INTERVJU Miljko Lesjak Miranda Ortar Z NAMI NA POT Furlanski Dolomiti 10 3,90 € VESTNIK REVIJA ZA LJUBITELJE GORA ŽE OD LETA 1895 2017 INFORMACIJE∙ NAKUP ∙ NAROČILA PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico: 10.30–11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si IZ PLANINSKE ZALOŽBE – AKCIJA Planinski zemljevid Šaleška dolina z okolico 1 : 50 000 Planinski zemljevid Šaleška dolina z okolico 1 : 50 000 je sodoben planinski zemljevid, primeren za planince in izletnike. Poleg samoumevnih planinskih poti (posebej sta označeni obhodnici Slovenska planinska pot in Evropska pešpot E6), so označena tudi številna plezališča, ki jih ne tem koncu Slovenije res ne manjka, ter planinske koče in ostali gostinski objekti. Voznikom v pomoč so zavedena tudi večja parkirišča na izhodiščih priljubljenejših planinskih ciljev. Format: 70 x 100 cm CENA: V času od 15. 10. 2017 do 15. 11. 2017 lahko planinski zemljevid kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 4,05 € (redna cena: 8,10 €). *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. IZBIRNI VODNIKI PZS V sklopu izbirnih planinskih vodnikov so do sedaj izšla že tri dela, in sicer vodniki Razširjena slovenska planinska pot, Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras ter Dolina Soče – Bovško, ki je izšel tudi v angleškem jeziku. Izbrana metodologija predstavitve in način prikaza pohodnih poti sta povzeta po podobnih vodnikih, ki izhajajo pri Planinski založbi PZS. Posamezno poglavje je sestavljeno iz predstavitve cilja, opisa poti, opisa izhodišča, zahtevnosti, opreme. SREČNO IN VAREN KORAK! ¯ 50 % Razširjena slovenska planinska pot Gorazd Gorišek Iz BIRn I vo Dn Ik Milan Vinčec Sloven Ska I Stra, Č IČar Ija, Brk In I In k ra S 1 Po Mjan 2 krkav Če , Svet I Peter 3 ronek (Str Unjan ) 4 j Urjev Hr IB In re SSlov Gaj 5 Mare ZIGe 6 Dol Ina Dra Gonje 7 Iva Čeve C 8 t Injan 9 la Čna 10 la Čna , k Uk , Sv . kv Ir Ik 11 k UBe D In la Čna 12 Po DPe Č 13 So Cer B 14 Dol Ina Gl In ŠČICe 15 Pot Gra Dov 16 var Da 17 Zjat (vr H Stene ) 18 Mar Ija Sne Žna na Gra DIŠČU 19 ja MPr Šn Ik 20 l IPn Ik , Gol IČ 21 kav ČIČ 22 kojn Ik 23 Slavn Ik 24 o Str IČ, Me Dv IŽICa , ra ZSUŠICa 25 Brk In I 26 Sote Ska reke reke 27 vre MŠČICa 28 koko Š 29 vel Iko Gra DIŠČe 30 Star I ta Bor 31 tr Stelj 9 789616 870153 Milan Vinčec je videorežiser, fotograf, pisec in publicist. Je avtor številnih dokumentarnih videofilmov s kulturno, športno, glasbeno, turistično in versko vsebino. Med njegovimi pisnimi publikacijami so pohodniški vodniki: Camino, Pot svetega Jakoba; Marijine božje poti na Slovenskem; Po poti svetega Frančiška. Živi v slovenski Istri in je poznavalec in ljubitelj slovenskih gora; v poletnih mesecih je že vrsto let njegov drugi dom Koča na Kamniškem sedlu. Lepote slovenske Istre, kraje, pokrajino in turistično ponudbo je domačemu in tujemu obiskovalcu pred leti prikazal v videofilmu Slovenska Istra, pozneje pa je bogato naravno in kulturno dediščino ter turistično ponudbo slovenske Istre predstavil v vodniku Istra – Koper, Izola, Piran. Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras Milan Vinčec › Več kot 30 planinskih izletov z vonjem po morju › Pregleden vodnik za vse leto in za vse starostne skupine › Delo odličnega poznavalca območja, njegovih krajev in ljudi, bogate kulturne in naravne dediščine ter posebnosti › Nepogrešljiv planinski vodnik po slovenski Istri, Čičariji, Brkinih in Krasu za ljubitelje botanike › Zgoščeni, natančni, sistematični in slikoviti opisi poti › Jasno podani in poudarjeni ključni podatki o poteh › Bogata fotografska vsebina › Vodnik za vse, ki imate radi lažje in označene planinske poti in izlete s ščepcem zgodovine in kulture Cena 24,90 € ISBn 978 - 961 - 6870 - 15 - 3 Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras Milan Vinčec IZBIrn I vo Dn Ik UVODNIK VESTNIK Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 117. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4600 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali  po telefonu 080 1893 (24 ur na dan). Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), št. pog. 630- 183/2017-1. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Južni vrh Arjune, na katerega sta bila v začetku osemdesetih let s strani poljskih alpinistov opravljena dva vzpona. Foto: Urban Novak Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. »Če boš plezala, boš postala možača!« Ta drzna izjava je bila že vnaprej na neuspeh obsojen poskus mojega očeta, da bi svojo uporniško hčer v cvetu mladosti odvrnil od alpinizma. Ne vem, ali je bil res iskreno prepričan v to, da alpinizem v splošnem škodi ženskosti (navzven in navznoter), sem se pa tega njegovega stavka spomnila vsaj dvakrat: na nekem mednarodnem srečanju alpinistk, na katerem nas je sprejela tako robata plezalka, da smo jo v naših pogovorih imenovali kar Hans in se mi je zdela lep primer tega, kar si je o alpinistkah domnevno mislil moj oče, ter nedavno med gledanjem filma Jezdeci viharjev o vzponu dveh alpinistk na Torre Central v čilenskem narodnem parku Torres del Paine. Otečeni in potolčeni prsti, razpokane ustnice, zabuhla in zgubana obraza, razmršeni lasje, zares bi težko našla kakšno sled gracioznosti. Vendar pa tudi okolje, v katerem sta bili, ni bilo ravno plesna dvorana, temveč neizprosna vertikala patagonskih ojstric. K sreči sem se z alpinizmom ukvarjala dovolj dolgo in spoznala veliko plezalk, tako da sem očetovo hipotezo ovrgla, če se izrazim v znanstvenem jeziku. Nekaj je sicer res na tem, da surovo okolje lahko pusti sledi tako na duši kot na telesu, vendar prav dosti robatih ˝Hansov˝ med alpinistkami vseeno nisem srečala. Patagonija, ki se je tako ostro zarezala v obličja protagonistk filma, je dobro prizorišče za epske zgodbe: nenehna grožnja poslabšanja vremena, ki jo spremljajo orkanski vetrovi, mraz, padajoče kamenje in led ter druge objektivne nevarnosti, težki nahrbtniki – verjetno se je že kakšen od alpinistov kdaj vprašal, kaj mu je bilo tega treba. Podobno je zanimalo snemalca v filmu Igrišče odraslih otrok. Športni plezalec Stephane, ki zimo preživlja v španskem plezališču Siurana v upanju, da mu uspe preplezati nekaj težkih smeri, se po kdo ve katerem neuspelem poskusu v eni izmed njih priduša, da je plezanje v njej eno samo trpljenje. Glas za kamero prostodušno vpraša: ˝Kje je torej užitek?!