeni s čustvom manjvrednosti v primerjavi z državljani starega rodu. Saj niso imeli niti občutka stabilnosti starega sveta kot, njihovi starši (pa čeprav se je ta odražal zgolj v izolaciji) niti kakšnega pravega cilja v deželi svojega rojstva. Obkladali so jih z vzdevki; spreminjali so si imena; bilo jih je sram svojih družin; včasih so celo sami postali ostro proti-priseljensko razpoloženi. Da bi se znebil takih problemov, je Adamič predlagal »organizacijo, ki bi mogla dati tem milijonom novih Američanov vednost o njihovi dediščini in ponos ter razumevanje glede njihovega razvoja in ki bi obenem ustvarili pri starih Američanih dobrohotno razumevanje. Taka organizacija bi bila veliko vzgojno-kulturno delo; njegov osnovni namen bi bil poskus, kako harmonizirati in vključiti, kolikor je to mogoče, različne socialne in kulturne silnice v našem ljudstvu, ne da bi potlačili in uničili katerokoli dobro lastnost pri kateremkoli človeku, ampak uporabili in usmerili te dobre lastnosti za povzdig našega narodnega življenja«.
Adamič se je zavedal, da je mnogo tega, kar je predlagal, odvisno v veliki meri od razrešitve socialnih in ekonomskih problemov v Ameriki; toda ker je vedel, da take razrešitve še dolgo ne bo, je želel doseči napredek na tistih področjih, ki bi se jih dalo nekako obvladati. To je bilo veliko delo, toda lotil se ga je. Potoval je, se ukvarjal z revizijo zgodovinskih tekstov, predaval, intervjuval, razpošiljal obvestila in vprašalnike — »poljskim Američanom«, »judovskim Američanom« in tako naprej — ter si ustvaril dopisovanje z mnogimi. Leta 1938 je njegov dom v Milfordu, New Jersev, vedno bolj postajal nabiralnik upanja, problemov in spominov, ki so mu jih pošiljali priseljenci in njihovi otroci. Njihovo delo se je kazalo v vseh njegovih knjigah. Njegovo iskanje enotnosti v raznolikosti se čuti v knjigi Vnuki iz leta 1933; obsega del knjige My America iz 1938 in je osnova zbirke Nation o/ Nation's, katere štirje naslovi že nakazujejo vsebino: From Many Lands, (ki je dobila nagrado Johna Anisfielda za 1940), Pot tja in nazaj iz 1941, What.'s Your Name? iz 1942 in končno A Nation of Nations iz leta 1945. Temu pa bi lahko dodali še mnogo člankov na isto temo ter drugih dejavnosti, npr. uredništvo revije Common Ground in zbirke J. B. Lippineotta Peoples of America. Lahko bi opozorili, da celo bežen pogled v knjigo From Many Lands pokaže, da so glavne osebe tradicionalni priseljenci, toda med njimi je tudi bogati ameriški Zid iz druge generacije, ki se je sam dokopal do slovesa v svojem poslu in ki
pravi: »Saj vem, da sem Žid, sem pač, kar sem«, med njimi je Mehikanec, ki se ne da asimilirati v »Amerikanca Združenih držav«, med njimi je tudi izkoreninjeni japonski mladenič, rojen v Kaliforniji. Opozamo, da tukaj osebe za nalepkami nastopajo bolj jasno kot kjerkoli in da Adamič zaključi krog problemov ameriške nepopolne družbe in možnosti, s tem da vsaj omeni ameriškega Indijanca in ponatisne svoj posebni vprašalnik za Crnca. »Ali lahko,« je vprašal tako bele kot črne dopisovalce, »ločite tako imenovani črnski problem do splošnega rasno-kulturnega problema v Ameriki? Ali ni to le del širokega kompleksa, ki vključuje nas vse in je v bistvu samo splošni predsodek in netolerantnost, nevednost in strah?«
Z nastopom druge svetovne vojne je ameriška enotnost seveda postala silno pomembna. Kar naenkrat naj bi bili en narod in tista kulturna raznolikost, o kateri je rekel Adamič, da nam daje moč, je bila mogoče tudi nevarna reč, zlasti če je pomenila navezanost na dežele, s katerimi smo bili v vojni. Kar spomnimo se križevega pota Japoncev iz Kalifornije, bridkosti nemških in italijanskih Američanov in pa dejstva, da je Adamič podpiral protimonarhi-stični režim v Jugoslaviji, ki je bil komunističen. Gotovo je The Pittsburg Press imel vso pravico vprašati leta 1943, ali se ameriški Slovani in njihovi potomci, pa tudi doseljenci drugih narodov ne bi smeli meniti za dogajanje v njihovem starem kraju. Toda obenem je Press pokazala bistveno nerazumevanje do Adamiča in ga označila za moskovskega komunista; prav tako ga je napak razumela, ko se je zavzemal za ustanovitev judovske države v Palestini po vojni. Cisto preprosto, vendar ob vsej kompleksnosti vprašanja se je Adamič zavzemal za enotnost v raznolikosti, ko je Amerika vedno bolj lezla v vojno.
V bistvu Adamičevo življenje in delo, tudi če ju tako na kratko opišemo, sledita toku njegovega osebnega spajanja z Ameriko, njegovega dojemanja problema enotnosti za vse, ki so se imeli za Američane, in njegovega napora, da bi razširil svoje ideje v tem sprtem svetu. Razmišljanje o njegovem življe nju in delu nam odpira še danes vprašanje o vlogi nastajajočih etničnih in nacionalnih skupin doma in drugod. Če je Adamič zares imel dve domovini, ki naj bi se združili v en sam svet, ali naj njega dolžimo, če se njegovo prizadevanje končno ni izkazalo za bolj popolno ali zadovoljivo. Saj je tudi pri človeštvu tako. Koliko domovin pa vsak med nami dejansko ima, v katerih pa naše ljudstvo živi, če ne že vezano po krvi, pa vsaj v smislu ekologije, ekonomije ali preprosto — človečnosti?
(Pripomba prevajalca: Imena ameriških knjig, krajev, itd., sem puščal v origina-razen, 6e Že imamo slovenski prevod ali naziv. Tine Kurent i
OB S5-OBLETNIC1 SMRTI LOUISA ADAMIČA
Tomo Maštruko"
O Louisu Adamiču, ameriškem književniku slovenskega rodu, ki so ga pri ustvarjanju vzpodbujali tudi problemi njegove rojstne dežele Jugoslavije in problemi priseljencev v novi domovini Ameriki, je premalo napisanega, še manj pa je napisanega o njegovem delu med drugo svetovno vojno.
S problemi priseljencev, teh številnih prebivalcev Amerike, se je veliko ukvarjal in o njih pisal, posebno med II. svetovno vojno.
V prvem zvezku Enciklopedije Jugoslavije na str. 7 in 8 Branko Rudolf in Ivo Pirkovič na kratko navajata splošne podatke o rojstvu in šolanju ter vsa Adamičeva objavljena dela, skoraj po kronološkem redu. Branko Rudolf pri tem uporablja tudi obširno literaturo pisatelja samega in drugih avtorjev, ki obravnavajo Louisa Adamiča.
V isti knjigi Ivo Pirkovič s podnaslovom Politično delo na kratko opisuje književnikove politične aktivnosti med II. svetovno vojno in posebej poudarja sestavke, članke ter časopise, v katerih je Louis Adamič sodeloval ali jih urejal. Ob tem Ivo Pirkovič omenja tudi mnoge aktivnosti in funkcije Louisa Adamiča v organizacijah, katerih osnovna naloga je bila pomoč vojnim naporom ZDA in ostalih zaveznikov za čim hitrejšo zmago nad fašizmom. Ivo Pirkovič omenja tudi podatek, da je bil Louis Adamič še pred vojno na seznamu komunistov. Po končani vojni pa ga je McCarthvjeva organizacija ovirala celo pri literarnem delu.
Podatki v omenjenem delu so v resnici informativnega značaja. Zelo so •strnjeni, kot to zahteva prostor, ki je za tak namen na voljo v znanstveni izdaji, in pa splošni normativi.
Zdi se mi, da bi morali prav dela, v katerih je Louis Adamič temeljito preučeval probleme in življenje priseljencev v ZDA ter o njih javno razpravljal, bolj natančno osvetliti, in sicer zato, ker je bil tudi Louis Adamič sam v tem statusu in je v taki situaciji prebil in delal veliko let.
V svoji knjigi Večerja v Beli hiši' tudi Louis Adamič sam razvršča svoja dela po takem vrstnem redu:
* 57000 Zadar, Yu, I. L. Ribara 1 /II. Iz srbohrvaščine prevedla prof. Zorica Kurent, 61000 Ljubljana, Bratovševa ploščad 12.
' DINNER AT THE WHITE HOUSE by Louis Adamič, Harper and Brothers Pn-blishers, New York and London, 1946,
A nation of nations My nalive land What's your name Two way passage From many lands My America The native's return America and the refugeet
Narod narodov Moja rojstna dežela Kako se pišete Prehod v dveh smereh
Iz mnogih dežel Moja Amerika
Vrnitev v rodni kraj Amerika in begunci1
Razen tega je bil Louis Adamič angažiran tudi v Komiteju za obrambo »na tujem rojenih,« kakor so priseljence celo »uradno« imenovali.
Zaradi vojnih okoliščin sem bil med II. svetovno vojno eden izmed jugoslovanskih pomorščakov v New Yorku, ZDA od začetka do konca vojne. Takrat sem imel kot tajnik Kluba pomorščakov Jugoslavije priložnost, in tudi nalogo zelo pogosto sodelovati z Louisom Adamičem.
Nekajkrat sva bila predsednik Kluba pomorščakov Toma Babin (španski borec) in jaz povabljena na farmo Louisa Adamiča v Milfordu, N. Y. zaradi posvetov in sodelovanja.
Pisatelj Louis Adamič je bil zelo tesno povezan z nami pomorščaki, jx>-sebno med II. svetovno vojno. (Morda zanj ni pravi izraz »povezan«, saj je Louis Adamič že zdavnaj plul kot pomorščak na ladjah. Opravljal je izpite za delo v pristaniški pilotni službi. Ta služba je bila uvod in priložnost za njegovo obsežno literarno ustvarjanje.)
Adamičeva tesna zveza z jugoslovanskimi pomorščaki je prišla do posebne veljave med II. svetovno vojno v Združenih državah in Veliki Britaniji.
Takoj po napadu na Jugoslavijo je Adamič na straneh ameriških listov nastopil zoper zasužnjevalce svoje stare domovine. Prav tako je neposredno po japonskem napadu na Pearl Harbour in vstopu Amerike (njegove nove domovine) v vojno proti silam osi pozival naše izseljence, naj bodo enotni in naj sodelujejo pri vojnih naporih zaveznikov za čimhitrejšo zmago nad fašizmom.
V teh svojih prizadevanjih za zbiranje vseh naših izseljencev je; Adamič iskal tudi sodelavce. Našel jih je tudi pri naših pomorščakih.
Naši pomorščaki, ki so se ob izbruhu II. svetovne vojne znašli zunaj domovine (posebno tisti, ki so bili v Združenih državah), so iskali zvezo z našimi uglednimi izseljenci. Potrebovali so pomoč zoper napade predstavnikov kraljevske vlade, zlasti ambasadorja Konstantina Fotiča. Potem ko je v svet, prodrlo resnica o NOB v Jugoslaviji, so se ob istih nalogah, ki so jih vodile iste želje, znašli Louis Adamič in pomorščaki.
Dejstvo je, da je ravno Louis Adamič največ pomagal pri kar najhitrejšem seznanjanju širše ameriške javnosti z resnico, kdo se resnično bojuje proti okupatorju v naši domovini.
V prvi polovici 1942. leta je Louis Adamič obiskal Belo hišo, sedež vlade v Washingtonu. Ti obiski in kontakti z vlado Združenih držav so se nadaljevali ves čas vojne in so pomagali, da se je prav razlagal boj v Jugoslaviji.
1 Povzeto po zaporedju izdanih del, označenih na prvi strani knjige I/uiisa Adamiča DINNER AT THE WHITE IIOTTSE / VEČERJA V BELI HSSI, Pregled ni popoleti'
Po vstopu Združenih držav v vojno proti vsem silam osi so ameriški vojni Strategi imeli svoje- oziroma skupne načrte tudi za Balkan. Z neko podrobnostjo teh načrtov je bil seznanjen tudi Louis Adamič: vlada Združenih držav je imela nameni da na področju Balkana (torej v Jugoslavijo) pošlje skupino prostovoljcev, ki bi bila sestavljena iz izseljencev Grkov in Jugoslovanov. Ta skupina bi morala biti v pomoč Draži Mihajlovieu. Louis Adamič je imel, kot se zdi, vpliv na spremembo in dopolnitev tega načrta. Storil je vse, da se razkrinka dejavnost Draže Mihajloviea, in podal jasno sliko o dogodkih v Jugoslaviji. Načrt je bil spremenjen v toliko, da se je ustanovila le manjša skupina in ne več kot pomoč Mihajlovieu. V to skupino so prišli večinoma po-
Clani vojne misije, naše delegacije na zasedanju ZN in skupina izseljencev in mormn )ev v New Yorku lela 1945. V prvi vrsti so: kap. Th. Tijan, Oskar Magazinovič, kap. Martin Kovačcvlt (četrti neznan) in kap. Ivo Antunović. V drugi vrsti: Vlado Dedijcr, Zlatko Baloković Sreten Zujović-Crni, Louis Adamič in neznani. V zadnji vrsti: Hary ■'usliz, Toma Babin, kap. A. Culić, Lujo Goranin, sedmi je Predrag Milanov, Vinko Ujčič in Josip Zavrtnik (drugi so nepoznani)
morSCaki, ki jih jo vojna ujela, zunaj domovine. Sestavljali so jo strokovnjaki — kapitani, strojniki, radiotehniki in drugi. Poslani sta bili dve skupini. Vodil ju je Office of strategic services.
Glede izbora pomorščakov za to skupino se je Adamič obrnil na Klub pomorščakov Jugoslavije v New Yorku — oziroma predsednika Kluba Toma Babina. Izbor tovarišev in njihova naloga sta bili v tajnosti. Od 30 prijavljenih pomorščakov so jih izbrali 20. Po končanem posebnem tečaju in treningu
so jih 1943. leta poslali v Evropo — nekatere celo za sovražnikove linije Kolikor je avtorju tega članka znano, je bilo v drugi skupini 17 pomorščakov. Mnogi izmed njih so padli.
Nekateri tovariši iz le skupine so vzpostavili zvezo s predstavniki NOV Jugoslavije. V Klub pomorščakov so poslali veliko fotografij, da so v Združenih državah rabile za popularizacijo boja in NOV Jugoslavije. Tako se je pobijala lažna propaganda begunske vlade v Kairu in Londonu.
Sodelovanje med Louisom Adamičem in pomorščaki se je širilo. Ni je bilo akcije Kluba pomorščakov za zbiranje pomoči za domovino, da v njej ne bi bil sodeloval tudi Adamič. Predsedoval je organizaciji za pomoč domovini War Relief of Americans of South Slavs Descent s sedežem na Lexingt,on aveniji št. 456 v New Yorku.
Louis Adamič je bil predsednik Združenega odbora južnoslovanskih Amcri kancev v New Yorku. Bil je tudi urednik Biltena te organizacije. Poleg biltena so bile tiskane tudi druge brošure in publikacije propagandnega značaja. Glavni avtor in urednik lc-teh je bil spet Adamič. V redakciji publikacij in nekaterih tehničnih službah v Združenem odboru južnih Slovanov je bilo angažiranih več pomorščakov: kap. Branko Velkaverh, Oskar Magazinovič, Širne Baraba, Božo Miljakovič in drugi pomorščaki, nesposobni za plovbo.
Za jugoslovanske pomorščake Louis Adamič ni bil samo eden izmed najuglednejših izseljencev, temveč tudi resnični borec zoper fašizem, prijatelj in sodelovec, ki se je zavzemal za pomoč novi Jugoslaviji, kakšna se je tedaj porajala, na Balkanu. O Adamičevem ugledu med pomorščaki pričajo tudi telegrami, ki so mu jih pošiljali ob slavnostnih priložnostih in je Adamič nanje odgovarjal. Takle je tekst telegrama, ki ga je poslal ladji Sveti Duje ob priložnosti, ko so na ladji zamenjali zastavo in je na jamboru in krmi zavihrala zastava nove Jugoslavije:
The Crew »Sveti Duje«, Norfalk, Va. Dear Friends:
Thank you for your message. I'm glad your ship now flies the proper flag. Death to Fascism! Liberty to te People!
Sinccrely
Louis Adamič.'
Zaradi njegovega sodelovanja in pomoči, ki jo je dajal našim pomoršča kom med II. svetovno vojno, je Klub pomorščakov Jugoslavije v New Yorku imenoval Louisa Adamiča za svojega častnega člana.
Tukaj sem omenil samo nekatere izmed številnih srečanj in stikov med Louisom Adamičem in pomorščaki. Iz dejastva, da je življenjska pot našega uglednega pisatelja Louisa Adamiča zanesla tudi na morje in na ladje in da so bili pogosto njegovi sopotniki in prijatelji pomorščaki, lahko spoznamo, da so ta prijateljstva in srečanja z njimi vzbudila njegovo zanimanje »za tiste z ladij« in da je to brez dvoma vplivalo na njegovo književno ustvarjanje.
LOUIS ADAMIČ
Mllford, N.J., Feb .'•>, 1945
l'he Cret "Sveti Duje," Norfolk, Va.
^ear Frlends:
Thank you for your message.
70ur shlp now flles the proper flag.
*a8cisn>J   "lberty to the Peoplel
Sincerely,
Listal sem po nekaterih edicijah, ki so jih objavili Louisovi prijatelji in sodelavci, in ne morem si kaj, da ne bi navedel nekatere citate, ki jih je Vladimir Dedijer podal v svoji knjigi Izgubljeni boj J. V. Stalina (Sarajevo, 1969). Dedijer je v omenjenem delu posvetil Louisu Adamiču večji del VI. poglavja, od str. 312—329, kjer opisuje na zelo zanimiv in originalen način svoje obiske m dopisovanje z njim od julija 1945 do 17. julija 1951.
Vendar gre za neki datum, ki ga Dedijer navaja, a se razlikuje od Adamiče vega opisa. Bral sem namreč Adamičevo knjigo Dinner al the While hou.se (Večerja v Beli hiši), v kateri opisuje na romanopisni, zgodovinski način mnoge tajne akcije in polemike, ob katere je zadeval in se z njimi boril od Vttop« Združenih držav v vojno pa do dne objave te knjige 1946. leta.
Eden od razlogov za tale zapis je ravno to, da o istem dogodku govorita obe knjigi in pa da Vladimir Dedijer v svoji knjigi navaja del razgovora, ki ga je imel z Louisom Adamičem na njegovem posestvu v ZDA. Po svojem dnevniku iz leta 1945 V. Dedijer na str. 316 med drugim piše:
»Vstopili smo v hišo in Adamič je začel govoriti o politiki Velike Britanije, o položaju imperija, o Churchillovem obisku predsedniku Rooseveltu jese-
I'n> glad Death to
' Original telegrama hrani v zasebnem arhivu avtor tega članka.
112
Zbornik občini; Cirosiiplji,, VIII (l!)7(il
ni 1943. leta, ko je bil Adamič skupaj s svojo soprogo povabljen na večerjo v Belo hišo in kjer je Churchillu sam osebno povedal, kaj misli.«1
Gre torej za stvar, ki ji je Louis Adamič posvetil celo knjigo, za posebno važno srečanje in razgovor v času in o času II. svetovne vojne. Našel sem bistveno razliko glede datuma tega važnega sestanka, »večerje« in razgovora. Poleg navedbe citata kronista Vladimira Dedijera v omenjeni knjigi bom zaradi točne informacije javnosti izrabil priložnost in navedel tudi nekaj odlomkov iz Adamičeve knjige, ki jo je izdal še za življenja.
Knjiga Večerja v Beli hiši je izšla v angleščini 1946. leta v New Yorku pri založbi Harper and Brothers Publichers. V tej izdaji v prvem poglavju pod naslovom Povabilo v prevodu prvega odstavka piše na 3. strani:
»2elela bi priložnosti za razgovor z Vami,« se je glasil telegram gospe; Roosevelt z dne 9. januarja 1942, »in zanima me, ali bi hoteli večerjati z menoj v torek, 13. januarja v Beli hiši, potem pa bi šli na koncert Philadelphijskega orkestra v Constitution Hallu. Dirigiral bo Toscanini. Seveda bom vesela, če bi hotela priti tudi gospa Adamič.«
»Cc bi hotela priti!« je vzkliknila Stella.
Naslednjega dne je prispel telegram gospe James M. Hclm, stalne tajnice; Bele hiše za družabne stike: »Gospa Roosevelt je vesela, ker Vi in gospa Adamič lahko prideta na večerjo v torek 13. januarja. Crna kravata. <Op. prev. — ni šlo za veliko slovesnost.) Sedem trideset.«"'
Kako važna se je zdela Louisu Adamiču razprava na tej večerji oziroma sestanku državnikov, priča tudi podrobnejši Adamičev opis na str. 10 v tej knjigi. O sedežnem redu pri večerji po protokolu Hiše piše sam:
Vzel je lepenko, ki jo je nosil pod roko in bežno pogledal na tO, kar se je zdelo kot, razpored za mizo. »Gospa Adamič«, je rekel, »vi boste sedeli na predsednikovi desni strani.«
Stella je zavrtela oči, požrla slino in me pogledala z izrazom, v katerem so bili pomešani presenečenje, zadovoljstvo, zabava in strah.
Jaz sem se zasmejal, mogoče malo nervozno.
Gospod Clark se je nasmehnil: »Naj Vas nikar ne skrbi, gospa Adamič. Lažje vam bo kot kateremukoli v tej sobi.« »Ali bo?« je rekla Stella.
»Oh, da,« je brezskrbno rekol gospod Clark. »Oseba, ki sodi ob predsedniku, se najbolje zabava, on vsakomur olajša stvar. A Vi, gospod Adamič, boste; sedeli na levi strani gospe Roosevelt.«
Cemu ta pristranost? — sem pomislil in se zabaval. Gospod Clark je pomahal, naj mu sledimo.6
Po podatkih, ki jih navaja Louis Adamič v svoji knjigi, in po datumu, ki ga je navedel Vladimir Dedijer v času »vabila na večerjo« oziroma razpravo Louisa Adamiča in Winstona Churchilla pri večerji v Beli hiši v VVashingtonu,
* Vladimir Dedijer, IZGUBLJENA BITKA J. V. STALJINA, Založba Svjetlost, Sarajevo, 1969. leta, str. 316.
1 Louis Adamič, DINNER AT THE WHITE HOUSE, str. 3. ' Prav tam, str. 10.
je razlike okoli dvajset mesecev: Adamič nedvomno navaja datum 13. januar 1942, a Dedijer piše, da je to bilo jeseni 1943. leta.
Zelo pomembna razlika v času za razpravo o poteku važnih in odločilnih načrtov za razvoj in mogoče tudi za izid II. svetovne vojne!
V omenjeni knjigi navaja Louis Adamič zamisli »svojega« načrta, ki ga je kmalu potem tudi predložil predsedniku F. D. Rooseveltu. Pri izdelavi tega načrta so poleg Adamiča sodelovali še trije izseljenci: študent politične ekonomije Nikola Mirkovič, Jugoslovan, George Skouras, rojen v Grčiji, in njegov rojak Niek Cladakis, rojen v ZDA.
Knjiga Večerja v Beli hiši je posvečena spominu Georgea Skourasa.
Ti štirje ugledni izseljenci so se angažirali tudi za konkretizacijo svojega načrta. Predložili so ga v pismeni obliki. V pismu so med drugim poudarili,
.. .naj Združene države formirajo legijo tujcev, ki bi ji lahko rekli Ameriška legija za svobodo, z bazami na Srednjem vzhodu.
Legijo naj bi sestavljale majhne in hitro gibljive enote iz Jugoslovanov, Grkov, Italijanov-antifašistov, Bolgarov, Albancev, Zidov in drugih narodnosti, ki sedaj še ne sodelujejo kot bojevniki v vojni. Borili naj bi se pod »zvezdami in programi« (op. prev. — pod ameriško zastavo), poveljevali pa naj bi jim ameriški oficirji. Takšna legija bi se morala rekrutirati deloma tukaj, deloma v Afriki ali na Srednjem vzhodu, deloma pa izmed ljudi ki bodo — ko se to razve — gotovo pobegnili iz Jugoslavije, Grčije, Italije, Bolgarije, Albanije in drugih držav z namenom, da se pridružijo legiji. Takšna legija bi morala uriti diverzante za napade na okupirana ozemlja, vzpostaviti stike s tamkajšnjimi antinacističnimi voditelji, zbirali podatke, služili kot faktor v psihološki vojni, pripravljati se za morebitno invazijo ... (str. 144)7
Kmalu potem ko je predsednik ZDA F. D. Roosevelt prejel predloge Louisa Adamiča, mu je odgovoril s pismom, ki se glasi: Bela hiša
Washinton 3- marca 1942
Dragi moj gospod Adamič,
Vaše pismo z dne 3. februarja je zelo koristno za preučevanje in razgovore, ki se vodijo v zvezi z metodami vojnih operacij v deželah pod sovražno okupa cijo.
Projekti, ki jih je mogoče uresničiti, so po svoji naravi neprimerni za razpravljanje v pismu. Kljub temu Vam lahko zagotovim, da vladni oddelki in agencije, ki se ukvarjajo s tovrstnimi zadevami, resno raziskujejo mnoge faktorje, med katerimim so tudi taki, ki jih Vi omenjate. Seveda morajo koordinirati svoje razprave, kajti vsa vprašanja, ki se nanašajo na rekrutiranje tujcev, na finance, klasifikacijo posamezne službe itd., so del tega problema, Prav tako tudi upoštevanje splošne vojne strategije.
Sporočila in sugestije, ki so v Vašem zanimivem pismu, a'zadevajo posebej Jugoslavijo in Grčijo, bodo v veliko pomoč pri tem delu.
Vaš iskreno vdani
____ F. D. Roosevelt."
' Prav tam, str. 144. ' Prav tam, str. 145.
0 Grosuplje VIII
THC VVH1TE HOUGt
WA 3 HIN G T O N
Mnrch 3, 10/.?
Mjr dear Mr. Adaalc:
Your letter of February 3 ha« been very useful ln the atudle« and dlecueelone vhlch nre ln progres« ooncernlng eventual nethod« of mllltarv operatlone ln ene«y-occupled countrles.
Whlle the projeot« vhlch mlght be vorked out would by thelr nature be uneultable for dlscueslon ln corresponđence, I can aesure you that the Oovern-■ent depart.ir.ent« and agenole« lnterested ln vork of thla klnd are glTlng eerlou« examlnatlon to many factora «uch as thoae you mentlon.   They are obllged of courae to coordlnate thelr dlacuaelone, elnce queetlon« regardlng forelgn enllstment«, finance, eelectlve servlce claeelflcatlon«, etc, aH enter lnto the matter, a« veli a« conelderatlone of general var strategy.
The Information and euggeetlons contalned ln your lntereetlng letter, concernlng ^ugoalavla nnd Greece ln partlcular, vili be most helpful ln thla vork.
Mr. boul« Adamič,
Mllford, Nev Jer«ey.
Zaradi posebno pomembne aktivnosti Louisa Adamiča v vojnih naporih zaveznikov, posebej pa zaradi dela in zvez s tajnimi obveščevalnimi organizacijami navajam tu še nekaj citatov iz knjige Večerja v Beli hiši (str. 146):
Del tega je prevzel Urad za strateško dejavnost (Office of Strategic Servi ces), skupina »plašč in bodalo«, katere podvigi (mnogi med njimi izvrstni) so bili široko publicirani 1045. leta. Ta urad je začel sprejemati ljudi drugih narodnosti pa tudi Amerikance, ki so po rodu iz tistih držav, v katerih je organizacija nameravala delovati.
Nicholas Mirkovich je bil eden izmed nenaturaliziranih priseljencev, ki je bil sprejet z namenom, da ga uporabijo v zvezi z Jugoslavijo.
Nick Cladakis je postal letalski kapetan in so ga poslali v Egipt, ker je menil, da od tam lahko kaj stori za Grčijo. Vendar je po prihodu v Egipt ostal zvezanih rok. Do konca 1943. leta je F. D. Roosevelt popustil Churchil-
V>ry elncerelv yours,
lovemu prizadevanju, naj imajo Britanci glavno besedo na Srednjem vzhodu, kamor so sedaj prvič začeli prištevati tudi Balkanski polotok; Britanci pa, ki so delovali preko Američanov, pripravljenih na sodelovanje z njimi pod njihovimi pogoji, so onemogočali take Amerikance, kot je bil Nick, ki so hoteli izkoristiti ugled v Grčiji za podporo demokraciji. Nekega dne spomladi 1944. leta je odšel Nick, v času, ko ni bil v službi, z občutkom popolne nemoči z letalsko posadko na nevarno nalogo. Letalo je bilo napadeno in poškodovano, Nick je bil ranjen. Drugi so se spustili s padalom, a Nick je ostal v letalu, ki se je zrušilo v Sredozemsko morje. Skoraj ob istem času je bil drugi Američan Nick Mirkovich na nekem jadranskem otoku ubit iz sovražnega izvidni-škega letala v nizkem letu. Tja je prišel iz Barija v Italiji, a ne po dolžnosti 'njegovo delo je bila obveščevalna služba, ne pa borba), temveč iz dolgega časa. Tudi njega niso koristno uporabili.9
In še dalje v isti razpravi Louis Adamič navaja:
...še ob koncu 1943. leta nismo imeli ameriške obveščevalne službe na Balkanu, čeprav so bili načrti, da se bomo v invaziji tega ozemlja pridružili Britancem, stalno navzoči. Vedeli smo samo, da Britanci želijo, naj Washing-ton ve za odporniška gibanja in kvizlinško sodelovanje v Grčiji in Jugoslaviji. Prvo obvestilo o Jugoslaviji, dobljeno iz prve roke od ameriške vojske, je Prišlo jeseni tega leta, ko je major Louis Hout, OSS oficir v Kairu, obiska! partizansko osvobojeno ozemlje in odpeljal s seboj majorja Farrisha, ki je bil tja poslan s padalom nekaj mesecev prej. Zaradi takšne podjetnosti je Huota ostro kritiziral brigadni general MacLean, Churchillov prijatelj in vodja britanske obveščevalne službe na Balkanu, in zato je bil Huot celo izgnan s sredozemskega bojišča. Eden njegovih predstojnikov v Kairu je bil namreč mož, čigar antikomunizem, kakršen je neovirano operiral v odsotnosti ameriške politike, ga je — kljub njegovemu prirojenemu ameriškemu antibrita-nizmu - - privedel do tega ,da je postal orodje britanske politike, ki je na Srednjem vzhodu bila odkrito antisovjetska, antislovanska in proti vsem malim narodom, in ga pripravil, da je bil zoper odporniška gibanja, ki jih niso potrdili britanski agenti.
Ko se je George Skouras pridružil OSS in v začetku 1944. leta odšel v Kairo * upanjem, da bo uporaba magične besede »Amerika« prinesla enotnost Grčiji, le ta mož storil vse, kar je mogel, da mu onemogoči to namero. Končno mu je celo rekel: »Britanci ne želijo zodinjene Grčije.«1"
V razvoju tega načrta je Louis Adamič mnogokrat hitro obvestil Klub pomorščakov, in sicer tako, da je takoj po vrnitvi iz Washingtona poklical na posestvo predsednika Kluba tovariša Toma Babina; včasih je predsednika spremljal tudi avtor tega članka.
V sestav skupine v prvi polovici leta 1943 je prišlo okoli 20 šolanih pomorščakov. Prejšnja skupina iz leta 1942 je bila manjša.
Zaradi svoje vse večje politične aktivnosti, bolj javne kot strogo konspirativne (ki bi jo morda le kazalo opravljati strogo konspirativno), kot javni deavec
" Prav tam, str. 146—147. '" Prav tam, str. 150.
in pisatelj je Louis Adamič postajal vse bolj predmet pozornosti raznih obveščevalcev in agentov, večinoma antikomunistično usmerjenih.
V svojih aktivnostih in ogromnih naporih za hitrejšo zmago zaveznikov nad fašizmom in v konec vojne je Louis Adamič imel čedalje večje težave;.
O tem piše na str. 157 in 159 v knjigi Večerja v Beli hiši: Kongres je potrdil zakon, ki zahteva od vsakogar, ki je aktivno zainteresiran za otaiko vladavine kakšne tuje države, da mora biti prijavljen v Ministrstvu za pravosodje kot »tuji agent«. Stotine ljudi se je moralo prijaviti, vendar relativno majhno število od 26.000 znanih britanskih agentov. Nekajkrat so mi poslali formularje za prijavo, a sem izpolnitev odklonil s trditvijo, da nisem izolacionist."
Zelo zanimivo je, da Louis Adamič omenja število »znanih britanskih« agentov, izmed katerih so zelo majhno število registrirali. Mnogi izmed njih so delali skupaj z onimi iz Jugoslavije za obveščevalno službo in za vrnitev mladega jugoslovanskega kralja Petra na prestol po končani vojni.
Skoraj celo trinajsto poglavje Louis Adamič obdeluje vse te načrte in probleme, ki so ves čas od 1943 do 1945 bili proti njegovim iskrenim akcijam in proti željam velike večine naprednih in progresivnih izseljencev ter njihovih otrok.
Nastajale so težave in Louisa Adamiča so zaceli motiti v vsem, celo v njegovem književnem ustvarjanju. V svojih nadaljnjih pismih sluti tudi nevarnost. Sam piše:
V času od 1943. do 1945. leta so me trije člani Komiteja štirikrat ovadili v Hiši (op. prev. — Bela hiša), opirajoč se na izkrivljanja polresnice in laži, ki so jih dobili deloma iz Fotičevih preiskav. V letu 1944 je bila napadena UNRRA zato, ker me je direktor njenega Centra za vzgojo na univerzi v Mary-landu poklical, naj nekajkrat spregovorim njegovim gojencem.12
In spet nadaljuje:
Nekaj časa so prisluškovali po mojem telefonu, ne vem točno po čigavem naročilu. To je bilo mučno, pa je bilo tudi protizakonito. Kadar prisluškujejo na vaši liniji, se slabše sliši. Nekega dne sem rekel prijatelju, ki me je poklical: »Poslušaj, tale telefon nadzorujejo. Naj te to ne moti. Pogovoriva se svobodno kot ponavadi. Preidiva k stvari. Naj se kaj nauči, kdor posluša.« Kmalu potem je linija prenehala oddajati občasne zvoke, ki spremljajo prisluškovanje."
Na str. 100 v isti knjigi piše Adamič:
V začetku 1943. leta je tisk objavil, da bo Fiorello La Guardia imenovan za brigadnega generala in da bo prevzel posebno nalogo, vezano za Italijo in Balkan, in jaz naj bi postal eden njegovih pomočnikov. Iz tega ni bilo nič.
Nekega tedna v zgodnji pomladi 1944. leta dva ali tri dni nisem prejel nobene važne pošte. Nato je prišla cela kopica. Prepričan sem bil, da jo je zadržala tajna služba, ki se je zanimala za moje delo, moje poglede in stike. V kopici pisem je bilo tudi eno od F. D. Roosvelta; z njim mi je odgovoril
" Prav tam, str. 159. " Prav tam, str. 158. " Prav tam, str. 159.
na moje pismo, v katerem sem urgiral opustitev vseh načrtov za popolno invazijo ameriških in britanskih sil na Balkan in predlagal, da namesto tega oskrbimo Titove partizane s težkim materialom in tako olajšamo Jugoslovanom osvoboditev. Ob predložitvi tega načrta sem imel strokovno pomoč nekaterih ameriških prijateljev iz vojske, ki so bili malo predtem pregnani s sredozemskega bojišča, ki ga nadzorujejo britanske sile. Zahvaljujoč se mi za to, me je F. D. Roosevelt prepričeval, da je storjeno vse, kar je mogoče, da se pomore partizanskim silam v Jugoslaviji.14
In ko je Louisu Adamiču bilo vse popolnoma jasno in ko se je že oblikovala politika konca II. svetovne vojne v skoraj vseh načrtih, vsaj glede odnosa zaveznikov in kraljevske vlade do naše države, je Louis Adamič storil vse odločnejše korake; zaradi njih pa je čedalje bolj prihajal v spor s politiko nekaterih oficirjev Ameriške obveščevalne službe in British Inteligence Ser-vicea, kar odkriva tudi tole Adamičevo pismo, ki ga je naslovil Uradu za stra teško dejavnost (OSS) v ZDA:
Gospodu Davidu \Villiamsonu iz OSS v VVashingtonu sem 2. avgusta 1944. leta napisal pismo. Tukaj je odlomek: — Kar zadeva najin razgovor v vaši pisarni 26. julija glede možnosti mojega sodelovanja znotraj Vaše organizacije v Jugoslaviji: meni je do tega, da bi me vključili in na razpolago bom, če sem potreben OSS potem, ko bodo razloženi sledeči paragrafi.
1. Moje prepričanje že od začetka 1943. leta je bilo, da bo povojni razvoj v celotni Jugoslaviji, vključujoč Srbijo, rezultiral iz narodnoosvobodilnega gibanja pod Titovim vodstvom in da je edina zdrava osnova za ameriško stališče oziroma politiko do Jugoslavije popolno soglasje s takim razvojem. Ko bi ne bilo organizacije in politične, moralne ter duhovne dinamike, ki se je ustvarila v partizanskem gibanju zoper sovražnika, bi bilo zdaj popolnoma nemogoče Obravnavati jugoslovanski problem.
Dolgo to ni bila osnova našega uradnega razmišljanja o Jugoslaviji. Ne vem, ali je zdaj. Se pred dvema mesecema so bili naši oficirji v Kairu odkrilo zoper partizane. Mogoče so še vedno.
Ameriški ugled je bil na Balkanu vedno velik. Naše zavlačevanje prizna nja Titovega gibanja je škodovalo temu ugledu, vendar se to da popraviti. Prepričan sem, da bi bil lahko še večji, kot je bil pred 1942—1944, in da se lahko postavi osnova za dolgotrajne konstruktivne odnose med Združenimi državami in Jugoslavijo. Jaz sem pripravljen, da pri tem pomagam, kolikor morem. Vendar bom lahko uspešno pomagal kot član Vaše organizacije, priključene štabu ameriškega generala, ki poveljuje v Jugoslaviji (kamor Vi predlagate, da me postavijo) samo, če se je Vaše službeno stališče do nove Jugoslavije spremenilo ali se spreminja. Ne vem, ali bi lahko uspešno delal Pod predstojniki, ki so sovražni Titovemu razvoju ali ga nočejo sprejeti ali Pa z njim ne sodelujejo.
Gre za to: če nismo priznali ali če ne začenjamo priznavati načrtnost tistega, kar se tam dogaja, potem ne kaže, da bom veliko koristil in se mi zdi boljše, da ostanem tukaj. Ce pa jo bomo priznali, tedaj verjetno lahko koristim in, kot sem že rekel, želim, da me pošljejo tja.
" Prav tam, str. 160.
2. Zdi se mi, da bi bila velika pomota poslati me v Jugoslavijo, a onemogočiti me kot pisatelja. Če imam tam ugled, je to zato, ker sem napisal dve knjigi o tej deželi in sem bil predsednik Združenega odbora južnoslovanskih Amerikaneev od junija 1043. do aprila 1944. leta. Moji pogledi na pretekle dogodke v Jugoslaviji so splošno znani. Tito in drugi voditelji so brali moje knjige. Če bi me poslali tja, bi se lahko sklepalo da sem prišel ravno zaradi tistega, kar sem napisal in da so Združene države sprejele tamkajšnji razvoj. Po drugi strani pa, če ne bi mogel izraziti svojih znanih pogledov in idej, bi lahko postal predmet sumničenj in bi motivi Združenih držav, da me pošljejo tja, postali vprašljivi.
Razen tega je moje glavno sredstvo dela in izražanja pisanje in ovirati ga, bi pomenilo onemogočiti mojo koristnost.
Če bi bil poslan v Bari za mesec ali dva, od tam pa kar se da hitro v Jugoslavijo, bi lahko veliko storili v razgovorih z ljudmi, posebno z novimi narodnimi in lokalnimi voditelji, ker mnoge izmed njih poznam še iz časa svojega obiska tam 1932—1933, in z mnogimi drugimi, ki poznajo mene; moja pomoč bi bila, da bi pisal za njihov tisk, obiskoval njihove ustanove, se udeleževal njihovih sestankov in kongresov, da bi pisal o razvoju v Jugoslaviji za ameriške publikacije, potem pa bi nekatere teh člankov prevedel v jugoslovanske jezike, s čimer bi odkrival in razlagal prizadevanja in razmere pristojnim ameriškim oficirjem in uradnim osebam v Jugoslaviji, s katerimi bi sodeloval.
Imel bom ugoden položaj pri Jugoslovanih. Oni bodo z menoj svobodno govorili, povedali mi bodo stvari, ki jih drugim ljudem ne bi odkrili. Moral pa bom biti previden, da ne bom zlorabil njihove zaupnosti. V splošnem ne bom vohunil za ljudmi, razen v važnih razmerah, situacijah, razvojih in tendencah. Imel bom za svojo dolžnost, da obvestim svoje predstojnike samo o tistih posameznikih ali skupinah, ki so nevarni za interese in namene Zdru ženih držav in za obstoječi razvoj v Jugoslaviji. Lahko se nadejam, da bom uspel le tedaj, če mi bodo verjeli moji Amerikanci o Jugoslaviji in sami Jugoslovani.
3. V najinem razgovoru je bila omenjena moja »leva« orientacija. Klevete pomenijo različnim ljudem različno. Jaz jih na splošno ne maram. Mnogi ljudje, vključno nekateri v Washingtonu, menda mislijo, da »levo« pomeni nasilno, izdajalsko subverzijo, če bi to oznako uporabili zame, jo jaz sprejemam povsem v klasičnem pomenu LEVI — to je tisti, ki imajo relativno liberalna ali demokratska prepričanja (Oksfordski slovar). Zdi se mi, da bi morali poslati mene v Jugoslavijo, ker sem »levi« po tej definiciji in ker sem član nekaterih ameriških organizacij, ki se trudijo za izboljšanje splošne blaginje, za spoštovanje manjših in za druge demokratične pojme in aspiracije .. i"
Ko že govorimo o Louisu Adamiču in o nekaterih do zdaj neznanih momentih iz njegove aktivnosti ter angažiranju za stvar nove, svobodne Jugoslavije še v ognju II. svetovne vojne, tedaj ne moremo mimo pisma, ki ga je Louis Adamič 1943. leta poslal predsedniku Združenih držav komaj nekaj ur po padcu Mussolinijeve »vladavine« in je bilo objavljeno v časopisu, ki ga je izdajalo Združenje svobodne Jugoslavije v Londonu.
" Prav tam, str. 273—270 (v dodatku med opombami).
Tomo Miiftriiko
119
Telegram se glasi:
Predsedniku Združenih držav Bela hiša, Washington, D. C. Dragi gospod Predsednik,
pošiljam Vam tole pismo kot predsednik komaj ustanovljenega Združenega komiteja, ki predstavlja veliko večino Američanov jugoslovanskega rodu. Želimo Vam izraziti veliko hvaležnost zaridi Mussolinijevega padca, ker je njegov dvajsetletni režim terorja tlačil ne samo narod Italije, ampak tudi in še posebno nad 600.000 Slovencev in Hrvatov, katerih ozemlje je pripadlo Italiji na osnovi tajnega Londonskega pakta, kljub dejstvu, da je Vaš veliki prehodnik Woodrow Wilson močno protestiral proti temu.
Naš komite je popolnoma ameriška organizacija. Naš namen je v prvi vrsti krepiti enotnost vseh Američanov jugoslovanskega rodu, kar zadeva delovne napore, in doseči pravico vplivati na povojne načrte in operacije. Naša naloga je, da govorimo v interesu vseh južnih Slovanov, ki zaradi vojnih naporov in boja zoper sile osi ne morejo govoriti v svojem imenu.
Naš komite in več kot milijon ameriških Jugoslovanov, ki ga mi pred Stavljamo, zelo močno čuti problem Istre, Trsta in Gorice, mest Reke in Zadrti in dalmatinskih otokov, ki vsi po logiki pripadajo Jugoslaviji in Balkanu, so pa pod Italijo od prejšnje vojne. Menimo, da je normalno, s stališča svetovnega miru in pravice, da se ta ozemlja priključijo bodoči jugoslovanski državi, ki jo mi vidimo kot demokratično federacijo.
Popolnoma verjamemo v Vašo deklaracijo iz Casablance in drugih mest, v katerih se zahteva brezpogojno predaja, ter verujemo v Vas, Sir, da se v morebitnih razgovorih za separatni mir z Italijo ne bo ukrenilo nič, kar bi Italijanskim imperialistom pomagalo obdržati slovansko zemljo.
S prisrčnimi osebnimi pozdravi
Vaš vdiini Louis Adamič
Milford, New Yersey 26. julija 1943."'
Iz vsebine tega telegrama, naslovljenega na predsednika Združenih držav, je razvidno, da je naš veliki pisatelj pozorno spremljal razvoj dogodkov v domovini in da se je tudi sam skrajno trudil za razrešitev nekaterih aktualnih vprašanj v Jugoslaviji že med II. svetovno vojno.
Za objavo teh nekaj citatov iz knjige Louisa Adamiča Večerja v Beli hiši, ki je izšla 1946. leta v ZDA, in iz pisem, naslovljenih F. D. Rooseveltu, ter mojega dela Louis Adamič in pomorščaki, je več razlogov, a najvažnejša je počastitev spomina 25. letnice smrti Louisa Adamiča in 30. obletnice zmage nad fašizmom.
Spominjam se Louisa Adamiča kot neutrudnega delavca, ki je vse svoje Umske in fizične sposobnosti vlagal v boj zoper fašizem, za zatiranje krivice,
" Vsebino telogramn je objavil bilten Združenja Svobodna Jugoslavija v I<on-donu 1943. leta.
2. Zdi se mi, da bi bila velika pomota poslati me v Jugoslavijo, a onemogočiti me kot pisatelja. Ce imam tam ugled, je to zato, ker sem napisal dve knjigi o tej deželi in sem bil predsednik Združenega odbora južnoslovanskih Amerikaneev od junija 1943. do aprila 1944. leta. Moji pogledi na pretekle do godke v Jugoslaviji so splošno znani. Tito in drugi voditelji so brali moje knjige. Ce bi me poslali tja, bi se lahko sklepalo da sem prišel ravno zaradi tistega, kar sem napisal in da so Združene države sprejele tamkajšnji razvoj. Po drugi strani pa, če ne bi mogel izraziti svojih znanih pogledov in idej, bi lahko postal predmet sumničenj in bi motivi Združenih držav, da me pošljejo tja, postali vprašljivi.
Razen tega je moje glavno sredstvo dela in izražanja pisanje in ovirati ga, bi pomenilo Onemogočiti mojo koristnost.
Ce bi bil poslan v Bari za mesec ali dva, od tam pa kar se da hitro v Jugoslavijo, bi lahko veliko storili v razgovorih z ljudmi, posebno z novimi narodnimi in lokalnimi voditelji, ker mnoge izmed njih poznam še iz časa svojega obiska tam 1932—1933, in z mnogimi drugimi, ki poznajo mene; moja pomoč bi bila, da bi pisal za njihov tisk, obiskoval njihove ustanove, se udeleževal njihovih sestankov in kongresov, da bi pisal o razvoju v Jugoslaviji za ameriške publikacije, potem pa bi nekatere teh člankov prevedel v jugoslovanske; jezike, s čimer bi odkrival in razlagal prizadevanja in razmere pristojnim ameriškim oficirjem in uradnim osebam v Jugoslaviji, s katerimi bi sodeloval.
Imel bom ugoden položaj pri Jugoslovanih. Oni bodo z menoj svobodno govorili, povedali mi bodo stvari, ki jih drugim ljudem ne bi odkrili. Moral pa bom biti previden, da ne bom zlorabil njihove zaupnosti. V splošnem ne bom vohunil za ljudmi, razen v važnih razmerah, situacijah, razvojih in tendencah. Imel bom za svojo dolžnost, da obvestim svoje predstojnike samo o tistih posameznikih ali skupinah, ki so nevarni za interese in namene Zdru ženih držav in za obstoječi razvoj v Jugoslaviji. Lahko se nadejam, da bom uspel le tedaj, če mi bodo verjeli moji Amerikanci o Jugoslaviji in sami Jugoslovani.
3. V najinem razgovoru je bila omenjena moja »leva« orientacija. Klevete pomenijo različnim ljudem različno. Jaz jih na splošno ne maram. Mnogi ljudje, vključno nekateri v Washingt,onu, menda mislijo, da »levo« pomeni nasilno, izdajalsko subverzijo. Ce bi to oznako uporabili zame, jo jaz sprejemam povsem v klasičnem pomenu LEVI — to je tisti, ki imajo relativno liberalna ali demokratska prepričanja (Oksfordski slovar). Zdi se mi, da bi morali poslati mene v Jugoslavijo, ker sem »levi« po tej definiciji in ker sem član nekaterih ameriških organizacij, ki se trudijo za izboljšanje splošne blaginje, za spoštovanje manjših in za druge demokratične pojme in aspiracije .. P
Ko že govorimo o Louisu Adamiču in o nekaterih do zdaj neznanih momentih iz njegove aktivnosti ter angažiranju za stvar nove, svobodne Jugoslavije še v ognju II. svetovne vojne, tedaj ne moremo mimo pisma, ki ga |e Louis Adamič 1943. leta poslal predsedniku Združenih držav komaj nekaj ur po padcu Mussolinijeve »vladavine« in je bilo objavljeno v časopisu, ki ga je izdajalo Združenje svobodne Jugoslavije v Londonu.
11 Prav tam, str. 273—27(! (v dodatku med opombami).
Telegram se glasi:
Predsedniku Združenih držav Bela hiša, Washingt,on, D. C. Dragi gospod Predsednik,
pošiljam Vam tole pismo kot predsednik komaj ustanovljenega Združenega komiteja, ki predstavlja veliko večino Američanov jugoslovanskega rodu. Želimo Vam izraziti veliko hvaležnost zaridi Mussolinijevega padca, ker je njegov dvajsetletni režim terorja tlačil ne samo narod Italije, ampak tudi in še posebno nad 6()().()0() Slovencev in Hrvatov, katerih ozemlje je pripadlo Italiji na osnovi tajnega Londonskega pakta, kljub dejstvu, da je Vaš veliki prehodmk Woodrow Wilson močno protestiral proti temu.
Naš komite je popolnoma ameriška organizacija. Naš namen je v prvi vrsti krepiti enotnost vseh Američanov jugoslovanskega rodu, kar zadeva delovne napore, in doseči pravico vplivati na povojne načrte in operacije. Naša naloga je, da govorimo v interesu vseh južnih Slovanov, ki zaradi vojnih naporov in boja zoper sile osi ne morejo govoriti v svojem imenu.
Naš komite in več kot milijon ameriških Jugoslovanov, ki ga mi predstavljamo, zelo močno čuti problem Istre, Trsta in Gorice, mest Reke in Zadra in dalmatinskih otokov, ki vsi po logiki pripadajo Jugoslaviji in Balkanu, so pa pod Italijo od prejšnje vojne. Menimo, da je normalno, s stališča svetovnega miru in pravice, da se ta ozemlja priključijo bodoči jugoslovanski državi, ki jo mi vidimo kot demokratično federacijo.
Popolnoma verjamemo v Vašo deklaracijo iz Casablance in drugih mest, v katerih se zahteva brezpogojno predaja, ter verujemo v Vas, Sir, da se v morebitnih razgovorih za separatni mir z Italijo ne bo ukrenilo nič, kar bi italijanskim imperialistom pomagalo obdržati slovansko zemljo.
S prisrčnimi osebnimi pozdravi
Vaš vdani Louis Adamič
Milford, New Yersey 26. julija 1943.
Iz vsebine tega telegrama, naslovljenega na predsednika Združenih držav, je razvidno, da je naš veliki pisatelj pozorno spremljal razvoj dogodkov v domovini in da se je tudi sam skrajno trudil za razrešitev nekaterih aktualnih vprašanj v Jugoslaviji že med II. svetovno vojno.
Za objavo teh nekaj citatov iz knjige Louisa Adamiča Večerja v Beli hiši, ki je izšla 1946. leta v ZDA, in iz pisem, naslovljenih F. D. Rooseveltu, ter mojega dela Louis Adamič in pomorščaki, je več razlogov, a najvažnejša Je počastitev spomina 25. letnice smrti Louisa Adamiča in 30. obletnice zmage; nad fašizmom.
Spominjam se Louisa Adamiča kot neutrudnega delavca, ki je vse svoje umske in fizične sposobnosti vlagal v boj zoper fašizem, za zatiranje krivice,
"' Vsebino telegrama je Objavil biltetl Združenja Svobodna Jugoslavija v Txm-donu 1943. leta.
zoper zasužnjevanje in za pravo, resnično demokracijo. Upravičena je trditev, da je padel kot žrtev v tem boju.
Ne nazadnje pa je razlog tudi to, da sem bil pod vplivom okoliščin pet let II. svetovne vojne eden izmed Adamičevih sodelavcev pri podobnih nalogah in za iste cilje. O vseh važnejših dogodkih smo bili vedno pravočasno obveščeni prav po Louisu Adamiču, torej iz prve roke.
Drugega dela knjige Večerja v Beli hiši z naslovom Dopolnila in beležke, ki je izhajal v časopisih in dnevnikih kot POGLED NAZAJ, in kritike knjige Prehod v dveh smereh, ki je bila objavljena 6. oktobra 1941. leta, nisem obrav naval. Med omenjenimi razmišljanji je nekaj zelo pozitivnih, ki podpirajo Adamičeva stališča, nekaj pa je žolčnih obsodb Louisa Adamiča, češ da je komunist.
Od teh pisem sem navedel samo odlomek obširnega pisma, ki ga je Louis Adamič poslal 2. avgusta 1944. leta nekemu vodji OSS. V tem pismu Adamič podaja mnenje in oceno o mnogih vplivnih oficirjih te službe, ki so posebno spremljali razvoj položaja na Balkanu, zlasti v Jugoslaviji.
Predvsem v tem pismu, a tudi v drugih besedilih knjige Večerja v Beli hiši, so razvidne avtorjeve ocene tedanje administracije — posebej vojaških krogov Združenih držav; njegove ugotovitve se prav zdaj čedalje bolj potrjujejo in postajajo vse bolj aktualne. Lahko pa tudi pomagajo iskati razlago za skrivnostno in nasilno smrt Louisa Adamiča.
kam sik SKRILI r»()(;A
Janez Perovšek*
Nazadnje je kazalo najslabše. Govorili so, da mora biti vojne zdaj zdaj konec, njo pa so nagovarjali, naj se da prepeljati z letalom v Italijo. Vedela pa je, da mora ostati v domovini. Saj je šla zato v partizane, da je ne bi odvlekli v Italijo in Nemčijo. Kako naj bi šla zdaj sama, po svoji volji? Nikakor ne!
Potem so jih zbrali z vseh strani osvobojenega ozemlja in se v dolgi vrsti odpravili ne proti Ljubljani, ne proti njenemu domu, ampak prek Kolpe nekam globoko na hrvaško stran v Gorski Kotar. Vse to je partizansko ljudstvo begalo in še bolj podžgalo hrepenenje po zmagi, po domu. Pomlad jih je burila in spominjala na tisočletno pravljico vseh ljudstev, da je pomlad zmaga nad zimo, smrtjo in vsemi sovražniki življenja.
Kar se je vse obrnilo na dobro. Vrnili so se čez Kolpo ter se obrnili naravnost proti Ljubljani po široki državni cesti. Kje so zdaj tiste stezice in poti skozi gozdove in polja? Zdaj je konec njene kuhinje. Mati Franca je vedela, da je poslej ne bodo več potrebovali pri vojakih — ne v Ljubljani ne kje drugje, pač pa jo rabi dom in njena družina. Vse novice so bile take, da o zmagovitem koncu vojne ni več dvomila. Preganjani in razgnani na vse konce te male domovine se bodo menda spet zbrali doma. Mar se bodo res? Ali vsi?
Na tej dolgi prašni poti se je sproščeno prepustila mislim, kaj bo še lahko posadila in posejala. Končno ne bo treba več prositi hrane drugod. Sama bo pridelala zadosti za svoje in nekaj še za druge. Prikazala se ji je slika domačije, kakršno je doživljala pred vojno vsakikrat, ko se je vračala domov s polja ali od drugod. Pes je od veselja zalajal, mačka se ji je brž priliznjeno drgnila ob noge, prašiči so skočili s poležkavanja na noge in zarinkali, da ne bi zamujala s krmo. In ko so njeni koraki zaštorkljali navzdol k hlevu, so zahr-zali tudi konji in zamukale krave. Niso se oglašali samo zato, da bi jim kaj prinesla v jasli. Prav dobro je čula v njhovih glasovih tudi topel pozdrav njej sami, ker jo spet vidijo in slišijo. Tedaj se je začela z njimi pomenkovati kot z ljudmi: šegavo, prijetno, zaskrbljeno, včasih tudi z opomini.
Vedela je, da je tokrat ne čaka prav nič od tega.
Ko je prispela sredo domače vasi, je že od daleč zagledala, kako je dom zapuščen in razdejan. Vstopila je skozi glavna vrata, ki so bila na stežaj odprta in niso varovala notranjosti pred nikomer. Vse je bilo prazno in oropano do golega kamna.
• S1890 Ljubljana, Yu, dipl. inž. agr., glavni direktor Ljubljanskih mlekarn.
Tam, kjer so se zbirali k molitvi, kjer so ležali na mrtvaškem odru, kjer so slavili vse praznike in družinske slovesnosti, so bila tla onečejena s konj skimi figami, prhlim senom in slamo. V kotu je stala še nekdanja velika družinska javorova miza, toda iz špranj je zrasla visoka trava in se v brezupu stegovala prav pod strop, ves razmočen, razpokan in udrt. Njen pogled se je utrujeno ustavil na steni, kjer je visel bog.
Nekoč so imeli pri hiši velikega boga na križu v kotu, tega so ukradli. Imeli so tudi majhnega srebrnega boga na žametnem križu in podstavku, ki so ga dajali na okno za Telovo. Tale srednji bogec je visel kar na prazni steni, kot. da ni zanj nikjer boljšega prostora. Bil je najbolj ubog bogec. Najsi so ga dali pobarvati ali pod srebrno bronzo, še vedno je ostal ubog. Stran ga niso vrgli, ker so se bali, da ima vkljub vsemu še nekaj moči v sebi in bi jim utegnil škoditi. Tega bogca se jc prav zares razveselila, ker se ji je zdelo, da ni nič bolj ubog, kot je bil pred vojno. Stopila je na klop, ga snela s stene in odšla /, njim na dvorišče.
Jah, kakšen je bil skedenj, kakšen kozolec. Goli stebri in križi. Nobene deske. Nobene letve.
»Odnašali so tudi sosedje«, ji je z gnusom šlo skozi podrto dno duše. Potem je šla v hlev in pod pipo oprala boga od prahu ter odpadnega ometa. Vse dvorišče je bilo zasuto z razbito strešno opeko. Hiša, skedenj in kozolec niso imeli na strehi nobene opeke. Vse je dvignil vzbuh bombe- in zmetal naokrog po tleh in podstrešjih.
Sedla je na kamen pri drvarnici in prislonila boga, da bi se posušil na soncu. V začetku je gledala z razprtimi očmi in slika razdejanja se ji jo boleče zajedala v dušo. Nenadoma pa ni videla ne razmetane opeke po dvorišči! ne golih rebrastih streh ne mrtve praznine, ki je nemo zijala vanjo iz vseli prostorov. Oči so ji zameglile žalostne solze: ni jih obrisala in ne pospremila z jokom. Odrevenela je brez misli, brez želja, da se premakne. Tako negibna je pravzaprav tudi počivala, kajti utrujenost, in razočaranje sta jo prevzel a do kraja.
Počasi ji je odleglo, da se je ovedela. Vstala je ker je morala začeti delali. In ko je stala na nogah, je že vedela, da bo začela novo življenje, ki bo in no bo enako prejšnjim časom. Spomnila se je na boga, ga pobrala in odnesla s seboj.
Hišo so na novo uredili, opremili in stene preploskali. Tedaj je sama vzela kladivo in pribila žebolj na isto mesto na steni, kjer je bogec visel že deset letja, in ga obesila. Mogoče sinovom ne bo všeč. Otroke je dobro poznala po doslednosti in prav nič ni dvomila, da so vsi od kraja komunisti. Ampak tale hišni bogec pa naj le visi na steni, saj je edini v hiši prestal vojno.
Pa ni bilo tako. Sama ni vedela, kdaj jo bogec izginil. Imela je toliko skrbi na polju, v hlevu in s sinovi. Najprej se je razjezila, a se je premagala ter čakala na priliko, ko so bili vsi sinovi doma. Tedaj se je obrnila nanje iz oči v oči in jih ostro nagovorila:
»Kam ste skrili boga, hudobci?«
Šla je od obraza do obraza in na nobenem ni našla ne zadrege ne trohice krivde. Ničesar. Dva sinova menda sploh nista vedela da je bil bog na steni.
»Lahko je šel sam stran!« se je namuznil najstarejši. Naglo se je ozrla vanj:
»Ti si ga skril!«
Sinovi so se začeli spogledovati. Vsi so bili v zadregi, njej pa je Jeza čisto splahnela. Ni jih mogla še naprej zasliševati. Kako naj jih užene, ko so tako navihani. Ze povsem mirna je zaključila:
»Boga bi lahko pustili.«
Potem ni zinil nobeden več nič in so se razšli.
Za novo leto je prišel domov tisti sin, ki je študiral na univerzi. Pred vojno se ji je zdelo, da je veren, za druge pa bi morala reči, da so se menda že rodili brezbožci. Upala je, da bo ta še največ vedel povedati, kako je to z bogom. Sklenila je, da ga bo vprašala zvečer, ko bosta šla spat.
Težko je začela razgovor:
»A zvečer kaj moliš, preden zaspiš?«
Oh, kako ji je bilo še isti trenutek žal, kajti prav slišala je, kako je sinu od začudenja zaprlo sapo in kako jo je potem z zamudo ulovil s toliko bolj globokim vzdihom. Še je čakala in takoj vedela, da si je vzel čas za premislek, da bi prav odgovoril.
»Ne spomnim se, mama, kdaj sem nazadnje molil; menda še doma«
»Jaz tudi tolikokrat, pozabim. Potlej si očitam, pa kasneje spet. pozabim moliti!« se je nekam mirneje izpovedala. Sina je ta iskrenost in njen mir zvabil, da je nadaljeval:
»V začetku sem v partizanih težko premagal strah in sem zato nekajkrat, še molil. Menda večina ljudi moli iz strahu. Sčasoma sem se na strtih toliko privadil, da nisem zanadi njega molil. Nato so mi drugi razložili, kako je z vero. z Bogom in s strahom — pa sem se vsega odkrižal. Ampak, če rada moliš, kar daj. Saj veš, da te bomo vsi imeli prav tako radi.«
Zdaj je molčala malo bolj dolgo in že se je zdelo, da ne bo več rekla nobene; pa je vendarle razsodila:
»Za nebesa že zdaj ne molim. Ce tudi so, bi bila rajši z vami. Še zmeraj pa se bojim, da se vam ne bi kaj zgodilo ...«
Oba sta vedela, da bi se bilo mučno še naprej meniti o tem, pa sta se predala spancu. Oba brez molitve.
Prišla je pomlad in nekega sončnega dne je zgrabila žimnico s svoje postelje, da jo bosta odnesla z najstarejšim sinom na sonce in I tepla prah. Toda kaj je zagledala na mreži pod žimnico? Bogca!
»O, hudobci, zato me je tako tiščalo!« se je hudovala.
»Mama! Ne vem, če je ostalo še kaj žegna, ko ste toliko časa ležali na njem?« se je ponorčeval.
»Kar draži me, ampak priznaj! Ti si mi ga podložil, kajne?«
»Sem!«
»Saj sem vedela, da si nobeden drugi ne bi upal kaj takega.« Vrnila se je v svojo kamro, pometla izpod postelje, obrisala prah, boga pa odnesla na podstrešje.
♦
Na tistem žeblju, ki ga je nekoč sama pribila na zid za boga, visi zdaj njena povečana slika. Sinovi so vedeli in čutili po njeni smrti, da je njihova mati tista, ki je resnično vredna spomina in čaščenja.
VESELILI SMO SE l'RKI) IJ.TOM DNI.
Alenka Tronlelj
Veselje jih Je bile gledati...
Bilo jc ravno sredi tedna, ko se je mesec oktober (1975) že krepko prevesil v drugo polovico; nekega popoldneva sem spet prišla na obisk v Splošno mizarstvo Grosuplje. Ze od daleč so se oglašali posebni pozdravi. Takšni, kakršne pozna naš delovni človek! Pesmi motik, lopat in rovnic so zvenele v jesensko popoldne in se prepletale z glasovi hitrih samokolnic, curki vode pa so neusmiljeno izpirali umazani asfalt. Čez vse te plepletajoče se glasove je bilo čuti razigrane žvižge, smeh, včasih tudi šale. Skratka, bilo je eno samo veselje in mnogo dobre volje. Človek bi si mislil, da bo našel od dela utrujene, vase zaprte ljudi, pa je slika ravno nasprotna. Opazujem njihove urne gibe, njihove iskre oči in ne morem verjeti, da še danes, ko je že mimo 30 let, ko so udarniško gradili ceste, proge mostove, tovarne in mesta, udarniško delo še vedno živi med njimi. In nenadoma začutim, da je to odraz razumevanja, odraz socialističnega duha našega delavca. Čutim, da vsi ti ljudje že dobesedno »živijo in delajo« v novih proizvodnh prostorih, čeprav jih do otvoritve loči še nekaj dni. In zato mora biti zdaj tudi okolica urejena! Graditelji so odšli, spet bodo tu sami gospodarji in skrbno bodo čuvali to okolje. Okolje, urejeno z udarniškim delom dveh popoldnevov!
Proletarcl vseh dežel, združile se!
Prišlo je sobotno jutro, jutro 25. oktobra, čisto drugačno od vsakdanjih sobotnih juter ko se marsikdaj po obsežnem prostoru sprehaja le čuvaj. Kot iskane gobe navdušenemu gobarju so se iz vseh strani svetili veliki rdeči panoji, in ko si prebral, kar je bilo na njih zapisano, se ti je zdelo, da revolucionarno govore: »30 let svobode! ... Proletarci vseh dežel, združite se!«
Dopoldansko sonce je že navdušeno »paralo« pristno grosupeljsko meglo, ko se je dvorišče spremenilo v pravi čebelji panj, najdrobnejši čebelici v njem pa sta bili mladenki, ki sta se živo sukali med množico in pripenjali rdeče nageljne. Prihajali so delavci, veselo nasmejani, praznično oblečeni, prihajali so gostje. Zbirali so se v skupinah in živahno kramljali. Vsem pa so objemale oči velike novo zgrajene objekte sredi asfaltnega dvorišča, sredi bahavih kop lesa. In vsi so videli, prišli so na otvoritev teh novih prostorov, na proslavo, povezano s praznikom naše občine.
Morda bi še vedno stali v živahnih pomenkih, v katerih jih ni motila udarna pesem, ki se je iz zvočnikov razlivala v daljave, da ni prikorakala četa pogumnih mladincev »pohodne čete« v spremstvu nekaterih preživelih borcev II. grupe odredov s svojo ubrano Hej brigade. Utihnili so zvočniki in iz ust moškega pevskega zbora pod vodstvom Mojce Intihar se je v širni prostor razlila slavna Pesem 14. divizije. Ker je bila otvoritev novo zgrajenih proizvodnih prostorov v Splošnem mizarstvu uvrščena v praznovanje občinskega praznika, je zbranim, predvsem mladini, spregovoril predsednik občinskega odbora ZZB Grosuplje tov. Slavko Medved. Zdelo se mi je, da so četi mladih ob imenu Dolfeta Jakhla oči zažarele; Splošno mizarstvo je bilo namreč pokrovitelj mladinske pohodne čete Dolfeta Jakhla in kmalu zatem je iz petdesetih mladih grl svečano zvenela zaobljuba, ki so jo ponavljali za mentorjem — polkovnikom tov. Tonetom Ljubičem.
