LETO (ANO) XLVIII (42) Štev. (No.) 32
,0 E ... LIBRE
BUENOS AIRES 17 'de agosto — 47 avgusta 1988
DR. LUDOVIK PUŠ
Korenine spora
Na našo prošnjo je dr. Puš takole odgovoril na vprašanje, kako gleda na napetosti med Slovenci in Srbi v (domovini. (Op. urednika)
New York, 23. julija 1989
Če bi hotel v celoti naslikati začetek in razvoj razmerja med Slovenci in Srbi, ki se zdi zadnje čase tako kritično, bi nastala dolga štorija brez kake posebne vrednosti. Zato bom poklatil le po vrhu glavne točke, kakor sem jih doživljal sam kot mlad, študiran mož in kot sem spremljal njihov razvoj pozneje v življenju.
Zame ni in ne more biti nobenega dvoma, da ,so korenine tega zla v proslulem aktu „Ujedinjenja“ na dan
1.	decembra 1918 v Beogradu, kjer so se sestali predstavniki Narodnega veča novo ustanovljene južno-slovenske države Slovencev, Hrvatov in Srbov, živečih na dotedanjem ozemlju bivše Habsburške monarhije, ki je s tem propadla, ter predstavniki srbske države s prestolonaslednikom Aleksandrom, političnim voditeljem Pašičem in drugimi srbskimi politiki. Slabo pripravljeno delegacijo je vodil brez navzočnosti vodilnih slovenskih politikov in predsednika Narodnega veča dr. Antona Korošca na poseben pritisk Dalmatincev znani in pozneje šovinistični prečanski srbski politik Svetozar Pri-bičevič.
Delegacija ni predložila Aleksandru in Pašiču nobenih predlogov ali zahtev za ureditev nove skupne države. Brez vsake obveznosti je bilo proglašeno zedinjenje nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov s kraljevino Srbijo v enotno državo pod dinastijo Karadjordjevičev. Psihološko je bil po ocenjevanju in čustvo, vanju tega piisca akt zedinjenja podoben ne sprejemu brata po bratu v isto hišo in zatorej dobrodošel, marveč kot sprejem vojnega premaganca, do katerega ima zmagovalec pravico ravnati po svoji volji. Ta psihološki element v srbskem mišljenju je živ in prisoten še danes.
Slovenci smo to resnico kmalu spoznali in v jugoslovanščini odkrili večinoma prikrito, včasih pa tudi javno izraženo tendenco pc' ustvaritvi _enega samega naroda (ki bi bil srbski), kar je rodilo med Slovenci močan narodni odpor. Ta odpor traja v današnji dan še v poostreni obliki in to gre nekaterim Srbom na živce. Revolucija v tem oziru ni dosegla nobene spremembe, kvečjemu to, da
more sedaj partija uspešno manipulirati z nacionalnim vprašanjem narodov v državi in podžigati tendence, ki gredo zavoženi partijski politiki v dobro. To jim na nesrečo dobro uspeva, zato jim je treba tako podžiganje preprečevati z modrim prikazovanjem zgodovinske resnice o začetku in razvoju narodnostnega vprašanja v Jugoslaviji. Slovensko narodno politiko pa je potreba uravnavati proč od neplodnega boja s Srbi.
Ker ni verjetno, da bi bilo možno srbsko mentaliteto spremeniti ali celo odpraviti z bojnimi gesli, je treba iskati drugih možnosti, da bi se napetosti, ki izvirajo še iz nekaterih drugih spornih odnosov, omejile in končno čisto ustavile.
Dr. Korošec je kmalu sprevidel, da brez sodelovanja s Srbi ne more za Slovence nič. doseči. Zato je iskal s Srbi političnih stikov in prijateljstva, kar smo mu Slovenci včasih zamerili, pa spet odpustili. Držal se je načela, da je najslabša Jugoslavija za Slovence še vedno najboljša in jo
Treba je misliti in delati na to, da se Slovenci pripravijo za povratek v Evropo. Kajti tudi sprememba režima sama na sebi tega problema ne bo uspešno rešila.
Nimamo Korošca...
Ne verjamem, da bi bilo kralju Aleksandru in njegovim generalom pred 50 leti kaj padlo na um ali da pade na um sedanji eliti komunistične partije na oblasti, kaj bi uresničenje idej o jugoslovanstvu pomenilo Srbom in kaj Slovencem. Srbom nesporno pridcbitek njihovih sanj o velesrbstvu in višek nacionalnih aspiracij, ker bi dejansko ne izgubili nič, Slovenci pa bi bili v tem primeru ob vse znake nacionalne identitete kot so jezik, kultura, življenjski slog, itd. V jugoslovanstvu bi se utopili in povsem izgubili svojo narodnost. Ali ne bi bilo mogoče Srbom dopovedati, kaj bi to pomenilo?
Tudi če bi Srbija gledala v Sloveniji res vojni plen, ne pa po svobodni narodni odločitvi prostovoljno priključeno ozemlje, ko išče brat pri bratu podpore v težki uri nevarnosti, bi.se morali globoko zamisliti ter pomen in vzroke sedanjih sporov prav razumeti.
Ob presojanju
...dogodkov zadnjega' časa v Sloveniji obstaja nevarnost, da jih v zdomstvu bodisi precenjujemo ali pa podcenjujemo. Za pravilen odnos do njih je potrebno, da upoštevamo nekatera dejstva:
V jugoslovanski komunistični stranki sta dve taktični in organizacijski liniji, ki se borita za prevlado. Po eni strani skrajno centralistična, ki se poteguje za enotno vodenje in načrtovanje države iz enega centra, za akumulacijo, razpolaganje in razdeljevanje presežka po uvidevnosti centra, za enotno šolstvo po vsej državi, za upeljavo enega jezika v upravi: vojski, transportu, obveščevalnih sredstvih, gospodarstvu, trgovini, itd. Ta način vodenja v vse večji in splošni krizi naj bi bil gospodarsko bolj uspešen in zgleda, da uživa podporo mednarodnih silnic, predvsem držav upnic, ki imajo prvenstven interes, da se zunanji. dolg čim prej povrne. Močna o-srednja vlada naj bi preprečevala (četudi s silo) vse večje etnične konflikte znotraj večnarodne države. Ta linija uživa podporo jugovzhodnih republik in ima center vodenja v Beogradu.
Druga, federalistična, policentri-stična, pa se zavzema za večjo avtonomijo posameznih federalnih re-
je v trenutku nevarnosti razpada, po	publik. Tudi ti zagovarjajo svoje sta-
strelih v parlamentu poleti 1928, s prevzemom ministrskega predsedstva tudi rešil. Ker pa so se Davidoviče-vi „demokrati“ izneverili ter izzvali padec Koroščeve vlade, so s tem zakrivili oklic kraljevske in vojaške diktature, Aleksandrovo smrt in vso poznejšo nesrečo.
Slovenci danes nimamo politika Koroščevega kova, ki bi krotil Srbe; tudi situacija je zelo različna, a po sedanji poti sovraštva ne pridemo nikamor. Slovenci čutijo, da je v nevarnosti narodov obstoj, Srbi pa zavidajo Slovencem njihove uspehe in si na vse načine prizadevajo, kako bi nizki življenjski standard v Srbiji izravnali z vilsokim slovenskim. A to ni mogoče z zmerjanjem in nalaganjem visokih denarnih dajatev Sloveniji v korist južnih republik. Tudi vznemirljivo, pošiljanje številnih srbskih delavcev v Slovenijo ni rešitev. Naj bi raje tem delavcem omogočili, da se nauče, kako Slovenci dosegajo višjo življenjsko raven; naj bi zahtevali, da se čez čas vrnejo in rojake doma učijo skrivnosti slovenskega uspeha ter ga posnemajo. Pa mislim, da iz te moke ne bo kruha.
Krivi in nekrivi
Po 44 letih se je Slovenija prvič spomnila vetrinjskih žrtev. Množica ljudi se je poklonila mučenim in po pobitim rojakom na Žalah. Spominska lipa je posajena.
Zelo smo hvaležni vsem, ki so to komemoracijo pov tolikih letih doma omogočili. Ker pa gre za dosedaj največjo tragedijo naroda, za ključni zgodovinski dogodek, bi radi dodali še nekaj misli.
V vabilih na komemoracijo 27. junija so označene žrtve kot „krivi in nekrivi“. Takšen odnos do pokojnikov, take oznake na grobovih niso o-bičajne nikjer na svetu in so seveda žaljive. Pod označbo „krivi“ se skriva opravičilo, češ da je šlo za kazen. Kar ostane, je samo obžalovanje zaradi načina smrti brez pravnega procesa.
Še posebej nas preseneti K. Humar v Katoliškem glasu v Gorici, (13. julija), ko piše o komemoraciji ln pravi o pobitih slovenskih protikomunistih dobesedno: „Niso se zavedali, da ni dovolj boriti se proti komu ali čemu, temveč da se je treba borit) za koga in za kako vredno-
to. Kristus se ni prišel bojevat zoper satana, temveč je prišel gradit božje kraljestvo. Pozitivne vrednote morajo biti v Vsakem programu. Ni dovolj se boriti zoper plevel, če ne veš, kaj boš na njivi sadil.“
Z drugimi besedami: bohba dela slovenskega naroda za preživetje in demokratične vrednote ter proti zlu in terorju komunizma naj bi bila dvomljive vrednosti in na duhovnem polju izenačena z revolucijo in njenimi grehi?
V Sloveniji pripravljajo komemo-rativno ploščo v spomin naših žrtev. Bojimo se, da bo vsebina besedila govorila podobno. Poskusi izenačiti na duhovnem polju žrtev s krivcem postajajo vse bolj očividni.
Naj velja enkrat za vselej: narod in še posebej slovenska opozicija iz let 1941-45 ne potrebuje in ne prosi* za komemoracije, če v teh ni vsebovana in poudarjena čast žrtev revolucije. Na to čakamo že 44 let in če bo potrebno, bomo čakali še enkrat toliko.
dr. Peter Urbanc
SLAVOJ ŽIŽEK:
\ ' ' • • • • • ,
Ne pozabimo!