˝ Stephane nekaj trenutkov zazrt predse molči, nato pa se h kameri obrne z neopisljivim nasmeškom in iskrivim pogledom, ki povesta vse. Če bi me kdo vprašal, ali je bilo vredno dobro desetletje življenja posvetiti s stališča mnogih ljudi tako absolutno nekoristni in nerazumljivi stvari, kot je vzpenjanje po skalovju, ne bi niti za hip odlašala z odgovorom. Seveda je bilo vredno! A neke poglobljene ali filozofske razlage, čemu, pravzaprav nimam. Vstajali smo sredi noči, včasih dobesedno klecali pod težkimi nahrbtniki, zmrzovali na stojiščih, si pihali v premrle prste, spali v vlažnih in mrzlih zimskih sobah, (zasilnih) bivakih in snežnih luknjah, se na smrt utrujeni, lačni in žejni opotekali v dolino, trepetali, ali bo klin, s katerega smo se spuščali po vrvi, vzdržal, preklinjali slabe razmere, se tresli v krušljivem svetu, se basali po sluzastih kaminih brez pravega varovanja, se plazili po drobljivih policah nad ˝vabečo globino˝, pral nas je dež, žgalo nas je sonce, tavali smo v megli, razgibavali v premajhne plezalke ujete in venomer boleče prste; saj res, kje je tu užitek?? Pri tem, da smo bili čisto navadni plezalni smrtniki, ki zares neprizanesljivega sveta najvišjih gora našega planeta sploh nismo okusili. Spokojna jutra, širne razglede, romantične sončne zahode in kar je še takih reči, ki nam v gorah polnijo dušo, bi lahko občudovali zgolj s planinskih poti, počasi in nalahno. Kaj nam je bilo treba riniti v skale? Če potegnem črto, je bilo tam zgoraj v strminah kljub vsemu preprosto – lepo, pa čeprav se nam je tako pogosto zdelo šele zvečer v topli postelji. Tisto neotipljivo, neopisljivo je odtehtalo vse ostalo, tako da smo se kakor odvisniki po nov odmerek droge vedno znova vračali v stene. Dandanes, ko moje poti po večini vodijo mimo sten, mi on, ko mu v besednih dvobojih z vzdihom postavim sicer retorično vprašanje ˝Ah, kaj bi jaz brez tebe?˝, nemudoma odvrne: ˝Najbrž bi si v Črnem Kalu pihala v oguljene prste!˝ Zelo verjetno bi si jih res – in bržkone bi bila s tem čisto zadovoljna. Čeprav menda obstaja tudi možnost, da bi bila, khm, zmahana možača. Mateja Pate Kje je tu užitek?! INFORMACIJE∙ NAKUP ∙ NAROČILA PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico: 10.30–11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si IZ PLANINSKE ZALOŽBE – AKCIJA Planinski zemljevid Šaleška dolina z okolico 1 : 50 000 Planinski zemljevid Šaleška dolina z okolico 1 : 50 000 je sodoben planinski zemljevid, primeren za planince in izletnike. Poleg samoumevnih planinskih poti (posebej sta označeni obhodnici Slovenska planinska pot in Evropska pešpot E6), so označena tudi številna plezališča, ki jih ne tem koncu Slovenije res ne manjka, ter planinske koče in ostali gostinski objekti. Voznikom v pomoč so zavedena tudi večja parkirišča na izhodiščih priljubljenejših planinskih ciljev. Format: 70 x 100 cm CENA: V času od 15. 10. 2017 do 15. 11. 2017 lahko planinski zemljevid kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 4,05 € (redna cena: 8,10 €). *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. IZBIRNI VODNIKI PZS V sklopu izbirnih planinskih vodnikov so do sedaj izšla že tri dela, in sicer vodniki Razširjena slovenska planinska pot, Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras ter Dolina Soče – Bovško, ki je izšel tudi v angleškem jeziku. Izbrana metodologija predstavitve in način prikaza pohodnih poti sta povzeta po podobnih vodnikih, ki izhajajo pri Planinski založbi PZS. Posamezno poglavje je sestavljeno iz predstavitve cilja, opisa poti, opisa izhodišča, zahtevnosti, opreme. SREČNO IN VAREN KORAK! ¯ 50 % Razširjena slovenska planinska pot Gorazd Gorišek Iz BIRn I vo Dn Ik Milan Vinčec Sloven Ska I Stra, Č IČar Ija, Brk In I In k ra S 1 Po Mjan 2 krkav Če , Svet I Peter 3 ronek (Str Unjan ) 4 j Urjev Hr IB In re SSlov Gaj 5 Mare ZIGe 6 Dol Ina Dra Gonje 7 Iva Čeve C 8 t Injan 9 la Čna 10 la Čna , k Uk , Sv . kv Ir Ik 11 k UBe D In la Čna 12 Po DPe Č 13 So Cer B 14 Dol Ina Gl In ŠČICe 15 Pot Gra Dov 16 var Da 17 Zjat (vr H Stene ) 18 Mar Ija Sne Žna na Gra DIŠČU 19 ja MPr Šn Ik 20 l IPn Ik , Gol IČ 21 kav ČIČ 22 kojn Ik 23 Slavn Ik 24 o Str IČ, Me Dv IŽICa , ra ZSUŠICa 25 Brk In I 26 Sote Ska reke reke 27 vre MŠČICa 28 koko Š 29 vel Iko Gra DIŠČe 30 Star I ta Bor 31 tr Stelj 9 789616 870153 Milan Vinčec je videorežiser, fotograf, pisec in publicist. Je avtor številnih dokumentarnih videofilmov s kulturno, športno, glasbeno, turistično in versko vsebino. Med njegovimi pisnimi publikacijami so pohodniški vodniki: Camino, Pot svetega Jakoba; Marijine božje poti na Slovenskem; Po poti svetega Frančiška. Živi v slovenski Istri in je poznavalec in ljubitelj slovenskih gora; v poletnih mesecih je že vrsto let njegov drugi dom Koča na Kamniškem sedlu. Lepote slovenske Istre, kraje, pokrajino in turistično ponudbo je domačemu in tujemu obiskovalcu pred leti prikazal v videofilmu Slovenska Istra, pozneje pa je bogato naravno in kulturno dediščino ter turistično ponudbo slovenske Istre predstavil v vodniku Istra – Koper, Izola, Piran. Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras Milan Vinčec › Več kot 30 planinskih izletov z vonjem po morju › Pregleden vodnik za vse leto in za vse starostne skupine › Delo odličnega poznavalca območja, njegovih krajev in ljudi, bogate kulturne in naravne dediščine ter posebnosti › Nepogrešljiv planinski vodnik po slovenski Istri, Čičariji, Brkinih in Krasu za ljubitelje botanike › Zgoščeni, natančni, sistematični in slikoviti opisi poti › Jasno podani in poudarjeni ključni podatki o poteh › Bogata fotografska vsebina › Vodnik za vse, ki imate radi lažje in označene planinske poti in izlete s ščepcem zgodovine in kulture Cena 24,90 € ISBn 978 - 961 - 6870 - 15 - 3 Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras Milan Vinčec IZBIrn I vo Dn Ik Foto: Matjaž Milavec UVODNIK 1 Kje je tu užitek?! Mateja Pate KAŠMIR 5 Odprava na Arjuno Irena Mušič Habjan INTERVJU 12 Miljko Lesjak Anka Vončina ZAPISI V GORAH 16 Pesmi po planinah Milka Bokal VSI MOJI TRIGLAVI 20 Čez hribe in doline od doma na Triglav Samo Rugelj ZGODOVINA KLASIČNEGA ALPINIZMA 26 Kralj in alpinist Janez Turk VARSTVO NARAVE 29 Brez vode ni turizma Vida Petrovčič Z NAMI NA POT 34 Furlanski Dolomiti Anka Vončina UTAH, ZDA 43 V svetu abstraktnih figur Olga Kolenc V SPOMIN 70 Miran Bremšak Janez Bizjak GEO IZLET 72 Neptunov kamniti podpis Boštjan Rožič 73 NOVICE IZ VERTIKALE 76 PLANINSKA ORGANIZACIJA 79 NOVICE 79 TRIGLAVSKI NARODNI PARK 80 V SPOMIN VSEBINE