»Danes, ko postajam član mladinske čete Dolfeta Jakhla — grosupeljske čete, svečano obljubljam, da bom zvest in iskren tovariš, ki izpolnjuje dane besede, da bom hodil po poti najboljšega naroda in cenil slavno (preteklost) delo partizanov in napredne misli sveta, ki želijo svobodo in mir, da bom ljubil svojo domovino, vse njene bratske narode in da bom razvijal in branil pridobitve naše socialistične revolucije.«
Mladinci so iz rok člana kolektiva prejeli prapor in predstavniki so nato odnesli venec k spomeniku v plešiviški gozdiček. Po nekaj recitacijah in pesmih grosupeljskega moškega pevskega zbora je zbranim spregovoril direktor delovne organizacije in v kratkih orisih podal zgodovino podjetja od začetka v letu 1049 pa do danes, ko je iz nekdanje zasebne lasti zraslo podjetje S 4300 m2 novih sodobnih proizvodnih in skladiščnih prostorov in 95 zaposlenimi. Nekakšno prelomnico za podjetje pomeni leto 1974, ko je postalo temeljna organizacija združenega dela OZD Lesnine; z Lesnino pa je imelo tesne poslovne stike že od leta 1957. »V letu 1971 so samoupravni organi sprejeli sklep, da se izdela program in projekt za rekonstrukcijo podjetja,« je povedal direktor delovne organizacije in med drugim omenil, da so rekonstrukcijo izpeljali v dveh fazah, vrednost, investicij prve in druge faze od leta 1971 do 1975 znaša 13,900.000 din, za kar so dobili kredite: 2,040.000 din pri LB, 3,200.000 din Lesnina, 1,500.000 din pri LB za trajna obratna sredstva in pri skladu skupnih rezerv Sob Grosuplje 850.000 din, 7,347.000 din pa so imeli lastnih sredstev. .Številke res niso majhne, toda zdaj imajo v Splošnem mizarstvu 750 m2 skladišč gotovih izdelkov, 1300 m2 meri proizvodna hala strojnega oddelka, lakirnica in oddelek montaže 1300 m2, skladišča vnetljivih tekočin 50 m2 in skladišče za razne materiale in medskladiščni prostor 900 m2. V prizadevanjih Lesnine za svojih 8 proizvodnih temeljnih organizacij je spregovoril glavni direktor OZD Lesnine Marijan Planine, ki je na koncu poudaril, da so s svojim delom »bolj kot marsikatera druga organizacija sposobni proizvajati tudi za izvoz. Bolj kot kdajkoli se postavlja pred našo družbo imperativ izvoza, zato naredite vse, da bi bili tudi v tem pogledu najboljši!«
Kulturnemu programu je sledil ogled podjetja, razstavljenega pohištva in fotografij prostorov, ki jih je opremljala TOZD Splošno mizarstvo Grosuplje v sodelovanju z Lesnino.
V (inom izmed velikih prostorov so bile že pripravljene belo pogrnjene miz« 111 se preden so udeleženci prireditve posedli, je zadišalo po klobasah in kozarci so veselo zažvenkotali.
Sprehajala sem se med temi ljudmi radovedno, kot da hočem ujeti vsako besedo. Pa mi ni šlo za besede, za občutke, ki zdaj navdajajo navzoče, mi je šlo! Zato sem o tem povprašala tov. Tineta Zajea, predsednika DS.
»Jaz sem zdajle srečen, saj imamo takšne proizvodno prostore, da bomo lahko delali v idealnih delovnih razmerah. Vsi, ki so se odzvali našemu vabilu, so nas počastili s tem, da so praznovali in so veselili z nami!« je zaključil in res mu je na obrazu igral nasmeh zadovoljstva.
Še se jo v kozarcih lesketalo vino in vsi so si imeli srečni mnogo povedati. Kot da skupno obujajo spomine tudi na naporne dnevi; in trenutke, ki so zdaj bogato poplačani. Jaz pa sem se zazrla v mlade obraze »pohodnikov«, iz kale rih se je smehljala mladost in ponos. Da, ponosni so lahko, saj nosijo ime zaslužnega moža, ki ga je usoda zapisala v zgodovino grosupeljske občine, ime ustanovitelja Grosupeljske čete — Dolfeta Jakhla. Pomislila som, kako srečni smo lahko, da živimo v tem lepem, za nas mirnem času. Bilo jo mnogo mladih ljudi, pa prav tako so se znali smejati kot mi, kot ta mlada četa, a jih je kruta usoda vojne opeharila za ta lepi smeh. Srečni smo, da živimo v svobodi! Toda življenje je kljub svobodi še vedno boj! Ne boj z orožjem, ampak boj za boljši kos kruha napredek in razvoj.
»Kaj vas je privedlo do ustanovitve to pohodno četo?« sem povprašala mentorja tov. Ljubica.
»Odbor II. grupo odredov se je odločil, da ustanovi te pohodne čete kot nadaljevanje tradicij 11. grupe odredov. Vodile so nas tudi besedo tovariša Tita: .Nadaljujte tradicije NOB! To je naša dolžnost!*«
Kakšno naloge ste si zadali?
»Moral lioiii bedeti nad to četo mladih in si prizadevati, da bodo pravilno doumeli, kaj in zakaj je bila — .partizanščina'. Da bi ne mislili, da je bila tO kaka pustolovščina, ki je slučajno uspela.«
Torej boste morali imeti z njimi stalno stike?
»Ko sem razmišljal v svojem delu z njimi, som čutil, da bom moral biti kot njihov oče. Moral bom biti z njimi vedno v stiku in biti človek, na katerega se bodo obračali veseli ali žalostni! Prepričan sem, da imajo dobro voljo Njihov izraz kaže, da bodo dobri nasledniki Jakhleve cele!«
Kakšno bo, misliti;, vaše delo?
»Dobivali so bomo, so pogovarjali, pripovedoval jim bom o življejnju tistih, katerih nasledniki so.«
In kako vi glodate na današnjo mladino?
»Mladina je dobra, čeprav leti nemalo kritik in ostrih besed nanjo. Toda z mladino je treba znati delati! V mladih ljudeh je treba razvijati ljubezen do dela in jim dati možnosti kolektivnega razvedrila, saj se bodo le tako lahko formirali kot pravi socialistični ljudje. Mlade je treba vzgajati! Paziti moramo, kaj se z mladino dogaja. Vem, da je mladina dobra, da je med mladimi najmanj pokvarjenih. Jaz imam vero v mladino, vendar jo je treba pravilno usmerjati,« jo zaključil in na obrazu mu je zaigral čudno nežen smehljaj. Prav
128
Zbornik oboinc Gro.-iiipl.lc VIII (l!)7fil
tak se mi je zdel kot oče, ki je imel veliko sinov, pa so odrasli in postali pametni, pošteni možje ... In vprašala sem ga še, zakaj so ravno njega izbrali za mentorja mladinski četi. Malce se je nasmehnil, kot da je to vprašanje neumestno, namesto njega pa je odgovoril tov. Slavko Medved, predsednik ZZB Grosuplje.
»Zato, ker je bil prvoborec II. grupe odredov s tega področja in končno tudi ene najbolj revolucionarnih brigad, komandant prve brigade »vojske državne varnosti«. Vsi borci smo ga imeli zelo radi, ker je bil ljudski komandant, ker je zrasel iz ljudstva. Vemo, da bo znal delati z mladino, tudi zato zato smo mu zaupali to nalogo!« sem izvedela in to je bilo pravzaprav natanko tisto, kar sem tudi pričakovala.
Ko smo potem sedeli v prijetnem pogovoru s tov. Jurčičem — Cirilom in Metodom, tov. Ladom in Francetom Mazovcem, tov. Medvedom in tov. Mač-kom-Poldačem, sem izvedela še mnogo zanimivega, med drugim tudi, da je mladina sama zelo navdušena nad takšno organizacijo, da so mladinci iz Za-dvora 22. marca 1975 ustanovili Molniško četo, 22. maja na Jančah Vevško in dolško četo, 6. julija na Krki pohodno četo Jožeta Kovačiča, 22. junija na Pugledu Bizoviško četo. »No, in danes imamo mladinsko pohodno četo Dol-feta Jakhla!« so povedali skoraj v en glas in poudarili, da s tem njihovo delo še ni zaključeno, saj želijo tako »drugogrupaši« v svobodi s svojimi mladinskimi četami pokriti teren, kot so ga varovali in branili med vojno. In ko sem gledala te mlade ljudi, sem nekje globoko v sebi začutila, da jim bo to tudi uspelo ...
Sobotno praznovanje je že davno mimo, ostalo je le v spominu delavcev Splošnega mizarstva, ki že delajo v novih prostorih in se skupno veselijo doseženih uspehov.
Prav tako pa bo datum 29. 10. 1975 zapisan v spominu delavcev TOZD SINOLES Šentvid pri Stični kot najvažnejši dan v razvoju njihove temeljne organizacije.
Ta dan je bil za delavce TOZD SINOLES dvakratni praznik. V Ivančni gorici so odprli novo proizvodno halo. Ob enajstih dopoldne se je v proizvodnih prostorih pričela slavnostna seja občinske skupščine in družbenopolitičnih organizacij Skupščine občine Grosuplje ..., kar je delavcem pomenilo še posebno veliko.
Tako se je končalo praznovanje občinskega praznika. Lahko trdimo — uspešno. Kadar gre za uspehe, pridobitve v korist delavcem, o tem ne kaže molčati. In to je najlepše, najiskrcnejše voščilo k prazniku vsem občanom .. .
STIČNA V LUCI NOVIH ODKRITI.!
Marijan Zadnikar'
Kadar govorimo v zvezi z umetnostno zgodovino in z njenimi spomeniki 0 Stični, imamo pač v mislih tamkajšnji cistercijanski samostan z njegovo nad osemsto let staro anrhitekturo. Seveda so ga postopno spreminjala kasnejša stoletja in ga tudi dopolnjevala z raznovrstnimi likovnimi umetninami. Kljub temu pa ostaja v Stični njeno prvo obdobje, to je čas po ustanovitvi samostana leta 1135 pa tja noter v 13. stoletje, najbolj zanimivo in je vedno znova v središču znanstvenega zanimanja. Stična, kakršna je tisti čas nastajala, je ne samo najpomembnejši spomenik romanske arhitekture v Sloveniji, temveč sega njen pomen daleč prek slovenskih meja, saj posega Stična s prvotno podobo svoje redovne cerkve odločilno v problematiko zgodnje cistercijanske arhitekture v Evropi kot ena njenih dragocenih inkunabul.
Do nedavna smo poznali Stično in smo jo v številnih pregledih domače romanske arhitekture ter v skromnejših samostojnih objavah vrednotili tako, kakor se nam je po dragocenih prispevkih njenih prvih opisovalcev še v prejšnjem stoletju (K. Crnologar), po nekaterih odkritjih, ki so spremljala pripra ve na proslavo njene osemstoletnice leta 1930 ter po lastnih raziskavah in opažanjih pred leti postopno razodevala. Njena nekdanja podoba je tako vedno jasneje vstajala pred nami. Kako nepopolna je bila ta podoba in kaj vse še skriva stiski samostan v svojih zidovih, saj se še danes mnogo podrobnosti izmika naši vednosti, pa so pokazale sistematične raziskave tega evropsko po membnega spomenika v poletju 1975, ki so prinesle vrsto izrednih novih odkritij in znanstvenih spoznanj. V luči le-teh je romanska Stična zdaj mnogo ja snejša pred nami in neposredna izhodišča zanjo v srcu takratne umetnostne Evrope so postala še bolj določljiva. Do zadnjih podrobnosti in do zadnje resnice o tem našem velikem spomeniku pa se verjetno tudi s tem še nismo dokopali in se nam bo, kakor vse preprosto in hkrati veliko, še dolgo izmikala.
Redovna cerkev je torej najpomembnejši objekt v obsežnem stiškem samo stanskem kompleksu. Kot monumentalna stavba je polnovredna arhitektura z vsemi tistimi sestavinami, ki uvrščajo kako historično zgradbo med umetnostne spomenike. V njeni romanski podobi, kakršno je dobila ob nastanku sredi 12. stoletja, jo opisujemo kot triladijsko slopno baziliko s prečno ladjo, ki je bila v vseh ladjah vse do baroka pokrita z ravnimi lesenimi stropi. Onstran prečne ladje, torej proti vzhodu, kamor je bila po srednjeveški navadi
* p. p. 176, 61001 Ljubljana, Zavod S RS za .spomeniško varstvo; znanstveni svetnik, dr. umetnostne zgodovine.
M   Grosuplje VIII
Tloris »stare zakristije« i izkopanimi temelji romanske polkrožne apside m gotske
turjaške kapele sv. Jurija
obrnjena, pa je imela spet tridelno vzhodno partijo, v kateri sta prezboterij kot osrednji oltarni prostor spremljali še dve enako dolgi kapeli. Vsi ti trije oltarni prostori so bili izjemoma obokani in so se zaključevali s tremi pol-krožnimi apsidami. Ze s tako zasnovanim tlorisom, za katerega so najbolj značilne polkrožne apside, ki se začenjajo v ravni črti in zaključujejo tri
Pogled na izkopaur   tdove V »Stati zakristiji« od vzhodne strani
enako dolge oltarne prostore, se je Stična močno razlikovala od drugih evropskih cistercijanskih eerkva, ki so na vzhodni strani namesto z apsidami zaključene z ravnimi stenami, kar pripisujejo raziskovalci Bernardovi zahtevi po čim večji preprostosti, ki naj se kot odsev redovne skromnosti in strogosti zrcali tudi v arhitekturi. Poleg tlorisa pa se Stična razlikuje od drugih cistercijanskih cerkva, ki so redno obokane, tudi z ravnimi lesenimi stropi in še z vrsto podobnosti. Na podlagi vseh teh posebnosti zato Stične nismo
132 Zbornik občino Grosuplje, Vlit (1976)
mogli kar tako uvrstiti med tisto skupino arhitekture, ki jo v nepregledni množici srednjeveških cerkva po Evropi označujemo za cistereijansko. Arhitektura eistercijanov namreč v mednarodni znanosti že vrsto desetletij vzbuja posebno zanimanje, saj ji raziskovalci v raznih deželah Evrope in zunaj nje posvečajo vedno nove raziskave in publikacije. V primerjavi s to arhitekturo,
Temelji polkrožne romunske apside in gotske turjaške kapele sv. Jurija v »stari zakristiji«
ki jo povezujejo mnoge skupne značilnosti in ki se kažejo že v tlorisih, smo označili Stično za arhaično stavbo, saj je sredi 12. stoletja, ko je red v svoji matični deželi Franciji že izoblikoval svoj arhitekturni izraz, kakor ga najbolje ponazarja docela ohranjeni Fontenav, posegla daleč nazaj po zgledih iz 11. stoletja, kakor jih je za svoje stavbe pogosto uporabljal benediktinski red po znani clunvjski reformi, že v prvi samostojni objavi Romanske Stične leta 1957 sem ob takratnem poznavanju njene arhitekture in na podlagi raz-
Marijan Zađnikar
133
meroma skromne ter zastarele literature, ki mi je bila tačas na razpolago, domneval, da »po svojem tlorisu stiska bazilika sploh ni cistercijanska, temveč staro clunvjsko-hirsauska«, čeprav se je z nekaterimi posebnostmi (opustitev kripte in zidanega zvonika, skromnost kamnoseškega okrasja in podobno i »podredila cistercijunskim stavbnim zahtevam in prepovedim.« Vse to, kar je bilo pred dvajsetimi leti zapisano bolj kot domneva in kot malce drzna intuicija, pa so v celoti potrdila zadnja izkopavanja in je na trdnejše temelje postavil študij evropskih primerjalnih spomenikov ter novejše literaturo.
rolkroina romanska apsida Z vanjo vkopano turjaško drobnico (na drsni)
Da bi osvetlili nekatere arhivske podatke, ki poročajo za gotsko obdobje o kapeli sv. Jurija in o »stari zakristiji«, v kateri so imeli Turjačani tudi svojo grobnico, smo zastavili raziskave v južni prečni ladji. Tu sta na sedanji zakristijski steni levo od vhoda vzidani dve turjaški grbovni plošči in tam nekje je bil še v Valvazorjevem času vzidan veliki figuralni nagrobnik Pongra ca Turjaškega, ki smo ga pred leti našli v zazidanem prvotnem meniškom vhodu iz križnega hodnika v cerkev. V tleh so tu malo pred zadnjo vojno nale teli na grobnico, ki so jO pripisali Turjačanoni. a je takrat niso podrobneje
raziskali. Del južne prečne ladje romanske cerkve so namreč ob baročnem obokanju cerkve na začetku 17. stoletja z novo steno oddelili od nje in tisti del, ki je ostal za novo steno, porabili za stopnice, ki Se zdaj vodijo iz »staro zakristije« v nadstropje in na baročno urejeni »bratovski kor«, od tod pa druge stopnice nad njimi še na cerkveno podstrešje. Ugotoviti smo hoteli, kaj se skriva pod temi baročnimi stopnicami, kaj je z domnevno turjaško grobnico na tem mestu in kaj pomeni oznaka »stara zakristija« za prostor, ki je doslej rabil za veroučno učilnico. Ko smo odstranili vse nasutje, ki ga je bilo
Južno ostenje gotskega loka v turjaški kapeli sv. Jurija z ostanki stenskih slikarij
kar za 50 m' in smo v njem med zdrobljeno malto in opeko našli mnogo dragocenh kosov, kakor so nekateri sicer razbiti kamnoseški izdelki, zlasti pa množica večjih in manjših delov ometa, poslikanega s freskami, smo v pogledu stavbne zgodovine bogato prišli na svoj račun. Naj navedem tu le poglavit na odkritja in ugotovitve v zvezi z njimi.
Marijan Zadnikar
V ozkem prostoru pod stopnicami se ,je pokazalo, da .je romanska stena, ki je v srednjem veku ločevala cerkev od nekdanje kapiteljske dvorane, v kateri je od baroka dalje zakristija, do neke višine, ki jo omejuje vanjo naknadno vsekani šilasti lok, poslikana v fresko tehniki s pafroniranimi vzorci. Ta fre skirani omet sega navzdol vse do ostankov nekega tlaka v izvedbi »ještrla«. ki lezi 120cm pod baročnim nivojem tal v »stari zakristiji« in pod »bratovskim korom«. Ta freskirani omet, ki se da z naslikanimi vzorci in z mnogimi figu ralnimi fragmenti pa celo z ostankom neke letnice, izpisane v gotskih malih črkah, postaviti v zrelo dobo gotike, je nanesen na tanko ometano in zglajeno romansko steno, katere površina pa je nakljuvana, da bi se je kasnejši gotski omet bolje prijel. Baročna vmesna stena je postavljena na izredno močnem zidu, zloženem iz obdelanih apnenčastih kamnov, ki verjetno sodijo k tisti grobnici, katero so pred vojno našli na zunanji strani. Iz statičnih razlogov teh kamnov ni bilo mogoče raziskati, pač pa se je večja odlomljena plošča ki je ležala na njih, z bogatejšim profilom po daljši stranici in s preprostim žlebaslim posnetjem na krajših dveh, zlasti psi še s pravokotno luknjo, ki je vsekana v njeno zgornjo ploskev, izkazala za ostanek nekega večjega arhitek turnega člena rimskega izvora.
Pod pragom vrat, ki vodijo na stopnice, se je pokazalo gotsko oblikovano ostenje neke večje odprtine, okrog njega pa se nadaljuje gotska poslikava tudi v prostor »stare zakristije«. Seveda pa se je ohranila edinole pod odstranje nim baročnim opečnim tlakom. Kmalu nato najdeni enak podboj še na drugi strani pa je pokazal, da se je nekdaj cerkveni prostor skozi lok odpiral proti vzhodu v nekakšno kapelo, katere tla so bila v isti višini s cerkvenimi, to pa je 120 cm pod sedanjim tlakom, kakor smo lahko ugotovili že v prostoru pod stopnicami. Na tej »vhodni steni«, ki je bila predrta z lokom, se je na južni strani še v celoti ohranila na temnookrastem ozadju naslikana rjavo-rdeča vitica, ki niste iz tal. Spodnji deli sten so bili poslikani s patroniranim za štorom, na zgornjih pa so slikarije uničene in smo le njihove bogate ostanke našli v nasutju. V nadaljevanju izkopavanj smo nato sledili temu gotskemu prostoru, ki je bil poslikan hkrati s prostorom v prečni ladji in sta se (Jba povezovalii skozi široko odprt, verjetno šilast lok. Tudi ta gotski prostor je bil, kakor dokazujejo ostanki stenskih fresk, verjetno v 15. stoletju le na novo poslikan, sicer pa je nastal še v zgodnejši dobi gotike. Na severni strani se je naslonil na romansko steno južne obkorne kapele, na južni strani pa je bila njegova zunanja stena glede na sedanjo baročno pomaknjena navznoter, tako da je bil gotski prostor nekoliko ožji od sedanje baročne »stare zakristije«. Na vzhodni strani je bil prostor nekoliko krajši od zdajšnjega baročnega in po gotskem načinu znotraj tristrano zaključen. Zunaj je imel proti jugu za gotiko značilno poševnico, na zdaj vidnem prostem oglu pa ga je opiral zanimivo trikotno oblikovani opornik, ki dokazuje, da je bi prostor tudi obokan. K vzhodni, to je zaključni steni, je prislonjena iz kamna zidana oltarna menza, ob kateri je v kotu ohranjenih še nekaj opečnih t.lakovcev, ki nakazujejo že poprej omenjeno višino gotskega tlaka 120 cm pod baročnim in sedanjim. Slo je torej za gotsko, obokano kapelo z oltarjem, ki se je skozi ši
lasti lok povezovala z nekim posebnim prostorom v južni prečni ladji, katere ga oblike pa še ne poznamo.
Še večje presenečene pa je prineslo sondiranje pod gotskim nivojem tal. Nekako na sredini tega gotskega prostora se je pokazal iz obdelanih blokov lehnjaka zložen obod polkrožne apside, ki se na severni strani organsko spaja z romansko steno obkorne kapele oziroma z zidcem, ki to steno po vsej dolži ni spremlja, na južni strani pa izgine apsidalni lok pod južno steno gotske kapele. Ob notranji strani apside se je ob steni ponekod še ohranil njen tlak — estrih, ki leži 170 cm pod baročnim nivojem ali 50 cm pod gotskim. V to apsido je vsekana nekoliko iz osi proti jugu pomaknjena grobna jama, v kateri smo našli že razmetane kosti vsaj desetih pokopov. Njeno dno je 240 cm pod baročnim in zdajšnjim nivojem tal. To pa je hkrati tudi največja globina, do katere smo prišli, ker je naprej že povsod sterilna prst ali zdra vica, kakor jo lepo imenujejo domačini. Zanimivo je, da razen kosti in kovanih žebljev od krst v vsem tem globokem izkopu ni bilo prav ničesar, kar bi kakorkoli pojasnjevalo najdbe in s tem arhitekturo ter njen razvoj, ki bas seveda prvenstveno zanima. Kaj torej pomenijo bogata arheološka odkritja, ki so presegla vsa pričakovanja in ki označujejo leto 1975 za eno najbogatejših v zgodovini raziskav stiškega spomenika in njegove stavbne preteklosti?
Ce pritegnemo k odkritjem, ki smo jih tu lahko le bežno opisali in seveda izpustili vse podrobnosti, še nekatere skromne zgodovinske podatke, potem bi bila razlaga posameznih gradbenih obdobij in pomena odkritih zidov nekako takale: stiska romanska bazilika, ki so jo začeli po že poprej zarisanem načrtu graditi po formalni ustanovitvi samostana in je bila leta 1150 posvečena, je bila zasnovana tako, kakor smo jo na začetku opisali. Njena značilna tridelna vzhodna partija z globokima obkornima kapelama in s tremi polkrož nimi apsidami v ravni črti, kakor smo jo doslej poznali, pa se je z novimi odkritji obogatila še s parom polkrožnih apsid (upravičeno smemo domnevali, da se enaka apsida, kakor smo jo odkrili na južni strani, skriva tudi v tleh sedanje Alojzijeve kapele na severni strani), naslonjenih na vzhodno stran vsake prečne ladje. V južni apsidi je bil 1. septembra 1192 posvečen oltar sv. Jurija, ki ga je bil dal na svoje stroške postaviti grof iz Višnje gore. Tačas so bili namreč odvetniki stiškega samostana šc Višenjski grofje kot njegovi ustanovitelji in razumljivo je, da je hotela imeti ta imenitna in za samostan tolikanj zaslužna rodbina v njem tudi svojo grobnico. Ko pa so že v začetku 13. stoletja, verjetno leta 1232 po izumrtju Višenjskih prevzeli odvetništvo nad stiškim samostanom Turjačani, so hoteli ti novi imenitniki tudi s preureditvi jo svoje kapele in grobnice v kloštru poudariti svojo veljavo. Razumljivo je, da se zato niso mogli zadovoljiti s staro višenjsko ureditvijo. Zato so podrli romansko oltarno apsido ob ladji in namesto nje pozidali prostorno gotsko kapelo; v njej je spet stal oltar sv. Jurija bila pa je še tudi prostorsko povezana z zakristijo, v katero se je odpirala skozi širok šilast, slavolok. Bila je tudi obokana in po stenah poslikana. Stenske slikarije v njej so obnovili v 15. stoletju, kakor dokazujejo njihovi ohranjeni fragmenti. V tej svoji kapeli, posvečeni sv. Juriju, pa so si Turjačani uredili tudi novo grobnico in jo deloma vsekali celo v temelje podrte romanske apside. Turjaška kapela sv. Ju-
rija v zakristiji stiske samostanske cerkve, kjer je bila tudi njihova grobnica in so bili tam v stene vzidani nagrobniki, se prvič določno omenja leta 1382, ko sta Turjačana Peter in Volchar podarila samostanu 11 kmetij za vzdrževanje te kapele. Vrsta listin iz konca 14. in iz 15. stoletja poroča o tem, da je stal v zakristiji oltar sv. Jurija, pri katerem so imeli Turjačani svojo ustanovo in so se na njem brale maše za pokoj tamkaj pokopanih Turjačanov. Vsako Leto so Turjačani na praznik sv. Lucije, to je 13. decembra, prihajali v samostan in prinašali opatu po 13 funtov dunajskih pfeningov za večne maše, ki naj se bero za pokoj pokopanih pri oltarju sv. Jurija »in sagrad« ali »sagrer«, to je v zakristiji. Poročila o tem so se ohranila zlasti iz let med 1457 in 147!), ko je takratni stiski opat Ulrik vsakič znova potrdil plačilo te turjaške ustanove. Proti koncu tega stoletja pa so se Turjačani po skoraj 300 letih odvetništva nad samostanom s Stično razšli. S tem je bilo konec njihove ustanove pri oltarju sv. Jurija v »žagradu« in v tamkajšnji grobnici so prenehali pokopavati svoje umrle. Zato seveda ni bilo prav nabcne ovire, da ne bi ob velikih baročnih prezidavah stiškega samostana in njegove cerkve temeljito preuredili tudi »stare zakristije« s turjaško Jurijevo kapelo, ki je bila s svojo gotsko obokano arhitekturo pa s srednjeveškimi stenskimi slikarijami v očeh razgledanih in za renesančne umetnostne ideale ogretih sodobnikov že močno zastarela. Zato so jo podrli in z nasutjem občutno dvignili tla; tako visoka so še danes. Prav do te višine pa segajo še ohranjeni spodnji deli sten te gotske turjaške kapele, ki smo jo odkrili z izkopavanji in jo lahko dobro uskladili z znanimi arhivskimi podatki. Na njenem mestu je nato nastala daljša in nekoliko širša stavba, ki se je sprva z dvema polkrožnima lokoma odpirala na dvorišče in tako povzemala arkadni motiv, ki ga spremlja na nekaterih drugih stranicah. Tako odprta loža je poslej rabila za prehod z dvorišča v cerkev in po stopnicah v samostansko poslopje s spalnicami, ohranila pa je ime »stara zakristija«, ki se Je zanjo obdržalo do danes. Njegov pomen so več kot, nazorno pojasnila izkopavanja, ki so dobro ponazorila arhivske podatke.
Rezultati teh izkopavanj so bistveno obogatili stavbno zgodovino in likovno pretekost stiškega samostana. Zato bi bilo prav, da teh pomembnih dosežkov in najdb ne bi spet zakrili z zemljo ali z novim tlakom, temveč da bi jih s so dobnimi prijemi spomeniškega varstva ustrezno prezentirali in jih tako kot pomembno dopolnilo vključili med stiske spomeniške sestavine. Ali bolj pre prosto povedano: prostor »stare zakristije« je treba tako urediti, da bodo izkopani temelji starejših romanskih in gotskih stavb na njegovem mestu pod novim tlakom vsaj deloma vidni, uporabili pa bi ga tako, da bi v njem zbrali in na muzejski način prikazali ne le vse pomembnejše likovne ostaline, od kamnoseških in kiparskih izdelkov do fresk, temveč tudi grafično in fotografsko dokumentacijo s pisanimi pojasnili. Tako bi se obiskovalec lahko na enem mestu poučil o zgodovinskem pomenu ter o bogati spomeniški pričevalnosli stiškegii zamostana kot enega naših najpomembnejših umetnostnih spomenikov, ki smo ga prav zato po pravici uvrstili tudi med slovenske kulturne spomenike najvišje kategorije.
Stična kot spomenik zgodnje cistercijanske arhitekture pa dobiva prav v luči zadnjih odkritij vedno večji pomen tudi v evropskem merilu. Ob izko
pavanjih ugotovljena polkrožna apsida na prečni ladji je tloris stiske romanske bazilike, pozidane med leti 1135 in 1156, dopolnila do tiste oblike, da nam ni več treba govoriti o nekakšni okrnjenosti ali redukciji stiske talne ploskve, temveč je naša romanska Stična v celoti povzela tloris, kakor ga je prva izoblikovala druga cerkev v Clunvju, tako imenovani Clunv II. Po njej so ga prevzele redovne cerkve, povezane po clunv.jski reformi v Franciji, zlasti v Bur-gundiji in v Normandiji pa tudi izven nje ob Zgornjem Renu, v Turingiji in na Saškem; tja je iste reformne ideje in z njimi arhitektonske posebnosti, pogojene s posebno liturgijo, posredovala hirsauška kongregacija kot nemška varianta francoske elunvjske reforme. V vrsti redkih ohranjenih spomenikov te arhitekture po Evropi pa ima prav Stična posebno mesto. Najprej zato, ker se je v čisti obliki njena prvotna arhitektura razmeroma dobro ohranila ali pa je vsaj arheološko vidno dokumentirana, nadalje, ker je v evropskem merilu Stična eden redkih in najstarejših primerov za to, kakšnega tlorisa se je mladi cistercijanski red, ustanovljen leta 1098, posluževal, dokler ni sam izoblikoval svojega tlorisa in z njim lasten arhitekturni izraz, in končno, do kod vse so segle iz vodilnih evropskih dežel nove ideje tudi v arhitekturi, saj je prav Stična najbolj proti evropskemu jugovzhodu pomaknjen primer arhitekture, kakršna je nastala ob reformnih prizadevanjih v Franciji, v domovini cistercijanskega reda in v obljubljeni deželi velike evropske arhitekture. V zgodovinskih okoliščinah, ki jih seveda tu ne moremo znova osvetljevati, je ta arhitektura iz svojega francoskega izhodišča bila po redovni poti presajena v naše takratne zatišne in skromne gradbene razmere kot plemenita in nedosegljiva tujka. Zato ima stiska romanska arhitektura v družbi sočasnega domačega stavbarstva tako odlično mesto. S sistematičnimi raziskavami, ki so v letu 1975 doživele tako imeniten uspeh, pa se Stična vedno bolj upravičeno vk.jucu.je v evropsko spomeniško posest in njene raziskave v mednarodno znanost.
IGRALSKA DRUŽINA POTOKAR.IKV
Andrej Kurent'
Gledališče je kraj, kjer se srečujemo z vsakršnimi ljudmi — vseh časov, kjer lahko doživimo srečo, da se spoznamo. Gledališče je ustanova za zbliževa nje med ljudmi. Nekakšen posrednik, pretvornik v omrežju. Občutljiva naprava z mnogimi dragocenimi deli — kako pomembni so, ugotovimo, kadar izpadejo, pregorijo, minejo. Le da meteorski nastop igralca živi vse dotlej, dokler ne umre zadnji, ki se ga še spominja:
»Nihče več ne bo nikoli prav tak kot, on!«
Vsak je dobesedno nenadomestljiv.
Ali smemo tako razmišljati o mojstrih, vzornikih, vzgojiteljih? Poznal sem tri brate Potokarje.
Opozorilo mojega profesorja fizike na bežigrajski gimnaziji, da poklicno igranje ni več ena sama radost nastopanja, me je vzdramila, da sem zares pomislil na gledališki poklic.
Stric Sova »Na svoji zemlji« me je — komandirja Petra — zapeljal s svojo osebno širino in z likom, ki ga je podal, da zame, sedemnajstletnega, ni bilo reč vznemirljivejšega in izzivalnejšega opravila.
Stane, kolega v umet.n.škem zboru Drame pa me je zresnil za delo, iskanje, vrtanje. Živel je v spoznanju, da so človeške lastnosti nastopajočih odločilne, če naj zapoje resnica, lepota in zanos življenja. Služboval je kot pravi policij ski inšpektor ... vsako nepodkupljivost, neutrudnost in osebni pogum, ki ga terja služba pravici, je mogoče objektivno oceniti, plačati... in pristopil je h gledališču, ne na zložnejšo pot, ampak po strmini naravnost gor. Umetnikov boj z negotovostjo se ne konča za življenja, vedno je mogoče izdelek izboljšati, v strogosti do samega sebe odloča človek sam. Tako se je vzpenjal Stane Potokar.
Krizo slovenske Drame občutijo celo njeni pokojni člani. Nihče ne sestav lja, ne objavlja njihovih monografij. Živijo samo v spominu gledalcev, ki so občutljivi za izročilo. Vendar spomin ni dokument in brez dokumenta ne bo napredka. Študentje gledališke fakultete bi gotovo bili ponosni na rod, ki je razvil našo gledališko prakso, če bi ga poznali, če bi razumeli njegovo usodo.
Pomena igralca v ansamblu ne določajo nagrade in odlikovanja, stopnje na lestvici javnega uspeha nam ne povedo dovolj o vsakodnevnem komedi-jantovem lotevanju dela, o vplivu, ki ga ima na družino materina skrb.
• Ljubljana 61000, Yu, Itralovševa ploščad 12, član Drame Slovenskega narodnega pledalitOS v Ljubljani.
Lojze Potokar kot TEMNI K AR v jilmu Balada o trobenti in oblaku
Andrej Kurent
141
Stane Polokar kot BRODNIK v jilmu Trenutki odločitve
Lojze Potokar kot SOKRAT
Stane Potolcar kot NIKITA v Tolstojevi drami Moč teme
lože 1900—1952
profesor  matematike,  poznavalec gledališke umetnosti, organizator ljubiteljske dejavnosti v Novem, mestu in Murski Soboti
Oba Potokarja sta bila v središču umetniške vzpodbude za ansambel Drame.
Lani sem bil prvič na Polici, odkoder so bili doma. Njihov najmlajši brat Lado je omahnil prvi, vzela ga je vojna leta 1942.
Polde kirurg-specialist je preminil v Ameriki leta 1973.
Lansko jesen pa se je tiho poslovila njihova najstarejša sestra Ivanka, učiteljica, ki je po zgodnji smrti staršev skrbela za fante.
Odkod so prinesli trije bratje svojo vizijo umetnosti? Zakaj jih je vpregla Talija? Kaj jih je vabilo?
Vsem trem je skupna ena sama težnja, čeprav se kaže različno ... zdaj kot modra zamaknjenost, ki vabi, kadar svari... kdaj kot strašni dar, da nas presune, ker je igra resničnejša od življenja ... in spet kot hlastanje za izrazom, ki ga zavest potrebuje kot čisti zrak.
Zakaj so se tako navezano vračali v domači kraj? Zato, ker jim je lahko samo dom zapustil te sanje o sožitju med ljudmi. V tem kraju so se napili slovenskega kulturnega izročila in ga potem tudi živeli — dobesedno. Nepomirljivi neugnanci so segli po najvišjem zadoščenju, po uspehu.
Kdaj že so pospravili njihove gledališke lavorike. Zdaj živijo naprej v nas.
1(1   Grosuplje VIII
OSNOVNA ŠOLA V VISN.1I GORI
Cvetko Budkovič'
Ko konča Konrad Crnologar kroniko Cerkev in šola, povzeta iz višnjegor-skega arhiva (gl. ZOG VII 1. 1975 str. 287—291), omenja kot zadnjega učitelja Fortunata Skubica, ki je umrl 28/ 5—1764. Ker je leto smrti navedeno pod zaporedno letnico kronike 1750 (torej 14 let naprej) sem podvomil o pravilnosti letnice 1764 in postavil možnost zamenjave zadnjih dveh številk 1746; ni pa izključeno, da je napačno navedena letnica zapisa 1750. Bodi tako ali drugače, od srede 18. stoletja do leta 1805 (približno 40 let) ni podatkov o učiteljih v Višnji gori, čeprav je malo verjetno, da v tem času ni bilo pouka v tako starem mestu, kot je Višnja gora, ki se po pisanih virih ponaša s šolmoštrom že od leta 1553 dalje. Cas 40-letnega pedagoškega delovanja je tedaj v Višnji gori trenutno zavit v meglo, dokler ne bo zgodovinar našel vire in ga raziskal ter pojasnil.
Iz škofijskega arhiva (ŠAL, šolstvo, fascikel, 4 a—4e) je razvidno, da je bilo v Višnji gori leta 1805 šoloobveznih otrok 88 in da je pouk obiskovalo 21 dečkov in 4 deklice, skupaj 25 otrok. Šolo je tedaj upravljal dekanat v Šentvidu pri Stični. Leta 1807, ko sta na šoli poučevala Ignac Majer in njegov pomočnik Mihael Zidar, je bilo šoloobveznih otrok 98, 58 dečkov n 40 deklic. V zimskem semestru je obiskovalo šolo 35 otrok (27 + 5),3 v letnem semestru pa 29 učencev (24 } 5). Krajevni šolski nadzornik je bil župnik Križaj. Menda je v naslednjem šolskem letu 1808/09 začasno poučeval tudi učitelj Sebastijan Skubic, bržčas v nedeljskem dopolnilnem pouku. Poročilo govori o tem, da za učitelja ni stanovanja in da bi bilo treba šolsko poslopje bolje osvetliti in razširiti, šola bi rada dobila učiteljico za pouk deklic, šoloobveznih otrok je bilo tega leta 03 + 45 = 108, pouk pa je obiskovalo v vsakem semestru po 32 + 15 = 47 47 x 2 = 94 učencev. Poučevali so v slovenščini in nemščini. Za čas od 1809 do 1814 (francoska okupacija) ni podatkov.
Iz škofijskega arhiva v Ljubljani (ŠAL, fascikel 38, šolstvo v Višnji gori) je nadalje razvidno, da je prosil na škofijski ordinariat za mesto učitelja in organista dne 13/9—1805 Bartholomeo Stritar, prošnja pa verjetno ni bila sprejeta, čeprav je menda že nekaj časa učil. Prošnjo so vložili še drugi kandidati, med njimi Ignac Majer (Ignaz Mayr ali Mayer) in Janez Nepomuk Cvek <Zweck>. Ljubljanski škofijski ordinariat je vprašal za mnenje o imenovanih kandidatih okrožni urad v Novem mestu. Ta je priporočil na prvem mestu
1 filOOO Ljubljana, Yu, Emonska 20, direktor Glasbene šole Vič-Rudnik. 1 Prva številka so dečki, druga deklice.
Ignaca Majorja pod pogojem, da opravi izpit iz pedagogike, kor jo imel spričevalo samo za pripravnika. Deželna vlada je upoštevala dne 25/4—1806 tudi prošnjo znanega ljudskega pesnika, učitelja in organista Andreja Kančnika, a ta mesta ni prevzel, oziroma dobil (gl. ZOG J. Gregorič, Ljudski pesnik Andrej Kančnik, 1969, I, str. 83). — Kot kaže, se je zataknilo že pri plači. Plača 184 gld. in 57 krajcarjev na leto (1 gld. = 60 krajcarjev) je bila prenizka, zato naj bi poiskali dodatna sredstva iz cerkvenega premoženja ali iz fonda nor-malk. Konzistorij in deželna vlada sta zahtevali zaradi ureditve tega vprašanja podatke od patronata v Stični.' Ta naj poroča
1) ali je določena plača učitelja dovolj visoka
2) če ni ustrezna, ali bi bilo mogoče preskrbeti dodatek k plači iz cerkve nega premoženja ali pa iz kakšnega beneficija, če ta obstaja
3) kako je dobila gospoščina v Stični patronat nad šolo v Višnji gori
4) kakšno podporo bi lahko dala gospoščina v Stični šoli v Višnji gori
5) ali bi bila pripravljena gospoščina v Stični odstopiti šolski patronat občini mesta Višnja gora.
Dne 7/8—1806 je deželna vlada iskala podatke v zvezi s temi petimi vpra sanji pri takratnem župniku Ignaciju Trobarju v Višnji gori. Ta je poročal, da Ignac Majer že poučuje na šoli in predlaga, naj ostane provizorično na tem delovnem mostu, čeprav še nima izpita iz pedagogike. Po predpisih osmega odstavka nemškega šolskega kodeksa str. 49 lahko opravlja izpit iz pedagogiko le tisti kandidat, ki je končal tromesečni pedagoški tečaj. Ker pa Majer tega tečaja ni obiskoval, ga ni moči pustiti k pedagoškemu izpitu. Župnik poroča, da bo pedagoški tečaj med poletnimi počitnicami pri frančiškanih, kamor naj pokličejo Majerja. Će frančiškani letos tega tečaja ne bodo organizirali, bodo morali Majerja iz službe odpustiti, kar je župniku in staršem vseeno. Za povišanje plače učitelju ni razen imenovanega vira sredstev nobenih drugih možnosti. Prav tako — poroča župnik — ne more gospoščina v Stični odstopiti občini mosta Višnja gora patronatske pravice. Podpora, ki naj bi jo gospoščina Stična kot patron šole morala dajati šoli, je določena v 19. odst. šolskega zakona.
Vse kaže, da jo bila deželna vlada zainteresirana za Majerja, saj je obvestila konzistorij rev roma gospodično v Stični, da bo oktobra leta 1806 tečaj za pre-parandiste, katerega naj se Major udeleži. Delovni odnos pa je sam prekinil leta 1807, ker ni opravil pedagoškega izpita.
Dne 9/9—1806 je deželna vlada naročila okrožnemu uradu v Novem mostu, naj ravna, glede plače učitelju in cerkovniku po 10. odst. šolskega zakona in na tej podlagi sestavi predračun. Novo šolsko poslopje v tem letu še ne bo dozidano, čeprav čaka na pouk veliko število šoloobveznih otrok. Dobro finančno stanje občine zahteva, da se v tem mestu zamujeno pedagoško delo nadomesti; pouk mora čimprej steči. Glede najemnine za šolo naj se okrožni urad ravna po predpisih iz šolskega zakona.
1 V samostanu Stična je bil prelat Franz Xaver baron Tauffrer. Cistercijancev lbelih menikov) ni bilo v Stični v času od leta 1784 do 1898. Takrat je ekststiral le Verski sklad.
Na izpraznjeno delovno mesto učitelja in organista v Višnji gori so se prijavili Conrad plemeniti Bartoiotti, ki ni imel pedagoškega izpita niti predpisane; enoletne pripravljalne dobe, dalje Johann Georg Reitterbaurer in Franz .lose/ Hirschberger (glej deklet); slednjega je priporočil konzistorij. Delovno
■ ■.....1 ,„,„-.,.,  -i. ....... Jjtiii~i~'j£** <"f*m
mesto je zasedel Hirschberger, a je že pred julijem leta 1808 umrl. Predtem je služboval kot učitelj in organist. v Loki in nato 10 let v Borovnici. Istočasno kot Hirschberger je prosil za mesto učitelja še Bartholomeo Stritar. Škofijski ordinariat pa je izdal nastavitveni dekret dne 5/9—1808 Pavlu Knoblu, bivšemu učitelju v Ložu. Dekret je podpisal Josef Valant, kanonik in višji šolski nadzornik. Knob(e)l je učiteljeval v Višnji gori 10 let, verjetno uspešno. O
njem in o njegovem pedagoškem delu namreč dosegljivi viri ne povedo ničesar, med drugim nič določenega, zakaj je bil dne 7/12—1817 premeščen v Ribnico na Dolenjskem. Franc Kramar, CG, 1922/79 — 80/9, 10 navaja v sestavku Kako sem nabiral narodne pesmi, da je Notranjec Pavel Knobel (1765—1830) kot šolmošter v Kranju »koval« tudi posvetne pesmi, ki jih je Vodnik po pravici ostro obsodil, pa so poskočne kitice iz njih le ponarodele.
V tem času (od 1808 do 1818), ko je poučeval na trivialki v Višnji gori Pavel Knobel, je bil pouk v slovenščini in nemščini: učenci iz nižjih razredov so obiskovali pouk dopoldne, iz višjih pa popoldne. Šolo sta nadzorovala krajev ni šolski nadzornik Janez Jurij Reitterbauer in okrajni šolski nadzornik, dekan iz Šmarja Andrej Ahačič. Učitelj je vodil katalog o uspehu in marljivosti učencev.
V šolskem okolišu je bilo 11 vasi. Iz treh vasi šola ni imela podatkov o šoloobveznih otrocih, iz osmih vasi pa je bilo 03 + 60 = 123 šoloobveznih otrok (mesto Višnja gora, okoliš Višnja gora, Dednidol, Vrh, Spodnje Brezovo, Pristava, Polje in Stari trg). Od 123 šoloobveznih otrok je obiskovalo pouk leta 1815 v zimskem semestru 61 4 11 = 72, v letnem semestru pa 50 + 11 =t61 učencev. 2e tako nizek odstotek obiska se je v šolskem letu 1817/18 še znižal, ko je obiskovalo zimski semester 26 4 15 = 41 učencev, letni semester pa samo 20 t- 10 * 30 učencev.
Šolsko poslopje je bilo v zelo slabem stanju, primanjkovalo je učnih pripomočkov in plača za učitelja je bila prenizka. Poleg rednega pouka (verouk, pisanje, računanje v slovenskem in nemškem jeziku) je učitelj poučeval enkrat na teden po eno šolsko uro še v nedeljski šoli. Za ta pouk je bilo v šolskem letu 1821/22 51 + 59 = 110 šoloobveznih otrok, obiskovalo pa je pouk v zimskem semestru 15 4 50 = 65, v letnem pa 20 4 25 <= 45 učencev. Število učencev v nedeljski šoli se je v primerjavi z letom 1818 očitno močno dvignilo zaradi vpisa deklic. Katerega leta so pričele deklice obiskovati nedeljsko šolo v Višnji gori, iz omenjenega vira ni natančno razvidno, vendar je naveden že za leto 1819 podatek, ki pojasnjuje, da je ubiskovalo imenovani pouk v zimskem in letnem semestru po 15 | 40 = 55 učencev.
Patronatska gospoščina v Stični je po odhodu učitelja Knobla trikrat objavila v Laibacher Zeitung razpis na izpraznjeno mesto učitelja in organista v Višnji gori. Na razpis sta se priglasila Janez Ceč (Tschetsch), učitelj pripravnih v Ljubljani, in Sebastijan Skubic (Skubitz). Ne prvi ne drugi ni imel razpisu ustreznih spričeval. O obeh je poročal okrajni šolski nadzornik, dekan v Šmarju Andrej Ahačič. Dekan je bil mnenja, da ni potrebno še četrtič razpisati delovno mesto in predlagal, da sprejme konzistorij v službo Janeza Čeča, ki je imel priporočilo šolskega nadzorstva v Kopru. Skubicu pa je bilo dodelje no delovno mesto le začasno. Predtem je služboval v šentrupertu, kjer se je nravstveno slabo vedel.
Škofijski ordinariat, je predlagal za učitelja in organista v Višnji gori Janeza Oeča s pogojem, da opravi v Ljubljani konzistorialni izpit, nakar bo nameščen definitivno. Gubernij je ta predlog sprejel in mu izdal odločbo z dnem 10/1—1818, št. 491/132. Prvotne, predtem predlagane dohodke 34 gld. 43 krajcarjev mu je zvišal na 55 gld. 43 krajcarjev s pripombo, da mu bo konzistorij
Cvetko Burlkovio
151
dohodke ponovno povečal na 159 gld. 47 krajcarjev in 3 novčiče, ko bo definitivno nastavljen. Janez Ceč je bil ob nastopu službe star 26 let, rojen je bil v Orehku na Notranjskem leta 1792, samski in kot mlad učitelj obetaven. Doslej je učiteljeval in orglal v Studenem pri Ložu in v Cerknici, nazadnje pa je služboval pri šolskem nadzorstvu v Kopni.
C/
i3jy§
ntrB in SlnftJunij ftinrr fit rfnen 6tt)ulMfn(l ontrfsnnfm $uo)u> -fflt unb guttn Mfoning .:.      j& &s~*m4Li<£, ji.... u .<>.o.na.<ft        ..'      0 _    „ .. nittttt M stjoiudrtijm ©rtič« alf 6đjiHl»i>tft, &*»y^/) -'■■* 'rn,^»„'j.. . annffttUf. 3Ran etrficpt fit} jo
trmfelbra / bar* « tOicnfJ unjffiurot anlttttn, unb butci) rtfhjt Cvfiiiliuis aUtc ftuift VfliAjtm (i* trn »rflatigutJtj brc boben Sanbcf* Itcilr »utbici macbm »oDr.
!3&
Sebastijan Skubic je bil domačin iz Višnje gore, pravtako star 26 let, poročen, brez otrok; služboval je po raznih krajih na Kranjskem. O njem govori poročilo, da kot učitelj ni bil sposoben, da je bil površen in mlačen in so ga kot takega z več delovnih mest odslovili, ker pač niso bili z njim zadovoljni. Pod Francozi je služboval kot gozdar v Stični. Prejšnji učitelj Knobel je prosil, preden je odšel na drugo delovno mesto, podporo, ker je ob nedeljah in prazni-
kih učil otroke. Gubernij je naročil škofijskemu konzistoriju, naj mu na podlagi vloge izplača 80 gld. nagrade.
Vsak stalno nastavljen učitelj je dobival v Višnji gori še letno nagrado v znesku 40 gld. iz okrajne blagajne. Duhovnik Matija Megušar, ki je imel v upravi benificij v Višnji gori, je s testamentom dne 10/5—1783 osnoval dobrodelno ustanovo z glavnico 1400 gld. in namenil od nje 4 odstotne obresti za vzdrževanje učitelja. Vlada je kasneje znižala obresti za polovico. Za ta denar pa je moral učitelj preskrbeti revne učence s knjigami in šolskimi potrebšči nami. Učitelj je dobival poleg plače še dohodke od nepremičnin, iz naturalij, štolnine, šolnine in kot crganist in cerkovnik. Imel je tudi precejšnje izdatke. Oglejmo si obračun dohodkov in izdatkov, ki jih je prijavil leta 1818 učitelj Janez Ceč.
Dohodki Uporaba nepremičnin
Travniki, 14 centov sena a 30 kr 7 gld
8 centov otave a 24 kr 3 gld 12 kr
Obresti od Megušarjeve ustanove 9 gld 20 kr
Cerkovnik in organist, (kantor) 40 gld 15 kr Od 27 'A mernika pšenice (1 mernik ~- 1 gld 40 kr)
in od 29 ^ 4 mernika prosa (1 mernik =■ 1 gld 10 kr) 34 gld 42 kr
100 gld 29;Akr
Šolnina (pogrebi 5 gld, poroke 1 gld 24 kr
za maše umrlih 2 gld, zvonjenje 10 gld, obiski 2 gld) 20 gld 40 kr
Za druga opravila pri cerkvi 22 gld — Starši so prispevali za vsakega šoloobveznega otroka
12 kr; od 15 učencev 143 gld   9 1 kr
je prejel učitelj4 30 gld
Dohodki: 173 gld 9 Vi kr Izdatki:
Za pomočnika cerkovnika 50 gld —
Stroški za izterjevanje 8 gld  5 Vi kr
Za snaženje šolskega poslopja 10 gld
Za pranje in čiščenje cerkvenega perila 15 gld
Pomočnik za cerkvena opravila 6 gld Za popravilo jezu na travniku
(ker je bil izpostavljen poplavam) 5 gld
za nabavo lastnih šolskih potrebščin 5 gld
za nabavo šolskih potrebščin za 6 revnih učencev fi gld
105 gld   5 •/« kr
Dohodki 173 gld  9 Vi kr
Izdatki 105 gld  5 Vt kr
Cisti dohodek 68 gld  3 V« kr
' Starši so bili po večini revni, zato so šolnino neredno plačevali. Izterjevanje tudi ni imelo uspeha, ker zaradi nadlegovanja niso pustili otrok v šolo.
Na prijavi so podpisani poleg učitelja čeča še župnik Križaj (Krischai), Andrej Ahačič, dekan v Šmarju in okrajni šolski nadzornik, državno in patro-natsko gospostvo v Stični (podpis nečitljiv), Georg Reitterbauer, krajevni .šolski nadzornik in še dva cerkvena ključarja.
Gubernij je dne 29/9—1311! račune pregledal
in določin dohodke na 215 gld 1 7, kr
izdatke (stroške) 105 gld 5 ' 4 kr
čisti dohodek: 109 gld 55 3'« kr
Učitelju Ceču je določil gubernij 139 gld plače. Dotacije (dodatek) 20 gld 4 V« kr ni izplačal gubernij, ptič pa je dal nalog okrožnemu uradu v Novem mestu, naj poskrbi, da bo dobil učitelj določeni znesek s prostovoljnimi prispevki občine, od šolskega patronata v Stični ali pa naj okrožni urad obremeni šolski sklad kako drugače.
Učitelj Janez Ceč je dvakrat (leta 1818 in 1819) opravljal predpisani izpit, vendar obakrat neuspešno. Ko se je tretjič priglasil k izpitu, ga je izpitna komisija ocenila pozitivno. Tedaj je dne 21/1—1821 zaprosil za stalno namestitev"•; gubernij mu jo je na priporočilo dekana Ahačiča in patronatske gospoščine v Stični tudi odobril. Naslednjega leta je prosil za premestitev v tržaški šolski okoliš. Ljubljanski škofijski ordinariat je napisal tržaškemu guberniju ugodno priporočilo, da je Ceč zelo moralen, da vestno opravlja šolske dolžnosti, da obvlada italijanščino srednje dobro in da ni član nobene skrivne organizaci-cije. Na to priporočilo je dne 19/5—1822 primorski gubernij imenoval Ceča za pomožnega učitelja na glavni šoli na Reki, kar je razvidno iz dopisa ljubljanskega gubernija škofijskemu konzistoriju v Ljubljani. Pred odhodom mu je na posredovanje dekana Ahačiča gubernij izplačal 40 gld zakasnele dotacije.
Od 1/7—1822 je začasno učil na višnjegorski osnovni šoli Matija Zupan, ki se jo priglasil na razpisano delovno mesto učitelja organista in cerkovnik;! polog Matije Ozimka iz Stične, Antona Šinkovca iz Kostanjevice in drugih. Delovno mesto je razpisal ljubljanski škofijski konzistorij dne 28/2—1823. V razpisu je omenjeno, da mora vsak prosilec napisati lastnoročno prošnjo, kolkovano s 6 kr, na okrajno šolsko nadzorstvo v Šmarje; navesti mora osnov ne generalije, stan, opisati zdravstveno stanje, službena mesta, znanje jezikov in predložiti nravstveno in učiteljsko spričevalo. Čeprav je imel Zupan majhne dohodke in tri nepreskrbljene otroke, je Ahačič dekan v Šmarju, priporočil prošnjo Matijo Ozimka, ker je bil dober organist. in cerkveni pevec, Zupan pa teh prednosti ni imel. Dekret mu je na priporočilo gubernija izdal 11/8—1823 ljubljanski konzistorij, službo pa je nastopil 31/10—1823, a je kmalu zbolel za išiasom. Do letnih počitnic (26/8) ga je nadomeščal kaplan Franz Weldeker. Novi dekan v Šmarju Janez Pristov je predlagal, naj leta 1851 ostarelega in obolelega Ozimka vsaj začasno nadomesti pomožni učitelj, saj kaplan ne more stalno poučevati. Na delovno mesto se zaradi majhne plače (70 gld letno) ni oglasil nihče, čeprav se je občina Višnja gora obvezala, da bo pomožnemu učitelju iz svojih sredstev nekaj prispevala, in kljub priporočilu ministrstva na Dunaju. Zato so osnovno šolo v Višnji gori leta 1815 začasno zaprli.
" Dekret I dne 30. marca 1(121.
Septembra leta 1852 je šolski nadzornik v Šmarju Janez Pristov nastavil na šolo pomožnega učitelja Antona Jereba iz Idrije Jereb je bil samski, star 27 let. Poročilo navaja, da je končal pripravniški učiteljski tečaj v Idriji. Enoletni tečaj v Idriji je pričel delovati 20. oktobra 1852, naslednji dan 21/10 1852 pa je bil Anton Jereb v Višnji gori že nastavljen. Tu je očitna pomota: morda v datumu, mogoče je pa tudi, da je obiskoval Jereb kot Idrijčan pripravniški učiteljski tečaj v Ljubljani. Eno in drugo so domneve, spričevalo o učiteljski usposobljenosti je moral imeti, sicer ne bi bil mogel opravljati konzistorialnega izpita dne 25. in 20. 9. 1855. Višnjegorski župnik Cigler, ki ga škofijski vir imenuje (Schuldirektor), je predlagal, da bi deželna vlada dovolila plačati pomožnega učitelja Jereba iz kranjskega šolskega fonda z dodatkom šolnine in štolnine ob letni plači 70 gld, ker vestno opravlja službene dolžnosti. Vlada je ta predlog sprejela, toda dne 9/3—1856 ga je konzistorij prestavil na Soro v škofjeloški šolski okoliš. Na njegovo mesto je poklical Bartholomea Pirnata, izprašanega učiteljskega kandidata iz Kamnika, ki jo bil dne 27/5—1856 nastavljen začasno, dne 29/9—1858 pa stalno.
Bivši učitelj Matija Ozimek je umrl 7/0 -1858 po večletni bolezni zaradi išiasa.
Šmarski dekan Pristov poroča 13/8—1853 škofijskemu konzistoriju, da je učiteljevo stanovanje v skrajno slabem stanju in da ga je treba popraviti.
Leta 1860 so nekateri zastopniki občine Višnja gora prosili deželno vlado/' naj dovoli nakup stanovanjske hiše na Fabriki, da bi se uporabila za učilnico in stanovanje, (z gospodarskimi pritiklinami) za učiteja in cerkovnika. Proti temu predlogu so ugovarjali župnik (verjetno Waldeker?) in nekateri občani, češ da je hiša predraga in predaleč od cerkve. Poleg tega je v bližini mlin, ki bi z ropotom motil pouk.
Šolski nadzornik in dekan v Šmarju Matija Brolih je predlagal deželni vladi, naj župnikove pritožbe ne upošteva in naj nakup hiše na Fabriki odobri. Hišo, oziroma poslopje si je ogledal šolski svetnik dr. Močnik in ugotovil, da je bila z lastnikom Veselom že sklenjena kupna pogodba. Leta 1863 so kupno pogodbo razveljavili, ker je bila hiša medtem prodana že drugemu kupcu. Za učitelja so sezidali blizu Višnje gore novo hišo, za šolsko učilnico pa so določili eno sobo v občinski zgradbi, še prej pa je bilo treba učilnico popraviti: pokriti stopnišče, tlakovati prostor pred učilnico, namestiti primerno peč. urediti dimnik in popraviti streho. Za sredstva je poslal konzistoriat vlogo na deželno vlado dne 13/10—1863.
Dne 20/9—1860 je prosil za delovno mesto v Višnji gori učiteljski kandidat Ignac Vencajs (VVenzais), ki je leta 1841. opravil pedagoški tečaj v Ljubljani in prav tam leta 1843 usposobljenostni (konzistorialni) izpit. Leta 1848 so mu pogoreli vsi dokumenti. Tri leta je učil v Šentvidu pri Stični kot pomožni uči telj, nato na Opčinah pri Trstu. Učiteljski službi se je odpovedal, ker je dobil v dosmrtno uživanje kmetijsko posestvo. Požar mu je uničil kmetijo, živino mu je pobrala bolezen; zato je obubožal. Leta 1800. je ponovno zaprosil za
' L. 1832 je mela župnija Višnja gora 1968 prebivalcev, 1. lRfiO pa 2300 prebivalcev. Fabrika: Poleg hiše Mihaela Omahnil, škrabarjeva oziroma danes Bašarjeva.
Cvetko Diiclkovič
155
službo; škofijski konzistorij ga je začasno namestil na trivialni šoli v Višnji gori kot učitelja, organista in cerkovnika.
Iz Državnega arhiva, fasc. 31/9 je razvidno, da je predložil Mihael Moran dne 18/9—1866! račun za postavitev nove peči v šolski sobi v znesku 36 gld 35 kr. Drugih izdatkov iz let 1861—1865 v fasciklih (Landschulen und Schul lehrer), fasc. 31 in 31/26 (Studien und Schulsachen ter Sontagsehulen), fasc. 2/16 (Staatsprtifungen) in v fasc. 31/18 (Schulnotizen, Visitation) o trivialni šoli v Višnji gori nisem zasledil, pač pa nekaj splošnih statističnih podatkov o šoloobveznih učencih in učiteljih na Kranjskem, ki osvetljujejo obisk pouka. Vseh šoloobveznih otrok je bilo v letu 1859 — 52.579, naslednje leto pa 25 manj — 52.554. Od teh je obiskovalo šolo leta 1859 — 29.001 učencev, naslednje leto pa 30.063, za 1062 učencev več, kar je izredno visok porast in se ne ujema z drugim podatkom, ki navaja za leto 1860 — 52.554 in za leto 1861 — 52.070 učencev, torej za 478 manj.7
Leta 1860 je bilo na Kranjskem 180, leta 1801 pa 182 učiteljev, v istem času je bilo 155 (158)" župnikov in 141 (144) kaplanov. Pomožnih učiteljev je bilo 20 (28), učiteljic 31 (33), pomožnih učiteljev 17 (14) in krajevnih šolskih nadzornikov 142 (137). Studiralo je pripravnikov: duhovnih 13 (14), civilnih 38 (40).
Leta 1861 je bilo na Kranjskem v 283 farah 242 šol, od tega 13 glavnih, 158 trivialnih in 71 pomožnih šol. Na pomožnih šolah so poučevali večinoma <lu hovniki. Poleg tega je bilo 6 industrijskih in 210 (204) nedeljskih šol.
Osnovna šola v Višnji gori med NOI5
V predaprilski Jugoslaviji je bila šola šcstrazredna. Okrog 330 učencev (184 dečkov in 153 deklic) je poučevalo pet učiteljic in dva učitelja. Šolsko poslopje je bilo dobro oskrbovano. Imelo je vodno in električno napeljavo, štiri učilnice, zbornico, prostor za učila, samsko sobo za učitelja in trosob-no konfortno stanovanje za upravitelja; k temu še tri ločene drvarnice, klet in kotel za pranje perila. Učiteljska knjižnica je imela 220, knjižnica za učence pa 320 knjig. Za pouk so uporabljali Cernivec-Jegličevo Računico, Fleretovo Našo prvo knjigo in od tretjega razreda dalje — zaradi pomanjkanja čitanke — mladinsko revijo Naš rod.
Pred začetkom vojne, med okupacijo in po osvoboditvi sta poučevali na višnjegorski osnovni šoli učiteljici Vida Zeleznik in Terezija Samec. Edvard Thurnher je odšel leta 1942 v partizane; po osvoboditvi je bil član IOOF. Janko
7 Primerjava z leti 1863, 1864: šoloobveznih otrok 51.379 (51.007), obiskovalo pouk 211.007 (28,559); podatek nam pove, da se je v obeh primerih zmanjšalo število za pri bližno 340 učencev.
V ponavljalni šoli je bilo šoloobveznih otrok 27.164 (26.803), obiskovalo pa je pouk 16.080 (14.647) učencev. Vzroki za tako slab obisk pouka so znani (zaostalost, revščina, oddaljenost šol, delo doma).
" V oklepaju je označeno število učencev oziroma učiteljev, župnikov, kaplanov, za leto 1861 in za leto 1864.
Opomba: Avtor prispevka o višnjegorski šoli bo v prihodnjem ZOG obravnaval še čas od 1. 1860—1914, ukolikor mu bodo viri dosegljivi. Tudi čas med obema vojnama le takt podrobnejših pojasnil
156
Zbornik otuHaa Grosuplje, vin (1976)
Kokalj, upravitelj, ki je bil interniran v Renicci, se je vrnil januarja 1943 v Ljubljano, se upokojil, po osvoboditvi pa ponovno reaktiviral in deloval kot okrajni šolski nadzornik v škofji Loki; njegova žena učiteljica Lavrencija in učiteljica Mara Cotar sta se po bombardiranju Višnje gore septembra 1943 preselili v Ljubljano. Cotarjeva je bila po osvoboditvi zaposlena v računovodstvu na ministrstvu za prosvcto. Maja leta 1943 je okupator aretiral in odpeljal v zapore v Trst učiteljico Mileno Bratina. Po razpadu fašizma se je vrnila v Kranj in se upokojila. Dana Pavlic je bila premeščena na Primorsko 'Hraše). Med italijansko okupacijo je, kljub spremembam v učiteljskem kadru, pouk potekal več ali manj nemoteno. Učitelji so poučevali v slovenščini in uporabljali iste knjige kot v stari Jugoslaviji. Italijani so odstranili slike kralja, zemljepisne in zgodovinske podatke ter jih zamenjali s podatki Italije;. Capocentro je hotel ustanoviti v Višji gori mladinsko organizacijo GIL, ven dar so se starši, učitelji in otroci temu uprli. Tudi tečaj italijanskega jezika ni uspel zaradi premajhne udeležbe obiskovalcev. Italijanski oblasti je uspelo organizirati le šolsko kuhinjo.
Ko so dne 22. 9. 1943 Nemci mesto bombadrirali, je bilo šolsko poslopje z razbitimi okni in okrušenim zidovjem tako poškodovano, da se je morala šola preseliti v Codellijev grad. Po novembrski nemški ofenzivi in mesec kasneje, ko so domobranske čete zasedle Grosuplje, je vojaška situacija zahtevala, da so partizani onemogočili sovražni vojski bivanje v javnih zgradbah; zato so že 1. decembra 1943 požgali šolo in Codellijev grad in pri tem uničili ves šolski inventar z arhivom in knjižnico vred. Zato so se ohranili v višnjegorski šoli le skopi podatki v Arhivu Slovenije in v škofijskem arhivu v Ljubljani. Po požaru ni bilo mogoče uporabljati za vojaške namene nobene izmed oboh imenovanih zgradb. Ze predtem, po bombardiranju Višnje gore, je bil pouk po privatnih hišah in v manjših skupinah, tudi zunaj mesta, tako npr. v gostil ni pri Turku in drugod. Čeprav so šolskemu poslopju poleti 1944 oskrbeli zasilno streho, pouk v stavbi ni bil mogoč; poslopje je ostalo prazno, nounorab no tudi za sovražnikovo vojsko.
Učitelji, ki so poučevali na šoli po letu 1941: Jožefa Erjavec, 1945 prestavljena v Višnjo goro s Police, upokojena 1. 8. 1905,
Od leta 1949 do 1951 v. d. šolskega upravitelja, Marija Koporc, 1946—1948, premeščena v Ljubljano, Majda Ljubic, 1946—1947,
Štefan Keržin, 1946—1949, upravitelj šole, premeščen v Stično, Marija Okorn, 1946—1950,
Jožefa Leskovec, 1946—1948, nato premeščena v Stično
Ivan Bucik, učiteljski pripravnik-tečajnik od 1948 do spomladi 1949, nato prestavljen na prosvetni odsek okraja Grosuplje kot poverjenik za ljudsko prosveto,
Marija Cerne, učiteljica-tečajnica od 1948 do 1950, nato premešečena v Ura slovče,
Milena Lenščak, 1949—1951,
Jaka Skubic, 1950 in še istega leta premeščen v Žalno,
Marija Novak, premeščena iz okraja Grosuplje, 1950—1952, nato poslana v
Šentjernej na Dolenjskem, že pred vojno je poučevala v Višnji gori. leta 1940 pa je bila premeščena v Žalno.
Vera Koglovič je poučevala le nekaj mesecev leta 1951, nato je bila premeščena na Podtabor pri Grosupljem,
l-uidolf Jeletič, ravnatelj šole od 1951.
V času po italijanski kapitulaciji so uporabljali v šoli zopet stare računice
in čitanke; z zemljepisom in zgodovino Jugoslavije. Ti učni primočki so bili:
A. Crnivcc-M. Jeglič, računice za vse razrede,
F. Bobičeva. čitanka, za, 1. razred (Preljubo veselje) in Hafner-Ločnikovo slo vensko berilo od drugega do četrtega razreda.
Čeprav je bil pouk moten zaradi bojev, so učitelji z učenci učno snov v glavnem predelali, le spričeval niso izdali, ker so prvega junija 1944 zasedli Višnjo goro domobranci. Od tedaj do 20. marca 1945 pouka ni bilo. Tuji učitelji, iz vrst okupatorjev, na šoli niso poučevali.