«* >: vV- ■' ¿7 7 - ■ - —
... ne smemo niti za trenutek pozabiti na ta neznanski sivi represivni aparat, ki čaka’, da bo sprožen, in katerega senca lebdi nad nami. Četudi ta aparat molči, četudi o njem ni veliko slišati, pa mu ne manjka zaveznikov: srednji in lokalni držav-no-ipartijski aparat je bržkone zgrožen nad tem, kar se zdaj pri nas dogaja, in tiho „čaka svoj trenutek“ (...); k temu je treba dodati še tri velike zaveznike politbirokracije med „dobrimi malimi ljudmi“: indi-ferenco, cinizem in strah.
Ne pozabimo namreč, da je demokracija pri nas še vedno stvar nekaj tiisočev v večjih mestih; da so tako imenovani „navadni ljudje“ sicer pripravljeni od časa do časa narediti kakšno nenevarno popoldansko gesto (iti na zborovanje, glasovati na volitvah), da pa njihovo vsakdanjo držo naslednje jutro, ko jih prime maček po demokratski pijanosti, še zmerom določajo ljudske modrosti v slogu „hočemo dobro živeti, ..ise mi politika“, „politika je kurba“, „-Smole ali Bavčar, vsi so enake svinje, gre jim za isto, za oblast“ ali „ne moreš proti vetru
(Mladina, Ljubljana, št. 22)
lišče z večjo gospodarsko uspešnostjo, ki naj bi bila tem večja, čim večjo avtonomijo naj bi uživale posamezne republike oziroma čim manjši bi bil vpliv ali poseganje osrednje oblasti v odločitve republik Ta linija prevladuje v Sloveniji in Hrvaški, ki sta že sedaj najbolj gospodarsko uspešni.
Ta zadnja, federalistična linija trenutno vlada državo z ustavo iz leta 1974, torej še iz časa Tita. V tem sistemu in od tega sistema živi ne samo vodilna plast v Sloveniji, ampak tudi številna birokracija vodij podjetij in ustanov. Imajo največji interes, da pri takem sistemu ostane vnaprej. Radikalen zavoj v smeri centralizma bi pomenil izgubo privilegijev „novega razreda“, zamenjavo kadrov ■ ali premestitev v druge kraje države.
Zato -smerno sumiti, da je v ozadju vis e ga, kar se dogaja v Sloveniji, v bistvu strah po izgubi oblasti sedanje mlajše „nomenklature“ in birokracije. Zato iščejo oporo v ljud. stvu. Pospešujejo ali dopuščajo različne oblike „demokratizacije“, zavzemajo se za tržno gospodarstvo, za privatno lastnino, za vstop v „Evropo 1992‘„ za revizijo polpretekle zgodovine, za odpravo- dosedanjih diskriminacij, za spravo, za vse tisto, za kar vejo, da si želi večina’ naroda. Postavljajo se v vlogo pobudite-ljev oživljanja narodne zavesti in v vlogo „žrtev“ napadov osrednje vlade v Beogradu..
Dejstvo je, da dokler so živeli v
Jaruzelski in Walensa
Smo pred -odločilnimi dogodki na Poljskem. Majhne politične stranke so leta sodelovale s komunisti in o-mogočale obstoj komunistične vlade, po zmagi Walensove demokratske opozicije so se odločile z isto predložiti predsedniku države, generalu Jaruzelskemu, vladno listo brez komunistov. V času, ko trajajo pogajanja, sta radio in poljski tisk prenašala moskovska opozorila, da’ je na Poljskem nujna koalicijska vlada s komunističnim predsednikom na čelu. Tvegano je napovedovati srečen izid. Walenlsova opozicija ima z majhnimi strankami večino v „sejmu“ in v senatu, s tem tudi pravico voliti demokratsko vlado. Možnost zmage združenih strank je vznemirila poljsko KP in tudi Kre-
melj. Narod že ne verjame več komunističnim obljubam, da bo zaradi vedno naraščajoče draginje živil povečala plače delavcem, ki so znova začeli s stavkami. Poljska se je znova znašla v položaju — med Moskvo in Zahodom, kateremu država v brezupnih gospodarskih, razmerah ne more plačevati dolgov. Pomanjkanje živil je vedno večje.
Walensa bo, tako poljski in svetovni tisk, bržkone poslušal nasvete opozicionalnega ideologa in poljskega izobraženca Broni-slava Genje-reka. Ta je leta 1980 prekinil s komunisti in sestavil zgodovinsko spomenico, s katero je obsodil napad Varšavskega pakta na češkoslovaško. Po devetih letih je postal duša Soli-(Nad. na 4. str.)
in ocenjevanju
relativnem gospodarskem blagostanju na -račun najprej vojnih odškodnin, kasneje pa zunanjih posojil, ni bilo govora o kaki demokratizaciji, o civilni družbi, pluralizmu ali kakih pravicah človeka ali naroda Šele sedaj, ko jih tare gospodarska kriza, so se spomnili nanje...
Značilno je tudi, kako mlajša vo-. dilna plast v Sloveniji, ki se kot izgleda, sedaj požvižga na čistost in doslednost komunistične ideologije, podžiga atavične rasne mržnje med narodi Jugoslavije. Naenkrat se je pojavila tudi -sovražnost med Slovenci in Srbi, .ki je prej nikdar ni bilo in ki je narodoma prav gotovo v največjo škodo. Od „prebuditve narodov“ v 19. stoletju in naprej do ustanovitve Jugoslavije in sožitja v njej, kljub ekscesom kraljeve diktature, sta bila oba naroda v najboljših odnosih. Obojestranska simpatija se je izkazala med drugo svetovno vojno, ko so Srbi prijateljsko sprejeli množico Slovencev, katere so Nemci izselili. Od kod naenkrat toliko zavzetost za' (sicer legitimne) pravice albanske manjšine med srbskim narodom, ko pa istočasno nadaljujejo državljansko vojno med svojim lastnim narodom?
Kaj ko bi pustili, da Srbi in Albanci sami razrešijo svoje probleme in rajši uvedli resnično demokracijo na Slovenskem ter s tem dosegli ozračje za spravo med Slovenci!
Kar se navadno najmanj jemlje v poštev ob presojanju dogodkov v Sloveniji, pa je sumljivi molk ..zdravih sil“, boljševiških borcev in revolucionarjev ter mlajših pravovernih komunistov, ki se drže ob strani. Koliko časa še? Komunistična partija ve, da je ljudstvo ne mara, da ji je bilo vedno nasprotno. Tiste, za katere je vedela, da so proti njej, je vedno in dosledno zatirala. One pa, ki so se ji fizično uprli, je pobila, zaprla, mučila ali konfinirala na Jadranskih otokih. Danes, ob večji svobodi govora in pisanja, zbiranja in organiziranja političnih gibanj pa so se pojavili nasprotniki tudi tam, kjer so najmanj pričakovali. Sedaj ima partija priložnost sestaviti spiske vseh kategorij oporečnikov: intelektualcev in aktivistov, organizatorjev in somišljenikov, u-deležencev zborovanj, debat in okroglih miz. Kadar se bo ZK čutila resnično ogrožena, jih bo mogla onemogočiti na njej lasten in poznan način: Tien An Men docet!
Značilno je, da se ob vsej „demokratizaciji“ držijo nazaj prav tisti, ki so v prejšnjih desetletjih največ trpeli in ki bi po logiki morali biti v prvih vrstah odpora. Ne zaupajo! Že vedo zakaj. V domovini sumijo, da je prav sojenje štirih v Ljubljani v zvezi z domnevnimi spiski nasprotnikov in z ukrepi, katere naj bi podvzela jugoslovanska vojska, da v kali zatre „kontrarevolucijo“ v Sloveniji in vzpostavi oblast „zdravih sil“.
Vse to je treba upoštevati, ko ocenjujemo zunanje izraze „slovenske pomladi“, da jih ne precenjujemo, oziroma da jim ne dajemo naše brezpogojne zaupnice.
Prav tako pa tudi ne smemo podcenjevati legitimnih teženj slovenskega naroda, ki se mimo konjuktu-ralnih in sebičnih oblastniških interesov prizadeva za resnično demokracijo, kot jo poznamo, priznamo in živimo na zahodu. Naj nihče ne meni, da se vse to nas v zdomstvu ne tiče.
Zadnje uradne izjave SNO in SLS pozdravljajo vsa demokratična prizadevanja raznih odborov in zVez, se jim pridružujejo in skušajo storiti korak naprej, upoštevajoč sedanje razmere v Sloveniji. Zavedajmo se, da je uisoda slovenskega ‘naroda v rokah vseh Slovencev, kjerkoli živimo.
-gar
Pisemski nabiralnik'
Uredništvo Svobodne Slovenije je imelo med drugimi nameni tudi tega, da ¡bi bili bralci obveščeni o vsem, kaj o nas — politični emigraciji — pišejo v Sloveniji. Zato smo po mož. nosti priobčevali vse take članke, bodisi iz Nove revije, Mladine, Telexa, Tribune, Dela ali Dnevnika.
Sedaj pa je to postalo že nemogoče, toliko člankov, celo zelo obširnih, je objavljeno o nas. Nekatere bomo ponatisnili, da ostanejo bralci informirani, o drugih pa lahko prinesemo samo poročilo ali omembo, ker bi zavzeli preveč prostora, obravnavana vsebina pa je itak bralcem poznana.
V zadnjem času ¡se je razvznela debata o Triglavu, ki je prešla že na čisto drugo področje. Vanjo so posegli v glavnem dopisnik Dela v Argentini, Marka Jensterle, in drugi. V Delu so med pismi bralcev objavili 27. julija članek, ki ga je poslal urednik našega lista Tine Debeljak m!, in je bil natisnjen na uvodnem mestu v naši 26. številki. V njem — kot smo brali — ugotavlja krivdo komunizma za žalostne raz. mere med starimi naseljenci, članek je bil objavljen dobesedno. Spet je pisal tja Armando Blazina; o tem kaj vej prihodnjič.