VSEH PLANINSKIH VESTNIKOV OD LETA 1895 DALJE NA WWW.PVKAZALO.SI. INTERVJU 46 Miranda Ortar Žarko Rovšček KAVKAŠKA PRIPOVJEDKA 50 Alpinistična odprava v kavkaške gore 1. del Stanka Jelenc ODLOMEK IZ KNJIGE 54 Trobentač s soške fronte Zdravko Kecman ISKANJE NAJLAŽJE POTI 57 Zakaj hodimo v ključih Uroš Kuzman EKOLOGIJA 60 Odgovorni smo tudi za to, česar ne počnemo Franc Maleiner ZGODOVINA 65 Dom slovenskih planincev v Ljubljani Franci Ekar VREME 66 Megla po nižinah, sonce v hribih Veronika Hladnik GORSKO CVETJE 68 Porušeni stereotipi o murkah Jože Lango Kishtwarska Himalaja; drugi bivak med vzponom na P6013 Foto: Urban Novak 4 KAŠMIR Irena Mušič Habjan Vse ali nič Odprava na Arjuno, 6250 m Okraj Kishtwar v pokrajini Jammu v zvezni državi Jammu in Kašmir v vzhodni Indiji zadnja leta "privablja" tudi slovenske alpiniste, saj je bil dolga leta zaradi politične nestabilnosti celo zaprt. V to tako imenovano Kishtwarsko Himalajo, ki jo sestavljajo večinoma šesttisočaki strmih in drznih oblik ter ozke in strme doline, so se leta 2014 podali Aleš Česen, Luka Lindič in Marko Prezelj ter splezali prvenstveno smer v severni steni Hagshuja, 6657 m. Naslednje leto so Marko Prezelj, Urban Novak, Hayden Kennedy in Manu Pellisier prvi preplezali vzhodno steno Cerro Kishtwarja, 6173 m. Aleš in Marko med aklimatizacijskim vzponom na P6013 Foto: Urban Novak Udeleženci obeh odprav so za vzpona prejeli najvišje mednarodno alpinistično priznanje zlati ce- pin. Ne preseneča torej, da je gorovje, polno plezalsko praznih sten in vrhov, tudi letos "potegnilo" slovenske alpiniste. Svoje vtise z odprave nam je zaupal vodja odprave Urban Novak. Arjuna Fotografije, posnete z vrha sredi neznanega gorov- ja, imajo še posebno vrednost. So lahko lep spomin, ozadje na ekranu računalnika, lahko pa razgreje- jo domišljijo in dajo idejo – da, to bi bilo pa vredno pogledati od blizu. Ravno zadnje je povzročila foto- grafija Marka Prezlja z vrha Hagshuja, da je, kot pra- vi Urban," … pri raziskovanju tega območja v pripra- vah za odpravo na Cerro Kishtwar našel na internetni Arjuna je eden glavnih junakov velikega indijskega epa Mahabharata. Je tretji od petih bratov Pandava ter uradno sin kralja Panduja in njegovih dveh žen Kunti (poznana kot Pritha) in Madri. Bil je izvrsten lokostrelec. aplikaciji google earth črno-belo sliko Arjune, ki leži v sosednji dolini Kijaj Nullah in ki je dala dovolj moč- no spodbudo – to pa je zanimivo." Načrtovane izvidnice v to dolino po vzponu na Cer- ro Kishtwar, ki bi trajala dodatne tri dni, zaradi po- manjkanja časa niso uspeli narediti. Odprava v sestavi Marko Prezelj, Urban Novak in Hayden Kennedy je 6 Marko pleza prvi zahtevnejši raztežaj. Foto: Urban Novak bila nato načrtovana za leto 2016, vendar jih je teden dni pred odhodom pretresla novica o nesreči prija- telja Kyla Dempsterja in njegovega soplezalca Scotta Adamsona. Tragične okoliščine so preprečile odhod na odpravo, sta se pa Marko in Urban vseeno odloči- la, da gresta na izvidnico, saj je bilo v priprave vložene veliko energije in časa. Kar sta videla tam, ju je še to- liko bolj prepričalo, da se je vredno vrniti in poskusiti v tem hribu. Arjuna ni tako markantna gora, kot je piramida Cer- ro Kishtwar (le redko katera gora je), ima pa plezalsko zelo zanimivo zahodno steno, ki spominja na sever- no steno Grandes Jorasses v Franciji. Arjuna je teže vi- dna, zahodna stena leži v krnici same doline, in jo je nemogoče videti, dokler nisi pod njo. Na izvidnici sta si jo dobro ogledala z enega od grebenov na nasprotni strani. Ker sta bila na izvidnici v jesenskem času, je bila takrat stena, ki je sicer zelo razčlenjena, v spodnjem delu kopna, in je liniji, ki je bila plezalsko najbolj očitna in privlačna, v spodnjem delu primanjkovalo snega in ledu. "Zdi se mi, da je smisel v tem, da najdeš zahtevno steno in poskusiš v njej najti logično linijo, hkrati pa je ta linija plezalsko zanimiva," pravi Urban. Odločitvi, da bo odprava organizirana v  spomla- danskem času, sta botrovali dejstvi, da jeseni zara- di razmer v steni verjetno ne bi plezali smeri, ki so si jo zamislili, in da bi bilo zanimivo videti te gore tudi v drugem letnem času, npr. spomladi, ko je več snega. Plezanju so tako dodali še komponenti nevednosti in presenečenja. Urban in Marko sta v odpravo po odpovedi Haydna Kennedyja povabila Aleša Česna, ki se je za cilj takoj Aleš in Marko v spodnjem delu smeri, kjer smo še plezali nenavezani. Razmere so bile v tem delu ugodne. Foto: Urban Novak zagrel. Urban pristavi: " Mislim, da je tu Mark dobro preračunal, saj oba zelo dobro pozna. Odlično smo se ujeli. Ekipa treh za ta cilj je bila idealna. T eren v smislu vremenskih okoliščin in razmer je bil pripraven za to, da bi se lahko kaj zapletlo, če bi bili skupaj nepravi lju- dje. Od petindvajsetih dni, ki smo jih preživeli v bazi in nad bazo, smo imeli samo šest dni brez padavin. V takem si lahko malo živčen, posebej na koncu, ko ti zmanjkuje časa in bi šli vsi radi plezat, a je treba čakati, takrat si mogoče malo siten; Aleš bi rekel, da se takrat lahko malo zakreše." Na pot Na pot so se odpravili spomladi, kar pri nas pomeni maj in junij. Urban: "Kar se razmer tiče, bi bilo mor- da bolje, da bi šli še prej. Spomladi so dostopi do ba- znih taborov oteženi zaradi snega, brvi oz. mostovi so polomljeni, poti uničene, zato je bil letos velik izziv priti na to območje. Lokalni prebivalci dolinske trav- nike uporabljajo za letno pašo ter popravijo mostove in poti, vendar je bilo takrat za njih še prezgodaj, saj tja pridejo šele julija in avgusta. Ker so doline strme in ozke, so plazovi dolino napolnili in sneg se ni stopil, kar nam je omogočilo, da smo laže prečkali reke. Na- zaj grede pa smo morali gradili začasne brvi in bresti čez vodo, da smo prišli dol." "Kakšnih zapletov pri organizaciji in dostopu do baze na 4000 metrih ni bilo, ker sva z Markom to dolino dobro poznala, bolje kot indijske agencije, in tako tudi agenciji poenostavila delo, izvedba je bila zato tudi boljša. Najeli smo nosače iz vasi na vhodu v doli- no, ki ima tam pašne pravice. T udi njim je bilo v inte- resu, da so to delali. Spomnili so se naju še od lani, ko sva se pri njih ustavila na kakšen čaj in za druženje," dodaja Urban. Po aklimatizacijskem vzponu na P6013, 6038 metrov visok vrh, ki so ga dosegli po severnem grebenu, so v bazi čakali skoraj deset dni, vmes v enem dnevu od- nesli opremo pod zahodno steno Arjune, kjer so žele- li imeti ABC. Ker je močno snežilo, stene niso dobro videli. Počasi jim je zmanjkovalo časa, a se je pojavilo tridnevno okno. Vremensko napoved jim je posredo- vala kar Urbanova žena Monika, ker pa je bilo vreme precej nestanovitno, je bila napoved "Ja, zdaj je videti, da bo tri dni boljše." nekoliko varljiva. "Kaj ta boljše pomeni, nam ni bilo jasno, vendar je bilo treba poskusiti, ampak je bilo boljše kot prejšnje dni," se nasmehne Urban. Pretekli vzponi 1979: Krzysztof Łoziński, Stanisław Gorgon, Jan Marczak, Józef Makinia and Stanisław Pelczarski, P6013, 6038 m. 1981: Wacław Otręba, Janusz Bartos and Piotr Puzyrewski, vzhodni greben, južni vrh Arjune, 6200 m. 1983: Tomasz Bender, Przemysław Piasecki, zahodna stena, južni vrh Arjune, 6200 m (alpski stil). 