Požigi, Internacija, bombardiranje, streljanje talcev — delo okupatorja
Dne 13. 3. 1942 so partizani napadli italijansko vojaško komisijo, ki se Je vračala v avtomobilih iz Zagreba. Padla sta dva častnika. Še isti večer so poslali iz Ljubljane dva kamiona vojaštva in velike sode bencina. Moške iz vasi Sp. Brezovo so obtožili sodelovanja s partizani in jih odpeljali v zapore v Višnjo goro. Fašisti so nato polili slamo z bencinom in metali goreče snope v hiše in hleve. Zene, ki so z otroki zbežale v gozd, so se vrnile in pričele trgati fašistom snope iz rok. Odločni nastop žena je okupatorja tako presenetil, da je prenehal s svojim uničevalnim početjem in se odpeljal v svojo bazo. Zgoreli so štirje domovi, enajst gospodarskih poslopij; šest glav goveje živine in dva prašiča je plamen pokončal v hlevu. Pogumne žene so rešile vas popolnega uničenja.
Da bi fašisti pregnali partizane iz okolice Višnje gore, so začeli veliko sovražno ofenzivo. Pričeli so požigati. Kot, bakle so goreli domovi in gospodarska poslopja, gasiti ni smel nihče. Pogoreli sta dve kmetiji na Peščeniku in pet kmetij z vsemi gospodarskimi poslopji na Pristavi. Na pohodu so požgali tudi pkininski dom na Polževem z vsem inventarjem..
Dne 7. 0. 1942 so fašisti odvedli v zgodnjih jutranjih urah partizanske družine v zapor. Obdolžili so jih, da imajo s partizani zveze na terenu. Doma so morali ljudje pustiti vse imetje;, v naglici in razburjenju niso mogli vzeli s sobo j niti najnujnejše stvari. Kar je bilo v domovih vrednih predmetov, so izropali fašisti. Popoldne so aretirane prebivalce na kamionih odpel j ai v ljubljanske zapore, nato v internacijo v Monigo pri Trevisu. Med njimi sta bila dva otroka: Peter Volk — 11 let in Marija Volk — 8 let. Po razsulu italijanskih taborišč sta se oba srečno vrnila domov.
Ko je po kapitulaciji Italije premagana in razorožena italijanska soldateska zapuščala naše kraje, je bila prva naloga partizanov — pred dokončnim uničenjem nemškega nacifašizma — rušenje objektov, ki bi bili ključnega komunikacijskega pomena za sovražnika. Tako je vodstvo partizanske vojske sklenilo, da na osvobojenem ozemlju razdere železniško progo Ljublja-
158
Zbornik občine Grosuplje, VITI (19W)
na—Novo mesto. Dne 19. 9. 1943 so partizani razrušili viadukt v Loki; kasneje so ob pomoči Višnjanov in prebivalcev okolice razdrli tudi železniško progo. Promet je bil na dolenjski železniški progi za sovražnika prekinjen in zveza z Novim mestom in Karlovcem pretrgana.
Po odhodu Italijanov je vzpostavila OF v Višnji gori ljudsko oblast z rajonskim odborom. Komaj so se razmere vsaj delno normalizirale, že se je pojavilo nad mestom dne 22. septembra 1943 šest. nemških strmoglavcev (štuke), ki so z značilnim piskom in tuljenjem zasuli mesto z bombami. Meščane je zajel preplah, ranjenci so klicali na pomoč, sredi mesta je divjal požar. S hiš je bombni pritisk metal strehe, opeka je ležala po tleh, šipe so bile razbite. Nemška letala so se ponovno vrnila. Sedaj so kosila smrt s strojnicami. Ko so končno odletela, so meščani nosili ranjence, iskali trupla in gasili požar. Komaj je preteklo dobre pol ure, že se je zaslišalo ponovno streljanje. Izza meje je prodirala proti Višnji gori nemška pehota. Nenadoma je bilo mesto obkoljeno s treh strani. Nemci so po hišah iskali partizane, seveda zaman. Po preiskavi so se naglo odstranili, boječ se, da le ni kje v bližini kakšna partizanska enota, ki bi jih utegnila napasti. Ko so odšli, so pustili za seboj devet, mrtvih, med njimi štiri otroke, ki so se ob bombnem napadu igrali na cesti, in petnajst ranjencev. Popolnoma je bilo porušenih pet hiš, delno dvanajst, ostale hiše pa so imele razbite šipe, uničena okna in razpokane stene in strope.
Dne 1. novembra 1943 so ob veliki nemški ofenzivi prignali fašisti s seboj 21 kmetov, ki so jih aretirali po vaseh na Dolenjskem. Zvečer so jih odpeljali na travnik pod Codcllijev grad. Izkopati so si morali jamo, nakar so vse ustrelili kot talce.
Dne 11. novembra, prav tako ob nemški ofenzivi, so Nemci odpeljali iz Višnje gore 8 mož, jih zaprli v Šmarju v klet in v mraku na pokopališču po-strelili. Šele po odhodu Nemcev so Višnjani odkrili grob pogrešanih, jih izkopali in prepeljali na višnjegorsko pokopališče.
Vdori domobrancev
Višnja gora je bila v začetku leta 1944 v obmejnem pasu, vendar na osvobojenem ozemlju. Onkraj Stehana na Grosupljem so se po nemški ofenzivi konec decembra leta 1943 utrdili domobranci. Po svoji obveščevalni službi in izdajalcih so zvedeli, da organizira krajevni ljudski odbor v Višnji gori obvezno oddajo koles in masti za NOV. Zgodaj zjutraj dne 22. februarja 1944 so domobranci nenadoma obkolili mesto. Vdrli so v prostore krajevnega ljud skega odbora in odnesli kolesa in mast. Tedaj so aretirali petnajst simpatizer jev in aktivistov OF. Izsledili so tudi terenca Lojzeta Zavodnika. Na begu so ga ranjenega ustrelili; ustrelili so tudi mladega neznanega partizana. Po morilski akciji so se preko Brezovega vrnili v Grosuplje. Odslej so večkrat vdirali v Višnjo goro. Krajevni ljudski odbor se je umaknil v Stično. Domobranci so neprestano pošiljali v Višnjo goro patrulje in razširjali svojo propagando. Marsikateri osamljeni partizan, ki je ponevedoma zašel v kontrolirani domobranski teren, je izgubil življenje. Dne 15. 3. 1944 je v Temenici črna roka ustrelila Jožeta Prijatelja. Sorodniki so ga pripeljali domov v Višnjo goro. Domobranci so za to izvedeil in hoteli preprečiti pogreb. Vdrli so v mesto
in po odhodu a topovi streljali iz Grosupljega. Obstreljevali so Višnjo goro, Kriško vas in Loko.
Dne 15. maja 1944 je prišla v Višnjo goro patrulja šestih partizanov. Ko so bili v središču mesta, so jih nenadoma obkolili domobranci. Partizani so se hoteli umakniti v gozd. Zaradi slabšega položaja in kritja je v borbi obležalo pet partizanov, šestega pa so domobranci ranjenega ustrelili.
Dne 1. junija 1944 so Višnjo goro zasedli domobranci. Takoj po prihodu so zgradili bunkerje, postavili okoli mesta žično oviro in si utrdili postojanko. Domačini so morali kopati jarke in voziti les. Cez blok ni smel brez prepustnice nihče. Prizadete so bile zlasti partizanske družine, ker niso dobile prepustnice, da bi si nabavile živež v okolici. Tudi Kriško vas so obdali z bodečo žico in zgradili več bunkerjev.
Dne 15. junija so partizani pripravili večji napad na Kriško vas in nato na Višnjo goro. Z minometi so obstreljevali bunkerje in hoteli pregnati iz obeh postojank domobrance. Bitka je trajala vso noč in naslednji dan, dokler niso dobili domobranci pomoč iz Ljubljane. To noč so odvedli v zapor na občino vse člane partizanskih družin in jih po napadu zopet, izpustili.
Dne 21. junija so partizani drugič napadli Višnjo goro. Cankarjeva brigada je s težkimi minometi in tankom zavzela in popolnoma uničila domobransko postojanko v Kriški vasi. Domobranci so streljali z gradu z minometi, vendar se je partizanom posrečilo napasti tudi Višnjo goro. Boji s puškami, strojnicami in težkimi minometi so trajali vso noč do jutra. Tedaj so dobili že izčrpani domobranci pomoč iz Novega mesta, nakar so se partizani umaknili.
Ko so domobranci zasedli osvobojeno ozemlje, so se pripravljali obnoviti železniško progo Ljubljana—Novo mesto. Ta načrt so jim partizani preprečili s tem, da so minirali tunel pod Pcščenikom. Dne 30. junija so ponoči nenadoma napadli. V Višnji gori je bilo tedaj le manjše število domobrancev; večina vojakov je bilo zaposlenih pri utrditvi postojank v Stični; tudi tam so izvedli partizani motilni napad. Domobranci so bili tako presenečeni, da so se partizani lahko mirno približali tunelu, ga minirali in uničili. Po izredno močni detonaciji so se partizani naglo umaknili. Pomembna komunikacijska žila je bila za okupatorja dokončno pretrgana.
Dne 29. 9 1944 so domobranci aretirali v Višnji gori 19 oseb, jih na občini zasliševali in obdolžili, da imajo zveze s partizani na terenu. Vseh 19 oseb bližnjih sorodnikov partizanov, po postavili na trg, ločili matere od otrok in jih odpeljali v internacijo. Sedem otrok je ostalo brez mater; pet izmed njih je ostalo pri starih starših, Leon Prijatelj — 11 let in Martina Pajk — 11 let pa sta ostala sama v praznem domu. V oskrbo so jih vzeli tuji ljudje.
V tem času se je rdeča armada že približevala mejam Nemčije in na Balkanu je zmagovita jugoslovanska armada opravljala vse bolj uspešne vojne operacije. Nemci so se še vedno krčevito borili, vendar so mislili tudi na vojaški poraz. Zaradi komunikacijskih zvez so ponovno obudili načrt o obnovi železniške proge. V Višnjo goro so poslali dne 3. 2. 1945 podjetje Poli, ki je mobiliziralo vse kmete, uradništvo in mladino obeh spolov za delo na progi. Njihov načrt je spodletel. Nemci in domobranci so se že 1. maja 1945 pričeli pripravljati na umik in prisilnega dela je bilo konec. Dne 3. maja so se po
160
Zbornik obeta* Grosuplje VITI (10761
cestah že gnetli Nemci, ustaši, ćetniki, vlasovci in domobranci. Še zadnji dan pred umikom so domobranci aretirali štiri domačine in jih odvedli neznano kam. V noči od 4. na 5. maj 1945 je poraženi nemški akupator s svojimi pomočniki odhajal deloma na kamionih, deloma na drugih mobiliziranih vozilih ali peš proti Grosujiljem in Ljubljani. Zadnji uslužbenci in voditelji občine so zapustili Višnjo goro dne 5. 10. ob 14 uri. ćez tri ure so partizanske strojnice že naznanile svoj prihod in osvoboditev.
Del prebivalstva Višnje gore je ves čas narodnoosvobodilnega boja sode loval s partizani. Belogardistično gibanje med italijansko okupacijo je odtegnilo ideji OP le vasi Dedni dol, Spodnje Brezovo in Leskovic. Porazno je vplivala na prebivalstvo novembrska nemška ofenziva in množično streljanje talcev in domoljubov v Višnji gori. Kmetje so se zaradi belogardistično in plavo-gardistične propagande in okupatorjevega terorja zatekali v Ljubljano. Tu so krepili vrste porajajočega se domobranstva, ki je okupatorju pomagalo razvneti bratomorilno vojno.
šola po osvoboditvi
Kot med vojno je tudi takoj po osvoboditvi primanjkovalo učil; zlasti pa je bilo treba popraviti šolsko poslopje — streho, okna, vrata, tla in peči. Šola je imela štiri razrede, 197 učencev in tri učitelje. Zadnji dve leti je bil pouk skoraj popolnoma ustavljen, pa tudi v šolskem letu 1945/40 je bil obisk slab zaradi zime, pomanjkanja obleke, obutve in epidemije ošpic. Nekateri starši so radi zadrževali otroke doma za domača dela, pa tudi tisti učenci, ki so redno prihajali k pouku, so zaradi dveletnega zaostanka in pomanjkanja volje za učenje le počasi napredovali.
V šolskem letu 1946/47 je bila premeščena učiteljica Dana Pavšič v Hraše na Primorsko, Vida Zeleznik v Ljubljano in Marija Novak v Žalno. Na šoli so poučevali Terezija Samec, Jožefa Erjavec, Marija Koporc, Majda Ljubic in kot upravitelj Štefan Keržin. Šolsko poslopje so obnovili. Šola je dobila po agrarni reformi 43 arov župnijske zemlje za vrt in telovadišče. Tudi kmetom, ki so odšli z okupatorjem, so odvzeli zemljo in jo dodelili tistim, ki so ostali na svoji zemlji. V okolišu so delovale politične in krajevne organizacije OF in AFZ, ki so s študijem in delovnimi akcijami vzpodbujale prebivalstvo, da čimprej obnovi opustošeno domovino. Vsi so radi pomagali pri popravilu šole. Šolo je obiskovalo 247 učencev. Nekateri so zaradi zaostanka obiskovali tečaj v zimskih mesecih. Zdravje otrok je bilo zadovoljivo; bilo je le nekaj primerov ošpic. Socialno skrbstvo je dodelilo revnim učencem 50 parov čevljev. Šolo je obiskal okrajni šolski nadzornik Vekoslav Perpar.
Mladina je uredila prosvetno dvorano, kjer so bili mitingi, pozneje tudi dramske predstave; nastopal jo moški pevski zbor, ki se je udeležil tudi pevskega festivala v Stični. Pionirska organizacija je delovala v okviru interesnih krožkov. Vodstvo šole je sklicevalo roditeljske sestanke. Nekaj nadarjenih učencev se je vpisalo v nižjo gimnazijo v Stični.
V šolskem letu 1947/48 so učitelji pomagali pri popisu prebivalstva in zemljiških površin. Razpisano je bilo prvo ljudsko posojilo. Šola je organizirala
Cvetko nmlkovič
161
dva splošno izobraževalna tečaja v Leskovcu in v Višnji gori. Mladina je pridno zbirala odpadni material, na primer železo, cunje, razbito steklo za podjetje Odpad v Novem mestu.
Tudi pri akciji pogozdovanja je pomagala šolska mladina. Okupator je zlasti ob cestah močno razredčil slovenske gozdove.'1
Učni uspeh in obisk pouka sta se polagoma izboljševala, 25 učencev je nadaljevalo pouk na gimnaziji v Stični. Revni učenci so dobivali nekaj živeža npr. riž, sladkor, olje. Šola je odprla mlečno kuhinjo, več učencev je odšlo na počitnice v kolonije. Šolsko delo je pregledal šolski nadzornik Ervin Rotman.
V šolskem letu 1948/49 je imela šola dva vzorna nastopa pri učiteljici Jožefi Erjavec in Mariji Okorn. Hospitirah so učitelji iz stiškega šolskega okoliša. Tudi v prejšnjih letih po osvoboditvi je bilo več vzornih nastopov pri Štefanu Geržini, Jožefi Erjavec in Tereziji Samec. V obvezen študij prosvetnih delavcev sta biil vključeni tudi osnovni šoli v Višnji gori in Žalni. Predavanja so obravnavala politično-gospodarsko in pedagoško-didaktično tematiko. Izostankov ni bilo, razen v redkih primerih bolezni. V tem času so šolsko poslopje ponovno urejali; popravili so tla, namestili veliko šolsko tablo, postavili nova okenska krila, opremili manjše sobe, uredili sanitarije in stanovanje za šolskega upravitelja, brez vodovodne napeljave Okopali so šolski vrt in nasuli pred šolskim poslopjem s peskom prostor za telovadišče in igrišče. Bivše farno zemljišče pred cerkvijo si je kljub protestom šole prisvojila ekonomija pri kmetijski zadrugi.
Šola je kupila nekaj novih učil na primer zemljevid Evrope, globus, slike za prirodoslovni pouk in nekaj knjig za učiteljsko in pionirsko knjižnico. Obisk pouka je bil zadovoljiv (98 odstotkov) kljub udeležbi nekaterih staršev v frontnih brigadah ob delovnih akcijah v kočevskih gozdovih; zaradi tega je primanjkovalo doma na posestvih delovnih rok. Izdelalo je 75 odstotkov učencev, za prestop v gimnazijo pa so morali opravljati komisijski izpit. Na šoli je bilo vpisanih 208 učencev in večina je bila vključena v pionirsko organizacijo, ki se je pokazala aktivno zlasti pri raznih šolskih proslavah za otvoritev šolskega leta ob proslavi oktobrske revolucije, obletnice AVNOJ, Cankarjeve proslave, za dedka Mraza, Prešernov dan, dan žena, 27. april, za 9. in 25. maj, za komemoracijo za pokojnim pesnikom Zupančičem. Na Muljavi je organiziral sindikat dvodnevni politično-ideološki seminar in razstavo šolskih izdelkov.
Zdravstveno stanje otrok je bilo zadovoljivo; vsi učenci, tudi predšolski otroci (razen dveh procentov) so bili cepljeni proti TBC. Mednarodni dečji fond in okrajno socialno skrbstvo sta podpirala na šoli mlečno kuhinjo za okoli 80 učencev. Učenci so prejemali toplo mleko, kakao, kruh s sirom, pašteto in margarino. V jeseni 1948 in spomladi 1949 je šolska mladina posadila 12.000 sadik v gozdnih goličavah državnega posestva, prej Aurspergova in Co-dellijeva last. V tednu tehnike so bila predavanja o pomenu tehnike za tane-
' V predaprilski Jugoslaviji je bilo v Višnji gori šest trgovin, 8 gostiln, vsak mesec semenj. V mestu je bilo sodišče, davkarija, finančni urad, nekaj samostojnih obrtni kov (čevljarji in krojači), sicer je bilo največ kmetov (90 odstotkov), poleg nekaj uslužbencev in železničarjev. Po osvoboditvi v glavnem niso uspele kmetijske niti obdelovalne zadruge. Prebivalci so si poiskali zaposlitev drugje: v Ljubljani, v kočevskih gozdovih, kamnolomih, tovarnah, podjetjih, uradih itd.
11  Grosuplje VIII
fijstvo in poljedelstvo. Za zadružno obdelovanje zemlje pa kmetje niso pokazali dovolj zanimanja. Tudi za p red vojaško vzgojo ni bilo moči dobiti v Višnji gori predavateljev, ker so udeleženci NOV — oficirji ostali po večini v armadi. To delo sta opravljala rezervna oficirja priseljenca, železniški prometnik in učitelj, kasneje je pomagal pri predavanjih tudi Tone Omahen iz Leskovca. V Višnji gori so odprli dekliško vzgajališče v prostorih prejšnje sodnije in vzgajališče za šoloobvezne deklice v Podsmreki. V kraju doslej ni uspelo zgraditi nobene tovarne, tudi ne za gumijaste izdelke, čeprav so bile priprave v teku. Tovarna je ostala v Kranju, na Dolenjsko pa so pozabili.
V šolskem letu 1949/50 je poučevalo 5 učiteljev 169 učencev. Odlični učenci (20) so prejeli denarno nagrado in knjige. Učitelji so nadaljevali z razrednimi in sektorskimi vzornimi nastopi (Samčeva) in študijem oziroma predavanji politične, ekonomske, pedagoške in metodične vsebine, ki jih je organizirala sindikalna podružnica enkrat na teden. Sola je kupila nekaj knjig za pionirsko in učiteljsko knjižnico ter nova učila. Naslednje šolsko leto so popravili fasado šole ter sklenili kupiti še nekaj klopi in namestiti peči.
Čas od leta 1950 do 1966 Nekaj splošnih podatkov
Aprila 1952 se je okraj Grosuplje združil z OLO Ljubljano okolica. Sola je dobila 30.000 dinarjev dotacije za adaptacijo šole in investicije, 400.000 din kre dita za nabavo opreme (klopi), za beljenje, pleskanje, popravilo oken, vodovoda, strehe, drvarnice itd.
Pouk družbene in moralne vzgoje so uvedli v šolo leta 1952 (ena šolska ura na teden). V Dolenjskih Toplicah je bila dne 13. in 14. decembra 1952 velika manifestacija ob proslavi desete obletnice ustanovitve štirih slovenskih brigad — Šercerjcvc, Gubčeve, Cankarjeve in Tomšičeve. Na proslavi je sode loval tudi vinšjegorski pionirki zbor. Pred 300.000 udeleženci je govoril maršal Tito.
Naslednjega leta dne 14. 1. 1953 so ga izvolili za prvega predsednika skupščine FLRJ. Dne 11. oprila 1953 je umrl narodni heroj Boris Kidrič.
Novembra 1953 so ustanovili na šoli petmesečni kmetijsko-gospodarski tečaj. Vpisalo se je 32 učencev, starih od 17 do 18 let. Pouk je bil dvakrat na teden po pet ur. Predavali so Martin Čak.š, kmetijski tehnik z Boštajna, in učitelji iz šole.
Novembra 1954 so opustili dekliško vzgajališče v Podsmreki in odprli namesto tega tečaj za vojne sirote. Ustanovili so tudi Društvo prijateljev mladi ne. — Dne 8. oktobra je bila zona A (Trst) dodeljena Italiji. — Oktobra so odprli novi gostinski in turistični dom na Polževem. — Spomladi leta 1955 so začeli graditi avtocesto Ljubljana—Zagreb. Odprli so jo 23. novembra 1958. Na proslavi je govoril v Ivančni gorici tovariš Tito.
Dne 14. maja 1955 je bila velika proslava na Ilovi gori. V kulturnem programu so sodelovale šole Kopanj, Krka, Grosuplje, Polica, Žalna, Muljava, Hrastov dol, št. Vid, Stična, Podtabor, Šmarje, Podsmreka, Višnja gora, Lipo-
glav in Škocjan. Septembra istega leta je bilo partizansko zborovanje na Ostrožnem, kjer je govoril pred 300.000 poslušalci tovariš Tito.
Zbor volilcev je izvolil leta 1955 desetčlanski šolski odbor s predsednikom Jožetom Pušlarjem. Odbor je obravnaval vprašanja proračuna, materialne zadeve, obisk pouka itd. — Po novi komunalni delitvi ima republika Slovenija 11 okrajev in 130 občin. Višnja gora pripada občini Ivančna gorica. — Leta 1957 je izšel nov učni načrt. — Osem učencev je dobilo nagrade za uspešne naloge na temo Vloga KPJ za boljšo bodočnost naših narodov.
Leta 1959 je bil izvoljen nov šolski odbor — 9 članov. Za predsednika je bil ponovno izvoljen Jože Pušlar. V šolskem letu 1963/64 je postala šola popolna osemletka. Na nižji stopnji je bil razredni, na višji pa predmetni pouk. V tem letu je kupila šola številna učila za kemijo, fiziko, izpopolnila je glasbeno zbirko in zbirko optičnih, mehaničnih in elektrotehničnih aparatov, kupila je televizor, diafilme, razmnoževalni aparat in magnetofon.
Po odločbi skupščine Grosuplje številka 022-30-65 z dne 16. 1. 1965 je bila dodeljena popolna osemletna osnovna šola v Višnji gori centralni šoli v Stični. Od tega časa je podružnična šola, število učencev in učiteljev se odslej iz leta v leto zmanjšuje.
Učitelji
Angela Baumkirher, poročena Zupančič je prišla leta 1952 s Prežganja in dne
31. 1. 1953 umrla pri porodu. Njen razred je dalje učila Samčeva. Ljudmila Hude iz Stemberga (Celje) je poučevala od 1954 do 1955, nato je bila
premeščena na osnovno šolo v Šmarje. Celo šolsko leto zaradi bolezni
(operacija) ni poučevala. Antonija Uran je prišla iz Tomaja (Primorska) in poučevala od 1955 do 1963,
nakar je bila premeščena v osnovno šolo Šmartno. Breda Thurnher je bila upravnica doma partizanskih sirot v Podsmreki in je
učila na osnovni šoli dva meseca leta 1955, nato je bila premeščena na tečaj
v Podsmreko.
Bernarda Lampe iz Bovca, osnovna šola Soča, je poučevala od 1957 do 1959,
nato je bila premeščena na osnovno šolo za Bežigrad. Ivanka Antončič iz Temenice, od 1959 do 1961, nato prestavljena na osnovno
šolo v Grosuplje.
Ivanka Zaman, abutirientka gimnazije, od 1961 do 1962, nato študentka VPs. Franca Žerjav, prvo službeno mesto, od 1961 do 1963, nakar je nadaljevala
študij na šoli za socialne delavce. Vida Erjavec, absolventka gimnazije, od 1962 do 1965.
Frančiška Kitak iz Hrastnika, od 1962 do 1963, nato premeščena v Ljubljano. Marija Horvat je poučevala leta 1963 šest mesecev, nato pa je bila prestavljena v Velenje.
Jožefa Šuštaršič, absolventka gimnazije od 1963 do —. Alenka Dolenc, od 1963 do 1965. Urška Seme, od 1963 do 1965. Jaroslava Zupet, od 1963 do 1965. Jožefa Demirovič, od 1963 do 1966.
Helena Golob, 1963, absolventka Akademije za likovno umetnost.
Janez Dremelj, od 1964 do —.
Anica Ojanič iz Kočevske Reke, od 1964 do 1963.
Olga Žagar iz Srednje vasi nad Škof jo Loko, od 1965 do —.
Marija Pajk iz Dobrepolj, od 1965 do —.
Alojzija Rome, absolventka Filozofske fakultete iz Smarjete, od 1965 do —. Vida Žagar, absolventka gimnazije, honorarna, od 1965 do 1966. Jožefa Stoman, honorarna, od 1965 do 1966. Milena Oovekar, honorarna, od 1965 do 1966.
Srečko Kotar, profesor za likovni pouk, Stična, 1965 — na osnovni šoli je dopolnjeval učno obveznost (6 ur).
Značilnost tega obdobja je, da so se učitelji in učiteljice zelo pogosto menjavali, kar kaže na izredno pomanjkanje zlasti mladih pedagogov, ki so le počasi zasedali delovna mesta; nekateri so nadaljevali študij na višji in visoki stopnji ali pa so kombinirali poučevanje (službo) s študijem. Na delovnih mestih so pokazali veliko pedagoško vnemo. Leta 1960 so bili vsi ocenjeni z oceno »se odlikuje«.
Od leta 1947 dalje so imeli učitelji vzorne nastope in hospitacije. Hospiti-rali so na osnovnih šolah v Stični, Št. Vidu, Temenici, v Hrastovem dolu, na nekaterih izmed teh šol tudi po večkrat. Poleg tega so prirejali za učitelje izobraževalne tečaje s področja gospodarstva, pedagogike in didaktike. Kot organizator tečajev in predavanj se je izkazal sindikat šole. Strokovni seminarji so bili v Stični, na Grosupljem, v Ljubljani, na sindikalnih sestankih pa so obravnavali statut ZKJ, krizo kapitalizma, in razvoj socializma, družbeno vlogo in idejne temelje ZKJ in druge teme. Leta 1957 je predaval Edo Thurn-her o partizanski borbi in ljudski revoluciji v Jugoslaviji. — Učitelji so si ogledali razstavo partizanskega tiska.
NADZORNIKI
Vefeoslav Perpar, od 1945 do 1947, okrajni šolski nadzornik, Vlado Repe, od 1945 do 1947,
Ervin Rotman, od 1947 do 1951, okrajni šolski nadzornik od 1952 do 1970, od
1957 predsednik sveta za prosveto OLO Grosuplje, Vinko Mazi, od 1951 do 1970, Marijan Binter, od 1954 do 1969, Drago Vončina, od 1953 do 1970, Janko Knol, od 1958 do 1970.
UČENCI
Sedemrazredno šolo je obiskovalo leta 1949/1950 — 169 učencev, poučevalo je pet učiteljev. Učni uspeh je bil 82 odstotni, obisk pouka pa 90 odstotni. V naslednji petih letih je število učencev upadalo, uspeh se je sporadično izboljševal od 92 odstotkov, ne pa obisk pouka, ki je nihal med 84 odstotki in 92 odstotki. Od leta 1955 je število vpisanih učencev občutno naraščalo in doseglo leta 1961 že 208, leta 1906 pa 262 (129 + 133) učencev. Prav tako se je
izboljševal obisk pouka (do 96,5 odstotkov), učni uspeh pa se je gibal med 1(1 in 92 odstotki. K izboljšanju učnega uspeha so pripomogli odlični in prav dobri učenci, ki so pri učenju pomogali slabšim. Najlabši učni uspeh je bil leta 1951/52 ko je končalo šolo 118 učencev, izdelalo ni 28 učencev, 8 ni bilo ocenjenih. Najboljši uspeh je bil leta 1954/55, ko izmed 150 učencev ni izdelalo 12 učencev in leta 1957/58, ko izmed 170 učencev ni izdelalo 12 učencev (7,4 odstotkov). Učni uspeh so zniževale tudi prostorske razmere, zlasti prenapolnje-nost razredov. Na šoli je bila zelo aktivna pionirska organizacija. Sprva je bilo včlanjenih 75 odstotkov, leta 1951 80 odstotkov, pozneje vsi učenci. Šola je kupila leta 1950 radijski aparat Kosmaj, pionirska organizacija pa je dobila v dar diaprojektor. Odlični učenci so bili nagrajeni s knjigami in hranilnimi knjižicami in si ogledali razne gospodarske ustanove, posestva, papirnico Vevče, Litostroj itd. Do leta 1960 je bilo nagrajenih 20 do 25 učencev, od tega leta. dalje do 1900 pa od 84 do 53 učencev vsako šolsko leto.
Vpis učencev v stisko gimnazijo je bil različen in se je gibal od 13 do 20 učencev, 1. 1953 — 17, leta 1954 — 10, leta 1955 — 20, leta 1954 — 13 učencev itd.
Pionirska knjižnica je vsako leto povečevala število knjig; v letu 1955 celo za 221 knjig, prav tako šolska knjižnica (317 knjig). Učenci so bili naročeni na Cicibana (do 75), Pionirski list (do 37), na Pionirja (do 19), na knjižne zbirke Sinji galeb (2), Kondor (1), Šola je naročila Čebelico, Sinjega galeba. Kondorja, Sodobna pota, Sodobno pedagogiko, Mladi svet, Tovariša, Prosvetnega delavca, Naše razglede, Vprašanja naših dni.
Šola je prirejala razne tečaje in krožke. Leta 1954 je bil tečaj RK, na kiiterem so razpravljali o prehrani, prvi pomoči, naleznjivih boleznih; leta 1960 je bil tečaj tehničnega pouka. Zelo so razvili razne krožke, kot šahovski, dramski, bralni, krožek za ročna dela, risarski, pevski, krožek mladih zadružnikov. Izmed teh so najbolj uspeli risarski (33), pevski (70) — vodja Antonija Uran in dramski — vodja Ivanka Antončič. Literarni krožek je izdajal glasilo Polž (1957).
Tudi za zdravje otrok je bilo poskrbljeno, saj so bili učenci cepljeni proti črnim kozam, gripi, tetanusu, davici in proti jetiki. Tudi odrasle so fluorogra-lirali. Kljub temu so razsajale razne epidemije gripe, mumsa, noric, škrlatin-ke. Slab obisk in celo prekinitev pouka je pospeševal hud mraz. Otroke je pregledoval vsako leto dr. Fedran, tudi zobozdravstvena ekipa iz Ljubljane je opravila kontrolo zob; po 1. 1903 so otroke pregledovali v zdravstveni ambulanti v Ivančni gorici. Zdravstveno osebje je predavalo o davici, jetiki, gripi in tifusu.
Od leta 1903 dalje so bili zavarovani vsi učenci. Roditeljski sestanki so bili dobro obiskani.
Siromašne in zdravstveno šibke učence je šola pošiljala v poletnih počitnicah v kolonije. Leta 1954 je bilo v Izoli 8 učencev, v Selcah pri Crikvenici 15 (1955), v Kopru 7 (1903), na taborjenju v Dolenjskih Toplicah 6 (1905) itd.
Precej je bilo razgibano kulturno delo. Leta 1951 so predvajali otroško igro Mojca in živali. V Ljubljani so si ogledali lutkovno predstavo Žogica marogi-ca, vzgajališče v Višnji gori je gostovalo z igrico Dedek Mraz (1951). V okviru pionirske organizacije je prvič nastopil v Prosvetnem domu pevski zbor pod
vodstvom Terezije Samec. Igrico Mačeha in pastorka je režirala Jožefa Erjavec. Gimnazija iz Stične je gostovala z igrico Kresniček, Mestno lutkovno gledališče iz Ljubljane pa z igrico Težave Peteršiljčkove mame. Za dedka Mraza in dan JA so nastopili recitatorji s petjem in folklorna skupina. V prosvetnem domu so igrali igrico Rdeča kapica (1958 in ponovno 1959), ki jo je naštudirala Antonija Uran, in je doživela velik uspeh. Pevci so se udeležili revije mladinskih in otroških zborov v Ivančni gorici (1960). Dosegli so prvo mesto in se uvrstili za nastop na okrajni pevski reviji v Ribnici. Zbor je vodila Antonija Uran. Dramski krožek je naštudiral igrico v štirih dejanjih Janko in Metka in z njo nastopil dvakrat. Učenci so sodelovali tudi pri jugo slovanskih pionirskih igrah. Ob 20-letnici pionirske organizacije 1. 1961 so pisali naloge iz NOB s temo Moj kraj včeraj, danes in jutri. Najboljše prispevke so objavili v Zborniku ZKJ. Učenci so bili nagrajeni.
V splošnem je bilo delo pionirske organizacije pohvalno, saj je pripravila sporede za številne proslave; poleg tega je bila ustanovljena pionirska zadruga, dobili so zemljo, si uredili gredice, posadili zelenjavo itd. V oddaji Pokaži, kaj znaš so dobili pionirji 1. 1963 drugo nagrado. Pevski zbor je sodeloval na reviji v Dobrepoljah. Pionirji so obiskovali tudi filmske predstave. (Kekec, Moša Pij ade).
Šola, je prirejala za učence vsako leto poučne ekskurzije in izlete. Obiskali so Taborsko jamo (1952), Kucelj, Ljubljano, Opatijo, Reko (1953), Šmarno goro, Medvode, Bled (1954), Zagreb, Bled, Ljubljano (1955), Muljavo, slap Pe-ričnik (1956), Ljubljano, Dolenjske Toplice, Selce (Crikvenica — 1957), Bled, Vršič (1958), Bled, Kranjsko goro, Opatijo (1962) itd.
Viri:
sat,, Šolstvo, fascikel 4 a—i e.
ŠAL, šolstvo, fascikel 38, Višnja gora.
Arhiv Slovenije, Sonntagsschulen, Abth 26, fasc. 31, Studien und Schulsachoti, fnse. 31, Staatspriifungen, 2/16, Schulnotizen, Vizitation 31/18, Landschulen und Schullehrer, 31/9, 1. 1861, 1862.
ZOG, VII, 1975, 287—291, C. Budkovč, Iz višnjegorske mestne in šolske kronike.
ZOG, I, 1969, 83, J. Gregorič, Ljudski pesnik Andrej Kaučnik.
CG, 9, 10, 1922, 79—80, F. Kramar, Kako sem nabiral narodne pesmi.
šolski muzej, mapa osnovna šola Višnja gora.
Šolska kronika Osnovne šole v Višnji gori.
Konrad Crnologar, Iz višnjegorskega arhiva, Cerkev in šola.
Drago Vončina, Učiteljski pripravniški tečaj v Idriji, šol. 1. 1852/53 do 1865/66 (rokopis) in k temu ZOG VII, 1975, 210—213 in 230, C. fiudkovič, J. Skorbine, učitelj in skladatelj.
RAZMAH KULTURNIH TKIINOV V SKNTV 11)11 PRI STIČNI
Peter ŠoštariČ*
Medtem ko pišem o V. in VI. Kulturnem tednu v Šentvidu pri Stični, so že v razmahu priprave na VII. Kulturni teden, ki bo od 26. VI. 1976 do 4. 7. 1976 v okviru praznovanj 100 letnice rojstva Ivana Cankarja in pod pokrovitelj stvom sekretarja 1K CKZKJ tov. Staneta Dolanca.
V. Kulturni teden v Šentvidu pri Stični je bil od 29. 6. do 7. 7. 1974 v okviru praznovanj 125-letnice smrti dr. Franceta Prešerna, VI. pa od 28. 6. do 6. 7
Med udeleženci kulturnega tedna v Šentvidu pri Stični so bili Številni gostje, med njimi (od desne na levo): prof. dr. Avguštin Lah. Pepca Kardelj, dr. Marjan Precclj. Edvard Kardelj. Janez Lesjak. in drugi
1975 v okviru praznovanj 80-letnice osvoboditve in pod pokroviteljstvom tov. Edvarda Kardelja, člana predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ.
Za uvod v Kulturne tedne sta nastopila vrhunska pevska zbora APZ Tone Tomšič (1974) in Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič (1975).
• predsednik Izvršilnega odbora KT Šentvid pri Stični 01290, Yu.
Dramatiki je vsakokrat bilo posveečno po eno delo: Komedija o ljubezni v izvedbi MG Ljubljana in Bog ni umrl zaman v izvedbi domačega prosvetne ga društva.
Ob V. Kulturnem tednu je Šentvid spet, dobil nov spomenik Urška in povodni mož kot obeležje ob 125-letnici smrti dr. Franceta Prešerna; ob VI. Kul turnem tednu pa novi Dom upokojencev in popolnoma prenovljeni Dom kulture.
V okvir pridobitev Šentvida ob Kulturnih tednih sodi tudi nova tovarna Rašice Vltava, ki bo lahko zaposlila prek 200 delavcev, in otvoritev avtomatske telefonske centrale (4. 7. 1974).
Seveda pa je osrednja prireditev petje. Tako so šentviški pevski zbori ob pomoči prvaka ljubljanske opere imeli uspel celovečerni koncert 3. 7. 1974.
Na taboru pevskh zborov leta 1974 je nastopilo 55 domačih in štirje zamejski zbori s preko 2000 pevcev, leta 1975 pa že 78 domačih in 5 zamejskih zborov s preko 2500 pevci. Razen domačih narodnih in umetnih pesmi je zlasti Tabor leta 1975 izvenel v partizanski pesmi, kar je dajalo poseben pečat proslavljanju tridesete obletnice osvoboditve.
Obakrat, se je Kulturni teden končal s svečano povorko in sklepno prireditvijo. Leta 1974 je v povorki nastopilo prek 3000 udeležencev, leta 1975 pa že čez 5000. Pozornost so zbudile enote gasilskih društev iz občine GrosujMje in pa seveda pevski zbori.
Ko so se 1975 leta pomikali zadnji pevski zbori pred svečano tribuno na prireditveni prostor, se je razbesnelo strahovito neurje. Tema, vihar in naliv takšen, kot ga ne pomnijo najstarejši krajani.
Obe zaključeni prireditvi sta nosili pečat praznovanj, v okviru katerih sta bila V. in VI. Kulturni teden. Temu primerna sta bila govora tov. dr. Marijana Breclja (1974) in podpredsednika IS Skupščine tov. Tineta Laha (1975), ki je govoril ob programu v osnovni šoli, saj je spričo neurja sklepna prireditev zunaj odpadla.
Vse prireditve so bile odlično obiskane in dvorane so bile nabito polne. Sklepne prireditve 1974 se je udeležilo preko 12.000, leta 1975 pa preko 17.000 ljudi.
V čem je treba iskati razloge, da so se Kulturni tedni v Šentvidu tako razmahnili in da so se tako utrdili med slovenskim ljudstvom? Predvsem v volji naših ljudi, da se ohranja slovenska narodna in partizanska pesem, Šentvid pa je znal to voljo povezati na vseh nivojih in jo realizirati v Taboru pevskih zborov. Sedaj je že popolnoma gotovo, da je domicil slovenskega zborovskega petja Šentvid.
In krajani Šentvida so prav gotovo tista gonilna sila, ki vodi Kulturne prireditve vedno naprej, šentvidci že šest let z vso zavzetostjo sodelujejo pri prireditvah, pri delu za gospodarski in kulturni razvoj svojega kraja in ki s posebno gostoljubnostjo sprejemajo svoje drage goste. To se je zelo dobro videlo ob neurju, ko je sedemnajsttisočglava množica dobila zavetje v domovih, kleteh, garažah, skednjih in ko so vrle gospodinje in gospodarji dajali okrepčila mokrim gostom, kar se je vsem močno vtisnilo v spomin.
Nadaljnji razlog je potrebno iskati v dobri organizaciji, pri kateri sodeluje preko 250 ljudi. Predvsem je treba omeniti častni odbor, ki ga že štiri leta vodi predsednik Skupščine Grosuplje tov. Janez Lesjak. Ta odbor, ki je se-stavljen iz glasbenih strokovnjakov, političnih delavcev, ekonomistov, bivših partizanov in drugih strokovnjakov, zlasti domačinov, daje osnovne smernice in ton nadaljnjega razvoja Kulturnih tednov; vse to potem Upravni odbor sam ali preko svojih 10 operativnih komisij realizira.
Množična povorka pred nastopom, pevskih zborov na sklepni prireditvi kulturnega
tedna v Šentvidu pri Slični
Upravnemu odboru in komisijam je treba priznati, da storijo vse, da je organizacija, ki zahteva ogromno dela, odlična. Predvsem je treba omeniti tiste, ki z vso vnemo delajo od vsega začetka. To sta predvsem prof. Radovan Gobec, ki je prav zaradi tega dela prejel Jurčičevo plaketo (1975), in Ladko Korošec. Skoda, da je delo v UO opustil tov. Tone Kozlevčar (1973), ki je bil eden od iniciatorjev Kulturnih tednov Šentvidu in ki je svoj odstop utemeljil takole: »Glede na odnos do mene na zaključku letošnjega Kulturnega tedna in dajanja priznanja s častne tribune, sem se trdno odločil, da ne bom več sodeloval na Kulturnih prireditvah v Šentvidu.« (8. 11. 1973). Tu je še osnovna šola z ravnateljem tov. Slavkom Videničem, ki že 6 let daje zavetje Kulturnim tednom.
Nadaljnji razlog je treba iskati v tem, da imajo šentviške prireditve izreden posluh družbenopolitične organizacije in društva kraja, občine in republike, zlasti še Republiška konferenca SZDL, ZKPO občine in republike, ki dajo jo potrebno oporo za nadaljnjo rast te množične prireditve.
Seveda je treba omeniti še številne organizacije združenega dela v Sloveniji in v drugih republikah naše socialistične domovine in njihovo finančno podporo.
Prav gotov pa vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo zavzetosti pri pevcih in zborovodjih Sirom po Sloveniji in zamejstvu. Ne dolga pot ne dež, nič jim ne prepreči, da ne bi vsako leto bili boljši in številnejši. Vedno več jih je. Iz tako imenovane II. lige zborovskega petja so prešli v vseslovensko ligo. Šentvid jim daje priložnost, da bodo še boljši. Daje pa jim tudi priložnost za navezovanje novih stikov in tovariških odnosov. Da bi to simbolično izrabili, so pevski zbori, ki so doslej gostovali v Šentvidu, zasadili po eno drevo v Gaju tovarištva. Tako sedaj raste okrog 100 dreves v tem gaju kot spomin in vzpodbuda.
Z neutrudnim delom si je zborovsko petje in Tabor pevskih zborov priboril v javnosti mesto, ki mu gre. Pred štirimi leti je bil vnesen v republiški koledar prireditev ZKPO Slovenije. To priznanje pa so mu pomagala pridobiti tudi občila javnega obveščanja, zlasti radio in TV, ki so njegovo delo pravilno ovrednotila.
LJUDSKO ZIVL.IKN.IK V DELIH JOSIPA JURČIČA
Mira Erjavec*
UVOD
Josip Jurčič se je rodil na Muljavi pri Stični 1844. leta kot sin majhnega kmeta. Do odhoda v normalko in gimnazijo v Ljubljano je živel doma in se tako trdno navezal na preprostega človeka domačega kraja.
Prvi in neizčrpni informator mu je bil ded. Dedove pripovedi o nenavad nih prikaznih, strahovih, čarovnicah, Kralju Matjažu, o čudežnih jamah itd. so mlademu Jurčiču močno razburjale fantazijski svet. V Spominih na deda (1863) je vse polno takih predstav. Tudi še pozneje, v zrelejši dobi, se ni mogel popolnoma otresti ljudske fantastike.
Jurčič je že zgodaj začel zbirati in si zapisovati ljudsko blago. Dnevnik iz leta 1863 je poln različnih zapisov o dolenjskem in predvsem muljavskem kmetu. Zapisoval si je zgodbice, orise značajev, rekla in besede iz ljudstva. Iz teh drobnih virov je ustvaril cele študije o posameznih likih, posebno še o vaških posebnežih, ki jih je okarakteriziral ne samo v noši, značaju in obnašanju, ampak jim je v usta položil celo rekla in smešnice, ki si jih je med takimi in podobnimi ljudmi v resnici zapisal sam. Jurčičevi liki so skoraj vsi prenos iz njegovega okolja. Nekatere si je izposodil in na njihovo resnično podobo prilepil izmišljeno ime, nekatere pa je dobesedno kar prepeljal iz resničnega v domišljijski svet. Taka figura je Špilkin Jožek v Domnu.
Med ljudskimi pripovedovalci Jurčič omenja soseda Štentovega Jožeta. Ta mu je pripovedoval o vojaških begunih, kar je dalo osnovo za Domna (1864), in o tihotapcih, ki jih je opisoval v povesti Tihotapec (1865). Godcev Tonček je Jurčiču povedal štiri narodne pesmi, znal jih je menda še več, toda malo pesmi v celoti.
Podatke je Jurčič črpal tudi iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Jurčič sam pravi v sestavku Jesenska noč med slovenskimi polharji (18641, da je »že od nekdaj rad gledal v Valvasorju podobo, kako repat hudič z bičem v roki cele kupe polhov v divjem tiru goni po gozdu. (ZD I, 196). Iz Valvasor ja je povzel opise gradov, ki so prizorišča, dogajanja v zgodovinski povesti Jurij Kozjak (1864), v povesti Grad Rojinje (1866), v Veroniki Deseniški (1886) in v nedokončani povesti Janez Gremčič. V povest Sin kmečkega cesarja (1867) je vključil Valvasorjeve podatke o kmečkem uporu iz leta 1515. Ni popolno ma jasno, ali je Jurčič poznal pri pisanju Hčere mestnega sodnika (1866) Val-
' Ljubljana 61210, Yu, Podutiška 181, Šentvid; dipl. fil.
172
Zbo, /lik občino Grosuplje, VIII (1(17(1)
vasorjevo poročilo v Slavi IX, 19 o tem, da so imeli ljubljanski meščani pravdo z deželnim glavarjem Jurijem Turjaškim zaradi gozdov pri Igu in jo dobili.
Iz Jurčičeve bogate zapuščine je razvidno, kako intenzivno se je pripravljal na roman Rokovnjači (1881). Mnogo si je zapisoval v domačem kraju, prebiral evropsko slovstvo o podobni tematiki, npr. nemškega mitologa Jakoba (irimmii. Povest Lepa Vida (1877) je napisana po Prešernovi predlogi in po kroparski varianti Lepe Vide, ki jo je zapisal Radivoj Poznik.
Na Jurčiča pisatelja sta imela velik vpliv predvsem dva literata: Anglež VValter Scott in Slovenec Fran Levstik. Prvi je vplival predvsem na Jurčiča, sjiretnega fabulista kar je literarno zanimivo, drugi pa na Jurčiča, zbiralca folklornih elementov, kar ima etnografsko vrednost. Jurčič je v zrelejši dobi v sebi nekoliko utišal romantičnega, fantazijsko zanesenega duha, je pa ostal še naprej v stiku s kmetom, preprostim človekom, tako v življenju kot v literarnem snovanju. Pod vplivom Levstikovega literarnega programa Popotovanje od Litije do Čateža (1853), v katerem je Levstik svetoval o čem naj bi slovenski pisatelji pisali, je Jurčič začel ustvarjati Desetega brata (1866). V romanu je združil vse, kar je do takrat, uporabljal v svojih delih, čeprav morda folklorni elementi prevladujejo. Fabula je nasičena z dejanji in rekli muljav skih posebnežev: Martinka Spaka, Krjavlja, strica Dolefa in kmetov iz Obr-ščakove gostilne. Za protiutež tem originalom je postavil trdnega kmeta Antona Smrekanja v povesti Sosedov sin (1868).
.Materialna Kultura
Gospodarstvo: »Kmetski dom le nekaj donaša, ako je priden gospodar in delavec na njem« (Ponarejeni bankovci VII, 46). Dober gospodar mora znati pridobiti in prihraniti (Prazna vera I, 87). Ne samo gospodar, tudi gospodinja ima velik delež pri gospodarstvu. Nedelavna in tista, ki rada dobro živi, omogoča,, da je »na polju vedno slabši pridelek, v hlevu vedno manj živine, na dvoru vedno manj gnoja, dolgovi se vračajo, davki pa vedno večji« (Dva brata IV, 111). Marsikatero posestvo je propadlo, ker gospodar ni znal pravilno gospodariti, ali pa je vzrok propada gospoščina, ki zahteva od kmeta vedno več. Nemalokrat uniči lepo imetje pijača (Dva brata IV, 107).
Za človeka, ki živi od zemlje, je važno, da je dobra letina, da ni slane, ki bi pomorila ozimino, da poleti ni suše, ki bi požgala jaro žito, in da ne zgnije krompir na njivi (Dva brata IV, 113). Dolenjec je tudi vesel, če vinska trta dobro obrodi. S kakšno skrbjo spomladi kmet trto obreze, pognoji in okoplje in s kakšnim veseljem jeseni grozdje obira. Jurčič pravi, da se pri trgatvi sklepajo prijateljstva med mladimi, starejši pa se veselijo vina (Cvet, in sad VI, 251).
Število glav v hlevu določa imovitost kmetov. Kmeta Slivovca v povesti Prazna vera postavi Jurčič z dvema voloma, »trinajstimi govejimi repi«, enim konjem in sedmimi prašiči za trdnega kmeta (Prazna vera I, 87). Koliko truda mora kmet vložiti v izrejo telet do junih volov, je opisano v povesti Ponarejeni bankovci (VII, 40). Navadno je imel vsak večji kmet svojega pastirja (Spomini na deda I, 58). Ponekod je živino, krave, koze, ovce, pasel vaški Crednik, ki je dobil za plačilo od soseske vsako leto po nekaj mernikov žita
in socivja in bil lako preskrbljen za zimo. Pasli so na vaškem spašniku (Tiho tapec II, 14). Pastirji so menda imeli »dežni plašč iz lipovega lubja«, da so bili kot kakšen »pokonci hodeč oven« (Lepa Vida VI, 105).
V okolici Jurčičevega rojstnega kraja je bil zlasti razširjen lov na polhe. Jurčič je eno noč tudi sam preživel med polharji. Na polšji lov gredo zvečer in lovijo polhe v »samostrine«, katerih razklenjene železne klešče namažejo z gnilimi hruškami, ker so polhi sladkosnedni. Pasti nastavijo v gabrovo semenje, želod, žir, kajti bukova, gabrova in hrastova debla so polhova najpogostejša bivališča, ker njihove plodove rad je. (Jesenska noč med slovenskimi polharji I, 197). Med ljudstvom živi vera, da se polhi po Simonu in Judu (svetnika v katoliškem koledarju) ne smejo več loviti, ker na večer pred godom sv. Simona in Juda žene hudič polhe spat (isto, I, 200). Ko lovci nasta vijo pasti, posedejo okrog ognja in pogovor o nenavadnih lovskih dogodivšči nah se prične. Polhe lovijo zaradi mesa, še bolj pa zaradi kož, iz katerih delajo kučme polhovke.
Lovijo tudi divje raco (Lipo V, 9) in vidre s pastmi v obliki železnega obroča s tremi ostrimi žeblji (isto V, 19).
Bogatejši se Ukvarjajo z lovom, da si krajšajo čas, revnejši pa si orno gočajo vsakdanjo prehrano. V milih zimah je obilnejši zarod zajcev in lisic. Kadar lisice ljudem le preveč odnašajo kokoši, jih načrtneje streljajo (Deseti brat III, 151). Graščaki svojim podložnim tudi prepovedujejo loviti in ubijati živali (Grad Rojinje III, 20).
Ob Krki in pritokih je razširjen tudi ribolov in lov na rake (Janez Grem-čič VIII, 199). Za ribji lov pravi Jurčič, da uporabljajo »ravšlje« in razne mreže (Sin kmečkega cesarja IV, 103).
Nekateri se ukvarjajo tudi s čebelarstvom. Gruntar Luka Kolodej v romanu Med dvema stoloma je imel v enem letu po dvesto novih rojev čebel v uljnaku. Preprosti ljudje radi prenašajo čebelje lastnosti tudi na ljudi. Tako so nastali pregovori: Čebele so hude zato, ker so ženske. Trot, nima žela (Med dvema stoloma VI, 39/40).
Med domačimi delavnostmi Jurčič največ piše o preji. Zanj ni toliko zanimivo delo, ampak predvsem ,kaj se dogaja zvečer ob njem. »Ko so zabrenčala vretena kolovratov in so motvozi zasukali lična kolesa«, so prišli mladeniči vasovat k mladim jjredicam, manjkalo pa ni tudi predstavnikov drugih generacij (Pozimski večer na slovenski preji I, 64). Mladi Jurčič je tu slišal mnogo nenavadnih zgodb, posebno od svojega deda.
Jurčič nam ne piše o gozdarstvu, vendar omenja žage, kar dokazuje, da so si; ljudje ukvarjali tudi s to dejavnostjo (Cvet in sad VI, 191).
Doma so si vsak zase pletli koše in košare. Koše so delali iz vrbovih šibic t Jesenska noč... I, 196). Ali so si izdelovali pipe sami doma ali so jih kupo vali drugod, tega ne omenja, piše, da so bile zelo razširjene pipe »korošice« tisto, I, 195). Posebno imenitna pa je bila pipa, okovana in rezana iz grče. (Vrban Smukova ženitev II, 177). Kakšen mojster je bil stari Grahovec v romanu Cvet in sad, dokazuje to, da je »tesal in mizaril kot samouk razne stvari za sosede, nabijal sodčke, golidam in škafom obroče narejal pa tudi vsem
vaščanom zadnje hiše delal šest čevljev dolgo in čevelj visoko, kadar so ta svet zapuščali, namreč mrtvaške rakve (Cvet in sad VI, 335). Nekatere ženske so se odlikovale po vezenju. Pogosto je bilo vezenje »s plavo in rdečo volno«, med motivi cvetlice, material različen (Med dvema stoloma VI, 13).
V tesni zvezi z gospodarstvom je trgovina, katere najpogostejša oblika so semnji. Ti se prirejajo v mestih, večjih krajih in vaseh (Sosedov sin IV, 226). Jurčič omenja semenj v Novem mestu (Kloštrski žolnir) in v Višnji gori (Spomini na deda). Tega semnja se spominja, ker je šel tja z dedom (isto, I, 51). Kmet Slivovec je prodajal prašiče na ljubljanski trg (Prazna vera I, 87). »Semenj je prebivalcem okrožja imeniten dan in ima nekaj prazničnega. Veseli se ga kmetic, ki je pred letom mlade voliče kupil, lepo priredil ter jih upa ta dan za lep dobiček prodati. Veselč se ga otroci, ker vedo, da jim mati, ki je šla kuhinjske posode in pražnje obleke kupovat, prinese medčn štrukelj, rdečo trobentico in še kaj lepega. Vesele se ga naposled tudi mladeniči in deklici, ker mogoče se jim je mnogo pogovoriti med seboj« (Sosedov sin IV, 226). Najbolj hrupno je navadno pri živini. Kupci jo ogledujejo, jo natančno pretipajo in izprašujejo zdaj tu zdaj tam. Ko se pogodijo za par, gresta prodajalec in kupec »likof pit in denar štet« v gostilno. Pri kupčiji sodelujejo tudi mešetarji, ki kupcem svetujejo žival in pomagajo pri določanju cene. Meše-tarji se potem udeleže tudi likofa, kajti to je njihov glavni cilj. Nemalokdaj se stepejo, če mešetar koga ogoljufa (Sosedov sin IV, 263). Nekateri se ukvarjajo s prekupčevanjem. Kupujejo mlade živali, jih doma zredijo in prodajajo za drag denar. Spet drugi, predvsem bogatejši, posojajo denar revnejšim za živino. Ti jim vrnejo jeseni, ko pospravijo pridelke ali ko prirejeno žival prodajo za višjo ceno (isto, 223, 225).
Trgovske posle so opravljali tudi krošnjarji. S svojim pustolovskim, po-tepuškim življenjem so predstavljali poseben sloj ljudi. Lahko bi jih prištevali kar k Jurčičevim posebnežem. Ti potujoči trgovci so nosili vsakovrstno drobno robo v »tovorniku« od gradu do gradu, od hiše do hiše in pri tem prenašali novice (Jurij Kozjak I, 131). Prodajali so »lepe nogavice, bele, pisane, na Laškem delane; lepe čepice, zavijače s srebrnimi nitmi prevezane, gladke šivan-ke in ostre iglice, tanko končevje, zdravila za trebuh, za zobe, za rane; igrače otrokom«. Barantali so z lepimi nožički in oglavnicami za sokole. Kramarji so vpili ljudem, da imajo na pol zastonj (isto, 132). V Jurčičevi beležnici je tudi zapis o Ribničanu, ki nosi po svetu »krošnjo piskrov, latvic, skled, kožic, trinogatih in šepastih, in gole, pocinjaste, črne lonce in lončke« in si želi, da bi gospodinje pobile čim več posode (ZD VIII, 241).
Svojevrstna oblika trgovine je tihotapstvo. Zlasti razširjeno je bilo tihotapljenje tobaka, ki je bil v avstrijskih pokrajinah do 1850. leta monopol, onstran hrvatsko-slovenske meje, v pokrajinah pod Ogrsko pa ne. Ker je bil tobak na Hrvatskem mnogo cenejši kot v Sloveniji, so ga tihotapili čez mejo. Oblast je strogo prepovedala prekupčevanje s tobakom in zagrozila s kaznijo celo kupcem. Tistega, ki je »kontrabantoval« in so ga dobili, so pretepli, če pa je bil še mlad, je moral k vojakom (Tihotapec II, 55, 56). Graničarji, cesarski služabniki, so tihotapstvo neprestano preganjali. Ljudstvo pa je kontra-bantarje ščitilo pred zasledovalci tudi zato, ker je sovražilo graničarje, ker
leti niso samo lovili tihotapce, ampak so stikali tudi po takih stvareh, ki 86 njih niso tikale (isto, 25).
Nekdaj je bilo znano tudi trgovanje s soljo. Prodajali so jo po Kranjskem. Štajerskem in Hrvaškem (Janez Gremčič VIII, 210).
Promet: »Potovanje je bilo tačas, ko še ni bila dežela s cestami preprežena, prav težavno«. Kadar je snežilo, je bilo treba nekoliko čakati, da sneg skopni in se poti razhodijo. (Sin kmečkega cesarja IV, 175), Ker je bil promet tako težak, ni čudno, da so se v zvezi s potmi razširile med ljudstvom različne zgodbe. Ljudska fantazija je rodila predstave o nenavadnih bitjih, ki se prikazujejo na križiščih in samotnih poteh ter predstavljajo hudiča ali kako drugo hudobno bitje.
Najpreprostejša in najpogodnejša oblika premikanja človeka je hoja. Ježa na konju je redkejša. Pri bogatejših je običajna vožnja z vozmi, npr. v nedeljo, ko gredo v cerkev (Ponarejeni bankovci VII, 75).
Ljudje prenašajo tovore v roki, na hrbtu; ženske veliko nosijo na glavi, npr. kebel vode, kar Jurčič večkrat omenja. V navadi je tudi nošnja koša na rami (Jesenska noć... I, 190). Za prenašanje tovorov uporabljajo nekateri osla, vendar je to zelo redko (Janez Gremčič VIII, 208). Med prometnimi sredstvi največ rabijo voz, v katerega vpregajo konje, še pogosteje pa vole (Pravda med bratoma VII, 75). V krajih ob vodi uporabljajo čolne, za večje tovore pa plavi. (Janez Gremčič VIII, 190). Sani so redkejše.
Hiše: V stanovanjski problematiki je Jurčič dobro ponazoril razliko med bajtarji, majhnimi in srednjimi kmeti ter vaškimi bogatini. Bajtarji se stiskajo v majhnih lesenih bajtah, ki jih »ravno tako varujejo dežja in ravno tako se v njih sladko spi, kakor bi stanovali v veliki zidani z opeko kriti krčmarjevi hiši v bližnjem trgu.« Krčmarjeva je bila visoka in z opeko krita, cenili so jo na več tisoč goldinarjev (Uboštvo in bogastvo II, 152). Nekatere hiše so bile cele iz lesa (isto, 147), nekatere pa so imele zidan temelj, zgornji del pa je bil lesen (Grad Rojinje III, 38). Veliki so svoje domove zidali (Sosedov sin IV, 221). Notranjost hiš je prav tako kot zunanjost izkazovala premoženjsko stanje. V vsaki hiši so imeli peč. Na njej so najpogosteje sušili trske, na njih pa proso za v stope (Spomini na deda I, 58). V skromnejših hišah so bili »na pol otesani tramovi, ki so v svoji skupnosti steno delali, od mnogoletnega dima črno ukajeni in obiti z mnogimi klini, na katerih je viselo vsakovrstno orodje«. Skromni kuhinjski opremi se pridruži še skromna oprema spalnice: skrinja, »postelja s slamnatimi blazinami in rjuhami debelega domačega platna« (Tihotapec II, 29). Svetloba je prihajala v notranjost hiše podnevi »skozi mala, z železnimi mrežami zavarovana okenca« (isto, 29), ponoči pa so svetili z »leščerbo, ki je navadno visela nad mizo« (Golida IV, 8), ali pa s svečo (Sosedov sin IV, 224). Bogati so imeli prostorno hišo z mnogimi velikimi prostori, za številne delavce, ki jih gospodar potrebuje za delo (Lepa Vida VI, 110).
Za gospodarska poslopja velja isto kot za stanovanjska. Revne družine so imele ob »koncu hiše prislonjen s protjem opleten hlev, v katerem je stala kaka krava in nekaj koz, nad njimi pak je bil oder, obilo z mrvo natlačen« (Grad Rojinje III, 28). Po drugi strani pa »prostorni hlevi in druga gospodar-
ska poslopja zlasti velikanski vinski hram kažejo stan premožnih vinščakov (Kloštrski žolnir III, 81).
Noša: Ljudstvo Jurčičeve dobe je nosilo v glavnem obleko, izdelano iz doma pridelanih surovin. Krojili so domači obrtniki, zato je bila izdelava precej okorna, seveda v skladu s skromnimi pripravami in skromnim tehničnim znanjem. Noša nižjih slojev jc bila v glavnem enotna. Bogatejši pa so si lahko privoščili več svobode v izbiri materialov in v krojenju.
Moški se pokrivajo največ s klobuki. Širokokrajni klobuk vidijo v Jurčičevem času »sem ter tja samo še včasi v starini ali na glavi častitljivega deda, ki se ne da zapeljati neumnim nošam mlajšega sveta« (Deseti brat III, 174). Nekateri so nosili klobuke iz zajčje dlake (Rokovnjači VII, 111). Polhovka ni samo pokrivalo polharjev, ampak v Jurčičevem času precej nošeno pokrivalo. Poleg polhovk so nosili tudi kučme iz lisičje kože (Grad Rojinje III, 19) in iz kunine kože (Slovenski svetec in učitelj VIII, 156), vendar je zadnja že redkejša. Slamnik jc zelo redek. (Deseti brat III, 158). Isto velja tudi za kapo.
Starejši ljudje se spominjajo, da so v mladosti hodili še v sami srajci in brez hlač (Kozlovska sodba v Višnji gori IV, 156). Debela srajca, narejena iz hodne preje, imenovana kar hodnična srajca, je navadna pri revnejših (Deseti brat, III, 133). Bolj pogoste so platnene, narejene iz debelega platna, ikakor ga sprede slovenska mati« (Deseti brat III, 143).
K platneni srajci so nekateri nosili platnene hlače, različno dolge: najpogosteje so segale do peta, zato dopetače, ali pa do kolen (Grad Rojine III, 16); bile so lahko široke ali ozke (Vrban Smukova zenitov II, 171). Največ so nosili irhaste hlače do kolen, kar omenja pisatelj na več mestih. Redkejše so bile usnjene hlače (Grad Rojinje III, 20).
Telovniki niso splošno nošeno oblačilo. Jurčič omenja žametni brezrokavnik kot sestavni del praznične obleke: »Suknena kamižola, črne irhaste hlače, ki so dobro oprijeto, svilena ruta vrhu žametovega brezrokavnika okusno zavezana za vratom in klobuk iz zajčje dlake« (Sosedov sin IV, 229).
Kamižole nosijo različno dolge. Najbolj vsakdanja je kratka iz debelega sukna, na kateri se včasih pozna, da je bilo sukno npr. rjave barve, to prvotno barvo pa so pokrile »zaplate iz blaga druge barve in volne ali konopnino, posebno na komolcih so bili z velikimi šivi ne ravno majhni podmečki iz irho-vine« (Vrban Smukova ženitev II, 171). Premožnejši kmetje pa ob posebnih priložnostih, ko gredo v cerkev ali na semenj, nosijo dolge suknene kamižole (Sosedov sin IV, 221). Poleg kamižol nekateri v zimskem času oblačijo tudi kožuhe (Tihotapec II, 31). Plaščev ne nosijo. Omenjen je le »plašč iz lipovega lubja«, s katerim se pastir zavaruje pred dežjem in je »kot umazan eskimo iz S« (Na kolpskem ustju V, 209).
Obuvali so se nekoč v čevlje z golenicami; včasih so le-te segale prav do kolen, in bile spodrezane pod kolenom v obliki podkve (Božidar Tirtelj IV, 131). Nosili so tudi lesene cokle (Grad Rojinje III, 16) in opanke iz svinjskega usnja (Janez Gremčič VIII, 190). V čevlje so obuvali volnene nogavice. Vendar nogavice niso bile vsakdanji pojav. Mnogi so hodili bosi, nekateri tudi pozimi (Grad Rojinje III, 19).
V opisovanju ženske noše je Jurčič bolj skop. Omenja le, da nosijo bogatejše tudi na pol svilene obleke (Sosedov sin IV, 2'28), manj premožne pa platnene (Slovenski svetec in učitelj VIII, 45). Ograjene so z ruto, ki je pri nekaterih, zlasti pri bogatih, na vogalih lepo izvezena (Sosedov sin IV, 228). Večkrat je omenjena rdeča ruta ali rdeče vezena ruta. Peče nosijo tudi dekleta (Cvet in sad VI, 194). Pogosta je noša rute na glavi (Prazna vera I, 83). Žensko vrhnje oblačilo je jopa (Cvet in sad VI, 194). Najpogostejše obuvalo so čevlji. Sestavni del delovne noše pri ženskah je kuhinjski predpasni prt (Ponarejeni bankovci VII, 38).
Prehrana: Jurčič nam navadno ne pove dosti o hrani. Njegovi ljudje hitro pojedo — temu opravilu posveti le kakšen stavek — potem pa že spet hitijo vsak po svojem poslu. Pri mizi se zbere vsa družina »po dobri kmetski navadi«: gospodar, gospodinja, nekoliko odrasli otroci ter hlapci in dekle. Manjši otroci navadno jedo ločeno (Pravda med bratoma VII, 77). Jedo skupaj iz ene sklede (Spomini na deda I, 57). Pred vsakim obrokom je obvezna molitev, po jedi naredijo po pol križa in gredo delat (Sosedov sin IV, 258). O vrsti jedi zelo malo izvemo. Jedo kašo, o čemer večkrat piše, od močnatih jedi pa omenja poparjene mlince (Spomini na deda I, 60) in pšenične štruklje, imenovane urezani ca (isto, OD. Mlečna jedila so med najpogostejšimi. Kislo mleko veli a za en obrok (Kozlovska sodba v Višnji gori IV, 154). Zlasti pri revnejših je pogost ržen močnik. Veliko pojedo tudi kisle repe (Kloštrski žolnir III, 77). Meso jedo bolj redko, največ posušeno. V prehrani so kuhana jedila pred pečenimi. Kuhajo v peči.
Vodo nosijo najpogosteje v keblu na glavi, in to iz bližnjega potoka. Ko pozimi Zamrzne-, led razbijajo s sekirami. Na potoku tudi perejo perilo in ta del potoka imenujejo perišče. Tu napajajo tudi pastirji živino (Prazna vera I, 81).
Za mletje žita največ uporabljajo mline: žrnve ali ročni mlini so se ohranili le še v pripovedovanju (Slovenski svetec in učitelj VIII, 71). Proso melje-jo v stopah (Spomini na deda I, 58).
