JANKO LEBAN:
Vezilo
 {go, sin trškega trgovca, je imel brata Toneta, ki je pa živel v mestu pri stricu. Igu, ki je bil z vsem srcem Tonetu vdan, ie bilo po bratu silno dolgčas. „0, ko bi se Tone že skoro vrnil!" Tako je večkrat vzdihoval (er nri tem mislil na to in ono igro.ki bi jo rail igral v bratovi dnižbi. Bilo ie pozimr, januarja meseca. Bližal se ie Tonetov Kod. ,,Da bi le vedel, kaj bi hotel darovati Tonetu za trod!" ie dejal nekaj dni pred sv. Antonom PuSčavnikom. ,,h nu, daruj mu knjigo s podobami!"TOti je svetovala sestra Mira.                                                 •¦:..¦¦
•    ,<Ne, ne! Takih knjig ima že dovolj!" ugovarja Igo. -' '•' »Potem mu pošlji mrežo, da bo lovil metulje!" priporoča sestra. ,,Ha, ha, ho! To je pa lepo! Saj pozimi ni metuljev!" se zasmeje brat. ,,Jaz pa vem, s čim bi Tonetu posebno ugodil," prinietne bratec Božo, ,,pošlji mu dobro meseno klobaso. Ta mu bo gotovo pogodu!"
i»8
! Vsijjrasnejo v štheh. Igo pa pripomnk ..Klobas ima gotovo dovolj pri sfricu v mestu."
V tem se približa oče, ki je slišal ves ta pogovor. Prav veselilo ga je. da je Igo tako skrbel za Toneta. Zato je tudi on hotel nasveiovati nekaK
,  ,.:.,Veš kaj, Igo, pošlji Tonetu krapa. Riba bo gotovo Tonetu v veliko veselje!"
,,ŠaIiš se, oče!" kliknejo otroci, Igo pa še pristavi: ,,Saj bi krap po-ginil spotoma!"
,.Da krap spotoma ne pogine, to je moja skrb!" odgovori oče.
.,Nu, potem mu liočem poslati krapa!" veselo vzkllkne Igo.
Drugi dan prinese oče zabojček. Bil je poln snega.
.Kaj hočeš z zabojčkom, polnim snega," povprašajo radovedni otroci.
.,To boste videli takoj!" reče oče in vzame iz posode krapa, ki ga le fgo kupil s prištedenim denarjem. Riba se je prav hudo premetavala semtertja. Toda oče jo trdno prime, vzame košček kruha, ga namoči v žganju ter ga potisne krapu v gobček. Potem zagrebe krapa v zabojček. riapolnjen s snegom.
Otroci so icar strmeli. Oče nabije pokrov na zabojček ter reče po-tem: ,,Qle}te, na ta način se krap ohraui in ne pogine."
^ ..Mislila sem, da more krap živeti le v vodi." deje Mira ter zvedavo pogieda očeta,
,,Nikakof!" pojasni oče. .,Ta riba je iako žilava. Položimo jo lahko v kleti v kot ter io pitamo s solato in drugimi živili, ki jih rada uživa. Na tak način se celo jako zredi. Seveda jo moramo pri tem večkrat poli-vati z vodo. Zdai pa. Ijubi moj krap. srečno pot!" se pošali oče kc ,'e bil opremil zabojček z napisom. Otioti se zasmeje'c tcr vprašaio: ,.Ali ne bi ribe poslali lahko kako drtigače?"
....Lahko, iuua pnzimi je tako !?r.;ooiie " pojasni oCe. . Zabojček so oipoildii po pošti. Otroci, zlasti Igo, so komaj čakali na poroJilo, v kakem stanju ie vezilo došlo Tonetu v roko. '           Dva dni potem je prispelo pistno. Vsi so napeto poslušali, ko ga je
oče. bral. Tone je pisal:
Ljubi Igo!
Ko je došel zabojček in smo ga odprli, bil sem prav Jczen nate. Mislil sem si, da si mi za vezilo poslal snega, ki ga tiidi tukaj imamo še prevečf Toda stric z roko pobrska po snegu. in kmalu se prikaže ribja glava na dan. Jaz sem nato še sam pomešal po snegii v za-bojčku ter kmalu izvlekel velikega, lepega krapa! To me je jako
198
razveselilo. Hvala Ti lepa zanj! Včerai smo zaužili ribo. Prav v slast je šla nam vsem. Nikoli nisem bil kakega vezila tako vesel, kakor sedaj Tvojega!
Srčen pozdrav in poljub Ti pošilja
Tvoi
Tone.
Otroci so bili tega pisma jako veseli. Še dolgo potem so se večkrat razgovarjali o nenavadnera vezilu.