Justin in Justinijan.
Resitelj svetu bode naj Slovan! J. Stritar
ilo je 483. leta po Kristu.    Mrak je legol na bregove širnega Dunava in sveta tihota je  vladala  na planjavi, sezajočej do južnih balkanskih planin.   Danes je solnce dozdevno podvizalo svoj tek po nebesnera oboku, ker ni moglo več gledati silnih grozovitostij, ki so se vršile ta dan  na tem  kraji.    Zjutraj  zgodaj  se je uncla grozna bitka mej  dvema močnima narodoraa — mej Slovani in Bizan-tinci — in trajala do večera.  Po levje sta se borili obe stranki in zaslužili lavorove venee. V potocih je tekla kri; kakor snopovi so padali junaci po bojnem polji. Nobeden se ui hotel umakniti, le meč je podiral raoža za možein. Vecer je odločil. Poražen je bil nesrečni Slovan, in oholi Bizantinec se je veselil zraage.
Velika množina Slovanov je pokrivala bojno polje, le mala peščica je otišla neizprosnej smrti. Zmagalci, veselja pijani, ostavili so malomarno kraj s krvjo polit, pustivši za seboj mrtvece in s sinrtjo se boreče tovariše. Smrtni krilatec je plaval nad bojišeem in lehak vetrič je liladil obledela lica. Ni je bilo blizu usmiljcno duše, ki bi tolažila umirajocega in ponudila kozarec mrzle vode žeje in lakote oslabelemu. Vse mile prošnje palih vojnikov so bile zaman. Utihnili so polagoma tudi ti slabotni vzdihi in nastala je smrtna tišina.
Bleda luna je pogledala malomarno izza gora grozni prizor. Mrkla mesečina je obsvetila tudi dve teinni osobi, pomikajoči se tiho čez ravan. Prva je bila veeja. Bila je žena, zavita od nog do glave v širok, zastarel plašč. V naroeji jej je mirno spalo dete, komaj jedno leto staro. Bridke solze so se jej udirale po mladih velih licik in močile oblačilce ncdolžuega sinčka. Srčna toga joj je ležala na obličji in čestokrat se jej je izvil iz prs globok vzdih. Toda žena je siloma zatirala notranjo bolest in jo prikrivala mlajšcmu, poleg n.jo stopajočemu bratu, ki je vsak iijcn vzdih spremljal z inilim. srce pretrcsajoeim jokom. Krčevito jo jc držal za plaše in stopal za njo, kakor plalio dete za skrbno materjo, ter s solzo-rosnim očesom pogledaval jadni obraz ljubljene sestrc, kakor bi botel reči: nSestrica draga, ne plakaj!  Tvoje solze krvave moje srce!"
Molče sta stopala po ravnini preko trupel in premotrovala njih bleda lica. Iskala sta nekoga.
Dolgo vže sta se trudila zaman. Nekako nestrpljivo je pogledal brat sestro in rekel: ,,Viglenica, kje je najin oče? Kje je tvoj dobri soprog? Morana ne muči nas dalje! Daj dobri Svetovid, da najdeva blazega očeta in Volkana! Vsaj jedeukrat še naj vidiva raili lici!"
,,Mogočni Svarog, miljena Lada. uslišita prošnje svojega varovanca!" vzdihne scstra poluglasno. ,,Lepe Vile, ki ste odpeljale njih junaška dubova v krasni raj, vodite najine stopinje k njib truplom, da se poslovimo — za vselej!"
In prošnje zapuščenib. sirot so se spolnile. Kraalu sta zagledala pred seboj okrvavljeno telo ljubljenega očeta.
—¦¦< 155 >¦*—
nOče mili, počivaj v miru!" vzklikneta oba h krati, sklonita se čezenj, objaraeta ga in gorko poljubujeta. S solzami mu niočita osušeno kri na obrazu in jo otirata.
BA kje je moj Volkan, Pravin!" deje Viglenica. nNi-li rekel, Vitko, da sta pala skupaj v boji? Daleč ne more biti!"
»Tukaj sem. Viglenica draga!" zajeei nekdo v bližini. Oba skočita na mesto in najdeta Volkana v krvi ležečega.
Sreen objem, gorak poljub je združi.  Ysi molee v bridkem veselji.
^Hotel sem se priplaziti do vode, da bi pomagal sebi in očetu, toda omagal sem. Prinesita oeeta sem, ker ni še mrtev, temveo le spi, potem nama prinesi hladne vode, ker me grozno žeja."
Ranjenec umolkne in zadremlje. Viglenica odloži dete, položi očeta poleg Volkana iu izpira z donešeno vodo ranjenceina lici, da se polagoma oba prebudita iz mrtvaškega spanja.
