ZGRNI ČASOPIS, UGASNI RADIO IN TELEVIZIJO
Z narkomanijo oziroma drugače: z zlo-rabo drog je približno tako kot s stotino drugih neprijetnih stvari: po pravilu se na-mreč dogajajo nekje drugjc. Gre za svoje-vrstno součinkovanje samoobrambnega mehanizma, s katerim odrivamo v pozabo dejstvo. da je življenje sodobnega človeka pravzaprav nevarno in vsak dan na ra-zlične načine ogroženo, in za delovanje množičnih sredstev obveščanja: ta se kot nekakšen varovalni zaslon umeščajo med naš potenciaini občutek ogroženosti in vse tisto, kar se strašnega dogaja okoli nas. Za vlom v sosednjem stopnišču, ali za krajo avtomobila na bližnjem parkirišču tako zvemo iz časopisa, prav tako za hudo pro-metno nesrečo na cesti, po kateri smo vozili - po možnosti z nckaj alkohola v krvi - še sinoči, mogoče pet minut pred tem, ko se je zgodila. Narkomani pa tako v glavnem umirajo v Ameriki ali kvcčjemu v kakšnem velikem evropskem mestu, de-nimo v Amsterdamu.
Potem smo seveda vedno presenečeni, ko se kaj hudega zgodi nam samim in se sprašujemo, zakaj prav nam, kar - pri-biižno — pomeni - zakaj ne samo v časo-pisu, na radiu ali televiziji, zakaj ne samo v Ameriki ali v Amsterdamu? Vedno bolj se mi dozdeva, da velika večina poljud-nega pisanja o zlorabljanju drog, ki ga je tudi pri nas vedno več, skuša odgovoriti prav na to vprašanje. Eden izmed piscev, ki sem ga prebirala neki dan, je bil prav izrecen. Nadrobno je popisoval znake, po katerih lahko starši ugotovijo, da se njihov otrok drogira. In prav pri tem se mi je -kot se reče - »utrgalo«. Dvakrat. Najprej zaradi komaj skritega nasveta staršem, naj se spremenijo v amaterske detektive - br-skajo po predalih in po šolski torbi, voh-ljajo po žepih, nadzorujejo telefon in po-dobno. In, drugič, zaradi vprašanja, ki se mi je vsililo: Kaj se bo zgodilo, če bo tak
amaterski Sherlock Holmes uspešen? Ali bo poklical policijo, ki bo uredila stvari tako, kakor jih privatni detektiv, pa še amater povrhu ne sme?
Zato, če ste v dvomih, pozabite na de-tektivke in na to, da se neprijetne stvari dogajajo samo drugje, in se nemudoma začnite z otrokom pogovarjati. Verjetnost, da je kaj od »prepovedanega sadu« vsaj poskusil, je namreč, žal zelo velika. Ven-dar brez panike! Med »samo« poskusiti in postati zasvojen je kar nekaj korakov po poti, ki jo lahko sami pomagate utreti s svojim neustreznim ravnanjem. Pa tudi nasprotno. V vsakem primeru je stvar v vaših rokah, seveda skupaj s tveganjem. Pri tem je dobro vedeti - za nekakšno žalostno tolažbo - da vam takrat, ko je zadeva že tako daleč, da sami ne morete ničesar več storiti, tudi nihče drug ne more več kaj dosti pomagati.
Za začetek torej pogovor z otrokom. Če naj tudi sama tvegam nasvet, bi rekla, da ne začnite takoj s peklenskim ognjem in podobnimi grozodejstvi. Pomislite na to, da so poskusi v mladostniških, žal pa vedno pogosteje tudi že v otroških druž-bah zanje nekaj takega, kot je bila za vas prva, na skrivaj popuhana cigareta. Zato se tudi ne čudite, če vam bo vaš nadebud-než pojasnil, da je »trava« manj škodljiva kot tobak a!i alkohol. Bolje je, vsaj po mojem mnenju, začeti z zaigrano predpo-stavitvijo. češ da poskusiti ni greh. Pri tem boste nemara lahko zvedeli, kaj je mla-dostnik doživljal ob prvih poskusih, ki ni-kakor niso vedno in za vsakogar prijetni, v nadaljevanju pa - če gre že za razvado - kaj mu pomeni »trip« (potovanje). Na-tančneje vzeto je namreč tako »potovanje« vedno beg od nečesa, denimo iz okoliščin, v katerih ste sami še kako udeleženi. O tem pa boste malo zvedeli iz časopisa, radia ali TV.                              Ina Petric