Letnik 11.	v lažnjivi obleki.	štev. 24.
Izhaja v mesecu dvakl'Ht, kedar ga je volja. —- Veljä celo leto 2 gold. 40 kr., pol leta 1 gold. 20 kr., CCll't leta 60 kraje. Posamezne številke se dobivajo po 10 kr. v Klerr-ovi bukvamici na vdlikem trgu št. 313.'
Mi „Brencelj“ L, pravi naslednik mrčesa, kterega je vstvaril Bog peti dan, da nadleguje ljudi in živino, se ponižamo vsem, kteri Nas zastonj, v „kotrobant“ ali pa za denar beró, naznaniti, da smo sklenili v Svoji previdnosti v Našem kraljestvu dozdanji red tako-le spremeniti:
1.	Z novim letom počenši bodemo odsekali si staro glavo in si nasadili drugo , da se držimo šege mrčesov, kteri se večkrat slečejo.
2.	S to glavo bomo kazali se po trikrat na mesec, in sicer v začetku, v prvi in v drugi tretjini meseca, a dneva ne pové nobena pratika.
3.	Za te izlete Vam bomo naložili davka 3 gold. za celo leto, 1 gold. & O kr. za polovico in 80 kr. za četrt leta s pristavkom, da še ta davek plačuje naprej , kakor je navada v avstrijskem cesarstvu. Kdor bi pa proti plačeval, naj se oglasi s sreberno avstrijsko desetico pri gospodu Klerru na vélikem trgu, kteri je pooblaščen, prejemati ta davek in ga oddajati Naši glavni državni blagajnici.
4.	Ako bi se utegnil najti kje kak upornik, kteri bi ne hotel odrajtovati gori omenjenega davka ali bi se celó predrznil odpasti od Naše države in prestopiti v rajde onih, kteri Nas brezplačno ali celó ne sprejemajo ali ne beró, se bo vpletel v Našo sódnijsko preiskavo, iz ktere ni druge poti, kakor.edina, ki pelje v brezno renegatov in mlačnežev, ktere smo pljunili že davno iz Svojih ust.
5.	Kdor je dolžan davek za 1870. leto in priklado za Našega brata „v koledarjevi obleki“, temu se ostro zaukaže, da plača do konca tekočega leta. Naš prvi opominjevalec je lastna vest, a drugi „reŠpebtarjova kuharca“, ktera bo prišla vsacega osebno tirjati, če bo protil Našemu ukazu.
6.	Kar se tiče Našega Veličanstva, bomo se držali strogo Svoje ustave;1 kar se bo preme-nilo, se bo premenilo le med mejami Naše ustave, med kterimi bomo še bolj razposajeni, kakor smo bili do zdaj. V Naši kuhinji se bodo pekli nemčurji, liberaluhi, ustavoverneži, renegati in drugi dobrotniki Naši in Našega naroda; ker jih je kot listja in trave in rastejo iz tal kot gobe po dežji, ni se bati, da bi kdaj oslabela naša okrogla konštitucija ali da bi si polomili zobé nad bolj pusto pičo ali da bi se morali lotiti celó Slovencev.
7.	Geslo Naše bo enako do sodnega dne; glasilo se bo za Slovence, liberaluhe, nemčuije in renegate: Pr okle te grablje!
Dano v Našem glavnem gnjezdu nemškutarije konec druzega leta Naše slave, v začetku tretjega leta našega pikanja,	„Brencelj“!.,
najsitnejši vseh mrčesov.
Slovi
au staremu letu.
ober’, nesramni starec siri, Nesrečna, ozka vsem kopita, Za tabo malo bode žila Na s krvijo gnojeni njivi.
Zares so le nekteri krivi,
Da je človeška kri prelita,
A zver, krvi ki nikdar Sita, Rodil si ti v pošasti živi.
Zatoraj le se vlezi v jamo, Svetili bomo tebi s slamo; Pogrebcev žalostnih ne bo.
Solzice, ki pobitim tekle,
Naj tebe bi še v jami pekle,
Naj bi težile ti zemljo.
Modri očetje.
