Dopisi. Iz Gornjega grada. (V spomin). Dne 16. jul. izročili smo materi zemlji truplo preblage, daleč.-okrog znane, ker pri vseh priljubljene Marije Hren, p. d. JoSkove matere. %e dolgo ni bilo pri kakem pogrebu videli lolikc udeležitve raznega ljudstva, kakor ravno omenjeni dan pri pogrebu Joškove matere, kar pač najbolje spričuje njeno priljubljenost pri vseh. Ubož("f''-; bili so z njo prav veliko; kajti bila je silno usmilečnega srca do rev in sirot, katerih tudi v svoji oporoki ni pozabila. Bila je ranjka pa tudi pobožna, da, v resnici pobožna. Ni bilo skorej dneva, ko bi je ne bilo pri sv. maši, češee je pristopala k mizi Gospodovi. Zavolj tega in radi njenih drugih vrlin bila je, kar je pač razumljivo, ne le pri domači, ampak tudi pri sosedni častiti duhovščini spoštovana; in jaz mislim, da ni bil le slep slučaj, marveč da je previdnost božja tako nanesla, da so njeno truplo k večnemu počitku spremljali štirje duhovniki. Pred hišo, kakor pozneje na pokopališču zapeli so ji naši pevci tako ganljivo, da je malo katero oko ostalo brez solz. Ranjka bila je pa tudi prebrisana in razumna, da malo takih. Kolikim je dala dobre nasvete, koliko prepirov pospravila! Bil je svoje dni tukaj pri nas sodnik, kateremu je bilo veliko ležeče na tem, da bi zabranil vedno tožbovanje med Slovenci. No seveda, takih sodnikov dandanašnji ni obilno. Pa kakor pravim, mi smo enega imeli. Ako se mu pa pri vsem svojem prizadevanju tu in tam vendar-le ni hotelo posrečiti, razgreta srca z lepa pomiriti, odpravil jih je navadno z besedami: »Jaz sedaj ravno nimam časa; pojdite za trenotek k Joškovim na poliček vina in potein lahko spet pridete«. Toda od Joškovih se navadno niso vračali k sodniku, marveč pomirjeni šli so domu. Joškova mati so prišlece precej spoznali. »Po kaj pa ste prišli v Gornjigrad?«, tako so jih ljubeznjivo nagovorili. »Mislim toževat se, kaj ne? 0 počajte malo! za take pa jaz vina ne točim. Vino pomeni ljubezen, te pa vi ne poznate. Le pojdijte kam drugam. Ako si pa daste roke, lahko ste tuka in še sama vam bom dala en poliček za na vrh«. To je navadno pomagalo. Kaj ne, predragi Slovenci, redke so take žene med nami? Ravno zato nara pa ostanejo .Toškova mati v toli blagem spominu. Ljubi Bog jim ne bode dolžen ostal. Šli so od nas, pa uverjeni smo, po obilno plačilo. D. Iz Središča. (Kolera?) V ponedeljek, dne 23. pr. m. pripeljal je vlak iz Ogerskega v Središče mrlvo truplo nekega delavca, rodom Italijana, ki je potoina, baje že v Kaniži naglo umrl. Njegovi sopotniki (bil jo jih poln kupe) tudi laški delavci, ki so se vračali iz Ogerskega domov — menda niso hoteli smrti svojega tovariša sprevodnika takoj naznaniti, ker je umrl za boleznijo, podobno koleri. V Središče, kjer so inrliea z dutičnim vagonom vred ostavili, pripeljal se je takoj s prihodnjim vlakom okraj. zdravnik, g. dr. Sadnik, ki je z domačim zdravnikom g. dr. Spešičem mrlieev drobcc preiskal ter našel, da potnik ni umrl za kolero, pač pa za črevesnim legarjem. Iz Negove. (Napisi). Ako se bližaš prijazni Ncgovi, te že od daleč pozdravlja bela grajščina, katero pa žal, oskrbujejo nemškutarji, ki zlasti niso prijatelji slovenskih duhovnikov. Ako zapustiš grajščinoter grcš lniino zale cerkve in čednega župnišča, prideš do stacune z napisom: .lozefa Horvat, trgovina raznovrstnega blaga. Tako je prav! Tudi gostilničar g. Spirk ima nad vratmi slovenski napis: Karl Spirk, gostilničar, vendar se mu ne more reei, da je naš mož, ker je preveč zaleleban v Bračkovo knjižuro. Tudi na šolskem poslopju se blišči zlati napis: »Pustite otročiče k meni!