1983: Mirosław Dąsal, Jerzy Barszczewski, Zbigniew Skierski, zahodna stena, glavni vrh Arjune, 6250 m. 8 Arjuna v večernih meglicah Foto: Urban Novak Aleš in Marko v popoldnevu drugega dne, po preplezanem najtežjem delu smeri. Primerno mesto za bivak smo našli pozno zvečer. Foto: Urban Novak Odločitev za vrh Ko so šli zjutraj iz baze, se je nebo začelo zapirati. Pri- bližno pet ur so hodili čez ledenik do ABC. Po posta- vitvi šotora in kuhanju so se zvečer odpravili do pri- bližno uro oddaljene stene, pojavila se je megla in začelo je snežiti. Ko so se vrnili k šotoru, je začel pi- hati severni veter in je pihal še ob drugi uri zjutraj, za katero so prvič nastavili budilko. Prenehal ni niti ob tretji uri, nato pa "smo se spraševali, ali budilko sploh nastavljati, in si rekli, bomo že, ni tako, kot smo misli- li, bomo po občutku," se nasmehne Urban. Mark se je ob peti uri prebudil in je bilo zunaj še vedno slabo, nato pa je čez deset minut Urban pogledal iz šotora in je bilo jasno. "Kaj pa zdaj?" "Ja, gremo?" "Gremo." V steno so vstopili okoli 8. ure. Spodnji del so plezali nenavezani, saj so bile zelo dobre snežno-ledne raz- mere, kakšen skok je bil sicer kar strm, do 85, tudi do 90 stopinj, vendar so cepini dobro prijemali. Po- poldne so plezali šest raztežajev v ledno-kombinira- nih pogojih, vendar so jih zaradi sonca, ki je posijalo v zahodno steno, že obletavali plazovi mokrega sne- ga, ker je prejšnji dan snežilo. "To so ogromne ste- ne, videl si, da leti nad tabo sneg, ki je bil malo prej petsto, šesto metrov više." se spominja Urban. Ker so bili v enem takem kotu, se niso mogli umakniti, zato so morali s plezanjem nadaljevati. Z večerom in nočjo se je malo ohladilo in našli so varno mesto za Zatrep doline Kijaj Nullah z jezerom, kjer smo nameravali postaviti bazni tabor. Ker je bilo spomladi na tem mestu še veliko snega, smo tabor postavili malo nižje v dolini. Foto: Urban Novak 10 Odprava, ki so jo sestavljali Aleš Česen (Alpski gorniški klub), Marko Prezelj in Urban Novak (AO Kamnik), je preplezala dve smeri: P6013, 6038 m: Severni greben, D,. Novo smer in drugi vzpon na vrh so opravili od 2. do 4. junija 2017. Arjuna, 6250 m: Vse ali nič, ED+ (M7+, Wi5+, A0), 1400 m. Novo smer in drugi vzpon na glavni vrh v alpskem stilu so opravili od 16. do 18. junija 2017. bivakiranje pod najtežjim delom smeri. "Morala je bila na bivaku spet visoko in nihče ni raz- mišljal, da bi šli nazaj dol," dodaja Urban. Naslednji dan so v srednjem delu, za katerega so ve- deli, da bo ključno mesto oz. detajl smeri, tri razteža- je plezali osem ur. Bilo je previsno, kombinirano ple- zanje. Veliko je bilo napihanega snega, in za čiščenje terena so porabili veliko časa. Aleš je splezal en raz- težaj, Marko dva, Urban en ledni raztežaj in potem više en kuloar, ko je bilo že laže. "Res je bilo težko, a saj smo vedeli, da bo. Bili smo, vsaj jaz tako mislim, na pol pripravljeni ali sprijaznjeni s tem in smo do- puščali možnost, da niti poskusili ne bomo in da je to odprava, ko ne bomo splezali, ker je vse kazalo na to. Bili smo povsem neobremenjeni, ko smo šli plezat, saj ni nihče razmišljal o vrhu, zato ni bilo problema, ko je bilo težko. Ko smo zjutraj rekli, da gremo po- skusit, smo to dojemali kot nek bonus, ne da nam to sedaj pripada, ampak mogoče pa lahko poskusimo in bo to dogodivščina. Nekaj let nazaj sem tudi jaz ''mo- ral'' splezati, sedaj mi je praktično vseeno. Bolj mi je pomembno, da se imamo fino," razmišlja Urban. Po težjem delu se je stena položila do 60 stopinj, ku- loar je bil dolg in ni ga hotelo biti konca, a so bili že močno utrujeni, saj je bila noč ekstremno kratka, dan dolg, plezanje pa težko in naporno. Prva noč in počitek sta trajala le od ene do pete ure zjutraj in tako tudi druga noč in drugo bivakiranje. Tretji dan so po zgodnjem vstajanju po dveh razte- žajih priplezali do grebena in po treh do vrha, kamor so stopili ob dvanajsti uri. Čeprav sta Aleš in Urban razmišljala o tem, da bi zaradi možnosti plazov pri sestopu in udobnega vrha prespali kar na zadnjem bivaku, sta se na koncu strinjala z Markom, da še isti dan začnejo s sestopom, ki je trajal skoraj dvanajst ur. To se je kasneje izkazalo za pravilno odločitev. Stena se je v času njihovega plezanja očistila, po od- hodu z ABC pa je začelo deževati in ni nehalo še tri dni. Po prihodu v bazo so le še pospravili opremo in se odpravili v dolino. Plezalni del odprave je bil s tem zaključen. Po odpravi Odprava je bila uspešna tako po plezalni kot tudi po človeški plati. Odkrili so nov delček sveta, prepleza- li novo smer in stkali nove vezi ter odrezali nov kos pogače v tem gorovju. "Imel sem srečo s svojimi od- pravami in se veliko naučil. Zdaj so odprave prepro- stejše, z manj ljudmi, brez hudega pritiska. Cenim čas, da sploh lahko nekam grem, saj ko si še študent in imaš veliko časa, tega ne znaš racionalno porabi- ti, ker si vedno misliš, da se lahko drugo leto tja spet vrneš. Zdaj se moram boriti za prosti čas, ne samo jaz, saj vplivam tudi na ljudi okoli sebe. Ko se vrneš, te delo počaka, zato se moraš na odpravi znati od- klopiti in uživati v trenutku. Zadovoljen sem zara- di odprave, ne le zaradi vzpona, saj cilj pri meni ne bo nikoli pretehtal ljudi, s katerimi plezaš," je sklenil Urban. Odpravo je v dobršni meri sofinancirala Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije, ostali del so prispevali Alpinistični odsek Kamnik in drugi spon- zorji. Člani odprave se jim na tem mestu tudi zahva- ljujejo. m 11 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK Miljko Lesjak je moj prijatelj, zato sva si na ti. Povej nam, katera vloga iz uvoda ti je najbolj všeč. Si