»Od nekdaj so slovenski možje radi pili dobro kapljo duhovite pijače v skrbi in radosti« (Slovenski svetec in učitelj VIII, 138). Jurčič ugotavlja, da je malo dežel, kjer bi ljudje spili toliko doma pridelanega vina kot Kranjci in še posebno Dolenjci. Pijače so navajeni že od mladih nog, zato je nekateri popijejo toliko, da bi bili »marsikje drugod zgled neizmernosti in čudo vino-pivcev. Naš kmet je sesušen, koščen, čigar obraz je sicer od sonca zatemnel, vendar bolj na bledo vleče, ker je podoba, kakor bi bil iz kosti in kože«. Toda nikdar ne pozabi, kako težko je denar pridobil, zato ne plačuje rad tujcu, čeprav vsakemu ponudi, da se ne zameri (Tihotapec II, 34). Ker začne piti že mladina, ni čudno, da predstavlja alkoholizem vse večji problem. Jurčič ugotavlja, da so krčme med tednom prazne, torej pomeni kmetu še vedno več delo kot pa gostilna (Pravda med bratoma VII, 81). Med pivci, pravi Jurčič, je včasih prijetno biti, toda ne ko postanejo zoprni, »posebno kadar so pijani in postanejo krava iz človeka« (Doktor Zober V, 292).
12  Grosuplje VIII
Socialna kultura
šege: O letnih šegah najdemo v Jurčičevem pisanju zelo malo. Omenja samo, da ob hudi uri škropijo z »žegnano vodo« z oljkovo vejico od cvetno nedelje (Deseti brat III, 320). Na kresni večer ob kresnem ognju si možaki sivolasi, starikave žene«, brhki mladeniči in deklice pripovedujejo o Kralju Matjažu, Turku, Pesoglavu, divjemu možu, desetnici, škratu itd ... O tem nam pripoveduje Jurčičeva pesem Slovenski kres (ZD IX, 135—138). Od pustnih šeg omenja le vlečenje ploha, vendar že to opisuje vse v okviru ženitovanjskih šeg. O doiovnih šegah ne govori. Pri življenjskih šegah pa je najbolj zgovoren pri ženitovanjskih, nekaj manj ima podatkov o smrtnih šegah. Rojstne šege so tudi skromno zastopane: omenja le, da »otročnici« — porodnici dobro strežejo (Deseti brat III, 326).
V nedokončanem spisu Matija Kripnik pa govori o rojenicah, ki naj bi otroku v zibeli napovedale prihodnost (ZD VIII, 240).
Ženitovanjske šege: Jurčič pogosto piše o ženitvi. Mlade so nerade poročajo, ker se težko ločijo od samskega stanu (Dva prijatelja II, 135). Največkrat, se mladi poročajo iz ljubezni, vendar moški v glavnem iz potrebe po dobri gospodinji. Za moža pravijo, da ni nikdar prestar za zenitov (Cvet in sad VI, 299». »Za omikanea ni zgodnja ženitev dobra; drugače je za kmeta, ki potrebuje delavko v hišo bolj kot, ženo« (Cvet in sad VI, 303). Precej je prisiljenih zakonov, Čustva staršem ne pomenijo nič v primerjavi z doto. Otroci premožnih staršev morajo iskati zakonskega tovariša v okviru svoje socialne skupine. Zato pride dostikrat do tragedij. Pri Jurčiču je takih primerov več. Tako usodo doživi Domen v povesti Domen, Domnova mati, Brašnarjev Štefan v Sosedo vem sinu, takšna jo brezsmistina ljubezen med Piškavom in materjo Martinka Spaka v Desetem biatu, pa ljubezen Janeza Gremčiča z grajsko gospodično v nedokončani povesti Janez Gremčič. Starši pogostokrat nočejo prepisati posestva na otroke. Nezakonski otroci se težko poročajo, ker so navadno pred met zasmehovanja in ponižanja (Domen I, 218). Poleg dote starši gledajo tudi na pridnost. Svojo hčere ne puščajo radi k možu, ki se za zemljo ne meni dosti. Kmečki človek mora pridelati na svojem polju toliko, da bo ime'a njegova družina dovolj hrane (Rokovnjači VII, 127). Nekaterim staršem je važno predvsem to, da bo imel njihov zet ženo rad, očeta v čislih in ki bo materi sli ogel na starost, kot pošten sin (Sosedov sin IV, 252). Spet. drugim zet brez denarja ni nič.
Mlada se spiva srečujeta skrivoma, zaradi sosedov in sorodnikov. Tu se navadno bol.) spoznavata in pripravljata na morebitno skupno življenje. Plašljive deklice svarijo svoje častilce pod križastimi okni pred razjarjenim očetom, pretirano skrbno materjo in opravljivci (Pravda med bratoma VII, 91). Če se starši ne strinjajo z zvezo, se povečajo varnostni ukrepi in romantična idilika vasovanj se spreobrne v družinsko tragedijo. (Sosedov sin IV, 200). Katoliška cerkev je postavila prepoved: »Ne obhajaj ženitovanja ob prepovedanem času«. Tega se tudi držijo (Deseti brat III, 215). Največ se poročajo v predpustu. Oglasijo se snubci. Kadar je »dolg predpust«, se posebno veselijo tiste mlade deklice, ki prejšnje leto niso prišle na vrsto. Tistim, ki so se zmrdovale nad ženini in so ostale same, fantje privlečejo »ploh« (Sest parov
klobas VII, 10). Matere svojim hčeram pred poroko povedo, »v kaki nevarnosti so dekleta pred mo.škimi in zakaj in kako je treba varovati se jih dotlej, dokler gospod fajmošter pred oltarjem ne položi stole čez njiju roke« (Ro-kovnjači VII, 129). V nedeljo popoldne ali po maši pridejo snubači snubit. Navadno pride ženin, ženinov stric in oče (Sosedov sin IV, 175), ženin in njegov krstni boter (Prazna vera I, 87). Domači jim postrežejo najpogosteje z vinom, kruhom in suhim mesom. Pogovarjajo se o vremenu in o vseh mogočih stvareh in šele nato navežejo pogovor na domačo hčer (Sosedov sin IV, 263). Če dekle pritrdi, se fant in dekle zaročita (Sin kmečkega cesarja IV, 175) in potem se začno dogovarjati o vsem, kar je potrebno za poroko. Dogovarjajo se, kdaj bodo delali ženit.ovanjsko pismo; to opravijo na sodišču. V njem je zapisano, kako si bosta mlada delila lastnino, kako bodo za njima otroci na-sledovali (Sosedov sin IV, 267). Pripravljajo balo: nova skrinja, nov kolovrat (Prazna vera I, 89). V cerkvi morata biti trikrat oklicana. Poroka je v farni cerkvi. Svatovščino priredijo na nevestinem domu (Sosedov sin IV, 266—272). Starejši ljudje še vedo, da Je nekdaj ženin prijezdil po nevesto. Zdaj pride navadno z vozom, oblečen pa mora biti v plašč (Kloštrski žolnir III, 122). Na svatovščini godejo godci, svatje plešejo, starešina uganja burke, skratka — vse je zelo veselo. Pri peči prežijo navadno na ostanke otroci (Deseti brat III, 216). čakajo pa tudi revnejši vaščani, »prežarji« (isto, 353).
Smrtne šege: Na smrt. gledajo čisto naravno, »kadar pride pa pride, danes ona, pojuternjem jaz, potlej pa še vi« (Cvet in sad VI, 319). Posebno katoliška cerkev je precej zatrla bojazen pred smrtjo z vero v posmrtno življenje v nebesih. Dosežejo ga tisti, ki veliko molijo (Cvet in sad VI, 333). Med preprostim ljudstvom pa še žive pripovedke o tem in onem, ki je baje hodil nazaj strašit, ker njegova duša, preobremenjena z grehi, ne najde miru (Lepa Vida VI, 150). Kadar gro umre, pravijo, da je šel v krtovo deželo (CJrad Rojinje III, 60).
Ljudje že po nekaterih znamenjih sklepajo, da bo nekdo umrl. Tako znamenje je npr. kukavica, ki samo enkrat zakuka. (Vrban Smukova ženitev II, 170). Kadar pričakujejo, da bo kdo umrl, pokličejo duhovnika, da se bolnik spravi z Bogom (Deseti brat III 306). Ce je bolnik nezavesten in se ne more spovedati, ga dajo v sveto olje (Med dvema stoloma VI, 72). Umirajočemu držijo svečo, ki ji pravijo nekateri kar mrtvaška sveča (Grad Rojinje III, 60). Nekateri naredijo pred smrtjo oporoko, v kateri določijo, kdo bo po smrti gospodaril na posestvu in kaj bodo dobili drugi člani družine (Pravda med bratoma VII, 71). Naslednji dan po smrti pride mrliški oglednik (Domen I, 264). Mrtvaški zvon naznani smrt (Grad Rojinje III, 60). Vaščani prihajajo mrliča, ko je »na parah«, kropit z oljkovo vejico, pomočeno v blagoslovljeno vodo (Domen I, 268). Ce je umrlo mlado dekle, jo oblečejo in na oder položijo navadno dekleta iz vasi. Ce je bila tik pred poroko, to storijo njene tova-rišice (Prazna vera I, 91). »Ljudstvo ima že od nekdaj vero, da mrlič ne sme sam in na samem ležati na mrtvaškem odru, ampak da morajo sosedje in sosede pri njem vasovati, zlasti ponoči« (Domen I, 264). Celo za tujca in še za berača čutijo vaščani dolžnost, da mu izkažejo toliko časti. »Pobožen slovenski kmet, se meni in skrbi najprvo za dušo mrličevo in da šele potem, ko je najstarejši očanec počasno odmolil roženkranc in litanije, kjer vsa vas odgo-
var j a »zanj Boga prosi« — da šele potem nastopijo druge navade, izmed katerih na prvi pogled niso vse primerne žalostni priliki«. Potem se začno pogovarjati o vsem mogočem, včasih tudi zapojejo. Ljudje pravijo za človeka, ki opravlja rajnika, da pregrešno govori (Deseti brat III, 339). Smrt navadno spravi vse nasprotnike s pokojnikom. Vsi so ene misli, da je rajnika škoda. Opravljivci že sklepajo, kaj bo po njegovi smrti, ali se bo njegov zakonski drug, če ga ima, čez leto poročil, kakor večina dela itd. Bogatejši imajo na pokopališču rako, kamor pokopavajo člane cele rodbine, drugi zakopavajo mrliče v navadne grobove (Moč in pravica V, 66). Po pogrebu hodijo ljudje še ves teden molit sedmino za dušo umrlega (Domen I, 271). Ponekod imajo osmino (Ponarejeni bankovci VII, 48).
Razmerje med ljudmi: Odnos gospodarja do družine je Jurčič dobro začrtal. Mož hoče biti gospodar v hiši (Sosedov sin IV, 276). Resnico, kako možje gledajo na vlogo žene v zakonu in gospodarstvu, je ujel v drobnih pregovorih, ki jih ljudstvo morda v šali prenaša od ust, do ust: »Nadloga, je žena pri hiši, ali /ona je tudi dar božji« (Cvet in sad VI, 2.12). Dalje: »Poslušaj babo, kadar ti prav veli, sicer pa ne sezuj hlač, da bi jih ona nosila« (Deseti brat, III, 240). ze v svetem pismu je menda zapisano, da ženske niso za gospodarstvo. Vendar pa velja star pregovor, da »gospodinja tri vogle v hiši podpira, gospodar samo onega« (Dva brata IV, 111). Vzgoja otrok traja od rojstva do poroke. Največkrat velja, »da se otrok ravna, kakor oče hoče« (Janez Gremčič VIII, 197). Otroci se po cerkvenih naukih krepko držijo četrte božje zapovedi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da se ti bo dobro godilo na zemlji« (Sosedov sin IV, 254). Kmečki človek, izmučen od trdega dela in spoprijemanja z naravo, ni navajen izkazovati otrokom naj nežnejših čustev (Med dvema stoloma VI, 20). Starši imajo večinoma prvo in zadnjo besedo pri izbiri zakonskega tovariša. Po prevzemu posestva si izgovorijo »kot v hiši in jed pri skledi« (Cvet, in sad VI, 334/5). Pogosti so spori ob prevzemu gospodarstva, še pogostejši pa potem, ko že nekaj let živijo skupaj. Stari se pogostokrat pritožujejo, kako hude mlade imajo (Jesenska noč ... I, 204).
Kako se gospodar razume s posli in kako posli z gospodarjem, je odvisno Od obeh. Pregovor pravi: »Dober hlapec je boljši ko zlata vaga« (Domen I, 277). Nekateri joosli so zvesti »služabniki, ki svoje življenje dade iz gole zvestobe in pokOrlilOSti za gospodarja«, drugi pa svoje gospodarje preklinjajo, kadar jih ozmerjajo zaradi kake zamudnosti in avtor pripominja: če »se je le dalo o mlatvi kakov mernik pšenice prisvojiti si ter skrivaj prodati ga in potom zapiti ga« (Moč in pravica V, 58). Posli jedo skupaj z družino (Domen I, 220/1). Hlapci spijo navadno v hlevu pri živini (Cvet in sad VI, 191). Ponekod je navada, da gospodar zjutraj sam hodi klicat posle na delo. Tak je Luka Kolodej v povesti Med dvema stoloma. Jurčič opozarja na to, da so posli navadno na starost, nepreskrbljeni. Najpogosteje »brez gotovega domov-ja ob palici« preživljajo starost, »nekaj dni v tej, nekaj dni v oni hiši« (Sosedov sin IV, 243).
Odnosi med posameznikom in sosesko, med posameznimi socialnimi sloji v okviru vasi ipd. so Jurčiča že kmalu pritegnili.
Najbolj ugleden med vaščani je župan, ki je postavljen-, da posluje z gosposko (Sosedov sin IV, 223). Pri volitvah nastanejo pogostokrat spori zaradi tega, ker vaščani volijo različne kandidate. Zupan je navadno krčmar ali pa kak drug, uglednejši, seveda premožen vaščan. Jurčič hudomušno pripomni, da se je marsikak župan delal pametnejšega, »bil pa je še bolj zabit kot marsikateri osebnjak, ki je v leseni koči žive, pol komolca glavo niže nosil nego župan«. Največkrat župan še pisati ne zna (Povest o radohovskih vojaških begunih VIII, 239). Pri nekaterih hišah je menda županska čast že od nekdaj (Zupanovanje v globokem dolu V, 73). Ljudje si med seboj pomagajo pri trenju lanu (Sosedov sin IV, 241), pri košnji in spravljanju sena, kar večkrat omenja, pri obiranju grozdja (Cvet in sad VI, 251), pri mlatvi (Spomini na deda I, GO). Sosedje se zbirajo ob večerih pri preji. Ob pripovedovanju različnih zgodb jim večeri hitreje minevajo. Tako delo ima družabni pomen. Ob nedeljah popoldne se možje zbirajo najpogosteje v krčmi, pa tudi na vrtu ipd., kadijo iz pipe »korošice« in se pogovarjajo: o suši, dežju kako dragi bodo pridelki ipd., žene se doma pomenjkujejo o kuretini, prašičih in teličkih (Jesenska noč med slovenskimi polharji I, 159).
Kmetje na splošno mislijo, da je »kazen, gosposka, ječa in kar je še kaj nečislanega, samo za ubogega kmeta na svetu« (Moč in pravica V, 62). O gospodi mislijo, da je brez srca (Grad Rojinje III, 32), da hoče iz kmeta čim več iztisniti — pobira desetino (Moč in pravica V, 62), lovi mlade1 fante, zlasti revnoj še, za vojsko (Jesenska noč .. . 1,205), brani ljudem loviti in pobijati živali (Grad Rojinje III, 20) in se je zato izogibajo ter ne iščejo pomoči pri njej. Nekateri pa vendarle zatrjujejo, da gospoda mora biti zaradi javne varnosti in v cerkvi so slišali, da je od Boga postavljena (Ponarejeni bankovci VII, 25). Gotovo največji trn v peti pomenijo graščaki. »Kako zelo je kmetu zatrta osebna svoboda, kažejo nam vedni upori kmetov proti provzet.ni gosposki, o katerih nam tudi naša skromna zgodovina marsikaj pripoveduje. Na drugi strani pa zopet vidimo, da z isto resnostjo in ostrostjo, s katero je graščak tri svoje podložne, trli so njega zopet drugi višje stoječi« (Jurij Kobila II, 77). Gospoda se trdno drži navade, »da se namreč najprej gospod usede k obedu, da se on najprej nasiti, potem prihaja na vrsto hlapec« (Ivan Erazem Tattenbac.h V, 159). Podložni pa vede), da gospoda daje kruh s pelinom beljen in z nesrečo soljen (isto, 176). Ta, nekoliko pesniško izražena resnica, je potrjena v grobi realnosti neprestanih kmečkih uporov. Jurčič se je kmečkih uporov dotaknil v povesti Sin kmečkega cesarja. Ljudje se tudi z »gospodo po kanclijah« ne družijo radi, kajti oni ti »tisto pravico jutri jemljejo, katero ti danes še pu-;.( a je>« (Doktor Zober V, 226). Bojijo se jih tudi, ker dvigujejo davke in hodijo rubit, (Zenitovanje v Globokem dolu V, 72). »Kmetje so se bali in ogibali vsega, kar je suknjo imelo na sebi. Menili so, da kdor je v šolo hodil, pa ni duhoven, ampak štivro pobira, s krvavimi žulji pridelano, ta zna točo delali, in še druge muhe ima za ušesi, ne misli na drugega kakor na škodo« (Povest o radohovskih vojaških begunih VIII, 239). Jurčič ugotavlja, da je slovensko ljudstvo zelo verno in da ne časti nobenega stanu bolj kot duhovščino (Dva prijatelja II, 130). Duhovščina je to spretno izkoriščala sebi v korist. In ljudje so menili, da je treba duhovnike poslušati in ubogati, kajti »njim so
velike oblasti dane za ta in oni svet« (Deseti brat III, 252). Vendar pa je menihom treba priznati, da so »vsaj v prejšnjih časih veliko storili za duševno omiko med ljudstvom« (Kloštrski žolnir III, 66). Poleg duhovnika je bil zelo spoštovan tudi pravičen sodnik (Pravda med bratoma VII, 92).
Še večjega pritiska kot kmetje so deležni ubožni, ki se s svojim imetjem in bednim življenjem umikajo na rob vasi. Skromna domačija bajtarjem ne daje dovolj, zato se pogostokrat zaposlujejo kot dekle in hlapci pri bogatih. Nekateri oseben j kujejo pri bogatih kmetih (Domen I, 214). K trdnejšim kmetom prihajajo občinski reveži in preživljajo na vsaki kmetiji po en dan. Včasih pri hiši tudi pomagajo, ne samo jedo in spijo (Sosedov sin IV, 243). Malopridneži tako delajo celo življenje (Doktor Zober V, 267). Po podeželju se potika mnogo beračev. Berač Urh iz Kostela v povesti Domen je resnična podoba iz Jurčičevega življenja. Prav tako je pisatelj poznal berača Martineta, od katerega si je zapisal v svoj dnevnik pesem o Limbarski gori, litanije o hudi ženi, npr. pesem Po cesti gre en stari mož, Milkina smrt (Dnevnik iz leta 1863, ZD VIII, 243). O njem je zapisal prav tam, da je »ta človek gotovo eden največjih originalov vseh potupehov.«
Posebna vrsta potupeških ljudi bili deseti bratje. V preteklosti, ko so žene rojevale po več otrok, se je tu pa tam zgodilo da je »katera zapovrstjo po letih deset sinov rodila« in naj bi imel čudovite lastnosti in zmožnosti, bil »DO božji namembi preganjan«, neprestano hodil po svetu, napovedoval srečo, odkrival zaklade, prepeval in pripovedoval pravljice »kakor nihče drug« in celo znal prerokovati prihodnost Jurčič zatrjuje, da ni več desetih bratov, se pa še najde v zakotnih krajih kak »raztrgan in umazan peripetetikar«, ki mu sicer rečejo berač, sam pa se ima za desetega brata (Deseti brat III, 142). Ljudje pa so še tako »babjeverni«, da se ne upajo zameriti desetim bratom, ker lahko napravijo, da imajo »krave krvavo mleko in druge uroke« (Deseti brat III, 169).
Pogostokrat prihajajo tudi ciganske skupine in vse premoženje vozijo 9 seboj. Prebivajo v šotorih, ki so »umazane rjuhe, potegnjene po zakajenih slemenih, iz palic napravljenih« (Jurij Kozjak I, 104). Pisatelj pravi, da so prišli cigani k nam približno v 15. stoletju. Prej ciganov niso poznali v Evropi. Zgodovinarji pripovedujejo, da je to rjavokožo in črnolaso ljudstvo, ki je govorilo neznan jezik, od nekje priromalo. Razpršili so se po vsej Evropi in vznemirjali ljudstvo ne samo zaradi svoje zunanjosti in njim neznanega jezika ampak tudi zaradi nedelavnosti, goljufanja in kraje (isto, 103).
Po dolenjskih gozdovih in »samijah« se skrivajo številni klateži, ki se preživljajo z ropi na samotne popotnike. Ti ljudje tudi pobijajo ljudi, toda oblast jih težko sledi (Grad Rojinje III, 47/51). Razbojnikom, ki sprva prihajajo od drugod, se pridružijo še domačini, pobegli hudodelci, posebno pa vojaški beguni. Služenje cesarja je precej dolgo: služiti morajo dokler so sposobni, nekateri do smrti. Zato se mladeniči skrivajo pred oblastjo tudi po deset in več let.
Kadar cesar potrebuje vojake, morajo župani po okrajnih gosposkah priskrbeti toliko in toliko fantov. Zupan s svojimi pomočniki, imenovanimi kar lovci, potem po slovenskih vaseh lovi primerne fante in nemalokrat je krvav
spopad končan celo s smrtjo (Domen I, 155). K vojakom pobirajo revnejše; fante, bogatejše sinove očetje odkupijo (Pravda med bratoma VII, 71).
Posebno slovita je razbojniška tolpa rokovnjačev. Rokovnjaštvo Jurčič obravnava v povesti Rokovnjači. Njihovo število na Slovenskem naraste zlasti za časa Jožefa II, ki je postavil odlok o prodaji kmečkih zemljišč. V francoski okupaciji se stanje slovenskega kmeta tudi ni izboljšalo. Ljudje množičneje odhajajo v gozdove in se začnejo preživljati s plenjenjem (Marko Rupel, ZD JJ, VII).
Jurčič se je na roman Rokovnjači res dobro pripravil, prebiral je domače in evropsko slovstvo, si zapisoval podatke, ki so sc med ljudstvom ohranili po ustnem izročilu. Rokovnjači so malo beračili, malo kradli, najpogosteje pa kar s silo jemali (Rokonjači VII, 101). Njihovega števila ni nihče natančno vedel, enkrat so jih videli v Jelovici, drugič v Udinem borštu, tretjič v Črnem grabnu, četrtič v Jermanovih vratih, petič v kamniških mestnih gozdovih nad izvirom Bistrice. To so bili v glavnem odročni kraji, »kamor nihče ne more za njimi, kdor nima vseh tistih hudičevih pripomočkov in urokov, katere imajo oni sami, ki znajo vedeževati in coprati.« (isto, 104). Ljudje so verjeli, da rokovnjačev ne bodo prej dobili v roke, dokler ne bodo sami imeli v žepu »roke od takega otroka, ki je iz materinega telesa izrezan, in ki posušena na bri-novem ognju, rokovnjače varuje, da se znajo nevidne narediti, kadar se jim najhuje godi. Zato se imenujejo rokovnjači« (isto). Ob prihodu Francozov, ki so povečali pritisk na kmeta, se je število rokovnjačev še povečalo. Zelo radi so le-ti napadali francoske uradnike, vendar pa domačim tudi niso prizanašali. Med to klatežko drhaljo je bila zlasti slovita tatinska roparska zadruga rokovnjačev, ki se je zadrževala na Gorenjskem, pa tudi po vsem Kranjskem in celo v Istri. Rokovnjači so imeli organizacijo, ki se je opirala na disciplino in vražno vero. Organizacija je imela svojega poglavarja in celo svoj jezik, sestavljen iz »mnogo besedi med seboj ustanovljenih« (isto, 112). »Rokovnjaški jezik je imel le za najnavadnejše samostalnike in glagole tuje besede, katere je pa slovenski pregibal in sklanjal s slovenskimi vezniki, prislovi in zaimki mešal. Cela množina rokovnjaških besedi, vzetih iz pol razumljene ali največ niti ne razumljene romanščine in germanščine ali pa celo kar od nemških ljudi izmišljenih izrazov, ni bila velika. Vendar je bila dovolj obširna, da je govor nerazumljiv storila onemu poslušalcu, ki ni bil v tem tajnem jeziku poučen, katerega niti vsi rokovnjači niso znati smeli, temveč le izvolje ni in najzanesljivejši« (Rokovnjači VII, 119). Za primer, kakšen je rokovnja ški jezik, nam je Jurčič zapisal stavek: »Ti si grilc, privohlav si nas v šrencen-co pertanat; ti si naj birgav!« (Ti si birič, prišel si nas v ječo spravit; ti si naju poslušal.) (isto, 141). Rokovnjaški jezik se je ohranil nekoliko v spominu naroda, največ pa v zapiskih kriminalnih sodcev (isto, 108). Pred Jurčičem je poznal rokovnjače že Valentin Vodnik — imenuje jih rokovniki — in France Prešeren, pri katerem beremo o rokomavhih. »Vraža, da se da z roko nerojenega otroka čarati, je znano po celi srednji Evropi. Se dandanes prosti narodni ljudje ne puste radi noseče ženske same na kak samoten pot, boje se, da bi je rokovnjači ne dobili. In temu razlaganju našega preprostega slovenskega naroda nahajamo znanstvenega podpornika tudi v Nemški mitologiji slavnega
184
Zbornik občine Grosuplje, Viti (1076)
učenjaka Jakoba Grimma, ki na strani 60fi pripoveduje: »S prsti nerojenih otrok se morejo čarobnosti uganjati, če se zapalijo ali zažgo, narejajo plamen, ki ljudi v hiši uzaspani, da se nobeden ne prebudi.« Tudi na Francoskem je morala nekdaj ista vražna vera biti, kajti beremo, da v »Coutime de Bor-deaux je v čl. 46 govor o copranju z rokami mrtvih otrok« (isto, 110). Rokov-njači so znali tudi uroke delati in tako zagovoriti krogle svojega orožja, da te nikoli ne zgrešijo cilja. »Tiste, ki so zagovorjene, da človeka gotovo zadenejo, zveri nikoli ne zadenejo, tiste, ki so za zveri zagovorjene, pa se človeka ogibljejo.« Zato so ljudje s seboj jemali pse, kadar so šli v nevarnejše kraje. Rokovnjačev se tudi ni treba bati, ako ima človek pri sebi »praprotovega semena, o kresu natresenega. A vrag ti vedi, ali rokovnjači nimajo tega praprotovega semena že sami, oni, ki vedo že od nekdaj od roda do roda stare copre in vse stare križ besede« (isto, 151).
Rokovnjači so bili skromno napravljeni. Nosili so stare obleke, močno po-nošene in »ne njim umerjene«. Ljudje so si v domišljiji risali grozne, poraščene, kozave, obrazgotinjene ljudi z dolgimi lasmi in bradami (isto, 112). Na mezincu so rokovnjači nosili tepežni prstan, ki je bil srebrn in imel vkovano debelo in težko »jekleno gumbo«. Take prstane so nekdaj Slovenci dobivali z Nemškega. Udarec z roko, ki je imela tak prstan, je bil smrten (isto, 137). »Vsak berač, posebno tisti, ki je bil še močan in bolj drzen, dobil je pri njih (ljudeh) gotovo obilen dar, ker bali so se, da je eden izmed strahovite stare zadruge.« Koliko jih je, nihče ni vedel. »Podnevi za plugom hodi, kmet je kakor smo drugi, ponoči je pa rokovnjač. Od hiše do hiše hodi, kakor drugi berači, ali je rokovnjač in pazi, kaj ljudje imajo in kje« (isto, 157). Znano je bilo, da so imeli v težko pristopnem gozdu visoko nad izvirom Bistrice že kar pol vasi lesenih hiš za zimo. Blizu se jim ljudje ne upajo (isto, 163).
Ljudje so iz strahu pred rokovnjači sklepali z njimi pogodbe in se obvezali, da jim bodo dajali, kolikor bodo pač mogli. Če se tega niso držali, so jim rokovnjači sami vzeli, zraven pa še močno opustošili imetje. Ko so prišli k nam Francozi, so začeli preganjati rokovnjače, vendar pa domačini z oblastjo niso hoteli sodelovati, ker so se bali maščevanja rokovnjačev (isto, 157).
Na sploh pa si oblast ni posebno prizadevala uničiti rokovnjače. »Še okoli leta 1850 so blizu Kamnika bile tri rokovnjaške družine: Durgelci, Srakarji, Pintarji.« Šele žandarji so uničili rokovnjače in leto 1853 lahko imenujemo konec rokovnjaštva na Slovenskem. Ujete so zaprli, poslali na prisilno delo ali pa k vojakom (Mirko Rupel, ZD JJ VII).
VZAJEMNA POMOČ NA VASI — NA PRIMERU ZDENSKA VAS
Anka Novak*
V dosedanji etnološki teoriji in praksi so bile zanemarjene številne pomembne prvine ljudske kulture. Družbeno življenje na vasi je zanimalo etnologa le v določenem obsegu. Raziskavam so bile podvržene le posamezne tradicionalne oblike ljudske kulture v vaškem okolju: običaji ob različnih praznikih v koledarskem letu, ob pomembnih mejnikih v človekovem življenju, kot so rojstvo, poroka, smrt, ter običaji in navade ob delu. S področja družbenega življenja na vasi je zanimalo etnologa v večji meri le še ljudsko pravo.
Sodobna etnoolška prizadevanja pa so usmerjena tudi v raziskovanje dru-dig prvin družbene kulture in načina življenja na vasi. Mednje sodi tud raziskovanje oblik, motivov in stopnje vzajemne pomoči, ki si jo izkazujejo va-ščani.
Pojem vzajemna pomoč, kakor imenujemo to kulturno prvino v strokov nem jeziku, zaobsega vse različne oblike pomoči, ki jo vaščani ali posamezne skupine vaščanov dajejo posamezni hiši ob tej ali oni priložnosti, računajoč pri tem na povračilo z enakimi, podobnimi ali določenimi drugimi uslugami, po načelu: Ti meni, jaz tebi.
Pri nas se je prva lotila te problematike z etnološkega zornega kota Marija Makarovič komaj pred nekaj leti. Njeno delo' je tudi teoretično izhodišče pri nastajanju tega prispevka, katerega namen je predvsem seznaniti z oblikami pomoči, ki so bile in so še danes navzoče v Dobrepoljski dolini; obdelan bo primer Zdenska vas.
Vzajemna pomoč je prvina, ki jo najdemo tako v vaškem kot v mestnem okolju. Razlike pa obstajajo v oblikah pomoči, ki jo dajejo drug drugemu prebivalci mest, in v oblikah pomoči, ki so zakoreninjene na vasi. Obseg vza jomno pomoči je v mestih neprimerno manjši kot med vaščani. Na vasi je ta družbena prvina izredno intenzivna, organizirana, v določenih primerih prav institucionirana, se pravi, je nepisan zakon, nepisana dolžnost (npr. pomoč ob nesrečah). Individualistično usmerjena miselnost mestnega človeka za take načine medsebojnih odnosov nima kaj prida posluha. V mestu živi človek v drugačnih gospodarskih in družbenih razmerah; redni mesečni prejemki
• f>4(>01 Kranj, Yu, Gorenjski muzej; dipl. etnograf, v. kustos.
1 M. Makarovič, Vzajemna pomoč na vasi kot etnološki problem I, Ljubljana 1973 (elaborat, v rokopisu); Vzajemna pomoč na vasi kot. etnološki problem II, Orehovec, Lj. 1974 (elaborat v rokopisu), Vzajemna pomoč na vasi, Etnološki pregled 12, Lj. 1974, Vzajemna pomoč, Kinološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Vprašalnica
VI, Lj. 1975.
mu na primer zagotavljajo večjo ali manjšo gmotno neodvisnost, vzajemna pomoč, kolikor jo bomo našli med mestnim življenjem, je bolj skopa in se uveljavlja nekako v mejah vzajemnega sodelovanja nedelovnega značaja. V mestnem okolju bomo našli še največ medsebojnih vzajemnih odnosov med gmotno in socialno šibkejšim življem in še to največ med tistim, ki se je v mesta priselil s podeželja in je v to smer naravnano miselnost prinesel s seboj od doma.
Vse drugačne so gospodarske in družbene razmere za razvoj in gojitev medsebojne pomoči v vaškem okolju. Vsako gospodinjstvo predstavlja sicer tudi tukaj samostojno gospodarsko enoto. Način življenja na vasi, življenjska in gospodarska nuja je od nekdaj navajala vaščane, da drug drugemu pomagajo pri delu, npr. kadar mu posamezna gospodarska enota sama ni bila kos, kadar je treba čimveč rok, da je delo 0 pravem času opravljeno, kadar prizadene posamezno hišo nesreča ali jo pestijo druge stiske. Vzajemna pomoč je zakoreninjena v potrebi vaščana, da se nasloni na svojo okolico, kadar mu to narekujejo gospodarski pa tudi negospodarski nagibi. Pomoč sosedov, sorodnikov, drugih sovaščanov mu pomaga obvladovati, lajšati delo, doseči cilj, prebroditi nesrečo in druge stiske. Dokler še ni bilo kosilnih strojev, s katerimi danes povečini gospodarji sami pokosijo pridelek krme za svojo živino, so si ob košnji — posebno ob košnji v senožetih — moški pomagali. Še preden je bila ustanovljena uradna organizacija za zavarovanje prizadetih ob požaru, je v vaškem okolju obstajala trdna, organizirana pomoč, ki jo je vaška skup nost in soseska izkazovala prizadetim.
V najštevilnejših primerih vzpostavljajo vzajemne odnose posamezne skupine vaščanov. Najpogostejšo sodelovalno skupino sestavljajo sosedje, sosedje in sorodniki (iz iste pa tudi iz druge vasi) ter prijatelji. V določenih primerih pa daje pomoč posameznikom širša vaška skupnost. Ob gospodarskih in družbenih potrebah, iz katerih je vzklila že kdove kdaj v preteklosti vzajemna pomoč na vasi, je hkrati rasla tudi določena miselnost, ki jo označuje močna zavest, da je treba pomoč v enaki ali drugi obliki tudi vrniti po načelu: Ti meni, jaz tebi, ali v duhu pregovora: Roka roko umije, obe pa obraz. Ta miselnost je sestavni del norm, ki so še danes trdno zakoreninjene na vasi. Zraslost vaščana v širšo (vaško) ali ožjo družbeno skupnost (sosedje, sorod niki in prijatelji) je ustvarjala že sama na sebi ugodne razmere za razvoj in razrast medsebojne pomoči, oziroma je leta v obratni smeri še močneje utrjevala in še utrjuje vezi med sosedi, sorodniki, vaško skupnostjo. Medsebojna pomoč je postala celo merilo za ocenjevanje trdnosti vezi med posameznimi družbenimi skupinami; s pregovorom: Sosed je ta prva žlahta označujejo Poljci (tj. Dobrepoljci) pomen in stopnjo vzajemno pomoči, ki jo dajejo drug drugemu sosedje.
Zdenska vas' je strnjeno naselje v severovzhodnem obrobju Dobrepoljske doline. Tu je križišče dveh poti z značajem širše medkrajevne povezave; poti,
* Vas je dobila svoje ime v obdobju, ko so bili v domačem jeziku še živi izrazi, podobni izrazom v jezikih slovanskih sosedov. Beseda zdenac pomeni v srbohrvaškem jeziku studenec, torej bi Zdenska vas pomenila sludenčna vas. V zahodnem obrobju vasi je podtalni izvir studenčne vode, ki so ga izrabljali Zdenci še pred drugo vojno. Podtalni izvir je dokaz za pravilno razlago imena vasi.
ki povezuje dolino skozi dolino Krke z vzhodno Dolenjsko in jo čez Bloke odpira na Kras, ter poti iz Suhe krajine proti Ljubljani. Vas je bila vse do druge vojne znana v širši okolici po velikih kramarskih in živinskih sejmih na zdenski Rebri.
V vasi prevladuje drobna in srednja zemljiška posest, kar je značilno tudi za druge dobrepoljske vasi. V Zdenski vasi je bilo leta 1937 291 prebivalcev, 51 hiš — 20 kmečkih in 31 kajžarskih. Med kajžarji in najemniki, ki niso imeli svoje strehe, ampak so imeli stanovanje »v štantu«, je bilo pred drugo vojno pet obrtnikov in osem delavcev. Med obrtniki sta bila dva sedlarja, kovač, krojač in čevljar, ki je imel edini med njimi še nekaj svoje zemlje. Delavci so bili zaposleni v gozdu, pri apneniei, dva sta bila pri železnici, vseh osem je imelo še nekaj zemlje. Leta 1971 je bilo v Zdenski vasi 242 prebivalcev in 55 hiš. Po podatkih, zbranih ob popisu prebivalstva, je tega leta živelo samo od kmetijstva le še deset gospodinjstev (leta 1970 jih je samo še sedem), štiriin-
Vzajemna pomoč pri košnji v acnožeti, 19(13
trideset je bilo mešanih gospodinjstev, se pravi takih, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, posamezni družinski člani pa so zaposleni še v družbenih delovnih organizacijah, in enaindvajset nekmečkih gospodinjstev, od tega je le sedem takih, ki nimajo zemlje, ostali pa je imajo do največ 1 ha.2 To so nasledniki nekdanjih manjših kajž v vasi, ki si še danes prizadevajo, da na svoji zemlji pridelajo vsaj nekatera živila (krompir, fižol, zelenjavo) za potrebe svojega gospodinjstva.
■ Krajevni leksikon Dravske banovine, Lj. 1937.
' Popis stanovništva t stanova 1971 godine, Beograd 1972, Zavod za statistiko SRS, v Ljubljani.
Vzajemna pomoč pri delu je razumljivo danes najbolj trdno zasidrana v okviru kmečkih in mešanih gospodinjstev. Domačini, ki živijo v poglavitnem ali pa izključno le od zaslužka v nekmetijskih dejavnostih, so vključeni v medsebojne delovne odnose v neznatnem obsegu ali pa sploh niso več vključeni (vendar je slednjih le malo). To skupino bi mogli glede na gospodarsko usmerjenost primerjati z delavstvom v mestih. Usluge od drugih vaščanov, raje plačajo z denarjem ali pa se zatekajo po pomoč k sorodnikom v sosednje; vasi. Vendar se, vključeni v vaško srenjo, nekateri bolj, drugi manj, še vedno držijo norm, ki jih glede vzajemnih odnosov ta srenja goji. To dokazujejo po svoje.
Ta ali oni s svojim rokodelskim ali obrtniškim znanjem opravi sosedu, drugemu sovaščanu določeno delo, seveda računajoč pri tem, da mu bo pomoč vrnil v kakšni drugi obliki. To so sicer drobne usluge, vendar so še vedno izraz duha vzajemnosti vaščanov. V določenih primerih, ob nesrečah (požar, smrt, bolezen) in pri obnavljanju poslopja, gradnji novih hiš, pa so tudi gospodinjstva obravnavane skupine vaščanov še danes vključena v vzajemno pomoč, mogli bi reči, da so vključena v ta sistem skorajda enako kot gospodinjstva, ki se ukvarjajo še s kmetijstvom. Seveda so tudi izjeme, te pa potrjujejo pravilo.
Nekatere oblike vzajemne pomoči so stalnice, ki so se nespremenjene skozi rodove ohranile v današnji čas, druge so v novih družbenih, gospodarskih in
kulturnih razmerah (razvoj kmetijske tehnologije; .....     najprej mlatilnice, potlej
še drugi stroji) dobile novo vsebino, nove) obleko, nove razsežnosti in nov pomen.
Pomembno prelomnico je v sistem vzajemne pomoči prineslo obdobje po drugi vojni, določneje zadnje desetletje. Beg z zemlje, ki je na začetku zajel le gmotno šibkejša gospodinjstva, je posebno v zadnjih desetih letih zajel tudi člane kmečkih družin, tudi gospodarje. V zadnjih desetih letih je prav počasi prihajala v Zdensko vas (tako kot v druge dobrepoljske vasi) mehanizacija, štiriintrideset gospodarjev, ki se še ukvarjajo s kmetijstvom (kmečka in mešana gospodinjstva) premore zdaj 22 motornih kosilnic (2 kosilnici imata po dva in dva gospodarja »v španovijiee), 1 snopovezalko, 15 puhalnikov za spravljanje živinske krme, 1 mlatiinico za žito, do leta 1976 1 traktor, zdaj pa 3 traktorje in 1 stroj za kopanje krompirja. IVTe;hanizacija kmetijstva v naše'm primeru očitno ne more nadomestiti delovne sile, ki se je zaposlila v nekmetijskih dejavnostih. Preusmerjanje kmetijstva v živinorejo je sicer čutiti, vendar je tako kot v drugih dobrepoljskih vaseh še vedno močno zasidran stari način gospodarjenja na kmetiji — vsega po malo. Po ustnih pričevanjih in tudi po lastnem opazovanju so vaščani — še bolj, kot so bili v desetletju po drugi vojni — prisiljeni, da si med seboj pri delu pomagajo, da vzpostavljajo še tesnejše odnose medsebojne pomoči. Domačini te procese dovolj jasno razlagajo. »Poprej smo lahko dobili ljudi v taberhee, (stari Poljci so rekli temu žrnada; beseda je nastala iz francoske besede le jour ali la journče za dan — torej dan, dnina). »Poprej so bile večje družine, pa smo bili laže kos delu,« pravijo drugi.
Na kajžah BO si organizirali delo tako, da so dopoldne postorili svoje, popoldne pa so hodili v taboril po kmetijah. Odkar je obnemogel Starejši rod domačinov, za nobene denarje ni moč dobiti nikogar na dnino. Potomci nek danjih dninarjev so si poiskali bojši kos kruha zunaj vasi; če še obdelujejo zemljo, gredo pomagat kmetu samo za vračilo.
Vzajemna pomoč pri gradnji hiše v Mali rani, IHTO
'/, uvajanjem sodobne kmetijsko tehnologije je pri določenih delih sicer mogoči' nadomestiti število delavcev, vendar so opravila, pri katerih stroj ne more nadomestil ti človeških rok. Poprej je bila medsebojna pomoč ob do ločenih delih večja. Nasplošno pa narašča njena intenzivnost v zadnjem času zaradi pomanjkanja delovnih moči in zaradi izmenjave storitev lastnikov strojev in onih, ki nimajo ne strojev ne dovolj delovnih moči v okviru doma čc družine, da bi zmogli delo, ki ga jim nalaga kmetijsko gospodarstvo. V zadnjem desetletju se je izredno razmahnila vzajemna pomoč ob predelavah starih in zidanju novih zgradi) preprosto zato, ker je gradbenih del vse več, kot jih je bilo v preteklosti, kar je pogojeno v večjih gospodarskih zmogljivostih vaščanov.
Posamezne oblike pomoči, ki so bile ali so še danes žive v Zdenski vasi, obravnavamo v okviru dveh poglavitnih skupin.4
' M. Makarovič, md. (Orehovec).
190
Zbornik občine Grosuplje  VIII (lmiii
I
Vzajemna pomoč pretežno delovnega značaja, ki jo dajejo posamezniku sosedje, sorodniki, drugi vaščani:
1. na podlagi povrnitve vračanja z istim ali podobnim delom,
2. na podlagi odsluževanja storitev lastnikom živali, strojev, zemlje, posevkov in drugih materialnih dobrin,
3. na podlagi izposojanja živine, orodja, posodja.
V to skupino spadajo v poglavitnem vse oblike vzajemne pomoči, ki so povezane s sezonskimi kmečkimi deli in so zato najpogostejše. Prva in druga oblika vzajemne pomoči sta bili poprej v zavesti domačinov jasno opredeljeni, saj so vsako po svoje poimenovali. »Boš prišel pomagat' za vrnit',« je prosil sosed soseda npr. za pomoč pri košnji in mu hkrati obljubil, da bo pomoč vrnil z enakim ali podobnim delom. »Odslužiti« je bilo treba storitve z živino, druge materialne dobrine, če je kdo prosil lastnika živali za oranje, je obljubil, da bo delo z živino »odslužil«, obljubil mu je pomoč pri kakšnem drugem delu. Lastniki konj so dobro vedeli, komu so napravili kakšno uslugo in koliko dni ima pri njih kdo »za odslužit«.
Še po drugi svetovni vojni je — tako kot v preteklosti — prevladoval način vračanja pomoči z enakim ali podobnim delom predvsem v sodelovalnih enotah tistih gospodarstev, ki so si bila po svojem obsegu bolj enakovredna. Tudi če so usluge z živino vračali s pomočjo pri drugem delu, v sodelovalnem okviru bolj ali manj enakovrednih gospodarskih enot, niso uporabljali izraza odlužiti, usluge so si le vračali. Če je sosed sosedu, sorodnik sorodniku s svojo živino pripeljal domov VCZ sena, listja, je le »pomagal«. Vzajemno pomoč v obliki odsluževanja so v večin: primerov vzpostavljale gospodarsko in socialno neenakovredne gospodarske enoto. Ta oblika vzajemne pomoči je bila uveljavljena med kmeti, malimi zemljiškimi posestniki in najrevnejšimi domačini, mod kmeti in »ta malimi«. Z bosedo odslužiti ni bil izražen le način menjave pomoči mod lastniki proizvajalnih sredstev ter uporabniki, ampak je bila s tem izrazom označena tudi različna družbena kategorija sodelujočih; na eni strani lastnik proizvajalnih sredstev, na drugi strani mali človek, ki mu je usluge odsluževal z delom svojih rok.
V novih družbenih in gospodarskih razmerah besede odslužiti ne uporabljajo več; imela je družbeno negativni prizvok, v novem času pa je izgubila svoj prvotni smisel in pomen. Trdnejši gospodarski in socialni status vseh vaščanov, stiska za delovno silo so pripomogli k temu. Danes lastnik živino, strojev ne stavlja več pogojev, pod katerimi bi bil pripravljen storiti uslugo sovaščanu, zdaj rad kaj postori sosedu, drugemu vaščanu in ga samo prosi za vrnitev pomoči z besedami: »Boš prišel pa kaj pomagat.«
Pred dobrimi desetimi leti, dokler se Zdenci še niso toliko vključevali v zaposlovanje zunaj domače kmetije in je bilo kmetijstvo še močneje zasidrano v starejši kmetijski tehnologiji, je imela vzajemna pomoč pri kmečkem delu tak značaj kot v preteklosti.
Nekatere skupine sodelujočih, pri katerih jo imela vzajemna pomoč posebno zajeten radij, so se ob najrazličnejših kmetijskih opravilih vračale pomoč z enakim ali podobnim delom; npr.: pri spomladanski saditvi, pri jesenskem
spravilu krompirja, pri nalaganju — »nakidavanju« gnoja, v gnojne koše, pri okopavanju, pletvi, pri žetvi, košnji, pri grabljenju sena in listja, pri spravilu in lickanju koruze, pri spravljanju živinske krme, v skrajnih primerih celo pri rezanju rezanice za živino. Vendar je vzajemna pomoć v obliki vračanja dela s podobnim ali enakim delom dosegla vrh prav ob žetvi in košnji na senožetih. Sosedje in sorodniki so se zbrali v eno delovno skupino. Največje skupine koscev na senožetih so štele šest do osem moči, razen tega je bilo gori še nekaj grabijic. Med večjimi skupinami delavcev je bilo seveda tudi na senožetih nekaj dninarjev in takih ki so prišli gospodarju odslužit kakšno drugo uslugo. Ob košnji, žetvi, v jeseni ob spravilu krompirja so navadno priskočili na. pomoč tudi sorodniki i/, drugih vasi. Večjih skupin koscev in žanjic zdaj na dobrepoljskih senožetih in poljih ne srečujemo več. Zamenjali so jih kosilni stroji — tudi v senožetih. Navadno pokosijo zdaj senožet samo na takem svetu, kjer je delo mogoče opraviti s kosilnico, drugo pa pustijo. Le nekateri gospodarji pospravijo seno tudi po »zalakah« med grmovjem, seveda ne s strojem, ampak po starem načinu s koso, pri tem jim včasih pomaga tudi kakšen sorodnik.
Stroj je odpravil ali pa vsaj močno zmanjšal staro obliko medsebojne pomoči tudi pri žetvi. »Na roke« žanjejo le še v primerih, če je žito poleženo in dela ni mogoče opraviti s strojem. V takih primerih si skupine sodelujočih še vedno pomagajo med seboj. Se po drugi vojni so posamezne gospodinje vztrajale pri stari navadi, da so vsaki žanjici, ne glede na to ali je prišla žet samo za vračilo, če je morala odslužiti kakšno drugo uslugo ali pa je bila najeta, v jeseni dajale »prešeo« — hleb belega kruha.
Medsebojna pomoč v obliki vračanja dela z enakim ali podobnim dolom doseže zdaj vrh spomladi, ko sadijo krompir, in v jeseni, ko ga spravljajo, razen tega pa jo dovolj živa tudi ob košnji in pri spravilu krme.
Z uvajanjem kmetijske mehanizacije so se razvile nove priložnosti za uveljavljanje vzajemne pomoči. Mlatev žita na mlatilnici, ki so jo Zdenci dobili v sredini tridesetih let, je zahtevala več delovnih moči. Dokler so žito mlatili po starem s cepci in z otepanjem, je moral gospodar, ki dela ni zmogel z domačimi močmi, mlatiče najeti in plačati. Delo je bilo naporno, pri mlačvi ni bilo v navadi sodelovanje. Močno pa si pomagajo, odkar mlatijo žito na mlatilnici. Navadno se po dva gospodarja dogovorita, kdaj bosta peljala žito v mlatev, da pri delu drug drugemu pomagata — ženske pri razvezovanju snopov, moški pri nalaganju slame na vozove.
Prav v zadnjih letih se je v zvezi s siliranjem krme pojavila nova vrsta vzajemne pomoči; sodelovalno enoto sestavljajo lastniki silosov iz Kompolj in Zdenske vasi, kjer je zdaj en sam silos. Dogovorijo se, kdaj bo kdo sili ral, na dogovorjeni dan pridejo s traktorji in pomagajo pri vožnji krme.
Ce izhajamo iz dejstva, da zdaj v Zdenski vasi nihče nikomur ničesar ne odslužuje, da drug drugemu pomoč, usluge le vračajo, si med seboj le pomagajo, bi mogli v tem.okviru predstaviti oblike vzajemne pomoči na podlagi storitev s proizvajalnimi sredstvi (živina, stroji) in delom človeških rok. Ce bi izračunavali vrednost uslug, ki jih dajejo sodelujočim lastniki proizvajalnih sredstev, in vrednost uslug, ki jim jih sodelujoči vrnejo z delom svojih rok,
bi i j ri.šli do večjih ali manjših nesorazmerij v škodo lastnikom proizvajalnih sredstev. Vendar v današnjih razmerah domačini pomoči drug drugemu ne preračunavajo, ne tehtajo, v stiski za delovne moči, ki bi jih potrebovala kmetija, so trdno priklenjeni na medsebojno pomoč, drug drugemu so potrebni.
Pred približno desetimi leti npr. je kmečki gospodar sodeloval s petimi hišami, med sodelujočimi je bil en sam sorodnik — delavec, drugi so bili sosedje. Ženske so hodile pomagat žet, krompir pobirat, okopavat, plet, kmet pa je vračal pomoč tako, da jim je oral, delal razore s plugom in konjem, ko so sadili in ko so kopali krompir, vozil je drva. S kmečkimi sosedi so si izmenjavali samo pomoč pri košnji na senožetih. Drugi kmet v zgornjem delu vasi je v tem času tudi sodeloval s petimi sosedi in enim sorodnikom iz druge vasi. Večinoma je delo vrnil z vožnjami in oranjem. Leta 1967 je sodeloval se s štirimi sosedi (gospodar se je med tem zaposlil pri varnosti). Prvi od sodelujočih mu kosi s kosilnico, njemu posoja konja, ženski so zorali njivo in vsadili krompir, ker jim hodi molst, delavcu pripeljejo drva, napravijo kakšno drugo uslugo s konjem zato, ker jim pogosto pomaga pri zdevanju krme v kozolec.
V stiski za delovno silo se je vzajemna, pomoč uveljavila v zadnjem obdobju tudi pri kmečkih opravilih, ki so jih poprej zmogli člani domače družine. V mnogih primerih je zdaj v navadi, da si sosedje pomagajo pri zdevanju živinske krme, žita v kozolec. Gospodarji navajajo primere, da pokosijo sodelujočemu eno, dve njivi detelje, da mu zorjejo, opravijo kakšen prevoz, da jim drugi potem pomaga pri zlaganju pridelkov v kozolec. Ker si vsak prizadeva, da »po šihtu« postori delo doma, se zdaj zdevanje pogosto potegne pozno v noč.
V izmenjavo dela za storitve z živino so občasno vključene tudi nekatere delavske družine. Tako so pri saditvi krompirja člani delavske družine pomagali kmetu, pomoč pa jim je kmet vrnil tako, da jim je pripeljal seno za zajce in Tratnike za kurjavo. Spet v drugem primeru je domačin mizar opravil nekatera drobna mizarska dela, lastnik živali pa mu je zoral njivico.
Odsluževanje je bila oblika vzajemne pomoči, ki je še v bližnji preteklosti temeljila na izmenjavi storitev med lastniki proizvajalnih sredstev, drugih materialnih dobrin in vaškim malim človekom, ki je te storitve vračal s svojim delom. Izmenjava pomoči med sodelujočimi je v skrajnih primerih privedla do velikih nesorazmerij na škodo malega človeka in ji dala pečat izkoriščanja. Nesorazmerja sicer obstajajo v izmenjavi storitev (npr. košnja, oranje — za pomoč pri zdevanju krme) sicer tudi danes, vendar so pogojena v drugačnih razmerah (pomanjkanje delovne sile). Nesorazmerjem med storitvami kmetov in vaško revščino pa so botrovali tradicionalni gospodarski in socialni odnosi na vasi. Skrajni primeri se sploh ne morejo obravnavati v okviru vzajemne pomoči, označiti bi jih morali kot posebno vrsto vzajemnega sodelovanja.
Po izročilu je bila pred prvo vojno v Zdenski vasi skupina sedmih žensk, ki so ob žetvi hodile žet od hiše do hiše samo za prešco — hleb kruha. Najrevnejši so med obema vojnama pomagali kmetom ob najrazičnejših delih za živež. Tako je moški za 10 kg krompirja ali pehar fižola kosil eno dopoldne.
Krompir, koruzno moko, fižol, kruh, mleko, v izjemnih primerih tudi mast, so sprejemali kot plačilo za pomoč pri delu. Kot naplačilo »za povrh«, to je za plačilo v denarju, so posamezne gospodinje dajale dninaricam, ki so bile bolj stalne kruh, kakšen liter mleka, kislo zelje in repo, pa koline, kadar so zaklali prašiča. Vendar je bilo treba tudi ta drobna naplačila kmečkih gospodinj na določen način odslužiti; dninarji so se v svojih stiskah bolj oklepali tistih hiš, kjer so jim »več dali za povrh«. Poleg teh skrajnih primerov vzajemnega sodelovanja med različnima družbenima slojema na vasi so komaj kaj boljši drugi. Ker revnejši niso imeli svoje vprežne živine ali pa so imeli samo krave, so npr. za oranje, za prevoz drv prosili kmete. Enkratno vožnjo drv so odslu-zevali moški z eno do dvema dopoldanskima ali pa z eno celodnevno dnino (odvisno od gospodarja, ki jim je to delo opravil), ženske pa z dvema ali tremi popoldanskimi dninami, npr. pri pletvi, okopavanju, žetvi. Pozamezni gospodarji — bili so sicer bolj redki — so si celo zapisovali, koliko imajo pri posameznikih »zasluženega«.
Še po drugi vojni sta bili dve gospodinjstvi, ki sta imeli njivo v najemu — »v štantu«. Štant so v enem primeru odsluževali tako, da je najemnica vsako leto zredila prašiča za gospodarja, v drugem primeru pa je lastnik njivo zoral, dal krompir za seme, odsluževala pa sta mu najemnika z najrazličnejšimi deli na polju in pri zdevanju krme. V vrsto odnosov vzajemne pomoči na podlagi odslužcvanja bi mogli šteti tudi obdelovanje posevkov »naspol«. V posameznih primerih so dajale kmetice revnejšim domačinkam., da so oplele strniški koren; polovico pridelka je v jeseni pobral gospodar, drugo polovico pa ple-vica. V primerjavi z navedenim je odnos do zemlje danes bistveno drugačen, kar dokazujeta naslednja dva primera v vasi. Lastnika zemlje dajeta sovašča-nu, sorodniku v užitek košenino, za protiuslugo pa uživalec v enem primeru pripelje lastniku zemlje drva, zorje manjšo njivico, v drugem pa zorje in pomaga pri obdelovanju orne zemlje.
Posebna oblika vzajemne pomoči je v zvezi z izposojanjem živine, orodja, posodja ob kmečkih delih. Živine si v preteklosti niso toliko izposojali kot danes. Tudi najmanjše kmečko gospodinjstvo je imelo svojo vprežno živino, vsaj po eno kravico. Pred prvo svetovno vojno je imelo štirinajst gospodarjev po par volov, štirje po par konj, dva pa po enega konja. Leta 1976 je v Zdenski vasi štiriindvajset konj in par volov; osemnajst gospodarjev ima enega konja, trije gospodarji pa po dva konja. Poprej so h konjem pripregali govedo (vola ali kravo), zdaj pa si gospodarji drug drugemu konje posojajo ob delih, ki zahtevajo vprego v paru. Tako so se v vasi izoblikovale trajnejše sodelovalno enote, ki imajo konje »v španovi ji«. V vasi je deset konjskih španovij:
Kaj žar—Kajžarca Strahov—Kramar
Kastevc—Petrič Martinek—Mihlažek
Francetek—Duni Jurež— Biderh
Luka—Bločen Duni—Reberšček
Grmovec—Gregec Kajžarca—Menart
Konje »pridevajo« sosedje ali sorodniki, le izjemoma si poiščejo španovijo zunaj tega okvira. Nekateri gospodarji vzdržujejo samo to obliko vzajemne
13  Grosuplje VIII
pomoći, v drugih primerih pa so tudi sicer trdneje povezani v sodelovalno enoto.
Še vedno jo moćno v navadi, da si posamezna gospodinjstva izposojajo orodje, posodje, prevozna sredstva itd. Posebno ob vožnji gnoja, pri spravilu krompirja,, pri vožnji sena in listja, posojajo drug drugomu pletene košare, posode za krompir — v zadnjem času so pleteno posode različnih oblik zame njale »gajbe« — dalje vozove s »Sarami« za prevažanje sena in listja. Na splošno velja med domačini mišljenje, da prositi ni sramotno, da je bolj sramotno prošnjo odkloniti. Star pregovor pravi Nihče nima toliko, da mu ne bi bilo treba prositi, in nihče tako malo, da ne bi mogel dati.
II
Vzajemno pomoč, ki jo daje posamezniku sodelovalna enota sosedov, sorodnikov, vaška skupnost v obliki dela ali darov ob posebnih priložnostih:
1. ob predelavah starih, zidanju novih zgradb
2. ob nesrečah (ogenj, bolezen, smrt)
3. ob običajih (rojstvo, poroka, smrt)
4. ob porodih (živalskih, človeških)
5. v drugih primerih.
Izredno se je prav v zadnjem desetletju razrasla vzajemna pomoč pri gradnji hiš in gospodarskih poslopij. V preteklosti jo bilo v navadi, da je ob takih delih gospodar pomoč najel in jo seveda tudi plačal, v najboljšem primeru so mu prišli pomagat še sorodniki. Poprej — pred drugo vojno, je bilo v Dobrepoljski dolini prav malo novih gradenj ali prenovitvenih dol na starih zgradbah. Sosedje, drugi vaščani so pomagali le npr. pri gradnji vodnjakov in gnojnih jam. V zadnjem času pa je vsako leto v vasi vsaj nekaj hiš oziroma gospodarstev, ki se lotijo prenavljanja in predelav stanovanjskih ali gospodarskih zgradb. Če se v zvezi s poljskimi deli združujejo v medsebojne; vzajemne enoto le posamezne skupine gospodinjstev, sosedje in sorodniki, se v zvezi z gradbenimi deli razraste medsebojno sodelovanje na vso vas; pomoči ne dajejo samo kmečka in mešana gospodinjstva, enakovredno sodelujejo tudi člani izrazito delavskih gospodinjstev, pač zato, ker pričakujejo, da bodo dobili pomoč povrnjeno, kadar so bodo sami lotili prenavljanja svojih domov. Vendar je treba poudariti, da ob takem delu največ pomagajo sosedje, so-rodniki in gospodarji, ki so tudi sicer bolj trdno združeni v sodelovalno enoto. Sorodniki ali pa. kmetje, ki imajo več gozda prispevajo v posameznih primerih tudi les za stavbni material. Nepisano pravilo je, da vsak, ki ga naprosijo za pomoč pri gradnji, prošnji tudi ugodi. Ob določenih delih, npr. ko delajo betonsko ploščo, ko postavljajo ostrešje, se zbere tudi po dvajset, ljudi. Zgodilo se je, da je prišlo celo preveč pomagačev, da so jih morali odkloniti. Ko je leta 1949 kmet, postavljal nov kozolec, je v onem dnevu pomagalo štirideset vaščanov in sorodnikov tudi iz drugih vasi.
Še bolj kot pri zidavi novih stavb in pri prenovitvenih delih na starih poslopjih vaška skupnost enodušno pomaga gospodarjem, ki jih je prizadel požar. Ob taki nesreči posameznika gledajo sovaščani potencialno možnost za nesrečo, ki lahko prej ali slej prizadene vsakogar. Gospodarji, ki imajo več
gozda, prispevajo pogosto pogorelcu smreko za obnovitev, gradnje novega poslopja. Tako pomagajo pogorelemu tudi gospodarji iz drugih vasi. Lastniki konj brezplačno prevažajo material s pogorišča in dovažajo potrebni gradbe ni material za novo poslopje, drugi spet intenzivno sodelujejo pri gradnji poslopja, tako da nesrečo pogorelcu vsak po svojih močeh olajša.
Največkrat prizadene požar kozolec. Pred drugo vojno so na pogorišču postavili navadno nove, zdaj pa kupujejo stare kozolce in jih prepeljejo. Leta l!l.r>!) je prizadel požar zdenskega gospodarja; kupil je kozolec v Račni. V treh dneh je bil prestavljen na pogorišče v Zdenski vasi. Prvi dan so poslopje podrli, pri delu je sodelovalo deset vaščanov, drugi dan so ga speljali v Zdensko vas, pet furmanov ga je vozilo s petimi pari konj, tretji dan pa so poslopje spet postavili, pri čemer je sodelovalo okrog dvajset mož iz Zdenske vasi in iz Male vasi.
Pomoči ne izkazujejo pogorelcem le sovaščani, v takih primerih se vzajemna pomoč razširi na vso Dobrepoljsko dolino. Pogoreli gospodar sam hodi po vaseh od hiše do hiše, pri vsaki hiši mu po svojih močeh prispevajo krmo za živino. Se bolj pogosto pa organizirajo nabiralno akcijo drugi vaščani. Po dva ali trije domačini se zavzamejo za to, napravijo razpored, kdo bo šel v to ali ono vas zbirat krmo za pogorelega. Navadno se odpeljejo z vozmi ob nedeljah, ko so ljudje bolj doma. V izjemnih primerih so v preteklosti zbirali krmo tudi po vaseh v Suhi krajini in v velikolaškem območju.
Svojo solidarnost izkazujejo vaščani tudi gospodarju, ki ima nesrečo pri živini. Ce je bilo treba živino zaklati, so poskrbeli, da se je meso razprodalo po domači vasi pa tudi po okoliških vaseh. Razpečavanje mesa so prevzela vaška dekleta. Kose mesa so v jerbasih nosila od hiše do hiše. Pri vsaki hiši so kupili po nekaj mesa. čeprav so ga pot.em zavrgli, ali pa so meso odklonili in prispevali nekaj denarja za prizadetega. Sramota je bila, če so dekleta pustili od hiše praznih rok. Zaostreni sanitarni ukrepi so ta stari način pomoči v zadnjem desetletju odpravili.
Ob bolezni pri živini pokličejo zdaj živinozdravnika. Se pred drugo vojno pa so si pogosto pomagali sami. V vsaki vasi je bil kdo, ki je bil bolj razgledan v tej smeri, pa so k njemu hodili iskat nasvetov in ga vabili k bolni živini. Za najbolj razgledanega domačega zdravnika je veljal Vintar, Jože Kralj iz Zagorice, brat umetnikov Toneta in Franceta Kralja. Vintarja so klicali k bolni živini gospodarji iz različnih vasi.
Stopnjo vzajemnosti, ki jo izkazujejo vaščani gospodarju, ki ima bolno živino, naj osvetli primer iz letošnje zime. Pri hiši je zbolela krava. Zivino-zdravnik je določil žival za zakol. Peljati jo je bilo treba v Kočevje. Prav na ta dan pa je visoko zapadel sneg. Pet vaščanov je vse dopoldne odkidavalo pot do garaže soseda, da je ta prišel do prevoznega sredstva.
Kadar krava teleti, poklice gospodar bližnje sosede; nihče ne odreče pomoči, tudi sredi noči vstanejo ali pa popustijo svoje delo in gredo pomagat v sosedov hlev, kot da je to samo po sebi umevno. Skoraj vsi zdenski gospodarji kličejo v takih primerih Strahovega Franceta, ki najbolj ve, kako je treba pomagati živali ob takem primeru. Gospodar postreže sosedom s šilcem žganja, Strahu pa ta ali oni vrne pomoč tudi s kakšno drugo uslugo. Vaščani še
196
Zbornik obetov Grosuplje, vni (1976)
vedno izkazujejo pomoč ob bolezni, človeška bližina je tista najosnovnejša oblika pomoči, ki jo potrebujejo bolni in ostareli. Obiskovanje bolnikov, posebno če so dalj časa priklenjeni na posteljo, če si iščejo zdravja po bolnišnicah, pojmujejo vaščani skoraj kot dolžnost. Če so v vasi sorodniki, so dolžni, da ob bolezni postorijo to ali ono bodisi v gospodinjstvu (ženske kuhajo, pečejo kruh, perejo, pospravljajo), bodisi v hlevu ali pri delu na polju. V bolezni se pokaže, koliko velja »žlahta«. V takih primerih priskočijo na pomoč tudi sorodniki iz drugih vasi. Seveda pa obstajajo razlike od primera do primera glede na intenzivnost pomoči, ki so je deležne ali jo dajejo posamezne družine svojim sorodnikom. Pravilo je bilo, da je prišla vsaj za teden, štirinajst dni streč ženi, ki je bila »v otroški postelji«, njena mati. Le drobne usluge so izkazovale in jih še izkazujejo mladim materam tudi sosede.
Sosedska pomoč se bolj uveljavi ob bolezni, posebno, če pomoč sorodnikov odjjove, npr. če so bolj oddaljeni. Navedemo naj primer, kot je bila mati z otroki — gospodinja več let bolehna in je morala pogosto v bolnišnico. Tri vaščanke, od tega dve sosedi, so izdatno stale družini ob strani. Po štirinajst dni, sedem tednov, dva meseca je domačinka, ki so jo s prizadeto družino tudi sicer vezale trdnejše vezi medsebojnega sodelovanja, kuhala, pekla kruh, pospravljala, prala in pomagala pri delih na polju. Soseda je hodila ribat, pripravljat krmo za prašiče, molzla je krave zjutraj in zvečer, donašala je iz trgovine, kar je bilo potrebno za gospodinjstvo. Najbližja, starejša soseda pa je prevzela npr. otroka dvojčka v celotno oskrbo (tudi hrano, za mesec dni. Občasno sta družini priskočili na pomoč tudi sorodnici iz sosednjih vasi. Na splošno je družina dobivala izdatno oporo tako od sosedov in od sorodnikov. Gospodinja navaja primer, da so se sosede — kar pet jih je bilo — med seboj dogovorile in prišle okopavat. Podobno so pomagali pri spravilu sena tudi moški, daljni sorodniki iz sosednje vasi. Sami so pokosili, grabili deteljo, naložili voz in sporočili gospodarju, naj pride ponj. Podobnih primerov ob boleznih bi mogli še poiskati. Medsebojna pomoč med sosedi, drugimi vaščani in prizadetimi hišami še vedno obstaja, vendar njena intenzivnost variira od primera do primera; deloma je odvisna od naravnanosti ljudi, v zadnjem času, ko se število delovnih moči po družinah vse bolj krči, pa tudi od možnosti, ki je s tem v zvezi.
