Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 16, februar 2008 shtevilka 83 - 84
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Narochila, prodaja
Izposoja na dom
Antikvarni izvodi
Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana
m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910
e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http://www.revijasrp.si
Agata Pavlovec: Smrt v zhitu II, 2007
Damir Globochnik
VED d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich — odg. urednik,
Ivo Antich — lektor in korektor,
Lev Detela (Dunaj) — neprevedene knjige,
Damir Globochnik, Branko Lipnik — likovna priloga,
Franko Bushich (Split), Matjazh Jarc
Jolka Milich, Bogdan Novak,
Just Rugel (Moskva), Iztok Vrhovec
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana
Antikvariat Cunjak, Gallusovo nabrezhje 21, 1000 Ljubljana
sodelavci v reviji
Jurij Japelj Glorjana Veber Lev Detela Matjazh Jarc Rosemarie Schulak Umberto Saba Laura Menichini Franko Bushich Vladimir Levchev Bogdan Novak Boris Vishnovec I^tok Vrhovec Lev Detela Iztok Vrhovec Marko-Mitja Fegush
Damir Globochnik Agata Pavlovec Damir Globochnik Ciril Gale Shtefan Planinc Ivo Antich
Milan Fridauer — Fredi Ivo Antich Ivo Antich Ivo Antich
Vsebina
Oda na god ene mlade gospodichne	4
Dva pridevnika in en poet	9
Balada kresne nochi	14
Potem	20
Spomini na Piran	24
Premishljevanje	31
Okrog nichle	42
Politik 2000-2003	49
Stalin	50
Ciganka	52
Ki ni od tega sveta	57
Uganka s chasom	65
Literarna popotovanja, I	73
Deklica s shkrlatnimi ochmi, II	78
Po sledeh arhitekturne in likovne	91 dedishchine plemenitih Auerspergov
Slikarska govorica Agate Pavlovec	94
Likovna dela /reprodukcije slik/	96
Srsheni /humoristichni list 1870/	105
Estetika nanizanih risb /Planinc/	109
Samotna kmetija /iz stripa/	110
Janez & Jovan/strip — karikatura/	111
Aforizmi	112
Epigramizmi: Anti(ch)kronika	113
Popare	117
Mnozhichnomedijske belezhke	120
Chlovekov razvoj Rajko Shushtarsich
Za zgodovinski spomin
Andrej Lenarchich
Lucijan Vuga
Seznam upravichencev /privilegirani do donacij /
135
Nekaj dejstev, zlozhenih nekoliko drugache; 138 She refleksija ob pogledu na zgode in nezgode Slovencev konec drugega tisochletja
Divje babe, V
/Starinski jezikovni sledovi/
Iz zgodovinskega spomina
Andrej Lenarchich
Lucijan Vuga
Neprevedene knjige
Lev Detela
Chitalnica
Glorjana Veber
Vprashalnica
Milan V. Smolej Jolka Milich
Dokumenti
Dokument 1
Jolka Milich
Slovenija, od Boga izvoljena /predgovor k slovenski izdaji knjige Jurija Venelina o Slovencih/
Veneti v Troji, III /Paflagonija/
Ponarejeni srednji vek? /Illig, Gutberlet/ Poper in sol /Tim Oliver Wüster/
Smo Slovenci res Avstrijci? O prevajanju in poeziji, VIII
148
170
174
191
194
196 198
Zasluzhni Primorci
204
JunjJapelj
ODA NA GOD ENE MLADE GOSPODICHNE
ODA
NA GOD ENE MLADE GOSPODICHNE
Gospodichna Magdalena, jest se h godu njih imena 'z celga srca veselim in vse dobru njim zhelim.
Naj jim vse po srechi grede, naj srce njih vse posede, kar toistu le zheli, al njih samo veseli.
Naj jim bodo fantji zvesti, naj le prov za njimi lesti inu lubit njih zachno, dokler njih en sam dobo.
Ta ima le njim dopasti inu z njimi gori rasti, zraven tudi dober bit, vse po njih glavici strit.
Kadar bodo njega siti inu druge jel' lubiti, naj takrat per miru bo in ne ajfra za zheno.
Che njih eden lubit neche, naj on sam po druzga teche, naj jih samo brzh pusti, kadar kdo per njih techi.
Naj od zhene dobru misli, de b lih shvogre imel v chisli in che nosi on roge, naj to drugim ne pove.
Che dobodo otrochiche, al fantichke al dekliche, naj mu bodo vsi lubi, kakor de b njegov bili.
Kadar bocio stara baba kumej lezli koker zhaba, naj jih dedec rad ima in pomoch v nadlogi da.
ok. 1783
KAKU SE NA KRAJNSKIM PROSU MANE
»Drevi bomo prosu meli, dekla, pojd sosed iskat, rec', ob shestih bomo jeli tamkaj, ker smo drugekrat.
Gledaj, de bosh naprosila
narmajn pet al shest deklet, vsaka bode vzhe dobila, de brez para ne gre met.
Jest imam pet korenjakov,
kir se snopja ne boje: zraven bo she kdo perskakov, de se srote ne zgube.
Pod je lejp, brhka kopica:
che lih ena omedli, al to drugo prime ica, se na kopo polozhi.«
Dekla je zhe vkup dobila,
kar je rekal gospodar, luch je pod vzhe razsvetila, ker bo mel za param par.
Zdaj si slejdni snope zbira
in pod noge zaluchi, zdaj se v steno vsaki upira inu snop z nogo vrti,
zdaj ga, kir predalech pride,
z drugo spet nazaj dobi, zdaj se s param z ritjo snide, zdaj ga ona zaroti:
»O ti kozel srboriti,
al ne bodesh gmaha dal! Kmal ti znamo narediti, de bosh na kopici spal.«
»Kaj chenchash, ti uboga reva?«
ji nje fant odgovori in jo vzhe na kopo deva, de vse shtiri pomoli.
Ta eksempel vsi ti drugi
per tej prichi ponove ter na vrhi enga drugi kakor snopje tam lezhe.
Fantalini se krohlajo,
punce pak hudu perte, ene fante shegetajo, de jih zdajci popuste.
Te se gori brzh zravnajo
in se v enga zazheno, tega sem ter kje degajo in ga srechnu podero.
Ta je njih narvechi hvala,
al se malkadaj zgodi, vechidejl jih eden vala, kakor koli sam zheli.
Kdor za druge shpase vprasha,
jih bo zvejdil she kaj vech. Zdaj se gor pernese kasha, zdaj denite snope prech!
ok. 1783
OTROCHJA POSTELA NA KMETIH
Ta deveti mesic teche,
kar sim se ozhenil jest, ena nova skrb me peche: zhena hoche se razlest.
Ona je vzhe meni rekla, de je babco chas najet, de se bode skoraj ulegla: zdaj bom mogel dnarce shtet.
Prvich morem jest kupiti
kurjih jajc pehare tri, drugich morem jest dobiti polhen kurnjek kokushi.
Tretich morem spech pustiti
narmajn pet al shest pogach, tolkajn vina tud kupiti, de bom kmalu en berach.
Kej so cule in plenice, kej je zibel in povoj? Kej so kape in tanchice, kej je mir in pokoj moj?
Zhena zdaj le hujshi stoka
inu groznu v svitke gre, baba jo na postli zhoka, dekle sem ter kje lete.
Kumaj se bo ona udrla,
morem vzhe po botre tech, baba bode zdajci cvrla, prata se bo jela pech.
Kar bo meni she ostalu, bo v botrinji gori shlu, kaj se bo kaplanu dalu, kaj she tudi mezhnarju?
Nekaj bodo botre spile, kadar k zheni pridejo, nekaj bodo dekle zlile, kadar piskre ubijejo.
Kej je to, kar bo potreba noter v kopel babci dat? Kej je to, kar ni potreba in se vender more dat?
Zdaj se eden tukaj zgledaj,
kaku enmu mozhu gre, che se zhenska kroshna spredaj enkrat naglu dol podre.
ok. 1783
OPOMBA K JAPLJU
Ob 200-letnici smrti se velja spomniti Jurija Japlja (izv. Apel; Kamnik, 11. 4. 1744 — Celovec, 11. 10. 1807) ne le kot prevajalca prve (katolishke) Biblije po Dalmatinovi in pete slovnice »slovenskega jezika« (Slawische Sprachlehre; v nemshchini, po zgledu Bohorichevih Zimskih uric z vseslovanskim primerjalnim vidikom; ostala v rkp.), prevajalca »janzenistichnega barda« Racina in klasicistichnega satirika Popa (francoshchine in angleshchine se je Japelj nauchil med shtudijem teologije v Trstu; tik pred smrtjo imenovan za trzhashkega shkofa), razsvetljenca-preporoditelja iz Zoisovega kroga (z janzenistichno »heretichno« tendenco), temvech zlasti kot skoraj povsem neznanega pesnika, enega od trojice (Dev, Knobl) najpomembnejshih pred Vodnikom. V rokopisih (Arhiv RS) so poleg njegovih hvalnic v latinshchini in slovenshchini ostale tudi slovenske satirichne pesmi, za tisti chas mojstrske v jeziku in verzifikaciji ter vsebinsko nenavadno pomenljive z drznim, grobo slikovitim izrazom v duhu ljudskega pesni-shtva. Oda na god ene mlade gospodichne, Kaku se na Krajnskimprosu mane, Otrochjapostela na kmetih — te tri pesmi so kot markantne predhodnice Jenkovega Ognjeplamticha antologij ski primerki starejshe slovenske satirichne poezije. Pozornejshemu branju se pod humorno lahkotnostjo odkriva tako rekoch razdiralno, morda celo strashljivo izostren (janzenistichen?) pogled na klobchich vsakdanjega zhivljenja »navadnih ljudi«. Prva od navedenih pesmi je pravzaprav kruta demaskada rokokojske »radozhivosti« in prikritega »feminizma«, druga upodablja kaotichnost »ljudskega udarnishtva«, tretja »katastrofo rojstva« v skromnejshi kmechki druzhini. (Tukajshnji natis po: Alfonz Gspan, Cvetnik, I; SM, Lj. 1978)
Izbor in opomba Ivo Antich
Glorjana Veber
DVA PRIDEVNIKA IN EN POET
Pravljica od zgoraj za spodaj
Nekoch nad oblaki vonj etra,
prinese ga v laboratorij pogledov od zgoraj.
Natikachi iz snega. Vakuum pod njimi. Steklo za objektiv druzhbe tam spodaj. Zdrzne se glava, brki neobriti, machke stare v mislih, jezik zaprt pod masko z Bleda, Bil je gospod mize, z druzhinskega debla Mikroskopmnozhic.
Ciljna praznina v riganju ulic slina cvili za sabo
iz ostrega kota namazana veka gleda na obliko chloveka
Vzhigalnik poriva svoj plamen zhlica lizhe juho samote paradizhnik na trzhnici z genom mladosti pozhveplana beseda iz popeskanih grl sita vrechka desnic in levic
meni tebi nam vam njim
obraz, odrezana guba nad nami.
Predali obljub brez lezhajev, telefoni polni brezciljnih sekund kukavica golta kazalce v vinu pochitnice sreche on iz rodbine ochesa, ki nikoli ne lazhe.
Najlon nasmehov dim prerezanega goltanca pastirji s kioski
zhenska doji otroka s pomaranchama pomenki oviti v hlad zmeshane abecede zhivljenje zalepljeno v kuverto naslovnika, ki ne obstaja
jaz
jaz ti
jaz ti	mi
ali ali ali
Ostaja,
v tabletah tovornjaki z orozhjem v uchbenikih nekaj praznih vej drevesa dan zgrbanchen v obup, a she diha kolibe razrashchene v jutri, cheprav s smolo, nebo, cvileche telesom, se she oglasha in vabi majhne in ljubko nevedne z zhogo v nasade limon.
Danes je nad oblaki vonj vetra,
prinesla ga je pushchava ljudi od tam spodaj.
Natikachi iz mehurchkov. Upi pod njimi. Steklo, ki chaka na opazovalce tam zgoraj.
Miza je gola. Mikroskop v lishaju.
Nihche vech ne gleda
nich se ne vidi
le obchutek ostaja
o nekem pogledu iz
vishjega kota.
Vstop
Padesh vznak, v zherjavico gol. Besede se slechejo in oblechejo. Potrkash »TOK TOK«. Tvoja mera je zunaj. V breg med bisage. Na usta in molk. Poglej travo, ki poka »TOK TOK«. Slishish, a je prazno. Budnost razliva.
Narisheva psa na urin
vsenaokrog,
kjer si ti,
tvoja ushesa in smrad golota obeh, ko te zdrami
»TOK TOK«.
Kultura
vstopi
Dva pridevnika in en poet
Peljejo nas na pok iz shampanjca in
proud v angleshchini pomeni ponosen.
Tokio. Vrh stolpnice. Slike.
Bill Clinton. Merilyn Monroe. Pogled. Proud
Arabec. Americhan. Americhan. Rus. Americhan. Proud	in slovenec
belo-modro-rdecha vetrovka se drzhi telesa pod bogatim dimom, ker mu Slovak posodi skelet,
chlovek v chloveku pa gleda skozi shpranjo. Sonce, nevidno sonce!
slovenec v Slovaku prizhge cigaro: Bush in Putin, da, da!
Pod vetrovko nosi toaleto. Da, da! Proud
Belo-modro-rdecho toaleto.
Sonce iznakazhe saje,
ker pena je glasna! Zhiveli!
Putin in Bush, da, da! Proud
preshernost je v dimu. V visokem vzpenjajochem se dimu.
Presherna poznajo v pridevniku. Da, da!
Glas med glasovi ishche kulturo.
presheren se v angleshchino prevede Proud.
Odshli smo.
Ushesa vlechejo navzdol. Ochi merijo podplate. Chlovek v chloveku gleda v nebo. Glas med glasovi kliche kulturo.
Bili smo trije slovenci. Dva pridevnika in en poet.
Priblizhevanje dezhja
Jabolko na golem pladnju. Zhdi v smehljaju. Moj zhelodec gori, govori skozi okno. Dolgo. Tisochkrat glasno. Niti gosenica ne razume vech moje hrane. Ujetnica brezokusnega izuma. Uma.
Siva semena klijejo v prezhvechena
drevesa. Povsod, kjer
je smisel chloveka.
Tisochkrat jasno. No.
Za mojo shipo stoji
ironichno drevo.
Trepeta v dnevu.
Na njem ne bo zrasel olupljeni
sadezh. Ne she. She.
Dezh prihaja.
21. stoletje ne rabi vode.
... 21, 22, 23, 24 .
Nich Potem noch
Na robu plastificirane police ulica zgrabi za stene
Daj Nekaj ukazov
in zasutega molka, ji bo, domov grede, odprlo zrklo. Kolobar si Grlo prereshetujesh Tvoj narobe nikamor ne more. Pogon
Kimanje hrani kanalizacijo,
v njej golob prevzgojena podgana. Rja v mesu
Chistilka drgne Vzhod z Zahodom.
Vse hlapi v zgodovino po Heglu,
ko ponochi pozhiram chrno mleko in zasmehujem belca. Ni potrebno zapreti ochi
Spish Raje spish, belec
Buldozherji rushijo kupolo podnevi
Noch parodira
Ponochi smo	nich.
Mraz
Bel chlovek na beli cesti pod belim nebom belih misli. Na njem bel klobuk za belo pesem in bela roka ... bel objem. Po njem hodi bela mravlja, drobno bitje belega pogleda.
Mravlja — agonija zimskega sanjacha,
ki ji je podaril kljuche svoje hishe,
nedopoljnjeno pokrajino,
lica brez krvi,
obris svoje glave,
in mnozhico svojega srca,
da je odtekla med spancem.
Belina,
bezhish z nogo na kamen, med vejami dima,
z zemljo odtrgan za eno samo prvino,
skozi trg s kipom samote ... bezhish ... in spish ...
ker smo tudi mi hoteli zhiveti od presketanja plamenov za eno samo prvino.
Tako blizu, da nas je zeblo.
Lev Detela
BALADA KRESNE NOCHI
(Erotichna varianta)
Zvezde, daljne zvezde kot omama, mimo cest, ljudi bezhe skozi tihi chas predano v temé ljubech dotik.
Vse bolj je noch. In mesec se predrami. Zrcali v beli vodi svoj obraz.
Kot svetlo chudo, kot blazhena milina, prshi chez svet njegov srebrnkasti lesket.
Ga gleda mehka trava pod neba svetishchem, kako zhari v neskonchnost obredno chist in blag.
Si misli: To je sladka milost v chasu izven chasa, ko jo poljubi z zharki svetlo bitje, da je srechna.
Ob reki, med shushtenjem travnih bilk, sedi dekle v narochju nochnih ptic. Zazre se dalech v daljav vishave, kjer cvete meseca bleshchechi sij.
Omamljena od pijane mesechine privzdigne glavo visoko v svit iz zvezd. Si ljubko slachi srajco, odvrzhe krilo, zachuti na dojkah strastni mesechev pogled.
Nedostopni silak sredi tihe nochi jo prebudi z radostjo prichakovanja. Hoche, da luch vrh neba she bolj zagori in postaneta skupen nesmrten plamen.
»Oh, beli mesec nad goro,
ti svetla luch, ki presladko
mi v dusho sijesh zasanjano!
Kdaj pridesh, da vzamesh me v nebo?«
Stoji nad njo svetal in blag. Jo bozha s svilnatim polnochnim leskom, prezhet z lepoto njenega telesa, ko stopa gola skozi praprot v vodo.
Zavzdihne zheljno, ko zhenska skochi v senchno reko, se potopi na dno, med drobne kamne. Ko splava k bregu med stoletne hraste, zatrepeta in ji oblije z zharki mokri dojki.
Njegovo hrepenenje kresnonochno se druzhi s shumom vode mimobezhne, giblje se z vetrom v mili mesechini, rosi prevzeto pod neba obokom.
Objel bi jo z milino svojih luchi, prelepo zhensko spodaj na trdem svetu, vendar ne more, zgoraj, previsoko, premrzel kamen, nemi pesek, skala.
Bi rad spustil na zemljo se brezbrezhno, bi bozhal rad jo strastno v tihi travi, jo ljubil kot mladenich v zanosu, vendar je mrtev ostroroben kamen.
Bi rad se sklonil k belim prsim zhene, vendar ne more brez zhivega telesa dosechi sreche, tople kakor pesem, nesrechni mrtvec vrh neba v nichu.
Tako lebdi samotno v trudnem lesku. Pod njim je noch kot solza ob slovesu. Nemochen krozhi nad strastmi sveta. Ne najde steze do zhenskega srca.
Na travi se dekle zravna bohotno, privzdigne dojki si, ju bozha z roko. V mladostni radosti se ji pretaka kri, ko se obleche in domov hiti.
Kot nezhna srna teche chez mrachine, dviguje krilo, si zheli blizhine pogumnega, ki bi jo vzel v narochje in ljubil v hitrih sunkih brez oddiha.
Na hishnem pragu se zasuka v levo, dvigne roke k mesecu nad vnetljivo kozho zemlje. Zapre ochi in se umakne med hodnike, pod sivim oknom se utrujeno nasmehne...
Spet pride dan, za njim vecher, ki v srcih prebudi nemir. V zhenski zavriska gozd kot chvrst srnjak, na jasi se predramita praprot in mah.
Mesec dvigne oko, ko nemirno hiti proti vodi in se kot ljubka uganka prikazhe ob bregu med temnim mahom in rozhnimi grmi, obzharjena s tezhko modrino kresne ljubezni.
Nad njo so same zvezde. In mesec kakor plamen, poslan od zgoraj z neznanega obmochja. Prezheta s svezhim sojem rezkega odbleska, se slachi, ko ji poljublja kozho strastni zharek.
Mesec drhti chez polnost njenega telesa, ji vneto bozha sochne tople prsi. Prezheta z lepoto polnochnega bleska, se ji v mesechini zasvetita napeta rdecha seska.
Tiho kot klic, ki ga ne slishish, tozhi mesec, ko se priblizha gola k produ in se pozhene s prozhnimi nogami po bregu med vzgibi vetra k reki.
Shchip svojih zharkov ji drzhi kot roko nad glavo, ko nesrechen po nebu krozhi. Polzi nad njo s poljubi iz svetlobe, ko skozi noch presherno stopa v vodo.
Oblije ji vabljivo polne prsi z zharki, nevarno strastnimi poljubi, ji bozha charni cvet med njenimi nogami v shiroki rezhi, vzburjeno razpeti.
Nemirno plete venec bisernih vzhigov iz ostrih niti, kot mavrica plamtechih okrog dekleta globoko sredi reke, zaljubljeni samotni mrtvi kamen.
»Ne smel bi ljubiti, brezkrvni norec, zhenske tam spodaj v zemlje zhivih krogih, ker sem le sij sam sebi brez chloveka, zaklet v nich brezchasno brez odziva.«
Zgubljeno ishche smisel svoji dushi, izmuchen od ljubezni in od sanj. Bi rad prijazno jo poklical po imenu, vendar ostaja nemo plah in sam.
Nad njim je kres zvezda v brezbrezhnih zankah, napovedujoch usodo, lepo, kruto, chrno, prshech po tirih brez konca in brez kraja, zamolkli rebus, hladen, brez odmeva.
»Sem le peshchen odsev med bliski neskonchnosti, bleda luch v megli, sebi v breme v gluhi nochi, mrtvi plamen sem, ki kliche zaman, da prishel je chas iti zhivljenju naproti!«
Dekle dvigne ochi v ljubech dotik pod nebo nad rozhnimi grmi in reko. Prezheta s charom polnochnega bleska, stoji pod mesecem zvesto kot nevesta.
»Oh, ljubo bitje nad goro, ne jochi bridko mi v temo! Postoj pri meni presladko, me nezhno vzemi v nebo!«
Dve solzi ji padeta chez lice, ker mesec nich ne odgovori. Ob njej so le veshche in kresnice, mamljivi ples kresne nochi.
V vetru ji zashumi rdeche krilo, ko pred svitom domov zbezhi. Zdi se ji, da jo je srecha zapustila. Nad gozdom mesec brezmochno lebdi.
Nesrechno shepa skozi noch po svojem vishavskem krogu, vzdihuje, kliche na pomoch, se pritozhuje Bogu.
»Pomagaj mi iz stiske te, spremeni me v chloveka, da ljubil bom izvoljenko, dokler se chas mi ne izteche!
Nesmrtnost mi je zdaj odvech! Prinasha le nesrecho! Daj mi telo do konca dni, ki me bo zdruzhilo z ljudmi!«
Zabliska se skrivnostni duh iz strashnega vesolja: »Kar hochesh zdaj, je le napuh brez pravega razloga!
Greshiti hochesh kot ljudje, cheprav si brez zhivljenja! Umrl bi rad za to dekle v ljubezni in trpljenju!
Nesrechni stvor! Poglej v nebo, razpri ochi v vesolje! Tam tvoj je dom vechno — lepo, to tvoja so nebesa!«
Zhe pride vecher in z njim nemir. Dekle hiti k tihi vodi. Visoko na nebu mesec srep med oblaki zhalostno brodi.
V zelenkasto svilo zavit, pada zrak med tesne mrachine, chez gluhe nochne daljine trepeche rumenkasti shchip.
Nad zemljo visi ostri svod neba. Chez gozd je razlito neslishno grmenje. Bele poti je zasula tema podlega chrnega charovnika.
Sapa nochi zashumi v dehtechem zraku. Skovir se rezko oglasi v zacharanem mraku. Zhenska k strugi odbezhi s prehitrimi koraki. Mesec chudno zazhari iz brezbrizhnih oblakov.
Zaslishi daljno zvenenje sveta in bezheche divje zhivali, vendar vidi le golo dekle globoko v vecherni goshchavi. Iz jeklene vishine prileti k njej s shopom zlate svetlobe, ko dvigne glavo v okno sanj sredi razkodrane vode.
Trudno bleshchi nad skrivnostmi bolechega shelestenja, ko po slapovih nochi frfota njegova kresnica hrepenenja. Zdi se mu, da je odprla ochi in bo vsak chas v nebo poletela, vendar ve, da je to le sen kresne nochi, dalech od trpke resnice zhivljenja!
Dunaj, Sredishche ob Dravi, 2005
Matjazh Jarc
MODRO IN RDECHE
Sibila
Na svili vetra valov in sanja izvir, ki sinjo luch iz njega pije, lepote zven iz chiste harmonije, iz vode ogenj, vechnost iz spoznanja.
Na niti bele niza si planete, da v njen pogled po krozhnicah zdrsijo skoz svetle vdihe v chrno galaksijo, kjer spi prihodnost, njeno mrtvo dete.
Na zadnji barki plove iz resnice v besede moch zavezana Sibila, ki je v deveti knjigi utonila, kot pojejo o njej nevidne ptice.
Boginja usode
Zacharaj me, odpelji me na pot usodno, tja, kjer je cilj nejasen, meni nepoznan, tja, kjer bo vsako lazhno upanje brezplodno, kjer bo nevidna kri odtekla iz teh ran
in nich ne bo svetlobe bele pordechilo, zaman bo padal chrni dezh nad mirni kraj, srce ne bo sanjarilo in se slepilo in misel sprashevala vech ne bo, zakaj,
le senca s tabo bo drsela brez imena, drhtela v zraku kakor mlechni soj nochi, kot srechna pesem v duhu vechnega refrena ljubezen bo zharla dnevu iz ochi.
Je to moj sen, so moja zamegljena zrenja nad mesto, ko zacharano zasije v dan, je to ta sla, ki v meni zhge od hrepenenja, moj chut, namesto bogu, tebi darovan?
Ne vem, zakaj razvnemash svetlo moch veselja, razzharjash v meni to chrnino tezhkih zmot, zakaj prav ti si moja zadnja tiha zhelja, edina, ki poznash edino pravo pot.
V	odprti in voljni globini odmeva
V	odprti in voljni globini odmeva ljubezenski krik, se odbije od dna in shine v vishave, pod brezno neba izgine v minevanju zadnjega dneva
prihodnost neznana, nevidna mineva pod kamnom modrosti zachne in koncha se bivanje dushe, esenca duha ki pesem visoka ga vechno opeva
razbeljenih kamnov pod skorjo ledeno
bo luch presijala kristale nochi
in s kljuchem odprla bo pot zamegljeno
ki vodi v tolmune blestechih ochi in nich ne bo mrtvo in nich izgubljeno izginilo bo samo to, chesar ni.
razorana srecha
slani kruh te jem in pijem te kot vino lesk nochi se svetim v siju tvojih las vetra shum vrshim iz tebe tihi glas rdechi pajek vate pletem pajchevino
silnih chustev tok vrtinchim te v globino vroch objem zapletam te pod mehki pas sinja vechnost vzpenjam se s teboj nad chas nad zharenje sonca in nad mesechino
sladka sanja sem brez konca vpeta vate strast peklenska v tebi blazna hrepenim zhgem ljubezen nore barve sinjezlate
mavrica te v izobilju zadushim ko izgovorim, da izgorevam zate razorana srecha v tebi se rodim
potem
potem, ko se bosh raztopila prelestna vsa na vlazhni svili in te bo vzela vase sila, ko angeli te bodo pili in te bo jedel mesec rdechi kot da sesa krvavo mleko razblinjal te planet vrtechi v nebo in te razpenjal preko teh zvezdnih cest bo v daljne kraje, ko bosh lebdela in hlapela v nevidne kapljice ozheta,
sladkost vijolichnega sija iz tebe sinja bo blestela, v koprene svetle bo odeta pod charnim svodom galaksija globoko v tebi izgorela
modro in rdeche
tiho metuljeva krila shumijo v gladini ochesa se gleda nebo nad njim se vijolichna vrata odpro tishina odene se v melodijo
na modrem oboku sanje vzdrhtijo poljubi zardeli talijo telo, mehchajo si pot, koprnijo nad njo v ritmu vijolichnem vanjo zdrsijo
nezhna modrina se v ognju razzharja ko vanjo utaplja se rdechi kristal zasije v globini vijolichna zarja
razlije rdechino do zadnjih obal vechnosti modre, kjer brez gospodarja kraljuje nad morjem vijolichni val
psiha
chutish, zakaj se bosh v mehkih dlaneh raztopila in se povzpela v vishavah na shumni zefir v kozhi iz vonja bo bezhal tvoj vlazhni nemir ko te zajela v vrtinec bo angelska sila
z blazhenim duhom ti segel bo v dusho globoko s strelico charno predrl bo tvoje srce angel, ki smrtno oko videti ga ne sme nezhni trepet le zachuti lahko ga pod roko
s krili gasil bo dotikov nevzdrzhne plamene skrite poti si utrla drazhljiva bo dlan ko se bo v tebi talil, oslepela bosh zanj s tabo neviden bo tonil v tkanine svilene
a ko nekoch ti odprla ochi bo omama da tvoj pogled bi v nasladi po njem zadrsel se bo razblinil v prozoren, modrikast odsev ti pa za vedno brez njega ostala bosh sama.
Rosemarie Schulak
SPOMINI NA PIRAN
(Erinnerungen an Piran)
Plavalka
(Die Schwimmerin)
Iz vode dvignjeni lasje k obrezhju od nikogar. Molk je molk oglushelega kamenja
Od dalech samo shepet shkoljk v ushesu in sol, ki she peche na ustnicah pena pred chelom, mokri lesk kolena
Zahrbtnost sploh ni odstranjena iz chrnikasto lisastih globin — Le kam se naj obrnem, kam?
Subaquatic. Rimska cesta
(Subaquatic. Römische Straße)
V koprenah sivozelenkastega mraka sledi chloveshke roke. Spodaj v bledi hladni svetlobi se ovijajo trave, trepetajo
sence zibajochih se cholnov. Povej, ali ribji zarod ne bezhi pred roparskim gobcem hitreje?
Fuga na fugi ena na drugi — Kot vedno pochivajo mogochni kvadri obrashcheni s halogami. In mimo hitijo grive na zasluteni progi vozhenj Drgetajo repi dirkajochih konj
Se lesketajo tam chelade? Se belo svetijo chrepinje se poganjajo kolesa skozi motne vode polzijo skozi uho stari napevi?
Toda lupine shkoljk na mahovitih robovih ohranjajo dedishchino, izprichujejo resnichno
Choln se neslishno obracha. Trikrat obkrozhi
tochko, kjer je mala Lavinia
zrla za svojim najdrazhjim — »Moj Decij!« —
in se je njeno ihtenje slishalo she sedem cipres naprej
ker je tako bridko jokala
Cheri. Spomini na Piran
(KJippen. Erinnerungen an Piran)
Morje, nastalo kot drugachen svet
uganka iz njegovih zamolklih globin
Biti skrivnost svoji zakritosti
se tu razkrije na svojevrsten nachin, medtem
ko se tisto, kar nam je znano, razpusti kot pena na soncu,
kot vodena belina in ostane nedoumeto
To pride in gre in ne miruje, se vechno giblje
razzharjeno od opoldanske svetlobe kot zrcalna slika
nedostopnega neba, voda —
oprijemajoch se cheri, krhkih skal
sem na majavih nogah, unichljiva kot
posamezna med posameznimi, jaz —
Figovec ima svoje korenine v kamenju Deblo granatnega jabolka stoji v trdni zemlji in vsiljuje na ustnice gostu ki se she ni razgledal po cvetju sladko poplavo zrelega vonja — zeleni lovor hladi veke
Med trtnim vitjem se nenadoma v vetru
vrtijo krogi svetlobe. Pasijonka zre nate
iz solznih ochi, mlechnobelo
vijolichasto, kjer se mirno med slapovjem
vrtnichnega grmichevja pomika krn cholna
se odpre pogled v zhelezne daljave
Dalech zunaj so se zapisala jadra v modrino. Pisava
z oshiljenimi koti. Poganjajo se in vrtijo
in sunki vetra in ples valov jih dvigajo —
Morda je tako, da tam kjer se volja in pogum zdruzhita proti silam, ki jima nasprotujejo vchasih vendar zmaga, kdor tvega
Zvecher potem kruh in vino. Polne sadezhe ponuja v strogi roki krilatec s vsevednim obrazom. Ne tehta, daje deli zalogo, ki ti jo je pristavil neki Vechni. In tako naj bo zahvala rek ki je zapoved usihajochemu glasu —
Pot se vleche strmo navzgor, in kamen in stopnice preizkushajo srce. Zakaj nich ni prihranjeno tistemu, ki si je svoj kraj izbral na skalah razumevanje si zazheli v globinah Ilirije — Sanje poplacha z znojem in z bolechinami Kdor je vseeno tvegal, si tu odpochije. In ostane —
Z nakupovalnimi kosharicami
(Mit Einkaufskorben)
Divje in spremenljivo se odvija nemi film Zgodovina Brez besed stojimo tu
Trezno, ne da bi trenil odvrzhesh tovor. Chakash ishchesh znamenje
Postoj!
(Verweilen)
Odtis mojih prstov v pesku. Vdolbine ostanejo. Ni vetra, ne dezhuje
Trenutek. Tishina besede v ustih in vir milosti bo v blagor mojemu jutru
Igra s shtevili
Zahlenspiel)
Prestrasheni zaradi skrivnosti shtevila trepetajo zlogi, premaknejo se V sanjah jih neprestano obracham zaman ishchem, kar naj bi nashla
Zjutraj shtejem krizhe na nadprazhju, opazujem machko ki tako zanesljivo lazi po divjini — ne tolazhi jih, ostani hladna
Shele pozneje se stvari mirno dotaknejo moje roke, kot izgubljena znamenja ob tiktakanju ure. — Pet. Sedem — Enajst. Toda potem: skushnjava s Sedemnajst
Trije haikuji
(Drei Haiku)
Nizko visi shchip in machke stokajo — Morje se lesketa in molchi
Prepevajoche dekletce prepodi kacho v travi in poskakuje pojoch naprej
Kaj zhene moje jadro
tako zagotovo skozi modrino?
Kaj se ni veter polegel?
Burja
(Bora)
S krasa nenadoma udari burja tuli in drvi navzdol chez morje
Na svetlih chereh osat in zhajbelj, prevetrena z melanholijo
Polzh
(Die Schnecke)
Morsko dno. Vijugaste razsezhnosti bivanja umaknjene vase
Polzheva bela slina skozi milijone let vedno ta ista slika
Okamenel lezhi negiben in brez upanja v moji topli roki —
Mesechina
(Mondlicht)
Na chrni vodi shari
mesec po chrepinjah razdrobljene svetlobe
Zakrite resnichnosti sejejo nezaupanje v stare misli
Iz njih, iz nujnosti
iz bolechine mi konchno nastane oblika
Skok chez senco
(Der Schattensprung)
Mesec na oljki
rishe blede tanchice skozi travo Rosa se bleshchi
Tedaj skochish chez lastno senco. Slepa skochish v svetlobo
Chuden gost
(Seltsamer Gast)
Modrovijolichasto: Povej od kod imash te vmesne odtenke sredi jasnega dne?
Temen, zakrit s trepalnicami chudno molchi vame dolg spomin
mi zakrije opoldansko svetlobo in kava ima grenak okus kot da bi bila zadnja
Dezh
(Regen)
Nekaj se je nashlo. Iz temne razpoke chasa se dviga potopljeno, in spet jochejo trave in cvetlice zaradi bremena tega sveta, in zemlja to sprejme
Tostran in onstran grobov veje vonj poletnega cvetja, zhalujochih vrtov Tiho dihajo hribi, in njihovo petje pritiska obtozhujoche vse do mojega okna
In prebudi s svojim dihom v meni stavke tako se moja ljubezen ne more izgubiti — Che vrabchji zarod cheblja po dolgi nochi se je nekaj reshilo v mojo roko —
Notturno Piran
Vzdihi vode pod trgom
ki se ne razodene
Kaj kljub temu govori? Prochelja
Srce tega mesta zveni z zhalostinko rib z machjimi kriki pri ljubljenju —
Izgubljeno stopajo
zacharani, z zachudenjem
krozhijo okrog marmornega kolobarja
Zgoraj pojo zvezde Z violinskim lokom se mojster Tartini dotika zraka
(Iz she neobjavljene nove pesnishke zbirke)
O AVTORICI
Avstrijska pesnica Rosemarie Schulak se je rodila leta 1933 v Poysdorfu v Spodnji Avstriji. Na Dunaju je shtudirala pedagogiko in umetnostno zgodovino in shtudij zakljuchila z doktoratom. Do leta 1989 je delovala kot pedagoginja, vendar se je ves chas posvechala tudi literarnemu ustvarjanju. Med drugim je chlanica avstrijskega centra PEN in Avstrijske pisateljske zveze. Objavila je vech pesnishkih zbirk. Na njeno pesnjenje je med drugim vplivala japonska literarna tradicija, na primer kratka pesnishka oblika haiku. Prichujochi teksti so izbrani iz njene nove, she neobjavljene pesnishke zbirke, ki je nastala po avtorichinem nedavnem obisku Slovenije in po bivanju v Piranu.
Prevod iz nemshchine in zapis o avtorici Lev Detela
Umberto Saba
PREMISHLJEVANJE
PREMISHLJEVANJE
Sinjina se preliva v modrino iz samih zvezd. Ob oknu sedim in gledam, gledam in poslusham; saj je v tem vsa moja moch: gledati in poslushati.
Lune she ni, vzshla bo pozneje.
Danes so odprta neshteta okna
velikih hish, polnih preprostih
ljudi. In v meni se rojeva neka
resnica, ki jo je sladko spet izrechi,
ki bo osrechila tistega, ki jo bo slishal,
in veselila vsako stvar. Pravzaprav
bolj malo cenish, chlovek, stvari. Tvoja
svetilka, postelja, tvoj dom se ti zdijo
malo in chisto nepomembne rechi, saj ko
si se rodil, je bil zhe ogenj, bila je odeja
in za spanje zibelka, uspavanka pa, da si
lazhje zaspal. A kakshno prestano trpljenje,
in kako dolgo chasa je trajalo za tvoje
prednike, preden je nastala, med zvermi,
koliba; preden se je zvok spremenil v
uspavanko za otroka, beseda pa za tovarisha.
Koliko tisochletnih tegob, chlovek, za vsako
malo stvar, ki jo vzamesh in uporabljash
in je niti ne pogledash; saj ti srce ob njej
ne vztrepeta in tvoja roka ne vzdrhti,
zdelo bi se ti chisto odvech
pomisliti, da je sicer malo,
kar danes vrzhesh med odpadke,
a da ni dragulja, ki bi bil zate toliko vreden,
kolikor bi bile vredne nekoch tiste malenkosti.
Mesec je vzshel, medtem ko zvezde na nebu zahajajo. Tam dol je ugasnila rumena in kadecha se svetilka. Odbila je ena. Petelin je zapel; drugi so mu tu pa tam odgovorili.
KOZA
Govoril sem s kozo. Bila je sama na travniku, privezana. Sita trave, od dezhja premochena, je meketala.
Tisto enolichno blejanje je bilo v sorodu z mojo bridkostjo. In sem mu odgovoril, sprva za shalo, nato ker je trpljenje vechno, saj ima svoj glas in ga ne spreminja. Zaslishal sem jechanje tega glasu v osamljeni kozi.
V kozi s semitskim licem
sem chul, kako se pritozhuje vsakrshno gorje
in vse, kar zhivi.
TRST
Prehodil sem vse mesto. Nato sem se povzpel na strmino, sprva obljudeno, malo dlje samotno, zapiral jo je zidek: v kotichku chisto sam posedevam; in zdi se mi, da — kjer se on koncha — je konec mesta.
Trst ima nekakshno osorno milino. Ko nam je vshech, je kot oglat in snedast pobalin, s sinjimi ochmi in prevelikimi rokami, da bi podaril rozho; kot ljubezen z ljubosumnostjo.
S te strmine odkrivam vsako cerkev, vsako njegovo ulico, ki pelje na nabito polno plazho ali na grich, kjer se kamnitega vrha oprijemlje zadnja hisha. Okoli
vsake stvari krozhi chuden zrak, tesnoben zrak, rojstni zrak.
Moje mesto, ki je na vsaki strani zhivo, ima kotichek, primeren zame, za moje zhivljenje, zamishljeno in nevsiljivo.
STARO MESTO
Pogosto, ko se vracham domov, zavijem po mrachni ulici starega mesta. V kakshni luzhi se rumeno zableshchi kak zharomet, mnozhica na cesti pa vrvi.
Tu med ljudmi, ki pridejo in grejo iz gostilne domov ali v javno hisho, kjer sta blago in chlovek le izmechek velikega morskega pristanishcha, spotoma prepoznavam neskonchnost v vsej tej neznanski bedi. Tukaj vlachuga in mornar, starec, ki preklinja, zhenshchina, ki tezhi, dragonec, ki sedi v prodajalnici z ocvrtimi jedmi, vihrava mladenka, ki nori od ljubezni, so vsi bitja zhivljenja in trpljenja,
tako njih kot mene preveva Gospod.
Tu v druzhbi bednikov chutim, da postaja moja misel najchistejsha prav tam, kjer je ta neugledna ulica najsramotnejsha.
KAVARNA TERGESTE
Kavarna Tergeste, ob tvojih belih mizah pijanec ponavlja svoje delirije; sam pa na njih pishem svoje najbolj vesele pesmi.
Kavarna tatov, brlog razuzdank, ob tvojih mizah sem muke pretrpel in si v trpljenju zoblikoval novo srce.
Mislil sem: Ko se bom dodobra nauzhil smrti in nicha, ki si ga v njej prerokujem, mi bo sploh poplachano, da sem zhivel?
Velikodushno si ne upam, da bi se hvalil;
che pa je rojstvo napaka, she do svojega sovrazhnika
bi bil bolj prizanesljiv za she vechjo krivdo.
Ljudska kavarna, kjer sem nekoch skrival svoj obraz, te zdaj ves radosten gledam. Saj ti pobotash Italijana in Slovenca*
pozno ponochi, okrog tvojega biljarda.
* Op. prev.: Saba sicer pishe slavo (Slovan), a takrat so v Trstu tako imenovali le Slovence.
O NEKEM SVOJEM OTROSHKEM PORTRETU
Kako lep si bil, o dechek, in kako nas zhivljenje spreminja! Gledam te v mornarski oblekci, naslanjash se na naslikano ladjo in imash dobre in mile ochi, skoraj zamaknjene v chudezh, v rahlo shtorasti pozi skrajne predanosti in naivne zadrege. Drugi chasi, dechek, drugachno obdobje! Sedanjost je dolgchas, tozhi se mi le po preteklosti; prihodnost pa mi grozi. In vendar, ljubeznivi dechek, zhe ob pogledu nate, na tvoje plave lase, na tvoje svetlo chelo, odpushcham sebi in zhivljenju; zhe res, da je lice spremenjeno, in da naju lochijo bolechine in leta; toda v srcu, to vem in chutim, sem she vedno isti otrok.
PROSHNJA MATERI
Mati, ki si zaradi mene trpela
(na oknu je prepeval kos, dan je zahajal, bolechina je bila tako ostra, da sem klical smrt za oba),
mati,
she vcheraj pozabljena v grobu, danes ponovno zhiva prisotnost, ki privre z dna skoraj kot vodna zhila, ki jo je silna moch dushila in jo zdaj spretna ali neprevidna roka ne zavira vech; ves radosten slutim
tvojo vrnitev, mati moja, ki sem ti zadajal bolechine kot vsak dober in ljubech otrok.
Pomirjena v meni, ponavljash stara nekoristna svarila. Predstavljam si, da prebivash v zelenem vrtu, kjer se s teboj lahko spet pogovarja moja mlada dusha in se nauzhije tvojega otozhnega obraza, dokler si ne pozhge kril kot ob svetilki metulj. To so sanje, zhalostne sanje; in jaz to vem.Vendar bi rad dospel tja, kamor si ti dospela, stopil noter, kamor si ti vstopila
— sem tako vesel
in tako utrujen! —
rad bi se spremenil, o mati, v grudico iz rodne prsti, ki jo zemlja vsrka vase in iznichi.
SHTEDILNIK
Neskonchno sem hvalezhen zhivljenju, ki je ohranilo vse te drage stvari; ocean sladkosti, dusha moja!
O, kako je vse she na svojem mestu! O, kako je vse na svojem mestu ostalo! V veliki revshchini je tudi odreshitev. Lepota rumene polente prevzame moje ochi; srce se povzpne, zaradi bolj skrivnostnih charov, do skrajno mozhne obchutljivosti. Ko bi le mogel, bi rad umrl tu, nekaj me je sem nagonsko privleklo. Ob meni brezskrbno vecherjata dva zidarja; starchek pa, ki je zhe pouzhil brez vina svoj
obrok, se je vase pogreznil in na toplem, ki mu dobro de, je kot novorojenchek v materinem narochju. Podoben je morda mojemu potepushkemu ochetu, ki ga je moja mati klela; zaprepaden otrok pa jo je poslushal. Pochutim se blizu svojega izvira; zdi se mi, che se ne motim, kot da sem se vrnil v svoj domachi kraj;
k ljudem, kjer umiram in kjer sem se rodil.
BILO JE
Stalo je, nekoliko v senci, ognjishche; imelo je vsenaokrog bakreno posodje. Nad njim se je sklanjala mati s pihalnikom in utrinjale so se iskre.
Stala je na sredi miza, nanjo pa je stara zhenska odlagala nakupljeno. Kuhinjski valjar je okroglasto raztezal vlecheno testo.
Stala je, zeleno pobarvana, velika gajba, in kokosh na prostosti je brskala. Dva shkafa, tam gor, zvrhano polna, sta odsevala predmete.
Stal je, nezazhelen v tem kraju, dechek. Njegovi upi skupaj z iskrami ognjishcha so se vzdigovali. Nekaj jih je — glej! — ostalo.
PEPIN SIN
Lastovke
so naredile gnezdo ob hishici, kjer me sprejme ona, ki me chaka vsako nedeljo zvecher; s smehljajem na starem pegavem in zgubanem licu, ki je samo meni sladak.
Sprejme me, kot je sprejemala otroka, ko se je blazheno vzpenjal do uboge hishe svoje dojilje. Za dechka je bila kot raj, in je she vedno raj za chloveka, ki se spopada z zhivljenjem. Na mizo prinese pogreto vecherjo; dolgo govori o tem, kar je zhivo samo za naju; pove mi, kako sem, po smrti njenega edinega sina, zasedel njegovo mesto, in kako je trpela, ko sem ji tudi jaz ushel, ne po njeni krivdi, nekega dne kot ukraden.
Ljubecha mati ga je ukradla njej, po treh letih, na vsem lepem. Prepozno — si pravim — medtem ko se spushcham dol po dolgem drevoredu, ki me spet pelje v vrvezh. Svezhina, neznana drugim treznim smrtnikom, mi s solzo orosi lice, naredi me med najstniki in fantichi njihovega otozhnega in osamljenega vrstnika. Po nekem novem svetu tavam; kar je bilo na dnu bridkost, se spremeni na povrshini v veselje.
ODHOD IN VRNITEV Po ochetu
Srbu, v Srbiji se je rodila. In je imela v Padovi lepo gosposko hisho.
Nekega dne je rekla moja mati: »Ko bi poslala Umberta k teti Stellini in k Elviri? Morda, ko se povrne, me bo konchno vzljubil. Morda, ko bo dalech, bo pozabil na Pepo, na vechno Pepo.«
In shel sem dalech, v Padovo. Elvira mi je bila zelo vshech, mnogo manj teta, stara in stroga gospa. In koliko rechi me je lepa Elvira nauchila! Chrke abecede in celo nekaj astronomije.
Njeno ime mi je ugajalo, in njena soba, in njen parfum po vrtnicah in grenkih mandljih. In nekega vechera z okna, ki gleda na vrt, slishim, da me nekdo kliche po imenu. »Zdi se mi« — pravim — »zdi se mi, da chujem glas moje trzhashke mame.«
Zid
zagledam in pleshoche sence, pa neko senco, ki se nad mano sklanja in me miri. Vrnil sem se v Trst; in lezhim bolan v posteljici. A brzh ko ozdravim, she vedno povprashujem po njej, po svoji prijateljici. In ker vztrajam, me takoj popeljejo k njej. Ni me vech prichakovala, si mislim, moja dobra, moja zvesta rednica. »O Berto, o Berto!« je vzklikala, presrechna, in mi nalila belo kavo. Povedal sem ji o vseh svojih napredkih. Potem, ko me je — kot kakshno veliko tajno med nama — vprashala, ali mi je dobro v Padovi, ali mi je boljshe tam dol kot z mojo materjo, sem ji rekel: »Bilo je lepo z Elviro, ampak s tabo« — in sem jo prosil, naj se skloni k meni, ker ji hochem to povedati na uho — »s tabo je she lepshe.«
Na svojo ljubo Itako se Odisej verjetno ni srechnejshe vrnil od mene, Berta iz Ulice del Monte. Dan je bil jasen, blestech; v meni je ostal kot vzorec vsakega srechnega dneva, zhiva prispodoba sreche.
KOS
Mar je obstajal tisti svet, kamor se v sanjah she vedno vracham, ki me v sanjah presune? Seveda je obstajal. In v njem predvsem moja mati in droben kos.
Njo komaj vidim. Bolj izstopata chrnina in rumenina nekoga, ki je veselo pozdravljal s svojim petjem (tako sem si predstavljal) mene, ko sem ga zaslishal z ulice. Moja mati je sedela, utrujena, v kuhinji. Samo zanj je sekljala (tako sem si predstavljal) meso in za mojo vecherjo. Noben drug pogled ali ropot ga ni tako prijetno vzburil.
Med dechkom v kletki in zhuzhkojedom, ki mu je kradel chrvichke z rok, v tisti hishi, v tistem davnem svetu, je bila ljubezen. In tudi nesporazum.
MARIZIN PORTRET
(Prof.. dr. Marinu Gopchevichu — za neko njegovo intuicijo — z iskreno hvalezhnostjo.)
Mariza je bolnicharka. Kot ptice ima okrogle ochi;
vendar ne ve vech, kakshne barve. Modre so ji nekoch napisali v osebno izkaznico, drugich zelenkaste. In zato je zdaj v dvomih.
Mariza je bolnicharka in dobra punchka. Nikoli si ni nashminkala obraza in razkazuje se, kot jo je Bog hotel. Zdi se kot brez sochutja do bolnikov, cheprav skriva v prsih redko dragotino (v nashem svetu najredkejsho) — srce.
Mariza je bolnicharka. Kot ptice ima okrogle ochi, nekoliko spreminjaste kot frnikole, s katerimi se je chepe igrala pod kakshnim drevesom, proti vashkim mulcem. Vechkrat je izgubljala; jokala pa — pravi — ni nikoli.
STAREC IN FANTICH
Starec je imel rad dechka. On, otrok — na pogled divji kot machek — se je bal kazni zaradi skritih misli. Zdaj pa dve stvari pustita v srcu sladko sled: zhenska, ki svoj lahni korak prvich uskladi s tvojim, in otrok, ki ti zaupljivo, zato, da ga reshish, polozhi rochico v dlan.
Tiranski najstnik z nebeshkimi ochmi, razprtimi nad prepadom, je moledoval od svojega prijatelja dolgo uspavanko. Uspavanka je bila neka zgodba, ki z redko ganjeno izkushenostjo je prodirala v njegovo nenasitno mladost: kot dodatno dobro in zlo. »Zdaj pa dovolj,« — se je na vsem lepem oglasil — »ugasniva, spiva.« In se je obrnil proti zidu. »Imam te rad,« — je pristavil hip za tem — »ti si vedno dober z mano, s tvojim otrochichkom.« In se je takoj pogreznil v nemirno spanje. Starec, z odprtimi ochmi, ni vech spal.
Pozabljiv, neobchutljiv, she vedno angelskih potez. V svoji nestrpnosti, srce, ga ne obsojaj. Pomisli: Sam je; ima tezhko nalogo; zhivljenje ima, ne za seboj, pach pa pred sabo. Ti, che moresh, podvizaj svojo smrt. Ali o vsem tem ne razmishljaj vech.
OPCHINE 1947
Vrnil sem se letos poleti na Opchine. Z menoj je bil mlad komunist. Tito je razvidno pisalo na zidovih mojega belega mesteca, tam spodaj.
V vecherni uri spominov sva sedela v gostilni, ki me she danes razzhalosti, che pomislim na natakarico, ki nama je stregla z ubijalskim obrazom.
Dve stari judinji, trmasti letovishcharki, jaz, oni fant smo she vedno govorili tam gori po italijansko, med kamni in smreko.
»Po chrnem fashistu chrni far; to je Italija, in ti to vesh. Potemtakem,« — je ponavljal moj sodrug — »le po chem naj se nama tozhi?«
O AVTORJU
Umberto Saba (Saba je psevdonim, njegov pravi priimek je Poli) je bil rojen v Trstu leta 1883, umrl pa je v bolnishnici v Gorici 25. avgusta 1957. Potem ko je doshtudiral in v Salernu odsluzhil vojashki rok, je v Trstu odprl majhno antikvarichno knjigarno. Leta 1903 je izdal svoj pesnishki prvenec z naslovom Il mio primo libro dipoesie. (Moja prva pesnishka zbirka). Tej sta sledili Poesie (Pesmi, 1911) in Coi miei occhi (S svojimi ochmi, 1912), ki pa v antologijski zbirki sploh nista omenjeni pod tema naslovoma, marvech sta vkljucheni deloma v Poesie dell'adoloscen%a e giovanili (Mladostnishke in mlade poezije, 1900 — 1907), delno v Versi militari (Vojashki stihi, 1908), pa v Casa e campagna (Dom in podezhelje,1909 — 1910) in Trieste e una donna (Trst in zhenska, 1910 — 1912). Nato je izdal La serena disperazione (Vedri obup, 1920), Cose leggere e vaganti (Lahne in blodeche stvari, 1920), L'amorosa spina (Ljubezenski trn, 1921), Preludio e canzonette (Preludij in pesmice, 1923), Cuor morituro (Umirajoche srce, 1926), Preludio e fughe (Preludij in fuge, 1928), Ilpiccolo Berto (Mali Berto, 1929 - 1931), Parole (Besede, 1934), Mediterranee (Sredozemske, 1947), Uccelli — quasi un racconto (Ptice — skoraj povest, 1950-51). Verjetno sem spregledala kakshen naslov, saj bolj kot za zbirke gre vechkrat za cikluse. In vse te skupaj zbrane zbirke in zbirchice so se pochasi in druga za drugo prelivale v njegovo Pesmarico, ki je postajala postopoma zajetnejsha in je dozhivela tudi popravke in izboljshave. V teku let je teh ponatisnjebih Pesmaric izshlo zhe za njegovega zhivljenja najmanj dvoje in she nekaj po njegovi smrti. Leta 1961 je bila v njej zajeta zhe skoraj vsa njegova pesnishka produkcija. Prevedene pesmi so iz petega ponatisa antologijske zbirke Il canzoniere, 1900 — 1954 (Pesmarica, 1900 — 1954), ki je izshla kot obichajno s kronoloshko ureditvijo leta 2004 pri turinskem zalozhniku Giuliu Einaudiju ter z daljsho spremno besedo Nunzie Calmieri. Pisal je tudi prozo: chlanke, epigrafe, recenzije, eseje, spomine, povestice in "krajshnice" (scorciatoie) pa premishljevanja, ki jih je sproti objavljal po revijah in chasopisih. In seveda kratki roman Ernesto (Ernest). Zdaj pa je vse to mogoche brati v debeli antologiji Tutte le prose (Vse proze), ki so izshle leta 2000 pri milanski zalozhbi Mondadori na biblijskem papirju na vech kot tisoch petsto straneh; tisoch sto enainsedemdeset strani za ponatis objavljenih proz, ostale pa za razne sezname — npr. izgubljenih ali neidentificiranih proz, pa za opise, razlage, dodatke.in pojasnila, bodisi izpod peresa samega pesnika ali urednika Arriga Stare, ki so po svoje nekakshno nadaljevanje literarnih proz in pesmi ter vechkrat she bolj zanimivo branje, ko zvesh za namechek she marsikaj, kar si prej spregledal ali bolj slabo razumel.. Letos, ob petdesetletnici smrti tega trzhashkega pesnika, mu je parmska univerza skupaj s fakulteto za arhitekturo in z denarno podporo dr. Paola Chiesija izdala sicer drobno, a luksuzno opremljeno in numerirano zbirko deloma she neobjavljenih kratkih pesmi z naslovom Intermezzo quasigiapponese — Estate 1927 (Skoraj japonski intermezzo — Poletje 1927), s fotokopijami Sabovega rokopisa in z reprodukcijami slikarja Filippa de Pisisa. Zbirko je uredila Maria Antonietta Terzoli.
Prevedla iz italijanshchine in pripravila zapis o avtorju Jolka Milich
Laura Menichini
OKROG NICHLE
"Mati Smrt je poklicala in jaz sem odgovorila. Vsi so jokali, le jaz sem nehala."
(B. M.)
Korenine — so z mano —
in polomljene veje — so z mano —
oprani in ozhgani kamni — so z mano —,
sence pod rastlinjem.
Oblaki, ki se naglo premikajo,
tudi v brezvetrju —
so z mano —
in beganje razdejanega mravljishcha. Odtenki med premikanjem stvari — so z mano —
in polozhena lica na toplo zemljo, vode, v katerih vidimo blato. V tezhnjah po odmaknjeni svetlobi polne lune in katarze obzorje proti nadirju me lizhe z zhejnim jezikom praoblik in sledovi bozhanskega v pozabljenju so neizbezhno z mano.
VRT
She vedno smo
in bili smo vedno
V vsakem obdobju
kraju
rasi
celini
otoku
ledeniku
hribu
Smo manjshine tudi v manjshinah vseh chasov barv jezikov
Govorimo po starem v Pomenih in se med seboj vedno razumemo
Stojimo molche trmoglavo in se nedvomno prepoznamo v pozornih ocheh
Vemo veliko stvari ki vzbujajo strah in jih drugi nochejo videti nikoli
Imamo majhne roke
trdne in zanesljive
velike
gladke
zhuljave
drhteche
z nalomljenimi nohti ali s prsti kakega harfista. Lica premazana z ilovico z igralsko shminko z ogljem
ali s sintetichnimi iskrami.
Goli pod stoletnim zrakom,
obrazi brez sledov srda,
pretreseni obrazi
sproshcheni
hladni
mili
bledi
vedri.
Nismo pokonchni in niti vodoravni, a niti ne poshevni — gremo v vse smeri in v nobeno.
Che prevech govorimo, nas ubijejo in vchasih se tudi sami ker smo videli prevech in pozabili na svojo lepoto na kateri sloni chloveshko dostojanstvo
Mora biti zate
tvoja neznanska lepota
da te milo bozha
Z vejami belih dreves
In chagalhva nebesa
te morajo zazibati
kot sijih ti videvala
s svojega skrivnega vrha
Ali kakshen zvok Carla Bleja
ali tvoji bluesi,
luchi na katere si
spotoma naletela
morajo
— za vedno tvoje brez odrgnin — pospremiti valove tvojih energij ki se lahkotno dvigajo kot seje tvoj glas.
Mila Sestra Ljubezni,
misli chloveka, ki te ljubi,
naj ti prinesejo Zgodbo Zemlje,
najlepshe chloveshke besede,
kot skrinjo tvoje preteklosti
chisto zraven tebe na Neskonchni Poti.
Njegove bele obupane roke,
tanke modrikaste sence pod njegovimi ochmi
(kotgore na obzorju
nekega oblachnega zimskega popoldneva)
naj bodo zhrtvena chasha Za Blishch tvojih novih plesov:
Zate dih, poljub na peruti,
Zanj gotovost
nove medsebojne govorice.
kot tiste blede vrtnice pred katerimi ves objokan mi je rekel vi ste taki.
Smo vedno vsepovsod che nam je vshech ali ne
Poslushamo Razodetja vidimo Bleshchanja predvidevamo Logichnosti
Smo knjige
godbe
slike
vse kaj drugega ali nikoli nich
vse zhivljenje gledamo negibni
sejemo spimo
krozhimo po svetu ali smo vselej kjer smo
in pochenjamo vse sorte in nichesar
gledamo zemljo in nichesar moshke zhenske
in se smejemo na njihov rachun
in se zavoljo njih razjokamo in znorimo
bruhamo
zmerjamo
tolazhimo
spodbujamo
ishchemo
dopovedujemo
z ochmi brez tanchic
ki razkrijejo Smisel, che se smejejo
(in konec je
steklenih ochi)
vchasih si predstavljamo
da smo edini
da smo zadnji
— ko govorimo gluhim
razkazujemo slepim
in gledamo odseve
v vodnjakih brez vode
Vendar smo Nasprotni smo Zavoji in druge mochi spirale
"smo rane
na jezikih tistih, ki opushchajo v zasvojenem mesu"
s svojimi Izrazi v svetlih Razjedah
smo Negibna bitja Besna
Brezbrizhna za nas Vse Shteje
in je Vse Relativno
smo Zaznamovani Privilegiranci
Skratka
zavestni smo in poucheni cvetje
zastrupljenega vrta
in pijemo sonce
mrachnost
bozhanje
in gledamo vas zvishka
z nashe dragocene
razzharjene
prevratnishke
nespodobne
magichne
zemeljske
slepeche nichevosti.
(okna)
Potrkala je na tvoja lica a bila so mesechna s srebrnimi in snezhnimi zrnci
Iskala je na tvojih vratih a bila so zapahnjena z nevidnim kristalnim in medenim cvetjem
Chakala je tvoje zvoke a bili so iz marmorja z jesenskimi lasmi ob tvojih nogah.
Rotila je svetlobo a tvoja medla in mila senca zakriva sonce
Jata belih ptic te vodi onstran morij in preobracha ledene vode ki opechejo njene prste
Da bi se ti lahko priblizhala samo Velichina samo Ponizhnost
da bi odprla vse sobe do tvojega bistva.
TEBI *
Ko se te dotaknem, te skoraj okusham v najglobljih plasteh dushe
Zazhari, ko odfrchi kot urna pushchica iz srca proti nebesni tarchi v buchno svetlobo poletja
* Op. prev.: Naslov je v slovenshchini.
O AVTORICI
Laura Menichini se je rodila v Vidmu (Udine) leta 1963, a je kar nekaj desetletji do nedavna zhivela zlasti v Nadeshki dolini, na katero je zelo navezana, saj je menda zibelka njene rodovine. Letos se je zaradi dela — kot za chasa shtudija — spet preselila v Videm. Ukvarjala se je zlasti z umetnostjo, na zachetku osemdesetih let je bila zelo aktivna v videmskem in nacionalnem gibanju anarhichnega punka, v devetdesetih pa v tistem, ki mu je sledilo in se je zavzemalo za najrazlichnejshe she ne dosezhene svoboshchine in za samoupravljanje (na italijanski nachin, da smo si na jasnem). Prve njene objave so iz tistih let, zlasti v reviji Nuova Fahrenheit. Leta 1998 je objavila dvojezichno zbirko Il Cerchio — Krog v zelo lepem slovenskem prevodu znane pevke in prevajalke Klarise Jovanovich. Leta 2002 pa je izdala zelo estetsko opremljeno zbirchico Immaginario (Imaginarij) s prelepimi risbami Aleksandre Pajkove. Pri obeh zbirkah se ni podpisala s svojim pravim imenom, marvech si je izmislila zelo poseben psevdonim: Laura dei Gatti — Machkinova. Shele tretjo zbirko, ki je izshla aprila letos pri znani videmski zalozhbi KAPPA VU z naslovom Intorno alloo %ero (Okrog nichle), je podpisala s priimkom iz svoje osebne izkaznice. Prevedene pesmi so iz tretje zbirke, ki je sestavljena iz pesmi in pesnishkih proz.
Prevedla iz italijanshchine in pripravila zapis o avtorici Jolka Milich
Franko Bushich
POLITIK 2000-2003
absolutni nichvrednezh
do nezavesti bolnega uma
pokoshenega z absintom
in z marsichim drugim
ideoloshkim
she bolj razigranim
kokainsko lazhnivim
pa she valiumsko-kulerskim
istodobno
in istochasno
nam stoichni parkelj sporocha porochilo o namishljeni prosperiteti zaposlovanja o da moji drzhavljani hrvashke zanesljivo vas zaposlujemo da vashega vsegaprostega chasa ne bi potratili v razvozlavanju
nashega sistema vashega sistema sistema vashih otrok pikturalno suzhnjelastnishkega zajamcheno izkorishchevalskega hm
LAKOMNI LAZHNI MENIH
pod pravljichno krilo spolzko
zdrsne roka s slikovito hitrostjo lastnik roke
pa nekakshno sifilitichno idejo potrdi
s kmalu dobljenim sifilisom
pozdravljen ti lakomni lazhni menih uzhivalec opojnih drog lastnik sifilisa
Iz hrvashchine prevedel Ivo Antich
Vladimir Levchev
STALIN
SAM NA OBALI
(2)
Opazujem sonchni vzhod prek sivega morja. Opazujem mrzle zvezde visoko nad peno.
Leta sem se sprehajal vzdolzh te obale ...
BEL LIST
Na pisalni mizi je nakopichen kup belih listov.
Najzgornejshi med njimi sem jaz.
Prichakujem svojo Usodo, da me napolni s filozofsko vsebino. Prichakujem valj starega stroja, da me zavrti
in bodo po meni zaropotala chrna znamenja.
Tega me je groza!
Raje bi, da bi ostal bel list.
Da je resnichna moja Usoda —
da poje veliko jabolko
in da me zmechka v sochno dlan.
In da omamljen od vonja zhivljenja
skoz okno
odleti.
STALIN (Saturn — Satan)
Rekel je:
Verujte vame! Jaz sem chas!
In ko so verjeli vanj, je pozhrl njihove otroke.
BRATSTVO Ocean je katedrala,
kjer se sluzhba bozhja nikoli ne koncha. Njeni spreminjasti stolpi, valujochi stebri so narejeni iz duha in zvena. V ocean vstopamo kot reke, da bi postali eno z Enim.
Iz bolgarshchine in angleshchine prevedel Ivo Antich
OPOMBA O AVTORJU:
Vladimir Levchev je eden najvidnejshih sodobnih bolgarskih pesnikov. Rojen je bil v Sofiji leta 1957; izdal je kakshen ducat zbirk pesmi, zbirko esejev in dva romana; v chasu socializma je urejal samizdatno literarno-politichno revijo Glas, ki jo je partija prepovedala; bil je chlan bolgarskega drushtva neodvisnih pisateljev. Zhe tedaj je zlasti njegova izrazno zgoshchena, druzhbenokritichna poezija vzbujala pozornost doma in prek prevodov tudi v tujini. Od zachetka 90. let zhivi v ZDA, kjer je leta 1996 diplomiral iz literature. Zdaj zhivi v Washingtonu (DC) kot knjizhevnik in profesor na raznih univerzah, izdal je zhe vech pesnishkih zbirk v angleshchini. (Op. prev.)
Bogdan Novak
CIGANKA
Eugenie Jabonza
Letalo je pristalo v Chadu v Fort Lamyju in natochilo gorivo, nato je nadaljevalo pot v Bangui. Tam je vladal cesar Bocassa Centralnoafrishki republiki, ki je bila navadna diktatura, kjer se povzpnejo z revolucijo na oblast povzpetniki in si prigrabijo kar se najvech da premozhenja, ljudstvo pa pushchajo v revshchini. Nekoch je tudi socialistichna Slovenija zaslutila tam dobichek in se neskrupolozno vklopila v svetovni kapitalizem s svojim podjetjem Sloveniabois v Bajangi.
Da bi slavili zmago socializma nad kapitalizmom, je Sloveniabois povabil v Bangui in potem v Bajango tudi novinarje, ki naj bi pisali o tem, kako so Slovenci iz neuvrshchene Jugoslavije boljshi gospodarji kot prej Francozi, ki so pretepali zamorce s knuto, da se jim je sploh ljubilo delati. Hotentoti so sicer govorili, da so Slovenci slabe bvane, ker ne tepejo, zato se jim ne ljubi delati, ker che te bich ne sili delati, zakaj bi delal? Denar ni vreden nich v divjini. Le bich te spodbudi k delu. A pustimo to, chemur rechejo politika, vrnimo se v zhivljenje.