Marko Jensterle je objavil' daljši članek v reviji Telex, 6. julija, ki ga objavi jame na tretji strani, kjer govori o obisku predsednika SKA Andreja Reta v Sloveniji in razčlenjuje problem Slovenske izseljenske matce. Isti dopisnik je tudi objavil celostranski članek v Telexu
20.	julija, pod naslovom: „Politični“ in „lojalni“. Posvečn je spet analizi dogodkov v Triglavu, pa še razmišljanju o odnosih stare in politične emigracije. Najbolj zanimivo'.je to, da je uredništvo vse objavilo pod velikim naslovom — SVOBODNA SLOVENIJA ’•— kopija glave našega lista iz leta 1949. Tudi o tem bomo še pisali in komentirali.
Najbolj zanimiv in vrednoten pa je daljši pregled „Sloveiiska literatura v Argentini“, ki ga je pričel pisati Marko Jensterle v Književne 'liste, tedensko prilogo Dela. Obljubljenih je več podlistkov, ki bodo organsko in nepristransko prikazali precej podrobno našo književnost. Dobili smo že tri. Prvi podlistek govori . o predvojnih kulturnikih in 'daljše obravnava predvsem arh Sul-'čica in Vando Čehovin, govori pa tudi o, Doktoriču in Vlady Kocianchich. Drugi ie posvečen starejšim kulturnikom politične emigracije. Govori o Novačanu, precej podrobno pa obravnava Debeljaka (z analizo njego-*
vih del, vključno Črno mašo), Simčiča, Krivca, Jurčeca, Kocipra, Marolta, Kunčiča, Tonklija, Žitnika in Vombergarja. Pri vsakem navede poleg knjig tudi nekaj kritik.
V	tretjem delu (10. avgusta) omenja književnike srednje generacije: Papeža, Kremžarja, Rakovca, Sodjo, Arka, Korošca, Rozmana, Willenpar-ta, Komarja, Brumna, Osojnika, Novaka, Ogrina, Škerjanca in Magistra; njih knjižne izdaje in oznake raznih kritikov iz zdomstva (Debeljak in drugi), zamejstva (predvsem Jevnikar) in Slovenije (Pogačnik, itd.). Omenja tudi knjižne založbe Svobodne Slovenije, Slovenske kulturne akcije, Slovenske besede itd. Manjka še zadnji, četrti del, v katerem obljublja analizo najmlajše generacije.
Gotovo je to — poleg pred letom dni objavljenih podlistkov o Slovenski politični emigraciji v Dnevniku — najbolj obširen in najbolj nepristranski tekst, ki nas predstavlja v kakem množičnem občilu v Sloveniji.
Poleg tega pa so še drugi, ki govore. o nas ali nas tiskajo. Tako se je v Delu oglasil med Pismi bralcev tudi Jože Škrbec iz Berazateguija, ki protestira proti obsodbi Narteja Velikonje, V Mladino ali Tribuno pišeta med pismi bralcev tudi dr. Peter Urbanc iz Kanade ali Vinko, Levstik iz Gorice, ki se zavzemata za politično demokracijo in pluralizem, Franc Pibernik je izdal knjigo Temni zaliv Franceta Balantiča (na žalost je še nismo dobili) z zanimivim komentarjem v Književnih listih tudi o nas.
V	reviji Borec (!) so objavljena pisma, ki so jih pisali za okroglo mizo o ugotavljanju vojn-ih žrtev tudi ms gr. Alojzij Ambrožič, dr. Ljubo Sirca, (oba kratka) in pa daljši pismi Andreja Roía in Toneta Brulca, ki sta objavljena nespremenjena, čeprav sta zelo kritična do režima in njegove „zgodovine“. Poleg teh pa še „po starem“ negativno mnenje Milice Strgar.
Naj še povemo, da je dr. Ljubo Sire predaval v Beogradu o.,.Gospodarskem prehodu v socializem“; večstranske razgovore z njim pa so objavili Duga, Telex in Mladina. V njih govori predvsem o skupini Pravda, Nagodetovem procesu ter o Demokratski alternativi, kjer se u-dejstvuje.
V	študentovski Tribuni ponatisku-jejo cele strani iz Žebotove knjige Neminljiva Slovenija, z opombami vred, ki dajejo drugačen pogled na začetke revolucije, zadržanje demokratičnih politikov ali na resnične namene KP in OF.
Ko je preteklo soboto predsednik Menean pohitel na poljedeljsko in ži-. vinorejsko razstavo, so opazovalci takoj zaznali bistveno razliko v načinu, kako so „'kmetje“ sprejeli njega, v sorazmerju s tem kako so pred enim letom sprejeli tedanjega predsednika Alfonsina. Televizija se je ob tem kratko ustavila, ker je itak narava TV taka, da se ob vsem more le kratko ustaviti, časopisje pa je razlilo reke tinte ob tem dogodku, ki je po svoje res važen, saj se tiče bistva taktike in strategije sedanje vlade in njene ekonomske ideje.
BORBA PROTI KAPITALU?
Zadeva ima svoje ozadje. Dogodki so takile: lansko leto so Alfonsina poljedelci izžvižgali, in je nato prišlo celo do spopadov med gledalci, pristaši ene in druge strani Letos je Menean doživel tak sprejem kot o njem ni nikdar prej sanjal kak peronistični veljak. Polje mu je hvaležno za boljše pogoje in za napovedane ugodnosti tudi še za bodoče.
To pa v peronizmu samem povzro-
Pri Mohorjevi založbi v Celju je v začetku leta izšla knjiga DOM IN SVET 1888-1988 cb stoletnici. Tu je urednik Stanko. Janežič zbral vrsto člankov iz celotnega slovenskega kulturnega prostora'. Vanj so popolnoma svobodno, prvič od leta 1945 napisali svoje članke dr. Tine Debeljak, Jože Krivec, France Papež, Vinko Beiičič, dr. Julij Savelli, J dr. Rajko Ložar, f Karel Rakovec. Tine Debeljak ml., da se omejim le na politično emigracijo. Tudi o tem bomo še kaj več napisali.
V Novi reviji napovedujejo objavo intervjuja z Andrejem Rotom in pesmi in prozo dr. V. Debeljaka, F. Papeža, V. Rodeta itd.
In še in še. Res je, da so nekateri posamezniki " Vedeli za naše delo in ideje, kar so ilegalno dobili od zunaj. Sedaj pa se poznanje širi tudi med širšo publiko. Gotovo moramo biti previdni in vedeti, da se lahko ■položaj spremeni, da ima partija še vedno vajeti v rokah. A dejstvo je, da imamo sedaj precejšnjo svobodo objavljanja v matičnih občilih. Treba je to izkoristiti. Pisma bral. cev so najbolj primeren prostor Tako lahko širimo svoje poglede in popravke uradni „resnici“. Vsaj pisemski nabiralnik nam je zaenkrat odprt...
ča neke vrste ideološko debato. Že tako v strankinih vrstah stvari niso čiste, saj je boj med renovadorji in ortodoksijo res precej osebnosten, a ni izključiti ideološke primesi. Po zmagi na predsedniških volitvah pa se je stvar še poostrila. Obnovitelj-ske glave so bile potisnjene v ozadje. Menem je tako za sestavo vlade, kot za začrtanje vladnga programa segel po ljudeh, ki niso ravno. pristaši razrednega boja.
S tem je peronizem, vsaj vladni peronizem, delno zapustil tudi svojo, doslj skoraj izključno delavsko barvo. Povezava s skupino velepodjet-nikov -in pa izredni odnosi z veleposestniki, je strategija, ki jo je Menem izbral, medtem ko „razsociali-zira“ državo (ali to vsaj napoveduje), in potiska v ozadje velike državne sindikate.
Že pred časom se je sprožila polemika, zakaj peronisti več ne pojejo druge kitice svoje strankarske himne: tiste, ki opeva Perona „ker si je osvojil veliko ljudsko maso s tem, ko se je bojeval proti kapita-
V DVOJE GRE LAŽE
Zelo pripravno je rabiti števnik za izražanje različnosti:
Pri kosilu smo imeli dvoje meso.
Če bi ne imeli ločilnega števnika, bi morali nanizati celo vrsto besed, da bi isto povedali. Marsikateri zemljan se mora tako truditi. Nam pa je lahko. Kupimo četvero moko, sejemo troje žito, nosimo dvoje perilo. S tem seveda še ni rečeno, da imamo na sebi dvojno perilo, to bi pomenilo vse kaj drugega. To bi bili dve plasti, druga vrh druge. Lahko enaki, Rhko različni, če pa rečemo: dvoje perilo, to pomeni, da je različno med seboj. Takšna oblika štev-,nika je ločilna. Ločilni števniki — enoj, dvoj, troj, četver — imajo posebne oblike. Od tod naprej peter, še. ster, sedmer..', jih delamo tako, da glavnim števnikom dodajamo končnice -er, -era, -ero. Ločilni števnik ima za vsak spol svojo obliko in se tudi sklanja:
S trojimi vozili so prišli na delo.
Izkazala !se je med peterimi učenkami.
Vozil je bilo na desetine in učenk tudi nič manj. Vendar vozila so- bila treh različnih vrst in učenke so bile
■ BE3M0nnBSJBB*l )■&■(
lu“. Te dni je umrl avtor te himne, slavni Hugo del Carril. Zanimivo bi bilo raziskati, kaj je bilo mišljeno s tisto kitico v originalu, kajti peronizem je bil v začetku bolj fašistično kot pa marksistično gibanje. Od tega je danes malo ostalo. Vendar obtožbe' pakta s korporacijami padajo z levice, tudi z levega krila samega peronizma. Jasno je pač, da se Menem ne bori proti kapitalu. 0-bratno, vsaj navidezno .se bori združeno s kapitalom. Kaj bo dosegel, to je pa drugo vprašanje.
