IN MEMORIAM .olona .etek D a v id B ord well DAVID BORDWELL | FOTO ANDY MANIS IN MEMORIAM Na zadnji dan letošnjega februarja je filmski svet izgubil Davida Bordwella, enega najvplivnejših raziskovalcev filma, uciteljev in piscev, cigar dela, ki so bila prevedena v številne svetovne jezike vkljucno s slovenšcino, so nepogrešljiva na seznamih literature pri predmetih iz filmske zgodovine, filmske teorije ter kritike in publicistike po vsem svetu. David Bordwell se je rodil 23. julija 1947 v podeželskem me-stecu v državi New York, kjer je bila v njegovem otroštvu le ena kinodvorana. Svojo mladostno filmsko radovednost je moral zato tešiti predvsem s filmi, ki jih je lahko videl pozno zvecer na televiziji. To se je kmalu spremenilo, kajti že med dodiplomskim študijem anglistike na Državni univerzi New York v Albanyju je zacel redno obiskovati kinopredstave in pisati filmske recenzije in kritike za študentski casopis, svoj doktorski študij na Univerzi v Iowi pa je v celoti posvetil filmu. Tu je spoznal Kristin Thomp­son, s katero sta si nato na Univerzi Wisconsin v Madisonu ustvarila skupno profesionalno in zasebno življenje. Bordwell je tam pouceval od leta 1973 pa vse do upokojitve leta 2004. V teh treh desetletjih je kot avtor ali soavtor napisal vec kot dvaj-set knjig. Med najpomembnejše zagotovo sodijo raziskava o teh­noloških in institucionalnih dejavnikih, ki so oblikovali klasicni hollywoodski film, The Classic Hollywood Cinema: Film Style and Mode of Production to 1960 (1985 [v soavtorstvu s Kristin Thompson in Janet Staiger]), Pripoved v igranem filmu (Nar­ration in the Fiction Film, 1985 [slovenski prevod 2012]), en­ciklopedicni pregled svetovne filmske zgodovine Film History: An Introduction (1994 [v soavtorstvu s Kristin Thompson]), ki smo ga v slovenšcino prevedli že dvakrat (Zgodovina filma [2001] in Svetovna zgodovina filma [prevod tretje izdaje 2009]), študija o zgodovini raziskovanja in analiziranja filmov On the History of Film Style (1997) in predvsem Film Art: An Introduction (1979 [v soavtorstvu s Kristin Thompson]). Ameriški filmski kritik Matt Zoller Seitz je slednjo razglasil za »najpomembnejše delo v kanonu filmske vede«; lani je doživelo že trinajsto, znova razširjeno izdajo (soavtorsko se je tu pridružil še Jeff Smith), ki je bila takoj prevedena v deset jezikov. Film Art ni le eno najvplivnejših in najpogosteje prevajanih Bordwellovih del, ampak tudi eno najreprezentativnejših, zlasti glede nacina dela, ki se od zacetkov njegove kariere pa vse do smrti v vsaj enem pogledu pravzaprav ni spremenil. Bordwello­va osnovna raziskovalna metoda je bila vselej, kot se za formali­sta spodobi, analiza filmskega jezika, ki se je je loteval s kirurško preciznostjo, zaradi katere ni spregledal niti ene filmske slicice. V dobi digitaliziranih podob, ki so od nas v vsakem trenutku oddaljene le nekaj klikov, se nam ta pristop morda ne zdi nic posebnega; v sedemdesetih letih, ko je Bordwell pisal svoje prvo eruditsko delo, pa je bila to vse prej kot lagodna, kaj šele usta­ljena praksa. V sedemdesetih letih še ni bilo osebnih racunalni­kov, doba videa se je šele zacenjala, zajem zaslona je bil mogoc kvecjemu s fotografiranjem televizijskega zaslona ali filmskega platna. Tako pridobljena podoba je morda zadošcala za lastne raziskovalne potrebe, za objavo v monografiji pa ni bila dovolj kakovostna. Takšne okolišcine so botrovale temu, kar je postalo Bordwellov modus operandi: vsakodnevno obiskovanje kino­dvoran, kjer si je filme ogledoval s sedeža na sredini prve vrste z beležko in svincnikom v eni ter s fotoaparatom in štoparico v drugi roki (slednjo je potreboval za empiricno potrditev svojih vtisov o montažnem ritmu ogledanih filmov). V svoji dolgoletni