ŠTEVILKA 14-15 LETNIK XXIV

TRIBUNA
LJUBLJANA, 21.4. 1975     CENA 2 DIN
razpis tem za prešernove nagrade oz. prešernova priznanja za 1975 leto
- Upravni odbor sklada Prešernovih nagrad študentom univerze v Ljubljani je na seji 27. januarja 1975 na predlog fakultet, komisije za študijska in znanstveno-raziskovalna vprašanja študentov in učiteljev slovenske narod-nosti v zamejstvu in centra za razvoj univerze sprejel predloge tem, na osnovi katerih naj bi študentje pisali naloge za Prešernove nagrade oziroma priznanja, in razpisuje za 1975. leto 236 tem, in sicer:
na filozofski fakulteti 20 tem;
na pravni fakulteti 38 tem;
na ekonomski fakulteti 13 tem;
na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo 35 tem;
na fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo 9 tem;
na fakulteti za elektrotehniko 6 tem;
na fakulteti za strojništvo 6 tem;
na medicinski fakulteti 39 tem;
na biotehniški fakulteti 37 tem;
na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo 13 tem.
Univerza razpisuje 20 tem (8 jih predlaga komisija za študijska in znanstveno-raziskovalna vprašanja študentov in učiteljev slovenske narod-nosti v zamejstvu, 12 pa center za razvoj univerze).
Posamezne teme bodo objavljene v Objavah univerze v Ljubljani za študijsko leto 1974/75, št. 1-2.
Po pravilniku o skladu Prešernovih nagrad študentom univerze v Ljubljani se poleg nalog s temami, ki jih je razpisal upravni odbor sklada in so jih študentje izbrali pod vodstvom mentorja, nagrajujejo tudi naloge, ki so si jih zamislili in izbrali študentje ali skupina študentov v sporazumu z mentorjem, in naloge, ki so si jih izbrali študentje ali skupina študentov na pobudo in pod vodstvom učitelja.
Vse te naloge imajo enake možnosti za podelitev nagrade ali priznanja. Diplomske in seminarske naloge, ki ustrezajo razpisnim pogojem in so bile napisane v predhodnem letu, pa prejmejo priznanje, le izjemoma lahko tudi nagrado.
Študentje naj predložijo delo, s katerim se želijo potegovati za Prešernovo nagrado ali priznanje, najkasneje do 31. decembra t.l. pristojnim fakultetam. Delo bosta strokovna ocenila dva univerzitetna učitelja, ki ju bo določil pedagoško-znanstveni svet. Recenzenti bodo izročili ocenjena dela fakultetni študijski komisiji, da jih bo obravnavala, uskladila merila, predlagala naloge za nagrade ali priznanja in določila vrstni red.
Delo, ki bo prišlo v poštev za podelitev Prešernove nagrade ali priznanja, mora biti samostojno in kvalitetno.
Vsako predloženo delo bo ocenjeno zlasti:
-  glede na stopnjo izvirnosti zamisli, postavk, metodičnih prijemov in zaključkov;
-  glede  na  to, ali je obravnavanje pretežno ali celo izključno samo opisno ali pa se v njem pojavljajo elementi analize in v kolikšni meri;
-  glede na obsežnost in kompleksnost obravnavane snovi in obsežnost truda, ki ga je delo zahtevalo; rezultati naj bodo prikazani v jasni in jadrnati obliki;
-  glede na jezikovnt) dognanost, razumljivost in jasnost prikazovanja ter druge stilistične odlike dela.
Prešernove nagrade za 1975. leto bodo podeljene na podlagi pravilnika o skladu Prešernovih nagrad študentom univerze v Ljubljani. Sprejel ga je pedagoško-znanstveni svet na seji 21. maja 1973, objavljen je bil v Objavah univerze v Ljubljani, študijsko leto 1972/73, št. 1-4. Prešernove nagrade in Prešernova priznanja bodo podeljene na slovesnosti ob obletnici Prešernove smrtiv 1976. letu.
UNIVERZA
1. Ekonomski,   sociološki,   pravni,  geografski   in   historični   problemi   s Slovenci naseljenih  nacionalno  mešanih  ozemelj  v Italiji,  Avstriji in na Madžarskem (možnih več nalog)
2. Ekonomski,   sociološki,   pravni,   geografski   in   historični   problemi nadonalno mešanih ozemelj v SR Sloveniji (možnih več nalog)
3. Sociolingvistični problemi na nacionalno mešanih ozemljih
4. Socialnopsihološki problemi na nacionalno mešanih ozemljih
5.  Problemi šolstva na nacionalno mešanih ozemljih
6. Zamejski Slovenci in sodobna študentska in dijaška gibanja
7. Pravna zaščita narodnostnih manjšin
8. Idejnopolitični   problemi   na   nacionalno   mešanih   ozemljih   v   dobi oblikovanja industrijske družbe
9. Razlika v študijski uspešnosti med diplomanti srednjih šol in gimnazij na različnih fakultetah
10.  Razvoj poklicnih namer pri dijakih srednjih strokovnih šol in gimnazij
11. Karakteristike študentov, ki so se vpisali na fakultete s končano triletno srednjo šolo
12.  Študijska uspešnost štipendistov sklada ,,Borisa Kidriča" (stažistov)
13. Socialna struktura podiplomskih študentov v študijskem letu 1973/74 in 1974/75                  *
14. Problemi študentov zamejstva
15. Uporaba anket pri vrednotenju pedagoškega dela v visokem šolstvu
16.  Razvoj visokošolske zakonodaje v obdobju 1945/75
17. Primerjava   deleža   študentk   na   posameznih   študijskih   smereh   med novinci in diplomanti
18. Etimološka    analiza    značilnih    izrazov    v    univerzitetnem   življenju (univerza, fakulteta, študij, seminar, docent, bruc . . .)
19. Semantična    analiza    značilnih    izrazov   v   univerzitetnem   življenju (univerza, fakulteta, študij, seminar, docent, bruc)
20. Socialno-pedagoški krožek na ljubljanski univerzi in dr. Žgeč.
tribuno je tožil      novice - starice (politikin) zabavnik
JA in b.o razprava na sodišču (okrožnem) 14.4.t.l. ob 8h na sodniji v DVORANI 118/1. Privatni tožitelj (ZABAVNIK) je hudo jezen na riaš mali list, ker je lani v 9. številki objavil priredbo ene sličice iz enega njihovega stripa, in je Tribuna takrat rekla, da je Zabavnik jako škodljiv naši mladini. Naneslo je pa bilo tako, da privatni (zasebni) tožitelj (ZABAVNIK) toži osebno takratnega odgovornega urednika TRIBUNE - Darka Štrajna in po dokaznem postopku se bo videlo kaj bi bilo storiti aVtorju tiste posmehljivke Jaši Zlobcu-Lukiču. Ker se TRIBUNA ne boji resnice, ji je jako všeč, da je razprava javna. Če boste tja prišli, morate biti tiho in pri miru, kajti Zabavnik se ne zabava, ampak misli hudo resno, ko se sklicuje na člen 169/1 inll.
V izvršnem odboru RISKa imamo študenti svojega predstavnika - Jožeta Zlahtiča. Izvoljen je bil na ustanovni skupščini obeh zborov RISKa (novega).
Levji delež pri organizaciji letošnje štafete mladosti v Ljubljani je imela UK ZSMS. Študenta Braneta Sotoška smo videli na vseh prvih straneh dnevnikov.
Združenje študentskih pokrajinskih klubov ima novega v.d. predsednika. To je Joško Cuk. Prejšnji predsednik Žarko Golob gre korakat v Smederevo.
Tudi na Radiu Študent imajo novega v.d. glavnega urednika: Mile Vreg. Veliko uspeha!
Zakon o visokem šolstvu je predsedstvo UK ZSMS razmnožilo. Študenti bojo dali lahko več pripomb kot profesorji. Na fakultetne organe je prišlo malo izvodov. Zakon bo kmalu sprejet. Pravijo, da koncem aprila, najkasneje v začetku maja. Obstaja nevarnost, da se bodo pisali fakultetni statuti med počitnicami, ko študentov v Ljubljani ni. Bodite pazljivi!
Novo štipendiranje pomaga študentom spoznati institucije in kljuke raznih vrat. Zbiranje potrdil je pa že staia praksa vseh prosilcev in prosjakov.
JoŠk
opravičilo m.kleču   glasbena mladina
V zadnji številki je bil tekst omenjenega avtorja totalno pomešan ,,zbog grupe desperadosa". Avtorju se opravičujemo.
Tekst se bere pa tako: Pričneš na strani 8 na začetku do konca prvega odstavka v drugem stolpcu. Nato nadaljuješ čez celotno 9. stran in se vrneš na 8. stran, drugi odstavek desnega stolpca (,,... nerodno padel."). Konec stolpca je tudi konec teksta. Upamo, da se boš znašel.
Glasilo Glasbene mladina Slovenije piše v zadnji številki (4) o plošči Winds of Birth - The New Toubadours. Avtorja skladb sta David Spangler in Milenko Matanovič, ki je tudi producent plošče. Objavljen je pogovor o plosčk Vse skupaj pa je bilo spisano v PEACE.
Spominjamo se Matanoviča kot OHOjevca in urednika Tribune.
thaikos z naksosa: 70 fragmentov
Lani je doslej poznane izvire, ki so spočeli starogrško modrost, obogatilo odkritje sprva skrivnostnih 70 fragmentov, ki pa so jih poznavalci predsokratske misli uspeli v najkrajšem času z dokajšnjo gotovostjo pripisati Thaikosu z Naksosa, čigar ime se v zgodovin-skih virih pogosto omenja, vendar pa do nedavna njegovega imena ni bilo mogoče vezati na konkretna dela. Da se ta vrzel zapolni tudi v okviru slovenskega kulturnega prostora, se je uredništvo Tribune odločilo, da natisne te izreke, ki so zanimivi zlasti zaradi svojega izjemnega odnosa do bodočnosti. Zahvaljujemo se študentom od-delka za klasično filologijo, ki so fragmente prevedli, a so iz skrom-nosti hoteli ostati anonimni.
Vse se spreminja, in to vedno na slabše.
Ali plamen, ali čep, nikakor pa ne strasti!
Kazen je vzgojna.
Boljši je grd vladar z dobro urejeno državo kot neizkušeni lepotec s
tisoč priležnicami.
Skopuh, denar te vodi v pogubo.
Pri pijači pazi, kaj govoriš.
Če Pirias ne bi bil moder, ga starci ne bi spoštovali.
Ne moraliziraj, sodi iz srca.
Če je voda iz vode, je tudi zrak iz zraka.
Kri ni voda.
Plemenita misel je boljša kot še tako lepa, a prepirljiva žena.
Ne imenuj človeka za norca, sicer si tudi ti norec.
Če neumnež ne more postati modrijan, se tudi Zeus ni mogel
spremeniti v laboda.
Ne posnemaj gosi.
Ženska naj ne nosi kratko pristriženih las, sicer jo bodo obrekljivci
imeli za spogledljivo.
Ne ravnaj se po sreči, temveč po razumu, kajti sreča je opoteča.
Ljudje so kruti, nekateri tudi zavistni.
Najhuje pa je, če si neumen.
Ogenj je treba gasiti, še preden naraste.
Bodi dober do mene, tak bom s tabo.
Če je za koga dobro zlo, potem je za koga drugega lahko tudi zlo
dobro.
Trpljenje nas povzdiguje.
Največjo moč od sadežev daje pomaranča, ker ima barvo ognja.
Konec slab, tudi, tudi dobro!
Ne sodi po prvem, prvi je na nek način tudi zadnji.
Nihče ne ve z gotovostjo, kaj bo jutri.
So stvari, ki se jih ne da kupiti.
Spoštuj boga, sicer te kupi vrag.
Tisti, ki mu sreča ni naklonjena, je le redko vesel.
Ne uživaj, ampak trpi pri tuji nesreči.
Če komu tkalstvo ne gre od rok, ta naj se loti sadjarstva!
Lenega čaka dolgčas.
Najprej se spametuj ti, da se bom lahko še jaz.
V nesreči ne uživaj, temveč premisli! 0, strast pogubna!
Kdor išče, pogosto najde, a le redko tisti, ki ne išče.
Raje premisli ko končuješ, sicer lahko znova začneš.
Uživaj, vendar pri tem ne pozabi na svoje premoženje!
Ko začneš, pazi, da končaš.
Glava ni koleraba.
Vino je dobro, a boljša je omaka.
Išči, laže se zgubiš.
Kdor je nesrečen, tega ima usoda za norca.
Ne svinjari s hrani, lačni te poiščejo.
Boljši je Grk kakor barbar, vendar je barbar boljši od konjev in
govedi.
Otroka trdo vzgajaj, vendar pri tem pazi, da ga ne ubiješ!
Ženska pride prav samo v skrajni sili.
Razvratneža spoznamo po tem, da ne razmišlja pozimi, temveč
poleti.
Ne pretepaj, sicer ne boš prenesel božanja.
Ne trguj krivično, sicer ne boš znal zapravljati.
Vrtnica, lepota ti je v pogubo.
Polž verjetno misli na svoj obraz, ko leze.
Jokaj, ko lahko storis vse!
Ne misli samo na ženo, temveč tudi na otroke!
Ko si v težavah, pomisli na drugo resnico!
Vladar, ne ubijaj podložnikov po nepotrebnem!
0, okrutni bodi dosleden!
Če bi ženska bila razumna, potem tudi med bikom in krokarjem ne
bi bilo nobene razlike.
Moški naj ne polaga svoje glave na ženski trebuh, da se ne zgubi
med ribami.
Misel, ki spoštuje Zeusa, je kakor glava na blazini.
Ženska naj trpi ponižnost votle krogle.
Konj je boljši od krta, ker je večji.
Ko mačka misli svojo najboljšo misel, krt poljublja zemljo.
Če je svet jabolko, se ne ukvarjaj samo z njegovo lupino!
Če mrož misli na ribo, je puščavskemu hrčku zagotovo vseeno.
Tako kot velike ribe žro  male, tudi dober argument premaga
zmoto.
Če se rdečelasci ukvarjajo z državnimi posli, postanejo ženske
prostaške.
Tako kot je nora ta misel, ste nori vi.
V  naročju ti raste otrok, za hrbtom se žalostno razbije prazna ženska.
Če nimaš s kom govoriti, se pogovarjaj sam s seboj!
veljko vlahovič:
revolucije in ustvarjalnost
Mlade ljudi v razvitejših državah, delno pa tudi pri nas spominja prehod skozi šole in vstop v življenje na obiskovanje starinarnic, na družbo z znanimi večnimi resnicami, o katerih vedo, da so resnice minulih dni, ne pa tistih, ki prihajajo. Mlad človek noče biti pa-pagaj. Bližji je albatrosu. Ve za zmage, pa tudi za poraze preteklosti in sluti boje, ki ga čakajo. Nima dovolj prostora za mizo dosedanjih zmag. Mladi Ijudje žele okusiti slast lastnih zmag. Bližji so pesniku, ki razkriva nesmiselnost sveta kot pa tistim, ki zaustavljajo čas.
kolegij fakultetnih listov
Dobili smo se 11. marca na uredništvu TRIBUNE. Prišli so kolegi z ekonomske fakultete (od ČE-ja), s pravne, z biotehniške (Preiezi) biologija in gozdarstvo, s FNT-kemija, matematika in fizika, z arhitekture (Wanted), s FSPN (od bivših Pogledov) in mi iz uredništva. Vsi so povedali, da težav z denarjem v glavnem nimajo, imajo jih pa s prispevki, s pomanjkanjem sodelavcev, z vsebino ali pa s čim drugim, česar pa ne povem-napišem. Najaktivnejši so če-jevci. Redno izdajajo CE in Mini-če, ki je tedenski informator osnovne organizacije ZSMS, kjer so vse novice o sestankih in podobnem. V tapravem ČE-ju pa izhajajo tudi taki članki, ki jih ponatiskujemo v TRIBUNI in kakršne bi še želeli imeti in jih sedaj preko kolegija tudi dobivamo. Da jim vse tako zagnano teče so pač krivi sami, ker so aktivni, se za stvari zanimajo in rekel bi, da tudi njihova 00 ZSMS ni od muh. Ostala glasila so letos izšla največ dvakrat , izjema so (bili) še Pogledi s FSPN. Biologi poskušajo ustanoviti svoje glasilo, tako da bodo Prerezi še bolj siromašni.
Dogovorili smo se za konkretno sodelovanje, pojasnili uredniško politiko in predstavili nosilce področij v uredništvu. Predvsem pa smo podčrtali, podkrepili in poprosili, da bi vse tisto kar presega fakultetne okvire po pomembnosti vsebine prišlo na strani Tribune. Člani kolegija naj bi opravljali vlogo animatorjev, zbirateljev in posredovalcev, reklamatorjev in tudi tistih, ki na uredniško politiko vplivajo kot kolektivni člani uredništva.
Dobivamo se ob četrtkih, ob 13 uri na uredništvu Tribune. V kolegjju sta eden ali dva predstavnika fakultetnih listov. Sedaj so to: Jure Preželj in Ivan Tratnik (EF-Če), Zlatko Križan (BTF-biolo-gija), Stane Sočan (pravna), Zmago Kavčič (BTF-gozdarstvo), Bojan Jerman in Jana Gojanovič (arhitektura), Boris Stevanovič (FNT-kemija), Edo Podreka in Stevo Šča.vničar (FNT-mat., fizika). To so vsi. Manjkajo še predstavniki nekaterih zelo dejavnih fakultet kot so strojna, filozofska, tekstilna tehnologija (TAFT? ), organizi-rana fspn itd. Ti so pa še in še vabljeni.
Upajmo, da bo s to obliko kaj nastalo. Samo da bo kaj.'
študij = marljivost
Študij - kaj je to? Kdo so študentje, kaj se pravi študirati?
Seveda, prav dobro vemo, da jih je dosti, ki nam bi zastonj in pri priči odstopili svoje definicije teh pojmov, a se ne damo pretentati. Zanima nas njihov izvirni pomen in da se v blodnjaku pomenov ne izgubimo, primimo v roke rdečo nit ali natančneje kazavko slovarja tujk, spleteno iz rdečih niti, ki nas popelje na stran 694.
Ugotovimo, da latinski glagol s t u d e r e pomeni prizadevati si, s t u d iu m je    marljivost,   deležnik s t u d e n s pa   ozmčuje tistega, ki si prizadeva, kije marljiv, katerega delež pri vsem počet-ju je marljivost, prizadevanje.
Kot opozorilo dodajmo, da Slovenci niso prišli do svojih študen-tov preko humanistične univerze, ampak je bil tisti medij fevdalna Avstrija in domnevati, da je edini razloček, ki je s tem nastal, šum vzbujajoča kljukica na s , bi bilo sila naivno.
Če je že marljivost potreben pogoj za študentov obstoj, pa samo zase še ni dovolj. Študent je po definiciji v slovarju slušatelj na vseučilišču ali visoki šoli sploh. Pod ,,vseučiliščem ali visoko šolo sploh" bomo razumeli tisti kraj, kjer se študentova marljivost kon-kretno kaže kot aktivna prisotnost. To so nekatere stavbe na Aškerčevi, Tržaški, Titovi in drugih ulicah. Oglejmo si pobliže be-sedo slušatelj.
Besede, ki označujejo poklice, se v slovenščini najpogosteje kon-čujejo na -ar (čevljar, mizar) in so izpeljanke iz izdelka, v katerem se delo čevljarja ali mizarja upredmeti, in tako nakazujejo plodnost tega dela. Končnica -telj je prišparana za najbolj vzvišena opravila: pisatelj, prijatelj, vzgojitelj, učitelj. To so izpeljanke iz nedovršnih glagolov; za opravila, ki jih označujejo, ni nujno, da so plodna — bistveno je le, da se ne dovršijo, da so večna in samozadostna.
Dobro se zavedamo, da smo analizirali le pofme oziroma njihove definicife. To pa ošabno rečeno pomeni, da smo ostali znotraj njih. Pri tem pa je treba spomniti, da je študent v vseh uradnih listinah obravnavan kot slušatelj in nepristranska ocena zgornjih ugotovitev mora pritrditi, da parafraziramo Pungija, da ,,arhaičnost pojmov pomeni arhaičnost družbenih odnosov na univeni".
Ostati pri pojmih, če imajo ti realno vsebino, je slabo, ni pa najslabše. Slabše je namreč zgraditi cel model univerze s študijem in študenti vred na nerealni vsebini, na hipotezi. Praktično se to dogaja tako, da se slabi (obstoječi) univerzi (o tem, 'da je slaba, se vsi strinjamo že dolga letain to ni nikakršen dosežek, ampak dokaz nemoči) postavi nasproti ideal, ki postane predpostavka za spre-membe. Reforma se kaže kot neuresničljiva če nekoliko popravlfe-nega ideala ne razglasimo za normo in s tem za neke vrste resnič-nost. Od tod naprej je reforma univerze hkrati ideal in stvarnost, kakor pač gledamo na stvari.
Poraz je v točki, ko institucijo ločimo od Ijudi, ki jo sestavljajo, ko opredelimo študijski proces kot proizvodni proces, kjer je štu-dent proizvod in ne tudi proizvajalec. Vsaka opredelitev študija, vsaka opredelitev univerzitetne reforme, kjer študent dejansko ni sooblikovalec in sicer vsak konkreten študent v vsakodnevnem živ-Ijenju, naredi iz študenta objekt nekega njemu tujega, zunanjega procesa.
Študent pa je subjekt in dokaz za to je, da se ne meni za zunanje opredelitve, ampak se kot človek realizira po svojih realnih social-nih določitvah, pa naj bo to ,,marljivo slušanje", ali pa zakajevanje. Da pa bo subjekt kot študent, se mora zastaviti študijski program kot delovni program univerzitetnih delavcev.
Jože VOGRINC
+ OP.: Kako je pojmovano to delo in kdo so delavci na univerzi, glej npr. pisanje Marjana Pungartnika.
TRIBUNA - uredništvo: Anka Jančič, Tomaž Mastnak, Jože Vogrinc, Ivan Volarič-Feo, Jadran Sterle (odgovorni), Jože Škrlj (glavni), Ifigenija Zagoričnik,
Zorman Alojzij (likovni in tehnični), Tanja Vilher (lektor)...
TRIBUNA - izdajateljski svet: Smilja Amon, Božidar Debenjak, Spomenka Hribar, Robi Kovšca (predsednik), Marko Morel, Peter Pal, Andrej Pengov, Boštjan
Pirc, Vili Pšeničny, Darko Štrajn, Janez Vodičar, Pavle Zgaga ter glavni in odgovorni po funkciji . . .
TRIBUNA - študentski list, izdaja Univerzitetna konferenca ZSMS, uredništvo in uprava: 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1/11 - soba 86, telefon 21-280,
tekoči račun: 50101-678-47420, tisk Študentski servis1, letna naročnina 35 din, poštnina plačana v gotovini, rokopisov ne vračamo, oproščeno temeljnega
davka na promet po pristojnem sklepu št.: 421-1/72 od 22.1.1973 .. .
walter benjamin: dodatek k, "pariz drugega imperija pri baudelairu
Ločevanje resnice od laži je cilj materialistične metode, ne pa njeno izhodišče. Z drugimi besedami, njeno izhodišče je objekt, nejasen v zmoti, v doxa (domnevi). Distinkcije, s katerimi materialistična metoda, diskriminativna od vsega začetka, pričenja, so distindcije znotraj zelo nejasnega objekta, ki ga ne more predstaviti dovolj zmedenega in nekritjčnega. Ce bi zahtevala, naj pristopi k predmetu na način, kot je ta ,,v resnici", bi si samo močno reducirala možnosti. Te možnosti pa znatno narastejo, če materialistična metoda počasi takšno zahtevo opušča, tako pripravljena na razumevanje, da ,,stvar na sebi" ni ,,stvar v resnici".
Seveda pa je skušnjava dognati ,,stvax na sebi". V primeru Baudelaira se ponuja v obilici. Poreklo gre do vsebin srca, tam pa se le-te stekajo v tok tradicije; ta tok teče naprej, kakor daleč seže oko, med dobro planiranimi bregovi. Historični materializem se pri tem spektaklu ne zabava. Ne išče odseva oblakov v teni toku, toda se tudi ne odvrača od toka, da bi ,,pil iz izvora" in dognal ,,stvar samo" za človeškimi hrbti. Čigave miline poganja ta tok? Kdo izkorišča njegovo moč? Kdo ga je zajezl? To so vprašanja, ki jih sprašuje historični materializem in spreminja sliko pokrajine v poimenovanje sil, ki v njej delujejo.
To zgleda kompliciran proces in tudi je. Kaj ni kakšnega bolj neposrednega, bolj odločilnega? Zakaj ne bi enostavno konfrontirali pesnika Baudelaira s sedanjo družbo in odgovorili na vprašanje, kaj lahko reče progresivnim delom te družbe v zvezi s svojimi deli, pri čemer izpuščamo vprašanje, če jim sploh ima kaj reči? Kar govori zoper, je natančno to, da ob branju Baudelaira sprejemamo pouk iz zgodovinskih lekcij buržoazne družbe. Teh lekcij ne smemo nikoli ignorirati. Kritično branje Baudelaira in
kritična revizija tega nauka sta ena in ista stvar. Zakaj vulgarni marksizem ima iluzijo, da je lahko socialna funkcija materialnega ali intelektualnega produkta determinirana brez reference do okoliščin in nosilcev njegove tradicije. ,,Kot agregat predmetov, ki jih gledamo neodvisno (če ne od produkcijskega procesa, v katerem so nastah, pa od produkcijskega procesa, ki ga preživijo), ima koncept kulture . . . glede teka nečesa fetišističnega." Tradicija Baudelairovih del je zelo kratka, toda že nosi zgodovinske brazgotine, ki morajo pritegniti zanimanje kritičnih opazovalcev. OKUS
Okus se razvija z razločno premočjo blagovne proizbodnje nad vsako drugo vrsto proizvodnje. V posledici manufakttire produktov kot blaga za trg se ljudje vedno manj zavedajo razmer njihove proizvodnje - ne samo socialnih razmer v obliki eksploatacije, ampak tudi tehničnih razmer. Potrošnik, ki je bolj ali manj ekspert, ko naroča pri obrtniku - v individualnih primerih mu svetuje sam mojster obrtnik — ponavadi ni poznavalec, ko se pojavi kot kupec. K temu se dodaja še, da mora masovna proizvodnja, ki se usmerja k cenenim blagom, težiti k prikrivanju slabe kvalitete. V večini primerov je pravzaprav njen interes, da ima kupec malo izkušenj. Bolj ko se indrustrija razvija, bolj popolni so ponaredki, ki jih meče na trg. Blago je okopano v profani auri; ta aura nima nobene zveze z auro, ki proizvaja njene ,,teološke poskoke", navzlic temu pa je za družbo pomembna. V govoru o proizvodnih znamkah je Chaptal 17. junija 1824 rekel: ,,Ne recite mi, da bo v končni analizi kupec vedel za različne kvalitete materiala. Ne, gospodje, potrošnik jih ne more soditi; šel bo samo na zunanjos blaga. Toda ali je gledanje dovolj, da bi se ugotovila obstojnost barv, finost materiala ali kvaliteta in narava njegove dovršitve? " V isti meri kot se izkušenost potrošnika znižujc, narašča pomen njegovega okusa - tako
za njega kot za manufakturista. Za potrošnika ima vrednost bolj ali manj izdelanega maskiranja njegovega pomanjkljivega poznavanja. Za manufakturista pa je sveži stimulus za potrošnjo, ki je v nekaterih primerrh. zadovoljena s stroški drugih potreb potrošnje, vendar bi se zdele manufakturistu za proizvodnjo dražje.
To je natanko razvoj, ki ga literatura revlektira v 1 art pour 1 art. Ta doktrina in njena ustrezna praksa je dala prvič okus na dominantni položaj v poeziji (Zagotovo se ne sme zdeti, da je tu predmet okus, to ni nikjer omenjeno. Toda to nič manj ne dokazuje, dejstvo, da je bil okus pogosto v diskusijah estetskih debat devetnajstega stoletja. V resnici so se te debate osredotočale na zadovoljstvo.) V 1 art pour 1 art pesnik prvič stoji pred jezikom tako kot kupec stoji pred blagom na prostem trgu. Izgubil je bližino s procesom njegove proizvodnje v posebno veliki meri. Pesniki 1 art pour 1 art so zadnji, za katere bi lahko rekli, da prihajajo ,,izmed ljudi". Nič nimajo formulirati v taki naglici, da bi to pogojevalo kovanje besed. Drugače, svoje besede morajo izbirati. ,,Izbrana beseda" je kmalu postala motto Jugendstil sebe - z vsemi idiosinkrazijami, odtenki in nepreračunljivostmi njegove narave. Ti elemente se ieflektiiajo v okusu. Pesnikov okus ga vodi pii izbiranju besed. Toda izbor je narejen med besedami, ki jih ni skoval (pripomba prev. - skovati je potrebno razumeti v smislu grškega koin.) že sam predmet — to je, ki niso bile vključene v proces njegove proizvodnje.
