List 29.
Gospodarske stvari.
Kedaj je pravi čas žetve.
V 26. listu so „Novice" povedale, kedaj je pravi čas košnje, naj   povedć danes, kedaj  je pravi čas žetve.
Pri žetvi utegne gospodar zabresti v dve napaki: ali da prezgodaj d& žeti, ali pa prepozno. Oboje je škodljivo in to prav škodljivo. Res je sicer, da se to manj krat primeri, da se prezgodaj žane; prav pogostoma pa se pri kmetih nahaja prepozna žetev. Glavna krivda ene ali druge napake pa je to, da priprostim kmetičem podlage manjka, po kateri bi navedeni napaki razsodili, to je, manjka jim znanja kemije«
Kedaj je žetev prepozna? — Žetev je takrat prepozna, kedar je slama že popolnoma zvenela in je zrnje v klasji trdo ali kakor ga sem ter tje imenujejo, do „mrtvega zrelo".
Skoda, ki izvira iz takih prepoznih žetev, je mnogovrstna.
Eno je to, da se pri žetvi, vezanji in stavljanji snopov, pri nakladanji in odkladanji prezrelih snopov toliko zrnja pogubi, kolikor se ga je vsejalo. Da to ni preveč rečeno, temu je dokaz to, da po preoranem strnisču se cela njiva tako gosto posejana kaže, kakor da bi jo bil gospodar nalašč posejal. Tudi vrabcev in druzih tičev se vidi obilo na tacih njivah, kamor tudi kuretina rada zahaja. Razen raztresanega zrnja se pri prezrelem žitu, posebno rži in ječmenu, klasje rado lomi, ki se potem po polji pogublja.
Druga škoda prepozne žetve je ta, da je zrnje veliko manj vredno, kakor bi bilo, ko bi se bila žetev o pravem času opravila. Kemija namreč spričuje, da vsako zrno en mesec predprezrelostjo slad-kora (cukra) in mlečnega soka v sebi ima in da se ti tvorini polagoma strdite zato, ker se sladkor premeni v moko, — mlečnati sok pa v vle-čič (Kleber) in pa v beljakovec. Ko se je ta pre-memba zgodila (in to se zgodi 14 dni pred tako imenovano „mrtvo zrelostjo"), takrat ima zrno (seme) največ moč ca (Starkemehl) in pa vlečca (Kleber) v sebi; takrat je zrnje najtežje, takrat dd največ in najlepše moke, pa najmanj otrobov, ker takrat je njegova luskinja naj t eni j a. Vsakdo pa ve, da je moka več vredna kakor so otrobi, in da mlinarji, peki in pivarnice žito s tenkimi luskinjami, tedaj tako, ki malo otrobov, moke pa veliko da in je težje, plačujejo
veliko dražje kakor prezrelo (do mrtvega zrelo), ki je zgubilo navedene lastnosti.
Tretja škoda.prepozne žetve je ta, da vlesenćla slama  trda  postane  in za klajo veliko manj vredna.
Kdor te trojne preočitne škode prepozne žetve ne vidi, mora le slep biti, in ni mu pomagati, če gospodarstvo njegovo gre rakovo pot.
Al tudi prezgodnja žetev je napačna in gospodarju na škodo. Prezgodnja žetev pa je ona, ko je slama še zelena, zrnje v klasji pa še mlečno.
Ce tako žito prezgodaj žaneš, se z grb i zrnje, manjše in lože postane. Slama taka, še zelena, res, da je bolj redivna, tedaj za klajo več vredna, al neumen gospodar mora biti tak, kdor si zavoljo slame pokvari veliko več vredno zrnje.
Pravi čas žetve, to je, oni čas, ko je zrnje najtežje in v luskinjah najtanjše, slama pa je najmanj klajne vrednosti zgubila, vsak umen in misleči gospodar po takem prav lahko določi. Manj skušenim kmetom pa naj veljd to-le vodilo: „Raji dva dni prezgodaj, kakor dva dni prekasno!"
Pri sočivji (fižolu, bobu, grahu) je pa druga kakor pri žitu. Pri fižolu in bobu ne smeš čakati tako dolgo, da stročj« začne črne ti; treba je, ga iz-ruti, ko se je fižol v stročji popolnoma izrastel. Grah in grahoro pa spravi domu, ko je večina onega stročja, ki je prvo cvetelo, zrela, čeravno so na vrhu stebelj se nekateri nezreli stroki ali cel6 v cvetji. Lečo spravi domu že, ko je na pol zrela, ia zmirom le o lepem vremenu, sicer rada iz strokov izpada.