KJE JE OPOZICIJA
Vsa ta zadeva pa vodi v drug problem, ki smo ga na tem mestu že nakazali. Namreč vprašanje, kje se danes nahaja opozicija. Pretekli petek sta se sestala sedanji predsednik Menem in bivši, dr. Alfonsin. Opazovalci so predvidevali (in sam je svoj čas tako izrazil), da bo Alfonsin še nekaj časa počival, A kot se kaže položaj, je hotel čim prej zasesti svoje novo mesto „šefa opozicije“. Res je, da je danes radikalna stranka največja stranka opozicije. A priznati je treba tudi, da je ta opozicija širša, kot radikalna stranka sama. In še, da ni vsa radikalna stranka v opoziciji.
("Nadaljevanje na 4. str.)
-moj jezik
različne po starosti in stopnji, mo. gli bi jih razdeliti v pet skupin.
Ločilne števnike rabimo, kadar šte-jemo množinske samostalnike: dvoje
grabelj^ četvero čevljev, desetero hlač, dvanajstere vilice. Tudi osebe in stvari, ki so povezane v stalne skupine, se številčijo označujejo z ločilnimi števniki: Imamo dvoje nog, petero čutov.
Tudi pred skupnimi in .znanstve. nimi pojmi rabimo ločilne števnike za izražanje mnogoterosti: troje veselje, dvoje mleko, dvoje meso.
(Moremo, ga rabiti kot samostojen izraz- količine : Društvo je šlo na dvo. je. Troje mu dela veselje. Stotero naj mu povrn.e!
Občutek za rabo te oblike števnika se izgublja na škodo jasnejšega izražanja. Namesto ločilnega števnika rabimo glavne ali druge števnike, pa neredko zaidemo v zadrego in si moramo pomagati z opisovanjem in še vedno kaj rad ostane dvom in netočnost. Premislimo, koliko točneje se izrazimo s to slovenske, posebnostjo. Hraniipo in negujmo jo kot droben dragulj v naši narodni zakladnici!
TDml.

eaaaaa««
«■•«■«•■««■■■■•■■■■■■■■«■vam
MA
iaan»xmNaaBaaNBa*<«aBt*BKUBBaaaaaa*BaBaBaBaa«aaaBaBaaBaBa«B«'BaaaaaB*BaaBBtii
Slovenščina
NIGEL NICO.LSON
Velika
The Independent Magazin,
London; 22. aprila 1989
Pričevanja o nasilnem vračanju beguncev v roke komunistov maja 1945 so redka. Tem pomembnejši je ¡zato članek „Velika izdaja“, ki ga je objavil The Independent Magazin 22. aprila letos. V njem pripoveduje Nigel Nicolson, častnik angleške obveščevalne službe kot priča tedanjih dogodkov, kako je te .. doživljal in kako se jih z grozo spominja do današnjih dni.
V sledečem prevodu so izpuščeni le maloštevilni odstavki, ki so zanimivi za angleške bralce, a nimajo nobene zveze z vetrinjskimi dogodki:
„Bilo je neko jezero. Spomnim se: s koščkom zemlje je bilo zvezano z drugim, večjim jezerom. Ko sem lani ž Nikolajem Tolstojem zopet obiskal južno Avstrijo, sem ju kar 'lahko našel, vendar med mnogimi lepimi zgradbami nisem mogel spoznati gostilne, ki je bila spomladi leta 1945 dva meseca glavni stan naše brigade.
Kako strašno zmotljiv je človekov vizualni spomin! Vendar so bili dogodki okoli tega prijetnega' kraja tako strašni, da jih, ne morem pozabiti. Nasprotje med mojim spominom in današnjo nasmejano podobo kraja mi je vzbudilo oistro očitanje
izdaja
vesti. Leto 1988 je osvežila spomin na leto 1945, vendar je prikazalo to leto v še strašnejši luči.
V maju tega leta, takoj po koncu vojne, so nam ukazali, naj predamo njihovim sovražnikom 70.000 ljudi, skupaj z ženskami in otroki, ki so v nas zaupali in sc. se bili nam predali. Zavedali smo se njihove verjetne usode, pa smo jim o njej lagali. Rekli ¡smo jim, da so namenjeni v zbiralna taborišča v Italiji, v. resnici pa smo jih poslali polovico na jug naravnost k Titu, ostale pa na vzhod v roke Rdeči armadi. Z redkimi izjemami so bili vsi poklani ali zasužnjeni.
Kalco se je . vse to zgodilo, je še vedno vzrok spora in predmet obtožbe lorda Aldingtona proti Nikolaju Tolstoju in še nekomu drugemu, kar se bo obravnavalo pred visokim sodiščem v mesecu juniju.
Moja vloga leta 1945 je bila vloga mladega vojaka. Takrat ¡sem bil kapitan obveščevalne slube I. stražarske brigade (First Guards Brigade). Ta brigada je bila v 8. Armadi odgovorna iza vse, kar se je imenovalo z lepimi besedami „repatriacija“. Takrat je bia moja glavna nalogaporo-.čati, kaj se dogaja na terenu in nazadnje pomagati nadzorovati spravljanje desettisočev vojakov in beguncev v tovornjake in vlake, ki so jih vozili v smrt. Uro za uro, noč
in dan so se vrstili dežurni oficirji v našem glavnem stanu, zapisovali vsak dogodek in povelja, ki smo- jih dajali ali sprejemali. Vsak večer sem narekoval poročilo o dnevnem stanju (sitrep) in izvleček o dnevnih dogodkih. Na srečo sem ohranil oba zapisnika dokumentov in le-ta sta mi omogočila, da sem ob svojem pravkaršnjem obisku v Avstriji lahko točno rekonstruiral, kar se je takrat go.dilo.
8.	maja 1945, na „dan zmage“, je
5.	korpus 8. armade prišel iz Italije na Koroško, južno avstrijsko pokrajino. Naši prvi oklopni vozovi so se srečali z napredujočimi Rusi malo zahodno od Gradca. Tri divizije našega korpusa so zasedle ogromen del ozemlja (kakšnih 200x80 km), ki se je raztezal izza Lienza na zapa-du do mejne cone z Rdečo armado na vzhodu ter od jugoslovanske meje na jugu do bližine Sv. Vida na Glini.
Govorilo, se je, da je vladal kaos. Alistair Horne je v prvem delu biografije H a roki a Macmillana trdil, da se civilizacija kljub vsemu ni zrušila. To je v resnici silno pretiravanje. Splošna vojna je kaotična, vendar v Avstriji takrat ni bilo več bojev ir. različne skupine narodov, ki so drve Je vanjo ob premirju na Koroškem z vseh mogočih strani, so iskale našo zaslombo, kajti vse so bile med seboj bolj ali manj sovražna. Mi mo jih zbrali v posebna, ločena taborišča, oni so nas pa prosili, da bi jim dali možnost opomoči si od preslanega trpljenja^
V začetku je vladala zmeda, ki pa
se je že v prvih dneh polegla. Mi smo bili organizatorji obojega. V vsaki stvari smo bili mi sodniki.
K sreči sta glavni mesti Beljak in Celovec v vojni utrpeli le malo škode: vsa javna podjetja so delala: e-lektrika, voda, bolnišnice, policija in šole. Vlaki so razmeroma ..normalno vozili in razvažali reči za bolnike in ranjence. Celo navadni potniki so se vozili dokler jim nismo tega prepovedali. Ni bilo pomanjkanja hrane, ker je bila Koroška glavno skladišče za nemške oborožene sile med zadnjimi bitkami v Italiji. (...) Avstrija je zgledala majhen raj, Srečni smo bili, da je bilo vojne konec za nas vse in da smo zmagali.
Vendar je bila tudi temna senca na tej razveseljujoči sceni. Tito je zahteval Koroško in Julijsko Benečijo zase kot del „Velike Jugoslavije“, njegovi partizani iso zasedli strateška mesta, nabijali plakate z agresivno proklamacijo skupaj z našimi, pri čemer so obljubljali Avstriji bodočnost kot neodvisni demokratični državi v njenih predvojnih mejah.
Na višjem poveljstvu — kot sedaj vemo' — pa se je pripravljal nasilni izgon Jugoslovanov, akoravno •bi to. pomenilo novo vojno z bivšim zaveznikom. Amerikanske divizije so se preteče pomikale na Tirolsko in ostalo severo-vzhodno Italijo, čeprav je moja brigada imela zaseden o-sredhji sektor med Celovcem in jugoslovansko mejo, kjer je bila nevarnost največja, naše edinice. razpršene po vaseh, niso bile pripravljene za boj. Naši topničarji so o-
pravljali svojo dolžnost kot stražniki v taboriščih. Mi smo celo pomagali partizanom priti do nemških ¡skladišč orožja, kar bi bilo blazno, če bi se nameravali z njimi bojevati. Naši zapiski omenjajo samo manjše spopade, obstajala pa je napetost, skušalo se je preprečiti bolj cgje-vitim partizanom^. da ne bi plenili in vznemirjali vaškega prebivalstva; vendar v • našem območju ni bilo opaziti nikakršne krize. Še predno je bilo dano povelje za pripravo na bitko, je bilo preklicano, kajti Tito je 19. maja začel umikati svoje partizane preko meje morda zato, ker se je zavedal zavezniških načrtov ali pa mu je Stalin ukazal, naj se ohladi. Nekaj časa je „obdržal del Trsta, Koroško pa je zapustil. Med tistimi, ki so se nam predali, sta bili dve posebni skupini: antikomuni-stični Rusi, ki smo jih kratkomalo imenovali Kozake —- ti so se borili proti Titu, nekateri pod nemškim poveljstvom — in več kot 30.000 an-titovskib Jugoslovanov, ki smo jih imenovali Jugs, da smo jih razlikovali od partizanov. 'Med njimi je bilo na tisoče žena in otrok z vozovi in konji. Izgledali so bolj begunci, ki iščejo zatočišče kot predajajoči se vojni ujetniki. Kozaki v svojih kosmatih kučmah in vozniških škornjih do kolen so bili podobni ruski sceni iz leta 1812. Ti so bili prišli čez zobčaste gore. iz Slovenije v koloni, ki je bila 10 milj dolga in se je vila tja dol do nizkega kamnitega; mostu čez Dravo, kjer so jih čakali, grenadirji.