prijatelj, mož, oče, ljubitelj gora, smučanja, sa- mote, fotograf, predavatelj, gorski reševalec? Težko bi se odločil. Stvari, ki si jih naštela, preprosto rad počnem. Za vsako izmed njih se potrudim, solju- dem želim dati največ in najboljše. Predstavljanju in ocenjevanju svojega dela se najraje izognem, kot bi se najraje tudi temu pogovoru. Enako je z odločitvijo o moji »naj« dejavnosti. So preplet mojega življenja in če bi manjkala le ena, to ne bi bilo, kar je. Pomembnejša sta mi zadovoljstvo v srcu in pozitiven odziv okolice. INTERVJU Anka Vončina Za dražit prijatelje Miljko Lesjak V današnjem času se je med ambasadorje Tolminskih gora nevsiljivo pritihotapil prijatelj, ki nam naravne lepote predstavlja tako, da nas draži. Rojen je bil v Baški grapi na Grahovem, sedaj pa živi v idiličnem Mostu na Soči. Je gorski reševalec, ljubitelj gora, narave in fotografije, svoja doživetja in utrinke, zabeležene skozi objektiv fotoaparata, pa rad pokaže tudi drugim. O gorah nam pripoveduje pravljice, tiste čisto zaresne. Ko ga človek sreča, mirnega in zadovoljnega, pomisli, da gotovo izpolnjuje vsa načela slavnega Shakespeara, ki je zapisal: »Vedno sem srečen. Pa veste zakaj? Zato, ker od nikogar ničesar ne pričakujem, pričakovanja namreč zmeraj prizadenejo. Življenje je kratko, torej ga ljubite, bodite srečni in se smejte. Živite v prvi vrsti zase. Preden govorite, prisluhnite. Preden zapišete, razmislite. Preden zapravite, zaslužite. Preden molite, odpustite. Preden prizadenete, začutite. Preden sovražite, ljubite. Preden odnehate, poskusite. In … preden umrete, živite!« In okolica se odziva; med drugim so ti letos na predlog domačega društva podelili zlati častni znak PZS. Športnik si celo življenje, zanimajo te predvsem dejavnosti na prostem. Kdaj pa so te pritegnile gore? Vsak odziv oz. pohvala dobro dene in je enako kot športni dosežki hkrati zaveza za naprej. Že od rane mladosti je šport sestavni del mojega življenja. Veli- ko zvrsti sem v tem času preizkusil, z nekaterimi sem se ukvarjal tekmovalno, z drugimi bolj rekreativno. Smučanje, nogomet, streljanje, judo, samoobram- ba, kolesarjenje, alpinizem, pa še kaj bi se našlo. Pov- sod sem nekaj pridobil, kar mi je koristilo v življenju. Vztrajnost, natančnost, borbenost in tudi spoštova- nje drugih, to so le nekatere izmed njih. Od malega pa me spremljajo hribi, v hribih sem bil rojen. Le če imaš rad sebe, znaš imeti rad tudi drugega. S tem ko poskrbiš za svoje zadovoljstvo, osrečuješ okolico. Nas dražiš z utrinki svojih potepanj, ker nas imaš rad, ali …? Zanesljivo zato, ker imam rad ljudi okrog sebe in bi jih na ta način morda opogumil, da mi sledijo in doživijo, kar doživljam sam. So pa še drugi razlogi. Sreča ni po- polna, če je ne deliš. Ob tem doživetja, ki mi jih nudi moja športna arena, podoživljam in trajneje zapišem v svoj spomin. V resnici sem prve predstavitve pripra- vil z resnim namenom dražiti prijatelje, ki niso imeli časa, niso zmogli …, so vedno našli kakšen izgovor, da se mi niso pridružili. Občutek imam, da se razveseliš vsega, kar se ti po- nudi, kar ti dajo gore. Ne greš na pot s točno začr- tanimi pričakovanji? Resnica je, da nas neizpolnjena pričakovanja potre- jo, brez pričakovanj pa tudi nihče ne more. A življe- nje mi kaže, da kljub neizpolnjenim željam v vsakem času in na vsakem kraju lahko najdem kaj lepega. Če 12 mi na turi ne sije sonce, pa morda srečam planinskega zajca, če mi luno prekrijejo oblaki, je srečna žena, ker sem prej doma, če niso ugodni pogoji za smučanje, je morda okolica odeta v fotogenične ledene skulpture, le pripravljen moraš biti na spremembe, imeti odpr- te oči in srce. Imetje niso le bančni račun in vpisi v  zemljiški knjigi, naše sladko imetje je banka prisluženih trenutkov, ki jih smemo izkoristiti v svoje veselje. Kako tvoji domači spremljajo tvoje aktivnosti? Za dom in domače si je nujno treba vzeti čas, lahko pa rečem, da imajo moji razumevanje za obveznosti, ki so povezane z gorami, fotografijo in reševalnim de- lom. Vedo, da so gore moja infuzija in da bi mi kavč pomenil počasno umiranje. Zelo mi je pomembno, da vzdržujem krog fizične, psihične in tudi energij- ske kondicije. Ko je treba prelopatati naše vrtove (vr- tnarjenje je namreč naš družinski hobi), bom pač na Krn šel popoldne; če imamo obiske, se bom do takrat že vrnil z nočne ture; če sem dan preživel pri reševa- nju, pač ne bom šel … Odhod v gore redko načrtujem vnaprej, le takrat, ko grem s prijatelji. Običajno se za turo odločim na hitro, po nekem notranjem glasu. Ne zato, ker pač moram, ampak takrat, ko si to močno zaželim. Takrat vem, da bo lepo. V skoraj vseh letnih časih, razen pozimi, ko je veliko snega, me spremlja tudi moj štirinožni prijatelj. Za pudlje velja, da so sa- lonski psi, a malo planincev poznam, ki so tako vztraj- ni kot moj Darky. Pot med alpiniste ti je gotovo utrla želja po nečem več, več kot le hoji. Plezanje ti omogoča nešteto le- pih doživetij in tudi posebnih prizorov, ki jih deliš s tistimi, ki ti nikoli ne bodo zmogli slediti. Alpinizem je bil nadgradnja planinstva, ko sem se še kot fant podil po domačih hribih in jih spozna- val. V  iskanju novega sva se s prijateljem Jankom Humarjem podala v bližnje stene Tolminskih gora. Skupaj sva pridobila prvo znanje plezanja na alpini- stičnem tečaju v Vratih, kjer je bila prisotna večina takratnih in kasnejših legend slovenskega plezanja. Pridobljene izkušnje sva nadgrajevala v naših stenah, dokler naju študij in služba nista preveč ločila. Med kratkim službovanjem v Kopru sem se pridružil tam- kajšnjemu društvu, po premestitvi v Novo Gorico pa tamkajšnjemu AO. Tu smo s prijatelji veliko plezali, pridobivali novo znanje in opravil sem izpit za alpini- sta. V se to znanje in izkušnje s pridom uporabljam, ko rešujem ali ko se sam podajam v hribe, pa tudi takrat, ko so mi težke razmere v izziv. Fotografski aparat je tvoj spremljevalec na dopol- danskih, popoldanskih, večernih ali nočnih pote- panjih, pri reševanjih. Nam sodobna fotografija, ko nam ni potrebno več šteti, koliko posnetkov še imamo, omogoča uspeh ne glede na naše znanje? Najbrž ni ravno tako. Res je velik napredek, ker nisi omejen s posnetki, a to je zmanjšalo tudi našo čuječ- nost, našo skrbnost in premislek pred pritiskom na sprožilec. In marsikomu se zgodi, da izmed desetih posnetkov istega motiva nobeden ni uporaben. Foto- grafija je zanimivo področje. Kot za vsako resno stvar se je tudi tu potrebno veliko naučiti, veliko