Dejansko je teorija 1 art pour 1 art prevzela.odločilen pomen okrog leta 1852, v času, ko je buržoazija zahtevala svoje ,,smotre" iz rok pisateljčv in pesnikov. V Osemnajstem brumairu se je Marx spomnil tega trenutka, ko so ,,zunajparlamentarne množice buržoazije . . . z brutalno zlorabo svojega lastnega tiska", pozvale pod Napoleonom, ,,naj se razbije njen pišoči in
govoreči del, njihovi politiki in literati, tako da so lahko drzno opravljale svoje privatne zadeve pod zaščito močne in nekontrolirane države". Na koncu tega razvoja lahko najdemo Mallarmeja in njegovo teorijo o poesie pure. V njej je smoter njegovega lastnega razreda tako daleč od pesnika, da postane problem literature brez predmeta center diskusije. Ta diskusija je navsezadnje tudi v Mallarmejevih pesmih, ki se vrtijo okiog BLANC, ABSENCE, SILENCE, VEDE. To je gotovo - posebej pri Mallarmeju -obraz medalje, katere druga stran ni nič manj pomembna. Le-ta nudi vpogled v dejstvo, da se pesnik nič več ne obvezuje podpirati kateri koli smoter razreda, ki mu pripada. Zgraditi proizbodnjo na osnovni zatajitvi vseh manifestnih izkušenj svojega razreda povzroča posebne in znatne težave. Te težave spreminjajo to poezijo v neko ezoterično poezijo. Baudelairova dela niso ezoterična. Socialne izkušnje, ki se reflektirajo v njegovem delu, zagotovo niso nikjer izvedene iz produkcijskega procesa, vsaj ne iz njegove najbolj napredne oblike, iz industrijskega procesa - ampak vse izvirajo iz ekstenzivnih okolnih poti. Toda te okolne poti so v njegovih delih zelo jasne. Najbolj pomembne med njimi so izkušnje nevrastenije, IZKUSNJE prebivalca velikega mesta in potrošnika.
1. Nepreračunljive posledice bolj neomahljive procedure so zoprne tudi v drugih pogledih. Obstaja mala zanka v poskusu, da bi vključili Baudelairov položaj v zgradbo najbolj naprednih položajev človekovega boja za osvoboditev. Spočetka se zdi bolj obetavno raziskovati njegove mahinacije, kjer je brez dvoma bil doma - v sovražnem taboru. Zelo redko so blagoslov za nasprotno stran. Baudelaire je bil tajni agent s svojo vlogo naskiivaj nezadovoljnega razreda.
rtrevnd MPiincri
bojan baskar, srečko fišer: nekaj predlogov za delagerizaciio študenskega naselja
To pisanje predlaga določene rešitve. Te rešitve so nujno parcialne (iz spodaj navedenih razlogov) saj bi popolna rešitev pomenila likvidacijo študentskega naselja kot takega; so pa daleč od tega, da bi pristajale na status quo.
Pri svojem pisanju nameravava ostati strogo v mejah individual-nih možnosti, ne bova skušala najti rešitev problemov, ki so odvisni od nadležnih forumov. Obračava se na stanovalce študentskega naselja. Piševa o tem, kaj lahko vsak stori sam, ne bova se dotikala problemov, ki naj bi jih reševali drugi, ne bova govorila o ilegalcih (čeprav ob vseh avtomobilih in morju drugih težav v naselju prav strastna prizadevanja uprave po izgonu ilegalcev izgledajo kot nekakšno iskanje grešnega kozla za težave, ki izvirajo čisto od drugod).
Pa še to: nekateri odstavki zadevajo predvsem stare bloke, zlasti prvega, drugega in četrtega. (Kateri so tisti odstavki, bo že vsak sam videl). Situacija v ostalih je namreč nekoliko drugačna, čeprav morda niti ne tako bistveno. Vendar tukaj ni najih namen razpravljati o razlikah. Zato kar z besedo na plan!
Soba v študentskem naselju (ob tem izrazu misliva vedno zlasti na omenjene tri bloke, kakor bo tudi iz nadaljnega pisanja razvidno) je materializiran paradoks:
Dve sobi sta med sabo razdeljeni samo z omaro, zidu vmes ni. Tako so štirje ljudje postavljeni v situacijo, da morajo živeti skupaj, vedeti praktično vse drug o drugem, ne da bi se ena dvojica z drugo sploh poznala: nasilna ,,skupnost", skupnost samo po tistem ,,skup"—, brez vzpostavljanja kakršnihkoli odnosov, ki transcen-dirajo animalno raven (odnosi, ki je ne transcendirajo, so npr. razbijanje po omari, pošiljanje v kurac skozi omaro — kar je zelo komodno, saj drugernu poveš ,,v fris", ne da bi bil fris sploh prisoten — ipd.)
Podobna situacija se ponovi tudi na nivoju ene same sobe: dve človeški bitji sta postavljeni ,,skupaj" v sobo, in to zelo velikokrat po naključju. nakar ta dva srečneža spet tvorita ,,skupnost" po tem, da sta skupaj (ker pač morata biti). V resnici pa je že urejenost sob takšna, da to skupnost do skrajnosti destimulira: v sobi ni ničesar, kar bi bilo skupno (razen vrat, oken, koša za odpadke ipd.), celotna oprema sobe je na pare. Vsak ima svojo omaro, svojo omarico, svojo posteljo, svojo mizo, svojo luč, svojo polico. Že načrt takšne sobe je dovolj ilustrativen:
Soba je radzdeljena na 2 dela; postelji sta daleč vsaksebi, med njima je miza, vrhu tega sta še postavljeni po dolgem ena za drugo, da bi bila komunikacija čimbolj onemogočena. Če oba cirnra sedita vsak za svojo niizo, sta s hrbtoma obrnjena drug proti drugemu. Če pridejo gostje in sc nočejo stlačiti vsi na eno posteljo in stol, bo med njimi nekaj metrov razdalje; in še in še.
Torej je treba spremeniti notranjo ureditev sobe. Seveda pa je design le-te tako zajeban, da zelo omejuje možnosti kombiniranja. Nekaj kombinacij je vseeno možnih in kakor je rekel moj bivši cimer, vsaka je boljša od običajne. Za primer lahko navedem tisto, ki sva jo izvedla midva (s čimer ne trdim, da je najboljša). Gre takole:
Prednosti so naslednje: prva miza ima več svetlobe kot prej (druga je ima približno enako), ustvarjen je ,,bivanjski prostor" (en sarn) za vso sobo; kontakt med tistimi, ki so v sobi, je mnogo bolj intenziven. Zaradi čudne oblike sobe in njenih drugih skrajno nefunkcionalnih lastnosti imajo takšne preureditve seveda tudi svoje slabe strani: prehod med posteljo in omaro je ozek, treba je bilo štukat kabel od luči ipd., vendar domnevava, da je dosežek vreden truda. Lahko še omeniva, da se po vrsti vsem, ki pridejo noter, zdi strašno čudno, če ne celo narobe, da Bojan spi glavo proč od zidu. Nihče pa še ni povedal, zakaj naj bi se tako ne spalo. Iz česar sklepava, da je postelja, obrnjena striktno z zglavjem proti zidu, morebiti rezultat kakšne malomeščanske paranoje, nečesa nasprotnega klaustrofobiji, saj mi oprostite, ker ne vem točnega izraza.
S tem pa še niso izčrpane vse možnosti preureditve. N.pr. barvanje. Bloki, hodniki, sobe same, vse je nadvse kasarniško, vendar se da z nekaj malenkostmi spremeniti sobo, da je bolj v skladu z osebnim okusom, ne da bi bila s tem povzročena kaka škoda. Da se npr. pobarvati vrata; seveda jih je priporočljivo prej očistiti, da barva boljše prime. Ne bi bilo fantastično, če bi bila vsaka vrata druge barve, kot paniji v čebelnjaku? Ali pa ogromne omare. Na zid je tudi priporočljivo kaj dati, sicer pa to tako vsi počnejo in tega ni treba posebej praviti. Da se prebarvati žarnico na stropu v zeleno ali vijoličasto ali kakorkoli že; efekt je presenetljiv.
Torej: čeprav se zdi, da se ne da nič kaj dosti spremeniti, se nekaj vendarle da. Samo treba je en cajt porivat postelje in mize gor in dol po sobi, pa se že kaj najde.
Ob tem se spominajm, da sva lani s cimrom (bila je spet en drugi) prilepila dva posterja v sekret (nista bila nič v zvezi s pornografijo ali čim takim, da ne bo pohujšanja). Vendar tistih dveh posterjev že čez kakšne pol ure ni bilo več. To je že res malo čudna manifestacija drobnolastništva; očitno so nekateri priprav-ljeni tudi brskati po dreku, samo če bo tisto, kar najdejo, potlej njihovo. To je hkrati apel; če že ne moremo preprečiti, da nekateri pač serjejo po tleh in puščajo krvave pinte v kopalnici (zakaj kaže, da tega res ni mogoče preprečiti), lahko sekrete vsaj malo dekoriramo (če se da). Sploh so sekreti in kar je še tam okrog eden najbolj depresivnih elementov v študentskem naselju, vendar je to precej izven dometa posameznikovih možnosti (razen če se ga lotimo z moralizatorskega stališča, samo da smo potem dvakrat v dreku: 1. sekret 2. morala), zato o tem tu ne bo govora.
S tem stvari še ni konec. Potem je treba likvidirati ureditev ,,na pare", razen seveda tam, kjer je funkcionalna (n.pr. ni treba, da spita oba na isti postelji). Nesmiselno je imeti vsak svoj lonec, svoj krožnik, svojo žlico itd. itd., vsak svoj krompirček, svojajajčka in makarone in kofe ipd. Ko vse skupaj, vzame mnogo manj prostora in je tudi drugače dosti bolj praktično. Tako tudi ni treba vsakemu posebej spancirat v štacuno itd. itd.
Priporočava tudi izbiranje cimra in sosedov. Včasih je namreč mogoče čisto enostavno napraviti zamenjave med sobami;kompli-kacije so minimalne; vse v svrho usklajevanja temperamentov. Trud v ta namen se obrestuje, ko ni več slavnega teženja skozi omaro, da potem ,,skupnost" zaradi tistega ,,skupaj biti" ni več tako lagerska, kasarniška, da postane vsaj v okviru možnosti nekaj več.
Še nckaj besed o tem, kako naj bi izgledalo življenje v sobi. Primarna aktivnost naj bi bila vsekakor življenje samo, in sicer čimbolj neodtujeno. Sekundarne pa so formalni študij (poudarjava formalni!), čiščenje in podobno.
Primarne aktivnosti bi bile približno sledeče: - Spanje (s sanjami in brez njih): sanje in spanje sta ravno tako realnosti kot budnost; kot taki sta čisto lahko sami sebi namen in nista samo sredstvo za regeneracijo delovne sile. Če spanje jemljemo samo kot sredstvo za ohranitev eksistence, potem pač vsak prost trenutek izkoristimo za to, da se zvrnemo na posteljo in zaspimo kot krave. Človek mora biti na spanje pripravljen, kar mu tudi omogoči, da ne spusti mimo sebe prehodnih stanj med budnostjo in spanjem in med spanjem in budnostjo, ampak jih v polnosti doživi. Spanje mora biti prepleteno z budnostjo v eno.
— Kuhanje: Priporočanje kuhanja v sobi se najprej zdi v protislovju s trditvijo o splošnem kasarniškem sistemu le-te. Ker pa tudi izven cone študentskega naselja (in predvsem znotraj) ne obstojijo nobene boljše možnosti za pripravljanje in za uživanje hrane, se kuhanje morda vrača v sobe, vendar se (če sploh se) vrača zelo počasi, ker je velika večina študentov vnaprej pripravljena jesti drek ali pa je morda celo prezaposlena s študijem študijskega programa. Ko priporočava kuhanje v tako imenovani ,,svoji sobi" v naselju, misliva predvsem na dva pozitivna aspekta: 1. kreativno kuhanje (ki je sicer že v svoji potencialnosti kastrirano po neustreznosti sobe), in dobra hrana kot njegov konec; tudi dobro (kreativno) hranjenje; 2. firanjenje je cenejše.
(kastrirana) možnost kreativnega kuhanja v študentskem naselju nakazuje obstajanje kastriranega kuhanja v taistem naselju. Kastri-rano kuhajo recimo tisti, ki ne uspejo plačevati kosila drugje in zato kuhajo, samo da le lahko v Ljubljani študirajo, kaj in kako kuhajo, je zanje irelevantno (slovenski tip študenta); zaradi fmančne paranoje včasih celo sploh ne kuhajo, ampak do diplome jedo samo sendviče. Recimo, da tako kuhajo tudi nekateri med tistimi, ki bi si sicer naročili kosilo v menzi šN, vendar namesto da bi stali pol dragocene ure v vrsti, medtem doma lahko skuhajo (težko) kosilo (in medtem lahko še malo poštudirajo).
Kaj kreativno kuhanje pravzaprav je, tu ne bi govorili, ker zanj pravzaprav ni možnosti in pa, ker bi to preseglo okvire stroge praktičnosti. V tej zvezi priporočava esej A. Wattsa Murder in the Kitchen v Does It Matter? (To je naslov ene njegove knjige).
Ker sobe sploh nimajo prostora, namenjenega za kuhanje, gaje treba najprej pripraviti. Možnosti je več, čeprav ni nobena pretirano dobra. V kolikor človek ne mara kuhati na pisalni mizi, si lahko najde ali ukrade polico in jo nekam namesti (za konkreten primer glej skico!).
Priporočljivo je, da cimra kuhata skupaj, in to spet iz več razlogov (cenejše shajanje, kvalitetnejša hrana itd.). Seveda gre vedno za to, da kuhanje ni neka postranska, odtujena, ,,nujna" aktivnost, temveč da je samo sebi namen. Namesto huharskih receptov je priporočljivo vsestransko eksperimentiranje, ki naj po možnosti destruira konvencionalni okus in kombinacije.
Market vsaj pomladi in poleti ni edini vir prehrane, ker se namesto kupljene solate npr. lahko po Rožniku in drugje nabira marjeticcivi je solata iz njih povrhu še zelo zdravilna . Itd. Sploh bi lahko ,,travnate površine" študenstskega naselja predelali v vrtove, kjer bi gojili zelenjavo in zdravilne rastline. V kolikor to vzame precej časa, je treba povedati, da ga študiranje blesavih študijskih programov običajno vzame še precej več.
+ Obiski. So nujni, če naj bo soba res življenjski prostor (= prostor življenja). Vendar je treba likvidirati formalni karakter obiskov (vzajemno izkazovanje vljudnosti ipd.) Osnovno načelo je: kdor je na obisku, je začasno cimer, pa naj bo eno uro ali par dni ali kakorkoli; naj bo en sam ali pa deset, ne glede na spol, starost in kaj še. Obiski so samo razširitev delovanja, ki ga prakticirata formalna cimra v sobi na tista področja, ki jih njima samima zapirajo bodisi premajhno število, bodisi istospolna sestava idr. Rezultat takšnih aktivnosti naj bi bilo zlasti intenzivirano izkustvo in delovanje. Zraven spada tudi študij, vendar samo v strogo neformalnem smislu.
Sekundarne aktivnosti so alienirane, zato jih je treba zreducirati na ininimum. N. pr.:
+ Čiščenje (sobe in sebe): namesto higiene, ki sicer kaže na umazano buržoazno zavest, pustimo raje svojemu telesu in svoji sobi, da dobita svoj vonj. Seveda je določena stopnja čistoče in Cisto praktičnih razlogov priporočljiva, vendar je pretiravanje zelo škodljivo (npr. prepogosto umivanje zmanjšuje odpornost telesa proti škodljivim klicam; prepogosto mazanje parketa škodi dihalom idr.). Sploh izhaja buržoazna minija umivanja iz predsodka, da je človeško telo a priori umazano.
— Študij (formalni) je v določeni meri spet nujen, saj omogoča bivanje v naselju, štipendijo in drugo. Tako tudi ne kaže pretiravati v kampanjskosti študija (zadnje tri dni pred izpitom noč in dan), saj je to zdravju zelo škodljivo in onemogoča normalno, polno življenje.
Ob koncu velja še poudariti, da bivanje v študentskem naselju ne sme dobiti značaja zapiranja navznoter, ampak se mora odpirati po eni strani v širši družbeni angažma (vendar spet ne v formalnega a la popivanje in forumsko delo), po drugi strani pa v naravo.
In še to: morda ni odveč povedati, da nisva niti arhitekta (to je sicer razvidno že iz visokostrokovnih risb) niti huharja niti kaj temu podobnega; piševa kot nestrokovnjaka za nestrokovnjake, ki so postavljeni v situacijo, ko-se morajo ukvarjati s tistim, za kar jih nihče posebej ne usposablja, ampak prej destimulira. Namena tega pisanja sta potemtakem dva: podati nekaj obrisov omenjene situacije in predlagati nekaj rešitev. Nekatere so se že pokazale za mogoče (skozi svoje uresničenje).
Najina posebna želja je, da se teksta ne lektorira; če so za to željo potrebni argumenti: eden od avtorjev je sam dovolj strokovno usposobljen za to, zato se lahko neskladnosti s slovnico in pravopisom smatrajo za namerne.
povezovanje izobraževalne in raziskovalne dejavnosti
Univerza in celotno izobraževanje kot industrija kadrov bo z raznoraznimi ,,reformami", tako z določbami novega zakona o visokem šolstvu, ki predstavlja delno konkretizacijo stališč reso-lucije ZK o vzgoji in izobraževanju, kakor tudi s konkretnimi spremembami v pedagoško znanstvenem procesu postavljena v okvire ,,svobodne menjave dela" preko samoupravnih interesnih skupnosti. To znova predstavlja staro zahtevo po ,,učinkovitem" študiju z ustreznim razmerjem vpisanih študentov po profilih, ki jih zahteva gospodarstvo- delodajalec.
Imperativ razboja sodobnega gospodarstva zahteva preorienta-cijo na intezivno, na možganih temelječo industrijo, kar hkrati predstavlja imperativ za vzgojo in izobraževanje, ki naj bazira na inventivnosti, torej na povezovanju izobraževalne in raziskovalne dejavnosti. Ta zahteva nikakor ni nova, a ostaja danes še vedno neuresničena in je kot taka registrirana tudi v stališčih in sklepih ZK o idejnopolitičnih vprašanjih raziskovalnega dela in visokega šolstva v samoupravni socialistični družbi, kjer je zapisano: ,,Raziskovalno delo, študij in samoupravljanje so nezamenljivi elementi v procesu visokošolskega izobraževanja in vzgoje. V visokem šolstvu je treba hitreje razvijati znanstveno-raziskovalno delo kot temelj in sestavni del moderno koncipiranega in enotnega znanstvenoraziskovalnega procesa". Namerno smo zadevo raz-mišljanja tako koncipirali, da bi lahko konkretneje pokazali na deformaciji industrije obdelovanja ljudi, ki še zdaleč ni izdelana tako, da bi omogočala normalno reproduciranje kadrov v danih okvirih.
Tak koncept je ljubljanska Univerza začela uveljavljati v letih 1948-50, ko so ob fakultetah in višjih šolah ustanovili prve inštitute. Zadnja leta pa se na univerzi profesorska smetana vse bolj usmerja v raziskovanje, ker pa nekaterim ni prav, kajti Univerza sama po sebi ni le raziskovalna institucija. V tem času nekako prevladuje funkcionalistični pristop k stvari. Nakazal ga bom le v obrisih: za raziskovalno dejavnost na Univerzi je bistveno, da obstoje posamezniki—vodje teamov kot agilne osebnosti, ki znajo aktivirati določene raziskovalne skupine in biti nosilci dejavnosti, zlasti še organizacije dela in komunikacij navzven. Take grupe naj
bi dobile materialno in politično podporo, s čimer bi nujno potisnili ekstenzivne skupine stran in dvignili kvaliteto povprečja. Pomemben aspekt, na katerega naleti tako koncipirano delo je konfrontacija s tiho lenobno večino, ki se tako vstrajno bori za zaprto in rigidno Univerzo, temelječo na tradicionalno sholastični osnovi. Taka osnova temelji na postulatu raziskovalca in univerzi-tetnega učitelja kot poklicno definirane vloge z habilitacijskimi naslovi. To ustreza zlasti starčevski strukturi univerzitetnih uči-teljev, ki danes prevladuje v Ljubljani.
Za študente predstavljajo ti okviri pogoje dela na posamezni visokošolski instituciji. O tem segmentu študija smo znova postav-ljeni v podrejen položaj, tu pa običajno prihaja do absurdnih situacij, ki dosegajo svoj vrh v takem raziskovalnem delu, ko študent naredi parcialen del raziskovalnega projekta svojega profe-sorja in mu ga podari kot diplomo ali seminarsko nalogo. Tu bi lahko razmišljali o izkoriščanju človeka po človeku. Značilno za prevladujočo mentaliteto je vajenški pristop k stvari: najprej vajeniški opazovalec, zatem nekvalificiran delavec in tako naprej do prvega pomočnika, ki pa mora nujno biti vsaj absolvent. Po tem konceptu Univerzitetnega študija postane študent usposobljen za znanstveni pristop šele na podiplomskem nivoju, kar potrjuje tudi dejstvo, da bo odslej to organizirala samoupravnainteresna skup-nost za raziskovanje. Pojavljja se torej dokaj stroga delitev med izobraževanjem in raziskovanjem in se institucionalizacijo še bolj razmejuje.
Povezovanje teh dveh dejavnosti v danih okvirih predstavlja imperativ zaradi točno definiranega cilja, ki je usmerjen v produciranje inteligenta, !d bo ob koncu svojega študija vključen v neposredne tokove razmišljanja v dani družbeni situaciji. Drugače: tak inteligent mora biti usposobljen, da bo v študijskem procesu oblikovano znanje na predvsem abstraktnem nivoju znal aplicirati v konkretnosti in znal dati svojemu znanju uporabno vrednost v danem trenutku. 0 tem se pojavljata dva ideala: 1. ameriški, kjer so študentje v zadnjih letnikih študija neposredno vključeni v razisko-valne procese, zlasti na področju ekzatnih in tehničnih znanosti;
2. imenujmo ga naš ideal, ki neprestano poudarja nujno študentovo angažiranost, oziroma družbeno angažiranost vseh ljudi, ki sodelujejo v pedagoško-znanstvenem procesu.
Če zdaj poskušamo analizirati hipotetične vzroke današnje dejanske družbene klime, ob osnovnem dejstvu, da študentje nismo nikakor vključeni v raziskovalni proces, ali obratno, moramo nujno izhajati iz družbene klime ali kakor jo imenuje Emil Milan Pintar intimne organizacije družbe, ki je že dejansko rezultat določene strukture celotne družbe.
Opredelitev hipotetičnih vzrokov za tako stanje: 1. relativno kratko bbdobje, ko smo začeli to koncepcijo uveljavljati. Ob tem še niso dani objektivni materialni pogoji, da bi to koncepcijo dejansko uresničili. Raziskovalna politika in dejavnost šele v zadnjem času dobivata institucionalne okvire ki jim omogočajo uresmčiti svoj interes in realizirati normativno zastavljene naloge. Medtem pa ima izobraževalna dejavnost kot institucionalizirana dejavnost večjo tradicijo in vlogo. Hkrati predstavlja temelj prvi in njej predstavlja uresničitev te koncepcije le spremembo v kvaliteti dela, nekakšno reformo, kot to radi imenujemo. Na to se zlasti v zadnjem času veže načrtovana sprememba celotnega izobraževal-nega^ sistema, ki že z imenom usmerjeno izobraževanje, kaže na inteiico zasnovane spremembe. Z realiziranjem zahteve po izobra-ževanju za delo, iz dela in ob delu predstavlja tak sistem možnost za bolj odprt izobraževalni sistem, zlasti še z dejstvom, da radikalno ukinja rekrutacijsko osnovo materiala za nadaljno univer-zitetno obdelovanje, torej gimnazijo. To argumentira s svojim načelom da nobena šola ne sme usposabljati le za nadaljne šolanje. Predhodna usmeritev po štirih osnovnih področjih današnje znanst-vene, izobraževalne in druge aktivnosti na zadnjih dveh letih srednješolskega izobraževanja omogočajo realne možnosti za vaje-niško usposabljanje za znanstvenoraziskovalno aktivnost študentov. Vsa zadeva je še v svoji konceptualni fazi, torej bomo na dejanske spremembe lahko čakali še nekaj let.
2. človeški faktor je v tej klimi izredno pomemben in kot tak tudi predstavlja objektiven pogoj za študij. Za to obravnavo je zlasti pomemben v vsestranskosti formulacije — tradicionalizem in akademizem. Dejstvo, da so ljubljanski univerzitetni profesorji v povprečju izredno stari in kot taki zasedajo tudi največ delovnih mest ,,raziskovalcev", in dejstvo, da običajno doseže ustvarjalnost svoj višeik okoli 30-tih let, to nazorno izpričuje. Skoraj polovica naših raziskovalcev pa je starejših od 40 let in so tako že prešli zgornjo mejo največie aktivnostH Trend staranja še naprej raste, ' kar na eni strani odraža prešli zgornjo mejo največje aktivnosti. Trend staranja še naprej raste, kar na eni strani odrapo raziskovalno politiko, na drugi strani pa majhna vlaganfa v raziskovanje porajajo
ekstenzivnost in cenenost znanstvene dejavnost na Univerzi. Poceni raziskovalci pa delajo drago znanost, ne le v ekonomskem vidiku. Izogibalje aplikativnim raziskavam, ki so dražje, pa onemogoča tudi vključevanje študentov v te projekte. Abstraktna znanstvena dela, oziroma njihova prevlada pa hkrati omogoča zaprtost znanstvenega dela od širšega okolja in študentov.
3.  Ta sklop vzrokov se veže na vrednostni sistem, oziroma na celotem sistem stimulacije in destimulacije uresničevanja danega projekta. Tu gre zlasti za vrednotenje dela profesorja in študenta. Danes v naši družbi dela univerzitetnega profesorja ne vrednotirno po razultatih, torej po tem kakšne kakovosti so produkti njegovega dela, kakšne osebnosti je vzgojil, temveč po tem kako se obnaša, kako se opredeljuje. Vrednotimo ga po njegovi osebnosti, kot rezultat njegove prisotnosti v slovenski javnosti. Celoten sistem stimulaxije napredovanja, reelekcij, s tem pa todi materialna in moralna nagrada temelji natej osnovi, kar hkrati tudi predstavlja osnovo   oblikovanja  dane   mentalitete.  S   takim  vrednotenjem, profesorjev seveda ne stimuliramo, da bi sami iz    svoje    notranje potrebe  težili k vključevanju svojega raziskovalnega procesa v študentov študijski proces, tako na fakulteti, inštitutu aU v praksi.