Peter Golob je bil eden od novinarjev, ki naj bi za Nedeljca pogledal v neuvrshcheno politiko socialistichne Jugoslavije, kakor jo vodi v Afriki. Najprej so jih nastanili v banguijskem hotelu, ki je bil dokaj razkoshen. A pri vecherji je zmanjkalo vina zhe po treh steklenicah. Potem so pili samo she viski in pivo, ker drugega ni bilo na pretek. Zraven je bila tudi neka gospodarska delegacija.
Zvecher so shli v hotelski bar. Ni bilo kaj drugega pocheti v Banguiju, so vedeli poznavalci iz jugoslovanskega diplomatskega predstavnishtva. Bila je glasba, bil je ples, bile so mlade chrnke. Osemnajstletne, morda she mlajshe. Lepotice, kot so lepa vsa mlada dekleta po svetu. Peter se je smehljal in opazoval. Pil je pivo. Predsednik gospodarske delegacije in zbornice Predevshek se je rezhal in ugibal:
»Same kurbe so te zamorke. Bogve koliko zarachunajo na noch?«
»Mater bi bilo fino, che bi jih pokavsali,« je rekel njegov podrejeni Tonchek, ki je bil zaposlen v Sloveniabois.
»Zastonj,« je zinil Predevshek. »Za jurja, she manj. Poceni in na veliko. Tri si lahko narochish v posteljo.«
Peter Golob sicer ni vedel, kako naj to uskladi z neuvrshchenostjo, a si ni belil glave. Toliko naiven spet ni bil, da ne bi vedel, da so razlike med deklarativnostjo in resnichnostjo. Molchal je.
»Mislim, che bi shel in jo zaprosil za eno noch, a mislish, da me ne bi zavrnila?« je sprasheval Predevshek. »Da bi jo fukal celo noch?«
»A bi zmogel?« se je zachudil Tonchek.
»Te se potrudijo, da zmoresh,« je vedel Predevshek.
»Pa zakaj ne greste po deklico?« se je zachudil Peter.
»Fant, si ti naiven!« je vzdihnil Predevshek. »Kaj pa, che ni kurba? Che je poshtena punca in nastane shkandal?«
»Pizda, ste reve,« je vzdihnil Peter in se vzdignil. »Treba si je samo upati!«
Odshel je na plesishche. Zaprosil je za ples vitko deklico. Imela je nekje med shestnajstimi in devetnajstimi leti. Zvirala se je na plesishchu s prijateljico. V hlachah okoli vitkih stegen in napete, a suhe ritke, s pulijem prek konichastih prsi, ki she niso dojile, in s fantovsko kapo na glavi.
»Dansevu?« jo je vprashal. Potem je dostavil: »Avek moa?«
Nasmehnila se mu je dokaj presherno in pokimala.
Pustila je prijateljico in zaplesala z njim. Glasba je bila pochasna, prijetna, za pozibavanje in objemanje. Izkoristil jo je. Stiskal se je k njej, naslonil je svoj obraz k njenemu licu, gladil jo je po hrbtu in na koncu plesnega komada se je predrznil in ji z jezikom polizal hrapavo uho. Ochitno ji je bilo vshech, ker se ni upirala niti ni protestirala.
»Komon sapel vu?« jo je vprashal.
»Eugenie Jabonza,« mu je odvrnila.
»Zheni Bonca?«
»Jezheni Zhabonca.«
»Aha, Jezheni Zhabonca!«
»Priblizhno tako. E toa?«
»Peter Golob.«
»Pete Holob?«
»Ui, priblizhno tako.«
Plesala sta dzhez komad, nato je sledila ovijalka. Ker jo je bozhal po vsem telesu in se ni upirala, se je drznil vprashati:
»Vule vu kushe avek moa?«
»Ui, naturelmon,« mu je odvrnila, kar ga je za hip zmedlo, a takoj se je znashel.
»Pur tu la nui?« je hotel vedeti.
»Ui,« mu je pokimala in se posmejala. Njen deshki obraz pod veliko kapo je bil tako lep in sproshchen.
»Ave vu shombre?« ga je zanimalo, ali bo moral spoditi svojega cimra v hotelski sobi, ali najeti svojo sobo, ali bo pri njej.
»Zhe shambre,« mu je pokimala.
Ochitno je bila prostitutka z vpeljano prakso in s prostorom za opravljanje obrti.
»Vu nete pa malade?« jo je she vprashal za vsak sluchaj. Samo she triperja ali sifilisa mu je manjkalo.
»No, zhe kontakte avek ma dokter,« mu je rekla in ga stisnila k sebi.
To ga je pomirilo.
»Nuzalon?« jo je vprashal in takoj sta se odpravila k njej.
Predevshek je otozhno gledal za njima, drugi so se nasmihali, tretji so ploskali.
Odshla sta k njej s taksijem. Bilo je blizu. Vstopila sta v veliko dvorano, v kateri sta bili samo dve postelji. Obichajni mrezhnici z jogijem.
Potegnila ga je na eno od postelj in stisnila k sebi.
»Peje moa!« je rekla odlochno.
Vsota je bila majhna. V njegovi domovini za dve pivi. Plachal ji je. Spravila je denar in ga potegnila nase. Komaj ga je zabodel, mu je prishlo. Ker je bil lochenec in zhe dolgo ni imel zhenske. Nasmehnila se je. Bozhala ga je po vsem telesu, dokler ni spet prishel k sebi in jo naskochil drugich. Utrujen je oblezhal. Razmishljal je, ali bo dobil taksi do hotela, ko ga je zachela stiskati in drgniti in poljubljati po telesu, da se je znova vznemiril. Tako sta she enkrat prishla do vrhunca.
Ves chas je chutil razliko med belim dekletom in chrnko. Chrnska kozha je bila hrapava in dishala je drugache. A bilo mu je vshech. Kot smirkov papir, ki dishi po karbolu. Hotel se je napojiti s tem vonjem in zachel jo je lizati od nog do glave. Bilo ji je vshech. Ni je fukal kot beli osvajalec, ampak jo je ljubil kot zhensko. Z veseljem se mu je predajala. Ko ji je lizal kosmato chrno mishko, ji je prishlo. Srechna ga je stisnila k sebi.
Vzdihnil je, ker se mu je korenjak spet vzbudil, in napichil jo je brez obzira in tolkel, dokler mu ni spet prishlo. Oblezhala sta izmuchena drug ob drugem. In to je to, je pomislil, chetrtich mi je prishlo, in to je vse, zdaj bova shla vsak k sebi.
Ampak ona je hotela klepetati. Vedeti je zhelela, od kod je, kje je ta chudezhna Slovenija, kjer si lahko za bagatelo privoshchijo afrishko kurbo. Bi ji lahko pisal? Dala mu je naslov, naj ji pishe. To veliko pomeni v tem svetu. Med pogovorom ga je bozhala po telesu, in to ga je vznemirilo in spet spravilo k sebi, da je opravil znova.
»Se bon, se merveje,« ji je rekel.
Smehljala se je in v tisti nochi ga je pripravila do tega, da mu je prishlo sedemkrat. Vsakich je bolj vpil in govoril, kako lepo mu je.
Na koncu se mu je zhe bledlo, iskal je torbico z dokumenti in denarjem, ki jo je skril pod modroc, a je na to pozabil v ekstazah, in krivil njo, da mu jo je ukradla. Sprejela je to s humorjem in bila je vidno olajshana, ko je nashel torbico pod modrocom. Vmes je skozi okno dvorane pogledala skodrana chrnska glava in nekaj govorila z njo, nakar se je po njenih besedah umirjeno umaknila. Verjetno je bil njen zvodnik.
Po sedmih ekstazah je Eugenie Jabonza pospremila Petra Goloba v hotel, poljubila ga je v slovo in prosila, naj ji pishe.
Bilo mu je, kot da se poslavlja od ljubice. In nanjo je mislil celo zhivljenje.
Jezheni Zhabonca! Smirkova kozha morskega psa in vonj po karbolu.
Ciganka
Prijatelji so mu povedali, da se sarajevske kurbe zbirajo na vrtu gostishcha Lozina Bashta. Gresh do Daire in potem na levo, zagledash Bashtu in si tam. Najcenejshe kurbe so, za drvarje, ki prihajajo ob koncu tedna s Trebevica in drugih okolishkih
hribov, da se napijejo in si ga otresejo, mu je govorila Masha, zhena upravnika zaporov, ki je zhe vedel, kako in kaj.
Ko je spil nekaj lozovach, se je odpravil tja. Usedel se je na vrtu, narochil lozovacho in kiseljak, pijuckal in se razgledoval. Nich posebnega ni bilo v dopoldnevu. Angleshki turistichni par, dva delavca, ki sta srkala pivo. Vse prazno. Nobenih kurb.
Sklenil je, da bo izpil pijacho in se odpravil. Masha ima pach napachne podatke.
Bilo je lepo dopoldne, blizhalo se je poldnevu, vinska trta se je vzpenjala nad dvorishchem gostilne in tramvaji z Bashcharshije so cvilili na svoji krozhni poti.
Na vrt je prishla ciganka. Debela, shpehata, salo se je kar treslo na njej. Stara morda devetnajst let, a zavaljena, skoraj stokilska, morda she tezhja, kar je tezhko oceniti, ker salo je lahko. Zdela se mu je kot prasica za zakol, kajti v domachih krajih so bile stokilske prasice najboljshe za pod nozh.
Narochila si je oranzhado. In se brigala zase. Ni se razgledovala, ni se spogledovala, za nikogar se ni zmenila.
Ta zhe ni kurba, si je mislil. Kurbe koketirajo.
Prishel je natakar in narochil je she eno lozo in kiseljak. Ciganka ga je zachela zanimati. Bila je v kavbojkah, oprijeti majici. Strashni joshki krave mlekarice, velikanski trebuh breje svinje, stegna kot pri pitani prasici.
Vzdignil se je, vzel svojo pijacho in odshel k njeni mizi.
»Lahko prisedem?« je vprashal.
»Zakaj?« mu je odvrnila z vprashanjem na vprashanje.
»Tako. Vshech si mi,« ji je rekel. »Lahko narochim pijacho?«
»Ni treba, oranzhada mi gleda zhe iz ushes,« je rekla.
»Si za seks?« je vprashal naravnost.
»Sem,« mu je rekla.
»Koliko?«
»Deset chukov. Daj mi jih pod mizo, da se ne vidi.«
Bilo je za deset lozovach s kiseljakom. Segel je v zhep, vzel desettisochaka in ji ga ponudil pod mizo. Vzela ga je in spravila z neprizadeto kretnjo. Potem mu je rekla:
»Poklicala bova taksi.«
Taksi je bil pred gostilno. Rekla mu je naslov in vozila sta se zelo dolgo. Pripeljala sta se na obrobje Sarajeva, na nikogarshnje ozemlje, kjer je bila peshchena pushchava. Izstopila sta. Pomislil je, da sta na koncu sveta.
Ko pa sta preshla pushchavo, ki se je nenadoma spustila navzdol, je zagledal ciganske barake. Ena poleg druge. Iz kartona, plochevine, lesa. Sledil ji je med kolibami do njene koche. Vstopila sta.
Bil je en prostor. V njem je bila ciganska druzhina. Oche, mati, deset otrok razlichnih starosti. Nichesar niso rekli. She pogledali ju niso. Peljala ga je za zaveso, kjer je bila postelja. Slekla se je in se ulegla nanjo. Debela prasica, shpehata in za zakol. Bilo mu je zhal, da se je spustil v to pustolovshchino, a vztrajal je do konca.
Za zaveso, ki ju je lochevala od druzhine, se je spravil nanjo, hitro porival, da mu je chimprej prishlo. Medtem je ona lezhala na hrbtu negibno, kot da se je vsa zadeva sploh ne tiche. Ko je konchal, se je dvignila. Ob postelji je imela pripravljen lavor vode, v katerem se je umila. V sosednjem prostoru, za zaveso, so se pogovarjali, kot da ju ni.
Oblekel se je in odpravil iz ciganske hishe in ciganskega naselja. Precej chasa je peshachil do ceste in dolgo je hodil po asfaltu, preden se je mimo pripeljal taksi.
Ampak prej je na vrhu ceste bruhal. Lozovacho, kiseljak in tisto vodo iz lavorja.
Cita
Bila je nadstropje pod njim. Muslimanka. Porochena z moshkim, ki je bil zaposlen na sarajevski televiziji kot zunanjepolitichni komentator. On je bil dopisnik Dela v Sarajevu. Brigal se je zase in za svoje delo.
Kadar je shel z Ilidzhe v mesto na kakshno tiskovno konferenco, ali po opravkih, je Cita pomivala tla. Vrata v njeno stanovanje so bila na stezhaj odprta, mozh je bil v sluzhbi, ona se je sklanjala in brisala tla in obrachala proti njemu zadnjico. Kaj zadnjico. Bila je rit. Fantastichna rit. V oprijetih pajkicah, brez sledi o spodnjicah, napeta, okrogla, vabecha.
»Zdravo, Cita!« ji je rekel vsakich, ko je shel mimo.
»Zdravo!« mu je odvrnila z grlenim glasom in se vzravnala. Tudi joshke je imela bohotne in plosk trebuh. Vredna pozhelenja.
A na pozhelenje je pozabil, ker je bil zaljubljen v svojo zheno. Shel je mimo Cite in njenih darov. Cheprav je sanjaril o njeni napeti zadnjici, ki jo je nastavljala, ko je brisala tla, podnevi in ponochi. Predstavljal si je, da jo je zgrabil od zadaj in poonegavil, kakor se spodobi. V mokrih sanjah se mu je vedno prikazovala Cita. Shel je iz stanovanja, jo zagledal, kako shtrli rit navzgor, jo zgrabil in se zaril vanjo.
V resnici pa se ni drznil. Hodil je mimo, ji govoril zdravo, Cita, in se odpravil po svojih poslih.
Leto dni pozneje, ko je bil zhe v Ljubljani, je izvedel, da je imela Cita razmerje s prejshnjim dopisnikom Dela. On se je oblekel v zhenska oblachila, Cita in soseda iz zgornjega nadstropja, Masha, sta se slekli, ga nashminkali in ga ljubkovali, nakar je sledil urnebesni seks.
Ne glede na vse to, je njegov najlepshi spomin iz Sarajeva Citina rit. Napeta, okrogla, pozheljiva in pripravljena na naskok.
Najlepshi spomin prav zato, ker je ni naskochil.
Boris Vishnovec
KI NI OD TEGA SVETA
So svetle luchi dneva, ki te popeljejo v daljave. Ne vesh od kod se vzamejo te luchi. Nekaj je v preprichevanju, nekaj pa izhaja iz gotovosti. Pa je te vedno manj. V nas samih. In tudi izven nas. So trchenje meteoritov, so prebliski med ozvezdji, ki so govorica milenijev. V ta svet chlovek she ni vstopil. In tudi prichakovanja se ponavadi ne izpolnijo. Potem so hrepenenja in zblodelosti. Ucheno temu rechemo iskanje. Vedno pa sledimo neki senci, ki je obichajno ne vidimo, niti slutimo je ne. Verjamemo tistim, ki trde nasprotno. To, o gotovosti ... To so lahko impulzi. To so trepetanja in so nevidni odsevi, ki naenkrat postanejo prisotni. Samo, za hip, za delchek trenutka. Lahko potem trdimo, da se je zgodilo? Da smo dozhiveli? Da se vrnemo na neko tochko, ki je na poti zajetja? Zajetja! Chesa?
Tam je ujel njen pogled. V tem predpraznichnem vrvenju. Ko se lesketajo izbire. In se skushamo komu prikupiti. Komu, ki do tistega hipa ni vedel nichesar o nas, o tebi, o meni. Pa obstojish kot vkopan. Rechesh, ta pogled, ta polnost zazrtosti. Od kod vse to? In she zachutish. Da je nekaj neizgovorljivega. Tam, za prodajno mizo. Obraz, kakrshen vchasih strmi vate samo iz naslovnic. In zachutish, da je tista blizhina pristna. Tudi v tebi je odmev nechesa, kar si zaznal pri nekom na nasprotni strani prodajne mize. Res je predpraznichno, she rechesh. In res je nekaj o boginjah. Tam, na steni pri okraskih. Kot narisane zhelje. Kot matrice raznobarvnih pregibov. Pa je vse usklajeno. Dodelano. In res. Iz daljnega sveta, kjer tudi charajo bozhanske ochi. Nochna privzdigovanja, shepeti. In morda nezhnost.
Pa tudi rechesh, ali je to res, to o boginjah. Samo tako, da lahko prichnesh s pogovorom. Ampak v tistem hipu ti ni treba iskati besed. Tako je, si rechesh, che te zadene pogled boginje. Toda chemu, prav tedaj, v tem hipu? Ali je lahko, tako, samo ob pogledu?
—	Tam, na Olimpu, rechesh. — Tam so bile vse skregane, boginje.
—	Ah, zhenske, reche ona.
Pa kaj zhari tebi iz pogleda? Ta prepoznavnost, ki ni samo privlachnost. Ki je vtisnjena v izraz, v pogled, v drzho telesa. Toda zhelish spoznati tisti ogenj, ki je ponotranjen. Lahko bi bila karkoli! Vsak dan na naslovnici. Morda tudi? Pa zakaj tu, za prodajnim pultom? Ker so prazniki. Ker je vse praznichno. Ker je praznik tisti hip, ko se zazresh v ochi.
—	Ampak so polne zhivljenja, te boginje. Morda pa so to samo nashe sanjarije?
Nich od tega.
Nekoch se te je dotaknil dotik smrti. Pisal si o tem. O streljanjih. O tistih obsodbah. O odhodih v smrt. Zadnji trenutki. Tudi filmi so bili o tem. Pa o boleznih. Obsodbah, ki postanejo odlochilne. Rak. V zadnjem stadiju. Kap.
Odhod v nirvano. Tudi od tam se kdo vrne. Chemu? Zdravniki pravijo, da ni vedno vse jasno. Vendar tudi chudezhi ne obstajajo. In ta, v komi, ko se nekdo priblizha. Nekdo, ki ti je blizu.
—	Bila sem tam!
—	Tam chez, rechem.
—	Dvakrat! To je redkost, da se kdo dvakrat vrne! Od tam!
To sem spoznal. V hipu, ko sem jo zagledal. In kaj je takega za menoj! Ko chutim, da me je sprejela. Vse v hipu.
—	In ... Vse je v trenutku.
Tudi te govorice o predoru. Onkraj predora je svetloba.
Vrtinec, ki te ponese v nich. In te morda kdo ogovori, da te tu she nekdo chaka. Nekdo, ki ga po vsej verjetnosti she ne poznash. Morda pa je vse privid. Samo misel, ki te vodi na prazachetek.
Ona spregovori nekaj o ponovnem rojstvu. In da tedaj spregovore vsa pretekla zhivljenja. Zhivljenja, ki si jih ti ali pa kdo drug prezhivel pred tem usodnim trenutkom. Poshiljajo nam sporochila in morda nas spremljajo.
Ali pa je tudi to privid?
Dan je morda ves v nekakshnem prichakovanju. Tudi spodbujanje, ki ga potrebujesh. Priznanje o negotovosti obstoja ... O zameglitvi. Tudi govorica sanj je lahko prepoznavna, toda ta sporochila prihajajoch iz sedanjosti. Prihajajo v budnem stanju. Razlagalci sanj postanemo v tistem trenutku, ko stojimo pred neznanim. Pred nevidno grozhnjo. Pred resnichno katastrofo, ki jo napovedujejo razlagalci bodochnosti. Toda na koncu koncev ni vse prav nich bolj prepoznavno. Negibnost se prichne odgrinjati v tistem hipu, ko iz oddaljenosti zachutish prvi vzgib. Morda so to sence v belih haljah. Gibljejo se kot v breztezhnosti, z zamolklimi, zamolchanimi gibi, kot bi prihajale iz oddaljenega vesolja. Tudi prvi zvok prihaja iz negibnosti. Tudi ti lebdish v tistem trenutku. Hkrati pa si vse, vsa v prichakovanju. Ne vesh she, kateremu svetu pripadash. Tudi prva beseda je kot nevidna opna. Prebudish se v tistem hipu, vrnesh se od onkraj, chez prag, ki si ga prestopila, morda se she vprashujesh, zdi se ti, da tudi ti lebdish. Priblizhujesh se telesu, ki je bilo nekoch tvoje.
Beseda pa te konchno prikliche, zasidra in objame. Zavesh se, da vendar zhivish. In se prebudish v novo rojstvo. Kot bi zasijal prichetek sveta.
In lahko si dopovesh, da je napochil trenutek razjasnitve. Che si bila onkraj. In postane vse prepoznavno. Le trenutek pred usodnim izginotjem. Lahko je to v prometni nesrechi, lahko v bolezni, le od starosti bolj poredko, saj le malokdo od
nas umira v radosti, da je izpolnil svoje zhivljenje. Vse se dogaja prehitro in neprichakovano.
Le che se vrnesh od onkraj, prepoznash vrednost zhivljenja. Le tedaj zadihash s polnimi pljuchi. Le tedaj prepoznash resnichnost globljega pomena besed, ki izzharevajo smisel bivanja. Tiste besede, ki so zhe od vekomaj zapisane v tebi, te dokonchno priklichejo v zhivljenje. Besede in tudi zhelje so dobile dolocheno podobo.
Tako se v tistem hipu, ko jo prvich vidim, zavem, da mi je ona neskonchno blizu. Potujem z njo v tiste prebliske, v svetleche pretrese, ki so kot zhiv ogenj, ki se odvija pochasi, kot bi gledal film, ki je bil posnet z velikim shtevilom posnetkov v sekundi. In potem so zvezde, so znamenja, ki pomenijo prav to, pred chemer naj nas obvaruje usoda. Morda pred zlimi mislimi, pred krutostjo in nevednostjo, pred prevaro in pred smrtjo. In kaj je smrt, se sprashuje Jago. Jago nosi v sebi unichenje, je sel prevare in zlochina. Pred tocho, ognjem in norostjo pa naj te varujejo ta znamenja, lahko je to Trotamora, lahko svetlecha zvezda, lahko tudi petokraka, lahko so sporochila v dragocenih kamnih, v lesku biserov in smaragdov. V tistem prehodu prek reke zhivljenja pa nas varuje beseda, ki je zakopana v srcu. In jo slishish v bolechini. Je hkrati nezhnost. Je pa tudi bolechina. In tako se vidim v njenem obrazu. V lesku odprtih, zazrtih, vabechih ochi, da je vse kot pogled v ocean. So hkrati daljave. In so sanje.
Predvsem pa velika volja po zhivljenju. Po dojemanju vsakega trenutka, ki je enkraten in dragocen.
II.
Lahko da se zgodi v predoru. V tistem hipu ne ve, kaj se dogaja z njo. Ko se divji ritem ustavi. Samo toplota motorja. Samo drget vozil, ki hite mimo. She pred tem obrazi v nasmehu. Daj! She pritisni! Komaj je zapeljal v zavoj. Shvigne naproti, da se zamaje zemlja. In je moch v obratih. In se moch prenasha skozi telo, da je omamno. In je izzivanje. In je sila, ki deluje od navzven. Je tudi kljubovanje. Zanos. Morda pa potem telo, ki je ukleshcheno. Vozilo, ki obvisi nekje na robu, nad previsom. Precepljeno drevo. Sled v travi. Zdrs. In sled na asfaltu. Morda she podrhtevanje ... V sencah luchi. V zaslepljenosti luchi. Konchno kdo ustavi, pogleda. Vozilo spodaj pod cesto. Che je she kdo pri zhivljenju. Pokliche po mobiju.
Nato dolgo chakanje. Glas siren. Kdo je kriv? Koliko oseb je bilo v vozilu? Kolona zastane. Vozijo z nogo na zavori. Za hip pretreseni. Lahko bi bil kdo izmed njih. Toda tam na izvozu, tam se vozilo znova pozhene, da gre vshtric s kolono. Samo nekdo, ki je ukleshchen, obstane. Vchasih za vedno. Varilni aparat. Shkarje, ki rezhejo kovino. Modra utripajocha luch. In znova. Popis ... Reshilec odpelje.
—	Vasha hcherka!
—	Kaj je z njo?
—	V bolnici je. Odpeljali so jo!
—	She nekdo, ki je vozil. Ne vemo, kdo je bil.
—	Preverili bomo.
Tistega, ki je vozil, ni vech. Samo ona na prvem sedezhu ob vozniku. Njo so prepeljali. S poshkodbami. Da. Hudo je prizadeta.
Lahko je kdo, ki si ga chakal vse zhivljenje. Pa vozish mimo v strnjeni koloni. Po bahatih cestah. Z vedno novimi modeli. Poslednja znamka vozila. Res, za tistega je bila poslednja. Samo kup zverizhene plochevine. Vsi prihranki so shli iz hishe. She huje. Tam v predoru, v pozharu. Zoglenelo truplo. Konchno je odprla ochi. Premaknila prvi prst. Zatrepetala s trepalnicami.
Se odvija nazaj ta divja vozhnja. Ta padec v temino, iz katere se lushchijo podobe. She bolj zgovorna je velika tishina nicha. Zblodelosti. Bilo je izzivanje in bil je nemir. Ta obstaja. Ostajajo vprashanja. She v operacijski dvorani. Kriza se ponovi. Znova na ozhivljanje.
—	Bila sem tam chez.
Pretrese ga, ko vstopi v prodajalno. Ko sedi ona tam za prodajno mizo. Zhivljenje kipi. Je na ogledu. Zgovorna je in lepa. S sijochim pogledom, ki prodira v dusho.
Tudi sam je prezhivel trenutke izginevanja, ujetosti. Zaznamovanosti. Zato mu postane ona v trenutku blizu. Prichne pripovedovati. Njej ... In she mnogo je tega. Od prejshnjih chasov. So trenutki blizhine, ko chlovek podozhivlja odhajanje. Lahko so to bojazni, lahko pretresi. Lahko zaznamovanosti. Lahko so to sence preteklih zhivljenje. Tudi privaditi se je mogoche, da se izogne prizadetosti. Lahko on sam, lahko kdo drug. Vse je odvisno od blizhine, empatichnosti, tudi utrujenosti ... Res, nekaj bolezenskega je na tej privlachnosti teh zgodb o izginjanju. Hkrati pa so to trenutki soochenja s samim seboj, z neizpodbitnim dejstvom, da je zakljuchek na koncu vsake poti neizbezhen. To je to, ta neizbezhnost.
Mnogo mlajsha je od njega. Pa ji je hkrati mnogo blizhji kot vsi ti njeni prijatelji. Blizhji po izkushenosti, po dojemljivosti, po nachinu, kako sta prepoznala drug drugega ... Samo da je ona polna zhivljenjske radosti, izvirnosti, kipeche zhivljenjskosti.
Morda so njega te zgodbe bolj zaznamovale, cheprav jim je prisluhnil skozi pripovedi, skozi opazovanja, z odmaknjenostjo, nedostopnostjo. Spoznal se je z odhodi zhe v otroshtvu. Bili so chasi, ko je bila smrt vsakdanja, v racijah, v streljanjih med vojskami, v zaznamovanosti naroda, ki je bil zapisan izbrisu.
Te zgodbe iz otroshtva so bile resnichne, kako so umirali njegovi sorodniki, ljudje iz krajev mladosti matere in ocheta. Zaznamovani zaradi jezika, preprichanja, upanj in manjvrednosti. Bil je upor suzhnjev. In bile so te smrti. In ostali so
grobovi. Toda v otroshkem svetu je ostalo nekakshno chudenje, neka negotovost. Kot bi se ga ta odhajanja dotaknila.
In she potem, ko je prichel pisati o tem, si predstavljal trenutke, o chem so razmishljali vsi znanci, sorodniki, prijatelji, ko so stali pred neizbezhnostjo. Opisoval je njihove zgodbe, poslushal pripovedi ljudi, ki so jih poznali. Poslushal skrite misli in prepoznavanja, obchutenja njihovih najblizhjih, ki so bili prisotni v tem odhajanju. Prisotni s prepoznavnostjo dogodka, konchnosti trenutka, ko je prishlo do izpolnitve. Eno samo razliko prepozna. V teh pripovedih so bili, ostali v spominu kot zhivi, govorile so njihove besede in dejanja. Sam pa je prislushkoval na drugachen nachin, ugibal o njihovih zheljah, o upanjih, o obchutjih v zadnjih trenutkih, ko so zrli dokonchno smrti v neizbezhno prisotnost. In ob tem je prishlo spoznanje, da so si zheleli zhiveti. Taki so bili ti zapisi, nekateri objavljeni, nekateri she vedno na policah zalozhb. Ti mrtvi so pomagali bolj kot zhivi spregledati resnico o zhivljenju. Resnico o lepoti sveta, blizhnjih srechanj, izpolnjenih upanj zavedanja, da zhive lahko naprej v nashem spominu. In da morda ni drugega zhivljenja kot tisto, ki ga zhivish.
Lahko bi pripovedoval zgodbo vsakega izmed njih. Odlochilen je bil trenutek, ko je spoznal, da so si vsi ti, o katerih je pisal, zheleli zhiveti. To so bile zgodbe o uchitelju, ki so ga Italijani ustrelili na Ilovi gori. Potem o daljnem sorodniku, ki je kot petnajstleten fant konchal v Srbiji, ujet kot partizanski mitraljezec. V zadnjem trenutku ni prosil milosti. Potem je tu zgodba o opernem pevcu, blizhnjem sorodniku, ki je padel pod streli nemshkega oficirja. Potem je tu zgodba prijatelja zidarja s Primorske, enkratnega chloveka, polnega zhivljenjske modrosti in nekakshnega vidca, ki je v italijanskem taborishchu med drugo vojno chakal na usmrtitev. Tisto poslednjo noch je osivel. Skupino je zjutraj poveljnik taborishcha pomilostil. Potem so tu zgodbe o blizhnjih sosedih v stari Ljubljani, ki so jih odpeljali sredi nochi. Racija. Preiskave. Taborishcha. Med drugo vojno je bilo she mnogo zaporov in streljanj. O primorskih emigrantih, ki so bezhali pred fashisti. Vse te in druge zgodbe so se odvijale kot nekakshni zhivi filmi. In she mnogo drugih pripovedi in izpovedi.
In potem, ko je pisal za mladinske chasopise in revije, mnogo let po vojni, tedaj je iznenada naletel na srhljive zgodbe o mladih ljudeh, ki so si sami pomagali onkraj zhivljenja. Dolgo je potreboval, da je dojel njihove zgodbe, iskal sporochilnost, ki je bila bolezenska, upornishka in brezsmiselna, kot odlochitev trenutka, ki ga ne bi ponovili. In potem so ga spremljali odhodi starshev, bolj ali manj trpki, zaznamovani z mochnimi dozhivetji. In so smrti prijateljev, ki so zhiveli prehitro, se omamljali, izpuhteli ob nesrechah. In vse te smrti na cestah, kaj predstavljajo za vse nas? Nekaj zhele izrechi, mislim, da gredo te smrti prehitro mimo nas. Da se ne ustavimo ob njih. Ne podozhivimo jih. Ne pomagajo nam k prezhivetju. Odrinemo jih na stran. Upa si trditi, da so ljudje te smrti med drugo vojno globoko podozhiveli. Ob teh nesmiselnih smrtih, v tej moriji na avtocestah, ob vseh teh samomorih in poskusih samomorov pa ostanemo neprizadeti. To smo pridelali ob gledanju nesmiselnih filmov in predstav na televiziji. Ti klici
izginevanja, te podobe, ki so bezhne, ker jih naslednji hip prekrijejo reklame, te smrti nas ne uche zhiveti. To je tisto brezizhodno, otopelo stanje duha, ki se useda v pore nashega zhivljenja.
Saj, rechesh, bila je v komi. On ali ona. Vedno kdo drug. Vsa ta bezhnost kot obramba pred resnico, da pridemo vsi na vrsto. In da tu tudi zdravo zhivljenje odpove. V nekem daljnem trenutku. In je pomislil, da je tudi njegova najboljsha prijateljica pristala v komi. Po morda utrjenem receptu o brezciljnosti in zapredenosti v mrezhe, ki jih ni prenesla. Prevech zavzeto je hlastala za zhivljenjem, polna spontanosti. Potrebovala je ta stik s svetom, da bi zabrisala podobe umiranja tam v bolnici, kjer je bila zaposlena. Divji, nepoznani demoni, bi rekli nekdaj, zacharanost in zle sile, pa v resnici le nekaj privre iz nas, kar je prikrito v plasteh zhivljenjskih izkushenj in daljnih dogodkov. Demoni so v nas samih.
—	In tedaj v bolnici? vprasham dekle za prodajnim pultom.
—	Dom. Starshi. Odlichna starsha imam.
Ukleshchena v cevkah, ki dobavljajo zhivljenjsko tekochino. Operacije, ki sestavljajo posamezne kosti, odstranjujejo strdke. Opazovanje utripa in pripomochki za dihanje. Vse v brezhibni belini brezchasja.
In se zavesh, da je she vedno mozhnost, da spoznash nekoga, ki ti je ob teh poslednjih trenutkih pripravljen stati ob strani. Morda je to ta bolezen nashega chasa, ki marsikoga peha v obup? Ta obchutek, ki si ga zhelish, da je nekdo, ki je ob poslednjih trenutkih pripravljen stati ob tebi, da mu je zhal zate. In da ni pretresen zaradi strahu za lastno usodo. Zheli te, in to v tem trenutku. Tedaj zbledi napoved katastrof. Ostane samo lepota zhivljenja. In ni prerachunljivosti. To je znamenje zvestobe, ki izginja s tega sveta. In se lahko vprashash, ali je kje na svetu zhenska ali pa moshki, kateremu bi bila, bi bil zvest vse zhivljenje. Kakshna bi morala biti? Kakshen bi moral biti?
To dekle ni od tega sveta, je she pomislil v tistem hipu, v prodajalni. Da tako v hipu dojamesh vse o odkritosti, o zhivljenju, o smislu. Vse slutnje nezhnosti, ki jih lahko priklichesh nekoch pozneje. In je zanesljivo znamenje zhe to, kako deluje blizhina. Kako je svet v trenutku spremenjen! Tedaj lahko potujesh v toplino nezhnosti! Morda pa je vse to samo privilegij izbrancev, ki so segli blizu tistega, kar je onkraj. Se samo priblizhali? Ali pa morda prestopili? Zavesh se, kje so mozhnosti za nadaljevanje in zhelje po ustvarjanju. Tudi ti trenutki so ustvarjalni. Saj je to sprava! Sprava s samim seboj?
III.
Sprava z zhivljenjem! Zhelja po nadaljevanju! V tistem hipu se spochne novo zhivljenje. In premaga stare zamere v sebi! In tudi izven sebe. Tudi o odpushchanju govoriva.
—	Nobene zamere ne chutim! reche ona.
Iz oddaljenosti chasa. Ko je od dogodka minilo zhe vech let. In se tudi film zavrti nazaj!
Svet neznane ledene lepote. Nedotakljivosti. Nemozhnosti vseprisotnosti. V snezhni nochi pristanejo odbleski na odmaknjenem ozadju chasa. Ni vechje izgubljenosti kot prebijanje skozi snezhene nanose, ko chlovek izgublja smer. Obchutek razdalj in te beline, kot v filmu Kurosave, tisto prebujanje v pochasnem gibanju. Preskakovanje nevidnih ovir. In dejstvo, da se chlovek nikamor ne premakne, da je vsako naprezanje odvech. In pochasi tone v neizogibnost. Upanje pa izdihne nazadnje, vedno zadnje. Tedaj je smrt dokonchna.
In vendar so dotiki, ki se prikradejo v zmedenost, ki chloveka prebude, usmerjajo, navdahnejo. Glas je tedaj kot senca, kot neviden odtis v neizogibni belini. Samo glas, ne da bi si lahko predstavljali, od kod prihaja. Nato pride v zavest podoba chloveka.
— Kako, hcherka?
Odpre ochi. Samo obris obraza. Neznane poteze. Bolj sluti, kot v resnici vidi, kdo jo ogovarja.
—	Odprla je ochi, je glas matere.
—	Prebuja se.
Zbledele podobe so v neizogibnosti. Ne more premakniti nobenega delchka telesa. Znova jo zagrne noch. Samo vedenje ostaja, da je nekdo vedno ob njej. Ta prisotnost je bodrilna. Ta toplina jo kliche v zhivljenje. To je bil glas, ki ga je prepoznala. V tistem hipu se je odlochila. Ni slishala povelja. Bila je njena odlochitev.
—	Kako se pochutish, hcherka? reche oche in mamine ochi so nekoliko zasolzene. Tudi v materinem glasu je skrb.
—	Kaj pochno? ponovi. — Nekakshne poskuse delajo z menoj.
In se ona povrne. In se znova odmakne. In je zopet vse belo in negibno.
***
Divji vrtinec jo potegne za seboj. Ta vrtinec, ko se prichakuje mlado leto. Ta vrtinec svetlih teles, prebliskov in osvetljenih prochelij. Teh mnozhic, ki se prerivajo skozi ozke ulice starega mesta. Ob kioskih, ki zastirajo pogled na vodno gladino. Vsi ti nakupovalci. Izbirchne zhene, ki samo otipavajo okraske. Pa redko kaj izberejo. Zakrknjene. Izbirchne. Malokdaj se odlochijo za nakup. Te podobe vsega sveta. Te indijske boginje. Pa kipci iz Afrike. Zgovorni znaki, obeski za srecho, za obrambo pred uroki. Za izpolnitev tihih, neizgovorljivih zhelja. Te ulice, oveshene s svetlechimi raznobarvnimi krogci, utripi, svetlikanjem. In tam, v njeni prodajalni, kjer dela prek Shtudenta. Da se lahko vsakdo obregne vanjo. Te zhene, ki so polne hrepenenja, nezadovoljstva, zhelja. She glasbo naravna, ta zvok, ki
prikliche nirvano. In spodaj proti mostu ljubka pevka poje znano melodijo ob spremljavi balalajke.
In spet se pojavi moshki, ki ga je spoznala pred kratkim. Tedaj sta se dolgo pogovarjala. Vse besede so se tako prijele. Rada mu je odgovarjala. Kot bi se poznala zhe neskonchno dolgo. In je chutil vso privlachnost, ko se znajdeta na isti valovni dolzhini. Ona pa se zaveda svoje premochi, od tedaj, ko je prvich po nesrechi naredila prvi korak, zdaj lahko vsakomur reche, da je bila onkraj. In da se je pravzaprav vrnila tudi drugich, kar je redkost. In ko je zachutila to svojo zrelost in nekakshno patentirano priklicanost za zhivljenje.
In je bilo tako po vsaki vrnitvi v zhivljenje. Med njo in vsemi ljudmi, ki jo obdajajo, je ta zaveza zhivljenju, ki se je zaveda. Z vsakim dihom in pogledom. In povezala se je s tem chlovekom, ki ga je komaj spoznala, in ju druzhi to notranje videnje stvari. To spoznanje, to priblizhevanje, ta iskrenost, ki jo chuti, da se lahko povsem zaupa, in je gotovost. Postala je neskonchno bogatejsha od tiste nesreche; nich ne zameri vozniku tiste nore vozhnje. Postala je zrelejsha, mochnejsha, lepsha. Tudi zaradi tega odpushchanja. Tudi to je spoznanje, ki je prishlo od onkraj.
— In se spominjati lepih trenutkov, reche chloveku, ki stoji pred pultom. In je vsa cvetocha in ta notranja lepota jo dela blestecho. Na njenem licu, polnem topline, v ocheh nezhnost in sijaj, dih zhivljenja in nadaljevanja. In se zave, da obstaja blizhina, da je trenutek zapolnjen. Da je dolochnost, ki jo opredeljuje, oznachuje in vendar ni zaznamovana. Lepa izbranka je. Prebredla je preizkushnjo in v njej dozorela. Po nekakshni milosti je bila vrnjena v zhivljenje. K starshem, shtudiju. Dejala je, da bo postala socialna delavka. Tisti dan ima izpit. Dela kot prodajalka prek Shtudentskega servisa: med kipci boginj iz daljnih krajev; da je posredovalka med svetovi, bi dejali. In da so darovi, ki prihajajo iz njenih rok na neki nachin posvecheni.
Da mu vedno zastane korak, ko stopa mimo tiste prodajalne v sredishchu mesta, kjer je v teh praznichnih dneh vse prezharjeno s svetlobo. In hvalezhen ji je za spoznanje, da je v chloveshkih bitjih tudi lepota. Hvalezhen ji je, ker so ti trenutki vredni spominjanja.
Tako je vse to, kot bi iznenada zavel pomladni veter.
***
Iztok Vrhovec
UGANKA S CHASOM
»Pridem zvecher,« je mama za dobro jutro oznanila prebujajochemu se Svitu, ga pogladila po razmrsheni grivi in poljubila na lice, potem pa odhitela skozi svoj dishechi vrt, po katerem so zadovoljno frfotali razigrani metulji, v svoj mavrichni avto in odbrzela po vselej radostni Cvetlichni ulici v nov pomladni dan.
»Ochi, ochi!« je vzklikal Svit, medtem ko so njegove pisane igrache s svojimi nemimi vzkliki buchno protestirale proti njegovemu rokomavharskemu drvenju v spalnico, v kateri je zaspani oche pravkar razprl svoje odsotne veke.
»Vstani, vstani!« je zaklical tako glasno in presherno, ko je prisopihal do ochetove v dremavo pobozhnost zasanjane postelje, da je steklo v okenskih shipah osorno zazhvenketalo, papiga Janja, ki je ob tej zgodnji uri ponavadi she gromoglasno smrchala, pa je tako sunkovito stresla svojo rumeno glavo, da sta jo v mahu zapustili dve ostareli modri peresi.
»Smrkavec!« je besno zarozhljala Janja. »Kaj ti moram spet in she enkrat trobezljati, da imam na svoji porumeneli grbi zhe sto devet let in me lahko vsak hip pobere? Ah, ta mladina!«
»O, oprosti, Janja,« je tiho zamrmral Svit, »sem chisto pozabil. Bom naslednjich bolj pazljiv .«
A Janja ga ni vech ne slishala ne videla. S svojimi osivelimi krempeljci si je zakrila v odsotno modrost zazrte mrenaste ochi in — zadrnjohala.
»Ochi,« je zashepetal Svit in ocheta povlekel za rokav njegove za jutranje akrobacije nich kaj voljne pizhame. »Pa zbudi se zhe! Mama je zhe shla.«
»Aha,« si je oche pomel bledo krmezhljava zrkla. »Koliko je pa ura?«
»Prevech!« je prhnil Svit. »No, vstani in greva,« je bil she naprej odlochen kot mali Artur z bleshchechim mechem v drobnih rokah; potem se je tudi sam namrshchil — nemara zato, ker mu je bila Janja simpatichna in jo je rad oponashal, morda pa zgolj zategadelj, ker je bil trenutek za tovrstno mladostnishko dejanje ravno pravshnji. »No, kam pravish, da bova shla danes?«
Oche se je, na njegovo zachudenje, v hipu prebudil.
»K jezeru!« je izstrelil kot iz topa.
»H kateremu jezeru?«
»K tistemu, ki sem ga videl danes ponochi v sanjah,« je she naprej kot v transu odgovarjal oche.
»Ja, pa kaj je to s temi tvojimi sanjami?« se je zasmejal Svit. »Odkar sem te navdushil za svoja nochna potovanja, me vsak dan znova presenechash! Kaj zdaj v njih potujesh zhe kar brez moje pomochi?«
»Ja, kazhe, da res,« se je chudil tudi oche. »No, kakor koli, moj dragi sin,« je nadaljeval, »tam bova videla — biserno srno s snezhnobelim kozhushchkom in srnjaka s knezhjih vrhov.«
»Srno?« je bil razocharan Svit. »Pa kaj bova s — srno?«
»To je najlepsha srna, kar jih je kdaj koli skakljalo po katerem koli gozdichku tega sveta,« se je prebrisano nasmehnil oche.
»Kako pa to vesh?« je zanimalo Svita.
»Njen kozhushchek je bel kot biserni sneg s Himalaje in na njem se leskeche na tisoche drobnih peg, ki se bleshchijo kot pisana mavrica najlepshih briljantov,« je she naprej mlel oche.
»Hm,« se je Svit zdaj namrshchil chisto zares. »Da ti ta nochna kolovratenja po vesoljnih sanjskih prostranstvih vendarle malce ne shkodijo, kaj? Morda bi moral bolj paziti nate, da se ti sluchajno ne .«
»Ne, ne, Svit,« se je zasmejal oche, medtem ko je tuhtal, kje bi lahko nashel vsaj eno svezho nogavico.
»Pa kaj bova tam?« je spet zanimalo Svita.
»Nad bleshchechim sinjim jezerom, kjer zhivi biserna srna s snezhnobelim kozhushchkom in tisocherimi bleshchechimi pegami, se vzpenja strmo gorovje in na njegovem vrhu, na majhni skalni planoti, prebiva mogochni knezhji srnjak.«
»Aha,« ni bil Svit z odgovorom she vedno nich kaj zadovoljen. Zasrbel ga je nos, pa je namesto svojega raje popraskal ochetovega.
»Ah, ta mladina!« je zacmokala Janja, ki je za trenutek odprla eno svojih zelenih vek. »Kaj vse moram jaz gledat ...« In si je prek glave navlekla majhno belo odejo, s katero se je pokrila vsakich, kadar njene kot ugaslo sonce brbotajoche rumene ochi niso hotele she enkrat videti tistega, kar je v svojih dolgih letih bivanja v tem chloveshkem svetu uzrla zhe vse prevechkrat.
»Janja je spet v svojem elementu,« se je nasmehnil oche.
»Ah, ta je tako ali tako vedno v svojem elementu ...« je odmahnil z roko Svit, potem pa se popraskal she po svojem nosu. »No?« je pomignil ochetu, chesh naj zhe vendar nadaljuje.
»Pred kratkim je ta prelepa biserna srna izvedela, da tam na vrhu, kjer biva knezhji srnjak, precej dobro uspevajo jabolka; da je zraslo zhe nekaj srebrnih, pa zelenih in rozhnatih, pa ... kar je she tega. In se je odlochila, da mu bo poslala deset svojih jabolk; ta namrech uspevajo le ob njenem sinjem jezeru. — Poshiljam kosharo z desetimi zlatimi jabolki — je napisala na droben hrastov list in ga prilozhila k poshiljki. — Zhivim ob jezeru in rada pleshem. Morda vam bodo vshech — je she dodala, potem pa narochila drobnemu gozdnemu zajchku, naj odskaklja po strmini chisto do vrha, do majhne planote, kjer ...«
»... zhivi tisti srnjak. Ja, okej. Ampak ...« je she naprej nejevoljno vzdihoval Svit.
»Nich ampak,« je zabrlizgal oche, »temvech — greva! Bosh zhe she vse izvedel pri jezeru.«
Kot strela se je pognal v kopalnico, se na hitro stushiral in si umil zobe, si obul chevlje, pozabil zavezati vezalke, na eni od stopnic, ki so vodile na vrt z modrimi cikorijami in po katerem so od jutra do mraka frfotali razigrani metulji, telebnil na nos, zagrmel gromoglasni »au!«, se na hitro pobral, si popravil frizuro, potem pa le dohitel svojega sina, ki je, she vedno mrshchech svoje sedemletno chelo, zhdel na razpokanem bukovem shtoru.
»Joj, ochi, pa zakaj te moram jaz veeedno tako doooolgo chakat?« je mencal Svit.
»No, vesh kaj,« se je zasmejal oche in ga hotel ushchipniti v ramo, pa se mu je Svit she pravochasno izmuznil na drugo stran Cvetne ulice. »Kaj pa, kadar te moram jaz zjutraj celo uro budit za sholo, ti pa samo zehash in momljash, da bi raje she spal?«
»Ah, pustiva zdaj sholo ...« je zavil z ochmi Svit in zlezel v ochkov avto. »Zdaj greva k jezeru, ne? Pa chevlje si zavezhi!«
»Ja,« je pokimal oche, si konchno zavezal vezalke, potem pa zagnal svoj shkrpetasti avto, da je zacvilil kot sosedov trinajstkilogramski machkon, kadar mu kdo stopi na predebeli rep, in odbrzel proti bleshchechemu sinjemu jezeru, kjer naj bi zhivela biserna srna s snezhnonobelim kozhushchkom in srnjak s knezhjih vrhov.
Ko sta prispela, je bilo sonce zhe visoko na nebu. Gladina jezera se je umirjeno zibala v bleshchavi nezhnih sonchnih zharkov in shirila opojni shepet svojih bozhajochih valov vse do Svita in njegovega ocheta.
»U!« je priskakljalo iz grla mladega shkorca.
»Ja, jezero je prav tako, kot sem ga videl v sanjah,« je bil navdushen tudi oche.
»Pa zakaj me nisi ... Mislim, zakaj mi ga nisi pokazal zhe v sanjah?«
»Ko si pa bil spet tako zatopljen v dirkanje s tisto svojo sanjsko koreto, da nisi videl ne slishal nich drugega.«
Svit je razprl usta, da bi ochetu zastavil novo vprashanje, takrat pa je iz modrega gozda priskakljala biserna srna s snezhnobelim kozhushchkom in velikim rdechim rubinom na sredi drazhestnega chela. Za trenutek je zastala ob veliki rozhnati jelki, pomulila nekaj listov bele trave, potem pa se na svojih tankih belih nogah pochasi prizibala k jezeru.
»Kako je lepa,« je ocharano dahnil Svit.
»No, kaj sem ti rekel?« je bil navdushen oche.
Srna je she nekaj trenutkov sukala svoj sloki vrat v smereh okolishkih grichev, potem pa, kot vsak dan ob isti uri, sklonila svoj z bisernimi pegami posuti gobchek k jezeru; iz globine se je nenadoma pognalo trideset zlatih ribic in s svojimi drobnimi perutmi so navdusheno zaploskale.
»In kje je on?« je zanimalo Svita.
»Tamle,« je oche pokazal proti pechini, ki se je strmo dvigala nad modrim gozdom, »na tistem vrhu je njegov dom.«
»Aha,« je pokimal Svit. »Pa bo prishel tudi on?«
»Bova videla,« je odvrnil oche. »Che sem res zhe tako izvrsten sanjar, bi moral biti vsak hip tukaj. Dogovorjena sta, da se dobita tochno ob dvanajstih.«
»Uf,« ga je obchudujoche pogledal Svit, »ti se pa res hitro uchish. Pa kaj bi se chudil! Saj si vendar moj oche! Od tebe ne bi prichakoval nich drugega kot to, da bosh naravnost izvrsten uchenec.«
Ko je ochkova ura pokazalo natanko poldne, je sonce razsvetlilo majhno skalno planoto na vrhu strme pechine in izza zavetja devetih najvechjih gozdnih smrek se je prikazal srnjak. Previdno se je priblizhal srni in se zazrl v njene smaragde ochi.
Ochetu in Svitu se je zazdelo, da je iz njegovih temno zharechih zrkel shvignila kot sonce bleshchecha iskra.
Za trenutek sta se podrgnila z gobchkoma, potem pa se je srna zamishljeno zazrla proti jezeru.
»Kako si?« je vprashal srnjak in jo pobozhal po njenem bisernem kozhushchku.
»Kar v redu,« je odvrnila srna in se narahlo prestopila.
»Hvala za kosharo z zlatimi jabolki,« je dejal srnjak. »Najlepsha jabolka, kar sem jih videl .«
»Prosim,« je odvrnila srna in malce zardela.
»Lej, tudi jaz sem ti nekaj prinesel,« je dejal chez chas srnjak.
Jezero je veselo zavrshalo, zlati ribici, ki se kljub prigovarjanju druzhic she vedno nista hoteli potopiti v sinjemodri objem svojega mokrega doma, sta she naprej radovedno bolshchali proti bregu.
»Aha,« je dejala srna in se znova prestopila, potem pa se s svojim belim kozhushchkom za hip podrgnila ob srnjakovega.
»Srnica,« je dejal srnjak s tako ljubechim glasom, da je mlajshi od ribic, ki se je zaradi utrujenosti she komaj drzhala nad jezersko gladino, iz ochesa kanila skoraj chisto odrasla zlata ribja solza, »jutri bosh stara tri leta ...«
»Kaj?« je pogledal svojega ocheta Svit. »Rojstni dan ima? Midva ji pa nisva nich kupila!«
»Midva zdajle nisva pomembna,« je mirno odvrnil oche. »Tu sva zgolj kot . opazovalca.«
Svitu ni bilo jasno, kaj je v tem tako mikavnega, che sta »zgolj opazovalca«, a ga je dogajanje ob jezeru vendarle tolikanj zanimalo, da se ni vech pritozheval.
»Ja, vem,« je s svojim milozvochnim glasom odvrnila srnica. Srnjak si je moral zaradi vznemirjenosti, ki je znova shvignila vanj kot voda v razpokano skalo, za svoje klecajoche noge poiskati oporo ob veliki rumeni leski, ki je tiho shelestela ob jezerskem bregu.
Ko si je malce opomogel, je srni najprej izrochil vechji zavoj in potem, chez nekaj trenutkov, she drugega, manjshega, in jo poljubil na smrchek.
»Ej!« je zaklicala srnica. »Kradesh!«
Srnjak je zachel loviti sapo, potem pa se je vendarle zbral in se sesedel na tla ob veliko zeleno skalo, v kateri je zhivela zhelva velikanka.
»Ja,« je nadaljevala srna, »tega si ukradel.«
Srnjak se je zazrl v njene modre ochi in spet se mu je zazdelo, da iz nje prihajata dva glasova: tisti, ki ga je pravkar slishal tako razlochno, da ga je skoraj vrglo po tleh, in drugi, ki se je z njim strinjal pravzaprav zhe ves chas, odkar jo je poznal.
»Zdi se mi, da od mene prichakujesh tako ... veliko,« je dahnila srna s snezhnobelim kozhushchkom in tisocherimi briljantnimi pegami in ga za hip pogledala malce bolj ljubeche.
»Srnica, nichesar drugega kot to, da delash tisto, kar ti narekuje tvoja dusha,« je nezhno rekel srnjak in se za trenutek s svojim chrnim smrchkom podrgnil ob njeno sloko nozhico.
»Hm ...« je zavzdihnila srna.
»Gresh z mano?« je dejal srnjak.
»Saj vesh, da ... Daj mi she nekaj chasa ...« je odvrnila srna.
»Srnica moja ljuba,« je dejal srnjak, »nihche te ne more imeti tako rad kot jaz.«
»Pa kako to vesh?« se je zopet namrshchila srna.
Srnjak je s svojo nezhno shapo narahlo pogladil njene ljubke gubice, potem pa jo poljubil. Na njegovo presenechenja ga srna tokrat ni oznachila za kradljivca.
Nekaj chasa sta she lezhala v travi, srnjak je bozhal njen beli vrat, srnica je vsake toliko malce vzdrhtela in se tudi sama podrgnila obenj. Ko se je zachel spushchati mrak, je srnjak znova spregovoril.
»Saj vesh, da si vedno dobrodoshla ...« je dejal. »Kadar koli, srnica ...«
»Ja, vem,« je tiho odvrnila srna in pogledala proti vrhu strmih pechin, kjer je zhivel srnjak in kjer so rasla zlata in rumena in srebrna in alabastrna jabolka.
Potem sta odshla do roba gozdne jase, she za hip postala na soncu, ki ju je obsijalo s svojimi vechernimi zharki, potem pa sta izginila v modri gozd, kjer ju oche in Svit nista vech mogla videti.
»Pa zdaj?« je zanimalo Svita.
»To bi rad vedel tudi jaz,« se je nashobil oche.
»Kaj ne vesh, kako so se nadaljevale sanje?«
»Ne,« je odkimal oche. »Konchale so se ravno v hipu, ko izgineta v gozd.«
»Ampak mene vseeno zanima, kakshen je konec, razumesh!« je trmoglavil dechek.
»Kaj ti ni bilo dovolj to, kar si videl?« je malce nepreprichljivo odvrnil oche.
»Bo shla z njim ali ne?« je she naprej vrtal Svit. »Ali bosta ostala ob jezeru ali v gozdu ali kaj?«
Ochetov obraz je nenadoma spreletel zmagoslaven nasmeshek.
»Temu pa tale zgodba ni namenjena,« je navihano pomezhiknil Svitu. »Poglej: z njima je tako kot z vsemi ... nami.«
»Mislish z nami, ljudmi?«
»Recimo,« se je zasmejal oche.
»Kako to mislish — recimo? Saj sva chloveka, ne?« je vzkipel Svit.
»Hm,« je zdaj ochka namenoma oponashal srno, kot da bi hotel svojemu sinu s tem sporochiti nekaj silno pomembnega. »V resnici sva midva, ljubi moj Svit, zgolj kopica chrk na papirju, ki ozhivijo shele takrat, ko jih kdo prebere oziroma zapishe.«
Svitova zhila na sencih je zachela nemirno utripati.
»Ampak, ampak,« je zajecljal, »saj sva vendar popolnoma resnichna! Poglej, kako so se mi zachele potiti dlani,« je pokazal svoje mokre roke, »pa kako hitro diham, pa kako razlochno te vidim tule pred sabo, pa kako jasno sva videla srno in srnjaka. In vse te besede, ki zdajle vrejo iz mene ...«
»So pravzaprav njegove ...« se je vmeshal oche.
»Njegove?« Svit ni razumel. »Chigave — njegove?«
»Pisateljeve,« je odvrnil oche.
»Mislish — takega pisatelja, ki pishe knjige, kakrshnih imamo vse polno tudi doma?« je bil dechek za trenutek pomirjen, ker se mu je zdelo, da vsaj priblizhno
razume, po drugi strani pa je bil she vedno vznemirjen, ker je popolnoma jasno chutil, da to vendarle ni eden tistih pisateljev,, ki jih je poznal sam.
»Poglej, Svit,« je dejal oche. »Vse, kar pochneva, dolocha on. Sva kot igralca v gledalishchu, ki izgovarjata njegove besede, a skoznje zhiviva tudi midva in jim s svojim posebnim, enkratnim znachajem vlivava edinstveno zhivljenje, ob katerem nekaj novega spozna tudi ta, ki naju je ustvaril.«
Svit se je zbegano praskal po zhe popolnoma razmrshenih laseh.
»Pa od kod ti kar naenkrat vse to?« je bevsknil.
»Tisti, ki naju je ustvaril, mi to pravkar govori,« je odvrnil oche.
»In kako ga slishish?«
»Tako razlochno kot tebe, Svit. Morda celo jasneje, ker si tudi ti v resnici le njegov odmev ...«
»Uf,« se je tresel Svit, »ne razumem in ob tem mi ni nich kaj prijetno.«
»Poglej,« je nadaljeval oche. »Tisti, ki naju je ustvaril in naju ohranja pri zhivljenju, je razmishljal o tem, kaj bi dal ... nekomu za rojstni dan. V sanjah se mu je prikazala tale zgodba, v kateri imava tudi midva precej pomembni vlogi. In ko se je prebudil, jo je zachel pisati .«
»Nama se v sanjah tudi marsikaj razkrije,« se je vmeshal Svit.
»S tem nama sporocha, da svoje lastnosti in izkushnje prenasha tudi na naju in s tem gradi tudi najin svet .«
»Uf, zapleteno.«
»Ja in ne,« se je in se ni strinjal oche. »Poglej, midva sva tukaj in zdaj — v prostoru in chasu, ki pa v resnici sploh ne obstajata, ker sva samo kopica urejenih chrk na papirju in sva %hiva le takrat, kadar to hoche on ... In ko bo konchal, bova znova ozhivela shele takrat, ko bo tole pripoved bral she kdo drug.« Svit se je nelagodno prestopil in se vznemirjeno podrgnil po razgretem chelu.
»Vse, kar izgovoriva, celotno dogajanje, ki se odvija na teh nekaj straneh, je namenjeno njemu in bralcem, pa seveda njej, ki ji zheli she enkrat povedati, da jo ima rad. Pa she rojstni dan ima.«
»O!« se je Svit tlesknil po kolenu. »Zato je tudi srna z bisernim kozhushchkom v najini zgodbi imela rojstni dan. Kako smeshno ... Zdaj mi je kar naenkrat vse skupaj precej bolj jasno, cheprav vsega she ne razumem popolnoma.«
»Ker ti je to razumevanje prav v tem trenutku omogochil pisatelj,« se je zasmejal oche. »Pa cheprav do tega trenutka she ni chisto natanchno vedel, koliko ti bo razkril do konca zgodbe.«
»Ampak zakaj mora tako komplicirati? Zakaj ji preprosto ne reche, da . « je zardel Svit in beseda mu kar ni shla z jezika.
» ... jo ima rad,« mu je priskochil na pomoch oche.
»Ja ...« je nadaljeval Svit in se spet spomnil svoje Zarje in she enkrat zardel kot kuhan rak.
»Ah, saj ji je, zhe vechkrat. Pa ji hoche she enkrat, na malce drugachen nachin. Pa she nekaj je ... Tako kot v najinem svetu, ki ga ustvarja on, tudi njegovega kreira nekdo drug .«
»Uf, kako je to zapleteno ...« se je spet namrshchil Svit.
»Je in ni,« se oche spet je in ni strinjal. »Midva mu s tem, ko pishe o nama, pomagava razumeti tudi njegov lasten obstoj. Ko je zatopljen v to svoje opravilo, zelo jasno chuti, da iz njega prihaja njegov pravi glas — glas njegove dushe — in ko se domisli takih in drugachnih zgodb, tudi njemu postanejo nekatere rechi bolj razumljive.«
»Pa srna? Ve to tudi ona?«
»Ja, tudi ona to ve ... In ne ve.«
»Torej se she ne ve, kaj bo z njima?«
»Hm,« se je oche popraskal po bradi, »vse skupaj je le vprashanje chasa, ker drugache preprosto ne more biti .«
»Chasa ...« je znova tuhtal dechek, »ki pa ga v resnici sploh ni, che prav razumem?«
»Ja, ker je le zaporedje, v katerem lahko tisti, ki ustvarja, sledi lastni zgodbi in znachajem likov, ki v njej nastopajo ...«
»In midva sva prav tako samo lika s svojimi znachajskimi lastnostmi?« je pobliskal z ochmi Svit.
»Ja, natanko tako. Vidish, tebi so se ravnokar zasvetile ochi, ker te je razsvetlilo neko novo spoznanje. Ob tem si obchutil nekakshno ugodje, ki pa je pravzaprav pisateljevo lastno zadovoljstvo, ker se mu je zazdelo, da zapisuje najbolj prave besede. Che bi midva zhe zdaj lahko pogledala na liste, ki jih je napisal pozneje, potem bi poznala svojo prihodnost, a bova to izvedela shele takrat, ko bova tam tudi v resnici, cheprav najina prihodnost zhe obstaja.«
»Njega pa, pravish, prav tako vodi nekdo drug .«
»Bolj ali manj . Sam ima mozhnost izbire med mozhnostmi, ki jih dolocha njegov znachaj,« se je nasmehnil oche.
»Potem pa sploh ni problemov,« se je razveselil dechek. »Midva sva dobra chloveka in se nama ne more zgoditi nich slabega, tudi che kdaj pa kdaj kazhe . bolj slabo, kaj ne?«
»Natanko tako,« je veselo kimal oche.
»In tudi njima . srni in srnjaku .«
»Ja, tudi njima se v resnici ne more zgoditi nich slabega ... Ker je vse skupaj le vprashanje chasa, ki pa ga v resnici sploh ni, in obstaja le zato, da lahko tako ona kot on — in jaz in ti in mama in Kralj in Kraljica in Valter in Baletka — izzhivimo nekaj, kar pravzaprav zhe obstaja.«
»Potem pa res ni nikakrshnih skrbi. Mislish, da bova tej ...«
»Mateji,« je nenadoma izstrelil oche.
Svit ga je presenecheno pogledal.
»Tudi jaz do tega trenutka nisem vedel, kako ji je ime,« je odvrnil oche.
»In jutri ima rojstni dan, pravish. In gotovo ima prelestno belo polt in po njej so posute smaragdne pege ...« se je hahljal Svit.
»Briljantne.«
»Aha, briljantne,« se je glasno zakrohotal Svit, da sta srna in srnjak za hip pristopicala iz modrega gozda, radovedno poizvedujoch, kdo moti njun tihi mir.
»A! Poglej, she sta tu!« je bil navdushen Svit.
»Kazhe, da res,« je pokimal oche.
»Ja,« je zdaj razumel tudi Svit, »tebi se stvari razkrivajo prav tako kot meni; she pred nekaj trenutki nisi vedel, kako je tej Mateji ime; meni pa se je tudi shele ta hip razkrilo, da ima srna v najinem svetu prelep bel kozhushchek samo zaradi tega, ker ga ima tudi Mateja.«
»Ja.«
»Uf, zapleteno, a vendarle tako zelo preprosto,« je modroval Svit.
»Ljudje temu pravijo — intuitivni prebliski.«
»Ko nam je popolnoma jasno, da smo v stiku s tistim, ki nas je ustvaril.«
»Ja!« je veselo zaklical oche.
»Torej bo na koncu vse v redu.«
»Oziroma je zhe,« je pokimal oche.
Sonce je zhe skoraj zashlo, na nebu je luna zachela shiriti svoja bela krila. Jezerska gladina se je svetlikala v soju njene nochne lepote, iz strmih pechin, ki so se dvigale nad modrim gozdom, je vel tihoten mir. Le iz sosednje vasi je odmevalo rezko kikirikanje petelina, ki ga je vznemirjal novi kurnik, v katerem se ni nich odvijalo tako, kot bi se po njegovem petelinjem preprichanju moralo.
»Mislim, da je chas, da greva,« je rekel oche. »Tudi mama se je najbrzh zhe vrnila iz sluzhbe.«
Ko sta dospela do avta, se je nebo nenadoma razjasnilo; bilo je, kot da se je sonce za trenutek prebudilo in kot mesechnik odkrevsljalo na svoje delovno mesto; ribice so radovedno pomolile svoje mokre smrchke iz jezera in zachele vznemirjeno chebljati. Jelen, ki se je na robu jase ravno odpravljal spat, je nejeverno pogledoval proti nebu, potem pa mu je zhelva velikanka, ki jo je radovednost prignala izpod njene zelene skale, pomignila, da sonce sije le na ozek kos gozda.
»Kot kazhe, se nista povzpela k njemu na vrh, ob jezeru pa ju prav tako ni,« je ugotovil oche in zaloputnil vrata avta.
»Mislish, da sta skupaj?«
»To je le she vprashanje .«
» ... chasa, ki ga ni,« je znova ugotovil Svit, potem pa se uleknil na sedezh, prisluhnil zvoku brundajochega motorja in zadovoljno utonil v spanec.
Oche se je she enkrat razgledal po jezerski gladini, po gozdu in strmih pechinah. »Ves svet,« je pomislil, »v katerem imam ljubechega sina in zheno in avto in sluzhbo in papigo, je bil ustvarjen samo zato, da bi ji on lahko nekaj dal za rojstni dan,« je nejeverno odkimaval z glavo. »No, che mora biti tako, pa naj bo,« je odmahnil z roko, zavil na glavno cesto in odbrzel proti domu.