preizku- siti. Ko ravno nekaj obvladaš, ko se nečesa naučiš in spoznaš, ko misliš, da veliko veš, ugotoviš, da si spet na začetku. Malo više na stopnici znanja, a spet pred novo stopnico. In znova se učiš in spoznavaš. Vsak dan izveš nekaj novega, kot pri Alzheimerju  … In v današnjem času, ko je vrhunska oprema malodane dosegljiva vsakomur, se še bolj izraža paradoks: pov- prečnemu pianistu ne pomaga še tako dober klavir, enako je s fotografsko opremo. Pred devetimi leti sem iz kompaktnega fotoaparata presedlal na zrcalno re- fleksnega. Ko se enkrat odločiš za znamko, sam sem Kdo bo koga in kako? Foto: Anka Vončina 13 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK se takrat za Pentax, jo le redko zamenjaš, saj se v tem času nabere za nahrbtnik objektivov in druge opre- me. T ako kot napreduje moje znanje fotografije, tako se večata tudi zahtevnost in zmogljivost fotoaparata. Kar nekaj sem jih v tem času zamenjal, a shranil vse stare. Ko bo čas, jih bom razvrstil na polici. Svoje znanje nadgrajuješ tudi pod strokovnim vodstvom? Deseto leto že teče, kar smo v Planinskem društvu T olmin oživili fotografsko skupino pod mentorstvom Rafaela Podobnika, mojstra fotografije. Z njim smo pridobili ogromno znanja, predvsem na področju iz- razne fotografije. T udi sam se nekajkrat na leto preiz- kusim na fotografskih salonih. Konkurenca fotogra- fov iz vsega sveta je zelo velika, zato sem še toliko bolj vesel vsake sprejete fotografije, in ko je kakšna nagra- jena, je veselja še toliko več. V letu 2015 mi je Foto- grafska zveza Slovenije podelila naslov F1 FZS. Se- veda mi naslov nekaj pomeni, a pomembneje je, da v družbi prijateljev z vsakim letom nenehno napre- dujemo v znanju. T ako kot si zapomniš prvo ljubezni, si tudi prvo nagrajeno fotografijo. Če ti je podeljena na tako velikem mednarodnem natečaju, kot je koče- vska Narava, se ti še toliko bolj zapiše v srce. A najod- mevnejša je bila fotografija Srd narave, ki je bila izbra- na na natečaju Poslikajmo Slovenijo in se je na jumbo plakatu bohotila tudi v ljubljanskem Tivoliju. Gore so lepe, a tega se z gotovostjo zavemo šele, ko spoznamo tudi njihovo krutost, neizprosnost, stra- šnost. Kmalu bo štirideset let, kar si aktiven gorski reše- valec. Kako si zašel mednje? T e je tja pripeljala lju- bezen do gora, ki ti ne dopušča, da bi jih kljub nji- hovim temnim obrazom sovražil? Že kmalu na začetku moje alpinistične poti se je prijatelju na drugi strani vrvi pripetila nesreča. Reše- vali smo ga cel dan, na preprostih improviziranih no- silih in z opremo, ki smo jo imeli pri roki. Spustili smo ga pod steno, prenesli po težko prehodnem pobočju do prve ceste, po pomoč v dolino tekli peš. Muke po- nesrečenca bi se danes končale v dobri uri. Nemoč in želja po tem, da bi bil v takih primerih lahko koristnej- ši, sta me še istega leta napotili h gorskim reševalcem. Mladega, fizično sposobnega in željnega novih znanj so me z veseljem sprejeli medse. T olminska gorska re- ševalna postaja je še vedno del Planinskega društva 1 in ima glede na površino v Sloveniji nadpovprečno število reševanj. Postaja ima trenutno 92 članov, od tega jih je osem pridruženih. So dnevi, ko imamo tudi po tri in več akcij. Po upokojitvi imam več časa, kot tajnik skrbim tudi za poročila in kroniko. Nova predstavitev dela Gorske reševalne službe, ki si nam jo premierno predstavil v Idriji, me je pretresla in hkrati vzradostila v spoznanju, da je vera v dobroto upravičena. Vaše delovanje krepko presega le reševanje v gorah? Rešujemo iz sten, plazov, s hribov, turnokolesarskih singlc, padalskih vzletišč, pristankov in vsega vmes, s slapov, iz strug, v prometnih nesrečah, z gradbenih delovišč. Rešujemo tudi divje in domače živali, rav- nokar smo lovcem iz neprehodnih grap Poldanovca pomagali prenesti zastreljenega medveda. Tem ob- veznostim je pri meni podrejena cela poletna sezo- na. Ko se umiri, je čas za moj septembrski odklop, za dopust z ženo. Ko se vrnem, nastopi jesen in začne se moja hribovska sezona, ki popusti v intenzivnosti s prihodom pomladi ter množičnejšim obiskom in udejstvovanjem v naših gorah. 1 Več o Tolminski postaji GRS preberite v novembrskem Planin- skem vestniku 2014. Otoki v oblakih Foto: Miljko Lesjak 14 Rešujete ljudi, ki so zašli v težave po svoji krivdi ali pa ne. Včasih se nad ponesrečenimi znese narava, ki vedno naredi prav, naj je še tako grdo! Preden smemo o njej soditi, ji moramo prisluhniti, se pra- vi jo razumeti in poznati. Bi bilo manj nesreč, če bi bili obiskovalci gora izkušenejši in bi kljub »ne- pravim« razmeram ne vztrajali, čeprav so se z na družabnih omrežjih objavljeno namero obvezali upravičiti vse všečke? Zagotovo bi bilo ob boljši pripravljenosti, znanju in iz- kušnjah nesreč manj, nikoli pa jih ni mogoče povsem izključiti. K številu nesreč prispevajo tudi informaci- je na svetovnem spletu, kjer ob neverjetnih objavah uporabniki zbirajo ideje, kakšna doživetja bi jih osre- čila, jim prinesla zadovoljstvo, morda slavo. Čuditi se temu, pritoževati in na kogarkoli kazati s prstom nima prav nobenega učinka. Vsak razvoj prinese izboljšave in pokaže na nepredvidljive nerodnosti. Vse, kar lah- ko naredimo, je, da smo čim bolj usposobljeni in opre- mljeni, da ozaveščamo in informiramo ljudi o preven- tivi in ravnanju, če do nesreče pride. Ljudje smo na svetu zato, da delamo napake. Naj vrže kamen prvi, ki … Ni ga! Naša služba je namenjena tistim, ki so v sti- ski, in naša dolžnost in vest je, da pomagamo. V gorah se srečuješ s smrtjo, tudi svojih prijateljev. In ko se je treba kdaj vdati, ko nam preostane le še »molitev«, lahko naravi odpustiš krutost? Pomagamo lahko do neke meje. Kadar jo narava ne- sreče preseže, se moramo vdati – smrt je del življenja. Včasih je težko razumeti, zmožni moramo biti obli- kovati sebe, sposobni premagati svoje trenutne du- ševne stiske, da nam ne pridejo pregloboko v podza- vest, saj moramo nemoteno in odgovorno delovati naprej. Gorski reševalci imamo za to tudi strokovno psihosocialno pomoč. Meni po takih dogodkih po- magata mir in samota nekje v gorah. Samota, kjer v svojem srcu in svoji vesti razčistim, da sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, da sem le človek, ki nima spajdermenove uniforme, v kateri bi delal čudeže. Na- rava je nad nami. Ena najsrčnejših želja je želja po miru. Nam lah- ko izdaš svoj recept za tiste, ki mir in srečo iščejo v gorah? Smo se ljudje v štiristo letih po Shakespe- aru