Ocene in poročila
ZAPISEK O JANE2EVIH VSEBINAH
Priročnik, ki bi kratko, pregledno in razumljivo podal vsebinsko strukturo slovenskega leposlovja, je bil vsekakor potreben. Pedagoška praksa, ki sili h koncentraciji in poenostavitvi, je klicala po njem. Z njegovo pomočjo bi laže osvetljevala umetniško ustvarjanje, pripovedovala o literarni tehniki in razlagala književne vrste. V tej pomožni vlogi je hkrati smisel takšnih knjig,' ki so zunaj tega pedagoškega območja za umetniško vzgojo brez kakršnega koli pomena.
Ta pedagoška funkcija pa narekuje sestavljavcu poseben odnos do gradiva in usmerja tehnično plat njegovega podajanja. Sestavljavec mora biti v književnosti do podrobnosti doma, ker bo le tako lahko ujel mnogovrstnost in jo strnil v zaključeno enotnost.
Umetniško delo nastaja namreč na osnovi življenjskega gradiva in kot tako zajema območje zunanje in notranje stvarnosti. »Vsebina« ali fabula pa je književno-umetniška organizacija te stvarnosti ali — povedano z dinamičnim slovarjem — nekaka kompozicija dogodkov. Po tem pojmovanju ima tudi lirika svojo »vsebino«, ki je strukturno seveda drugačna, vendar še vedno »vsebina«. Dela, ki se dajo »pripovedovati«, so zato predvsem: drsima, roman, novela in balada. Njihov vsebinski izvleček obrne pozornost samo na potek dogajanja; to pomeni, da potegne iz pripovednih delov (popisov, pogovorov, refleksij itd.) in v obliki poročila poda tisto, kaf je vodilna nit v notranji strukturi umetniškega dela.
Povzemanje in spajanje sheme dogajanja v leposlovnem delu bo dobro, kolikor bodo prišli do izraza osrednji motivi in tokovi. Zato bo vsebino pogosto treba »obrniti«, to pomeni, prenesti kompozicijske sestavne dele umetnine v vzročno in organsko sosledico vsebine. Takšna predelava spada k tehničnim problemom, ki jih mora sestavljavec rešiti, preden se loti dela. Tu je težišče njegove izvirnosti in kriterij za oceno uspešnosti opravljenega dela.
Stanko Janež tem nalogam povsod ni bil kos. Načelno si je vso stvar v uvodu še dokaj dobro zamislil. Knjiga naj bi bila dopolnilo k drugi izdaji njegove Zgodovine, zato je gradivo razdelil po kriteriju literarnih obdobij in časovne zapovrstnosti.
' Stanko janež, Vsebine slovenskih literarnih del. Založba Obzorja v Mariboru. Maribor 1959, stran 411.
115
Upošteva ne le dela z izključno umetniško vrednostjo, marveč tudi tista, ki so zanimiva razvojno dokumentarično in literamozgodovinsko. Kot takšna naj bo knjiga pripomoček dijaku in profesorju, »ker je poznavanje vsebine leposlovnih del pri pouku nujno potrebno«. Janež je dal k vsaki »vsebini« še uvodne opombe, ki naj bi podale snov, idejo, obdelavo in umetniško ceno. Vendar ta prilepek le redko zadosti svojemu namenu. V veliki večini je suho idejno vrednotenje, ki išče predvsem tako imenovani »sociološki ekvivalent« ter ga ne dopolnjuje s psihološko in estetsko oceno. Zato so individualne posebnosti določenih del, njihove prostorske in časovne relacije, ki naj bi prišle tu do izraza, zabrisane in iztrgane iz razvojnega toka, ki ga sugerira zunanja razdelitev knjige.
Ta razdelitev po času in literarnih obdobjih je tradicionalna in zato brez večjih spodrsljajev. Moti edino uvrstitev Izidorja Cankarja med sodobnike moderne. Uvrstiti bi ga bilo treba na začetek ekspresionizma, saj je roman S poti »spomin onega našega rodu, ki je takrat doraščal«. Ko bi bil sestavljavec zapazil obilje slogovnih in kompozicijskih novosti v tem delu, bi bil to moral storiti sam od sebe.
Temeljne pomanjkljivosti Janeževe knjige pa se tičejo vprašanja »predelav«. Njegov poseg v literarno delo večinoma ne urejuje in ne strnjuje strukturnih posebnosti. Metoda je bila zelo preprosta: kratko in malo se prepustiti leposlovcu in od poglavja do poglavja pripovedovati zunanje dogodke. Takšen način bolj spominja na »obnovex v višjih razredih osemletk in daje slutiti, da sestavljavec večine slovenskih leposlovnih del ni doživel v njihovi celotnosti, marveč se je zaustavil pri vnanjih zadevah. V tem je knjiga dopolnilo in nadaljevanje drugi izdaji Zgodovine. Posameznih primerov za to ni treba navajati, ker je vsa knjiga tak primer.
Zato bo Janežev priročnik le delno zadostil pedagoškim potrebam. Ne bo toliko vodnik in pripomoček, marveč vir za zlorabo in zmote, ki jih je slovenska literarna zgodovina že tako preveč polna. Prav bo prišel predvsem tistim, ki imajo — spričo današnjih možnosti tehnične reprodukcije — tudi v umetnosti raje »literarne konzerve« kakor pa literarne umetnine v njihovi celoti in polnosti. Drugim zaradi nepopolnosti in neizčiščenosti ne bo mogel dosti povedati.
Jože Pogačnik