4.   Zadnji  sklop vzrokov  predstavljajo   parcialne   ,,reforme" univerze,  ki so vse  po vrsti propadle že v plahem poizskusu konkretizacije  zamišljene spremembe. Osnovni razlog za to je močan in razmeroma enoten odpor univerzitetnih struktur, zave-rovanih vase in v svoj  globok intelektualizem. Tu gre tudi za vprašanje mesta in razvoja univerze v slovenski družbi in njenem razvoju. Na eni strani gre za oblikovanje konkretnega razvoja slovenske družbe, zlasti določanje strateških razvojnih področij. Po drugi strani pa gre za sam princip organizacije slovenske Univerze in   celotnega   visokega   šolstva.   Ljubljanska  Univerza je   danes organizirana po principu sektorske delitve , kar predstavlja model, ki je značilen za znanost v fazi njenega razvoja. Reševanje ključnih problemov komunikacij razvoja slovenske družbe, kot so energe-tika, urbanizacija, razvoj samoupravljanja. . , pa zahtevajo inter-disciplinarno  in interinstitucionalno raziskovalno delo. Ob teh dejstvih ostane univerza in celotno visoko šolstvo izven dinamič-nega razvoja, kjer se gredo globoki intelektualizem. To je eno osrednjih vprašanj, ki zadeva bodočo organizacijo visokošolskega študija in raziskovalne dejavnosti, ter njunega prepletanja. Hkrati pa to predstavlja tudi realno obliko svobodne menjave dela med institucijami   izobraževanja   in  gospodarstva.  Okoli   tega  bi  se oblikoval aktiven izmenjujoči se odnos na novi, tudi ekonomski osnovi. Pionirski poizkus v tej smeri je raziskovalno - študijski projekt Slovenske gorice, ki ga opravljajo mariborski visokošolski zavodi. Dejstvo, da ji iščejo ustrezno mesto v slovenskem prostoru, pogojuje njihov napredni boj za uveljavitev in s tem za razbijanje monopola ljubljanske Univerze, ki bo morala slej ko prej po tej odprti poti. Posledice tega so daljnosežne vendar še vedno v danih okvirih.
Nakazani hipotetični vzroki predstavljajo pompleksen pojav, njihovo razreševanje, ne le na normativnem nivoju, bi pred-stavljalo v bistvu revolucionarno dejanje, torej reformo, ki smo jo študentje najbolj eksplicitno zahtevali že  pred leti.
Hemeljak  Franc
lglej Emil Milan Pintar: Prikaz nckaterih gibanj na področju raziskovalnc dejavnosti v SRS, str. 61, v Visoko šolstvo in raziskovalno dclo v Slovcniji, ČZPKOMUNIST 1974
spolnost, uspešnost,
delavnost
Na zboru študentov o socialno-ekonomski problematiki v Študentskem naselju 18.12.1974 smo slišali tudi tako razpravo:
J. Čuk (v delu začetnega poročila):". . . Tak družbeni dogovor in vsi dosedanji družbeni dogovori so vzrok, da je tudi danes šolanje privilegij premožnejših in že izobraženih slojev ter prebival-stva izobraževalnih središč. Pri tem so še izrazito zapostavljeni delavci in kmetje, ker se selekcija študirajoče mladine ne opravlja po nadarjenosti in delavnosti otrok, temveč le po socialnem položaju staršev in oddaljenosti njihovega bivališča od izobraže-valnih središč. . . Tako stanje ima dolgoročne negativne posledice za naš celoten družbeni razvoj, ker slabi tokove socialne mobilnosti in obnavlja neustrezno socialno slojevitost tudi na višji stopnji
razvoja. Obenem povzroča zelo neenakomerno in neracionalno izkoriščanje naravne nadarjenosti otrok, ki je vsekakor precej enakomerno porazdeljena na vse sloje prebivalstva.". . .
Z. Lapajne: V sicer dobrem izvajanju tov. Čukaje tudi izjava, da je kljub vsemu nadarjenost in delavnost med sloji enakomerno porazdeljena in tudi, da prihaja do selekcije po socialno-ekonom-skem položaju. Pripomniti moram, da žal teorija o neodvisnosti nadarjenosti in delavnosti od socialno-ekonomskega stanja ne drži. Zato poskusi, da bi mehanizem socialne selekcije nadomestili z nekim imaginarnim mehanizmom selekcije po nadarjenosti in delavnosti, zamegljuje razredno bistvo probljema.
J. Škrlj: To je bila tipična izjava priviligiranih slojev.
^. ^* *
Z. Lapajne: Mojemu prejšnemu nastopu, ki je bil uperjen proti nekritičnemu uporabljanju nadarjenosti v kadrovski politiki, je sledil odgovor, ki je bil po mojem mnenju plod nerazumevanja. Kar sem trdil je, da teorija o nepovezanosti socialnega statusa in nadarjenosti ne drži. Ce me je kdo razumel, da so pač otroci bogatejših slojev bolj pametni in je čisto prav, če so na šolah in se jih podpira, potem je narobe razumel. Gre samo za to, da se v naši družbi in v vsaki drugi razslojeni družbi nadarjenost vrednoti po uspešnosti in to uspešnosti v šoli in to v šoli, taki kot je. Če torej želimo   nadomestiti  obstoječe   mehanizme   socialne   selekcije   z
nečim drugim, potem govoriti o nadarjenosti v kadrovski politiki nima dosti pomena."
/^ • /V« ^
Tako med drugim je to bilo. Vsekakor še sedaj obžalujem svoje besede. S preslišanjem ene same besede ,,ne" se pomen izrečenih besed Z. Lapajneja popolnoma spremeni. In to se mi je zgodilo. Toda poglejmo raje problem, ki ga je nakazal.
Sedanja selekcija v izobraževalnem sistemu je selekcija po sociatni pripadnosti, po socialno-ekonomskem položaju šolajočih in okolja iz katerega izliajajo, po kulturni razvitosti in lahko bi našli še kaj.
Kot nasprotna, splošno sprejeta in najbolj zaželjena se pojavlja (že dolgo) težnja in interes za selekcijo po sposobnosti (nadarje-nosti) in delavnosti, po uspešnosti. Tako selekci/o irnajo za ,,socialno pravično", ,,naravno". Prikazana je kot edina alternativa tej gnusni in barabinski socialni selekciji, ki tolikim Ijudem onemogoča izobrazbo in vstop v višje sfere elite, kadrov itd. Naravne (za) danosti (sposobnosti, delavnost, zdrava agresivnost -da si uspešen) bodo rešile vse probleme. Poenostavitve pripeljajo celo tako daleč, da predstavljata IQ in šolska ocena kriterij za selekcijo. Sedanji višji socialni sloji vidijo v tem svojo veliko ,,šanso" nadaljne samoreprodukcife. Zelo ,,težko" pa ugotovimo za temi stališči tehnokrate, meritokrate, ,,fah-idiote" in še koga.
V pedagoški teoriji je razjasnjen pojem vzgoje kot ,,naravnega procesa". V. Schmidt je v uvodu k Emilu (J.J. Rousseau: Emilali o vzgoji, DZS-59) zapisal, da taka mnenja še niso premagana in to ilustriral s primerom teorije o konstantnostiIQ: ,,To se pravi, daje edini faktor, ki vpliva na rast otrokove inteligentnosti, njegova izobraževalna aktivnost". Navaj tudi ugotovitve C.C. Rossa, ,,da so še po prvi svetovni vojni naivno sprejemali rezultate inteligentnost-nega testiranja, ko da bi IQ zaznamoval prirojeno sposobnost, ki je neodvisna od življenskih pogojev". In naprej: ,,Nikakor ne za-nikamo vloge dispozicij, izhodiščnih pogojev za razvoj sposobnosti in duševnosti v celoti, ki tudi vplivajo na diferenciacijo sposob-nosti, ne moremo pa zgolj na temelju tega psihološkega faktorja odločati vzgojnih in šolskih vprašanj, kajti ta vprašanja so v bistvu družbena, torej širša vprašanja".
Sposobnosti moramo torej nujno jemati kot širok pojem. Oženje na cifro, IQ, število točk ali celo na šolsko oceno pomeni oženje sposobnosti ,,merjenih" na kopito tistih, ki so merske in kriterijske imtrumente sestavljali (in upravljali-upravljajo), kar so (in še) delali s svojim vrednostnim sistemom, s svojim odnosom do dejavnosti in kreativnosti ter glede na strokovno usposobljenost in pripadnost socialnemu sloju. O determiniranosti sposobnosti lahko govorimo samo v kontekstu socialno-ekonomskih pogojev, kultur-nih in ne nazadnje tudi emocionalnih faktorjev. V kolikor se torej nimamo namena spuščati v dejanski problem, v spreminjanje odnosov in pogojev bivanja, v socialni, kulturni in ekonomski položaj družine, skupnosti, v spreminjanje in omogočanje dejav-nosti, toliko lažje se odločamo za popravljanje stanja s selekcijo po sposobnosti,  ki se običajno pojmuje v ozkih okvirih obstoječe
fvnhkp \ -nrnlap
In delavnost. Lahko jo definiramo kot način, kako postaneš bolj ,,sposoben" in bolj ,,uspešen" kot si sposoben. Ko komponenta vzgoje ima nedvomno pozitiven predznak v smislu širjenja in razvijanja sposobnosti, ustvarjalnosti in kreativnosti, v dejavnosti.i sami. Kot kriterij za selekcijo je idealna v indrustrijski družbi. Delavnost v veliki meri izključuje osveščnost in možnost upora. Ugaja tistim, ki z delom razpolagajo, ki s stvarmi upmvljajo in za katere si lahko ,,uspešen". Z ,,delavnostjo" prihaja v dejavnostido napak, odklonov, kar omogoča korekturo neustreznih postopkov v vzgojnoizobraževalnem sistemu in s tem večanje možnosti za doseganje ,,uspešnosti". Nedlavnost povzroča paniko, korektur ni mogoče racionalno načrtovati. Delavnost je ventil, pogoj za Janičarstvo"- prehajanje iz nižjih v višje socialne sloje. Hkrati daje ta kvatiteta zagotovilo, da boš sedel v prvih vrstah in med prvimi postal ,,profil" ali ,,kader" (prvo v metalurgiji in drugo v kinematografiji).
Podobno je z uspešnostjo. Šolska uspešnost je uspešnost prilagajanja šoli in zahtevam, ki jih postavlja v imenu družbe. Te zahteve je šola zreducirala na prevladujoče verbaliziranje, na določeno količino znanj in na ustrezno osebnostno strukturo. Šolska dejavnost je torej parcialno doseganje vzgojnega smotra, vsestranske in celostne osebnosti, enako je s tako uspešnostjo šolajočih. Uspešnost je ,,uspešnost" sloja, ki take etkete deli (sebi prilagojene označi za ,,uspešne"-5) in predvsem tistih, šolajočih ki bi se po meritokratskem načelu radi pririnili in vdinjali. To uspeva predvsem tistim iz višjih hierarhičnih družbenih skupin (zgledi ^vlečejo). Ta sloj se je namreč pregrizel, privlekel in udinjal, da je postal ,,uspešen", zato dopušča enako sposobnost, uspešnost tistim, ki mu ustrezajo. Tu se tehokratski in mertokratski pogledi pokrivajo (profil s kadrom). Izobrazba je sredstvo za doseganje nečesa, kot je izobraževanje za samoupravljanje bumerang za vzgojo samoupravljalca.
Poglejmo še ugotovitve psihologov I. Toličiča in L. Zormana: ,,Razlike v sposobnostih in v šolski uspešnosti močno pogojujejo socialno-ekonomske rezmere v katerih živi otrok, in drugi dejavniki (način vzgajanja, aspiracije staršev itd.), ki so največkrat tudi povezani s tem možnostmi. . . . Številne raziskave v zahodnih državah so skoraj dosledno pokazale, da dosegajo tisti učenci, ki živijo v ugodnejših družinskih razmerah, običajno višje rezultate v testih inteligentnosti, v testih znanja, višje ocene v šolijaje obiskujejo šolo, so bolj motivirani in na splošno kažejo v različnih zivljenjskih situacijah bolj ustrezno vedenje in uspešneje prema-gujejo težave v primerjavi z otroci, ki živijo v slabših socialno ekonomskih pogojih".
(Teorija in praksa-4-1970). Družinsko okolje ne vpliva le na razvoj sposobnosti ampak tudi na razvoj osebnostnih karakteristik in potez. Od teh je odvisno koliko se je posameznik pripravljen izražati in uveljavljati svoje sposobnosti, vztrajati pri stališčih v relaciji z drugimi stališči. Tu odigrava pomembno vlogo avtoritar-nost vzgoje (in ne samo družinske) in z njo povezan konformizem. Pa pustimo to stran medalje.
Iz lepega načela, da o položaju posameznika ne odločajo podedovane dispozicije in okoliščine, temveč lastna aktivnost in s tem razvijanje sposobnosti in lastnosti v najširšem smislu, nastaja realna slika, kije veliko bolj socialno obarvana kot ,,naravno".
Torej selekcija po sposobnosti in delavnosti ni ,,naravna", najboljša ali kaj podobnega, temveč je socialna in umetna. Idealiziranje takih in podobnih kriterijev selekcije je metanje peska v oči. Kot delni kofaktorji so nedvomno pomembni, predvsem za celostno razumevanje in ,,načrtovanje" prehodnosti šolskega siste-ma in selekcije.
V tem kontekstu omenimo še eno pretiravanje pri ,,poprav-Ijanju" socialne strukture na šolah druge in tretje stopnje -štipendiranje. To je tudi že stara zastava s katero mahajo ,,popravljalci" stanja, pozabljajo pa, da štipendiranje le olajšuje študij tistim, ki že študirajo. Le v manjši meri je lahko spodbuda siromašnejšim z aspiracijami po nadaljnem šolanju. Nikakor pa ne spreminja položaja otroka v zgodnjem otroštvu (najpomembnejše obdobje v otrokovem razvoju) in okolja bivanja (kulturne in socialne razvitosti, itd.).
Koreniti pristopi k reševanju omenjene problematike izbora, bi bili gotovo zahtevnejši, dragi, boleči, revolucionarni.in se ne bi izogibali razrednega bistva.
PS: Tekst ni analiza, je le zapis razmišljanja. Za celostno osvetlitev vabim ostale razmišljujoče in dejavne k sodelovanju.
Jože Škrlj
smrt  neke institucije(1)
Do tu sem predstavil akte za ,,proces proti univerzi", ki ta proces situirujo na nivoje oziroma stopnjc ckonomskega, političncga, ideološkega in ,,tcorc-tičnega", če uporabim jezik L. Althusserja. Bilo jc mogočc opaziti, da se ti nivoji v kritični analizi UNIVERZITETNE INSTITUCIJE povračajo cden na drugega in mešajo med seboj. To postane razumljivo, ko priznamo, da sc celotna družbena institucija ne definira samo kot stopnja nekega načina produkcije, stopnja neke družbene formacije, temvcč kot učinck križanja stopenj na neki specifični bazi. Specifična baza je tukaj poljc oblikovanja (2). Križanje stopenj se artikulira okoli dejstva, da v univerzitetni instituciji stopata v odnos dva partnerja: učitelj in učencc. Tradicionalno sc to razmerje, ta odnos oblikovanja, opisuje kot odnos mcd generacijama: učitclji so torej po kulturalističnem modelu opredeljeni kot kulturni posrcdniki, zadolženi za prenašanje akumuliranega znanja in izkušcnj na mlado generacijo. Videli smo, da taka abstraktna določitcv ODNOSA OBLIKO-VANJA maskira naddoločenost z ekonomskim, političnim in ideološkim redom, ki deluje na preoblikovanju tega odnosa v razmerju z določenimi načini produkcije in specifičnimi družbcnimi formacijami. Z drugimi besedami, način oblikovanja je navczan na način produkcije, a to še nc pomeni, da je prvi način enostavno odsev drugega. Način produkcije se lomi v načinu oblikovanja preko transformacij, uvedenih po spccifiki strukture, ki postavlja v odnos ,,učitelje" in ,,učence'\ Ta odnos sam po sebi ni niti naraven niti večen. Obstajajo tudi odnosi gospodar — vajenec, ki - relativno - predhajajo nalogo šole v tehničnem oblikovanju. Da bi napredovali v analizi univerze, moramo raziskati institucionalnc elemente tcga odnosa oblikovanja (3).
Pedagoški odnos je instituiran (institue) na znanju. To ,,znanje" posreduje razmerje med učiteljem in učencem. Njuno razliko bomo definirali s specifičnim razmerjem do tega znanja. Za L. Althusserja, v lctu 1964, učitelj poseduje znanje, študent se začasno nahaja v ne-znanju. Tako metafizično postavljeno nasprotje spregleda očitno: učitelj ne poscduje ničesar drugega kot samo koščkc nekcga ,,znanja" v neprestanem preobli-kovanju, enako poseduje tudi študent samo koščke znanja, ki pa ne pomenijo samo koščkov prcd-znanja. Študcnt ne pride v svct kot ,,tabula rasa", na katero sc bo znanje šele vpisovalo. Pred tem jc že opravil predhodne študije. Akumuliral je znanje, ki je bolj in bolj razpršeno v celoto socialnega polja (preko MASOVNIH MEDIJEV in dejstva stalnih interakci|v polju kulture). Nasprotje med znanjem in ne-znanjem je neupravičeno. Ce obstaja odnos do znanja, potem to ni tisto znanjc, ki uvaja razliko. Razlika med obema mejnikoma oblikovanja, ločevanje med učitelji in učenci je instituirano. Institucija, ki ločuje, je IZPIT, moderna oblika rituala posvečevanja, ,,birokratski krst znanja" (4).
Univerzo bi lahko definirali kot institucijo, kjer se pripravlja in dela izpite. To je sicer definicija, ki se spontano in vse bolj m bolj pojavlja med študenti. Vsebina, učenje, motivacija za poslušanje in sodelovanje je stalno naddoločena s horizonta izpita (in poklicnega natečaja). Kurt Lewin jc navedel precizen primer univerzitetnega izpita, ko je ilustriral svojo teorijo socialnega polja, definiranega kot sistem kanalov, vrat in vratarjev (5). Univerzitetni profesorji so najprej in predvsem vratarji (6). Učitelji to priznajo teže kot študentje. Nekemu ,,levičarju" iz S.N.E.Sup. (7), ki je rekel, da je učitelj definiran v bistvu po nalogah upravljanja in selekcije, in to objavil v svojem poročilu, je odgovoril predstavnik danes prevladujočega mišljenja, po katerem je učitelj enako definiran po svoji funkciji pouče-vanja . . .
Izpiti so torej vrata, ki jih je treba prestopiti. Le\vin nam pove še, da vam na ameriških univerzah sistem potem, ko so prva vrata že prekoračena, pomaga prestopiti ostale etape vse do konca študija na univerzi. Ta sistem sc razlikuje (oz. se je razlikoval do prav pred kratkim) od francoskega univerzitetnega sistema. Toda vsa vrata niso cnako očitna. DAigače rečeno, IZPIT je samo eden, najvidnejši element SELEKCIJE, kar se včasih pozablja. To se da razumeti zaradi tcžave, ki jo imamo ob korektnem zaznavanju institucij. Izpit je vidni del selektivne institucije. Nevidni del tvorijo drugi mehanizmi selekcije. Publikacijc Bourdieuja in Passerona (8) so pokazale vlogo kulturnih neenakosti v uspehu na šolah in univcrzi. Lahko bi rekli, da v instituciji selekcije nevidni del tvori INSTITUIRANI element, vidni del, kodificiran in urejen po administrativnih normah, izpit skratka, pa je zgolj institucionalizirani element selektivnega sistema. Takoj bomo videli, da je problem v zvezi z IMENOVANJEM UCITELJEV, vprašanje statuta, karicrc in hierarhije natanko isti. Tudi tu obstajajo VIDNI KRITERIJI in PRIKRITI KRITERIJI. Vidni kriteriji, pravno zastopani in institucionalizirani, so naslovi, število publikacij, inskripcija na listah porabnosti. Prikriti kritcriji sq tisti, ki določajo inskripcijo na liste: naknaden sprejem, osebna ,,occna". Prikriti kriteriji so instituirani, nc pa institucionalizirani elcment SELEKTIVNE INSTITUCIJE na nivoju rekrutiranja učiteljcv.
Našel sem zelo aktualno predstavitev tega praktičnega problema IZPITOV v novejšem tekstu nekega učitelja, C. Chevalleja (Fakulteta znanosti v Parizu). Največja koristnost teksta je v tem, da naznanja tisto, na kar danes vsi mislijo, ne da bi bil pri tcm problem nasplošno odkrito zastavljen. To je vprašanje ,,sprejeti vse". Tako položen temclj često izzovc škandal, in to prav tako pri študentih, ki niso vsi proti selekciji. No, tu izvemo, da se je oddclek l.b matematike drugcga letnika (študentje in učitelji) fakultete znanosti v Halle-aux-vins odločil, da ,,bodo vsi sprejeti". Drugi bistveni prispevek tega teksta je v tem, da označi, kaj v rcsnici je današnja univerza: stroj, katerega poglavitno delo je kontinuirana KONTROLA ZAVESTI, institucija, ki ne more živeti - oziroma preživeti -drugače kot v svoji čisti institucionalni obliki, kjer je SREDSTVO (kontrola) postalo cilj celotne aktivnosti v aparatu (9).
IN SEDAJ? (10)
Moderne družbe karakterizira naraščajoča institucionalizacija vseh področij družbenega življenja (11). Tako je ,,kultura", če navdemo samo en primer, vse bolj v službi ,,kulturnih institucij", in po zamenjavi karakterističnih ciljev se vidi, da se skrb za iviilturno vsebino bolj in bolj umika primarnemu imperativu: najprej in predvsem zaščititi institucije. Prav tako sem pokazal, da se na univerzi javlja isti mehanizem: oblast pripisuje mnogo   manj   važnosti   temu,   kaj   se   na   univerzi   poučuje,   kot   zaščiti"
univerzitetne institucijc samc. To zamcnjavo ciljcv bomo razumcli boljo, čc sc spomnimo na tisto, kar scm že prcj povedal, da bi določil prostor institueij v moderni družbi.
V  rcsnici sem pokazal, cla institucija sploh ne konstituira nivoja družbene formacije (12), ampak da jo je treba, nasprotno, razumeti kot prostor, kjer sc   križajo  vsi   nivoji.  To  postane očitno, kot sem  žc  podčrtal,  ko smo analizirali institucijo univcrze; tcdaj najdemo vse nivojc družbcne formacije globokc   preplctene:   ckonomski  nivo  (oblikovati kadrc za  produkcijo  in komercializacijo   produktov   itd.),   politični   nivo   (vmešavanje   državc   v konstrukcijo   in   rckonstrukcijo   univerze,  zlasti  prcko   postopnih   reform poučevanja; pa tudi  rckrutiranje in imenovanjc učiteljev (13). ctabliranje norm, programov, urcdba izpitov in poklicnili natcčajcv...), ideološki nivo (idcološka  funkcija univcrzc, ki smo jo že opisali ob razpršcni vsebini in privatncm prilaščanjuznanja s strani inst itucij oblikovanja).
Ti nivoji sc križajo v instituciji. Križanje sc izvaja iz nckc bazc, ki zavisi od obravnavane institucijc. Tako se v instituciji družine ,,križanjc stopenj" izvaja iz gcncaloške bazc (14). Za šolo in univerzo je ta baza odnos oblikovanja (šolskcga ali izvenšolskega), vozan na spedfičcn in hierarhiziran odnos gencracij, lc-ta pa tcmclji, v skladu s prejšnjo analizo, na prematuraciji otrok (15). Šolska institucija, tako oblikovana v hierarhiziran sistcm, sc sama ,,rezimira" v selektivno institucijo izpita (16).
Scdaj vidimo, kako jc izpits, rczimc funkcij in kontradikcij sistcma - prav tako kot jc država po Englesu uradni rczimc družbc (17).
Z izroditvijo institucijc univcrzc sc legitimnost te institucijc vsc bolj kondenzira in zapira v institucijo izpita. Zato jc ta institucija zaščitena in obvarovana s privilcgijem kot zadnjim branikom (18).
Tako razumcmo pomcn, skrit za okrožnico, ki jo je ministcr Nacionalne vzgoje naslovil šefom establishmenta, to sc pravi neposrednim in uradnim državnim predstavnikom v pedagoški organizaciji: najprej izpiti.
Čc je ta analiza eksaktna, bi jo bilo trcba posplošiti na ccloto socialnih institucij. Institucionalni boj povsod teži postati vodilrui oblika političnih bojev. Zagristi sc v to, da bi označili državo neposrcdno kot edino stvar, okoli katere sc vodijo boji, bi pomeniio fetiširati podobo države. V rcsnici država nc eksistira in se nc vzdržuje drugačc kot prcko skupka institucij (19), ki blokirajo fundamcntalna protislovja družbe. Revolucija nujno implicira osvoboditcv institucionalnih blokad, ki segajo vsc do podzavestnega v masah.
V  politični in družbeni praksi se vprašanje torcj zastavi v tch besedah: kaj lahko pomcni  nck  institucionalni  boj?   Kje je danes prostor tega boja z ozirom   na   bolje   dcfinirane   nivojc   ekonomskih,  političnih  in  idcoloških bojcv?
Razredni boj je politični boj; prvi cilj revolucijc je uničiti državni aparat. To nc pomeni, da so ekonomski boji (boj za plačc, boj za skrajšanje delovncga časa. . .) manj važni. To kar kritizira Lcnin (zlasti v Kaj storii? ? ? ), je ekonomski boj, ki se izdaja za osrcdnji politični boj, je politični projekt, postaviti ekonomskc bojc na mesto političnih bojev.
Enako o ideoloških bojih: njihovo važnost gre določiti v odnosu do političnega nivoja. Idelološki boj jc določen po boju proti oblasti državnc hegemonije in vladajočcmu razredu.
Pri tcm gre za poscbnost, da institucionalni boji merijo na križanje stopenj v ncki družbeni formaciji. V konkrctni stvarnosti je tako idcološki boj ncločljiv od institucionalnega boja: to sc vidi v primcru univerze cnako dobro kot v primeru drugih kulturnih institucij. Toda trcba jc iti še dlje: v delavskem gibanjvi samem jc ideološki boj strogo ncrazdružljiv od institucionalnega boja. Tako boj proti rcvizionizmu in reformizmu ni sami in najprej boj proti idcologiji, je prav tako boj proti splctkam institucij (surov štrajk je idcološko - institucionalna kritika štrajk-institucije), proti institucionalnim zvezam in zlasti proti stvarni zvezi mcd vscmi sindikalnimi institucijami in državno oblastjo v fazi imperializma in monopolizma (L. Trocki: Sindikati v fazi impcrialističnc izroditve).
Sindikalni in politični roformizem ni samo idcologija, jc istočasno in na ncrazdružljiv način praksa, od katere ima analiza izpit iz institucionalnih mehanizmov.
Na ckonomskem nivoju jc to šo bolj očitno: okonomija je institucionaliziraa, plača jc institucija, produkcijski odnosi so institucionalizirani na nivo samc infrastrukture (in nc samo na nivoju privatne lastnine - supcrstrukturc).
Politika jc sistem institucij; država je institucionalizirana oblast. V enki razredni družbi institucije so, oziroma tcžijo postati, na vseh nivojih družbene formacije, razrednc institucije - vladajočc institucije (20), za katere je v vsakem primeru važno določiti indikator naddcterminiranosti (surdctermination).
Tako sc vidi, da jc institucionalni boj prisoten na vseh nivojih bojcv v ncki družbcni formaciji. A rcči, da revolucionarni program pomeni destrukcijo vseh razrcdnih institucij, ne zadostuje. Ta program načinov političnega boja v sodobni družbi ne definira zadostno. Da bi jih lahko definirali, je treba izdclati teorijo institucij. Nato je treba, izhajajoč iz te teorijc, pokazati, da se destrukcija institucij začcnja v aktualnem trenutku (v tu in scdaj) na nivoju vsakdanjih spletk - ki smo jih določili kot prvi nivo institucionalnc strukturc.
To pa jc v bistvu tisto, kar srečujemo v praksi. Pokazal sem že, da dclavci, ki sc lotcvajo surovega štrajka, le-tega ne morejo izvcsti, ker so v dclavnici ali v uradu s kontrolo sindikalne institucije, za institucionalnimi modcli, ki jih ta kontrola ponuja, žc uničili neposredno institucionalno povezanost. Isto se dogaja na univerzi; ,,destrukcija" institucijc sc je začela z odklanjanjem tradicionalnih procedur poučevanja in kontrole v vsakdanji praksi.
Tako razumljcn institucionalni boj ni scktorialen, razpršen boj, boj, ki bi se zoper stavljal spojitvi na nivoju celote družbenc formacijc. V nasprotju s tako interpretacijo je trcba pokazati teoretično in praktično vzajemnost institucionalnih novojev, in njihovo določenost, v zadnji instanci, po državi (21). Toda to, da vse oblikc bojev nujno in vse bolj in bolj prehajajo destrukcijo institucionalnc kontrole, se dogaja natanko v fazi ctatizacije celotne družbenc strukture - ali v drugih besedah, v fazi posplošene birokratizacijc.