spremenili, smo se česa naučili? Recepta vam ne zmorem dati. Če govoriva o gorah, je predvsem pomembno, da jih spoštujemo, kar pripo- more k strpnosti nasploh. Svetoval bi ljudem, da tudi Shakespeara ne jemljejo preveč resno. Srečen ne mo- reš biti kar na ukaz, velika vrednota je, če srečo sploh znamo prepoznati. Iščimo tisto, ki je v drobnih stva- reh, in imeli jo bomo dnevno na dosegu. Poslušati je potrebno svoje srce in svojo vest ter delati – garati. Ži- vljenje ni enostavno, terja ogromno našega truda, da krmarimo med čermi in krpamo svoj čoln. Zaveda- nje, da ostajamo nad vodo, nas krepi in daje zadovolj- stvo. Po vsem tem se lahko iskreno veselimo in uživa- mo kratke trenutke v mirnih tolmunčkih. V brezdelju ni sreče, niti v zavidljivi slavi. Skrbno počnimo, kar nas veseli in kar se nam zdi prav, uspehi ne bodo izostali. Sam nisem nič posebnega, sem povsem navaden člo- vek; vem, kje je moje mesto, vem, kaj imam rad in brez česa ne bi mogel; rad sem koristen in všeč mi je, če me obkrožajo zadovoljni ljudje. Preprosto, živim prepro- sto življenje! No, tu dam prav Shakespearu iz uvoda. Miljko ni povsem običajen državljan, pa naj trdi, kar hoče. Toliko srčnosti premore malokatero srce. Ob za- dnjem, dodatnem vprašanju sem ga zmotila na osem- metrskem borovcu, ki ga je obžagoval sosedi, a se je vse- eno oglasil. Takih in drugačnih drobtinic je še mnogo, vendar naju omejuje bojazen, da si z dolžino zapisa ne nakopljeva urednikove nejevolje. m Pastir s čredo Foto: Miljko Lesjak 15 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK Eden od spodbudnih stranskih odzivov na naravna občutja je pesnikovanje. Narava je že od nek- daj navdihovala pesniške duše. Še posebej pa izjemna doživetja vzbuja pregovorno lep planinski svet, v ka- terem naj bi človek našel mir in se odpočil od vsakda- njih opravkov, težav in skrbi. Kakšen motiv je podlaga za nastanek pesmi, je vprašanje, na katerega bi tež- ko našli enoumen odgovor. Po vsej verjetnosti pa je to notranja skladnost trenutnega človeškega čutenja s silnicami, ki jih sproža zunanje okolje. Človek nikoli ne bo rekel, da je lepo nekje, kjer se ne bo počutil do- bro, pa naj bo to kakršna koli narava. T o je tudi temelj- ni zakon doživljanja gorske narave. Namen sestavka je razčleniti verze, ki se pojavlja- jo po slovenskih gorah, planinah, hribih, tudi niž- jih gričih. Imenujemo jih priložnostno pesnikovanje po planinah. Izraz je v literarni teoriji nepreverjen, a kljub temu je deloma sprejemljiv. V izhodišču je na- mreč izraz, ki se nanaša na občasnost takih stvari- tev, porojenih iz ugodnih okoliščin. Drugi izraz, pe- snikovanje, v  svojem pomenskem obsegu mogoče izraža zadržek o kakovosti, a kljub temu v jedru be- sede tiči temeljni ustvarjalec teh stvaritev – pesnik. Ni nujno, da so to po obliki že prave pesmice, ki jim med drugim kitice dajo status pesmi, lahko je samo nekaj verzov ali pa v aforizem ujeta šegava misel. Ob njih se pojavi vprašanje avtorstva. Glede na to meri- lo so to avtorsko prepoznavne ali pa anonimne obli- ke. Malokdaj je avtor podpisan, lahko pa ga poznajo priložnostni sodelavci v koči. Materializirana oblika daljših pesmi je papir, a mi imamo v mislih še table in tudi skale. V podnaslovu sledijo trije izrazi, ki do- ločajo lokacijo zapisa oziroma mesto objave teh ver- zov. Verzi so zapisani po kočah, v njihovih vežah, na stenah jedilnic, verskih znamenjih, skalah ali pa, kot bomo videli, celo na vsakdanjih pripomočkih, upo- rabnih v kočah. Zapis nima namena prikazati podobe tovrstnega slo- venskega pesnikovanja v vsej celovitosti, ta cilj bi bil pač dosežen le s sistematičnim zbiranjem in z zameji- tvijo glede na krajevno načelo v daljšem obdobju. Gre za okviren prikaz pesnikovanja, ki se je razkril v ne- kajletnem priložnostnem zbiranju pesmi in verzov po naših planinah. Podatki o pesmih so v tem zapisu razpoznavni v opombah pod črto. Zapovrstjo so na- vedeni avtor, če je znan, naslov pesmi, lokacija, more- bitne okoliščine nastanka pesmi in datum zapisa. Če začnemo iz najširšega vsebinskega obsega, je po pričakovanju tematika narave opazen okvir teh pe- smi. Zajema največji delež najdenih verzov. Glede na ZAPISI V GORAH Milka Bokal Pesmi po planinah Priložnostni verzi po slovenskih kočah, na znamenjih in drugod Na vprašanji, kakšno mesto ima v psihologiji človeškega ustvarjanja narava in kako vpliva nanj ter na njegovo dejavnost, bi lahko odgovorile psihološke raziskave. A psihološke teorije se rajši lotevajo človeka kot socialnega bitja in razčlenjujejo njegovo vpetost v vsakdanje situacije in odzive nanje. Dokaj zanesljivo pa je dejstvo, da narava v človeški duševnosti sproža pozitivna občutja, da stopnjuje njegove ustvarjalne moči in je kot taka vir ugodnih osebnih in socialno sprejemljivih motivov. Foto: Milka Bokal Foto: Vladimir Habjan 16 vnaprej izbrani namen je to seveda planinski, gorski svet. Časovno ozadje je vezano na jutro, pogosta ža- nrska slika pa je odhod od doma. Ko odpravim se v planino, jutro v soncu se budi in zapuščam dom, dolino, ki še sanja, mirno spi. 1 Če je v prejšnji pesmi dejavnost vezana na osebo, na pohodnika, je v naslednji z metaforo prenesena na objekt cilja, na kočo. Časovni okvir je isti: Se v hribih dani in narava prebuja, sonce že sveti čez sinje nebo, prijazna se koča planinska prebuja in vabi v goste na Kriško goro. 2 Po dosegu vrha se praviloma uresniči naslednji motiv: odpre se širen razgled, ki prikliče vznesena občutja. V pesmih je pogosto razkrit prav z izrazom razgled, pogled, včasih pa je tudi posredno opisan: Ko vrhu odpre se kraljestvo sveto, oko se spočije na bližnjih vršacih, na dlani ti Padska nižina je vsa in Triglav se vidi, še Raduha včasih. 3 Na njega se lahko vzpenjaš iz neštetih se strani, pogled z vrha v daljave pa v srcu ti ponos budi. 4 1 Mato Mežek, Dom na Kofcah. Pripis: To pesem poklanjam vsem ljubiteljem naših gora. Zapisano 28. 7. 2002. 2 Mato Mežek, Kriška gora. Koča na Kriški gori. Pripis: To pesem poklanjam vsem ljubiteljem naših gora. V Tržiču, 6. marca 1996. Zapisano 9. 9. 2001. 3 Gomiščkovo zavetišče. Zapisano 27. 9. 2001. 4 Dolinar. Lubnik. Julij 2000. Zapisano 14. 7. 2002. Ob poti spremlja planinca pisano planinsko cvetje, ki ga prevzame z navezavami na lepo. V naslednji kitici se zvočna plat človeškega doživljanja pokriva z vidno. Tej sinesteziji je dodana tudi presežna dimenzija, iz- ražena z izrazom nebo: Kot bi narcise z neba prišumele, v maju travnike v belo odele. 