(Konec prihodnjič)
NOVICE IZ SLOVENIJE
LJUBLJANA — Razred za filo-ške in literarne v.ede SAZU (Slov. akademije znanosti in umetnosti) je izdal 12. zvezek Razprav in Tradi-tiones, obsežni zbornik Inštituta za slovensko narodopisje. Razprave je uredil akademik Dušan Moravec, v njih pa Boris Paternu na novo interpretira modele slovenske literarne kritike, Franc Zadravec razčlenjuje teoretske koncepte človeka v literaturi v obdobju 1950-1955, Franca Buttolo raziskuje motive Vodnikovih Vigilij Marija Stanonik piše o razmerju med slovensko folkloro in trivialno literaturo, med drugimi. Traditiones pa ima v svojih prispevkih poudarek rta teoriji etnologije; sodelujejo Ivan Urbančič, Marija Stanonik, Božidar Jezernik, Jurij Fikfak, Angelos Baš, Sergej Vilfan, Mojca Ravnik, Duša Krnel-Umek, Niko Kuret, Zmaga Kumer, Marjetka Golež, Mirko Ramovš in Zmago Šmitek.
LJUBLJANA — Munchenski založnik znanstvene literature, slovenski rojak dr. Rudolf Trofenik je kot knjigo zbirke „Zgodovina, kultura in duhovni .svet Slovencev“ izdal pre-tisk (reprint) knjige iz leta 1799. To je delo nekdanjega profesorja na tii-binški univerzi Ch. F. Schnurrerja „Slovenska knjižna tiskarna na Wiir-temberškem v 16. stoletju“. Schnu-rrer je v delu z novimi podatki izpopolni] Trubarjev življenjepis in dodal natančen popis protestantskih tiskov iz Tiibingena in Uracha, vključujoč podatke o nakladi, prejemnikih in naslovih knjig pa z oznako predgovorov in posvetil.
PORTOROŽ — Javna dražba, na
kateri so v portoroškem Avditoriju prodajali olje Riharda Jakopiča Mladenič (iz leta 1897) in izvirno grafiko (iz leta 1770) Giovann-Battiste Piranesija iz ciklusa Antiphita Romane, ni uspela, kajti slik ni 'kupil nihče. Šlo je za dobrodelno dražbo in hkrati tudi prodajno razstavo del obalnih likovnih umetnikov, od katere bodo de] izkupička namenili gradnji regijske porodnišnice.
SLOVENJ GRADEC — Letošnje srečanje slovenskih gociologov je bilo posvečeno tradiciji, razvoju in modernizaciji.
IDRIJA — Živinorejci idrijske ob-čine podpirajo predlog sloveriske kmečke zveze o bojkotu oddaje mleka in mesa. Sklenili so, da bodo na dan bojkota zaprli vse zbiralnice in da mleka nikjer ne bodo odkupovali.
DRESINJA VAS — Gaslici so pra-
znovali petinsedemdeset let svojega društva: Na proslavi s povorko in gasilsko vajo so prevzeli nov gasilski avtomobil. Gasilsko društvo ima tudi druge sekcije, npr. hortikulturno, kulturnoprosvetno in športno.
LJUBLJANA — Protokol o sodelovanju med'Filozofsko fakulteto Uni. verze Edvarda Kardelja v Ljubljani in Teološko fakulteto v Ljubljani z oddelkom v Mariboru je bil podpisan. To je prvi uradni akt (po tem, ko je bila Teološka fakulteta leta 1951 izločena iz sklopa ljubljanske univerze) med njo in eno izmed fakultet, članic ljubljanske univerze.
LJUBLJANA — Stanarine so se v Sloveniji s 1. julijem v povprečju podražile za 9b odstotkov. Predvidevajo pa, da se bodo nato vsak mesec še za skoraj 30 odstotkov.
LJUBLJANA — Prevoz z avtobusi se je podražil za 40 odstotkov. V slabih dveh mesecih so cene vozovnic poskočile za nekoliko več kot 100 odstotkov. Po zadnji podražitvi je treba za vozovnico do Kranja odšteti 17.000 dinarjev (dolar — 23.000 din), vožnja do Celja stane 39.000 dinarjev, do Maribora pa 67.000 dinarjev. čeprav statistika v zadnjih mesecih ni zabeležila večjega upada potnikov, pa avtobusarji ocenjujejo, da je promet na nekaterih progah precej manjši. Zato bodo verjetno nekatere nerentabilne medkrajevne proge ukinili.
CELJE —r Slovensko ljudsko gle. dajišče je v pretekli sezoni imelo 211 predstav in 68 gostovanj, gledalcev pa je bilo nekaj čez šestdeset tisoč. V novi sezoni pa bodo posvetili veliko pozornosti slovenskim delom. Postavili bodo na oder Hiengovega O-svajalca in Zdenka Kodriča Vida vidim (kronika neke družine iz severovzhodnega dela Slovenije), med drugimi deli.
LJUBLJANA — Izšlo je novo delo Antena Trstenjaka: Biti človek. To je zbirka psiholoških spisov o človekovih slabostih in krepostih, s posebnim ozirom na ljubezen kot temeljno kategorijo vsega človeškega. Lahko jo vzamemo kot knjigo ¡praktične psihologije o hoji za človekom in k človeku, o sožitju človeka s samim seboj, z ljudmi in stvarstvom.
LJUBLJANA — 12. Foto antika je
zbrala domače in tuje fotografe na Trgu francoske revolucije. Na njej so si ljubitelji fotografiranja ogledali stare fotografske predmete, jih prodajali in kupovali. Podobna raz-
25 SLOVENCI V ARGENTINI
' «	SÁ.'
Osebne novice
Krst: V soboto, 5. avgusta je bil krščen v cerkvi Srca Jezusovega v San Justu Janez Gabrijel Jelenc, sin Janeza in Mojce roj. Presen. Za botra sta bila Pavel Marolt in Lilijana Bohinc, krstil pa je Tone Prešern S DO. čestitamo!
Nova diplomantka: Aleksandra Klemenčič je končala študije na tehnološki univerzi in dobila naslov inženirke sistemov. čestitamo!
FRANCE HRIBOVŠEK- 80-letnik
Preteklega 1. avgusta je minilo 80 let, odkar so pri „Lorbarjevih“ v Trbovljah dobili tretjega otroka, katerega so „gospod“ v farni cerkvi sv. Martina krstili za Franceta. A če ne bi bil ta datum zapisan v dokumentih, bi upravičeno' marsikdo podvomil, ali je letnica prava. Ramo-ščani, ki Franceta videvamo vsako nedeljo v Slomškovem domu, njegov lahki korak, njegov mladostni humor ter njegovo ¡prisotnost na vseh prireditvah, smo prvi presene-čenci ob tem jubileju. Takšnih mladeničev osemdesetletnikov ni veliko!
France je opravil ljudsko in meščansko šolo v domačem kraju z odličnim uspehom. Njegove živi jen j-
stava je bila tudi pred kratkim v Mariboru.
UMRLI SO OD 12. do 26. junija 1989:
LJUBLJANA — Janez Kante, 81; Franc Burger; Janez Bukovec; Ljuba Kratnar; Lojze Jereb st.; Ivan Krabo-nja; Janez Markelj; Rudolf Vajdič; Stanko Jančar; Angela Rosenvirth roj. Turnšek; Brigita Vrabec roj. Okrupa; Amalija Poljšak roj. Samsa, 76; Anita l^ov-še; Franc Biščak, 68; Štefka Maurer; Darinka Brišnik; dr. Rudolf Šegula; Vinko Podržan; Slavko Šinkovec, 77; Franc Možek; Vida Sosič roj. Marolt; Jože Podobnikar, 81, Anica Horvat roj. Semeja.
RAZNI KRAJI — Miro Rudolf, Celje; Jože Fuks, Dol. Toplice; Ivan Gašperšič, Divača; Rajko Košir, Tržič; Marica Peternel, «Ujiija Loka; .dr. Edvard ellasavia, Koper; Martin Lavrič, Podmolnik; Agata Knav roj. Samsa, Loški Potok; Anton Troha, Domžale; I-varia Svetina roj. Gogala, Bled; Marija Cirkulan, 53, Vojnik; Vilibald Per-dih, Radeče; Stane Potokar, Kamnik; Nada Krašovec, Beograd; dr. Marjan ■Južnič, Beograd. r Anton Kocjančič, Laško; Ivo Vrhovnik, Trbovlje; Ivan Kovačič,. Sodražica; Stanislav Vuzej, 'Trbovlje; Franc Stegnar,. Domžale; Radovan Volk, Gradišče nad Prvačino; Ludvik Žontar st., Lipica pri Škofji Loki; Alojz Cimperman, Krvava Peč; Pavla Kozina roj. Friede, Celje; Matija Klinar, 80, Zg. Gorje; Milan Brenko, Izola; Janko Mirnik, Celje; Mirka Kovač roj. Rupnik, Blejska Dobrova; Angel Mlečnik, 89, Bukovica; Joža Kunstelj, 89, Vrhnika; Jožef Jazbec, 7o, Trupelce; Julčka Ipavec, Stara Gora; Fani Herman roj. Ludoviko, Zagorje; Peter Pertot, Maribor; Milena Borovac roj. šetina, Ribnica. -
ske sanje so bile postati učitelj Žal mu težki časi povojnih let niso dopustili nadaljevati študija. Njegov oče se je po štirih letih vrnil s fronte invalid in preživljanje družine s šestimi otroki ni bilo lahko. Poiskati si je moral službo in jo dobil kot poštni uradnik v sosednji fari Hrastnik. Od tam je šel za poštnega upravnika v Trebnje na Dolenjskem. Med zadnjo vojno in revolucijo pa je bil zaradi izrednih razmer za nekaj mesecev tudi v Starem trgu na Notranjskem, nato na glavni pošti v Ljubljani in končno kot upravnik pošte v Grosupljem Od tod se je maja 1945 umaknil pred partizani na Koroško in nastopil pot begunca, ki ga je preko italijanskih taborišč Monigo, Forli, Servigliano in Senigallia pripeljala 1. 1948 v Argentino.