To je vzrok, da bi v teoretičnem delovanju ekonomska, politična in ideološka analiza morala nujno izhajati iz analize institucije, ki obstaja po tem - kot smo že rckli - da na vseh nivojih pojasnjuje nemišljeno družbene strukture (22). Probiem je torej polje analize institucije dcfinirati in ga konstiuiiati kot nek nov objekt zavesti (23). Z drugimi bcsedami: objekt analize institucij ni nič drugcga kot celota družbcne strukture (in njenih stopenj), to pa tako, kot se le-ta daje in prikriva obenem v svojih institucijah.
Izhodiščna točka za analizo institucij se nahaja v celotni simbolični produkciji, ki danes kroži na univerzi. Tako so napisi na zidovih povratek potlačene besede. Zadostuje poslušati informacije, kot se razvijajo v vseh univerzitetnih ustanovah, zadostuje slišati večne zagrenjene, razočarane komentarje v profesorskem blebetanju, da zapazimo, da institucija odslej funkcionira na dveh nivojih, ki ne komunicirata več. Uradni nivo je še vedno - toda koliko časa? - novo uradnega pogovora, norm, kontrole, instituirane družbe.
Za tistega, ki se trudi interpretirati potisnjeno besedo, je resnica institucije tukaj. Tukaj je tudi tisto, kar je vzdrževalo (bolj kot je to prepoznala in publicirala ,,levičarska" razprava) odklanjanje vzpostavljenega reda. Tukaj so analizatorji.
Kriza univerzitetne institucije je barometer krize določene družbe. Ta termin si izposojam od Trockega, ki kaže v svojem Cours Nouveau, kako je mlada generacija postala barometer zgodovine, kajti mladina je zaradi svoje specifične situacije v sistemu institucije še posebej občutljiva za vse, kar se menja, premika in razstavlja.
Mladina je postala razkrinkovalec zgodovine. Preko krize univerze so mladi analizatorji univerze, t.j. institucije v krizi. Njihova ,,analitična" funkcija je, v praksi odkrivati protislovja sistema (24). Majske barikade so bile analitični akti.
G. Lapassade
opombe
1 pričujoči tekst je odlomek iz poglavja Mort d une Institution v knjigi Proces de 1 universite (Institution de classe), Editions Pierre Belfond, 1969 -op. prev.
2-  ,,formation"   prevajam   kot   ,,oblikovanje",   ima   pa   povsod   pomen oblikovanja človeka, torej vzgoje — izobrazbe -op.prev.
3-  tu  ne  moremo razvijati teoretičnih osnov tistega, kar se razvija na križanju nivojev oblikovanja v institucijah. Bistveno je preprečiti misel, da institucije niso ničesar drugega kot superstrukture, in riasprotno zatrditi, da se institucije nahajajo na vseh nivojih. Kar se tiče križanja stopenj, najdemo v E. Terrayevi analizi institucije družine izdelan primer. Glej njegovo knjigo Marxisme et societes primitives, Paris, Maspero, 1968. Druga aplikacija tega tipa analize, ki opisuje institucijo mladine, je predložena v ,,študije, kadri in revolucija",  str.33:   ,,Mladino je  treba smatrati za institucijo, ki v neki družbeni formaciji, podrejena hierarhiji predstavlja dejstvo razlike (biološko vzeto). Mladina je torej institucija iste vrste kot institucija spola (prvenstvo moškega v zapadnih družbah) ali rase." Dalo bi se pokazati, da v vzgoji razlika, delovanja, podrejena hierarhiji (kot v družini genealoško dejstvo), vleče svoje poreklo iz fenomena prematuracije človeka (Blok, Freud), ki ločuje otroke od odraslih.
4- izraz je iz Maxxove Kritike Heglove pravne filozofijee. Posvečenje je bilo. tudi primitivna oblika krščanskega krsta. Opazka, da so vse tri institucije: posvečenje, krst in izpit rituali preghoda, povezani z ideologijami in miti, je povsem obrabljena. Enako dobro vemo, da rituali prehoda nikoli ne pomenijo neke dovršenosti, temveč vedno le iluzijo o njej.
5.  Kurt  Lewin:  ,,L ecologie psychologiqe", prevedeno in zbrano v: Lewin: Psychologie dynamique, Paris, P.U.F., 1950
6.  simbolizem vrat igra važno vlogo v vseh družbah. Kafka je iz njih napravil fundamentalno(=ki fundira) institucijo biiokratskega univerzuma: ,,Pred zakonom stoji vratar. . ." Tudi Grad in Process. Vrata simbolizirajo razločevanje, skrivnosti, prepovedi, oblast. Od tu izhajajo simbolične akcije (v Nanterru sežigajo vrata, v Avignonu Living Theatre zahteva, da so vrata gledališča odprta. . .), ki razkrivajo institucijo v svojem predstavljanju na nivoju hodnikov in vrat. Materiali o tem vprašanju, ki pa ga tukaj ne morem obravnavati, so nizčrpni. Za indo-evropsko mitologijo gl. Dumesil: Horace et les Cusiaces V dolgi vrsti vrat ne bomo pozabili tudi Edipa in Sfinge. Freud poleg tega konstantno rabi simbolizem vrat, zlasti ko ilustrira delovanje cenzure v sanjah na primeru človeka, ki z loputanjem vhodnih vrat moti predavatelja.   ,,L  ecologie  psychologique" se postavlja na fenomenološki nivo, ki je Lewinov: nivo deskripcije, ne pa eksplikacije (ali interpretacije).
7.  Syndicat national de 1 enseignement superierur - op. prev.
8.  te publikacije so preveč poznane, da bi jih bilo treba prikazovati. Treba pa je, nasprotno, sporočiti, da je Moelle Bisseret pred kratkih opozoril na nujnost nekaterih popravkov. Tako študentje, ki izhajajo iz revnejših plasti uspevajo bolje, če imajo možnost študirati, ne da bi morali zraven tudi delati   (ta   uspeh   se   lahko   nedvomno   zahvali   tudi   nad   —   selekciji (sur-selection) pred vstopom v visokošolski študij).
9.  R.   Mitchels je   leta   1913   pokazal,   da je   zamenjava  ciljev ena poglavitnih potez birokiatizacije v institucijah.
- - 10. pričujoči tekst je odlomek iz poglavja Et maintenat? v isti knjigi-op. prev.
11.   ta   analiza   se   delno   pridružuje   ostalim   analizam,   ki   opisujejo ,,birokratizacijo sveta" (Bruno Rizzi, toda tudi Max Weber itd.). Toda samo delno: termin ,,birokratizacija" ostaja dvoumen in polivalenten, ker hkrati opisuje tako oblikovanje novega vladajočega razreda v tim. socialističnih državah  kot  tudi procese,  ki karakteritirajo   ,,patologijo" organizacij in
1 institucij. Uvajanje eksplicitnih norm, pravil, potrebnih za kontrolo socialne igre (v sferah ekonomije, politike in kulture) je torej bolje imenovati ,,institucionalizacija".
Institucionaliziranega ne smemo mešati, da ponovim, z instituiranim (F institue). Selekcija je tako instituirana z mehanizmi, ki niso neposredno vidni, kulturne razlike, izločevanje ljudskih razredov na bazi jezika, kulturni modeli itd. Institucionalizirana paje selekcija z izpiti. Treba je na koncu pripomniti, da po maju (1968 -op.prev.) predmet birokratizacije
v pogovornem jeziku teži po nadomestitvi s predmetom institucije. Da bi to videli, zadostuje brati dnevni tisk.
12.  Vemo,  da  marksizem običajno postavlja institucijo v ,,pravno -politično sturukturo". Toda pazljivejša študija nam omogoči, da razumemo, da    tisto,    kar    pripada    superstrukturi    ni    institucija,    ampak    samo institucionalizacija. Vzemimo primer poroke, ki je postal klasičen po delih Hauriouja. Hauriou je pokazal, da je poroka socialna institucija (sistem norm itd.), ki nujno ne implicira pravnih sankcij (poročna pogodba, družinski zakonik. . .).   Poročna pogodba je  institucionalizirani aspekt institucije,
kakor tudi izpit ni nič drugega kot institucionalizirani aspekt selekcije. Marx izdeluje svojo teorijo superstrukture v času, ko teorija prava kot institucionalizirani sistem v družbi dominira (Code Napoleon itd.). Pravna superstruktura tako ni nič drugega kot institucionaliziran aspekt socialnih institucij. Ista opazka velja tudi za politično superstrukturo.
13.  rekrutiranjc   učiteljev   mora   biti   analizirano   na   dveh   nivojih. Rekrutiranje je instituirano preko določenega števila implicitnih norm (pred rekrutiranjem,  a  nič  manj  po  njem je  obnašanje  učitelja  z ozirom na družbeni sistem objekt nadzorstva, prav tako njegov ideološki stil, njegova soglasnost z enabliranimi normami itd.) Rekrutiranje je institucionalizirano z izpiti in natečaji, ki dajejo pravico do učiteljskega dela.
14.  prim. E. Terray: Marxisme et Societes primitives, Maspero, 1969.
15.  v mejah tega eseja ni možno povzeti vsega tistega, kar sem sicer razvil (prim.   L   Entree   dans   la   vie,   1963, zlasti  prvo  poglavje)  o  vprašanju prematuracije. Tukaj bom samo spomnil, da se moje razvijanje nanaša na teorijo, ki jo je izdelal zlasti Louis Bolk (a na drugem planu tudi Freud) in ki kaže, kako postane človek, ki je bil ,,nedonošen" in katerega otroštvo je bilo ,,podaljšano", zaradi tega zelo sprejemljiv za socialne in kulturne vplive (učenje), ki tvorijo objekt celotnega vzgojnega sistema.
16.  ta sistem je mogoče predočiti v naslednji shemi:
ideološki nivo|\ politični nivo
ekonomski nivcM
prematuracija učenje       __J
odnosi          izpit
oblikovanja izvenšolski L selek-(gospodar -   cija vajenec)         hierarhi-šolski_____  ja
ideologija • politika ekonomija
17.  za   Engelsov   tekst   in   komentar,   ffrim.   N.   Poulantzas:   Pouvoir politique et Classes sociales (i948), str. 48.
18.   Sociolog F. Bourricaut je zapisal glede reforme univerze:',,Vi lahko vse spremenite pod pogojem, da ohranite ta dva opornika sistema: izpite, imenovanje učiteljev". Mi pa vemo,, da je drugi opornik samo podaljšek prvega. Profesor je tako kot študent izpostavljen izpitom in selekciji ves čas svoje kariere.
19.  V praksi aktualnih bitk to pomeni, da ,,bitka referenduma" ni rezime vseh   političnih   bitk.   Res je,   kot je   rekel   neki  parlamentarec,   da je ,,nestabilnost vlade odstopila prostor nestabilnosti institucij", to je tisto, kar je Marx že videl v času 18. Brumaira v tem, da bonapartistična država vsak kan predvideva državni udar. Vendar je prav tako res, da so današnji boji v institucijah (v tovarnah, šolah, sindikatih) bistvene važnosti: institucionalni novo skuša nadvladati konstitucionalnega.
20; tu je izbran primer, ki se navidezno pojavlja kot posebej oddaljen od političnega, ideološkega in ekonomskega: institucija športne igre. Pred kratkim je bilo prikazano (v zgoraj citirani številki revije Partisans), da igrajo športne institucije, kot institucija telesne vzgoje, neko zelo točno določeno vlogo v (ideološkem) hlinjenju razrednih bojev (nacionalno in internacionalno bratstvo v športu) kot tudi v vzgoji za veselo prodajanje delovne sile.
21.   to je očitno tako po državnem karakterju univerze kot po ekonomiji v studiju monopolističnega kapitalizma.
22.  tu  izhajamo  iz veberjanske hipoteze, po kateri smo mi bolj kot divjaki ignorantski do naših lastnih institucij.
Ta sklep je treba zbližati, kot smo že rekli, s proslavljeno pasažo iz Kapitala, v kateri je utrjeno, da analiza ne postane nujna vse do tedaj, dokler ne postane nujno pojasnjevati skrito. Tako je eksploatacija vidna v instituciji tlake, in zatorej ne potrebuje anaiize. Nasprotno pa je eksploatacija v mehanizmu presežne vrednosti prikrita, zato je treba presežno vrednost analizirati.
23.  tako    kot    psihoanatiza    rekonstruira    pojem    nezavestnega    (1 inconscient), karakteristiko treh stopenj (ID, ego, superego), za objekt tako psihoanalitične teorije kot psihoanalitične prakse.
24.  Marx je  pokazal,  da je  delavsko gibanje  analizator  (analyseure) kapitalistične družbe. Specifična naloga Marxa kot analista (analyste) te družbe je bila odkriti analizatorja in prevesti njegovo praktično sporočilo.
Prevedel: B. Baskar
opeasm .svisi o&mn
in interruptus (.) prhke zemlje ubijanje (.) izmozganih osti razcep (.) brsti (o interruptus)
žehtijo zemljene obrvi o corpus (.) presušena kri
zakrknjenost (.) zmlinčene zmrzali
mrli peščena sipkost (.) o corpus trohneči (.) intervali pustošijo
razbičajo (.) prežiranje hlapljive (.) protoplazme poniknejo (.) vbočijo
skelet (.) dlani
čez vse (.) brezvetrje
pogreto (.) onanira (o interruptus)
zvoaeneia (.; noienia
vtepta (.) zdrizasto hromost (.) izreče
hropenje upodobi (.) jezik izgolta (.) corpus
izsrkani (.) zavojevalci upepelijo
vžgane rane (.) o jezik
rečejo (.) jeziki (.) zevajoč brezzobe (.) razjarjene čeljusti
črepinje (.) angulus
dresiran(>)steke](j bes toorativnost^imihavili
kaljeno (.) motovilo (.) zabubljeno
ožgane (.) rampe skeleče (.) prevetri zverižen
vrisk (.) oči zažiranje
razvejanih (.) cevi klorirana glukoza
prekrvavljeni (.) molk izrečen (.) jezik
v zagati korenin (.) izlajana podoba (.) izgrgrana porozna
tesnoba (.)
hlepeč mlecnih curicov
nebes (.) preplavljenost
hlip (.) zgnetene nasitnosti (.) utrip
se krotoviči (.)
v preteče (.)
sike (.) biča (o corpus)
brodeč (.) oplazi (o interruptus)
razsipna (.) trpkost zgaženo sledi
mehkužnost (.) ganglija (.) usloči (.) spočete živosti
plodeca (») bibavica
o corpus (usihanje (.) apnenčastih (.) legur)
o interruptus (.) peščenognil besedotvor
prepeskana (.) scejena slina (.) vprašena pušča
včrepinjen diagram (.) o corpus živorodni (.) prah
fataliziran (.) jajcevod
in blisk (.) in grom fatamorgan
»——-^—^——•*¦--------------¦------------
entuzijazem (.) nekrcf&w
vrvi (.) prihajajoče skoz bevskajočo
dezinfekcijo (.) praši
klimatizirani (.) pestič
pljusne (.) prvi vzgib
izobčenih (.) pesti
semenasto znojenje (.) upodobitev
trepetavih (.) klic staaljene lobanje (.) črpanje
vrvi (.) zorenje vklenjenih (.) teles
zveneeceOnapete,
vrvi (.) prepojene s požrešnim (.) krvotokom
vozlaste (.) stekajoč se v splet lastne zgnetenosti (.) vžiljene trepetavo (.)
gibke(.)
pogoltno (.) napajajoče
izčrpano (.) opno ¦.
svojega gibanja (.) zapredenega v hlastno (.) razteleševanje nasitnega (.) spomina
kataklizme (.) regeneracija (.)
brnečih rezil (.) razplamti splahnela tipanja
mrnjava(.)mač]
v pretečem popku (.) okrnjene strasti
vsiljivo (.) statično
vreteno
potuhnjeno lebdi (.)
v peščenem ziklu s fosilnimi zobmi
v polnočutje
jadra (.)                                        .
električna jasnina
v pohotni brazdi (.)
slokega torpeda
v foliklu (.) protitok
ščemi
o kodroglavo ščene prebito vime o zakonik o (.) zvodnica žehti (.) nozdrvi skrepenele (.) prežvečene žvale (.) žrebici v žrelo
zaobljen bok
v hlastno zemljo (.)
v razkrečenih ozarah
zažira (.) sipka
jalovost (.) neba
tam za vodami devetimi gorami
hrumi (.) utira
prebičano
ozračje (.) peklenski ples skorjastih (.) psov zasekan (.) hod napetih harmonij sršeče
režijo v splet bodljikave (.) strukture v izmozganih ogrodjih slezi (.) hranljiva sluz iz kraterjev (.) puhti brsteči žabji mrest
lenobna mačka (.) zasadi skalpelni rez
v objem dlani (.) zadopljenih trebuhov vzgon
onemogli stisk spontani splav kakofonij o interruptus
kontracepcija vizij (.)
vznik (.) in propad razblinjena
onirična (.) dimenzija
potovanje vedenja, potovanje vedenja
Imeti metodo hoditi pot stvari, pot stvari pa
zahteva universitas, tj. genetsko rezčlenjeno totaliteto
pogleda.
Ernst Bloch, Tubingenski uvod v filozofijo
Potovanje vedenja ni zaprto v turistične avtobuse: vnaprejšnja določenost videnega, (na novo) poznanega: ne pa spoznanega, srečanega itn. Pod službeno taktirko vodičev, ki kažejo (seveda!) ,,tumtične zanimivosti": pavlovska (re)produkcija turističnih psov. Šoferjev, ki vedno znova varno pripeljejo na startno točko: kraj odhoda in kraj prihoda sta ista. Iz avtobusov izstopijo isti Ijudje, kot so vstopili: Ijudje, ki so se skozi določen razmak sedanjega časa pomaknili v enak sedaj iste sedanjosti. Isto votli, a ovešeni 5 spominki.
Turist vedno nosi svoj svet s seboj. Poleg tega mu ,,turistične dežele" nudijo njegov svet. Tako je vedno doma. Vedno vključen v svoj svet - nikdar iz njega ne izstopi, tako da se vanj tudi vračati \ ne more. Ker če bi se mogel vanj vračati, bi se mogel tudi ne vrniti. Tega pa kapitalska družba ne sme dopustiti. Da bi zadovoljila-za-topila (zadovoljivo zatopila) potovanjsko naravo človeka, se pojavlja kot dopustniška družba: svojim članom dopušča, da pomnogoterjajo istost, istost, kije ta družba sama.
Turist je potnik] ki je vedno doma. Kljub potovanju ostaja nespremenjen, in njegovi nespremenjenosti, ki se danes preveša v nespremenljivost, odgovarja nespremenjenost njegovega doma, doma, oz., ki jo skladno s svojim okamnevanjem povzdiguje do nespremenljivosti: njegova ječa postaja njegova trdnjava: doma je v svetu, kjer nima doma: koje doma, je tujec. Potovanjeje (postalo) ststično(st). ..
Resnični potnik, potnik resničnega potovanja, fe vedno znova vprašanje svetu. Vprašanje, katerega vprašanjskost vedno znova vzbuja odgovor sveta: ,,človek kot vprašanfe, svet kot odgovor".
Svet sam čuti človekovo potovanje in odgovor na človekovo 'vprašanje, dejansko zastavljeno šele v potovanju, je potovanje sveta: potnika sledje sled dogajanja stvari.
^•/^•^
Ta zapis išče načelo socialističnega izobraževanja. Potovanje' vedenja, ki je vedenfe potovanja: socializem je proces. Oz.: sebe reflektirajoč v nedokončanosti, nedovršenosti, neprispelosti = vedoč svoje potovanje, ohranja socializem svojo resničnost, ki je procesnost: tako je dejanskost: človek spremljajoč - sprefemafoč - spreminjajoč faktičnost, ki nikdar ni dovolj dobra, popolna ipd., da bi smela biti, ostati fakzičnost.
Le kot vedenje potovanja, vedenje resnično potuje: bogati se razvija skupaj z liki sveta.
Naprotno, v blagovno-kapitalskem svetu, je vedenje zaprto v turistične avtobuse; torej tudi v družbi, katere bit je vseobsegajo-čnost blagovno-produkcijskih odnosov, a se kljub temu naziva (s) socialistično. Potovanje (vedenja) je sklenjeno v krog, obod-pre-grada vedenja in potovanfa je kapitalskost tega sveta. Vedenje za omejenost tega sveta ne ve, ker mej nikdar ne izkusi = prekorači: pomika se med ruševinami motrenja, med (po Marxu:) končnimi rezultati razvojnega procesa in more (zatorej) le opazovati, interpretirati. Družba ohranfa svof naravni značaj. Stvari krožijo svojo pot. Človek na bojnem-polju-po-bitki razčlenjuje povezuje padle in ranjene, razrušeno in pomšeno. . . Ideolog, znanstvenik. Ne vedež, marveč le še iz-vedenec. Moralist: v pokrajini po bitki najpravšnje in blažilno - porcija etike.
Vedenje ni nadstavbništvo: .potovanje vedenja je cirkuliranje kapitala.
Ko fe vedenje, vedenje obstoječega kot obstoječega, nikakor ni vedenje potovanja. V tem je osrednji problem za družbo-državo, ki se želi - kot celo sama pravi skozi časopisje ipd. - razvijati v socialistično, v socializem. Kako izkusiti mejo, če je ne prekora-čimo? in kako prekoračiti jo, ko se celotna stvarnost temu zoperstavlja? Še drugače vprašano: kako naj Ijudje gradijo socia-lizem, če ,,ne vedo kaj delajo" (Marx)? ? In kam prispemo, če zgradbo sprejmemo kot to, oz. za to, kar naj^bi bila?
Izgodišče socialističnega izobraževanja, ki je, da bi t(akšn)a bilo, hkrati izobraževanje socializma, je DEKAPITALIZACIJA VEDENJA. (kaj vse to podrazumeva in zaobjem, kakšni so pmktični posegi, tu ni moč iskati). Tedaj bo moglo vedenje izpričati svojo življensko bitnost, bitno življenskost kot pred-metno, čutno delovanje.
Odločujoči motiv potovanja, socialističnega izobmževanja (iz-obraženega socializma, učenje-pučevanje, je DELOVANJE. Ne preprosto: delo kot ,,odtujena produkcija" (Marx) = družbeno koristno delo, četudi dodamo: ,,zavestno in smotrno" - kafti tako gledano sta ,,zavestnost" in ,,smotrnost" že vnaprej postavljeno, delo postulirano - neprekoračljivo, družba večna, skratka: osta-janje v sferi dela, kraljestvu nujnosti, brez onkraja: svobodnosti, = protisocializem. Delovanje je (za marsikoga) prestrašujoče nega-tivno, negatorsko. Ravno tako socialistično izobraževanje: ne predajanje (vsiljevanje) pozitivnih programov, ciljev in k njim začrtanih poti, prevladujočih vrednot, norm itd. Kritična osvetlitev faktičnosti, iz katere mora učenec sam najti pot - le tako ni več samo učenec. Tako more biti izgrajevan novum.
Vosnovije prevladovanje zgolj pedagoška izkustva.
V  kolikor fe izobraževanje zgolj izobraževanje, izobraževanje zgolj (nekakšnega) individua, medtem ko je svet brezobrazen in v svoji brezobraznosti zapuščen, če ne celo vanjo potiskan, imamo opravka z organizirano prevaro, institucionaliziranim prevarant-stvom.
- Iskano: študij sodeluje v toku sveta, vedenje in vedeno skupaf napredujeta, vzpon vedenja je vzpon predmeta, razvoj mišljenja ne izpušča več materije razvoja.
Bloch: izobraževanje moramo pojmiti tako v objektivno-organi-zirajočem kot v subjektivno-vzgojnem smislu, kajti z novo stopnico subjekta nastane istočasno tudi nova stopnica objekta in obratno: ,,ta novi predmet vsebufe ničevnost prejšnjega, je o njem pridob-Ijeno izkustvo" (Hegel). Tu se torej v vse preciznejši manifestaciji istočasno z liki zavesti odvijajo tudi liki sveta.
V   žargonu   dnevne  politike:   izobraževanje je  vključeno  v družbeno prakso. Vendar, tu nastaja usodna zmota.
Medtem ko je socialistično izobraževanje posredovanjska sub-jekt-objekt-relacija, vedno znova izkustvo meje, tj. vstop-začetek nove sfere, nova stopnica, torej: proces preporoda samega cilja -stalno osveževanje, gre tu za obglavljenje subjekta takoj, ko izobraževanje ni sodelujoče, sotvorno vključeno v družbeno prakso, ampak ji je podrejeno. Medtem ko gre v prvem primeru za posredovanje, ki je ZG0DOVINSK0 pozitivno, vendar - kar je nujno, da bi bilo zgodovinsko— stvarnost negirajoče, kajti ,,niti ena stvar se ne vzema niti zapušča takšna, kakršna je bila", gre v drugem za negacijo zgodovine kot pritrjevanje obstoječemu, postuliranje in piedestaliranje taistega: pietetno-pietistično (:piemi-tično) odrazništvo. Vedenje je kapital vladajočih. Podrejeno faktičnosti. S tem je odvzeta ravno tista kvaliteta, ki (po Marxu) dela človeško delovanje človeško (- delujočega človeka resnič-negaj: smoter, ki ga dejavni, delujoči človek udejanja in zanf ve: reflektirana idealna predstava kot zakon njegovega predrugače-vanja, izučihkovanja predrugačenja oblike naravnega.
Zakon je tu naravni zakon družbe (personificiran v aktih politokratskega aparata). Teoretično-praktični človek: svoje bistvo izpričujoči človek, je samo še praktično uporabne človek: delavec-garač, ki smotra svojega delovanja ne ve in v položaju, v katerčga je potisnjen, niti ne more vedeti (še tedaj, ko misli, da zanj ve, ga ne ve -brezumno delo opravljajoč, v tem primeru še toliko manj). Vzgoje vzreja. Izobraževahje funkcija kapitalske strukture, kapitala (kar se npr. izraža kot produkcija kadrov profiliranih ustrezajoče obstoječim potrebam itd.). Univorza multiverza.
Svojčas je Marx to, kar je v tem zapisu izpostavljeno kot ,,načelo socialističnegu izobraževanja", da bi bilo dojemljivo in racionalno razumljivo, imenoval ,,revolucionarno prakso". V znani 3. tezi o Feuerbachu je zapisal, da ,,materialistični nauk o spremembi okoliščin in vzgoje pozablja, da okoliščine spreminjajo Ijudje in da mora vzgojitelj sam biti vzgajan."
Ko to ni tako, je razbita procesirajoča enotnost ,,učenje-pouče-vanje" in od dveh delov razdeljene družbeje eden vzvišen nad njo. In obratno: ko je družba razdeljena, je en de^ vzvišen nad njo in seveda drugega ,,delovno Ijudstvo" ali ,,nevedno množico" itd. poučujoč. Dialektika razsvetljenstva. Nam seveda bolj odgovarja Engels. Ta je ,,nekatera najtežja mesta (Marxovih Tez o Feuerba-chu-op. tm) razvezal in jim dal potjudnejšo obliko" (Urednik v MEID II, str. 356). Eno takih tako zamršenih mestje našel v 3. tezi xx: ,,da mora vzgojiteljasam biti vzgajan". Popravil v :„ . . . da mora vzgojitelj sam biti vzgojen". Tu smo pa uspešno mark-sisti(čni).
-f- Ob 8. poglavju (Način potovanja vedenja, Faustov plan) Blochovega Tubingenskega uvoda v filozofijo.
tomaž mastnak
esej za poeta feota
Od takrat je preteklo res veliko vodc in Fco sc jc komaj pripjavljal, da bi začel pisati pesmice.
Slo je za sledečo stavo. Na cigareti ,,DRAVA" (Tobačna tovarna Ljubljana , tipska črna cigareta) , ki je za vse, ki se na to spoznate, brez filtra, se je iinclo štiri milimetre od njenega neprižganega dela (tistega torej, skozi katerega se vleče) začrtati majhno črtico. Feo se je šel stavit, da bo pokadil cigareto do črtice! In jo je lepo prizgal; ogenje se je začel počasi pomikati proti črtici, zarisani s kulijem. Se centimeter, še štiri dime, še tri milimetre do črtice, še dva, samo še eden. . . Feo je s konci nohtov držal ostanek čika, kajti to ni bil več cel čik, priznajte. in z le njemu lastno desperadovsko spretnostjo vlekel zadnje oblačke vase. No, in ko sem ravno pričakoval, da bo plava oznaka štirih milimetrov izginila v sivem pepelu, je zadnji ogenjček s preostalo trohico tobaka padel na tla. Feo je nied nohti obdržal komaj kaj več kot štiri milimetre dolg ostanek v tulec zvitega cigaretnega papirja. To pa je bilo usodno in dovolj, da je stava splavala po vodi, ki je pretekla od takrat. Niti enkrat ne stopiš v isto reko. Feo v življenju res nima prave sreče. (In kaj bi nam moralne zmage v nemoralnem življenju? )
To je bila neka vlažna in topla jesen, baje leta 1967, baje v neki. veži, v katero je iz dijaške menze smrdelo kislo zelje, ko je zunaj strašno bilo in ko sva baje čakala, da se že enkrat izlije.