« Mislil bi pač vsak, da se podučuje naša šolska mladina v strogo narodnem duhu. Toda motiš se. V šoli zapoveduje nadučilelj g. Budna. Koliko si on kot ud nemškega šulskega društva prizadeva naše slovenske otroke ponemčiti! Kako si upa la predrznež imena naših šolarjev po nemškularsko pisati! Nemšeino že v prvem razredu od otrok tirja, ko še li prav gladko slovenski čitati ne znajo. Naj jopo piše v »rajh« k tistim, katerim se tako rad prilizuje! Sicer pa ti bode že, Ijubi »Jaka in kordU odzvonilo. Le potrpi! Omeniti še mi je, da je neka deklica v šolo n« namestogrede pozdravila nekoga z besedo »šrnorn« namesto »Morgen«. Brž ko ne morajo otroci v šolo prišedši pozdravljati »oberlehrerja« po nemško. A t,a nedolžna deklica je besedo napačno razumela in jo navešča rabila za pozdravljanje ljudij. — Blizu Negove se naliaja gostilnica g. Martina Fras-a, narodnega raoža, ki ima tudi nad gostilnico slovenski napis in je naročen na »Slovenskega Gospodar^-ja. Tega gostilničarja priporočam vsem. Ziveli taki rodoljubi! Rodoljub. Iz Rogaškega okraja. (Svoji k svojim.) Kakor po deževnem vremenu gobe iz zenilje, tako naraščajo v novejšem času nemškutarski napisi v našem okraju. Posebno napreduje v tem Kostrivniška oboina, ki se tu in tam imenuje tudi »Karžupnikovina«. Tamošnji berič in strijc je Nemec, da mu ni para. Ima tudi lepo navado, neznansko kričati, da bi si pridobil tem večji »rešpekt«. Ne vemo, ali sta se sicer pridna brata obrtnika Fajs dala v kozji rog vgnati od kričeoega beriča, ker sta si dala napraviti popolnoma nemške napise, ali pa sta kar čez noč slekla slovensko ter oblekla nemško suknjo. Naj bo eno ali drugo, lepo to ni, pa tudi koristno ne; zakaj zaveden Slovenee bo sklepal iz takšnih napisov, da sta obrtnika Nemca ali vsaj nemškutarja ter so bo ravnal po geslu: Svoji k svojiin! Na nemškutarje se nikar ne smela zanašati, ker dandanes ni vee »nobel« zavoljo par nemških besedic se štuliti raed Nemce ter v blato teptati svoj lastni rod; zato je celo naravno, da se število nemškutarjev vodno bolj krči. To je gotovo spoznal Uuii g. Brezinšek v Rogatcu. Njegovo gostilno smemo priporočiti vsakemu Slovencu. Tam najdeš par slovenskih časopisov in dobiš za zmerno ceno prav dobro jed in pijačo. Posebno je priljubljen pri sosednih Hrvatih, ki kaj radi zahajajo k svojemu »Naceku«. Samo eno prošnjo bi imeli do njega: v večji dvorani je nekaj podob, ki žalijo oko krščanskega eloveka; zato bi prav radi, da se odpravijo ali pa nadomestijo z drugimi. Upamo, da nam g. Brezinšek gotovo spolni skromno prošnjo. Iz Sotle. (Poberki.) Kadar se modri Ijudje zberejo, pa jim zmanjka gradiva za pogovore, začnejo soditi o vremenu. 