Bridek smehljaj zaigva osivelemu starcu okolo visten, ko zagleda pred seboj ljubljena otroka. Vrli mož jadno toži, a ne svoje nesreče, tenaveč nesrečo svojega naroda. Opešal je junak. Zbravši zaduje moei, dvigae se in prime za roko mladega • sina ter rau pravi: nPraviu moj dragi! Poslušaj me, umirajočega očeta! Glej sin, osivel sem pod težo let. Trudil sem se mnogo za zatirane rojake slovanske, v mnogih bitkah se mi je rdečil meč s sovražno krvjo; danes pa sem opešal za zmirora. Ne straši me gotova smrt, ali nezgoda slovanska me skeli, ker smo zopet popolnem poraženi. Neizprosna Morana mi ne dovoli gledati prostih Slovanov. Pravin, Tzprejmi mojo oporoko! Bodi zvest moj naslednik. Rojenice so ti pri ' zibeli prorokovale čast in slavo. Spomni se svojega naroda, ko se spolnijo besede velikih prorokinj . . .
,,Obljubljam, oče, pri mogočnem Svarogu!"
Starec omahne in izdihne.
Srpo mu zreta otroka v lice, a solze ni v njih oceh. Spolnila se jiraa je želja: našla sta očeta, videla ga urnreti, neuklonjenega junaka. Vila ga je odvela v raj; dobro rau je tam.
nOče, kmalu pridem za teboj!" zakliče Volkan in se dvigne. ,,Viglenica, kje imaš Upravdo, dete moje?"
Zena mu je položi v tresoče se roke. Dete se prebudi in pogleda očetu v lice.
,,Lada, euvaj ga! Ia ti, Viglenica, vzgoji ga skrbno v pravega Slovana. Ce se spolnijo sanje, katere smo imeli trije v noei rojstva tvojega, svetil se bodeš kakor zvezda na jasnem nebu. Slavo ti je odločil veliki Svarog. Dete moje, moj ponos in moja čast, nasleduj mi!"
Z zadnjimi močmi pritisne umirajoči oče sina na srce, gorko ga poljubi na cvetoči lici in premine.
Mali Upravda pa je ostal mrtvemu ocetu v naročji in rau zrl v bledo hce. Cudna tišina nastane. Se le čez nekaj časa dvigne Viglenica dete in proti nebu je držeč vzklikno: ,,.Tebi, močai Svetovid, žrtvujem svoj jediai ia najdražji zaklad! Vodi ga v maščevalno bitev in vcepi srčnost v mlado srce. Upravda, izvrši vestno nalog svoj!"
10*
In dete je srdito zavriskalo, kakor bi hotelo pritrditi prošnji materinej.
Brat in sestra izkopljeta jamo in va-njo položita trupli. Še sta metala prst na gomilo, ko jima pridejo trije bizantinski vojaki nasproti. Njih vnanja oprava je kazala, da so to odlične osobe v sovražnej vojni. Opazivši nezuane Ijudi v bli-žini, krenejo k njim in jeden vpraša Viglenico, kdo so in kaj delajo tukaj? Po-nosno mu odgovori žena: nSlovanski otroci smo in prišli smo na bojno polje poslovit se od palih nam očetov ter skazat jim poslednjo čast."
»Videli smo naŠe junake, kateri zdaj smrtno spanje spe. Znali je bodemo nasledovati in maščevati njih smrt," pristavi Pravin s srpim pogledom na tuje vojake.
»Hočeta-li z nami iti?" vpraša jeden izmej mož.
BKam?«
nV mesto našega cesarja."
nMej sovražnike ne gremo."
BAko gresta z nami, stregla bodeta svojim bolnim rojakom, ki so v naših rokah."
Viglenica in Pravin se spogledata in upreta oči v tla. Vojak ju vpraša znova.
»Ako nama izroeite to častno opravilo, potem greva za vami," deje srčno Viglenica. rToda naša svoboda naj ostane povsodi nedotaknena."
In šla sta z vojaki v Oarjigrad.
Zvrševala sta vestno svoj posel. Dela jima ni nedostajalo, ker koraaj se je bolnica nekoliko izpraznila, napolnila se je kmalu z drugimi bolniki; boji s Slo-vani so se vedno ponavljali.
Blago delovanje slovanskih strežnikov ni ostalo prikrito. Glas o njih ljudo-milosti in blagotvornosti je prodrl tudi do cesarskega prestola. Vse tri — Upravda je postal tekom let vrl mladenič — pozval je car Anastazij pred se in je bogato obdaril. Pokristijanili so se in živeli odslej v krasnej cesarskej palači.