Iz Svina v Sužid. To je bilo po dvanajstih letih, ko so bila vsa pripravna znanstveno raziskovalna dela po načrtu že končana. Nekje na zahodnem robu doline se je svetlikala Nadiža. Tam, kjer se cesta iz Svina spusti v ravnino doline, stojijo hlevi kmetijske zadruge Kobarid; v njej opravljajo prisilne zakole. Pesnikom priljubljene poljane prispodob.
To je tam, kjer je glas sove ali čuka vabil k sebi še tople nirliče. Kjer so veljali drugačni zakoni. Celo za žbino. Ker greš ven in prideš.nekoč nazaj in to ni več zakonska ovira. Tega nobeden ne pomni več. Zdaj to delajo sociologi in etnologi:
a) da
b) ne
c) ne vem
d) vem, pa ne povem
Vse to vzameš, recimo da na papir. Izdelal si nekaj kombinacij in odkril pozabljene resnice. To je hec. V Sužidu jim že nihče več ne verjame. Ali pa zgradijo hidroelektrarno na Soči in vse skupaj lepo zalije voda. Da je niirr.
Na Brodu. Spomladi. ko je že t'ino sonce in se pripelješ iz centra z enico in šestnajstko. V barako pada žarek s Sonca. Feo igra dvoje orglic naenkrat: v ene piha iz ust, v druge iz nosa. Sliši se imenitna godba. Če se ne dogovoriš, boš molčal do smrti.
'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'.'................L
fa Umiraš. Prcpozno za govo, prczgodaj za tnolk. Zdaj si lc šc zvczdica v opombi pod črto, ki opominja, da sc spominjaj življcnja.
Llano de los Caballos Mestenos. Soncc /ahaja in kaktusi vlcčcjo svoje sencc v puščavo. V peščencm griču sedi ob poginulem konju osamljeni desperado. Ob padcu se je sombrero skotalil lučaj nižje, proti vznožju. Glcda polovičko sonca, ki se utaplja v pesek, zvija cigareto in poje otožno pescm.
Tamo u Ljubljani,
negde kod Ria,
sedi nevaljalac,
prodana dušo,
propali student,
sad konjokradica
i kaže u tamu:
verde mascal y peyotl!
Če te vprašajo, od kje ta tvoj, pravljični svet, reci, da od tam, kjer ženske šele privajajo na tobak.
Pavle ZGAGA

jezik, narečje, žargon
in druge zgodbe
Ozničje je bilo za spoznanfe megleno, bolj kot smo ga običajno navajeni gledati, pokrajina povsod naokoli eno samo ravno polje z redkimi nizkimi drevesci ali grmčki, vzdnšje pa žalostno, resničneje: otožno. Prav sredi (ne, malo bolj v stran) takšnega okolja so bili nekoč zgradili (pitaj boga kdaj, toda videl sem na lastne oči ) objekt v obliki hiše. Ta hiša je bila široka kakih dvajset metrov, dolga verjetnih sto, vrh dvokapne strehe pa zagotovo ni segal dlje kot tri metre od tal. Skladnost je bila tako popolna, da sem se moral nasmehniti.
V tem trenutku pa je obravnavanje nekaterih besed v kočljivem položaju; beseda—besede same pa grozno občutljive in brez sramu po pravici puvem, da se precej bojim (cwikam) postavljati nekatere trditve, pa čeprav pravilne.  Kajti:  če se slučajno proti mojim trditvam postavijo strokovnjaki, pravne osebe in še organi javne varnosti, sem odločno oplel. Ker pa je pojem jezik delikatna stvar, se lahko sklicujem na to, da ne počenjam nič novega na tem svetu; to so delale že premnoge generacije pred menoj in vclikokrat so se motili prav  v  svojih  trditvah.   Od  tod  verjetno izvira:  errare humanum est.
Jezik je absolutno vse, kar izgovorijo in napišejo v okviru posameznega naroda. Je predmet, za katerega se Ijudje borijo, ko zmanjka boljšega mesa. Mesarji so nedvomno dobri poznavalci jezika, saj imajo opravka z najrazličnejšimi Ijudmi, ki se seveda razlikujejo po posameznih jezikovnih posebnostih. Jeziki so razdeljeni na žive, nepolmrtvc in mrtve. Živi jez,iki so danes govoreči, aktivni jeziki, ki jim je obstoj zagotovljen za daljšo dobo. Napolmrtvi jeziki se resda še danes govorijo, toda grozi jim izumrtje (npr. jeziki nekaterih indijamkih plemen, avstralskih in podobnih ,,neciviliziranih" Ijudstev). Nekateh izmed napolmrtvih jezikov so že izginili: to so izumrli jeziki. Mrtvi jeziki (starogrški, lastinski ipd.) so v boljšem položaju kakor izumrli, napolmrtvi, ker so se vsaj ohranili v pismenih virih. Za napulmrtve je v primeni njihovega propada težko reči, da se bodo v pismih ohranili. Taki pojavi morajo poštenega in občutljivega človeka zaboleti v duši.
V današnjem civiliziranem svetu so jeziki ekonomsko pogojeni, in   to  v  precejšnji  meri.   To pa je kaj klavrna karakteristika, predvsem za naš jezik.  V naših šolah poučujejo mladi rod največ angleški, nemški, francoski, italijanski, ruski idr. jezike. Namesto, da bi se učili tistih jezikov, ki propadajo. Ozadje takih početij je očigledno ekonomsko-turističnega značaja; poudarek je na goli praktičnosti-nobenega  smisla  za  eksotiko ni opaziti,  nobenih simpatij do inkamatstva. Kot na dlani velja: denar je sveta vladar. Brez giiarja ni nič itd. Saj maloprej navedenih jezikov se ni težko na lastno pest naučiti. In knjige, pisane v teh jezikih, z izjemo ruskega, so drage, tako da se do njih dokopljejo le premožnejši
osebki. Knjige na Poljskem so npr. lepe in izredno poceni, pa nas niso ne v osemletki ne v srednji šoli učili poljščine. Toliko o izenačevanju možnosti posameznikov. Dniga plat jc še zanimivejša: ali ne bi bilo krasno, če bi vsi slovenski gimnazijci obvladali arabščino, ali jezik kakega avstralskega, indijskega plemena in to s približno takim znanjem, kot se to godiz denimo angleščino, ki je pri nesamostojno misleči mladini strašno v modi.
Poseben pojav pri jezikih je esperanto, ki ga že od mladih nog gor živega nisem mogel videti. To je umeten fezik, pogruntacija Poljaka Zamenhofa, a je bolj podoben Morsejevi abecedi kot kakemu pravemu jeziku. Naravni jeziki so družbenozgodovinski produkt, stvaritev Ijudstev, danes jih je le še malo; jih pač inteligenca zatira in se raje naslanja na sodobnostne odnose do jezikov.
V praksi in trenutku pa imajo pooblaščeni ,,vzgojitelji" nekorekten odnos do dveh jezikovnih derivatov: narečja in žargona. Nanju gledajo vzvišeno in skoraj zaničljivo. Jezik, ki ga govorijo izobraženci in nosi ime konverzacijski, ni nič drugega kot običajen žargon in spada z jezikovnega gledišča v isti predalček kot
npr.   potepuški   žargon.   Navaden   žargon je   tudi pametnjaška
uporaba  tujk,  posebno  latinskih   -   včasih  kar celih stavčnih
izrazov.
Pregled nekaterih najvažnejših jezikovnih skupin:
Nečesa se je pri tej razpredelnici treba zavedati: jezikovna skupina ni istovetna s kulturno skupino.
SEVERNA AMERIKA
Jezikovna skupina
Athapaskov
Algonkinska
Algonkinska
Eskimska
Irokeška
Siouška
Muskhogean
Šošonska (Shoshonean)
,,Hoka-siouška"
JUŽNA AMERIKA
Jezikovna skupina
Čonska (Chonj
Ges (,,Macro-Ge")
Tupi-Guarani (Lingua Geralj
Anmška
Karaibska
Granchaco
Chibcha
Aymara QuecJma
,,Hoka-siouška"
OP.:   Podatki   o   Indijancih   so   iz   etnološke   in  antropološke Hterature.                                               /f Volarič
22. festival jugoslovanskega dokumentarnega 
in kratkega filma 3-8 marca

Marčcvski beograjski dncvi jugo-slovanskega filma kratkcga metra niso nakazali nikakršnih sprcmemb v poglcdu splošnih ugotovitcv iz predhodnjih nekaj let. Ceprav se je štcvilo lctos predstavljenih filmov zmanjšaio, jili je mogočc od okrog dcvctdcsct prijavljcnih in okrog šesdcsct prikazanih v uradnem pro-gramu izdvojiti komaj pct, šest tcr jili označiti za umetniškc ccluloidne stvaritvo, supcriorne današnjemu trcnutku, nabitc s poczijo in avten-tično energijo, bitja-artistični akti, ki si drznejo vzpostaviti cnakovrc-dcn dialog s svetom ter intenzivno komunikacijo z glcdslci. Polovica, skoraj večina ostalc proizvodnjc pa tvori brczoblično maso, skupek pro-duktov, katcrih eksistenca je vczana na goli projekcijski čas, nakar zapa-dejo v ,,ničcvost", iz katerc so po bog si ga vedi kakšnem ncspora-zumu ali naključju nastali. Njihovi nivoji nc presegajo novinarsko-vsak-danjsko-bulvarskega angažmana, krog njihovc tematske oricntiranosti \w zaintcresiranosti jc zaprt, površin-ski, omejon na kurcntnost in največ-krat vczan na elementc frapantnih scnzacij. Ostanc nam šc skromna skupina filmov, ki jih nc moremo izcnačiti niti s temačno, brezupno maso, niti postaviti vzporedno z rcd-kinii izjemami, ki zadnja lcta potrju-jcjo pravila igre naše kincmatogra-fije. V njili so prisotnc vsaj težnjc, hotenja, nekoliko vzneseno rečcno ,,scncc slutnje božjc gloriji", slutnjc nekcga intenzivnejšega, globalncj-šega, na ta način bolj človcškcga od-nosa do sveta. Sein spadajo filmi NA POClTNICAH Miodraga Nikoliča. POT K SOSEDU Tonija Tršarja in Jožeta Pogačnika, IZDELAVA IN ODKRIVANJE SPOMENIKA VE-LIKEMU SRBSKEMU SATIRIKU RADOJU DOMANOVICU Vuka Babiča, VODA, OGENJ IN SRCE Jožeta Bevca, SOLIST 1N BETON Stjcpana Zaninoviča,. PUNTAR IN REVOLUCIJA Boštjana Hlad-nika. . .
Razrešiti vprašanjc, kje so vzroki za takšno stanje na področju krat-kega filma pa tudi v domači kinema-tografiji nasploh, kje naj iščemo iz-hod iz labirinta sivinc in ncmoči ni, nanicn tcga zapisa, ker je takšcn ,,poskus ubijanja dvch muh na cn mah" zaradi kompleksnosti tega problema a priori nesmisclen in ne-jnogoč znotraj fcstivalskcga pisanja.
Prav gotovo pa jc nezmotno trditi, da je prcvladujoča amorfnost in hibridnost domačcga filma kratkcga mctra v veliki meri rcfleks splošncga družbencga razumevanja filma, njc-govcga manjvrcdncga trctiranja v perspcktivi do drugili umctnosti, tcr še njemu rieopredeljencga ustreznc-ga prostora. Razvidno pa jc tudi doj-stvo, da so našcniu filmu potrcbni mladi ljudjc novc senzibilnosti in brezkompromisncga odpiranja do svcta. Začaran krog pa s tcmi ugoto-vftvami ni razrcšen: kje mladc ljudi in (če to ni ovira) kako jim omogo-čiti, ka se takšno stanje ne bo pono-vilo.
z
lzmed dokumcntarccv, ki so bili tudi lctos daleč najštevilneje zasto-pani, lahko mirnc vcsti izdvojimo kreaciji Živka Nikoliča MARKO PEROV in Ivicc Matiča VICE tcrju postavimo v vrsto doscžkov sve-tovno znanih avtorjev jugoslovan-skega dokumcntarnega filma.
V primcrjavi z animiranim fil-mom, katcrega konstituante so li-kovni in kinestetični elcmcnti s po-močjo katerih jc izoblikovana po-vsem transcendentna realnost, in igranim filmom, ki temelji na mi-zanšcensko-igranofilmskih cclinah, organiziranih na način čim total-nejše iluzijc stvarnosti, so pri doku-mcntarcu osnovni matcrial frag-mcnti čutnc in perceptivne cksistcn-cialnosti. Toda dokumcntarni film ni gola, fotografsko-mchanicistična transkripcija rcalnosti, objcktivni od-tis stvarno potckajočcga doga-janja, tcmveč selekcija stvarnosti, tako avtorska, v poglcdu izbora ma-teriala ter orekcstracije le-tega, ka-kor madijska, ki izhaja iz spccifičnc strukture sredstva. Uspcšna sintcza avtorske in mcdijskc selekcijc ozi-roma. rcsnicc pa omogoča teorijo, umetniško rcsnico, ki pierašča okvi-rc privatnoga in ncobvezncga posega tcr budi tudi v nas aktivno relacijo do prcdstavljcnega fenomena. Takš-no komunikacijo sta na nivoju ustvarjalno-oblikovne in humanistič-ne vrednosti letos polnokrvno vzpo-stavili lc na začetku omenjcni deli. Filma nam predstavljata povsem vsakdanje, lincarno, časovno in pro-stransko enotno dogajanjc. V VICAH na vclikcm smctišču ljudje mcd masivnimi jcklenimi buldožerji
in seksualno izživljajočimi se prašiči nabirajo odpadle in izrabljene matc-riale potrošniško-pridobitniške hi-pcrprodukcije.           Dokumcntarec
MARKO PEROV pa nam z objektiv-nimi in subjektivnimi kadri kažc starca ob poti na koncu vasi ter nje-govc vizualno-slušne percepcije zani-mivejših pripctlajev cnodncvncga ča-sovncga razpona. V obeh delih je filmska konstelacija struktura-lizirana na način, ki nc dopušča pro-stora kaotičnosti življcnja ali kakor bi dclal Hitchock ,,madcžem dolgo-časnosti", temvcč razkriva poten-cialcn mctaforično-simboličcn pod-tekst.
Nedeljko Dragič z DNEVNIKOM nadaljuje tradicijo fenomcnoloških karaktcristik zagrcbškega risancga filma. Bistveni konstituanti njegovih naimacijskih operacij sta črta in plo-skev, statična likovna clemcnta, ki sta tcmcljna materiala, onotološka podstat celotnega risanofilmskcga modiliranja zagrcbške šole tako imc-novanc rcducirane animacije. V pri-merjavi s polno animacijo Disneycv-skega tipa, ki oblikuje svojo vizual-no solucijo po modclu sfere pred-mctnc, slikarsko-plastičnc cksisten-cialnosti, jc Dragičeva realnost po-vscm ncodvisna in transcendentna. Avtorjevc impresije in vizijc, po-vczanc med scboj po svobodni, aso-ciativni logiki, so rcalizirane znotraj znakovncga sistema avtentičnih li-kovnih entitet ter zgolj risano-filmskim strukturam lastnih faktur animacijskega gibanja.
ŠTUDENT Konija Steinbahcrja in Janeza Marinška po svojih prikto-grafskih konvencijah ravno tako uvcljavlja pismo t.i. rcducirane ani-macijc. Od Dragičevcga risarskega mctodološkcga postopka se razli-kujc prcdvsem po konstantni upo-rabi barvc, sekundarncga likovncga eicmenta ter po vpcljcvanju cnot iz animacijskc podvrstc kolaža. Ostaja pa šc vedno na precej standardnih pozicijah filma kot ,,pripovedovanja zgodbc" (zgodbc o nckcm štu-dontovanju), ohranjajoč tako dra-maturško-narativen princip, ki je značilna shema komcrcialnih kon-strukcij igrancga filma. Hotenjc po organiziranju pripovedi na osnovi ,,žc videnih", prepoznavnih cclot jcmlje tako ncposrcdnost in pri-prodnost dosledncga znakovnega sistema reducirane animacijc.
SILVAN FURLAN
ob festivalu 75- o hrabrosti in podobnih stvareh
Pričujočc pisLinjc 111 iiikAiMio lc^tivulsku porouilu, inti nckukšna lucidnu analiza bcograjskega filinskcga skupa. Nastalo jc iz plakatncga tcksta, ki smo ga skupina mlajših Slovencev, Jožc Dolmark, Filip Robar-Dorin in Silvan Furlan, prcdložili novinarski publiki v informacijo. Tako to pisanjc tudi v tcj razširjcni in rcdigirani izdaji ohranja plakatno strukturo vcrbalncga izražanja. Hotcl seni, da ostane v vcčji meri vsebinsko in tehnološko ncizprcmcnjeno in kot tako posredovano tudi vscm ostalim, ki jih njcgova problcmatika zanima.
Po svctu jc vcč kot 50 centrov za t.i. Slternativni film. Zanjc jc značilno. da ustvarjajo-iščcjo-oblikujcjo novc načinc stikov mod «>abo in publiko. Vse te skupine dclujejo nckomcrcialno. Zasnovali so jih filmski dclavci sami. Nekaterc izmcd njih so nastale kot rczuhat boja za drugačnc, novc strukture družbe in so politično oricntiranc; drugc so manj družbeno angažirane. Toda vsem tem skupinam je osnovni cilj- -porajanjc DRUGAČNEGA FILMA, izgradnja drugačnega odnosa do filmskega ustvarjanja.
Edini način, da sc ustvari neklupna, nestandardna produkcija, jc vzpostavitcv nckomercialnih pogojev in vzpodbuda nckonvcncionalnih zahtev za sccnarijc, snemanja, montažc in vsc ostalc kreativnc fazc delanja filmov na tchnični in organizacijski ravni. Tako jc pisal DZIGA VERTOV že leta 1938 in danes ga lahko samo šc dopolnimo: film ni zato na tcm svetu, da bi ga sam kot takega menjal, jc pa eno izmcd srcdstcv v boju za drugačen, boljši svct. Takšno sredstvo pa jc lc takrat, kadar sc do njega oprcdelimo kot do revolucionarnega srcdstva v najširšem smislu in nc zgolj kot do blaga, ki bo s.lužilo scjmarskim atrakcijam za zapolnitve malomeščanskih praznin.
Torcj sc mora dclovanje altcrnativncga filma vključiti v najširšo rcalnost vsakdana. V rcalnost, ki je vcčplastna in nc lc dimenzija zabavc. Mi vsi bivamo in delamo vcliko več kot zabavo in zabavc. Smo torcj na tcm, da razumemo film na nov, bolj sodobcn in clastičcn način. Altcrnativni film jc iskanjc tistcga ,,kako" in ,,zakaj" v odnosu nem filmom in glcdalci. Zakaj je publika odtujena? Ina ali jc sploh samo publika tista, ki jc v tcm odnosu odtujcna? Obstaja točno izdclana struktura ,,velikcga", komcrcialncga filma, ki jo je razvil Holly\vood in ki omogoča glcdalčcvo otopelost. To strukturo vsiljuje producentsko-distribucijska mašincrija, ki jc povsod po svctu cnaka, katerc funkcija jc, da si ustvarja velikc kapitalc. Rczultati tako politiko so stagnacija filma kot umetniške forme. poneumljanje glcdalca kot posledica nazadovanja strukture filma in razpravljanje o filmu v obscgu kritičnega bescdnjaka, ki ga jc v dvajsetih letih zasnoval Louis DELLUC—.
Gibanje alternativnoga filma jc morda prvi korak za spremembo situacije — to jc gibanje, v katerem sc morajo najprcj filmski delavci sami opredeliti do drugačncga načina dclanja filmov: zamcnjati žcljc po megalomanskih srcdstvih za .rcalizacijo in sanje o neizmcrljivih profitih tch sredstcv za REALNE,          DIREKTNE          IN          POZORNEJŠE          KONTAKTE
CLOVEK-FILM—CLOVEK. To ne pomeni, da morajo zapustiti svoja dclovna mcsta in začeti stradati, da bi dclali filmc, da bodo srcdstva padala z neba, da sc bo delalo pretirano ccncjc in tehnični inferiorncjc. Tukaj gre prej za pozornejši odnos do akta filmskcga ustvarjanja, do medija samcga, do komunokacije, ki jo ta medij omogoča. Govorimo o odnosu, opredelitvi, ki zajcma spekter filmskega dogajanja v celoti. Manjka nam malo več bistvenc pozornosti, gojenc misli in pranja oči, kakor je tcmu žc rekcl MIZOGUČI.
Za vzpostavitev takšncga razmcrja do filma, moramo najbrž ponovno prctresti zvezo mcd filmom in gledalci. Kajti znati gledati tilm in ga potem prc-mišljati na nov, mitov in slepil razbremenjen, krcativcn način, pomcni napor. Uglcdati rcalnc dimcnzijc obstojcčcga v razmcrju do filmskih prividov že zahteva imcti hrabrost priznati, da so tudi film študira. Mimo analiz, tcorij, filmologij in ostalcga znanstvcnoga ukvarjanja s filmom, poredkoma izhajajo prve, zadostnc pedagogijc izobražcvanja publikc. Izobraževanje vodi v pozorncjšc gledanje, ki že samo iplicira nakazujc zrclejši prcmislck o filmskem delu. Možnost, da sc film lahko ,,prcmisli" in ,,razumc", najbrž ni v osrcdnji eksistcncialni intenciji umetniškega dcla. Toda v svctu, ki ga živimo, jc zelo prisotna tendenca pogovarjanja o umetnosti. Zgleda, da je dovolj ,,razumeti" film, da bi on kot umctnost lahko obstajal, čeprav je način eksistence filma kot umctnosti strukturalno različcn od načina eksistencc mišljcnja. Nam na tcm mestu ne grc za razčiščcvanje tc problematike, ki jc sicer nujna posledica filmskega izobraževanja. Smo pa prepričani, da cdino gojena filmska misel lahko vodi v izboljšanjc najširšc opredelitve do filma, od inovacij v njcgovi strukturi do cfcktncjšc cstetske komunikacije, ki jo kot določen umctnosten medij nudi.
Nc verjamcmo, da bo do tcga procesa prišlo znotraj oficialnega filmskcga sistema, ki omamlja vcčino publikc. S pomočjo takšnih filmov, ki sestavljajo 95 7c programa FEST-a. Njcgovi filmi so prevenstveno vczani v sistem potrošnje, dostopni ,,umncmu" meščanstvu. Priznajmo to dejstvo. Od tod tudi ugotovitcv, da je FEST dancs sicer še pomcmbna stvaritev jugoslovanskega novega fihna, a jasno kaže kakšni v vcčini smo uskočeni od filma kot kulturnega in komercialnega proizvoda, utcmcljcni v mitih, ki jih takšni filmi rcproducirajo in ki so miti, na katerih počiva moč establishmenta, tako v kapitalizmu kakor v socializmu.
Če hočemo šc kaj početi s filmom in z nami samimi prcko filma, moramo spremeniti pravila igrc in pričcti delati na alternativi obstoječcga sistcma, demistrificirati film kot identifikacijsko zavctišče prcd problemi stvarncga svcta, kot blago, ki je integrirano s svojim lažnim potrošniškim sistcmom zvezd v eksploatacijo človcka. Kaže, da v trenutni situaciji največ odtujenosti povzroči ravno ideja ,,profcsionalnega" konccpta filmskega ustvarjanja. To profesionalnost moramo razumeti pravilno, saj na tom nivoju tako v filmu kakor v drugih oblikah izraza označujc samo drugi aspckt za takšno dojemanje stvari, kakršne v resnici so. Dajmo sprostiti ekonomske kalupe veledcnarnih filmov, delajmo filme zastran filmov samih, poskušajmo biti z njimi kot kreativni ljudje, nc kot ,,mozgači" in ,,izmozgavanci".
Gibanje alternativnega filma si je zastavilo cilje, ki jih grobo opisujemo v tem   tekstu.   Filmska  alternativa   nc   pomeni  anarhističnega  bunta  zoper
uradni tihnski sistcm, ki počiva na profcsionalizmu in ki una tc in te napakc. ampak vzpostavlja vzporcdcn filmski sistcm, niožnost. da sc stvari okoli filma razumejo izvorno. Dovolj nam jc iz.dncva v dan uglajencga blišča in tluidnosti holly\voodsih iilmov, njiliovili reakcionarnili vscbin in konzervativnili sporočil. Glcdalcu prescda že sam način njihovc izdclavc, ki jc statičcn, tradicionalcn in prcračunan tako, da ga pusti mirncga, imliferentnega. Zgodovina filma je bolj ali manj zgodovina holly\voodiade -zgodovina prilagajanja filma rcprcsivnim in koruptivnim družbenim silam po lctu 1929. Ce sc je že film kdajkoli doslcj hotcl izviti iz ,,tovarn sanj", sc je skušalo osnovni problcm tcga osvobajanja razrcšiti v ponovni dcfiniciji njegovc prirode. Ta radikalna tcžnja sc jc po EISENSTEINU razvijala kot konccntrirani formalni radikalizcm ali pa je dobila značaj subvcrzije in jc končno pripeljala do ncodvisnega, nckonvcncionalncga, altcrnativncga fihna, ki kategorično zavrača konvcncionalno cstctiko. Alternativni film pomcni prekinitev taktike pomiritvc s filmom liolly\voodskc tradicijc, ki ga vzdržujcta srednji sloj in borgezija, katcra niirno prenašata holly\voodsko estetiko, indrustrijo in umetnost, tip filma, ki ga goji tudi večina vclikih cvropskih rcžiscrjev.
Gibanjc altcrnativncga filma hoče filmu približati njcgovo pravo prirodo, ki je po statični sliki vlaka, ki pripeljc na postajo, po posnetih gledališčih, po zgodbicah in slapstickih, skonstruiranili zaplctih in dramah, v NEPOSREDNI FIKSACIJI življenjski manifcstacij na trak, v filmskih stanih. . . Za takšcn film jc ncdvomno potrebno novo oko in nctradicionalcn razu. Za cstetsko komunikacijo namrcč ni dovolj, da je film avtentično napravljen, ampak da sc lahko kot tak tudi sprcjme. Različni ljudjc gotovo iz raznih aspcktov svojc odtujenosti različno dojcmajo filmsko dclo. Da bi to dojemanjc bilo čimbolj kompleksno, bo žc najbrž treba scči po kakšncm Christianu METZU ali vsaj Dušanu STOJANOVICU. Novi, altcrnativni film rabi osvobojcno oko za razum, ki jc dancs prcvladal v vseh sfcrah življcnja in ki žcli, da prodrc tudi v film, da poiščc zanj neko racionalno opravičenost. To dejstvo gotovo nakazuje nevarnost za eksistenco filma. Tokom tcga pisanja smo se že dotaknili problema razmišljanja o filmu, ki jc na eni strani nujno, po drugi pa paradoksalno hkrati, ker film govori daleč bolje kakor bcsede. Ta neadckvatnost efcktira podobno kakor znana HEIDEGGEROVAcstetska interpretacija, po kateri jc pravi izhod svcta in našc cksistencce v pocziji, v umetnosti. Umetnost in znotraj nje film, nista po svoji intenciji nikakršni zamcnjavi za karkoli, nista prvcnstvcni idcal, h kateremu naj težimo. Ne prosvctljujeta naših načrtov za bodočnost. Film samo je in kot tak obstaja. Gibanje altcrnativnega filma skuša doscči ravno to, da film publika realizira ravno prcko uma v možnosti OBČUTENJA NJEGOVE EKSISTENCE in to tu in scdaj. To občutcnje jc ncposrcdno ali pa ni občutenja in ni umetnosti.
Treba je nenavsczadnjc poudariti, da iz vscga tega slcdi, da so moralnc zahtcvc po takšncm gibanju; intelektualne in fizičnc kapacitetc potrcbnc za takšen odnos do filma, zares vclike. Toda gotovo niso dovoljšen izgovor zato, da filmskega dclavca izdvajajo kot nekaj posebnega v družbi. Filmski delavcc mora biti zares delavec kot vsak drugi človek.