Podobno kot, tistim, ki jih prizadene bolezen, izkazujejo pomoč tudi ostarelim in osamljenim. Vendar je bilo tega precej več v preteklosti, ker so je bili ostareii tudi bolj potrebni, tako zatrjujejo Zdenci. Zdaj ima skoraj vsak tudi za preživljanje nekaj osnovnih sredstev v obliki pokojnine. Poprej pa so takim ljudem, ki jih v Zdenski vasi ni bilo kaj prida, gospodinje prinašale mleko, jajčka, moko in podobno.
Navzočnost sosedov, sorodnikov občuti vsaka družina, ki jo prizadene nenadna smrt družinskega člana, posebno še mladega gospodarja ali gospodinje. Ob smrti so sicer že utrjene navade, po katerih so sosedje dolžni priskočiti na pomoč. Ob nenadnih smrtih pa je deležna družina vsaj v začetku polno drobnih uslug, tolažbe, da laže prebrodi svojo stisko.
V zvezi z običajskim življenjem vaščanov je vzajemna pomoč ob smrti mnogo bolj izdatna kot npr. ob poroki. Ob poroki so v preteklosti prispevale
sosede za »ohcet« navadno kakšna jajčka, smetano, mleko, maslo, soseda, ki se je hotela še posebno »odrezati« pa je prinesla tudi kokoš. V povojnem obdobju so to navado bolj in bolj opuščale. Se danes pa prevzamejo sosedje delo v hlevu na dan, ko je pri hiši svatba.
Ob smrti spet sosedje prvi priskočijo na pomoč. Tako je bilo v preteklosti, tako je še danes. Ženske umijejo in preoblečejo mrliča, počistijo prostore v hiši in okoli doma napravijo red. Moški so poprej napravili oder (zdaj polože pokojnika kar v krsto). Se pred nekaj leti so mrtvaški oder okraševali s cvetjem v lončkih; rože za ta namen so po hišah zbirali otroci. Ker je navada, da postrežejo domačine, sorodnike, ki se pridejo poslovit, od pokojnega, prevzamejo sosede tudi delo v kuhinji. V posameznih primerih pomagajo pri tem tudi sorodnice. ženske imajo mnogo dela, saj se je v obdobju po drugi vojni uveljavila navada, da pogostijo tiste, ki pridejo kropit, z narezki, obaro, golažem, seveda tudi pijače ne manjka. Zdaj povečini kruh kupujejo, le v posameznih primerih strežejo še z domačim kruhom, ki ga speče ta ali ona soseda na svojem domu. Pred drugo vojno so imele ženske, ki so stregle ob smrti, precej manj dela, saj so takrat stregli le sorodnikom in prijateljem, pa še to le s čajem in belim kruhom. Tako kot ob svatbah tudi ob smrti postorijo v hlevu spet sosedje. Ko pogrebei odidejo, morajo razdreti oder, ženske poribajo in počistijo hišo, kuhinjo, vse mora biti nared, preden se vrnejo domači s po-grebščine.
V Zdenski vasi je tudi navada, da pogrebcev, to je moških, ki skopljejo jamo in mrliča pokopljejo, ne plačujejo. To je spet ena izmed oblik vzajemne pomoči, ki je v drugih dobrepoljskih vaseh ne poznajo. Ker je zdaj moških, ki niso zaposleni, med Zdenci le malo, prosijo za pogrebce vselej iste ljudi. Prav v zadnjem času se dogovarjajo, kako bi se ta skupina vaščanov razbremenila. Mislijo na to, da bi uvedli določeno zaporedje po hišah; hiše, ki bi ne mogle dati moške moči, bi jo morale za to priložnost najeti in plačati, kakor je v navadi med Hočevarji.
Poleg opisanih vrst vzajemne pomoči in vzajemnega sodelovanja je v vsakdanjem življenju vasi mogoče opaziti še vse polno drobnih oblik vzajemnosti. Mednje sodi npr. donašanje gospodinjskih potrebščin iz trgovine na Vidmu. Pomanjkanje vode pozimi pogosto pesti posebno gospodarje, ki imajo več živine. V takih primerih naprosijo sovaščane, da jim dovolijo uporabo vode iz njihovih vodnjakov. V zadnjih letih pretakajo vodo iz vodnjaka v vodnjak z gasilskimi črpalkami. To je posebne vrste gasilska akcija, ki jo morajo gospodarji gasilcem plačati. Lastniku vode pa se le zahvalijo, če mu ne napravijo kakšne druge usluge. Pred drugo svetovno vojno je bilo v kajžarskem delu vasi le nekaj vodnjakov. Namesto da bi gospodinje hodile po vodo k vaškemu zajetju talnega studenca, so vodo za kuhinjo dobile pri sosedu. Uslugo so povrnile tako, da so pomagale pri žetvi. Se vedno je v navadi, da postorijo sosedje delo v hlevu, kadar mora vsa družina na pot (npr. na pogrebe v oddaljene kraje).
Ob pogledu posameznih oblik vzajemne pomoči smo osvetlili tudi okvire vzajemnih sodelovanj. Medsebojna pomoč je sestavina družbenega in gospodarskega življenja predvsem v okviru vaške enote. Najpogosteje se ta pomoč
uveljavlja ob kmečkih delih. Sosedje, sorodniki iz vasi so najmočnejša sodelovalna enota, ki izstopa na vseh področjih vzajemnih sodelovanj. V Zdenski vasi smo leta 1976 našteli šest sodelovalnih skupin, ki po intenzivnosti vzajemne pomoči še posebno izstopajo. Vsi gospodarji v okviru teh skupin občasno vzpostavljajo odnose vzajemne pomoči še z drugimi vaščani. Širše območje vzajemnosti, ki presega okvir vaške enote, se uveljavlja le tu in tam. Sorodstvene vezi so najpogostejša pot, ki povezuje medsebojno sodelovanje prebivalcev sosednje vasi, sicer pa se to sodelovanje razširi na sosednje vasi le, kadar je treba pomagati gospodarju, ki ga je prizadel požar. Duh vzajemnosti je bil in je še živ v zavesti vaščanov; to dokazujejo najrazličnejše oblike pomoči delovnega pa tudi nedelovnega značaja.
*
RAZVOJ SPLOINOIZOBRAZIVMM: KNJIŽNICI: GROSUPLJE
Marija Dolanc-Marolt'
Splošnoizobraževalna knjižnica Grosuplje je bila ustanovljena kot samo stojen zavod z nazivom Ljudska knjižnica Grosuplje z odlokom Občinskega ljudskega odbora Grosuplje it 1/1-63-7/62 z dne 18. 4. 1962. leta.
S tem pa ni rečeno, da je knjižničarska dejavnost v grosupeljski občini šele takrat, zaživela. V brošuri Slovenske knjižnice, ki jo je 1951. leta v Ljubljani izdalo Društvo bibliotekarjev Slovenije in ki prinaša popis slovenskih knjižnic, ki so delovale v 1949. letu, naštejemo v okraju Grosuplje kar 28 društvenih, sindikalnih in šolskih knjižnic v 22 krajih s skupaj 6546 knjigami. Bile so to manjše knjižnice, nekatere so štele le po 50 do 60 zvezkov, skušale pa so ponovno oživiti nekdaj bogato, a med vojno popolnoma zamrlo knjižničarsko dejavnost. Toda že do 1960. leta so skoraj vse društvene knjižnice prenehale delovati, ne le v občini Grosuplje, temveč po vsej Sloveniji. Denarja za nakup nove literature ni bilo, stari fond pa se je obrabil ter jezikovno in vsebinsko zastarel.
Knjižnica D. 1". D. Svoboda Grosuplje
V Grosupljem je bila po vojni ustanovljena Okrajna knjižnica in čitalnica Frana Levstika. Leta 1949 je obsegala 914 knjižnih zvezkov; ker pa so bile knjige spravljene v nezaklenjenih omarah tako imenovane mladinske sobe, se jih je veliko porazgubilo. Podatkov o obisku in izposoji v knjižnici ni. Po ukinitvi okraja Grosuplje pa je osiromašeni fond okrajne knjižnice in leposlovje grosujjeljske šolske knjižnice prevzela knjižnica D. P. D. Svoboda Grosuplje, ki je bila ustanovljena septembra 1952. leta. Od ustanovitve pa do jeseni 1962. leta jo je uspešno vodila tovarišica Jelka Poženelova, predmetna učiteljica na grosupeljski šoli. Knjižnica je imela v začetku 1115 knjig in 66 vpisanih bralcev, knjižni fond je bil na novo popisan in strokovno urejen. Po več selitvah je knjižnica končno našla prostor v Miillerjevi hiši (danes Adamičeva 33) v manjši sobi nekdanje gostilne; z leti pa je pridobila še en večji prostor. Strokovno je bila tesno povezana z Delavsko knjižnico v Ljubljani; ta ji je tudi preskrbela 6 knjižnih kovčkov z 859 knjigami za potrebe odročnejšjh krajev. Knjižnica je bila odprta za bralce sprva 2-krat, nato 3-krat tedensko, knjige so izposojale učiteljice tukajšnje šole, največ obiskovalcev pa je bilo iz vrst šolske mladine.
* (11290 Grosuplje, Yu, Adamičeva 15, predstojnik Splošnoi7.obraževalne knjižnice Grosuplje,
Zal pa se je arhiv D. P. D. Svoboda Grosuplje izgubil, zato številčnih podatkov o izposoji, obisku in višini finančnih sredstev, ki jih je knjižnica prejemala, ni mogoče posredovati. Iz inventarnih knjig lahko razberemo le letni prirast knjižne zaloge, ki je bil najnižji 1954. leta, ko je knjižnica kupila ali dobila v dar 204 knjige, najvišji pa 1956. leta, ko se je knjižna zaloga povečala za 372 zvezkov. Ko je knjižnica postala 18. 4. 1962. leta samostojen zavod, je štela 4384 knjižnih enot in imela 732 vpisanih bralcev.
Ustanovitev Ljudski; knjižnice Grosuplje
Z ustanovitvijo Ljudske knjižnice Grosuplje se delo ni bistveno spreme nilo. Dotacija občine in lastna sredstva, ki jih je knjižnica dobila z izposojo, so bila premajhna (1963. leta npr. le 17.326 din), da bi lahko zaposlili poklicnega knjižničarja in nakupili potrebno število novitet. V tem obdobju so že prenehale delati vse društvene knjižnice v občini; vaško prebivalstvo se je množično preseljevalo v mesta, kulturno življenje na podeželju je zamiralo. Knjižni kovčki z res že nekoliko zastarelo zalogo so obtičali v knjižnici, saj ni bilo ljudi, ki bi vodili izposojo.
Zveza kulturno-prosvetnih organizacij, Okrajni svet Ljubljana je 1963. leta izdelal Predlog perspektivnega razvoja knjižničarstva v ljubljanskem okraju za obdobje od 1964. do 1970. leta. O razvoju Ljudske knjižnice Grosuplje je med drugim napisano tudi tole:
1. Občinska knjižnica se je v zadnjih letih lepo razvijala, vendar zaradi pomanjkanja kadra nazaduje v kvaliteti dela. Nujno je potreben stalni kader. Knjižnica bo morala tudi najkasneje v letu 1968/69 prevzeti organizacijo matične službe za občino Grosuplje.
2. Letni nakup mora znašati 600—700 knjig, v 7 letih torej najmanj 4000 zvezkov.
3. Knjižnica naj se preusmeri na prosti pristop po sistemu UDK, zato mora dobiti ustrezno opremo. Obnoviti je treba 2 krajevni knjižnici, razširiti mrežo potujočih knjižnic.
4. Povečati se mora tudi število in struktura bralcev: knjižnica beleži manjši obisk odraslih kakor mladine.
Za uresničevanje tega programa bi knjižnica potrebovala 209.000 din za redno delo in 24.000 din za investicije.
Imenovanje Ljudske knjižnice Grosuplje za občinsko matično knjižnico
Skupščina občine Grosuplje je s 1. 1. 1905 imenovala Ljudsko knjižnico Grosuplje za občinsko matično knjižnico z nalogo skrbeti za razvoj knjižnične mreže v občini.
Spodnja razpredelnica prikazuje porast knjižne zaloge, nabavo novih knjig in za to porabljena sredstva, višino dotacij in izposojnin za obdobje od 1905. do 1970. leta:
Marija DolancMarolI
201
štev. knjig
Sredstva
Dohodki
Leto	T. knj. zaloga	od te novo k.	za nakup novitet	dotacija občino	lastni dohodki
1965	5.778	614	8.117	10.000	1.721
1900	6.789	486	5.199	16.000	2.014
1967	7.188	342	6.559	20.00(1	2.330
1960	7.574	393	6.179	20.000	4.054
1969	8.113	639	15.270	44.000	4.920
1970	9.508	536	18.220	48.000	0.370
Temeljna knjižna zaloga je počasi naraščala — v sedmih letih se je povečala le za 4344 knjig, kar je komaj zadostovalo za knjižnico v Grosupljem, ne pa za ureditev izposojevališč.
V 1965. letu je knjižnica kupila novo opremo, primerno za preureditev na prosti pristop.
Nastavitev poklicnega knjižničarja
Največja pridobitev v tem obdobju pa je bila nedvomno nastavitev poklicnega knjižničarja, ki je prevzel vodstvo knjižnice 1. 11. 1967. leta. Izposojeval-ni čas se je podaljšal: namesto 3-krat tedensko po 2 uri, je bila knjižnica sedaj odprta 4 krat po 4 ure. Ostali delovni čas je knjižničar porabil za preurejanje knjižne zaloge. V tem času je namreč republiška matična služba priporočila vsem ljudskim knjižnicam, da preidejo iz pultnega sistema poslovanja na sistem prostega pristopa; bralci si lahko sami izbirajo knjige, te pa morajo biti zato primerno urejene po strokah. Ljudska knjižnica Grosuplje je zaradi premajhnega prostora lahko le delno preuredila svoj knjižni fond.
Število obiskov in izposojo v letih od 1965—1970 prikazujeta spodnji razpredelnici.
Število obiskov
Novo
	skupaj šol.		dijaki	nam.	del.	obrt. kmetje ostali			bralci
1965	3572	2304	269	480	284	67	3	165	71
1966	3739	2361	412	530	244	66	—	126	59
1967	4223	2875	491	388	204	140	—	119	75
1968	5312	3554	818	449	173	161	—	157	108
1969	5363	2923	1223	595	198	217	—	207	113
1970	6286	3477	1382	691	188	288	—	260	125
									
Leto
Skupaj
Izposojene knjige Leposlovje Mladinske
Poučne
Revije
1965 1900 1967 1968 1969 1970
9.638 9.494 11.619 14.398 14.409 15.295
5.299 5.219 5.446 5.903 6.704 6.778
4.095 3.971 5.821 8.198 0.830 7.471
157 180 274 137 516 500
87 124
78 100 359 540
Obisk bralcev in izposoja sta le počasi naraščala. V 1970. letu je imela Ljudska knjižnica Grosuplje 637 aktivnih bralcev (191 odraslih in 446 mladin cev). Knjižna zaloga se je v tem obdobju obrnila približno 2-krat letno.
V 1969. in 1970. letu je knjižnica nakupila nekaj strokovne literature in izposoja tovrstnih knjig se je povečala za 150 odstotkov, kar je dokazalo, da bralci že uporabljajo knjižnico za pomoč pri izobraževanju, ne pa samo kot dobavitelja zabavne literature;.
Novi standardi v javni knjižnični mreži
V 1970. letu je republiška matična služba pripravila nov razvojni program javne knjižnične mreže: ukinile naj bi se nekdanje ljudske in študijske knjiž niče in formirale nove splošnoizobraževalne knjižnice, ki bi razpolagale z večjo in pestrejšo knjižno zalogo in bi bile urejene po sistemu prostega pristopa bralca do knjige. Najmanjše število knjig, s katerimi bi morala razpolagati matična knjižnica, je 10.000; do konca 1975. leta pa naj bi občinska matična knjižnica imela na zalogi najmanj 1 knjigo na prebivalca območja, ki ga pokriva. Izposoja naj bi pri taki zalogi dosegla v istem obdobju 3 knjige na prebivalca, obrnila naj bi se 2—3 krat letno. V knjižnično mrežo naj bi bilo v razseljenih območjih vključeno vsaj 10 odstotkov prebivalstva. Matične knjižnice za občine med 20.000 prebivalcev (torej tudi grosupeljska) naj bi imele ločeni mladinski oddelek in čitalnico, zaposlovale pa naj bi na 10.000 prebivalcev ali na 10.000 izposojenih knjig po 1 strokovnega in 1 tehničnega delavca.
Obdobje od 1971. do 1973. leta
Za uresničitev novih nalog je Ljudska knjižnica Grosuplje nujno potrebovala primerne prostore, saj na 50 m2 res ni bilo mogoče urediti sodobne knjižnice. Zato je s pomočjo Skupščine občine Grosuplje, novo ustanovljene Temeljne kulturne skupnosti Grosuplje in republiške matične službe pripravila idejni načrt za preureditev prostorov v centru naselja (nekdanja Koščakova hiša, danes Adamičeva 15) za potrebe matične knjižnice. Načrt je izdelal dipl. ing. arh. Franc Knavs s sodelovanjem tov. Ančke Korže-Strajnar, vodjo republiške matične službe.
V letu 1972, ko so bili načrti pripravljeni, smo pričeli zbirati denar za adaptacijo. Organizacije združenega dela s sedežem v Grosupljem (Splošno gradbeno podjetje, Motvoz in platno, Instalacije, Kovinastroj, Splošno mizarstvo, Stanovanjsko-komunalno podjetje, Tabor, Pekarna, GP Polževo, Veteri narska postaja Krim Grosuplje) so se v posebnem družbenem dogovoru s Skupščino občine Grosuplje in Temeljno kulturno skupnostjo Grosuplje zavezale, da bodo v sorazmerju z doseženim dobičkom 31 /12-1971 in 30/0-1972 prispevale denar za preureditev prostorov občinske matične knjižnice. Del sredstev sta prispevali tudi Skupščina občine Grosuplje (50.000) in Temeljna kulturna skupnost Grosuplje (10.000). Hkrati je Ljudska knjižnica Grosuplje zaprosila za pomoč še Kulturno skupnost Slovenije; ta ji je iz sredstev za m vesticije odobrila 168.144 din (80.000 din kot posojilo). Izvajalec del je bilo
Marija Dolanc Maroll
203
Stanovanjsko-komunalno podjetje Grosuplje, opremo je izdelalo Splošno mizarstvo Grosuplje. Celotna preureditev je stala 452.144 din.
Ker je bilo nujno tudi dokončno urediti knjižno zalogo po novih načelih, večala pa sta se tudi izposoja in obisk, se je s 1. 12. 1972 zaposlila nova knjižničarska s polovičnim delovnim časom in prevzela izposojo v popoldanskem času.
26. novembra 1973. leta se je Ljudska knjižnica Grosuplje preselila v nove prostore, ki ustrezajo zahtevam sodobne knjižnice. Poleg izposojevališča za odrasle in mladino so še čitalnica z 20 sedeži, pisarna in pomožni prostori. Knjige in kjižni katalogi so strokovno urejeni, bralci si literaturo lahko izbirajo sami. Knjižničarki sta pred selitvijo izvedli revizijo vsega gradiva in izločili 1500 poškodovanih ali pa vsebinsko zastarelih knjig.
Otvoritvi novih prostorov so med drugimi prisostvovali še tovariši: Jaro Dolar, direktor Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana, dr. Branko Ber-čič, predsednik Društva bibliotekarjev Slovenije, in Ančka Korže-Strajnar, vodja republiške matične službe; vsi so bili enotnega mnenja, da ima knjižnica v novih prostorih ob ustrezni izpopolnitvi fonda vse pogoje, da se razvije v sodobno matično knjižnico, ki bo kos tudi organizaciji mreže v občini.
Z ureditvijo prostorskega problema pa so matično knjižnico Grosuplje čakale nove naloge:
— ustrezno povečati knjižno zalogo;
— povečati izposojo in obisk ter uvesti nove oblike dela z bralci;
— urediti mrežo krajevnih knjižnic v občini.
Število zvezkov temeljne knjižne zaloge in letni nakup novitet je največji problem naše knjižnice. Pri selitvi v nove prostore, smo izvedli revizijo vsega gradiva in uporabnega je ostalo le nekaj nad 10.000 zvezkov.
Čeprav smo v letih od 1971 do 1975 planirali letni nakup 1 nove knjige na prebivalca občine (torej 2300 novitet letno), tega zaradi izredne podražitve knjig in razmeroma majhne dotacije nismo mogli uresničiti.
Letni prirast gradiva in za to porabljena sredstva ter višino dotacije prikazuje razpredelnica:
Preselitev v nove prostore
Novi delovni pogoji — nove naloge
Knjižna zaloga
Leto
nakup
Nove knjige
dar
Porabljena sredstva za nakup novitet,
Dotacija TKS
Grosuplje
1971 1972 1973 1974 1975
544 903 970 1.594 1.157
17
500 200 230
20.588,85 42.811,00 50.978,55 104,009,30 93.585,05
80.000 100.000 128.000 320.000 300.000
31. 12. 1975 je štela temeljna knjižna zaloga naše knjižnice 14.098 knjižnih zvezkov in letnikov revij; to je komaj 0,01 knjige na prebivalca občine, republiško poprečje v istem obdobju je 1,4 knjige na prebivalca.
I /.posoja in obisk
Kljub majhnemu prirastu knjižne zaloge pa sta se izposoja in obisk izredno povečala. K temu je nedvomno pripomogla lokacija nove knjižnice in delovni čas — odprta je za bralce 50 ur tedensko.
V čitalnici je obiskovalcem na voljo 53 revij (13 v srbohrvaščini), mnogo leksikonov in drugega informacijskega gradiva.
Število obiskov Novo Leto - - vpisani
skupaj šolarji dijaki     nam.    del.  obrt.   kmetje ostali bralci
1971 5.572      3305      1119       507      108 195
1972 6.005      3157      1602       570      183 208
1973 4.741      2432      1146       605      194 77 (zaprto 3 mesece zaradi selitve in revizije)
1974 10.349      5653      1959      1216      484 126
1975 18.303      9823      3275      2379      780 349
218 285 287
911 1697
92 59 168
322 313
Leto		Izposojene knjige			
	skupaj	leposlovje	mladinske	poučne	revije
1971	14.128	5.481	7.952	277	418
1972	14.347	0.710	0.793	388	450
1973	11.225	0.355	4.232	424	214
1974	25.133	10.478	11.662	839	2.154
1975	41.004	13.000	18.619	4.623	4.822
(zaprto 3 mesece zaradi selitve in revizije!) (čitalnica )
Iz razpredelnic je razvidno, da se je v primerjavi s 1970. letom izposoja po večala za 168 odstotkov, obisk pa za 190 odstotkov, kar je vsekakor spodbudno. Da pa bi pridobili čim več mladih bralcev, smo uvedli ure pravljic za otroke od 4. do 6. leta (redno na 14 dni v času pouka). S tem želimo že pri najmlajših vzbuditi zanimanje za lepo govorjeno in pisano besedo.
Zaradi povečane dejavnosti smo s 15. 10. 1974 zaposlili Se knjižničarskega manipulanta s polnim delovnim časom.
V istem letu smo se na novo konstituirali in se (v skladu z zakonom o knjižničarstvu) preimenovali v Splošnoizobraževalno knjižnico Grosuplje.
Knjižnična mreža
Da pa bi bila knjiga dostopna slehernemu prebivalcu naše občine, je nujno urediti krajevne knjižnice in izposojevališča. Prvo krajevno knjižnico smo odprli v Stični, kajti kraja z gimnazijo si ni mogoče predstavljati brez javne knjižnice. Otvoritev je bila 25. 10. 1974. Prostor ima knjižnica v 1. nadstropju
«
gasilskega doma; trenutno razpolaga z 2000 knjigami, ki so postavljene po prostem pristopu, novitete dobavljamo sproti. Knjižnica v Stični je odprta 2 krat tedensko — skupaj 5 ur; v 1975. letu je beležila 1468 obiskov in 5226 izposojenih knjig.
Drugo krajevno knjižnico smo na pobudo Krajevne skupnosti Višnja gora uredili v februarju 1975. leta v tem mestu. Pregledali in na novo popisali smo stari fond nekdanje društvene knjižnice in dodali 336 novitet. Knjižnica je odprta 2krat tedensko — skupaj 3 ure, bralci so jo obiskali 810-krat in si izposodili 1402 knjige.
V 1975, letu smo načrtovali oživitev potujoče knjižnice, to pa nam je za zdaj uspelo le na Muljavi.
Do 1980. leta načrtujemo ureditev krajevnih knjižnic tudi v Dobrepoljah in Šentvidu pri Stični ter razširitev mreže potujoče knjižnice. Jasno pa je, da je razvijanje knjižnične mreže odvisno predvsem od nakupa literature, ta pa od sredstev, ki jih bomo za svoje delo imeli na voljo.
SLIKAH I KANCI; ZUPAN
Slane Mikuž*
Slikar France Zupan je bil rojen rt. novembra 1XXY v Ljubljani. Po končani ljudski Soli je dovršil štiri razrede gimnazije, nakar je. odšel na učiteljišče in tam maturira!. Vstopil je v privatno slikarsko šolo Riharda Jakopiča, kjer je hitro napredoval. Skupaj z mojstrom je slikal v Šmarju, kasneje ]>a se je umetniško razvijal po svoje. Veliko je potoval ter slikal po naši ožji in širši domovini pa tudi i zamejstvu Bil je predvsem krajinar Udeležil se je veliko razstav. Umrl je leta 197S v Ljubljani.
Oče slikarja Franceta Zupana je kupil v Šmarju bivšo Jesihovo hišo (Razdrto It, 1) in iako povezal umetnika, z našim lepim krajem. Takoj po prvi svetovni vojni je trojica slikarjev začela zahajati v Šmarje in slikati motive, ki jih je v kraju samem in v okolici na pretek. Bili so to: mojster Rihard Jakopič in dva njegova učenca Pavle Guštinčič ter naš slikar. Prav posebno so jih zanimali motivi »sipin« in peščenih jam«, o čemer sem pisal že v prejšnji številki našega zbornika, ko se mi Je posrečilo — prav s pomočjo pokojnega Zupana — lokalizirati nekam abstraktne »sipine« v staroslavno šmarsko drčo. Zanimivo je, da je spomin na umetnike v Šmarju še živ, ljudje se jih spominjajo, zlasti Zupana, ko je slikal različne prizore; pa tudi ljubeznivo anekdoto vedo povedati na njegov rovaš, kako je nekoč mestno dete zamenjalo bika za kravo.
R. Jakopič je ustvaril vrsto podob iz šmarske drče, bodisi da je šlo za oljnate podobe ali skice in risbe, kar vse govori o slikarjevem intenzivnem zanimanju za ta slikarski predmet, Gotovo sta tudi učenca po njegovi spodbudi izbrala to snov, poznamo namreč dve Zupanovi sliki na ta predmet in morda eno studijo, o Guštinčičevem deležu pri izbiri tega motiva pa za sedaj ne vemo ničesar. Kaj je Jakopič iskal ob tem preprostem in vsebinsko nezanimivem motivu in čemu je zanj navdušil tudi oba učenca, je uganka, na katero bi seveda lahko odgovoril le mojster sam. Toda poizkusimo jo le nekoliko razvozlati z naslednjimi razmišljanji: Prva svetovna vojna je bila končana. V Jakopičevem slikarstvu je nedvomno zapustila sledove, saj o tem pričajo dela, ki so nastala v tem času. So to slike, ki izžarevajo neko čudno razpoloženje, skrb in žalost. Posebno mi je pred očmi Jakopičev interier zvečer ob luči, ko se zdi, da ljudje čakajo, kdaj jim bo poštar prinesel strašno novico o smrti njihovega očeta, sina, brata. V umetniku se je iz leta v leto nabirala tesnoba in se po koncu vojne nujno sprostila. In prav ta čas je prinesel sprostitev tudi
na likovnem področju. Nenadoma je vstala plejada mladih umetnikov, ki so z novimi gesli in novimi cilji ustvarjali drugačno umetnost, kakršna je bila pred vojno. Oglasil so je ekspresionizem, ki je bil v Evropi že dolgo priznan gost, do nas pa je prišel šele v tem času. Tudi v tedaj zrelem Jakopiču se je moralo nekaj premakniti in mislim, da je bil to tisti čas, o katerem je mojster pripovedoval prof. Steletu, da je namreč poizkušal graditi svoje slike z izključno barvnimi elementi, kar se pravi, da je slikar pod vplivom razgibanega časa hotel usmeriti svoj slikarski čoln v vode abstraktnega slikarstva. Preprosti motiv šmarskega kamnoloma oziroma »drče« je bil izredno pripra-
Kozja Ćuprija v Sarajevu, 1825
ven za slikarjeve poizkuse v novi smeri. Belina kamna, ki jo obroblja rdečkasta prst, zeleni venec grmovja in drevja, čez vse pa sonce, ki s svojo lučjo ustvarja tisočere odtenke, nadalje odsotnost, vsebinsko-snovnih prvin — vse to je dajalo umetniku kar idealno priložnost, da poišče novo pot v svojem ustvarjalnem svetu.
Preden je nastala Zupanova Peščena jama datirana z letom 1919, je mladi slikar prehodil običajno pot vseh nadarjenih fantov. V njegovi zapuščini sta dve risbi z žigom »Klassenarbeit«, se pravi šolsko delo, verjetno z učiteljišča. Prva predstavlja pogled na nek utrjen grad, druga pa kaže deklico, ki koraka v krajini. Obe delci nam pričata o izredno nadarjenem risarju. Risbe so »čiste« in že zelo samozavestne. Tudi nekoliko kasnejši akvareli cerkvenih inte-rierjov govorijo isti jezik, le da je tam že vidno zanimanje za impresionistični način ureditve slikarske ploskve in so verjetno nastali že v Jakopičevi šoli. Zgoraj zapisana Jama pa je že resno umetniško delo, ob katerem se je mladi slikar odločil, da bo stopal po poteh svojega velikega vzornika. Slika je čisto impresionistično delo, barvna ploskev je organizirana z množico kratkih udarcev s čopičem, popolnoma v Jakopičevi maniri. Vendar čutimo, da stojimo pred delom nove umetnostne osebnosti, kajti barvna harmonija podobe je drugačna, kakor so Jakopičeve, pa tudi lirični zven, ki odmeva iz dela, je Zupanova osebna črta. Podobna je Peščena jama, ki je datirana z letom 1921, nekoliko drugačna pa je studija v slikarjevi zapuščini, kjer so elementi barvne ekspresije v tesnem sožitju z impresionističnim načinom slikanja.
Slovenske gorice, 1935
14  Grosuplje VIII
Medtem je Jakopičeva slikarska šola ugasnila, trojka se je razšla in vsak slikar je poslej iskal svojo pot. »Mladi« pa so bili medtem vedno glasnejši, nova umetnost, si je pogumno utirala pot, mladi Zupan je začutil, da je njegov včerajšnji slikarski jezik zastarel in da mora zapluti v nove čase. Nekatera dela v slikarjevi zapuščini zgovorno pričajo o njegovem iskanju v novo smer, pa tudi o tem, kako je bilo to preusmerjanje problematično in težavno. Kajti noben resen umetnik ne more brez hudih miselnih bolečin preusmeriti svoje rlek) v nov oblikovni in vsebinski svet. Zupanov boj je bil težak; o tem nas prepričajo studije in slike iz njegove delavnice. Najprej se je poizkušal v cerkvenem slikarstvu nekoliko v manieri bratov Kraljev, toda vse kaže, da mu tak način ni bil pri srcu. Potem je naslikal Kurenta (?). Gre za sliko, ki nam kaže gričevnato krajino — nemara so to Slovenske gorice — po kateri stopa moška postava, ki ima izrazito simbolične poteze. Kolorit je teman, oblike ekspresivne, kakovostno je podoba izredno delo in spominja nekoliko na Pilona ali pa na najboljša dela bratov Kraljev, če je ta slika Zupanovo delo, potem je škoda, da slikar ni nadaljeval v tej smeri svojega ustvarjanja.
Kako se je Zupanovo iskanje novega osebnega slikarskega sloga v teh tančina h razvijalo, bo povedal natančen raziskovalec, ki bo prišel za menoj; leta 1025, ko je nastala podoba Kozja ćuprija v Sarajevu, je bila Zupanova slikarska preobrazba končana, kajti o tem nam zgovorno pripoveduje omenjeno delo. Slikar je uporabil krajino z mostom čez reko in arhitekturo na bregu.
Hiša ob morju, 11)42
Stane MlkUl 211
ozadje zapirajo visoke gore. Nekdanji impresionistični način slikanja je popolnoma pozabljen. Svet ni več sestavljen iz drobnih barvnih delčkov, temveč je postal enovitejši, preglednejši. Nadrobnosti in zabrisane oblike predmetov so se umaknile velikopoteznemu pogledu na slikarski predmet, hkrati pa so se pojavile trdne konture, ki jasno označujejo kubično svojstvo posameznih delov podobe. Drugačna je postala tudi barvna skala, ki je sedaj temačnejša, s tendenco k monohromnosti. Vrednost barvnih fenomenov ni več samo atmo-sferična z liričnim prizvokom, marveč se dotika resnejših, malce turobnih razmišljanj o vrednosti sveta. To podobo in podobne, ki so nastale v tem času, bi mogli prišteti k Zupanovemu ekspresionističnemu obdobju. Toda v primer-
Ulcinj, 1964
212
/bonuk občine Grosuplje, vin (ine)
javi z drugimi našimi ekspresionisti je naš slikar vendarle barvno bolj svež; to gre deloma na rovaš njegovih impresionističnih začetkov, deloma pa izvirajo te posebnosti iz njegovega osebnega razpoloženja. Posebno slike, ki nastanejo v tem času v Dalmaciji (npr. Hvar) so ob vseh opisanih formalnih spremembah koloristieno zelo nemirne in včasih spominjajo na tačasna dela hrvaškega slikarja Ignjata Joba, ki je bil dober umetnik in velik pesnik dalmatinske zemlje.
Po tridesetih letih se je Zupanovo slikarstvo oblikovno in barvno precej spremenilo. Sirokopotezni način izgradnje slikarskega predmeta in včasih kar burni, izrazno bogati barvni izlivi so se umirili in na njihovo mesto je stopilo bolj zadržano, rekli bi lahko bolj realistično gledanje na slikarski svet, Za primer bi navedli podobo Slovenske gorice (1935). Način, kako je slikar organiziral krajino v njenih nadrobnostih (prim. vinograd v ospredju vas in ozadje) nam pripoveduje o neprimerno stvarnejšem pogledu na model pa tudi barvni akordi so sedaj resničnejši. Zdi se, da se je slikar umiril in da je krenil na nova raziskovalna pota.
Nadaljnje razvojne črte kaže Zupanovo slikarstvo v štiridesetih letih. Oglej mo si podobo Hiše ob morju nastalo 1942. leta. Slikar je upodobil pogled na majhno skupino značilnih dalmatinskih hiš sredi dokaj bujne vegetacije, med kamnitimi pregradami pod plavim nebom. Zupanovo slikarstvo je dozorelo do velikih, novih spoznanj. Predvsem je pred nami zelo realističen pogled na del mediteranske arhitekture, ki s svojimi čistimi kubičnimi formami in krepkimi realnimi barvnimi prvinami naravnost, vzpodbuja odličnega slikarja, ki je tedaj prekoračil Abrahamova leta, k vrhunski slikarski kakovosti. In predvsem gre tu za skoraj idiličen, prisrčen odnos do vidnega sveta, odnos, poln optimizma in domačnosti. Ko govorimo o realizmu, pa seveda nimamo pred seboj predstave o kakem pedantnem, drobnjakarskem prenašanju realističnih oblik na slikarsko ploskev, temveč o zelo svobodni interpretaciji resničnega modela z vsemi licencami pesnika-slikarja, ki so večno navzoče pri vseh dobrih umetnikih. V tem času je Zupan našel samega sebe brez kakršnihkoli tujih, si renskih prisepetovanj, in iz te dobe njegovo slikarstvo tudi najbolj poznamo. V krajinah iz Dalmacije se pogosto ponavlja motiv, ki je zelo zanimiv in, ki je v slikarju budil nenehne asociacije. To so oljčna drevesa s svojimi zvitimi, prastarimi in včasih razpadajočimi debli, s krivenčastimi koreninami in vejami, ki se kakor človeške roke stegujejo proti nebu. Slikar jih v skladu z razpoloženji včasih počloveči tja do nadrealističnih domislic.
Nekako v šestdesetih letih zasledimo v Zupanovem slikarstvu nove smeri, umetnik se je oddaljil od umerjenega in skrbno »urejenega« realizma ter se je odločil za sliko vi tej šo obravnavo vidnega sveta. Kot vsi stari mojstri se je tudi naš slikar dokopal do bolj ekonomičnega načina slikanja danega predmeta; umetnik, ki pozna svet, in njegovo problematiko, ga sedaj oznamenuje s hitrimi, bežnimi in navidezno »neurejenimi« potezami čopiča. Za primer takega slikarstva bi navedli podobo Ulcinj (1964). Slikar je upodobil del mesta z visokega stala. Pot se vije med hišami nekam navkreber, oživljajo jo človeške postave. Na sliki je zmagal slikoviti element, viden v širokih potezah čopiča; hiše, cesta in ostala krajina so obdelane zelo pavšalno, navidezno okor-
no. Hkrati pa se je v podobo naselil čuden nemir, barvni toni so deloma zapustili realni svet in prehajajo v fantastičnost ter vizionarnost. Zdi se, kot da bi se slikar po razpoloženju, ki ga dihajo te pozne krajine, vračal v staro ekspresionistično obdobje, vendar so vidne razlike. Doba iz dvajsetih let je bila polna samozavesti, dinamičnosti in mladeniškega zanosa. Sedaj pa se je slikarjev svet nekam sesul vase, hiše ne stojijo trdno in pot se opotekavo vije v hribee. Umetnik je resigniran, topli optimizem štiridesetih let se je za vedno poslovil iz njegovega slikarskega sveta. Leta 1973 je nastala krajina Viknjica. Umetnik je naslikal pogled na vas in cerkev. Se bolj je narasla slikovitost, še bolj skopo in lakonično je upodobljena krajina, iz vsega pa že diha utrujenost ter neko čudno neveselo razpoloženje. So to slutnje slovesa, labodji spev človeka, ki je ustvaril toliko lepote in nam jo za vedno podaril na svojih platnih?
KRONIKA IN RAZGLEDI
»MOTVOZ IN PLATNO« — ROJSTNO MESTO SODOBNEGA RAČUNOVODSTVA IN KONTNEGA PLANA V JUGOSLAVIJI
Metod Dular*
V svojem referatu1 na simpoziju v Opatiji aprila 1975 sem obširneje opisal, kako je sistem računovodstva v tovarni Motvoz in platno rabil za vzorec pri uvajanju tega sistema računovodstva v novi socialistični Jugoslaviji. Glede na to, da se to dejstvo tiče neposredno Grosupljega in imenovane tovarne, bom tu podal izvleček iz navedenega referata in istočasno še nekaj novih podatkov.
Danes dela v Jugoslaviji v računovodskih in finančnih službah nad 300.000 delavcev. Vsi ti se morajo pri svojem delu ravnati po določilih Zakona o knji govodstvu in neštetih predpisih in navodilih Službe družbenega knjigovodstva, Narodne banke in drugih finančnih in družbenopolitičnih organov ter institucij. Pred drugo svetovno vojno pa so imeli taki delavci mnogo lažje delo. Predpisov glede knjigovodstva skoraj ni bilo. Obstajali so v glavnem le v tem, da mora vsak trgovec ali firma voditi pravilne poslovne knjige, ki v sporih lahko rabijo za dokaz. Knjigovodja je vodil konte, tako kot je to zahteval lastnik podjetja. Ta ni bil zainteresiran, da bi bilo knjigovodstvo točno in izčrpno, ker je tako lahko prikrival dobiček in varal davčno oblast ter vzdrževal nizke mezde in plače delavcev. Kalkulacija proizvodov je bila poslovna skrivnost, pogosto celo za knjigovodjo. Knjigovodstvo je torej služilo potrebam in interesom kapitalista, ne pa družbe in delavcev.
Leta 1925 sem prišel v tovarno Mehanična vrvarna, terilnioa lanu in konoplje, ki je pozneje preimenovana v Motvoz in platno, kot knjigovodja; leta 1927 pa sem bil imenovan za direktorja.2
Ze kot knjigovodja, še bolj pa kot direktor sem se intenzivno zanimal za sodobno organizacijo, računovodstvo in kalkulacijo v industrijskih podjetjih. Prejšnji direktor in delničar Anton Šinkovec je uporabljal pri kalkulaciji enotno stopnjo splošnih ali režijskih stroškov za vse proizvode in za vse vrsto splošnih stroškov: splošne stroške izdelave (imenovane tudi obratovna režija) in za splošne in prodajne stroške, in sicer v višini 250 odstotkov od izdelavnih
* 61000 Ljubljana, Yu, Filipičeva 2, dipl. oec, redni prof. Ekonomske fakultete v Ljubljani v p.
1 Metod Dular: RacJ za vrijeme NOB na jednoobraznom računovodstvu. Simpozij Opatija, april 1945: Upravljanje sredstvima društvene reprodukcije u organizacijama udruženog rada. Savez računovodskih i financijskih radnika Hrvatske, Zagreb 1945. str. 351—358.
1 ZOG VII 1975, str. 79 in dalje.
mezd. Posledica take primitivne kalkulacije in na njej sloneče politike cen je bila, da je bila vrvarna premalo zaposlena, in še to le v eni izmeni, predilnica in polirnica pa sta delali noč in dan, Vrvarna je bila le malo mehanizirana in je rabila razmeroma malo električne energije, izredno malo pomožnega materiala, odpisi za stavbe in stroje pa so bili minimalni. Predilnica in polirnica pa sta rabili v primeri z vrvarno ogromno električne energije in pomožnega materiala ter sta imeli ogromne odpise (amortizacijo). Ko sem začel temeljiteje proučevati teorijo industrijske kalkulacije, sem iz knjige Richard Fischer' in drugih podobnih uvidel, da je uporaba enotne stopnje vseh vrst splošnih stroškov nepravilna in da je treba te stroške zajemati najprvo ločeno po splošnih izdelavnih stroških (obratovni režim) in po splošnih upravnih in jorodajnih stroških; poleg tega je treba stroške obratovne režije zajemati po stroškovnih mestih, tj. po posameznih obratih ali delih obrata in jih v okviru teh obratov razdeliti na stroškovne nosilce, tj. posamezne proizvode po določenem ključu, npr. po izdelavnih mezdah. Nadalje sem za primarne stroške tj. stroške za izdelavni material in izdelavne mezde ugotovil normative in po teh normativih obremenjeval konte posameznih proizvodov, ki sem jih vodil na posebnih kartotekah. Leta 1928 sem prvič uvedel ta način zajemanja in razdeljevanja stroškov. Za splošne stroške sem uvedel tim. obratovni obračunski list, (OBOL). Vse knjiženje je bilo ročno, za računanje pa je bil na razpolago električni računski stroj. Mnogo večerov in noči sem — poleg dnevnih dolžnosti — prebil na tem delu, zlasti pri izdelavi obratovnega obračunskega lista. Preden sem začel praktično uvajati nov sistem računovodstva, zlasti zaje manje stroškov po vrstah, mestih in nosilceh stroškov in razdeljevanje teh stroškov na stroškovne nosilce, sem sklical vse vodje obratov in mojstre ter jim podrobno razložil teorijo novega računovodstva, predvsem, kaj so vrste stroškov, stroškovna mesta in nosilci stroškov in pomen takega zajemanja in razdeljevanja stroškov za ugotavljanje delovnih uspehov posameznih stroškovnih mest, tj. obratov in oddelkov in kako lahko razultate takega zajemanja izkoristimo za izboljšanje dela in odpravo pomanjkljivosti ter izgub. Vodje obratov in mojstri so pokazali veliko zainteresiranost in so pozneje vestno sodelovali pri izvajanju tega sistema.
Podatki OBOL za prvo četrtletje 1928 so pokazali ogromne koristi tega sodobnejšega račnovodstva. Splošni izdelavni stroški (obratovna režija) za vrvarno so znašali 160 odstotkov od izdelavnih mest, za polirnico 375 odstotkov, za predilnico pa nekaj manj. Takoj sem naredil nove kalkulacije za vse proizvode na temelju teh odstotkov obratovne režije in ustrezno revidiral prodajne cene. Zato se je povečala prodaja in s tem tudi proizvodnja zlasti v vrvarni, a za predilnico in polirnico je tovarna nabavila nekaj novih strojev, ki so bili mnogo produktivnejši od starih uvoženih iz Cehoslovaške. Rezultat vseh teh ukrepov je bil povečan dobiček ter nadaljnja modernizacija in povečanje strojnih kapacitet.
Ko se je leta 1929 začela velika svetovna gospodarska kriza, ki je trajala do 1933. leta in je propadlo mnogo podjetij, se je tovarna Motvoz in platno obdr-
' Richard Fischer: Kalkulation und Betriebs-Organisation (Kalkulacija in organizacija podjetja), Industrieverlag Spael-I.indo, Berlin 1925.
Metod Dular 217
žala in uspevala. Ko sem leta 1930 proučeval najnovejšo literaturo s področja računovodstva, zlasti delo E. Schmalenbacha4 in A. Meierja-H. Vossa^ ter druge podobne, sem računovodstvo in kalkulacije še bolj izpopolnil. Zlasti sem zajel splošne izdelavne stroške za vsako stroškovno mesto ločeno po fiksnih splošnih izdelavnih stroških (med katere sem štel zlasti amortizacijo, zavarovalnino, plačo vodje obrata, obresti zgradb in naprav obrata in podobno) ter po variabilnih (spremenljivih) izdelavnih stroških (med katere sem štel zlasti mezde režijskih delavcev, vzdrževalcev, preddelavcev, stroške pomožnega materiala, električne energije ipd.). Tako sem lahko še bolj izpopolnil politiko cen, zlasti pri velikih dobavah za vojsko in za Barutano v Kamniku. Vse to je zelo povečalo dobičke tovarne, ki se je nato razširila z novo tkalnico in ople-menitilnico lanenih in konopnenih tkanin, poleg tega pa je modernizirala in deloma avtomatizirala in povečala strojne kapacitete v predilnici, polirnici in drugih obratih ter zgradila zanje ter za strojnico in za delavnice nove zgradbe, število delavcev se je od ca 100 ob mojem prihodu 1925. leta povečalo na 480 ob začetku druge svetovne vojne. Moje prepričanje je, da je k temu uspehu — poleg dobrih tehničnih strokovnjakov in vestnih delavcev — pripomogla v precejšnji meri uvedba sodobnega računovodstva in kalkulacije in na informacijah le-tch temelječa proizvodna, prodajna, kadrovska ter investicijska politika.
Dne 27. aprila 1941 se je ustanovila Osvobodilna fronta (OF) slovenskega naroda. V njej smo ekonomisti imeli posebno sekcijo, ki je začela delati jeseni 1941. Predsednik je bil Avgust Kuster, direktor tovarne Peko v Tržiču, podpredsednik France Kobler, tedaj direktor Zveze socialističnih zadrug v Ljubljani. Drugi aktivni člani sekcije so bili še: Filip Uratnik, novinar in aktivist v socialističnem gibanju, Stane Krašovec, tedaj privatni uradnik, sedaj upokojeni profesor Ekonomske fakultete in član Sveta SR Slovenije, Lojze Pip, uradnik mestne uprave v Ljubljani, pobit med vojno v lagerju, Beno Habjanič, tedaj direktor Avtomontaže v Ljubljani, po vojni naš konzul v Washingtonu in strokovnjak FAO v Rimu, ter Metod Dular.
Sekcija se je sestajala ilegalno vsak teden v pisarni Zveze socialističnih zadrug nad kavarno Evropa v Ljubljani. Predsednik Kuster nam je prenašal direktive OF, opisal trenutni položaj naše vojaške in politične borbe in navajal potrebe za zbiranje denarne in materialne pomoči za OF. Dogovorili smo se, kdo od članov sekcije naj obišče posamezno podjetje oziroma lastnika aH direktorja, da ga zaprosi za denarno ali materialno pomoč. Opozorjeni smo bili na posamezne izdajalce, sodelavce okupatorja in na simpatizerje OF. Za namen tega članka je pomembno dejstvo, da smo bili vsi člani sekcije prepričani, da bo v vojni zmagala Sovjetska zveza in da se bo po vojni pri nas organiziralo socialistično plansko gospodarstvo. Zato smo precej diskutirali, kaj bo po zmagi treba storiti za prevzem oblasti in organizacijo gospodarstva in kaj lahko mi ekonomisti prispevamo k organizaciji socialističnega planskega gospodarstva. Tovariš Pip je izrekel misel, da bo potrebno po zmagi uvesti
4 E. Sclimalenbach: Der Kontenrahmen (Kontni okvir) Glockner, Leipzig 1930. ' A. Meier, H. Voss: Grundplan der Selbstkostenreohnung (Osnovni plan izračunavanja lastne cene), F. W. Ruhfuss, Dortmund 1930.
stalne cene in da bo treba onemogočiti Spekulantom, da poskrije.jo blago in povečujejo cene v neskončnost ter tako ustvarijo nezadovoljstvo prebivalstva in olajšajo kontrarevolucijo. Kot, učinkovit ukrep je predložil kontrolo cen. Jaz pa sem predložil, da se že med okupacijo izdelajo predpisi za obvezno enakolično (enoobrazno) knjigovodstvo in kalkulacijo, ker bi to omogočilo učinkovito kontrolo cen. Istočasno sem predlagal, da izdelam osnutek takih predpisov skupaj s tovarišem Pipom, ki je podobno kot jaz v Grosupljem, uvedel sodobno računovodstvo v ljubljanskih komunalnih podjetjih. Sekcija je moj predlog sprejela. Tovariš Pip je bil pripravljen iti v službo v Motvoz in platno, ali italijanske okupacijske oblasti mu niso dovolile odhoda iz Ljubljane. Zato sem začel delati te predpise sam. Ze aprila 1942 pa so me Italijani zaprli, me zaradi pomanjkanja dokazov izpustili ter vpisali v knjigo talcev. Zato sem po nasvetu članov tovarniškega odbora OF odšel v Zagreb kot predstavnik tovarne za nabavo surovin (lanu in konoplje) v zameno za prejo iz teh surovin. S seboj sem vzel precej nemške literature o enakoličnem računovodstvu in v Zagrebu intenzivno delal predpise zanj. Na Ekonomsko-komer-cialni visoki šoli sem se prijavil kot doktorand s tezo: Organizacija enakolič-nega računovodstva v tovarni lanu in konoplje. Italijanske oblasti pa so od ustaške vlade zahtevale mojo izročitev in tako sem bil po nekaj dnevih v ustaških zaporih prepeljan v ljubljanske italijanske zapore. Od tu me je rešil delničar grosupeljske tovarne ljubljanski veletrgovec Souvan s tem, da je podkupil Italijane z nekaj zlatniki. Po nekaj tednih skrivanja v Ljubljani sem odšel v Firenze, po osvoboditvi tega mesta pa sem odpotoval v Rim, kjer sem se vključil v našo NOV ter bil napoten v Bari. Od tu sem šel na osvobojeni otok Vis, od koder sem se vrnil v Italijo, ko je bil osvobojen Beograd, pa z avionom v Srbijo. V Beogradu sem bil član Komisije za obnovo države ter začel takoj delati predlog za predpise o enakoličnem računovodstvu. Kmalu sem sestavil predlog teh predpisov; posebna komisija računovodskih strokovnjakov ga je prediskutirala in sprejela, nakar sem ga predložil predsedniku zakonodajnega odbora tovarišu Moši Pijadeju. Ta je zahteval naj izdelam dve odločbi, in sicer: Odločbo o uvajanju enakoličnega računovodstva in Odločbo o enakoličnem račuonvodstvu. Dne 12. decembra 1944 sem predložil predlog teh dveh določb komisiji za gospodarstvo obnovo države pri Gospodarskem svetu. Ta ju je sprejela in ju predložila Nacionalnemu komiteju osvoboditve Jugoslavije kot tedanjemu začasnemu izvršnemu organu vrhovne narodne oblasti. Ta je predlog obeh odločb sprejel in ga predložil predstavništvu Anti-fašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) kot vrhovnemu zakonodajnemu predstavniškemu telesu. AVNOJ je sprejel ob odločbi 1. februarja 1945. Objavljeni sta bili v številki 6 Uradnega lista Demokratične federativne Jugoslavije z dne 20. februarja 1945.
Odločbi nista bili samo kratek zakonski tekst, ampak sta vsebovali 14 drobno tiskanih strani velikega formata Uradnega lista. V njih je bil objavljen tudi obvezen računski okvir in primer računskega plana za proizvajalna podjetja. Odločbi sta bili v marcu 1945 izdani tudi v posebni brošuri. V uvodu te brošure sem naglasil motive, ki so vodili narodne oblasti, da so izdale te odločbe. Nekateri od teh motivov so:
— potreba, da se razdejano gospodarstvo obnovi
— pomoč fronti
— postavljanje trdnih temeljev gospodarskega razvoja v bodočnosti
— racionalizacija proizvodnje in razdelitve
— tako računovodstvo je pogoj vsake racionalizacije, ki
— omogoča sistematično državno statistiko, primerjanje podjetij iste panoge in pravilno upravljanje gospodarstva ter merjenje uspeha, a tudi nera-cionalnosti posameznih faz in mest proizvodnje v podjetju.
Omenil sem tudi nalogo sindikata, da organizira tekmovanje vseh zaposlenih, in potrebo, da imajo vsi ti vpogled v oboi. Tako bo nov odnos do dela spodbudil v vsakem delavcu smisel za racionalizacijo in za odgovornost ter za dobronamerno in konstruktivno kritiko. Poudarjeno je bilo, da bo izvajanje odločb omogočilo pravilno kalkulacijo in kontrolo cen, pa tudi večjo odgovornost knjigovodij.
Odločbe so torej dejansko predstavljale teoretične temelje sodobnega knjigovodstva, kalkulacije, obračuna proizvodnje in poslovanja ter kontrolo poslovanja in oblikovanje cen. Glede na izredno nizko raven računovodstva v stari Jugoslaviji je bilo novo enakolično računovodstvo revolucionaren preobrat, ki je »spremenil dotedanji značaj računovodstva, ki je od privatnega postalo družbeno«.6 Postalo je močno orodje in sredstvo kontrole ter informiranja, ki je mladi socialistični državi omogočilo sistematično planiranje, statistiko, kontrolo v gospodarstvu in politiko cen, ki so bile tedaj enotne v vsej državi in predpisane od centralnih oblasti. Podjetjem pa so informacije takega računovodstva predvsem omogočale spoznavati neracionalnosti v poslovanju in odkrivanju možnosti za odpravo le-teh.
Po mnenju B. Raceta7 »je revolucionarnost odločb in politična modrost obstajala v prvem redu v tem, da je neki tako progresiven akt, zasnovan na najsodobnejših znanstvenih spoznanjih, v svoji osnovi zamišljen sicer za najbolj razvito gospodarstvo, izdan v državi, ki je imela zelo primitivno gospodarstvo in ki je poleg tega, bila v vojni opustošena, predstavljal resničen podvig.«
V odločbi o uvajanju enakoličnega računovodstva so predpisani roki za uskladitev knjigovodstva do 30. 6. 1945 za podjetja z več kot 100 delavci in do konca leta 1945 za podjetja, ki imajo nad 50 do 100 delavcev. Poleg tega so bile predvidene zelo stroge kazni za kršitelje odločb, in sicer z zaporom, s prisilnim delom do 10 let in z zaplembo podjetja in enega dela ali celotnega premoženja. Razumljivo je, da je zavladala med lastniki podjetij in računovodji velika zaskrbljenost. Zato je bilo na mojem predavanju o novih odločbah gledališče Manež popolnoma nabito.
V Odločbi o uvajanju enakoličnega računovodstva je bilo predpisano, da se izdajo še predipisi o enakolični statistiki v gospodarskih podjetjih, o obveznem primerjanju podjetij iste gospodarske veje in o obveznem enakoličnem
1 Božidar Kovačevič: Računovodstvo in računovodstveni radnici u razvoju samoupravljanja, v delu pod 1).
' Prof, Božidar Race: Značaj odluke AVNOJ-a o jedno obraznom računovodstvu, v delu pod 1).
bilanciranju. Dalje da se mora osnovati revizorski urad, ki bo nadziral izvajanje teh odločb. Za direktorja tega Državnega revizijskega urada sem bil imenovan jaz.
Ena glavnih težav za pravilno izvajanje odločb je bilo pomanjkanje strokovnega kadra. Res so nemški okupatorji v nekaj večjih podjetjih že med okupacijo uvedli podobno računovodstvo, ali v kratkem času se računovod|e še niso mogli dovolj poglobiti, da bi lahko delovali kot inštruktorji v drugih podjetjih. Zato je že decembra 1944 Komisija za gospodarsko obnovo države z oglasi povabila industrijske knjigovodje, naj se prijavijo v tečaje novega računovodstva. Vodil sem prve tri take enomesečne tečaje, ki so potekali od januarja do aprila 1945. Nadaljnje tečaje pa so vodili najboljši absolventje teh tečajev. Državni revizijski urad je poleg revizije gospodarskih podjetij imel tudi nalogo, da izdela računske plane za posamezne gospodarske veje in grupacije podjetij. V ta namen je skliceval sestanke knjigovodij teh podjetij na .'i do G dnevni posvet in sodelovanje pri izdelavi računskega plana veje oziroma grupacije. Na tem posvetu so se ti knjigovodje podrobno seznanili z novimi predpisi, postavljali vprašanja, pa tudi predlagali zelo koristne rešitve in in s tem mnogo prispevali, da so kontni plani za posamezne veje in grupacije podjetij čimbolje ustrezali potrebam in duhu odločb. Takih kontnih planov je bilo izdelanih nad 30 in so bili objavljeni v posebnih brošuricah. V maju 1940 sem skupaj s tremi revizorji Državnega revizijskega zavoda napisal prvi tolmač načel in razlago kontnega plana, predpisanega z odločbo AVNOJ." So-avtor Zdenko Knez1' pa je še isto leto prevedel to delo v slovenski jezik.
Z razvojem družbenoekonomskega sistema pri nas, zlasti z decentraliza cijo upravljanja in odločanja v podjetjih, so se seveda morali spreminjati tudi predpisi o računovodstvu, kalkulaciji, statistiki in planiranju v podjetjih. Vendar temeljijo tudi današnji predpisi na smislu in namenu predpisov odločb AVNOJ o enakoličnem računovodstvu.
Iz navedenega je razvidno, da se je v tovarni Motvoz in platno v Grosupljem začelo najprej v Jugoslaviji uvajati enakolično knjigovodstvo, ki je mnogo doprineslo k razvoju in uspehu te tovarne, zlasti pa je bilo vzor za izdajo predpisov o obveznem enakoličnem računovodstvu in obveznem kontnem planu v socialistični Jugoslaviji. Ti razlogi so narekovali naslov tega članka.
Metod Dular, Zdenko Knez, Božidar Race, Miljcnko Sarič: Načela i komentar računskih planova za industriju i trgovinu, Presveta, Beograd, 194(i.
• Isti avtorji kot. pod ti: Temelji enakoličnega računovodstva, prevedel Zdenko Knez, Državna založba Slovenije;, Ljubljana, 1946.
50 LET (ODKRITJA) TABORSKE JAMI;
Janez lisjak'
Taborska jama, nekdaj imenovana tudi »Zupanova«, praznuje letos 50-letni-eo odkritja.
Prav je, da se v našem Zborniku spomnimo tudi te jubilantke, ki že 50 let razkazuje številnim obiskovalcem čudovite lepote dolenjskega podzemskega krasa. Vhodna dvorana, tako imenovana Ledenica, je bila okoliškim prebivalcem že dolga stoletja znana. Zgodovinar Valvazor piše o njej, da so jo domačini uporabljali za skrivališče ob turških vpadih.
Radovednost, in podjetnost Jožeta Permeta iz Ponove vasi št. 27, takratnega župana občine Sent Jurij, sedanja krajevna skupnost, Podtabor, je omogočila, da jc brezno pri takoimenovanem Opolskem kamnu pripeljalo pogumne raziskovalce v popolnoma nov svet podzemnega krasa. Kasnejša povezava Ledeni ce in novo odkritih prostorov z umetnim rovom je izoblikovala sedanjo podobo jame.
Podjetni Permc jc že pred drugo svetovno vojno usposobil jamo za ogled, saj jo v njej zgradil poleg 32 metrov dolgega, rova. tudi obhodne poti, jih zavaroval z ograjo, zgradil preko 400 betonskih stopnic in napeljal tudi električno razsvetljavo.
Velika sreča je, da jc jama s svojimi bogatimi kapniškimi tvorbami ostala v burnih letih 1941—1945 v glavnem nepoškodovana. Po osvoboditvi se jc jama ponovno usposobila za ogled. Leta 1953 je bila obnovljena električna napeljava, leta 1970 pa zaradi neustrezne kabelske napeljave temeljito obnovljena. Tako je bil napeljan nov daljnovod od Spodnje Slivnice do jame, poleg jame zgrajen nov transformator, v jami pa popolnoma obnovljena mroža električno razsvetljave. Celotna investicija je stala 25 milijonov starih dinarjev. Taborska jama sodi sedaj med najbolje opremljene jame, predvsem kar zadeva razsvetljavo. Jamo upravlja Turistično društvo Grosuplje. Obišče jo letno od »000 do 10.000 obiskovalcev. Da obisk ni večji, je morda vzrok šibka reklama, delno pa tudi veliko število kraških jam, ki so sedaj po osvoboditvi usposob ljene. Med njimi vsekakor prednjači Postojnska jama in škocjanske jame.
Poleg jame je tudi sodobno gostišče, ki obiskovalcem nudi gostinske storitve.
* 61290 Grosuplje, Yu, predsednik občinske zveze turističnih društev.
Zbornik občini Grosuplje, VTII (19T6)
Okolica jame je zaraščena z bogatimi gozdovi, ki dajejo velike možnosti za razvoj turistične dejavnosti, predvsem za rekreacijo. V perspektivi je, da bi se gostišče Taborska jama povečalo in ustrezno usposobilo za večje število gostov. Bližina samega Grosupljega in bližina Ljubljane omogoča temu lepe mu predelu nadaljnji razvoj, treba je samo iznajdljivih in delovnih ljudi, ki bi usposobili ta predel v zanimiv turistični center oziroma izletišče.
VODNA KOLESA, MLINI, STOPE IN 2AGE
France Adamič*
III. MLINI NA RASICI
Kašica (ali Kašca) izvira pod drugimi imeni v vznožju Bloške planote, Ograde (821) in Lužarjevega klanca kot Kozmanka oziroma Bistrica, po zlivu z Robarico (ali Robarko) pod Knejcm pa dobi svoje pravo ime. Teče skozi tri občine, saj izvira v ribniški (Zg. Brlog), teče skozi Vič-Rudnik in ponikne pod Ponikvami v naši občini. Prvotno so se vode iz tega predela odtekale prek ■Škocjanskega podolja in skozi Grosupeljsko dolino na Barje. Zaradi zakrase-vanja se je vodni tok preusmeril proti Krki, ki je vase pretočila vode nekdanje Rašice skozi podzemlje. Na dan priteče v Mali Račni kot Sica — (Ra)šica, ta pa ponovno ponikne v Za točnih jamah.
Mlin i u toga v Spodnjem Brlogu
1. Kozmanjski mlin v Gornjem Brlogu Št. (i spada, v občino Ribnica.. Lezi ob potoku Kozmanjka pod Bloško planoto; ima dva izvira, ki se zlivata v zaselku Kozmanjka v Brlovščico ali Bistrico ali Kozmanjko; ta teče po zamočvirjenih Logeh in se v zaselku Podstrmec združi s Kozarščico in Podleščico v Veliki graben. Gornja hiša v Kozmanjki ima prizidan mlin in posebej mlin s stopami. Leta 1965 se je lastnica odselila v Francijo, zato je hiša nenaseljena. Oskrbnik mlina je zdaj Anton Žužek, ki jc doma iz Spodnjega Brloga št. 4 in stanuje v Borovcu pri Karlovici.
* 61000 Ljubljana, Yu, Janežičeva L
Votla jo gonila dve kolesi na korce oziroma tri pare kamnov za belo, koruzno in zmesno moko ter stope s štirimi stopniki. Ob dobri vodi so zmleli 4 do 5 mernikov žita in en mernik prosa ali ječmena.
K mlinu spada okoli 8 ha zemlje, od tega je 3 ha gozda, nekaj njiv, največ pa travnikov. Pred vojno so redili 6 goved in 3 do 4 prašiče, en del merice pa so prodajali na Bloke. Med vojno je bila v mlinu važna postojanka ter križišče poti med Kočevsko in Blokami. Anton Žužek si prizadeva, da bi v mlinu uredili partizanski muzej.'
2. Brlo.ški ali Žužkov mlin v Spodnjem Brlogu št. 3 leži v občini Vič-Rud-nik, na levi strani potoka Bistrica-Brloščica, ki odvaja mlinščico v podnožje Lužarjevoga klanca in goni veliko kolo za žago, kolo za stope s štirimi stopniki in dve kolesi za pogon para kamnov za belo in drugega para za zmesno moko v gornjem mlnu, ki še dela. Zdaj meljejo za svoje potrebe in sorodnike, predvsem oves in koruzo za krmilno moko. Nekdaj so mleli za vasi na Blokah po 4 do 0 mernikov krušnega žita, ostopali pa so mernik pšena na dan. Pred leti so redili 10 glav govedi, več prašičev in konja, zdaj redijo 3 krave, 3 prašiče in konja. Imajo okoli 20 ha zemlje, od tega je 11 ha gozda, 2 ha njiv, drugo so zamočvirjeni travniki, košenine in senožeti. Sedanji lastnik mlina, žage in posestva Jože Žužek (1913), ki je podedoval premoženje po svojem očetu Janezu Žužku, njegova žena in otroci izdelujejo suho robo, žlice in kuhalnice.7
3. Na žagi, Podstrmc.c '.). Stara lesena žaga je bila v prejšnjem stoletju na mestu sedanjo stanovanjske hiše. Leta 1901 je Anton Žužek (1859—1834) zgra dil zidano hišo, na zahodni strani pa leseno žago na zidanih temeljih. Po njem je podedovala žago, hišo in posestvo sedanja gospodinja, njegova hči Karoli-na (1898), ki se je leta 1917 poročila z Janezom Debenjakom, leta 1929 pa z Jožetom Jakličem (1905—1974), ki je vodil žago do leta 1955.
1 KLS II, 1971, ll(i, 130 , 394, 404 , 558; — Glej podatke pod 4, Kozlerjeva žaga. Solastnika mlina in posestva sta Ncža-Agnes Znidaršič (Bois de Rais pri Parizu) in njen nečak Janko (1938); — Del vasi se imenuje Kuzmanka — KLDB 1937, 225.
' KLS II, 1971, 404.
Nil ;jk/i
Prvotna žaga je imela eno livno kolo (na korce), druga pa kolo na lopate; drugo kolo je od leta 1937 gonilo dinamo za proizvodnjo elektrike, ki je svetila v domačem stanovanju in pri sosedu Kraševcu ter gonila slamoreznico. Žaga je bila ves čas veneeijanka, voda pa je bila stalna; dnevno so narezali okoli
2 m' desk. Med obema vojskama so kupovali les od okoličanov ter prodajali deske za krajevne potrebe, po drugi vojski pa so žagali kmečki les.
Posestvo je obsegalo 1 ha gozda in 2,5 ha travnikov, le-te pa so morali ob arondaciji leta 1962—63 zamenjati za zemljo v hribovitem svetu. Prej so redili
3 do 4 goveda in prašiča, zdaj so rejo opustili.
Na žagi z zahodne sirani ;.„........... '2,1 .Ll* '/■ ". ..,______»
4. Kozlerjeva žaga v Borovcu št. 4. Rokav Rašice je speljan po desnem pobočju do roba Mrzle doline, kjer je voda gonila 4 m visoko kolo na korce, od
' Podatke sta mi dala Karolina Žagar in njen sin Milan (1929), ki je zaposlen v Iskri, v obratu Stegne; — KLS II, 1971, 425.
1 KLS II, 1971, 568 in 402; Anton 2;užek je bil med obema vojskama v službi pri Kozlerju, ki jo imel turbinsko in parno žago v Ortneku. — Drevored kanadske topole do ceste Rašicar-Lužarji so zasadili leta 1926; pod upravo Kozlerjeve graščine na Karlovici je spadalo okoli 20 ha kmetijskih zemljišč in okoli 400 ha gozda.
15 Grosuplje VIII
Čebelarstvo v Brlogu
tu .je bila moć pronašana /. lesenimi in železnimi zobatimi kolesi in jermeni rami na beneški jermenik s tremi listi. Dnevna zmogljivost žage je bila povprečno 8 m1.
