S svojim duhom se češka drama ostro loči od tujih del. Svoje karakteristične oblike pa doslej ni privzela, ker ni imela — kakor Češka glasba — jasnega in edinega vzora, po čigar sledovih bi korakala z varnim zaupanjem. Doslej še išče, hrepeni, se bojuje. Gre dra-matiško pokolenje za pokolenjem, in kakor v stari Heladi, tako se na tem pohodu z veliko misijo, kjer se imena menjajo, ideja pa ostane enainista, iz roke v roko podaja baklja.
Ant. Debeljak:
•«¦<•
Dvom.
V
topli vesni znova zelene mecesni, čvrsti hrasti košate se v bujni rasti, iz prsti
spet stoteri cvet brsti — vsepovsod polje pestri preporod!
Ah, odkodi mračna misel, ki možgane lačna gloje pa do srca jedko zbada: „Kam izteka se življenje tvoje, „kam mladosti jarki dan zapada, „se utrneš večno v nepovrat, „se li v bitje vrneš ko pomlad?
Detel
je na bolno bukev zletel
in obvisel:
trka, vrta, škrta vedno huje . . .
A kedo izkljuje črva-misel?
&*~-
489
večeru opozorila strička Hilarija, da svojega poraza ne prizna. Ko je stopal mimo trafike, je mahoma odprla okno in zaklicala z medenim glasom:
«Onkel Hilarius!... Počakajte malo... warten Sie doch!... Oh, Jezus ti moj!» je še čul za seboj, ko je planil mimo, ne da bi jo bil pogledal.
«Kakšna ženska!» je takrat zamrmral sam pri sebi. «Ženska ali satan? Takole se bo oglašalo za menoj: ,Počakajte, onkel Hilarius — oh, Jezus ti moj!' In nekega dne bom nemara slab in bolan in nesrečen ... in jo počakam...»                     (Dalje prili.)
A. Debeljak: Dubrovniku
L    Po dnu preproga morska se razgrinja, povrh poveznjen je neba pokrov, vmes Dubrovnik na skali sred zidov ko biserov blestečih polna skrinja.
Vsak ogel, kot in kamen opominja na mirne zmage skozi niz vekov, zgovorno priča sivi stolp in rov: glej, tukaj stolovala je Blaginja.
Sedaj to skrinjo patina zastira, na videz otemnel je prejšnji blesk. A kaj valov oznanja trušč in tresk?
Dokler te zvesto straži strmi Srgj
in Šumet ti naliva bistri vrč   —
tvoj svetli duh, tvoj demant, ne umira!
II.    Tvoj  duh  je plamen,  ki  se  ne  utrinja, skoz tisoč let ostaja mlad in nov, ustvarja si najlepši vseh domov in še v tujino seva mu svetinja.
Tvoj čvrsti brod osvaja morja sinja, Modrice selijo pod tvoj se krov, tvoj grad je vedam božji blagoslov, ki gosto noč in mrak ko blisk prešinja.
Srce v bogastvu ni se ti prevzelo: najprvo sužnjem spone je odpelo, sirote, starce vzelo v Domus Christi.
Stoletja že iznad bršljana maha razvija prapor svetega se Vlaha, ves bel in neoskrunjen v slavi čisti.
28
433