Naš slavni nemčurski mestni magistrat jako previdno ravnd s spravljenjem snega iz mestnih cest in ulic. Dokler se ga solnce ne loti, ga pusti tudi mestni urad pri miru. A res je ganila skrb teh očetov za snažnost mesta srce vsacega, kdor je videl, kako so v južnem vremenu vozniki, kteri so naložili voz poln snega, se trudili, da bi jim ne skopnil na poti do Ljubljanice | a zastonj; jug jim ga je topil do malega- Ko bi bil mestni magistrat, kteri je pustil sneg že tri dni na ulicah , čakal le še tri ure, bi bil jug brezplačno storil to, kar so očetje drago plačali.
Naj pride še kdo in zabavlja čez mestni magistrat! Prislonim mu jo, da bo pri tej priči tri solnce videl.
Črtica,
kakoršna se utegne prigoditi \ Ljubljani.
Bistroumni gosp. dr. Suppppan, po milosti Dežmana in konšt. društva župan ljubljanskega mesta, se misli, kakor se vnovič čuje, odpovedati županstvu. Ne da bi se kdo vstrašil te novice in bal za Ljubljano, kajti dobro je znano, iz kterega,namena se razširjajo take govorice.
Da bo pa vsak prav brez skrhi spal, mu že zdaj povemo , kako se bo ta komedija končala.
Vseh 29 modrijanov mestnega zastopništva se bo podalo v pinjah in frakih k najmodrejšem in ga prosilo na kolenih — na videz, se vč da— da bi se mož jasne modrosti ne odpovedal županstvu ter ne pahnil nesrečnega mesta naravnost v brezno pogubljenja. A župan si ne dd omečiti žlahnega srca, vse besede so bob v steno. Že se odpravlja poparjena četa 29tih, od kterih skrivaj vsak misli na županovi prestol, kar se župan obrne in vnovič vpraša že odhajajoče:
„Cernu ste prav za prav prišli k meni? Česa ste me prosili?“
„Da bi še ostali župan našega mesta“, vsklikne eden.
„A to pa že, z velikim veseljem, če Vam s tem vstrežem“.
In 29 modrijanov zapusti dvorano, 29 očetov, kterih bi bil vsak rad župan, in komedije je konec, a dr. Jožek Suppppan ostane župan in to je velika sreča za — njega samega.
Rešpehtarjova kuharca.
Dons se m’ pa mudi.
Sej b’ še ne bla peršla, ke b’ dons ne blo glih ta zadenkrat, k’ se letaš še vidmo. Sem Vam pa le peršla vsem vesele praznike in nov let vošt, de ne bote rekli, de jest ne zastopim malere.
Tok Vam pa vošim no, vse, kar si le sami pervošite, k’ ne vem glih, kaj si vsak želi. Samo za sebe pa za gospoda „Brenceljna“, k’ sva že delj cajta pekont, vem, kaj b’ blo najboljši: da b’ blo dost abonentarjov.
Ce jih to let le 500 per-dobe, pa so rekli, da mi bodo kupil nov bertah pa kambrikasto kikljo. Polej bo pa že, zato Vas prosim naročite si „Brenceljna“, če že prov za špas, saj ni treba, da b’ mu zapisal dušo, koker se kdo zapiše + ++. Saj ta kontroht ne gilta zmeraj , kder noč’te več plačvat. na je oblezan.
To sem Vam votla dons povedat, druzga nič nimam cajta, k’ sem že derehtarca tajč tejatra Drug let se bomo pa večkrat vidli, k’ so gospod „Brencelj“ rekli, da bomo šli po trikrat na mesec na špencir. To bo fletno! — Adijo, adijo za ta cajt, sej se bomo vsi spet vidli.
Nove in pogrete smešnice.
Skop starec leži na smrtni postelji. Zdravnik mu naznani , da bo komaj 48 ur še živel. „To bi bilo strašno“, odgovori bolnik, „sv/Juri je še le čez tri. mesece in do tje sem že plačal svoje stanovanje“.
