TURISTIČNO DRUŠTVO RAŠICA
Spomini 
s čudovitega izleta
Zadnja nedelja v maju naš praznik. Ta-krat se namreč zbere večina članov Turi-stičnega društva Rašica, priključijo se nam še člani Planinskega društva Velike Lašče in gremo na izlet po naših lepih dolenjskih gričih.
Če je nedelja sončna, kot je bila letoš-nja, so doživetja s tega izleta za nas lepi spomini. Naša pot se vedno prične na Ra-šici pred spomenikom Primoža Trubarja.
Ker je cesta od Rašice do Velikih Lašč za nas turiste preveč prometna, smo se odločili, da se do tam peljemo z lastnimi avtomobili. Tu so nas še čakali planinci iz Velikih Lašč.
Naš prvi cilj je bil sv. Rok nad Velikimi kLaščami. Od tu se odpira prelep razgled na Lašče, Rašico in dalje proti Ahacu in Ljubljani, na Rob in na Retje. Na sv. Roku se je rad ustavljal tudi Fran Levstik, ko se je vračal iz Ljubljane v svoje rodno Retje ali nazaj v Ljubljano. Spustili smo se proti Retjam in sonce je že toplo gTelo, toda travniki, ki so se zibali v vetru, so nas vabili naprej in naprej.
»Tu bo letos septembra tabor, ki bo organiziran ob 150-letnici rojstva Frana Levstika«, nam je razlagal predsednik KK SZDL Velike Lašče in kazal na velik trav-nik pod vasjo Retje.
Še nekaj metrov in stali smo pred rojst-no hišo Frana Levstika. Posebnega preda-vanja in razlag, kdo je bil ta mož, ni bilo potrebno, kajti pionirji so kar na glas po-navljali, kar so se o Levstiku naučili v šoli.
Zapustili smo Retje in se preko glavne ceste Ljubljana-Kočevje po stari »koče-varki« usmerili proti vasi Bukovec. Hodili smo po planjavi in sonce nas je neusmilje-no grelo, da smo odložili vso nepotrebno obleko in si želeli, da bi pot čimprej zavila v gozd, kjer bi se ohladili. Ves čas nas je
spremljalo petje ptic, pa tudi posamezni murenčki so še oglašali.
»Tu so prekrasni gobarski tereni«, je dejal nekdo, ko smo stopili v prijetno hla-den gozd. Nekaj strastnih gobarjev si je že obljubljalo, da si bodo čez kak mesec, ko se bo pričela sezona, ogledali teren in preizkusili srečo.
Hoja po gozdu je v prijetnem kramlja-nju o gobah in lovskih podvigih hitro mini-la in na jasi smo zagledali leseno brunarico - bivak Franceta Modica, ki ga žal ni več med nami. Kdo ni poznal našega Franceta Modica, ki je s štruco v nahrbtniku, s palico v roki in s fotoaparati na ramah prehodil vsak kotiček lepe slovenske zem-lje?
Na pragu brunarice nas je pričakala nje-gova sestra in nas po starem slovenskem običaju postregla s kruhom »pisancem«, ki ga je sama spekla in s »kačjo slino«, ki jo je pripravil še France.
Sonce je bilo že visoko na nebu, naše poti pa še ni bilo konec. Cilj je bila Grma-da nad Ortnekom. Čakal nas je najbolj naporen del poti, ko smo si grizli kolena. Če do sedaj nismo počivali, pa so bili počitki sedaj potrebni in pogosti.
»Že vidim kočo«, je zaklical prvi v kolo-ni. To je bila prijetna novica, ki nam je dala moči, da smo hitreje stopili. Na vrhu nas je čakala nagrada - prelep razgled. Na jugu pred nami je ležala Ribniška dolina s Travno goro, na levi Dobrepoljska dolina, na desni pa se je v soncu bleščal Grgdr in vasi na grebenih gričkov, v daljavi nas je pozdravljal Snežnik.         -              '      .
»Spoznaj svojo domovino in še bolj jo boš vzljubil«, je dejal nekdo med nami in vsi smo vedeli, da je to res.
.            -         MILENA GRADIŠAR