Ta zapis je nastal iz dobrc voljc, da se problematiki FEST-a in našjpga kinematografskega sporeda, kakor domači filmski produkciji in odnosu do filina nasploh, da sc vscmu temu ,,vescljačcnju" zastran atraktivnosti filma, bontribuira ncko novo, kreativnejše, altcrnativno gledanjc in opradcljevanje. Način bivanja s filmom, ki mu pravimo alternativni film se mora realizirati tudi pri nas v Jugoslaviji, kcr je ravno v njem cdina prilika razvoja filma in nas samih. To upamo v deželi, ki prakticira samoupravni socilizem, kjcr takšna revolucionarnost najbrž ne bo prcšla v rcformizem in kjcr fihnski radikalizem nc sme biti obsojen na politiko in strategijo družbcnc in cstetske subverzijc.
_.                                                              JOZE DOLMARK
priloga argumentov v zagovor koprske rafinerije
Ceprav niso vprašali nikogar, nikogar izvcn svojih repubhskih ni občinskih upravnih poslopij - jc danes projckt koprske rafincnjc zc tako daleč, da pomcni vsako kritično obravnavanje njegovih ekonoinskih, političnib in moralnih izodišč v vclikcm delu le brczsmiselno ncrganjc m pristanc na isti ravni kot navdušenc ovacijc zagovornikov projckta, katerih javno izrečcni argumenti niniajo skoraj nobenc zvezc z dejanskimi intercsi pri njegovcm urcsničcvanju, ki teče naprej po svoji lastni logiki m po načclih, ki niso ravno najprimerncjši, da bi sc jih dajalo vjavno razpravo. Na drugi strani pa jc prav to dobcr razlog, da sc pridc z occnjevanjem argumentov, ki zagovarjajo koprski projekt prcd javnostjo, vsaj do spoznanja tistega, kar za ta projckt ne prcdstavlja bistvcnega motiva.
Proces ustanavljanja rafinerije je že v teku in nobena razprava, nobeno ponovno vrcdnotcnjc ga ne more zaustaviti. Lahko pa poskusi vsaj razčistiti z lcpo-zvenečimi izjavami, ki ga sprcmljajo in torcj preusmeriti pozornost na resnične motivc v njegovcm ozadju.
dalje na strani 19
spet o bitef-u...ali odgovor branislava rabotiča tov. pavletu raku
Res scin hil zclo prcscnečcn, ko sem 3. marca tu v Beogradu projel nekaj primcrkov ,,Tribunc" št. 5, kjcr jc objavljcn moj tckst o lanskoletnem BITEF-u (Scnzacija . . . ali kaj več), pa tudi št. 6-7, kjcr jc objavljeno pismo nekega tov. Pavleta Raka, v katerem komcntira omenjcni spis. Presenečen sem bil tudi (šc bolj), kcr je bilmoj tckst objavljcn šele 31.12.1974. poslal pa som ga že koncom septcmbra. še za časa 8. BITEF-a. Vsckakor pač nc nosim krivdc zakasncle objavc.
Prcdcn poskiiMm odgovoriti tov. Raku (siccr ga sploh ne poznam), scm dolžan poudariti naslednje: tckst ..Senzacija . . .ali kaj vcč". kakršcn je objavljen v Tribuni sc z originalom nc ujcma v ccloti. Predvscm jc zclo skrajšan, v prevodu pa so \e - kolikor lahko razumcm slovensko -vtihotapilc določene napakc: posameznc bcscdc so izpuščcnc, posamczni stavki so kombinirani: z eno bcscdo: tako obdclan takst lahko ,.zveni" prcccj drugačc kot original. Uredniki so nedvomno želeli pridobiti na prostoru. pa, mislim. doprinesti k vcčji jedrnatosti članka. Ne glcdc na to: v ccloti stojim za svojim tckstom. točncjc: za vtisi z 8. BITEI-a.
To bi bil morda dovolj jasen razlog. da mi nc bi bilo treba odgovarjati na pripombc tov. Raka. Priznam, da scm bil v dvomih proc! pisanjcm tcga pisma: ali naj napišcm, ali nc. Nc samo da takim polemikam niscm kos, <z;r to je treba imcti nekaj smisla), tcmvcč toliko bolj mislim, da polemike v tem primeru niso ncobhodno potrcbne - tckst o BITEF-u sc mi nc zdi tako pomcnibeii. da bi sc o njcm na vcliko pisalo. Toda pripombe tov. P. Raka, namonjcno meni prek Tribune. nc samo da so v svoji, dojal bi: slabi namcri, začudujočc. niarveč so tcžkc. celo obtožujočc; tako ne morcm ostati povsem ravnodušen. Nasprotno: prav gotovo sc ne bi nihčc počutil prijetno. čc bi mu javno očitali uporabo ..sumljivih kritcrijev"! In prav na ta način imeiuije tov. Rak moje ..ocenjevanje" posameznih glcdaliških prcdstav. nc da bi pri" tem pojasnil, kakšni so po njcgovm ti ,,sumljivi kriteriji". Potom poudarja. da scm razdelil packc organizatorjom tcstivala in drugim odgovornim. da som spustil nckaj ..praznih parol" o masovni kulturi in populističnih festivalih (za nokoga so to, viditc. res praznc parolc - na žalost!) . . . najmanj, da zagovarjam ..antikulturno politiko".
Najprej nioram povedati tole: nisem gledališki kritik, niti niscm imcl nanicna, da globljc oeenjujem posamczne prcdstave BITEF-a. Scm navaden mlad gledalee (kakršnih verjctno tov. Rak nc priznava), zato jc tokst, tudi tak kot jc objavljcn. moj oscbni vtis o festivalu in posameznih predstavah na njcni. Mislim, da bi moralo biti vsakomur jasno. da obstajajo različna mišljcnja o eni in isti stvari; to vclja tudi za glcdališko prcdstavo. Pri nas sc večkrat rcčc: o okusih sc nc razpravlja. Oporckati nekemu pojmovanju na tak način. kot to dela tov. Rak, jc najnranj nedemokratsko, nctolarantno. Čc je žc tov. P. Rak žclcl svojc mišljcnje javno objaviti, nc bi snui tcga narediti na ta način - napadajoč in zanikujoč tuje. Iskreno vcrjamem, da bi inu tolcrantni urcdniki Tiibunc tudi brcz tega objavili tckst z NJEGOVIMI vtisi s festivala.
Da nc bo ncsporazuma: to, kar mislim o predstavah in o festivalu, scm napisal in pri tcm ostancm. Nc mislim, da jc kontradiktornost poudarjati določcnc kvalitetc predstave (tiste. ki scm jili sam opazil), in istočasno trditi. da NEKAJ (nc VČASIH. kot so bere v objavljenem tckstu, marvcč ..nekaj" kot jc zapisano v rokopisu) v njcj deluje inonotono in dolgočasno . . . O \Vilsonovem koniadu ..Pismo za kraljico Victorio". ki je tov. Raka izjomno bodcl v oči, jo bilo mnogo razprav že za časa uprizarjanja v Bcogradu.
Poscbno pa mi tov. Rak zamcri ob prikazu dvch sovjctskih prodstav: ..Naglo sodišče" in ,,Don Juan". Spct konflikt mišljenj. Na začctku dcla toksta, kjcr je govora o sovjotskcm TEATRU NA MALOJ BRONNOJ. pišc v Tribuni: ,,Da so dancs na svctu tudi pravc glcdališkc prcdstave in tudi zclo dobrc ..." V originalnem tckstu pa pišc: ,,Da sc dancs dclajo po svctu tudi ,,NORMAI.N1?' glcdališke prcdstavc in to zclo dobrc . . .". To pa vcndarle ni isto. Niti pomislil niscm, da mi tov. Rak zamcri dclitcv gledaliških predstav na ,,pravo" in ..nopravc". Kaj scm mislil z boscdo ,,normalna" prcdstava, bi nioral tov. Rak vodeti, čc je scveda glcdal Wilsonovo dclo. Zamcri mi, da ,,dvigujcm v ncbcsa" dve sovjetske prcdstavc, čoprav sta tudi po splošncm, nc samo po mojem osebnem mnenju, dva dobra komada. ,,Don Juan" jc po mojc najboljša prcdstava 8. BITIiF-a, da pa v tcm mnenju niscm osamljcn, priča podatck, da jc prav to prcdstavo (polcg troh drugih) uradna strokovna žirija tiugradila kot »ajbolj.šo, s podclitvijo tradicionalnc skulpture BITIiF-a, dclo bcograjskcga kiparja Nebojšo Mitriča. Tudi kar sc tiče ,,Naglcga sodišča" ostajam pri svojom mišljcnju. Za tov. Raka jo to ,,prcočitno slaba prcdstava, od sniošnega in naivnega tcksta do ncinvcntivne rcžije . ,. Take stvari pri tias dclajo provincijskc amatcrskc skupinc, čc NIMAJO (podčrtal P.R.) umetniškili ambicij . . ." To jo pravzaprav njcgov oscbni vtis o tcj prcdstavi. nikakor pa nc objoktivna prcsoja. Menda imam tudi jaz vsaj toliko pravicc kot lm. R;ik. mar nc? Mcd drugini, poglcjmo besedo povzcla obiskovalk   ^^gM^i h     i tcni tcstivalu viclola dve dcli - Naglo sodiščv
in Pismo . . . Kvalitctc Nagloga sotlišča, cvokacija vsega kar sc jc dogajalo v vojni, bližina, človcčnost in prepričcvalna dcklamacija." (glcj Biltcn 8. BITi;i'-a štll, str. 5). Da prcdstava vendarle ni ,,amaterska" in ,,preočito slaba". kot trdi tov. Rak, pa govori podatck, da jc prav ta komad sncmala bcograjska Telcvizija za svoj prvi program in ga prikazala MILIJONOM glcdalccm (da ne rečem navadnih) širom po dcžcli. Ce sem torcj imcl ..suinljive kritcrijc" pri pisanju o tej prodstavi, ali jc potcm tudi tclcvizija iz kakega svojcga poslcdnjcga namona sncmala prav ta komad? ! Po mnenju tov. Raka bi bilo to mogočo!
Nc morcm zamcriti tov. Raku, da jc kot poslastico citiral del stavka, ki so glasi:,, . . .Ne glcdc na nedvomno vrednost prikazanih glodaliških dcl . .,' in ga pripcljal v kontradiktorcn odnos z zaključnim stavkom ,,Ali je prav to potrcbno naši kulturi? ", kcr je verjetno posrcdi napaka prevajalca. V mojem rokopisu pišc: ,,Nc glede na nedvomno vrcdnost POSAMFZNIH prikazanih gledaliških dcl . . ." Ne vcm kako jc izpadla ta bcscda, a jc ncdvomno smiscl toga dcla in cclotnega tcksta preccj sprcmcnjcn. Bilo bi zares krasno, čc bi bila vsa prikazana dola na 8. BITEF-u dobra.
Nc bom niti poskušal odgovoriti na zadnji dcl pisma tov. Raka, kcr mislim, da se njegove pripombe nc nanašajo na moj tckst in, da so izključno njcgovo mncnjc, ki sc lahko naveže na moj zaključek, nikakor pa ga nc morc pobiti. Da nc bi bilo kaj narobe. bi povcdaJ šc kaj mislijo dcJavci, neposrcdni proizvajalci o 8. BITEF-u. .,Da, slišal scm za BITEI:. Nikoli nisem šel glcdat kaj tani prikazujejo, toda vcm, da sc o njem marsikaj govori", jc povedal Dušan Blagojcvič, delavec Flcktronske industrije v Zemunu. ,,Oscbno ne bi bil za to. cla sc toliko milijonov da za to ,,Pot v Damask". Kjc je BITEF, ko sc izvajajo prcdstavc, ko su delijo svcčana vabila in dovolilnicc? Vcmo: daleč od delavcev. Zahtcvati dcnar pod geslom da se ,,kultura pribiiža dclavccm" je najmanj lažni radikalizem. Zanima mc, katcri kolcktiv jc sposobcn, nc da bi dclavcem utrgal od plače, da dobi 17 milijonov za cno glcdališko prcdstavo. Koliko vstopnic potemtakcm plača dclavcc? Koliko snob. ali. da nc bom noobjcktiven rcdni glcdališki obiskovalcc? sprašujc Radomir Mitrovič, voznik GSP iz Bcograda. (citirano iz Mladosti, št. 917, 12.9.74.)
Torcj nimam samo jaz takoga mnenja o BITEF-u. Njegovi organizatorji že vcč lct dobivajo pripombe z vseli strani, ki sc nanašajo prcdvsom na elitistični in modni karaktcr tc prireditvc. Spct cn citat uelcdncga časopisa Mladost, št. 874. 18.10.73, ki o 7. BITEF-u prinaša dol tcksta iz Komunista: ,,Ta časopis (bcri: Komunist. B.R.). nadalje označi fcstival kot olitističcn, kcr so dclovni ljudje, zaradi katcrili bi morala kultura sploh obstajati, (to kar sem podčrtal bi bil obcnem tudi moj odgovor tov. Raku na pripombo, da jc tako usodno dejstvo malega obiska BITEF-a s strani neposrednih proizvajalccv). ostali pri strani. Ni vcč lah.ko prciti prcko postopnc privatizacije in monopolizacije BITEF-a", zaključuje Komunist oz. Mladost.
Tako jc biio. kot pišc tisk, na scdmcm BfTEF-u, in cnako na osmem, kot sem napisal v svojem članku. Vidcli smo torcj upadljivc večcrne toaletc in tcžkc partume - in to šc prevcč. Tov. Rak ima vsckakor prav, ko trdi, da jc vidcl farmorke, . . To jc bila mcd drugim tudi moja ,,fcstivalska gardcroba". A kar se tičc ,,čistc" in ,,umazane" estctikc, še cnkrat ponavljam in upam, da bo tov. Rak tokrat doumcl. Nazor tkim. ,,čistc cstetikc in odkrivalske avantgardo", za katcrcga se trmasto zavzemajo nckatcri pristaši BITEF-a, ni nič drugcga kot aristokratoidna, snobovska mcntalitcta in razumcvanje glcdališča kot svojcvoljno špekulacijo duha, brcz kulturncga in družbcnega smisla in cilja. Estctski clitizcm (čc sc v skrajncm primeru zanj zavzcma BITEF) mora postati, da sc tako izrazim, kritcrij masc. Nc pa olitizem, ki bi bil kaprica trenutka ali privilcgij izbranccv . . .
Končno upam, da jc vscm bralcem razumlljivo, da je bil cdini namcn tcksta ,,Scnzacija . . . ali kaj vcč? ", informacija o 8. BITEF-u. Niti nisem poskušal analizirati naše kulturne politikc, niti nisem za to kompetenten. Še manj pa. da napadam, ,,masovno napadam tisto, kar naši kulturi vendarle nckaj pomcni". Najmanj od vscga pa sem žclcl, da začnem kakršnckoli filozofske špckulacije in diskusije. Njih pustim kot propadlc študcntc filozofije, nc da bi sc pri tem na koga skliccval.
P.S. Prosim urcdništvo, da cel tckst objavi v doslcdncm prcvodu. Upam, da to ni samo odgovor na pripombe Pavla Raka, marvcč dopolnjena, kvalitetncjša informacija o BITEF-u lanskega leta. S svojc strani pa mcnim, da je vsaka nadaljna diskusija v Tribuni nepotrebna.
Prcv. EF.V.
OP. Urcdništva:
Tckst jc doslcdno prevcden, ni lektoriran, pa tudi morcbitno nadaljno ,,polcmiko" s tcm zaključujcmo.
Za začetek je treba, samo na kratko, opraviti s sprenevedanjem, da je odveč strah, da bi se ,,z našim koščkom morja kaj zgodilo". Dovoz in predelava 8 milijonov ton nafte letno (to so ogromne količine, krepko čcz polovico anašnje celotne letne porabe v državi) ne dopušča nobenega odprtega dvoma o tem, kakšne posledice bodo sledile iz te dejavnosti za (širše) območje, kjer bo locirana; pa če je še tako dobro poskrbljeno za varnost ljudi in narave. Poleg tega pa je popolnoma upravičen dvom, da za njih le ne bo tako zelo dobro poskrbljeno, kajti ko bodo z največjimi tcžavami zbrali denar za sam proizvodni postopek, bodo ugotovili, da je nemogoče obremcnjevati slovensko gospodarstvo še z ogromnimi stroški za neke povsem ,,neproduktivne" instalacije - glej primer JE Krško. Kar se tcga tiče, je pomen neke tako velike rafinerije za ljudi in druga živa bitja v njeni okolici povsem jasen.
^ • /^* /^-
Prvi argument, ki ga morda v Ljubljani biti nismo tako močno opazili, pa je zato toliko bolj prevladoval na mestu samem, se sklicuje na velik pomen, ki ga bo imela rafinerija za nadaljni razvoj gospodarstva na obali. Obalno gospodarstvo je dejansko že dolgo v precej neugodnem položaju in mu je nova industrija še kako potrebna.
Vse odpore proti rafineriji, ki prihajajo od zunaj, je tako mogoče zelo uspešno odpraviti z veselo ugotovitvijo, da izvira njihova zaskrbljenost le iz skrbi za svojo lastno rit, ki je ne bodo mogli več namakati v svojem morju. Take izjave, predvsem z načinom, kako so oblikovane, so namenjene izkoriščanju (in razpihovanju) lokal-patriotizma tam, kjer je ta, vsaj v osnovi, kolikor-toliko že prisoten, ter mobilizirati ga v podporo projektu, ki bo lahko prinesel obali na koncu predvsem opustošenje. (Ko preprečujejo eno počulacijo, govorijo o tem, da bo ostalo okolje nedotaknjeno; ko pa se obračajo k drugi, koristi bolj izjavljanje, da bo morje le zamazano in da je v tem vzrok za sebične interese ,,tujcev" -turistov.)
To je le ena stran problema, občinska demagogija namenjena novačenju podpore z izkoriščanjem le iracionalnih oblik zavesti. Na drugi strani pa predstavlja koprska rafinerija za obalno gospodarstvo tudi neko povsem realno razvojno alternativo, saj bo njena izgradnja, pa potem njeno redno poslovanje, razširitev luke, pa vsa potrebna infrastruktura in drugo, omogočilo občuten razmah primorskega gospodarstva, nove možnosti zaposlovanja in višji dohodek tam, kjer je danes zelo nizek. Obalno gospodarstvo, ki je že dolgo v zastoju, dobiva končno zelo močan pospešek in ugodnejše perspektive. Vi iz Ljubljane kar tečnarite, mi pa vemo, vkako težkem položaju smo in tudi vemo, da nam je rafinerija za nadaljni razvoj nujno potrebna. To je zelo resen argument.
Vendar pa predpostavlja nekaj, kar v racionalni, družbeno-koristni organizaciji ekonomske dejavnosti, ne bi smelo biti izhodišče. Rafinerijo in njene pozitivne posledice za razvoj primerjajo le z nadaljevanjem stagnantnega stanja gospodarstva. Argument vsebuje predpostavko, da v kolikor rafinerije ne bi gradili, bi lahko pričakovalo obalno gospodaistvo tudi še za naprej le stagniranje in upadanje ekonomske dejavnosti. Pri tako postavljeni alternativi pomeni potem tudi rafinerija določen napredek. Manipulacija - in škoda storjena - je že v tem, da se taka alternativa sploh postavlja. Na kuža, tu imaš kost, sicer je okužena ampak glej, da boš mahal z repdm, sicer še tega ne dobiš.
Rafinerije ne postavljajo v Koper zato, da bi poživili tamkajšnje gospodarstvo. Mnogo drugih možnosti mora biti na obab, da bi se zadostilo temu namenu in marsikaj bi morali že davno ukreniti. Metanje (okuženih) kosti ni noben izrazit primer solidarnosti ali skrbi za enakomeren regionalni razvoj. Eno je razvijati slovensko obalo, drugo pa izkoriščati jo.
^V • ^ »^r
Poseben argument tvori zagovaijanje teze, da gradnja koprske rafinerije nikakor ne bo krnila enotnosti jugoslovanskega trga in da ne bo pomenila dupliianja proizvodnih kapacitet v državi. Tu gre v bistvu za obrambo pred že izraženimi očitki na račun koprskega projekta, ki nastajajo izven slovenskih meja in ne za poudarjanje nekih posebnih njegovih prednosti. Zagovor te teze je smiseln le v toliko, v kolikor je za večji del proizvodnje rafinerije namenjeno izključno tuje tržišče (in nastopa uničenje slovenske obale le kot posebno darilo nemškemu kapitalu). Za preostali del proizvodnje (okrog 2 miiijona ton), s katerim rafineiija namerava preskrbovati slovensko gospodaistvo, pa je očitno — ob vedenju, da je za bodoče potrebe celotnega jugoslovanskega gospodarstva že poskrbljeno po drugih proizvajalcih, da gradi INA istočasno na Krku ob reški obali svojo novo, še večjo rafinerijo - da so izjave o enotnosti jugoslovanskega trga le tekočemu političnemu trenutku prilagojen žargon, brez kakršnekoli stvarne osnove. Približna logika tega argumenta je razvidna iz izjave, češ da Koper ne more pomeniti .dupliranja kapacitet, saj sploh nkna namena oskrbovati jugoslovanskega tržišča, temveč le-slovenskega.
Na svojstven način je povezan s tem argumentom še drugi, ki je, za razliko, namenjen le slovenskemu javnemu mnenju. Če so prej izjavljali, da nova rafinerija ne bo ustvarjala presežne ponudbe (češ, saj bo šla večina derivatov v izvoz, diugi^ manjši del pa ostalih jugoslovanskih prodecentov ne bo zadeval), pa sledi sedaj nov močan zagovor v njen prid iz dejstva, da bo pomenila nova ponudba konkurenco obstoječim proizvajalcem pri nas in ukinjanje njihovih monopolnih položajev (češ, saj ne bo šla vsa nafta v izvoz, veliko jo bo ostalo tudi doma, da bomo lahko izpodrinili INO s slovenskega tiga).
Clovek se v množici takšnih in drugačnih izjav težko znajde. Ko nastopajo, recimo, v zagrebškem Vjesniku, prisegajo na enotni trg in na skupno zasledovanje skupnih interesov; ko pa, recimo, v ITD, je poudarek na tem, kako je ,,koprska rafinerija trn v peti domačih proizvajalcev". Vse kaže da imajo vsi ti argumenti svoj smisel le še ob upoštevanju prav konkretnih populacij, ki so jim vsak posebej, namenjeni. Kriterij za njihovo oblikovanje pa je, kot je videti, le stopnja njihove dopadljivosti za vsako od teh (primorske, slovenske, jugoslovanske) populacij. Merilo resnične utemeljenosti potem ne more igrati nobene vloge.
-^ • >V • /V
Najmočnejši argument v prid izgradnje koprske rafinerije pa je verjetno v poudaijanju novih možnosti, ki jih bo vnesel način njenega poslovanja v
odnose na svetovnem tržišču energetskih surovin. Rafinerijo samo bodo postavili namreč s pomočjo predvsem arabskega kapitala; surovb nafto bo kupovala potem direktno od držav-proizvajalk, brez posredništva velikih mednarodnih družb, derivate pa spet prodajala direktno tujemu uporabniku, Zahodni Nemčiji. S takim poslovanjem naj bi izpolnjevala duh Alžirske konference in sploh prispevala svoj delež k težnjam tretjega sveta po osvoboditvi izpod nadvlade gigantskih monopolnih organizacij v službi imperializma.
Geslo je lepo; vendar stvarnost ni tako preprosta. Svetovno naftno tržišče predstavlja splet najrazličnejših ekonomskih in političnih interesov. Za obravnavanje vloge, ki jo ima lahko v njem koprska rafinerija je potrebno pregledati vsaj nekaj značilnosti v njegovem preteklem in današnjem razvoju.
Svetovno tržišče nafte, kot ga poznamo danes, je relativno mlada tvorba. Arabska nafta je postala pomembna šele po drugi svetovni vojni in je takoj vnesla zmedo v razmerja med velikimi (predvsem ameriškimi) družbami, ki so obvladovale svetovno proizvodnjo. Mlajšim družbam, ki so prevzele bližnjevzhodno proizvodnjo, je bil dostop na enotno severnoameriško tržišče (ki ga oskrbujejo predvsem z lastno ameriško nafto tam že dolgo etablirani proizvajalci) zaradi grožnje interesom starejših družb, z administrativnimi ukrepi hitro skoraj popolnoma zaprt - preusmeriti so se morale na t. im. mednarodno tržišče, ki ga tvorijo predvsem države Zahodne Evrope. Šele tu se je vnel konkurenčni boj, med novimi in starejšimi ponudniki. Da bi si zagotovile svoje mesto na evropskem trgu, so morale mlajše družbe nastopiti z nižjimi cenami: cenovna konkurenca v monopolnem sistemu je morala prej ali slej rezultirati v prehodu na omejevanje proizvodnje (katere namen je v prisiljevanju k ponovno višjim cenam in profitom). Na drugi strani pa so naftne družbe okrepile pritisk na države proizvajalke, ki so potem, ko so pričeli upadati njihovi dohodki od nafte, reagirale z vzvratnim pritiskom na cene.
Tako je končno, kot posledica profitnega boja med velikimi monopolnimi družbami imperialističnega sveta, nastopila naftna kriza. Ameriško tržišče ni bilo prizadeto, Zahodna Evropa, kamor dobavljajo večino nafte ameriške družbe iz svojih koncesij na Bližnjem vzhodu, pa je doživela (in doživlja še vedno) precejšen pretres. Vzrok za krizo ni bil torj nikoli v dejanskem pomanjkanju nafte. Omejitve v ponudbi so prišle izključno s strani (ameriških) naftnih družb, ko so si le-te prizadevale za višje cene, za višje profite. In ko so te višje cene končno nastopile, so jih prikazali le kot posledico naraslih dohodkov arabskih držav, kar pa drži le v toliko, v kolikor so države proizvajalke odgovorile na ojačane pritiske tujega kapitala. Z novimi cenami so na račun zahodnoevropskega gospodarstva porasli predvsem profiti ameriškega kapitala.
Za zahodnoevropske države je očitna alternativa na tako manipulacijo po velikem zahodnem kolegu v navezavi direktnih ekonomskih stikov z državami proizvajalkami nafte. Predvsem Nemčija in Francija, pa tudi drugi, npr. Belgija in Italija, iščejo nove možnosti za preskrbovanje z nafto, da bi se tako izognili ameriškemu posredništvu; iščejo nove izhode za kar najbolj donosno nadaljne eksploatiranje lastnega prebivalstva.
Na drugi strani pa bi taki odnosi odgovarjali tudi bogatim arabskim državam izvoznicam nafte - preskočitev posredniškega člena bi omogočila tudi njim znatno večje dohodke, pa čeprav ob nižji končni ceni nafte. To je prav, čeprav je treba posvetiti tem naftnim dohodkom precej pozornosti in se predvsem izogniti olepševanju dejanskega stanja. Interes in težnja po osvobajanju izpod imperialističnega poseganja po nihovem naftnem bogastvu še ne pomeni, za večino teh držav (kot npr. za Iran Saudi Arabijo, emirate ob Perzijskem zalivu, pa po svoje prav gotovo tudi za Libijo), da temelji njihov razvoj na načrtnem preseganju kapitalističnih družbenih odnosov, na osvobajanju svojih ljudstev izpod kontrole kapitala sploh. Resničen značaj naftnih dohodkov teh držav (ne vseh, seveda: Alžirija in Sirija, npr., izstopata) je razviden iz načina porabe: le majhen del gre v pospeševanje notranjega socialnega razvoja, neznaten del kot pomoč drugim nerazvitim državam, največji del pa se troši za vojaška in druga naročila, ki služijo le utrjevanju obstoječe oblasti in pa za nalaganje v razviti zahodni svet, za iskanje profitov v tujini, namesto da bi se gradila industrija doma (kar je tako težko, ko je domače prebivalstvo še tako zaostalo!). Porajajoči se mladi arabski kapital želi povečati svoje dohodke s prodajanjem nafte direktno Evropi; Evropa pa je, za razliko od zaostalega domačega tržišča, tudi zelo primerno področje za donosno investiranje teh dohodkov.