*
# p
Matija je rekel Janezu, da je lažnjivec, in je bil zarad te besede obsojen za 24 ur v zapor. To ga strašno jezi, vgiblje in vgiblje, a ne najde načina, kako bi se maščeval nad. Janezom40' Nekega dne se Janez zopet prav debelo zlaže; zopet je Matiju beseda „lažnjivec“ na jeziku, a spomni se prestane kazni. Vendar ga srbi, da bi Janezu povedal pravo in po nekolikem premišljenji mu reče: „Veš" Janez, da te ne žalim rad. Vendar ko bi mi rekli na pr., gospod fajmošter: „Pripelji mi najnesramnišega lažnjivca“, bi prišel k tebi, bi ti potrkal na ramo in bi rekel: „Janez, gospod fajmošter želijo s tabo govoriti!“
*
Tat vkrade pri spovedi duhovniku uro iz spovednice in se spove: „Kradem“. —- „Moj sin“, ga opomni spovednik, „moraš reči, da si kradel“. — „Sem kradel“, odgovori tat, kteri je med tem tatvino dovršil. — „Moraš vkradeno blago nazaj dati“, reče duhovnik. „Ga bom dal Vam nazaj“, pravi tat. .¿s*„Nej jaz ga nočem“, odgovori spovednik. — „Ce pa okradeni noče vzeti blaga nazaj“, vpraša tat, kaj mi je storiti?“ — „Ce bi bila taka, pa smeš obdržati blago“, odgovori, nič hudega misleč, duhovnik.
*#-
Slovenec se prepira, z nemškutarjem. Besedd da besedo in tako se pravdo dobrega razpreta. „Ti nisi naše vere“, pravi Slovenec razkačen, „ti si renegat“. Nemškutar, razdražen ko petelin^ teče k sodniku ter toži Slovenca zarad razžaljenja časti. Sodnik ukaže Slovencu, da prekliče besedo „renegat“. — „Ce ga je ta beseda razžalila, dobro, jo bom popravil“, pravi Slovenec. „Tedaj, Miha, renegat nisi, ampak — Kljun!“
Pogovori.
Jože. Vojska vendar-Ie dalje traja, kakor bi človek mislil.
Jaka. To je vse zarad tega, ker Prusi nimajo generalov, kakoršne smo imeli mi 1866. leta. Ce bi jih imeji, kedaj bi bila že vojska pri kraji!
*
* *
Tine. Oe si kaj „kunšten“, Tone, ti bom dal zastavico. čuj in dobro premisli, preden mi odgovoriš. Kaj je Dežman, kedar gre brez dežnika (marele) po dežji?
Tone. Haha! Stara šala! Moker je.
Tine. Nisi je vganil, Tone!
Jože. I no, kaj pa je?
Tine. Renegat!
: ■;; Sfe *
Jože. Ne vem, kako je to, da me danes tako strpen-sko glava boli.
Jaka. Si bil pa že pri „Verfassungstagu“.
Grajšinski ferboltar.
Tri sto medvedov, per mej Dunej, buzaraca, permaruš, pa nič klet. Spet bo en let hin, jest sem pa le še ferboltar. Ke b’ til človk za ministirstvo študiral,Jo' imel že dons 4000 gld. pen-zjona. Ce bom še enkrat na svet prišel, per mej Dunej , na nič druzga se ne bom vrgel, koker na politiko. Ce je človk politikar, ga entveder zapro, al pa postane minister.
Per mej kokoš ! Let gre h konc, je že tist cajt, k’ se je rodil kralj judovsk.
Letaš se ne bo rodil le kralj, ampak ,še cesar, to se reče, ta star Bilje se bo pustil za nemškega cesarja ven klicat.
Dete šentej! Do zdaj so Nemci zmiraj peli: Kje je nemški foterlond? Zdaj pa ne bodo imeli le foterlonda, ampak tud’ cesarja, k' bo ta foterlond spravil pod se, koker koklja piške al pa koker skobec goloba. Bo pa treba gratulirat nem-cam za tako novoletno šenkengo.
Naši Nemci ali pa Prajzarji bodo zdej imeli dva cesarja. Ker prebivajo na Estrajharskem, imajo že enga cesarja; ker se pa bigecajo s Prajzam, bojo dobil še enga. Do zdaj so se piss je „cesarsko-kraljevi“ ali, da lobko vsak zastop, „estraj-harsko-prajzovski“), zdaj bodo. pa menda „c. c.“ (to je „cesarsko-cesarski“). Več-ne smem povedat,_ če ne , me zaprč še pred novim letom, zato se pa priporočim do novga leta.
Tri sto medvedov!
Vabilo — na limance.
(Po „Brenceljnu“ iz prijaznosti do „Tagblatta“ sprejeto.)
• Ko se je osnoval naš list, zgodilo se je to iz tega namena, da imamo list pri rokah, v kterega tlačimo^ vse smeti, kar jih naberemo po Slovenskem, in kterih nismo mogli spečati v vnanjih listih. Tudi je bilo mnogo umazanega perila, kterega še celó židovski listi niso ^hoteli prati, in vse to je bilo vodilo pri ustanovi našega lista.