0 tem prodmelu zna vsaki najbolj zadeti: ako ne bo tako, bo pa drugače. Tudi jaz bi rad nekaj o letošnjem — se ve dozdanjem — vremenu povedal, kako se je pri nas med Savo in Sotlo obnažalo. V začetku pomladi je bilo prav nagajivo: po nobeni pratiki se ni ravnalo. Ge je pratika kazala: »lepo vreme«, je golovo deževalo. Take pratikine pomote so nam bile ob času koruzne setve in ob easu senenc košnje jako neprijetne. Pa raorali smo z godrnjanjem vse prestati. Pomlad je bila le v pratiki. Še le polelje nam je pokazalo bolj prijazni obraz in ljubko solnce je počelo tako žarko pripokali, kakor da bi bilo hotelo v nekih dneh dostaviti, kar je v mesecih zakasnilo. Večkrat so črni oblaki solnce zakrili, kakor bi nam hoteli povedali, da ga ne zaslužimo; in ob takem zatemnelem easu začelo je doslikrat od daleč bučati, da .sejozeinlja tresla: bliski so švigali po črnih oblakih, da je bila groza. Ce se je pa taka »gromska pištola« sprožila, je po navadi >zadela«. V Buuki župniji stoji ob. okrajni cpsti močni luast — pa od vrha do tal čisto goli: listje mu je sicer zeleno, pa suho — »gromska pištola« ga je zadela in mu kožo odrla. Na Hrvaškem je se sprožila v neki hlev, in ubila lepo, drago kobilo, žrebetu pa, ki je bilo tudi v hlcvu, je prizanesla. Je v časi res muluista taka — pištola. — V 1'odčetrtku so imeli meseca septembra lanskega leta občinske volitve. Vodil jili je znani apotekar Vaculik, — kakor ime kaže, trdi Nenioc — tako modro, da so mu jih ovrgli. Kedaj bodo nove volitve — kdo ve V saj se ludi nič ne mudi. Zdanj i župan, apotekar, je pri umetnem gospodarstvu občini poskrbel 98% obč. doklad!! In to je zaslug dovolj, da je dobil za nje »križec«. Srečna obeina, ki iina tako zaslužnega in križanega župana! — V Olimju tam neki blizo 1'odčetrtka—pa šole nimajo, t. j. Solskega podučevanja nimajo. To je y zdanjib razsveLljenili, ukaželjnih časih kaj čudnega. Šolo sicer imajo, ludi učitelja so imeli; pa šolska gosposka je spoznala, da. je premalo proslora za toliko šolarjev. (Šolsko podueevanje je bilo do zdaj v tarovžu, nekdanjem samoslanu.) Kr. šol. svet in dotične občine pa pravijo, da je prostora dosti in se branijo, kar morejo, novo drago šolo staviti. Okr. Sol. svet jim je, meni nič, šolo zaprl, in v starem poslopju podučevanje prepovedal. Starišem in sploh vsem patnetniin ljudem tako slrogo postopanje ni po volji. In kaj ne izume ljubčzen do otrok! Neki «ncbodigatreba» je Olimčanom moder svet dal, naj si sami učitelja dobijo. In lo so storili. Najeli so nekega Švegler-ja, da je podučeval. Toda šolska gosposka je to zvedola in g. »becirkhopman« je prišel v Olinije, da bi se preprieal o podučevanju novega učitelja. Zatorej ga vpraša, kje ima spričevala učiteljske sposobaosti ? To vprašanje je g. uičitelju» Šveglerju besedo vzelo, da jo je kar popihal in lioga livalil, An je tako odletel, kajti on je spričevala doma — «pozabil«. .le pa to modro, da ostane toliko otrok tako dolgo zaradi trdoglavnosti nekaterih brez podučevanja? Ni vse staro za nič, če je tudi v farovžu. Gromska pištola! — Letina je do zdaj lepa; strni obilo, in je tudi zdrava. Vinogradi so bolj ubogi, posebno ako so slabo obdelani. Nasadi amerikanskib trt so pa z grozd.jem obloženi. Ko bi Ijudje se lo bolj hrabro sajenja amerikanca poprijeli! Stari vinogradi pojemajo in hirajo, kakor bi imeli sušico.