V novi deželi pod Južnim križem je France zgrabil za prvo delo, ki se mu je ponudilo, v tovarni Nestlé. Ker se je (moral daleč voziti v službo, je kmalu zamenjal zaposlitev in bil nekaj let v krojaški delavnici. Nato je zamenjal šivanko za pisarniško mizo v podjetju „RCA Victor“. Ko je ta tovarna zaprla, je dobil mesto v „Ciudadeli“, kjer je dočakal 1. 1974 svojo upokojitev.
Že od mladih let je France svoj prosti čas ob večerih porabljal za prosvetno delo v Fantovskih odsekih. čutil je posebno veselje za gledališko umetnost. Zato je rad sprejemal vloge v igrah, a ne samo v domačem kraju, temveč povsod, kamor je službeno prišel kod poštni u-radnik. V Trebnjem in Grosupljem je uspešno prevzel, ko je bilo treba, tudi odgovornost režiserja.
Njegov igralski „konjiček“ ga je spremljal tudi v begunstvo, v taborišča, pa tudi sem v Argentino. Če je v domovini moral pustiti zaupno mesto noštnega upravnika, ga v novih razmerah v naši skupnosti ni o-viralo, da ne bi na odru večkrat i-gral prav vlogo poštarja. Franceta smo -videli tudaj vsaj dvajsetkrat nastopiti v resnih in komičnih vlogah. Še pred dvema letoma je bil minister pri Martinu Krpanu na Slovenskem dnevu v Slomškovem domu.
A je treba povedati, da gledališče ni bilo edino področje, kjer je France pokazal, da ima srce za vse, kar je našega. Zlasti v letih po njegovi upokojitvi je prijel za skrito in zastonjsko delo, da je pomagal raznim ustanovam. In če nas veseli, da je pri svojih osemdesetih letih še zmeraj prava grča v telesnem oziru, nas vendar še bolj gane in navduši njegova neomajna zvestoba slovenskim in krščanskim idealom iz mladih let. Ne desetletja ne drugi kra-
MlARKO JENSTERLE
Domovina rti več izgubljeni roj
Kako sodelovati s Slovenijo, ko ta zdaj po skoraj pol stoletja vendarle odpira vrata tudi za politično emigracijo? To je eno od temeljnih vprašanj, s katerim se ubada slovenska politična emigracija v Argentini. Nekaj konkretnih stikov (.na primer razstava „kiparja Franceta Ah-čisa in obisk predsednika Slovenske kulturne akcije Andreja Rota) je to dilemo samo še aktualiziralo, o njej pa so nedavno govorili tudi na rednem kulturnem večeru Slovenske kulturne akcije, organiziranem v bue-nosaireški „Slovenski hiši“. Andrej Rot je na njem zbranim zbranim predaval o obisku v Sloveniji in vtisih ■ z mednarodnega srečanja PEN, ki je bilo na Bledu.
Toda kolikor Slovenija dobesedno požira (kako tudi ne, saj je v enem od zapisov Jože Horvat lepo povedal, ' da je bilo ljudstvo vsa ta leta na „dieti“) vse slovensko, kar prihaja prek meja, še posebej pa tisto iz Argentine, slovensko politično e-migracijo proces demokratizacije v Sloveniji ne prepričuje v popolnosti. Rot namreč-misli, da se Slovenci za politično emigracijo zanimajo predvsem zato, ker bi na ta način želeli rešiti lastne probleme. ’ Pravi tudi, da se Slovencem izredno mudi z
reševanjem preteklosti in poravnavo krivic. Vendar je skeptičen, saj ne ve, kam pelje ta naglica, takšno sunkovito reševanje polstoletne zgodovine.
Tudi drugi poitični emigranti ne vidijo ravno obetavnih rezultatov. Eden med njimi namreč pravi: „Slovenci bi radi na hitro rešili neznosne razmere. Toda stvari se vlečejo že v nedogled. Zborovanja tu in protesti tam. Stvar pa ostaja na isti točki. Dejstvo je, da je Janša v zaporu in da vojska ukrepa po svoje.“
Politični emigraciji je popolnoma jasno, da se slovenski partiji in političnemu vodstvu Janše ne splača imeti v zaporu, zato v tem vidijo predvsem „beograjsko; zadevo“. Slovenska politika je neodločna in to se kaže tudi v samem odnosu do e-migracL.ie. Tabu o njej so razbijali predvsem pisateji in tisk, politika pa, kot vedno, negotovo tipa in še ne ve, kako bi se obnašala: Najbolj zgovoren primer je spet odnos Slovenske izseljenske matice do Rotovega obiska na srečanju „Pen“. Kot je povedal sam, Matica na začetku ni hotela finančno podpreti njegovega prihoda, šele na koncu srečanja pa je nenadoma spremenila odločitev in plačala polovico potnih stroškov. Pu-
stimo zdaj ob strani vprašanje, ali je to storila šele potem, ko je videla izreden odmev Rotovega obiska v slovenskem tiisku, ali je prišlo do „pritiskov od zgoraj“, toda dejstvo je, da bi ravno ona morala prva skrbeti za vse Slovence na svetu, ne pa da že dolga leta podpira samo tiste, ki v tujini nadaljujejo notranjo politiko naše dežele. Podpisanemu je po dobrem letu opazovanja vseh slovenskih migracij v Argentini popolnoma jasno, koliko je kdo naredil za ohranjanje slovenske narodne zavesti, jezika, širjenje njene kulture in vsega, kar sodi zraven.
„'Slovenski geto“, kot ga je že pred letom dni na eni od Okroglih miz slovenske kulturne akcije označil Rot, se že vsa leta srečuje s popolnoma ignorantskim odnosom matice, ki namesto njega raje podpira jugo:slovanizacijo nekbč slovenskega društva Triglav iz Buenos Airesa. Problemi z ohienjenim društvom so slovenski javnosti verjetno zdaj že znani, najbrž-pa ni slučajno, da do enakih vzporedno prihaja tudi v Sloveniji bližnjemu Triglavu iz Miin-. chna.	\
Ob tej, podpori iz domovine na primer ožjemu vodstvu Triglava iz Buenos Airesa lani ni bilo težko preprečiti že dogovorjenega nastopa Ribniškega okteta v enem od slovenskih domov povojne emigracije. Ne samo Slovenci v domovini, tudi politična emigracija je namreč na
„dieti“. Medtem ko kulturniki, ki prek Slov. izseljenske matice prihajajo v Argentino, nastopajo v vseh tukajšnjih slovenskih in drugih jugoslovanskih društvih, se na daleč izognejo (številnejšim), domovom povojne , emigracije, čeprav se ravno v njih odvija največ kulturnih prireditev v slovenskem jeziku (španščine v njih sploh ni slišati, za razliko od društev predvojne emigracije, kjer je to jezik komuniciranja). In vsa kultura v domovih povojne emgracije je delo tukajšnjih ustvarjalcev.
Iz povedanega je laže razumljiva nezaupljivost politične emigracije ob zdaj ponujeni roki, konkretno v o-bliki polovičnega plačila letalske vozovnice za Rotovo potovanje v Slovenijo. Nekateri udeleženci njegovega predavanja so v tej gesti zelo hitro videli „taktiko iz ozadja“, katere tudi sam Rot ni izključil Slovensko izseljensko matico politična emigracija še vedno smatra za podaljšano roko partije in notranje policije, čeprav zdaj opažajo njene želje po spremembah.
Kako bo šlo to sodelovanje naprej je težko predvideti, vendar se neke oblike že nakazujejo. Eden od tukaj-■ šnjih emigrantov na primer- predlaga sodelovanje na osnovi matematičnega pravila „najmanjšega skupnega imenovalca“, se pravi, da obe strarii odstranita vse ozkosrčne politične in ideološke stvari in potem
ji ne druge razmere, nič ga ni zmedlo, Ostal je zvest samemu sebi!
France! Bog naj Ti nakloni še veliko zadovoljnih let sredi argentinske Slovenije!
Joštar
JOŽE KOROŠEC — 70-letnik
Preteklo nedeljo je v krogu svoje družine in ožjih prijateljev praznoval sedemdesetletnico rojstva. Jubilant je doma iz fare Begunje na Notranjskem. Že mlad je začel trdo delati na kmetiji in v mlinu, istočasno pa je bil že vključen v farnem občestvu in v organizacijah. Vojna leta tudi njemu niso prizanesla. Ko je Notranjska začela krvaveti pod tujim in domačim sovražnikom, se je slavljenec pridružil protikomunističnemu taboru, kamor je po svojih načelih pripadal Vstopil je v domobranske vrste in je bil v Rupnikovem udarnem bataljonu.
Ob koncu vojne se je umaknil, kakor toliko drugih njegovih soborcev in somišljenikov, a je doživel največjo prevaro. Iz Vetrinj je bil tudi on poslan v smrt, misleč, da bodo prepeljani v Italijo, a se je njegov transport obrnil proti jugovzhodu in v Pliberku je bila prva postaja. Tam se mu je posrečilo, da je pobegnil, njegova naslednja poistaja bi bila Teharje in nato skupni grob. Nista pa imela isto srečo njegova dva brata, ki sta bila ubita in počivata ne-znanokje. Jože se je vrnil v taborišče in nato odšel čez mejo v Italijo; med drugimi taborišči je bil najdalj v Senegaliji.
V Argentino je prišel v začetku 1948 in prvo leto je preživel v Comodoro Rivadavia v službi pri petrolejski družbi. Ker pa se je počutil preveč osamljenega, se je vrnil v Buenos Aires. Kmalu nato se je poročil z Faniko Blažič in sta si postavila v Villa Adelini novi dom. Dva sineva in, tri hčerke je bil dar za mlado družino. Hud udarec pa ga je zadel pred leti, ko je nenadoma izgubil ženo, katera mu je bila v veliko oporo.
