DRUŽBENO PLANIRANJE IN KRAJEVNA SKUPNOST
Skupaj z organizacijami združenega dela, samoupravnimi interesnimi skupnostmi in drugimi samoupravnimi organiza-cijami in skupnostmi je krajevna skupnost temeljna nosilka samoupravnega družbenega planiranja. Povezanost in uskla-jenost načrtovanja v krajevni skupnosti in pri omenjenih nosil-cih ter neposredno sodelovanje pri reševanju skupnih vprašanj, poglavitno vplivajo na uresničevanje zamisli kra-jevne skupnosti kot bistvene sestavine samoupravnih družbe-noekonomskih in političnih odnosov. Delovni Ijudje in občani v krajevni skupnosti samostojno sprejemajo plane in pro-grame dela ter razvoja svoje krajevne skupnosti, ki jih usklaju-jejo z drugimi nosilci planiranja in tako neposredno sodelu-jejo v družbeni reprodukciji.
Krajevna skupnost z letnim planom načrtuje izvrševanje tekočih nalog, s srednjeročnimi in dolgoročnimi plani pa načrtuje svoj razvoj v daljšem časovnem obdobju. Prj tem mora izhajati \z ustreznih strokovnih spoznanj in iz njih izpe-Ijanih ocen o njenih razvojnih možnostih. Temeljni planski dokumenti krajevne skupnosti so smemice za plan krajevne skupnosti, samoupravni sporazum o temeljih plana krajevne skupnosti in plan krajevne skupnosti. Planska funkcija kra-jevne skupnosti je natančno opredeljena v zakonu o sistemu družbenega planiranja. Osnovni dokument, ki ga sprejmejo udeleženci planiranja za petletno obdobje, je samoupravni sporazum o temeljih plana krajevne skupnosti, skozi katerega se zagotavlja materialna osnova za delovanje krajevne skup-nosti in je glavno izhodišče za financiranje vseh vrst dejavno-sti v krajevni skupnosti.
Osnovo za povezano in usklajeno delovanje krajevne skup-nosti, organizacij združenega dela in samoupravnih intere-snih skupnosti predstavlja tudi demokratično zasnovan in usklajen plan krajevne skupnosti. Prav tako je bistveno za uresničevanje krajevne skupnosti kot sestavnega dela združe-nega dela, na tej podlagi, samoupravno združevanje dela in sredstev za uresničevanje skupnih potreb delovnih Ijudi in občanov v krajevni skupnosti. Toda vsebina krajevne skup-nosti kot družbenoekonomskega odnosa vtendarle ni zgolj financiranje njene dejavnosti. Dosedanja razmišljanja o načinu financiranja so za zdaj le najboljši kazalec, ki kaže, koliko je razumljena zamisel krajevne skupnosti kot družbe-noekonomskega razmerja in koliko je to v praksi uresničeno. Vsekakor pa je ustrezen način zagotavljanja materialnih pogojev za delovanje krajevne skupnosti v najtesnejši odvi-snosti od dobrega in realnega plana krajevne skupnosti in obratno.
V vsebini plana krajevne skupnosti je izkazan interes in potreba delovnih Ijudi in občanov za zadovoljevanje življenj-skih in delovnih potreb, ki jih uresničujejo na tem območiu
Zato mora vsebina programa dela in razvoja krajevne skup-nosti temeijiti na usklajenih mnogoterih konkretnih življenj-skih interesih in potrebah krajanov in delavcev v organizaci-jah združenega dela, ki delujejo na njenem območju ter vseh tistih organizacij združenega dela, v katerih so zaposleni.
Program razvoja krajevne skupnosti mora torej izhajati iz življenjskih potreb in razpoložljivih materialnih sredstev ter mora biti čimbolj realen in enostaven. V procesu priprave planskih aktov je za to potrebno zagotoviti čim širši krog sodelujočih v krajevni skupnosti, medtem ko so predpogoj za kakovosten plan krajevne skupnosti uresničljivost planskih ciljev in nalog, sočasnost poteka priprave in njegovega spre-jemanja ter celovitost vsebine planskih aktov.
Ustrezne planske naloge krajevne skupnosti so zapisane tudi v planskih dokumentih posameznih samoupravnih intere-snih skupnosti (na področju komunalnega in stanovanjskega gospodarstva, otroškega varstva, zdravstva itd).
Temeljnega pomena za samoupravno preobrazbo krajevne skupnosti je zavest delavcev organizacij združenega dela o nujni povezanosti s krajevno skupnostjo, v kateri sami živijo. Oblikovanje in preverjanje programov krajevne skupnosti bi moralo praviloma potekati že v fazi osnutkov tudi v organiza-cijah združenega dela, ob tvorni udeležbi vseh delavcev, ki v posamezni krajevni skupnosti uresničujejo svoje skupne živ-Ijenjske interese. Seveda morajo biti v procesu planiranja in usklajelvanja poleg interesov nosilcev planiranja v krajevni skupnosti izraženi tudi širši družbeni interesi.
Za dosedanje stanje na področju pianiranja v bežigrajskih krajevnih skupnostih velja ugotovitev, da so bili planski akti krajevne skupnosti premalo usklajeni s planskimi dokumenti organizacij združenega dela, sosednih krajevnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti in občine. Kljub pozitiv-nim premikom pa je vendarle treba pospešiti povezovanje delavcev v združenem delu s krajevnimi skupnostmi, posebej vsakdanjo povezavo obojestranskih interesov.
Pri pripravi planskih dokumentov za obdobje 1986-1990 prihaja v krajevnih skupnostih do nekaterih zadreg. S spreje-manjem planskih aktov krajevne skupnosti kasnijo. Poleg tega so oblikovani pretežno kot zbirnik neuresničljivih želja in ne kot dejanski družbenoekonomski odnos v smislu samo-upravnega družbenega planiranja in odraz dejanskih mož-nosti.
Eden izmed vzrokov za to, da krajevne skupnosti kot nosilke planiranja niso sposobne kvalitetno opraviti nalog kot jih določa zakon o sistemu družbenega planiranja, je očitno ta, da je sistem planiranja za krajevne skupnosti preveč zaple-ten (nedorečena metodologija, postopki idr.). Nadaljnji vzrok je tudi v tem, da krajevnim skupnostim niso bile pravočasno posredovane strokovne osnove za planiranje. Tako ni mogoče pripisati krivdo za težave samo krajevnim skupnostim kot temeljnim nosilkam planiranja, marveč tudi številnim drugim dejavnikom, ki dajejo strokovne podlage in usmeritve za pri-pravo planskih aktov.
Zaradi omenjenih težav obstaja spoznanje, da krajevne skupnosti v takšnih pogojih ne morejo ustrezno opraviti svo-jih planskih nalog, in da bi bilo potrebno še posebej s prakti-čnimj napotki pomagati pri njihovem planiranju. Hkrati je treba jasno določiti, katere pogoje je treba ustvariti in kdo je za to odgovoren, da bi planiranje v krajevnih skupnostih tudi s pomočjo zunanjih dejavnikov steklo. Vsekakor so potrebne tudi določene organizacijske in postopkovne poenostavitve pri planiranju.
Samo časovno in vsebinsko usklajeno ter stvamo planira-nje v organizacijah združenega dela in v samoupravnih intere-snih skupnostih s planiranjem v krajevnih skupnostih je lahko podlaga za odpravljanje sedanjega stanja.