Lev Detela
LITERARNA POPOTOVANJA
(I)
Lizbona — s spevi neizpolnjenega hrepenja in z zgodbami, kot jih ponuja zhivljenje
Velikanski kamniti Kristus ob bregu v blizhnji Atlantik leno se prelivajochega Teja razprostira roke, kot da hoche za vedno zashchititi Lizbono in z njo vso Portugalsko. Spomenik Cristo Rei je dal diktator Antonio de Oliveira Salazar zgraditi leta 1959 po zgledu podobnega kipa v brazilskem Riu de Janeiru. Z dvigalom se obiskovalec povzpne na teraso na vishini 82 metrov, od koder ima odlichen razgled na vso Lizbono. Nizhje ob shirokem Teju, zhe v blizhini oceana, stoji v mestni chetrti Belem drugi pompozni spomenik, 52 metrov visoki Padrao dos Descobrimentos. Postavili so ga leta 1960 v chasu diktature v chast in slavo »drznih portugalskih pomorshchakov in raziskovalcev sveta« ob petstoletnici kralja Henrika, ki velja za prvega portugalskega morjeplovca. Na spomeniku v obliki velikanske kamnite karavele stoje pogumni mozhje, na primer kralj dom Manuel Velichastni, shkofje, vojskovodje in najvechji portugalski pesnik Luis de Camoes, ki je zhe zelo zgodaj zapustil sled tudi v slovenski literaturi. France Presheren ga omenja v znameniti Glosi, v kateri tozhi o svoji trpki pesnishki usodi in jo primerja s podobnimi nesrechnimi primeri. Pri tem nashteje vrsto pomembnih pesnikov od starorimskega Ovida do velikega Danteja in med drugim zapishe: »Kako srecha pevce udarja, nam sprichujeta pisarja Luzijade, Don Quixota ...«
Pisar Luzijade, povelichan na spomeniku v Belemu, je prisoten na spominskih ploshchah, slikah in razlichnih kiparskih obelezhjih povsod po Portugalski, she posebej pa v raznih predelih glavnega mesta. Rodil se je okoli leta 1524 v Lizboni in se udelezhil razlichnih vojnih podvigov v Afriko, pri chemer je izgubil oko. Ker se je zapletel v prepir na dvoru, se je umaknil kot vojak v Indijo. Njegov z mitoloshkimi in patriotichnimi motivi prepleteni in v stancah napisani ep Os Lusiadas slavi »zlato dobo Portugalske« in poje o potovanju Vasca da Game v Indijo. Luzitanci v tem epu so sinovi ocheta slavnega rodu Lususa, ki so z zahodnih bregov na koncu Evrope »shinili chez morja, ki jih ni raziskal she noben ladijski krn ..., da bi v daljnih dezhelah ustanovili novo kraljestvo ...« Camoes se je pri pisanju svojega epa zgledoval po Vergilu kot obnovitelju za Evropo odlochilne Homerjeve dedishchine. Z njim je prekosil vse tedanje podobne epske poskuse pri nekaterih drugih evropskih narodih.
Pod vecher se iz lizbonskih lokalov v chetrti Alfama s shtevilnimi nepreglednimi ulichicami, ki she spominjajo na arabsko-mavrsko preteklost mesta, oglasijo otozhni zvoki fada. Ta posebna ljudska glasba je baje nastala med chrnci v chasu s Portugalsko dinastichno povezanega brazilskega cesarstva. V drugi polovici 19. stoletja, za chasa brazilskega cesarja Pedra II., se je z mornarji preselila v
portugalska pristanishcha in se tu udomachila, vendar jo lahko danes le she redko dozhivimo v nekdanji avtentichni obliki, ker je velikokrat mochno skomercializirana in prirejena za tuje turiste. Na poslushalca uchinkuje kot tezhko, opojno vino.
To so chustveno stopnjevani spevi neizpolnjenega hrepenenja in subtilne pripovedi o neuresnichenih ljubeznih, a tudi hvalnice lepotam Lizbone in Portugalske. Pravzaprav gre za pesmi o usodi sveta in chloveka, saj je beseda fado etimoloshko neposredno povezana z latinskim izrazum fatum, ki pomeni nekaj usodnega, na primer nesrecho in smrt — pa tudi napoved nechesa, kar se bo shele dogodilo. V te speve sreche in nesreche se meshajo najrazlichnejshi obchutki, ki jih pevke in pevci ne poudarjajo le z glasom in naglasom, temvech she posebej z mimiko in kretnjami rok in telesa. Seveda je fado poleg tega velikokrat povezan z nostalgijo osamljenih zhalostnih posameznikov, kar Portugalci imenujejo saudade. Ta beseda po jezikovnem izvoru spominja na latinski izraz solitudo za samoto. V posebno lepem fadu O corvo je saudade oziroma bolechina poosebljena v figuri krokarja, ki se prebudi, ko se pevec odpravi spat. V drugem fadu sprashuje pevec, kam je odshel bolni galeb, da ga ni vech nikjer, ker je odletel kot izgubljena ljubezen. Toda priljubljena nova pevka fada Misia trdi, da je nostalgija prijetno obchutje. Je obchutek »svetle samote«, ki v zapushchenih srcih prizhiga iskrice upanja. Je kot neke vrste obljuba, kot upanje za naprej, ker hrepenenje o idealni ljubezni in idealnem svetu ne more nikoli umreti. Mariza, poleg Katie Guerreiro druga nova uspeshna pevka fada, celo meni, da se v fadu zrcali »notranjost portugalske dushe«.
Chim bolj se v Evropski uniji prej tako melanholichna Lizbona spreminja v moderno evropsko mesto, toliko bolj zhelijo njeni prebivalci rasti v moderni svet iz svojih lastnih korenin. Novi fado, nekoch priljubljen v predmestnih chetrtih, polnih vonja po pechenih kostanjih, s pivnicami, iz katerih dishi po ocvrtih sardinah in skuhanih prekajenih polenovkah (kar velja za staro portugalsko nacionalno jed), se danes razvija pri mlajshi generaciji v manj sentimentalno, vchasih celo rahlo ironichno smer. Dokaz za to so prav pesmi omenjene Marize, ki jo je londonska BBC leta 2003 razglasila za najboljsho evropsko pevko.
Fado, ki je zhivel iz starih ljudskih besedil, so zlasti v novejshem chasu s svojimi verzi obogatili najrazlichnejshi moderni pesniki. Najpomembnejshi med temi je zagotovo Fernando Pessoa, ki velja poleg klasika portugalske literature Camoesa za glavnega lirika Portugalske. Melanholichni avtor, ki se je rodil leta 1888 in umrl leta 1935, je vse zhivljenje nagibal k samotarstvu in razmishljanju. Njegova protitradicionalistichna poezija, ki je shirshi javnosti postala v glavnem znana shele po avtorjevi smrti, je prepletena s shtevilnimi eksistencialnimi vprashanji. Po drugi strani je v tej poeziji tudi zelo veliko »portugalskega«. Na primer opevanje velikanskega morja in zhalovanje za minulo svetovno slavo Portugalske, ki se ne bo povrnila. »Toda iskati moramo tisto daljno, kar je v nas«, pravi Pessoa, »zdaj moramo iskati samega sebe, svoj jaz.«
Morda je njegova poezija, ki jo je na nenavaden nachin polozhil v roke treh izmishljenih pesnikov z lastnimi biografijami in heteronimi Ricardo Reis, Alvaro de Campos in Alberto Caeiro, neke vrste »literarni fado«, namrech iskanje nechesa, chesar ni, hrepenenje po tistem, kar se ne bo nikoli uresnichilo. Nekatere Pessoeve pesmi so postale tako znane, da so danes sestavni del repertoarja kvalitetnejshih pevcev fada. K tem nedvomno sodi Ples bolechine (Danca de magoas) ali pa Napev v zraku lebdechih sanj (Orfao de um sonho suspenso).
Pessoa je bil zaljubljen v svoje rojstno mesto Lizbono. Menil je, da zhe od dalech pokazhe prihajaj ochemu svoj »sanjski obraz«. Napisal je celo ljubeznivo knjigo Moja Lizbona. Njegova rojstna hisha v chetrti Chiado v zgornjem delu mesta stoji nedalech od opernega gledalishcha in v blizhini kavarne A Brasileira. Pred tem lokalom, kamor je Pessoa zahajal pit kavo, pelinkovec in portugalsko zhganje iz tropin, so leta 1988 postavili pesnikov kip — v njegovi naravni velikosti.
Na literarnem zemljevidu Lizbone je zachrtanih she vech pesnikovih gostilnishkih zatochishch, na primer restavracija Leao (Lev) in chastitljivo gostishche Marthino da Arcada na trgu Comercio, kamor se je zatekal ob koncu zhivljenja pozabljat svoje svetobolje, razocharan nad svetom in ljudmi — in she bolj osamljen po koncu svoje edine izprichane ljubezni do devetnajstletne Ophelie Queiroz. V tem lokalu, kamor je prishel she celo nekaj dni pred smrtjo — umrl je zaradi ciroze na jetrih — je zanj, zdaj povsod sposhtovanega pesnika, she danes rezervirana miza.
Lizbona je ochitno magichno mesto. Vedno znova ujame v svoje chare najrazlichnejshe umetnike, she posebej filmske rezhiserje in pisatelje. Znani nemshki rezhiser Wim Wenders je v filmu Lisbon Story postavil portugalski prestolnici poetichen spomenik, pretkan z imenitnimi slikami mestne scenerije. V filmu Taxi Lisboa Wolfa Gaudlitza vodi skoraj stoletni taksist gledalce skozi slikovitosti mestnih chetrti ob in nad Tejom. O tako imenovani »revoluciji nageljnov«, vojashkem udaru levo usmerjenih generalov, ki so aprila 1974 odpravili vech desetletij trajajocho nacionalistichno diktaturo, pa pripoveduje film Marie de Medeiros Capitaes de Abril.
Nich manj zanimiva tudi niso soochanja nekaterih znanih pisateljev s portugalskim glavnim mestom. V ospredje te kritichne pisateljske naklonjenosti lahko postavimo kar tri pomembne sodobne portugalske avtorje, prejemnika Nobelove nagrade za literaturo Joseja Samaraga, mednarodno uveljavljenega Antonia Lobo Antuneza in profesorico za portugalsko literaturo na lizbonski univerzi Lidio Jorge. Pod naslovom Novice z druge strani ulice je slednja napisala barvit roman, ki se dogaja v ozkih ulichicah na hribovitih strminah zgornjega dela Lizbone. Tu, v mestni chetrti Alfama, sta socialna stiska revnejshih plasti prebivalstva in razpadanje starih zhivljenjskih nachinov posebno ochitna, vendar se stapljata z morbidnim charom starega mestnega okolja in z multikulturalno zhivljenjsko pestrostjo. She bolj jasno se ta posebnost portugalske zgodovinske dedishchine razkrije v chetrti Cova da Moura, kjer zhivi veliko shtevilo emigrantov iz nekdanjih portugalskih kolonij, iz Angole, Mozambika ali s Kapverdskih otokov.
V Lizbonskem ladijskem dnevniku je pred nekaj leti umrli Jose Cardoso Pires ustvaril zelo subtilno in poetichno podobo Lizbone. Vendar velja za kultno knjigo z analizo psiholoshkega in politichnega ozadja glavnega mesta predvsem Lizbonski rekviem, ki ga je v portugalshchini napisal italijanski pisatelj in nekdanji vodja lizbonskega Italijanskega inshtituta Antonio Tabucchi. Po tem delu je rezhiser Alain Tanner posnel istoimenski film. Tudi drugi Tabucchijev lizbonski literarni tekst, namrech roman Razjozhi Pereiro, je dozhivel uspelo filmsko upodobitev z znanim igralcem Marcellom Mastroiannijem.
Leta 714 so arabski Mavri zavzeli Lizbono, ki je zhe pred tem dozhivela pestro zgodovinsko usodo kot kolonija Grkov, Fenichanov in pozneje Rimljanov, katerim so oblast v 5. stoletju iz rok iztrgala germanska plemena Alanov, Vandalov in Zahodnih Gotov. Shele prvi portugalski kralj, »osvoboditelj« dom Alfonso Henriques, je leta 1147 Lizbono spet prikljuchil krshchanskemu svetu.
Zanimivo je, da se je iz zgodovinskega zornega kota zhelel Lizboni priblizhati portugalski Nobelov nagrajenec Jose Saramago. V Zgodovini obleganja Lizbone je na duhovit nachin predstavil srednjeveshke boje med Portugalci in Mavri. Nemshki protifashistichni avtor Erich Maria Remarque pa je eno svojih knjizhnih uspeshnic — Noch v Lizboni — posvetil nemshkim emigrantom v portugalskem glavnem mestu na begu pred Hitlerjem v nevarnem chasu druge svetovne vojne. Na spreten nachin posega v portugalsko polpreteklost in v obdobje Salazarjeve diktature ter na podrochje zamaskiranih nemshko- portugalskih gospodarskih in politichnih stikov tudi Robert Wilson v kriminalnem romanu Smrt v Lizboni. Toda Portugalska ima svojega lastnega zelo priljubljenega avtorja kriminalnih romanov. Francisco Jose Viegas je ustvaril poseben tip psiholoshkega kriminalnega romana, ki ga je zachinil s plastichnimi opisi pokrajine in s posluhom tudi za drobne in obrobne detajle dogajanja. Seveda je v ospredju teh romanov razkrivanje zlochina, ki ga pisatelj postavlja v zasebno sfero svojih »junakov«, ujetih v vrtince idealistichnih sanj, neuresnichenih hrepenenj in zlorabljene erotike in strasti. Vendar je najbolj zanimiva temna, nevrotichna in morecha atmosfera Viegasovih romanov, ki se v glavnem dogajajo v Portu, v provinci in na Azorih. Nad vsem dejanjem in nehanjem pa se peni viharni Atlantik in bleshchi nenavadno svetlo nebo Lizbone. Tudi Viegasovi romani (npr. As duas aguas do mar, Porto 1992; Um ceu demasiado azul, Porto 1995) se berejo kot neke vrste fado o osamljenih moshkih in osamljenih zhenskah sredi otozhno razpolozhene, a tudi nevarne druzhbene stvarnosti. Oziroma kot je v enem od svojih romanov zapisal kar avtor sam: »Fado v ozadju, ki ga ne moresh prepoznati, ker ga ne poslushash dovolj pozorno«. Zato je potem prepozno ...
Sicer pa je Lizbona mesto, ki na vsakem koraku ponuja zgodbe, kot jih pishe zhivljenje. Mesto, ki ljubi lepoto in okraske. O tem med drugim prichajo umetelno, z ornamenti skrbno tlakovani trgi in ulice, in seveda azulejos, z razlichnimi motivi pobarvane keramichne ploshchice, ki krasijo shtevilne zidove hish in stene na postajah podzemske zheleznice.
1. novembra 1755, na praznik vseh svetnikov, je strahovit potres unichil predvsem spodnje predele mesta in zahteval okrog 30.000 smrtnih zhrtev. Voltaire je pod vplivom tega potresa v daljshi Pesmi o katastrofi v Lizboni in v satiri Candide izrazil svoj dvom o »dobrem Bogu«, ki da je ustvaril na Zemlji »najboljshi svet od vseh mozhnih svetov«. Tudi Goethe se je v dnevnishkih zapiskih prizadeto razpisal o unichenju Lizbone. Vendar je razsvetljeni minister portugalskega kralja Joseja I. markiz de Pombal obnovil porusheni del mesta na tedaj zelo moderen nachin. Zadnji urbanistichni premik pa je Lizbona dozhivela nedavno v vzhodnih mestnih predelih, kjer so leta 1998 zaradi razstave Expo zgradili shtevilne zelo moderne objekte. Leta 1994 je bila Lizbona poleg tega evropska kulturna prestolnica.
Chez strmine gornjega dela mesta, ki z nepreglednim blodnjakom zavitih ulichic she vedno spominja na svojo mavrsko preteklost, se prebija stari legendarni tramvaj proge 28. Vozi mimo zanimivih prodajalnic, obrtnih delavnic in razlichnih lokalov, v katerih normalni Lizbonchani s ponosom razpravljajo predvsem o uspehih in neuspehih obeh glavnih konkurenchnih nogometnih mestnih klubov Benfica in Sporting v boju proti vedno znova zelo uspeshnemu Portu. In tujcu seveda radi pripovedujejo o imenitnosti mesta, o stolpu ob obrezhju Teja v Belemu (ljudstvo to obrezhje rado imenuje »Praia das saudades e lagrimas« — »Obala hrepenenj in solz«), odkoder so slavni morjeplovci odpluli chez shiroka morja odkrivat tuje dezhele med jokom in strahom svojih najblizhjih.
V blizhnjem samostanu svetega Hieronima se nahajajo grobovi Vasca da Game, pesnikov Camoesa in Pessoe in nekaterih kraljev in kraljic. In ne tako dalech od portugalske prestolnice, v hriboviti Sintri, so nekateri monarhi, ki so imeli tu letni dvorec Paco Real, skushali uresnichiti svoje sanje in hrepenenja. Ekscentrichni kralj Fernando II. (1816-1885) si je tu po nachrtih nemshkega arhitekta barona Eschwegeja zgradil surrealno Palacio da Pena, ki je meshanica fantastichnega viteshkega gradu s shtevilnimi stolpi in stolpichi ter miniaturnega samostana, pravi blodnjak s fasadami v drznih barvah, in s sobicami, natrpanimi s pohishtvom in z najrazlichnejshimi predmeti, s kapelo in krizhnim hodnikom. Je nekakshna uresnichena stavbarska norost v najrazlichnejshih stilih, ki si jo je lahko privoshchil chudni kralj, ki je sicer rade volje podpiral umetnost in kulturo in skushal biti tudi sam likovni umetnik. Z gradu se ponuja imeniten razgled na blizhnji Atlantik s peshchenimi plazhami letovishkega mesteca Cascais in s pechinami skrajne zahodne evropske geografske tochke Cabo da Roca.
Nenavadni char Sintre in njeno prijetno hladnejshe podnebje she vedno privlachita tudi shtevilne tujce. Ko je angleshki pesnik lord Byron leta 1809 potoval po Portugalski, ga je muchil in vznemirjal hrup v Lizboni, medtem ko je zasanjano in mirno Sintro, ki jo je UNESCO leta 1996 razglasil za zashchiteno svetovno kulturno dedishchino, poimenoval »raj na zemlji«.
Iztok Vrhovec
DEKLICA S SHKRLATNIMI OCHMI
(II)
III.
»Saj sem ti rekla, da ne pretiravaj!« sem zaslishal razburjeni glas babice, ko sem odprl ochi.
»Enkrat je moral izvedeti. Kri ni voda ...« je s tresochim glasom odgovarjal ded in me zaskrbljeno opazoval. »No ja ..., morda je bilo vendarle prevech za na enkrat .«
»Nich ni bilo prevech,« sem ugovarjal. »Najbrzh sem bil lachen, pa ... Koliko chasa sem bil ... odsoten?«
»Nekaj minut,« je zamomljal ded.
»No, kaj pa je to proti vechnosti!« sem poskushal razbliniti turobno vzdushje.
»Nekaj chasa naj bo she chisto pri miru,« je strogo zaukazala babica, »potem pridita jest.«
Ded je ubogljivo prikimal.
Kakshne pol ure sva tiho zhdela vsak v svojih mislih, zunaj se je zhe zachel spushchati mrak, babica pa se za spremembo tokrat ni pritozhevala, zakaj zamujava na kosilo. Pochasi sem se dvignil s postelje, za hip se mi je zvrtelo, ded me je zgrabil za podpazduho.
»Da ne bo spet kaj narobe, stara bi me ubila, che bi se ti kaj zgodilo,« se je poskushal nasmehniti.
Ko sem ga malo bolje pogledal, sem opazil, da je danashnji dan tudi njega
dodobra izzhel. Njegov utrujeni obraz je kazal precej vech let, kot jih je nosil na grbi.
»Ne skrbi zame,« je odmahnil z roko, ko je zaznal, da sem zdaj jaz v skrbeh zanj.
Ko naju je babica gledala, kako kot pretepeni mrcini zhdiva za kuhinjsko mizo, je nataknjeno zakrilila z rokami, ob srebanju juhe pa se je v naju pochasi vendarle zachelo vrachati zhivljenje, in zdaj nama je obchasno namenila celo kak malce bolj prijazen pogled.
»Kri ni voda, stara, enkrat je moral izvedeti, iz kakshnega testa se je izvalil,« je spet zachel ded, ko je odnesla zadnji krozhnik z mize.
Nenadoma me je popadla silna utrujenost. Z zadnjimi mochmi sem vstal in se odvlekel skozi kuhinjska vrata.
»Mislim, da moram . spat,« sem zamomljal.
»Upam, da ga ne bo frshlok, ko mu bosh povedal she zadnji del ...« sem zaslishal babichin glas skozi priprta kuhinjska vrata, ko sem tavajoch iskal vrata svoje sobe.
»Tega mu ni treba vedeti,« je odbrusil ded.
»Tudi to mora enkrat izvedeti,« se ni dala babica. Vech nisem slishal. Le she zgrmel sem na posteljo in zaspal.
Noch se je vlekla kot jara kacha, more, ki so se podile skozme, me niso in niso hotele izpustiti iz svojih zlakotnenih cheljusti. Na trenutke se je moja zavest, kot da se hoche malce odpochiti, oddaljila od telesa in ga neprizadeto opazovala, kako se vrochichno prevracha po postelji in se skoraj mehansko odziva na ples nevidnih mechev, ki jih v svoji nepopustljivi vnemi vihti trop podivjanih lovcev, ki skusha izzhiveti nekaj svoje groteskne narave na svoji nemochni zhrtvi. Ko ji je bilo tega vzvishenega spremljanja ostudnih dogodkov dovolj, je znova shvignila nazaj v sredishche besnechega rajanja nevidnih lutkarjev; za hip sem obmiroval, nad mano pa se je zdaj zarisalo nekajmetrsko breztelesno bitje, odeto v ohlapen, prek okonchin segajoch plashch, okoli brezoblichnega obraza mu je opletala mlahava chrna kapuca, in me hotelo s svojimi pokvechenimi prsti prizheti k sebi. Silovito sem se stresel, prikazen je izginila, ko pa sem znova pomislil nanjo, je vnovich vzplapolala iz nepredirne teme kot sestradana chrna luknja, ki pozhreshno hlasta za vsakim utrinkom svetlobe, ki zamiglja na dosegu njene pogoltne golshe. Poskushal sem misliti na druge stvari, a vsakich znova se je nekako prikradla v podobo, ki sem jo hotel ustvariti. Ko se mi je zhe zdelo, da se bo ta najina morasta igra nadaljevala v neskonchnost, me je spreletelo, da v boju na njegovem terenu nimam nikakrshnih mozhnosti; zdaj sem se popolnoma sprostil, in cheprav mi je njegova spachkasta figura znova zaplahutala tik pred ochmi, sem dojel, da mi ne more nichesar, che se ga le ne poskusham prestrasheno otresti; kljub temu, da sem bil she vedno v sredishchu tega bozhjastnega viharja, sem bil nenadoma docela nedotakljiv; njegovi cheljustkarski prsti so segali skozme, jaz pa sem celotnemu dogajanju ravnodushno sledil, kot da se odvija na filmskem platnu. Schasoma me je ob njegovih nemo hlastajochih poskusih prevel celo nekakshen blagi val sochutja — zhe naslednji hip je zachel brezpomochno izginjati v brezno teme in s svojimi krevljastimi okonchinami nemochno opletati po vakumski praznini, ki ga je goltala vase, dokler ni popolnoma izginil v njen osamljeni nich. Zaslishal sem she odsotno doneche glasove starke, ki sva jo bila obiskala z dedom: »Malo zhal, malo zhal ... vse, vse vas bi bilo treba ... malo zhal, malo zhal ... saj sem vam zhe stokrat rekla, da ... malo, malo zhal ...« In potem ... je potihnilo tudi njeno tiho jechanje. Zdaj ni bilo vech ne podob ne besed. Moja zavest pa, kot da si je po tem izchrpajochem gomazenju po smrdechem blatu zazhelela pochitek, je utrujeno zadremuckala, ne menech se za grozote, ki se odvijajo na prizorishchu nekega obskurnega filmarja. In po tem prijetno okrepchujochem brezchasju sem zachutil prisotnost nechesa domachega. Ko sem odprl ochi, je bilo jutro.
Ded je sedel ob meni na postelji in me je z zaskrbljenim obrazom nepremichno opazoval.
»Tokrat sem pa res pretiraval. Oprosti,« je dejal.
»Za kaj vendar? Enkrat sem tako ali tako moral izvedeti, ne?« sem se nasmehnil. Pochutil sem se spochitega in chilega, prezhet z nekakshnim skoraj herojskim
zmagoslavjem. »Pa kaj danes nisi pri mashi?« me je preshinilo, kaj v nedeljo zjutraj pochne doma.
»Ponedeljek je,« je odvrnil mirno, ko je videl, da je z mano vse v redu. »Chez pol ure se ti zachne shola.«
»Ponedeljek?!« nisem mogel verjeti. »Pa ne, da sem ...«
»Ja, prespal si dva dni. Prvo noch in potem she del dneva si se premetaval in potil, kot da te dajejo iz kozhe. Babica te je hladila z nekakshnimi obkladki in proti vecheru si se konchno le umiril. Ponochi je bil ves chas kdo ob tebi, ampak ni bilo vech nich hujshega. Kako se pochutish?«
»Super,« sem zadovoljno cmoknil.
Ded me je she vedno nejeverno opazoval.
»Che hochesh, ti danes ni treba v sholo.«
»Ne, ne, ni problema, saj ti pravim, da sem vech kot odlichno.«
»Ja, kakshen problem se vedno najde,« je zdaj, ko se je tudi njemu zazdelo, da je z mano vse v redu, zhe malce bolj sproshcheno modroval ded, »le kako zelo nadlezhen je, to je vprashanje.« Potem pa spet bolj zaskrbljeno: »Kako sem lahko tako bedasto pretiraval .«
»No, nekaj zhe tarnati,« sem zhe imel dovolj njegovega mazohizma. »Zdaj je spet vse v redu. Pa saj vedno pravish, da chlovek dobi vedno le tolikshno porcijo, kot jo je she sposoben prebaviti. Da je v tem sistemu, ki ga sicer ne razumemo ravno ne vem kako dobro, bozhja previdnost poskrbela tudi za to.«
»Naj bo po tvoje,« je pokimal ded. »A tudi chloveshka — previdnost — sem pa tja ni odvech,« je she pristavil svoj lonchek.
Ko sem odhajal, je prishtorkljal do vrat in me, dokler nisem bil le she drobna pika v njegovem peshajochem pogledu, malce razdvojeno opazoval, ali vendarle ni spet storil napak, ker se je uklonil moji presoji.
Pa se je izkazalo, da ni bilo tako.
Teden je minil, kot bi kihnil, in v soboto sem se znova naslikal pred njegovimi vrati.
»Zadnjich, preden sem cepnil v posteljo,« sem zachel pretirano navdusheno, ko sem vstopil v njegovo sobo, »sem slishal, da je babica rekla, da ...«
»Ne, ne ...« je nezainteresirano odmignil, »prezgodaj, prezgodaj ... Sploh pa ... o tem ti jaz nimam vech nich za povedat.«
Kadar je bil takole odlochen kot tokrat, sem vedel, da se ga ne bo dalo omajati. Che bi bil jutri sodni dan, bi morda she shlo, a prav nich ni kazalo na to, da bi lahko bil. Nekaj chasa sem she kljubovalno zhdel na njegovi postelji, da se je zhe zachel nejevoljno presedati in nemirno bliskati z ochmi.
»Zunaj je lep dan. Tu nimash kaj iskati, adijo,« je pomignil proti vratom. Ko se she vedno nisem zganil, me je zabodeno pogledal naravnost v ochi: »Adijo, poba! Ven, ven, na sonce!«
In sem se pobral iz njegove sobe.
V naslednjih dneh sem poskusil she nekajkrat, a vsakich znova neuspeshno.
»Ne sprashuj me vech,« me je na hitro odpravil. »Adijo!«
Schasoma sem odnehal in ga o tem nisem vech sprasheval.
IV.
Minilo je nekaj mesecev, bilo je sredi poletja.
»Imash zhe vse ocene zakljuchene?« je nekega dne vprashala babica.
She nikoli je ni zanimalo, kaj se z mano dogaja v sholi.
»Shola se je konchala pred enim mesecem,« sem jo pogledal izpod obrvi.
»A, zato si toliko doma,« je odvrnila, kot da se je to skoraj ne tiche.
»Hm ...« sem odvrnil.
»Mi gresh pomagat pobirat krompir?«
Odkar sva zadnjich skupaj pobirala krompir, je minilo zhe kar nekaj let.
Zachudeno sem se zabuljil vanjo.
»No, pridi, pridi,« se ni dala motiti, si nadela shkornje, s katerimi je shla obichajno na njivo, in vrgla predme moje, ki sem jih she komaj zvlekel na noge.
Nekaj chasa sva brez besed razkopavala zemljo in pobirala krompirjeve gomolje.
»Kako zhe pravi stari?« je izustila iznenada.
»Zadnje chase stari le bore malo pravi,« sem se bebavo zahihital, zatopljen v opazovanje koloradskega hroshcha, ki se je okorno kobacal po rokavu moje srajce.
»Da kri ni voda, to sem mislila,« je odvrnila in zaluchala obgrizen krompir, ki si ga je poprej strokovno ogledala, proti blizhnjemu grmovje. »Svojat voluharska!« je siknila, pa je bilo jasno kot beli dan, da njena pretirana vnema ni namenjena zgolj voluharjem, saj je njihovo krompir ljubecho naravo v svoji dolgoletni kmetovalski praksi poznala prevech dobro, da bi jo lahko tako zlahka vrgla iz tira.
»Nekaj ti moram she povedat, pa mi gre malo tezhko z jezika,« je konchno le potrdila mojo domnevo, da njena pozornost ni namenjena zgolj zlohotni favni. »Ampak stari ti zagotovo ne bo, za druge pa ne vem. Imajo toliko dela sami s sabo, da na take stvari vse prevech radi pozabijo. Ampak pustimo zdaj to. Skratka ... zdaj si okej, ne?«
»Kako to mislish? A je bilo z mano kaj narobe?«
»Mislim, tiste more in podobne rechi te ne tlachijo vech?«
»Ne, saj sem zhe vechkrat rekel, da se niso vech ponovile.«
»Nich,« je she neodobravajoche zamahnila z roko in jezno zabrisala enega od prav nich obgrizenih krompirjev proti vrabcem, ki so zadovoljno zobali semena, iz katerih naj bi zrasla solata. »Svojat salamenska!« je zarjula, da so se razbezhali kot prestrasheni otroci pred renchechim psom.
»O Ani in starem vesh zhe skoraj vse, ampak chisto vsega pa she ne,« je nadaljevala in me pogledala kot kaka stara charovnica, si v predpasnik na hitro obrisala roke, vrgla she en pogled po njivi, ochitno nezadovoljna z dekorjem, ki se ji je moral zazdeti neprimeren za njeno naslednje rezhisersko dejanje, in mi pomignila, naj ji sledim proti uti.
»Tule sedi,« je zaukazala, kot da sem tam prvich, in ne bi vedel, kako se sede na klop.
»Kar mirno,« sem odvrnil pokroviteljsko, ko sem videl, da jo razjeda dvom o tem, ali bo kos vlogi, ki jo je doletela.
»Ja, ja, saj vem, da sem sitna kot stara kokosh, ki bi rada znesla she kakshno jajce, pa je njen chas zhe zdavnaj potekel,« je zanergala.
Takega humorja od nje nisem bil vajen. Precej glasno sem se zakrohotal.
She enkrat si je popravila predpasnik, nekaj chasa bolshchala v umazanijo, ki se ji je nabrala za nohti, potem pa vendarle spregovorila.
»Leta oseminshtirideset, takrat je minilo zhe precej let, odkar je Jakob zapustil tale nornhaus, so na veliko zapirali,« je zachela. »Saj to najbrzh zhe vesh ... Mislim, o tem so vam najbrzh kaj malega zhe povedali v sholi ...«
»Ja, so,« sem pokimal. »Pa kakshnega Levitana sem tudi zhe predelal,« sem dodal malce oholo.
»Kakshnega Levitana?« me je zabodeno pogledala. Za knjige ji ni bilo nikoli kaj dosti mar.
»Ah, nich, nich, saj ni vazhno.«
»No, starega so takrat tudi zaprli,« je nadaljevala.
V trenutku je pritegnila vso mojo pozornost, otrochja prevzetnost teoretichnega znalca, ki je she hip poprej objestno zaudarjala iz moje prenapete glave, pa se je razblinila v nich, kamor je tudi sodila.
»Osem let je bil v arestu.«
»Mislim .« sem nejeverno zmajeval z glavo, »pa kaj bom she izvedel o tejle svoji druzhini .«
»Tole bo zadnje, kar she morash vedeti, vsaj kar se mene tiche,« je odbrusila. »Imeli smo she nekaj precej tezhkih pijancev, ampak niso naredili nich tako znamenitega, da bi jih bilo treba posebej omenjati. Razen tega, da so zafurali sebe in svoje familije, ampak o tem zdajle ne bova debatirala. Vechina moshkih v tejle nashi domovinici je tako ali tako zhe od nekdaj pijandur. A s tem se bosh ukvarjal kdaj drugich, che se ti bo zdelo potrebno ... Kakorkoli ... to, da so starega zaprli, ni bilo v tistih chasih nich posebnega. Marsikoga so. Stlachili so ga v vojashnico — ali kako so tisto neumnost, ki so se jo tam shli, zhe imenovali — v Shentvidu. Po osmih letih so mu, kot se seveda za civilizirano druzhbo spodobi, prek ochi zavezali chrno rutico, da mu ne bi bilo treba gledati poslednje svinjarije, ki so se je spomnili tisti ... pordeli manijashki mladci, in ga, skupaj z drugimi, ki jih je doletela taista chast, namestili pred pushke, da jih chastno odstrelijo s tega bledolichnega sveta.«
Za hip je, jezno pobliskujoch z ochmi, pomolchala in zazdelo se mi je, da jo je to, da jo po toliko letih spomin na preteklost she vedno tako razbesni, vznejevoljilo bolj, kot pa tisto, kar se je bilo takrat zgodilo.
»Skratka,« je nadaljevala nestrpno, »tam se je znashel tudi nek kapetan ali stotnik ali kako se zhe reche tistim s svetlechimi zvezdicami ovenchanim uniformiranim razpechevalcem chasti — s starim sta se poznala od malih nog — in na srecho, vsaj
nasho, ga je reshil. Naslednji dan je bil zopet doma. Po osmih letih .« se je spet prepustila neljubim spominom. »Kaj se je dogajalo vmes, niti ni vazhno. Kot recheno, ni bil edini, mi pa tudi ne. Pa vojno smo tudi zhe dali skoz. Kar je bilo, je bilo. Jokat za prezhgano zhupo nima nobenega smisla. Hotela pa sem povedat, in to je pri celi shtoriji najbolj ... nerodno,« je, borech se sama s sabo, da ne bi izustila kaj hujshega, »kako se je stari sploh znashel v arestu.« Poshkilila je proti meni in ko je ocenila, da moje psihofizichno stanje izpolnjuje njene kriterije she vedno prisebnega, je nadaljevala.
»Tole, kar vidish tule, pa vse do tistega ogabnega turna,« je s kazalcem pomerila proti toplarni, »do tamle,« je zdaj prst usmerila v nasprotno smer, »do zheleznice in malo chez, so pokradli — nacionalizirali, che se izrazim v njihovi strokovni terminologiji — leta oseminpetdeset; uradno je bila ta zemlja zhe od chasov Marije Terezije last Jakobove druzhine. Ana je, zaradi vsega, kar se je dogajalo z njo po njegovi smrti, to izvedela shele leto pozneje. Iz Jakobove oporoke je bilo jasno razvidno tudi to, da je vedel, da je nosecha — nihche ne ve natanko, kako je izvedel. Che se bo izkazalo, je zapisal v oporoki, da je otrok njegov, vse zapushcha njemu, sicer pa ...« je z odporom zavzdihnila, »... njej. Nekaj let ji je bilo vursht, kaj se dogaja z njo in z vsemi drugimi na svetu, potem pa so jo zopet zacheli obletavati moshki in konchno je enemu od njih dahnila "da" ... Imela sta she dva otroka. Oba sina. Eden hujshi od drugega, che mene vprashash, ampak to je zhe tretja zgodba . « se je togotno presedala. »Skratka, ko je stari postal polnoleten, je podedoval precejshen grunt. In ko sta chez nekaj let njegova cenjena polbrata dojela, kaj to pomeni, sta zachela nagovarjati Ano, naj kaj ukrene. Ana nekaj chasa ni naredila nich, ko pa le nista in nista odnehala, se jo je ochitno prijelo. In je zachela pregovarjati starega, naj jima da nekaj zemlje. Stari je nekaj chasa razglabljal, kaj naj stori, in ker, kot vesh, rad trobezlja, da kri ni voda in podobne neumnosti, se je odlochil, da ji bo ustregel. In je na vsakega od njiju prepisal po tisoch kvadratov. Mladenicha sta bila nekaj chasa seveda nadvse zadovoljna in hvalezhna in sploh in oh, potem pa ... kaj pa drugega!« je spet besno zarobantila, »sta hotela — vech. In sta spet zachela masirati svojo cenjeno mamo, naj ukrepa. A zdaj stari ni vech popustil. Zhe Jakob mu je v oporoki napisal, naj grunta ne razkosa, in che bi sluchajno kdaj moral prodati, naj to stori v enem kosu. In ker jim ni hotel ustrechi, so, seveda, dvignili nos tja pod oblake. Nihche od svete trojice ni vech hotel govoriti z njim, chesh, kakshno neznansko krivico da jim dela. Stari pa, saj vesh, kakshen jezik ima, je bil po vojni precej glasen, kar takrat ni bila ravno cenjena lastnost. No, saj tudi danes ni kaj dosti drugache ... In ko je nekoch nekaj bentil chez ... kaj zhe jaz vem koga, ga je cenjena gospa — prijavila.«
»Kako, prosim?« sem izbuljil ochi.
»Ja, tochno tako,« je pokimala babica. »Njegova velecenjena mama ga je prijavila rdechesrajchnikom. Za namechek sta s Krishtofom, tako je ime starejshemu smrkavcu, proti njemu she prichala na sodishchu. Ja, pa da sluchajno ne pozabim, njena ljubecha sestra Loti je tudi pristavila svoj lonchek pelina. Da je bilo vse lepo
po predpisih in chrno na belem trikrat podpisano . Kako, da stari ni nikoli nobenega fental, mi she danes ni jasno .«
»Uf ...« sem zavzdihnil. »In to je tista stara brbljajocha zhenica, ki sva jo shla takrat obiskat ...« she vedno nisem mogel verjeti.
»Ja kdo pa drug?« je bevsknila. »Stari pa gre she vedno vsak teden k njej ... Sicer pa bolje, da o tem ne razmishljam ... Che tako hoche, je to njegova stvar ... A kako je tega sposoben in zakaj to pochne, mi ne bo nikoli jasno .«
»Saj vesh, kaj pravi ... Soditi je ...«
»Seveda vem,« je spet zhivchno zarenchala, »ampak od kod mu potrpljenje, da jo vsakich znova she lahko pogleda v ochi ... Tega preprosto ne morem dojeti ... Sicer se pa s tem zhe zdavnaj ne ukvarjam vech,« je zabolshchala v tla, malce pomirjena, da je vendarle speljala do konca, kar se je bila namenila. »Za prezhgano zhupo tarnati nima smisla ... Kar je bilo, je bilo ... No, in to je vse. Zdaj pa je treba she kaj narest,« je poskochila, kot bi jo shavsnil peklenshchek. »Dovolj je bilo govorichenja. Kar se pa krompirja tiche, lahko nadaljujem tudi sama. Saj vesh, da sem te zvlekla na njivo samo zato, da ti povem tole bedasto shtorijo ... Kaj si zhe rekel? Da imash zhe cel mesec pochitnice? Ja, moja stara butara je tudi zhe precej za luno. Pa zakaj nisi v bazenu ali kaj jaz vem, kje bi zhe moral biti?«
»Skoraj vsak dan sem tam,« sem jo pogledal prizanesljivo.
»No, potem je pa tako ali tako vse v redu. No, pojdi zdaj. Che te ne bo na kosilo, ti bom zhe kaj pustila na shtedilniku.«
In je odmarshirala nazaj med svoj krompir in fizhol in voluharje in koloradske hroshche in salamenske vrabce.
V.
Na zachetku novega sholskega leta sem nekje staknil Berkeleyeve Dialoge med Hilasom in Filonusom*; njegova trditev, da na svetu ne obstaja nich materialnega, mi ni in ni shla v rachun. Oborozhen z mnozhico vprashanj, sem se po dolgem chasu spet napotil k dedu, odlochen, da se pod nobenim pogojem ne pustim odgnati, dokler mi ne pojasni, chesar nisem razumel.
Na moje zachudenje je bil nad mojim prihodom celo navdushen.
»Zanimivo, zanimivo,« je zadovoljno kimal, ko je videl, kaj sem privlekel s sabo. »Pa se ti ne zdi, da je tole zate vseeno malo pretezhko?« me je preizkushal.
»Che je tale irski shkofek,« sem prevzetno potrkal po bukli, »tole skomponiral v chasu, ko je moral vsak, ki mu je podivjala kakshna odvechna kocina, velikemu Petru odstopiti pest kopejk, ni vrag, da ne bi tega nekako dojel tudi jaz, zdaj ko smo zhe tako olikano pametni, da lahko brez nevarnosti za lastni zhep mashiramo po svetu, a? *«
Ded se je najprej na ves glas zakrohotal, nato pa pristavil:
»Ampak so pa tudi zhe vedeli, da se je motiti chloveshko, oprostiti pa ...**«
»No ja ...« sem se malce umiril.
Po kakshni uri razpravljanja sem bil zhe preprichan, da mi bodo Jurijeve*** ideje kristalno jasne, ko se bom z dedovimi komentarji she enkrat prebil skozi knjigo.
»No ja ...« je bil skeptichen, »po mojem bosh potreboval she precej let, da te bo tole v resnici . presvetlilo.«
Pa ga v svoji mladostni razvnetosti nisem vech poslushal. Seveda se je izkazalo, da je imel spet prav.
»She kaj?« so se mu znova zasvetile ochi.
»Ee ...« sem malce zbegano zajecljal.
»No, reci zhe ...« me je she naprej hrabril, »karkoli.«
»Ti,« sem previdno nachel staro temo, o kateri dotlej ni hotel govoriti, »zakaj si hotel, da grem takrat s tabo v cerkev? Pa zakaj sem moral o tem nashkrabati tisto shtorijo?«
»Aja, seveda, seveda,« se je tlesknil po kolenih, »le kako sem lahko pozabil ...«
»Pozabil., ja ...« sem zamomljal.
Iz spodnjega predala, kjer je imel vse tisto, je izvlekel moje liste.
»Tole,« je potrkal na zachetni odstavek, »je ... zanich. Nekaj povrshno nashpichenih shablon, ki izrazhajo predvsem tvojo slabo voljo in nich drugega. Tole tule,« je s prstom pomeril malo nizhje, »je na smrt dol-go-chas-no,« je bil teatralen. »In, seveda, otrochje.« In potem se je spotikal ob naslednjo stran in she naslednjo in tako naprej vse do bridkega konca. Pridigal je o okorelih mislih, o predsodkih, o vzvishenem moraliziranju mladega pametnjakovicha, ki misli, da zhe vse ve; da literatura ni chasopisno podajanje nekakshnih tretjerazrednih novichk, katerih bistveni namen je, da povzrochajo vsakodnevne prebavne motnje, chez dan ali dva pa se zhe nihche vech ne spomni, v katerem smetnjaku lezhijo. Che te zanima resnica,« se je hkrati potrkal med obrvmi in po srcu, »morash zaorat precej globlje ... Ajde, zdaj pa popravi.«
Cel dan sem tekal sem in tja, od njegove do svoje sobe, pilil okorne in trde in oshabne in povrshne in neprezhvechene in prazne in izkrivjajoche osebne in ... kar je she bilo teh bednih misli, ki mu niso bile pogodu; in ko se je nelagodno nakremzhil le she ob tej ali oni besedi, je rekel, da moram zgladiti tudi te.
»Chutiti morash duha prav vsake besede, razumesh?« je goreche krilil z rokami, »in vedeti, da je edino njen zven in pomen in duh zate pravi. Shele potem bo stvar res izraz edinstvene, nebanalne energije; zgodba mora biti osebna, a tega, kar se pretochi skoz tebe in se s shkrabarijo izrazi navzven, ne smesh motiti s svojimi pokvechenimi znachajskimi hibami ... potem vse skupaj ni nich drugega kot milijonkrat prezhvecheni patetichni chustvenomiselni iztrebki ...«
In smo zgladili she poslednje vijuge.
Ko konchno ni imel vech nobenih pripomb, je zadovoljno kimal in z njim jaz.
»Evo,« je rekel, »to je zdaj tvoj pristen glas.«
»Aha,« sem se podrgnil po nosu in priblizhno se mi je celo sanjalo, kaj je s tem mislil.
»Za zdaj,« me je spet pomenljivo pogledal. »Schasoma bosh zhe she dojel ... No, zdaj pa dovolj o tem ... Ja, she nekaj te je zanimalo ... Kot vesh, babica nikoli ne
gre v cerkev. Pravi, da je Bog ne zanima. Da ji je v zhivljenju zhe toliko hudega prizadejal, da se z njim ne misli vech ukvarjati. Pa chetudi bi jo zanimal, pravi, je cerkev zadnji kraj, kjer bi ga bilo vredno iskati. In, moram rechi, da se v tem z njo kar strinjam .«
»Ja, zakaj pa gresh potem vsako nedeljo tja?«
»Mladost sem vechinoma prezhivel v internatu, ki so ga vodile neke prijazne nune. To, da so bile nune, pravzaprav ni bistveno. Pa nek kaplan je bil, ki mi je bil kot nekakshen nadomestni oche. Vedno dobre volje in nasmejan. In tako je cerkveno okolje postalo moj nadomestni dom. Tam sem se vedno pochutil . nadvse prijetno. In ker je navade, sploh pa tiste, ki se chloveka primejo v mladosti, zelo tezhko spremeniti, se tam she vedno pochutim ... izjemno dobro. Ko sem bil malo starejshi in sem spoznal tudi njihovo drugo plat, je bilo zhe prepozno. Vsakich, ko stopim skozi tista vrata, me preveje nekakshno radostno, vzvisheno obchutje ... v trenutku postanem drug chlovek in vse okoli mene — kisli obrazi, znervirane mame, stare zhenice, ki skljucheno brbotajo svoje trpeche molitve, zdolgochaseni izlivi nepreverjenih dogem, ki se valijo iz ust tega ali onega zhupnika — se chudezhno spremeni. Nobenega od njih ne morem vech obsojati in postane mi jasno, da vsak od nas poskusha po svojih najboljshih mocheh storiti to, kar verjame, da je najbolj prav; povechini smo vsi le precej razvajeni otroci, ki potrebujemo svoj odmerek ... sochutja. In ko spet pridem ven in tega ne chutim vech tako zelo jasno, se moram v trenutkih, ko mi je tezhko, samo spomniti . in mi je takoj spet bolje. In zato vem, da je vsako chloveshko dejanje, vsaka kretnja, ki jo naredimo, vsak glas, ki ga izdavimo, lahko glas, ki se pricedi iz intuicije dushe ali pa iz neshtetih instinktov nizhje narave, ki te nenehno nagovarjajo, da sovrazhi, obsojaj, kritiziraj vsakega, ki stori kaj, kar te, che se temu prepustish, prizadene in uzhali. Chlovek pa ni bil ustvarjen zato, da bi s svojo krvolochnostjo konkuriral zhivalim. Njihove reakcije so bolj ali manj avtomatske in zato ne morejo biti odgovorne za tisto, kar pochnejo. S chlovekom pa ni tako ... preprosto. Vse, kar sem kdaj koli videl, me preprichuje o tem, da je chlovekova edina pot, po kateri se lahko izkoplje iz te mizerije, v kateri smo se znashli, da sledi tej svoji ... iskri; vsako drugo ravnanje, pa che ga je sposoben she tako naucheno argumentirati, je streljanje slepih nabojev v prikazni, ki se z vsakim njegovim strelom she tisochkrat pomnozhijo. Chlovek je bojishche neshtetih energij, ki se, vsaka bolj ali manj brezobzirno in brezglavo, bori za svoj ministrski stolchek. Kateri od njih bo sledil, pa je chlovekova svobodna izbira. In s tem si oblikuje usodo po lastni volji. Bog — dusha v njem — njegov najtishji, najpotrpezhljivejshi in najzhlahtnejshi del, pa neskonchno potrpezhljivo chaka, kdaj se bo navelichal svojega slepega eksperimentiranja, in se odlochil, da sledi edinemu glasu, ki ga bo, slej ko prej, pripeljal iz labirinta neskonchnih slepih ulic. In prav tako kot se sredi buchnih vashkih poskochnic ne moresh prepustiti plemenitim velemojstrstvom kakshnega Horowitza*, precej hitro preslishish in zbrkljash vsak, cheprav popolnoma razlo-chen in jasen piano ali fortissimo svoje dushe, ki ga preglasi ali pa do nerazpoznav-nosti izmalichi groba in oglushujocha gorechnost nesnage, ki se brezobzirno
skusha izraziti skozi v goneche instinkte zaverovanega slepca. In,« je na shiroko razprl svoja svetlikajocha zrkla, »ti tam seveda nimash kaj iskati, ker v tisti plitvini ne moresh skakati na glavo, a meni kljub temu le nekako uspe ... In v stanju tiste zavesti mi tudi to, kaj je hotel povedati Berkeley, postane razumljivo, pa s tem ne mislim zgolj njegove logichne izpeljave ... Takrat mi je jasno, da je materija zgolj predstava nashih zelo omejenih chutil, che precej poenostavim. Che bi chloveka skrchil na tisto, kar je na videz zares materialno, mislim, che bi odpihnil navidezno prazen prostor med atomi, bi ostala le she neznatna glava bucike. Vse drugo sestavijo v vidno nasha chutila. Tistih nekaj tisoch hercov, ki jih slishimo, in tistih nekaj sto nanometrov, ki jih vidimo, pa je le kapljica v morje vsega, kar je ... Pa she malo nazaj na Zemljo, ker te, nashe perspektive tudi ne moremo kar odpisati ... V tebi je marsikateri privesek predhodnih generacij in, kolikor vidim ta tvoj znachaj, bi charobna palichica, s katero bi se lahko potopil malo globlje v svoj bazenchek, lahko bila ... pisarija ...«
»No ja ...« sem se namrshchil.
»Ja, saj vem, da se ti po glavi plete vse kaj drugega ...« se ni upiral. »Saj je she chas ... Zdaj si she mlad. V mladosti je chloveku marsikaj prishparanega ... Vechina otrok je tako ali tako nekaj chasa na avtomatskem pilotu ... v precej neokrnjenem stiku s samimi sabo. Z leti pa te preteklost, ki smo jo prinesli na svet, vendarle zachne pochasi, a zanesljivo loviti ... Dobra in slaba. In ... okolishchine, v katerih se znajdesh v zhivljenju, same po sebi niso ne dobre ne slabe. Kako pa jih dozhivljash, je odvisno od tega, kar se je, Bog ve kdaj zhe, nagomazilo v tebi. Misli,« je zashepetal, kot da mi razkriva najglobljo skrivnost, ki je ne smejo slishati niti stene, »ne izvirajo iz tebe ... ampak obstajajo v svojem svetu ... Katera od njih se bo prebila do tvojega uma, pa je odvisno od tvojih slabih in dobrih lastnosti, zato je tako zelo pomembno, kaj pochnesh in kako reagirash v situacijah, ki ti niso po volji ... che se navadish jeziti se in besneti in renchati in pestovati zhalost in zamere, bo tudi tvoj miselni in chustveni svet natanko tak ... V nasprotnem primeru pa ..., saj razumesh, kaj hochem rechi.«
Ko je videl, da mu le she stezhka sledim, je prenehal.
»No, naj bo dovolj ... Schasoma bosh zhe she dojel. A vendar, le she to ... Ko si mlad, se ti zdi, da je pred tabo she neskonchno mozhnosti ... A mladost mine kot burja ... In potem, ko imash zhe nekaj krizhev na grbi, je vse, kar si vgradil v svoj znachajski inshtrumentarij, silno tezhko spreminjati ... Zato je bolje, da ne izgubljash chasa ...«
»Uf,« sem zavzdihnil.
»Ja, saj vem ... » se je nasmehnil. »Ti bi she kaj bolj konkretnega, a?«
»Kako si izvedel za vse tiste podrobnosti o Jakobovem zhivljenju?« sem, kolikor sem mogel hitro, pograbil ponujeno prilozhnost.
Ded je znova pobrskal po svojem predalu, izvlekel she eno knjigo, si jo za trenutek ogledoval, potem pa mi jo pomolil pred nos.
»Pa ne bosh rekel, da me bosh spet poslal za kakshen teden v ilegalo?«
»Ne, ne, tole si preberi, ko se ti bo zdelo.«
»Deklica s shkrlatnimi ochmi,« sem prebral naslov.
»V njej je precej podrobnosti, tudi marsikaj, chesar ti she nisem povedal ... Jakobova edina knjiga ... Napisal jo je v tistega pol leta, preden je ... odshel ... Edini ohranjeni primerek, kolikor vem ... Dodatna navodila pa je prilozhil k oporoki. Che je otrok njegov, je zapisal, naj mu vse skupaj izrochijo, ko bo polnoleten .«
»Hm,« sem listal po knjigi, »chlovek kar tezhko verjame, da je vse to bilo res. In da si ...« sem zastal.
»Zmogel vse to prenesti?«
»Babica je rekla, da bi na tvojem mestu zhe zdavnaj koga zadavila.«
»Pa ni na mojem mestu, na mojem mestu sem samo jaz ...« je nagrbanchil chelo. »Dolga leta sem imel, kot si lahko predstavljash, precej hude probleme. Ti njuni knjigi in vse drugo sem prebiral znova in znova .. In konchno sem . razumel. Obsojati je ... zelo zelo ... prirochno, vesh. Hudich je sila prirochen ... A kaj s tem pravzaprav storish sebi in drugim? Zachutiti, zakaj je nekdo ravnal tako, kot je, pa je zhe precej tezhja rabota. In konchno ... sprostiti dusheche krche v sebi, to pa je najtezhje. Saj bosh videl ... ko se bodo shchurki, ki si jim ponudil zatochishche v svoji vsakrshno nesnago zheljno goltajochi podzavesti, hoteli pridihati na svezh zrak zavesti, bodo zvesto poslushni staremu dobremu Machiavelliju. Prishepetavali ti bodo najhujshe zlohotnosti, da bi te pridobili na svojo stran. Tudi zato sem ti rekel, da . pishi. Chlovek lahko s tem odkrije marsikaj, kar je v njem trdega in okostenelega in gnilega. In ko to tako gleda pred sabo in popravlja na papirju, ima mozhnost, da to vidi jasneje in se spremeni tudi v vsakdanjem zhivljenju. Kar je, seveda, edino pomembno. Zato pa smo ... tukaj.«
Za hip je s pogledom zopet pobozhal kamnishke vrshace, trenutek za tem pa poskochil, kot bi ga hoteli nabosti na razhenj.
»Sveta Marija, rozh pa she vedno nisem zalil! Pa zhe zdavnaj bi jih moral ...«
In je stekel po svojo kanglico, ki je na dvorishchu, kot vedno, pridno zbirala dezhevnico.
»Mochnejshi so vedno odgovorni za shibkejshe,« je brbljal, ko se je kesajoche opravicheval svojim lonchnicam. »Odrastesh, ko vesh, da lahko delash napake ..., a bosh za vsako od njih slej ko prej odgovarjal. Potem postanesh ... zelo zelo previden .«
Uf, kaj vse me she chaka, me je spreletelo. Nenadoma se mi je zazdelo, da sem nekako nejasno pred sabo ugledal precejshen del svoje usode. Ni bila tako krvolochna kot njegova, a kljub temu po svoje ne dosti lazhja ... Malce me je zaskrbelo. Bom nashel njegovega Boga, mislim svojega? Ga bom sposoben slishati? Bom .?
V sobo je nenadoma pridrvela babica.
»Loti je tu,« je zakrilila z rokami. »Loti, stari. Pridi, pridi. No, kaj se obirash! Pusti zdaj te frdamane rozhe pri miru! No, pridi zhe!! Jaz z njo nochem imeti nich!«
Ded je pochasi odlozhil kanglico, si popravil lase, pogladil srajco in se odhrkal.
»Sem vedel, da bo enkrat te dni prishla, sem vedel,« je mrmral.
»Stari, zdaj ni chas za vaje iz manekenstva, za bozhjo voljo, pridi zhe! Jaz se z njo ne mislim zgovarjat!«
Ded je pochasi odracal proti vhodu, kjer je poklapano zhdela Loti. Skoraj neslishno sem mu sledil.
Babica se je nervozno prestopala sem ter tja po kuhinji in vlekla na ushesa. Loti je dedu nekaj shepetala na uho, babica pa nezadovoljno vihtela kuhalnico, ker ni slishala niti besede. Po nekaj minutah je Loti odshla.
»No, kaj je hotela?« je bruhnila, ko se je ded primajal v kuhinjo.
Polagoma se je namestil v svoj stol in se zazrl skozi okno, kjer je sosed, torbar, ravno zaklepal svojo delavnico.
»Danes je pa zgoden,« je pripomnil. »Pa, stara, lepo te prosim, saj ni vech vojna. Za elektriko pa she imamo. Prizhgi luch.«
»Kaj je hotela Loti?« se ni zganila babica.
»Sem zhe prvich slishal,« je pokimal ded, she vedno zroch skozi okno. »Prizhgi, prosim, luch,« je malce povzdignil glas.
Babica je nejevoljno stopila do stikala.
»Chisto dovolj je she svetlo,« je bevsknila in nataknjeno pritisnila na stikalo.
»Ana umira,« je popolnoma mirno oznanil ded. »Loti je rekla, da si zheli oditi na oni svet tukaj, pri nas.«
»Saj sem vedela!« je zarohnela babica. »Saj sem vedela!! V tej bajti je nochem videti, si me razumel? V tej bajti je nochem videti, pa basta! Saj dobro vesh, kaj si o vsem skupaj mislim.«
»Stara,« je dejal prijazno ded, »tako mora biti. Razumesh? Mora. O tem ne bomo vech govorili.«
Babica se je razdrazheno zasukala k shtedilniku in malce preglasno zachela ropotati z lonci. Rekla pa ni vech nichesar.
VI.
Ano so pripeljali naslednji dan. Ni mogla ne stati ne sedeti, tudi premikala se je le she z najvechjo muko. Iz njenih ochi pa so she vedno, vsaj ko je prishla malce k sebi, shvigale iskre ledu in jeze. V kuhinjo so prinesli posteljo, prav tisto, na kateri je nekaj let pozneje zadnjikrat izdihnil tudi moj ded. Ko je nekaj dni pozneje napochil Anin trenutek odhoda, je bila zraven tudi njena sestra, ki jo je ded konchno le pregovoril, da je prestopila hishni prag. Prejshnje dni se je oglasila le na kratko, zgolj toliko, da ji je ded porochal o tem, »kako je«. Babice tiste dni v kuhinji skoraj ni bilo opaziti. Tudi tokrat je izginila nekam na vrt.
»Ernest,« je dejala nerazumljivo razlochno Ana in stisnila dedovo roko. »Tako zelo mi je . Za vse . Tako neskonchno zhal. Vem, da te prosim prevech . A vendar . Mi lahko . oprostish?«
»Ja, mama,« je brez kanchka oklevanja tiho odvrnil ded, »Vse je oproshcheno.«
V Ano se je v hipu naselila nekakshna spokojna srecha; kot da je nanjo chakala vse svoje betezhno zhivljenje, zdaj pa skoraj ne more doumeti, da je vendarle nastopil trenutek . premirja.
She enkrat je narahlo stisnila dedovo roko.
»Ko bi lahko karkoli popravila, ko ne bi bila tako ...« je zamomljala.
»Ne skrbi,« je dejal tolazheche ded. »Vse si popravila,« je pristavil tako ljubeche, da je Loti glasno zahlipala. »Nobene zamere ni vech, nichesar, kar bi te lahko tezhilo. Zdaj bosh kmalu imela ... druge opravke ... in che se she kdaj srechamo, ne bomo sovrazhniki.« In potem jo je poljubil na njena tanka stara usta.
Ana je she za hip stresla glavo, she nekajkrat na hitro vdihnila, potem se je njeno utrujeno srce za vedno ustavilo.
Ded je she nekaj chasa zhdel ob njej, potem je njeno staro roko polozhil na njen koshcheni trup in pogledal Loti.
»Zdaj je vse tako, kot je moralo biti. Zdaj bo konchno dochakal svoj mir tudi Jakob ... «
»Ja,« je pokimala Loti. »In ... oprosti tudi meni ..., che moresh ...«
»Ja,« je dejal ded in jo objel.
Potem je izginil v svojo sobo, mi pa smo le nemo zrli za njim in nihche si she dolgo ni upal chrhniti niti besedice.
Opombe
*	George Berkeley (1685 — 1753), Three Dialogues Between Hylas and Phil nous in Opposition to Sceptics and Atheists, 1713
*	Leta 1716 je, med drugim, Peter Veliki (1672 — 1725) uvedel davek, ki ga je moral plachati vsak moshki, ki je nosil brado; 210-centimetrski ruski orjak je menil, da je brada nekulturna in odvechna.
** /... / To err is Humane; to Forgive, Divine /.../
Alexander Pope (1688 — 1744), iz Eseja o kritiki (Essay on Criticism), 1711. ***George [Berkeley] — slov.: Jurij.
*Vladimir Horowitz (1903 — 1989) velja za enega najboljshih klasichnih pianistov svojega chasa.
Marko-Mitja Fegush
PO SLEDEH ARHITEKTURNE IN LIKOVNE DEDISHCHINE PLEMENITIH AUERSPERGOV
Ob Trubarjevi 500-letnici poizvedujemo po usodi arhitekturne in likovne dedishchine Auerspergov, podpornikov Trubarja in njegovega kroga slovenskih reformatorjev
PRENOVA PALACHE AUERSPERGOV ZA LJUBLJANSKI MESTNI MUZEJ
Dunaj, Ljubljana, Turjak, Pajkovo ... Nemajhno presenechenje prinasha razstava v prizidku ljubljanske Narodne galerije, ki razshirja pogled na delo vodilnega srednjeevropskega klasicista med slikarji Franca Kavchicha (Caucig; Gorica 1762 — Dunaj 1828), slovenskega rojaka in svetovno znanega pedagoga dunajske likovne akademije. Razstava nudi pregled njegovega slikarskega opusa v oljni tehniki iz galerijskih zbirk in depojev ter omogocha vpogled v izvrstno ohranjene stenske slikarije, freske Auerspergove palache na Dunaju. Pri tem nas opozarja na aktualna vprashanja povezanosti velikih galerijskih dogodkov v chasu, ko smo politichno in gospodarsko zhe vkljucheni v evropske tokove, vendar she ne zmoremo vechjih kulturnih izmenjav tudi na likovnem podrochju. Narodna galerija in njeni sodelavci so v tem pogledu dobrodoshle izjeme.
Tudi palacha Auerspergov v Ljubljani ima poseben pomen za slovensko kulturo, na kar velja opozoriti zlasti ob aktualni Trubarjevi obletnici v letu 2008. Rojstno mesto protestantizma je Luthrovo mesto Wittenberg, kjer je na takratni artistichni (filozofski) akademiji shtudiral Adam Bohorich. Na Sashko se je vrnil leta 1583, ko je skupaj z Lenartom Mravljo, Adamom Bohorichem mlajshim in Janom Znojilshkom pripravil vse potrebno za tisk slovenskega prevoda Biblije in svoje slovnice v latinshchnini, znane kot Zimske urice proste o latinsko-kranjski pisavi. Zgodovinarji so zhe zdavnaj pritrdili tezi, da je Luthrovo protestantsko gibanje, ki je, che zhe ne prekinilo, vsaj razrahljalo dominacijo Rima, imelo soglasno podporo predvsem pri takratnih sashkih knezih in razumnikih.
Podobno velja tudi za razmere v tedanjih dezhelah Kranjski, Shtajerski in na Koroshkem. Med pomembnimi plemishkimi druzhinami je bil zelo vpliven knez Auersperg in njemu se krog slovenskih reformatorjev lahko zahvali za zashchito pred pogromi, saj so se pred begom v tujino skrili na Turjaku in na odmaknjenem gradichu Pajkovo, dokler ni knez moral na Dunaj, kjer je sklonil glavo in se odrekel novemu nauku, sicer bi izgubil privilegije.
Dogodki novejshe zgodovine dedishchini Auerspergov niso bili naklonjeni. Palacho v Ljubljani v Turjashki ulici so leta 1937 morali prodati takratni mestni obchini. V njej so se naselile mestne sluzhbe, v pritlichju je imel pisarno ljubljanski sholski naduchitelj, moj ded pesnik Fran Lochnishkar, v drugih delih palache pa se je postopoma formiral mestni muzej, ki je zbiral in ohranjal del mestu dodeljene zapushchine kranjskih stanov, mestno arhivsko gradivo in arheoloshko gradivo, izkopano med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni se je ponovno formirani mestni muzej ob novih nalogah znashel v prostorski stiski, del palache je zasedla Slovanska knjizhnica, del pa stanovanja. Palacho so hkrati uporabljali za razstavno dejavnost in za muzealsko sluzhbo she potem, ko je muzej v blizhnji hishi pridobil dodatne prostore za svoj informativni center in razstave.
Auerspergova palacha je pred zadnjo, zelo radikalno rekonstrukcijo skrivala sprimek vechjega shtevila gradbenih faz, ki so skozi njeno stavbno zgodovino tako odlichnostni preplet slogovno raznolikih prostorskih in oblikovalskih reshitev kakor tudi poenotenje zunanje podobe palache z enovito barokizacijo. Raziskave so deloma pritrdile dosedanjim ugotovitvam o razvoju srednjeveshke Ljubljane, deloma pa so jih dopolnile z novimi najdbami. Ob ugotovljeni varchnosti pri uporabi prostora z znachilno parcelacijo se je poleg dragocenih najdb pokazalo, da je bilo ohranjanje dobro zgrajenih prvin stavbarstva vodilo in primarna vrednota.
Radikalnejshi urbanistichni in gradbeni posegi so bili domena gradbenih aktivnosti po vechjih naravnih katastrofah, kot sta bila potresa v letih 1511 in 1895 ter vech pozharov. Ti so unichevali predvsem lesene stavbe in lesene dele stavb.
Geneza spremenjene stavbne strukture je rezultat temeljite j shih raziskav, tako zgodovinskih in arheoloshkih kot stavbnozgodovinskih. Zgodovinski okvir in usodne dogodke rodu Auerspergov je zanimivo opisal Urosh Lubej pod naslovom
Auerspergi in njihova grofovskapalacha v Ljubljani.
Danashnja podoba palache se je izoblikovala iz potreb in predstav Mestnega muzeja. Tako je bila ob koncu osemdesetih let nadzidana, nadgrajeno je bilo podstreshje in spremenjen naklon in vishina strehe, vse po nachrtih arhitekta Marjana Lobode. Chez poletje leta 1991, v chasu vojne za Slovenijo, pa je skupina Ulrih & (Fegush, Ulrih in Zidar) po smernicah spomenishke stroke obnovila zunanji plashch (fasado in vence) palache.
Zadnjo, radikalno rekonstrukcijo in programsko prenovo Auerspergove palache je omogochila izselitev Slovanske knjizhnice in stanovalcev. Za pridobitev idejne reshitve muzeja je bil razpisan javni natechaj. Izbrana natechajna reshitev naj bi uposhtevala spomenishko varstvene smernice, izdelane na podlagi arheoloshkih izkopavanj in sondiranj, ki jih je opravil restavrator Veljko Toman.