'Poleg .službe in skrbi za številno družino je vedno našel čas tudi za delo v slovenski skupnosti. Številne organizacije ga imajo za svojega člana. Soustanovitelj je Slovenskega doma v Carapachayu, kateremu je posvetil toliko ur dela, čeprav je bil sam tako potreben počitka. Da bi mladi znali to ceniti in posnemati. Vsa dolga leta je razna šalgc časopisja — tudi Svobodne Slovenije — in revij v našem okraju. Ne moremo si predstavljati naše srenje brez Koroščeve družine.
Dragi Jože! Želimo Ti še mnogo Jet zdravja in prizadevanja za rast svoje družine, svojih vnukov in za rast slovenske skupnosti v Argentini. Bog Te živi!
Prijatelj
ostane tisto, kar je res skupno — slovenstvo.
Drugi predlagajo izmenjavo tiska in neagresivno poročanje na obeh straneh. Vsekakor je jasno, da se tako doma, kot tudi v tujini, miselnost spreminja, vendar kljub temu na obeh straneh še vedno ostajajo ljudje z željami po širjenju ideološkega in političnega vpliva. Takšne težnje so očitne tudi v Argentini, povedati pa je treba, da so se tudi tu, tako kot v Sloveniji, stvari spremenile. Kakor je mladina v Sloveniji v nekem trenutku začela kritično vrednotiti enostransko zgodovino, ta. ko je tudi slovenska mladina v Argentini začela preverjati zgodovino, kakršno učijo tu.
„Argentina ni več dežela, v katero smo prišli, ker' drugam nismo mogli. Slovenija ni več raj, od katerega smo bili odcepljeni,“ je avgusta lani na okrogli mizi o vprašanju slovenstva. v Argentini v očeh druge generacije dejal Jože Bokalič, župnik iz Slovenske vasi v Lanusu. Pravi tudi, da je.slovenska skupnost v Argentini izrazito zaprta, saj živi navznoter in zgojj zase'. Bokalič je seveda tako kot Rol že rojen v Argentini, njegova temeljna misel pa je, da mora na novih tleh zrasti drevo, ■ki bo imelo korenine v daljni slovanski zakladnici, vendar ho moralo. pognati veje v novo argentinsko realnost.	.
TELEX, 6. julija, Ljubljana
MALI OGLASI
l /,
POČITNICE
Nameravate obiskati San Martin de los Andes? Prenočiče po ugodni ceni vam nudi CABITAS. T. E. 0972-27313
Oddam v najem v zimski sezoni kompletno stanovanje za 5 oseb v Villa Catedral. T. E. 0944-24978 (Barilo-che).
ZOBOZDRAVNIKI
Viktor Leber - sološna odontologija, im-plantes dseo-integrados; sreda in pe. tek od 14 do 18; Belgrano 3826 -7. nadstr. B - San Martin - T. E. 755-1353.
ARHITEKTI
Andrej Duh — načrti, gradnje in vodstvo del v Bariločah in okolici; nepremičninski posli. — P. Moreno 991, 5. nadstr. “C”. Tel. 0944-20733 — 8400 Bariloche.
TURIZEM
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Šenk. T. E. 762-2840.
ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19, Don Bos-co 168 - San Isidro; T. E. 743-5985.
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-man 1455, 9. nadstr. E - T. E. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ZA DOM
POHIŠTVO: za jedilnice, spalnice, dnevne sobe, moderno in angleški stil. Tine Kovačič. — T. E. 765-1682.
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge — Bolivar 224, Ramos Mejia, T. E. 654-0352.
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - avtomatično zalivanje — Andrej Marolt, Martinez de Hoz 211, San Miguel, T. E. 664-4374.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadra severno od postaje Laniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za
vaš dom - L. Vernet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 2«8-4021.
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov — ‘Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel, T. E. 664-1656.
GOSPÜDARSTVO
Za varo van ja M, in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. F.. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bine. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6674/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129
Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
JANEZ VASLE
Sijaj, sijaj
München, april1 1989
Velika noč je prinesla Bavarski o-bilo sonca in toplote, zato so domačini izkoristili Vsak trenutek, da so si skušali potemniti mlečnobele polti. Vsak kotiček, kjer je sijalo sonce, so si za nekaj časa prisvojili. V Münchnu je občina postavila bele stole na pešaški del mesta, to so Marienplatz, Sohnenstrasse in Theati-nerstrasse. Te stole domačini spoštujejo skoraj kot ljudi, jih pazijo in pustijo tam, kjer so jih dobili. Vedo, da so njim v korist. Tudi restavracije postavijo mize in stole na prosto in tam postrežejo zajtrk ter kosilo pod toplim soncem. Južnoameriški obiskovalec v začetku začudeno gleda. Če je južni celini, posebno v Argentini, še česa v izobilju, to je prav gotovo sonca. Ni tako v Evropi. Čim bolj greš na sever tem manj najdeš toplote. Zato je vsak žarek tako dragocen. V Englisher Garten, ljudskem parku, k' letos upraznuje dvestoletnico, se ljudje sončijo ves dan, nekateri oblečeni, drugi v kopalkah, ostali pa polnoma goli. Ni to nekje v periferiji mesta, ne, čisto blizu strogega centra je. Kar bi v „nerazvitih“ državah osvojilo naslovne strani časopisov, je tukaj tako normalno, da se ljudje vozijo mimo z biei-
JARUZELSKI IN WALENSA (Nad s 1. str.)
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
(Nad. z 2. str.)
OBVCSTILQSIESLOVENIÂ
L
t
darnosti in njen ideolog. Oblasti so ga' izključile iz Znanstvene akademije in vrgle leto in pol v ječo. Kljub temu je leta 1988 pristal na razgovor s komunistično vlado in celo dialog s Kremelj em.
Prihodnji dnevi bodo pokazali, če bo Moskva pristala na sporazum in se odpovedala načrtom komunističnih generalov „s tanki vzdržati komuniste na oblasti“.
Odločitve bodo nedvomno velika preizkušnja za Gorbačova. Pere-strojkar ima čez glavo nešteto problemov v svoji gigantski državi. Njegove obljube, da bo v bodoče za zvišanje agrarne proizvodnje plačeval delavce v dolarjih, izničujejo Gorbačove napovedi, da -bo Sovjetska zveza letos uvozila 33 milijonov ton žita. Sovjetska „glasnost“ odkriva dan za dnem nastope stavkajočih od Si-berije, Ukrajine do baltskih držav. Stavke so v SZ nezakonite, stavku-joči pa si dajejo duška s protesti neruskih narodov, ki zahtevajo več svobode
Nekdaj bogata Poljska je danes revna dežela, njen narod ponosen in vztrajen v boju za -svobodo. V spominu nam je žaloigra generala Si-koriskega. Kot predsednik poljske e-migrantske vlade se je leta 1944 odločil obiskati Stalina, da bi nasilnež priznal koalicijsko, poljsko vlado. Našel je smrt v letalu.
Danes je svetovni politični razvoj bistveno drugačen. Odno-si med ZDA in Sovjetsko zvezo bodo nedvomno vplivali tudi na bližnje odločitve na Poljskem. Poljska opozicija je vedno odklanjala nasilje, če se bo Moskva tega znova poslužila, bo končno doživela še večje nezaupanje svobodnih narodov. Čas in razmere so danes naklonjene svobodnim narodom.
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTKLAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -
Uraduje ob sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA RAMOS MEJIA. V pritličju poslopja SJloge, Moreno 129. Od ponedeljka do petka od 17. do 19. ure. T. E. 658-6674 — 654-6438.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756
T. E. 651-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od
9.30	do 11.30 (gdč. Julka Moder).
Cena največ štirih vrstic A 150.. za enkratno objavo, za jvsak mesec — 4 številke — A 500.-.
Nekaj se giblje prav na dnu argentinske politične pozornice, in to je tudi sad, drag a bogat sad te še vedno mlade demokracije. Jasno je, da so si bližji nekateri peronisti in levičarski radikali, kot pa peronisti med seboj. In večjo skrb ima Menem v kongresu z nekaterimi peronistič-nimi poslanci, kot pa z radikalnimi. Vsaj do 10. decembra, ko se bo zamenjala polovica poslanske zbornice, bo vsak zakon moral prestati težko preizkušnjo „peronistične opozicije“.
Nekateri opazovalci celo trdijo, da se poraja neke vrste pakt med delom radikalizma, in levim peronizmoitt. Eni in drugi stavijo mnogo na poraz Menemove gospodarske politike, in računajo, da bo po tem neuspehu nastopila njihova ura. Menem bi seveda v tem primeru še ostal na predsedni-štvu, a debata o oblasti bi tekla na polju „širok-e vlade“, kjer bi imeli besedo tako Menem, kot obnovitelji in radikali. Sabotiranje vladne gospodarske politike v kongresu je, v tej luči razumljiva. V novih zakonih je morala vlada v marsičem popustiti, kar ni najbolj pozitivno.
BRATSKA SPRAVA
Na hitro omenimo š-e dvoje točk. Prva se tiče narodne sprave. Argentinski- škofje jo že leta sem priporočajo. In prav ko se je pričela organizirati velika maša narodne sprave, je Cerkev izrekla svoj veto. Ponudba glede maše je padla s strani montonerov in doživela zanimiv odmev v vojski in vladi. Pa je predsednik škofovske konfernce, 'kardinal Primatesta, odsvetoval ta korak, češ, da družba še ni zrela, da se naj še mnogo moli, in zlasti mnogo dela za to spravo. Stališče hierarhije je naletelo na različne odmeve. Je stvar res kočljiva, in se da ob njej mnogo debatirati.
Pot sprave izgleda, da smo nastopili tudi v razmerju z Anglijo. Vedno bolj čvrste so govorice o skorajšnjem sestanku med argentinskim zunanjim ministrom Cavallom in pa novim angleškim ministrom Majorjem. Zanimivo. Gospa Thatcher se nahaja v kočljivem položaju, kot se je nahajala tik pred Malvinsko vojno. Tedaj ji je vojaška zmaga precej pomagala za ponovno pridobitev priljubljenosti. Je sedaj segla po orožju dialoga? Le tako si moramo razlagati nenadno pripravljenost na diplomatske stike, 'ki jih je London doslej strogo odklanjal. Eno je jasno: Anglija si od teh napovedanih pogovorov nekaj obeta, sicer jih ne bi sprejela. Kaj si obeta? To pa je neznanka, ki ji še ne vemo odgo-
SOBOTA, 19. avgusta:
XX. Mladinski glasbeni večer ob
20.30	v Slovenski hiši.