Posestvo Karlovica z obširnimi gozdovi in žago je pripadalo Ortneški gra ščini oziroma družini Kozler. Žago so zgradili okoli leta 1870 predvsem za les iz lastnih gozdov. V tridesetih letih je žago upravljal najemnik Engelbert Onrjup s Poznikovega, leta 1045 je bila nacionalizirana in dana Antonu Žužku C1908); upravljal jo je do leta 1951, nato pa so na Karlovici ustanovili kmetijsko delovno zadrugo, po raziormiranju te pa je žago prevzela Kmetijska zadruga Velike Lašče. Zaradi regulacije Rašice in osuševanja Logov leta 1902 so preusmerili vodni tok in žaga je ostala na suhem. Danes ni od žage ničesar več.
Na kugi t vzhodne tirani
5. KoHerjev mlin in žaga na Karlovici št, (i. Mlinščica je bila speljana oh cestnem nasipu tako, da sta mlin in žaga stala na njeni desni strani. Voda je gonila eno kolo na korce, to pa je vrtelo 3 pare kamnov in stope s petimi stopniki ter žago venecijanko na 2 klinji. Pred prvo vojno je mlin in žago upravljal mezdni mlinar in Žagar; zadnji med njimi je bil Janez Lavko. Nato je dal Oskar Kozler obrat v najem Jožetu Škulju, tega pa je leta 1944 ubila črna roka. Njegova vdova Angela Škulj je vodila mlin in žago do konca 1962, ko so zaradi regulacije potoka speljali vodo po dolini. V mlin in nad njim je urejeno udobno stanovanje, na mestu negdanje žage pa je zgrajena lopa za avtodelavnioo, ki jo vodi sin Mirko .Škulj (1937).
Anion Zušek v Borovcu
Ze pred prvo svetovno vojno je Kozler preuredil mlin in žago na turbino Tbnniesove izdelave, leta 1934 pa so jo zamenjali s Francisovo turbino, katero so pripeljali iz žagarskega obrata na Ortneku.s
6. Podkarlovški mlin in žaga na Karlovici it, '.) (1). Obrat je konec stoletja pripadal družini Petrič. Stari oče Jože Petrič (umrl 1940) je obnovil mlin in žago, ki sta pogorela, leta 1900. Njegov sin Anton Petrič (1894—1950) je obrat uspešno vodil ter zgradil nad mlinom stanovanje tako, da je stara hiša ostala zadaj, naslonjena na hrib pod karloviško graščino. Lesena žaga je stala na desni strani Velikega grabna — Rašice, ki je vrtela pet koles na lopate: tri kolesa za mlin, eno kolo za stope s petimi stopniki in eno kolo za žago vene-eijanko. Na dan so zmleli okoli 6 mernikov žita in ostopali en mernik prosa ali ječmena. Na žagi so obdelali 2 do 3 m' lesa. K mlinu spada 7 ha zemlje, od tega je 5 ha njiv in travnikov. Pred vojno so redili 5 goved in do 4 prašiče.
Sedanji gospodar Milka Petrič (1930), poročena z Jožetom Silcem (1929) iz Gorenjih Laz, preureja kmetijo v živinorejsko. V letih 1970—73 so zgradili hlev za 20 mlekaric in 10 pitancev. Kmetijska zadruga Velike Lašče jima je dala v najem 5 ha travnikov, obenem pa zboljšujeta lastna zemljišča."
7. Malenski mlin v Poznikovem St. 4 (1) je bil zgrajen pred 200 leti, leta 1881 pa je bil prenovljen. Okoli leta 1864 ga je od družine Škulj s Poznikovega
• Francisova turbinli je v žagarskem obratu Perhaj pri Sv. Trojici na Blokah, poleg nje pa drutta, 2užkova turbina, pri Kovaču na Blokah. — KLS II, 1971, 415.
" Iz te hiše je doma Matko Petrič, ki je bil nekaj let prometnik na železniški postaji Grosuplje, na koncu pa postajni načelnik na Dolenjskem kolodvoru v Ljubljani; — 2aga je prenehala delati leta 1950, mlin pa po regulaciji Rašice leta 1962.
kupil Filip Jaklič s Kovpe (Karlovica 2), njega je nasledil sin Jernej Jaklič (1868—1939), zdaj pa tu gospodari Jernejev sin Janez Jaklič (1906) in njegova žena Emalija. Voda je bila speljana ob levem pobočju, mlin in žaga pa sta stala na desnem bregu; gonila je pet koles oziroma po en par kamnov za belo, koruzno in krmilno moko, stope s štirimi stopniki in žago. Žito so prinašali
Podkarloviki mlin, Petricev mlin
Karlovica in nekdanji Podkarloviki mlin (srednja slavim)
iz Vintarjev, Dvorske vasi, Slevice in z Blok. Na dan so zmleli do 0 mernikov žita in ostopali en mernik prosa ali ječmena. Zaradi preusmeritve Velikega grabna je ostal leta 1962 mlin na suhem, žaga pa je bila zaprta od 1952 do 1967. Tega leta je Janez Jaklič žago na 3 liste elektrificiral, občina pa mu je izdala obrtno dovoljenje za obdelavo kmečkega lesa. Mesečno nažaga okoli 15 m1 za plačilo po 140 do 150 din za m1.
Posestvo obsega 2,25 ha zemlje, od tega je 32 arov gozda. Pred vojno so redili 2 glavi govedi in 4 prašiče, zdaj imajo samo eno kravo s teletom.7
B. Gorenji mlin na Griču, Kaplanovo 3. V prejšnjem stoletju so v njem mleli rudo za topilnico na Fužinah pri Zagradcu in na Dvoru pri Žužemberku. Letnica 1805 nad hišnim vhodom priča o starosti zgradbe. Po ustem izročilu je mlin za rudo gonilo eno veliko vodno kolo. Konec stoletja so mlin preuredili za mletje žita in zgradili žago. Vodna moč je poganjala 4 kolesa za po dva para kamnov za belo in črno moko, kolo za stope in kolo za žago — venecijan-ko na 3 liste toda vsa vodna kolesa so bila v pogonu samo ob visoki vodi,
Poznikov mlin
navadno pa je voda vrtela 3 do 4 kolesa. Na dan so zmleli 4 do 6 mernikov žita, ostopali pa dva mernika prosa in ječmena ter nažagali 3 do 4 m' lesa, ob visoki vodi pa tudi več. Mleli so do leta 1974, žago pa so ustavili že leta 1954.
Na obratu so v preteklem stoletju gospodarili Zakrajškovi, ob prelomu stoletja je mlin kupil Anton Skulj, brat Andreja Skulja. Hči Ana (1903—1944) se je poročila s sedanjim gospodarjem Francem Gorjupom (1898) iz Andol na Slemenih."
9. škuljev mlin in žaga na Griču (tudi Dolenji mlin) na Kaplanovem št 6 Pred prvo svetovno vojno je tU gospodaril Janez Škulj, ki je imel poleg drugih sinov tudi Alojza (1875—1963), mlinarja na Griču, in Andreja (1880—1950), znanega šolnika, sadjarja in vrtnarja ter strokovnega pisca, kateremu je dne 30. septembra 1972 Sadjarsko in vrtnarsko društvo Ljubljana postavilo na rojstni hiši spominsko ploščo. Zdaj gospodari na posestvu in mlinu Alojzova
' Na Kovpi je bila nekdaj znana gostilna ob cesti Bloke-Krka. Ob hiši sloji kamen z letnico 1673 in napisom Confin Ortenek. KLS II, 1971, 415; — Janez Jaklič je bil med VOjMb interniran v Gonarsu, Renieeiju, Buchenwsildu, Nort.hausenu in na prisilnem delu v Dora-Northausnu, kjer so izdelovali sestavne dele za V2. Brat Jernej (1908) je bil delegat na Kočevskem zboru; leta 1944 ga je ubila črna roka, brat Tone, pravnik (1913) je bil ustreljen leta 1942 v Gramozni jami, brata Franceta (1918) pa so ustrelili leta 1944 pri Urhu.
" KLS II, 1971, 415; — Franc Gorjup je pet in pol let služil cesarju; bil je na fronti na Krasu, na Tirolskem, na Piavi in nazadnje na Koroškem (1919). Njegov sin Franc. (1937) študira v Rimu mednarodno pravo, drugi sin Janez (1953) je strojni ključavničar pri IGO v V. Laščah; Glej opombe pod (!H.
hčerka Kristina (1922), ki je poročena z Antonom Zadnikom (1927). K mlinu pripada 15 ha zemlje, od tega 8 ha gozda, 2 ha njiv, drugo so vlažni travniki in senožeti.
Mlin leži na levem, žaga pa na desnem bregu Velikega grabna; ta sprejema pred mlinom nekaj manjših pritokov izpod Slevice in Adamovega ter Crni potok izpod Slemen (Sv. Gregorja), ki je po mnenju nekaterih tamkajšnjih
\ N I) R
L J
fOJT«V|l.o O« 50UINICI SVD 540JARSKO IN VRTNARSKO DRUŠTVO I JURI JANA   30 9 197;
.'.7. uljev mlin na Orl&u
občanov glavni vir za vodo Rašice. Zato je imel ta mlin vedno dovolj vode za pogon mlina, stop in žage, razen v najhujših sušah. Vodna kolesa na lopate so gonila 4 pare kamnov, dva za belo in dva za zmesno moko, ter stope s štirimi stopniki. Na mesec so zmleli in ostopali 100 do 120 mernikov žita. Pred vojno SO redili 6 do 7 govedi, 2 plemenski svinji ter 12 do 15 prašičev za prodajo in zakol. Zdaj imajo v hlevu 9 govedi in svinji, gospodar pa izdeluje suho robo.1'
" Brat sedanje gospodinje dr. Alojz Skulj (1918) je poštni direktor v Ljubljani; — KLS II, 415; - KL 1937, 220; — Podatki Kristine Skulj Zadnik.
10. Starčev mlin v Stopah it. 4 (1) leži ob levom bregu potoka Kopajea ali Veliki graben, ki se pod Knejem zliva z Robarko, in se od tu dalje imenujeta Rašica. Na desni strani Kopajce leži žaga venecijanka. Med obema vojskama je mlin, žaga in posestvo pripadalo Anionu (1875—1929) in Josipini Stare (1890—1943), po njuni smrti pa je prevzel gospodarstvo sin Anton Stare ml. (1920), ki začasno živi v Ponikvah. Voda, ki je v tem delu precej stalna, je do leta 1954 vrtela pet vodnih koles, oziroma po en par kamnov za belo, zmesno in krmilno moko, za stope s šestimi stopniki (strombolni) in žago. Na teden so zmleli od 800 do 1000 kg žita in ostopali okoli 200 kg prosa ali ječmena. Mleti so prenehali 4. julija 1954, ker se je dvignilo zglavje. Žito so prinašali v mlin iz okoliških vasi, kjer so še pred desetim leti pridelovali precej pšenice, ječmena in prosa.
K mlinu je spadalo 4 ha gozda in 4 ha obdelovalne zemlje. Redili so 4 goveda, 1 merjasca in 2 prašiča za zakol. Merico so deloma prodajali v bolj pasivno krnjo na Rloke, Robarsko in Slemena.1"
Mini r Slupah '* -v      ■^■■■■■■■■■■■■■■B I
11. Podloški ali Pcčnikov mlin in žaga v Podlogu it. 8. Podloški mlin, žaga in posestvo je del graščinskega posestva v Podlogu. Konec preteklega stoletja je bila graščina last Janka Hočevarja Pred prvo svetovno vojno je Matija Hočevar iz Velikih Lašč posestvo razprodal; graščino je kupil Ivan Končina iz Gorenje vasi pri Stični (umrl 1936) za svojo hčer Elo (umrla 1954) in zeta Fjodorja Fjodoroviča Jefimova, od njih pa sta leta 1930 kupila grašči no Vladimir Terčelj in Zvonko Lasič, doma iz vasi Goče pri Vipavi. Pred začetkom druge vojne je tu gospodaril dr. Robert Blumauer, sedanji lastnik pa .io Emil Hočevar, ki je direktor ene izmed TOZD Slovenijales.
Mlin, žago in 8 ha posestva je od Matije Hočevarja kupil na dražbi leta 1913 Franc Pečnik (1887—1933). Mlin in druga poslopja so leta 1929 pogorela, kar je v času svetovne gospodarske krize prizadelo lastnika in povzročilo prisilno prodajo. Leta 1934 je Hranilnica in posojilnica v Velikih Laščah prodala celotno gospodarstvo lesnemu trgovcu Vladmirju Premrouu iz Martinja
"' KLS II, 1971, 433- 434; — Druge podatke posredoval Anton Stare (1920).
ka pri Cerknici, ta pa je mlin zaprl ter povečal zmogljvost žage; na njej sta delala Janez Skulj in Alojz Krašovec. Leta 1963 je od Premroua kupil mlin. žago in posestvo sedanji lastnik Franc Pečnik (1918), ki je do tedaj oskrboval graščino dr. Roberta Blumauerja.
Raščica je gonila 5 vodnih koles in 5 parov kamnov: 1 za belo, 2 za soržico, 1 za črno in 1 za krmilno moko ter stope z osmmi stopniki. Na teden so zmleli od sto do stopetdeset mernikov žita. Leta 1929 so za žago postavili turbino in s tem se je zmogljivost, žage povečala od 2 na 3 do 4 m1 na dan. Zdaj imajo dovoljenje za 100 m1 metrov lesa na leto."
12. Sklopov mlin na Rašici št. 3!) (17). Do konca prve svetovne vojske je mlin pripadal Sklopovi družini. Leta 1920 je mlin, posestvo in žago kupil Martin Drobnič. Njegova hči Marija (1883—1952) se je poročila z Jožetom Zadnikom (1892—1972), ki je vodil tudi trgovino z lesom.
Mlin leži na desnem bregu Rašice in je na južnem koncu naslonjen na skalo. Voda je do leta 1974 gonila 3 kolesa na lopate: en par kamnov za belo, en par za zmesno in en par za krmilno moko. Stope s štirimi stopniki so bile z gonilnim jermenom povezane z vretenom prvega vodnega kolesa. Dnevno so zmleli do 5 mernikov žita in ostopali 2 mernika pšena ali ječmenčka. Zaga je delala na dve klinji. Zdaj žagajo samo za lastne potrebe, ko pa so še delali z vso zmogljivostzo, je imel Jože Zadnik star. po dva mezdna Žagarja.
Posestvo obsega 9 ha zemlje, od tega je več kot polovica gozdov. Dokler je obratoval mlin, so redili 7 do 9 goved in dva para konj za prevoz lesa, redili pa so tudi po 6 do 7 prašičev; zdaj redijo 6 goved, 2 prašiča in enega konja.2
13. Temkov fPečnikov) mlin na Rašici št. 31 (16). Mlin leži na levem bregu Rašice, tik pod cesto Rašica—Knej—Rob; na severni strani je naslonjen na hrib, žaga pa je na desnem bregu. V tem mlinu naj bi bil rojen Primož Trubar (1508—1586), začetnik slovenske književnosti. V prejšnjem stoletju je mlin pripadal družini Temko, nato pa družini Praznik; nekaj let pred prvo svetovno vojno je kupil mlin in žago na razprodaji Jože Pečnik (1861—1937), sedaj gospodari v mlinu in na posestvu Jože Pečnik (1910). Mlin je obratoval do leta 1970, žaga pa do leta 1962.
Štiri pare kamnov, od tega dva za belo, en par za zmesno in en par za črno moko sta gonili dve kolesi na lopate; izmenično so jih vezali z gonilnimi jermeni na kamne, stope in žago. Mleli so za vaščane Rašice, turjaško in ve-hkolaško okolico, dnevno 5 do 8 mernikov žita. V hlevu so redili 5 do 6 goved ter 7 do 9 prašičev. Posestvo meri okoli 2 ha, od tega je 52 arov njiv, drugo pa so zamočvirjeni logi. Zdaj redijo eno kravo."
" ZOG VI, 1974 , 308; druge podatke o lastnikih graščine Podlog mi je dal Albin Adamič (1915), Knej pri Robu: - KLS II, 306;
" Sedanji gospodar Jože Zadnik (1919) je zaposlen pri Mariborski zavarovalnici, njegov brat Lado (1922) je delal v rudniku v Angliji in Kočevju, brat. Ludvik (1920) je inkasant pri Elekt.ro Kočevje. Gospodarjeve hčere študirajo na VEKŠ v Mariboru, PA v Ljubljani, v IC PTT v Laščah in v drugih srednjih šolah.
■ KLDB 1936, KLS II, 429; — Janež str. 80; — Dolenjski list 35, 1975, 7; — Lastnik je socialno ogrožen. CJKZ 1920, 3 in 4 , 254 (Kidrič).
" Podatke je navedel Alojz Mustar (1920).
Temkov mlin na Rašici
14. Mustarjev mlin na Rašici št. 38 (18). Med obema vojskama je tu gospodaril Anton Mustar, sedaj je gospodar njegov sin Alojz Mustar (1920). Mlin leži na desnem bregu Rašice pod gozdom, žaga pa nekoliko niže. Ob zmernem padcu in primernem stanju vode je gonila štiri kolesa, dva para kamnov za belo, en kamen za zmesno in en kamen za črno moko. Dnevno so zmleli do 8 mernikov žita, v stopah pa so ostopali poldrugi mernik pšena ali ječmena, K posestvu spada 10 ha zemlje, od tega je polovica njiv in travnikov, druga polovica je gozd. Pred vojno so redili 9 goved in 6 prašičev za prodajo. Potem ko so prenehali mleti leta 1940 in ko so ukinili žago leta 1947, so se pečali pretežno s kmetijstvom in izdelovanjem suhe robe, zdaj pa se preusmerjajo v kooperaciji s Kmetijsko zadrugo Velike Lašče v živinorejo. V novem hlevu bodo redili 20 goved, mlin pa bodo predelali v stanovanjske prostore."
Mustarjev mlin na Rašici
15. Zakrajškov (Ščitnikov) mlin in žaga v Ponikvah št. 74 (36). Mlin, žago in posestvo je leta 1910 kupil Anton Zakrajšek, doma s Polzelega pri Karlovici. Sprva je bil Žagar in mlinar na Vrhniki pri Starem trgu in na Rakeku, nato Je začel s trgovino z lesom ter zaslužil denar za nakup gospodarstva v Po-
nikvah. Po njegovi smrti je premoženje podedoval sin Edvard Zakrajšek (1878—1944). Zdaj gospodari tu Edvardova hčerka Vanda, ki se preživlja z dohodki iz gozda.
V Zakrajškovem mlinu so mleli žito za okoliške vasi, vozili pa so v mlin tudi z Blok in iz Suhe krajine. Voda je gonila dve mlinski kolesi na lopate za pogon kamna za belo in zmesno moko. Važnejša kot mlin je bila žaga; vodil jo je Žagar kot mezdni delavec. Od leta 1924 je žago poganjala turbina z dinamo za gospodinjstvo in razsvetljavo vseh stanovanjskeh prostorov. Na žagi-venecijanki na dva lista so dnevno obdelali 10 do 20m' hlodov iz kmečkih gozdov, deloma pa za lastno lesno trgovino.
Zakrajikpv mlin v Ponikvah
Posestvo obsega okoli 2 ha njiv in travnikov ter 20 ha gozdov. V hlevu so i celili kravo, 4 do 0 prašičev ter dva para konj za prevoz lesa.ls
10. Gačnikov (Juvanćev) mlin in žaga v Ponikvah it. 72 (35). V preteklem stoletju je tu gospodarila družina Praznik; okoli leta 1880 se je zadolžila in na dražbi prodala mlin, žago in posestvo Matiji Hočevarju iz Velikih Lašč. Ta je dal mlin v najem mlinarju za polovično merico, žago pa za denar od kubičnega metra lesa. Po nekaj letih je posestvo razparceliral in prodal sosedom in okoličanom, mlin in žago pa je kupil trgovec Pakiž iz Ribnice. Leta 1393 je mlin kupil Franc Juvanec (1856—1935) in sicer mlin z žago in vrtom, kasneje pa še hišo in posestvo. Po njegovi smrti je gospodarstvo prevzel sin Frane Juvanec ml. (1900).
Mlin je najmanj 250 iet star, žago pa so postavili leta 1850, oba obrata na levem bregu Rašice, ki je z jezom za grajena, voda pa je usmerjena v korita; gonila je štiri kolesa na lopate, kolo za stope in kolo za žago. V mlinu sta dva para kamnov mlela belo, dva kamna pa zmesno moko. Dnevno so zmleli od
" Edvarda Zakrajška in njegova dva sinova: Eda (1916—44) ter Dušana (1920—44) je dne 22. januarja 1944 ubila črna roka v gozdu pri železniški postaji Velike Ijišee.
— Edvardova žena Ivana (1082—1975), učiteljica v Trnovem pri Ilirski Bistrici in v Ložu, )e bila doma v mlinu v Žabicah, po materi sestrična pesnika Dragutina Ketteja;
- KL.Š II, 1971, 145.
6 do 10 mernikov žita, ostopali dva mernika prosa ali ječmena ter obdelali 5 do 8 m' lesa, pretežno iz kmečkih gozdov; žito pa so prinašali iz Dobrepolj in Škocjanskih kribov. Žago-venecijanko na dva lista so ukinili leta 1948, mlin pa so opustili postopoma do leta 1974. Posestvo obsega 13 ha gozda in okoli 2 ha njiv in travnikov. Redili so 4 govedi, 30 prašičev ter konja za prevoz žita in moke. Zdaj so opustili vse navedene dejavnosti in razvili izdelavo zabojev za sadje.
Oačnilcov mlin o Ponikvah
Poleg vodne pregrade je predhodna ustanova sedanjega Dolovnovarstvone ga zavoda za invalide v Ponikvah zgradila leta 1945—4(1 zajetje vode in vodovod za potrebe zavoda, leta 1975 pa so zajetje opustili zaradi priključitve na vodovod Rob—Dobrepolje.
17. Štoparjev (Pavlinov) mlin in žaga v Ponikvah št. Mlin so zgradiil pred približno 150 leti; pripadal je najprej lastnikom železarne v Ponikvah, kjer je danes Delovni zavod za varstvo invalidov. Po opustitvi železarne je mlin in žago kupil konec prejšnjega stoletja domačin Anton Adamič (umrl 1906), ki je imel v Ponikvah posestvo, gostilno in klavnico, redil je prašiče ter izvažal meso v Trst. Zaradi prezgodnje smrti njegovega naslednika Franca Adamiča (umrl 1895) in zadolženosti je sodišče v Velikih Laščah prodalo mlin na dražbi. Obrat in posestvo je kupil Janez Pavlin, ki živi v Ameriki, na žagi je delal njegov brat Jernej, v mlinu pa drugi brat Anton. Zaradi zastarelosti so leta 1942 ustavili žago, leta 1948 pa še mlin. V Dobrepoljah so posamezni posestniki pričeli gradili električne mline in žage, tako so se vodnim mlinom pričeli iztekati dnevi.
Štoparjev mlin je imel 5 parov kamnov, 4 za belo in en kamen za črno moko, vodno kolo za stope s štirimi stopniki ter pogon za žago. Pri normalni množini vode so na dan zmleli okoli pet mernikov žita na enem kamnu ter
'" Franc Juvanec star. je bil rojen na Višarjah, doraščal pa je v Ponikvah. Najprej je delal na žagi poleg sedanjega zavoda v Ponikvah, nato se je izučil za strojnika, delal na tagl na Rakeku in zasluži denar za nakup mlina, žage in posestva. - KI.S II, 1971, 145.
ostopali do dva mernika prosa ali ječmena, ki so ga prinašali iz dobrepoljskih vasi, iz Strug in Suhe krajine. Tudi na žagi so žagali les iz okoliških vasi."
18. Tanov (Brdavsov) mlin v Ponikvah (brez številke). Mlin je zgradil okoli leta 1865—70 domačin Janez Adamič (umrl 1919), brat Antona Adamiča, ki je bil lastnik Stoparjevega mlina in žage.17 Mlin so postavili ob Rašici, tik pred ponikalnim breznom Pasnico, vodna kolesa pa so namestili v jamo, kamor je pritekala voda po posebni, nalašč skopani strugi in padala na korce koles. Vrtilna sila se je s koles prenašala z navpičnimi, okoli 4 m visokimi vreteni do mlinskih kamnov. Ker je imel mlin pet vodnih koles in sedem parov kamnov, je eno vodno kolo poganjalo po dveh jermenicah še dva stranska para kamnov. To je edini primer mlina na Rašici, da je eno mlinsko kolo poganjalo kar tri pare kamnov. Druga posebnost tega mlina je bil dvojni izkoristek vodnega padca, ker je niže od petih koles stalo še šesto kolo, gonjeno z isto vodo za pogon stope z 8 stopniki.
V Tanovem mlinu so dnevno zmleli tudi 10 do 15 mernikov žita ter osto-pali tri do štiri mernike prosa ali ječmena. Po zmogljivosti in tehnični opremi je bil Tanov mlin največji na Rašici.
Mlinar in posestnik je zgradil tudi vodovod za mlin; posebno vodno kolo je poganjalo leseno vodno črpalko ter dvigalo vodo na podstrešje v posebno posodo, od koder je v lončenih ceveh tekla do 500 m oddaljene vasi, v kuhinjo in hlev, v majhen vodnjak (»beč«). Mlin je spadal v gospodarstvo večjega posestva sredi vasi Ponikve, kjer so redili okoli 0 glav govedi in 12 do 15 prašičev.
Po smrti prvega gospodarja je gospodarstvo prevzela njegova hči Franca Adamič. Ker ni bila poročena, je posvojila nečakinjo Franco Pugelj in ji zapustila mlin (1930). Novi lastnik ni bil vešč mlinarstva, zato je začel mlin propadati. Leta 1940 so se mlinska kolesa ustavila.1*
17 Po podatkih Franca Juvanca ml., Ponikve št. 72. — V mlinu stanuje lastnikov nečak); — KLDB 1937, 230 in ZOG, 170—177.
" Rado Radešček je objavil v Delu (13. april 1972, 9) članek Repati duhovi v starem mlinu; piše o strahovih in vzrokih propada mlina v Pasnici. — KLDB 1937, 230 in KLS II, 1971, 145.
Opomba: V tem prispevku niso zajeti mlini in žage na pritokih Rašice in na drugem izviru nad Robom.
Občanom občine Vič-Rudnik v tem delu občine in Krajevne skupnosti Velike LalCC se avtor opravičuje, ker posega na ozemlje njihove občine. To svoje dejanje zagovarja na tale način:
1. Dolina Rašice prometno povezuje kraje in ljudi na obeh straneh občinski: meje.
2. V napadu na itali j unsko posadko v Turjaku leta 1942 je izkrvavela Grosupeljska četa.
3. Nekdanja občina Velike Lašče je po osvoboditvi spadala pod Okrajni ljudski odbor Grosuplje, med NOV pa nekaj časa pod Okrožni odbor OF Grosuplje.
Vse posnetke mlinov napravil Fr. Adamič.
Prispevek k zgodovini zdravstvene službe v občini Grosuplje
ZDRAVSTVENA SLUŽBA V ZDRAVSTVENI ZADRUGI PONIKVE—DOBREPOLJE
Srnah Petit*
V Ponikvah/Dobrepolje so avgusta 1935 ustanovili zdravstveno zadrugo po vzoru srbskih zdravstvenih zadrug, ki so začele delovati okrog leta 1921. Vse take zadruge, ki jih je bilo v nekdanji Jugoslaviji 120, so bile včlanjene v zvezo zdravstvenih zadrug v Beogradu.
Po predpisih o zadružništvu in ustrezno z zakonom o zdravstvenih zadrugah je zadrugo vodil odbor, delo zadružnih zdravnikov pa je urejeval statut o zadružnih zdravnikih. Zdravstvene zadruge so imele predvsem ta namen, da so zdravnika krajevno približale vasi in da je kmet, dobil zdravniško pomoč
čim ceneje.
Kdor je želel postati član zdravstvene zadruge, Je ob vstopu vplačal en ali več deležev. Delež je znašal 10 do 100 dinarjev. Višina deleža je bila odvisna od števila članstva. Nekatere takratne zdravstvene zadruge so štele 200 do prek 1000 članov. Leta 1930 je štela Zdravstvena zadruga v Ponikvah (Z.z.P.) okrog 230 članov. Deleži Z.z.P. so bili po 25 din, pristopnina pa po 10 din. Razen tega enkratnega vplačila je plačeval vsak član po 5 din mesečnega prispevka. No-premožni so lahko letni prispevek plačevali tudi v naravi, npr. s krompirjem, fižolom, drvmi ali s čim drugim. Mesečni oziroma letni prispevek zadrugarjev bi namreč naj bil tolikšen, da bi bili zagotovljeni zdravnikova plača in redni poslovni stroški. Ako so sicer bili dani pogoji za uspeh zadruge, ni pa zadoščal znesek deležev, Je dajala Zveza zdravstvenih zadrug (Beograd) tudi posojila.
Zdravstvena zadruga je v glavnem nudila svojim članom naslednje: ob bolezni brezplačno zdravniško pomoč v zadružni ambulanti za vse družinske člane, za 30 odstotkov cenejša zdravila, zdravniško pomoč na domu (brezplačno ali po zelo nizki ceni) in kratkoročna posojila ob bolezni.
Zadrugarjem so bile namenjene tudi razne socialno-medicinske akcije, ki so bile brezplačne in so imele namen obvarovati zdravega človeka pred boleznimi. Te akcije so bile naslednje: pregledi dojenčkov in majhnih otrok z navodili za njihovo nego, pregledi šolskih otrok, zdravstveno nadzorstvo nad materami, cepljenje proti nalezljivim boleznim, obiski zdravnika in zaščitne sestre na domovih zadrugarjev v zvezi s pregledi stanovalcev in z navodili za
* 02000 Maribor, Strossmaverjeva ul. 28/11, Yu, dr. med., primarij, dermato-ve-nerolog.
asanacijo stanovanja, nadalje zdravstvena prosveta (predavanja, zdravstvene razstave, natečaji, tekmovnja itd.) in storitve pri zdravstveno-tehnični uredit vi hiše in gospodarstva.
Zdravstvene zadruge so potemtakem imele pred očmi kmeta v celoti, se pravi, z njegovim posestvom vred, ker so zagovarjale stališče, da je za uspešno dviganje zdravstvenega stanja na podeželju potreben sočasno splošen gospodarski in prosvetni napredek. Zdravstvena zadruga je pač hotela pritegniti kmeta k sodelovanju na najrazličnejše načine (izobraževanje kmečkih deklet in žen v vseh panogah gospodinjstva, v negi otrok, bolnika itp., poučevanje kmečkih fantov pa v umnem gospodarstvu, še posebej v praktičnem veterinarstvu, reji domačih živali, čebelarstvu itp.), da bi ga predramila iz brezbrižnosti za njegovo zdravje in zdravje družine, skratka hotela je prebuditi oziroma povečati njegovo zdravstveno zavest.
V zakonu o zdravstvenih zadrugah je bilo predvideno, da lahko zadruga prevzame službo zdravstvene občine. S tem bi bil dobival tudi tisti, ki je bil tako ubožen, da ne bi bil mogel plačevati zadružnega deleža in rednega prispevka, brezplačno zdravniško pomoč in sploh vso zdravstveno varstvo kot drugo prebivalstvo, ki je bilo toliko premožno, da ni imelo ubožnega spričevala, a vendar toliko siromašno, da je bilo prisiljeno samo v hudih primerih in navadno prepozno iskati zdravniško pomoč ne glede na to, da se za zdravstveno sanacijo slovenskega podeželja ni nihče dovolj brigal, prebivalstvo samo pa je bilo pasivno.
Ponikve so vas, deloma obcestna, deloma gručasta in štejejo danes 423 prebivalcev; njihova nadmorska višina, je 460 m. Do železniške postaje v Do brepol.jah je vsega 4 km, približno toliko tudi do avtobusne postaje na Rašici. Ležijo sredi smrekovih gozdov, vendar je svet izrazito kraški. Potok Rašica izgublja tukaj vodo v votlikavo kraško podzemlje. Vsa voda normalno vteka v požiralnik na Brdavsovem; kadar izredno naraste, se razlije po bližnji Do-brepoljski dolini in ponikne vsa šele v ponore pri Kompoljah ali celo jugovzhodno od tod v Strugah. Poljedelstvo je borno, malone ga ni. Zato se je včasih mnogo ljudi izseljevalo v Ameriko, drugače pa so se večinoma preživljali z izdelovanjem suhe robe, zlasti zobotrebcev. V »zgornjem koncu« je delovala 1369 železarna (plavž za železno rudo), a je prenehala obstajati leta 1395; delo namreč kljub moderni opremi in dobri izdelavi železa le ni uspevalo.*
Leta 1934 so nekdanjo ponikovsko železarno preuredili v zavetišče z imenom Zavod sv. Terezike Ponikve, ki so ga vzdrževale sestre sv. Križa iz Djakova; iste sestre so zgradile tudi dvonadstropno stavbo z visokim pritličjem, v katerem so uredile okrevališče.
Lepote kraja in pokrajine, obenem pa poljedelsko revni in zaostali predeli so pobudnike za ustanovitev zdravstvene zadruge tako rekoč prepričevali, da bi v takih okoliščinah zdravstveno zadružništvo le moglo uspevati in prebivalstvu olajšati življenje. Računali so seveda tudi s takratno mlado generacijo slovenskih zdravnikov, ki je bila večinoma brezposelna, da se bo prav gotovo
* Krajevni leksikon .Slovenije II, s. 145.
F.inim IVrll
239
oprijela dela v snujočih se zdravstvenih zadrugah in s tem pomagala našemu, zdravstveno takrat zelo ogroženemu kmetu.
Konec septembra 1935 so v Ponikvah odprli zdravstveni dom, obenem pa tudi zdravstveno zadrugo, ki sta imela svoje prostore v okrevališču Zavoda sv. Terezike. Organizacijski prostori Z.z.P. so obstajali iz večje čakalnice, primerne tudi za predavanja, v kateri je bil obenem uradni prostor za zaščitno sestro in tajnika (blagajnika), nadalje iz večje sobe za zdravniško ordinacijo in še iz manjše za lekarno. V teh prostorih je oziroma naj bi poslovala zdravstvena svetovalnica, svetovalnica za matere, zobozdravstvena ordinacija in protituberkulozni dispanzer. V kletnih prostorih (pod visokim pritličjem) je bilo urejeno javno (ljudsko) kopališče (pet prh in tri kopalne kadi), v čakalnici pa sta bila majhen muzej in knjižnica. Drugo nadstropje zdravstvenega doma je bilo določeno za kmeiiisk:>-gospodinjsko šolo (trimesečni tečaji).
Leta 193(i je bil predsednik Z.z.P. Anton Mrkim < 1878 1961), ki je načelo val upravnemu odboru, obstoječemu iz pet odbornikov in pet nadzornikov; vsi so bili bodisi iz samih Ponikev ali pa iz njihove bližnje in daljnje okolice |1— 31.
Anton Mrkun je bil po poklicu duhovnik, v letih 1935—1943 župnik župnije Dobrepolje-Videm. Znan je bil po svoji dejavnosti na najrazličnejših področjih, kakor versko nabožnem, dobrodelnem, misijonskem, prosvetnem, narod-noobrambnem, stanovskoorganizacijskem, gospodarskem, socialnopolitičnem, političnem in zdravstvenem. V svojih spisih se je mnogo bavil tudi z zdrav-stvenoprosvetno tematiko, prav posebno pa je obravnaval vprašanje alkoholizma, pozneje tudi zdravstvenega zadružništva; leta 1937 je napisal članek z naslovom Zdravstvene razmere v Ponikvah, v katerem nadrobneje navaja po-
SloVM&je Z.z.P., njeno ureditev, pogoje za sprejem v zadrugo; obenem vabi prebivalstvo, naj se spričo hudih gospodarskih razmer oklene svoje zdravstvene zadruge, ki mu lahko nudi poceni in učinkovito zdravstveno pomoč, povrh tega pa tudi asanacijska dela hiš in ozemlja, napeljavo elektrike, izboljšanje cest itp. L9, 10].
V začetku takratni banski sanitetni svet ni bil posebno naklonjen Z.z.P. 1111. Zadevo je uredil dr. Anton Brecelj [12]. Prava pobudnika za ustanovitev Z.z.P. sta bila brata dr. Ivo in dr. Bojan Pire, idejo o ustanovitvi zdravstvene zadruge ravno v Ponikvah pa je podpiral tudi prim. dr. Franc Derganc star., sošolec župnika Antona Mrkuna.
Prvi zdravnik Z.z.P. je bil dr. Ludovik Kožuh (1905—1943) iz Ribnice na Dolenjskem.
Deloval je v Ponikvah kot honorarni zadružni zdravnik od septembra 1935 do 21. marca 1936. Iz zapisnika odborove seje Z.z.P. dne 15. decembra 1935 je razvidno, da se >;g. dr. Kožuh se boji za eksistenco, zato odloži preselitev (namreč v Ponikve; pripomnil pisec).« [13]
Poleg zdravniškega dela je v Ponikvah predaval tudi v gospodinjski šoli (v Zavodu sv. Terezike). Ordiniral je štirikrat v tednu, ob ponedeljkih, torkih, četrtkih in sobotah od 14.00 do 19.00, in sicer za člane Z.z.P. in nečlane; slednji so morali ordinacijo plačati. Napisal je spis o Z.z.P. [3] in članek Zdravstvena zadruga [4].
Brž ko se je razvedelo, da dr. L. Kožuh nima namena, da bi se za stalno naselil v Ponikvah, so se takratni mladi brezposelni zdravniki začeli zanimati za zaposlitev v Z.z.P. Nekateri od njih se za takšno dejavnost le niso mogli odločiti, drugi pa še takrat niso imeli pogojev v splošni zdravniški praksi (pogoji za vpis v zdravniško zbornico, posebej pa še za usposobljenost dela v splošni zdravniški praksi, zdravniški staž in šest mesecev prakse v porodnišnici).
S posredništvom prim. dr. Franca Derganca in zobozdravnika dr. Poldeta Brenčita (takrat asistent češke zobozdravske klinike v Pragi) je službo zadružnega zdravnika v Z.z.P. prevzel dne 22. marca 1936 dr. Eman Pertl, zdravnik sekundarij Splošne bolnišnice v M. Soboti [14]. Dogovor, ki sta ga podpisala dne 25. oziroma 27. II. 1936 dr. Eman Pertl in Z.z.P., je bil glede gmotne strani — v takratnih razmerah za brezposelne zdravnike — še kar ugoden (ni pa vseboval posebnih dogovorov med Z.z.P. in Zavodom sv. Terezike v Ponikvah) 115]. Dogovor je namreč govoril o naslednjih pogojih: dr. E. Pertl bo opravljal vse posle, ki jih opravljajo zdravniki v zdravstvenih zadrugah, prav lako pa tudi vsa dela, ki jih opravljajo zdravniki v zdravstvenih domovih po pravilnikih in navodilih Higieskega zavoda v Ljubljani. Dogovorjena mesečna plača je znašala 1800 din, pripadalo pa je zadružnemu zdravniku tudi brezplačno stanovanje, nadalje 50 odstotkov honorarja, ki so ga plačevali nečlani, in ustrezni zdravniški honorar za obiske bolnikov na njihovem domu, 10 odstotkov čistega dobička lekarniških storitev in polovica čistega dohodka od zobozdravstvenih storitev. Po dogovoru je bila dr. E. Pertlu v pomoč dodeljena zaščitna sestra. V posebni (10.) točki je bilo v dogovoru določeno, da vodi
vso denarno posle zadružni tajnik (blagajnik), tako »da je v tem oziru zdravniku olajšano občevanje s pacienti, ne da bi moral honorar izterjevati« [15], Se pred prihodom dr. E. Pertla v Ponikve sta vodstvo Zavoda sv. Terezike v Ponikvah in Z.z.P. sklenila, da bo zadružni zdravnik brezplačno zdravil ubož-ne hiralce v Zavodu sv. Terezike, za protiuslugo pa bo zavod odstopil zadružnemu zdravniku tri sobo v visokem pritličju Zdravstvenega doma (last, Zavoda sv. Terezike v Ponikvah) [12]. Za vse to je dr. E. Pertl izvedel šele mnogo pozneje, ko so ga postavili pred ta fait accompli, ki je sčasoma in še v zvezi z, raznimi drugimi nepravilnostmi tako s strani zadruge kakor s strani Zavoda sv. Terezike prispeval do nesoglasij, končno pa do spora.
Ambulanta zdravstvene zadruge v Ponikvah
V marsičem je odločal Higienski zavod v Ljubljani (direktor je bil taMfBt dr. Ivo Pire), brž ko je Z.z.P. sklenila z njim posebno pogodbo, po kateri je Z.z.P. prevzela vse delo zdravstvenega doma, s tem pa seveda tudi vse dohodke za to delo. Dohodki zadruge bi naj potemtakem bili naslednji: dotacija Higienskega zavoda Ljubljana okoli 2000 din, prispevki članov Z.z.P. okoli 1000 din, dohodka zadružne lekarne okoli 2000 din, skupaj mesečno okoli 5000 din [13].
Zaradi »boljše prespektive« je Z.z.P. vztrajala pri tem, da se dr. E. Pertl čimprej usposobi v zobozdravstvu, njegova žena, takrat brezposelna profesorica, pa za zobno asistentko. Obenem z zobozdravniškim kurzom je opravil dr. E. Pertl še lekarniški staž v Ljubljani, da jo mogel voditi tudi zadružno lekarno Z.z.P.; lekarniško administracijo in taksiranje receptov je opravljala žena dr. E. Pertla.
2e kmalu po prihodu dr. E. Pertla v Ponikve je predsednik A. Mrkun razgrnil pred njim svoje velike načrte, ki jih ima s Ponikvami: mnogo si je obetal
Ki Grosuplje VIII
cd zobozdravstva, ki bo »dobro neslo«. Nadalje je načrtoval posvetovalnico za matere, zdravstvene postaje na terenu, nakup avtomobila, gradnjo cerkve »Gospe zdravja« (ki bi naj sčasoma postala romarska cerkev, čeprav je v Ponikvah podružnična cerkev sv. Florjana že od leta 1627), zidavo zadružnega doma (ki bi bil obenem restavracija, prenočišča za romarje, trgovina, dvorana za shode, predavanja, radio, tečaje itd.), izdelovalnico nekaterih zdravil, predvsem čajev idr.; nadalje je menil, da je treba okrevališče in zavetišče še to leto (1986) napolniti; kot »Zukunftsmusik« je naznačil ustanovitev (v bližnji prihodnosti) sreske bolnišnice, zavoda za alkoholike in epileptike v Ponikvah, sanjal je tudi o nekakšnem Zeileisovskem inštitutu, o raznih kopelih itd. [16].
V posebnem pismu, v katerem je A. Mrkun pisal dr. E. Pertlu o svojih načrtih, ki jih ima s Ponikvami, pravi takole: »Moja želja je, da v Ponikvah napravimo nekaj posebnega. Kar bo v moji moči, bom storil, da napravimo nekaj izrednega. Vas pa prosim, da bi se poglobili v tiste stroke zdravljenja, za katere se mislite odločiti. S tem si zagotovite tudi lepšo bodočnost. Ako boste imeli zelo veliko posla, bomo Vam poskrbeli za pomoč zdravnika, ki bo delal tiste posle, ki mu jih boste določili. Vendar do tega ne bo tako kmalu prišlo. Meseca avgusta (1936) bomo že zidali zadružni dom.« |17]
D. E. Pertl se ni mogel strinjati z nekaterimi malone neuresničljivimi idejami predsednika A. Mrkuna; že kmalu je upravičeno pričel dvomiti o trajnih ali sploh kakšnih uspehih dela po njegovih zamislih. Ker pa vsaj trenutno zanj ni bilo poti nazaj, je sklenil, da bo z dobro voljo poskušal delati, kolikor in dokler bo sploh mogoče.
Dela. je bilo v Z.z.P. mnogo, tako v splošni zdravniški kakor tudi v zobo-zdravniški praksi. Potrebno je bilo obiskovati bolnike tudi na domu, nemalo-kdaj celo v zelo oddaljenih krajih Suhe krajine (Struge, Raplovo idr.). Tudi zadružna lekarna je ekspedirala veliko število receptov.
Ker je bilo finančno poslovanje v preveč laičnih rokah za silo priučenega tajnika (obenem blagajnika), so se že kmalu pojavljale hude poslovne težave. Zato pa zadružni zdravnik tudi ni redno prejemal svojih mesečnih dohodkov (plače), marveč le akontacijo, razdrobljene na več (delnih) zneskov, tako da je živel v večni negotovosti, ali bo mogel sproti poravnati razne plačilne ob-veznosli. Izplačila kilometrine, zobozdravstvenih in lekarniških storitev so se zavlačevale v neskončnost in so bila dokončno opravljena šele po mnogih prošnjah in opominih zadružnega zdravnika ob njegovem odhodu iz Ponikev (dne 6. I. 1937).
Nesoglasje med Zavodom sv. Terezike in predsednikom Z.z.P. A. Mrkunom ter med zadružnim zdravnikom dr. E. Pertlom zaradi že omenjenega tajnega dogovora Z.z.P. z Zavodom sv. Terezike v Ponikvah je sčasoma privedlo med obema strankama do spora. Posledica tega spora je bila, da je Z.z.P. odpove dala dr. E. Pertlu službo zadružnega zdravnika [18]. Vso zadevo sta v zadnji fazi obravnavali tudi zdravniška zbornica v Ljubljani [19] in zveza zdravstvenih zadrug v Beogradu [20]. Izid dolgega in precej mučnega razpravljanja je bil ta, da je Z.z.P. preklicala odpust in pristala, da je dr. E. Pertl dal sam odpoved na mesto zadružnega zdravnika v Z.z.P. [21].
In tako je dr. E. Pertl, ki je v M. Soboti pustil sicer skromno, vendar solidno eksistenco in tvegal V takratnih hudih razmerah celo ostavko na državno službo, dne 31. XII. 1936 pustil službo zadružnega zdravnika v Z.z.P. in se dne 6. I. 1937 preselil v Ljubljano, kjer je v bolnišnici volontiral, dokler ni s 1. VIT. istega leta dobil službo zdravnika sekundarija v Splošni bolnišnici v Mariboru.
VIRI
|1| Velik pometi zdravstvenih zadrug. Mali vosl.nik, 1, (1935), 1—4. r2J Dr. X.: Velik pomen zdravstvenih zadrug. Slovenec, 25. X. 1936, 16. |3| Ludvik Kožuh: Zdravstvena zadruga v Ponikvah na Dolenjskem. Zdravje v Sloveniji, II. knjiga, 1935, 93—94.
|4] Isti: Zdravstvena zadruga. Slovenec, 1935, 299.
[5] Bojan Pire: Zdravstvene zadruge na podeželju. Zadružni gospodar, Maribor
1935.
[6] Isti: Zdravstveno zadružništvo. Zdravje v Sloveniji II (ed. Ivo Pire), Ljubljana 193», Higienski zavod 1940, 119—22.
|7| Prijatelj bolnikov, 2 (1935), št. II (prva stran ovitka) [»I Ibidem (druga stran ovitka). |9J SI. b. 1. II, 160-161.
Primerjaj tudi F. Saje: Belogardizem, druga, dopolnjena izdaja, 1952, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 439 — in Slovenski zbornik MOM.XLV, Državna založba Slovenije 1945, 2«1!
I 101 I. Pire: Bibliografija slovenskega slovstva iz zdravilstva, zdravstva in socialnega skrbstva do konca leta 1940, I. del, 97—98.
[11] Zapisnik odborove seje Z.z.P. dne 24. XI. 1936. r 121 Ibidem, dne 23. II. 193«. 1131 Ibidem, dne 15. XII. 1935.
1141 Prepis pisma A. Mrkima dr. Leopoldu Brenčiču (Praga) in prepis plama dr. Leopolda Brenčiča A. Mrkunu, dne 14. II. 1936.
1151 Dogovor med Z.z.P. in dr. E. Pertlom dne 25. oziroma 27. II. 1930.
[16] Pismo A. Mrkuna dr. E. Perilu dne 13. IV. 1936.
[171 Pismo A. Mrkuna dr. E. Pertlu dne 2. VI. 1986.
[18] Odpoved službe v Z.z.P. dr. E. Pertlu dne 31. VIII. 1936,
[19] Dopis Zdravniške zbornice za Dravsko banovino, št. 1594, 4. XI. 1936 ravnateljstvu Zdravstvene zadruge v Ponikvah. Prepis tega dopisa je Zdrav, zborn. za Drav. banov, poslala dr. E. Pertlu dne 10. XI. 1930.
[20] Savez zdravstvenih zadruga Beograd, dopisi št. 6960, dne 16. X., št. 8572, dne 18. XII. in št. 8895 dne 28. XII. 1936.
[211 Sporočilo Z.z.P. dr. E. Pertlu, da je sprejela njegovo odpoved na službo zadružnega zdravnika dne 31. VIII. 1936.
IZ D EDO VE KNJIGE
Mihaela Jare*
V teh vrsticah, ki sem jih zbrala iz dolgega dedovega pisanja, naj bo oživljen spomin stare Višnje gore. Drugačni ljudje in drugačni časi se nam predstavljajo. (Ded Mihael Omahen st. je bil rojen 1H. prosinca 1855. leta v Malem Gabru; Kobličev, umrl je 7. vinotoka 1942. lela v Višnji gori.)
V Višnjo goro!
13. marca leta 1878 se je pripeljal Anton Stepic, vulgo Puh, bogati trgovec iz Višnje gore na moj rojstni dom, v Mali Gaber, da bi me odpeljal v novo službo v njegovo trgovino. Takrat, sem pustil svojo triletno službo pri c. kr. pošti pri sv. Roku pri Cožu in njegovem sosedu Kristanu.
Čudno je bilo učiti se triindvajset let star trgovstva, začetek je bil težak, a šlo je. Privadil sem se, da sem vodil s pomočjo Puhove hčerke Micke, njene lete Mete Turk (sestre Puhove umrle prve žene) in Puhovega služabnika Sta-carja iz Višnje gore obsežno trgovino in glavno zalogo tobaka.
Ko sva se takrat pripeljala z očetom Puhom z vozom »vagrlom« v Višnjo goro, je bil ravno pust. Na vozu je poskakoval tudi moj, z usnjem obšit »kofer«, v katerega sem zložil doma svoje stvari (ta »kofer« imam še sedaj, v visoki starosti, ko to pišem: kupil sem ga pri Stangarjevih v Radohovi vasi, ko še nisem vedel, da bo njihova hči edinka kdaj moja žena; njena mati, doma s Pljuske, ga je podedovala po stricu F. S. Anžlovarju, kanoniku v Novem mestu; rojen 1799, umrl 1876).
Oče Puh, vdovec, lepo rejen mož in izredno močan, je imel znanje z Bla-ževo Maričko, vzel bi jo bil rad za ženo, ni pa tega storil, ker je preveč ljubil svoje otroke. Blaž je imel tedaj gostilno v Salomonovi hiši v Starem trgu v Višnji gori, kjer je sedaj Jaklič. Ustavil je oče z vozom pri Salomonu, za pustni večer. Ko sva vstopila v gostilno, je bilo tam polno ljudi, vsi dobre volje, pili so, kričali in plesali, da so »flaše« na mizah poskakovale in da se je hiša tresla. Eden izmed mož in njegova žena sta z litri po mizah tolkla in zlivala vino pod mizo. Prosil sem Puha, da bi šla domov; šele opolnoči je naročil, da nama je hlapec Jeromov Jane pri Salomonu konja napregel; mislil sem, da se bova domov odpeljala, a motil sem se. Oče je pognal konja mimo domače hiše in ustavil pri Kamenčanu, zadnja hiša na levi proti Peščeniku. Tam je bil zopet tak bal, da je vse okrog letelo; najbolj si je prizadejala velika
' (11254 Višnja gora 124, Yu.
ženka v beli rdeče portasti »kiklji«, vsa razmršena in razbeljena; plesala je z vsakim, kdor je hotel plesati z njo. Meni je bilo obupati v tem babilonu, ker kaj takega do takrat še nisem doživel. Ob treh čez polnoč sva prišla domov, ko so Puhovi že vsi spali. Oče Puh ni šel spat, ker je bilo treba kramo naložili na voz za semenj v Radohovi vasi in so se s komi jem in hlapcem po zajtrku vsi trije odpeljali. Zal mi je bilo, da sem prišel v novo službo; dobra stara teta Meta me je tolažila. — Takrat je komi Taljan iz Žužemberka pustil službo pri Puhu in odprl samostojno trgovino doma, tako sem se moral na hitro privaditi na vse trgovstvo in na komplicirane račune za glavno zalogo tobaka. Podnajemniki trafikanti so se vozili z vozovi k nam po tobak, morali smo ga imeti vedno v zalogi vsaj za 3000 gld. Višnja gora je imela takrat šnofarjev in šnofaric, da so z nosom porabili 250 kg tobaka. V trgovinah smo prodajali posebne »šnofarske« pisane rute, da so si z njimi nesrečni šnofarji brisali svoje težave. Puhova trgovina je bila založena z mešanim blagom v velikem obsegu, trgovali pa smo tudi s poljskimi pridelki, z usnjem itd. Vozil sem se s Puhom po vseh sejmih z veliko zalogo blaga, bilo je vse zelo poceni in trpežno, v nikaki primerjavi s sedanjim blagom. Trpel sem veliko doma, posebno pa po sejmih, ker sva imela pred »štantom«, pokritim z dvema rjuhama, največ kupcev midva; pri Puhu so vsi radi kupovali, bil je pošten, dober za reveže, še celo v Ljubljani je bil oče Puh splošno znana oseba. Ko se je proti večeru semenj končal, je navadno oče šel v gostilno, hlapec in jaz pa sva vlagala kramo v dva velika okovana težka zaboja, preostalo pa v velikih rjuhah nalagala na voz vrh desk in prekel, iz katerih je bil štant postavljen; dva zaboja sta bila težka po 400 kg, da ju je bilo mogoče le po lesu valiti na voz. Moj hrbet to še danes čuti. Oče Puh se je medtem pokrepčal, potem pa privoščil tudi nama s hlapcem dobro večerjo. Več smo imeli mi krame s seboj, kakor jo ima danes deset, kramarjev, zato je tudi vse k nam pritiskalo. Nič koliko smo na sejmih tudi nakupili od domačinov. Oče je med potjo domov pel, če je bil še tako truden, večkrat pa smo na vozu tudi molili. Vkljub svoji veliki telesni moči — zavihtel si je stokilogramsko vrečo pšenice zlahka na ramo — je bil naš gospodar blaga duša. Kmalu sem se privadil tako pošteni hiši, kakor je bila Puhova. Dobival sem vsak mesec pošteno plačo 25 gld., imel sem dobro hrano in vedno sem konec leta prejel lepo obleko. Otroci so me radi imeli kakor brata, iz šole so le meni pisali in me prosili, da sem zanje posredoval pri očetu, ker mi ni nobene odrekel. Sinu Tonetu sem bil birmanski boter. Ko sva včasih »prifurala« z očetom Puhom v Ljubljano — imela sva večkrat na vozu brinovec, slivovko in druge reči, od katerih bi morala plačati mitnino — ni nihče pregledoval, kaj imava na vozovih, plačal je le od žita in konj, vsi so ga poznali. Veselje je bilo to zame, da sem imel tako spoštovanega gospodarja.
Anton Stepic-Puh je imel v Višnji gori štiri hiše: v prvi, kjer je sedaj, ko to pišem, v letu 1933, Anton Zavodnik, je bila glavna zaloga tobaka, krame, špe-cerije; druga trgovina je bila v hiši, katero je Puh kupil po bogatašu Bregarju — ta. i je sedaj Holmer (Bregarja sem dobro poznal, ker me je v moji rani mladosti tudi on prišel iskat k očetu za učenca v trgovino v Višnji gori — tam pa nisem hotel ostati, ker so me otroka komiji pretepali in sem ušel takoj
nazaj domov); v tretji hiši, kjer je sedaj Bernik, je bila prodaja usnja; četrta, kjer je sedaj železničar Seher, je bila nasproti sedanjega Zalarja.
Oče Puh je dal oba sinova in obe hčeri v šolo v Ljubljano; žal so mu trije pred dvajset rti letom starosti pomrli, le sin Tone Stepic ga je preživel za 10 let. Ta se je bogato oženil v Semiču pri Šuštaršiču, dobil je pridno ženo, premoženje pa je šlo rakovo pot. Vse veliko Puhovo premoženje se je razblinilo kakor dim na strehi. Oče Puh in njegova druga bogata žena Martinkova z Vrha pri Stični, ki je imela dve veliki domačiji, na grobovih nimata spominka. Pri dobri volji mi je Puh včasih ponudil svojo hčerko Micko v zakon, bilo pa je drugače namenjeno. Oče Puh in njegova druga žena sta bila kasneje krstna botra moji hčerki Mariji — Minki v letu 1884. Tudi midva z ženo sva bila krstna in birmanska botra čez 800 otrokom, nikomur nisva odrekla, kdor je prišel prosit.
Oče Puh me je poklical, da sem mu napisal testament vpričo poštarja Gil lvja in Ivana Bartola. Umrl je leta 1892, šele 54 let star.
Mesto Višnja gora je bilo takrat zelo revno, gospodarji so bili večinoma zapiti, le ponos, da so »purgarji«, ta jih je držal. Kjer sedaj stoji šola, je bilo neko dolgo poslopje, rekli so temu Pekovec, ni pa bila tam pekarija za mojih dni, mogoče v prejšnjih časih. Vodja šole je bil tedaj Sile. Nočni čuvaj je bil Nandetov Janez, bival je v hiši zraven Mesarjeve, uro je začel prepevati ob desetih vsako noč do štirih zjutraj, poleti do treh zjutraj z dolgočasno pe-mijo:
Ura je deset,
varte ognja ino luč,
sveta Ana,* svet' Florjan,
prid'ta na pomoč,
ura odbila je deset itd.
Županstvo mu je plačalo po pogodbi in tudi ljudje so mu dajali darove. Za njim je prevzel to službo Romar, dolg človek, krojač, še pred njegovo smrtjo pa je bila nočna služba odpravljena.
Bili so takrat čudni, zaostali ljudje. Ničkolikokrat. si v spomin prikličem, kakšno volitev dedendolskega župana sem doživel v prvih letih, ko sem prišel v Višnjo goro. Ker tedanji župan ni vodil v redu in resno občinskih sej, so se odborniki pritožili okrajnemu glavarju Grillu. Ta je odgovoril: kakšni obča nje, takega si župana izvolijo. Na ponovne pritožbe so bile vendar razpisane nove občinske volitve. Prišli smo občani in Višnjani, kateri so imeli volilno pravico po davkih v naši občini. Zbrali smo se v hiši, kjer je bil kasneje Kurent in še kasneje Mencal (Anton Novljan). Ob dnevu volitev je župan najel moža, ki je v sosednji hiši, kjer je sedaj Srangar-Stepic, pobiral mitnino; bil je invalid z eno roko, preden je opravljal cestno službo, se je preživljal z »lajno«. »Lajno« je imel mož s seboj tudi pri volitvah. Tega je torej župan najel, da je v veži muziciral, kar se je dalo, ter je ukazal nekemu dekletu, da je prevrnilo po veži čeber vode, sam pa je prignal v vežo dva prašiča in vpil: »Zdaj se pa vrši dedendolska volitev!« — Sli smo s svetovalci in odborniki
* Patrona višonjske starinske cerkve.
V mojo trgovino, napisal sem potek volitev, kakor povedano, razpisane so bile Se ene volitve, katere je vodil glavar Grill. Za župana je bil takrat izvoljen Igrčin s Hriba, čez 3 leta 17. 12. 1888 sem sam prejel župansko čast in sem jo včasih prav težko nosil, pa zdržal do 5. 9. 1924, ko sem jo odložil. — Ze imeno vani okr. glavar Grill je obhajal desetletnico na glavarstvu v Litiji. Pripravil je veliko gostovanje v Oblakovi gostilni in povabil nanj vse župane in svetovalce okrajnega glavarstva; povabljeni smo bili tudi mi iz 24 županstev sodnega okraja Zatičina. Povabil sem vseh 24 županov na posvetovanje, kaj bi mu izročile naše občine v spomin. Pooblastili so me, naj kupim veliko ovalno srebrno laso, na kateri naj bo vgravirano 24 lovorovih listov, na vsakem listu pa ime vsake od 24 občin. Določeni dan smo se peljali v Litijo vsi župani in nekaj svetovalcev, mene so izvolili, da sem v nagovoru in čestitki izročil glavarju Grillu omenjeno darilo, ki ga je ganilo do solz.
»Fabrka«
Leta 1882, 26. oktobra, sem kupil od Luke Mlakarja višnjegorsko »fabrko«. To staro veliko poslopje je imelo takrat hišno številko 13 in je spadalo pod vlož. št. 154 kat. obč. Dedni dol. Takrat je bila streha še slamnata, prodajalna spodaj je imela majhna okna, lesena polkna, 2 stopnici v tleh, starinski obok, vse vlažno, nizko, zatohlo. Z leti sem prenaredil prav vse v prodajalni in hiši, dali smo nov les na hišo, prekrili streho s pločevino, dozidali smo nov »gank« in stebre, prej je bil nad vodo ob hiši le ozek lesen »gank«. Želel sem tako popraviti, da bi stavba imela dober trgovski videz. Kasneje smo v potresnem letu dozidali še posebno gostilniško sobo ob vrtu — 13. junija 1896 sem dokupil k hiši še mlin soseda Jožeta Škufca-Povžka, ki ga je priženil s Korletovo
Urško. Povže je zidal novo hišo nasproti železniške postaje, oženil se je kot 70 leten vdovee z Groznikovo Marijo iz Kosce (umrl je 1918. leta), ta pa se je kot vdova poročila z ekonomom Jerebom v Višnji gori. Hišo pri postaji je kupil moj nečak in komi Miha Omahen ml. Dokupil sem tudi zemljo okrog »labrke« in okrog mlina ter naredil namesto starega poda in hleva oboje novo.
Hiša št. 13 je dobila ime »fabrka«, ker je bila pred več 100 kot leti tu tovarna za pletenine (nogavice, jopice itd.). Stari ljudje pripovedujejo, da je prišel v Višnjo goro ministerialni komisar Bartolotti, zelo bogat človek; ker je videl veliko revščino, je dal postaviti tovarno. Zraven mlina je dal postaviti veliko poslopje »mungo«; tam so pletenine »mungali« in čistili. Škufca je
Jože slatfca-PovZck
imel v tej stavbi pod za mlačev in shrambo za vozove, jaz pa sem »mungo« podrl in napravil na tem prostoru nov hlev, klet in pod za mlačev; pod smo pripeljali z Virja pri Zatičini. Pod eno izmed klad pri podu sem vložil za spomin par starih srebnih tolarjev; tam so še danes, v letu 1939, ko to pišem, v shrambi. Zid ob vrtu, kjer sem kasneje uredil kegljišče (»babja jeza«), je segal pred hišo in konec, hiše do potoka, le pred veznimi vrati so bila v zidu velika vrata. K hiši je spadal z zidom ograjen vrt. Dokupil sem tudi majhne parcele »ledrarskih« barak, pripisane k mlinu. Mlin sem pokril z rdečo opeko Pred prodajalno sem dal odkopati prostor za novo veliko klet in odpeljati od-kopani gramoz po občinskih potih.
Tedanji župan Jakob Razpotnik (rojen 1823, umrl 1897) mi je nekoč povedal, da me pozna že enajstega lastnika »fabrke«. Ljudje so mi nadeli vzdevek »Fabrčan«, za trgovino pa so tako povedali: »Na ,1'abrki' se dobi vse, samo tičjega mleka ne.«
Nad kletjo ob trgovini sem zgoraj na hribu Višnje gore kupil Rojščekovo hišo kovačnico in podom. To je prva hiša za cerkvijo, ko se pride v Višnjo goro. To hišo sem prenaredil in napravil iz kovačnice sobo in kuhinjo spodaj. Posadil sem smreke, ki še sedaj varujejo hišo. Prodal sem to hišo s podom
in polovico vrta nekemu upokojenemu župniku, ta vrvarju Fugou, za tem jo je v letu 1938 kupil Jože Nadrab (Janezek), usnjar.
»Na fabrki« sem imel trgovino in gostilno do leta 1913, zraven tega pa sern imel vedno tudi kmetijo.
S prejšnjim lastnikom »iabrko« trgovcem Mlakarjem sva napravila v Ljubljani pri notarju Zupancu kupno pismo; dobil sem vse prav ceneno, ker mi je prišel Mlakar sam ponudit to kupčijo; bil je v jako težkem položaju, čez noč
Anion Stcjiic-Pith
mu je ušla žena s sosedom v Trst in dalje v Ameriko. Seveda se je mož sramo val pred ljudmi in si je hitro želel iz Višnje gore. Ker me je Mlakar prišel prosit, ko sem bil ravno na lovu blizu doma, so lovci mešetarili tako dolgo, da sem dobil vse za 3750 goldinarjev, blago v trgovini, vrt, nekaj hoste v Zabjeku in hišo z vsem, kar je bilo v njej, le svoj kovček in obleko je vzel lastnik. Imel sem takrat od svojih prejšnjih služb in zaslužkov prihranjenih 3000 goldinarjev; bil sem od rane mladosti zelo varčen pri malem in do sedaj, do svoje visoke starosti nisem bil nikdar pijan in nisem v vsem svojem življenju pokadil za eno pipo tobaka. Ob tej nagli, nepredvideni kupčiji pa sem si moral hočeš nočeš sposoditi 750 goldinarjev in se zavezati, da bom plačal čez pol leta. — — Na Lukezev večer leta 1882 sva šla z Mlakarjem po sklenjeni
kupčiji spat »na fatarki« v zgornje sobe. Ponoči so tatje zlomili železno ograjo v oknu trgovine, ukradli hleb sira, kos najboljšega »štofa« in s krampom vlomili v predal v »pudlnu« in pobrali zadnji moj denar — 160 goldinarjev; to mi je med drugim posodil g. Terdina v Ljubljani. Kramp je pustil tat za »pudlnom«. Ves obupan sem tekel v copatah k orožniku; brez uspeha, ničesar nismo zvedeli. Sel sem v Ljubljano gospodu Terdini povedat da ne bom tu trgovine odprl, da bom prodal, četudi za izgubo. Kot izkušen mož me je poto
Baron Bmo Taufferer
lazil, posodil še 30(1 goldinarjev in naročil, naj le pridno vodim trgovino, da me pozna, da sem sposoben. Sel sem potolažen domov ter takoj napravil nova okna z železnimi polkni in pridno pričel s trgovino; pred obrokom sem vrnil g. Terdini. Bal sem se, toda v prvih letih nisem imel večjih tatvin, razen takrat, ko sem bil že oženjen in smo zvečer naložili kramo na voz, da bi zjutraj kar brž zapregli in šli na semenj v Radohovo vas. Stangarjevega starega Jozla, strica moje žene smo postavili za varuha, pa je zaspal; tat je prerezal rjuhe in vrv ter odnesel več kosov moškega blaga. Tudi tisti uzmovič je ostal neznan. — Trgoval sem na vso moč in vozaril blago iz Ljublane z vozom, dokler še ni bilo železnice, dovažali pa so mi tudi drugi vozniki. Zraven trgovine sem vodil žganjarijo (privoljenje /a patente v Bednem dolu sem dobil
18. 4. 1883), glavno zalogo tobaka in nekaj kmetije, kasneje gostilno. Promet je naraščal, vedno je bilo pri meni veliko ljudi iz okolice Višnje gore, Zatičine, Krke, Št. Vida, Radohove vasi, Št. Lovrenca in drugih krajev. Lotil sem se trgovine z vinom, vsako jesen sem šel v Istro in ga pokupil nič koliko okrog Kaldirja, Pazina in drugje. Kadar sem se pripeljal, je bilo tam veselje, da so prišli iz cele okolice gospodarji in me pogostili, kakor je sploh mogoče v tužni Istri; pozdravili so me kakor rešenika. Bili so mi zelo hvaležni in so mi to
Bogataš Bregar
večkrat dokazali s pošiljkami grozdja in olja od oljke, ki tam raste. Peter Cvitko iz Kaldirja me je naprosil, da sem prišel s svojo hčerjo h krstu njegovega sina in mu je po meni dal ime Miha. Vino je razprodajal večinoma sin mojega brata, tudi Miha, ki se je pri meni trgovstva učil.
Ko me je v letu 1888 takratna občina Dedni dol izvolila za župana, sem jirihodnje leto 2. 3. 1889 postal tudi predsednik krajevnega šolskega sveta v Višnji gori; tudi to čast in težave sem dolgo nosil — 34 let, dokler se ni zakon spremenil, da je bil predsednik krajevnega šolskega sveta župan občine, v kateri je bila šola. Obedve funkciji je prej opravljal baron Taufferer, nemčur, ampak blag mož. Kasneje sem bil še odbornik okrajnega eestneea odbora — celih 21 let, do leta 1927.
