In ko besen se kastelan v sholarja je zagnal,
Joannes je potegnil svoj rapir
in mahnil z npim po roki Gibellina,
da mu stilet na tla je pal
in iz zapestja  tok krvi je zacurljal.
In še Joannes kastelanu je dejal:
»Zajaši konja in nocoj še iz Devina
izgini z ranjeno roko in da bo mir
med naima in sholarji tvojega poraza v svet
ne razneso, odštej mi odkupnino: zla tov pet!«
In Gibellino, ki pravkar s stiletom bil je še junak,
postal mehak je in sladak
in odkupnino je Joannesu odštel
in prosil ga, naj o dogodljaju molči,
zlasti naj Ceharju in Jelvici
ne črhne ne besede. In ko mu sholar vesel
obljubil je, se Gibellino v sedlo je pognal
in konj spred pristave je v noč odpeketal-------
Prišel je  drugi dan, Sholarji so brodarili   -po morju in za kratek čas ribarili in zraven peli, si nagajali in zbijali dovtipe; ko so se utrudili, poslušali nasvet so patra
Sommaripe in so pristali s čolni ob  obali, kjer sedmoviri Tirna v izpod Krasa prišumi.
»Poglejte reko,« ogovoril pater je sholarje zbrane,
»ki v Eneidi jo Vergil slavi!
Magiister artium ne našel bi ob njej dovolj besed,
da z njo bi prispodobil sedem prostih ved.
Kaj meni naj potem primernega  ositane,
da bi ob zgodovinski reki vam v spomin in zatslovo
izpregovoril?--------Srce mi narekuje to:
Sedem izvirkov znači vam sedem darov, ki z njimi daje sveti Duh človeštvu blagoslov: Modrost in umnost, svet in moč in učenost, kedor jih je sprejel, jih rabi,
toda prevzeten nikdar ne pozabi,
da družijo se le potem ti v dobro in krepost,
če'jim pobožnost kaže pota in strah božji! —
Tako,  prijatelji, Timav v spomin si vtisnite,
in ko se vrnete v sveta življenje
in vrvenje,
name in na besede moje včasi mislite!«
In spet so vesla vdarila in lahki čolni,
sholarje v preveselih polni,
so proti gradu čez morje brzeli,
v njih so sholarji barkarolo peli:
Sinje je morje z zlatom pretkano, zvezda  pred mano jasno blešči. Sveti mi, sveti le, zvezdica žarka, da moja barka v pristan dospe!
Daleč je, daleč             •
modro obzorje — vzburkano morje meni grozi! Sveti mi, sveti le zvezdica žarka, da  moja  barka v pristan dospe!
Barka v pristanu, dekle jo vgleda, sladka beseda me vzveseli . . . Hvala prelepa ti, zvezdica mila, ki si svetila sredi noči!-------
DALJNA PESEM.
O, iz katere pomladi, iz katerih daljav si v mojo sobo pridehtela v večerne zarje čas sanjav?
O, tam so vetri žalostni...
O, tam ljudje so bledi kakor da so bolni,
Oči imajo  čudno temne in velike,
da komaj slutiš, kakšne daljne slike
opajajo jim duše v trepetanje silno . ..
0, tam so jezera . . .
In če si sam in jokaš ob samotni vodi
in izpiraš si oči pekoče , . .
naenkrat vztrepetaš —:
mlad ribič sanja, sanja na piščal,
mlad ribič te mehko tolaži —
o. tam v večerni zarji,
kjer gorijo temno rožni čolni. . .
O, tam ljudje so bledi kakor da so bolni...
Anton Vodnik.
76