Ce pregledamo svoje dosedanje delovanje, moremo ponosno reči, da smo vse storili, kar se sme zahtevati od lista za laž in domače škandale; opomnimo le na lepo zbirko grdih laži, ktere se dobivaj«? pri nas v posebnem odtisu, na znano brezijsko svinjo, s ktero smo dosegli vrhunec svoje naloge, na mnogo zabavljivih člankov, s kterimi smo počrnili Slovence in zlasti njihove voditelje,
da so bili črni kot zamorci, na kupe blata, kterega smo zmetali na klerikalce in druge nespodobne ljudi itd. itd.
A naša naloga ni še dovršena. Še je v „Slovenji“ dokaj gradiva za otesane in neotesane laži, še niso vsi Slovenci zamorci, še je kupe blata, in vkljub našemu marljivemu delovanji mnogo neoblatenih klerikalcev, tudi svinj se bo še kaj našlo neobritih, zato ne moremo, ne smemo izpustiti lista, kteri nam je za domačo rabo in gledč naših namenov, našega značaja kakor nalašč. Ne popustimo ga radi in bi ga tudi ne, ako bi zamogli plačevati sami velike stroške, kterih ne plačajo naročniki; kajti nismo tako predrzni, da bi zahtevali oa tistih, kterim se naš list ne gnjusi, še plačilo. Dokler so nas dosegali curki od žgorej in nam po skrivnih potih dohajali groši, je bilo že še. A zdaj so se zaprle jezi, za Časopisje ministerstvo ne bo dalje dajalo denarja in naš žep je preplitev. Tedaj smo primorani, povzdigniti ceno lista za nekoliko goldinarjev. Radi pripoznamo, da list še toliko ni vreden, kolikor je veljal do zdaj, kajti v celi Avstriji se ne more niti eden dnevnik z nami meriti, kar se tjče vrednosti, a vendar mi ne moremo drugače, ker nas nočejo podpirati niti pruski niti avstrijski tolarji.
• Gledč na vse to smo tako predrzni, da bomo dalje izdajali naši stranki tako potreben list, kteri se bo držal dosedanjega gesla: „za laž in omiko po svinjskih obritih glavah“.
Vredništvo „Tagblatta.“
Spominki.
Napihnjenemu ustavovercu.
Ni bil minister sicer, a mnogo koristen deželi;
Ta je dežele korist, da ti še plavaš na dnu.
Renegatu.
Zdravo naroda teló trpelo gnjilobe ne bode;
Kar se od njega odkruš’, bolna gnjiloba je vse. .
Mlačnemu Slovencu.
Ti si „Slovenije“ sin? Potrebno, da to si povedal;
Kdo bi se nadjal, da ti blago „Slovenjo“ poznaš?
Kranjcu.
Praviš; da nisi nemour, a tudi ne bister- Slovenec;
Vendar v „Slovenji“ živiš, jezik Slovéncá je tvoj. ,
'Znana ti bode žival, ki leta po zraku, a tič ni,
Cvili ko miš a ni miš'; zove se grd — netopir.
- Zabavljipcu.
Jezik človeku je dan, da molči in če treba, ga rabi,
Tebi pa jezik'za to, dražiš da mirne ljudi.
Babilonski stolp.
Bilo je v tistem času, ko se je prijela velika prena-petnost in ošabnost izvoljenega ljudstva v Avstriji, ko je hotel biti vsak minister , Vsak gospodar druzega.
In ljudje so rekli drug druzemu: Idimo in napravimo ustavovernosti svečavo 21. decembra, da bo svet strmel in se čudil delom naše besede in politične, zrelosti. In so Šli in se zbrali in neslanih govorov iu nasedlanih besed ni bilo konca ne kraja do polnoči.
In duh človeški je videl to prevzetnost in se mu je mrzilo početje predrznega ljudstva zakona, kteremu se je reklo ustava, in je sklenil, zmešati jezik in um tega zaroda
In poslal je med-nje vinskega in piva duha in ta sta jih obsedla po polnoči in jim zmešala besedo in um, tako da proti jutru ni razumel drug druzega.
In to je bil babilonski stolp, kterega so zidali usta-voverneži 21. decembra.
In svet še dalje stoji.