Ze v začetku mojega gospodarstva »na fabrki« mi je pisal finančni komisar v Novem mestu Pfeifer in mi ponudil glavno zalogo tobaka; prevzel sem jo In jo vodil 24 let. Zalagal sem okraj Zatičina, Trebnje, Žužemberk.
V svojem življenju sem imel veliko sreče in veliko nesreč. Največja nesreča v mojem življenju me je zadela leta 1906. Vozil sem se s kolesom z njive od setve pšenice domov »na fabrko«. Ko sem privozil za Primčevo hišo, je z meje visel na Malo cesto bezgov grm; kar mi pride nasproti konj samec z vozom,
Kanonik F. S. Anžlovar
a zaradi grma ga prej nisem opazil. Da ne bi bušil v konja, sem skočil s kolesa in si zlomil nogo; obležal sem na cesti. Pripeljali so me domov, padel sem v nezavest in se prebudil, ko sem bil ves moker od vode, ko so me polivali. Poslali so po dr. Repiča; ko je izmeril nogo, je bila 12cm krajša kot druga. Prihodnji dan je dr. Repič poklical dr. šlajmerja, ki je povedal, da je nadvse kompliciran zlom kosti v kolku, ker se je odlomila ščipa v hrbtenici. Napravili so pri postelji škripec, nogo ovili s smolenimi povoji, čez pas privezali život na steno, za nogo naložili 15 kg železa, da je kosti vleklo zopet na pravo dolžino. Te nečloveške muke so trajale 15 dni, potem pa sem 9 mesecev hodil z berglami in imel hude bolečine še vse življenje do danes. Čudim se, da živim do tako visoke starosti s to hudo pokoro.
254
Zliurnik nrjcinc Grosuplje, VIII HOTM
V letu 1913 je moj nečak Miha hotel začeti »na svoje«. Služil mi je lfi let, vzdrževal sem ga v šoli Marianum in kot trgovskega učenca, odplačal sem mu 24.000 kron, za katere je isti dan kupil od Povžka-Skufce hišo s travniki za 12.000 kron. To je hiša nasproti železniške postaje Višnja gora, tam je začel s trgovino in gostilno.
Prišel je čas vojne, jaz sam, ponesrečen, žena že bolehna, hči omožena od hiše. Komiji so bili komaj po kakšen mesec pri meni, že so dobili poziv k vo-
.laz kol dvaindvajsetleten janl
jakom. Prisiljen sem bil »fabrko« prodati. Prodal sem jo leta 1913 novemu lastniku skrabarju — hišo in mlin z zemlijščem za 50.000 kron. Medtem sem se lotil zidave nove hiše; sezidana je bila od marca do oktobra 1914 nasproti »tabrke« čez železniško progo; tja sva se z ženo preselia za starost 1. 10. 1911. leta. Zemljišče za novo hišo sem kupil že leta 1887, to je bila Jupčeva pristava z dvojnim kozolcem in podom na kleti.
Grozno je bilo živeti med vojno. Imeli smo mnogo tatvin in vse polno vojakov po gospodarskih poslopjih, v slami in mrvi, na podu so celo kurili. Onemogle konje so vlačili k Faturjevemu, kasneje Mesarjevemu kozolcu v Markljevčevi dolini, groza jih je bilo gledati, kako so poginjali. Vsak dan so bile rekvizicije za živila in mrvo; hrano so ljudje zakopavali in še drugače skrivali, bilo je veliko straje.
KltOMKA OKU NE GKOSl PLIK 1975—76
7J>ral in uredil Jože Maroll
i. Podeljene Jurčičeve plakete
Na slavnostni seji Skupščine občine Grosuplje dne 29. oktobra 1975 je predsednik občinske izobraževalne skupnosti tov. Valentin Mendiževec izročil Jurčičeve plakete najboljšim posameznikom za posebne uspehe v vzgoji in izobraževanju, prosveti in kulturi ter telesni kulturi in vzgoji v občini.
Jurčičevo plaketo so prejeli:
1. Cvetko Budkovič, direktor glasbene šole Ljubljana-Vič-Rudnik
2. Marta Dobrovolje, učiteljica, OS Grosuplje
3. Radovan Gobec, skladatelj in diregent iz Ljubljane
4. Jožica Jagodic, učiteljica, OŠ Šmarje-Sap
5. Milena Rotman, učiteljica, Oš Stična
(i. Kdo Zgonc, ravnatelj, OŠ Videm Dobrepol je
7. Matilda Zore, predm. učiteljica, Os Grosuplje
8. Slavko Zupančič, član izvršnega sveta SOb Grosuplje.
2. Odlikovani občani ol> dnevu JLA
Ob dnevu JLA je predsednik občinsko skupščine tov. Janez Lesjak 22. decembra priredil sprejem v družbenem domu Grosuplje. Poleg predstavnikov družbenopolitičnega življenja občine so se sprejema udeležili borci, delegacije domicilnih partizanskih enot, predstavniki vojne pošte Grosuplje, delegaciji partizanskih pohodnih čet, in delavci oddelka za ljudsko obrambo.
Ob tej svečanosti je predsednik občinsko skupščine podelil zaslužnim borcem in občanom vojaška in civilna odlikovanja, s katerimi jih je ob 30-letnici osvoboditve odlikoval predsednik SFR Jugoslavije tov. Tito.
Z redom LJUDSKE ARMADE z zlato zvezdo je bil odlikovan tov. Anton 1'cfrič, Ljubljana, Glavarjeva.
Red dela z RDEČO ZASTAVO pa so prejeli:
— Ignac Kastelic, Vel. Crnelo 3, p. Ivančna gorica
— Slavko Medved, Ivančna gorica 27
— Anton Puš, Radohova vas
— Anton Petrič, Lubljana, Glavarjeva.
3   Modernizacija občinskih cest v letu 1975
Po finančnem načrtu cestnega sklada, katerega je potrdila tudi skupščina občine, je bilo za modernizacijo cest predvidenih 1,507.912,16 din. Po sklepu
♦ 61390 Grosuplje, Yu, Jurčičeva 1/2, dipl. prav.
upravnega odbora so se uporabila sredstva za modernizacijo odsekov cest v tistih krajevnih skupnostih, ki so zagotovile lastne prispevke v višin 30 odstotkov od predračunske vrednosti del.
Sredstva za sofinanciranje so zagotovile naslednje krajevne skupnosti: Sp. Slivnica, Videm-Dobrepolje, Žalna, Mlačevo in Višnja gora. Uporabila so se takole:
— za polaganje asfaltbetona na cesti Sp. Slivnica—Grosuplje
— za asfaltiranje ceste skozi naselje Predstruge v dolžini 350 m
— za asfaltiranje ceste skozi naselje Velika Loka v dolžini 200 m in asfaltiranje ceste skozi zaselek NA SOLI v dolžini 17 m
— za asfaltbeton na cesti Mlačevo—Velika Loka v dolžini 4 km in
— za asfaltiranje ceste skozi naselje Kriška vas v dolžini 300 m.
4. Javna razsvetljava v Grosupljem
Delovne organizacije v naselju Grosuplje so skupaj s krajevno Skupnostjo m Komunalnim skladom občine Grosuplje 20. 1. 1975 sprejele dogovor o medsebojnih razmerjih, pravicah in obveznostih ter sofinanciranju skupnih potreb na področju komunalne dejavnosti v naselju Grosuplje. S tem dogovorom so podpisniki zbrali okrog 000.000 din in jih namenili za razširitev javne razsvetljave v Grosupljem na Taborski cesti, Kolodvorski ulici in Partizanski cesti. Dela sta izvedla TOZD Javna razsvetljava Ljubljana in Komunalno podjetje Grosuplje, Sami občani pa so z lastnimi sredstvi uredili javno razsvetljavo v Grosupljem v Rožni dolini.
5. Otvoritev nove livarne v Ivančni gorici
Izgradnja livarne v Ivančni gorici je največja investicijska naložba v občini v zadnjih nekaj letih. V kraju pa je to prvi večji industrijski objekt, ki že vpliva na razvoj drugih dejavnosti. Livarna deluje kot TOZD v sestavu delovne organizacije IMP Ljubljana. Svečana otvoritev je bila 30. 5. 1975 v prisotnosti številnih gostov, med katerimi sta bila tudi sekretar IK predsedstva CK ZKS Franc Šetinc in član IK predsedstva CK ZKS Miran Potrč. Livarno je simbolično odprl delavec Miha Kular. Potem ko je direktor TOZD Livarne Valentin Mendiževec orisal razvoj livarne, je govoril Miran Potrč in poudaril, da je ta delovni uspeh pomemben prispevek k hitrejšemu razvoju celotnega jugoslovanskega gospodarstva.
(Govor direktorja Valentina Mendiževca ob otvoritvi je objavljen v Z(X< VIL)
0. Videm-Dobrepolje — teden oživljanja tradicij NOV
V Vidmu-Dobrepoljah so praznovali 30-letnico osvoboditve z vrsto priredi lev in srečanj s skupnim imenom Teden oživljanja tradicij NOV. Pripravljalnemu odboru je skupaj s krajevnimi organizacijami ZZB, SZDL, svetom krajevne skupnosti, družbenopolitičnimi društvi in osnovno šolo Dobrepolje uspelo v kraj privabiti številne priznane kulturne skupine in športne ekipe. Množičen obisk pridedifev izpričuje, da je zamisel požrtvovalnih organizatorjev uspela.
JOŽC Marolt
257
Zaključna proslava je bila 25. 5. 1975 ob 10. uri na prostem v Vidmu-Dobre-poljah.
Na proslavi je govoril Bogdan Osolnik.
(Govor Bogdana Osolnika na zaključni proslavi je objavljen v ZOG VII.)
7. Osrednja Občinska proslava 30-letnioe osvoboditve
Dne 8. junija 1975 je bila na Krki osrednja občinska proslava 30-letnice osvoboditve. Na prireditvenem prostoru so se začeli zbirati občani že v zgodnjih jutranjih urah. Prihajali so organizirano, posamično, s posebnimi avtobusi, svojimi vozili in tudi peš, zlasti iz Grosupljega.
Proslave so se udeležili tudi številni borci II. grupe odredov in domicilnih enot. Zbranim je govoril Peter Štante-Skala.
Organizacija prireditve je bila zelo dobra, kar je zasluga prireditvenega odbora.
Bogat kulturni program so izvedli združeni pevski zbori občine Grosuplje, v povorki ob prihodu na prireditveni prostor pa je sodelovala godba na pihala LM iz Ljubljane. V povorki so sodelovale vse večje delovne organizacije, društva in družbenopolitične organizacije iz občine. Ob tej priložnosti je zaprisegla tudi mladinska pohodna četa, ki nosi ime po narodnem heroju »Jože Kovačič«. Hkrati je bil pred zgradbo tovarne konfekcije odkrit doprsni kip narodnega heroja Zana Horvata.
(Govor Petra Stantefa-Skale je objavljen v VIL ZOG.)
8. Občani krajevne skupnosti Videni-Dobrcpol.je in krajevne skupnosti Ponikve so se ponovno odločili za samoprispevek
Dne 17. 5. 1970 so se občani obeh krajevnih skupnosti prvič, odločili, da s samoprispevkom sofinancirajo izgradnjo regionalnega vodovoda Rob—Do-brepolje—Kompolje—Struge (ZOG — III.). Samoprispevek so plačevali od 1. 7. 1970 do 30. 6. 1975. Uspeh ni izostal, saj je bil v letu 1975 dograjen glavni vod v dolžini 20 km od zajetja do Kompolj. V letu 1976 pa je treba zgraditi še približno 7 km vodovodnih odcepov do vasi. Gradbeni odbor je kot investitor vložil mnogo truda in pridobil za investicijo znatna finančna sredstva republiškega vodnega sklada in Ljubljanske banke (Naša skupnost, št. 3/75 — »najprej sredstva, potem gradnja vodovodnih odcepov v Dobrepoljah«).
Zaradi velikih skupnih potreb sta obe krajevni skupnosti občanom ob izteku samoprispevka razgrnili svoje programe za sofinanciranje gradnje osemletke na Vidmu in za modernizacijo cest.
Občani so se na referendumu 31. 8. 1975 odločili »ZA« uvedbo samoprispevka za dobo petih let od 1. septembra 1975 do 31. avgusta 1980. Samoprispevek se plačuje v denarju in je prvih 30 mesecev namenjen za sofinanciranje modernizacije cest, nadaljnjih 30 mesecev pa za gradnjo osemletke. Zavezanci plačujejo samoprispevek takole: 2 odstotka od čistega osebnega dohodka iz delovnega razmerja, 1 odstotek plačujejo osebni, invalidski in družinski upokojenci, 2 odstotka zavezanci od obrti in 5 odstotkov kmetijski proizvajalci od katastrskega dohodka. Sklepa o uvedbi krajevnega samoprispevka sta objavljena v Ur. listu SRS, št. 24/75.
17 Grosuplje VIII
Zanimivo je, da sta krajevni skupnosti objavili svoje programe v Dobre-poljskih novicah, ki so ob tej priliki izšle in so prvi krajevni časopis v občini Grosuplje. Izdajatelj Dobrepoljskih novic je krajevna konferenca SZDL Do-brepolje.
9. Praznovanje občinskega praznika
Osrednja proslava v počastitev občinskega praznika je bila 29. 10. 1975 v TOZD Sinoles Šentvid pri Stični v Ivančni gorici; tam je bila slavnostna seja vseh zborov občinske skupščine in družbenopolitičnih organizacij občine. Po poldrugem desetletju je bila prvič slavnostna seja skupščine občine zunaj Grosupljega in je zato nekak prelom s tradicijo praznovanja občinskega praznika. Slavnostni govor je imel predsednik občinske skupščine tov. Janez Le-sjak. Na seji so bile izročene Jurčičeve plakete. Za zaključek pa je bil zelo uspešno izveden kulturni program.
V praznovanje so se vključili vsi večji kraji v občini s svečanimi akademi jami in drugimi prireditvami.
10. Otvoritev novih proizvodnih prostorov TOZD Sinoles v Ivančni gori«'i
Lesnina Ljubljana — TOZD Sinoles Šentvid pri Stični je v Ivančni gorici zgradila nove sodobne proizvodne prostore poleg žage, ki je delovala na tej lokaciji že prej. Slovesna otvoritev je bila takoj po končani slavnostni seji skupščine občine. Pregled razvoja podjetja je dal direktor TOZD tov. Rudi Povše. Za njim je spregovoril o pomenu in vlogi proizvodnih TOZD glavni direktor Lesnine tov. Marijan Planine. Zatem je najstarejši delavec Viktor Bavdež vključil proizvodne naprave in s tem formalno odprl objekt.
Sinolesova proizvodna hala se zelo lepo vključuje v okolico in je velika pridobitev za Ivančno gorico. Posebno pohvalno je, da je bila okolica objekta urejena že ob otvoritvi.
11. Otvoritev novih proizvodnih prostorov TOZD Splošno mizarstvo Grosuplje
V okviru praznovanj občinskega praznika so bili dne 25. oktobra 1975 slovesno odprti novi proizvodni objekti Lesnine Ljubljana — TOZD Splošno mizarstvo Grosuplje.
Ob tej priliki je TOZD Splošno mizarstvo Grosuplje sprejelo pokroviteljstvo mladinske pohodne čete Dolfe Jakhel, ki je v sprevodu prikorakala na prireditveni prostor v novo proizvodno halo. Po nagovoru predsednika občin, skega odbora ZZB Grosuplje tov. Slavka Medveda so mladinci pred mentor jem polkovnikom Tonetom Ljubičem podali slovesno zaobljubo in prejeli prapor.
Slovesnosti ob otvoritvi so se udeležili številni gostje in poslovni partnerji; zgodovino podjetja in pomen investicije za nadaljnji razvoj jim je orisal direktor Franc Trontelj. Zatem je zbranim spregovoril glavni direktor Lesnine Ljubljana tov. Marijan Planine, ki je poudaril pomen proizvodnih TOZD v sestavu Lesnine in prizadevanja za izvoz. Sledil je kulturni program in ogled novozgrajenih prostorov.
Jomi Marolt
259
12. Ureditev prodajaln trgovskega podjetja Tabor v Grosupljem
V .številki VI. — ZOG smo poročali o otvoritvi novega centralnega skladišča Trgovskega podjetja Tabor v Grosupljem. Z zgraditvijo centralnega skladišča je bila omogočena ureditev prve specializirane prodajalne DROGERIJE v Grosupljem, razširitev prodajalne MODE in ureditev salona pohištva ter prodajalne OPREME z gradbenim materialom v prostorih starega skladišča. S temi dobro zamišljenimi in izpeljanimi preureditvami je podjetje omogočilo občanom, da lahko doma kupujejo vrsto industrijskih izdelkov, ki so jih lahko doslej le v Ljubljani.
Podjetje je v letu 1976 na novo opremilo v Grosupljem tudi samopostrežno trgovino in prodajalno z glasbili in gospodinjsko opremo. Zaradi neugodnih razmer — pokrivanja obratnih sredstev in zamrznjenih marž — pa se je predvidena novogradnja MARKETA v Ivančni gorici časovno nekoliko odmaknila. Tabor Grosuplje in KZ Stična imata sklenjen sporazum o začetku gradnje v letu 1976, obstajajo pa tudi že vsi načrti in lokacija.
13. Tovarna Black & Decker v Grosupljem
V V. štivilki ZOG smo poročali da je začel aprila 1972 v prosvetni dvorani v Višnji gori poskusno obratovati nov obrat z 12 zaposlenimi delavci. Ta se je pozneje preselil v Grosuplje v staro skladišče trgovskega podjetja TABOR. Nova tovarna podjetja za proizvodnjo in montažo električnega ročnega orodja, priključkov in pribora, Black & Decker Jugoslavija, Grosuplje, je bila zgrajena in vseljena v mesecu januarju 1975. leta. Tovarna je v Brvacah pri Grosupljem in predstavlja prvi industrijski objekt, ki je bil v občini zgrajen z 49 odstotki tujega kapitala (BDMC, Tovvson Marvland USA). Preostalih 51 odstotkov je v investicijo vložilo poslovno združenje Tehno-impex iz Ljubljane. Izgradnja tovarne je pomembna za občane Grosupeljske kotline, saj se iz nje dnevno vozi na delo v Ljubljano preko 1000 delavcev.
Nove proizvodne prostore tovarne so si 24. oktobra 1975 ogledali delegati skupščine občine Grosuplje. Delavci delovne organizacije načrtujejo, da bodo že v kratkem dogradili k obstoječim objektom prostore za servis in trgovino v izmeri 141 m2. Sedanji prostori obsegajo 2600 m2 in v njih dela 09 delavcev.
14. Samoprispevek v krajevni skupnosti Dob
Dne 14. decembra 1975 so se občani krajevne skupnosti Dob odločili za uvedbo krajevnega samoprispevka za sofinanciranje modernizacije občinskih cest I. reda in krajevne poti ter odseka republiške ceste št. 365. Krajevni samoprispevek je bil uveden za čas od 1. januarja 1976 do 31. decembra 1980. Zavezanci iz delovnega razmerja plačujejo samoprispevek po stopnji 2 Odstotka od čistega osebnega dohodka, obrtniki po stopnji 3 odstotkov in kmetijski proizvajalci po stopnji 5 odstotkov od katastrskega dohodka. Posebna kategorija zavezancev so lastniki motornih vozil (osebnih in tovornih vozil ter traktorjev), ki za navedena vozila plačujejo samoprispevek v znesku 500 dinarjev pred registracijo pri blagajni krajevne skupnosti. Sklep o uvedbi krajevnega samoprispevka in poročilo o izidu referenduma sta bila objavljena v Uradnem listu SRS, št. 28/75.
260
Zbornik obda* Grosuplje vi 11 (1CN)
15. Oddelek Milice v Dobrepoljah
Po nekajletni prekinitvi je s 1.9. 1975 ponovno pričel delati oddelek milice Videm-Dobrepolje. Oddelek deluje v sestavu postaje milice Grosuplje. Občani krajevne skupnosti Dobrepolje so že ob ukinitvi oddelka navajali, da je odločitev pristojnih organov prenagljena. Izkazalo se je, da je bila takratna trditev točna.
16. Nova stanovanja v Ponikvah
V mesecu oktobru 1975 je bil v Ponikvah zgrajen nov 10-stanovanjski blok. Dve stanovanji je financiral DVZ Ponikve, osem pa samoupravna enota za družbeno pomoč v stanovanjskem gospodarstvu (solidarnostni sklad) pri sta novanjski skupnosti Grosuplje. Po natečaju so solidarnostna stanovanja dobili delavci DVZ Ponikve.
Stanovanjski objekt, ki je prilagojen potrebam invalidov, je zgradilo SGP Grosuplje. Za osem solidarnostnih stanovanj v skupni površini 268 m2 je stanovanjska skupnost plačala 1,790.000 dinarjev. Gradbeni stroški so tako za kvadratni meter površine znašali 6080 dinarjev.
Samoupravna stanovanjska skupnost, načrtuje nova stanovanja tudi v Šentvidu pri Stični, Grosupljem, Ivančni gorici in Dobrepoljah. Iz natečajev samoupravne enote za družbeno pomoč v stanovanjskem gospodarstvu je razvidno, da število prosilcev za tovrstna stanovanja ne upada. Stanovanjske razmere določenih kategorij občanov, zlasti mladih družin, so tudi v naši občini potrebne posebne družbene skrbi.
Poleg tega jc resnica, da se lahko pridobi na podeželje, zlasti za delo v vzgoji in izobraževanju ter zdravstvu, strokovni kader samo, če se mu preskrbi stanovanje.
17. Ljubljanska banka načrtuje izpostavo v Ivančni gorici in v Dobrepoljah
Vse večje delovne organizacije v občini so se odločile za izplačevanje osebnih dohodkov delavcem preko hranilnih knjižic. Zato se je po svoji poslovni politiki tudi Ljubljanska banka odločila zgraditi lastne poslovne prostore v Ivančni gorici in Dobrepoljah. V ta namen je že izdelana potrebna dokumen tacija. Upajmo, da se bo že v letošnjem letu pričela gradnja v obeh krajih in se v Ivančni gorici tudi dokončala.
18. Obisk strokovnjakov FAO
V času od 23. do 25. 10. 1975 je Slovenijo obiskala študijska skupina strokovnjakov FAO — Organizacije za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih. Skupina se je želela seznaniti v Sloveniji z izkušnjami pri razvijanju družbenih in ekonomskih odnosov v kmetijstvu oziroma na podeželju. Program je predvideval obisk občin: Mozirje, Gornja Radgona, Grosuplje, Trebnje in Skofja Loka.
Občino Grosuplje sta 23. in 24. 10. 1975 obiskala dva strokovnjaka FAO, in sicer dr. T. Motooka, Chief, Land Tenere and Production Structure Service ter dr. H. Meliezek, Agrarian Reform Officer.
Prvi dan obiska so predstavniki skupščine, izvršnega sveta, OK SZDL in KZ Stična seznanili gosta z gospodarskim položajem občine in z vlogo kme
tijstva. Pogovarjali so se o vključevanju kmetov v naš samoupravni sistem. Gosta so naši predstavniki seznanili s kooperacijskim odnosom med kmetom in kmetijsko organizacijo in s pospeševanjem kmetijstva.
Drugi dan sta si ogledala osnovno šolo Louis Adamič Grosuplje, nato pa farmo bekonov v Stični in se udeležila občnega zbora Kmetijske zadruge Stična. Sledil je obisk hribovske kmetije na Obolnem pri Brčonu in dolinske kmetije v Vrhpolju pri Tronllju. Med obiski v kmetijskih delovnih organizacijah in pri kmetih je bilo podrobno obravnavano vprašanje kooperaoijskih odno sov, gosta pa sta lahko videla, kakšno je samoupravljanje v praksi.
(Povzetek je po Naši skupnosti, letnik L, št. 3/75.)
19. Nov zdravstveni objekt v Dnhrcpoljah
V Dobrepoljah je dokončno zgrajena in opremljena zdravstvena postaja. Svečana otvoritev je bila 19. decembra 1975. Otvoritve so se udeležili predstavniki zdravstvenega doma, krajevne skupnosti, občinske skupščine, dru/, benopolitičnih organizacij, drugih zdravstvenih zavodov, Splošnega gradbenega podjetja Grosuplje in občani krajevne skupnosti. Objekt je odprl in prevzel ključe tov. Tomaž Lendero, predsednik krajevne skupnosti. Slavnostni govor pa je imel dr. Ivan Cibic, direktor zdravstvenega doma Ljubljana. O poteku gradnje in pomembnosti zdravstvenega objekta so govorili še drugi predstavniki, med njimi tudi tov. Janez Lesjak, predsednik občinske skupščine.
Zdravstveni objekt ima splošno ordinacijo, zobno ordinacijo, ordinacijo za varstvo žena in otrok, prostor za patronažno in babiško službo in ustrezne čakalnice, sobe za drugo medicinsko osebje ter sanitarije. Skupna koristna površina objekta je 299,60 m2, gradbeni stroški bodo predvidoma 3,000.000 di darjev.
Gradnjo zdravstvenega objekta so financirali Regionalna zdravstvena skupnost Ljubljana, Krajevna skupnost Dobrepolje in Skupščina občine Grosuplje.
Tako je po dolgih letih pričakovanj ustvarjena osnova za kvalitetnejše zdravstveno varstvo občanov v dobrepoljski dolini.
(Prispevek je povzet, po članku v Naši skupnosti — letnik L, št. 4/75).
20. Naša skupnost — glasilo SZDL občine Grosuplje
V občini že dolgo obstaja potreba po boljšem in celovitejšem obveščanju. O tem so razpravljali že odborniki občinske skupščine, z uvedbo delegatskega sistema pa se je nujnost informiranja še povečala. Zato se je občinska konferenca SZDL odločila, da začne izdajati lokalno glasilo Naša skupnost. V pravilniku o izdajanju glasila z dne 26. 8. 1975 je določeno, da je Naša skupnost informativno glasilo delovnih organizacij, samoupravnih interesnih skupnosti, krajevnih skupnosti, družbenopolitičnih organizacij in Skupščine občine Grosuplje. Glasilo naj bi izhajalo mesečno. Za izdajanje in urejanje skrbita organa: uredniški odbor in izdajateljski svet. Člani uredniškega odbora so: Jože Nered — glavni urednik, Julijana Eršte — odgovorna urednica, Janez Lesjak, Janez Koščak, Jože Marolt, Edo Gale in Vinko Blatnik. Izdajateljski svet je sestavljen lz 20 delegatov in 4-članske delegacije uredniškega odbora.
Prva številka glasila je izšla 30, septembra 1975.
Tiska se v Knjigovodskem biroju Grosuplje — DE biro tisk v nakladi cca 1200 izvodov; v sodelovanju s samoupravnimi interesnimi skupnostmi naj bi se naklada povečala na 1500 do 2000 izvodov.
Bralci so glasilo sprejeli zelo ugodno, posebno jim je všeč zaradi preglednih, kratkih in jedrnatih informacij, ki delegatom omogočajo, da so v kratkem času seznanjeni o vseh pomembnih vprašanjih.
21. V Grosupljem je bilo VI. prvenstvo Jugoslavije s standardnim zračnim orožjem
V dneh od 31. 1. do 1. 2. 1070 je bilo v Grosupljem v Osnovni šoli Louis Adamič 6. prvenstvo Jugoslavije v streljanju s standardnim zračnim orožjem. Prireditev so zelo uspešno organizirali grosupeljski športni delavci in zato prejeli priznanja jugoslovanske šjDortne javnosti. Prireditveni odbor je svojo nalogo opravil brez napake, predvsem se je odlikoval tov. Alojz Gabršček. Prireditelj prvenstva je bila Strelska zveza Slovenije, organizator pa Občinska strelska zveza Grosuplje. V času prvenstva sta izšla dva posebna biltena. V prvem je obsežno opisan razvoj strelstva v občini Grosuplje, kjer deluje šest strelskih družin, in sicer: v Grosupljem »29. oktober«, v Ivančni gorici »Sonja Vesel«, v Šentvidu pri Stični »Jože Kovačič« in v Smarju-Sap »Stojan Šuligoj«.
V drugem biltenu so objavljeni doseženi športni rezultati,
22. Prvi potujoči vrtec v občini
Skupnosti otroškega varstva Grosuplje je s sodelovanjem krajevne skupnosti Žalna, podružnične osnovne šole Žalna in vzgojno-varstvenega zavoda Grosuplje uspelo organizirati prvi potujoči vrtec.
Krajevna skupnost Žalna je sklicala sestanek s starši, ki se zanimajo za organizacijo družbenega varstva in vzgojo otrok. Dogovorjeno je bilo, da bo vrtec vsak torek in četrtek popoldne, spričetkom 5. februarja 1976 ob 13.30 uri.
Skrb v zvezi s prostorom je prevzela KS Žalna, strokovni kader je zagotovil VVZ Grosuplje, sredstva za potrebna igrala in kader pa skupnost otroškega varsta Grosuplje.
Otrok (v starosti od 3 do 6 let) je prijavljenih za dve skupini. V četrtek 5. februarja je bilo v prvi skupini navzočih 22 otrok. Z oddaljenih vasi so otroke pripeljali starši, večino pa je prevzela v varstvo vzgojiteljica na avtobusnih postajah od Velikega Mačevega do Žalne.
Nova oblika vzgoje in varstva otrok je zanimiv primer za starše, in za skupnost otroškega varstva. Upajmo, da bo kmalu tudi vse več vaških otrok delež nih predšolske vzgoje in varstva.
(Članek je povzet po prispevku v Naši skupnosti, letnik II., št. 2/76.1
23. Praznovanje v obratu Zmaj Šentvid pri Stični
V Iskri, TOZD Zmaj Ljubljana - obrat Šentvid pri Stični so dne 18. 2. 1976 s slavnostno sejo delavskega sveta počastili 20-letnico obstoja obrata Zmaj Šentvid pri Stični. Na seji so bili tudi delavci, ki so v obratu neprekinjeno vseh 20 let, in teh je 7. Prav tako so se seje udeležili predstavniki samoupravnih organov, družbenopolitičnih organizacij in vodilni delavci TOZD Zmaj Ljub lJan* ter predstavniki občinske skupščine, njenega IS in krajevne skupnosti
Šentvid pri Stični. Gostje so si pred sejo ogledali proizvodnjo v obratu. V obratu je zaposlenih 112 delaveev.
(Članek je povzet po prispevku v Naši skupnosti, letnik II., št. 2/76.)
24. Najboljši v Sloveniji
V številki 3/76 Naše skupnosti je Bojan Ravbar, dipl. vet. objavil prispevek o tekmovanju mladih zadružnikov, ki ga v celoti povzemamo:
»V Murski Soboti so se 20. marca pomerili mladi zadružniki iz vse Slovenije na temo: KAJ VES O KMETIJSTVU. 3-članska ekipa aktiva mladih zadružnikov KZ Stična v sestavu: Franci Brčon z Obolnega, Jana Erjavec iz Velikih Kompolj in Jože Golf iz Cagošč je na tem tekmovanju zasluženo osvojila prvo mesto. Ekipa je pokazala izredno znanje s področja poljedelstva, živinoreje, kmetijske mehanizacije, zadružništva, hranilno-kreditnih služI), organizacije zveze socialistične mladine in družbenopolitične ureditve.
Doseženo prvo mesto je aktiv mladih zadružnikov KZ Stična spodbudilo, da se je še z večjo zavzetostjo in odgovornostjo lotil novih nalog. V svoj akcijski program je vključil zlasti pridobivanje novih članov, strokovno in politično izobraževanje članov in drugih aktivnosti«
25 Sesti kulturni teden v Šentvidu pri Stični
V času od 28. 6. do 6. 7. 1973 je bil v Šentvidu pri Stični že šesti kulturni leden. Pokrovitelj tedna je bil tov. Edvard Kardelj.
V okviru prireditev je bila otvoritev prenovljenega kulturnega doma in doma upokojencev v Šentvidu pri Stični. Na zaključni prireditvi je udeležba presegla pričakovanja. Tokrat vreme prirediteljem ni bilo naklonjeno, zaradi tnočnega naliva je bila prireditev prekinjena.
26, Umrl je naš častni občan Tone Kralj
V 76. letu starosti je 9. septembra 1975 umrl veliki slovenski umetnik Tone Kralj. Ob 75-letnici umetniškega življenja in 50-let.niei umetniškega ustvarjanja mu je Skupščina občine Grosuplje podelila naslov ČASTNEGA OBČANA.
Podeljena priznanja OK
Občinska konferenca SZDL Grosuplje je na svoji seji 23. 4. 1976 podelila pet Priznanj OF.
Priznanja OF so prejeli naslednji občani:
1. Albina Lesjak, učiteljica, Stična
2. Marjan Rupnik, upokojenec, Zagradec
3. Mile Smolinskv, upokojenec, Grosuplje
4. Stane Zrimšek, upokojenec, Krka
5. Slavko Zupančič, član IS SOb Grosuplje, Grosuplje. Odkritje spomenika v počastitev praznika OF
Občinski odbor £ZB NOV Slovenije Grosuplje je organiziral s sekcijo za vzdrževanje prog Novo mesto dne 27. aprila 1976 svečano odkritje spomenika pri vasi Pece — Šentvid pri Stični ob železniški progi Ljubljana—Novo mesto.
Spomenik je postavljen v spomin prehoda kurirjev TV in partizanskih enot, NOV Slovenije na kraju kjer so v letih 1941 do 1945 partizanski kurirji prečkali železniško progo.
Dokazi naše preteklosti:
Posnetek kaže Ivanino gorico sredi dvajsetih let (joto Jože Erjavec)
NAŠI KRAJI IN LJUDJE
France Adamič*
BIBLIOGRAFIJA OBČINE GROSUPLJE
Naša občina jo do nedavna živela v senci gospodarsko razvitega ljubljanskega okraja, sama pa jc v tem prostoru zaostajala; zato so bili tudi dogodki lesno povezani z življenjem v glavnem mestu. Z razvojem občine v zadnjih letih ter z razvojem občinskega središča se bolj in bolj razvijajo mnoge družbene dejavnosti, občinsko gospodarstvo, kultura in prosveta s potrebnimi ustanovami in samoupravnimi skupnostmi. Zaradi tega čutimo na vsakem koraku napredek in vsepolno novih načrtov. Gradijo se nove šole in prosvetni domovi, vodovodi in asfaltirane ceste. V kratkem bo dobila občina muzej, galerijo. Tudi tiskana beseda je dobila svoje mesto. Razen Zbornika občine Grosuplje izhaja v občini glasilo OK SZDL občine Grosuplje NAŠA SKUPNOST. Prva številka je izšla v septembru 1975, do konca leta še tri številke, letos pa izhaja redno mesečno na 12 do 22 straneh. Glasilo ureja 7-članski uredniški odbor, njegov družbeni organ je izdajateljski svet, ki ima 25 članov. Glavni urednik je Jože Nered, odgovorni pa Julijana Eršte. Mesečnik izhaja za zdaj v obliki biltena, ki je združil dosedanja glasila OK SZDL in Občinskega sindikalnega sveta. Namenjen je občanom, predvsem pa delegatom in članom samoupravnih organov v združenem delu. Glasilo objavlja v prvi vrsti sklepe OS in IS ter KS, sklepe samoupravnih interesnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij, nadalje razpise in druga obvestila za občane. NAŠA SKUPNOST bo najzanesljivejši in vsestransko verificiran dokument o razvoju občine in občinskih ustanov.
Ob tej priložnosti bomo začeli objavljati seznam ali popis vseh publikacij ki izhajajo ali so kadarkoli izšle na ozemlju naše občine, ali pa so jih drugod napisali o naših občanih ali naši občini domači in tuji pisci, ne glede na družbeno, politično ali strokovno usmerjenost in gospodarsko pomembnost, po vrsti, kot jih zasledimo:
1. Stiski rokopis je eden izmed najstarejših kulturnozgodovinskih doku-Tnentov o razvoju slovenskega jezika. Predstavlja priročnik neznanega češkega cistercijanca v stiškem samostanu, ki je okoli leta 1428 v staročeškem pravopisu zapisal slovensko molitev pred pridigo in molitev Ceščena bodi kraljica ter pristavil nekaj slovenskih besed. V isti priročnik je okoli leta 1440 drug cistercijanec pripisal prvo kitico velikonočne pesmi Naš gospod je od smrti
* Prednik.
vstal in obrazec za splošno spoved. Jezik stiškega rokopisa je dolenjsko narečje; govori nam o zapovedanem praznovanju sobotnega popoldneva in o tem, da kmetje niso v redu dajali desetine (Stanko Janež, Zgodovina slovenske književnosti 1957, 60—61).
2. Kranjsko čebelarstvo v Višnji gori. Izhajalo je četrtletno (v nemščini, V izvlečku tudi v francoščini, madžarščini, češčini, poljščini in hrvaščini), 2, 1914, 40 strani. Izdaja Peter Majdič, nasl. Barona Rotschiitza. Tvrdka je bila ustanovljena leta 1866 in je najstarejše čebelarssko podjetje v Avstro-ogrski; — Volks u. Mobilzucht der Krainer Biene in der Heimat. Weixelburg 1902, 68 strani (s sliko gradu Podsmreka in čebelnjakov s 635 panji. Glej ZOG III, 1971, 127—132).
3. Prijatelj bolnikov. List za bolnike in za vse tiste, ki hočejo lajšati trpe čemu človeštvu duševno in telesno gorje. — Od III. Samarijan. Prijatelj bol nikov in vseh trpinov. Bvomesečnik. Izdaja društvo sv. Terezike v Ponikvah, p. Videm-Dobrepolje. Urejuje Ivan Vrhovec (od II. Jan. Ev. Kalan). Jugoslovanska tiskarna. Leto L, 1934. — Mali iiestnik. Izide štirikrat na leto. Izdaja Zdravstvena zadruga v Ponikvah, p. Videm-Dobrepolje. Za uredništvo in izda-jateljstvo odgovarja Ivan Vrhovec, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna. Let. L, 1, 1935, 8 (ZOG II, 1970, 176—177; Slovenski časniki 11, 1970, str. 122, tek št. 61 in str. 125; — Dol. list ob 25-letnici str. 29).
3. Lan in konoplja. List za pospeševanje pridelovanja in uporabo domačih predivnih rastlin in njihovih izdelkov. Lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik Metod Dular, Stranska vas 12, pošta Grosuplje. Izhaja mesečno enkrat. Naročnina stane letno 5 din. Rokopise se ne vrača. Leto I, 1, Grosuplje 10. marca 1935 (Dolenj. razgledi 1, 121—128).
5. Božji vrelci. Od 1938—39 do 1940—41 v Stični. Odgovorni urednik Franc Kolenc, urednik Tomaž Kurent in Metod Turnšek. Tiska Misijonska tiskarna Groblje. Mesečnik, priloga mesečnika Kraljestvo božje, ki je izhajal od 1927 do marca 1941 v Mariboru (Jože Bajec, Slovenski časniki in časopisi od 1937 do 1945; — Dolenjski list ob 25-letnici, 29, 04 a).
6. Na braniku. Grosuplje 1944. Izhaja od 27. avgusta 1944 do ?. Domobransko glasilo oklopnoga vlaka Grosuplje, ciklostirano občasno (Jože Bajec, Slo venski časniki in časopisi 1937—45, NUK Ljubljana 1973, str. 224, t.št. 550; Dolenjski list, ob 25-letnici priloga str. 29).
7. Radijski vestnik. 1944. Izdaja odsek za informacije in propagando OOOF Grosuplje in Radio vesti 1944. Izdaja OOOF Grosuplje (Dolenjski razgledi, 11, 1970, 123, tek. št. 93 in 96; — Jože Bajec, Slovenski časniki in časopisi 1937 45. NUK Ljubljana 1973, 244—245).
8. Okence. Časopis novinarskega krožka osnovne šole Grosuplje, Grosuplje od 1968 dalje.
9. Prvi dolenjski kmečki praznik v Grosupljem. Izdano za prvi dolenjski kmečki praznik (15. in 10. avgusta 1953), Gospodarska razstava (15.—30. avgusta 1953) in otvoritev zadružnega doma v Grosupljem. Založila Kmečka knjiga, 4000 izvodov, 1953, 37 strani. Vsebina: Miloš Vršeč, Grosuplje (7—10); Jože Ferčej, O sivorjavi živini (11—15); Pepca Perovšek-Bitenc, Pridelovanje semenskega krompirja (10 -19); France Adamič, Stanje in razvojne možnosti
sadjarstva v Grosupeljski dolini (20—23); Anton Simončič, Delo živinorejskih odborov (24—26); Razstavljalci na živinorejski razstavi, imena 111 živinorej cev (27—29); Na gospodarski razstavi sodelujejo, imena 20 razstavljalcev (30); Lojze Žitnik, Razvoj kmetijskega zadružništva v okolici Grosuplja (31—33); Jože Lučovnik, Kulturna prosvetna dejavnost Grosuplja (34—35); Jože Mulce, Tovarna »Motvoz in platno« Grosuplje (36—37).
11). Muljava. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov št. 16. Ljubljana 1973, 32 str. Vsebina; Jože Kastelic, Muljava in okolica v starem veku; Alfonz Gspan. Pisatelj Josip Jurčič; Fanči Šarf, Jurčičev dom; Gorazd Makarovič, Cerkev na Muljavi in Panči Šarf, Izleti. Na koncu je navedenih 21 virov, ki obravnavajo zgodovinske in umetnostne spomenike širše muljavske okolice.
11. Stiski samostan. II. izdaja, ista zbirka št. 18. Ljubljana 1971, 40 strani, 25 slik in 2 skici. Spisal Marijan Zadnikar. Navedenih je 17 virov, ki obravnavajo Stično, samostan in okolico.
12. Včeraj in danes v Škocjanskih hribih. Spisal dr. Boris Kuhar. Razstava v Slovenskem etnografskem muzeju. Ljubljana 1966; 17 strani, 9 slik, I skica. Razstavo sta omogočila Sklad za pospeševanje kulturne dejavnosti SRS in Skupščina občine Grosuplje. Pripravil jo je v sodelovanju s kustosinjo Fanči šarf ravnatelj dr. Boris Kuhar.
13. SPG Grosuplje, glasilo delovne skupnosti od 1973 dalje (glej Dolenjski list ob 25—letnici, priloga str. 29).
14. Novosti iz Dobrcpolja. KS Videm-Dobrepolja in krajevna organizacija SZDL sta začela v oktobru 1975 izdajati krajevni časopis, ki bo izhajal vsaka dva meseca. Prva številka v 600 izvodih, dobi jo vsako gospodinjstvo (Delo 21. okt. 1975, 9).
15. Rdeče in sivo. Peta pesniška zbirka 41 pesmi Franceta Lokarja, ilustriral Jože Jaki-Horvat. Gorenji Logatec 1975, 75 strani. (Pesnik je bil rojen v vasi Polje pri Višnji gori, glej ZOG V, 1974, 289).
16. Veliki slovenski kulturni spomeniki. Spisal Marjan Zadnikar. DSM I, 1973, Stična (172—177) in Zgornja Draga (223—225); isto II. del 1975, Kamni vrh pri Ambrusu (30—35), Muljava (88—95) in Tabor pri Grosupljem (159 do 162).
17. Turistične in kulturne znamenitosti občine Grosuplje in njene okoln-c. Izdalo Turistično društvo Ivančna gorica. CGP Delo 1973, 24 strani, 12 barvnih slik in 1 skica. Sestavil in uredil Andrej Frantar, slike Janko Erjavec. — Izhodišče za več kot 20 izletov in obiskov je Ivančna gorica, pota pa križajo in opisi znamenitosti obsegajo ozemlje cele občine (razen KS Videm-Dobrepolje) in prek njene meje kraje do Žužemberka na jugovzhodu, Pristave na severu in Turjaka na zahodu.
18. Ameriški Slovenci v boju za novo Jugoslavijo. Spomini Vatroslava Gril-la o delu L. Adamiča in drugih izseljencev ter njihovih organizacij med drugo vojno. 20 podlistkov v Delu od 8. do 30. septembra 1975. Podlistek je sestavni del knjige, ki jo je Cirili napisal in jo bo leta 1970 zdala Mladinska knjiga v Ljubljani.
19. Pevski tabor. Bilten Kulturnega tedna v Šentvidu pri Stični. Šentvid pri Stični 1, 1974 in 2, 1975, 3, 1976. Uredil Radovan Gobec (naklada 2000 izvodov).
20. Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135. Samostan Stična 1973, 240. Napisal Jože M. Grebene, predgovor Bogo Grafenauer. Ob ravnava ozemlje, ki ga je prejel ustanovni konvent v letu 1125 in v obdobju do leta 1505.
Mala kronika
Grosupeljsko vreme. V Sloveniji ima vsaka občina »svoje« vreme; grosupeljsko je subalpinskega tipa: poletja so sorazmerno topla, zime hladne in vlažne. Srednja letna temperatura je okoli 9 , januarja —1,8", srednja julijska 19,2 C. V obdobju 1925—00 je bila srednja množina padavin v Višnji gori 1292 mm, v Veliki Račni 1346 mm, na Sapu 1474 mm. Na leto je povprečno 192 dni deževnih in 26 dni s snegom, toča pa je pogosta v območju Račne, Starega apna in Ambrusa (Delo 20. februarja 1970, 24).
Za SIS več denarja. Računajo, da bodo za finnaciranje smoupravnih interesnih skupnosti v letu 1970 zbrali 150 milijonov (S ali N), to je za 15 odstof-kot več kot lani. Dve tretjini bodo uporabili za delo zdravstva in invalidsko IKikojninsko zavarovanje, tretjino pa za delo drugih petih občinskih samoupravnih skupnosti (za izobraževanje, kulturo, otroško varstvo, telesno kulturo in socialno skrbstvo). (Delo 7. novembra 1975, 13).
Ceste v občini Grosuplje 1067—80. Skozi občinsko ozemlje pelje 25,80 km glavnih (Tlake—Vel. Gaber) in 84,70 km regionalnih cest. Od tega je moderni zirano 37,20 km ali 43,9 odstotkov, leta 1980 pa jih bo 67 km ali 79,1 odstotkov. Skupni stroški do leta 1980 bodo znašali 58,3 milijone din (RSC, osnutek srednjeročnega programa 1976—80, 12).
Za okna v svet. za modernizacijo cest v Dobrepoljah zbirajo denar. V avgustu lani so se z referendumom odločili, da bodo v trinajstih naseljih zbrali 1,20 milijona din ter asfaltirali ceste skozi Zdensko vas do Kompolj in od Ponikev do Vidma. V cesto skozi Ponikve so vložili en milijon, od tega so prispevale delovne organizacije in KS 400.000 din, ostalo pa sta dala občinski in republiški cestni sklad (Delo 21. oktobra 1975, 9).
Sest kulturnih domov v treh letih. Leta 1971 je bila samo ena dvorana (Šmarje-Sap) za 20.000 občanov, medtem pa so preuredili dvorane še v Šentvidu pri Stični, Dobrepoljah, Podtaboru, Zagradcu in zadnjo na Muljavi. Porabili so 3 milijone din, od tega je dala občina 1,1 milijona, drugo so zbrale KS, OZD in občani. V akciji ima precej zaslug dr. Boris Kuhar, direktor Etnografskega muzeja Slovenije (Kmečki glas 33, 20. avgusta 1975, 20). — Po izjavi župana Janeza Lesjaka na seji častnega odbora Kulturnega tedna v Šentvidu pri Stični dne 30. marca 1970 pa je v občini 16 prosvetnih domov, kjer prirejajo kulturnoprosvetne prireditve.
Vsi hočejo v raj ob Krki. 90 odstotkov počitniških hišic v dolini zgornje Krke so zgradili Ljubljančani, 5 odstotkov jih je iz Novega mesta, drugi pa so iz Kranja, Zagreba, Kamnika, Grosupljega in drugih krajev. Lastniki so večinoma ljudje z visokimi osebnimi dohodki, večina ima visoko izobrazbo
ali obrt,. 35 odstotkov hišic (tudi palač) stoji neposredno ob Krki, 45 odstotkov jih je na levem bregu, večina jih je zgrajenih na novo, nekaj je predelanih zidanic, mlinov in kmečkih domov. Podatke je zbral Dušan Plut in jih objavil v Dolenjskem listu 27. marca 1975, 15.
Krka ne bo izumrla. Lani so novomeški ribiči vložili v reko 50.000 postrvic in 20.000 lipančkov, 2 toni mladic linja, 2 toni mladih krapov, 10.000 mladic ščuke in eno tono belic (Dolenjski list 34, 1361, 21. avgust 1975, 19). Od tega bo nekaj ribic zašlo tudi v naš del Krke, medtem pa naše kapitalke odhajajo s tokom proti novomeškim trnkom!
Bela štorklja v Sloveniji. Ivo Božič ugotavlja, da število štorkelj v Sloveniji stalno pada. V članku je objavljena slika štorklje in gnezdo na škrbini boštanjskega gradu: prva in zadnja na Doenjskem. Leta 1972 se je bela štorklja skušala udomačiti, vendar so ji domačini razdrli gnezdo, zato se ni več vrnila (Delo 16. oktobra 1975, 16 in Proteus 38, 7, 1975 —76, 282). Kot vemo, je »grajski« lovec eno ustrelil, pa brez posledic!
Možnost, da srečate risa. Na območju Roga je 0 do 0 risov, na širšem območju od Bele krajine do Grosupljega, Loškega potoka in Drage do Cabranke in Kolpe pa jih je 15 do 20 (Dolenjski list 15. januarja 1970, 24).
Osem vasi čaka na vodo. Glavni vodovod Rob—Struge je dolg 21 km; zaradi podražitev je nastal spor med KS Videm in izvajalci del, ki bi morali zgraditi še odcepe v dolžini 7 km. Za tekoči meter zahtevajo 300 din, od tega 140 din za montažo. Zdaj si IS SO Grosuplje, KS Videm in Komunalno podjetje prizadevajo, da bi našli najugodnejšo rešitev (Delo 27. oktobra 1975, 9). Vode pa ni!
Pereč muljavski problem. Zakoniti dedič Jurčičeve domačije ima pravico do sodobnega stanovanja, slovenska kultura pa se ne more in ne sme odpovedati spomeniku — Jurčičevi rojstni hiši, ki od nastanka 1826 leta ni bila obnovljena. V letih 1929—28 sta na pobudo višnjegorskega notarja Zeunika, Slovenska matica in oblastna uprava hišo rešili razpada, lastniku pa so uredili zasilno stanovanje v prizidku; tam zdaj stanuje šestčlanska družina v nemogočih razmerah. Ali naj odgovorni ohranijo Jurčičevo hišo kot kulturni spomenik ali jo naj sedanji lastnik prezida (Delo 30. oktobra 1975, 8)?
Pri Obrščaku na Muljavi, v stari gostilni, je Krjavelj pripovedoval svoje zgodbe, sedanjo gostilno pa je leta 1920 zgradil Ciril Hočevar. Na licitaciji je gostilno kupila Marija Tekaue, zdaj pa streže gostom njena hči Marija poročena Ilovar. Med vojno je v letih 1943- 44 v hiši deloval okrajni komite KPS in SKOJ ter OOOF Grosuplje—Stična. Ze prvi gostilničar Hočevar je leta 1920 dal na pobudo Jožeta Rusa poslikati stene z motivi Jurčičevih pripovednih del, sredi največje stene pa je Jurčičev portret, razen tega pa so upodobljeni deseti brat, Lovro Kvas, stric Dolef in drugi (Dolenjski list, priloga 35).
Sola v samostanski senci. V Stični zbirajo učenci šolsko učenost v dobrih 800 let starem samostanskem poslopju; za novo stavbo zbirajo star papir in izkupiček za vstopnice, članarine, učitelji pa so dali enodnevni decembrski zaslužek. Vse skupaj je seveda samo kapljica. Toda, imajo že gradbeni odbor, rezervirano gradbeno parcelo in program za samoprispevek (Delo 16. decembra 1975, 9 in ZOG VII, 1975, 321).
270
Zbornik občine Om-nplje, VIII 1197«)
Stisku odkritja. V obsežnih raziskovalnih delih Zavoda SRS za spomeniško varstvo so odkrili en del prvotne zasnove samostana polkrožno apsido, s čimer se deloma spreminja in dopolnjuje tloris romanske cerkve, ki smo ga doslej poznali. Te najdbe vključujejo Stično med evropske spomenike iz obdobja romanike in odpirajo nove poglede na ta naš veliki umetnostni spomenik, ki obeta nova presenečenja (Delo 15. avgusta 1975, 5). Znanstveni svetnik Zavoda, ki vodi raziskave v Stični, je napisal o teh najdbah prispevek, ki je objavljen v tej številki Zbornika.
Novinar ITD v Grosupljem. Sodelovalo je devet bralcev, ki so obravnavah tele probleme in teme: Preganjalci dolgega časa (Ana Habjan), Propad zadrug in Žalna (Ivan Matko), Adamič iz Praproč (Alenka Trontelj), Nesoglasja (Franc Zupančič), Šestica (Tone Žitnik), Naša Ana (Alenka Trontelj), Presenečenje (Janez Kuhar). Uredništvo ITD je prva dva prispevka nagradilo s po 500 din (ITD 18. januarja 1976, 8 in 9).
Dvojni kozolček in bosonogi. L. Lesar je v Dolenjskem listu objavil nekaj člankov z naslovom Lesene harfe (kozolci) na Dolenjskem. Razlaga pojme stegnjeni in dvojni stegnjeni kozolec (toplar). To pot se je ustavil v hribih nad Višnjo goro, v vaseh Mlake, Leskovec, Selo, Kamno brdo. V vasi Vrh je srečal bosonogega Ivana Jelnikarja, ki ne bi svojega položaja »zamenjal za nič na svetu!« (Dolenjski list 13. novembra 1975, 27).
Iz daljave je pogled drugačen. Ria Bačer je obiskala pisatelja Radka Poliča, ki se je po upokojitvi leta 1973 naselil v svoji počitniški hiši na Stražnjem vrhu pri Črnomlju. Polič pripoveduje o svojem življenju in delu, o svoji družini, zlasti o svojih knjigah (Čudežna pomlad, Žito zori, Včeraj in jutri, Dobra reka, Sonce in ceste, Partizanovi obiski, itd). Zdaj je izšla njegova sedma knjiga: Belokranjski odred (Dolenjski list 4. marca 1976).
Psihologija in sociologija trženja. Resnične novosti v knjigi dr. Staneta Mo-žine (Obzorja). Prikaz knjige je bil objavljen v Naših razgledih 13. februarja 1976. — Avtor je bil rojen dne 7. septembra 1927 na Gatini pri Grosupljem. Leta 1953 je diplomiral na naravoslovni in matematični fakulteti v Ljubljani, leta 1963 pa še na psihološkem oddelku filozofske fakultete v Ljubljani. Dopolnilne študije je opravil na seminarju UNESCO v ZRN in Franciji in Angliji (1959), na seminarju OCDE v ZRN (1963), na seminarju UNESCO v Stockhol mu (1964—65), na letni šoli zveze evropskih univerz v Haagu (1965), na Institute for social Ressarch Ann Arbor ZDA (1966) ter v Leningradu in Moskvi (1970). Doktorat znanosti je opravil leta 1969 na VSPVN v Ljubljani. Leta 1975 je bil izvoljen za izrednega profesorja na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Pred tem je več let delal kot znanstveni delavec na Inštitutu za sociologijo in filozofijo univerze v Ljubljani. Predaval pa je že tudi na univerzah na Japonskem in v Indiji. Njegova bibliografija obsega 174 gesel (UL II, 1969, 649—50 ter lastna BB z dne 5. avgusta 1974, 1—3).
Trubar ima še vedno prav. A. Bartel in J. Splihal opisujeta v Dolenjskem listu (35, 75, 7) Levstikovo, Stritarjevo in Trubarjevo domačijo ter načrte Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, ki naj bi uredil tri spominske sobi! ter odkupil Trubarjev mlin, kjer danes živi Jože Pečnik z Rašice (Glej tudi prispevek Mlini na Rašici v tem Zborniku str. 232).
Ponarejevalec. Bil je naš občan z imenom Prelesnik, doma iz vasi Gesta v Dobrepoljah. Že v četrti šoli je preživljal sebe in še enega brata s tem, da je naredil vsak dan en bankovec za en funt, ter ga zvečer zamenjal v štacu-ni... Delal je tudi bankovce po sto forintov z roko »in sicer tako enake pravim, da so v Ljubljani enkrat njegovo odobrili, cesarsko z isto številko pa zavrgli .. .« »iz Temešvarskc trdnjave je ušel. .. preplaval srečno Donavo .. .« Tako piše v svojem notesu Janez Trdina (Dolenjski list 24. julij 1975, 15).
Slovenci na vsenarodni proslavi 200-letnice ameriške revolucije v dneh od 27. do 31. januarja 1967 v Lulbocku v Texasu. Prireditev je imela naslov Iz soljenske literature od 1776 do danes in Glas ameriških izseljenskih skupin. Med drugimi je govoril dr. Edi Gobec, ,ki je obravnaval delež Slovencev ter omenil škotsko-ameriškega učenjaka, ki pravi »da je Louis Adamič najmočnejši borec za kulturni pluralizem in kulturno demokracijo v Ameriki, za tisto novo smer, ki je šele leta 1972 uradno zmagala v ameriškem kongresu«, ko je slednji sprejel pluralistično definicijo Amerike kot naroda narodov (Gospo darstvo 5. marca 1976, 1).
Develnajstlelnica Ljubljanskih mlekarn v Stični. Na proslavi dne 1. avgu-sia 1975 so odprli najmodernejši hlev za plemenske svinje na Marofu. Ob tej priložnosti so govorili Janez Perovšek (o razvoju LM), Milovan Zidar (o zelenem načrtu), Janez Lesjak (o občinski politiki) in Lojze Ljubic (o preteklosti Stične in stiske okolice). (Inf. list Ljubljanske mlekarne 9, 8, 1975, 1—2).
Umrla dva Ferbežarja. Prof. Slavko Ferbežar, doma z Razdrtega pri Šmarju, je umrl prve dni novembra 1974 v Kamniku. Bil je ravnatelj osnovne šole Fran Ablrecht ter član vseh političnih in množičnih organizacij ter zelo prizadeven prosvetni delavec (Delo 13. novembra 1974, 20). — Franc Ferbežar iz Šmarja je v 89. letu starosti umrl, dne 16. julija 1975. Bil je 60 let pevovodja in organist (Delo 17. julija 1975, 13).
Dober dan. Dolenjci. O življenju in delu Julela Verbiča smo nekaj malega zapisali v našem Zborniku (IV, 1972, 309—310), ko je prejel novinarsko nagrado Pijade. To pot je A. Bartelj v Dolenjskem listu (27, 1975) napisal precej zanimivih pripovedi iz njegovega življenja in dela. Družina se je leta 1920 preselila v Stično, kjer je bil Juletov oče šolski upravitelj in posestnik liha domačije. Po diplomi leta 1934 je poučeval na gimnaziji v Koprivnici in do odhoda v partizani; na trgovski šoli v Ljubljani, Zadnjih 20 let je urejal list za pametne; Slovence Pavliho in po upokojitvi ga humor še ni zapustil.
Nove izdaje knjig Louisa Adamiča. V ameriškem seznamu knjig, ki so izšle leta 1974, so navedene naslednje knjige: Djmamite (v založbi Chelsea House), Dvnamito (Peter Smith), Eagle & the Roots (Greemvood), Laughing in the Jungle (Arno), Robinson Jeffers (Porter), Robinson Jeffers (Folcroft).
NaM občani in sodelavci na RTV. O liriki Franca Lokarja iz Polja pri Višnji gori je Radio Trst, postaja A oddajal reportažo dne 3. oktobra 1975 ob 12. uri, nekrolog Venčeslava Winklerja pa 16. decembra 1975 ob 15. uri. — V oddaji Radia Ljubljana Se pomnite tovariši je dne 16. novembra 1975 pripovedoval Radko Polič o pravkar izšli monografiji Belokranjski odred. — Televizija Ljubljana je dne 21. novembra 1975 od 18.15 oddajala posnetke s Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Videli smo povorko KZ Stična, gosilska društva,
lovce, telovadce, mladinske organizacije, kolektive in nastop pevskih zborov v dvorani osnovne šole in na prostem. — Moški pevski zbor Grosuplje je nastopil na Radio Ljubljana dne 22. decembra 1975 ob 14.10 do 15. ure. — V oddaji Danes za vas se je dne 28. decembra 1975 ob 6.45 pogovarjal novinar Peter Likar z novoizvoljenim predsednikom Skupnosti za varstvo okolja v Sloveniji tov. Milošem Poličem. — Učenci ljudske šole Šentvid pri Stični so v oddaji Za naše najmlajše nastopali dne 28. decembra 1975 od 11.05 do 11.30. — Novoimenovani javni tožilec za samoupravne odnose tovariš Vinko Kastelic je razlagal pomen javnega tožilstva in probleme kršenja samoupravnih pravic dne 16. marca 1976 ob 19.30 uri. — O povezavi občine Grosuplje z občinami Ljubljane je dne 31. marca 1976 ob 18.15, v oddaji Po poteh odločanja poročal predsednik SO Janez Lesjak. — Dne 21. aprila 1976 ob 16. uri je dramski igralec Andrej Kurent bral iz knjige Janka N. Roglja Kruh in srce spomine na Louisa Adamiča in njegovo smrt. — Reportažo o literarnih delih Venčeslava VVinklerja je dne 1. maja od 19.45 do 20. ure oddajal Radio Trst, postaja A. Radio Ljubljana je dne 20. maja t.l. ob 19.15 in dne 23. maja t.l. ob 7. uri poročal o prireditvi Oživljanje tradicij iz NOV v Vidmu-Dobrepoljah, ki je bila dne 22. in 23. maja t.l. Ob tej priložnosti so borci Tomšičeve brigade odkrili spominsko ploščo na rojstni hiši narodnega heroja Jožeta Kadunca-Ibarja, obenem pa so v osnovni šoli, ki nosi ime Tomšičeve brigade odprli spominsko sobo z okoli 600 posnetki in drugimi eksponati o pohodu Tomšičeve brigade (glej tudi Komunist, z dne 24. maja 1970, 14).
Naši zaslužni in /.nameniti občani
Oh izidu tega zbornika bo slavil svoj življenjski jubilej profesor botanike France Rome, ki je bil rojen 10. oktobra 1900 na Selih pri Grosupljem v trdni kmečki družini, ki je v prejšnjih rodovih dala več izobražencev. Obiskoval Je klasične gimnazije v Novem mestu, Šentvidu in Ljubljani, kjer je leta 1926 maturiral, naravoslovne študije pa je končal na Univerzi v Ljubljani leta 1934. Služboval je kot honorarni učitelj in suplent na meščanski šoli v Šiški (1935 do 1938), v Slovenskih Konjicah (1938—39) in Zgornji Šiški (1939—40). Po opravljenem profesorskem zipitu leta 1940 je bil imenovan za gimnazijskega profesorja na II. ženski gimnaziji v Ljubljani, leta 1948 pa je bil imenovan za sodelavca v Botaničnem vrtu univerze v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve leta 1971. V botaničnem vrtu je sodeloval s prof. Jožetom Lazarjem pri razširitvi in urejanju novih rastlinskih kolekcij ter pri razvijanju znanstvenega sodelovanja in izmenjavi rastlin z botaničnimi ustanovami po celem svetu. Razen rednega službenega dela je profesor Rome opravljal še druge naloge. Predvsem se je bavil s proučevanjem biologije in selekcije kranjske čebele, z vzrejo matic in sortimenti medonosnih rastlin. Več let je bil član uredniškega odbora časopisa Slovenski čebelar ter član glavnega in izvršilnega odbora Zveze čebelarskih društev Slovenije. Leta 1946 je kot član posebnega odseka pri zvezi organiziral na novo plemenilno postajo za vzrejo matic na Kopišču v Kamniški Bistrici. Profesor Rome je tudi praktični čebelar, kjer dosega pomembne strokovne in koristne uspehe. Ob življenjskem jubileju mu uredniški
France Adamič
273
odbor zbornika želi da bi še dolgo let obiskoval in oskrboval svoje pridne čebelice na Hudi polici (UL 1957, 47 in UL 1969, 641).
Franc Sever-Franta, doma iz Podtabora pri Grosupljem, direktor Aerodroma Ljubljana—Pulj (Brniki), je konec leta 1941 odšel v Grosupeljsko četo, ko ni imel niti 18 let, potem ko je pobegnil iz karabinjerskega zapora v Grosupljem. V partizanih je bil kurir Franca Rozmana-Staneta v Prvi slovenski brigadi, napredoval Je do pomočnika komisarja bataljona, nato je postal komisar Cankarjeve brigade, komisar Vzhodnokoroškega odreda, kasneje pa je bil imenovan za komisarja Zidanškove brigade. Leta 1945 je bil komandant operativnega štaba 6. in 1. štajerske brigade in na koncu operativni oficir 14. divizije.
Po vojni so Franto poslali v vojno šolo v SZ, vendar se je zaradi inform-birojskega pritiska kmalu vrnil. Dodelili so ga komandi jugoslovanskega vojaškega letalstva; medtem je končal letalsko fakulteto Višje vojaške akademije JLA in bil nazadnje polkovnik ter pomočnik komandanta letalskega korpusa v Zagrebu. Leta 1963 je predčasno stopil v pokoj in v naslednjih štirih letih končal študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Za diplomsko delo je obdelal temo Razvoj turizma v Sloveniji glede na vlogo Letališča Brniki. Leta 1967 se je prijavil na razpis za direktorja Aerodroma Ljubljana—Pulj. Pod njegovim vodstvom se je podjetje močno razvilo, razširilo pristajalne steze ter omogočilo vzpostavitev številnih mednarodnih letalskih zvez. Zato je tudi število zaposlenih v podjetju naraslo v tem času od 67 na 470. Franc Sever-Franta, ki mnogokrat gleda našo občino z nebesne višine, rad zahaja v domači kraj, pomaga tudi pri delu krajevne skupnosti, za razvedrilo pa lovi ribe ter nabira gobe v domačih gozdovih; občani smo ponosni, da se je Franta v svoji stroki povzpel v sam republiški vrh, na vodilno mesto v slovenskem letalstvu (Dolenjski list 1976, 27).
Naši sodelavci odhajajo
Stanislav Fras, dipl. inž. elektrotehnike je od leta 1932 do 1945 vodil Transformatorsko postajo v Grosupljem ter celotno elektrifikacijo v naši občini in prek njenih meja; v Zborniku občine Grosuplje (IV, 1972, 105—122) je objavil zgodovino prve dolenjske elektrarne Zagradec.
Stanislav Fras je bil rojen dne 8. novembra 1907 v družini nižjega držav nega. uslužbenca v Ljubljani; tam je končal osnovno šolo (1918), klasično gimnazijo (1926) in elektrotehniko na univerzi v Ljubljani ter leta 1931 diplomiral. Služboval je kot pomožni asistent, v Inštitutu za strojništvo (1928—31), kot praktikant (eno leto) in nato kot obratovodja Kranjskih deželnih elektrarn s sedežem v Grosupljem (1932—45). Po osvoboditvi je bil menovan za delegata pri Elektrarni Fala d.d. (1945—47), nato za tehniškega direktorja podjetja Elektrozapad Zagreb (1947), za direktorja Elektroprenos v Ljubljani in Mariboru (1947—48), za generalnega inženirja Glavne direkcije elektrogospodarstvi! v Ljubljani (1949—50), za glavnega inženirja in tehničnega direktorja podjetja Hidromontaža v Mariboru. Leta 1956 je bil premeščen v Ljubljano, kjer je opravljal vodilne dolžnosti v elektrogospodarstvu Slovenije. Bil je šef oddelka za investicije pri ELES (1956—58), tajnik Strokovnega združenja za
111 Grosuplje VIII
distribucijo elektroenergije v Sloveniji (1958—60) in do upokojitve leta 1969 direktor Inženirskega biroja Eloktroprojekt. Po upokojitvi je sodeloval pri pisanju knjige o zgodovini elektrifikacije v Sloveniji. Umrl je dne 25. julija 1974 v Ljubljani. Občani iz širše grosupeljske okolice se bomo simpatičnega inženirja Frasa hvaležno spominjali, uredniški odbor pa se mu zahvaljuje za prispevek katerega je bil sposoben napisati samo inženir Fras, ker je bil službeno in osebno neposredno povezan z ljudmi in Zagraško elektrarno (Družinski arhiv hčerke Marije Fras Stanovnik, Brajnikova 39, Ljubljana; — Delo 28. 7. 1974).