Ta reshitev je v dvorishchni prostor umeshchala novo, obsezhno prostorsko spiralo, ki naj bi kot komunikacijsko jedro in motiv povezovala nadstropja palache v skupno oz. integrirano celoto.
Ideja, ki je bila odlochilna za nadaljnjo projektno obdelavo, je bila kasneje spremenjena, njen ostanek (inkremen) pa je razviden z realiziranim segmentom prostorske vijachnice, ki se v zavoju podobni obliki naslanja na dvorishchno pozharno steno muzeja.
Celota deluje nedokonchano, na vhodu sta ostala titana (kopiji iz semenishcha), dostopna avla z nichimer ne izkazuje karakterja stavbe in muzeja (mestni muzej). Izginila sta duh in predstava o stavbi kot zgodovinski razsezhnosti, nikjer ni sledu o zgodovini njenih nekdanjih prebivalcev, plemenitih Auerspergov.
Objekt je s prenovo sedaj mogoche bolj zashchiten pred potresom, je pa energetsko potraten in s tem nefunkcionalen. Vse podstreshje zasedajo pisarne, kjer so predmeti obdelave in kustosi izpostavljeni nihanjem temperature in vlage. Oblikovanje notranjshchine je uniformno, detajli so nerazumni, poti po muzeju nasprotujejo nachelu »bihevioristichnega« gibanja, svetloba je kontrastna (hitre spremembe temnih in svetlih ter osvetljenih delov so za muzej nezazhelene), tlaki so raznovrstni (tako hladni kot topli, a nerazlochni). Barvno je muzej v bistvenih delih monohromatsko zasnovan in odbijajoch, poudarki pa so krichechi.
Osnovni vrednostni kriteriji za programsko prenovo Auerspergove palache kot zgodovinske stavbe so zanikani, opushchena je prostorska imaginacija, prostorsko kontrastiranje je izgnano iz stavbne strukture.
Notranja obdelava omogocha postavitve razstav, a prostori so brezdushno nanizani, povezave ne uposhtevajo logike notranje razporeditve oz. tistega » geniusa loci« ki je poganjal take arhitekte, kot so bili Plechnik, Bitenc, Valentinchich, Jugovec ter Boris in Jurij Kobe, v zavetje nashega, neredko tudi protestansko logichnega in predirnega duha, ishchochega harmonijo, ki ni le pozunanjena .
Trubarjeva obletnica je prilozhnost tudi na podrochju obnavljanja arhitekturne dedishchine, predvsem pri dokonchanju obnove Turjashkega gradu in restitucije Pajkovega dvorca. Z aktivno vkljuchitvijo in vzpostavitvijo lastnih stavbno prenoviteljskih tendenc se bo morala arhitekturna stroka ponovno navezati na izrochila ljubljanske arhitekturne shole v preteklosti in dodati odlichnosti, ki jih spodbujajo evropska kulturna prizadevanja.
Damir Globochnik
SLIKARSKA GOVORICA AGATE PAVLOVEC
V slikarskem delovanju Agate Pavlovec se odrazha avtorichino pretanjeno dozhivljanje sveta in zhivljenja. Njen intimistichen in kontemplativen, lirichno uglashen slikarski nagovor temelji na sintezi nekaterih principov oblikovanja abstraktnih podob, pri chemer se poglobljeno posvecha vprashanjem barve, svetlobe in prostora, kar so temeljni slikarski problemi, ki pa lahko postanejo tudi nosilci simbolnih pomenov. Slikarka likovno povrshino, ki je zasnovana na podlagi abstraktni likovni izkushnji lastnih slikarskih postopkov, vselej poseli z osebnimi zgodbami, ki jih prispevajo figuralni motivi.
Charovnice, mitoloshka motivika, skrivnostna bitja, angeli, kalvarija in druge metaforichne in alegorichne vsebine, ki so neredko samo kaligrafsko naznachene in se torej malone skrivajo pred nashim pogledom v na prvi pogled enigmatichni, barvno zgoshcheni slikovni povrshini, nas opozarjajo na eksistencialno utemeljenost slikarstva Agate Pavlovec. Slikarka je zmozhna tudi nekaterih ironichnih poudarkov: »angeli« so lahko tudi precej nerodna bitja, slikarski nosilec je lahko sestavljen iz vech manjshih, zlepljenih kosov platna in drugih tkanin, zato platna niso vselej kvadratne oblike in ne potrebujejo podokvira, ko pa so poslikana, Agata Pavlovec o njih govori kot o »omadezhevanih« slikah oziroma »rjuhah« in jih na razstavi razobesi na vrvice, kot da bi shlo za perilo. Slika Smrt v zhitu, ki je nastala na likovni koloniji Poljane 2007 (tema likovnega srechanja je bila »Mrtva Priroda«), prikazuje konkreten motiv: na njej je upodobljena preperela in mumificirana podgana, ki jo je eden izmed udelezhencev kolonije nashel v zhitu.
Pri ciklusu stiliziranih »muslimank«, odetih v tkanine in polozhenih v neopredeljen barvno nasichen prostor, nas raziskovanje uchinkovanja barve, zlasti barvnega zharenja, opozarja tudi na tezhnjo po poudarjanju izzharevanja duhovnega sveta. Brezosebni liki muslimank, ki jim mrezhasta tanchica zakriva tudi obraz, niso realistichni prikazi konkretnih oseb, temvech metafore zhenske usode v delu sveta.
Pomemben sklop vechjih in drobnih slikarskih kompozicij je posvechen samosvojim interpretacijam motivov iz krshchanske ikonografije. Agata Pavlovec pogosto slika angele, ki pa nimajo rok. Razmishljanja o vzrokih za tovrstno odlochitev so jo privedla do kompozicij zhenskih figur s poudarjenimi rokami, ki so skrchene v nenavadne kretnje. Angeli so se postopoma spremenili v podobe hendikepiranih oseb (bolnikov s cerebralno paralizo), na katere slikarka morda gleda kot na posvechene osebe.
Prelivanje med abstraktnim in predmetnim upodabljanjem nudi v danashnjem trenutku eno izmed mozhnosti za utemeljitev odlochitve mladega likovnega
umetnika za iskanje avtorsko prepoznavnega izraza v okviru tradicionalnega shtafelajnega slikarstva. Podobno kot veshche izpeljano plastenje barve, njeno dramatichno polzenje po povrshini platna, nenavadna intenzivna in hkrati umirjena in ubrana barvna sosledja, premishljeno snovanje podob iz navidezno nakljuchno povezanih potez ter sestavljanje slikovne povrshine iz vech zlepljenih kosov platna pricha o formalni in vsebinski vechplastnosti slikarskih del Agate Pavlovec.
Lahko bi dejali, da se v metaforichni slikarski govorici Agate Pavlovec, ene zanimivih slikark mlajshe generacije, srechujemo s senzibilnostjo, ki jo je mogoche povezovati zlasti z zhensko ustvarjalnostjo. Pri tem ne gre samo za posebno intuitivno obchutljivost likovnic za nekatera likovna vprashanja in vsebine, temvech za zmozhnost drugachnega vpogleda v svet, ki se nahaja onkraj fizichne stvarnosti, oziroma za vechjo pozornost, ki jo namenjajo razmerju med razumskim in chutnim, dozhivetim in hotenim, javnim in intimnim, konkretnim in duhovnim, zemeljskim in nebesnim.
Agata Pavlovec
LIKOVNA DELA /REPRODUKCIJE/
1	Brez naslova, 2003, meshana tehnika na platnu, 190 x 50 cm
2	Brez naslova, 2003, meshana tehnika na rjuhi, 220 x 130 cm
3	Smrt v zhitu III, 2007, akril na platnu, 90 x 45 cm
4	Brez naslova, 2005, meshana tehnika na platnu, 100 x 50 cm
5	Brez naslova, 2005, meshana tehnika na platnu, 100 x 50 cm
6	Brez naslova, 2007, akril na platnu, 90 x 70 cm
7	Sestop, akril na platnu, 2007, 46,5 x 41,5 cm
8	Smrt v zhitu I, 2007, akril na platnu, 32 x 75 cm
Naslovnica
9	Smrt v zhitu II, 2007, akril na platnu, 81 x 51 cm
Fotografije del: Tomazh Lunder, Valentin Rozman
Agata Pavlovec je bila rojena leta 1973 v Kranju. Sprva je obiskovala Pedagoshko fakulteto v Ljubljani, smer likovna pedagogika. Leta 1996 se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 2002 diplomirala pri prof. Emeriku Bernardu in prof. Jozhefu Muhovichu. Od leta 2003 deluje kot samostojni ustvarjalec na podrochju kulture. Zhivi in ustvarja v Rudnem pri Zheleznikih.
Na skupinskih razstavah sodeluje od 1997. Od 1999 se udelezhuje likovnih kolonij in delavnic. Samostojno razstavlja od 2002: Ljubljana (Urad Vlade RS za makroekonomske analize in razvoj ter Vodnikova domachija), Preshernova hisha v Kranju, Piran (Trevisinijeva palacha, Gea College), Galerija Ivana Groharja v Shkofji Loki, Umag-Hrvashka (Galerija Manin), Kamnik (Galerija Pika), Naklo (Poslovna stavba Merkur) in Ljutomer (Galerija Ante Trstenjak).
Damir Globochnik
SRSHENI
Shtajerski liberalno usmerjeni mladoslovenci, ki so sredi leta 1870 povzrochili propad Levstikovega satirichnega lista Pavliha, so naslednje leto zacheli izdajati
»humoristichno-satirichen« list Srsheni. »"Srsheni" — je ime novemu slovenskemu listu, ki bode nastopil mesto ranjcega "Pavlihe" in "Jurja s pusho" pod vrednishtvom gosp. Ivana Zheleznikarja v Ljubljani« (Novice, 1871, sht. 42). Satirichni list Juri s pusho je izpricheval mladoslovenske tendence. Izhajal je v Trstu v letih 1869 in 1870.
Morda je bil naslov satirichnega lista izbran z ozirom na Preshernove epigrame, ki jih je pod naslovom Srsheni 1832 objavil v Kranjski chbelici. Na ime Srsheni naletimo tudi pri rokopisnem listu leta 1867 ustanovljenega drushtva slovenskih dijakov na Dunaju Sava, prav tako ga omenja urednik satirichnega lista Brencej Jakob Aleshovec (»Razglas«, Brencelj 1871, sht. 5).
Mladoslovenci so sredi leta 1871 v Mariboru ustanovili Narodno tiskarno, kar jim je olajshalo odlochitev, da poleg Slovenskega naroda (izhajal je od 1868) poskusijo z izdajo leposlovnega in satirichnega lista. Slednji naj bi predstavljal nekakshen mladoslovenski odgovor na staroslovenskega Brencja. Urednika Srshenov je postal notarski pripravnik Ivan Zheleznikar (1839—1892), ki je zaradi skromnih razmer in drugih razlogov obesil shtudij prava na klin in kot dopisnik sodeloval z Novicami, Slovencem, Slovenskim gospodarjem in Slovenskim narodom. Antonu Tomshichu (1842— 1871) je pomagal pri urejanju Slovenskega naroda. Po Tomshichevi smrti je Slovenski narod od maja do sredine julija 1871 tudi urejal, vendar mu urednishtva zaradi mladosti, politichne in narodne bojevitosti ter protiklerikalne ostrine liberalci niso hoteli zaupati. Zheleznikar po Tomshichu in Jurchichu velja za tretjega slovenskega poklicnega chasnikarja. Urednik Slovenskega naroda je postal leta1881.
Kakshni bodo nameni Srshenov, je odgovorni urednik in zalozhnik pojasnil v »Vabilu za narochbo«: »Koncem tekochega meseca zachnem izdavati humoristichno-satirichen, ilustrovan list z imenom "Srsheni", ki bode izhajal dvakrat na mesec. Politichna smer tega lista bode, kolikor le mogoche radikalna, svobodna na vse strani. Prizanashalo se ne bode niti osobam niti strankam, ampak vsakdo se bode predstavljal javnemu mnenju v obliki, ktere je vreden. V ta namen bode prinashal list tudi primerne podobe, ktere bodo izdelovale priznane spretne roke.
Prosim tedaj vse osobne prijatelje in znance, in vse rodoljube sploh, da me blagovolijo dushevno in materijalno podpirati, da bode list zadovolil bralce in v zrcalu kazal napake in smeshnosti iz vseh pokrajin« (Slovenski narod, 1871, sht. 107).
Tisk humoristichno-satirichnega lista v obsegu shtirih strani je prevzela mladoslovenska Narodna tiskarna v Mariboru, sedezh njegovega urednishtva pa je
bil v Ljubljani. Izhajal naj bi dvakrat na mesec. »Velja celoletno 3 god, zapol leta 1 god. 50 kr., za chetrt leta 80 kr. Posamezni listi se prodajajo po 12 kr. — Dopisi naj se frankujejo. — Rokopisi se ne vrachajo. — Vrednishtvo in opravnishtvo je v Ljubljani na glavnem trgu sht. 12 v I. nadstropji.«
»Oj srsheni i%letite, Po slovenskih tleh hitite, Kar nam kvarno, to pikate! Vragu nikdar mir ne dajte! Brrzz brrzz! le naprej! Dokler je nemchurjev kaj!
Le slabosti vse odkrite Vtipom, sätiroj solite, In za vedno hujshe boje Zdruzhite she nove roje! Brrzz, brrzz! le naprej! Dokler je nemchurjev kaj!
Se Vam bodejo grozili, Vas chrtili, Vas lovili, Pa brez straha jim v roko Zhelo tisnite globoko! Brrzz, brrzz! le naprej! Dokler je she vragov kaj!
Lud' che na domachempolji Ne vrshi se vse po volji, Opikajte ljudi mlachne Lastne slave, chasti lachne! Brrzz, brrzz! le naprej! Dokler je mlachnih kaj!
Ko se niste she rodili So Vas zhe na smrt sodili. Zhivi, chvrsti le pikajte In pardona ne davajte! Brrzz, brrzz! le naprej! Dokler je "srshenov" kaj!«
Srsheni so zbadali predvsem narodne odpadnike, nemchurje oziroma nemshkutarje, polotili so se tudi Novic, Luka Jerana (nabozhni pesnik in pisatelj, papezhev komornik, urednik katolishkega cerkvenega lista Zgodnja Danica) in Antona Lesarja (duhovnik, odbornik in tajnik Slovenske matice), hvalili pa so mladoslovenca dr. Valentina Zarnika (po: Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina 1848-1895; Chetrta knjiga, Ljubljana 1961, str. 434).
Do konkurenchnih in nazorskih nasprotovanj med Brencljem in Srsheni ni prishlo. Takole je na vprashanje enega izmed bralcev odgovarjal urednik Brencja: »Vi prashate, ali se bo ""Brencelj" ravsal s "Srsheni"? Ne bo se, dokler "Srsheni" ne bodo natechni. 'Brencelj" pika le govedi in tih je she dosti na Slovenskem. Che "Srsheni" napadajo druge ljudi, to "Brencejna" ne briga, ker jim ni v zhlahti in je vse druge krvi. Nevoshjivjim ni, naj zhivijo, dokler morejo. Che bodo pa sami sebe pichili, "Brencelj" noche imeti %arad tega te%hke vesti« (»"Brencelj" pishe«, Brencelj, 1871, sht. 23).
Srsheni so spominjali tako na Pavliho (zasnova naslovnice s celostransko portretno karikaturo in njen komentar, vsebinska ureditev literarnih prispevkov) kot na Brenclja, o chemer govori naslov lista.
Pavliha je v slovensko satirichno periodiko uvedel velikopotezno zasnovane naslovne portretne karikature. V Brencju so bile portretne karikature pogosto vpletene v prikaze razlichnih situacij in dogodkov. V 1. sht. Srshenov lahko naletimo na nekakshen spoj med obema zvrstema. Na karikaturi z naslovom »Jaz dr. Dolfi S chaffer se spodobno predstavljam obchinstvu« je karikiranec narisan kot »vremenska Zpaba«. »Po znanem pregovoru: "Che manjsha zhaba bolj krichi" tudi jaz, kot najmanjshi mestni oche, veliko klepechem, kakor znane vremenske zhabe v sklenici (glejpodobo, ktera je le zbog tega tako slabo izpala, ker imam kakor nemec pravi: "ein nichtsagendes Gesicht!") Sicer moji govori nemajo logike, pa vendar mislim, ka delam jaz visoko politiko, kakor se misli o zhabah, da dezh izprosijo. Kedar splezam na lestvico starih fraz, takrat inponujem filistrom, moj govor in moje ime se prestreljeno tiska v "Tagblattu" in celo v ocheh zfenskega spola dobi moja nichevnost nekako veljavo; vse pravi, da sem "ein Teufelskerl".«
Pravnik dr. Adolf Schaffer je bil ljubljanski hishni posestnik, odbornik in prvi zapisnikar 1868 ustanovljenega Konstitucijskega oziroma Ustavovernega drushtva, dezhelnozborski in od 1873 do 1879 drzhavnozborski poslanec. Zaradi nizke in drobne postave je bil »kakor nalashch prikladen za karikaturo in posmeh« (Anton Ocvirk, opombe k: Janko Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 489).
Na naslovnici 2. sht. je objavljena »spakedrana podoba« oziroma karikatura dr. Friedricha viteza Kalteneggerja. Kaltenegger v viteshkem oklepu jezdi na otroshki igrachi — konjichku z napisom »Ustava«. »Po rodu je Nemec, po znachaji pa konstitucijonalni govornik. Njegovi govori se odlikujejo s tem, da se vlechejo kakor chreva, glas pa ima tako tenak, da se komaj tri pedi dalech slishi — pa ravno to je srecha za poslushalce, kajti zanimivega itak ne pove nichesar, vsaka druga beseda pa je "Verfassung', ktero besedo je lani v enem samem govoru 50krat rabil. /.../
Udelezhil seje tudi znanega "Parteitaga", vechkrat zhe govoril v steklenem salonu v kazini, bil je med nemchurskimi deklaranti, zadnji chas "per nefas" v dezhelnem zboru, iz kterega bo menda pri prihodnjem zasedanju srechno odstranjen.«
Pravnik, c. kr. financhni prokurator Friedrich Ritter von Kaltenegger, »ustavoverec par excellence«, je bil eden osrednjih nemshkih agitatorjev in organizatorjev na Kranjskem. Od leta 1863 je bil ljubljanski obchinski svetnik, od 1867 poslanec v dezhelnem zboru.
Prva shtevilka Srshenov je bila natisnjena konec novembra, druga v decembru, nakar so Srsheni prenehali izhajati. Razlog so bili najbrzh narochniki, ki so zamujali s plachevanjem narochnine, in financhne tezhave, s katerimi se je vse od ustanovitve moral spopadati Slovenski narod.
Leta 1872 so mladoslovenci preselili Narodno tiskarno in Slovenski narod v Ljubljano. Sredi leta 1873 so pripravljali nov satirichen list Strela (Slovenski Narod,, 1873, sht. 105), ki najbrzh nikoli in izshel.
mmmmr....................... j w J
Št L_fTi-eaj I, /d
Urichi
humoristično-satiričen list.
[VltBjM llt*brilt m« mmrr.
Vc§* rvlaWCb» "1	sil jat l«la 1 fcld. fifr tr . li fcl.t IfU W fcr. iinimrtni '."i » - |-;--Ly . |,u li! tr —	t ij
fpiBl.uji.ji>. — Rnk'..ja»l no ireifcjJ*. Vreiiilti».» In npnniiiT,» j.- t Ljudmi r...	r irt:., fc. Vi w U ««.liimt:
.I-.i-s. <|J-. J>oIii SfhaiJei'
»t »jiodfik.itj'i jircfUlivljsm »favucmit '/li-^Sii-tvil
Ftoi 30 in neLobU. Irli m je SjuHjan-teiua Jflfrt«	V lej zadnji l*Mw(«ti «Ba »c ii»*ti *lw--fcl jrfi UiAi
pfljwlala irauiituietia i»t. sla »uoj m r njcjftiTeiu aaidji aferi v Anu-rj r«ifils„ -iki »tu ¡a pa [.aneu ji» Mtju od po*,|»5.t:b	Ulje imi tla »en ¡»«i- m tik*» uk» J^Sk".	^IJBj'»
nit .Uitielnfr stoidiitd-,	Tdtfci«
Ciril Gale
ESTETIKA NANIZANIH RISB
(Shtefan Planinc kot ilustrator slikanic in stripov)
Med najvidnejsha imena slovenske slikanice in stripa sodi akademski slikar Shtefan Planinc (Ljubljana, 8. 9. 1925), ki je diplomiral in konchal slikarsko specialko na ljubljanski ALU, shtudijsko bival v Parizu in potem bil profesor na ALU. Za slikarstvo je prejel Jakopichevo nagrado. Velja za enega redkih slovenskih likovnikov, ki se posvecha nadrealistichnemu slikarstvu.
Poleg slikarstva se je ukvarjal z revijalno in knjizhno ilustracijo ter opremo. V 60. in 70. letih prejshnjega stoletja je za Pionirski list narisal vech slikanishkih »stripov« (brez oblachkov, s tekstom pod slikami), za katere je besedila pisal sam (Eskimi; PL 1969-1970) ali pa so jih prirejali drugi (npr. za Pleme Urdu Dane Zajc; PL 19651966). Njegovo osrednje dejanje na tem podrochju je vech let izhajajocha priredba Svetinovega romana Ukana (PL 1970-1976), ki je izshla tudi v zajetni knjigi vechjega formata (MK, 1977); to je brez dvoma monumentalen dosezhek v grafichno-literarni zvrsti. Planinc je odlichen risar, njegova risba je vedno estetsko izchishchena, le s stalishcha stripske dinamike je vchasih, posebno v akcijskih prizorih, nekoliko trda. Leta 1969 je kot samostojen zvezek izshel Planinchev pravi strip z oblachki Samotna kmetija, kakor Ukana s temo iz druge svetovne vojne (scenarij Ivo Antich, naslovnica Sasha Dobrila; Zvitorepchev roman v stripu, sht. 67) v stripski seriji, ki jo je poleg revije Zvitorepec izdajalo Delo, urejal pa Janez Skochir.
Shtefan Planine
SAMOTNA KMETIJA
/iz stripa/
Samotna kmetija, Zvitorepchev roman v stripu, sht., 67; ChGP Delo — Ljubljana, 1969, str. 31
Ivo Antich
JANEZ & JOVAN
/strip - karikatura/
nekateri pravtucvpa 3e za slovemce na3&ol3 per.spextivem vzagemni <sk1_ad„. _	mp-balkam. si ...	ma3muha huulka-ba/kah cm...
janež & jovan f	II	v
Milan Fridauer — Fredi
AFORIZMI
Kdor zheli visoko letati, ne sme imeti obchutljivega zhelodca.
Molchi in trpeli te bodo; trpi in molchali bodo.
Tudi pochasi se dalech zaide.
Roka roko umije, obe pa rokovnjacha.
In tako teche zhivljenje she naprej po ustaljenih iztirih.
Na svetu je vse manj modre krvi in vse vech krvave modrosti.
Kdor seje veter, bo oplel v viharju.
Kar se milichnik nauchi, to policaj zna.
Gostobesednost redchi zobe.
Le bogu najbolj vshechni ljudje imajo vrazhjo srecho.
Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Kdor uboga, ga tepe ubogljivost.
Kdor drugemu zlato jamo koplje, sam nikoli vanjo ne pade.
Nesrecha nikoli ne pochiva zato, da lahko pochiva srecha.
Petelina, ki prezgodaj poje, ne marajo niti kokoshi.
Povej mi, na koga streljash, in povem ti, kdo si.
Hiti pochasi, toda nikoli pochasi ne prehitevaj.
Kdor hitro da, se izda.
Pametnejshi popushcha, dokler se ne spametuje. Homo homini lapsus.
Najmehkejshe hrbtenice so najbolj trdozhive.
Ker ima lazh tako kratke noge, vsi mislijo, da je invalid. Zato ji na vsakem koraku pomagajo.
Redkim uspe salto mortale iz morale.
Zanimivo je, koliko jih je pripravljenih nadomestiti nenadomestljive.
Dandanes si zhe vsak biciklist domishlja, da poganja kolo zgodovine.
Poznam chloveka, ki svojega ponosa ni hotel prodati za noben denar . na koncu
je dobil le nekaj fichnikov.
Ni vsak, ki sovrazhniku pokazhe pete, Ahil.
Ni vsak, ki se nikamor ne premakne, chlovek na mestu.
Tisti, ki uporabljajo kemichno orozhje, si vesti ne bodo mogli oprati niti v kemichni chistilnici.
20.06. 2007
Ivo Antich
EPIGRAMIZMI: ANTI(CH)KRONIKA
SLOVENIZMI
VAMP
Med Zagrebom in Trstom prostor pokrijesh s prstom: je pod vrshichkom prsta drzhava ali krsta?
B(R)UTALE
Nekoch se je sicer reklo tej vasi Butale, a dogajanje preteklo razkriva — Brutale.
V (K)ROGU (Milchinski: Butalci; Vovk: Zaplankarji)
Liberobutalci, klerozaplankarji — sami svoji talci in samozankarji.
OD RADIKALCEV DO MEHCHALCEV (Zgodovina XX. stoletja)
Od besnih klerikalcev prek zrcalnih komunistov do vmesnih liberalcev in evrounionistov.
SPRAVA
Le kako priti do sprave, che vsak poskus spravashtva je kakor novo olje v ogenj starega sovrashtva?
SEGREVANJE OZRACHJA
Segrevanje ozrachja za volilna gnezda srachja. Letni chasi brez obraza, razlike so le fraza.
(PRI)KAZEN IZ PREDHODNE FAZE
V emfazi (n)evroekstaze se je prikazala prikazen inflacije kakor kazen za kriminal balkanske faze.
TUD EN KAMEN
Rachunalnik je spoznal Tutankamonov obraz. Chas je, da bi svet priznal she njegov venetski glas.
LUBLANA JE BULANA (Pankrti, 30 let; 1. 12. 2007)
»Behind the iron curtain« nich se ne premakne — te resnice pomen se vechnosti dotakne.
HORROR VACUI
Svetega Cvetka dolina, kjer pravzaprav ni nichesar, le pod Triglavom nebesa in nekaj slepil spomina.
MITTELZAKUSKA (ali dushenje dush)
Butica pruska, dushica v njej ruska — naduha duha, mitropska zakuska.
ISTRSKI KOZEL
Trmasti istrski kozel — slovensko-hrvashki vozel. Malce ga je pod kozho strah, da ga ne bi presekal — Lah.
HUDICHEV VRT (Prezid)
Ni chudno, da so tezhave ob meji hrvashko-slovenski: Valvasor je luknjo v Prezidu imenoval »Vrt peklenski«.
NOVA (SCHENGENSKA) PESEM (Schengen — lepi gen?)
»Od Triglava do Vardara« — nekoch skupna YU-omara. Od Triglava do Kolpe zdaj shtej taborske stolpe!
HONORAR - KOMU DAR?
Plachilo za opravilo! To zhelezno pravilo ne velja za dimnikarje in za knjizhne rudarje.
STARI BOTANICHNI VRT (Lj., ust. F. Hladnik 1810)
Bo ta »nichni«, nepremichni, krasni vrt — cvetna smrt?
TRANZICIZMI
PREJ IN ZDAJ
Nova kvaliteta — kontinuiteta: prej komunizem, zdaj konzumizem.
NAMESTO BROZA
V socialistichni poeziji je sijal svetli lik Broza. Po socializma polomiji — borza, kapitalska proza.
FEVDALNA BABICA
Rdecho proletno kapico kot mladoletno trapico je snedel volk kapitala, babica pa je spet vstala ...
MALOMESHCHANSTVO
Boj zoper malomeshchanstvo je vashko megalomanstvo z enim samim pravim ciljem: postati malomeshchanstvo.
SOLIDARNOST (med generacijami)
Pot do skupne blaginje: ukiniti pokojnine. Starci na mladih ramah — njihovo mesto je v jamah .
STANOVANJA
Trajna kampanja za stanovanja — uboga gmajna o njih le sanja.
KROTENJE KROTE
Tranzicijsko mnenje, da kultura ustvarja najbolje brez denarja, je krote krotenje ...
KLEPARSKO SLEPARSTVO (po Spenglerju)
Preussische Seele, russische Seele. V prusko-rusko zelje se Evropa melje.
GLOBALIZMI
JASTREBIZACIJA
Globalizacija ni golobizacija, ampak je le racija — jastrebizacija.
GLOBALTOTAL
Globalna impregnacija: ali bo muslimanska ali amerikanska globalna makronacija?
CEZAROPUTINIZEM
Po vsaki revoluciji pride chas cesarskega vladarja. Funkcija za Putina v Rusiji: razglashen naj bo za carja .
SIBIRSKA DEMOKRACIJA
Avtokratsko rusko ljudovladje ima aziatsko pach ozadje.
ZLATI DOM
Evropa prejema »nizke udarce«: vse bolj pojema v zlati dom za starce.
VSE MANJ EVRO (CE) P CEV
Svobodna kontracepcija je bila uchinkovita: evropska koncepcija naroda je razbita ...
DZHUCHE-DZHUVECH
Severna Koreja: na krozhniku nich, a v roki Ideja kot atomski bich.
RAZLOKA
Severna in Juzhna je Koreja — vserazdoru sluzhna gonoreja.
BALKANIZMI
UNIVERZALNI BALKAN
Balkanska eksistenca kot svetovna esenca? V tem smislu lokalno postane globalno .
ANGLOBALKAN
Anglezh se nad Balkanom zmrduje: »Sosed sosedu lase le ruje!« Toda poglej mu globlje pod puli: zhe tisoch let Keltom lase puli.
CHRNO-BELA MORA (mora — ital. igra s prsti)
Med ravnim Belim gradom in strmo Chrno goro (»med Vzhodom in Zapadom«) so konchali YU-moro?
NAMERNO DVOSMERNO?
Zakaj so se nekoch Balkanci s krvavim trudom zdruzhevali? Zato, da bi v zadnji inshtanci vsak zase z Balkana bezhali.
DVE (NE)MOZHNOSTI
Ali je bolje biti (v riti) na Balkanu brez Balkana v sebi ali je bolje biti (v riti) zunaj Balkana z Balkanom v sebi?
PROBLEM IN NJEGOV ODMEV
Che bi Srbi preprichali Evropo, da jo po vstopu Turkov v EU chaka »kosovska usoda«, bi se srbski problem reshil kot odmev.
PREDZIDJE BALKANSTVA
V Evropo s Turki gredoch? To ni ironizacija, marvech je kot zhe nekoch — kravatna strangulacija.
VRHOVNICA
Je Janica Hrvatica, za slavo izrabljena smucharskega »vrha tica«, skoraj zhe pozabljena?
(sept. - dec. 2007)
Ivo Antich
POPARE
(Posthistorichne parabole)
V	AFRIKE PUSHCHAVI
Popotnik pride v Afrike pushchavo, groza ga obide, ko zre v zmeshnjavo:
reke Sava, Drava in Donava — je to prava Afrike pushchava?
V	mitropski pushchavi svet stoji na glavi, kakor v chrni rupi rozhe vse so strupi.
Popotnik pred to zhloto zagrabi se za glavo, ko uzre she chrno-zholto leopardovo postavo ...
»OPERETNE VOJNE«
Za jezne domachine je vojna sveta, v ocheh tujca pa mine kot opereta.
Je morda »Oluja« opereta tuja? Igralci: Balkanci (in Amerikanci).
Tudi che so spopadi »operetni« — za tiste, ki so padli, so kompletni.
»CHE BI, KO BI« (4. 7. 2007)
»Che atomska bomba nad Japonsko ne bi zasijala, se druga svetovna vojna ne bi takrat konchala .«
Japonski obrambni minister je to izjavil — in se odstavil.
Ali bi se odstavil
tudi kakshen balkanski minister,
ker bi izjavil:
»Che Revolucija ne bi kolaborantov pokonchala, se druga svetovna vojna ne bi takrat konchala .«
Morda pa vojna she traja, le da se miru prilagaja.
BONA FIDE
Zlochin v zgodovini, zlochin v trgovini, zlochin v zemljemerstvu, zlochin v poljedelstvu.
Zlochin v medicini, v atomski praznini; zlochin v »dobri veri«, v najboljshi nameri.
Zlochin je plodovit, v vsakem plodu chrv skrit. Bolj zvit kot neroden, sam sebi usoden.
KRIVICHNE PRAVICE
Popravljanje starih krivic je obnavljanje krivichnih pravic.
Po poti pravice do nove krivice, ker pravichne poti so nove lazhi.
POSTINFLACIJSKA INFLACIJA
Ekonomija je eksaktna, a z logiko slabo kontaktna: glede vzrokov inflacije nista slozhna niti dva ekonomista.
Cheprav je resnica perfidna, je vendar kristalno razvidna: zmeraj so pri viru inflacije — kriminalne manipulacije.
TAJFUN V KURNIKU
Od Primorja prek pogorja do Pomurja se Matkurja v svoji ogradi razburja zaradi
antitajkunskega
kvazitajfunskega
neurja,
kajti tajkuni niso izmechki nekje na Luni, temvech so ugledni, cheprav malce poredni, na domachem podrochju, v njenem narochju — Matkini zlati, bajno bogati dobri dechki .
Ivo Antich
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA
IDENTITETE (XI)
HAMBURSHKA CELICA (The Hamburg celi, VB, 2004; TVS 1 - 11. 9. 2006). Na petletnico amerishke katastrofe 11-9-01 (»utemeljitveni« atentat 21. stoletja, kot je sarajevski 1914 »utemeljil« 20. stoletje) je TVS znova zavrtela angleshko igrano dokudramo, ki naj bi rekonstruirala izvirne Al Kaidine priprave na severnonemshkih tleh s poznejshim prehodom v ZDA in zakljuchnim napadom na nebotichnishka dvojchka WTC in Pentagon. Film je nedvomno narejen profesionalno korektno, cheprav zastaja v ritmu in dramski intenzivnosti ter si mestoma pomaga tudi z zasilno preprichljivostjo. Pokazhe se, da je sodobni masmedij skoraj nemochen pred bistvom idejnega fanatizma, izvirajochega iz neke povsem druge, v arhaichni prostor-chas avtoprojicirane psihosocialne identitete. Ta arhaichni (predindustrijski, po nekaterih predcivilizacijski) islamski radikalizem se eksplicitno utemeljuje na isti vrhovni vrednoti kot najmodernejshi (zhe v vesolje segajochi) amerishki konzumistichni imperializem, katerega »osnovno geslo« je napisano na dolarskem bankovcu: »IN GOD WE TRUST«. Obema gre za globalizacijo kot poskus podreditve sveta dolocheni viziji in njej sluzhechi praksi (komunizem je to vrhovno vrednoto ateistichno zanikoval, njegova vizija in praksa pa sta prav tako bili globaliziran »metafizichni eksperiment«; tudi v klasichnem judovstvu so elementi svojevrstnega globalizma). Za islamske teroriste, ki razstreljujejo sebe in mnozhico povsem nakljuchnih pripadnikov zahodne (»nevernishke«) druzhbe, nedolzhnih med temi zahodnjaki praktichno ni, ker so vsi del judovsko-krshchanskega, z razsvetljenskim racionalizmom dopolnjenega mehanizma, ki izkorishcha in ponizhuje muslimansko civilizacijo (ves zahodni svet je tako rekoch podaljshani Izrael, ZDA so najvechja judovska drzhava). Po »analogni logiki« tudi za marsikoga na Zahodu med muslimani »v bistvu ni razlike«; torej z obeh vidikov preostane le she apokaliptichni spopad civilizacij. Tako si civilizacijski arhaizem in hipermodernizem »podajata roko« skozi idejo vrhovne vrednote in skozi rachunalnik, ki ga uporabljata oba (njuna »izenachenost« seveda vkljuchuje tudi dolocheno inferiornost). Mogoche so vse oblike »osvajanja sveta« nekakshne (ovidovske) metamorfoze, variacijski fenomeni iste neizogibne bivanjske »volje do mochi« in animalichnega »oznachevanja teritorija« kot radikaliziranega obchutka za pravichnost, v imenu katere je treba resnichnost »postaviti v oklepaj« (srbski pisatelj Dobrica Cosich: »Ne zanima me resnichnost, zanima me pravichnost«; v zvezi s Kosovom: resnichnost je albanska, pravica pa srbska; parafraza po Dostojevskem: che Bog je ali ga ni, dovoljeno je vse, ko gre za pravichnost).
PAPEZH IN ISLAM (16. 9. 2006). V govoru o odnosih med verami in nasiljem na univerzi v bavarskem Regensburgu v torek, 12. 9. 2006, je papezh Benedikt XVI. citiral bizantinskega cesarja Manuela II. Paleologa (ok. 1350 — 1425), njegove besede o Mohamedu in o izvirni zvezi med islamom in nasiljem. V polemichnem pogovoru s perzijskim teologom je globoko pobozhni pravoslavni cesar, ki je pred smrtjo prestol prepustil sinu in odshel v samostan, namrech dejal: »Pokazhi mi, kaj je novega prinesel Mohamed, in nashel bosh le zlo in nechlovechnost, kot je to, da je predpisal, naj se vera, ki jo oznanja, shiri z mechem.« - To je izzvalo silovit protest muslimanov po vsem svetu, podobno kot februarja karikature na rachun Mohameda v danskem chasopisu. Najprej se je »opravichil« Vatikan, potem tudi papezh osebno, nekateri muslimani pa niso bili zadovoljni, chesh da opravichilo ni nedvoumno; papezh pach ni obzhaloval svojih besed, obzhaloval je le muslimanske reakcije nanje (kar je mogoche videti tudi kot ironijo) . Radikalno vzeto, opravichila nasploh niso bistvena, zmeraj so bistvena in usodna le dejanja; v tem primeru, na tako visokem nivoju intelektualne in politichne odgovornosti, zadevno »dejanje« kot konchni rezultat nikakor ne more biti zgolj nekakshna nakljuchna napaka ali nerodnost. Tako pomembne besede niso bile citirane in poslane v svetovno javnost, ne da bi bila vrachunana tezha tega citata in vsaj deloma predvidene mozhne reakcije nanj. Ozhivitev starodavnih, arhivsko zaprashenih, le specialistom znanih cesarjevih besed iz chasa najhujshe — pravzaprav apokaliptichne — ogrozhenosti Bizanca od turshkih muslimanov (med blokado Konstatinopolisa konec 14. in zachetek 15. stoletja, dokonchno zavzetje 29. maja 1453) je svojevrstno zgodovinsko dejanje. Starodavne besede so dobile novo razsezhnost kot dolocheno »metaforichno« opozorilo in volilo danashnji, pretezhno z islamskimi priseljenci preplavljeni in bioloshko-civilizacijsko dekadentni Nemchiji in sploh Evropi (asociacija po analogiji), hkrati pa se je zmeraj mogoche distancirati od njih kot od zgolj ilustrativnega navedka v okviru celotnega teksta, nachelno intoniranega v smislu zhe kar »obichajne« evropske deklarativne tolerance (odprtosti, strpnosti ipd.) tako rekoch do vseh in vsakogar. V medijih so tisti, ki niso zadovoljni s papezhevim opravichilom, seveda oznacheni kot »skrajnezhi«. Oznaka ni povsem neustrezna, uposhtevati kazhe le, da je tudi skrajnezhev vech vrst, kajti vprashanje je, kje je meja, kjer neka reakcija postaja skrajna v smislu zgolj komaj she znosne radikalne refleksije ali pa zhe neposredne (teroristichne) akcije. To je to: skrajnezhi imajo namrech »v bistvu zmeraj prav«; kakshne so posledice in kaj na podlagi tega dosezhejo, je pa seveda drugo vprashanje. Kot je »drugo vprashanje« tudi mnenje nekaterih, da sploh ne gre za spore med verami, temvech da gre »za nekaj drugega«; od tega premika pripadniki verskih kontekstov nimajo nich.
UPOR MADZHAROV (sredina septembra 2006). Tretja madzharska »usodna jesen« v novejshi mittelevropski zgodovini: jeseni 1944 v Madzharsko vdrejo sovjetske enote, jeseni 1956 se Madzhari uprejo ruski okupaciji, 50 let pozneje kot prvi evropski postkomunistichni »prehodniki« z divjimi demonstracijami protestirajo proti »anomalijam« tranzicije; v nekaterih medijih so to oznachili kot
»drugo madzharsko vstajo«. Zahtevajo odstop premiera Ferenca Gyurcsanyja (v chasu socializma komsomolec, po prevratu »pri/h/vatizacijski« menedzher in milijonar ter voditelj »levosredinske« socialistichne stranke), ki je »poshteno priznal«, da je med volitvami ljudstvu lagal o financhnem stanju, saj je to v resnici tik pred katastrofo. Gyurcsany zavracha svoj odstop in pravi, da ustvarja zgodovino, zato mora vztrajati na oblasti in najti reshitev za Madzharsko. Po svoje je ustvaril zhe dovolj zgodovine: vpisal je vanjo Madzharsko kot zastavonosho tranzicijskega »dogajanja ljudstva«, ki vse tezhe pozhira delirichne perverzije amaterskega neokapitalizma. Nekateri tokratno madzharsko »vstajo« omalovazhujoche oznachujejo kot desnicharsko nahujskani huliganski vandalizem (podobne so bile ruske oznake dogodkov 1956); kljub velikim razlikam med letoma 56 in 06 se slednje ne zdi manj »simbolichno« pomenljivo. Vsekakor se v celotni Vzhodni Evropi, se pravi onkraj »sedaj nevidne zavese«, v kontekstu postkomunizma in njegovih »levih« ali »desnih« populistichnih prilozhnosti, z razlichnimi drzhavno-nacionalnimi variantami dogaja natanchno to, kar je bilo, pach glede na izkushnje iz 20. stoletja, tudi prichakovati: ponavljanje »odreshitev« kot modifikacij »permanentne katastrofe«, ki se vchasih za koga lahko imenuje tudi »story of success«. V postkomunistichnih drzhavah je namrech neokapitalistichna demokracija nastopila kot bolj ali manj neprichakovan preobrat, shokantna »vrnitev v normalno stanje«, ki je kmalu razkrilo svoj »nechloveshki obraz« z dotlej neznanimi izkushnjami stechajev, brezposelnosti, neokolonializma in denacionalizacijskega brezdomstva, kar so vse pravzaprav le razlichice novega razlashchanja ali metanja na cesto, ki ga veselo izvajajo tudi potomci izvajalcev predhodne »ekspropriacije ekspropriatorjev«. (Tranzicijsko »dogajanje ljudstva« v JV Evropi se je sicer pravzaprav najprej zgodilo v Srbiji, ko so leta 2000 vrgli Miloshevicha kot uteleshenje edinstveno razvidne in »nachelne« komunistichno-nacionalistichne kontinuitete, ki je zachetek srbske »prave tranzicije« odlozhila za celo desetletje; nekaj podobnosti s »konzerviranim« Lukashenkom v Belorusiji.)
LEON (Léon-, Francija, 1994; TVS 2 - 22. 9. 2006). Za film nenavadno »brezizrazen« naslov — morda anagram za Noël ali celo za Reno(m) ... Francoski film (v angleshchini) rezhiserja Luca Bessona se dogaja v New Yorku: tujec se prezhivlja v ZDA kot poklicni morilec za najem, po nakljuchju pa se nanj kot na »bozhichka« prilepi dvanajstletnica, ki je edina prezhivela narkomafijski obrachun. Gledano formalno, nedvomno filmska mojstrovina; obetaven sizhé kot variacija na temo mrachno samotarskega poklicnega perfekcionista, ki se usodno »zaplete z zhensko«, s sijajnim Jeanom Renojem (eden najboljshih igralcev v sodobnem svetovnem filmu) v naslovni vlogi morilskega »ochishchevalca«. Toda kljub vsem odlikam film (paradoksalno?) nekje na sredini, skoraj nenadoma, ko se kopichijo »preseravanja« z mladoletnico, zachne izgubljati osnovno kredibilnost in vse bolj postaja negledljiva otrocharija, njegov kakrshen koli konec pa brezpredmeten. Izhod: ugasnitev televizorja.
ANNA PIHL (Danska, 2006; TVS 2 — 24. 9. 2006). Chisto svezha danska policijska nadaljevanka; zanimivo je pogledati, kako se je »mala Danska« lotila zadeve, kakrshne »industrijsko« proizvajajo ZDA ali VB. Po chasopisni napovedi je bilo prichakovati nekakshno modno neofeministichno variacijo (naslovna policajka razpeta med »nezhenski« stresni poklic in druzhinske probleme — varstvo za petletnega sina, ovdoveli oche v depresiji), a rezultat po prvem obroku je kar osupljiv: popolni profesionalizem v vsakem pogledu — izvrstni igralci, glavna igralka (Charlotte Munck) »kot rojena« za to vlogo, mojstrska rezhija (Carsten Myllerup) z dinamichno kamero in montazho, hitri, jedrnati dialogi z natanchnimi psiholoshkimi prebliski, trdna geosocialna umeshchenost v kjebenhavenske »Fuzhine« (Bellahoej). Pravzaprav marsikaj na razlichne nachine »zhe videnega«, vendar servirano s preprichljivo svezhino in energijo.
MISS SVETA 2006 (Net TV — 30. 9. 2006). »Jaga« za najlepsho miss na svetu konchno odkriva lepoto Vzhodne Evrope. Po lanski zmagi »eksotichne« Islandke z imenom Unnur Birna Viljamsdottir (najbrzh kakshna Marjetica Pustoslemshek ne bi zvenela dosti bolj »globalno domache«) je bilo letoshnje tekmovanje v Varshavi in zmagala je Mitropka, skoraj slovenska soseda — prelestna cheshka »bjonda« Tatana Kucharova. Slovenija je bila v regionalni skupini juzhne Evrope — z Izraelom, Libanonom in Turchijo; ta geografska logika je seveda dovolj »fenomenalna«, ochitno bolj kot predstavnica Slovenije Iris Mulej, ki se v vsakem pogledu logichno ni uvrstila niti v finale.
DOBER CHLOVEK: LJUBA PRENNER (Slovenija, 2006; TVS — 3. 10. 2006). Dokumentarno-igrani film ob 90-letnici rojstva ene najbolj nenavadnih osebnosti v zgodovini slovenske kulture — o Ljubi Prenner (»Ljubu Prennerju«, 1906-1977), edinstveno razdvojeni na celotni »lestvici« svoje identitete: rojena na Fari pri Prevaljah 19. junija 1906 (»simptomalno« v znamenju dvojchkov), dvospolna (za sorodnike je bila »strichek«), dvonacionalna in dvojezichna (mati Slovenka iz Shtajerske, oche kochevski Nemec), dvopoklicna (znamenita odvetnica in pisateljica, neuresnichena slovenska »Agatha Christie«, avtorica druzhbenokritichnega romana Neznani storilec s podnaslovom Malomeshchanska kriminalna povest,, 1939; ena od pionirjev domachega krimija, ki so ga sicer pisali tudi drugi, npr. Vladimir Levstik, Ivo Shorli), izkusila je dobesedno tudi drugo stran zakona kot »politichna prestopnica« v realsocialistichnem konclagerju na Kochevskem . Filmska predstavitev je v svoji zvrsti sicer solidna (scenarij Vasilij Polich, rezhija Boris Jurjashevich), vendar se zdi, da ji manjka nekaj shirshe invencije ob tej izjemno slikoviti temi. Tako tudi igralka Mojca Funkl s svojim nedvomno uchinkovitim nastopom v naslovni vlogi ostaja nedorechena. (Mimogrede: Prennerjeva se je zelo zanimala tudi za gledalishche, pisala je igre, in za film, pred vojno je bila sodelavka Kina Union in urednica revije Nash kino.)
VOLITVE ZHUPANOV (22. 10. 2006). »Simbolichna« slikovitost zlasti v Ljubljani: glavna tekmeca Zoran Jankovich in France Arhar, oba v strankarskem pogledu »nachelno neodvisna«, vendar so za prvim nedvomno bolj levo
»nagnjeni«, za drugim desno. Tranzicijski »tajkun« Jankovich, najbogatejshi Slovenec ali »slovenski Srb«, se sicer sam oznachuje za levega; Ljubljana po levi (socialdemokratski) zhupanji torej ostaja »shirshe novolevicharska«. Poskus provokativnega soochenja med »balkanstvom« in pravim, klenim slovenstvom (nem. Archer?) se ni posrechil, cheprav je bil Jankovich tik pred volitvami obtozhen »balkanskega nepotizma« pri svojem »mercatorstvu«, ki je bilo sicer pravo charovnishtvo (v enem letu iz milijardne izgube do milijardnega dobichka). Izvolitev Jankovicha za zhupana Ljubljane je za nekatere znamenje prevlade jugoturbofolka v slovenski prestolnici in njene »vrnitve na Balkan« (v posmeh petnajstletnici debalkanizacijske osamosvojitve na poti do nove »juzhne SND« — Skupnosti neodvisnih drzhav?). Kaj kandidati obljubljajo, se pach ne zdi najbolj odlochilno za uspeh na volitvah, saj so obljube bolj ali manj podobni spiski konjunkturnih zhelja; pomembnejsha je dokazana poslovna uchinkovitost, chetudi najbrzh nima ravno klinichno chistih rok, z okretnim javnim nastopom, seveda ne brez okolishchinam ustrezne podpore dolochenega zaledja (s financhno podlago). Jankovich, karkoli mu zhe kdo ochita, vsekakor deluje medijsko solidno z mochno primesjo populizma (po Kuchanu novi modrooki »srechko s prechko«?), s pomembnim vtisom, da je »zares pri stvari«, da se za politichni cilj poteguje z vedrim preprichanjem, celo z uzhitkom. Arhar je izjemno sposoben financhni strokovnjak, nedvomno kredibilna osebnost, a je kljub dolgoletnim izkushnjam v javnih nastopih okoren, skoraj izgubljen, kakor potisnjen v igro po volji »ozadja«, s tezhkim notranjskim naglasom (ki ga sicer izboljshuje) je le zasilen Ljubljanchan. (Nekateri menijo, da je bil za zhupanskega kandidata »revitaliziran iz naftalina« brez upa zmage zgolj zato, da bi znova postal znan in primeren za predsednishke volitve, a se zdi, da s svojo neizbrisno anemichnostjo tudi v tem pogledu nima resnejshe mozhnosti.) Tako se je izbira med obema naposled kazala celo kot odlochanje med urbano, dinamichno menedzhersko in ruralno togo, stiskashko slovensko identiteto, zato je ob visoki Jankovichevi (»levicharski«) zmagi v Ljubljani znachilen podatek, da je na sploshno po Sloveniji najvech zhupanov spet »pridelala« SLS kot eksplicitno podezhelsko-kmechko utemeljena stranka. Ker je na drugem mestu Jansheva SDS, se ponuja ugotovitev, da na ravni drzhavne celote ostaja najpomembnejshi (podezhelski) konservativizem z nacheloma sredinsko tendenco. Celo drugo najvechje slovensko mesto se bo po dolgoletnem levem zhupanovanju v drugem krogu odlochalo »med razlikami v istem«, se pravi v okviru desnega pola med »nominalnimi simptomi« pivskega slovenstva in tradicionalne »germanske« blizhine (Gregor Pivec, »neodvisni« z desno podporo SDS, NSi — Franc Kangler, SLS); Maribor bo torej v vsakem primeru »pil iz iste kangle« ...
PIRAMIDA (TVS 1 — 28. 11. 2006). »Informativno-razvedrilna pogovorna oddaja« (uradna definicija), tempirana v isti torkov chas kot resne pozornosti vredno Preverjeno na POP TV. Pred prvim predvajanjem bombastichno reklamiran projekt, rezultati so precej skromnejshi. Tokrat napoved s posebno »vrochim« obetom: Jelinchich in Romi (z »dodatkom« drugih tem). Jelinchich je kot
profesionalen politik samozavestno zakorachil v spopad in po glasovanju tv gledalcev z veliko prednostjo (76 %) osvojil prvo mesto pred sogovornikoma, romskim svetnikom Zoranom Grmom in igralko Tino Gorenj ak. Slednja mu s prgishchem »prijaznih«, a neizvirnih floskul nista bila dorasla sogovornika, cheprav je njegovo v marsichem provokativno retoriko voditeljica Erika Zhnidarshich izgubljeno skushala brzdati tudi z osnovnosholskimi posegi, kakor da bi bili tv programerji presenecheni nad tem, kar so sami programirali. Ob vprashanju prisege novih drzhavljanov Slovenije je bila brzh »skupinsko premagana« skoraj komichna zadrega, ko je Grm prostodushno omenil, da je zhe nekoch prisegal jugoslovanski drzhavi ... Jelinchich je vztrajal pri oznaki »Cigani« s stalishcha v Evropi znane teze, da so Romi le eno od ciganskih plemen; tudi dirigirana »publika« na prizorishchu ga ni prav nich zmedla. Ne glede na (ne)strinjanje z njim ali na njegovo (ne)vshechnost, dejstvo je, da zna Jelinchich marsikateri problem izpostaviti z ostrino zoprno pekoche resnice; v tem je gotovo del njegove populistichne funkcionalnosti, je pa tudi izziv za tiste »demokrate«, ki bi mu v imenu demokracije najraje zalepili usta ali vsaj v naprej lekarnishko dolochili, kaj in kako sme rechi. Oddajo je v celoti posrkala trenutno v Sloveniji aktualna in seveda tudi iz razlichnih interesov zmanipulirana »romska problematika«; preganjanje romske druzhine Stroj an po razlichnih bivalishchih ni brez elementov etnichnega sovrashtva in skorajda zhe nekakshne pervertirane variante »hlodovne revolucije« (z grenkim priokusom ob neodvechnem spominu na evropsko nacistichno geslo o trojici »odvechnih«: Judi, Cigani, Slovani; v tej zvezi tudi ni odvech uposhtevati italijansko oznako »shchavo« za Slovana, Slovenca, ki je komaj kaj »boljsha« kot cigan). Mogoche je ta, predvsem dolenjska (v »protestantskem« Prekmurju je drugache) afera z Romi simptom zachetka nekakshnega precej nesamokritichnega »prevrednotenja vrednot« pri Slovencih, ki so prvich v zgodovini vechinska drzhavotvorna identiteta v lastni (»nebalkanski«) drzhavi(ci), seveda v kontekstu podobnega dogajanja drugod po danashnji blizhnji in daljni Evropi. Vrednost aksioma ima dejstvo, da se identiteta kot psiholoshka opora prezhivetja vsakega kolektiva tudi danes, ko se »v teoriji« z modno lahkotnostjo opleta s pojmi vsakrshne strpnosti, odprtosti in multikulturnosti, utemeljuje na (deloma mitologizirani) zavesti o razlikah, ne na enakosti, najlazhe pa se izrazha v odnosu do shibkejshih drugachnih, ki kljub tej shibkosti vendarle pomenijo dolochen izziv, potencialno obremenitev ali nevarnost, zlasti populacijsko. Da ne gre le za namishljen problem, kazhe vzorchni »novoevropski« primer Kosova: tam se je Srbom, ki jim ni uspel podoben projekt na Hrvashkem, »zgodila« pretvorba albanske manjshine v vechino, zahtevajocho lastno drzhavo. Tudi v najmanjshih etnichnih identitetah je navzocha »nezavedna zhelja«, ki seveda ni nich drugega kot frustrirana oblika povsem bioloshke volje do mochi, iskati prilozhnosti za »velikonacionalno« in/ali »velikodrzhavno« delovanje, che ne navzven, vsaj navznoter; v sploshnem boju za obstanek je to tako naravno in v osnovi neobvladljivo, da se po potrebi lahko potrjuje z najbolj sakralnimi teksti (npr. Stara zaveza). Povsem logichno je torej, da se je takoj, ko se je Slovenija vzpostavila kot
samostojna drzhava, ob prebujeni nuji avtoredefiniranja identitete pojavila vrsta »novih« vprashanj glede meje (»za zachetek« zlasti z »nemochno« Hrvashko, vchasih kdo omeni potrebo po osvobajanju »jezikovno posrbljenih« bratov onstran Dragonje in Kolpe; italijanska in avstrijska stran bi bili she prehud zalogaj), »izbrisanih« itd. Lepo bi bilo, ko bi bil na primer tudi latentno she bolj eksplozivni problem muslimanske drugachnosti (s Turchijo, ki »spet tolche« na vrata evropske trdnjave) le fashistoidno napihnjena puhlica, reshljiva s prirochnim prgishchem strpnosti in uvidevnosti, kot menijo nekateri, ki so tako rekoch brez izjeme »nekje na varnem«, navidezno dalech od vsakdanjega bioloshko-etnichnega prerivanja ... Nekaj dni po oddaji »shkandal«: Jelinchich obtozhen netenja etnichnega sovrashtva; ni jasno, chesa ga je mogoche obtozhiti s chisto pravnega vidika: uporabljal je oznako Cigan (v fr. Tsigane, iz gr. athinganos, »nedotakljivi«) in se zavzemal za to, da pravna drzhava vse drzhavljane obravnava enako, saj so npr. chrne gradnje tega etnosa desetletja tolerirane; torej v bistvu povsem enako kot dr. France Buchar (ne priznava termina »Rom«), profesor pravne fakultete, skoraj sochasno tudi na TVS .
KEKEC (Slovenija, 1951; POP TV - 10. 12. 2006). Klasika slovenskega filma, mladinski »musical«, za chas nastanka solidna rezhija Jozheta Galeta, danes zanimiv bolj kot specifichen psiho-geo-socioloshki fenomen in manj kot tehten umetnishki izdelek; za slednje je pach preokoren in prevech infantilen (celo z mozhnimi pedofilskimi asociacijami, podprtimi z »nerodno« blizhino srbohrvashkega turcizma »kekez«, tj. homosx). Svojevrstna funkcionalnost tega dosezhka je segla prek slovenskih meja, nagrajena je bila celo na festivalu v Benetkah. Etnichno »esencialna« alpska (gorenjsko folklorno-pravljichna) idila s koreninami v predvojni (predrevolucijski) otroshki literaturi Josipa Vandota je bila posneta v »umetnem raju« v filmskem studiu v ljubljanski cerkvi sv. Jozhefa in je ob vshechnih zvokih svoje popevke zakrozhila po svetu kot identitetna »eskamotazha« iz konteksta socrealistichnega »nachelnega optimizma« (ne brez odsevov znamenitega sovjetskega Pastirchka Kostje ali s pravim naslovom Veseli otroci, ki ga je v chasu najhujshe groze stalinizma leta 1934 rezhiral Grigorij Aleksandrov; ta je tudi posnel slovenski »predhodno« Vesno, 1947). — POP TV je s hvalevredno programsko potezo predstavila celotno, vrednostno izrazito padajocho Galetovo trilogijo o Kekcu: poleg prvega dela she Srechno, Kekec, 1963 (17. 12. 2006) in Kekcheve ukane, 1968 (24. 12. 2006); druga dva kljub dolochenemu tehnichnemu napredku, vidnemu zlasti v barvah, ostajata v senci prvega, chrno-belega, ki vendarle pomeni dolocheno odkritje. Srechno, Kekec je she razmeroma sprejemljiv, Kekcheve ukane pa so popolna slepa ulica »kekchevstva«, z nerodnimi poskusi »psiholoshke« modernizacije in flashbackov, brez obchutka za filmski ritem, dialog, dinamiko in akcijo, z »zgodbo«, ki je ni za chetrt ure, v celoti pach chista neuzhitnost. Tako imata tudi druga dva Kekca predvsem »dokumentarno« vrednost za obdobje nachrtne infantilizacije in debilizacije slovenske filmske umetnosti v smislu forsiranja t. i. mladinskega filma, s katerim je bil v kontekstu realsocializma preventivno onemogochen razvoj domachega problemsko
naravnanega »chrnega vala«, ki se je nakazoval z nekaterimi deli. Najvechja zhrtev tega dogajanja je bil verjetno Jane Kavchich, ki je po tehtnih zachetnih filmih (Akcija, 1960; Minuta za umor, 1962; Begunec, 1973) rezhiral, sicer nedvomno uspeshno in z urbano inovacijo, le she mladinske »igracharije«; Frantishek Chap se je z izjemo Trenutkov odlochitve izgubil v (kvazi)komedijah; Jozhe Pogachnik je ostal le pri »mrachnem« prvencu Grajski biki, v smeri infantilizacije s seksomanijo je po Plesu v dezhju shel Boshtjan Hladnik; ob Mustrovi nemozhnosti razvoja risanke so vse to prispevki k slovenskemu filmskemu fenomenu »zatora potencialov« in zloveshchega »drugega filma« kot groba rezhiserjev. Odprto ostaja vprashanje, kako to, da se je od junakov iz slovenske mitologije le infantilni Kekec pojavil kar v treh »svojih« filmih, medtem ko drugi, npr. kralj Matjazh ali Peter Klepec in njegova varianta Martin Krpan (niti v partizanski preobleki), niso prishli niti do kakshne krajshe animacije (Muster je nachrtoval risanega Krpana). Kekec namrech nikakor ni »pravi nacionalni junak«; je le precej lahkomishljen, shirokousten in bebavo nagajiv otrochaj, samorastnishka sirota (brez osnovnega rodovnika), ki »kar tako«, nemotivirano, z odtujenim glasom prepeva o »soncu in dobri volji«, pogumna dejanja zoper asocialne »negativce« pa se mu spotoma, med pohajanjem po hribih, posrechijo v spletu okolishchin (morda je ravno to avtentichna »nezavedna« inkarnacija v vsakem pogledu inhibirane etnoidentitete).
BOZHICHKOVE UKANE. Poleg Kekchevih ukan je tv medij vseh postaj na predbozhichni dan preplavljen z vsakrshnim praznichnim poflom, ki ima v glavnem oznako »ZDA« (za predah na Kanalu A tudi mozhnost angleshkega sarkazma z Umori napodezhelju: Duhovi bo%hichnepreteklosti — Midsomer Murders: Ghosts of Christmas Past, kriminalka o bozhichnih umorih v kraju s »poletnim« imenom Midsomer), a kljub temu je vishek tega »jodl modl« shtancanja »spet doma« s popevkarskimi afektacijami, ki naj bi ogrele srca tudi z rjovechim ponavljanjem besede »bozhich«. Najbrzh se le slepemu in gluhemu ob vsem tem ne zastavlja vprashanje o »zahodni civilizaciji« in njenih jugo-vzhodnih, mitropsko-slovansko-balkanskih izpeljavah, ki so v dobrem desetletju izvedle ko(z)michni levji skok od zgodovinske tv chestitke soczveznega (podpartijskega) smoletovskega »bozhichka«, ko je uradno dovolil »duhove bozhichne preteklosti«, do forrestgumpovskega kretenizma. Slednji s svojim globalnim masmedijsko-potroshnishkim »brain-washingom« (po tonih Washingtona) dosega res fenomenalne mitologizacijske uchinke, ko »bozhichujejo« pripadniki kultur, ki sploh ne vedo, kaj je bozhich, in ljudje pod tropskim soncem kot drogirani prepevajo uspavanke iz »pravljichnih« severnih krajev, kjer je zima dejansko zgolj volchja smrt za tisoche brezdomcev (ni chudno, da vchasih kakshen otrok misli, da je bil Kristus rojen med Eskimi). Ena od endemichnih ukan t. i. bozhichka je tudi njegovo slovensko ime, ki je afektirano ljubkovalna drugostopenjska pomanjshevalnica pomanjshevalnice (bog — bozhich — bozhichek).