Vmes med tema dvema svetovoma leži Koper. Ta srečna okoliščina prinese velike, velike profite. Vse lepe izjave o Alžirski konferenci, o vzpostavljanju novih, pravičnejših odnosov v mednarodni delitvi dela, se reducirajo na te profite. Slovenska obala je uničena, žrtvovana interesom zahpdnoevropskega veliko-arabskega in končno tudi slovenskega kapitala.
>v «^ »^
Argumenti, ki zagovarjajo koprsko rafinerijo pred javnostjo imajo manj značilnosti utemeljevanja nekega projekta z realnimi potrebami na podlagi proučenega dejanskega stanja, pa toliko več značilnosti poskusa, da se samo pridobi podpora javnosti potem, ko je bila ta iz stvarnega oblikovanja projekta izključena. Argumenti nimajo namena ,,argumentirano" informirati ljudi, na podlagi česa naj se odločijo in po možnosti poirdijo v razpravo podan predlog. Njihova naloga je v prepričevanju teh ljudi, da je sklep, ki je bil sprejet nekje drugje, kar najboljši in morda sploh edini možen. To prepričevanje mora biti potem oblikovano z edinim namenom in tako, da bo uspelo, preko direktnega sklicevanja na vrednote, ki so v posmeznih skupnostih (ki so jim prepričevanja diferencirano namenjena) prisotne, pridobiti na svojo stran pač čimveč ljudi. Utemeljenost na resničnih dejstvih pri takih formulacijah ni nujno potrebna. Primorci se novačijo s sprenevedajočim poudarjanjem njihovega gospodarsko podrejenega položaja nasproti ostali Sloveniji in s ponarejanjem zavesti, da stoje izza zahtev po varovanju njihovega življenjskega okolja le sebični tuji interesi; Slovenci se novačijo s pihanjem na preizkušeno dušo: uprimo se izkoriščanju našega gospodarstva po južnih monopolih; ostali Jugoslovani se ne novačijo, pač pa jih je treba umiriti: naši interesi so vaši, in obratno; vsem skupaj pa velja ugotovitev, da je koprska rafinerija poosebljenje vsega naprednega na tem svetu.
Če se izkaže večina teh argumentov kot le posebnemu cilju posvečeno in temu ustrezno oblikovano sredstvo, kaj pa še ostane? Ostanejo, nedvomno, veliki dobički slovenskega kapitala. In ostane, nedvomno, velika velika rafinerija, ponos in ugled Slovenije. In ostane, za začetek, kar dobro zasvinjana slovenska obala. Za narodov blagor.
Franček Dienovec
samo kratka notica
V  zadnjih petnajstih letih se je v psihiatriji marsikaj odločilno premaknilo. pojavile so se radikalno nove oblike zdravljenja, znane pod skupnim imenojn antipsihiatrija. Ta pojem je postal moda in se začel uporabljati tako na široko in nediferencirano, da je izgubil svoj smisel in se ga otepajo tudi sami tvorci ,,antipsihiatrije". Gre za razumevanje duševne bolezni kot odraza in posledice določene družbene situacije, predvsem konstelacije v družini kot ,,osnovni celici družbe", tako razumljene duševne bolezni pa se seveda ni več mogoče zdraviti s prisilnimi jopiči, t rešetkami, z elektro-šoki, s tabletami  in pomirjevali, ampak z radikalno spremembo v člo-veških odnosih, z razkrink&vanjem vsega, kar je družba izrinila in v človeku zatrla. Ob tem je postavljena pod vprašaj sama ločmca med  normalnim in  patološkim.  Laing piše:   ,,Stanje  aliehaciie, spanca, nezavesti, neprisebnosti, tb je stanje nornialnega človeka. Družba svojega normalnega  človeka visoko ceni.  Svoje otroke vzgaja tako, da sami sebe izgubijo in postanejo absurdni, to se pravi normalni.  V zadhjih petdesetih letih  so normalni ljudje pobili kakšnih 100 000 000 svojih soljudi."
Slovenski bralec je o antipsihiatriji lahko že bral v Casopisu za kritiko znanosti, domišljijoin novo antropologijo, št. 2/3, 1974, kjer je bilo objavljeno več prevodov krajših temeljnih tekstov. Tribuna je v prejšnjem letniku objavila daljši prevod iz knjige Smrt družine, ki jo je napisal David Cooper.
V  današnji številki lahko preberete najprej dva prevoda: eden je zapis.ob nastanku filma, ki je bil posnet v enem od Lingovih odprtih zavetišč v Londonu, drugi pa govori o alternativni šoli za psihotične otroke, ki jo je organizirala francoska psihoanalistka Maud Mannoni, in o političnih implikacijah tega delovanja. '
Dalje si lahko preberete infonnacije o ustanovitvi Društva za medsebojno pomoč ljudi v Duševni stiski.
Mladen Dolar
Nekaj se dogaja. pa ne veste, kaj to je; mar ne, gospod Jones?
(BobDylan)
Morani se naueiti ziveti z nepopolnostjo.
(Jerrv Rubin)
Pred tedni so se po Ljubljani slišali glasovi, da se bo ustanovilo Društvo za medsebojno pomoč ljudi v duševni stiski. Zanimiva novica; ime samo ne pove kaj dosti, zanimiva pa je vsebina projekta. V tujini že dolga leta delujejo razna strokovna društva in organizacije, ki se ukvarjajo s psihoanalitično terapijo in grupno psihoterapijo, in njihovo delovanje vzbuja veliko zanimanja. Pa negoli. Vprašanje duševne zdravosti in ne-zdravosti, vprašanje normalnosti in abnornamalnosti je nadvomno eno najbolj aktualnih vprašanj našega časa, in vprašanje našega odnosa do ljudu ki so označeni za abnormalne, še zmeraj ena najbolj kritičnih točk v naši revolucionarni zavesti. Zakaj nojevstvo, kaj je tisto, česar nočemo videti ali slišati, v čigavem interesu?
Veseli me, da smo se spoznali, upam, da ste prav razumeli moje ime, kar pa vas bega, je narava moje igre .
(The Rolling Stones)
Prišla so obvestila o ustanovni skupščini. Alright then. Usta-novna skupščina Društva za medsebojno pomoč ljudi v duševni stiski je bila v torek, 25.III.1975 na FF, predavalnica 34, ob 19.30. Piši poročilo.
Formula: sedi za pisalno mizo. otvori svoje poročilo s primerno uvodno mislijo o dosedanji zastavitvi te problematike v naši družbeni stvarnosti in o možnostih osvetlitve jedra problema z aspekta organizirane opffedelitve v okviru objektivnih možnosti v danih pogojih, lepo nadaljuj in na koncu ustrezčn zaključek. Jako fino. Ampak. Ce se še nisi naučil časopisnega jezika, ti ne preostane nič drugega kot da pišeš v svojem in prosiš za zamero.
Moram se naučiti živeti tudi s'to svojo nepopolnostjo.
Predavalnica 34 je bila polna; projekt je dejansko vzbudil precej zanimanja. Kar je razumljivo; v Sloveniji je to prvi tovrstni projekt, prvi poskus organiziranja nekega prostora (ne samo v tehničnem smislu) izven bolnišnic samih, nekega prostora za delovanje in so-delovanje ljudi, ki so se zdravili ali se zdravijo zaradi najrazlič-nejših vrst duševnih motenj, ki jih vse skupaj z eno pametno besedo imenujemo shizofrenija. Kaj je shizofrenija. kaj povzroča to stanje, kdo so shizofreniki, to so sporna in obsežna vprašanja, ki se jih ne kaže lotevati v.enem kratkem članku, in to tudi ni moj namen — za skopo orientacijo naj navedem samo nekaj misli različnih sodobnih avtorjev, ki se ukvarjajo s to problematiko:
—   Shizofrenija je   napol   prisiljpn,   napol   izbran   umik   pred umetno vzpostavljenim nivojem visoko diferenciranega izkustva, ki je v kulturi našega časa proglašeno za zdravo.
-   Kljub   prevalenci   diagnoze   ,,Shizofrenija"   ni   v celotnem področju mdicine nobenega stanja. o katerem bi bilo več sporov in nasprotujočih si mnenj. Psihiatrija se je posebno veliko ukvarjala z individuainimi izkustvi in obnašanji, ki v naši družbi veljajo za ,,abnormalna". Med psihiatri v Veliki Britaniji in Ameriki je najbolj razširjeno mnenje, da obstaja neko določeno stanje, ali skupina stanj, od Bleulera naprej imcnovanih shizofrenija, ki jih karakte-rizirajo določene oblike izkustva in določeni načini obnašanja, ki veljajo za simptome nekega obolenja ali skupine obolenj neznanega izvora. vendar v  glavnem genetično-konstitueionalno determini-ranega.   Raziskovanja družinskcga okolja ljudi s to boleznijo se obravnavajo kot študije vplivanja takšnega patološkega stanja na -družino   in   vpliva.  ki  ga je  po  drugi  strani  družina  imela  na vzpostavitev in razvoj tega stanja.
-   Danes so ljudje oddeljeni v umobolnice ne samo zato, ker so -,,bolni", ainpak tudi zato, ker so družbeno nekonstruktivni. To pomenjkanje   pozitivnega  prispevanja k družbenemu blagostanju (kakorkoli ga že definiramo) je lahko izraz njihove deficitnosti — neumnosti, neprikladnosti ali pomanjkanja človeške domiselnosti, ali pa njihovega upora, ki se kaže v zagovarjanju vrednot in ciljev, vse preveč drugačnih od tistih. ki dominirajo v določeni kulturi v določenem času.
—   Laing je sprejel eksistencialistično razlikovanje med resnično in   lažno   krivdo.   Resnična   krivda je  posledica  posanieznikove nezmožnosti delovati v skladu s svojim resničnim jazom, je odraz njegovih neizkoriščenih možnosti. Lažna krivda pa nastane pod pritiskom  drugih, ker posameznik ne izpolnjuje njihovih priča-kovanj in ni tak, kakršnega drugi želijo. Avtor v tej zvezi poudarju socialno pogojenost termina duševne bolezni. Tisto cbnašanje, ki se odklanja od splošnih norm v neki kulturi, se najprej označi kot
,,slabo". Sčasoma posameznik to oznako samega sebe sprejme, kar povzroči občutke (lažne) krivde. Ko njegovo obnašanje preide določene meje in ga večne moremo imenovati ,,slabo", dobi naziv duševne bolezni.
Laing je skušal osvetliti razvoj shizoidne osebnosti z vidika nekaterih značilnosti družine, pa tudi širših družbenih odnosov. Po njegovem mnenju velik del odnosov med ljudmi poteka na neosebni ravni in predstavlja izogibanje resničnemu doživljanju.
Bil je nadvse čuden človek, tako je rekla gospa Ribbon, in ona že ve, živela je eno nadstopje više od njega; rekla je, daje bil nadvse čuden človek.
Bil je nadvse čuden človek,
živel je čisto sam, znotraj hiše, znotraj sebe, znotraj sebe —
nadvse čuden človek.
Prijateljev ni imel, govoril je redko,
in potem tudi nihče ni govoril z njim,
ker ni bil ljubezniv in ni kazal zanimanja
in ni bil tak kot oni — o, ne, bil je nadvse čuden človek.
Umrlje prejšnjo soboto;
odprl je plin in zaspal ob zaprtih oknih,
da se ne bi več zbudil v svoj svet molka in svojo malo sobo,
in gospa Ribbon je rekla, da ima nekje nekega brata, ki bi ga kazalo kmalu obvestiti, in vsi ljudje so rekli Žalostno, da je umrl, ampak — kaj ni bil nadvse čuden človek?
(Simon & Garfunkel)
Zakaj Društvo za medsebojno pomoč ljudi v duševni stiski? Kakšen je njegov raison d'etre, kakšni njegovi cilji?
Pobudo za ustanovitev društva je dala skupina pacientov, ki se pod vodstvom dr. Ane Rojnik v Klinični bolnici za psihiatrijo Lj.—Polje že sedem let ukvarja z raznimi oblikami grupne psihote-rapije in grupne dinamike na osnovi dinamično orientirane psihoanalize in teorije socialnega učenja. Društvo naj bi s tem delom nadaljevalo in ga še razširilo; nudilo bo strokovno in laično pomoč vsem, ki so se zdravili ali se zdravijo zaradi psihotičnih stanj iz osebnostnih razlogov, kakor tudi vsem drugim ljudem, ki imajo psihične težave in osebnostne motnje in ki čutijo potrebo po strokovni pomoči.
Delovanje društva naj bi bila dopolnilna terapija kliničnemu zdravljenju. V bolnišnici se strokovno obravnava predvsem pacien-tova bolezen; pacient je oskrbljen z neko najosnovnejšo pomočjo v smislu odstranjevanja simptomov bolezni; problem njegove oseb-nosti in konfliktov, ki izvirajo iz specifične osebnostne strukture in problematičnega odnosa do okolja (in ki so pripeljali do izbruha bolezni), pa ostaja nerazrešen, in v velikem številu primerov je po določenem času potrebna ponovna hospitalizacija.
,,S hospitalizacijo se nevzdržna situacija nadaljuje. Če se pacient ukloni zahtevam zavoda, je to znak izboljšanja, vsak izraz individualnosti pa se interpretira kot simptom njegove bolezni. Psihotični izbruh je obupen poskus po dosegi avtonomije, ne-kakšno naravno zdravljenje, ki ob ustreznem vodenju privede do reintegracije na višji ravni. Vendar večinoma do te integracije ne pride, ker klasična terapija in neustrezno okolje proces zaustavi na sredi."
Društvo se bo torej ukvarjalo z različnimi oblikami skupinske terapije v smislu nadaljevanja in dopolnjevanja terapije, ki jo nudi bolnišnica, in bo hkrati usposabljalo člane, ki imajo sposobnost ustvarjanja primerne grupne dinamike, za laične grupne terapevte. Pacienti, ki so zapustili bolnišnico in ljudje, ki se sicer niso nikoli zdravili, imajo pa osebnostne motnje, večinoma potrebujejo določeno pomoč pri procesu vključevanja v okolje in pri razre-ševanju osebnostnih problemov. Zato namerava društvo razen miljejsko-analitične terapije in pritegnitve družinskih članov (za družinsko terapijo) organizirati še patronažno službo ob pomoči strokovne socialne službe, kulturno in športno udejstvovanje in razvijanje in podpiranje ustvaijalnosti na kulturnem in znanstve-nem področju. Razne inštitucije (npr. Zavod za mentalno higieno) so že pokazale zanimanje za delovanje društva, in dr. Ana Rojnik je v razgovoru večkrat poudarila željo po strokovnem sodelovanju in pomoči strokovnjakov z naših inštitutov, zavodov in zdravstvenih ustanov.
Še nekaj empiričnih informacij:
Ustanovni občni zbor društva je bil 1.III.1975 na Filozofski Fakulteti v Ljubljani. Vodil ga je Tomaž Kohne, v delovnem predsedstvu so bili še Nenad Zupanič, magister psihologije Tanja Lamovec, Bogo Krajijc, in dr. Janez Rejc, sodelovala pa je tudi dr. Ana Rojnik, specialist neuropsihiater na Klinični bolnici za psihiatrijo Lj.-Polje), ki je bila tudi izvoljena za predsednika društva. Z delovanjem bo društvo začclo takoi. ko bo uradno registrirano in potrjeno pri SZDL. Njegovo defovanje je javno. Redni člani društva lahko postanejo že zdravljeni ljudje in tisti, ki se zdravijo zaradi duševnih motenj kot so: psihoze, mejna stanja, karakterne nevroze s psihotičnimi reakcijami ter ljudje, ki imajo druge psihične težave in osebnostne motnje ter čutijo potrebo po vodenju in morebitnem zdravljenju. Redni člani so lahko tudi strokovnjaki kot npr. psihiatri, klinični psihologi ter psihologi, ki žele delati skupinsko ter se izpopolnjujejo kot psihoterapevti v tovrstvnih izobraževalnih ustanovah in centrih, grupni terapevti in socialni delavci. Izredno članstvo lahko pridobijo specializanti iz klinične psihiatrije in psihologije, grupni terapevti in socialni delavci. Izredno članstvo lahko pridobijo specializanti iz klinične psihiatrije in psihologije, grupni terapevti in socialni delavci, študentje zadnjih letnikov medicine in psihologije, pedagogi, zdravniki in psihologi pripravniki, medicinski tehniki in sestre, ki imajo višjo medicinsko šolo in veselje za skupinsko delo. V razvojni fazi društva bodo vsi strokovnjaki delali brezplačno.
Spet berem Jerryja Rubina. V Mladinski knjigi se je pred kratkim dobilo ,,We are everywhere", ki se konča takole:
Veliko sem pozabil povedati. Ta knjiga se končuje tam, kjer se je začela. Moram se naučiti živeti z nepopolnostjo. Upam, da ste zadeti in da vam ta knjiga požene energijo v glavo in telo.
Ena velikih življenjskih avantur je odkriti, kaj si ljudje dejansko mislimo. Toliko glsov slišiš v glavi, da je dostikrat težko slišati svojega lastnega.
Nisem pa pozabil povedati: I love you.
Anka Jančič
Opombe:
1)  D. Cooper, Beyond Words, iz knjige The Dialectics of Libe-ration, 1968
2)   R. D. Laing     A. Esterson, Sanity, Madnes and The Family, 1964
3)  T. Lamovec, Laingova interpersonalna teorija, iz knjige Pečjak, Musek, Lamovec, Teorija osebnosti, v tisku
5) ibid.
P.S. Ta tekst na žeijo avtorja ni lektoriran
Zavetišče brez rešetk? Norišnica brez zapahov? Ponald Laing, znameniti britanski psihiater, vodja teh zavodov, v katerih ne uporabljajo sile - sedem jih je v Londonu - jih imenuje ,,a place to live in", kraj, namenjen pivljenju.
Leta 1971 je ameriški režiser Peter Robinson šest tednov snemal v enem od njih. Nastal je pretresljiv film ,,Asylum", ki ga prav zdaj vrtijo v Parizu.
Za seznanjanje z duševnimi boleznimi tu niso potrebne ne teorije, ne razlage, pa tudi ,,ključi" ne: prizori so prikazani takšni, kot so, in vsak gledalec lahko po svoje, pač glede na stopnjo svobode, ki mu jo dopušča njegova lastna utesnjenost, dojema odnose med osebami na platnu, ki niso vnaprej opredeljene, kdo je norec? kdo terapevt? kdo je normalen? /.
VELIKANSKI NESPORAZUM
»Pogosto se udeležujem", pravi Laing, ,,Shodov psihiatrov, v veliki Britaniji ali drugje, in kadar vidim te strokovnjake za duševne bolezni z negibnimi obrazi, s togimi kietnjami in z zadržanim izražanjem, odrezane od lastnega jaza, tedaj sč popolnoma zavem, kje so resnični živi mrtveci".
Ronald Laing, avtor številnih knjig kot ,,Politika izkustva", ,,Razcepljeni Jaz", ,,Jaz in drugi", ki je bil dolgo neznan, si je pridobil sloves v svetovnem merilu kot glavni zagovornik antipsihiatrije, odporniškega gibanja proti psihiatričnim ustanovam. ,,To je velikanski nesporazum", pravi ogorčeno, ,,nisem jaz antipsihiater, ampak drugi, tisti, ki imajo priznanja, oblast in ki se uradno ukvarjajo z dejavnostjo, ki jo imam jaz za antipsihiatrično. Nikakor ne bom dopustil, da me odrinejo stran, ker so tisti, ki bi morali biti odrinjeni, ki so se pustili zapeljati, ki gredo mimo resnice, prav uradno priznani psihiatri sami!"
Ne glede na to pa besedo kot tako zdaj na splošno uporabljajo za označevanje novega svobodomiselnega načina in avantgarde v obravnavanju duševnih bolezni: nič več tablet, električnih šokov, niti posegov, ki bi ljudem v krizi onemogočali, da bi vse do konca njihovega trpljenja in njih samih počeli ,,tisto kar želijo", kot pravi Laing.
Prav zanje je ustanovil svoja zavetišča, ,,varne" kraje s prostim vstopom in izhodom, kjer morejo tisti, ki čutijo prihod bolezni, ne da bi tvegali, da bodo uničeni, se pravi brez izhoda zaprti v norišnico, ,,izraziti" svojo bolezen in morda ozdraveti. ,,K meni prihaja mnogo Ijudi, ki izgubljajo tla pod nogami", pravi Laing. ,,Bolj kot norosti se bojijo, kaj bo z njimi, če zanjo zvedo ljudje, ter krutega zatiranja, ki ga bodo deležni od družbe.
Od družbe, ki ne prenaša norosti in njenih težav, ker jo je strah. Najbolj prestrašeni izmed vseh so psihiatri. Ne šalim se: To je njihova naloga! V praksi so uradni tehnični predstavniki vsesplošne prestrašenosti: Pokazal sem ,,Asylum" nekaterim od njih in najbolj iskreni so mi dejali: ,,Saj prav proti takšnim stvarem zdravimo ljudi! Prav zato, da se jim ne bi pripetilo kaj takega, da ne bi nikoli ,,preživeli" tega!" Nekdo med njimi mi je celo zelo resno rekel: ,,Ko bi bili v Shakespeareovih časih imeli električni šok, bi ne bila nikoli nastala tako grozna tragedija, kot je Kralj Lear. Z učinkovitim električnim šokom po prvem dejanju bi se vse spravilo v red."
TRENUTKI AGONIJE IN SRECE
Zanj ni ne shizofrenije ne nenormalnosti, so samo ,,duševna stanja". Z drugimi besedami, to bi lahko doživljal vsak izmed nas, če bi žival v takšnih okoliščinah in seveda, če bi bil dovolj ,,nadarjen": kajti tako v veselju kot v žalosti ne more vsakdo doživeti skrajnosti.
,,Poznamo veliko različnih vrst trpljenja, fizičnega, razumskega, čustvenega in intelektualnega. Vse mogoče vrste agonij in pobitosti. Tudi sreče. V določenih trenutkih se določene osebe čutijo v stanju neuravnovešenosti, delirija, frenezije. Njihove težave izvirajo iz tega, kdo so, kje so, kaj so. Kot Hamlet vidijo in slišijo stvari, ki jih nihče drug ne vidi in ne sliši. To je lahko grozljivo. Nekatera teh stanj so lahko tako grozo vzbujajoča, da si jih osebno ne želim prav nič spoznati. Ne bi želel preživeti tega, kar preživljajo nekateri ljudje, ki si sami ne znajo pomagati. Tako pridejo k meni in me prosijo za pomoč."
In Roland Laing za razliko od uradno priznane psihiatrije meni, da tisto, za kar ga ljudje takrat prosijo, ni ,,ustavitev" takšnega stanja,^ ampak nasprotno, omogočanje dobrih razmer za nemoten razplet. ,,Končno sem razumel, da klic na pomoč ne obstaja. Kadar ljudje kričijo, tulijo, se ne čutim dolžnega poseči vmes, kajti zdaj vem, da tega od mene ne pričakujejo."
V   svojih  zavetiščih  si prizadeva  ustvariti razumevajoče, potrpežljivo, ohrabrujoče   okolje,   v   katerem   živijo   v  glavnem   ljudje   s   podobnimi izkušnjami, bodisi kot bolniki ali kot terapevti, in ki so tam toliko časa, da se lahko ponovno rodijo.
V  filmu ,,Asylum" vidimo Julijo, mlado žensko s hudimi motnjami, kako zapade v stanje nenehnega nazadovanja, ki jo končno privede na stopnjo nebogljenega dojenčka. Ob njej so njeni tovariši, vendar je ne ,,spodbujajo", pa tudi ne pregovarjajo in ne tolažijo. Na koncu filma pride spet k sebi, je sicer še slabotna, a sveža, osvobojena, pripravljena na novo življenje. ,,Brez pomcna je," pravi Laing, ,,priganjati cvetlico, naj zraste. Obstaja naravni ritem rasti".
Nekateri so bili vznemirjeni zaradi njegovega nagnjenja k hinduizmu in drugim daljnovzhodnim religijam. V resnici ima Laing na vso moč tenak posluh za raznovrstne manifestacije bivanja, veselja, trpljenja in strahu. Strahu, ki nas ohromi vsakokrat, ko komu podajamo roko.
,,Cesa se ljudje po vašem mnenju pravzaprav bojijo? Da bi jih prestrogo sodili? Da bi slišali resnico? Da bi se jih dotikali? Napadali? "
OSNOVNA VRSTA STRAHU
,,Človeka je strah različnih stvari: nekogaje strah dotika, spet drugega, da bi se ga nihče ne dotaknil. Najbolj pa jc ljudi strah, da bi postali nemočni, se nanadoma znašli brez obrambe in popolnoma odvisni od drugih. Te druge dobro poznamo, z njimi imamo izkušnje od otroštva dalje in vemo, česa so sposobni, tudi če imajo najboljše namene. Prav zato poskušamo nadaljevati s starim načinom življenja, se skušamo obdržati na vajetih, ne prepustimo se temu, kar občutimo, kar si morda želimo doživljati, izkusiti, pač iz strahu, kaj bi se zgodilo, če bi se malce sprostili, če bi se ne mogli več sami braniti. V naši družbi človek že v osnovi ne zaupa drugim. Niti njihovim dobrim niti slabim namenom."
V  ,,Asylumu" vidimo plahega in občutljivega mladeniča, ki se kot se zdi, prebuja iz stanja popolne nedejavnosti. Pomalcm govori, postavlja vprašanja, se zanima za druge, se trudi spoznati, kaj pravzaprav hoče. ,,Težko je, če nisi navajen," mu pravi cden izmed tovarišev. Nenadoma se pojavi njegov oče, ,,normalen človek", ki prihaja, da bi odpeljal sina. Ta človek jc zelo tog, mehaniziran,   urejena   hoja,  besede,  nasmeh,  načela,  samozavestno vihti^ čekovno knjižico, s katero bo plačal ljudi, ki so se prostovoljno ukvarjali z* njegovim sinom. Taksi je pred vrati in oče zvleče vanj sina, ki še nima dovolj moči, da bi rekel ne.
,,Nikoli več ga nismo videli", pravi Laing. ,,Taksi je zavil naravnost proti norišnici klasičnega tipa, fant je bil sprejet in nemudoma so začeli s serijo električnih šokov, tako da se zdaj prav gotovo ne bo več pobral. Ne ,,gane" se več. Prav to je hotel njegov očka.
,,Kaj vam to ni strlo srca? "
,,Lahko bi ga bilo," pravi Ronald Laing in se počasi nasmehne, ,,čc ne bi
bilo že dolgo strto! Nacistični zločini, nad katerimi se še vedno zgražamo, se dogajajo vsak dan v psihiatričnih bolnicah s privoljenjem vseh."
Sedem centov v Londonu, ki lahko sprejmejo le dcset ljudi hkrati — pa tudi plačati je treba 10 funtov tedensko — skupaj z dvesto petdesetimi privrženci ni ravno število, ki bi moglo dosti opraviti.
Toda Laing ima nešteto razlogov, da verjame v svoje delo. K njemu nenehno prihajajo zelo slavni ljudje, ki.so ime v poslovnem ali političnem svetu.
,,Pridejo k meni in se zjokajo. Nekateri niso jokali že od otroštva. Bfli so še ravno dovolj pri sebi za spoznanje, da so bol| bolni od tistih, ki so težko telesno prizadeti. Odrezani od lastnih čustev. ,,Cutili" niso ničesai več. Kot v Ameriki, kjer človek ne zna več čutiti sam. In kjer gre zato k strokovnjaku, k psihoterapevtu, kateremu plača na stotine dolarjev, da mu milostno pomaga ,,čutiti"". Mojo prvo knjigoje odklonilo sedem založnikov. Zdaj teh problemov več nimam, moje ime zdaj pomeni denar. Toda če bi nek mlad neznanec prinesel rokopis z istimi idejami, bi ga ponovno odklonili. Ne, moja misel ni dovolj prodrla."
Trenutno končuje gledališko igro - ,,Why the peacock screams", - kjer predstavlja svoje ideje, kot sam pravi, v obliki, ki je bolj dostopna širokemu občinstvu.