Pravin se je nazival v novej veri Justin; postal je vojak in stopal od stopinje do stopinje vedno višje.  Slednjič ga je imenoval cesar celo poveljuikom svoje te-       lesne straže.
Ko je leta 518. umrl stari cesar Anastazij, dvignilo je vojaštvo in plemstvo bizantinsko Justina na cesarski prestol.
Nova, mirna doba je nastopila za njegore vlade. Dosedanji cesarji so živeli v vednih bojih z Goti, Slovani, Perzijanci in drugimi narodi. Mnogi verski raz-dori so unieevali notranje blagostanje; vse je bilo razburjeno. A Justin, da-si priprostega, tujega rodu. malo omikan in ne za vladarja vzgojon, vladal je v občno zadovoljnost.
Napravil je mir v državi, ker je pregnal krivoverce in zavaroval meje s ! tem, da je sklenil mir s sosednimi vladarji. Iztrebil je z dvora vse raalopridnike in zapravljivce državnega imenja, pazil na strogi red mej vojaštvoin in meščan-stvom in sam je živel vzgledno. Badi tega je bil blagi cesar obče priljubljen ne le domaeinom, teraveč tudi tujcem Vrli slovanski sin ni pozabil obljube, ki jo je dal umirajočcmu očetu.   Vcdno je ljubil Slovano; po occtovski je skrbel za
oni del svojih rojakov, katere so njegovi predniki podjarmili. V miru je pustil tudi sosedne slovanske rodove. da so uživali dolgo zaželjeni mir in se mogli krepiti za bodočnost.
Prekmalu je vzela nemila smrt dobrega vladarja, ker vže po devetletnem vladanji je umrl 527. leta.
Koliko zaupanje in prijaznost si je pridobil Justin pri podložnikih, kaže vo-litev novega vladarja. Ko je zagrnila črna zemlja blazega pokojnika, slišali so se po vsem mestu navdušeni klici:   nJustinijan je našcesar! Živi Justinijan!"
In ta novoizvoljenec Justinijan je bil isti Upravda, sin Justinove sestre Viglenice. ki je v najlepšej dobi zasel vladarski prestol. Siva mati je videla še glavo svojega sina ovenčano s cesarsko krono in potem je mirno zaspala v Gospodu.
Kakšen cesar je bil Justinijan, kaže nam dovolj njegov priimek ,,Veliki". On je najslavnejši cesar, kar jih je vladalo bizantinsko cesarstvo v svojem tisoč-letnem obstanku (395—1453). Osrečil je svoje podložnike z mnogobrojnirai slavnimi čini. Storil je podlago pravu. Nekaj učenih inož je po njegovem povelji sestavilo iz starih rokopisov knjigo, iz katere so so učili mnoga stoletja rimski sodniki, in še  dancs  to relevažno delo  ni izgubilo  svoje  vrednosti.
Leta 532. je buknil v Carjemgradu velik upor, v katerem je cesar skoraj svojo življenje izgubil. Imeli so stanovalci tega mesta igre po šegi starih Eim-ljanov, pri katerih so se prcd mnogobrojnim občinstvom borili odbrani borilci. Večkrat so se gledalci sami razdvojili ia prišlo je časih do krvavih bojev. Tako je bilo tudi v tem letu.
Najplemenitejši možje so pali pod meči razdraženega ljudstva in velik del mesta je upepelil grozen požar, mej drugim tudi staroslavno cerkev modrosti božje.
Ta strašen upor sta zatrla Slovan Belizar (ali Beli car) in Narzes, dva naj-slavnejših vojskovodij. kar jih pozna svetovna zgodovina. Premagala sta tudi po dvajsetletnem hudem boji vzhodne Gote, porazivši je popolnem v bitki na Vezuvu leta 555. in združila Italijo z bizantinskim cesarstvom. Justinijan je sezidal mnogo slovečih ccrkva, trdnjav, inest in mostov. Najlepše zidanje njegovo je bila izvestno cerkev Bmodrosti božje" v Oarjemgradu, katero je postavil na mesto one leta 532. pogorele. Pri njenera posvečevanji je mogočni cesar ves vzradoščen vzkliknil: ,,Salomon, jaz sem te prekosil!"
Povzdignil je tudi trgovstvo in — kar je posebno važno —vpeljal je v Evropo svilarstvo. Znano je, da sta dva redovnika skrivaj v izdolbenih palicah prinesla iz iz Kitaja sviloprejkinih jajčec. Od tod se je svilarstvo razširilo kmalu po vsej Evropi.
Po oseraintridesetletnem slavnem in blagonosnem vladanji je umrl mogočni cesar Justinijan ,.Veliki:' kot triinosemdesetletni starček leta 565.
Primož Juteršek