(sept. — okt. — nov. — dec. 2006)
Velikoekranski dodatek
(filmi, predvajani v Ljubljani, jan. — apr. 2006)
BENESHKI TRGOVEC (The Merchant of Venice; ZDA, 2004). Vsaka filmska priredba po Shakespearu zastavlja vprashanje o »vechni aktualnosti« in filmski funkcionalnosti velikega elizabetinskega dramatika. Beneshki trgovec kot dramska umetnina nakazuje radikalno osvetlitev problematichnega razmerja med judovstvom in krshchanstvom. V ozadju je dramatichna aporichnost, chateaubriandovska protislovnost krshchanske civilizacije kot poglavitne geo-psiholoshke identitete Zahoda (dramatichnost je sicer zhe v skupni zasnovi blizhnjevzhodnega monoteizma, saj "Izrael" pomeni "borilec z Bogom"). Samo v tem soochenju dveh pretezhno zahodnih verstev (islam kot njun tretjestopenjski povzetek je v vechji meri ostal na Vzhodu) se zdi smiselna zadevna ekranizacija igre, ki ni ne komedija ne tragedija, z elementi obeh, in sicer v luchi Shakespearove vsezajemajoche, superiorne, hkrati grobe in subtilne ironije na temo chloveshke mnogolichnosti in pogojenosti z mitoloshko-ideoloshkim kontekstom. Nekateri kritiki vidijo v nihanju med komedijo in tragedijo shibkost, drugim ravno to pomeni poglavitni char Beneshkega trgovca. Osrednji osebi igre sta naslovni trgovec Antonio (pom. prvak, prednik, cvet) in Jud Shylock (shy lock?), figura, ki naposled zasenchi vse ostale in preraste v najbolj markantno podobo Juda v evropski dramatiki ali sploh literaturi; primerjati ga je mogoche le z Lessingovim Natanom v igri Modri Natan, in to v smislu nasprotja, saj je slednji globokoumen filozof verske strpnosti, medtem ko je Shylock versko zadrta, tragichna »oderushka poshast«; v obeh igrah gre tudi za trojico »simbolichnih predmetov«: pri Lessingu za tri prstane ali tri vere, pri Shakespearu za tri skrinjice ali tri »zhenske skushnjave« — zlato, srebrno in svincheno, slednja se izkazhe kot najbolj dragocena ... (Beneshki trgovec sicer ni posebno privlachen za filmske ustvarjalce, toda leta 2001 je angleshki rezhiser Trevor Nunn posnel priredbo, ki se dogaja v Nemchiji med drugo svetovno vojno; v kontekstu te aktualizacije slikovito zvenijo Goethejeve besede, da naj v Modrem Natanu izrazheno chustvo strpnosti in prizanesljivosti ostane naciji sveto in vredno ...) Umeshchenosti »v Benetke« v Shakespearovi sodobnosti (16. stoletje) kritika ne problematizira, cheprav literarno upodabljanje ljudi in krajev, ki jih avtor ni videl, navadno velja za dvomljivo, manjvredno, »karlmayevsko«; italijanska scenerija je bila pach del literarne konvencije v renesansi, pa tudi pozneje (Lessingova najboljsha drama Emilia Galotti je »italijanska«). Kar se pri drugih piscih shteje med temeljne grehe (neizvirnost, populizem, patetichno afektirani uchinki, nabuhla deklamatorska retorika, kvazihistorichnost, rokohitrska poljubnost in neavtentichnost dogajalnega okolja), je danes Shakespearu sporazumno in nachelno »odpushcheno«, cheprav so ga zhe v prejshnjih stoletjih nekateri imeli za vulgarno praktichnega prirejevalca, za nekakshno »literarno srako«; z vidika danashnjega postmodernizma bi bilo celo mogoche rechi, da je »borgesovsko« parazitiral na tujih tekstih (tako niti ni pretirano »sramotno«, da se slovenska dramatika zachne s skromnima Linhartovima priredbama o Micki in Matichku). Kot bolj ali manj v vseh Shakespearovih igrah je tudi v Beneshkem trgovcu fabula povzeta po razlichnih
starejshih virih; Shakespearova moch je v karakterizaciji oseb in v poetichni »nadgradnji« njihove eksistence. Benetke so predstavljene kot bogato mediteransko obmorsko trgovsko mesto, njegove prebivalce, zlasti trgovce, oznachujejo lahkozhivost, uzhivashtvo, razsipnost, nadutost, vsakrshna dvo-lichnost, cinichno pridobitnishtvo in grobo lochevanje drugachnih, predvsem Judov; ti ponochi ne smejo zapushchati geta, v stikih s kristjani pa morajo imeti na glavah rdeche kape. Med komedije se Beneshki trgovec uvrshcha predvsem po idilichnem koncu s konvencionalno zmago pravichnosti in »prave ljubezni«, podobno kot druge, nekoliko bolj komedijske avtorjeve igre iz tega obdobja tik pred koncem 16. stoletja (Mnogo hrupa za nich, Kakor vam drago, Kakor hochete), vendar ta idila pushcha grenak priokus, kajti iz vedro frivolnega ovoja shtrli strashna zgodba o judovskem oderuhu Shylocku. Gre namrech za Shakespearov prehod od historichnih kronik in komedij k poglobljenim dramskim shtudijam tragichnih znachajev (Julij Cezar, Hamlet, Macbeth, Othello), obenem pa Beneshki trgovec med shekspiroslovci velja za tisto med najbolj znanimi avtorjevimi igrami, ki je najmanj raziskana in razlozhena, najbolj zagonetna. Skica sizheja pokazhe preplet zlasti treh problemov: vprashanje prijateljstva med moshkimi, vprashanje zakonske zveze med moshkim in zhensko, ki je odlochilno materialno-financhno pogojeno, ter vprashanje pravichnosti pri posojanju, zadolzhevanju in sodnem obrachunavanju, skoz vse pa se kot »krvava nit« vleche chredno (rasno-versko ali »zversko«) sovrashtvo. V jedru tega zapletenega vozla je s tako rekoch izrecno simboliko izpostavljeno »chloveshko meso« (funt mesa), se pravi, da gre za vprashanje zhivljenja in smrti, kajti vse lahkomiselno bogatashko veseljachenje je le videz, okrasje, ki se v trenutku lahko spremeni v propad, stechaj, brodolom z dragocenim tovorom nalozhenih trgovskih ladij. Antonio in Shylock vzpostavita poglavitno dramatichno soochenje: krshchanski trgovec — judovski oderuh, pri chemer sta njuna znachaja izrazito vechplastna, kakor sicer sploh nobena oseba v tej igri ni le pozitivna ali negativna. Antonio se na zachetku, takoj v prvem stavku igre, sam predstavi kot zhalosten »brez razloga«, toda ob prvem srechanju z najboljshim prijateljem Bassaniom vprasha, »kdo je tista gospodichna« (cit. I-1), ki je ocharala Bassania. Prijateljstvo med Antoniom in Bassaniom je posebno, drug za drugega bi dala zhivljenje, morda je Antonio ravno zato zhalosten, ker ga Bassanio v dolochenem smislu zapushcha zaradi zhenske (mozhnost homoseksualne konotacije omenja vech razlagalcev, podobno kot med Hamletom in Horacijem, v Antoniu nekateri vidijo celo »hamletovsko melanholijo«); toda kot vsi odnosi in vsi znachaji v tej igri, ki kulminira celo s transvestitsko mashkarado, je tudi to razmerje podlozheno z ironichno dvoumnostjo. Antonio je chlovek visoke plemenitosti, skrajne etike, a za Shylocka je »enak cestninarju hinavcu« (cit. I-3), izkusil ga je kot surovega psovalca judovstva, na Shylocka je javno pljuval na srechanjih trgovcev, zanichujoch judovsko pravico do posojanja z obrestmi, ki je bilo prepovedano za kristjane. Bassanio je lahkomishljen, nagnjen k razsipnosti, zaradi dolgov nima denarja, s katerim bi dostojno zasnubil bogato Porcijo; s pastjo treh skrinjic je izbran prav on kot »idealni ljubimec«, ki mu gre za Porcijino doto, dovolj premozhna kraljevich maroshki in kraljevich aragonski ob izbiri skrinjice pogorita. Antonio priskrbi Bassaniu »startni denar«; ker ga tudi sam nima, si izposodi tri tisoch zlatnikov pri
Shylocku, ta pa za jamstvo postavi pogoj, da po treh mesecih, che bo vrachilo zamudilo, izrezhe funt mesa z Antonievih prsi. Shylock svojo domislico izrecno oznachi »za veselo shalo, che mi ne vrnete ta in ta dan« (cit. I-3), shala pa se pozneje izkazhe kot smrtna past, saj v pogodbi ni predvideno, da bi Jud poklical ranocelnika, tako Antoniu zaradi Shylockovega neusmiljenega vztrajanja pri svoji pravici grozi smrt. Na enako pravno past sodnik, »mlad doktor iz Rima« (cit. IV-1), ujame Juda: v pogodbi ni omenjena kri; che bo izrezovanje krvavo ali che bo Shylock izrezal za dlako prevech ali premalo, bo obsojen na smrt, njegovo imetje pa bo zaplenjeno. Sodnik je preoblechena Porcija (?!); ta »idealna« lepotica z obsezhno porcijo vsakrshnih lastnosti zhivi v nekakshnem »leposvetskem« getu, imenovanem Belmont /Bel monde?/, govori in ukrepa drzno, s shovinistichnimi podtoni in odlochno kot malokatera feministka; poanta je »zhenska« — igro razre-shi Porcija s pomochjo sluzhabnice, preoblechene v odvetnishkega pisarja. Shylock je osramochen, znajde se v brezizhodnem polozhaju, kljub nachelni zadrtosti se zateche v svojo »vechplastnost« in takoj naredi obrat ter prizna poraz ... Natanko sredi igre, v tretjem dejanju, Bassanio spregovori o igri videza: »Tako je videz lahko bistvu tuj« (cit. III-2). To je jedro: v navidezni komediji v bistvu ni nichesar, kar bi vzbujalo smeh; Shylock je le potencirana poshast med poshastmi, z globoko psiholoshko utemeljitvijo, saj je njegov znachaj eksota oblikoval brezobziren boj za obstanek v sovrazhnem okolju. Sojenje v chetrtem dejanju je eden najbolj briljantnih dramatichnih vrhov v svetovni dramatiki; v filmu rezhiserja Michaela Radforda je to v vsakem pogledu izvrstno izvedeno. Al Pacino kot Shylock je absolutno markanten, ob njem je zmeraj zanesljivi Jeremy Irons kot Antonio. Morda film kot celota deluje presenetljivo preprichljivo, cheprav davka barochni verzifikaciji, ki zveni neizbezhno patinirano in »akademsko«, ni mogoche spregledati; najbrzh k ugodnemu konchnemu vtisu prispeva tudi Shakespearov tekst, ki je napisan skoraj kot filmski scenarij, metiersko suvereno, zgoshcheno, z brezhibno stopnjevano in razvezano zgradbo hitro menjajochih se prizorov in prizorishch.
LJUBLJANA JE LJUBLJENA (Slovenija, 2005). Film po scenariju in v rezhiji Matjazha Klopchicha sicer ni razocharanje, a uresnichuje manj, kot je »obljubljalo« razmeroma obsezhno reklamiranje »krone« rezhiserjevega opusa. Gotovo gre za tehtno zastavljen zhivljenjski in ustvarjalni »povzetek« (prim. enako naslovljeni kratki film z zachetka kariere; tudi znana latinska besedna asociacija Ivana Preglja: Emona — amoena), a rezultat je brez »odkritja« tako na nivoju osnovne strukture kot v »metaforichnih« mozhnostih. Po filmskih ekskurzih na Gorenjsko, Shtajersko in v Italijo ter po skoraj dveh desetletjih celovechernishkega premolka Klopchicheva vrnitev v rojstno Ljubljano (mesto bratske »sedmine« in potresnega »strahu« — recheno z naslovi dveh Klopchichevih filmov, od katerih je Sedmina verjetno najboljshi v opusu). Kontinuiteta klopchichevske afinitete do formalnega estetiziranja in do psiholoshkega portretiranja zhensk, ki so posebno znachilen fabulativno-sporochilni medij tega rezhiserja. Ob osnovni zgodbi »avtobiografskega« junaka Otona, ki se spominja svojega odrashchanja v precepu zgodovine in seksualnosti v Ljubljani od leta 1934 (tudi leto rezhiserjevega rojstva; kasnejshe nich manj pomembne zgodovinske prelomnice niso nakazane z
letnicami), ko je bil ubit jugoslovanski kralj Aleksander (banalno kazanje jezika ob mimovozechem vlaku s pokojnikom; che bi film analogno sklenil vlak z mrtvim Titom, najbrzh ne bi bil pospremljen s tako frivolnostjo), se v okornih »lirskih« fragmentih, segajochih le do prihoda komunizma, gnete she vech zgodb brez shirshe poantiranega zajetja, kakor je tudi naslovno mesto v filmu bolj ali manj »odsotno«, neprepoznavno, omejeno na dve-tri podgrajske staroljubljanske ulice, na nekaj pogledov izpod tromostovja, iz »zhabje perspektive«, vse v pretezhno mrakobnih tonih (snemalni problem danashnjega spremenjenega mesta bi bilo morda mozhno kompenzirati z rachunalnishko podprto uporabo dokumentarnih insertov — filmskih, slikarskih, chasopisnih, plakatnih). K tesnobnemu (agorafobichnemu) vtisu prispevajo tudi posnetki igralcev vechinoma v prvem planu, tako rekoch v televizijskem stilu, glavni dogajalni prostor pa je nochni lokal s simbolichnim imenom Vice. Bolj kot za podobo Ljubljane skozi dolochen dramatichno prelomni chasovni izsek ali za podobo glavnega junaka v tem izseku gre za nekakshno intimistichno shtudijo dveh zhenskih znachajev: blondinke in temnolaske — obe se prostituirata s tujstvom z namenom »pobega« iz zadushljive provincialne in povrhu she okupirane »prestolnice«. (Mozhnost primerjave s Shterkovim drugim, po naslovu sorodnim celovechercem Ljubljana — to mesto danes skozi filmski pogled mlajshega sodobnika ni okupirano, temvech je »ekstazirano«; vechjega kreativnega »preboja« ne ponuja ne veteran ne naslednik.)
ODGROBADOGROBA (Slovenija, 2005). Rezhija Jan Cvitkovich. Nekakshna tranzicijska variacija na shentflorjansko temo, podobno kot Krch (Bozho Shprajc) v jugosocialistichnem obdobju. Antologija frustracij province, se pravi tako znotraj slovenske kot shirshe, ker je Slovenija pach srednjeevropsko-balkanska provinca Evrope (to je bila in zmeraj tudi bo, ne glede na formalni drzhavnopravni status). Tragikomichna, pravzaprav morecha podoba sodobnega slovenskega bivanja v primorskem ambientu »simbolichno« krozhi od groba do groba; to brezizhodno krozhenje she poudarja nerazchlenjeni zapis naslova; mozhna je tudi asociacija na »mrtvashki ples« istrskih (hrastoveljskih) fresk, medtem ko prekritost Slovenije z mnozhichnimi grobishchi ostaja zunaj tega asociativnega kroga. Glavni lik Pero (»umetnik peresa«, boem?) je namrech poklicni govorec pogrebnih govorov, nekakshen sodobni pasivni »Jerman« z aktivnim »asistentom Kalandrom« — sosedom avtomehanikom Shukijem. Cvitkovich kot rezhiser ima ochitno afiniteto za spodbujanje specifichne igralske »spontanosti« v ustrezno izzvanih situacijah, torej za svojevrstno rezhijsko »improvizacijo«. S tem lahko dosezhe antologijske uchinke v posameznih sekvencah, izmika pa se dramatichna intenziteta in koherenca likov in zgodbe kot celote (»preziranje zgodbe« je krhek in nevaren »filmski adut«). Film je vsekakor zanimiv dosezhek, vreden pozornosti in priznanj, vendar je neizenachen v preprichljivosti in funkcionalnosti sekvenc. Vech uspelih igralskih kreacij, zlasti Gregor Bakovich v glavni vlogi, pa Mojca Fatur (Renata — lat. novorojena, chakajocha na prerojenje?) in Vlado Novak kot hchi in oche v zadushljivem, skoraj incestuoznem razmerju. Poglavitna dramaturshka »hiba« se zdi prikaz tako rekoch ritualnega mashchevalnega pohoda mehanika, ki v oshtariji pobije tri posiljevalce dushevno bolne prijateljice Ide (Ida — germ. vzorna, popolna; tj. »id«?); ta pokol je prikazan »post festum«, samo z rezultatom treh
trupel, zato ne izstopi v vsej svoji resnichni usodni udarnosti kot edini polnovredni dramatichni obrachun, temvech se vizualno bledo (»nastavljeno«) vkljuchuje v preostali niz provincialno brezizhodnih, polovichnih kvazidejanj (dedovi neuspeli poskusi samomora, neuresnichena grozhnja hcherke, da bo zapustila psihopatskega ocheta, s katerim zhivi itd.) kot fiktivnih »izpolnitev zhelja«.
PRI STRICU IDRIZU (Kod amid^he Idrija; BiH, 2004). Rezhija Pjer Zhalica; svet tega filma je muslimanski, boshnjashki. »Idila u komshiluku«, sarajevska soseska, mahala, islamski intimistichni minimalizem, kult druzhinskega zhivljenja, nekakshno orientalsko lezherno (skoraj nojevsko) skrivanje pred grozoto »zunanjega sveta«, kjer se dogajajo strahote »po bozhji volji in zlochinski roki«. V maniri, ki je blizu cheshkih tradicionalnih komedij z grenkobnim priokusom: »malostranski« mali ljudje — nedolzhne ovchice (ravno mali ljudje so zanimali fashiste, iz kampanilizma so nabirali svoje »mozhe dejanj«). Take nachelno skromne in dobrodushne zhanrske slichice zavestno dajejo v oklepaj zver, ki se skriva v vsakem chloveku, odvisno le od okolishchin, kako se bo sprozhila in pogledala na plano. V celoti solidno, utemeljeno na realistichno-dokumentaristichni pristnosti mikrolokacije, ambienta in tipologije domorodcev, s preprichljivimi igralci, pa ob tem tudi ochitno konstruirano z vsakdanje skromno »fabulo« (ravno med obiskom se obiskovalcu pokvari avto, da lahko ostane) in pridusheno »dramatichnostjo«, z vrhom v dokaj nenadnem, ohlapnem, balkansko kvaziinfantilnem zhurerskem preskoku v brezbesedno, zgolj glasbeno-pevsko-plesno »razodetje« s humanistichno poanto: tudi v Bosni, kljub vsenavzochim vojnim ranam, gre zhivljenje naprej, od vojne razdeljeni ljudje naj si bodo blizu, naj imajo posluh drug za drugega ipd. Pri tem naj bi veljalo geslo, s katerim nastopa ta film: Ni vazhno, kje zhivish, temvech s kom zhivish. Cheprav seveda samo dejstvo, kje zhivish, v osnovi zhe pove dovolj jasno, s kom zhivish — taka je pach neizbezhna determiniranost posameznika v geosocialnem kontekstu. Zato je ta film lahko tak, kot je, le »sarajevski«, in zato je tudi brezpredmetna rezhiserjeva izjava: »Situacija je postavljena v povojno Sarajevo, prav tako pa bi se lahko odvijala v povojnem New Yorku, Bagdadu ali kateremkoli drugem mestu.«
ZADNJI DNEVI SOPHIE SCHOLL (Sophie SchoU - Die let%ten Tage; Nemchija, 2005). Rezhija Marc Rothemund. Film, ki opozarja na demokratichno tradicijo Nemchije, ki ni nepomembna. Skupina minhenskih shtudentov raztrosi protivojne in protirezhimske letake na univerzi sredi vojne 1943 po nemshkem polomu pri Stalingradu. Razkriti, obglavljeni. V sredishchu filma je shtudentka Sophie, ki je danes nemshka legenda, s tem filmom je preshla v svetovno zavest. S sijajno, enkratno preprichljivostjo jo je zaigrala Julia Jentsch: »znova ozhivila« je dekle, ki je bilo pravzaprav v enem dnevu postavljeno pred vrtoglavo dozorelost za idejno nachelnost subverzivno patriotske zgodovinske akcije in posledichno za takojshnje soochenje (brez predvidenega premora 99 dni) s smrtjo na giljotini. Tudi vsi drugi igralci so izvrstni, zlasti zaslishevalec. Film je rezhiran stilsko klasichno, realistichno pregledno, zanesljivo in odmerjeno, brez najmanjshih modnih ali sploh scenskih afektacij, temeljech na markantnosti dokumentacije. Dramaturshko brezhibna intenzivnost ne popusti niti za hip, cheprav gre v glavnem le za zaslishevanja in ostale dialoge, neizprosno naravnane prek dramatichnega loka v
grozljivo fascinacijo konca. Nesporna mojstrovina (deloma soroden Propadu, vendar ga presega). Eden redkih sodobnih filmov, ob katerem se ne zdi izgubljen chas, ki mu je posvechen z ogledom v kinematografu.
UGLASHEVANJE (Tuning; Slovenija, 2005). Tretji film Igorja Shterka, predvajan feb. 2006. »Prizori iz zakonskega zhivljenja« po novoslovensko. V maniri minimalizma, kot ga je rezhiser zasnoval v (precenjenem) prvencu Express, express. Nedvomno filmsko senzibilen niz detajlistichnih sekvenc iz zhivljenja socialnoekonomsko dobro stojechega, cheprav ne natanchneje poklicno dolochenega sodobnega slovenskega (novoevropskega, ker pogosto poslovno potuje v Bruselj in tam »mimogrede« obiskuje bordele) uradnika, njegove zhene (nezadoshchene humanistke, urednice v zalozhbi, ona »vodi igro« z mozhem in prva eksplodira) in dveh hchera. Skoraj sterilna praznina srednjega potroshnishkega segmenta, ki mu »nich ne manjka« in ima »vsega dovolj« (v materialnem in psihichnem smislu kot stalna stresna navelichanost, prerashchajocha v nerazlozhljivo latentno sovrashtvo med blizhnjimi). Sekvence razmejujejo zatemnitve kot dodatni zaviralni moment v celotnem vtisu nanizanih »mrtvih kotov« brez razvidnejshe in celovitejshe dramske intrige (tako rekoch drama brez drame ali vsaj drama z mochnim zadrzhkom do drame, cheprav se v programih film uradno predstavlja kot »drama«). Dolzhina, po Shterkovem obichaju krajsha od obichajnega celovecherca, izpostavi vseskozi pomalem navzoch obchutek nedorechenosti, podobno kot »nenadni konec« filma Express, express (ki z naslovom in sploh z dogajanjem na vlaku omogocha »anti-balkan-ekspresno« asociacijo — slovensko osamosvojitveno potovanje ali bohemski pobeg »nekam ven«, v zahodno Evropo, medtem ko Shterkova naslednja filma Ljubljana in Uglashevanje predstavljata »zhe evropsko« zhivljenje tukaj in zdaj, v Sloveniji, »na prenovljenem Balkanu«, po svoje zadushljivo kot prej). Kljub dolochenim profesionalnim kvalitetam bi ustrezala oznaka »flimsy«. Vsekakor tudi tretji Shterkov film ne zadoshcha za celovitejshi in dramsko kompleksnejshi celovecherec. »Lirichno hermetichni« filmofilski minimalizem s pretezhno statichnim »preslikavanjem« vsakdanjosti je zmeraj nevaren kot poskus alibija za scenaristichno-rezhisersko nezmozhnost oblikovanja markantnejshe in avtentichne dramske konstrukcije (Adorno: estetsko kot mimezis plus konstrukcija) v razmerjih med osebami in v razvoju fabule, gledalca pa izpostavlja posebnemu preizkusu potrpezhljivosti.
CAPOTE (ZDA, 2005; predvajan aprila 2006). Izjemno zanimivo, globinsko intrigantno tematsko tezhishche tega tehtnega filma je bolj pisateljski poklic kot pa problem zlochinstva, cheprav se oba fenomena v njem (in morda nasploh tudi v zhivljenju) tako rekoch obsesivno prepletata (tezhave neshtetih literarnih ustvarjalcev z oblastmi, z moralnimi standardi; najvechja dela svetovne literature imajo »kriminalne« sizheje: Kralj Ojdip, Hamlet, Macbeth, Faust, Karamazovi, Zlochin in kazen ...). Gre za to, kako se je Truman Capote (1925-1984), eden najpomemb-nejshih amerishkih pisateljev XX. stoletja, dotlej prakticirajoch vechinoma poetichno-metaforichno »odmaknjeno« pisanje, nenadoma, ob novici o pokolu shtirih chlanov povsem nedolzhne kansashke druzhine, odlochil ta primer, dovolj »udaren« sam po sebi, z vso dokumentarno zvestobo in doslednostjo prenesti v literarni medij kot t. i. »non fiction«. V zadrzhani, skoraj hermetichno utishani,
profesionalno brezhibni rezhiji Bennetta Millerja in s suvereno igro Philipa Seymoura Hoffmana v naslovni vlogi (oskar 2006; posebno omembo zasluzhi tudi preprichljivi Clifton Collins Jr. v kompleksni vlogi morilca Perryja Smitha) je predstavljeno radikalno soochenje pisatelja, sicer nacheloma chloveka imaginacije, z razsezhnostmi »golih dejstev«, ki se ob natanchnem, psiholoshko poglobljenem raziskovanju razkrivajo kot vse bolj neobvladljiva in grozljiva »fantastika«, v okviru katere je celo mozhno nekakshno pervertirano »chloveshko zblizhanje« predvsem s Smithom, subtilnejshim od obeh »hladnokrvno« okrutnih morilcev. V subtekstu pisateljeve homoseksualnosti je nakazana zmozhnost njegovega posebnega posluha za nevarno vznemirjeno in vznemirljivo chloveshko »drugachnost«, za zgolj slutenjsko doumljivo iztirjenost, ki ima dolochene izvire v zgodnji otroshki prizadetosti. Zakaj je morilec nenadoma pobesnel in s streli v obraz povsem po nepotrebnem pobil shtiri zvezane, popolnoma tuje ljudi? Morda iz ponizhujochega obchutka sramu in zavrzhene nedoraslosti njihovemu zgledu poshtene in vzorne amerishke druzhine, kakrshne mu ni bilo dano izkusiti v lastnem otroshtvu? Morda iz primeshanih atavistichnih sledov potlachene in premagane medrasne agresivnosti amerishkega juga (Smith je po materi napol Indijanec, druzhina njegovih zhrtev belska), katerega pisatelj je tudi Capote? V konchnem rezultatu se je Capote tako rekoch zlomil pod lastnim pisateljskim uspehom, ki ga je dosegel s to knjigo: zhrl ga je skrajno subtilen ambivalenten obchutek krivde, ker ni storil vsega, kar bi morda lahko, za resnichno razchishchenje psihosocialnega ozadja zlochina in s tem za morebitno spremembo najhujshe kazni, kajti med moralno in poklicno doslednostjo je vendarle izbral slednjo (smrtna kazen z obeshenjem je bila v »obrtnem« smislu dramatichno najbolj ustrezen zakljuchek knjige). Morda je bil v pisatelju navzoch tudi obchutek dolochene slabe vesti zaradi lastne odprtosti za »identifikacijo« z zlochincem, se pravi zaradi neizprosno samokritichnega soochenja s specifichnim »demonizmom« pisateljskega voyeurizma in poklicnega perfekcionizma, v imenu katerega je zaobshel dolochena radikalno postavljena moralno-humanistichna nachela. Pisatelj kot »vampirski izkorishchevalec« skrajne samoizpovedi svojega zhivega junaka in kot »mozhni oponashalec« zlochinca — asociacija z znanim filmom Ubiti ptico oponashalko (1962) po romanu pisateljice Nelle Harper Lee, tesne Capotejeve sodelavke, ki je prek igralke navzocha tudi v filmu Capote? Film je na koncu poantiran s sporochilom, da Capote po knjigi o tem zlochinu z naslovom Hladnokrvno (izid leta 1965, takrat je imel 40 let; istonaslovni film po knjigi rezhiral Richard Brooks 1967) ni konchal nobenega dela vech in se je v dvajsetih letih, kolikor je she zhivel, izgubil v alkoholizmu; dodan je tudi njegov epigraf: Vech prejochemo zaradi uslishanih kot zaradi neuslishanih molitev... Ochitno sta shokantno prelomno »blizhnje srechanje« z zlochinom in vpletenost med njegove kazenske posledice izzvala ne le Capotejevo refleksijo nekega objektivnega dejanja, temvech v avtorefleksiji tudi mozhnost »skupne tochke« z zlochincem v smislu mashchevalnega resentimenta (oba sta imela po svoje prizadeto otroshtvo), to pa je prispevalo k dosmrtnemu posttravmatichnemu stresu. Vsekakor film Capote v chasu, ko je Hollywood tako rekoch dokonchno postal sinonim za tovarno vsakrshnega trzhno-shpektakelskega pofla, sodi med redke novejshe primerke, ki nakazujejo, da vendarle obstaja tudi mozhnost vsaj stranskega drugachnega »trenda«.
Chlovekov razvoj
Rajko Shushtarshich
SEZNAM UPRAVICHENCEV
/privilegirani do donacij /
Sistem se neprestano razvija, chlovek tem darovitostim sistema komaj sledi; caplja, se opoteka, zgublja svoj zachasni mir, vchasih izbruhne. Vse zaman, bob ob steno. Sistem je trden, mochan in, kot recheno, se venomer razvija. Kaj pa je pravzaprav ta razvoj v pomenu institucionalne vrednote? Je dinamichna modaliteta vrednote hierarhija. Sistem se torej neprestano hierarhizira, in ta hierarhija je tako mogochna, da jo chlovek-individuum komaj she dojema. Vedno znova pa dobiva vtis, da zanj mesta v sistemu ni. Polozhaji so, ti so v obilici na voljo, vsakomur po njegovi sposobnosti biti lojalen sistemu, le vkljuchiti se mora v sistematizirano hierarhijo. To se pravi razvijati se sistemsko skladno, sistemsko tvorno. Individuum pa ravno tega noche, ker che to sprejme, je mrtev, njegova individualnost in svojskost gresta po zlu.
Nasha rubrika Chlovekov razvoj je vsekakor svojska; za marsikoga je protislovna po sestavkih, tezhko umljiva. Nekateri sestavki razreshujejo zagonetke sistema, so sistemsko kritichni, drugi rahlo ironichni, nekateri eksemplarichno dokazilni ali pa po svoje pouchni za sistem in seveda tudi za chloveka v njem. Nasprotje med chlovekom-individuumom (posameznikom — njegovo vlogo v sistemu) na eni strani in sistemom na drugi pa je osrednja nit, ki jo vlechemo skozi prispevke, pa naj to komu vshech ali ne.
Podobno kot chloveku se godi seveda tudi neodvisnim revijam. Ker so svojske, se institucionalizirajo minimalno, le toliko, kot je v sistemu formalno neobhodno za t.i. registracijo, potem pa vztrajno branijo svojo svojskost in neodvisnost kot najvechjo dobrino (svojo vrednotno orientacijo). Sistem prichakuje lojalnost, in udinjanje mochi — hierarhiji sistema, vsaj enemu od treh predominantnih podsistemov (politiki, kapitalu, religiji). Sicer sistemski vlogoslovci neizpodbitno ugotove, da ni v »javnem interesu« (beri: drzhavnem — sistemskem), in jo zavrzhejo; lahko jo celo izbrishejo iz razvida ali pa ji z izbrisom grozijo. »Nebodigatreba — ta pankrt« bi bil delezhen podobnega tretmaja v kateremkoli sistemu doslej, t.j. v vseh chasih chlovekovega razvoja.
Neizogibno je torej, da si vedno znova zastavljamo vprashanje: Kdo komu kaj daje in kdo komu kaj jemlje — chlovek-individuum sistemu ali sistem-hierarhija chloveku?
Ne ponujajte nam torej »zheleznih sendvichev« in vashih vrednot: slave, obilice priznanj in pohval, ker tega nochemo.
Kar sledi, pa je zgolj eksemplarichen primer dobrote sistema — ponuja nam drobtinice, in she te so iz plastike.
Vlada RS je sprejela Zakon o dohodnini (ZDoh-2),1 tj. o namenitvi dela dohodnine za donacije. Slovenski davkoplachevalec lahko poslej zahteva, da se do 0,5% njegove dohodnine nameni za financiranje sploshno koristnih namenov. Mednje je uvrshchen tudi kulturni namen — sicer naknadno, pa vendarle.
Potem pa pride konkretna stvarnost, namrech Seznam upravichencev do donacij. 1a Za podrochje kulture ga dolocha Ministrstvo za kulturo (MzK), osnova za uvrstitev med upravichence je t. i. »javni interes«, 2 konkretneje pa pogodba o triletnem sofinaciranju s strani MzK. Skratka, odlocha minister in njegove neodvisne komisije, ki jih pri Reviji SRP dobro poznamo;3 odlochajo skladno z njihovim razvrshchanjem v kulturi, t.j. z diferenciacijo slovenskih revij in z diferenciacijo slovenskih pesnikov in pisateljev. Najprej na izbrance — drzhavne umetnike in na »ostanek« ostalih! Da se ve, kdo je kdo, in koliko kdo shteje. Na dnu te hierarhije so svobodomiselni »odvechniki«, ki ne shtejejo vech niti toliko kot upravichenci socialne pomochi — in to pri vsem silnem zavzemanju za chlovekove pravice, ki jih imajo sistemski »glasnogovorniki« polna usta.
Pa se sploh she najde kdo, ki bi hotel 0,5% svoje dohodnine dodeliti za donacijo npr. Reviji SRP (uradno ime: Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana; matichna shtevilka 1339427, davchna shtevilka 71461965)?
Se!
A za to naj bi dal zavod Revija SRP — zahtevek za uvrstitev na seznam upravi-chencev!
Ne bo treba!
Kajti namen zadevnega zakona ni, da bi davkoplachevalcem omogochil dodelitev donacije po svoji izbiri, ampak le tistim pravnim osebam zasebnega prava (v nashem primeru s podrochja zalozhnishtva), kot jih hoche kulturni minister, se pravi tistim tako ali drugache zasluzhnim, ki jih sicer protezhira (ali vsaj tolerira).
Seveda to s »svojeglavci« ne gre, ker resnichno neodvisna revija ni v »javnem interesu« (beri: drzhavnem). MzK oziroma minister za kulturo Vasko Simoniti in chlani njegove »neodvisne komisije« Revije SRP po njihovem pojmovanju neodvisnosti nikoli ne bi uvrstili na seznam privilegiranih!
Poleg vsega pa »pogodbe s hudichem« sploh nochemo vech, ker bi z njo izgubili svojo neodvisnost, ki je v sploshno korist.
Take dobrote ponuja — financhni minister Andrej Bajuk. (O njegovi dobro-namernosti ne dvomim.) Kaj pa drugi ministri, kljuchni za nashe zadeve?
Glej tudi! 2
Svobode misli in izrazhanja nam seveda nihche ne brani, tako pravijo; le da mi tega v praksi nikakor ne zaznamo, temvech venomer znova ravno nasprotno. Pomagali bi nam, da se uveljavimo na trzhishchu blaga in storitev, a kaj ko Revija SRP ni in noche biti blago, trzhishcha pa v slovenskem zalozhnishtvu (s knjizhicharstvom vred) sploh ni — je zgolj umetno vzdrzhevanje »javnega interesa«!
Uvrstili bi nas v nekakshne sistemske registre, razrede, predale, sezname, kamor v resnici ne sodimo. Torej nas — tako (ne)razvrshchenih — za sistem ni. Pa poglejte v katerikoli internetni brskalnik in napishite: revija srp; ugotovili boste, da vseeno smo, da obstaja kar nekaj SRPovih svojskih individuumov. Celo njihove misli, obchutenja, dojetja, dozhivetja, che se po svoje izrazim, utrinke isker duha in odtenke dushe bi lahko deshifrirali, che bi le zmogli ali hoteli. Pa tudi kaj o koreninah kulturne identitete nashega naroda — in ne nazadnje tudi kaj pouchnega o nashem sistemu — bi lahko nashli.
So pa tudi nekateri odlochnejshi, ki pravijo, da neodvisnih revij pravzaprav sploh ni, ker jih ne more biti; da je pach vsak medij od koga odvisen. Drzhi: che ne od drugega, smo odvisni od sodelavcev.
Ja, odvisni smo predvsem — sami od sebe. To je tako rekoch definicija neodvisnosti.
A propos: V letu 500-letnice Primozha Trubarja, utemeljitelja slovenske kulture in literature, ko se oblastnishka kultura na debelo kiti z njegovim imenom, se ni odvech spomniti, da je bil od oblasti preganjan in izgnan v tujino, ker si je drznil misliti drugache, tako rekoch proti sploshnemu toku, in da je Revija SRP, cheprav je zato zasmehovana, edini medij, ki v praksi sposhtuje Trubarjevo zasnovo slovenske latinichne pisave z dvochrkovnimi shumniki.
Glej1: — 142. chl. Zakona o dohodnini (namenitev dela dohodnine za donacije), Uradni list RS, sht. 117/06; http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=2006117&dhid=85824
— Uredba o namenitvi dela dohodnine za donacije in seznam upravichencev s podrochja kulture , Uradni list RS, sht. 30/07 in 36/07
http://www.mk.gov.si/si/podatki/uredba_o_namenitvi_dela_dohodnine_za_donacije_in_sez nam_upravicencev_s_podrocja_kulture/
Glej 2: — Rajko Shushtarshich, Obeti slovenski kulturi /Javni interes v kulturi/; Revija SRP 53/54, 2003 ; http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp53/rajsh53/obeti53.htm
—	Rajko Shushtarshich, Odprto pismo Janezu Janshi — prvemu ministru RS /OP XII — Zadeva: Neodvisni mediji/ ; Revija SRP 81/82, 2007 ;
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp81/dokum81/1dok81.htm
Glej3: — Rajko Shushtarshich : Odprto zaprto pismo MK RS, VII — Andreji Richter, Diferenciacija slovenskih revij in program neodvisne Revije SRP 2003 do 2012/ ; Revija SRP 51/52, 2002 ; http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp51/dokum51/1dok51.htm
—	Rajko Shushtarshich : Odprto zaprto pismo MK RS, VIII — Andreji Rihter /Zavrzhene slovenske revije ; Revija SRP 55/56, 2003 ;
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp55/dokum55/1dok55.htm —Jolka Milich : Odprto pismo Jozhetu Horvatu, podsekretarju Ministrstva za kulturo /She merila in kriteriji MK rS — konkretno/ ; Revija SRP 63/64, 2004 ; http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp63/dokum63/1dok63.htm
—	Ivo Antich : Pritozhba na Delovno in socialno sodishche v Ljubljani ; Revija SRP 75/76, 2006 ; http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp75/dokum75/3dok75.htm
Za zgodovinski spomin
Andrej Lenarchich
NEKAJ DEJSTEV, ZNANIH IN VSEM NA OCHEH, ZLOZHENIH NEKOLIKO DRUGACHE
Dvajseto stoletje, stoletje svetovnih vojn, kakor so njegovo znachilnost ubesedili avtorji neke knjige, se je za Slovence zachelo s politichnim polomom, nadaljevalo z dotlej nevideno katastrofo in konchalo s she manj prichakovano, lastno, suvereno, mednarodno priznano drzhavo.
Kdor pogleda slovensko zgodbo poblizhe, osupne pred dejstvi, ki so na prvi pogled v popolnem neskladju:
Etnija, katere okamenela zgodovinska prichevanja govore o pradavni drzhavnosti takrat, ko danes znamenitih drzhavnih tvorb she nikjer ni bilo, ljudstvo, katerega jezik je prvi od zhivih evropskih jezikov zapisan v knjigi, ki se je postavilo v prvo vrsto med moderne nacije z eno prvih tiskanih Biblij in z obsezhno knjizhevno bero, je v chasu nacionalnega vrenja, ko so v Evropi vznikale nacionalne drzhave druga za drugo, dobesedno umanjkalo, izginilo z evropske politichne scene. Na samo dno, enako politichnemu samomoru, je ta narodich potonil na zachetku dvajsetega stoletja, ob koncu prve svetovne morije, ko so ga njegovi samozvani voditelji brez vprashanja izrochili na milost in nemilost tujcem iz krajev, odkoder je zhe stoletja prihajala nadenj smrt.
Absurdni, komaj verjetni usodi so vech kot ochitno botrovali samozvani narodovi voditelji. To so bili praviloma cerkveni veljaki, kar vsiljuje sklep, da so vero, orodja cerkvenih struktur, uspeshno (zlo)rabljali za uresnichevanje posvetnih — politichnih in ekonomskih ciljev. In znane podrobnosti to tudi pripovedujejo. Cerkvene strukture so bile primeren okvir, ki je omogochal veljakom, da so obvladovali ljudstvo, krotili vznikanje nacionalno zavednih vzgibov, usmerjali to energijo v sfero pobozhnosti, etnichnosti in folklore, mu odrekali udelezhbo pri oblasti, tako »usmerjeno«, ukrocheno chredo pa v svoje in vladarjev zadovoljstvo ponujali na oltar domovine (dunajske ...). Ta praksa je bila uspeshna, dragocena za vladarje in zato tudi cenjena/nagrajevana. Posledica, skrajno neprijetna za ljudstvo, pa je bila popolno umanjkanje drzhavotvornih nastavkov v trenutku, ko bi jih najbolj potrebovali. Sesutje dvoglave monarhije, ki so ga npr. Chehi in Poljaki znali docela izkoristiti, se nanj zhe prej in pravochasno pripraviti, je zalotila Slovence popolnoma bose, brez drzhavotvornega programa, absolutno v rokah nekaj cerkvenih hierarhov, ki so — sledech lastnim ciljem — poskrbeli, da je chreda le zamenjala gospodarja, ostala pa she naprej adut klike za »posebne posle«, tokrat —
ker je dunajski poniknil — z beograjskim dvorom. Najbolj ochitno se je ta kolaboracija pokazala ob sporazumu Cvetkovich-Machek, ko je na videz dokonchno pokorjeno ljudstvo vendarle zachelo negodovati, saj so Hrvati dobili avtonomijo, Slovenci pa nichesar, in je samozvani slovenski narodni voditelj, Koroshec, nemudoma izposloval izrochitev nekdaj fevdalnih posesti iz avstrijskega verskega sklada Cerkvi — ljubljanski shkofiji, kot protiuslugo pa zagotovil, da bo ljudstvo ostalo mirno.
Ni torej nobenega dvoma, da je Cerkev na Slovenskem verjetno zelo veliko storila za ljudstvo, za njegovo versko zadovoljstvo, za jezik in kulturo, a she manj je dvomno, da je popolnoma spodrezala njegovo nacionalno, drzhavotvorno potenco, ga v celoti onesposobila, da bi shel v korak s chasom, ko so v Evropi nastajale nove nacionalne drzhave. In ne samo to. Ko ga je porinila na Balkan, ga je izpostavila maniram, ki jim ni bil kos. Niti ni imel instrumentarija, ki bi mu omogochal obrambo. Da je bila nesrecha she vechja, je takoj na zachetku drugega svetovnega obrachuna novotvorba Jugoslavija izginila s politichne scene in Slovenci smo bili nenadoma v dalech slabshi situaciji, kot ob razpadu KuK. Kar je ostalo od razkosanja tedaj, so dokonchali okupatorji tokrat. Ostali smo brez vsakrshne politichne, drzhavn op ravne strukture. Razbita skupnost, ki ni mogla funkcionirati in ni bila nikakrshen mednarodni subjekt. Lahek plen vseh mogochih partikularnih interesov, spletk. Jasno, da je pri tem bila najbolj uspeshna revolucionarna KP, ki je imela za seboj tisti hip gotovo najbolj sofisticirano in uchinkovito organizacijo — Kominterno.
Revolucionarji so imeli lahko delo. Brez tezhav so legitimirali prevzem oblasti z bojem proti okupatorju. Da so znali hkrati eliminirati vse, kar bi utegnilo in ki bi utegnili ta prevzem ogroziti, za razumnega chloveka ni nobeno presenechenje. Z javne scene so zbrisali vse druzhbene dejavnike, skupine in posameznike, ki se niso podredili in vkljuchili v njihov sistem »ljudske oblasti«. Natanchno tako, kot povsod tam, kjer je komunistichna partija prevzela oblast. V Sloveniji so imeli toliko manj tezhav, ker je bilo ljudstvo zaradi dolgotrajne cerkvene »druzhbene prakse« dobro zdresirano in je znalo ubogati.
A kakor je bila tragedija popolna, je imela tudi neki usoden pozitivni uchinek.
Kljub sistematichnemu »umirjanju« drzhavotvornih vzgibov Slovencev skozi vso znano zgodovino, je sporadichno prihajalo do posameznih poskusov, da bi (znova?) prishli do drzhavne samostojnosti. Najbolj znan je poskus kaplana Majarja Ziljskega. Dobro je tudi znano, kako se je to konchalo. Cerkveni veljaki so nemudoma ukrepali in izvotlili »zahtevo« za Zdruzheno Slovenijo v »milo proshnjo« presvitlemu cesarju ... Nosilca pobude so zvito pognali na takrat bogu za hrbtom Sv. Visharje — a ker to ni zadostovalo, so ga dodatno in dokonchno pregnali v daljnjo Prago, kjer je »poginil kot pes za vogalom«.
Ta znameniti poskus je torej dobro znan, a zagotovo ni bil edini. Ne nazadnje bi se lahko kaj osamosvojitvi podobnega zgodilo zhe kdaj prej, pa tudi ob razpadu KuK ali ob izginotju Juge. Vendar se je osamosvojitev dejansko zgodila shele po dolgih
desetletjih, potem, ko je bilo videti, da so ugasnile she zadnje sanje, da bi Slovenci po tisoch letih znova imeli svojo lastno drzhavo.
In kaj je bilo tako posebnega v devetdesetih letih, da se je to, mimo vseh prichakovanj, dejansko zgodilo?
Vse je bilo v vsem podobno poprejshnjim situacijam — le eno dejstvo je bilo drugachno! Edino, in samo tokrat: na politichni sceni ni bilo Cerkve in politichnih sil, ki jih je podpirala. Z njo in njeno politiko so revolucionarji ob koncu vojne definitivno opravili. Nastal je prostor za laichno-civilno nacionalno emancipacijo, za ponovni vznik drzhavotvornih tezhenj in za dejansko osamosvojitev ob prvi prilozhnosti, ki se je ponudila.
Obnashanje cerkvenih veljakov v tem obdobju docela razkriva resnichnost takega videnja situacije. Ne samo, da so najvishji dostojanstveniki javno razglashali, da »je Jugoslavija edina mozhnost za Slovence« (nadshkof Pogachnik, Sobotna priloga Dela), celo she tik pred plebiscitom je nadshkofijski dvor klical k razumu in nasprotoval osamosvojitvi (intervjuji v domachem in tujem tisku). Da je shele po uspelem plebiscitu cerkvena hierarhija zachela sodelovati, je dejstvo, ki ga velja poskushati razlozhiti z ugibanjem: mar ni neke podobnosti med tem ravnanjem in ravnanjem E. Kardelja, ki je leta 1941 zapisal, da se je KP pripravljena upreti okupaciji pod pogojem, da pomeni to prevzem oblasti. Danes, ko ni vech kaj ugibati o dejstvu, da je Cerkev prevzela (zhe) velik del oblasti v samostojni Sloveniji, je mogoche sklepati, da so cerkveni veljaki ravnali tako kot Kardelj: osamosvojitev da, pod pogojem, da dobimo v roke premozhenje in (politichno) moch ...
Taka predstava ima mochno podporo v shirshem spletu dogajanja: vse od nekaterih obeshencev pod londonskimi mostovi, od »zasluzhenega« pochitka nadshkofa-vatikanskega bankirja v odmaknjenem refugiju v Kaliforniji prek presenetljive vzpostavitve (protiustavno!) diplomatskih odnosov USA-Sveti Sedezh, chrne diplomatske limuzine, parkirane tik vhoda v Vatikan, vse do izvolitve Wojtyle, do hitrega diplomatskega priznanja Slovenije — pri chemer je od tega bolj pomembno dejstvo, da je bilo priznanje hkratno: Slovenije in Hrvashke. Ne gre sprgledati, da Hrvashka ni izpolnjevala pogojev, saj ni imela niti jasno dolochenih meja niti oblasti na celotnem obmochju. Piko na i so dodali mnogoteri papezhevi obiski zlasti na Hrvashkem. Indikativno je tudi, da imajo Hrvati kar dva kardinalska sedezha (nekaj chasa so imeli kar tri kardinale!), Slovenija pa (she vedno) nobenega.
Torej je treba prej omenjeno »Kardeljevo varianto« dopolniti: ne le moch in oblast lokalne Cerkve, tudi skladnost z visoko vatikansko in amerishko politiko je botrovala soglasju ...
In res! Brzh ko so prej oslabljene sile znova prishle do mochi, se je zachelo nevarno zapletanje Slovenije v zadeve okolja, odkoder smo se komaj in zadnji hip reshili po skoraj stoletju usodnega tavanja. Oblast, ki jo je naplavila znova vznikla moch cerkvenih struktur, je zachela z znamenitimi »skupnimi sejami« slovenske in
hrvashke vlade — te se sporne vsaj z vidika suverenitete —, sumljivo je popushchanje v zvezi z mejo, na simbol slovenstva so montirali obelezhje cerkvenega poglavarja ustashke drzhave, cerkvene korporacije se spushchajo v sumljive poslovne povezave ...
Prav nobenega dvoma ni, da smo v situaciji, ko je potrebno premisliti vsak nadaljnji korak.
Che zhelimo iz sploshno znanih dejstev potegniti koristen pouk, napotilo za ravnanje in obnashanje, jih pach moramo opaziti in razvrstiti v vsej njihovi nazornosti.
Prvo, kar bije v ochi, je popolnoma neustrezno opredeljevanje dogajanja v minulem stoletju, s kakrshnim se odlikuje zlasti stroka, in potem seveda politika. Dogajanju, ki ima vsa znamenja anarhije, poljubnosti, zlorab s strani nepo-oblashchenih ad hoc skupin, prisilnih ukrepov, krshenja temeljnih chlovechanskih pravic, pripisujejo drzhavnostne atribute. Okolju, ki je uokvirjalo to anarhichno, destruktivno dogajanje, pripisujejo drzhavnost. A resnica je, da so bila vsa stanja, vse situacije, v katere smo Slovenci zashli — oziroma so nas vanje pahnili domachi in tuji samozvanci — od konca prve svetovne vojne pa vse do vojne za osamosvojitev, ali povsem nelegalne, nelegitimne ali pa vsaj na meji. Ne po prvi vojni ne po drugi nihche ljudstva ni nich vprashal; oziroma je bilo »povprashevanje« farsa. V primeri s plebiscitom za samostojnost izgine she zadnja sled chesarkoli zakonitega v vseh desetletjih pred tem.
Torej smo postavili svojo drzhavo na povsem nove in prvich v novejshi zgodovini povsem legalne in legitimne temelje. S tem vse, kar se je v predhodnih desetletjih nagrmadilo, zahteva ponoven premislek in rekonstrukcijo.
Ker so notranjepolitichne razmere ukalupljene v jasno opredeljeno ustavno ureditev, naj bo tokrat pozornost usmerjena v tisto, kar ostaja neurejeno na zunanjepolitichnem podrochju.
Zadeve vis-a-vis zahodne, severne in vzhodne sosede so urejene na podlagi legalnih in verodostojnih meddrzhavnih aktov, ki veljajo. Tudi stoje na jasno opredeljenih izhodishchih, brez ozira na to, koliko so v opreki s pravichnostjo in zgodovinskimi upravichenji. Imajo vsebino in obliko meddrzhavnih sporazumov in se morejo spreminjati le na identichen nachin.
Zadeve z juzhno sosedo pa imajo svoje posebnosti.
Ena znachilnosti te sosede je, da je zgrajena na posesivnosti. Zhe samo ime kazhe na to. Posebej, che stvari primerjamo s Slovenijo.
Slovenija je nastala kot zdruzhitev ljudi slovenskega duha, ki so tisoche let zhiveli v dezhelah Gorishka, Istra, Primorje s Trstom, Kranjska z Belo krajino, Koroshka, Shtajerska, Prekmurje. Skupnost, najprej kvazinacionalno, potem pa drzhavno, smo poimenovali z novim, skupnim imenom Slovenija. Imenom, ki je bilo, sodech po kartuzijanskih arhivih, vsaj do 12. stoletja uradno v rabi za obmochje, kjer se
nahajajo te dezhele. Z zdruzhivijo torej ni bila v nichemer prizadeta svojskost posamezne dezhele in njenih ljudi. Niti nje ime.
Drugache je s sosedo. Ta je nastala iz dezhel madzharske krone — Dalmacije, Slavonije, Hrvashke. Ob razsulu KuK monarhije je Zagreb na vrat na nos prikljuchil she chisto slovenski del Prekmurja onstran Drave do sotochja z Muro, ki je imel s Hrvashko skupno le to, da je cerkveno sodil pod zagrebshko shkofijo, a ta je bila itak madzharska ustanova. V tako nastali skupnosti si je Hrvashka uzurpirala tako ime kot upravo. Tenzije med posameznimi dezhelami, ki so bile z nastankom skupne drzhave Hrvashke na tak ali drugachen nachin prizadete, trajajo she danes. Kakor trajajo she danes posesivni vzgibi, tezhnje po prilashchanju tujega, s strani oblasti v Zagrebu.
Tako se je zgodilo nekaj naravnost neverjetnega:
Drzhava NDH, ki jo je Zagreb razglasil tisti hip, ko se je podrla Jugoslavija, je bila do svojega konca zvesta zaveznica sil OSI. Sodelovala je pri vojnih operacijah Hitlerjeve koalicije, hkrati pa izvrshevala dejanja agresije na slovensko ozemlje in slovenske ljudi. Ni se obotavljala niti pobijati Slovence v svojih unichevalnih taborishchih, ko ji ochitno ni zadoshchalo moriti civile po Gorjancih. Najhujshe dejanje agresije nad slovenskimi ozemlji s spremljajochimi pojavi nasilja, streljanja in ropanja je zagreshila tik pred kolapsom, ko je z vso svojo vojno silo poskushala prekorachiti Slovenijo, da bi se vdala Anglezhem na Koroshkem. In ta agresorska, nacistichna drzhava je po popolnem porazu in unichenju njene vojne sile namesto kazni in procesa denacifikacije dobila nagrado v obliki obsezhnih ozemeljskih pridobitev na rachun Slovenije. Dobesedno shokantno dejstvo. Zasedla je skoraj celotno Istro z Reko in kvarnerskimi otoki. Ozemlje, ki nikoli v zgodovini ni bilo pod upravo Zagreba, marvech slovenskih mest Ljubljane in Trsta. Prav tako je (znova) zasedla Chakovski okraj do sotochja Mure z Dravo in obmochje Shtrigove, kjer je zagreshila she po vojni poboje velikega shtevila Slovencev.
V nasprotju z ostalimi nacistichnimi napadalci edino Hrvashka ni niti kapitulirala niti ni bila obravnavana na kaki mirovni konferenci, she manj pa se je denacificirala, kar je jasno prishlo do izraza tako v ozhivljanju ustashtva kot v vnovichnem poseganju na slovenska ozemlja. Postavlja se zato nujna potreba po ukrepu v obliki mirovne konference med agresorjem Hrvashko in zhrtvijo Slovenijo, che naj se odnosi postavijo na zdrave temelje in se zagotovi trajen mir na tem obmochju. Jasno, da mora biti osnovno izhodishche pogovorov to, da agresor ne more biti nagrajen, she najmanj z ozemeljskimi pridobitvami, ki so v nasprotju z vsemi zgodovinskimi danostmi in upravichenji.
Posebno in akutno je vprashanje, kako je sploh mogoche, da drzhava, ki ni razchistila s svojo nacistichno preteklostjo, ki she naprej manifestira ozemeljske zahteve na rachun chlanice EU, sme rachunati na sprejem v elitno skupnost, ki je zgrajena na zmagi nad nacifashistichno zablodo. Preden se odgovori na to vprashanje, je treba postaviti stvari na zachetek. Ta zachetek je, kar se tiche odnosov Slovenija — Hrvashka, stanje pred razpadom KuK monarhije. Brez
mirovne konference, ki bo razchistila z neupravichenimi teritorialnimi prilastitvami in s shkodo, povzrocheno z vojnim nasiljem in agresijo, ni mogoch noben konstruktivni korak naprej.
27.09.2007
PS:
Ker je trenutno na tapeti vnovichno »odkrivanje« zhe od zachetka znanih povojnih pobojev, ki jih je izvrshila oborozhena sila JA na obmochju Slovenije, je treba povedati she:
Edina oblast tisti chas na ozemlju danashnje Slovenije je bila oblast JA pod poveljstvom marshala Tita. On je bil neposredni in vrhovni poveljnik tudi vseh drugih oborozhenih skupin — od Knoja do Ozne. Druge oblasti tod ni bilo. Vojska slovenskih domobrancev, ki je zapustila Slovenijo tik preden je meje prestopila JA, je kot nemshka posebna vojska s kapitulacijo Nemchije avtomatichno kapitulirala, se vdala. Vojaki so tako postali vojni ujetniki. Vrnjene je JA pobila — poboj vojnih ujetnikov ima ime.
Drugache je z vojashko silo NDH, suverene drzhave, ki je prek Slovenije prodirala na Koroshko, da bi se vdala Anglezhem. Ti so vdajo zavrnili in vso vojsko poslali nazaj. Nobenega znamenja ni, da bi se potem ta vojska vdala JA, Titu. She manj, da bi drzhava NDH kakorkoli kapitulirala. Kako poimenovati poboj vojske, ki se ni vdala, a je bila na milost in nemilost izrochena zmagovalcu — to naj povedo strokovnjaki. V vsakem primeru pa drzhi, da tisti, ki za te dogodke krivijo Slovenijo in Slovence, nimajo prav. Posebej pa je zanimivo, da v to smer vpijejo najbolj tisti, ki ne le, da so ves chas vse to vedeli, imeli so tudi dostop do mnogih dokumentov tako po strankarski kot po strokovni liniji. Ni treba posebej ugibati, zakaj to pochno, kdo je »narochnik« ... Na neki nachin je pach treba zrelativizirati svoje Srebrenice, Oluje in Bljeske ... in osramotiti zhrtev svoje agresije, da bodo lazhje ohranili, kar so prigrabili.
SHE REFLEKSIJA OB POGLEDU NA ZGODE IN NEZGODE SLOVENCEV KONEC DRUGEGA TISOCHLETJA
Danes zhe pokojni aristokrat, ponosni chlan druzhinskega omizja ene evropskih kraljevskih rodbin, mi je v nekem pogovoru, ko sva obujala spomine ob pogledu na ostanke gradu, v katerem je bil rojen, povedal:
»Trdim, da je bila za Slovence usodna zemljishka odveza. Dotlej so grajski skrbeli za vse v zvezi s posestjo, obdelavo, gospodarjenjem. Res, da so bili med njimi tudi zoprniki. Surovi do svojih kmetov. Vendar pa so vsi po vrsti skrbeli za posest, da je ostajala zaokrozhena in v funkciji — ne nazadnje so morali plachevati visoke dajatve, ki so marsikoga mochno davile. Tako je bila lastnina v rokah domachih ljudi. Naj so bili grajski she taki nemchurji, konec koncev so zhiveli stoletja dolgo v dezheli in so bili zhivo vrashcheni vanjo.
Z zemljishko odvezo pa se je vse to podrlo. Po eni strani so grashchaki izgubili velik del zemljishke posesti. Obstoj grashchinskega gospodarstva je bil vse bolj ogrozhen in vzdrzhevanje sistema vse tezhje. Mnogi so popustili, imetje prodali. Najbolj pa je razdejalo razmerja in stanje v dezheli to, da so kmetje nenadoma postali lastniki zemljishch. A ta lastnina je bila tudi hudo breme — ne le, da so iznenada morali zacheti gospodariti z vsemi riziki vred, tudi obremenjena je bila ta nova lastnina. Treba je bilo odplachati to in ono. Vse prevech novopechenih gospodarjev je kmalu zavozilo — in na to so chakali predvsem tujci. Drugo za drugim so shla posestva na boben in v roke tujcem. Kos za kosom domovine se je spreminjal v tujino.
Nato se je pokazala mozhnost: Amerika. Zadolzheni posestniki so z velikim upanjem odhajali chez luzho, tam zasluzhili, kolikor so bili dolzhni, in po vrnitvi odkupili dolgove. A takih srechnezhev je bil malo. Dosti manj kot tistih, ki so poniknili v Novem svetu. Kmalu je vse vech Slovencev za vedno odshlo na tuje, posestva pa v roke tujcev. To je bila slaba bilanca zemljishke odveze.« S to mislijo se je mogoche strinjati ali pa tudi ne. Ostaja pa dejstvo, da je bilo izseljevanje v 19. stoletju vse vechje, in — to je bilo od vsega she najhujshe — izseljenstvo je postajalo skoraj vrlina. Vztrajanje na rodni grudi je vedno manj shtelo. Povezano je bilo z vsemi mogochimi tegobami, revshchino, brezperspektivnostjo. Uveljavljala se je miselnost, da sposobnejshi odhajajo, manj sposobni ostajajo.
Vse to se je odrazhalo v javnem mnenju in politichnem razpolozhenju. Popushchanje, kolaboriranje, nesamostojnost, iskanje pokroviteljev in druge slabe stvari so zaznamovale druzhbeni vsakdan. V dogajanje je mochno stopila Cerkev z razlichnimi dejavnostmi. Znana je npr. Rafaelova druzhba. A postavlja se vprashanje, ali in v kolikshni meri so stvari schasoma postajale same sebi namen oziroma koliko je bila skrb za izseljene predvsem zavzetost, da bi jih bilo kar se da veliko ...
Tudi v politiki je prishlo na povrshje razpolozhenje, da sami nichesar ne (z)moremo. Prva prioriteta je postala in ostala poiskati »primernega okupatorja«, ki bi nas reshil iz avstrijskih neprilik. Tu gre iskati glavni razlog slepe zaverovanosti v tako ali onako jugoslovanarstvo, medtem ko so drugi okoli nas veselo jadrali drzhavni suvereniteti naproti.
Vkljuchitev Slovencev v Jugoslavijo po razsulu KuK je bila huda streznitev. She en udarec narodovi samozavesti. Zaman so tisochi chakali Koroshca na zheleznishki postaji, ko se je po izvrsheni podreditvi drzhave SHS srbski monarhiji — chemur se je iz kdo ve katerega razloga izognil(!) — vrachal iz Shvice. Zrevoltirani mnozhici, ki je glasno izrazhala svoje nestrinjanje, se ni upal prikazati na oknu svojeg kupeja. Nedolgo za tem smo nesrechno izgubili she Koroshko. S slovensko krvjo zalita Primorska in Gorishka sta zhe prej izginili pod italijanskim shkornjem.
Izguba vech kot polovice nacionalnega ozemlja, polovice ljudi in dosti vech nacionalnega bogastva je ljudi dotolkla. She tisto malo drzhavljanske samozavesti je izginilo v brezupu. Dosti vech junashtva niso pokazale niti politichne stranke, ki so se druga za drugo utapljale v jugoslovanskih politichnih korpusih in se vedno bolj umikale unitaristichnim, centralistichnim konceptom. Brez vsaj minimalnega koncepta v smeri drzhavne suverenitete, vse so bile vdane v usodo.
Zato zveni verjetno, kar je bilo mogoche prebrati v eni prvih shtevilk Odmevov, obchasnika, ki ga izdaja gospod Arnezh, skrbnik obsezhnega zasebnega arhiva iz tega obdobja. Tam je bil objavljen zapis s sestanka politichnih veljakov, ki so malo pred drugo vojno povsem resno razpravljali, kam bi se Slovenci vsi skupaj odselili, da bi zazhiveli svobodno nacionalno zhivljenje. Verjeli ali ne, v igri je bila Argentina in celo Madagaskar! Torej ne boj, marvech apatija in iskanje nekih udobnih, romantichnih utopichnih reshitev. Dobesedno nezaslishano.
Je pa zato toliko lazhje razumeti vse, kar se je groznega dogajalo s Slovenci kasneje — povsem neustrezno obnashajne politichnih veljakov, she posebej cerkvenih, v trenutku razpada Jugoslavije in zasedbe s strani okupatorjev. Prav nobenega smiselnega koraka ta elita ni bila sposobna. Morebiti ga sploh ni mogla storiti, saj ni bilo poskrbljeno za nich! Popolna zmeda, brezciljnost, zaganjanje zdaj v to, zdaj v ono smer. Na dan so prishle pach posledice, rushilni uchinek stoletne »skrbi« Cerkve za narod, ki je v resnici obglavil vsak poskus nacionalne afirmacije. Kakor ni mogoche tajiti mnogih pozhrtvovalnih posameznikov, preprostih duhovnikov — Chedrmacev, tudi marsikaterega primernega koraka v dobro ljudstva, tako pa tudi ni mogoche prezreti klavrnega dejstva, da med ljudmi ni bilo kritichne mase samozavestnih, narodnozavednih in nacionalnim pravicam Slovencev zaprisezhenih posameznikov. Tudi che bi se med elito nashla volja podpreti prizadevanje za suvereno reagiranje na dogodke, pach ni bilo dovolj za to sposobnih. Rachun za vtikanje Cerkve v posvetne rechi je po stotih letih prishel. Krotka chreda je bila usmerjena v prichakovanje svoje Slovenije onkraj (»Tretja — nebeshka — Slovenija«: Rebula she v osemdesetih letih!)
Edina skupina, ki je bila pripravljena in usposobljena neskrupulozno, brezobzirno nastopiti, je bila komunistichna, a kaj, ko je ta imela na zastavi zapisane interese komunistichne internacionale in edini program: Revolucija.
Do zadnje podrobnosti dodelana politika partijskega jedra, dodobra podprta od Kominterne, je nosila partizanski nachin odpora brez vsakega kompromisa, definitivno usmerjen izkljuchno k revolucionarnemu prevzemu absolutne oblasti. S kirurshko natanchnostjo je sproti sekala vse, kar bi jo utegnilo ovirati na poti do cilja.
Kolaboracija z okupatorjem pod cerkvenim patronatom je bilo najvech, kar je etablirana elita zmogla ukreniti v odgovor. Prostor oborozhenega odpora proti okupatorju je zhe zdavnaj zasedla Partija. Nasprotni strani ni preostalo drugega, kot da je pognala mnozhico mladih ljudi v okupatorjevo uniformo in jih neizbrisno, usodno zaznamovala s kolaboracijo, jih brez vsakega upa prepustila neizogibni usodi. Vsakomur je bilo kristalno jasno, da ga ni, ki bi na koncu obrachuna uposhteval she tako utemeljeno izgovarjanje na samoobrambo. Zavezniki so zadeve zhe zdavnaj dokonchno postavili na svoje mesto. Katastrofa — pogrezanje iz napake v napako.
Kopichenje napak pa se je izrodilo celo v zavesten zlochin. Kje, v chem ga je treba iskati?
Ko motrimo dogodke na ljubljanski protikomunistichni politichni sceni tik pred koncem vojne in nalashch, zaradi dobrega okusa, pogledamo stran od majske farse na Taboru, ni mogoche mimo vprashanja:
Ali bi se vrhushka kolaborantske strani lazhje umaknila na varno sama, brez vojske?
Nobenega dvoma ni, da bi bil umik na Koroshko z nekaj avtomobili s funkcionarji in njihovimi druzhinami razmeroma preprost podvig. Le chemu so potem spodbudili umik kompletne domobranske vojske in sprozhili celo mnozhichen beg civilistov?
Odgovor, da so prichakovali, da bodo zavezniki itak prej ali slej nastopili proti svojim komunistichnim zaveznikom in v ta namen uporabili tudi domobrance, je seveda iz trte zvit. Ne le, ker bi potemtakem dosti lazhje blokirali prodor JA na obmochju Kolpe in Sotle, skupaj z drugimi bezhechimi vojskami z Balkana, vsaj za toliko chasa, da bi zavezniki zasedli Slovenijo. Seveda bi bilo za to potrebno pra-vochasno storiti nekaj politichnih korakov, chesar pa zmedena protikomunistichna politika ni bila sposobna ne prej in she posebej ne v tistih dnevih panike. Da niso resno prichakovali »prijateljskega« sprejema onkraj Karavank, pa mora biti jasno vsakomur, ki ve — oni so seveda vedeli — za sklepe zaveznishkih konferenc tako v Teheranu kot na Jalti, ki so jasno in decidirano zahtevali vrachanje kvislinshkih vojska v njihove domache drzhave.
Na dlani je torej sklep, da so ta mnozhichni begunski stroj pognali z enim samim namenom: vojsko so potrebovali kot talca, ki so ga potem tudi dejansko uspeshno »prodali«, da so reshili svojo kozho, civilno mnozhico pa so vodili s seboj kot
»ohishnico«, sredstvo, na katerem bodo poskushali prezhiveti tam, kamor jih bo odnesla usoda.
Grobo povedano, pa vendar ... Naj poskusim nekoliko elaborirati. Zagotovo je vodstvo begunske trume poskrbelo, da so vojska in civili ostali skupaj. Dobro so se potrudili in angleshkim vojakom pomagali pri vzdrzhevanju reda. Ko se je zachelo dogajati vrachanje, ljudi niso z nichemer opozorili, za kaj dejansko gre. Da so vedeli, za kaj gre, se je izkazalo takrat, ko so prvi begunci iz teh transportov pribezhali nazaj in hoteli povedati, da jih vodijo v smrt. Te so voditelji nemudoma izolirali, zaprli, da bi ne povzrochili panike. Torej so bili dogovorjeni z Anglezhi, da bodo zagotovili red in disciplino pri vkrcavanju, do chesar je bilo Anglezhem veliko, saj so imeli prav takrat hude tezhave pri vrachanju ruskih Vlasovcev iz zgornje Dravske doline. Misli pritrjuje dejstvo, da ni bil vrnjen noben politichni funkcionar ali kdo iz poveljstva. Nalozhili in vrnili so le vojsko in tiste civile, ki so sami hoteli iti z njimi.
Anglezhi so bili ochitno zadovoljni s »poslom«. Imeli so lahko delo, hkrati pa so jim ostali v rokah vsi vodilni kolaboranti, ki so bili dragocen vir informacij in odlichna osnova za kasnejsho obveshchevalno rabo.
V okviru mozhnosti je vodstvo beguncev nemudoma organiziralo civilno mnozhico — sholanje, varstvo otrok, prezhivetje, urejanje zhivljenjskih pogojev, sodelovanje z zaveznishko upravo. Hochesh nochesh so se umestili — hote ali nehote, nachrtno ali nenachrtno — kot upravitelji/lastniki te mnozhice. Ta »usluga« je bila enako dobrodoshla angleshki vojashki upravi kakor tista pri organiziranju neproblematichne vrnitve vojske v Jugoslavijo. Le kdo pa hoche imeti prek glave problemov s silnimi mnozhicami? Od beguncev je takrat po vsej Evropi kar vrvelo. Kasneje se je pokazalo, da je to dobro delovalo. Tudi mozhni konchni cilj — Argentina — je bila gotovo zadovoljna, ko je organizator premika beguncev tja, monsignor Hochevar, Peronu zagotovil, da gre za disciplinirane, samoorganizirane in urejene ljudi. »Che je tako, pa naj pridejo!« mu je rekel Peron. Voditeljem se je vsekakor splachalo poskrbeti za te zadeve. Ne le, da so lahko na ta nachin prezhiveli, lahko so organizirali she najralichnejshe druge dejavnosti, ki so poleg intelektualnega in druzhbeno-afirmativnega zadovoljstva prinashale tudi materialno.
Da je bilo nekako tako, pricha komentar obiskovalca od tam, ki je na misel, da so voditelji kar udobno prezhiveli na rachun tega »zelnika«, »ohishnice«, ki so si jo peljali s seboj, pospremil s komentarjem: »In tako je she dandanashnji!« On zhe ve ...