Po Le Novvel Observateur prevedla B.K.
upravljano otroštvo
Diskusija med: Maud Mannoni, Catherine Clement, Aime Guedj in doktorjema Robert Lefort in Tony Laine
Psihoanalistka Maud Mannoni je znana po vsem svetu po tem, da je v Bdnneuilu na Marni odprla eksperimentalno šolo za psihotične otroke. Radijske oddaje o Brunu Bettelheimu so vzbudile veliko zanimanja med poslušalci in jih seznanile z življenjskimi težavami perpleksnih odraslih, ki so žrtve kapitalizma v Franciji. Prav tako kot Maud Mannoni, skuša tudi Bruno Bettelheim zdraviti umsko bolne otroke: takoj je treba razjasniti, da niti ,,umsko bolan" niti ,,zdraviti", nimata točno določenega znanstvenega in omejenega pomena. ,,Zdraviti" največkrat pomeni povrniti sposobnost govora otrokom, ki so jo izgubili. (Te otroke ločimo od nemih otrok, ki govoriti sploh niso sposobni).,, omiliti nesrečo in omogočiti delovno aktivnost, o kateri bo največ govora v sledeči diskusiji. V šoli v Bonneuilu svobodo otrok ovirata samo dva ,,tabuja": ne smejo napadati drugih in ne smejo imeti spolnih odnosov z ostalimi otroci v šoli. Dmgače povedano, ne vsiljuje se jim nobena od običajnih psihiatričnih praks. Tak korenit poskus predvideva teorije o instituciji in njenih škodljivih učinkih, in še več, o instituciji sami, ki se imenuje Država. Izkušnje iz Bonneuila in ideološka predvidevanja, ki jih podpirajo, so Maud Mannoni, Robert Lefort in Simone Benhaim izpovedali v knjigi ,,Nemogoča vzgoja", iz katere smo vzeli nekaj odstavkov.
Maud Mannoni in Robert Lefort sta torej prišla v uredništvo ,,Nouvelle Critique". Več kot štiri ure sta diskutirala s filozofinjo Catherine Clement (ki je prav tako član Ecole Freudienne de Paris), psihiatrom Tony Lainejem in Aime Auedjem, profesorjem literature, ki se od nekdaj zanima za probleme šolstva, vzgoje, šolskih in vzgojnih aparatov. Diskusija je bila strastna, živahna, resnična izmenjava rnnenj. V debati je implicirana prisotnost psihoanalize, kajti Maud Mannoni črpa svoje terapevtske iznajdbe s področja psihoanalize. Govorili so o delu, predvsem o terapevtskem manualnem delu, o upravljanju in njegovih efektih, o državi in o svobodi . . . Dotaknili so se nekaterih bistvenih aspektov, zaradi katerih kapitalistični monopolizem Države onesposablja delavce in njihove družine v vseh pogledih njihovega življenja.
Debata je poudarila nujno potrebo po resničnih demokratičnih strukturah. ki bi na vseh nivojih združevale avtonomnost inicijative in upravljanja ter skupni nacionalni pogled na potrebe in zahteve delavcev.
,,Prostor, s katerim se otrok sreča ob rojstvu in kasneje v toku svojega razvoja, je strukturiran od drugih Ijudi; od njih je odvisno ali mu nudijo možnost razvoja izven njihovega vplivnega polja ali ne. Prav oni dajo otroku občutek za to, da poseduje nek določen prostor. Vendar ima tudi otrok svojo funkcijo v fantazmatičnem življenju ostalih članov družine: od njih je odvisno, ali bodo svojemu potomstvu dovolili izvršiti evolucijo v svojem lastnem imenu ali ne.
Prostor,  za  katerega  se   odločimo,   da ga bomo zavzemali, funkcija, ki jo imamo (nam samim navkljub) kot X (bolnik, norec) v primerjavi z nekom drugim, sestavljata elemente igre šaha, ki se jo igra v družini, pa tudi v vsaki drugi instituciji. (Education impossible, str. 75)
komunisticno partijo, na župana iz Bonneuila ali na odgovornega v Domu za mladino . . . človek ima vtis, da že samo zato, ker je ,,upravljano", to presega razredne odnose in vabi k opustitvi takšnih situacij, kakršne so, kar je po drugi strani v nasprotju z vašo etiko.
MM: Ko smo začeli z delom v Bonneuilu, smo se odločili za realizacijo dela brez kakršne koli koncesije upravljanja. Sprejeli smo možnost izginotja. Plačali smo ceno za svobodno raziskavo. To, kar smo uresničili, je bilo popolnoma nemogoče uresničiti v naših aktualnihj strukturah. Prisila upravljanja je v Franciji mnogo hujša kot v Angliji. Prav vseeno je, ali je vlada z desne ali z leve, z nespremenjenim upravnim aparatom se ne more nič premakniti. Vse je nared le zato, da bi postali Ijudje vse bolj in bolj popolni upravljanci po zgledu upokojencev v psihiatričnih bolnišnicah. Vsaka iniciativa, ki je izven oficielne miselnosti, se zatira.
TL: Izkušnja iz Bonneuila se mi zdi pomembna, kolikor se sooča s problemi, ki so del politične bitke, ki jo bijemo na nivoju javnih služb. Borimo se namreč za podreditev javnih služb odgovornosti čim širšega kroga porabnikov. Tako bi lahko začeli postavljati psihiatrične probleme v političnih terminih: samo javna služba lahko uspešno izpelje tako zadevo. Nujno potrebno je eliminiranje denarnega odnosa s področja javnega zdravstva. Samo javna služba bi se lahko odločno borila proti temu denarnemu odnosu in proti masivnemu uvajanju zdravstvenega kapitalizma.
MM: Tu gre za dve različni stvari: ena je boj na področju javne službe; jasno je, da je neogibno potreben; druga stvar pa je boj z upravo v njenih steriliziiajočih učinkih. Dandanašnji je življenje in prosti čas državljanov organiziran. Če kdo slučajno misli sam s svojo glavo, vse pohiti in se obrne na ,,kompetence", ki naj bi ga naučile, kako mora misliti. V Angliji imajo pacienti svojo besedo. V Franciji jim jo odvzema zdravstvena oblast.
TL: Zdi se mi, da se za vsem našim pogovorom skriva nekaj neizrečenega, zakritega: obstoj razrednega boja. Dejanski cilj te oblasti in uprave, ki je uprava našega trenutnega režima, je na primer na področju psihiatrije v tem, da skušajo storiti vse, kar je v njihovih močeh, da se ne bi teh problemov nikdar obravnavalo v političnih terminih . . . Prav zato moramo mi delati na tak način, da se bo o teh problemih začelo govoriti v političnih terminih: sicer pa menim, da je o tej stvari napisanega v vaši knjigi dosti pozitivnega. Kar se tiče šole, je trenutni manever oblasti v tem, da se izvaja prenos odgovornosti: odgovornost oblasti je prenešena na šolo kot institucijo, poleg tega pa tudi na šolske učitelje in na starše; tako se na primer zelo često dogaja, da učitelji zvračajo odgovornost za šolske neuspehe na starše, ti pa nazaj na učitelje. Pri vsej stvari je treba spraviti obtožbo na politični nivo, obtožiti je treba trenutni režim pomanjkljivosti, katerih težo moramo prenašati: ekonomske pomanjkljivosti so sicer objektivne, prav tako ideološke. Kakšno pa je pravzaprav danes življenje otrok in odraslih? Običajni družinski pogovor v običajnem družinskem kontekstu poteka nekako takole: Ne izgubljaj časa! Pohiti z oblačenjem nogavic, jej hitro in dovolj, da boš jutri zjutraj v dobri formi! Družinski pogovor prenaša na otroštvo vso težo in pritiske, ki se jih izvaja na odrasle delavce. Otrok se tako znajde v situaciji izkoriščanca prav tako kot njegovi starši, saj se izkoriščanje dobičkarskega sistema vse bolj širi izven področja dela samega in se infiltrira v vsa socialna okolja, v katerih se otrok srečuje z odraslimi in se z njimi pogovarja. Zato je treba postaviti te probleme v političnih terminih in obtožiti dobičkarski socialni sistem, monopolistični sistem, ne pa ostajati pri obtoževanju odraslih, ki so sami njegove žrtve.
AG: Rad bi se povrnil k vzgoji. Vse kar se zahteva od otroka: podrejanje zahtevam in stereotipom kodeksa dobrega vedenja, pogovor, v katerega je ujet, to je samo nek ritual, ki določa obnašanje in vlogo, ki jo je treba igrati. Zanima me, kaj je pri tem važno: priučitev temu kodeksu ali vsebina kodeksa samega; temeljno poslanstvo odraslih je v tem, da zagotovijo prenos znanja; stoletne izkušnje naj bi ponovno obdelali in jih kritizirali, jih celo izmaličili v korist vladajočega razreda. O svobodnem odločanju otroka govorite tako, kot da bi bilo popolnoma indeterminirano: prav kot da bi bilo otroku na razpolago, da si iznajde svoj lastni kodeks ali možnosti zavrnitve že obstoječega kodeksa. Toda v imenu česa? Kodeks, ki mu ga ponujamo, bi mu morali pošteno ponuditi rekoč: ,,Veš, tja in tja bi te rad popeljal, imaš pa možnost svobodne izbire in lahko kreneš drugam." Drugam, kam? Kakšno predstavo pa imate o prirojenih sposobnostih otroštva in o njegovem odnosu, ki ga ima do odrasle generacije, pa najsi bo to v obliki očeta ali kakšne druge institucije?
RL: Mislim, da smo prišli tukaj do točke, kjer se seka več vprašanj: Vprašanje kodeksa, ki ga prenašamo, vprašanje vsebine kodeksa, vprašanje priučitve nekemu delu in očitno še vprašanje odnosa do tega dela.
To kai je resničnost, je kodeks, kajti kodeks je resničen v odnosu s podzavestjo, ki ukazuje subjektu. Isto se dogaja z delom: začetek z delom je kot grezilo subjekta, ki išče samega sebe. Vsebina tega kodeksa pa je nekaj popolnoma drugega.
MM: S tem, ko skušamo zreducirati zadevo na samo vsebino kodeksa, očitno tvegamo, da utegnemo zaiti. Kopljemo se v poplavi informacij. Otroci se bojujejo z institucionaliziranimi lažmi, ki jih oddajata televizija in tisk. Borijo se s studom svojih staršev do poklica, ki ga opravljajo. Zelo malo staršev želi, da bi se njihovi otroci odločili za isti poklic, ki so si ga bili sami izbrali. Otroci so ujeti v popoln kontekst nonsensa. Izločeni iz življenja odraslih, so nemočni v segregaciji starosti.
Šolanje do 16. ali do 18. leta, tojezločin proti otroštvu. Lahko bi, ko bi imeli čas, to ilustrirala s točnimi primeri. Podaljšano obvezno šolanje proizvaja delinkvente in odvzema nekaterim psihotikom možnosti, da bi se temu izognili. Prav tako bi rada spregovorila o napaki, ki se pojavi z uvedbo psihiatrične sektorizacije. Psihiatri so si izmislili, da je treba živeti in umreti na kraju, kjer si se popolnoma slučajno rodil. Mnogo ,,bolnikov" čuti prav nasprotno potrebo po begu iz kiaja, kjer je vse tako imenitno zasnovano zanje. Nekateri doživljajo sektorizacijo kot ječo. Otrok v krizi (pa tudi odrasli) čuti potrebo po begu iz kraja, kjer bi ga uprava rada zadržala ,,v njegovo dobro" ...
Vsaka revolucija, ki bi ne šla skozi subverzijo upravljanja, je obsojena na propad. Znova moramo odkriti življenje, to ponovno odkritje pa nam lahko dajo pacienti in žene. Ali jim bomo dali resnično moč, da to družbo prenovijo in presunejo v novo, kakišna koli že bo? Ali pa bodo profesionalni uslužbenci in misleci njihove poskuse odkrivanja (in s tem ne—reda) vključili v (obstoječi) red?
„ ... V drugih primerih lahko srečanje med institucijo in osebki vključuje tudi primere para. Kajti, če institucija le stežka izpusti osebke, katerih se je polastilaji osebki to odlično povmejo. Potem ko so se obesili na institucijo, imajo oskrbovanci le lažno svobodo izbiranja. Bolj kot nek kraj, kamor se bodo vedno lahko zatekli, kakor se jim običajno pove ob njihovem odhodu, postane institucija njim navkljub in navkljub oskrbnikom, kraj debate med željo in zahtevo, ki se navadno iztečajo tako, da deviant prosi za povrnitev v zavod." (Education impossible, str. 190)
,,Otrok konflikta ljubezen—sovraštvo ne prinese s seboj, ampak naleti nanj pri starših, ki zahtevajo od njega, naj jim daje svojo Ijubezen po dolžnosti. Odrasli so ujeti hkrati v dramo svoje lastne zgodbe in v paradoks sveta, v katerem živijo: ne uspe jim, da bi to razbrali in tako postanejo tujci tistemu, v kar so se ujeli." (Education impossible, str. 21)
Bistveni del terapije v Bonneuilu je pošiljanje otrok v zunanji svet, k obrtnikom, pri katerih delajo, stari včasih celo komaj 6 let. Zanimalo nas je, kako je bil vzpostavljen kontakt med šolo in obrtniki v Bonneuilu.
MM: Nekega dne so imeli študentje stažisti dovolj čisto intelektualnega dela. Začeli so iskati možnosti za pravo delo pri obrtnikih. Pri obrtnikih so naleteli na željo po delitvi dela z nekom, s komer bi se lahko pogovarjali. Za otroke, po drugi strani, je pomembno dejstvo, da jih zna delovno okolje sprejeti in da jih ne odklanja . . .
Važno je, da si lahko iz vprašanj, ki nam jih postavljajo maiginalci, povprašamo po načinu, s katerim se jih družba brani v institucionalnem sistemu, ki je bil postavljen tako, da jih izloča. Trenutno si predstavljamo psihiatrijo pod opremo, šolo pod poslopji, ki jih moramo zgraditi, pozabljamo pa na tisto, kar je pripeljalo otroka do tega, da se je znašel v težavah. Bonneuil ima pri tem vlogo pokazatelja splošnih težav. Upravni vzgojni monopol je proti vsaki raziskavi, ki se mu skuša ižviti iz rok. Vsaka inovacija v javnem sektorju je popolnoma nemogoča, kajti uprava bo vse že tako uredila, da bo lahko ,,ubila" željo.
AG: Po mojem mnenju naj bi bil interes takega maiginalnega kraja v tem, da bi dopuščal indirektno in končno modifikacijo institucije. V tem vidim socialno koristni odnos med na primer, Bonneuilom in med tem, kar vi imenujete ,,upravni monopol narodne Vzgoje". Vaš koncept je popolnoma drugačen. Za vas je marginalec sam po sebi pozitiven, institucija sama po sebi negativna. Institucija postane tako depolitizirana. Po vašem mnenju nej bi ne bila ne desničarska ne levičarska, ampak čisto preprosto nosilka svoje lastne inercije. S samo definicijo marginalca obenem že opravičite tudi institucijo tako, kakršna je. Vzemimo na primer zakon Royer: že dolgo smatramo, da bi bilo potrebno podaljšati šolanje do 18. leta, zakon Royer pa je skrčil šolanje do 14. leta. V bistvu je to nazadovanje ki se ga da zelo dobro razložiti v obdotju poostrene družbene krize. Vi ste odločno proti podaljšanju obveznega šolanja, pripisujete mu kopičenje šolskih neuspehov, psihične motnje, celo poneumljanje otrok. Zakon Royer vam daje popolno zadoščenje. Vendar ne vidite dejstva, da je to potrebo ustvarila oblast, ki se je poslužila pomanjkljivosti šolskega sistema - pomanjkljivosti, za katere je odgovorna — zato, da bi zaostrila sistem.
MM: Skušala sem poudariti, da pritisk Države v Franciji onemogoča vsako inovacijo. Glasujemo za zakon o podaljšanju obveznega šolstva od 16 na 18 let, pri tem pa pozabljamo, da smo stopili v svet suralfabetizma. Problem ni v tem, da se nam onemogoči nadaljevanje študija, ampak da se nam omogoči dostop do dela. Leta otroštva podaljšujemo zato, da bi tako zakrili probleme nezaposlenosti. Vi, vi govorite o poklicni formaciji. Verjamete v profesorje mizarstva, varilstva, itd. V Bonneuil je prišel nek učitelj in se predstavil: ,,Jaz sem učitelj mizarstva v tem in tem kraju!" Fantje so mu odgovorili: ,,Mizarstvo v razredu nas ne zanima. Hočemo resničnega mizarja." Vsako inovacijo skušate takoj spraviti v nek program. Ostajate v upravljanju in ga vedno znova delate še bolj dušečega z novimi odloki in zakoni.
AG: Motite se. Gre za to, da se otroke seznani s tem, kaj pravzaprav je delo. Ne gre za to, da bi morali delati ravno v tovarni. Močno^ se zoperstavljamo vaši ideji o delu z obrtniki: to delo je kljub vsemu močno ožigosano od preteklosti, obrnjeno k preteklosti in odrinjeno na stran v primerjavi z veliko produkcijo. Ko skušamo otroku razložiti pojem tehnike, funkcijo nekega predmeta, skušamo pii tem zajeti delovanje celotnega podjetja, kar pa ravno ni možno, kadar mu damo delati gumbe, vžigalice ali karkoii drugega. Skušamo izluščiti celovit pogled, hkrati konkreten in abstrakten, na to, kaj v resnici je sodobno delo.
MM: Moja izkušnja izhaja iz drugačne prakse. Zanimajo me otroci, ki odklanjajo šolo. Ko bi jih odpeljala v neko tovarno, da bi jim pokazala resnost dela, bi vse nekam poslali. Tovarna je razčlovečenje, človeški odnosi so popolnoma zatrti.
Eden naših adolescentov, ki je prekinil s šolanjem in bil navdušen mehanik, je mnogo pridobil z delom pri nekem avtomehaniku. Ta mladenič je zelo rad razstavljal in znova sestavljal avtomobile. Ko se je dovolj izuril, je zahteval, da bi bil sam odgovoren za svoje delo. Tega mu niso odobrili, kajti v primeru nesreče bi bil lastnik delavnice odgovoren za nesrečo. Mladenič je zapadel v krizo. Ni se mogel upogniti pod zakonom ,,ne moremo postaviti v nevarnost življenja našega bližnjega", to ga ni več zanimalo. V tistem trenutku se je sprožil spor med njim, buržujskim sinom in med delavci. Nekaj se je odigralo na nivoju, ki bi ga lahko imenovali »razredni boj". Efekti te preizkušnje so se pokazali drugod. Mladenič se je prenehal ukvarjati z mehaniko in se vrnil v šolo. Danes je v zadnjem razredu neke pariške gimnazije.
AG: Vtis imam, da je v vas istočasno velika želja po revolucionarnosti, ki
sicer stimulira vaše delo, poleg tega pa se poslužujete instrumentov analize,
ki se mu zdijo globoko idealistični in celo - poskočili boste - globoko
•i  konzervativni.  Včasih  resnično  ne  vem,  ali se vaša kritika nanaša na
    spomini       na
otroštvo
Pred nekaj časa se je vprašanje UNIVERZE V NAŠI DRUŽBI zastavijalo mnogo bolj celovito in zaostreno kakor danes in to še posebej velja za angažma študentov. Kolikor je namreč šlo za uvid potrebe po radikalni spremembi tega položaja, je bila v vprašanju zajeta vrsta ,,podvprašanj", od katerih se zdaj nekatera (npr. štipen-dijska politika, pedagoško znanstveni proces,..) v spremenjeni obliki (in vsebini) pojavljajo kot bolj ali manj samostojna vprašanja in se kot taka tudi v praksi rešujejo, druga pa so subjimirala (ali bila sublimirana) pod določene aspekte teh prvih.         *
Usoda organizacij, forumov, je sprotno ubadanje s sprotniml vprašanji, zato se celota rada zamegli in od nje ostane le ,,osnovni cilj", na katerega se sklicujemo skoraj kot na nekaj, kar je onkraj izkustva. Objava zapisov iz ,,starih časov" naj bi bila v razmislek. Ni moj namen zavrteti časa nazaj; želim le doseči, da bi ura pozvo-nila. Kjer namreč nastopa čas kot večni >rzdaj ", je videti samo sekundni kazalec, ne sliši pa se, ko ura bije.
Čeprav se je o teh rečeh precej pisalo, + smo izbrali zapise Marjana Pungartnika in to zaradi globljega umevanja problemov, kontinuirane vsebine — skratka, ker niso bili zasvojeni od prigod-nosti, ampak od PRIHODNOSTI.
(Jože Vogrinc,SpomininaPRIHODNOST,Tribuna 14-15,1974/75)
Dokler se je (študij, op. J. V.) navezoval predvsem na določen krog izkušenj, načina življenja, samostojnih kritičnih institucij, je bila kasnejša zaposlitev samo nadaljevanje akademske prakse. Z etatizacijo družbe, kar sovpada zmonopolizacijo politične moči, se je proces obrnil: prevladala sta princip vzgajanja delovne sile in razlaščanje posameznika do take mere, da je njegov obstoj smiseln samo v služenju nekemu parcialnemu interesu. Vse pritikline, ki so spremljale študif, so dobile vlogo potrjevanja tega cilja. Najvažnejše pa je to, da se dominatitni interesi vletdajočega razreda vse bolj vsiljujejo kot življenjski interesi vsakega posameznika. Študij tako več ne pomeni razvoja kritičnega mišijenja, ampak pridobivanje določene kvalifikacije (diplome), ki hkrati postaja statusni in raz-redni simbol V gibanjih za reformo univerze se tako pofavljajo dvojni projekti - eni težijo k ukinjanju tradicionalne univerze v izobraževalne ustanove, kjer gre samo za prenašanje nekega pozitiv-nega znanja, drugi pa težifo predvsem k politizaciji za določene svoboščine in so tako izrazito politični. Razvoj je veliko bolj naklonjen prvim, kar se kaže že vrsto let tudi na mednarodnem seminarju Univerza danes v Dubrovniku - zadnje leto je projektu ,,bodoče univerze" nasprotovala le manjša skupina predvsem študentov, 'z abstraktno floskulo, da je za reformo univerze potrebna bistvena družbena sprememba. Proces ukinjanja univerze se je v nekaterih zahodnih deželah udejanjil v tem, da namesto akademskih ustanov nastajajo intenzivni kurzi kvalifi-ciranja...
. .. Univerza, ki je z redkimi izjemami ohranila preživele maščanske institucije (avtoritarnost, pozitivizem, odmaknjeno vzvi-šenost), se taki tendenci pač ne more upreti. Normalno je, da se je enostavno prilagodila zahtevam, ki jo v bistvu ukinjajo. Obstaja absolutno odtujeno od študentov kotnekak servis, ki je pripravljen dati nekaj intelektualcev - anahronizem, seveda. Tako univerza ne more biti zainteresirana za nič drugega kot pa za svoj osnovni delovni proces - tako imenovano proizvodnjo kadrov. Če bo zaškripala njena efektivnost, se bo trudila, da bo stisnila študente v primežu malo močneje. (Marjan Pungartnik, Univerza in neuniverza, Tribuna 10,1972/73)
Nesprejemljiva je težnja, da bi videli v univerzitetni reformi samo predelavo funkcioniranja. Ze res, da je ena temeljnih zahtev po spremembi prav v efektivnosti študija, vendar je tudi res, da univerza funkcionira glede na razmere optimalno v stalnem boju med povampirjeno tehnologijo, ki v Ijudeh vidi le sredstva, in tokovi, ki se tej tehnologiji upirajo. Produkt univerze niso samo količine znanja (investicije), ampak tudi Ijudje. Bolj ko je praksa manipulativna, več energije odteka za obrambo pred to manipu-lacijo. Odpor slepemu načelu efektivnosti, ki sloni w humanosti profita, ni vedno prepoznavno konstruktiven, zato so njegove manifestacije dostikrat obsojene. Dejstvo je namreč tako: vsi govore, da fe brez spremembe celotne družbe nemogoče reformi-rati univerzo, ne vidijo pa, da ta proces že teče. . .
. .. Govoriti o spreminjanju univerze v iracionalnih okoliščinah je golo in kratkovidno reformistično početje, če v sebi nima vizije nove družbenosti. Prvi korak k resnični spremembi bo revizija družbenosti. Zato vsem, ki govorifo o reformi, ponavljamo: Vsi govorijo o reformi, mi še vedno govorimo o revoluciji. (Marjan Pungartnik, ,,Svigovore o reformi - mi ne", Tribuna 3?* j972/73
Ni vprašanje v tem, ali študij je delo ali ni. O tem lahko razmišljajo tisti , ki nikoli niso nič študirali in so si vse znanje prišpekulirali. So namreč taki statusi, kjer je bolj pomemben izkaz kot pa znanje. Za študij porabiš čas, hrano, obleko, stanovanje: to indicira delo. Kdor tega ne porabi, fe prevarant. Gre nam za bistvenejšo stvar: za odtujenost ali za generičnost dela. Odtufeno delo sploh ni moralno vprašanje, še manj pa ekonomsko, kar hoče tovariš Vresnik podtakniti s tem, ko vzrtaja pri uspešnem študiju, ki se krona z dehvnim mestom. Mancfe rekel, da se delo ne dogaja zato, da bi zadostilo neki danosti (delovnemu mestu, delovni skupnosti). Rekel je, da je človeško življenje generično takrat, ko živi iz svofe človeškosti, ne pa da jo daje nečemu zunaj sebe. Če mu človeškost dafe kolektiv, ki kot tak obstaja zaradi proizvodnje funkcionalno koristnih stvari (pri Marxu je to nasprotje med vrednostjo in uporabno vrednostjo blaga), potem to ne more biti generično življenje. Iz njega tudi ne more izhajati možnost za revolucijo...
... Dati študentu družbenost torej pomeni, dati mu v roke delo, ne pa kriterije za bodoči status (statusne determinante). Pri temje treba razbiti pojmovanje univerze kot pedagoško-znanstvene usta-nove. Edina prava pedagogika (in v tem niso vrtci, osnove in srednje šole nič nižja kot univerza, tako kot je neposredna proizvodnja neke vrste šola), ki je sprejemljiva za socialistično univerzo in socializem sploh, je demokratično socialno življenje, ki pa ga ne more zagotoviti in realizirati nobeno meščansko gibanje ali kakršna koli politika. Politika v njem razpada ali pa se poraja takrat, ko le-to razpada. V tem demokratičnem socialnem življenju je tudi funkcionalna delitev univerzitetne populacije na profesorje, študente in pomožno osebje nesprejemljiva. Funkcionalna delitev na profesorja in študenta izhaja iz zelo odtujene oblike proizvajanja in obnavljanja znanja. Znanje kot kultura dobiva smisel samo iz produkcije družbenega in človeškega, zato je nasprotno tako profesorju kot študentu. Zaradi položafa, v katerem so profesorji zakupniki (poosebljenje) znanja nasproti študentom, ki so pooseb-Ijenje neznanja, je današnja univerza še vedno iracionalna, meščan-ska in pragmatična univerzU, ki ni sposobna videti vseh posledic svojega odtujenega obstoja. Vračati se h generičnemu (vrstnemu, takemu, zaradi česar je človek človek) obstoju pa ne pomeni proizvajati funkcionalno koristne stvari, ampak živeti socialno.
(Marjan Pungartnik, Berite vsi!, Tribuna 3, 1973/74)
V nesmotrnosti naše univerze bi bila eksperimentalna iniciativa s strani študentov pravo bogastvo. Študij bi se lahko tudi zunanje potrdil kot delo, če ga ne bi uklepala patriarhalna merila preživele hierarhije, ki študenta meri po profesorju. V takih okvirih je prevelika starost profesorjev zastarelost družbenih odnosov. V ponovnih poskusih, da bi se vsebinska odgovornost za družbeno opredeljevanje študentov prenesla v tako imenovani ,,pedagoški del" študijskega procesa, vidim samo abortirani model prej omenjene tradicionalne hierarhije, radikalizacijo že obstoječega in iz buržoaznega obdobja prevzetega stanja. Ob številnih zagovar-janjih na Marxa in marksizem ta tipično idealistična teza pozablja na često samo zamrmrano misel, ,,da morajo tudi vzgojitelji biti vzgajani" in to ne od prejšnjih vzgojiteljev, kajti to bi pripeljalo do tiste delitve družbe, v nadrejene in podrejene, niti od enkrat za vselej določenega sistema ,,vrednot", ampak od prakse, karpaje v univerzitetnem okolju kritični (študijski) program. Sicer pa je tudi to nepomembno, sicer bi se v tretiranju teh vprašanj poznala vsaj kakšna sled naših že izrečenih pripomb.
(Marjan Pungartnik, Bye-bye, Tribuna 23-24, 1972/73)