NEDELJA, 20. avgusta:
Romanje v Lourdes s praznovanjem svetogorskega leta.
SOBOTA, 26. avgusta:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15.
NEDELJA, 27. avgusta:
20.	obletnica Rozmanovega doma s
sv. mašo in skupnim kosilom.
V Carapachayu mladinski dan.
SOBOTA, 2. septembra:
Dan Zveze slovenskih mater in žena
v Slovenski hiši. Začetek s sv. mašo ob 19. uri.
vora. In verjetno argentinska diplomacija tudi ne. A hoče izkoristiti priliko. Ko je Alfonsin nastopil, je bila ena izmed njegovih obljub, da bo uredil malvinski problem. Kot druge obljube, je moral tudi to požreti. Menem ni ničesar obljubil v tem smislu; morda bo imel veg sreče...
Mogoče me veste, da ...
— da je v ugledni francoski reviji „Etudes“ izšel članek dr. Toneta Stresa o- položaju v Sloveniji
Fundador: MILOŠ STARE
Director: Valentín B. Debeljak
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS .VIRES ARGENTINA Teléfono: 8 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Corrso Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión Ni 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual No. 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1989: Za Argentino A 3.500; pri pošiljanju po pošti A 4.000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 LTSA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svob. Slovenijo: v Trstu: knjigarna Fortunato, Via Paganini 2;
v Celovcu: knjigarna Mohorjeve družbe, Vi-btringer 26.
TALLERES GRAFICOS “VILKO" S.R.L., ESTADOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES
T. E. 362-7215
- da v 8 različnih državah deluje dan,°s '29 slovenskih izseljeniških duhovnikov...
lepo dvosobno STANOVANJE
v strogem centru Buenos Airesa izredno poceni proda
Stane Zupančič T. E. 755-2678
REŠITEV KRIŽANKE
Vodoravno: 1. kozica; 6. vranec; 11. Erna; 12. niz; 14 rine; 16. rja; 16. strdi; 18. čin; 19. se; 20. zmočite; 22. me;. 23. prenehati; 25. izlet; 27. kimaš; 29. krilim; 31. čakali; 32. Ana; 33. oči; 35. ata; 36. hči; 37. briga; 39. Edo; 41. on;
42.	podlaga; 44. in; 45. podpira; 46. vajena.
Navpično: 1. Kersnik; 2. orje; 3. zna; 4. ia; 5. Anton; 6. vzdiih; 7. ar; 8. nič; 9. enim; 10. cenejši; 13. Ircev; 16. smeti; 17. Itaka; 20. zrela; 21. etika; 23. plim; 24. imate; 26. zračno; 28. A-ladin; 30. morda; 31. čigav; 34. čil; 36. hop; 37. bor; 38. aga; 40. ona; 42. pi;
43.	aj.
20. OBLETNICA
Rozmanovega doma
BO V NEDELJO, 27. AVGUSTA ob 11.30 sv. maša, -nato ‘/kupno kosilo
Istočasno je v Domu razstava portretov slikarjev sester Dolinar, Klemenčeve in Kržišnika.
V Carapachayu bo 27. avgusta
■
MLADINSKI DAN
■
■
■ ■ ■
ob 8.00 začetek tekmovanj v odbojki
ob 10.15 dviganje zastav in nato sv. maša za pokojne: Brigito Gričar, Francita Mramorja in Marjana Trtnika ob 12.30 skupno kosilo in nato nadaljevanje tekem ob 18.00 kulturni program, nato prosta zabava
igra orkester HRAST
■
I
•IlilHIIIIIIIIMIIHIIIHIIllIHlNHUlllllllllllllllllUliniinimilllllllllllllUHNIIIIM


sončece
kli in sprehajajo z otroki. Tako čakajo Bavarci zaželeno poletje.
Velikonočni prazniki imajo na Bavarskem čisto poseben pomen, ker je to najbolj katoliški del Nemčije. V glavnih münchenskih cerkvah (stolnica Frauenkirche, St. Mihael-kirche, Heiliggeistkirche med drugimi), so pete maše z solisti, orkestri in zbori. Ljudje, domačini in turisti, napolnijo zgodovinsko pomembne templje in goreče sledijo obredom. Dan po veliki noči je tudi dela prost dan. V šolah so pa ta čas počitnice. Bavarci imajo letno 36 delavnih dni dopusta in 12 plačanih cerkvenih praznikov. Pred kratkim je sindikat dosegel 37 delavnih ur na teden in šest tednov plačanega bolniškega dopusta. „Pri nas so šolske počitnice krajše kot pri vas v Argentini, trajajo samo mesec in pol dni. Imamo pa potem nekaj mesečnih ali par tedenskih oddihov za večje praznike,“ je rekel kronistu nemški profesor fizike in matematike na železniški vožnji iz Milana v München. Bilo je na veliki petek zvečer in vlak je bil nabit do zadnjega prostora.
Tudi Slovenci se zbirajo za veliko noč, čeprav v manjšem številu kot po navadi, ker jih veliko gre v
Slovenijo na kratke počitnice. „Ravno za praznike imamo običajno najmanj ljudi. München je posebnost, ker so rojaki v šestih urah doma. So blizu Slovenije,“ pravi župnik dr. Branko Rozman. „Za veliko nog jih je šlo veliko več domov kot za božič,“ doda Marjan Bečan. Naslednjo nedeljo je bila cerkev Svetega Duha zopet dobro obiskana, ko se je ob štirih popoldne začela slovenska maša.
Miinchenska železniška postaja je brez dvoma svet zase, mesto v mestu. Praznikov tam in na letališču ne poznajo. Ko potnik pride -s perona, najde lesene stojnice, kjer lahko zaužije med drugimi domačimi jedili tudi čevapčiče. Zelo pogosto se sliši srbo-hrvaška beseda, redko slovenska. V kiosku lahko kupi Telex, ki se preriva med hrvaškimi, srbskimi in makedonskimi revijami in časopisi, če kdo zna angleško italijansko, francosko, grško, turško in še kaj drugega, ima branja na pretek. Ljudi je vedno veliko. Ni počitka. Tudi v podzemlju vsevrstne trgovine ponujajo po želji. Postaja ima nad dvajset peronov, odkoder neprestano odhajajo in prihajajo vlaki iz vse Evrope. Malo naprej je še nekaj manjših peronov za krajše proge.
Ravno te dni je dosegel' ponovni uspeh „Tango Argentino“ v mü'n-chenskem Deutsches Teatru. Vstopnice so bile razprodane z neverjet-o hitrostjo in gledalci so noč za
nočjo stoje ploskali. „Število nemških učencev se je zadnja leta zelo zvišalo prav zaradi uspeha te predstave,“ prizna Inés Cabrera, argentinska plesalka in učiteljica, ki ima v Münchnu svojo plesalno akademijo za tango. V zvezi z Argentino je nemška državna televizija predvajala dokumenta! z naslovom „Ošabnost argentinskih vojakov“. Pričevali so Adolfo Pérez Esquivel, Hebe Bona-fini, stari starši Fontana in matere Majskega trga, Pri cestnih manifestacijah je ponovno prišla do izraza zastava stranke Partido Obrero.
Bavarska opera je bila devet mesecev zaprta zaradi prenovitve o-dra. Medtem je operna skupina pod vodstvom Wolfganga Sawalischa gostovala na Japonskem. V začetku a-prila, točno ob določenem času, je Verdijeva Aida zopet zbrala operne ljubitelje v najvažnejši nemški hiši. Kronist je letos poslušal malo prepričljivo verzijo opere La Bo-heme. Niti Mimi — Japonka Keijo Kamegawa — ne Rodolfo,' Italijan Alberto Cupido, nista zadovoljila. Lansko leto sta IUeana Cotrubas in Francisco Araiza bolj prepričljivo predstavila vlogi. Sredi marca je žela veliki uspeh mezzosopranistka Marjana Lipovšek pri operi Princ I-gor, predstavljeni v münchenski o-limpijski dvorani. Tudi flavtistka I-rena Grafenauer, ki že nekaj let slovi na mednarodnem polju, je žela priznanje v nabiti dvorani Max Joseph-Saal v Rezidenci.
Kot navdušen nogometaš se kronist ni mogel odreči povabilu na tekmo nemške prve lige. Merila sta moči Bayern München, prvi v lestvici, in lanski prvak Werder Bremen, trenutno tretji. Moštvi nista zadovoljili sedemdeset tisop gledalcev, ki je napolnilo olimpijski štadion in sta izenačili z 0:0. Toda vsi so i-meli v glavi tekmo, ki bi jo domačini štiri dni pozneje odigrali z Neapljem. Maradona' je prevzel vso pozornost, Že dva meseca pred tekmo so y, nekaj urah predprodali vse vstopnice.
Bavarci imajo na dnevnem redu „seje“ v gostilnah pod kraljestvom starega bavarskega piva. Tam se zbirajo domačini pa tudi turisti, da zaužijejo en „Mass“ (približno en liter) najstarejše znamke Löwen. mräu, rojene pred več kot šeststo leti. „Ko je Krištof Kolumb odkrival Ameriko, smo Bavarci že sto let pivo pili,“ se je bahal stari možiček, o-blečen v narodno nošo, predno je zvrnil peti vrček v želodec. V najstarejši gostilni Hofbräuhaus so mize vedno zasedene. Neprestano igra narodnozabavni orkester. Nepričakovano udari tudi slovensko narodno. Kronist je kar laže zaužili Schwens-brüstegebraten. Tukaj je Slavko Avsenik enako popularen kot v Sloveniji. Večkrat nastopa na televiziji, njegove plošče se neprestano prodajajo in tudi koncerti imajo polno zasedbo.
(se nadaljuje)