Sapienti sat!
PS: Ker izjema potrjuje pravilo, so zavezniki vrnili vodilnega: Rupnika. A glej ga vraga! Vrniti so ga »pomagali« sami vodilni begunci, saj jim je bil trn v peti. Ne nazadnje tudi zato, ker je zahteval, da se domobranci vojashko postavijo v bran na juzhni meji ...
Lucijan Vuga
DIVJE BABE
(V)
STARINSKI JEZIKOVNI SLEDOVI Chemu je potrebno to poglavje?
Kako nedokonchne so zgodovinske teorije, nam poleg mnozhice drugih primerov lahko potrdi tudi novejsha knjiga Petra Raulwinga (RAU) iz leta 2000 v prevodu Konji, vozovi in Indoevropejci, s podnaslovom: Temelji in metode raziskav z gledishcha indoevropskega primerjalnega jezikoslovja, ki predstavlja neke vrste povzetek dosedanjih raziskav v zvezi z iznajdbo kolesa in voza. Seveda avtor she ni mogel uposhtevati senzacionalnega odkritja najstarejshega kolesa na svetu z Ljubljanskega barja, zaradi katerega bi moral v marsichem spremeniti svoje sklepanje. Tako objavlja tudi zemljevid (RAU str. 85), na katerem je prikazana razshirjenost voz s polnimi kolesi ter kolesi z naperami in so v ozkem pasu od Grchije do Danske nanizani posamezni primerki najdb obeh vrst koles »pred letom 1000 pr.n.sht.«; Mezopotamija je nagnetena z najdbami polnih koles »pred letom 2000 pr.n.sht.« in koles z naperami »pred 1500 pr.n.sht.«; seveda avtor omenja tudi she starejshe najdbe v Mezopotamiji in drugje, a se osredotocha na preuchevanje "chariot", lahkega dvokolesnega voza z naperami in konjsko zaprego. In kakshna je njegova komparativna lingvistika? Presenecha, da tako malo uposhteva slovanske jezike; med tekstom se kakshna taka navedba pojavlja med citiranjem drugega avtorja, sicer pa je znachilno, da je med njimi komaj kakshen slovanski znanstvenik! Tudi v Index verborum ne najdemo niti enega (!) slovanskega izraza za kolo, voz in posamezne njihove dele niti za konja in konjsko opravo, cheprav je med besedilom nich koliko izzivov; naj navedem le enega: za slovensko »kolo« je sino-tibetanski izraz kolo... itd !
Ker kolo in voz sodita med izredno pomembne inovacije, kolo tudi (morda celo najprej) kot vreteno za obdelavo glinastega posodja, se moramo sprva zaustaviti prav na tem.
Toda she preden zachnemo, nekaj besed o iskanju izvora starinskih besed.
Z obravnavo izvora in razlage besed se ukvarja etimologija, ali nauk o izvoru, nastanku besed, besedoslovje. Tu nimam namena razpravljati o etimologiji kot taki, ki danes predstavlja pomembno specialnost v jezikoslovju, vendar se kot vsaka znanost razvija in s tem spreminja in dopolnjuje predhodna dela. Ne le v preteklosti, ampak tudi danes je na etimologijo bolj ali manj vplivalo ideoloshko-politichno ozrachje; to nekateri oznachujejo kot zagledanost v antiko s panhelenizmom, panromanizmom, pangermanizmom, panslavizmom itd. Vse to je sicer v dolochenem obdobju veliko prispevalo k preuchevanju zgodovine in
jezikov, obenem pa so bili dolocheni rezultati nategnjeni na kopito prevladujoche paradigme. To so spoznali mnogi priznani svetovni lingvisti in zgodovinarji, ki skushajo popraviti napake preteklosti, a to ni ne lahko ne hitro opravilo. Ni kaj skrivati, da so taki poskusi vchasih zelo travmatichni, saj je potrebno spremeniti paradigme ali prevladujochi nachin mishljenja, kar je zhe za posameznika hud intelektualni napor, kaj shele za vechino (strokovne!) javnosti. Morda bo za ponazoritev teh zagat primerno povzeti misli enega nashih najpomembnejshih etimologov, pokojnega akademika Franceta Bezlaja, ki je v chasopisu Delo dne 7. novembra 1981 objavil chlanek Trdi orehi slovenskega imenoslovja: »Ko sem pripravljal monografijo Slovenska vodna imena, sem v Slavistichni reviji VIII v prilogi Linguistica I, 50 objavil chlanek o samo enkrat izprichanem, zhe pozabljenem slovenskem apelativu dobra "eine wasserreiche Gegend" (op. L. V.: vodnata okolica), ki ga med pohorskimi lokalizmi navaja Fr. Pohorski (Novice, 6. IV. 1859, str. l08). Ta beseda me je razumljivo vznemirila. Zaslutil sem, da bi se z njeno pomochjo dalo razlozhiti nekaj imen tipa Dobrna. Na prvi pogled je jasno, da je izvedena iz iste osnove kakor dober, vendar je izkljucheno, da bi se "o" mogel razviti po zakonih slovanskega glasoslovnega razvoja ... Vendar so se pri tem kopichili dvomi. Koliko je Fr. Pohorski, kar je najbolj verjetno psevdonim Davorina Trstenjaka, sploh zanesljiv? Vsaka enkrat izprichana beseda zahteva opreznost. Trstenjak je bil fantastichen etnograf in etimolog, ki ga je razvoj tako hitro prerasel, da se do danes she nihche ni potrudil izchrpati iz njegovih spisov narechno besedishche, ki ga ni uposhteval she noben slovenski slovar. Pri svojem leksikoloshkem delu sem se v teku desetletij vechkrat preprichal, da si Trstenjak besed ni izmishljal. Naj za primer navedem samo apelativ smled — "strazhishche, die Warte" (Novice, 1859, 76), z opombo, da je slishal to besedo od chebelicharja Zupana. Meni je pomagal premostiti nasprotje med imenom Smlednik in historichnimi zapisi 1136 Fledinich, l2l4 Vlednich, 1228 Vlednic itd...«
To je primnerna in verodostojna, dasi zelo pozna rehabilitacija nesrechnega Davorina Trstenjaka, na katerega so v stoletju po njegovi smrti zlili golide nechednosti. Kdor se je v resnici potrudil pazljivo preuchiti njegova dela, mora priznati, da je kot otrok svojega chasa in takratnega stanja vednosti ter stopnje razvoja zgodovine, arheologije in jezikoslovja izhajal iz nekaterih domnev, ki jih je chas obrusil ali dopolnil, cheprav je tudi danes zgodovinska veda prav tako polna hipotez in bolj ali manj verjetnih faktov. Toda po drugi plati je Trstenjak strokovno poshteno in z izredno energijo zbral in interpretiral neverjetno kolichino lingvistichnega gradiva, ki je oblezhalo stigmatizirano in podcenjeno, ne da bi se kdo potrudil lochiti zrno od plev, kot opozarja Bezlaj. A na zhalost niti Bezlaj ni uposhteval svoje lastne ugotovitve, saj je v svojem Etimoloshkem slovarju slovenskega jezika (ESSJ) navedel le en sam Trstenjakov vir, ogromno drugo gradivo pa je ostalo ob strani ... !
V tej luchi je treba brati Davorina Trstenjaka in mu dati zasluzheno mesto v slovenski znanosti.
Zdi se mi prav opozoriti bralce, da v prichujochem delu ni bilo mogoche uporabljati vseh specialnih fonetichnih znakov, kot jih priporocha IPA — International Phonetic Alphabet, vendar za razumevanje bo dovolj natanchno. Pach pa bo koristno omeniti, kako brati nekatere znake, ki jih zasledimo pri zapisih praslovanskih ali slovanskih besed. Zlasti dvoje znakov bega nepoznavalce:
b — nevtralni samoglasnik, lingvist de Bray jih v praslovanshchini izgovarja takole: kakor 'a' v angleshki besedi "about" (BRA); medtem ko za rushchino Slovenski pravopis 1990 pravi, da se ^ izgovarja kot npr. cb€3d [sjezd];
b — palatalizacijski znak, ki v zgodnjem obdobju ni bil povsem nem, izgovarja se priblizhno kot 'i' v angleshki besedi "bit" (BRA); Slovenski pravopis 1990 za ruski b pravi, da ga opushchamo kot npr. v CeeacmonoAb [Sevastopol]. Glede najstarejshih zapisov v slovanskih jezikih je she marsikaj neraziskanega; npr. najstarejshi slovenski Brizhinski spomeniki naj bi nastali okoli leta 1000, kazhejo veliko elementov praslovanshchine, vendar tudi zhe znamenja samostojnega slovenskega jezika. Praslovanshchina je po znanstvenem domnevanju jezik, ki so ga "govorili" Slovani, ko so zhiveli v praskupnosti, v resnici pa prav takega jezika niso nikoli govorili, ker je znanstveno rekonstruiran, nikoli ni bil zapisan, odrazha pa tisochletni razvoj jezika ljudstev, ki jih oznachujemo kot Praslovane. Prvi slovanski chrkopis je glagolica, ki naj bi jo domnevno sestavil Ciril (Konstantin) (826 ali 827 — 869) po grshki minuskoli, malih chrkah, okoli leta 860. Ciril je s starejshim bratom Metodom (? - 885) pokristjanjeval moravske Slovane. Glagolica (od glagoliti — govoriti) je bila zapleten chrkopis in zhe v 10. st. je v Bolgariji, kamor se se med drugim zatekli Ciril-Metodovi uchenci, ko so jih nemshki duhovniki pregnali z Moravske, nastala preprostejsha in lazhja cirilica, torej po starosti drugi slovanski chrkopis, in prvi datirani cirilski spomenik je Samuelov napis iz 993. Glagolica se je ohranila med Hrvati ponekod do srede 19. st. Obstajali sta razlichici, obla ali starocerkvenoslovanska, Cirilova glagolica in oglata, hrvatska glagolica, v kateri je napisanih veliko hrvashkih spomenikov iz 13. in 17. st. Toda Josip Hamm npr. opozarja o zachetkih slovanske pismenosti: »Po vsej pravici lahko domnevamo, da so obstajali posamezni zapisi [slovanskih] besed in imen z nekim tujim chrkopisom (v prvi vrsti grshkim ali latinskim) zagotovo zhe prej [pred Cirilom in Metodom].« (HAM str. 6) Svetozar Nikolich v svoji knjigi Staroslovenski jezik pishe: »Pred Moravsko je Konstantin sodeloval v dveh misijah. V Mali Aziji pri Saracenih (Arabcih) je v Samari uspeshno vodil verske razprave z muslimani in skupaj z Metodom v hazarski odpravi, kjer so prishle do izraza Konstantinove mnogostranske sposobnosti. Na poti k Hazarom, katerih drzhava je lezhala med Chrnim in Kaspijskim morjem, so se ustavili v Hersonu, tam je Konstantin preuchil samarijsko narechje in pisavo, odkril evangelij in psalter v gotshchini (»pisano z rusko abecedo«) in se nauchil njihovega jezika. Konchno je tod nashel she relikvije sv. Klementa, rimskega papezha iz 1. st., ki jih je od tam nosil s seboj vse do prihoda v Rim« (NIK str. 10-11). S tem v zvezi znameniti ruski jezikoslovec A. M. Seljishchev sodi: »Lahko sklepamo, da se Konstantin ni shele
tedaj v povezavi z moravsko odpravo prvich ukvarjal s problemom sestavljanja slovenske azbuke ... pomembno pripravljalno delo je terjalo tudi prevajanje, tj. prilagajanje slovanskega jezika in njegovih sestavin novi funkciji knjizhnega jezika liturgichnih besedil ... Iz kdo ve kakshnih razlogov je bilo upochasnjeno uvajanje pismenosti za te Slovane ... Konstantin ... se je preprichal, da je jezik solunskih Slovanov v popolnosti dostopen in razumljiv Moravcem ... Toda zhe od prvih dni je to delo bratov Cirila in Metoda naletelo na odkrit in sovrazhen odpor latinsko-nemshkih duhovnikov« (NIK str. 10-11).
Zgoraj smo zhe omenili, da so po Oshtirjevem mnenju Slovani dobili izraz za knjigo zhe v Zakarpatju, to pomeni, da naj bi beseda ne "visela v zraku", imela je svoj snovni in funkcionalni pomen dokumenta, zapisane besede. Kaj se je med tem in po tem dogajalo? Obstajajo sicer najrazlichneji poskusi in raziskovanja, in menda celo nekaj materialnih dokazov za prastara slovanska besedila iz chasov pred Cirilom in Metodom (nekaj o tem v moji knjigi Davnina govori). Toda v jezikoslovju, in seveda (pra)slovanshchina pri tem ni izjema, veljajo predvsem pisni viri, nato pa po zakonih primerjalnega jezikoslovja in drugih specialistichnih metod sledi rekonstruiranje (pra)jezikov; tako sta med drugim rekonstruirana indoevropejshchina in praslovanshchina; Karel Oshtir se je lotil tudi "megalitskih jezikov".
Med kulturne pridobitve neolitika in kasneje bronaste ter zhelezne dobe sodita predvsem poljedelstvo in metalurgija. Che je neko ljudstvo zhe v tistem davnem chasu poznalo in obvladovalo te inovacije, pomeni, da je sodilo v (pra)skupino prvotnih ljudstev, ki so imela svoje izvirne izraze za nova orodja, pribor, opremo ali pa so vsaj zelo zgodaj prevzela in ustvarjalno razvila besednjak s tem v zvezi.
Zato nas zanima, kakshne (pra)stare besede najdemo v slovanshchini oziroma v slovenshchini za davne tehnoloshke inovacije.
KOLO - VOZ
Nekoliko prej sem zhe omenil Petra Raulwinga (RAU), ki je v monografiji o konjih, vozovih in Indoevropejcih razgrnil rezultate tovrstnih raziskav do leta 2000, v katerih je po mojem mnenju ochiten dokaj enostranski pristop, saj so komajda omenjeni redki raziskovalci iz slovanskega sveta ali pa jih uposhteva posredno s kakshnim citatom iz del zahodnega pisca. Tudi v Index Verborum na koncu knjige ne zajame nobenega slovanskega jezika, cheprav navaja Roberta Bauerja, ki je v svoji razpravi iz leta 1994 o sino-tibetanshchini izhajal iz domneve, da so dobili Kitajci voz s konjsko vprego z zahoda, to naj bi dokazovali izrazi za »kolo« in »vozila s kolesi«. Posebej se je zadrzhal na pojmu za »kolo« v severnokitajskih (sino) dialektih in tibetanskih (bodik) jezikih, ki po Bauerjevem mnenju izhajajo iz indoevropejshchine. S primerjalno metodo je rekonstruiral proto-sino-tibetanski koren 'kolo »kolo«. Presenecha, da se to povsem ujema s slovenskim in slovanskim izrazom, chesar ne moremo najti v nobenem drugem indoevropskem jeziku, ki imajo sicer isti izvor, a razlichne razvoje.
Mimogrede naj omenim, da je kitajski izraz chou za »choln« ter jang za »ovco, jagnje«; oboje sodi med najstarejshe kulturne dobrine...
Tezhko je razumeti primerjalno jezikoslovje s takimi hibami, da ne uposhteva tako ochitnih sorodnosti.
Zato se mi je zdelo primerno, da se tu nekoliko zaustavim prav na besedi kolo. Od kod beseda — kolo?
Bezlaj za kolo, kolesa »rota; vrsta plesa, bicikel«, mnozhina kola »shtirikolesni voz; ozvezdje Veliki voz« in k temu kolut »die Scheibe« itd. Sploshnoslovanska beseda, praslovansko kolo, srbsko-hrvashko kolo, makedonsko, bolgarsko kolo, rusko narech. kolo »kolo«, knjizhno koleso, belorusko kola, ukrajinsko kolo, poljsko kolo, cheshko, slovashko kolo, gornjeluzhishko kolo, tudi koleso, dolnjeluzhishko koleso »kolo«. Najblizhje je staroprusko mulana-kelan »mlinsko kolo«, grshko polos »os«, poleo »vrtim se« k indoevropskemu korenu *kuel »vrteti, stanovati«, staroindijsko carati »premika se«, latinsko colo »prebivam«, albansko jell »obracham se; prinasham«; drugje tvorjeno z reduplikacijo: staroindijsko cakra, anglosaksonsko hweol, grshko kuklos »kolo«; litavsko kaklas »vrat«, toharsko kukal »voz« (ESSJ). K temu dodaja Snoj she sorodnost s kolenom ter chlenom, oboje iz iste indevrop. osnove, kar po naravnem zgledu utrjuje prvotnost praslovanske uporabe kolesa, saj je izhodishchni balto-slovanski pomen koleno, chlen »pregiben, vrtljiv telesni del (SNO), in kaj je bolj naravno najblizhje primerljivo za nekaj gibljivega, kot je chloveshko telo!
Toda presenecha, da je slovenskemu najblizhji izraz za »kolo« sino-tibetanska beseda kolo enakega pomena! (RAU) Kako je mogoche, da se na tako zelo oddaljenih krajih pojavi povsem enaka beseda?
Angleshko — wheel, prvich zabelezheno pred letom 900; srednjeangleshko whel(e), staroangleshko hweol, wheohl; sorodno nizozemskemu wiel, staronorveshko hjol; sorodno z grshkim kyklos. Primerljivo s cycle, prvich zabelezheno 1350-1400, srednjeangleshko cicle < poznolatinsko cyclus < grshko kyklos »kolo, obroch, kolut ipd.«(WEB). Semerano razlaga grshko kuklos, kullos »obroch, kolut, kolo, obrat, okret, obla, ochesno zrklo, oko itd.«, ustreza akadskemu qulum »velik obroch« in kululu, kililum »obroch, krona, venec«; tudi akadsko gulgullum primerljivo z aramejskim gulgulta »lobanja, chrepinja; posoda podobna chloveshki lobanji«, hebrejsko galgal »mnozhinsko kolo, mlin, vrtinec«, gilgal »kolo«; primerljivo tudi hebrejsko galil »valj, krog, obseg, cilinder«, galal »obrniti, vrteti, kotaliti, okretati, valiti-gnati proch«(SEM 2). Poleg tega she v latinshchini circus »obroch« in napotuje na gr. kirkos »falco; sokol«, za katerega Semerano meni, da se napachno misli na onomatopoetichni izvor, v resnici gre za: kreks v pomenu »krivih nog« : krikos »obroch« : primerljivo z etrushchanskim »capys: dicitur ...: falco ... cui pollices pedum curvi fuerunt ...« : hebrejsko kaf »kriva, kruljasta prednja noga ... krempelj« (SEM 2).
Italijansko — ruota, lat. rota(m), indevr. izvora, deli kolesa: cerchione »obroch«, corona »obod, platishche«, raggio »napera«, mozzo »pesto«. Devoto razlaga, da gre pri ruota
za izraz delovanja, akcije, ki nadomeshcha izginuli *retere »techi v krogu«, prezhivelo je na irskem podrochju in v latinshchini *retuntus (gl. rotondo). Tema ima na indo-iranskem podrochju pomen »voz« (sanskrt rathas); na baltskem podrochju izrazha »voz« v mnozhini ter »kolo« v ednini; na germanskem (nemshko rad), keltskem, latinskem podrochju v pomenu »kolo«; ni je na grshkem, armenskem, slovanskem podrochju (DEV).
Semerano primerja: rota, ruota »rotundus; okrogel, obel; popoln, dovrshen«, primerjati z litavskim ratas, ritu, risti (kotaliti se, vrteti, krozhiti), starovisokonemshkim rad, irskim roth, staroirskim rethid (on teche), sanskrt rathah, avesta ratho »voz«, galsko rhod »kolo«, semitsko rdi »techi«, akadsko redu, asirsko radau »iti, nositi, vlechi — recheno za konje; voditi — recheno za ladje, tovorne vozove« (SEM 2).
Toda zraven imena za celo kolo je vazhno videti, ali so izvirno slovanski tudi posamezni sestavni deli; to bi she utrdilo prvotnost uporabe kolesa-vozila:
gred — »dolga palica, palici podoben del stroja za prenashanje vrtilnega gibanja, iz praslovan. *gredb, kar je besedotvorna razlichica od *gred,a; greda »shtirikotno obtesano ali obzhagano deblo, palica; vzdolzhni, nosilni del ogrodja ladje ali cholna«, »stopnice za perutnino, drog, stopnice, lestev; preneseno tudi v kamen vsekane stopnice, skalni skladi v obliki stopnic«, podobno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *greda (*gredb) »bruno«, enako kakor litavsko grinda »deska«, letonsko grida, grids »pod, deska«, staronordijsko grind »omrezhje« in sorodno s starovisokonemshkim grintil »nosilni del pluga«, latinsko grunda »streha«, suggrunda »nadstreshek«, kar vse se je razvilo iz prevojnih razlichic indoevropske osnove
*ghrendh »bruno«. In gredelj »vzdolzhni, nosilni del ogrodja ladje ali cholna, nosilni del pluga; drog, na katerega je pritrjeno pogonsko kolo«, enako ali podobno v drugih slovanskih jezikih. Verjetno iz praslovanskega *gredelb < * greda »bruno«. Manj verjetna je izposoja iz starovisokonemshkega grintil »nosilni del pluga«, kar je sorodno s praslovanskim *greda »bruno«; Bezlaj celo meni, da je mogoche celo obratno, germansko iz slovanshchine (SNO, ESSJ).
napera — »shpica pri kolesu«, naperiti; periti »usmerjati, npr. zharke« > naperiti, naperjati, uperiti, napera; cerkvenoslovansko naperiti »prebosti, predreti«, praslovansko periti verjetno »*dajati skozi, predirati«; sorodno grshko peiro »predrem, prebodem«,perone »konica, ost, zhelo«, gotsko faran »potovati«, nemshko fahren, vse iz indoevropskega *per »prechkati, prepeljati, prevesti, predreti« itd. Tudi naperki »na obrambnih nasipih, okopih« in perenica »rochica pri kmechkem vozu«; peretnik »sveder, spodaj raven«; operek »vmesni del dna soda«; opernica, opiracha »ograja«.Podobno v drugih slovanskih in baltskih jezikih (SNO, ESSJ).
obroch — »circulus«, sposhnoslovansko, cerkvenoslovansko obrochb, praslovansko obrochb izvedeno iz roka »kar je okoli roke, kar oklepa roko« (SNO, ESSJ). oje — ojnica, hrv., srb. oje, rus. narech. voje, starocheshko oje, cheshko oj, praslovan. *oje, ojese iz indevrop. *haihes, staroindijsko isa, hetitsko hishsh(a) »oje«, gr. *oi(s)a v oieion »krmilno veslo«, avesta aesha »ralo, plug« in baltsko *aisa v finski izposojenki
aisa »oje«, vse iz indoevropske osnove *hai »drog«. Tudi ojce »prednji del pluga«. Iz slov. v avstrijsko nemshchino An%e, Anet%e, Ampse in romunsko osite. (ESSJ, SNO)
oplen — v razlichicah, »del voza; na prednji in zadnji premi pri vozu les, v katerega sta vtaknjeni rochici«; prednji oplen »polza pri vozu«; tudi soplovnik < *sooplenovnik, opelik, »igla, ki se vtakne v oplen«. Podobno tudi v drugih slovanskih jezikih. Iz slovanshchine je nemshko Epl, opl, nepl, neb, napel »oplen«, v madzharshchini epleny in romunshchini oplean. Navadno rekonstruirajo iz praslovanskega *oplem ali podobno; nekateri primerjajo z grshkim plemne »pesta«, drugi namigujejo pri slov. oplenec »voz« na starovisokonemshko abilen%e »Pflugbaum« iz latinskega amblatium (ESSJ). Medtem ko (SSKJ) tudi oplen »premichno nameshchen prechni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo rochice; zheleznishka naprava za prevoz dolgih tovorov na dveh med seboj spetih odprtih vagonih«; Pletershnik dodaja oplen »prednji in zadnji del voza pri zhagi« in oplenik »iglica, ki gre skozi oplen« (PLE). Vuk Karadzhich oplen — opljen »na saonicama ona greda, shto odozgo drzhi stupce ili cheshljeve« (KAR). Tudi toponim Oplenac v Srbiji.
Semerano ugotavlja za grshko rikripivrj »mozzo della ruota; pesto pri kolesu« (op. L.V.: pri Shlencu [SHLE] tudi »jarem pri zvonu«), kar je najti v Iliadi 5, 726; 23, 339), da je kljub mnogim poskusom ostala etimologija nerazreshena; predlagali so npr. pimplemi,pletho »kar je polnega v kolesu«, in naj bi se dalo razumeti iz Ajshila. Izraz plemne je na zachetku pomenil »lezhaj osi«, ple- v jonshchini spominja na osnovo s pomenom »os«, akadskopalu »palica, drog, kol«, medtem —mne spominja na ustrezno akadsko bazo munu, hebrejsko menuha »lezhishche, postelj, namestitev; vrtishche« (SEM 2).
os — »axis«, osovina »spodnji del voza«; sploshnoslovansko; cerkvenoslovansko osb; praslovansko * osb, indoevropska osnova * ages, ags »os«, prvotno »kar se vrti, premika« iz korena *ag »poganjati, premikati«, zato ne presenecha, che je tudi v izumrli staroprushchini, ki je spadala med baltoslovanske jezike, assis »os pri vozu«, kar s slovanskim pomenom »spodnji del voza« izrecno nakazuje funkcijo in davni pomen besede.
pesta — pesto, pest »luknja pri kolesu, luknja v kladi«, »Radnabe«, »osrednji del kolesa, skozi katerega gre os«. Praslovansko prvotno *pesta, *pesto »*vdolbina v kladi, ki je rabila za mozhnar«. Baltoslovanske izpeljanke iz indoevropske osnove *peis »tolchi, teptati, drobiti, mleti«; od koder tudiphati,psheno,pshenica ipd. (ESSJ, SNO).
platishche — plateh, platica, plat »zunanji del kolesa, v katerega so vpete shpice«; prvotni pomen verjetno »razpolovljen, razchesnjen kos lesa«, morda iz *polb »pol, polovica« (SNO).
polza — Bezlaj to obravnava pod polzeti »drseti«, verjetno iz indoevropskega *pel »vrteti«, platishche »felga, Radfelge«; tudi polzh, plaziti, plezati, pluzhiti.
sora — tudi sura, svora, svor »drog, ki povezuje sprednji in zadnji del voza«, k temu sornik, svornik »klin, ki gre skozi soro in vezhe zadnji del voza s sprednjim«, sornica »podna deska pri lestveniku«. Cerkvenoslovansko sbvora »fibula«, podobni slovanski izrazi v pomenih »vez, spona, skoba, ipd.«; praslovansko * sbvora in *
sbvorab, indoevropsko *somuora (>baltoslovansko) tudi *smuorom; dalje gl. ra%bora, povorka, soras, sovornik (ESSJJ).
zhrd — »dolg, debelejshi lesen drog [kakrshnega uporabljajo polozhenega na zvrhano nalozhen voz sena, da ga med vozhnjo ne odnasha]; starocerkvenoslovansko %hrbdb »drog, sulica«, rusko %herdb, cheshko %herd »zhrd, kol, drog«; praslovansko *%hbrdb se je verjetno razvilo iz indoevropskega *ghrdh(t), izpeljanka iz osnove *gherdh »obkrozhiti, omejiti, narediti plot«, prvotno verjetno »*drog v plotu«, sorodno pa je grad, graditi (SNO).
Iz praslovanskih imen sestavnih delov lahko sklepamo, da je bila od samega zachetka praslovanshchina soudelezhena pri tehnoloshkih inovacijah in je izoblikovala svoja poimenovanja tako za orodje v celoti kakor za posamezne sestavne dele.
Od kod beseda — voz?
Marko Snoj razlaga za voz, starocerkvenoslovansko vo%b, hrvashko in srbsko voz »tudi kolichina tovora, ki gre na en voz«, srbsko predvsem ime za »vlak«, rusko voz, cheshko vuz, praslovansko * vozp je enako z grshkim okhos »voz«, kar se je prav tako razvilo iz indoevropskega *uogjo »voz«, prvotno »vozhnja«, izpeljanke iz korena *uegh »vesti, voditi, peljati, premikati«. Sorodno je she staroindijsko vahas »voz«, staroirsko fen, starovisokonemshko wagan, nemshko wagen »voz« (SNO).
Italijansko carro, lat. carru(m), voz na shtirih kolesih - galskega izvora (ZIN); cocchio (beri kokjo), lat. carruca »potovalni voz«; currus »vojashki voz«; carpentum »voz za gospe«; cocchia, prilagojeno iz beneshkega cocia (beri kocha), iz latinskega cochlea(m) »polzh« po obliki; cocchio [madzharsko kocsi] (1) gosposka dvovprezhna ali shtirivprezhna kochija, (2) antichni dvokolesni voz (ZIN); cocchiere, lat. raedarius; auriga; lat. raeda »kochija na shtiri kolesa, ki je sluzhila za potovanje z druzhino in prtljago; lat. raedarius »cocchiere; kochijazh«; lat. auriga »kochijazh«(CAM); auriga(m) »kochijazh«— neznane etimologije (ZIN). Pach pa Devoto razlaga auriga iz aureae »briglie; brzda, uzda, vajet« + ago »conduco; vodim« (DEV). Prav tako ima Devoto drugachno mnenje za cocchio »kochijazh«, da prihaja iz cheshchine(!) kochi »vettura a nichia; vozilo z nechkami, koritom, shkoljko« preko neke severnoitalijanske (beneshke) oblike cocio (beri kocho) prilagojena toskanshchini v 16. st. kot cocchio (beri kokjo). In she coccia »bucha; tikva; glava«, vulgarno latinsko *cocja, klasichno cochlea, s severnoital. prehodom —cja v — ccia namesto v —cchia (vse brez kakshne razlage etimologije) (DEV).
Zanimive podatke nam daje Semerano: curro, cucurri, cecurri, cursum, (carro), corra, currus »triumfalni voz, cocchio«:, currulis »appartenente al cocchio, al comando; pripadajoch vozu, voditi«; galsko carros »tovorni voz«, latinizirano carrus; omeniti velja islandsko hross, anglosaksonsko hors, starovisokonemshko (h)ros »konj«, kar ustreza novoasirskemu harsha »pasma konj«. Dvema razlichnima
osnovama pripadata: curro sumersko gur »vijugati, viti se — cesta, potok; techi, tekati«, akadsko qararu »techi«; in currus sumersko guru »nositi«, gurru »vlechi; gurati«. Primerjati za carrus s starovisokonemshkim karro izhodishche v akadskem garra »zavetje, zavetishche; plodnica; posoda — izvirno iz trsja«. Za irsko carr »voz« in galsko carros, latinizirano carrus, primerjati tudi akadsko haru »del voza«, magarru »kolo, voz«. Poleg tega curulis pritegne she daljne semantichne povezave, akadsko kussum, kussiu »prestol tron, vodstveni sedezh, vodstvo, kraljeva last in sluzhba«, rotacizem currulis < kussum, kalk na curro (SEM 2).
Mario Alinei pravi »wheelin rad sta vzhodno in zahodno ime za kolo«, pri chemer je zanimivo, da v germanskem svetu ni enotnega poimenovanja za kolo. Uporabljajo naslednje izraze: (1) v angleshchini wheel, frizijshchini, zahodnih nizozemskih narechjih (bodisi v Holandiji ali Belgiji) wiel in skandinavskih jezikih hjul blizu slovanskemu kolo, koleso ter grshkemu kyklos, kar naj bi izviralo iz nekega vzhodnega zharishcha, verjetno sumerskega, ter je bil asimiliran v indoevropsko besedo za »vrteti, obrachati, kotaliti«, ker je oznacheval polno, chvrsto kolo za tezhak voz z volovsko vprego. (2) Na nemshkem podrochju, v vzhodnih nizozemskih narechjih (tako na Holandskem kakor v Belgiji) in v latinshchini je kolo poimenovano kot v nemshkem ter vzhodnoholandskem izrazu rad in latinskem rota, ki naj bi bil keltska izposojenka (irsko roth itd.) s pomenom »techi«, primerno za hitro vozilo s kolesi z naperami, ki ga vlechejo konji. V luchi teorije kontinuitete ta zemljepisna razporeditev dopushcha sklep, da je bila kultura TRB (Trichterbecher, Vaso Imbutiforme, vrch lijakaste oblike), razshirjena poleg na Poljskem she po vsem severu zahodne in centralne Evrope, kanal za shirjenje prvega termina. Spoznali smo tudi, da se je rodila lahko le v Skandinaviji pomenska inovacija hjul »kolo« s pomenom zimskega solsticija v okviru megalitske kulture TRB, in prav TRB je ena od kultur, v katerih se pojavijo primerki koles v 4. tisochletju pr.n.sht. (op. L.V.: kakrshno nam je znano z Ljubljanskega barja). Nasprotno pa so bili Kelti prinashalci kolesa z naperami, tako v Nemchiji kakor na Mediteranu, saj so bili prvi izdelovalci koles z naperami v zahodni Evropi in so razumljivo dali keltsko ime svoji tehnoloshki inovaciji. Ni nakljuchje, da prihajajo prvi dokazi o kolesih z naperami v centralni in zahodni Evropi z mochno keltiziranih podrochij, kakrshna so Val Camonica, Cheshka in Slovashka ter obmochje Hallstatta.« (prevod in podchrtal L.V.)(ALI 2, str. 364). Povsem nasprotnega mnenja je Raulwing (RAU), da ni z indoevropskega prostora.
Che primerjamo indoevropske osnove *uogjo s praslovansko* vozp in slovensko voz, ter indevr. *kuel s praslovanskim kolo in slovenskim kolo, postane ochitno, da sta oba izraza zelo blizu davnemu indoevropskemu korenu, veliko blizhje kakor v romanskih in germanskih jezikih; to potrjuje zelo zgodnjo praslovansko uporabo kolesa in voza.
Toda slovenski koren v vrt(eti) vsebuje kot rota < rt, kakor vrtati ipd. »z vrtenjem delati luknje« - torej poznamo oba izraza za kolo.
KROG
Pojem krog, kot bomo videli, je pomemben iz vech razlogov, ne le zaradi kolesa, ki je pach okroglo kolo, a se v lingvistichnem smislu korena razlikujeta, pa ne le to, tudi semantika je zelo raznovrstna. Na presenechenje naletimo pri Alineiju, ko opisuje prodor neolitske kulture na Irsko, ki naj bi se zachela med 5. in 4. tisochletjem pr.n.sht., verjetno s prihodom novih naseljencev, ne v velikem shtevilu, marvech manjshih skupin v daljshem obdobju, ki so asimilirali staroselce. Alinei obravnava najdbo najstarejshe neolitske hishe na Irskem in v Angliji, datirane med 3795 in 3550 pr.n.sht., ki potrjuje veliko podobnost s hishami z obmochja kulture LBK (Linienbandkeramik, Ceramica Lineare, lonchenina z linearnimi okraski), to je najpomembnejshe neolitske kulture centralne Evrope, ki je zahodno nadaljevanje vinchanske kulture z Balkana. Ampak medtem ko lesene hishe na podrochju LBK v Nemchiji tvorijo vechja naselja, na Irskem in v Angliji ostajajo osamljene, to je she danes znachilno za irsko podezhelje, kjer nahajamo osamljene kmetije. Toda zaznati je delitev na sever in jug tudi v narechju. Tako za lonchenino poznajo na Irskem dvoje imen, severnoirski pota je v zvezi she z angleshkim pot, s francoskim pot ter z nemshkim Pott. Drugi, juzhnoirski corcan je v zvezi z angleshkim crock, francoskim cruche in nemshkim Krug. Obe ti imeni pa sta neznanega izvora, cheprav kazheta isto keltsko-germansko-italsko izogloso ... (ALI 2, str. 518-519). Poglavitna znachilnost irskega neolitika je okoli 1200 megalitskih spomenikov, razdeljenih v shtiri glavne skupine: Court cairns, Dolmen, Passage tombs - grobnice s hodniki in Wedge tombs, razporejeni so po obmochjih, ki se delno prekrivajo, so pa vsi povezani s keltskim podrochjem. Zlasti grobnice s hodniki so velichastne ter veliko starejshe od egipchanskih piramid, posebno tiste v Bretaniji. Alinei opozarja, da je tudi za Irsko veljala invazionistichna, priselitvena teorija, ki naj bi obenem pojasnjevala shtiri razlichne tipe megalitov; po teoriji kontinuitete pa ni tako, saj naj bi shlo prvenstveno in zgolj za razlichne kulturne vplive.
Podchrtal sem, da sta obe imeni pota in corcan »rochka, lonec, topilnik; kuhati, dushiti, posaditi« neznanega izvora. Toda Snoj nas seznanja: korec »posoda na daljshem rochaju za zajemanje tekochine«; enako je cerkvenoslovansko korbcb »posoda za tekochino«, narechno hrvashko in srbsko korac »kadica«, narechno rusko korec »korec, zajemalka«, starocheshko, cheshko korec »stara mera za zrnje«. Che je praslovansko * korbcb izpeljano iz praslovanskega *kora »skorja, lubje«, je beseda prvotno pomenila *»iz skorje, lubja narejena posoda«. Druga mozhnost je primerjava s staroindijskim caru »kotel«, starovisokonemshko (h)wer, valizhansko pair v enakem pomenu, kar so vse tvorbe iz indoevropskega korena *kuer »posoda, kotel« (SNO). Pri Snoju preberemo za pot »znoj«, starocerkvenoslovansko potb, hrvashko in srbsko pot, rusko pot, cheshko pot. Praslovansko potb »znoj« se je razvilo iz indoevropskega *poku-to, kar je izpeljanka iz korena *peku »kuhati, pechi«. Prvotni pomen je nekako *»kar je vroche« ali *»kar se izlocha pri vrochini«; sorodno je pechi, pech (SNO). Toda po mojem mnenju tu ni izkljuchena tudi
iztochnica za pot »rochka, lonec, topilnik; kuhati, pechi, dushiti« kot posoda za kuhanje in peko, pri chemer se seveda tudi potimo.
Bezlaj razlaga: skorec »spleten koshek, v katerega nabirajo jagode«, »iz brezove skorje spleten koshek za nabiranje jagod«, tvorjeno iz skora »cortex«, prim. sln. korec »iz skorje narejena posoda« (starocerkvenoslovansko korbcb »vas quodam«) iz kora »cortex«. Verjetno je imelo *skorbcb nekdaj shirshi doseg, saj je beseda izposojena v albanshchini skorec »grot v mlinu« in podobno v sln. kozpl, kozar »posodica iz lubja«, danes kozarec »calix vitreum«, kar je morda sorodno s kozha »pelis«, che je prvotno »cortex« (ESSJ). Posebej obsezhno obravnava Bezlaj pojem skorja »cortex, crusta«, kar ne presenecha, saj je v davnini to bila ena od naravnih, prirochnih tvarin za najrazlichnejsho uporabo, zato je prichakovati, da bo velika tudi besedotvorna moch te osnove. Cerkvenoslovansko skora, kora, praslovansko *(s)kora je razvito v vseh slovanskih jezikih v pomenih: »skorja, bucha s trdo lupino, zhelva-(s)kornjacha, okoreti, suh delchek lesa, suh, trd, lupina, kozha, ustrojena kozha, lubje, lupina itd.« Iz slovanskih jezikov je preshlo tudi v albanshchino kore in novogrshchino kora. K besedotvorju primerjati indoevropsko
*aldh(en) »korito«: baltoslovansko *aldi > praslovansko *oldi, *oldbje »ladja«. (ESSJ)
Bezlaj: krog I »okoli«, verjetno stari krogb, okrogb, rusko dial. krug, vkrug vokrug starorusko okrugb, ukrajinsko dial. okruh, ukrajinsko kruh, vkruh, vokruhy; cerkvenoslovansko okrogb; drugi tip je rusko krugom, ukrajinsko kruhom »okoli«. Naprej krog II »circulus« s shtevilnimi pomenskimi odtenki; staro v pomenu loncharski krog, slovashko hrnchiarski kruh, cheshko hrnchirshky kruh, poljsko arhaichno krag garnicarsky, rusko krug gbnchara itd. Zanimiv je stari pomen »grmovje, majhen gozd«, cheshko kruh, kruzhik, kruzhie, kruzhinka, poljsko arhaichno krag »gmovje, log« in iz slovanskih jezikov madzharsko korong »gozdichek«, romunsko cring »grmovje, gozd« ipd. Iz te osnove veliko toponimov. Za starinsko kroglb pricha nemshko Grundelsee, v 9. st. lacus Chrungelse, koroshko-nemshko Krangl, 1206 Ocrvgel, sln. v 16. st. okrogel »convallis« itd. s shtevilnimi izvedenkami. Praslovansko krogb »circulis«, cerkvenoslovansko krogb in podobno v drugih slovanskih jezikih tudi v pomenu »nebesni obok«, »gorski vrh«. Indoevropska osnova je krengh / krongh, ohranjeno v ukrajinskem krjazh »panj«; sorodno je staronordijsko hringr »prstan, krog«, starovisokonemshko hring, novovisokonemshko Ring »prstan, krog« in umbrijsko cringatro, krenkatrum »pas« (ESSJ). Prav tako je zelo pomembna razlichica krog III »silva; gozd« v mikrotoponimih Krog, Krozhec, Krozhishche poleg Okrog, Okroge, Okrogi, Okrozhica, Okrozhnice; primer. slovashko kruh »osamljen grm«, kruzhina »grmovje«; srbsko in hrvashko krug »leseni obod okoli studenca«, a tudi krug »gozd«; izprichan je tudi pomen »vrh, hrib«; rusko krjazh »klada, tram, grebe«, narechno »debelo drevesno deblo; chebelji panj; mochan moshki«; starorusko krjazhb »tram«, ukrajinsko krjazh »grich«; lahko tudi kbrb »grm« (ESSJ).
To se mi je zdelo potrebno podrobneje navesti ne le zaradi pogostih toponimov na osnovi krog s posebnimi pomeni, ki jih srechamo tudi onkraj danashnjega slovanskega prostora in v antichnih imenih, marvech veliko bolj zaradi arhaichnih
izrazov loncharski krog, slovashko hrnchiarski kruh, cheshko hrnchirshky kruh, poljsko arhaichno krag garnicarsky,, rusko krug gBnchara itd. - saj je loncharski krog ali vreteno predstavljal v loncharstvu prvovrstno tehnoloshko inovacijo, ki je omogochala izdelavo lonchenine visoke kakovosti in najbolj dovrshenih oblik, in izvirno arhaichno slovansko ime potrjuje prvotno osvojitev napredne tehnologije brez morebitnega prevzemanja tujega imena, kar se praviloma ne dogaja, che je inovacija pridobljena ali uvedena od drugod, in je zato velikega pomena pri identifikaciji zgodnjega slovanskega tehnoloshkega prispevka!
PLUG
Najprej spregovorimo o plugu kot revolucionarnem poljedelskem orodju, ki se je sicer postopoma razvijalo iz preproste drevesne rogovile, katero je chlovek sam ali s pomochniki vlekel po zemlji, da jo je zrahljal. Toda prav plug z vprezhno zhivino je omogochil pravcato revolucijo pri obdelavi zemlje. Kdaj se je pojavil plug? V Mezopotamiji in v Egiptu so uporabljali plug z volovsko vprego zhe v 3. tisochletju pr.n.sht. (in mogoche tudi zhe dolgo pred tem), v Indiji skoraj prav tako zgodaj. Prometne povezave v starem svetu so bile veliko hitrejshe, kakor si pogosto mislimo danes, in novica o tako izrazito praktichnem pripomochku, kot je plug, je navadno zelo hitro shla iz dezhele v dezhelo. Upodobljen je na skalnih risbah na Shvedskem iz srede 2. tisochletja pr.n.sht., toda to naj bi bilo celih tisoch let pred pojavom pluga na Kitajskem (ZGO I/2 str. 154).
Mario Alinei me je na mednarodni konferenci v Kobaridu maja 2003 seznanil, da v zvezi s teorijo kontinuitete in neolitske prisotnosti Slovencev na prostoru Vzhodnih Alp preuchuje med drugim imena poljedelskih orodij in tudi pluga, ter me vprashal, kako pravimo osrednjemu drogu, v italijanshchini bure, za katerega ni etimologije in je po njegovem slovanskega izvora iz osnove bor »ime iglavca«.
Prirejena slika iz (ZIN)
Plug s kolci sestavljajo:
slovensko
1	— rochaj
2	— rochice
pluzhno telo (3, 4, 5, 6, 7)
3	— kozolec, kozel, stebrc
4	— pluzhna deska
5	— plaz, pluzhna peta (ShLE); plaz — podloga oralu ali leva rochica
pri plugu (PLE); oplaz (JAN)
6	— peta
7	- lemezh; ralo (JAN)
8	- chrtalo (parash (PLE))
9	— gredelj; zavora ? (JAN)
10	— streme gredlja
11	— predpluzhnik
12	— celinsko kolo
13	— uravnalec globine
14	— vechni drog kolc s kavljem*
15	— brazdno kolo
16	— krstan, kristan (JAN)
17	— obrachilo (JAN)
18	— otika, vrklja (JAN)
nemshko
—	Handgriff
—	Pflugsterze; Pflugstürze, Pflugkrüme (JAN) Pflugkörper
—	Griessäule; Pflugstöckchen; — pfeiler (JAN)
—	Streichblech (Panzer-Abstreichblech)
—	Molterbrett (Pflugsohle (PLE), Pflughaupt JAN))
—	Pflugsohle; Pflugschleife (PLE)
—	Pflugschar
—	Messersech; Pflugeisen, Pflugmesser (JAN)
—	Grindel, Gründel, Grendel; Balken; Baum (JAN)
—	Stellbügel, Stelbogen, Brücke, Joch
—	Vorschäler, Vorschneider
—	Landrat
—	Furchenrad
—	Pfluggestell
—	Pflugkehre
—	Pflugreute
italijansko
—	manico
—	stegola
corpo del aratro
—	pila; pilone
—	versoio
—	suola1
—	suola2
—	vomere
—	coltro
—	bure
—	staffa
—	avanvomere, scoticatore
—	ruota di campo
—	regolatori di profondita
—	timone con attacco
—	ruota di solco
Italijanski (narechni) sinonimi za plug: aratro (»oralo«, iz lat.ararae »orati«, izprichano na keltskem, germanskem, slovanskem, grshkem podrochju, negotovega izvora) — aratrello (dim. od aratro) — coltrina (gl. coltro »chrtalo, plug s chrtalom; nozh«, lat. culter, cultri, z negotovimi povezavami izven Italije, cheprav indoevropskega izvora) — perticara (od pertica »palica, drog, prekla«, lat. pertica (m), neznane etimologije) — spianapoggi (sestavljenka iz spian-are, lat. explanare<ex + planus »zravnati, zgladiti; podreti, porushiti« + appoggiare v pogovorni latinshchini *appodiare izpodium »podnozhje, podstavek«, kar bi se razumelo kot *»podstavek za rahljanje« (ZIN) (DEV), morda kakor v slovenshchini poznamo grebenalo (aratro affossatore). Drugi slovenski sinonimi: plug, oralo, ralo, (oralno) drevo.
Poglejmo podrobneje:
aratro, pomanj. aratrello, lat. aratru(m), iz osnove arare, lat. arare, ki naj bi bila indoevropska beseda (ZIN), s korenom aro, izprichana na keltskem, germanskem, slovanskem, grshkem (aroo), armenskem podrochju in morda povezljivo z ere »veslati«, kot da bi shlo za »veslati po zemlji«. Najdemo v besedi remo »veslo«, lat remus, starinsko *retsmos, iz korena ere, izprichan v Indiji, na Baltiku, v Grchiji (eretmos) in keltskem obmochju (DEV). Ne vem, koliko je oranje podobno veslanju po zemlji; po tem bi domnevali, da so bili poljedelci, orachi pred tem mornarji ... Po mojem mnenju je smiselneje iskati izvor prek attrezzo »orodje«, v italijanshchino iz stare francoshchine atrait,, iz latinskega attractu(m) »it. attratto; privlachen, zanimiv, mikaven«, izpeljano iz lat. adtrahere, sest. iz ad+trahere »vlechi«. Toda she vech! — za
tirare je etimologija negotova (ZIN)! Pach pa Devoto: (1) attrezzo »orodje« izvaja iz francoshchine attraits (it. attrazz), vrnjeno v ednino in krizhano s pezzp, pezza »kos, del«; ki je iz rekonstruiranega galskega *pettia in srednjeveshke latinshchine pettia (DEV); (2) attrazzp »privlek, privlachnost« iz stare francoshchine attraits (mnozh.) in to iz lat. attractum; iz attrarre lat. attrahere, krizhano z italijanskim trarre, lat. trahere, s podobnostmi na germanskem podrochju, ki pa izhajajo iz nekega zachetnega dh-in ne th-. Koren tragh, domnevno iz trahere, je anormalen z indoevropskega stalishcha; latinsko razlichico trag- namesto trah najdemo pri tranare, trainare, narechno 'traginare »vlechi«, stopnjevano iz trahere z lat. -g- ohranjenim kot v primeru tragum; skoraj bi dobili neko razlichico korena trag(h). Tirare v vulgarni latinshchini 'tirare, je vojashki termin, s katerim so oznachili vstop v vojashko sluzhbo; brez sprejemljivih povezav (DEV). Devotove tezhave, da ne najde reshitve za zaplet, v katerega se je sam potisnil z vztrajanjem na edinole galskem (!) izhodishchu, razumemo, ker nikakor noche sechi po tirati in tragg, hrvashko tjerati »gnati, preganjati« < *terati, to je ponavljalni glagol od *terti »treti, muchiti«; tirati »gnati, poditi«, cerkvenoslovansko tirati »otirati, drgniti«, hrv. tirati se »pojati se«, cheshko tyrat,, starinsko tirat »muchiti«, praslovansko *tirati je ponavljalni glagol od praslovanskega *terti, sedanjih *tbro »drgniti, treti«, od koder mnoge izpeljanke (SNO). Tako tudi Snoj pojasnjuje pod ralo, enako starocerkvenoslovansko ralo, hrv. in srb. ralo, rus. ralo, chesh. radk, praslovansko *ordlo »ralo«, enako kakor litavsko arklas, letonsko arkls »plug«, vse iz indoevropskega *harh-tlo »ralo, sredstvo za oranje«, iz istega izhodishcha she grshko arotron, lat. aratrum, staronordijsko ardr in armensko araur »ralo« (SNO).
She zanimivejshe je preuchevanje besede plug, cerkvenoslovansko plugb, hrv. in srb.plug, rus.plug, chesh.pluh, praslovansko 'plugb, nekateri izvajajo iz germanskega *ploga, od koder staronordijskoplogr, starovisokonemshkopfluoc, nem. Pflug, vendar to iz glasoslovnih razlogov razlagajo kot izposojenko, pri chemer je najverjetnejshe izhodishche prav slovanski 'plugb. Njen izvor je iskati v praslovanskem glagolu
* pluzhiti »vlechi, plaziti« (prim. chesh. plouzhit se »vlechi, plaziti se«) in dalje v indoevropski bazi *pleu- »premikati se, plaziti se«; tudi pluti, plavati (SNO).
Poglejmo si posamezne dele pluga podrobneje:
(1) Kaj je kozel ? Pletershnik navaja kozel »die Nase am Pfluge (der Theil, der das Streichbrett mit der Griessäule verbindet) — nos pri plugu (sestavni del, za povezavo pluzhne deske s stebrom)« (PLE). V srbshchini kozalac »u pluga ona gredica shto sastavlja gredelj i plaz; gredelj, der Pflugbalken (der Grendel), lat. temo [oje, gredelj], [prim. zadavacha]«; zadavacha »kao oje u pluga od kola do prvijeh krpela«; krpela, krpele »das Verbindungswerk der Jochpaare Ochsen am pfluge, jugi pars [prim. krchale, krchele]«; krchale, krchele »razvali vilice kao krchale (kad ko mnogo govori)«; plaz »u pluga lijeva ruchica na koju se dolje natiche lemesh«; gredelj »der Pflug balken; temo [prim. zadavacha]« (KAR). Kozelc — gre skozi gredelj v plaznico, pred njim je chrtalo (JAN).
Kaj pa je bure? Po mnenju italijanskih in drugih etimologov je: bure — latinska beseda neznane etimologije, ki oznachuje gred (asse) ali osrednji drog (fusto centrale) pri plugu, na katerega sprednjem delu se priprezhe vlechna zhival (ZIN). Mario Alinei izhaja iz slovanske osnove bor — iglichasto drevo »Pinus silvestris«, na Dolenjskem in v Kobaridu izprichano tudi v pomenu »razzhagano deblo«; nekoch je bil verjetno pomen shirshi »gozd, vejevje«. Na tej osnovi poznamo vrsto izpeljank in krajevnih imen. Gre za sploshnoslovansko besedo in sorodno je samo v staronordijshchini borr in staroangleshchini bearu. Poleg razlichnih razlag, od indoevropskega izvora * bhoru, *bhoruo do suponiranega venetoilirskega sorodstva (ESSJ). Marko Snoj dodaja, da rekonstruirajo indoevropski koren *bhar kot »nekaj ostrega, drevesna iglica, resa«, iz katerega je she cerkvenoslovansko Inn, hrvashko in srbsko bar »proso« < * »rastlina z ostrimi resami«, slovensko brada in sorodno ter po vsej verjetnosti tudi brin, brinje (SES). Sloviti italijanski etimolog Devoto pravi, da je bure, razlichica od bura, lat. buris, brez vsakrshne verodostojne povezave; bura »drog pluga«, latinsko bura, razlichica od buris, ki nima zanesljivih povezav (DEV). Battisti-Alessio pravita, da je bora izprichana beseda shele v 14. st., s pomenom »drevesno deblo, steblo; shtor, chok, panj«, iz severnih krajev Italije, Lombardije, Veneta, Emilije, na ladinskem podrochju, primerljiva z engadinsko buorra »kos debla; skupek, kepa snega, ki se med valjenjem vecha, gruda«, z izpeljankami borin »sesek«, borlo »valj«, borela »koleshchek, pogachica na kolenu, iver, okrogel vojashki shchit« ipd., iz neke domnevne teme * borro »nekaj okroglega«, predlatinskega izvora (BAT). Shlenc prevaja bure »oje« (SHLE). Zanimivo je, da v slovenshchini poznamo za plug poleg izrazov oralo, ralo she drevo, ki dokazuje neolitski nachin obdelave zemlje, ko so primerno mochno drevesno vejo s kljuko vlekli in tako brazdali zemljo (kar je she danes mogoche videti pri primitivnih kmetovalcih Azije in Afrike). Povsem logichno je, da so z razvojem na tako drevo dodajali posamezne izboljshave, med katerimi so nadvse pomembni kovinski lemezh in rochici, toda v osnovi je ostalo osrednji del orala drevo ali bor, ki je tako zgolj drugo ime za drevo. Poleg tega je s tem v zvezi pomemben slovanski izraz boriti (se) »bojevati (se)« [na Gorishkem tudi »potiskati, riniti«], kar naj bi izhajalo iz indoevropskega korena
*bherh »obdelovati z ostrim orodjem« (SES), slednje bi morda veljalo kot izhodishche za »boj, borbo«, medtem ko bi v pomenu »potiskati, riniti« morali poiskati drugachno osnovo. Bezlaj navaja za boriti tudi pomen »poditi, gnati, pojati« (ESSJ), kar se mi zdi ustreznejshe za razlago pomena »bojevati, prepirati (se); suvati z rogovi« ali pa tudi »potiskati, riniti«.
Vse to kazhe na dvojni, a sovpadajochi pomen drevesa-bora kot kmechkega orodja, po eni strani je to najprimitivnejshi plug iz drevesa, po drugi je za tako obdelavo zemlje potreben poseben delovni prijem: riniti, potiskati, suvati; za oboje pa imamo preprichljivo slovansko osnovo.
Izpeljava iz latvijskega puraz "jadro" (iz *purjas), kar je izposojeno iz letonskega buras, kazhe, da sloni na glasovni podlagi (VAS). Vasmer nakazuje baltsko izhodishche, s chimer je utemeljeno sklepati, da gre za skupno baltsko-slovansko
osnovo. Toda prav buras je mogoche primerjati z etimoloshko nerazlozhljivim bure »gredelj pri plugu«. Poleg tega imamo she: perenica »rochica pri kmetskem vozu« (PLE),
parez »kol, s katerim pri svinjaku pastir svinjko odganja« (PLE); vech pri obravnavi jadra.
Zame je nadvse preprichljiva potrditev slovenski izraz pribor »predmeti, priprave, ki se uporabljajo pri kakem opravilu, delu sploh«! Skratka izraz, ki je sinonim za »orodje« in seveda tudi za kmechko orodje. Bezlaj (ESSJ) tega sicer posebej ne obdeluje, marvech pod brati, a nam Snoj razlozhi, da smo Slovenci to prevzeli od Chehov shele v 20. st. iz njihovih izrazov prebrat, prebirat »prebrati, prebirati«; s prvotnim pomenom besede, verjetno * »kar je izbrano (za dolochen namen)« in nas napotuje na brati. To pa je v starocerkvenoslovanshchini bbrati, sedanjik bero »zbirati«, kar poznajo drugi slovanski jeziki iz praslovanshchine * bbrati »nabirati, zbirati«, sorodno s staroindijskim bharati »nese«, grshko phero »nesem«, lat. fero, alb. bie, armensko berem »nesem«, gotsko bairjan »nositi, prinesti, roditi«. Indoevropski koren *bher- pomeni »nesti«, to je razvidno she iz slovenshchine breme, breja ipd. (SNO). Ne oziraje se na Snojevo razlago, so sploshnoslovanski pojmi z osnovo bor v zlozhenkah (z-,po-, na-, od-, iz--, raz-, o-,pre-) dovolj trdna opora za izpeljavo v pomenu dejavnosti, postopkov, pripomochkov in izdelkov v zvezi s chlovekovim delom, delovanjem!
(2) stegola (tudi stevola) »rochica pri plugu«; na nashe veliko presenechenje tudi za ta izraz ugotavljajo jezikoslovci, da je iz latinskega stiva(m), neznane etimologije. Osnova je steg- s pomanjshevalno pripono —ola. Stegolo je verjetno iz iste osnove in pomeni »leseni drog za prenos vrtenja s kril na mlinske kamne« (ZIN). Druga dva italijanska etimologa Battisti-Alessio pravita, da je izraz stegola prvich zaznan v 16. st. in v poljedelstvu pomeni »rochaj pluga«, najti je tudi izraz stevola. Domnevno prihaja iz osko-umbrijskega in ustreza latinskemu stiva »vomere; lemezh, ralo«, z metatezo v milanskem narechju streva, v piachentinskem pa strevda, a tudi v lukanskem stievola. Beseda zahodno-panromanska. Podoben je izraz stegolo, prvich zapisan 1805, lesen del pritrjen na krila mlina na veter, s katerim obrachajo mlinske kamne; prim. steccolo, stegola (BAT). Stecca naj bi prishla v italijanshchino iz gotskega stika »palica, kol«; toda stecco iz langobardskega stek »palica«; iz teh osnov npr. steccare »ograditi s plotom iz kolov«, steccaia »utrditev rechnega brega s palicami in koli« ipd. (ZIN).
Slovensko stegne, stegna »navadno z dvema plotoma ograjena plot za zhivino«, znano v krajevnih imenih in priimkih, starocerkvenoslovansko stbgna »cesta, ulica«, podobno v drugih slovanskih jezikih tudi v smislu »strnishche, pashnik; razpotje; steza«, praslovansko stbgna »priti, prihajati; steza« (ESSJ). Srbsko in hrvashko stega »discipline; check, control«; stegnut(i) »astringent, tied, bound«. Vse to kazhe na funkcijo rochic, da z njimi moremo ravnati s plugom, ga usmerjati, kar pojasnjuje izvor besede. Primerjava med slovenskim stegno, stegnenica, praslovansko *stozherb, *stezh>erb, *stogb tudi v pomenu »roka, rama, pazduha« z latinskim tignum(<tegno) »tram, hlod« kazhe na gradivo ali obliko rochic. Dodatno nas k takemu mnenju navaja (iz)tegniti iz osnove teg(niti), starocerkvenoslovansko sbtegnoti »zvezati,
zategniti; vlechi, raztegovati« in po nekih vzporednicah tudi »oje; drog« (ESSJ). Pri tem upravicheno domnevamo na slovanski izvor tega izraza.
(3)	versoio »pluzhna deska«, italijanski etimologi razlagajo, da gre za besedo v severnoitalijanskih narechjih, izpeljano iz pogovorne latinshchine *versoriu(m), iz versus, vertere — delo pluga za obrachanje s chrtalom (coltro) in z lemezhem (vomere) odrezane prsti (ZIN). Ker versoio »pluzhna deska« rabi za obrachanje, vrtenje prsti, si poglejmo dve mozhni razlagi za slovansko izhodishche. Prva je vrsta, starocerkvenoslovansko vrbsta, ki ima v rushchini pomen dolzhinske mere (1066 m), v cheshchini pa vrsta »plast, sloj«! Praslovansko *m>rsta je v zhenskem spolu posamostaljeni pretekli trpni delezhnik glagola *vbrteti, kar je prvotno pomenilo *»obrnjena, zavrtena«. Vrsta je poimenovana kot *»obrat« zato, ker orach, ko zorje eno vrsto, obrne in zachne orati drugo (SES). Druga mozhnost je vrshiti, cerkvenoslovansko in *praslovansko vrbshiti »delati, izdelovati« iz osnove *m>rhb »delati vrh, zakljuchevati neko delo« (SES). To utemeljuje poimenovanje z rezultatom delovanja »pluzhne deske«, ki obrne zemljo potem, ko jo chrtalo in lemezh odrezheta.
(4)	vomere »lemezh - rezilo pri plugu«, v vseh slovanskih jezikih v enakem pomenu, starocerkvenoslovansko lemeshb (SES). Soroden je tudi izraz lemez »streshna greda, shkarnica; krmilni drog pri splavu«, kamor prishtevajo tudi cheshko lemez »kol, drog«, luzhishko lemez, lemjaz »klin pri lestvi«, rusko lemega »voz lojtrnik«, slovashko olemazit »pritrditi seno z zhrdjo« itd. Praslovansko *lemegb>,
*kmezp »greda, s katero so utrdili slamnato streho« (ESSJ). Italijanska etimologija izvaja vomere iz latinskega vomis, vomeris, ki morda izhaja iz nekega starinskega izraza wogvhsm z nekakshnimi pomeshanimi povezavami na germanskem, baltskem in grshkem podrochju (DEV); vomere (fbomere) »rezilo na plugu, ki vodoravno prerezhe odrezek zemlje, ki se med oranjem preobrne« (ZIN). In tudi Battisti-Alessio vomere, v 16. st. vomero, v 17. st. bombero, 1874 bombere, podezhelski izraz bomberaia, »zhelezni del pluga, ki rezhe zemljo«, lat. vomis (vomer., vomeris), prim. gomere, gombro, güembre. Oblike, ki zahtevajo vo-, morda zaradi vpliva vomere — vomitare [bruhati] »naprava, ki bruha zemljo«. V Toskani je razshirjena oblika *vomerea, kar bi bilo lahlo literarna tvorba (BAT).
Ker naj bi izraz prishel v italijanshchino prek latinshchine bodisi s severa ali jugovzhoda Evrope, ki ga upravicheno shtejemo za podrochje poseljeno tudi s Slovani, je primerno poiskati zanj slovansko primerjavo. Izhajajoch iz suponiranega wogwhsm, je mogoche izhajati iz vegast, vegav »kriv, neuravnoveshen, posheven, postrani ipd.«, vegati »omahovati, majati (se), kriviti (se)« in vegniti, prevegniti, razvegniti; praslovansko *vegb »kriv, majav, gibek« je sorodno s staroindijskim vega »mochno, sunkovito, premikanje« ali vijate »vali se, dviga se« (SES). Drugo mozhnost nam ponuja sestavljenka iz praslovanskega *u- »proch, stran, od« in osnove mreti, starocerkvenoslovansko mreti, praslovansko * merti, iz indoevropskega korena *mer-, ki kazhe na sorodno bazo merh »stiskati, tlachiti«, praslovansko *mbrva; »zdrobiti, zmrviti« (SES), kar se lepo ujema s funkcijo lemezha.
(5)	Potem imamo she sestavni del pluga coltro (f cultro). Kako prevajati coltro, kot »chrtalo« ali kot »lemezh«?
Valjavec prevaja coltro »plug, oralo« in vomere »lemezh« (VAL); medtem ko Shlenc coltro »chrtalo, plug (s chartalom)« (ShLE). Tavzes navaja lemezh »vomere« (TAV). Bezlaj obravnava chrtalo kot »lemezh, nozh pri plugu«, v 17. st. izprichano zhertalu »vomer«, kar se ne ujema z drugimi navedbami, saj naj bi bilo chrtalo tisto, ki rezhe vertikalno, pred lemezhem, ki rezhe horizontalno. Bezlaj she dodaja primerjave s srbskim in hrvashkim crtalo, crtak »lemezh«, bolgarsko chbrtalo, cheshkim chertadlo, starocheshkim chrtadlo, dolnjeluzhishkim certadlo. Vse izvedeno iz praslovanskega *chersti, *chbto »rezati«, izhodishchno indoevropsko *kert- »rezati« (ESSJ). Po vsem sodech, je smiselno coltro prevajati kot »chrtalo«. Italijanski etimologi izhajajo iz latinskega cultru(m), [culter, cultri »coltello — nozh« z negotovimi povezavami zunaj Italije, cheprav je jasna indoevropska tvorba (DEV)] indoevropskega izvora, rezilo pred lemezhem, ki prerezhe zemljo navpichno. Vzporednica je cultro »coltello per scopi rituali — nozh za obredne namene«, iz latinskega culter (ZIN). Battisti-Alessio pravita, da je bil ta izraz coltro (-uolo) prvich zapisan v 16. st., tudi kot coltellino [nozhek]; coltello dell'aratro »(ShLE) prevaja: chrtalo«; vomere »(ShLE) prevaja: lemezh, lemezhnica, ralo«. V Toskani je corton, latinsko culter, -tri (cultru, cultra) »coltello, specialmente quello dell'aratro, [nozh, posebej tisti pri plugu]«, etimolgija je neznana. Na severu Italije coltra, coutra, coltre, francosko coutre, provansalsko coltre, aragonsko cuitre, kar je preshlo v baskovshchino golde, anglosaksonsko culter in irsko coltar (BAT). Torej tudi Battisti-Alessio meshata chrtalo in lemezh!
Kaj naj bi pomenilo, da gre za povezave zunaj Italije, a obenem za indoevropsko besedo? Slovanska primerjava lahko sloni na klati, praslovansko *kolti »rezati, bosti, lomiti, razbiti, tolchi« iz indoevropske osnove *kelh z enakim pomenom. Ampak v slovenshchini imamo obilo izpeljank: kolina, koljem, kol, kalati, okel, klatiti, kliti, kal,, klin, klada, kladivo, klas, kar kazhe na izvirno, staro in besedotvorno slovansko osnovo, ki jo je kaj lahko spraviti v zvezo z »nozhem za klanje v obredne namene«, saj je bil v davnini daritveni ritual zaklati zhival.