Venčeslav Winkler, nekdanji šolski upravitej na Krki, sodelavec Zbornika občine Grosuplje in sodelavec arhiva OK ZB NOV v Grosupljem, ugledni mladinski pisatelj in pedagoški svetovalec, je dne 11. decembra 1975 umrl. Rojen je bil 10. avgusta 1907 v Lokvah v Trnovskem gozdu kot, sin gozdarja. Ob izbruhu vojne leta 1915 je morala družina v begunstvo, naselila se je v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je Venčeslav obiskoval ljudsko šolo in nižjo gimnazijo; nato je šel na učiteljišče. Po maturi leta 1927 je služboval v različnih krajih, najdlje v Novi vasi na Blokah, od leta 1938 do internacije leta 1942 pa je upravljal osnovno šolo na Krki. Na Rabu je bil med oragnizatorji odpora; po kapitulaciji je prevzel komando bataljona v Rabski brigadi in se z bivšimi interniranci prebijal čez Gorski Kotar v Slovenijo. Po nemški ofenzivi je bil nekaj časa član grosupeljsko-stiškega okrožnega odbora, poleti leta 1944 pa so ga poklicali v odsek za prosveto SNOS, kjer je vodil referat za osnovne šole. Po osvoboditvi je sodeloval pri obnovi osnovnega šolstva, obenem pa je organiziral pedagoški tisk, vodil krajši čas Državno založbo Slovenije, kasneje pa je pri isti založbi urejeval izdaje šolskih knjig vse do konca. Kot, soavtor je sestavljal berila za osnovne šole v Sloveniji in slovenske jezikovne vadnice za zamejstvo. Pisal je tudi razprave v zvezi z organizacijo šolstva, predvsem pa se je uveljavil kot mladinski pisatelj in prosvetitelj. Najprej je objavil krajše sestavke v Našem rodu, že leta 1938 pa je Mladinska matica izdala povest Hribčev Gregec, pred tem pa Cesta čez resje (1936); po vojni so si sledile Trgovina sredi sveta in Mladec Dragožit (1946), Petelinje pero (1947), Mladi smolček (1956), Drejc z Višave (1956), Samo za naše (1958), O fantu, ki je znal žvižgati (1959), Pot na Lisec (1959), Ukradena svetilka (1960), Kolesar Matejko (1960», Gadje iz Šiške; (1961) in nato krajši prispevki iz partizanskega življenja. Za naš zbornik je napisal Spomini na leto 1941 na Krki (1972). Drobci iz leta 1942 na Krki (1973), tretji prispevek pa mi je obljubil ob proslavi 30-letnice osvoboditve na Krki dne 8. junija lani. Dejal mi je, da ima prispevek že napisan, vendar mora, natančen kot je bil, še dva, tri podatke preveriti. Tudi v mnogih drugih delih in povestih je VVinkler popisoval podobe in dogodke iz naših krajev. Povest Petelinje pero se godi v hribih med Krko in Cušperkom. Ob stoletnici Jurčičevega rojstva so partizani vzidali na Muljavi spominsko ploščo z besedilom Venčeslava VVinklerja. Verzi se glasijo:
Za sto let, za čas, ki gre mimo, tebi, ki kmet si iz nas in naš sin, med bojem in delom gradimo v pomladi, tik pred svobodo v spomin.
Izmed razprav naj omenim samo dve: Šola med bojem (Slovenski zbornik 1045, 378—382) in Pogled na partizansko šolstvo (Sodobna pedagogika 1955, 113—120). Med sodelavci in prijatelji je pokojni VVinkler užival velik ugled, posebno med šolniki in borci (Zgodovina slovenskega slovstva VI, 1969, 178, 321, 412 in VII, 1971, 56, 106; Delo 17. decembra 1975, 8, 18; Ljubljanski dnevnik 18. decembra 1975, 6; Prim. dnevnik 24. decembra 1975, 4; Jugosl. savremenici 1970, 1134—35).
Etbin Boje, pedagog, publicist in kulturni zgodovinar ter sodelavec Zbornika občine Grosuplje od prve do sedme številke. Napisal je Predstoletne šole V grosupeljski občini (1969), šole v grosupeljski občini (1970) Fran Jaklič-Pod-goričan kot pripovednik (1971), Pesnik Stane Novak (1972), Lirične simfonije Poldeta Oblaka (1972), Mladost v Dobrepoljah (1973), Mladost v Dobrepoljah II. (1974), Internirani na Rabu (1974) in Mladost v Dobrepoljah III. (1975). Proti koncu novembra lani mi je po telefonu sporočil, da pripravlja zadnji del spominov na Dobrepolje in Dobrepoljce, srečanja s Francetom in Tonetom Kraljem in drugimi rojaki, toda smrt ga je dne 30. decembra 1975 po kratki bolezni prehitela v ljubljanski bolnišnici.
Etbin Boje je bil rojen v orožniški družini na Vačah leta 1906. Ko je bil eno leto star, je bil oče premeščen v Dobrepolje; tam je Etbin preživel svojo mladost in se je tudi v kasnejših letih rad vračal med mladostne prijatelje. Srednjo šolo je obiskoval v Šentvidu nad Ljubljano, po preselitvi družine in po očetovi smrti je izstopil iz zavodov in nadaljeval študije na kočevski gimnaziji, po maturi pa je študiral pedagogiko in slavistiko na univerzi v Ljubljani. Po diplomi je bil nekaj let brez redne zaposlitve v stroki, med vojno je bil interniran na Rabu, po vojni pa je 20 let poučeval na gimnaziji v Domžalah in na Gradbeni tehniški šoli v Ljubljani.
Etbin Boje je že v srednji šoli začel objavljati svoje pripovedi; v Kočevju je pisal v dijaška časopisa Bliskavica in Naši ognji; vneto je sodeloval v mladinskem gibanju in urejal srednješolski časopis Rast. ter zanj tudi sam napisal največ prispevkov. Kot član akademskega društva Borba je bil tudi predsed nik Slovenske dijaške zveze, kasneje pa je sodeloval s prosvetnimi in literarnimi revijami kot Dom in svet, Cas in Slovenski učitelj. Ze med študijem na univerzi se je začel ukvarjati s proučevanjem pedagogike in zgodovine šolstva. Leta 1937 je objavil knjigo Strukturna psihologija in pedagogika, pred tem je izdal razpravo o Slomšku (1932), s sodelavci pa še dve publikaciji za njegove jubilejne proslave (1940 in 1902). Pri Državni založbi Slovenije je izšla njegova knjiga Pregovori in reki na Slovenskem (1974, 408), ki velja za naj-obširnejšo in najbolje urejeno zbirko s tega področja. Zelo pomembni so prispevki iz zgodovine osnovnega šolstva v grosupeljski, kočevski in ptujski občini ter Kratke biografije naših najstarejših šolnikov (Nova pot in Glasnik SDD). Etbin Boje je sodeloval tudi pri Časopisu za zgodovino in narodopisje, Kroniki in pri mnogih drugih zbornikih, koledarjih, revijah in časopisih. Njegovo ime bo zapisano mod najpomembnejšimi slovenskimi šolniki, etnografi in pripovedniki (Delo 31. decembra 1975, 15. in 12. januar 1970, 7; — Dž 3, 1976, 5; — Gospodarstvo 10. januarja 1970, 3).
216 Zbornik oMum tii-osupijc. vin um)
Akamcdik slikar in kipar Tone Kralj (—75), častni občan občino Grosuplje (glej članek v tem zborniku), ni bil aktivni sodelavec naše publikacije, vendar jo doživljal dogodke in podobe, ki smo jih obravnavali. Posebno so ga zanimali prispevki iz njegove rojstne okolice, prispevki o dobropoljskem zadružništvu, o Franu Jakliču, Luki Dobropoljskem in spomini, ki jih je pokojni prof. Etbin Boje pisal o Dobrcpoljcih. Zelo vesel je bil prikaza o svoji umetnosti, ki ga je Stane Mikuž objavil v petem zborniku (1973), še bolj pa novice da ga bo Krajevna skupnost Videm predlagala občini za izvolitev med častne občane občine Grosuplje. Ob neki priložnosti mi je dejal: Rad bi še kaj storil za rojstno dobrepoljsko dolino! Toda bogato življenje se mu je prehitro izteklo!
Tonetu Kralju je bilo njegovo plodovito delo šele v zadnjih dveh letih življenja družbeno ovrednoteno, največ po prizadevanjih Dolenjskega kulturnega festivala v Kostanjevici na Krki. Dne 21. decembra 1974 so odprli njegovo stalno zbirko v kostanjeviškem gradu, dve leti nazaj pa so v Lamutovi galeriji priredili retrospektivno razstavo. Dne 6. septembra lani je festival priredil v Miklavževi cerkvi v Kostanjevici slavnostni koncert v počastitev Kraljeve 75-letnice. Te slavnosti se je Tone Kralj, čeprav že hudo bolan, osebno udeležil. Dne 9. septembra pa je umrl v ljubljanski bolnišnici. Na lastno željo so ga dne 12. septembra pokopali na pokopališču v Kostanjevici.
Tone Kralj je bil vsestranski delavec — kot nekdanji renesančni mojstri. Bil je univerzalen ustvarjalec v slikarstvu na platno in na steno, v grafiki, kiparstvu in lesorezu, v knjižni opremi in ilustraciji. V mladosti ga je pritegnila, domača zemlja, zlasti rojstna vas, in mu postala neizčrpen vir za večje in zahtevnejše kompozieje, kot, so kmečka svatba, liki kmetov in podobe vaške hiše in domače dvorišče; šele kasneje je izbiral motive iz delavskega, predvsem pa puntarskoga življenja. Kot zaveden Slovenec je med drugo vojno doživel zajjlembo premoženja; domobranci so mu uničili in raznesli vrsto slik in matric. V 55 letnem ustvarjalnem delu je naslikal in zmodeliral neprešteto število del, na Primorskem in drugod pa je pred in med drugo vojno poslikal nad 40 cerkva. Prav to njegovo delo je ostalo dosti nepoznano ali skoraj prezrto. Začel pa jo čisto po naključju: »Na Premu sem imel prijatelja, ki me jo povabil, da sem poslikal cerkev, pozneje me je zamikala Primorska. Fašizem se je oglašal, slovenske šole so ukinili, slovenska pesem pa je bila prepovedana. Naj sliko govorijo, ko je jezik umolknil! Ljudstvu, ki ima svojo Kalvarijo, moram prikazati trpljenje in jjoveličanje. V cerkvi na Šentviški gori sem leta 1941 naslikal, kako bičata otroka-narod dva razbojnika v črni (Musolini) in rjavi (Hitler) srajci.« Seznam cerkva, ki jih je poslikal Tone Kralj, je zelo dolg: Prem, Struge, Volče, Avber, Tomaj, Lokev, Višarje, Katinara, Pevma, Lucija na Soči, Hrenovice, Slivje, Dekani, Soča, Podgraje, Ilirska Bistrica, Trnovo, Slap pri Vipavi, šturje, Brje, Bukovica, Vrtojba, Opatje selo, Mirenski grad, štandrež, Dornberk, Breginj, Šmartno v Brdih, Gorjansko na Krasu, Šempeter nad Portorožem, Kontovel, Pesek pri Bazovici in Kapela v Trstu.
Po osvoboditvi se je Tone Kralj z vso vnemo vključil v naše umetniško življenje; udeleževal se je razstav doma in na tujem. Med zadnjimi deli je spomenik Matije Gubca, ki so ga leta 1973 v proslavo 400-letnice slovensko-
hrvaškega kmečkega upora odkrili v kostanjeviškem gradu. Tako sta zdaj oba kralja, Tone in Gubec, v mestu na Krki (Tone Kralj, Moja življenjska pot. Katalog jubilejne razstave, Kostanjevica 1970; Katalog iz galerije Jože Gorjup, Božidar Jakac, Tone Kralj. Stalna zbirka v Kostanjeviškem gradu 1974; Dol. list 11. septembra 1975, 1. in 25. septembra 1975; Delo 5. septembra 1975, 9. in
II. septembra 1975, 13. in D. 21. septembra 1975, 1. in 6.; Prim. dnevnik 26. januarja 1975, 5).
Janko Erjavec, fotograf iz Ivančne gorice, je bil naš sodelavec od prve do sedme številke zbornika. Iz svoje bogate fototeke nam je posredoval razne posnetke ali pa je nekatere posnemal po naročilu. Pokojnik je bil rojen dne 30. januarja 1903 v Podsmreki, v številni družini kmetu-fotografu Jožefu Erjavcu', umrl pa je 25. decembra 1975 v Ivančni gorici. Končal je 5. razredov osnovne šole v Višnji gori in gremialni (trgovski) tečaj v Ljubljani, obenem pa se je pri očetu izučil za fotografa ter delal v domačem ateljeju do 1929, od tedaj pa v lastnem v Ivančni gorici. Leta 1931 je odprl trgovino s kolesi, radio in fotomaterialom ter tehnično delavnico. Bil je tudi zastopnik za prodajo DKH-Union avtomobilov. V delavnici je delal Ludvik Starič — Leteči Kranjec, ki je bil leta 1939 svetovni prvak v dirki na motorju (speedvvav), ter Frane Kalar, kasnejši vodja Avtoprevoza v Ivančni gorici.2
Janko Erjavec je bil znan kot dober fotograf v širšem območju Dolenjske, saj je veliko posnemal na terenu, predvsem razne zabavne in kulturno-pro-svetne prireditve in predstave. V zadnjih letih se je pečal tudi z umetniško in barvno fotografijo. Njegova fototeka obsega več kot milijon posnetkov, plošče in filme še iz očetovega ateljeja s štivilnimi posnetki krajev, mest, trgov in vasi pred prvo svetovno vojno. Največ posnetkov je iz obdobja med obema vojskama (1919—41). Zanimivi pa so tudi posnetki po zadnji vojski, saj je Erjavec slikal vse naše množične prireditve in nastope ter večino proizvodnih objektov, industrijskih hal in tovarn. Zato predstavja Erjavčeva zapuščina bogat vir za obravnavo naše komaj pretekle dobe, predvsem pa edinstveno dokumentacijo o razvoju in rasti naše občine, njenih naselij in obratov, kar ne bi smeli zanemarjati niti pravni nasledniki niti družbeni predstavniki.'
Prof. dr. Fran Valoveč je bil nekaj let zelo zanesljiv in prijeten sodelavec zbornika. Dogovorila sva se za serijo prispevkov o naših novinarjih, o literatih, ki so bili tudi novinarji, članke je pripravil točno do določenega dne z navo dilom, katere slike naj dodam in kje jih dobim. Objavil Je tele študije: Prva slovenska poklicna časnikarja, sinova Dolenjske. Ob 90-letnici smrti Josipa Jurčiča in 100-letnici smrti Antona Tomšiča (1971, 89—98); Primož Trubar, prvi slovenski urednik, dopisnik in novičar (1972, 109—179) in Levstikova pomemb-
1 Jožef Erjavec je bil med obema vojskama višnjegorski župan, oblastni poslanec, predsednik okrajnega cestnega zastopa. Zato si je prizadeval za gradnjo cest (ZOG
III, 26—27).
' Med drugo vojsko je podjetje propadlo, Janko Erjavec je bil nekaj časa interniran v Padovi (1942—43), po kapitulaciji Italije so ga partizani mobilizirali, v Novem mestu so ga Nemci ujeli in odpeljal v LJubljano, Po osvoboditvi je imel težave, osebne in premoženjske.
1 Opremo in atelje je prevzela v najem nečakinja Erjavčeve druge žene Vere r. Karlinger (1915) tov. Natalij!) Karlinger. za fototeko pa skrbi sin Milim Erjavec.
na vloga v slovenskem časnikarstvu (1973, 161—175). Zaradi obolelosti oči zadnja leta ni mogel dokončati dogovorjenega programa, da bi namreč proučil, kakšen delež so imeli v slovenskem časnikarstvu še nekateri drugi naši občani, kot so bili Jože Jerič, Jože Zupančič in Ignacij Žitnik. Te naj bi obdelali najprej v seminarskih nalogah na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, iz gradiva pa naj bi nastali prispevki za naš zbor nik. Koliko so se priprave razvile, zdaj še ne vem.
Profesor Vatovec je bil rojen 31. maja 1901, umrl pa je 21. februarja 1970 v Ljubljani. Po starših je bil pravi Primorec. Oče je bil s Krasa, mati iz Solkana, rodil pa se jima v Gradiški ob Soči. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Gorici, zaradi vojne je bila družina preseljena v notranjost, gimnazijo je končal v Mariboru, univerzo pa v Ljubljani z doktoratom leta 1927. Po študiju se je popolnoma posvetil časnikarstvu, obenem pa je poleg rednega dela pisal razprave o slovenskem časnikarju in časniku. Izdal je tudi prvi del zgodovine slovenskih časnikov za obdobje 1557—1843, drugi del pa mu je obležal v rokopisu nedokončan. Po osvoboditvi je delal v uredništvu Slovenskega poročevalca, v uradu za tisk pri vladi LRS in kot direktor Ljubljanskega festivala (1955—62), kmalu nato pa je bil izvoljen za izrednega profesorja za novinarstvo in retoriko na fakultetah ljubljanske univerze. Čeprav smo vedeli, da njegovo zdravje peša, nas je vse, ki smo ga poznali, njegova smrt zelo prizadela, prizadela pa je tudi vso slovensko kulturo in naš zbornik še posebej.
Vatro Grill, ameriški povratnik, se je vedno zelo zanimal za naš Zbornik. Ko je pred dvema letoma dosegel 75 let življenja, smo objavili kratek zapis o njem (ZOG VI, 1974). Govoril je na spominski proslavi ob 20-letnici smrti Louisa Adamiča v Grosupljem ter svoj razširjeni govor objavil v našem Zborniku (IV, 1972, 237—244). Novembra lani sta šla z ženo na krajši obisk v Kanado in Kalifornijo, tam pa je Vatro Grill po krajši bolezni dne 21. marca umrl. Pokojni Grill je bil rojen leta 1899 v Soteski pri Moravčah. Komaj 14-letni gimnazijec je leta 1913 odšel v ZDA, kjer je študiral, delal in si mnogo prizadeval za pravo podobo stare domovine med izseljenci in ameriški družbi. Bil je javni tožilec v Clevelandu in pomočnik državnega sekretarja za pravosodje države Ohio v Columbusu, obenem pa je celih 20 let urejal tednik Enakopravnost, pet letnikov revije Napredek ter dve leti Novo dobo. Bil je aktivni član pevskega društva Zarja, dramskega društva Ivan Cankar ter Slovenskega narodnega sveta v Ameriki. Leta 1974 je prejel zlato priznanje Osvobodilne fronte (Delo 23. marca 1970, 2).
30 LET LOVSKI; DKIIZINI. GROSUPLJE
Stane VulentineiO in Ivan Spolar-
Zmaga nad okupatorjem in buržoaznimi silami stare Jugoslavije pred 30 leti je do temeljev porušila tudi tedanji zakupniški sistem, v katerem je bil lov privilegij bogatih. Vsa lovišča in tudi ta, ki so bila na lovnih površinah sedanje lovske družine Grosuplje ter so bila v lasti zasebnih zakupnikov lova, so postala družbena. Vrata v lovstvo so bila odprta vsakomur, ki se je želel vključiti vanj. V lovske vrste so vstopali delavci in kmetje ter mnogi borci NOB, ki so Z&menj ali partizansko puško z lovsko. Skupaj s poštenimi pred
Lovski dom I.D Grosuplje na Ilovi gori
vojnimi lovci so pričeli graditi novo, socialistično lovstvo, sloneče na načelu, da je divjad splošno ljudsko premoženje, da je lov družbeno pomembna in gospodarska panoga, za lovca pa družabno in športno delovanje.
Lovci z območja Grosupljega in okolice so tem načelom sledili. Prilagali so svoje lovsko delovanje vse bolj intenzivnemu organizacijskemu in strokovne tf ■wM»w. 'ijrunion .tj/st .enaf IdujJ TOdbo tatobn I ini in do i»rt •• -s
' 61000 Ljubljana, Yu, Titova 25, dr. vet. znanosti, redni prof. Biotehniške fakultete v Ljubljani.
' 61000 Ljubljana, Yu, .šišenska 43, komerc.-teh. sodelavec Mladinske knjige, dni golelnl tajnik LD Grosuplje
mu razvoju, ki sta ga omogočala izgradnja ljudske oblasti in nova lovska zakonodaja.
Takoj po vojni je nastopilo krajše obdobje lovskega sistema, ki je bil podoben regalnemu. Lovil je lahko vsakdo, ki je plačal lovsko dovolilnico. Le-te je izdajal SNOS. Leta 1947 pa smo dobili enotni zvezni zakon o lovu. Na podlagi tega je leta 1949 sprejela ljudska skupščina LRS republiški zakon, ki je dal osnovo za ustanavljanje lovišč v obliki, kakšno imajo še sedaj. Tedaj je bilo ustanovljeno tudi lovišče, ki je bilo zaupano lovski družini Tabor. Ta je delovala vse do leta 1954. V njej so bili včlanjeni lovci s področja Grosupljega, Žalne, Mlačevega, Zg. Slivnice, Šentjurja, Šmarja-Sap ter Sp. Slivnice. Lovišče LD Tabor je bilo precej večje od sedanjega lovišča LD Grosuplje. Merilo je nekaj čez 8000 ha in je zadnje leto pred razformiranjem štelo 54 članov.
Prva društvena pravila so sprejeli lovci tega območja 13. julija 1947. Podpisala sta jih pokojni Janez Štrubelj kot predsednik družine in Alojz Žitnik kot tajnik. Ta pravila so vse dolžnosti in pravice lovcev ter lovni red za vso divjad zajela v 10 točkah. Na seznamu članov je bilo 34 lovcev s širšega območja s pripombo, da bi se po potrebi ustanovili dve družini; to se tedaj ni zgodilo, ostala je ena, kot je bilo že povedano, to je LD Tabor.
Prvi program so lovci LD Tabor sprejeli avgusta 1950. Tiskan je bil na obrazcu in je bil verjetno obvezen za vse lovske družine. Družina je bila na njem prijavljena kot »LD Tabor«, združevala pa je lovce, ki so lovili v »lovi šču Grosuplje«. Pravila lovske družine je sprejel zbor lovcev, prav tako leta 1950. Obsegala so taka določila, kot ona prva pravila, le da so bila razširjena in sestavljena že v duhu določil republiškega lovskega zakona. Tako so določala na primer pogoje za sprejem v članstvo, pristopnino, varščino, število članov upravnega odbora, mandatno dobo voljenih organov (2 leti); opredelila so dolžnosti starešine, tajnika in gospodarja, način skupnih in samostojnih lovov in pogoje, pod katerimi je lovec lahko odkupil plen. Vsebovala so tudi določilo, da se utaja plena kaznuje z izključitvijo iz družine.
Prvi imenovani in pogodbeno vezani lovski čuvaj je bil Franc Toni. Po godba je bila sestavljena po določilih pravilnika o lovskih čuvajih iz leta 1950.
Omembe vredno je, da je bila v tem času v Grosupljem kot sedežu okraja Lovska podzveza, ki je obsegala 6 družin.
Sedanja Lovska družina Grosuplje je bila ustanovljena 9. oktobra 1954, ko je bil tudi njen ustanovni občni zbor. Do reorganizacije lovske družine Tabor in spremembe lovskih površin je prišlo zaradi določil v novem republiškem zakonu o lovu iz leta 1954.
Ob ustanovitvi nove LD Grosuplje je izjavo o ustanovitvi družine podpisalo 10 tedanjih lovcev, in sicer: Alojz Žitnik, Franc Zaviršek, Ivan Ahlin, Jaka Štrubelj, Ciril Štrubelj, Karel Gale, Damjan Drobnič, Franc Koprive, Janez Les jak in Anton Boštjančič.
Tedanji okrajni ljudski odbor Ljubljana, tajništvo za notranje zadeve, je nat<) na prijavo LD Grosuplje z dne 5. 12. 1955 izdal dne 24. 12. 1955 odločbo o ustanovitvi in delovanju Lovske družine Grosuplje s sedežem v Grosupljem, ker je družina izpolnjevala vse pogoje po tedanjem zakonu o društvih. Obenem
je OLO Ljubljana potrdil tudi pravila lovske družine. Z ustanovitvijo lovske družine Grosuplje je bilo ustanovljeno tudi lovišče v približno takem obsegu, kot ga ima danes.
Prvi starešina nove lovske družine Grosuplje je bil Alojz Žitnik, tajnik Ivan Ahlin, gospodar pa Ciril Štrubelj. Družina je štela 35 članov.
Lovna površina na novo ustanovljenega lovišča je bila manjša od prvotne. Obsegala je 5350 ha; od tega se je štelo za izrazito srnje lovišče 2900 ha.
Pri reorganizaciji so odpadli nekateri obrobni predeli in so bili priključeni drugim lovskim družinam. Največja sprememba je bila delitev lovišča v predelu Luče, ko je bil ves kompleks razdeljen na dve družini. Pozneje, v juniju 1964, so se spremenile meje tudi v predelu Ravni dol. LD Grosuplje je tedaj v tem predelu povečala lovno površino, hkrati pa je oddala del slivniškega hriba na novo ustanovljeni Lovski družini Ilova gora; s tem je v tem predelu zmanjšala svojo lovno površino.
Z vsemi navedenimi spremembami lovskih mej je obsegalo lovišče LD Grosuplje 5823 ha, o čemer je izdala občinska skupščina Grosuplje v juniju 1904 odločbo. Poslej se lovna površina lovišča LD Grosuplje ni več menjala.
Nastopilo je obdobje ustvarjalnega in plodnega dela družine. Člani so si zadali pomembne naloge: dvigniti lovsko strokovno znanje, vnesti več strokovnega dela v gojitev divjadi in poglobiti društveno delo, strniti člane v močan lovski kolektiv.
Prva komisija za vzgojo kadrov je bila imenovana že leta 1951. Poznejše so delo nadaljevale.
Leta 1958 je družina sprejela 4-letni načrt razvoja lovstva LD Grosuplje Obsegal je gojitvene načrte za vse vrste divjadi v lovišču. Posebno mesto pa zavzema gradnja lovske koče.
Zamisel o gradnji lovske koče, ki ni bila popolnoma nova, je dobila konkretne oblike v maju 1958. Tedaj je bila imenovana komisija za gradnjo. Dosti lesa so zbrali lovci sami. Opravili so veliko prostovoljnega dela. Prva delovna akcija je bila 10. maja 1959.
Koča je bila postavljena v dveh letih in odprta 1. maja 1900. Velika soba in betonska ploščad pred kočo pa sta bili zgrajeni do 1. maja 1901.
Ze kmalu se je izkazalo, da je dobila koča širši značaj. V letnih sezonah je bila odprta tudi za goste. Ob 20-letnici vstaje, 9. in 10. septembra 1961, je bila središče pohoda v spomin na bitko Ljubljanske brigade na Ilovi gori. Prireditev ob koči in pri spomeniku je družina organizirala skupaj z Zvezo borcev. Širok značaj je koča obdržala ves čas.
30 let prizadevnega dela je dalo družini svoj pečat. Danes je to ena najbolj odprtih družin. Šteje 72 članov, 3 pripravnike in 5 kandidatov za pripravnike.
Število članov se je vselej gibalo v okviru že naštetih sprememb. To kaže tudi tabela:
Gibanje števila članov LD Grosuplje
Leto_1947        1952        1957        1962        1967        1972 1976
Število ~~ŠT"        50 29 40_53_69_75
Številke kažejo, da je družina sledila načelu, da je lov resnično dostopen vsakomur, ki si to želi in je zanj usposobljen.
Socialni sestav članstva kaže, da je v njenih vrstah največ delavcev in nameščencev; v razpredelnici so šteti skupaj: Pregled j)o socialnem sestavu
Število 1954	1950	1900	1964	1968	1971	1974
članov 35	28	36	55	63	71	75
Delavci 80	22	32	40	48	59	53
Kmetje 5	4	4	8	8	0	3
Študenti	—	—	1	1	4	3
Drugi	2	—	6	6	2	16
Jedro članstva sestavljajo		lovci, stari od	25 do 54	let;	teh je 52,	kar znaša
09 odstotkov						
Tabelarično sta zajeti leto 1974 in 1971:						
Leto		Stii ros!.	v letih			
	19—24	25—34 35-	-44 45	—54	55 -64	nad 05
1974	5	7 27	18		15	2
1971	4	15 20	19		11	2
To kaže, da družina skrbi za podmladek. Ne le to, prav načrtno priteguje v upravni odbor in v delo strokovnih komisij mlajše lovce, da spoznajo tudi družbeno in društveno vlogo sodobnega, socialističnega in samoupravnega lov stva pri nas.
Uspehe, ki jih je dosegla Lovska družina Grosuplje, pa je pripisati tudi družbenopolitični usmerjenosti in aktivnosti članov ter strokovnim izkušnjam: 31 lovcev je članov ZK.I, kar je 41 odstotkov, in 36 lovcev je rezervnih vojnih starešin, kar je 48 odstotkov. V družini dela tudi več priznanih lovskih strokovnjakov z raznih področij in tudi veliko praktikov.
Za uspešno delo v družini in v lovstvu v širšem pomenu je bilo več lovcev odlikovanih z lovskimi odlikovanji: od leta 1953 do danes je prejelo:
21 lovcev Znak za lovske zasluge 3 lovci   Srebrni trak za lovske zasluge 1 lovec   Zlati red za lovske zasluge.
Odstrel divjadi v lovišču LD Grosuplje od 1940 do 1976
V prvih dveh letih (1946, 1947) evidence za odstrel ni; začenja se z lovskim letom 1948/49. V naslednjih 28 letih so se statistični obrazci v lovstvu, kot je pri nas običajno, pogostokrat menjali, tako da zato nastajajo določene težave — oziroma praznine — ob prikazu odstrela divjadi v prejšnjem obdobju.
Za navedeni čas ne bomo podrobno zajeli odstrela nekaterih vrst divjadi zaradi neustrezne terminologije; tako bomo izpustili »kragulje«, ker je pod
tem terminom najeto dosti kanj in drugih ujed in najmanj kraguljev. Podobno tudi ne bomo prikazali odstrela golobov in grlic, ker poznajo statistični obrazci praviloma le rubriko »golobi in grlice«, ne pa rubrike po vrstah; teh bi moralo biti 5 (3 vrste golobov in 2 vrsti grlic). Odstrela vran in srak ne bomo prikazali po letih, ker te ptice po dosedanjih lovskih zakonih sploh ne sodijo med divjad; iz istih razlogov tudi ne bomo omenjali ubijanja pote-puških psov in mačk. V tem prikazu se bomo omejili na opravljeni in uradno registrirani odstrel, načrtovanega pa ne bomo prikazovali. Prav tako ne bomo podali »staleža«, to je navedbe o številčnosti posameznih vrst, ker vse te postavke niso objektivno preverjene, oziroma niso stvarne. Opravljeni odstrel nam sam zase dosti pove. Dopuščamo možnost — še več, računamo s tem — da so tudi podatki o uradno pisanem odstrelu tu in tam »iz rokava«, vendar
Člani LD Grosuplje, dne
okt. 1!)72, pri ZoVSkem domu rin Ilovi rjori
nimamo drugega vira, kot je ta, in drugič, kljub vsemu nam daje ustrezno podobo 0 gibanju odstrela in s tem tudi o vrstah divjadi v LD Grosuplje in o njih številčnosti. Podatke smo črpali iz evidence LD Grosuplje in LZ Slovenije.
Seveda ne moremo niti približno prikazati evidenco nezakonitega odstrela, saj so še za ugotovljeno poginulo divjad podatki na voljo le za nekoliko let.
Na koncu moramo dodati, da nam ni uspelo najti podatkov o odstrelu za 5 lovskih let (vključno prvi 2 leti), vendar nam že podatki za naslednjih 25 let marsikaj zgovorno povedo.
ODSTREL DLAKASTE DIVJADI (BREZ SRNJADI) PO ŠTEVILU IN VRSTAH
OD 1948 DO 1976
Lovsko leto	Zajec	Lisica	Divji prašič	Jelen	Kuna zlat.	Dihur	Vidra	Jazbec	Div. mačka
1948/49	53	12	_	_	_				
1949/50	183	9	6						4
1951/52	108	10	3	—	—	_	_	2	1
1954/55	83	28	3	—	—	1	_	10	
1955/56	91	10	1		_	_	_	2	_
1956/57	84	14	2	—	_	1	_	1	_
1957/58	22	32							
1958/59	33	20	—	—	—	1	—	2	_
1959/60	38	17	8	1	—	1	—	6	1
1960/61	37	22	3	—	1	1	—	2	1
1961/62	42	25	8	3	—	2	4	8	1
1962/63	31	58	11	3	—	3	—	—	2
1963/64	?	58	4	1	—	5	1	10	—
1964/65	48	58	4	1	—	5	1	10	.—
1965/66	62	41	4	1	1	4	1	2	—
1966/67	125	31	2	3	1	2	—	5	2
1967/68	101	62	8	11	—	1	1	—	1
1968/69	133	53	1	8	—	1	—	_	_
1969/70	137	44	7	9	—	5	—	4	—
1970/71	80	29	9	8	1	2	—	6	—
1971/72	89	40	1	7	1	0	—	7	—
1972/73	116	40	4	3	3	1	—	5	1
1973/74	130	41	1	1	—	—	—	6	1
1974/75	92	38	5	5	—	1	—	9	1
1975/76	53	37	8	4	—	—	—	6	—
OPOMBA: V letih 1903 in 1964 je bilo v lovišče izpuščenih okrog 50 zajcev obeh spolov, uvoženih iz fJSSR oziroma iz Vojvodine.
ODSTREL SRNJADI PO ŠTEVILU IN SPOLIH OD 1948 DO 1976
Lovsko leto
Srnjaki Srne
1948/49 1949/50 1951/52 1954/55 1955/56 1956/57 1957/58 1958/59 1959/60 1960/61 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 1900 07
Mladiči
(oba spola 1
Skupaj
Registriran pogin
11 3	—	14
9 —	—	9
5 7	1	13
9 14	7	30
10 15 11 3	2 3	27 17
8 5	3	16
9 10	9	28
11 8	4	23
13 12 18 14	9	34 42
	10	
6 5 6 5	1 1	12 12
13 12	13	38
ni podatkov		41
Stan« valilnici.- in Ivan Spolar 2jjS
1967/68	15
1966/69	20
1969/70	23
1970/71	23
1971/72	24
1972/70	17
1973/74	24
1974/75	26
1975/70	26
(1907/77)	30
0	0	27
15	11	46
17	10	56
12	11	46
1«	21	63
17	17	51
15	25	64
26	25	77
20	29	81
30	40	100
ODSTREL PER.JADI PO VRSTAH IN ŠTEVILU OD 1948 DO 1976
Lovsko leto	Gozdni jereb	Fazan	Poljska jerebica	Velika raca	C i osi	Veliki kljunač	Kozica
1948/49	_	_	_	15			
1949/50	3	_	_	_		3	4
1951/52	16	_	_	_	_		
1954/55	1	_	_	4	1		
1955/56	4	2	_	25		_	6
1956/57	6	2	_	13	_	1	
1957/58	1	7	1	33	3		11
1958/59	5	10	—	10	10	_	
1959/60	1	9	10	12	_	_	2
1960/60	6	20	21	12	_	3	15
1901/62	6	29	15	21	_	2	15
1962/63	6	19	8	25	_	4	
1903/04	—	28	—	15	_	_	_
1904/65	—	28	—	15	_	_	_
1965/66	2	9	—	15	—	4	12
1966/67	1	4	—	6	—	_	_
1967/68	—	26	11	34	—	—	—
1968/69	—	24	22	8	—	—	—
1969/70	4	64	20	—	—	3	—
1970/71	3	36	10	—	3	2	—
1971/72	3	59	26	15	—	1	—
1972/73	2	37	4	21	—	—	—
1973/74	2	230	12	—	—	—	B nlic'
1974/75	2	106	12	—	—	1	«
1975/76	3	199	9	52	—	2	0
OPOMBA: 1. Leta 1958 je LD Grosupije nabavila 200 fazanjih jajc. Valile so jih koklje. V lovišče je bilo izpuščenih 50 fazančkov. To je bila prva nasaditcv
1 a/a nov, kasneje so sledile še druge. Leta 1909 je bilo vloženih 24 odraslih fazank in 5 fazanov. Leta 1973 pa je LD Grosuplje pričela vlagati večje količine fazanov; kupila jih je stare od 8 do 10 tednov, potem pa so jih lovci še skoro
2 meseca varovali v posebej zanje postavljeni ograji. Od tedaj so na jesenskih lovih lovili tudi fazanke. Leta 1973 je bilo vloženih 300 fazanov obeh spolov, leta 1974 350 in leta 1975 378 fazanov.
2. Leta 1952 je bilo nabavljenih v LD Pugled 30 jerebic obeh spolov in vloženih v lovišče.
3. V letih 1974 in 1975 je bilo nabavljenih deloma iz Bistre in deloma iz ZGD Fazan Beltinci okrog 110 rac obeh spolov in vloženih v vodo med ponov-skim in brezjanskim mostom. V teh dveh letih se race niso streljale (sklep je veljal za vse LD Zveze lovskih družin Ljubljana).
KOMENTAR: Tožko je komentirati gibanje odstrela (ki naj bi bil kazalec številčnosti posameznih vrst divjadi) osamljeno. Na višino odstrela namreč vpliva mnogo dejavnikov, kot so: število lovcev, število in kakovost orožja in municije, razmere v LD, nagnjenost do lova posameznih članov ipd. Glede na vse to lahko o odstrelu in o številčnosti vrst divjadi povzamemo:
1. število zajcev, za katere lovišče LD Grosuplje ekološko niti povprečno ne ustreza (večina je gozd, dosti je padavin), periodično občutno variira, kot je na sploh opaziti pri zajcu.
člani LD Grosuplje po lovu na Mlačenem dne 4. okt. l'.)7<)
2. Lisic je v drugi polovici obravnavanega obdobja očitno več, kot jih je bilo prej; verjetno si to lahko razlagamo s tem, da se je povečalo število druge divjadi.
8. Odstrel srnjadi se je i)ričel leta 1949, pred tem pa je veljala prepoved odstrela parkljaste divjadi za vso Jugoslavijo. Prvih 15 let je bil ta odstrel majhen; značilno je, da so odstreljevali malo mladičev. Odstrel je pričel rasti pred 10 leti in leta 1972/73 je bil pri srnah ter mladičih enak odstrelu srnja kov; od tedaj se odstrel mladičev veča. Celoten odstrel srnjadi bo leta 1970 dosegel število 100.
4. Jelenjad so pričeli odstreljevati leta 1959; prej jelenjadi v lovišču ni bilo, oziroma je nekaj pred tem prišla v lovišče, najbrž s Krima, deloma morda tudi iz Suhe krajine
5. Dlakasta divjad, ki jo v lovišču vseh 30 let, vendar ni ravno številna, je naslednja, divji prašič, dihur in jazbec; od perjadi pa živita gozdni jereb in veliak raca (mlakarica). Glede mlakarice je treba pripomniti, da jo je LD
Grosuplje (in pa tudi druge LD ljubljanske lovske zveze) pričela načrtno gojiti, in sicer s terh, da. je race nabavila in jih vložila v lovišče, lovci so jih dodatno krmili, odstrel pa je bil časovno in številčno omejevan.
fi. Največji gojitveni napredek je opazen pri fazanih. Prvih 10 let fazana v lovišču skoraj ni bilo. Od leta 1958 je LD Grosuplje pričela fazane načrtno vlagati. Odstrel so je večal, največji uspehi pa so bili doseženi, ko je vlaganje fazanov potekalo tako, da so nabavljene fazančke lovci še nekaj tednov obdržali v posebej zanje izdelanem ograjenem prostoru, kjer so imeli na razpolago krmo in vodo, lovci pa so jih varovali 24 ur dnevno. Fazančki so lahko (nepokrito) ograjo po svoji volji zapuščali in se vanjo vračali ter se tako privajali na samostojno življenje v naravi.
7. Tudi poljska jerebica je postala, rodna lovna perjad šele potem, ko je LD jerebice nekajkrat nabavila in vložila v lovišče. Vendar je bil uspeh dosti manjši kot pri fazanih.
Lovski krni 1,1) na Polževem 1972 (Slavko Janežič-Osmuk kot redar, Stane Valentineie kot predsednik in Jaka Strubelj-Ccstar kot tožilec)
8. Sodeč po odstrelu, so v lovišču LD Grosuplje zelo redke naslednje vrste divjadi: od dlakasfe divjadi kuna zlatica in belica (odstrel belice sploh ni registriran), vidra, divja mačka in pižmovka, od perjadi pa divja gos, veliki kljunač ali sloka in kozica. Glede slednje bi lahko dodali, da (jeseni in pozimi) ni prav redka, vendar jo je težko loviti, oziroma ji lovci ne posvečajo velike pozornost i
Ob koncu moramo zaradi objektivnosti prikaza dodati še tisti odstrel divjadi, ki je v statistiki prikazan bodisi narobe (napačna terminologija) ali jm pod kolektivnim imenom:
f). Pod nazivom »kragulj« je v navedenih letih prikazan odstrel 443 »kraguljev«; težko je reči, koliko je bilo pri tem kraguljev (Accipiter gentilis) in koliko skobcev (Accipiter nisus), pač pa je gotovo, da so po večini to bile kanje (Buteo buteo) in morda še kake druge vrste ujed.
10) Ob tem, ko nam evidenca v navedenih letih kaže odstrel 704 »golobov in grlic«, lahko rečemo le to, da je bilo med njimi največ grivarjev (Columba palumbus), manj pa grlic (Streptopelia turtur) in gugutk (S. decaocto), pač pa je v tem številu verjetno le posamezen duplar (Columba oenas) in najbrž noben skalni golob (Columba livia).
11. Med 13 odstreljenimi pticami, navedenimi pod kolektivnim nazivom »ostala vodna perjad«, so verjetno naslednje vrste: kreheljc (Anas erecea), črna liska (Fulica atra) pa morda še kaka povodna putka, priba, čaplja in štorklja, ki jih lovci streljajo zato, da si jih dajo nagatiti.
12. Evidenca v letih, za katere velja prikaz, nam navaja tudi odstrel 2013 vran, srak in šoj. Njihov odstrel v zadnjih 15 letih pada (povpreček okrog 40 letno) prej pa je bil letni povpreček okrog 200. Podobno je z veverico; v zad njem desetletju pade le tu in tam katera.
Končno (leta 1975) je LD Grosuplje uvedla nov sistem evidentiranja odstrela. Ne samo da morajo lovci vsak odstrel evidentirati točno glede na vrsto, nova evidenca zahteva tudi zabeleženje spola in za bolj množično divjad še druge kazalce (starost, teža itd.).
Lovska družina Grosuplje se je leta 1972 udeležila republiške lovske raz stave v Mariboru, in sicer s tem, da je razstavila trofeje srnjakov uplenjenih v razdobju 1950—1972. Trofeje so bile razvrščene po dveletnih (do leta 1900 po petletnih) obdobjih. Na razstavi je bilo 132 srnjačjih trofej iz LD Grosuplje. Te trofeje so bile prikazane tudi po vrednosti, za osnovo pa je bila mednarodna formula za ocenjevanje trofej. Med 132 trofejam jih je prek 100 točk imelo šest, tri pa so prejele medalje: dve srebrni (125,55 oziroma 115,57 točk) in eno bronasto (110,54). Število in povprečne vrednosti trofej pa so po obdobjih bile:
1950—55 (10) — 72 1965—66 (11) — 74
1956—60 (16) — 75 1967—68 (23) — 79
1961—62 (10) — 80 1969—70 (26) — 73
1963—64 (10) — 63 1971—72 (26) — 71
ZAČETEK VII. KULTURNEGA TKI)NA V ŠENTVIDU PRI STIČNI, DNE 2«. JUNIJA 1976
Tovarišice in tovariši, dragi Šentvidčani, okoličani, cenjeni gostje!
Začenjam letošnji VII. Kulturni teden v Šentvidu pri Stični, ki se pod pokroviteljstvom sekretarja Izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ tov. Staneta Dolanca pričenja z današnjo prireditvijo. Pozdravljam vse navzoče in zlasti še predsednika SO Grosuplje tovariša Lesjaka in druge predstavnike družbenopolitičnih organizacij.
Sedem let mineva od dne, ko je član Slovenskega okteta tovariš Tone Ko-zlevčar predlagal, da bi Slovenski oktet v Šentvidu praznoval 20 let svojega delovanja. Takrat se je utrnila misel o taboru pevskih zborov, ki naj bo osrednja prireditev vsakoletnega Kulturnega tedna.
Majhen kraj je Šentvid in omejene so njegove možnosti za organizacijo tako velike prireditve. Toda z največjo zavzetostjo in samozavestjo, s prepričanjem v moč svoje zamisli, z odrekanjem v času največjega dela nam je ob pomoči drugih sodelavcev uspelo izpeljati idejo o Kulturnih tednih, ki jih sestavlja mozaik kulturnih prireditev in ko se ob koncu srečajo vsi, ki jim je pri srcu slovenska pesem. In Slovenci radi pojemo. Pojemo, kadar smo žalostni, veseli, srečni, kadar utegnemo. Nekateri nam očitajo, da gojimo drugo in tretjerazredno petje. Toda gojimo petje in pojemo pesmi, kakršne so nas spremljale vse težke dni, ki jih je preživljal naš narod, pojemo pesmi, ki so všeč vsem. In pesem, katero radi pojemo vsi, je gotovo dobra.
Vsako leto smo Kulturni teden posvetili zgodovinskemu dogodku in prazniku, ki je dal naši preteklosti poseben pečat, dogodku, ki je spreminjal našo zgodovino.
Pred 100 leti se je rodil Ivan Cankar, človek, veliki Slovenec, ki mu je zgodovina na predvečer 20. stoletja naložila težko breme slovenskega pripovednika in dramatika. Njemu posvečamo letošnji kulturni teden, pesniku, pisatelju, dramatiku, reformatorju pisane besede in javnega življenja, ki je vse svoje življenje hodil po skrivnostni poti, želeč z vdanostjo in hrepenenjem doseči čudoviti cvet svojih sanj in ugledati skrivnost sveta, temu slovenskemu sanjaču, popotniku s Klanca, ki mu je bila dana možnost odpirati človeška srca in pogledati vanje, prisluhniti človeškemu trpljenju in videti bodočnost svojega naroda v prebujajoči se socialistični resničnosti velikega sveta.
Zato ni naključje, da pričenjamo letošnji Kulturni teden s Cankarjevim večerom, z večerom slovenske Drame, ki nam bo predstavila eno njegovih najboljših del. Tako se bomo tudi mi oddolžili pisatelju, ki je zvesto, vdano
* Marjan Kotar, dipl. prav., občinsko sodišče Grosuplje, 61290, Yu.
1!) Grosuplje VIII
in požrtvovalno služil življenju, a Obenem odklanjal svet, v katerem je človek predmet vladanja in zatiranja.
Naj se na koncu zahvalim vsem tistim marljivim Sentvidčanom, ki so, namesto da bi sušili seno, postavljali mlaje, pometali ceste, krasili svoj lepi kraj, in drugim sodelavcem, ki so že od začetka leta zbirali sredstva ali kako drugače pomagali in prispevali svoj prosti čas za organizacijo VII. Kulturnega tedna. Za kaj takega nimamo plačila. Nagrada za vsa odrekanja bo le v uspešnosti letošnjih prireditev in v spoznanju, da smo potrebovali slehernega sodelavca, ki je vlagal svoj trud za čimboljšo organizacijo te kulturne prireditve.
ZA
OBČINSKI PRAZNIK OBČINE
GROSUPLJE
DNE 29. oktobra 1976
ČESTITAJO VSEM OBČANOM, BORCEM,
ORGANIZACIJAM ZDRUŽENEGA DELA IN KOLEKTIVOM
OBČINSKA SKUPŠČINA
OBČINSKA KONFERENCA SZDL
OBČINSKA KONFERENCA ZSM
OBČINSKI KOMITE ZKS
OBČINSKI SINDIKALNI SVET
OBČINSKI ODBOR RK
ZDRUŽENJE BORCEV NOV
IN DRUGE DRUŽBENE ORGANIZACIJE OBČINE GROSUPLJE
GOSTINSKO PODJETJE
»POLŽEVO«
GROSUPLJE
I obrali:
Hotel POLŽEVO, VIŠNJA GORA
Restavracija »OB ČRPALKI«, IVANCNA GORICA
Gostilna »POD LIPO«, STIČNA
Gostilni »NA KLANCKU« ŠENTVID PRI STIČNI
Gostilna s prenočišči »GROSUPELJCAN«, GROSUPLJE
Gostilna »PRI MOSTU«, GROSUPLJE
»ADAMIČEV HRAM« GROSUPLJE
»BIFE — KEGLJIŠČE«, GROSUPLJE
Gostilna »MAJOLKA«, SMARJE-SAP
Gostilna »BRDAVS«, VIDEM DOBREPOLJE
PENZIGH IVANCNA GORICA
TURJAŠKI HRAM, TURJAK
nudi vse gostinske usluge in se za obisk priporoča.
LKSNINA LJUBLJANA
TOZD »SPLOŠNO MIZARSTVO«
(; BOS II 1» L J K
Zgodovina podjetja je pestra, saj seže tja v leto 1947, ko je bilo ustanovljeno z odlokom takratnega Ljudskega odbora Grosuplje. Do leta 1959 so bili tako poslovni prostori kot stroji last zasebnika; podjetje jih je imelo le v najemu. Zato v teh letih tudi ne moremo zapisati večjih uspehov v razvoju. Leta 1959 je takratni krajevni odbor dodelil zemljišče, na katerem se nahajamo sedaj. Toda tu je tedaj stalo le staro go-spospodarsko poslopje, ki smo ga morali, še preden smo se lahko vselili vanj, rekonstruirati, oziroma preurediti v prostore, usposobljene za delo. S pridobitvijo lastnih proizvodnih prostorov so bile dane možnosti za hitrejši razvoj, kar se je pokazalo v letih 1950—1900. V tem času smo nabavili tudi nekaj novih strojev in s tem nam je bila dana možnost za prevzemanje zahtevnejših del.
V letu 1957 smo navezali tudi tesnejše stike s trgovskim podjetjem Lesnina, sprva v manjšem obsegu; to sodelovanje pa se je iz leta v leto stopnjevalo. V času poslovanja z Lesnino smo se tudi specializirali za izdelavo notranje opreme hotelov, laboratorijev in lekarn.
V tem obdobju je podjetje zaposlovalo že približno 50 delavcev, predvsem kvalificiranih mizarjev. Leta 1900 smo ustvarili i! starih milijonov bruto dohodka, in še danes smo se dolžni zahvaliti takratnemu ljudskemu odboru za dodelitev zgoraj omenjenih prostorov, ki so bili temelj našemu nadaljnjemu razvoju.
V letu 1970 je bilo v našem podjetju zaposlenih povprečno 71 delavcev, ustvarili pa smo 085 starih milijonov bruto dohodka in od tega 91 milijonov izločili za poslov ni. sklad. To pa je bil tudi nas največji uspeh tega obdobja. V istem letu smo pričeli razmišljati o celotni rekonstrukciji podjetja.
Samoupravni organi so sprejeli sklep, da se izdela celoten elaborat za rekonstrukcijo; to delo je opravil Biro za lesno industrijo Ljubljana. Pri omenjenem elaboratu pa je sodeloval tudi nekdanji glavni direktor Lesnine, tovariš Tine Ravnikar.
Kompleten elaborat je bil izdelan v letu 1971, celotna predračunska vrednost pa je znašala 1,5 milijarje din. Zavedali smo se, da celotne investicije ne bomo mogli enkratno izpeljati, zato smo se odločili, da bomo gradili v dveh fazah. Tako smo konec leta 1971 pričeli z izgradnjo proizvodne hale strojnega obrata v izmeri 1300 m? in nabavili tudi nekaj najpotrebnejših novih strojev. Omenjena investicija je znašala 5,000.000 N din, od tega smo dobili 1,500.000 din kot kredit pri LB, pri skladu skupnih rezerv Sob Grosuplje 400.000 din, lastnih sredstev pa smo imeli 3,700.000 din. Omenjena investicija je bila končana v letih 1972—73.
V letu 1974 smo se začeli pripravljati za izvedbo 2. faze rekonstrukcije. Vrednost investicije 2. faze je po predračunu znašala 7,300.000 din in od tega smo dobili pri LB 1,140.000 din kredita, pri OZD Lesnina 3,000.000 din, lastna sredstva pa so znašala 3,100.000 din.
Vrednost vseh investicij prve in druge faze od leta 1971 do 1975 znaša 13,900.000 din. Kot je že omenjeno, smo dobili kredite pri LB za celotno investcijo 2,640.000 din. Lesnina Ljubljana je kreditirala 3,200.000 din; kredit za trajna obratna sredstva pri LB 1,500.000 din; pri skladu skupnih rezerv Sob Grosuplje 850.000 din, lastna sredstva, pa so od leta 1971 dalje znašala 7,347.00(1 din.
V omenjeni investiciji so bili zgrajeni naslednji objekti: skladišče za izdelke v izmeri 750 nT
— proizvodna hala strojnega oddelka 1300 m'
— lakirnica in oddelek montaži- 1300 ni' skladišče vnetljivih tekočin 50 m'
— skladišče raznih materialov in medskladiščni prostor 900 m'
Skupaj imamo trenutno 4300 m1 sodobnih proizvodnih in skladiščnih prostorov. S tem smo našim delovnim ljudem zagotovili najboljše delovne pogoje, česar pa do sedaj nismo imeli, obenem pa tudi boljše delovne uspehe.
Okrajni ljudski odbor Gruosuplje je 27. 8. 1946 ustanovil lokalno gradbeno podjetje DOLENJGRAD s sedežem v Grosupljem. Leta 1952 se je podjetje preimenovalo v DOLENJSKO GRADBENO PODJETJE. V letih 1957 in 1958 je podjetje opravljalo večino del na ljubljanskem področju, kjer je v nadaljnjih letih opravljalo vedno več del.
Pod imenom
SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE
GROSUPLJE
pa podjetje posluje od 19. 9. 1961 dalje.
V podjetje kot delovno organizacijo so združene tri temeljne organzaoije, in sicer:
— TOZD splošne gradnje s sedežem v Grosupljem
— TOZD kovinsko lesni obrati Grosuplje s sedežem v Grosupljem in
— TOZD j)rojektivni biro s sedežem v Ljubljani.
Za opravljanje administrativno tehničnih in drugih podobnih del je ustanovljena SDS skupne službe.
Podjetje je preko svojih TOZD povezano v SOZD ZIGP IMOS Ljubljana, v okviru katerih izvaja predvsem stanovanjsko gradnjo na velikih soseskah v Ljubljani, V letih od 1964 do konca leta 1974 je podjetje na področju ljubljanske regije zgradilo skupno 8533 stanovanj, preko 70.000 m' poslovnih prostorov in lokalov, preko 2000 garaž, več kot, 170 individualnih hiš, vse to pa v lastni režiji in kot, investitor za tržišče. Pri izvajanju del porabi podjetje letno preko 20.000 ton cementa različnih visokih kvalitet, 5000 ton raznih profilov betonskega železa, od tega preko 2000 ton samo za armaturne mreže.
TOZD podjetja so opremljene z modernimi stroji in napravami, kot so: najsodobnejša črpalka za beton s kapaciteto 70 m' na uro do 100 m visoko, elektronski stroji za rezanje in krivljenje železa, sodobni orodni stroji, elektronsko vodena betonarna in drugo,
TOZD kovinsko lesni obrati kot izvajalec obrtniških in instalacijskih del, izdeluje tudi opremo in serijske proizvode, kot dvigala in razne vrste podporja, kar vse je tudi v redni prodaji na domačem trgu.
TOZD projektivni biro je sposobna projektirati vse vrste objektov.
Podjetje praznuje v 1. 1976 tudi 30. letnico obstoja, kot moderno gradbeno podjetje, dosedanji uspehi pa dajejo poroštvo za hitro in solidno izvedbo prevzetih del tudi v
bodoče.
LET
PROJEKTIRAMO   IN IZVAJAMO  VSA GRADBENA
OELA !
Instalacije
GROSUPLJE ADAMIČEVA 51 TELEFON: 771-081
Pcd.jet.je INSTALACIJE Grosuplje je ustanovila skupščina občine Grosuplje 29. aprila 19fi4.
Podjetje izvaja
instalacije centralnih kurjav,
vodovoda,
plina,
prezračevanja,
elektrike,
kij učavničarstvo,
stavbno kleparstvo in
izolacije.
GROSUPLJE, p, o,
Biro tisk
Telefon: 771-100. 771-177
OPRAVLJA
— knjigovodske in računovodske storitve za OZD in občane,
— fotokopiranje in prepisovanje za lastne potrebe in potrebe drugih,
— drobne grafične Storitve in pravno službo.
Priporočamo se. da nam zaupate v vodenje vaše poslovne knjige in koristite naše grafične usluge.
^43951
OBRTNO KOMUNALNO PODJETJE
UNIVERZAL
se bavi:
oiid iMovogiin)!
IVANCNA GORICA
Malo Hudo
Tel. 783-043
Ml 0118
z nizkimi in visokimi gradnjami, adaptacijami, vrši strojne in minerske usluge, ter dobavlja vse peščene agregate,
ALI //.II*U >
TRANSPORTNO PODJETJE
AVTOPREVOZ
IVANCNA  (< O R I C A
Tekoči račun NB Grosuplje 50130-001-31177 Telefon 783-021 — 01295 IVANCNA GORICA 103
Transportno podjetje »Avtoprovoz« tvancna gorica opravlja vse prevoze s cestnimi motornimi vozili v tuzemskcm javnem tovornem prometu.
Cenjenim strankam se priporoča.
STOLARNA DOBREPOLJE I
3ITHICIO*! OI4JAI4UM02
Telefon: 782 008
ptt T ITT T O /""^ O
Telegram: Stolarna Dobrepolje Tek. račun: 50130001-31140
Izdeluje vse vrste sedežnega in drobnega pohištva, ter lesne galanterije, nudi žagan les ter vrši razne usluge. Podjetje priporoča svoje izdelke in usluge cenjenim strankam in poslovnim partnerjem.
Garancijske obveze in pogoji
Z garancijo se Slovenijales Stolarna obvezuje, da bo v garancijskem roku, ki začne teči od datuma prodaje, brezplačno odpravil vse napake na pohištvu, ki bodo nastale na vgrajenem materialu ali zaradi pomanjkljive izdelave in ki zmanjšujejo uporabnost pohištva. Napake bo Slovenijales Stolarna odpravil s popravilom, če to ni mogoče, pa z zamenjavo pokvarjenih delov.
Slovenijales Stolarna jamči za pravilno funkcionranje proizvoda v garancijskem roku.
Organizacija, ki daje v promet sobno pohištvo, ni dolžna poskrbeti za servisno vzdrževanje in potrebne nadomestne dele (Zakon o jugoslovanskih standardih in normah kakovosti proizvodov, člen 51 Uradnega lista SFRJ 2/74).
— za okvare, ki so nastale zaradi nestrokovne sestave, nenormalne uporabe izdelka ali uporabe v nenormalnih pogojih;
— če na garancijskem listu ni datuma prodaje in žiga prodajalca;
— če je očitno, da je na garancijskem listu datum popravljen.
I'ri reklamaciji je treba izpolniti ustrezni del garancijskega lista, ki je priložen artiklu ler garancijski list poslati na naslov: Slovenijales Stolarna — Servisna služba — 61213 Videm Dobrepolje.
Servisna služba bo kupca obvestila o načinu rešitve reklamacije. Višino prevoznih stroškov prizna Slovenijales Stolarna po veljavni železniški in poštni tarifi.
3UOS3E80C1 AMflAJOTS KOMUNALNO PODJETJE GROSUPLJE
Taborska 3
61290 O II O S U I« L JE TELEFON 771-0!i7
Stanovanjsko komunalno podjetje Grosuplje je bilo ustanovljeno v letu 1966. Poslovna dejavnost podjetja je gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini in upravljanje s komunalnimi napravami v naselju Grosuplje. V letu 1969 se je poslovna dejavnost podjetja razširila tudi na upravljanje z vsemi vodovodi na področju občine Grosuplje.
Podjetje opravlja pleskarske in soboslikarske usluge, kamionske prevoze, strojne izkope in nakladanja ter vsa dela pri razširitvi vodovodnih omrežij.
Kmetijska zadruga Stična
sedež Ivančna gorica
Oskrbuje kmct.ijst.vo z vsemi vrstami reprodukcijskih sredstev in gradbenim materialom,
organizira proizvodnjo in promet s kmetijskimi pridelki in živino,
prideluje odlično seme priznanih domačih in tujih sort krompirja,
oskrbuje potrošnike s svežim mesom in znanimi stiškimi mesnimi izdelki,
ima lastno hranilno-kredifno in lastno kmetijsko pospeševalno službo.
Svoje zadružne enote in hranilno-kroditno službo ima za druga v Radohovi vasi, Šentvidu, Stični, Višnji gori, na Muljavi, Krki, Zagradcu in Ambrusu.
Sveže meso in mesne izdelke iz STIČNE nudimo potrošnikom v lastnih poslovalnicah v Ljubljani, Trubarjeva 57, Karunova 5, Djakovičeva 8, Celovška 85, Krakovski nasip, Kožna dolina c. IX/3, na Igu, Podpeči, Brezovici, Polhovem Gradcu, Škofljici, šmarju-Sap, Grosupljem, Višnji gori, Ivančni gorici, Šentvidu pri Stični, Stični.
Uprava in centralno skladišče pa je v Ivančni Gorici.
TEKSTILNA TOVARNA
MOTVOZ IN PLATNO
GROSUPLJE
Telefon h. C. 771-020 Brzojav Motvoz Grosuplje
Izdelujemo kvalitetne polipropilenske tkanine za embaliranje izdelkov tekstilne, kemične in prehrambene industrije.
Nadalje izdelujemo polipropilenske vreče sukljanka za krompir, čebulo in povrtni-no ter gosto tkane vreče za moko, sladkor in razna semena.
Poleg motvozov in vrvi iz konoplje izdelujemo tudi motvoz in vrvi iz polipropilena.
ZAVAROVALNICA SAVA
POSLOVNA ENOTA LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA 10
Vara nudi vse vrste
*m TQTT?Onfl**iTh A M9T AyAr^Q
— življenjskih
— nezgodnih
— kmetijskih in
— transportnih zavarovanj
POSLUŽUJTE SE ZAVAROVALNE ZAsclTE PRI ZAVAROVALNICI SAVA, POSLOVNA ENOTA LJUBLJANA!
PREDSTAVNIŠTVO GROSUPLJE, TABORSKA S
Telefon: 771-441
VETERINARSKA POSTAJA
KRIM
GROSUPLJE
skrbi za zdravstveno varstvo domačih živali in reprodukcijo govejih plemenic na območju občine Grosuplje in občine Ljubljana Vič-Rudnik.
PEKARNA GROSUPLJE P.».
ADAMIČEVA 11
TELEFON 771-143 ((Mil) obrat 771-100 uprava 717-177 uprava
PEKA KRUHA IN PECIVA PRODAJA VSEH VRST PECIVA, SLAŠČIC IN DELIKATESNEGA BLAGA
Gozdno gospodarstvo Ljubljana
TOZD (.o/dni obrat GROSUPLJE /. o. sub. o.
GROSUPLJE, Kolodvorska ul. 1
proizvaja in prodaja vse vrste gozdnih sortimcntov, opravlja gozdno gojitvena dela, gradi gozdne ceste ter osna vi j a gozdne plantaže in intenzivne nasade.
ISTRA-BENZ
KOPER, VOJKOVO NAUK. 10
Trgovsko podjetje z nafto in naftnimi derivati se priporoča za svoje kvalitetne in hitre usluge na vseh bencinskih črpalkah in na BENCINSKI ČRPALKI V IVANCNI GORICI
TRGOVSKO ZASTOPSTVO EKSKLUZIVNA ZASTOPSTVA IZVOZ — UVOZ
JOŽE ADAMIČ
TRST — VIA S.LAZZARO 23-11 — Tel. 28449, 21-99«
OZD CESTNO PODJETJE LJUBLJANA
— TOZD Vzdrževanje
— TOZD Gradnje
— TOZD Mehanizacija
— TOZD Delavska restavracija in s Skupnimi strokovnimi službami
opravlja dela, projektiranja, vzdrževanja modernizaciji' in gradnje ccsl /. najsodobnejšo mehanizacijo in lastno asfaltno bazo.
LJUBLJANA, Stolpniška ul. 10
s svojimi temeljnimi organizacijami
Postavlja in vzdržuje prometno opremo na cestah.
»abc((
TRGOVSKO PODJETJE TABOR GROSUPLJE
vam nudi v svojih dobro založenih 37 prodajalnah veliko izbiro raznega blaga.
V centru Grosupljega ima specializirane trgovine: tekstila in konfekcijo, drogerijskega blaga in kozmetike, tehničnega blaga, pohištva in gradbenega materiala, kakor tudi večjo samopostrežno trgovino.
Blago lahko kupile tudi na potrošniška posojila, ki vam ga odobri podjetje.
Obtičite jih — zadovoljni boste!
INDUSTRIJSKA PRODAJALNA NUDI PO TOVARNIŠKIH CENAH
— POHIŠTVENE TKANINE
— DEKORATIVNE TKANINE
— ROČNO TKANE VOLNENE TAPISERIJE,
— BLAZINE
— PRTICE
— POSTELJNA PREGRINJALA
VELIKA IZBIRA — NASVETI ARHITEKTA ODPRTO OD 8—19 URE, SOBOTA OD 8—13 URE
dekorativna
LJUBLJANA, CELOVŠKA CESTA 280
KOVINASTROJ »odu«
TOVARNA GOSTINSKE OPREME I12M GROSUPLJE
Izdelujemo, montiramo in projektiramo opremo za vse tipe kuhinj, slaščičarn, samopostrežnih restavracij in drugih gostinskih ali sorodnih obratov.
Izdelujemo toplotne, hlajene, nevtralne in kombinirane elemente, točilne in druge pulte, samopostrežne in ostale linije.
Vršimo razne usluge.
Vsi naši elementi so iz najkvalitetnejše nerjaveče — INOX pločevine
Lastni projektivni biro Centralna servisna služba
PROIZVODNO PODJETJE
stavbni izdelki, notranja oprema, ž. les
G129fi ŠENTVID PRI STIČNI telefon 7f!.r. 008
Izdeluje vse vrste stavbnega pohištva, oken in vrat, hotelsko, laboratorijsko in drugo pohištvo. Nudi tudi žagan les in druge obrtniške storitve. Podjetje priporoča svoje priznane izdelke cenjenim strankam in poslovnim partnerjem. lAuau
ljubljanska banka
s svoj« enoto v Grosupljem in pionirskimi hranilnicami na območju občine Grosuplje sc priporoča za obisk
LJUBLJANA
LIVARNA IVANČNA GORICA
TELEFON N.C. 783 010
Livarna z lastnim modelno-konslrukci.jskim birojem, z moderno in s sodobno mehanizacijo za serijsko in izvenserijsko proizvodnjo nudi iz svojega proizvodnega programa;
ulitke iz sive litine z lamelastim grafitom s perlitno strukturo, z na-tezno trdnostjo do 30 kp/mm2,
specialne ulitke z dodatkom kroma, niklja in mangana specialne debelo in tankostene ulitke,
ulitke s posebnim poudarkom na tesnosti,
kompletni asortimenti kanalske litine, npr.: razne cestne pokrove, mreže, strešne odtoke, fazonske kose, vodovodne armature itd.
Vse ulitke kovinsko očistimo in opeskamo ter po želji kupcev zaščitimo proti koroziji. Zaradi sodobne opreme, mehaniziranih postopkov dela ter solidnosti tehničnega kadra je livarna glede dobavnih rokov zelo solidna.
Cene ulitkov so brez dvoma konkurenčne, saj livarna del svojih izdelkov uspešno izvaža tudi na zunanji trg.
ZAHTEVAJTE PROSPEKTE IN NAVODILA — PREPRIČAJTE SE O KVALITETI
5498
Black & Decker
JUGOSLAVIJA
Podjetje za proizvodnjo in montažo električnih ročnih orodij, priključkov in pribora GROSUPLJE (Ofil) 771-021
elektroservice
POZO GROSUPLJE
OBRTNO INSTALACIJSKO PODJETJE GROSUPLJE, Taborska 3, telefon 771-030 LJUBLJANA. Dolenjska 71, telefon 23-314
Projektiramo, izvajamo in montiramo eloktroinsfalacije jakega in šibkega toka, razne naprave z avtomatiko, strelovode, trafo postaje, avtomatske telefonske centrale, skupinske antenske naprave.
Servis in popravila.
1JUBUANSKE MLEKARNE
LJUBLJANA, Tolstojeva 63, tel. (Ml) 341-261
Pasterizirano mleko v plastičnih vrečkah in tetrapaku Sterilizirani mlečni proizvodi v tetrapaku Jogurti v tetrapaku in plastičnih lončkih Sladka in kisla smetana Trdi, poltrdi in sveži siri
Sladoledi na palčkah, sladoledi v lončkih, kometi, žogice, sladoledi za gospodinjstva in gostince
Vse to so priznani izdelki Ljubljanskih mlekarn, izdelani na modernih strojih in polnjeni v najsodobnejšo embalažo.
TOZD Posestva GROSUPLJE TOZD Kooperacija GROSUPLJE Mlekarna STIČNA Skladišče sirov STIČNA