Slovensčina v uradih pa dr. Waser, dr. Stremajer in slovenski poslanci. V Kainuikii na KraHJskein so se lani zarad gruntnib iuej tožili Peter Keber, Jožef Mazovič in Andrej Jančigaj, sami trdi Sloveuci. Okrajrji sodnik je toraj tudi razsodbo izdal pismeno dne 1. okt. 1880. slovenski napisano. Zoper razsodbo so se pa stranke dalje piitožile. Namesto, da bi se bila pritožba rednim potem rešila, zaukazala je c. k. deželna nadsodnija graška pod predsedaištvom dr. Waserja razsodbine slovenske prepise vzeti nazaj in vso razsodbo nemški prepisati. Ta zaukaz je tudi dne 16. febr. 1881. potrdilo c. k. najvišje sodiSče pod predsedništvom dr. Stremajerja, češ, da je na Kranjskem ediDo le nemščiua pri sodnijab navadni deželski jezik in toraj VHaka sod- nijska razsodba neveljavna, če je slovenski pisana. Ta odločba je razburila vse Slovence in naši državni poslanci so dne 11. marca pod vodstvom slovenskega poslanca g. viteza plem. Scbneida javno stavili sledeee vprašanje do pravosodnega ministra: ,,Pred nekoliko dnevi je bilo v javnib listih čitati odlok c. kr. najvisjega sodišča zaradi slovenske razsodbe pri c. k. okrajni sodniji v Kamniku. Iz časopisov ia iz raznih drugih verjetnih poročil se je tudi izvedelo, da je c. kr. predsedništvo višje deželne sodnije v Gradci ta odlok c. kr. najvišjega sodišča naznanilo ne samo vseru sodnijam tamošnjega okrožja višje deželne sodnije, ampak tudi drugim oblastnijam ia uradom, ki njemu niso podložni. Podpisani ne smejo zamolčati, da je ta odlok, kakor tudi jako vidna skrb predsedništva c. kr. višje deželne sodnije v Gradci, odloku zagotoviti bitro in povsod uplivajoče razširjenje, vzbudila čut najglobočjega razburjenja v onem pridnem, državi udanem in cesarju zvestem narodu, ki prebiva v jednem delu Štajerske in Koroške, potem na Kranjskem, Primorskem in v Istri, in kateri narod vidi, da mu navedeni odlok krati njegove z državnimi osnovnimi postavami zagotovljene pravice ter žali tudi njegovo narodno čast. Razžaljen je narod v svojej pravici, ker ta razsodba izključuje od države priznano ravnopravnost njegovega jezika v uradu ter skruni njegovo narodno čast, ker se smatra iijegov jezik tako, kakor da bi ga ne bilo, kot nenavaden v deželi in ako se rabi, da se more to smatrati kot uzrok, da razsodba nič ne velja. Resno prepričani, da ne more niti iz uradne instrukcije niti iz splošnega sodnijskega reda deželna višja sodnija izvajati pravice foimalno odločevati tam, kjer bi imela odloeiti samo o meritornej pritožbi strauk; zato z ozirom na to, ker sta obe razsojevajoči višji sodniji prezirale, da ima čl. 19 državne osnovne postave vzvratno ali nazaj delujočo moč na obstoječe, ž njo morebiti v protislovji stoječe zakone; in z ozirom na to, da je v razsodbi navedeni razlog, ,,da je nemški jezik izključivi sodnijski jezik na Kranjskem", naravnost neresničeu, ker se uže 30 letna Kranjskem, Štajerskem in splob v vseh onib kiajih dežel, kjer prebivajo Slovenci, pri sodnijah mnogokrat tudi slovenski uradaje, katerim višja deželua soduija sama daje slovenske tiskovine za odloke in razsodbe in ker so med vsern tem časom sodnije brez zaprekdo najnovejšega časa sprej emale slovenske vlogeter izdajale razsodbe in odloke v istem jeziku; nadalje z ozirom na to, da je z dvornim dekretom od 22. septembra 1835, št. 109, z ministersko naredbo od dne 15. marca 1862, št. 865 in koncem z državno osnovno postavo o občnih pravicah državljanov od 21. decembra 1867, štv. 142 d. z. raba slovenskega jezika pri sodnijah pozitivno določena in pravica slovenskega naroda glede neovirane rabe njegovega jezika v uradu zagotovljena; potem z ozirom na to, da po najvišjej resoluciji od 31. oktobra 1785, štv. 489 ,,ima višja deželna sodnija sicer natauko ozirati se na rabljene foimalnosti pri reševanji kake pravde, opažene pomanjkljivosti nižjej sodniji takoj naznaniti ter jib za pribodnje ustaviti, kjer pa zakon na opuščen predpis izrečno ne določuje ničevosti, tam naj nje take pomanjkljivosti ne ovirajo ter naj sodi" ; nikoli in nikjer pa ni uzrok ničevosti to, če sodnik svojo razsodbo izroči stranki v slovenskem jeziku in zato bi se s tem slučajem ne bilo imelo ravnati kot ničevostnim; naposled z ozirom na to, da je omenjeni odlok najvišje soduije žaljenje pravic, zagotovljenih z državnimi osnovnimi postavami, ki je v tem večje v svojib posledicah, ker so se pri c. kr. okrožnej sodniji v Celji, kakor se sliši, uže samo zarad razglašenja onega odloka v zadnjih dneh odbile tri slovenske vloge slovenskib strank, a je dolžnost visoke vlade, da celo tam varuje in brani, kjer neprizivni odloki sodnij kratijo splošne pravice državljanov, dozvoljujejo si podpisaui do nj. eks. voditelja pravosodnega ministerstva staviti vprašanje: 1. Ali je visokej vladi znana razsodba c. k. najvišjega sodišča od 16. febr. t. 1. štv. 1697 in od c. kr. višje deželne sodnije predsedništva v Gradci ukazan razglas tega odloka do podložnih sodnij in drugib, celo avtonomnih oblastnij? 2. ii Kaj naruerava visoka vlada storiti, da s tem odlokom najvišjega sodišča žaljeno pravicoSlo- iivencev do ravnopravnosti njib jezika 11 v uradu zopet v veljavo deae? || Pl. Schneid, dr. Vošnjak, dr. Poklukar, Nabergoj, knez Windischgraz, Kljun, Obreza, dr. Tonkli, grof Hobeuwart, V. Pfeiler, grof Margberi, Her- !! man, baron Godel, dr. Vitezič, grofHarracb, knez || Lobkovic, ^.dr. Rieger, Zeithamer, knez Scbwarzenberg, dr. Siom, knez Alfred Liecbtenstein, grof Biandis, grof Kinsky, (in mnogi česki in nemškokonservativni poslanci).