(6)	Pri plugu je znachilen she en izraz: suola [del aratro] del pluga, ki drsi ob nezorani steni brazde, v ljudski govorici tudi sola, iz latinshchine sola, solum »soglia«, preko solea(m) »sandalo, suola«. Soglia »prag« (ZIN). Soglia, v pogovorni latinshchini *soja, klasichno solea »sandal«, pomensko krizhanje s starovisokonemshkim izrazom swelli (nemshko Schewelle) »soglia — prag«. Solea je zhenska samostalnishka oblika pridevnika *soleus »pripadajoch solum«, iz indoevropske teme selo- »chloveshka naselbina, ki lezhi ob obdelovalni zemlji«, v latinshchini v pomenu »hisha«, na germanskem, baltskem in slovanskem obmochju v pomenu »naselbina, naselje, vas« (v rushchini selo »naselje«, langobardsko sala »zgradba«, nemshko Saal »sala«) (DEV). Suola, latinsko solum, izvirno selo-/solo-, izprichano na slovanskih, baltskih in germanskih podrochjih, primerljivo s sala (DEV). Za suola, ki jo S. Shlenc prevaja kot »pluzhna peta«, obenem navaja tudi ladjarsko razlichico s pomenom »sanishche, drcha« (ShLE). Ta poslednja razlaga
»sani(shche)« smiselno nedvoumno napotuje na funkcijo »pluzhne pete«, gre za sani. Cerkvenoslovansko sani; saonice (po disimilaciji v *samnice > +salbnice); praslovansko *sani nima zanesljivih zunaj slovanskih vzporednic (ESSJ). Mogoche pa je izraz pojasniti v izhodishchnem pomenu *»kar se plazi, drsi« ali »stran, bok« (SES). Mislim, da je razlaga povsem smiselna za ta sestavni del pluga.
(7) kurelj »pri plugu lesen klin, na katerega se natika gozh (der Riemen, der den Dreschflegel mit dem Stiel verbindet; der Jochriemen, die Jochwiede, die die Deichsel an dem Joche festhält; das Pflugband, das den Pflugbalken mit dem Radgestell verbindet), vezhocha gredelj na kolca«; vozh »der Strick« [vozha — gozh »usnjen obrochek, ki rochnik s cepcem vezhe«], ki vezhe gredelj na pluzhna kolca; kurgelj (zhelezni klin na gredanjici). Narechno najdemo ponekod purgelj iz nem. Prügel, drugod, tudi na Primorskem koresh (der Fortstecknagel am Pfluge, der Stössel) ali korezh (iz ital. carreggia, nem. Riemen), pravi Pletershnik (PLE). Vendar bi iz carreggia glasoslovno sicer lahko izpeljali korezh, smiselno pa z dokajshnjo tezhavo, razen da je osnova carro »voz« in torej plug pritrdimo na kolca (ZIN), che naj bi bil korezh samo lesen klin pri plugu, na katerega se natika jermen, ne pa kolca sama. Osnova carro »voz na shtirih kolesih«, lat. carru(m), naj bi prishla v latinshchino iz galshchine kot lat. curru(m) »voz na dveh kolesih«, to gre priblizhati currere »it. correre, techi«, kar je iz korena kers »techi, dirjati (s konjem in vozom)«, razshirjeno na keltskem in germanskem podrochju; v nemshchini Ross »konj (dirkalni)«, primerjati s corso, ki je preteklik od correre lat. currere, cursum, indoevropskega izvora, analogen starinskemu *curs-to-m (ZIN) (DEV). Bezlaj pod kurgelj sklene, da so besede tako prepletene med seboj, da ni mogoche razlikovati izhodishch (ESSJ). Pach pa Bezlaj pod geslom kurec opozarja na slovanski koren
*kun, ki je poznan v imenu drevesa ma-kur < macesen, maklen (ESSJ), kar bi bilo za funkcijo klina pri plugu povsem ustrezno!
BRANA
Zelo pomembno poljedelsko orodje je:
brana ; izraz naj bi izhajal iz indoevropskega *bherh »obdelovati z ostrim orodjem« (SES);
brana (1) »die Egge; izorano njivo z brano povlachiti, auseggen«; (2) rezjansko: brani podobne rechi: die Gitterthür [mrezhna vrata]; das Fallgatter [varovalna mrezha]; das Sägegatter [zhaga gater]; primorsko: jarem; gorishko: eine Abtheilung der Getreideharfe [razdelek kozolca]; primorsko: okno, shtant; das Brückenjoch [kobilica]: most v pet bran; dolenjsko: die Riegelwand [krozhni zid]; gorishko: der Rost (im Bauwesen) [gradbeni oder]; dolenjsko: hisho na brano (pilote) zidati; na Igu: hishe na brane zidajo na mochvirju; der Bratrost [zhar, reshetka za peko]; das Rastrum zum Linieren des Notenpapiers; gorishko: das Hackbrett (ein Musikinstrument) — cimbal; das Clavier bei den Tuchmachern (PLE); brana Egge (JAN);
brana »die Egge«, narechno tudi »loputa na vratih; okno v kozolcu; mostni jarem; pilot«; rezijansko bran »vratca poleg glavnega vhoda«; verjetno k temu branich
»majhna lesa«, branik »choln iz enega debla« (Trst); v 16. st. sbrano vla%hiti »occare«. Sploshnoslovanska beseda srbohrvashko borona, poljsko brona, kashubsko barna, cheshko in slovashko brana, gornjeluzhishko in dolnjeluzhishko brona. Praslovansko * borna navadno izvajajo iz indoevropskega *bher »razriti«, latinsko forare, starovisokonemshko boron »vrtati«, lotishko ber%t, ber%hu »treti, drgniti«, grshko papoa »orjem«, (papa »drobim«. Drugache, manj verjetno Oshtir rekonstruira praslovansko *bartna in to primerja s predromanskim ferrum (ESSJ).
Po mojem mnenju je smiselno izvajati brana iz bruno, ker she danes v primitivnem poljedelstvu vlechejo hlod ali desko chez zorano njivo, da tako razbijejo grude in poravnajo prst. Bruno »klada, hlod«, narechno tudi brun ipd., v rabi tudi brvanje »stavbni les«,pobruncati »z bruni utrditi blatno pot«. Srbsko in hrvashko brvno, rusko brevno in podobno v drugih slovanskih jezikih. Praslovansko naj bi bilo *bbrmno ali * bbrbvbno. Zunajslovanska sorodstva se ne ujemajo s slovanskimi oblikami (ESSJ).
Italijansko erpice »brana«, latinsko (h)irpice(m) iz hirpus, samnitsko ime za »volka«, njegove zobe so primerjali z roglji na brani (ZIN); tudi Devoto razlaga podobno erpice, latinsko hirpex, povezano s hirpus, samnitsko besedo za »volka«, brez vsakrshne povezave zunaj Italije; erpice je tisto, kar ima zobe kakor volk; latinska oblika ustreza hirpus in hircuS;; glej she irco. Irco arhaichno »kozel« iz latinskega hircus, she starejshega *hirquos, je regularna latinska oblika glede na hirpus »volk« pri Oskih, vendar brez vsakrshnih verodostojnih povezav; za narechni glagol *hirpere glej she ispido. Ispido iz latinskega hispidus, brez ochitnih povezav z drugimi jeziki, morda iz nekega *hirspidus, krizhano s *hirsu (glej irsuto) z glagolom *hirpere (glej irco) povezano s hirpex (glej erpice) in s pridevnishkim sufiksom —idus. Irsuto iz latinskega hirsutus, izpeljano iz *hirsu kakor astutus, cornutus iz astu, cornu; povezave s hirstu »peloso — kosmat, dlakav« in hispidus, cheprav po pomenu primerljive, niso preprichljive, glej irto in ispido. Za krizhanje s pectus glej pettoruto, ki je krizhanje med latinskim pectorosus in hirsutus (DEV). Ta Devotova zapletena razlaga ochitno kazhe na zagato, iz katere ni dobrega izhoda.
Na Gorishkem pomeni brana tudi jarem, ki ga Bezlaj obdeluje pod geslom igo, i%hesa, igesa »jarem, vaga pri vozu«, narechno tudi jug, v 16. st. jug »jugum«, tudi joga, jega pod vplivom Joch; dalje igev, igve, igej, igja; izvedenka igesenica »veriga, ki vezhe igo na oje«;podi%h »Jochpolster«, igovec »vprezhni vol«, igovnica »Jochweide«. Srbsko in hrvashko zastarelo igo »jarem, suzhnost«, bolgarsko igo, cerkvenoslovansko igo, i%hesa, iga, rusko igo, narechno jigo, jugo, ligo, lugo tudi »blazina pri saneh«, kashubsko jigoe, cheshko jho, narechno ihoch, polabsko jaidu. Praslovansko *jbgo iz starejshega *jbgo iz indoevropskega *iugpm, primerljivo z latinskim iugam, staroindijskim jugam, grshko Zuyov, nemshko Joch »jarem« ipd. Slovensko, rusko in poljsko jugo kazhe na dvojen razvoj v praslovanshchini (ESSJ). Brana je v nemshchini »die Egge«, kazhe vse znachilnosti razvoja iz tematske osnove igo, to je pa povezano s temo, ki jo Zingarelli navaja pod giogatico italijanski giogo ali \iugo, latinsko iugu(m), indoevropskega izvora (ZIN). Pach pa Devoto razvija takole giogo, latinsko iugum, beseda v temelju iz indoevropskega besednjaka, shiroko izprichana, identichna v
grshchini %ygon, v sanskrtu yugam, v hetitshchini yugan v nemshchini Joch, vse iz jugom. Koren je yeug, ki z nosnim infiksom [vmet soglasnika v besedo, npr. pondirek za ponirek] daje v latinskem iungere, z bolj ali manj znatnimi alteracijami se tema pojavlja na baltskem, slovanskem, keltskem in armenskem podrochju (DEV).
Slovensko jarem je enako v starocerkvenoslovanshchini jarbmb, hrvashko in srbsko jaram, sorodne she rusko jarmo in poljsko jar%mo. Praslovansko *arbmb (in
*arbmo) < indoevrospko *harhimo je tvorba iz indevropske osnove *harhi »sklopiti, sestaviti«. Prvotni pomen besede je torej *»tisto, s chimer se povezheta, sklopita (dve vprezhni zhivali)«. Blizhnje sorodne besede so lat. arma »oprema«, mlajshe »orozhje«, armensko yyarmar »ustrezen« in morda staronordijsko jormunu »govedo, konj«. Sorodno je tudi jermen in verjetno rad, neroda (SES). Zanimivo, da Bezlaj v (ESSJ) ne obdeluje posebej tega gesla, implicitno pri pri geslu jermen.
OSLA
Osla »brusni kamen« naj bo le en primer prastarega orodja, ki ga je chlovek uporabljal zhe v kameni dobi, za oslo poznamo latinsko cos »brus, osla« (ESSJ). Medtem ko Snoj izvaja: iz nekega pozabljenega glagola s pomenom »brusiti, ostriti« iz indoevropskega *haki »ostrina« iz korena *hak »oster«, tvorbeno blizu je anglosashko egle »rese«. Gl. osina, oster, ost (SNO). Nadvse presenecha, da naj bi osla izhajal »iz nekega pozabljenega glagola«, torej gre za zelo star jezik, toda po drugi strani je to primerljivo z osina, ost, oster.; kar vse sodi k elementarnemu besednjaku davnega chloveka. Ochitno je zhe takrat nastala nasha beseda osla, ki je bila kamenodobnemu — vsaj neolitskemu — chloveku nujen pripomochek pri ostrenju, prebadanju, izdelovanju osti, a ne nazadnje kazhe osina na podrobnejshe razchlenjevanje posameznih delov rastlinskih plodov, kar je mogoche povezati z nabiralnishtvom in zgodnjim prehodom na poljedelstvo.
OZARA
Ne bom se loteval pomena in razvoja imen za polje, njiva ipd., nekaj o tem sem omenil v svojih prejshnjih knjigah, toda pojem o%are je povezan z obdelovanjem zemlje z vprezhno zhivino. Zakaj? Beseda o%ara pomeni »travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obracha plug«, narechno tudi »prechna brazda na koncu njive«, vo%ara, v%ara, %ara in ra%ara v enakem pomenu. Knjizhna razlichica o%ara je standardizirana iz gorenjskega narechja, kjer se je beseda razvila iz v%ara, to je verjetno izpeljano iz sloven. *v%arati < *v%orati »obrniti plug pri oranju«, v%- »nazaj, gor« + orati. Iz tega glagola je z drugo predopono izpeljano spodnjeluzhishko %awora, %awor »ozara«; gl. orati (SNO). Skratka tudi takshne podrobnosti, da ne nashtevam she drugih, ochitno kazhejo na pradavno in predvsem izvirno slovansko poimenovanje funkcionalnih poljedelskih pojmov. V tistem obdobju pa je predstavljalo obvladovanje poljedelstva prvovrstno tehnoloshko inovacijo, zato
tudi prazgodovinarji govore o — neolitski revoluciji.
*
Poimenovanj za orodja in druge pripomochke, ki so bili predmet podrobnejshih preuchevanj paleolingvoistov, se je lotil tudi Karel Oshtir, vendar tu ne bom navajal njegovih obsezhnih in nadvse izzivajochih etimologij, ki v veliki vechini primerov vodijo, po njegovi teoriji, do predindoevropskega — megalitskega — jezikovnega substrata oziroma do predpraslovanskega jezika. Mario Alinei kot tvorec (dolge) teorije kontinuitete, ki pravi, da so bolj ali manj danashnja ljudstva Evrope zhivela zhe najkasneje v neolitiku na ozemljih, kjer danes zhivijo, med njimi seveda tudi Slovenci, to utemeljuje med drugim tudi z analizo besednega zaklada; tako npr. je po njegovem mnenju beseda kozolec evidentno slovenskega izvora, je pa razshirjena po Vzhodnih Alpah in s tem dokazuje davno poseljenost tega prostora s predniki Slovencev.
Ker sem veliko toponimov obdelal v svojih dveh prejshnjih knjigah, bi se tu dotaknil le nekaj redkih, ki so za podrochje Banjshic v povezavi s svetolucijsko kulturo she posebej znachilni.
PAL- Testimonia Linguae Etruscae, Massimo Pallotino, Firenze, 1968
PEL I in II — La lingua venetica I in II, G. B. Pellegrini-A. L. Prosdocimi, Istituto di glottologia dell'universita di Padova, 1967
PIR — Vocabolario friulano, Jacopo Pirona, Stabilimenti Antonelli, Venezia, 1871 PLE — Slovensko-nemshki slovar, M. Pletershnik, Knezoshkofijstvo, Ljubljana, 1894 RAU — Horses, Chariots and Indo-europeans, Peter Raulwing, Archaeolingua.Series minor, Budapest, 2000 ROM —Il "mistero" della lingua etrusca, Romolo A. Staccioli, Newton&Compton, Roma, 1977
RUT — Zgodovina Tolminskega, Simon Rutar, Hilarijanska tiskarna, Gorica, 1882 SEM/1 — Le origini della cultura europea / Rivelazioni della linguistica storica, Giovanni Semerano, Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984
SEM/2 — Le origini della cultura europea / Dizionari etimología, Giovanni Semerano, Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1994
SEM 2003 — Il popolo che sconfisse la morte-Gli Etruschi e la loro lingua, Giovanni Semerano, Bruno Mondadori, Milano, 2003
SER — Le prime e le piu antiche civilta, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca, Torino, 1926 SES — Slovenski etimoloshki slovar, Marko Snoj, Modrijan, Ljubljana, 2003
SIEN — Slovenska koroshka imena, Luka Sienchnik in Bogo Grafenauer, Znanstveni institut, Ljubljana, 1945
TAV — Slovensko-italijanski slovar, Janko Tavzes, Knjigarna Antona Turka, Ljubljana, 1941
TRS 1871 — Letopis matice slovenske, Davorin Trstenjak, Ljubljana, 1871
TRS 1875 — Letopis matice slovenske, Davorin Trstenjak, Ljubljana, 1875
UTET — Dizionario di toponomastica (storia e significato dei nomi geografici italiani)
Giuliano Gasca [Universita di Torino], Carlo Marcato [Universita di Udine], Giovan Batista
Pellegrini [Universita di Padova], Giulia Petracco [Universita di Genova], Alda Rossebastiano
[Universita di Torino], UTET-Unione Tipografico-Editoriale Torinese, Torino, 1990
VAL — Dizionario italiano-sloveno, Josip Valjavec, Katolishka bukvarna, Ljubljana, 1914
VAS — Russisches etymologisches Wörterbuch, Max Vasmer, Carl Winter Universitätverlag, Heidelberg, 1980
VUG J — Jantarska pot, Lucijan Vuga, Zalozhba Humar, Bilje, 2000
VUG D — Davnina govori, Lucijan Vuga, Zalozhbi Jutro in Branko, Ljubljana, 2003
ZGO — Zgodovina chloveshtva, razlichni avtorji, DZS, Ljubljana, 1969
ZIN — IlNuovo Zingarelli-Vocabolario della lingua italiana, Zanichelli, Bologna, 1989
Iz zgodovinskega spomina
Andrej Lenarchich
SLOVENIJA, OD BOGA IZVOLJENA
(predgovor k slovenski izdaji knjige Jurija Venelina o Slovencih)
Izvolil jo je Bog in jo izbral, popeljal jo v svoj shotor, da tam prebiva.
(Elegit eam Deus et praelegit eam, in tabernaculo suo habitare facit eam.)
Kmalu po osamosvojitvi so pripotovali v Slovenijo shportniki iz Juzhnoafrishke republike. Dovolj od dalech, da jim ni bilo mogoche pripisovati kakrshne koli »okuzhenosti«, predsodkov glede drzhave gostiteljice. In eden tistih obiskovalcev je presenecheno govoril o »zadnji skrivnosti«, ki jo je odkril, ko je odkril Slovenijo. Slovenija to dejansko je. Slovenija je taka in tolikshna skrivnost, da je zakrita celo ochem mnogih Slovencev.
Fenomen Slovenije je brez primere. V najshirshem merilu bi tezhko nashli nekaj, kar nesporno obstaja, a ni delezhno niti nasprotovanja, marvech le totalne ignorance. Ta ignoranca evidentno ni nakljuchna. Nasprotno, do zadnje podrobnosti je namerjena. Saj chlovekov um ne more sprejeti, da je mogoche brez nekega posebnega namena tako popolnoma ignorirati evidentna, oprijemljiva in vsakomur ochitna dejstva. Doslej se she ni nashel etabliran (sprejet in priznan od »uradnih« — prorachunskih — institucij) avtor, ki bi ob omembi znamenitih Brizhinskih spomenikov povedal, da drugega sochasnega, kaj shele zgodnejshega besedila v kakem she danes zhivem evropskem jeziku ni. Naj je videti she tako neverjetno, a slovenshchina, zapisana v znamenitem latinskem Kodeksu, nima nobene primere. Kar je bilo tiste chase (10. stoletje) v Evropi zapisanega, je bilo ali v grshchini ali v latinshchini. Toda o tem shokantnem dejstvu ne spregovori noben »resen« znanstvenik.
Tistemu, ki nejeverno zmajuje z glavo, je morebiti v tolazhbo, che se ga spomni, da je celo slavni Kopitar, ko je prejel te epohalne brizhinske zapise iz Munchna, zadevo skril v predal za toliko chasa, da so se o njih znanstveno razpisali — in si jih seveda prilastili — vsi, ki so to hoteli. Che bi ne bilo tiste znamenite besedice »sodit«, ki je celo za slepega in gluhega evidentno slovenska posebnost, bi pri tem tudi ostalo. A je ta »sodit« prisodil zapise tja, kamor sodijo.
Zhe davno, preden si je freisinshki shkof s pojezdom dokonchno prilastil od cesarja dodeljene posesti v slovenskih dezhelah — in si na oglejskem patriarhovem dvoru priskrbel slovenska bogosluzhna besedila, ki so jih njegovi duhovniki potrebovali za bogosluzhje v teh krajih — so kronike pisale o drzhavnostnih
opravilih in obredju v »vindish shprah«. Morebiti kdo ne verjame, da je to »slovenska shpraha«, a prezreti nikakor ne more resnice, da o drugih »shprahah«, razen znova latinski ali grshki, tod okoli niti dalech naokrog niso nich vedeli. Che drugega ne, bi o tem zapisali kakshno rech. Pa niso.
In da je slovenska beseda do brezumja provocirala prihajache, ki jih je med slovenske ljudi naplavljala tedanja fevdalna zdruzhena Evropa, se je znova pokazalo, ko so gospodarji pod krinko boja za pravo vero kurili grmade po dezheli. Goreli sicer niso ljudje, gorele so slovenske knjige. A kdor zachne s knjigami, kaj hitro nadaljuje z ljudmi ... Prastaro dezhelno plemstvo, ki je s slovensko knjigo nasitilo lachne, je moralo pobegniti, che je hotelo ohraniti zhivo glavo. Prishleki, preverjeno pravoverni, saj je Vatikan jamchil za vsakega prishleka — novega grashchaka, so zagotovili vzorec obvladovanja te »zadnje skrivnosti«. Pod okriljem vesoljne katolishke Cerkve se je vse slovensko umaknilo v etnijo, v zakristije in folkloro. Vsaka civilna drzhavotvorna vzbrst je bila v stoletjih do konca prve vojne v kali zadushena. Cerkvena oblast je sistematichno negovala svoj slovenski zelnik in ga do konca prve vojne spretno prodajala Dunaju, po njem Beogradu, v drugi vojni pa vsakemu okupatorju, ki je prishel mimo. Ko je s porazom sil osi zadeva dokonchno propadla, so si nabrali in vzeli s seboj v shirni svet tolikshen del tega zelnika, da so si zagotovili svojo eksistenco v begunstvu. Chetudi je domovino, ki so jo prepustili samo sebi, skoraj pol stoletja krotovichil rdechi in jugoslovanski zmaj, se je odsotnost politike, ki je leta 1945 pobrala shila in kopita, pokazala kot tolikshna blagodat, da se je slovensko ljudstvo ob prvi priliki, ki se je — ne prvich — ponudila, zavihtelo v drzhavno samostojnost. Zmaga v kratkem, a krchevitem spopadu z jugoslovansko armado v osamosvojitveni vojni leta 1991 je po tisochletju — po ustolichevanjih, po Brizhinskih spomenikih in po izbruhu knjizhevnosti — ponovno fenomen brez primere. Narod, ki so ga zdesetkali manevri klerikalne vladavine, da bi ohranila oblast nad njim; ki je leta 1918, ko so ga interesi te klike porinili iz tisochletnega kulturnega okolja na Balkan srebrenishkih manir, izgubil polovico ozemlja, polovico ljudi in dve tretjini ekonomskega potenciala, se je konec dvajsetega stoletja v posmeh vsem predvidevanjem in prichakovanjem konchno znova umestil v suvereno drzhavo. Po tisoch letih. Konchno! In vsaka analiza pokazhe eno samo resnico: Ni bila ta zadnja prilozhnost, ki so jo Slovenci imeli, niti prva in she manj edina. A kaj je bilo tokrat drugache, da je poizkus uspel? Edino, kar je bilo drugache, je bilo to, da ni bilo na sceni politichnih sil, ki so izginile ob porazu leta 1945, prej pa so stoletja krotile chredo.
Ekskurz prek tisochletja in vech je bil potreben, da je mogoche razumeti, kako silno se je Jurija Huca (Georgius Hutz) Venelina dotaknil fenomen Slovencev. Pomenljivo je, da se je s tem srechal v Chopovem Lvovu. A tudi che se s Chopom nista spoznala, dejstva, ki so mu bila pri roki, ga zagotovo niso pustila ravnodushnega. Po drugi strani bi nedvomno potonil v konformistichne kroge in bi po obichaju svoj znanstveni potencial zhrtvoval na zhrtveniku »vishjih«
interesov, che bi ne bil tako suveren v svojem znanju in tako svoboden pri svojem delu (»Kot zgodovinar ne pripadam nobenemu plemenu na zemeljski obli!« Kdo si danes upa to izrechi?). Kot tak, in pripravljen za resnico zhrtvovati vse, je bil sposoben zapisati stvari, ki so jih drugi tajili, prenarejali.
Zhivljenjepis Jurija Venelina pricha o predanosti in zhrtvovanju za resnico. V tej optiki se konformizem aktualne slovenske zgodovinske vede prikazhe v vsej svoji mizeriji, v hlapchevanju vsem mogochim konstruktom, da le zhvenketa v zhepih in se lahko kiti z akademskimi naslovi.
A Jurij Venelin ni ostal pozabljen, sam in zapushchen. Ni znano, ali je zanj vedel nash znameniti Plechnik. Je pa zgodovinsko dejstvo, da je za »slovanstvo« skupaj z bratom Janezom razdejal marsikatero dunajsko kavarno, che si je kdo dovolil nesramnost na rachun Slovanov. A to je malenkost v primeri z njegovo jasno besedo, da so nashi predniki Veneti. Do tega preprichanja se ni dokopal s shtudijem zgodovine. To resnico je obchutil kot nekdo, ki so mu v polnosti razumljive forme in proporci, ki jih je sposoben »brati«, kakor skladatelj bere/slishi partituro ali chlovek z absolutnim posluhom natanchno dolochi ton. Bezhne obchutke je Plechniku dokonchno izbistrilo srechanje z Benetkami in Etrushchani na znanem nagradnem potovanju po Italiji. Tam je dokonchno spoznal, da je duh teh ljudstev duh nashih prednikov. V tem duhu je potem ustvarjal velika dela, ki jih je slovensko ljudstvo, ne da bi se zavedalo, zakaj, sprejelo za svoja. Tako silno, da ga je ob smrti pospremilo v neverjetni mnozhici, kar je za arhitekta nekaj nepojmljivega.
Kdor ima kolichkaj chuta za formo, obliko, genij prostora, ne more zgreshiti, ko opazuje Plechnikova dela. Plechnik v celoti pritrjuje Venelinu. Morebiti je Plechnikovo prichevanje toliko bolj dragoceno, saj je ostalo nedotaknjeno. Ostalo je skrito ochem umetnostnozgodovinarskih uradnikov, saj so to rechi, ki se ne dajo meriti z njihovimi vatli. Zato tudi niso mogli zradirati mojstrovega sporochila. Zapisano je v kamen, kakor je v knezhji kamen zapisana slovenska drzhavnost in v knezhji prestol, v Kodeks in kronike slovenska beseda.
Tudi kod drugod se najde, kar pritrjuje velikemu Rusinu in kar more biti v spodbudo bralcu, da ne omaga pod bremenom zanikovanja in zasmehovanja vsega, kar ni pogodu prorachunski stroki. Venelinova omemba Slovencev in Slovenije pridobi na tezhi, ko zgodovinar, shtudent, ki je dodobra prebrskal vatikanske arhive, France Dolinar (1915 — 1983), emigrant, rodoljub, za suvereno Slovenijo zavzet brez predsodkov (»Konchno smo najprej domovine sinovi. Ta mora biti svobodna, drugo bo navrzheno; che ne nam, pa drugim Slovencem.«), razkrije, kar je nashel v letopisih kartuzijanske province v 12. stoletju. Provinca, kjer so bile kartuzije Zhiche, Jurkloshter in Bistra, nosi v tistih arhivih ime — Slovenska provinca. Ni torej nobenega dvoma, da je bil zhe takrat, v 12. stoletju, znan (vsaj) geografski pojem Slovenija. A tega ni zapisal etabliran, z naslovi okrashen in s prorachunskim denarjem slovenskih davkoplachevalcev plachan zgodovinar. To je zapisal resnici in Sloveniji predani rodoljub, poshtenjak, »vechni
shtudent«, ki je v svojem nesebichnem prizadevanju odkriti resnico in jo povedati ostal »samo« France Dolinar.
A tudi on sodi med tiste, zaradi katerih Jurij Venelin ni sam, zaradi katerih Venelinovo delo ni le she ena izgubljena prilozhnost.
Vzemimo delo velikega Slovenca Jurija v roke. Da ne bo Cankarjev spev o stvarjenju slovenske dezhele le pesnishka iluzija.
Izvolil nas je, Slovence, Stvarnik, in nas popeljal v to dezhelo, da tu prebivamo.
Ob Dnevu reformacije 2007
Gornje besedilo je predgovor k slovenski izdaji knjige ruskega zgodovinarja in slovanofila Jurija Venelina: Starodavni in sodobni Slovenci (Drevnie i nyneshnie Slovene; Moskva, 1841); gl. tudi chlanek Pavla Tulajeva Prva ruska znanstvena raziskava o Slovencih, SRP 59-60 / 2004. (op. ur.)
Lucjan Vuga
VENETI V TROJI
(III)
PAFLAGONIJA - ANATOLSKA DEZHELA OB CHRNEM MORJU
Tista Homerjeva »venetska dezhela« iz Iliade je torej bila v Paflagoniji, maloazijski pokrajini na juzhni obali Chrnega morja, tudi Pontus Euxinus imenovanega — euxinus v latinshchini pomeni »gostoljuben«; pontus pa »shiroko, odprto morje«, torej je Chrno morje v tem prevodu »gostoljubno, odprto morje«; kako nasprotujoche si poimenovanje, saj nam sedanje »chrno« sugerira negostoljubnost, temachnost, nevarnost in nesrecho. Prav tako je zanimiv prevod imena reke Partenia, ki v grshchini pomeni »Devishka reka«; to so seveda grshka in ne maloazijska poimenovanja; izraz Paflagonija nekateri (npr. G. Semerano) primerjajo s Pelagonijo (Bitola) v Makedoniji (pokrajini nista kdo ve kako dalech narazen in kopno med njima deli le ozek preliv). To paflagonsko ozemlje sega od chrnomorske obale v notranjost do reke Halis, torej so bili tod zhivechi prebivalci primorci. Nekateri utemeljujejo etimologijo na asirski osnovi: baal-palag obvladovalci vodnih poti, gospodarji morja. Zhe Herodot (Enetoi, I, 196) opozarja na sovpadanje med Veneti ob Jadranu in onimi v Paflagoniji. Prav tako ni ushlo Strabonu, ki se opira na Meandrija, da izhajajo Veneti iz dezhele Levkosirov, torej iz Kapadokije, in da so ushli iz Troje skupaj s Trachani vse do severnih obal Jadrana. Tudi Katon (to najdemo pri Pliniju, Nat. Hist., III, 130-131) pritrjuje: »Veneti izvirajo iz trojanskega debla« (Venetos troiana stirpe ortos). Ker so ti Veneti zhiveli v neposredni soseshchini z anatolskimi (semitskimi in indoevropskimi) ljudstvi, je nedvomno prihajalo med njimi do kulturnih in jezikovnih sovplivanj. Odtod iskanja, usmerjena v etimoloshke in drugachne primerjave, kot npr. prav med Paflagonijo in Pelagonijo (tega ne razvija samo G. Semerano). Asirski: baal je v akadshchini belu »velik, vele, vzvishen, gospod, gospodar«, medtem ko je asirski: palag »polog, prehod, pot, kanal«. Druga mesta v Paflagoniji, ki jih navajata Strabon in Ptolomej, so: Zagora, Sivata, Rastia, Olen, Titva, Sekora, Tobata, Laskoria, Elvia. Homer omenja Egial ali Aigial, v katerem je za nekatere mogoche prepoznati »igalo, egalo, pobrezhje«, ne nazadnje pa je tudi »igovina, ivovina, rakitovina«, vrsta vrbovega lesa (Janezhich, Slov.-nemshki slovar, 1893), ali pa »igo, jarem«, vendar pa pomeni »igo« v staroslovanshchini in rushchini tudi »nadoblast«. Skratka, kot bomo videli v nadaljevanju, obstaja vrsta vzporednic med tako oddaljenimi kraji, da pritegne pozornost.
*
Preden nadaljujemo, je treba she nekaj rechi o Strabonu.
Za Bizantince je bil Strabon geograf, kakor je bil zanje Homer poet. Toda to ustvarja svojevrstne zadrege, saj antichni grshki pojem geografika ne ustreza danashnjemu pojmovanju geografije, zato so vsi, ki so pri Strabonu iskali predvsem natanchnejshe podatke o toponimih, razdaljah in itinerarije, ostali v zadregi. Pach pa so v okviru njegovih del nashli obilo zgodovinskih, mitoloshkih, antikvarnih in drugih vesti o takratnem chasu, dasi so bile nanizane navidez dokaj neurejeno. Zgolj za ilustracijo naj navedemo le tezhave s podatki o razdaljah, pri chemer seveda ni glavni krivec Strabon, saj takrat niso bile v sploshni rabi usklajene dolzhinske mere in jih Strabon niti ni prerachunaval, zato uporablja najmanj pet razlichnih vrednosti za dolzhinsko mero stadij, stadion: (1) starinski stadij, ki ga rabi Polibij, enakovreden 400 kubitov (pechys, botryn dipechyn = grshka enota, enakovredna poldrugemu chevlju, pri Strabonu gre za makedonski chevelj priblizhno 0,49 m) ali 600 chevljev, torej en stadij okoli 177,7 m; (2) Eratostenov stadij, enakovreden 300 egipchanskim kubitom ali 157,5 m; (3) sam Eratosten, skupaj s Hiparhom, za geografske razdalje rabi tudi t. i. teoretichni stadij, ki izhaja iz takrat izrachunanega obsega Zemlje, 252.000 stadijev, in znasha 158,7 m; (4) potem je tu she Pozidonijev teoretichni stadij, tega je prevzel tudi Ptolomej, 222,2 m; (5) in konchno she rimski stadij, ki ga je uveljavil Artemidor, 185 m. Spricho tolikshne nesistematichnosti je skoraj praviloma tezhko natanchno dolochiti razdalje, ki jih najdemo v Strabonovih besedilih.
K temu je treba dodati, da je v celoti ohranjena le njegova Geografija v 17 knjigah o Evropi, Aziji in severni Afriki (to je ves takrat poznani svet, za katerega je izdelal tudi zemljevid za chasa cesarja Avgusta), da pa so od Zgodovinskih zapiskov v 43 knjigah ohranjeni zgolj odlomki. Tako ga ne moremo soditi le po poznanih spisih, saj je nedvomno mnoge stvari obravnaval in razlozhil v izgubljenih delih, zlasti tisto, kar naj bi dopolnjevalo njegovo geografsko pisanje. Znachilna pa je njegova omemba na zachetku Geografije (I, I, 1), da je eden od smotrov zemljepisja pomagati politiku in vojashkemu poveljniku pri njegovih odlochitvah; to na neki nachin tudi kazhe trajno prisotnost ideologije ali politike, kakorkoli to razumemo, v delih zgodovinarjev vseh chasov.
Ta nesporazum, kako obravnavati Strabona, ne kot geografa, marvech kot zgodovinarja, vzpodbuja nekatere preuchevalce predvsem k iskanju napak, nedoslednosti, spodrsljajev in netochnosti, a jim drugi oponashajo, da che zhe to pochno, naj obenem ustvarjalno pripomorejo, da se chim bolj razjasni, kako in zakaj je prishlo do pomanjkljivosti. To pa nikakor ni lahko, vsekakor veliko tezhje kot kazati s prstom na napake. Strabon je bil velik kompilator, ki marsikdaj niti ni kritichno povzemal od drugih, ni primerjal razlichnih virov. Pomemben korak v tej smeri je napravil Sir Ronald Syme leta 1995 s svojim delom o Strabonovi Anatoliji, ko je opozoril, da Strabonovo delo she zdalech ni dovolj raziskano in izkorishcheno. Pri tem je treba preiskati njegove odnose do del pomembnih predhodnikov Polibija in Pozidonija, cheprav so zhe v 17. in 18. stoletju, zlasti pa v zlati dobi pozitivistichnega preuchevanja antichnih pisateljev na prehodu iz 19. v
20. stoletje opravili ogromno delo, a so kritiki pri lushchenju verodostojnih informacij iz mnozhice ostalega besedila nemalokrat ravnali v skladu s takratnim pojmovanjem preteklosti ter dotedanjimi arheoloshkimi in zgodovinskimi spoznanji, zato je potrebna nova reinterpretacija na sodobnih izhodishchih. Vendar tudi pri tem ni mogoche mimo hipotez, na katere sodobni raziskovalci bolj ali manj odkrito opozarjajo, ko razchlenjujejo posamezne Strabonove navedbe. Prav tako so upravichena resna nestrinjanja z »negativistichnim« sprejemanjem Strabona, ki je vendar pravcati rudnik informacij, te pa je treba kakor vselej obravnavati v kontekstu z ostalimi vedenji. Ne oziraje se na vse kritike in pomisleke, predstavlja Strabonovo delo vishek antichne grshko-latinske zgodovinsko-zemljepisne literature; trudil se je ustvariti organsko celoto iz fizichnega zemljepisja, temelj echega na znanstveno-matematichnih osnovah, ter s podatki iz dedishchine opisne geografije, saj se je po eni strani poglabljal v preuchevanje oblike Zemlje, po drugi plati pa je iz razlichnih virov na shiroko prevzemal opise ljudstev in krajev. V njegovem chasu sta zhivela tudi Diodor in Dionizij, ki so ju v preteklosti prav tako sprejemali bolj kot pripovedovalca, ki sta belezhila, kar jima je prishlo na uho, sodobna znanost pa jima vracha pomen in sta predmet zgodovinske reinterpretacije.
Che se dotaknemo she Strabonovih dveh knjig, 11. in 12. (vseh, smo rekli, je v njegovi Geografiji 17), v katerih obravnava Kavkaz in Malo Azijo, ki nas tu she posebej zanimata, je treba izrecno omeniti, da je bil Strabon rojen v Amazeji v Pontu (ok. 63 pr.n.sht. - ? 24 n.sht.), torej je Grk, toda Maloazijec! To mu daje ravno za ti dve geografski podrochji privilegiran, izjemen polozhaj glede zbiranje in pojasnjevanja vesti. Poleg tega Strabon izhaja iz druzhine zgornjega sloja takratne druzhbe, njegovi sorodniki so imeli visoke sluzhbe v Pontskem kraljestvu, zato je upravichena domneva, da je mnoge podatke chrpal iz tega okolja; dosedanje domneve, da je veliko povzemal iz starejshih pisanih virov, utegnejo biti le delno resnichne, vsekakor pa se je naslanjal na preuchevalce Homerja. In prav pri tem je dragocen Strabonov prispevek, ker se je kot poznavalec krajev in preteklosti Male Azije kritichno opredeljeval do posameznih navedb tako v Iliadi in Odiseji kakor v delih drugih piscev, she posebej Eratostena, temu pogosto ochita netochnosti in pomanjkljivo poznavanje dejstev, pa Herodota, Helanika in prek aleksandrografov do Pozidonija, ki naj ne bi znali, po njegovem mnenju, sporochati resnice ali priznati lastnega neznanja.
Strabon je izhajal iz naravnih mej; tako naj bi gorovje Taurus delilo Azijo na borealni (tj. severni) del, ki vkljuchuje tudi sam Taurus, in juzhni del; podobno naj bi reka Halis razmejevala Malo Azijo. Obenem nam ne sme uiti, da je imel Kaspijsko morje le za zaliv Severnega oceana, cheprav je zhe Herodot trdil, da gre za samostojno, zaprto morje.
Da bi razumeli takratno stanje geografije, ne bo odvech, che se seznanimo s Strabonovimi kritikami sodobnikov (sam pravi »v nashih chasih«), med katerimi jemlje v precep zgodovinarja Metrodora; temu zameri nekritichno povzemanje ozhivljenih starih pravljichnih vesti o Amazonkah na Kavkazu, dasi so tisto
ozemlje pred nedavnim prekrizharile rimske legije, a o kakshnih bojevnicah niso nashle sledi. Podobno se spravlja nad Teofana in Hipsikrata, da podobno nasedata chencham o Amazonkah v kavkashki Albaniji; to potrjuje, da je Strabon vsaj nacheloma zavzemal kritichen odnos do podatkov, ki jih je potem uporabljal v svojih delih, seveda pa tudi sam ni mogel ubezhati stranpotem in zmotam, saj je razumljivo, da je moral uporabljati razlichne opise, periple in itinerarije. Tako mu danes pripisujejo, da je imel v rokah tudi Pozidonijev spis o Pompeju; o tem spisu mnogi menijo, da sploh nikoli ni obstajal, da je Strabon moral chrpati informacije od drugod, a pri tem nastaja paradoks, da skushajo rekonstruirati domnevno izgubljeni Pozidonijev tekst iz Strabonovih del, kar ustvarja svojevrstno zmedo. Ker je bilo v tisochletjih unichenih in izgubljenih ogromno antichnih besedil, za katera danashnji raziskovalci, sledech takim ali drugachnim namigom in sledem, menijo, da so obstajala, je za marsikoga mamljivo, da jih poskusha obnoviti, naslanjajoch se na ohranjena dela, a to je dokaj spotakljiv in dvorezen postopek, saj pademo iz ene negotovosti v drugo, she vechjo.
Strabon je she posebej pomemben, ker je pogosto popravljal drugim avtorjem imena krajev iz rojstnega vzhoda; ni se zaustavil niti pred podobnimi opazkami za bolj oddaljene kraje Britanije, Kavkaza, Arabije ipd., cheprav sam nikoli ni bil tam. Ker pa je imel Strabon pred seboj taka dela, kot so Hekatejevo Periodos ges, Artemidorovo Geografoumena, pa spise Herodota, Evforiona, Polibija ipd., ga smemo imeti za nekakshnega chasovnega razmejevalca pri obravnavanju antike na prostoru Male Azije, ki nas zanima v tej knjigi. Priznavajo mu, da je znal organizirati obravnavo dokajshnjega shtevila virov, tako da je razen redkih izjem jasno razvidna njihova kronologija: miti in najstarejshi chasi (izvor in imena ljudstev), helenistichno obdobje ter njegova sodobnost (od Evpatorja Mitridata naprej).
Tu nas zanimajo najstarejshi chasi, kamor po tradiciji sodita podvig argonavtov in trojanska vojna; to je Strabon obdelal v XI. knjigi; v njej je izjemno pozornost posvetil Kavkazu, ki sicer ni bil vech »na sivem obrobju«, vendar je vseeno she veljal za terra incognita. Zato Strabonu ne gre povsem verjeti, saj vchasih pomesha starinska imena ljudstev in krajev z onimi iz njegovega chasa, npr. za Frigijce, Misijce in Bitinijce. Pri trojanskih dogajanjih se oslanja zlasti na Homerja in k temu se bomo vrnili potem, ko se bomo seznanili she z enim zanimivim porochevalcem,
ki pa govori o argonavtih.
*
Apolonij Rodoshki (Apolonios Rhodios, ok. 295 — 215 pr.n.sht.), grshki pesnik z Roda, ki je pretezhno zhivel v Aleksandriji, njegovo poglavitno delo je Ep o Argonavtih (Argonautika); zgodbe argonavtskega podviga ne bi obnavljali, ker je sploshno znana, marvech se bomo v nadaljevanju dotaknili nekaterih podrobnosti, ki so pomembne za nashe razpravljanje o paflagonskih Venetih ter o povezavah s severnim Jadranskim morjem, koder se po nekaterih razlagah vrachajo argonavti iz Kolhide, bezhech pred zasledovalci; to na neki nachin, dasi v
drugachnem kontekstu, povezuje Paflagonijo oziroma severno anatolsko obalo ob Chrnem morju in kraje, ki jih danes poznamo kot Benechijo, Veneto, Venezia. Tudi o Apolonijevem delu je bilo veliko nasprotujochih si razprav zhe od antichnih chasov naprej.
Kakor za mnoge stare pisce se tudi za Apolonijevo zhivljenjsko pot ne ve prav veliko, ni malo neskladnih podatkov, da ne omenimo celo izmishljotin. Nekaj pa je chvrstejshih vedenj. Presenecha, da nosi pridevek »Rodijski«, dasi naj bi se rodil v Egiptu, v Navkratisu, ali she verjetneje v Aleksandriji, od koder je moral iz nejasnega razloga, domnevno celo zaradi Epa o Argonavtih, v izgnanstvo na Rodos, a se je vrnil v Aleksandrijo, ovenchan s slavo in nagrajen z najvechjimi chastmi, med katere sodi vodenje tamkajshnje slovite knjizhnice. Vendar tudi slednje ni zanesljivo, nekateri hochejo dokazati, da gre za nekega drugega Apolonija, Ejdografa, ki ga je zaslediti na papirusnih seznamih, ta naj bi bil na chelu knjizhnice po Aristofanu Bizantinskem in Aristarhu. Nash Apolonij pa, trde, je bil knjizhnichni ravnatelj po Zenodotu in pred Eratostenom. Niti to ni zanesljivo, ali je delo spisal v mladih ali starih letih. Za vsemi Apolonijevimi tezhavami naj bi stal Kalimah, tedanja nepreklicna avtoriteta in odlochilni poetichni razsojevalec. Za nash namen je vredno dodati, da je bil Apolonij tudi filolog in je v tem svojstvu obdeloval Homerja; po tem je slovel dalech naokoli in to mu daje poseben pomen, ko obravnava argonavte, cheprav ni zgodovinar.
Da je bilo Apolonijevo besedilo v antiki zelo razshirjeno, nam potrjujejo shtevilni najdeni prepisi (samo srednjeveshkih je nad petdeset, izvirajo pa iz treh she starejshih, in ti, videti je, iz rokopisa iz 10. stoletja), ki zajemajo shirok razpon stoletij; to pricha o njegovi priljubljenosti. Tudi komentarji so se pojavili nenavadno zgodaj; Teon iz Aleksandrije se ga je lotil zhe v prvem stoletju pr.n.sht.; kasneje prav tako ne manjka bleshchechih imen, kot je npr. Sofoklej, ki so se posvetili preuchevanju Epa o Argonavtih z razlichnih zornih kotov; da ne govorimo o sodobnih raziskovalcih, ki bi jih bilo komaj mogoche nashteti. Tudi prvi latinski prevod iz grshchine izvira iz prvega stoletja pr.n.sht.; vse to je omogochilo izdelati verodostojno izdajo, ki verjetno ne odstopa veliko od izvirnika. Pomembno je obravnavati argonavte, cheprav s kritichnim ochesom, ker poleg Homerja tudi tu beremo o davnih stikih grshkega sveta z zgornjim Jadranom, ki so ga Grki sicer imenovali Jonsko morje; to so pisna prichevanja. Vechkrat slishimo, chesh da Grki niso veliko marali za jadransko zajedo v evropsko kopno, a to ne drzhi. Zhe v knjigi Jantarska pot sem to omenjal; ne le da obstajajo arheoloshki dokazi o davnih grshkih stikih s severnojadranskimi pristanishchi, kakrshno je bila Spina, tudi izliv Timava s pristanishchem sodi med prastare grshke trgovske cilje. Che je severni Jadran omenjan v tako pomembnem delu, kot je Ep o argonavtih, potem je vech kakor gotovo, da je bil ta del evropske celine she kako vkljuchen v itinerarije grshkih trgovcev, nedvomno pa she mnogih drugih, she starejshih pred njimi, kot je dokazano tudi z arheoloshkimi najdbami.
Poglejmo si poblizhe tista mesta, v katerih Apolonij omenja bodisi paflagonsko-venetske bodisi zgornjejadransko-venetske kraje.
Itinerarij plovbe argonavtov v Kolhido, kot jo povzemamo po Apolonijevih Argonavtih
Ozrimo se na opis odseka plovbe ob severnoanatolski, chrnomorski obali (APO II, 936-954):
»Heroji so pluli v%dol%h izliva Partenija, reke, ki mirno steka se v morje, kjer Letina hchi, vrnivshi se z lova pred dvigom v nebo, tu telo osvezhi si v prijetnih vodah. Chez noch so brez predaha hiteli naprej, mimo Sezama in razbrazdanih Eritinov, Krobila, Kromne in gozdnatega Kitora. Ob prvih zharkih zore so %he mimo rta Karambisa in s silo vesel rezhejo valove ob Dolgem nabrezhju she dan naslednji in dolgo noch brez premora. Pristanejo ob zemlji Asirije, tam, kjer je Sinopo, Azopovo hchi, nekega dne Zeuspolozhil, a ujet v svoje obljube, Zeus ji vrne devishtvo. Bog hotjivi z njo sijepozpelel zdruzhitve z obljubo, da izpolni ji vsakrshno srchno zheljo, zelo pretkano od njega si izprosi nedolzhnost. Prav tako se zvijachno lotila je Apolona, ki se ocharan nadejal je z njo ljubezni, konchala je enako z reko* Halis, tako nihche med moshkimi ni je nikdar imel v objemu.«
(Op.: * beseda reka je v gr. originalu moshkega spola)
Mimogrede, Leto je imela z Zeusom hcher Artemido, boginjo lova (rimska Diana), in Apolona, boga svetlobe, in s tem prizorom pesnik nakazuje menjavanje dneva in nochi, ko so bili she ob reki Partenij (ki je obenem epitet boginje Atene in pomeni nedolzhnost, zato v tem primeru to spravljajo v erotichno zvezo z devishko Artemido in nato she s Sinopino avanturo z Zeusom, Grki pa so radi izvajali etimologijo tujih poimenovanj iz svojih izrazov, zato je pesnik tudi v tem primeru okitil svoje izvajanje z nekakshno razlago imena reke Partenij; seveda pa to ni prava etimologija). Nato nam pesnik pove, da so ponochi shli mimo paflagonskih obalnih mest Sezama (Sesamon), Krobila (Krobialon), Kromne (Kromnan), Kitore (Kytoron), ob prvih zharkih zore pa so zhe bili mimo rta Karambisa (Enthen d' ayyte Karambin). Sinopa je dala ime tudi mestu zahodno od izliva reke Halis (danes turshko Kizilirmak) v morje; pesnik oboje povezuje z mitoloshkima osebnostima. Strokovnjaki opozarjajo, da gre v tem primeru za izjemno in nenavadno pospeshitev tempa pripovedi, saj je le v nekaj verzih opisano dogajanje ene nochi, dneva in naslednje nochi do svita, ko so zhe onkraj rta Karambisa.
Od reke Partenij (turshko Yenice Irmagi) zahodno od Amastrisa (danes Bartin Cayi) mimo Sezama, ki je bil v mestni zvezi z Amastrisom (danes Amasra) in s povezanima mestoma, za kateri ne vemo natanchno, kje sta stali (morda so rushevine pri danashnji Köpekkayasi /Cide/ ali Kurucasile nekdanji mesti Kromna ali Krobila), do rta Karambisa (danes Kerempe Burun) ter naprej do iztoka Halisa v Chrno morje je okoli 400 km. Ker so imeli na voljo priblizhno 40 ur, so morali veslaje pluti z nekaj nad desetimi kilometri na uro brez prestanka, kar je nedvomno zahtevno opravilo.
Chemu taka naporna naglica mimo (v)enetskih mest na paflagonski obali?! In tudi sam opis je v primeri z ostalim besedilom zelo skromen ... Hiteli so do obal Asirije (Assjries), tam so se pa le ustavili. Mitska Sinopa je bila pach mochna grshka kolonija, ki je v 6. stoletju pr.n.sht. zhivahno trgovala celo s ptolomejskim Egiptom, zato ne presenecha tamkajshnji postanek, ustavili so se pach pri svojih; a vseeno ostaja hitra nochna plovba mimo (v)enetske paflagonske obale skrivnostna, kar daje slutiti, da se tam niso pochutili varne! Iz epa gre razbrati, da je prav reka Halis v argonavtskih chasih razmejevala Paflagonijo zahodno od nje in Asirijo na vzhodu, dasi je vchasih najti tudi podatek, da je Paflagonija segala she onkraj, na vzhod; to je bilo mogoche v razlichnih obdobjih. So tlela nasprotja med Veneti in Grki? Argonavti so hiteli naprej in kmalu dospeli do dezhele Kalibov (epiplomene Halybon), njeni prebivalci niso kmetovali, ni jim bilo mar za vrtnarstvo, she manj za pasho, v zemljo so vrtali za zhelezom in se prezhivljali z njegovo prodajo, a njihov kruh je bil trd, od zore do mraka so kopali rudo in se potili ob pecheh. Podrochje Kalibov, danashnja pokrajina v shirshi okolici mesta Gölköy v Pontskem gorovju, kjer so she danes rudniki zheleza, bakra, cinka, svinca, kroma in antimona, je bilo zhe od najstarejshih, tudi Homerjevih chasov znano po metalurshki dejavnosti, saj naj bi Kalibi sloveli celo kot iznajditelji zheleza, kakor omenja Kalimah. In ker se od davnine zhelezo istoveti z vojno ter ob poudarku, da se tamkajshnji prebivalci
niso pechali z nichimer drugim kakor z metalurgijo, je upravichena domneva, da so bili hkrati tudi vojashka sila in so morda vpadali na sosednja ozemlja. Kasneje, pri podrobnejshi obravnavi Hetitov, bomo videli, da so v tretjem tisochletju tod zhiveli Kaski, Kashki, Gaski kot nenehna pretnja Hetitski drzhavi s severa in morda celo tisti, ki so zadali milostni udarec hetitskemu imperiju. Vendar je zelo pomembno, da na tej tochki naletimo zhe pri Strabonu (STR XII, III, 17) na rechico Genetes ob Jazonovem rtu (akra lasonion kai o Genetes), medtem ko so pri Apoloniju (APO II, 1008) argonavti za dezhelo Kalibov pustili za seboj Genetski rt (epeita Genetaiou Dios akren), torej sta rechica in rt nosila enako ime, ki vsebuje osnovo »enet«, cheprav sta zhe onkraj reke Halis, a she vedno na razshirjenem delu paflagonskega ozemlja, na katerem naj bi po antichnem izrochilu zhiveli (V)eneti. Uposhtevali bomo tezhave Grkov s pisanjem glasu »v«, saj je med znanstveniki obche priznano, da so namesto Veneti uporabljali obliko Eneti. Tako Strabon omenja mesto Enete, ki je po Hekataju in Zenodotu prastaro ime za antichni Amisos, danashnji Samsun: eks Eneton ter Enetos en te Paflagonia (STR XII, III); Meandrij pravi, da so Eneti prishli s podrochja Belih Sirijcev in so se borili ob boku s Trojanci — Maiandrios goyn ek ton Leukosiron fesi tous Enetous ormethentas simmahesai tois Trosin; oni del Enetov, ki se niso udelezhili trojanske vojne, pa so postali Kapadochani — tous de me metashontas tes strateias Enetous (8; XII, III, 25). Glotoloshka analiza dopushcha mozhnost, da gre v zgornjem primeru za (V)enetski rt in reko (V)enet; kot smo zhe omenili, so si Grki nasploh pogosto prilagajali etimologijo tujih imen in jim je pach genete; ek genetes (v gr.: rojstvo, porod, izvor; by birth) pomenilo nekaj smiselnega v njihovem jeziku. Kasneje se bomo vrnili na to vprashanje in na zakrneli starogrshki glas digama, za katerega so uporabljali v zachetkih svoje pismenosti znak F, to je podvojena chrka gama — r. Torej so argonavti na tem delu poti prishli v samo sredishche anatolske metalurgije in obenem (spricho prisotnosti Amazonk, ki so sinonim za bojevnice, saj naj bi si celo dale izzhgati po eno dojko, da jih ne bi ovirala pri streljanju z lokom) v povsem vojashko organizirano druzhbo. Zato nas ne sme presenetiti, da Apolonij razvija svojo pripoved tako, da se argonavti lahko le z bozhjo pomochjo previdno izognejo spopadu s »krutimi« Amazonkami, ki niso prizanesle nobenemu moshkemu: Zeus je vetru zaukazal, naj zapiha, da jih je jadrno oddaljil iz nevarnega obmochja; torej nich kaj herojski pobeg pred bojem. Morda je v tem tudi kljuch za odgovor na zgornje vprashanje, chemu taka, celo dvonochna naglica mimo paflagonskih obal, kjer so se nadejali nevarnih srechanj z odlochnimi in bojevitimi domachini. Kot bomo spoznali v nadaljevanju, so bili prebivalci teh severovzhodnih chrnomorskih obal Male Azije zhe v 3. in 2. tisochletju pr.n.sht. stalna nevarnost za anatolske drzhave, in tudi veliki hetitski imperij se jih je le s tezhavo otepal — skratka, to so bila neodvisna ter tehnoloshko in vojashko mochna ljudstva.
V Apolonijevem Epu o argonavtih nato zvemo (APO IV, 243 in naprej), da so tretjega dne po uplenitvi zlatega runa kolhishkega kralja, ki so mu dragocenost izmaknili s pomochjo njegove hchere Medeje, in po krepkem veslanju argonavti
zhe spet na morski obali maloazijske Paflagonije, v blizhini izliva slovite reke Halis. Na tem prostoru argonavti zgrade svetishche boginji Hekati, v zahvalo, ker jim je pomagala do dragocenega plena, obenem pa se spomnijo, da jim je bilo prerokovano, naj se ne vrachajo v domovino po isti poti, po kateri so prishli, to je skozi dardanelsko ozhino. Toda tu nas chaka veliko presenechenje, ko Apolonij to opishe z naslednjimi besedami (APO IV, 256-260):
Argos spregovori zaskrbljenim herojem: »Vrnili se bomo v mesto Orhomen po poti, ki vam jo je napovedal nezmotljivi prerok, tega ste bili srechali na poti semkaj. Saj v resnici obstaja she druga smer, ki so jo sporochili svecheniki, rojeni v Tritonovih Tebah.«
Argosovo vedenje je temeljilo na starodavnem izrochilu o egipchanskih svechenikih, po legendi potomcih nimfe Tebe, ki je dala ime velikemu egipchanskemu mestu ob Nilu, imenovanem tudi Triton, po Tebinem ochetu. Po tej starodavni legendi naj bi v tistem chasu obstajali poleg Egipchanov edino she avtohtoni Arkadijci, rojeni pred samim Mesecem, imenovani tudi Apidani, po legendarnem peloponeshkem kralju Apisu. Zelo nenavadno, a obenem zgovorno, da naj bi argonavti, Grki, chrpali od Egipchanov svoje znanje o zemljepisju Chrnega morja, ki je zelo dalech stran od Egipta. Izbira argonavtov o povratnem potovanju iz Kolhide, odlochilna za njihovo bodocho preizkushnjo, je sledila iz Argosovega vedenja o Jadranu ter Tirenskem morju — kot nam prenasha Apolonij. Seveda obstaja od te she bolj arhaichna razlichica argonavtske legende, da so se vrachali chez vzhodne dezhele v Rdeche morje, Libijo in od tam v Sredozemlje, ter tretja inachica, da so sicer shli po Istru (Donavi) navzgor, a so prispeli celo v Severno morje, od tam pa ne v Jadransko, temvech v Tirensko morje, od koder ni dalech do Libije na afrishkih tleh. Apolonij je chrpal iz Timageta (iz 4. stoletja pr.n.sht.), iz njegovega dela Peri limenon, usmeritev argonavtov navzgor po Istru (Donavi), ki naj bi se na dolochenem mestu razvejil proti Chrnemu morju in proti Jadranu, od tam pa po ovinku celo v Tirensko morje, kar pelje chez danashnja slovenska ozemlja, prek zgornjega Jadrana, Padske nizhine, Rena in Rodana; to se ne ujema z danashnjo geografijo — ali je bilo pred tremi in vech tisochletji drugache? O tem je bilo zhe veliko ugibanj; che uposhtevamo mozhnost, da so davni rechni brodarji nekatere odseke opravili po suhem, potem obstaja she vechja verjetnost takih kombiniranih potovanj, pri chemer je vechji del poti le potekal po vodah rek in jezer.
Itinerarij povratne plovbe argonavtov iz Kolhide po Apolonijevem dojemanju takratnega sveta, za katerega je ochitno, da se ne ujema z dejanskim zemljepisom, vendar ga je mogoche tako interpretirati ob dolochenih predpostavkah.
Kar se tiche grshkih povezav z Egiptom: Apolonij uporablja zanj ime Heria (ardetai 'Eerie), ki je poznano zhe vsaj od Ajshila; nekateri ga razlagajo kot »dezhela megle« (zaradi vlazhnega podnebja naj bi se tod sploh zachelo zhivljenje na Zemlji), drugi pa ga prevajajo kot »vzhodna dezhela«. Kljub upravichenim pomislekom, ker se je Apolonij oprijel egipchanskih virov, obstaja vrsta drugih piscev, ki nam sporochajo, da so iz Egipta prishli Kolhi; ti so zhiveli na vzhodni strani Chrnega morja pod Kavkazom (njim so argonavti odtujili zlato runo in iz tega ljudstva je bila princesa Medeja, ki se je usodno zaljubila v Jazona). Tako porochajo Herodot, Kalimah, Hekatej iz Abdere, Jacoby, Strabon, Dionizij Perieget in Amijan Marcelin; skratka, vechkratne omembe Egipchanov tako dalech na severu, okoli Chrnega morja, so bile predmet mnogih razprav; je pa najti pri Grkih tudi drugachne dokaze o povezavah z Egipchani (zlasti razvpita je npr. tista v zvezi z Atlantido). Toda ne oziraje se na Grke, obstaja vrsta arheoloshkih najdb in drugih dokazov, da so bili Egipchani v stiku tudi s kraji na zgornjem koncu Jadrana. Marie Christine Budischovsky v svoji shtudiji La diffusion des cultes Egyptiens dAquilee à travers les pays alpins (Zbornik Aquileia e l'arco Alpino orientale, Arti Grafiche Friulane, Udine, 1976) podrobno obravnava shirjenje egipchanskih kultov iz Ogleja v shirshi alpski prostor. Zachenja pa takole: »Privilegirana lega Jadrana v sredishchu sredozemskega bazena ga je naredila za obmochje intenzivne izmenjave idej in blaga«. Od tod tudi prisotnost egipchanskih religij v tem prostoru, kar bogato dokumentirajo najdbe v okolici Ogleja, ki je bil za tiste chase izredno pomembno pristanishche. Chashchenje Isis in Serapis vsekakor sodi med bolj razshirjene kulte, cheprav se poznavalci bolj naslanjajo na kulturne
vplive. Veliki sohi Jupitra-Amona, ki je krasila forum, so delali druzhbo manjshi kipi: Isis-lactans, Ozirisa, Bastet, Horusa, Imhotepa, Apisa, Thota, Khonsa itd., pa tudi mnozhica talismanov, gem in okraskov, za katere je dokazan egipchanski izvor. Ni izkljucheno, da je obstajal celo tempelj, posvechen chashchenju omenjenih egipchanskih bozhanstev. Toda najdbe so potrdile tudi egipchanske pogrebne obrede. To nas vodi do sklepa, da je bil: »Zaradi trgovske pomembnosti Oglej na shiroko odprt kultom, idejam in egipchanskemu blagu«. Vse to je prihajalo po Jadranskem morju, naprej pa se je shirilo chez Alpe, she posebno po njihovem vzhodnem delu: po Retiji, Noriku in Panoniji. Na tem shirokem prostoru so bile najdene statuete npr. Isis-Noreie (tudi v chrnski obliki), Isis-Fortune, Anubisa itd. Postopoma so se nekateri egipchanski kulti spremenili v lokalna obredja (npr. Isis-Noreia) ali pa v imperialne vere, ki so jih shirili posamezni vladarji. Poti shirjenja teh kultov se ujemajo z jantarsko cesto. Poleg tega so tudi v Ogleju dobro zastopane najdbe, ki potrjujejo chashchenje drugih vzhodnih idolov, recimo Mitra in Kibele, s chimer se zaokrozhuje slika o intenzivnem prometu ljudi, blaga in idej na dolgih razdaljah med Oglejem, vzhodnim Sredozemljem in Blizhnjim vzhodom.
Vsekakor pa je iz Iliade in drugih del videti, da so tudi Grki prihajali zhe zelo zgodaj v Trzhashki zaliv — do Timava, na vzhodno stran Alp na ozemlje danashnje Slovenije, v Padsko nizhino ter po rechnih poteh Donave in njenih pritokov Drave in Save. Ponovno velja opozoriti, da so Grki Jadransko morje imeli zgolj za zaliv Jonskega morja, tako tudi Apolonij pishe (APO IV, 303 in 308): Medtem so nekateri Kolhi, zaman zasledujoch jih [argonavte], eni zapustili Pont chez pechine Kiana (Kiane), ... so drugi po Istru prishli na skrajni konec zaliva Jonskega morja [to je zgornji konec Jadrana].
Tu moramo vriniti nekaj pojasnil, kajti marsikdaj je slishati, chesh da na ta konec zelo dolgo ni bilo Grkov, da je bilo to ozemlje izven njihovega interesnega obmochja ipd.; to je povsem zgresheno in ep o argonavtih je le ena od potrditev davnega zanimanja vzhodnega sveta, vkljuchno z Egipchani in Maloazijci, za kraje srednje in severne Evrope. Ne nazadnje je mitichna »jantarska pot« (o kateri sem na shiroko spregovoril v svoji istoimenski knjigi) potekala od Baltika prek zgornjega Jadrana do Blizhnjega vzhoda.
Ob tem poudarjeno vprashanje: Kako to, da so se prezhiveli Veneti iz trojanske vojne zatekli prav v Benechijo?! Je to zgolj nakljuchje ali del neke njihove globalne naravnanosti in pot proti znanemu in natanchno opredeljenemu cilju, pa najsi je ta bil she tako dalech od njihovih paflagonskih, obchrnomorskih domovanj? Po mojem mnenju se je srchiki tega vprashanja posvechalo premalo pozornosti in se mu she danes daje premajhen pomen, kajti cheprav gre tako v primeru argonavtov kakor trojanske vojne za napol mitichna dogajanja, je v njih jedro resnice! Toda Apolonij nam postrezhe she z eno zanimivostjo (APO IV, 319-322), ko opisuje argonavtsko plovbo po Istru (Donavi) navzgor in v dolochenem trenutku, ko so bili verjetno zhe globlje v notranjosti, omeni: Pred tem niso she nikoli videli ladje niti S kiti (Skithai), pomeshani s Trachani (Threiksi), ne Sigini (Syginnoi) in Travkeni (Traukenioi), she manj Sindi (Sindoi), ki danes zhive na obshirni pushchobni ravnini okoli
Lavriona (Laurion, za ta kraj do danes niso dognali, kje je). Ti Sigini so bili ljudstvo, zhiveche severno od Istra (Donave), in so mejili na zahodu na Enete (o chemer porocha Herodot 5, 9); opozoriti pa velja, da Strabon postavlja Sigine med Kaspijsko morje in Kavkaz. Sindi naj bi po Herodotu (IV, 28 in 86) zhiveli na Kimerskem Bosporju, to je ozhina pri Krimu ob vstopu iz Chrnega v Azovsko morje; tem Kimercem so prav tako rekli Bosporci. Za nas je pomembna navedba, da so Sigini zhiveli severno, to je onkraj Donave, na zahodu pa mejili na Enete. Kje bi lahko potekala ta meja med njimi? Ister je bilo ime za spodnji tok Donave, ki do izliva teche nekako po chrti zahod-vzhod vse od Beograda, tam pa priteche s severa od Budimpeshte in do nje z zahoda. Nadvse chudno, da se pojavljajo Eneti do Donave (che so sosedni Sigini zhiveli na njenem drugem bregu), torej so morali biti ti Eneti naseljeni po Panonski nizhini! Poleg tega je nenavadno, da naj bi Skiti in Trachani prvich videli ladjo; to je povsem neverjetno, che so zhiveli ob veliki reki Istros, Donavi, z mnogimi pritoki in iztokom v Chrno morje.
Na izlivu naj bi imela Donava med tri do sedem rokavov (po razlichnih virih!), od teh Apolonij poimensko navaja le dva: Lepo ustje (Kalon stoma) in Nareko (Narekos) ter tamkajshnji otok Pevke (Peuke), kamor so se zatekli argonavti, bezhech pred kolhishkimi zasledovalci. Gre za donavski rechni otok Peuke, trikotne oblike, z najdaljsho, peshcheno stranico proti morski strani, kot pri vrhu pa deli reko v rokava, ki se locheno zlivata v morje. Izraz pochina »odprto morje« razlaga Bezlaj (ESSJ) iz starocerkvene slovanshchine — poznajo ga v srbohrvashchini kot »puchina«, podobno v drugih slovanskih jezikih — in naj bi bil tudi v osnovi imena Panonija v pomenu ravnina, blato, mochvirje; to se hkrati sklada z osnovo imena otoka Peuke. Prav tako je zgovorno in Slovanu razumljivo ime enega rokava reke — Nareko (Narekos).