Na odpust (urlaub)
gredo, ker niso več za rabo, konec leta sledeči gg. so-delalci „Brenceljnovi“:
Dolgi Frice, tudi dr. Kasmacher, zarad popolne nezmožnosti, dalje biti kaj veljavna oseba.
Profesor Heureicb tako dolgo, da se iznajde druga svinjska dežela.
Pisk er tako dolgo, dokler se zopet ne blamira na javnem odru.
Oče Pajk za vselej, ker je šel tje, kjer muh ni. Juri Zavašnik tako dolgo, dokler ni stolni prošt. Lesjak le začasno, dokler se ne potrebuje. Kljunovemu Cenetu pa se prošnja ni mogla dovoliti, oziroma na to , da moramo tudi na Dunaji imeti kakega tiča, kteri poje nemčurske pesmi.
Mesto tih se pričakuje mnogo novih sodelalcev, kteri so se deloma že oglasili.
Iz nemške šole.
Učitelj. Povej mi, Nace, kako boš imenoval v nemškem jeziku dan „četrtek“?
Nace. „Freitag“.
Učitelj. Zakaj tako, povej mi?
Nace. „Tag“ se pravi „dan“ in ker imamo v,četrtek „frej“, se more reči „Freitag“.
v
Črviv lešnik za gnjile zobe.
Vprašanje. Kako se imenuje tisti, kteri je v dežji „birman“?
Odgovor. Dežman.
Jedilni list
slovesnosti ljublj. ustavovercev 21. decembra. Nagovor predsednika — z neslanimi in napihnjenimi fazani. Pozdrav občinstva — s polivko a la ustava*
Dežmanov govor — s telečjimi ušesi.
Hvalisanje ustave — s telečjimi možgani.
Govor gosp. župana zoper Slovence — s španjskim vetrom. Napiv vsem ustavovercem — z leskovim oljem.
Zabavljica vsem sovražnikom ustave — s pruskim maslom. „Vivat“ nemčurskim Kranjcem — s zajčjim stegnom.
NB.~ Previdni gostilničar je preskrbel tudi dokaj slanikov za drugi dan, ktere priporoča posebno tistim, ktere bo po tej svečanosti pamet bolela.
IV. Orec Politiški, gostilničar.
„MSrencefJ svojim.i( Zdaj smo leto dokončali, Marsikrat smo se lasali, Dostikrat smo vsi jokali, Večkrat pa Še se smejali; Smo nemčurjem zabavljali,
Se za narod bojevali,
' Pridno davke plačevali,
A ustavi kljubovali,
V slabi večkrat postlji spali. Vendar zvesti smo ostali Mamki naši, mili, zali.
„Brencelj“ svoje bralce hvali; Ak mu bodo vsi plačali,
Bodo tudi lahko spali.
Ce se boste naročvali,
In ne me brezplačno brali, Bomo Še besedovali,
A prijatelji ostali.
Leto je proč,
Lahko noč!
Javno zahvalo
izrekamo gg. bratom Kozlerjevim,- kteri so z izvrstnim izdelkom svojepisavnice največ pripomogli, da se je naša „Verfassungsfeier“ 21. decembra tako glasovito pričela, vršila in končala, kajti ko bi ne bilo te pisavnice, bi se bile morale glavne točke programa naročiti iz Gradca.
Odbor konšt. društva.
Rojstvo
kakoršnega obhajajo uaši ustavoverueži 21. dne decembra.
Zadnji dan leta.
„Brencelj“: Kar odlazi, nesrečni starec s krošnjo! Nisi prinesel druzega ko vojsko. .Še za tobak si človek ni prihranil. — Bo pa uni-le fantič bolj srečen! V cajnici nese nekaj, po čemur se mi sline cédé.
Listnica ; vredništva.
Gosp. dr. Krauss v Planini: „Brencelj“ se Vam sicer ne grozi in Vas noče razkričati kot zanikernega plačevalča. A vendar, ko bi prišel k njem kdo in bi ga vprašal, kdo noče na noben način plačati dolžne naročnine in se za prijazno pismeno opominjevanje še ne zmeni in časnike hoče zastonj prejemati, bi „Brencelj“ prišel k Vam, bi Vas prijazno dregnil in rekel:. „Gospod dr. Krauss, nekdo je danes popraŠeval po Vaši osebi“..
Trdovratnim dolžnikom:„Brencelj“ pričakuje od Vašega poštenja, da boste poravnali dolg do novega leta, če Vas že domoljubje né opominja na svojo dolžnost.