karieri je videl na tisoce filmov in pozornost je namenjal vsej paleti filmske ustvarjalnosti, od mojstrovin kanoniziranih au­teurjev prek komercialnih uspešnic brez posebnih umetniških ambicij do hermeticnih primerkov avantgardne in eksperimen­talne filmske umetnosti. Ko se je odlocil, da podobo iz kakšnega filma potrebuje za objavo v svojem delu, pa se je – vse do sredine 90. let, ko so mu delo koncno olajšali sodobnejši nosilci – moral dokopati še do filmskega traku, s pomocjo katerega je navsezad­nje prišel do fotografije ustrezne kakovosti. Analiza filmskega jezika je rdeca nit Bordwellovega opusa, ki bi ga lahko nekako razdelili v tri kategorije. V eno sodijo dela, v katerih se je lotil sloga treh velikih avtorjev, katerih kariere so se zacele še v dobi nemega filma: Carla Theodorja Dreyerja, Ja­sudžira Ozuja in Sergeja Mihajlovica Eisensteina. V drugo kate­gorijo sodijo dela, ki jih je mogoce umestiti v konceptualni okvir IN MEMORIAM nacionalne kinematografije in jim pripisati historicnomateriali­sticno pozornost za nacine produkcije in produkcijska sredstva; Bordwellova analiza klasicnega Hollywooda je najbolj znan, a ne edini tovrsten podvig; v svoji doktorski disertaciji se je lotil fran­coskega impresionisticnega filma, v tem tisocletju je njegovo po­zornost pritegnila hongkonška kinematografija. Tretja kategorija pravzaprav ne pomeni locenega korpusa del, temvec Bordwellov raziskovalni etos, razviden tudi v njegovi pedagoški in mentorski praksi, o cemer so se ob njegovi smrti razpisali njegovi nekdanji študenti in kolegi, raziskovalno pa sta ga najbolj eksplicitno arti­kulirala s sourednikom Noëlom Carrollom že v naslovu zbornika Post-Theory: Reconstructing Film Studies (1996): ravno tako kot pomena filma ne determinira le njegov avtor, temvec so v njegovo produkcijo aktivno vpeti tudi gledalci, tako tudi filmska veda ni in ne sme biti teoretski monolit, temvec je v najboljši for-mi takrat, ko se napaja v metodološkem pluralizmu. Kljub tovrstni nacelni odprtosti za razlicne pristope pa je bila za Davida Bordwella izhodišce vselej analiza filmskih izraznih sredstev, torej analiza filmske forme, skozi katero se je nato približal vsebini, ni pa se poglabljal v družbene ali politicne raz­sežnosti obravnavanih filmov. Slednje se mu je zdelo recept za zlorabo filma, ki ga ni nikoli izkoristil kot odskocno desko za razpravo o širših temah, kot so rasizem, ksenofobija, kulturna industrija in podobno, kar je od avtorja, ki se je vedno znova vracal k Hollywoodu, marsikdo pricakoval. Toda Bordwell je ostal neomajen v svojem stališcu, da ga film zanima najprej in predvsem kot umetnost, ne pa kot odraz družbe ali utelešenje takšnih ali drugacnih nazorov in ideologij. Z Davidom Bordwellom je svet filma izgubil strastnega gledalca z izvrstnim spominom (menda ni pozabil niti enega filma, ki si ga je kdaj ogledal), vestnega raziskovalca z izjemno pozor­nostjo za filmsko formo z vsemi njenimi detajli, velikodušnega pedagoga in mentorja, predvsem pa avtorja, cigar interpretacij-ska zadržanost, ki so jo njegovi kritiki razglašali za apoliticnost, bi se utegnila na dolgi rok izkazati za njegovo glavno odliko: V svoji dolgoletni karieri je videl s svojim izostrenim cutom za filmsko estetiko, ki ga ni nikoli na tisoce filmov in pozornost kontaminirala ali zasencila nobena politicna agenda. »Aristotel je namenjal vsej paleti filmske filmske vede«, kot je Bordwella v nekrologu za Britanski filmski inštitut poimenoval njegov stanovski kolega James Naremore, ustvarjalnosti, od mojstrovin še dolgo ne bo utonil v pozabo. kanoniziranih auteurjev prek komercialnih uspešnic brez posebnih umetniških ambicij do hermeticnih primerkov avantgardne in eksperimentalne filmske umetnosti.