Tako je slednjich ena skupina Kolhov po brezuspeshnem zasledovanju argonavtov zapustila Pont in drla chez pechevje Kiana (Kianeas; logichna mozhnost dopushcha, da je to gorovje Balkan), druga pa je pod vodstvom Medejinega brata Absirta prishla po Istru celo na skrajni konec zaliva Jonskega morja, torej do tistega skrajnega dela zgornjega Jadrana, ki so mu Grki nadeli ime Kronosovo morje! Tod so Kolhi zavzeli vse morske prehode, da se jim ne bi izmuznili argonavti, ki so dospeli za njimi na Brigijske otoke (Brigeidas) vzdolzh brega Liburnije, to so verjetno danashnji Kvarnerski otoki. Za maloshtevilne argonavte bi bil brezupen spopad z mochnimi Kolhi, zato so se zatekli k prevari, ko je Medeja zasnovala zahrbtni umor lastnega brata; spet nich kaj herojsko dejanje. Toda nas ne zanima sam dramatichni zaplet in razplet zgodbe ter druge podrobnosti, marvech argonavtski itinerarij med Chrnim morjem in Jadranom, ki sicer v podrobnostih kazhe izkrivljeno geografijo, vendar v bistvu sporocha pomembno dejstvo, da so Grki in druga ljudstva — celo Egipchani! — zhe zdavnaj poznali ter uporabljali te plovne in kopne poti. Seveda so nepopolni redki ohranjeni spisi; che bi imeli vechje shtevilo virov, bi jih lahko primerjali med seboj in natanchneje dolochali posamezne kraje, vode in gore, a za kvalitativni sklep nam je tudi to dovolj: Tudi kraji danashnje Slovenije kakor srednje in zahodne Evrope so bili zgodaj tesno povezani z Grchijo in Malo Azijo. Cheprav se
nam she danes zdi, ob vseh sodobnih transportnih sredstvih, da je med temi kraji
ogromna razdalja, ljudstvom pred tisochletji ni predstavljala nepremagljive ovire.
*
Vrnimo se k Strabonu oziroma k njegovemu poglavitnemu delu Geografija, h knjigi, ki obravnava Malo Azijo, kjer gradi na Eratostenovem modelu, kot ga je she pred njim razvijal Dikajarh, da je namrech Taurus ogromna gorska veriga, ki se razteza se chez vso Azijo do njenih skrajnih meja in jo deli na dva dela, odtod pojma »Endotaurus« za severni del ter »Eksotaurus« za juzhni del. Raziskovalci ob tem opozarjajo, da je pri zemljepisnih imenih potrebna izjemna pozornost, saj so se Grki zelo pogosto zatekali k psevdoetimologijam, izvirna imena so po svoji volji pogrchili, predrugachili in jim dali svoj pomen. Tako so mestu Komana, za katerega Homer pravi, da je na ozemlju Enetov, pripisali grshki izvor kome »lasje«, chesh da prihaja od navade, da si na pogrebu odstrizhejo shop las in ga pridajo umrlemu; v resnici pa ima chisto drugachno osnovo. Za Strabona je znachilno, da zhe niha med sploshnim zanichevanjem barbarov in priznavanjem, da so tudi onkraj grshkega sveta visoke kulture. Njemu, kakor ostalim Grkom, je bilo odlochilnega civilizacijskega pomena, ali je neko ljudstvo zhivelo ob morju in obvladalo pomorstvo, zato so bili za Grke kontinentalci v nachelu barbari. In seveda odtod povratni sklep: Barbarom morje ni potrebno in ne smejo priti do njega! Ob tem pa Strabon zaide v protislovje, ko obravnava npr. Mejotsko jezero (Azovsko morje) in tamkajshnje solinarje; zanj so ti, cheprav so zhiveli ob morju, manj plemeniti od poljedelcev iz notranjosti ... Na podobno podcenjujoch nachin opisuje Gordiajsko (Gordyaioi) podrochje, gorski predel v Taurusu med Armenijo in Mezopotamijo na jugovzhodu danashnje Turchije, katerega prebivalce oznachi, »da so se odlikovali z inzhenirskimi veshchinami, bili so mojstri pri gradnji oblegovalnih strojev«, to pa je po njegovem rochna spretnost in zato nikakor ne znamenje visoke kulture; s tem se je Strabon izkazal kot otrok antichnega sveta, ki je zanicheval rochno delo, shtelo je le intelektualno udejstvovanje; tako so bili zanj Gordiajci barbari ...
Po teh opazkah strokovnjakov se lotimo tistih mest, kjer Strabon v svoji Geografiji obravnava Paflagonijo, ki nas zanima zato, ker Homer poje v Iliadi o Enetih, Venetih, da so prishli iz Paflagonije:
»(XII, I, 3, 4) Od Taurusa proti zahodu se zvrste naslednja ljudstva: Paflagonci, Frigijci, Likajonci, Bitinijci, Mizijci ter Frigija Pridobljena, to je Troada in obmochje Helesponta. Poleg tega so ob morju Grki, Eolci in Jonci, na egejski obali najdemo Karijce ter Likijce, bolj v notranjosti pa Lidijce ter she druga ljudstva. Ko je Aleksander Makedonski odvzel Perzijcem Kapadokijo v Mali Aziji, je bila razdeljena na dve satrapiji, iz katerih je naredil kraljestvi. Eno je bila prava Kapadokija, imenovana Tavrijska ali Velika Kapadokija, drugo kraljestvo je bil Pont ali Pontska Kapadokija.« In nekaj naprej: »(XII, III, l, 2) Mitridat VI. Eupator-Plemeniti, kralj Ponta, je imel pod svojo oblastjo tudi del Paflagonije, a ga je Pompej leta 66 pr.n.sht. zrushil in Paflagoncem med Bitinijo in Pontom omogochil oblikovanje kraljestva pod vodstvom Pylaimenesa.« O Paflagoncih pa Strabon sporocha naslednje:
»(XII, III, 9) Paflagonce na vzhodu omejuje reka Halis, ki po mnenju Herodota "priteche z juga in prechka Sirose (Züpoug, Siros) ter Paflagonce in se steka ... v morje, imenovano Evksejnos (Eu^sivov)", pri chemer oznachuje Kapadokijce z imenon Sirijci; in res jih she danes imenujejo Bele Sirijce [Leukosyroj < leuko — svetel, bel], medtem ko rechejo Sirijci ali Chrni Sirijci onim iz Eksotaurusa, na juzhni strani Taurusa; to ime so dobili v nasprotju s prejshnjimi, ki zhive v Endotaurusu, ker imajo zagorelo kozho, na severni strani Taurusa pa svetlejsho polt. Pindar she dodaja, da so Amazonke: "vodile vojsko Sirijcev, krepkih kopjashev\ ko omenja obleganje Themiskyre, ki pa pripada Amisenom na ozemlju Belih Sirijcev onkraj reke Halis.«
Ker je nekaj tezhav s poimenovanjem posameznih ljudstev, naj pojasnim, da nash slovechi prevajalec Anton Sovre v prevodu Herodotovih Zgodb (HER I, 6) poimenuje Sirose s Sirijci: »... reka Halis, ki teche od juga med Sirijci in Paflagonci ...«, torej Sirosi so Sirijci. »Meje Paflagonije so tako: na vzhodu reka Halis, na jugu so Frigijci in prishleki Galci, na zahodu prebivajo Bitinijci ter Mariandini (ochitno je bilo ljudstvo Kavkonov povsem iztrebljeno), severna meja so obale Pontus Euxinus, Chrnega morja. Ozemlje je razdeljeno na predel v notranjosti in primorje, oboje od reke Halis vse do Bitinije«. — Zavedati se moramo, da Strabon opisuje stanje v svojem chasu, to je okoli Kristusovega rojstva, ki je sicer drugachno kakor stoletja ali celo tisochletja pred tem, v chasu Hetitov, vendar na dolochen nachin osvetljuje predhodna dogajanja. »(XII, III, 10) Onkraj reke Parthenios je mesto Amastris, ki je dobilo ime po ustanoviteljici ... zheni Dionizija, tirana Herakleje, hchere Oxyathresa, brata Darija III., sodobnika Aleksandra. Ta zhenska je [leta 300 pr.n.sht.] zdruzhila shtiri naselja: Sezam, Kitoro, Kromno, ki jih omenja zhe Homer pri razvrshchanju Paflagoncev, ter chetrtega Tios, ki pa se je kaj kmalu spet izlochilo iz te skupnosti (op. morda ob smrti Lizimaha leta 281); med temi je postalo mesto Sezam akropola Amastrisa. Kitoro je bilo trgovsko sredishche prebivalcev Sinope, ime pa naj bi dobilo po Friksovem sinu Kitoru. Tam okoli je veliko odlichnega pushpana. Aigalos je zlozhno nabrezhje dolgo nad sto stadijev (op.: stadij okoli 200 m, torej okoli 20 km) z naseljem enakega imena, ki ga omenja tudi Homer: "Kromna z Aigalosom in visokimi Eritini", kar pa nekateri berejo: "Kromna s Krobialosom", s chimer bi bila mesta razvrshchena v pravem zaporedju vzdolzh obale, kar naj bi Homer tu in tam malo pomeshal. Ti Eritini naj bi dobili ime po barvi erythros "rdech" dveh shtrlechih pechin. Po Aigalosu pride veliki rt Karambis, ki se vleche proti severu in Skitskemu polotoku (he Skythike Cherronesos). Tega smo vechkrat omenjali skupaj z nasproti lezhechim Ovnovim chelom, ki deli na dvoje Chrno morje. Za Karambisom je Kinolis z Antikinolisom, trdnjavo Abonouteikosov, ter Armene, za katero velja rek: "vsi brezposelni so gradili obzidje Armend'; to je naselje s pristanishchem za Sinopo. Po petdesetih stadijih (10 km) iz Armen pridemo v Sinopo, najpomembnejshe regijsko mesto, ki so ga ustanovili Milezi (Milesioi); mesto je imelo mochno ladjevje, s katerim so obvladovali morje znotraj Sinjih grebenov, zunaj njih pa so skupaj z Grki sodelovali v mnogih bitkah.« »(XII, III, 40) Ostaja obmochje tostran Halisa [tam okoli so rudniki soli, po katerih
domnevajo, je dobila reka ime — Strabon izvaja etimologijo iz grshchine halai "lezhishcha soli"], ki spada pod pokrajino Pont; to je okolica Olgassisa, ki meji na Sinope. Olgassis je visoka in strma gora, posejana s paflagonskimi svetishchi, pod njo pa je rodovitna ravnina ..., chez katere teche reka Amnias ... tu je tudi rudnik, sandarake, arzenovega zhvepleca [ki je barvilo in zdravilo], v ta namen so v goro zvrtali obsezhne rove, za kar izkorishchajo suzhnje, ki jih kupujejo za to muchno in nevarno delo, zato je njihovo zhivljenje kratko ...« »(XII, III, 41) ... proti zahodu lezhi preostala, notranja Paflagonija vse do Bitinije. To mejno podrochje nosi imena Timonitis, Dezhela Gezatorixa, Marmolitis, Sanisene in Dezhela ob reki; obstajala je tudi Kimiatene z istoimensko strmo trdnjavo pod Olgassisom, od koder je krenil Mitridat, imenovan Ustanovitelj, da je za dolgo dobo osvojil Pont.« »(XII,III,42)... tako smo umestili Paflagonijo med Pont na vzhodu in Bitinijo na zahodu.«
Strabon je zhivel v letih okoli zachetka nashega shtetja, torej okoli shtiristo let za Herodotom in okoli sedem stoletij za Homerjem, ki je pel pol tisochletja po trojanski vojni. Zato Strabon popisuje stvari, ki jih je treba umestiti v drugachen chasovni okvir kakor one prej omenjenih slavnih mozh. Tako je tudi s pojavom skupine Galcev, ti naj bi bili keltskega rodu (cheprav se vsi ne strinjajo s tem), v Anatoliji, kar pa je tu smiselno omeniti, ker spadajo v indoevropsko skupino, a so se priselili zelo pozno. V zvezi z njimi je veliko odprtih vprashanj in med njimi je zelo pomembno, ali smemo govoriti o priselitvi nekega ljudstva iz zahodne Evrope ali pa je to she ena od vojashkih elit, ki si je prisvojila oblast in je dominirala dolochen chas na tem ozemlju, toda spricho svoje maloshtevilnosti je sorazmerno kmalu izgubila samobitnost, dasi se je ime pokrajine v Turchiji ohranilo do dandanashnjega. Strabon poleg drugega pishe: »(XII, V, 1) Juzhno od Paflagoncev so Galci, razdeljeni v tri ljudstva, dve nosita imeni svojih poglavarjev: Trokmoi in Tolistobogioi, tretje, Teutosages, ima ime po plemenu, ki zhivi v dezheli Keltov. Ti Galci naj bi dospeli v te kraje po dolgotrajnem blodenju in konchno napadli ozemlje atalidskih in bitinijskih kraljev, od katerih so dobili dovoljenje, da naselijo pokrajino, ki jo danes poznamo kot Galatia in Gallograecia, slednje je uradno rimsko ime za Galatio.« Potem Strabon nadaljuje: »(XII, VIII, 7) ... tudi blizhnji otoki, med katerimi sta Rodos in Kos, so zaradi svoje rodovitnosti menjavali gospodarje; Grki so jih naselili zhe pred trojansko vojno, o chemer nam Homer jasno sporocha.« Naprej pa she: »(XII, VIII, 7) Po trojanski vojni so se tja odpravili na vojne pohode, da bi ustvarili kolonije, tako Grki kakor Trerezi, Kimerci, Lidijci, za njimi she Perzijci, Makedonci in konchno Galci. Vse to je ustvarilo zmedo in vse stvari pomeshalo med seboj. Pomanjkanje zanesljivih vednosti ni le posledica menjav, mervech tudi nesporazumov med zgodovinarji, ki o isti zadevi porochajo povsem razlichne stvari: tako eni imenujejo Trojance Frigijci, drugi imajo Likijce za Karijce in tako naprej. Trojanci, ki so se iz skromnih zachetkov razvili v mogochno silo, da so postali kralji kraljev, dajejo pesniku Homerju in njegovim razlagalcem povod za razpravljanje, kaj sploh lahko pojmujemo pod imenom Troja. V resnici Homer pod skupnim imenom Trojanci oznachuje vse, ki so se skupaj bojevali, medtem ko njihovim
nasprotnikom pravi Danajci in Ahajci.« Ta Strabonov sklep je zelo pomemben
tudi za razumevanje polozhaja paflagonskih Venetov.
*
Tako se je zhe pred dva tisoch leti Strabon izrecno vprashal (XII, III, 8): »Nekateri ishchejo, kam bi postavili Enete, o katerih poje Homer v Iliadi: »na chelu Paflagoncev vodja bil je Pilajmen, hrabrega srca, od Enetov prihaja, kjer zhive divji mezgi«. Res govore, da o Enetih v Paflagoniji ni sledu; a drugi opozarjajo na obalno naselje, imenovano Agialos [Enete], deset vozlov oddaljeno od Amastrisa. Zenodot zapishe »iz Enet«; po njegovem mnenju se nanasha na danashnji (op. L. V.: gre za Strabonov chas okoli prvih let nashega shtetja) kraj Amisos (Op. L. V.: ta hipoteza izhaja od Hekateja). Po drugem mnenju so Eneti ljudstvo, ki meji na Kapadokijce, in so se spopadli s Kimerijci ter konchali na obalah Jadrana. V sploshnem pa se verjame, da so bili (V)eneti najpomembnejshe ljudstvo v Paflagoniji (podchrtal L.V.), iz njih izhaja Pilajmen in mu je sledila mnozhica bojevnikov, ko pa je v Troji padel, so se umaknili v Trakijo, od koder so se selili vse dotlej, da so dosegli Enetiko, »dezhelo Enetov«. Kot menijo nekateri, je tudi Antenor s sinovi sodeloval na tem pohodu in prispel na zgornji konec Jadrana, kot sem zhe omenil v knjigah o Italiji. Zato je zelo verjetno, da so Eneti zapustili Paflagonijo in o njih ni nobenega znamenja vech.«
Je res tako? Che so bili najpomembnejshe ljudstvo v Paflaginiji, pa da so kar tako mrknili, celo ljudstvo je odshlo?
V nadaljevanju Strabon she dodaja (XII, III, 24-25): »... Napak navaja Apolodor (op. L. V.: s katerim Strabon v svojem delu nenehno polemizira), ki pishe v Bojnem redu Trojancev ..., da Trojancem ni prishla nikakrshna pomoch z ozemelj vzhodno od Halisa ... Vprashati ga moramo, iz kakshnih razlogov ne dopushcha, da so prishli zavezniki tudi iz krajev onkraj Halisa: v resnici, che izhaja, da so vsi ostali zavezniki razen Trachanov s te strani reke (op. L. V.: zahodno), ni nikogar nich oviralo, da ne bi vsaj ti (tj. Halizoni) prispeli s podrochij, ki lezhe za Levkoziri (Leukosyroi). Sicer pa so mogli reko prehajati iz blizhnjih in she bolj oddaljenih krajev, ko so bila ljudstva v vojni, tako pravijo za Amazonke, Trerese in Kimerijce; seveda pa, che gre she za zaveznike, kaj bi bilo tako nemogochega? Da, prishle so celo Amazonke, ki niso bile trojanske zaveznice, saj je bil Priam z njimi v vojnem stanju in zaveznik Frigijcev; v Iliadi (III) beremo:
utaborjeni na bregovih Sangariosa, tistega dne, ko so dospele Amazonke, pravcati bojevniki; nakar Priam spregovori:
in jaz, zaveznik, sem bil zares med njimi.
Z njimi so mejili, torej si niso bili dalech, da ne bi mogle priskochiti na pomoch ... Meander pripoveduje, da so Veneti prishli s podrochja Levkozirov in so se bojevali ob boku s Trojanci, po porazu pa so se she z nekaterimi Trachani preselili na zgornji konec Jadrana; ostali Veneti, ki se niso udelezhili trojanske vojne, so postali Kapadokijci. V obrambo te teze bi smeli navesti dejstvo, da v vsej
Kapadokiji okoli reke Halis — to je tista, ki se rasteza vzdolzh Paflagonije — uporabljajo dva jezika in paflagonska imena, kot so na primer Bangas (Báyyag), Baisas (Baioag), Eniates (Eviáz^g), Atotes (Azázng), Zardokes (ZapSóxr/g), Tibios (Tfíiog), Gassys (Táoouf), Olgassys (OXyooug), Manes'(Mávqg). To so obichajna imena v Babamonitisu (Bafia¿ia>vht8i), Pimolitisu (nipoXkidi), Gazalouitisu (raZaXouTiSÍ), Gazakenah (raZaxr/prf) in v mnogih drugi regijah. Sam Apolodor opozarja na naslednje Zenodotovo poudarjanje: »iz Enet, kjer zhive divji mezgi«, ter dodaja, da je po navedbi Hekateja z Mileta temu kraju ime Amisos; ta Amisos pa smo zhe rekli, da pripada Levkozirom, in je onkraj, vzhodno od reke Halis.« Skratka, ni ne prvich ne zadnjich, da si razlichni kronisti nasprotujejo glede natanchnih meja med posameznimi ljudstvi, a prav tako je treba uposhtevati, da gre tudi za opisovanje stanja v razlichnih obdobjih, ko so se stvari spreminjale, che
drugache ne, vsaj na obmejnih podrochjih.
*
Levkoziri — Beli Sirijci
Bronislava Aubelj v svojem delu Antichna imena po slovensko (AUB) prevaja na naslednji nachin: Leukoziri (Asuxóoupoi, Leukósyroi) in Siros (Zúpoug, Syros). Anton Dokler v Grshko-sbvenskem slovarju (DOK) pa: Zúpog glej Zupia, dezhela med Evfratom in Sredozemskim morjem (s Fenicijo in Palestino); prebivalci so oí Zúpoi, fem. Zúpa; Zúpioi Asirci; pridevnik Zúpiop; prislov Zupiorl»v sirskem jeziku«. Herodot v svojih Zgodbah pravi (HER I, 6): »... reka Halis, ki teche od juga med Sirijci in Paflagonci ...«, tako je Sovrch prevedel Siroi s Sirijci, vendar dodaja v opombi, »da je Sirijce treba lochiti od prebivalcev ob sirski in palestinski obali: te imenuje Herodot Sirce (Syrioi, Syroi).« Skratka: Sirijci naj bi bili ljudstvo v Anatoliji, Sirci (Syrioi, Syroi) pa oni v Levantu: danashnji obmorski Palestini in Siriji. Nekoliko nerodno oznachevanje, saj so na ta nachin sodobni Sirijci tisti, ki naj bi v davnini nosili (v prevodu) ime Sirci, davni Beli Sirijci pa naj bi zhiveli v Mali Aziji. Ni kaj, to je potrebno uposhtevati!
Herodot, v Sovrchtovem prevodu, tudi pishe (HER V, 49): »Tule poleg loncev domujejo Lidijci ..., ob Lidijce mejijo na vzhodu Frigijci ... S Frigijci mejachijo Kapadochani, ki jih mi imenujemo Sirijci; njih sosedje so Kilikijci, ti segajo do morja, v katerem lezhi otok Kipros ... Mejashi Kilikije so [na vzhodu] Armenci ..., Armenije se drzhijo Matianci ..., obnje meji pokrajina Kisia, a v nji stoji ob reki Hoaspesu ponosna Suza ...«
Toliko naj bo za zdaj dovolj o zemljepisju. V tem poglavju smo poskusili nakazati, kaj nam ponujajo najstarejshi ohranjeni viri o podrochju, ki nas zanima v zvezi z maloazijskimi, t. i. paflagonskimi Veneti, ki jih omenja Homer v Iliadi kot zaveznike Trojancev in katerih preostanek se je po porazu, kot pravi izrochilo, zatekel na zgornji Jadran, v danashnjo Benechijo, v Veneto.
Zdaj nas chaka she pregled pogledov sodobnih zgodovinarjev, arheologov in jezikoslovcev na ta davna dogajanja.
Neprevedene knjige
Lev Detela
PONAREJENI SREDNJI VEK?
Heribert Illig
Das erfundene Mittelalter
Hat Karl der Grosse je gelebt?
(Izumljeni Srednji vek, Je Karel Veliki sploh kdaj zhivel?)
Ullstein Verlag, München, 2002
Okrog 10 zhepnih izdaj do leta 2007
(prva izdaja Econ Verlag, München — Düsseldorf 1996)
Bernd Ingmar Gutberlet
Die 50 populärsten Irrtümer der deutschen Geschichte
(50 najbolj znanih zablod nemshke zgodovine) Europa Verlag, Hamburg 2002
(zhepna izdaja Bastei Lübbe, Bergisch Gladbach 2005)
Uradnemu (univerzitetnemu) zgodovinopisju danes nikjer ni lahko. V chasu fashistichnih, nacionalnosocialistichnih in komunistichnih diktatur se je velikokrat prevech prilagajalo tem nasilnim enosmernim sistemom in njihovim ideoloshkim, rasistichnim in nacionalistichno- »patriotichnim« interpretacijam zgodovine in se na ta nachin — razen redkih nekonformistichnih izjem — vech ali manj ochito diskvalificiralo. Morda zato niti ne presenecha, da se zlasti izven univerzitetnih krogov pojavljajo in vedno bolj uveljavljajo razlichni kritiki uradnega zgodovinopisja. Velikokrat so njihove teze nedokazane in nedokazljive in rezultat iz razlichnih razlogov nastalega obeshenjashkega zanesenjashtva, marsikdaj pa je v njih vsaj kanchek resnice. Che pogledamo na najblizhje domache podrochje, lahko hitro ugotovimo, da slovenskemu univerzitetnemu zgodovinopisju povzrochajo kar veliko preglavic hipoteze Ivana Tomazhicha, Mateja Bora, Lucij ana Vuge in drugih o venetski preteklosti Slovencev in njihovem staroselstvu, ki postavljajo pod vprashaj migracijsko teorijo o prednikih Slovencev, z vzhodnih podrochij priseljenih na danashnje ozemlje.
In kako je z alternativnim ugovarjanjem uradnemu zgodovinopisju drugod po Evropi? Na primer v Nemchiji? Zelo mochan tobak je tu precej odmevna hipoteza o »problematichnem srednjem veku« izpod peresa leta 1947 rojenega nemshkega zgodovinarja Heriberta Illiga, ki je svoje shtudije zakljuchil z razpravo, za univerzitetne kroge she dovolj spodobno, o avstrijskem kulturnem zgodovinarju in publicistu Egonu Friedellu. Vendar si je zhe leta 1996 zapravil v zgodovinarskih krogih ves znanstveni ugled z obshirno polemichno knjigo Izumljeni srednji vek,
katere obseg je v zadnjem desetletju z novimi dopolnilnimi izdajami narasel na okrog 500 strani.
Kaj so glavne Illigove teze, ki so tako razburile uradno znanost in povzrochile nemir in predrzno zanimanje v shirshi nemshki javnosti? Pisec in privatni raziskovalec med drugim trdi, da veliki utemeljitelj zahodne Evrope Karel Veliki sploh ni nikoli zhivel. Za Illiga so kar tri stoletja srednjeveshke zgodovine enostavno »ponarejena«. Gre za razdobje med letoma 614 in 911 po Kristusu. Po Illigovem mnenju gregorijanska koledarska reforma, ki jo je v 16. stoletju uveljavil papezh Gregor XIII., ni bila dovolj dobro premishljena. Shtevilo desetih dni, ki so jih v oktobru 1582 enostavno izpustili iz koledarja oziroma preskochili, je bilo baje neprecizno in nepravilno izrachunano, kar naj bi imelo za posledico tri dodatna neeksistirajocha stoletja. Ta je bilo treba napolniti z izmishljotinami. (Po Illigu bi gregorijanska korektura morala obsegati izpust 13 dni, kar pomeni, da shtejemo zdaj kar 256 ali po nekaterih rachunih celo 384 let prevech.)
Res pa je tudi, da je omenjeni zgodnji srednjeveshki chas zelo slabo dokumentiran z razlichnimi listinami in drugimi viri, che ga primerjamo z naslednjimi stoletji. Tudi uradno zgodovinopisje ugotavlja, da je vsaj 40 odstotkov teh listin ponarejenih. Vendar se vseeno tezhko sprijaznimo z Illigovo tezo, da so zhe v chasu cesarja Otona III. (983- 1002) zacheli prikrojevati zgodovino po svojem okusu in zgolj za posebne potrebe. Oton je baje hotel oditi kot »cesar ob koncu sveta v letu 1000« v zgodovino kot sijajen krshchanski vladar in resnichno vreden naslednik velikega »nadcesarja« Karla I. V tem chasu in v naslednjih stoletjih so zacheli nastajati miti in legende z razlichnimi zhivljenjepisi in rodovniki vladarjev, ki sploh niso nikoli obstajali. Po Illigovem mnenju so zahodnorimsko »nemshki« cesarji Karel Veliki, Ludvik I. Pobozhni, Lotar I., Ludvik II., Karel II. Pleshasti, Karel III. Debeli in njihovi nasledniki, na primer Guido iz Spoleta, Arnulf Koroshki, Ludvik III. Slepi, samo fiktivni konstrukti sleparskih delavnic. Zato zhivimo zdaj v resnici v popolnoma drugem chasu, kot mislimo, namrech shele na zachetku 18. stoletja, ko je po uradnem shtetju vladal Evropi oche Marije Terezije, nemshko-rimski cesar Karel VI. Habsburshki (nemshchine zaradi mladosti v Shpaniji baje sploh ni obvladal, za dvorjane na Dunaju je bil zato nedostopno »shpanski«, od tod she danes v nemshchini uporabljani izraz za vse nerazumljivo: »das kommt mir spanisch vor«).
Illig se na veliko ukvarja tudi z arheologijo in z arhitekturo srednjeveshkih cerkva in drugih spomenikov in skusha tudi z ozirom na zgradbe v Aachenu in drugod ugotoviti vech anahronizmov, ki bi naj potrdili njegovo tezo, da te stavbe niso nastale ali bile prenovljene pred 10. stoletjem.
V svoji prav tako zanimivi publikaciji 50 najbolj znanih zablod nemshke zgodovine zgodovinar in svobodni publicist Bernd Ingmar Gutberlet izpodbija nekatere Illigove teze, cheprav je po drugi strani preprichan, da so zhivljenjepisi vladarjev, papezhev in razlichnih zgodovinskih dogodkov velikokrat po svoje prikrojeni in celo ponarejeni in je dejanska podoba preteklih chasov vech ali manj dostopna le v zamegljenih obrisih in jo obkrozha gozd iz fikcij, mitologije in legend. Che bi
namrech Illigovo hipotezo vzeli zares, bi morali odchrtati tudi vso preostalo zgodovinsko dogajanje od Islandije do Sicilije, od Atlantika do Armenije in do arabsko-perzijsko-indijskih daljav in Kitajske. Odmisliti bi si morali celo vrsto dobro dokumentiranih vzhodnorimskih (bizantinskih) cesarjev in she marsikaj. In chetudi se Zemlja mogoche napachno vrti, ne moremo iti tako dalech, da bi zanikali vse in povsod. Zato Gutberlet meni, da se bomo kljub Illigovim ugovorom morali sprijazniti z dejstvom, da je Karel Veliki zhivel — in za njim tudi drugi bolj ali manj vredni in pomembni vladarji.
Vendar Gutberlet v svoji knjigi opozori she na vrsto drugih vech ali manj zmotnih hipotez, na primer na tako imenovani rodovnik Maksimilijana I. Pripravili so ga na izrecno cesarjevo narochilo. Iz rodovnika je razvidno, da si je habsburshki cesar domishljal, podobno kot Julij Cezar, da njegov rod izvira kar iz prachasov v Troji. Tudi shvicarski legendarni junak Wilhelm Tell sploh ni nikoli zhivel, temvech je le mit shvicarskega boja za neodvisnost in svobodo. Posebno pozornost posveti Gutberlet inkviziciji. Tu ugovarja tezi, da so se inkvizicijski in charovnishki procesi konchali vedno s smrtno obsodbo obtozhenega. Nasprotno meni, da so bili obtozheni marsikdaj tudi oproshcheni, medtem ko je — strogo gledano — smrtne obsodbe vedno izrekalo posvetno in ne cerkveno sodishche, ki je domnevne delikvente v zadnji fazi (seveda licemersko) prepustilo drzhavnemu sodstvu.
Pod kritichni drobnogled ta avtor postavi she celo vrsto bolj ali manj zanimivih zgodovinskih problemov, med katerimi med drugim korigira nekatere dogodke iz zhivljenja pruskega kralja Friderika Velikega in ekscentrichnega bavarskega kralja Ludvika II. Obe knjigi torej konec koncev ponujata dovolj vprashanj in nekaj odgovorov, ki nam lahko pomagajo — ob dolocheni distanci do vchasih kar prevech slepo in samozavestno ex cathedra izrechenih »uradnih« zgodovinarskih stalishch — k boljshemu in kritichnemu oblikovanju lastne zgodovinske zavesti.
Chitalnica
Glorjana Veber
Tim Oliver Wüster: Poper in sol Eseji o razumu in veri
Zbirka Nova znamenja, 18; Litera, Maribor, 2006
Tim Oliver Wüster, koroshki Slovenec, publicist, prozaist, poet, daje v uvodnih pripombah k izboru svojih filozofskih esejev v prvencu Poper in sol bralcu za popotnico v branje naslednje besede: »Za zdaj bralcu zhelim, da bi si prav tako privoshchil poskus v branju teh esejev, kakor si jih je njihov avtor dovolil napisati. Che bo pri tem nashel kakshno napako — potem je avtorjeva intencija izpolnjena: namrech pokazati, da je chloveku na tem svetu dovoljeno zgolj poskushati in da je prav v tem poskushanju zajeto chlovekovo dostojanstvo.« Wüster pokazhe poskushevalcu recept za dosego okusne filozofske kuhinje, ki mora za to izjemnost (lahko bi rekli tudi prvinskost) vsebovati ustrezno mero dveh osnovnih sestavin oz. zachimb: metafiziko (sol) in logiko (poper). Ne gre zgolj za domiselno povezavo med umskim procesom filozofiranja in telesnim procesom hranjenja, ampak za avtorjevo premishljeno in utemeljeno vrachanje k filozofiji, kakrshno so opredelili snovalci filozofije same. S tem ko sleherni bralec z lahkoto sledi avtorjevemu iskanju oz. dolochanju razmerja med razumom in vero, Wüster zadosti tudi vrlini razumljivosti oz. daje odgovor na vprashanje, kakshna naj bi bila filozofija: »Pisati za uchene ali za ljudstvo?« In tudi na vprashanje, kakshen naj bi bil dober filozof oz. kuhar ali she bolje »fundamentalist«..
Z obravnavanjem filozofa kot »fundamentaista«, ki mora preveriti zhe zgrajene temelje in osnovati tiste, ki jih bo sezidal iz metafizike kot fundamenta vseh drugih znanosti, odpira avtor tudi problematiko danes vse prevech prisotne navidezne filozofije in s tem tudi problematiko poplave kvazifilozofov oz. intelektualnih blebetachev. Pri tem je zanimiva njegova samokritichnost oz. doslednost v iskanju resnice, ki se kazhe v poznejshih pripisih k nekaterim esejem kot posledica novih spoznanj. Bralec namrech naleti celo na podrochja, kjer je avtor v protislovju sam s sabo, a tega ne prikriva oz. niti ne skusha prikrivati. Ravno nasprotno, izhajajoch iz krshchanske miselnosti in verske izkushnje, opomni bralca z besedami danskega filozofa Kierkegaarda: »Prav nimam jaz, prav nimash ti, prav ima samo Bog!« S tem nachenja vprashanje chloveka kot nekoga, ki je zmotljiv in zato omejen, in resnice, ki je vechna in enostavna.
Enovitost in nespremenljivost resnice sta po Wüsterjevem mnenju zagovor njegovega stalishcha do medsebojnega dotikanja velikih filozofov, cheprav se ne zdi tako. V zbirki se tako ukvarja s shtevilnimi misleci vse od Pitagore, Sokrata, Platona, Aristotela, zache pa z utemeljiteljem eseja Michelom de Montaignem. Posebej se osredotocha na Kanta, Wittgensteina, Popperja, Akvinskega,
Nietzscheja, Heackerja, Kierkegaarda in pozabljenega Maritaina. Z njimi odstira vprashanje razmerja krshchanske vere do filozofije kot ljubezni do modrosti, vprashanje identitete Evrope in nas Babiloncev, ki gradimo stavbo Evropske unije. Z uchiteljema chloveshtva, Sokratom in Kristusom, nas popelje na pot iskanja odgovora o potrebnosti narodnosti za chlovekovo zhivljenje oz. njegovo smrt, pokazhe izhod iz nacionalnosti in pojasni, kakshno vlogo ima pri tem vera.
Avtor ne ostane zgolj pri polemiziranju oz. opredeljevanju odnosa med vero in filozofijo, temvech bralca zavestno vedno bolj provocira, da bi ta zachel usmerjati svoje razmishljanje k dilemam modernega chasa. Ali je res, kar pravijo, da je znanja vedno vech, ali je to zmota in je edino pravo znanje vechno, narashchajo pa zgolj podatki? Kaj smo naredili iz inteligence s t. i. inteligenchnim kvocientom? Kaj je najvishji kriterij za spoznanje? Izkushnja ali nekaj povsem drugega?
Eden izmed esejev v zbirki Poper in sol se konchuje s Shakespearovim stavkom: »Beseda brez smisla ne bo nikoli prodrla do nebes.« Che je tako, je Wüster s svojim nachinom in z vsebino pisanja slehernemu poskushevalcu omogochil ne samo razumeti kraljico znanosti, ampak je tudi dovolil obema, njemu in sebi, da se motita. Poper in sol, Tim Oliver Wüster, knjiga, ki jo je vredno poskusiti.
Vprashalnica
Milan V. Smolej
SMO SLOVENCI RES AVSTRIJCI?
Za tale zapis je kriv intervju z avstrijskim slavistom, profesorjem Ottom Kronsteinerjem, objavljen v Delu v ponedeljek 11. 10. 2004 (str. 9) pod naslovom:
Avstrijci so zhe dolgo Slovenci.
Naj za bralce, ki niso prebrali tega intervjuja, na kratko ponovim bistvo kontroverznih trditev v njem. Avstrijski profesor namrech trdi naslednje:
—	obstoj tisochletne nemshke Avstrije je zgodovinska neresnica, kajti danashnja Avstrija je bila od vsega zachetka slovenska;
—	slovenistika je na avstrijskih univerzah marginalizirana predvsem zaradi tiranske prevlade hrvashkih profesorjev, od katerih jih je she vedno veliko trdno preprichanih, da smo Slovenci le nekakshni kajkavski Alpski Hrvati;
—	uradno jezikoslovje razlaga, da so vsa topografska imena slovenskega izvora v Avstriji »slovanska«;
—	uradna Avstrija se she vedno ne zaveda, da so slovenski Brizhinski spomeniki prvi dokument v Evropi, zapisan v jeziku, ki ni ne latinski ne grshki.
Zaman sem chakal, da bi se v javnosti oglasil kak slovenski strokovnjak in iznichil nebulozne izjave gospoda Kronsteinerja. Ker she do danes do tega ni prishlo, sem kot Slovenec globoko uzhaljen in hkrati zaskrbljen. Mar naj ta tishina pomeni, da ta gospod s solnograshke univerze kljub vsemu morebiti le govori resnico?
Kje se skrivate, uradni raziskovalci in razlagalci slovenske zgodovine? Vi, ki znate tako lepo razlozhiti in argumentirati vse mogoche in nemogoche naselitve, doselitve, priselitve in preselitve slovanskih krdel v nashe kraje v 5. oz. 6. stoletju. In vi, arheologi, ki znate na podlagi uhana z desnega ushesa nekega okostnjaka ugotoviti, da gre za pokristjanj enega staroselca keltsko-ilirskega izvora. Ob tej vashi tishini zachenjam tudi jaz dvomiti o uradni razlagi, da je bila npr. Vashka situla res le nekakshna ob(r)edna posoda (brez kuhalnice), v kateri so she nepokristjanjeni keltski oz. ilirski staroselci na zharnih pokopalishchih kuhali kakshno zhmahtno zhupco.
Gospod Kronsteiner priznava, da je uradno sodelovanje med avstrijskimi in slovenskimi slavisti in zgodovinarji zelo slabo in predvsem na ravni osebnih poznanstev. Le v luchi te izjave si lahko razlagam, da pach ni dovolj informiran in da slovenske zgodovine pach ne pozna in ne razume.
Zdaj je napochil pravi trenutek, da Slovenija nemudoma poshlje na tuje univerze shirom po svetu nekaj stotin mladih doktorjev, tako slavistov kot zgodovinarjev in arheologov. Naj kot apostoli razshirjajo resnico o nashih slavnih prednikih, ki so z zakrivljeno palico v roki privandrali iz Zakarpatja in severovzhodne Evrope, nashe zamochvirjene pradomovine. Naj pripovedujejo, kako so ti slavni predniki takole na hitro roko ustanovili med drugim tudi lastno drzhavo Karantanijo. Tujcem bo treba tudi povedati, da znanstveno she ni popolnoma jasno, ali sta Brizhinske spomenike napisala sv. Ciril in sv. Metod ali pa morda sam Kopitar v koprodukciji z Vukom Karadzhichem. Lahko pa jih tudi shokiramo z najnovejshimi, sicer she nepreverjenimi zgodovinskimi dejstvi, da je bil na primer Primozh Trubar neki malce bolj nachitan bavarski mezhnar, Presheren pa v bistvu avstronemshki pesnik, ki je sem ter tja v kakshni oshtariji, vedno pijan kot krava, napisal tudi kakshno stvar v slovanskem narechju.
Predlagam tudi, da Ministrstvo za kulturo nemudoma financhno omogochi gospodu doktorju Kronsteinerju podiplomski shtudij bodisi na ljubljanski FF ali na kaki drugi primerni znanstveni ustanovi, da v bodoche ne bi vech prihajalo do podobnih ekscesov. Vlozheni denar se bo prav gotovo veliko bolje obrestoval kot drzhavna sredstva, vlozhena v umetnishki projekt razdevichenja Preshernove Julije oz. skupinskega onaniranja nadebudnih avantgardnih umetnikov v Galeriji Kapelica na Kersnikovi leta 2000 v sklopu proslav 200-letnice Preshernovega rojstva.
(napisano v Espoo, Finska)
Jolka Milich
O PREVAJANJU IN POEZIJI (VIII)
O Vilenici skozi razlichne ochi (tudi pesnishke in prevajalske)
Najbrzh ne veste, morda pa, a ne vsi, in tem so namenjene te vrstice, da si je slovenski pesnik in gorishki slavchek Simon Gregorchich pred vech kot dobrim stoletjem — maja 1905 — ogledal jamo Vilenico. Ne vso od zachetka do konca, vendar jo je videl tudi od znotraj, ni samo slishal zanjo. Nanj pa je naredila, sodech po pismu prijatelju, prej muchen kot prijeten vtis, saj je precej znano, da na nekatere ljudi, zlasti na tiste, ki trpijo za klavstrofobijo in se tega vchasih niti ne zavedajo, hoja po jamah in podzemlju — in vchasih zhe sama misel na te sicer prav velichastne kamnate dvorane, a tudi mrachne in skrivnostne hodnike, podhode, rove in chudne prostore najrazlichnejshih oblik, vedno malce strashljive zaradi nenadnega shelesta netopirjevih kril ali srebrnopolzechih kapelj s stropa in vchasih pretihih ali preshumechih voda, vse to pa nekoliko spominja na prastare predstave pekla Dantejevega kova — vzbuja le bolj ali manj hudo tesnobo in skoraj preplah. She zhivo se spominjam precej znane italijanske pisateljice Giuliane Morandini, menda iz Rima, a povezane s Trstom, ki je pred okroglimi dvajsetimi leti, she pred zachetkom slavnostne podelitve nagrade Vilenica Petru Handkeju, kot mi je povedala kasneje, ko si je malce opomogla, stekla ven na prosto, vsa panichna in tresocha pa chisto brez diha, in kar naprej ponavljala sama pri sebi »strashno, strashno«. Strashno kaj? — sem jo vprashala, tokrat jaz v strahu in skrbeh, da se ji morda zdi hlad tam spodaj neznosen, pa tisto nezazheleno kapljanje na glavo, ali pa ji ni vshech program, morda ima kaj proti avstrijskemu pisatelju, je kaj narobe s pevci ali s slavnostnimi govorci, jo je kdo uzhalil ali kako drugache prizadel, bog ve kaj ji ni po godu. A vso tisto nepremagljivo grozo ji je v kosti vlivala le jama jamasta kot taka — za vse nas prechudovita Vilenica — in ni pomagala niti navzochnost mnozhice praznichno razpolozhenih ljudi ob njej v okusno okrasheni dvorani niti mochna elektrichna razsvetljava z igrami senc in svetlobe in barvnimi odtenki, ki je vse kaj drugega kot brlenje nekdanjih karbidovk ali oljenk, ki jih je bil zelo verjetno delezhen tudi Gregorchich, da bi se znebila tesnobe in zachela gledati na divashko ali lokavsko jamo pa na vse druge pri nas z nashimi — izrazito podezhelskimi, beri: narave vajenimi, s klavstrofobijo in z napachnimi predstavami o peklenskem breznu — neobremenjenimi ochmi.
Tudi trzhashki knjizhevnik in stihotvorec Giuseppe Compagnoni, ki se je v neki svoji pesmi leta 1795, to je pred 212 leti — ne pozabite na to visoko shtevilko! — razpisal o vilenishki jami, Matjazh Puc pa je sedem njenih verzov dal kot moto svoji lichno opremljeni in zanimivi broshuri VILENICA — zgodovina in opis krashke jame (zalozhil jo je leta 2000 nekdanji Kulturni center Srechka Kosovela v Sezhani,
ki se je potem preimenoval v sedanji Kosovelov dom). Dozhivetje groze je pri njem she potencirano. Saj zachne:
Terribil fatto! Alor cedendo anch'essa L'inferior parte dell'immensa pietra, Onde sorge non ultimo tra quanti il (?)* circondano qui monti tremendi, Vileniza si scosse, e un cupo offerse Baratro immenso. La caverna oscura. Ecco: scendiamo ...
*(vprashaj sem postavila jaz)
Eden izmed mozhnih, skoraj instant prevodov, brez obichajnih dokonchnih lepotnih posegov, je:
O groza! Tedaj se spodnja plast orjashke skale, kjer k nebu dviga se ne najneznatnejsha izmed okolishkih gora mogochnih, nenadoma pogrezne! . Zatresla se je Vilenica, zgrmela (?) je v ogromno mrachno brezno. Chrna jama ... Le vanjo se spustimo ...
(Vprashaj je postavila trzhashka prevajalka Darja Betocchi, ki je verze na mojo zheljo tudi prevedla, lahko bi seveda prevod tudi malce ali precej spremenila oziroma izdelala kar nekaj razlichnih prevodov, kot sem jih jaz, a je nisem hotela dodatno obremenjevati.)
Drug, prav tako instantni prevod:
Strashen dogodek! Tedaj, ko je popustil tudi spodnji del ogromne skale, kjer se dviguje ne zadnji med tolikimi strahotnimi hribi, ki jo tukaj obdajajo, se je stresla Vilenica, in zazijalo je mrachno in globoko brezno. Temna jama. Glejte, spushchamo se vanjo ...
(Za velelnik pri zadnjem stihu manjka klicaj. V tistih chasih so pisali rajshi kakshno lochilo prevech kot premalo.)
Tretja razlichica:
Strahota! Tedaj se nenadoma
sesede spodnja plast velikanske cheri,
kjer nastaja ne zadnji vrh, ki ga
mnozhica mogochnih gora obdaja,
Vilenica se strese in razkrije
globok in mrachen prepad. Temachno jamo.
Pravkar se spushchamo vanjo ...
S podobnim strahom in enako drhtechega srca se je menda s svojo bujno in kreativno domishljijo spushchal Alighieri v svoj grozoviti in grozovzbujajochi pekel. Compagnoni pa samo v nekaj kilometrov dolgo krashko jamo Vilenico, kjer ne vedrijo niti chloveshke ribice. Najvech kakshen nedolzhen netopirchek pa divji golob in prej koristna kot shkodljiva rovka in sorodne zhivalce, morda tudi kakshen pajkec. Vendar so pred 212 leti po svetu hodili in lomastili strahovi drugachne sorte od danashnjih. To ponovim v njegov zagovor in olajshanje. Ker smo medtem spremenili tudi jame v nekakshne lunaparke s spektakli, ki jih oznachuje pravo razkoshje na robu razsipavanja z luchmi in zvoki, je za nas staroselce (naj rechem aborigine?) in trd(ozhiv)e Krashevce ... sveta groza Giuliane Morandini malodane tezhko umljiv zhivchni ali dushevni pretres.
She to, mimogrede, ker smo zhe pri prevajanju: Compagnonijevo obchutje strashnosti je slovenska nepoklicna, le improvizirana prevajalka (morda iz slabega poznavanja italijanshchine, a skoraj ne verjamem; najbrzh prej iz silne ljubezni in lokalpatriotichne privrzhenosti do vilenishkih lepot) chisto prezrla (v pomenu ignorirala, ne pa spregledala) oziroma brez vsake prevajalske skrupuloznosti in pomislekov kar preskochila (lahko berete: iz dobronamernosti zatajila) in verze prikrojila izrazito po svojem svetlem obchutju, ki je konec koncev tudi nashe. Skratka, strashnost je preobrazila v milino in prijaznost brez primere. Zanjo se ob rojstvu Vilenice ni nich strashnega zgodilo, dogodilo se je le . nekaj:
Nekaj se je dogodilo!
Tla so se vdajala v globino, skale so se dvigale v vishine. Obkrozhajo nas gora kamenine.
Vilenica nas vabi v globino z velikimi brezni, vabi v temino.
Spustimo se k lepoti, v tishino.
Po skrajno prostem prevodu sodech, ko ga preberemo do konca, vseeno zvemo, da se ni dogodilo samo nekaj, marvech da se je zgodilo nekaj zavidljivo lepega, saj lepshe kot tako ni niti mogoche. Brez senchice bojazni v dushi, brez vsake
tesnobe, brez kanchka prestrashenosti, nich mrachnosti, grozljivosti pa she manj kot nich. Tla se vdajajo — mehko, pochasi, obzirno, previdno, lagodno kot kakshna zaljubljena zhena mozhu, skale se brez vsakega shuma in ropota dvigajo v nebeshke vishine, gorske kamenine vsepovsod raztresene, pardon, razstavljene kot pri kakshnem draguljarju, Vilenica pa, nekoliko nizhe, prazhnje oblechena in s stalagtiti okronana nas vabi ... in smo spet pri ljubechi zheni ali darezhljivi gostiteljici, ki nam odpira vrata na stezhaj v svoj podzemni dom in z blagim smehljajem na ustnicah nas milo prosi, da se spustimo k lepoti, v tishino. Res lepo. Le shkoda, da niti za nohtek vsega tega ni povedal Compagnoni v omenjenih stihih! Mi — oziroma vechina nas, kar ne pomeni vsi — tako dozhivljamo jame, in ne samo Vilenico. Tudi Shkocjanske jame in Postojnsko in jame nasploh, saj smo bili vzgojeni od mladih nog, da so nekaj edinstvenega in dragocenega, kar zasluzhi samo nasho ljubezen in neizmerno obchudovanje. Pri omenjeni prevajalki je edino narobe to, da se pod tisto blagozvochno sedemvrstichno pesmico na chast Vilenici ni sama podpisala kot avtorica in jo mirne dushe svetu prodala ali podarila kot svoj izum. Saj to v bistvu je. Noben bralec ne bi niti od dalech zaslutil, kaj shele posumil, da je na svoj in zelo svojski nachin interpretirala Compagnonija, nato pa ga je povsem nerazpoznavnega pretochila v slovenshchino. Saj gre za dvoje chisto nasprotnih dozhivetij ene in iste stvari. Inspirira pa nas lahko vsakdo; vplivi in ustvarjalno zgledovanje bolj kot posnemanje, hvala bogu, niso she prepovedani, saj nas prav oni potiskajo naprej. Drugache bi tichali she vedno ... v kakshni jami — in smo spet pri jamah! — a tokrat kot trogloditi alias jamski ljudje, ne pa kot lavreati kakshne vilenishke nagrade ali slavnostno obchinstvo pri tem enkratnem dogodku, ozarjeni od uslug, ki nam jih za dolocheno ceno na Sezhanskem deli Elektro Primorska iz Nove Gorice. Lahko bi jo potemtakem celo postavila pod italijanskim motom; kot zhe recheno, a naj bo ponovljeno, nihche niti opazil ne bi, da imata kaj skupnega in da sta si v sorodu, morda v desetem kolenu, ki ne pride v poshtev. Lahko bi italijansko pishochemu Trzhachanu iz hvalezhnosti tisto elementarno grozo celo prevedla, seveda kot se spodobi za prevod, nich odvzemala ali dodajala, skratka nich potvarjala in prirejala po svojem okusu in nashi meri. Che se je v italijanshchini zgodilo nekaj strashnega, naj se tudi v slovenshchini — ali se strahote pri nas ne morejo dogajati? In che nekdo baja o gromozanskih ali strahovitih hribih, pa cheprav smo obkrozheni le od grichkov, holmcev in vzpetin(ic), noben dober prevajalec ne sme marnjati o kameninah gora, ko pa o njih — kameninah — ni v pesmi niti besedice. Prevajanje ima svoja pravila, ki se jih mora chlovek drzhati, che noche, da ga kdo prej ali slej pokliche ... k redu ali mu pove brez rokavic ob kakshni lepi prilozhnosti nekaj bridkih, v vzgojne namene: da ne bi drugich zapadel spet v skushnjavo in ga ponovno po svoje biksal.
Zdaj pa je zhe skrajni chas, da napishem she nekaj tehtnih misli o Gregorchichevem obisku jame Vilenica, o katerem verjetno redkokdo kaj ve na nashem koncu. Ali pa. Jaz nisem vedela. Zvedela pa sem to od dobre, ukazheljne in zelo nachitane znanke Slavke Kranjec, ki kot chlanica sezhanskega bralnega
krozhka Sonchna ura marsikaj prebere she zanavrh in, ko se srechava, kaj posebno zanimivega pove tudi meni. Tokrat da je med branjem knjige Ivana Sivca BISERI BOLECHINE, ki ima podnaslov Slike iz zhivjenja gorishkega slavchka in ki je izshla pri zalozhbi Druzhina v Ljubljani leta 1996, na strani 152 naletela na tele vrstice:
»Ko je s prijatelji obiskal veliko krashko jamo Vilenico pri Divachi, je napisal pesem Iz ila.«
(Sivec je potem navedel prve shtiri verze te pesmi, ki jih bom jaz preskochila, ker bom prepisala pesem v celoti na koncu.)
Vech kot zanimivo za vse, a za nas Krashevce she prav posebej. Morda nashi jamarji hranijo she kakshne stare vpisne bukve, v katere se je takrat morda ali verjetno tudi vpisal. S Slavko sva stopili v ... poizvedovalno akcijo. Sposodili sva si v knjizhnici pesnikovo Zbrano delo, da se pretolcheva she do kakshnega podatka in seveda do navedene pesmi v celoti. V chetrtem zvezku na strani 372 v pismu prijatelju Ivanu Vrhovniku pishe takole:
16. maja 1905
Velechastni! Predragi!
Ti tako zame skrbish, bolj nego za brata dober brat. Bog Ti plati tisochkrat. O svojem chasu dobish potrdilo.
V nedeljo sem bil v Divachi; naredil sem veliko »raboto«: uzhitka — nich. Moje ochi in noge niso za tisto »vilenico«. Prihromavshi tipajoch do pod stopnic, vsplezal sem nazaj rekoch si: »Ko bi bil to prej vedel, vzel bi bil list do Ljubljane, da she enkrat vidim in poljubim mojega Vrhovnika!« Pravijo, da jama je prekrasna; ljudstva je bilo she precej; a prave vznesenosti ni videlo moje oko, ni chutilo srce:
navadni semenj!
***
Sledi she nekaj zanimivih stavkov, ki pa niso vech v zvezi z Vilenico, zato jih kar preskochim.
Ker je bil takrat telesno zhe precej oslabljen in je imel z zdravjem same tezhave (noge so mu odpovedovale, slabshal se mu je vid), sta bila zanj tako spust v jamo kot strmo lezenje nazaj na povrshino najbrzh silno naporna, ker v tistih chasih jama prav gotovo ni zmogla tako urejenih vhodov in izhodov, z varnimi in ograjenimi stopnicami, kot smo jih vajeni danes, kaj shele, da bi bilo vse zelo pregledno in pristopno zaradi elektrichne razsvetljave. A she dandanes marsikdo, navkljub vsem melioracijam, nima pravih nog in telesnih kondicij za obiskovanje jam.
Pisatelj Ivan Sivec v svojih skoraj napeto zanimivih »slikah iz zhivljenja gorishkega slavchka« bralcem nekako sugerira, da je pri pesmi Iz ila botroval njegov obisk vilenishke jame; potemtakem pri tej hoji, ki jo je Gregorchich v pismu prijatelju tako bridko obzhaloval, le ni shlo samo za ... veliko »raboto« brez uzhitka,
marvech tudi in predvsem za navdih in tenkochutno pesnishko premishljevanje o rojstvu in smrti, o minljivosti chloveshkega mesa in vechnosti duha. Konec koncev tudi mi lahko tako domnevamo, saj je Vilenico obiskal prvo nedeljo pred 16. majem 1905, pesem pa datiral — kot pishe v opombi drugega zvezka Zbranega dela (DZS, Ljubljana 1948) na str. 419 — le nekaj dni pozneje, in sicer 18. maja istega leta. V stoletnem koledarju na internetu mi je sezhanski knjizhnichar Bojan nadvse prijazno poiskal, kateri dan je bil pravzaprav 16. maj tiste zhe stodve leti stare letnice (1905), in je nashel, da je bil torek. Jamo je Gregorchich potemtakem obiskal v nedeljo, 14. maja, prijatelju je pisal dva dni kasneje, to je v torek, 16. maja, pesem pa je datiral, prav tako dva dni kasneje, in sicer v chetrtek, 18. maja 1905. Drugache recheno, od obiska Vilenice do napisane pesmi je preteklo le pet dni. Dovolj za prelitje nekega obchutja v besede. Drugih podatkov, razlag ali pojasnil ob opombi v zvezi s pesmijo pa ni. Shkoda. A morda je kje drugje kakshen stavek, ki potrjuje Sivchevo trditev — hipotezo, da je bila jama vzvod pri pisanju obravnavane pesmi. To brzhchas zhe vedo razni strokovnjaki, ki so se veliko ukvarjali z njegovim opusom, med njimi tudi gorishka univerzitetna profesorica Lojzka Bratuzh in verjetno she (marsi)kdo v Ljubljani ali kje drugje. Kdorkoli o tem kaj ve, je naproshen, da pove.
No, meni je ta hip kar zelo vshech misel, da je ali — bolj pravilno — naj bi gorishkega slavchka inspirirala krashka jama Vilenica, ko je sedel za mizo, vzel v desno roko pero, ga namochil v chrnilo in zapisal pesem
IZ ILA
Iz ila vechni nam kipar telo je umrljivo ustvaril, in v njem duha plamtechi zhar z bozhansko iskro je razzharil. Oh, krhek pa je ilotvor, minljiv je ko njegov izvor; kako se lahko skrha — minljivost mu je svrha! In ilotvora bode konec, ko zazvoni mrtvashki zvonec, a iskre vechne dushni zhar nam ne zamre nikdar, nikdar! Kipar vesoljstva vechni Ti, ta kip iz ila le razbij, a iskre Svoje vechni zhar ohrani v nas za se vsekdar!
Dokumenti
Dokument 1 Jo/ka Milich
ZASLUZHNI PRIMORCI
PROSHNJA
Ker mi je urednishtvo Primorskih novic v Kopru z zhegnom odgovorne urednice vrglo v kosh to Javno zahvalo z nekoliko kritichnim »ampakom«, pa cheprav she kako potrebnim pri nas, ki se zadnje chase gremo kar kronichno in pogosto celo s pomochjo zhensk — diskriminacijo nezhnega spola, namesto da bi jo zdravo avtokritichno obelodanili, prosim revijo SRP, da mi zapis objavi.
Sestavjalec strani Primorci, ki so pustili sled, chasnikar PN Miran Kljun, mi je sicer poslal na dom naravnost laskavo pisemce na rachun mojih umestnih in tako duhovito izrazhenih pomislekov, a zakaj bi o njih pa o njegovem obchudovanju vedela le midva in hahjajocha se redakcija, ko lahko izve o njih tudi shirsha javnost? Naj torej skrito in s strani Primorskih novic precej oportunistichno zamolchano in prikrito postane ochito.
Javna zahvala Miranu Kljunu, novinarju Primorskih novic
Sposhtovani Miran,
saj mi dovolite konfidencialni ton in prijateljsko sproshchenost. Si lahko predstavljate, kako zelo sem se razveselila, da ne rechem naravnost ostrmela — hvala, hvala, hvala! — ko sem se zagledala med omenjenimi Primorci, ki so pustili sled v jubilejni izdaji Primorskih novic z dne 25. oktobra 2006, ki pa sem jih prebrala shele vcheraj. Izvod sem zhe pobozhno spravila v polprazno shkatlo za trofeje v trajni spomin. Tudi blizhnji sorodniki — s potomci vred — naj vidijo chrno na belem in naj neizpodbitno zvejo, saj so oni po navadi najvechji dvomljivci in neizprosni kritiki. Kar v glavo jim ne gre, da so zhiveli in zhivijo, ne da bi se sploh zavedali, z ... omembe vredno pershono ob strani. Tudi zategadelj she enkrat in dvakrat in trikrat HVALA. Moje delnice na kulturni borzi so zrasle vsaj za nekaj odstotkov! S tistimi od Leka in Istrabenza seveda se ne dajo primerjati, a nekaj je nekaj, nich pa nich.
Ko me ne bi izbrali za ta svoj, kot pravite, sila nakljuchen izbor in bi potemtakem z neshtetimi drugimi uglednimi osebki obtichala v senci ... za kdaj drugich (ali za nikoli) in magari shtartala z neimenovanimi zasluzhniki chez pet, deset ali dvajset let ob kakshnem novem, she bolj chastitljivem jubileju in takrat tudi srechno pristala na kakshni opazni strani, pa cheprav v she bolj nakljuchnem izboru, bi se
kar naprej (berite noch in dan) sprashevala — hamletovska, kakor sem — ali ste tudi mene stlachili med nevidne orache primorskih ledin ali ste me, kar se rado zgodi, chisto spregledali in pozabili. Bojim se celo, ker sem strashno firbchna, da bi me radovednost tako razganjala, da bi vas ob kakshni prilozhnosti bolj ali manj obzirno vprashala: bogve, ali sem v tisti nevidni listi ali me ni? Sem pustila po vashem cenjenem mnenju kakshno sled, vredno besede in marnjanja, ali chisto nich? Kolikor se poznam, bi me znana dilema biti ali ne biti v seznamu . naravnost chrvichila. Ker ste me dali noter, mi je kar odleglo — h v a l a! — vsi ti muchni dvomi z nenehnim sprashevanjem in nezanesljivimi domnevami samogibno odpadejo. Reshena sem jih! Ampak ...
Nastal je majhen ampak, nebodigatreba, ki ga jezikava in polemichna Jolka, feministka zhe od nekdaj, tako rekoch ante litteram, ne sme obiti, saj bi drugache zatajila samo sebe, se shla, vsem v brk, oportunizem in zgubila na kredibilnosti.
Saj zhe po bezhnem pregledu vashih nakljuchnih izbrancev bije v ochi kar prepogostna navzochnost moshkih elementov v primeri z zhenskimi. Vzela sem svinchnik v roke in preshtela vse Primorce. Na 33 zasluzhnih mozhakov so samo 3 ... ubogcene ali revcene zhenskice. Tako nesorazmerna selekcija, ne glede, ali je zavestno ali podzavestno diskriminatorska, pa je leta 2007 zhe prehuda zadeva, skregana s chasi. Ko bi bila jaz vasha direktorica — neodvisno novinarstvo gor, neodvisno novinarstvo dol — bi vas pred objavo poklicala na raport. Opozorila bi vas, da si boste na tako vizho prej ko slej zaradi pristranskosti ali mizoginstva zapravili dobro ime in se po mentaliteti pridruzhili tistemu angleshkemu znanstveniku, ki si je nedavno zakompliciral zhivljenje z arbitrarno trditvijo, da so chrnci zhe genetichno bolj trde sorte od belcev, teorija, ki je vech kot enemu belcu she vedno zelo pogodu, le na glas si vsak pristash ne upa z besedo, bodimo iskreni. Tudi vam, dragi Miran, preti, da vas kakshna izjemna in bolj bojevita deklica opsuje na cesti ali spotakne po stopnicah, da boste drugich malce bolj pozorni in galantni do nezhnega spola. V plus vam sicer shtejem, da niste kot vechina Istranov — tistih prav narojenih v Istri, ne uvozhenih — tudi ksenofob, ki imajo foreshte prav na piki in jim najcheshche ne grejo ne gor ne dol, kar oblezhijo jim na zhelodcu kot neprebavljivi tujki. She to bi se manjkalo: ksenofob in mizogin, saj bi se direkt vrachali v srednji vek! Vash izbor Primorcev je namrech lepo razdeljen in nich lokalpatriotichen — morda zato, ker niste pravi Istran, le prishlek, uvozhena roba, brez krajevno obarvanih predsodkov — saj zajema vso Primorsko, le mizoginstva se morate she otresti. In — drugich seveda — v vsako vrstico uvrstiti vsaj po eno — tako ali drugache — znamenito zhensko. Po tem zgledu — recimo: Gustava Guzeja ven in noter Zdenko Lovec ali njegovo hcherko Cveto. Marka Kravosa ven in Lojzko od Librisa noter itd Lahko tudi chisto nobenega ven, le vse malce bolj stisniti skupaj, da jih bo namesto shest v vrsti sedem. In na vsakega petega moshkega. po eno babishche. Zdaj je razmerje 11 fantichev proti eni sami samcati deklici. Nezaslishano rasistichno, le priznajte! She hujshe kot pri islamcih. Le vprashanje chasa je, kdaj bomo uvedli obvezno noshnjo feredzhe ali burke. Ja, ja, she vedno je vazhno se imenovati Ernest ... ne pa Marichka (brez tichka).
Torej sva domenjena: na pet moshkih obvezno ena zhenska. Saj bodo vasho predpostavljeno she obdolzhili, da se gre z vami namerno sabotazho zhensk, kar se tudi pri nas vchasih dogaja, in vechkrat celo z zhensko pomochjo. Tako bo — 5 proti 1 — vsaj volk sit in koza cela. Famozna ... superiornost moshkih na vseh torishchih, dvorishchih, gnojishchih (petelini) in podrochjih bo vseeno razvidna, le tako hreshcheche diskriminacijska ne bo.
Pred mnogimi leti sem si za vse vechne chase zapravila naklonjenost Svetlane Makarovich, ki me je po instant postopku prekvalificirala v slovenculjo, ko sem se ravno potegovala za enakopravnost zhensk — torej indirektno tudi za njeno promocijo, cheprav se je vedno znala promovirati sama — in sicer v pesnishkih antologijah, kjer je prav tako kot pri vas moshkih kar mrgolelo lirikov in le tu pa tam je zachivkal kakshen tanek in pochen . jako, jako redek zhenski glas. Svetlanin, hvala bogu, ni nikoli manjkal, njej so vrli macho antologisti velikodushno dopushchali, da nonstop nastopa in chivka, tudi ko ji ni bilo do kolektivnega zhvrgolenja in ni pustila, da jo dajo v cvetnik. Pa sem se glasno ponorchevala iz sestavljalcev antologij, chesh — navajam prosto — da se mi pri regimentu samih moshkih tista zhenska peshchica, bolj kot nezamenljiva chetica njim enakih, zdi le nekaj sekundarnega, pritaknjenega zraven zaradi lepshega ali grshega ali bogzna zakaj, morda zato, da se ne bi kakshna vidna predstavnica uradne enakopravnosti javno zgrazhala nad njimi in jim ochitala nazadnjashtvo. Skratka, name je tisti zhenski pesnishki privesek vedno deloval, kot da bi shlo za ... regimenstske vlachuge.
No, te tri deve pri vas, ta Mira Sardocheva s pipo v ustih (prav primerna za Mater Korajzho), ta sezhanska prevajalka in publiciska, prej nagnjena k norchavosti kot k chemernosti, cheprav se chemerno drzhi, pa ta vech kot obetajocha pianistka Ingrid, med samimi mushkardini — beate fra gli uomini?! — so mi, hochesh nochesh, po analogiji — in tudi po reakcijah v sezhanski knjizhnici — priklicale v spomin tisti davni pesnishki regiment samih genialcev v spremstvu . prav borne peshchichke poetes — alias veselih deklic, ki je Makarovichevo, ker je bila med njimi, tako silno razzhalil, da mi je odvzela pozdrav in me za vse zhive dni relegirala med nepoboljshljive slovenceljne, ker ni razumela, kam leti pushchica, saj ni bila naperjena proti njej, marvech proti do zhensk skrajno ozkosrchnim sestavljalcem antologij.
Dragi Miran, me tri najbrzh sploh nismo zamerljive, nasprotno, she vedno smo zelo hvalezhne, da ste nas vtaknili v vidni seznam, vendar tudi solidarne do svojih prehudo prezrtih vrstnic, ker ... kar se shika, se shika. In shika se pravilo: vech zhensk v prvi plan, to je parola nasha!
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.