5 Ob običajnem spoštljivem odnosu do gorskega rastli- nja je pričakovana misel na prepoved trganja gorske- ga cvetja. Včasih ta zaide v skoraj presenetljive, tako rekoč odljudne zastranitve. Konotacija na človeka je prikazana v negativni smeri: Človek utrga cvetlico zato, ker je lepa in ker je on grd, ne privošči ji lepote. /…/ Ko ovene, jo vrže stran, ne zmeni se več zanjo. Morda je ob njeni smrti še vesel, da je uničil lepoto malega življenja. 6 A kljub vsemu iz teh pesmi diha prijetno razpolože- nje in sproži trajnejša občutja skladnosti osebnega in naravnega, iz česar izvira razumljiv nagib, da si člo- vek to želi ponoviti. Razmišljanje o tem najde odgo- vor v spremljajoči misli, da je »tu lepo«, da »tja vedno vleče /me/ srce«. 5 Zoran Šporn. Dom Pristava v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami. Poizvedba: avtor v službi v Železarni Jesenice. Bil je tudi učitelj smučanja. Zadnji dve leti pred smrtjo je pesnil. Zapisano 12. 8. 2002. 6 Napis na poti na Šmarno goro. Planinsko društvo Šmarna gora. Zapisano 30. septembra 2001. Raduha Foto: Franci Horvat 17 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK Zakaj se vračam spet nazaj? V ta prelepi prirodni gaj, saj tu za nas je res lepo /…/ 7 V tem kontekstu pogleda v človeško notranjost pa se ob ubrani sprejetosti v naravi porodi še drug motiv- ni krog, motiv ljubezenskega hrepenenja, pogosto do- živet kot zavrnitev. Ob taki življenjski izkušnji v str- mem svetu gora, v katerem na človeka prežijo številne nevarnosti, vznikne misel na smrt: Če pa jaz se ne vrnem iz stene, ne toči solza spet nikar, saj me nisi resnično ljubila, za mene ni bilo ti mar. 8 T ej podobi človeške minljivosti ni tuja verska motivi- ka, zlasti del, ki zadeva trpljenje, žrtvovanje. Na križu pri Stari Fužini piše: Človek, spomni se, kdo je kri in življenje zate dal. 9 Z nagovorom, ki izraža najsplošnejšega nosilca stvar- nosti v  slovnični obliki osebka ter druge edninske glagolske osebe v vlogi velelnika, se izraža naveza- va na Kristusa. S to v globini zapleteno, a na površi- ni preprosto stavčno konstrukcijo verza spominja na 7 Vili Perko. Brez naslova. Prvi verz: Oj, Kal ti, »vojarska« planina /…/. Dolina 50, nad Jelendolom nad Tržičem. Poizvedba: avtor je delal v predilnici v Tržiču. Zapisano 28. 7. 2002. 8 Marjan Perko. Brez drugih navedb. 9 Na križu blizu Stare Fužine. Zapisano 13. 8. 2000. rekviem. Še posebej nas prevzame, da oseba, na kate- ro se verzi nanašajo, ni izražena, ampak jo posredno označuje le glavno dejanje. Tak nadčasovni pristop se razkriva tudi v naslednji pesmi, le da je osredotočen na pomemben občutek varnosti, ki zadeva posameznika in zanj upoštevanja vredno imetje – domače živali. T e kot neločljiv objekt človeka spremljajo po planinah: Človek in živina, ki v planinah biva, naj tvoje varstvo uživa. /…/ Daj malo tu postoj, da bom ti varuh tvoj. 10 V ta sklop motivov, na katere človek nima neposre- dnega vpliva, sodijo še pesmi, ki so odsev objektivnih razmer, porojenih s časom in krajem in povezanih z lokacijo nastanka pesmi: Mogočno Krn sega v višave neba, pod njim zavetišče ti streho ponudi in človek pomisli ni dolgo tega, kar bili so tukaj boji še hudi. 11 Odsev časa je bila tudi gradnja planinskih koč, pogo- sto je bila udarniška, prostovoljna. Zato ne preseneti, 10 Na križu blizu Roblekovega doma pod Begunjščico. Zapisano 2. 8. 1998. 11 Gomiščkovo zavetišče. Zapisano 27. 9. 2001. Krn nad Drežnico Foto: Franci Horvat 18 da se v verzih najdejo pravcate parole iz prejšnjega družbenega sistema: Brez slavja delo bi ne b´lo končano, zato zapojmo pesem zbrano: Živi naj ljudstvo, ki delo mu je slast, naj uživa sad in – čast! 12 S posegom v objektivne silnice človekovega nehanja in pehanja se končuje prvi razdelek obravnave pesmi po planinah. Omeniti pa gre še bolj vsakdanje situaci- je, ki prav tako najdejo svoje mesto v priložnostnem planinskem pesnikovanju. Eden takih motivov je praznovanje obletnic. Petdesetletnica je mejnik v ži- vljenju, ki človeka razveseli, obenem pa opomni na marsikaj. Veselo, tako rekoč slavilno razpoloženje je vzrok, da ima naslednja pesem v delu naslova bese- do himna: Vsi petdesetletniki danes slave tu gori pod Storžičem veselje dele. Hojladi /…/ Ko danes smo zbrali tu gori se vsi, da vidimo lička, kako še žare; hojladi /…/ 13 Vzrok za praznovanje pa niso samo starostni mejniki pri ljudeh, vznesena občutja prikličejo tudi obletnice odprtja koč: Ti, draga mati, vrh gora mnogo let že tu kraljuješ, sinovi Češke so te gradili tu, kjer danes biserni jubilej praznuješ. 14 S prevesom od vznesenih pesniških občutij na na- zorne življenjske situacije ne gre spregledati zapisov o vsakdanjih, a za dobro počutje nepogrešljivih stva- ri. Zunanja oblika teh verzifikacij je kratka, pogosto se omeji na verz, dva. Oblika se torej prilagaja stvar- nemu sporočilu, ki zadeva hranjenje in pripravljanje prenočišča, opravke z ogrevanjem prostora in po- dobno. Neposredni vsebini je prilagojena tudi slov- nična oblika, izražena z velelnikom. T ovrstni verzi se nanašajo na naporno pot: Le dol se usedi, kaj boš stal.15 Repa in korenje sta že v slovenskih ljudskih pesmih označena kot neugledna hrana: Ne hodi v planine brez kruha in mesa, repo in korenje pusti pa doma. 16 12 Tajnik Dolenc. PD Železniki. Brez drugih navedb. 13 Marija Frantar, Himna tržiških petdesetletnikov. Dom pod Storžičem. Pesem napisana okrog leta 1992. Zapisano 17. 8. 2002. 14 Ob 75-letnici Češke koče. Pripis: Tvoji obiskovalci iz Ljutomera. Češka koča. Zapisano 25. 8. 2002. 15 Ob poti na Kriško goro. Zapisano 9. 9. 2001. 16 Planina nad Drago pri Begunjah. Zapisano 3. 10. 2004. Ob poti h koči si lahko naložiš še dodatno breme in s tem pomagaš pri njeni oskrbi: Drva ali volna, da je le drvarnica polna. 17 Tovrstni verzi so včasih napisani na večjih skalah, na priložnostnih tablah, ne najdemo pa jih v  bivalnih prostorih koč. V njih pa se ponujajo različne možno- sti, samo iznajdljiv je treba biti. V erzi so se zapisali celo na Palomine papirnate prtičke, ponujene ob obrokih hrane. Vsebina je skladna z domiselno fizično obliko: Popelji me v hribe, preljubi moj fant, Palomini robčki ves moj bodo gvant. 18 Naslednje besedilce z omejitvenim izrazom iz kr- ščanske terminologije sicer lahko opomni na prilago- jeno ravnanje, a rek je tako znan, da privzgojene nava- de tako rekoč ne zdržijo: 1000 m Od tu naprej, če si zakej, ga pij, se smej, saj s` greha frej. 19 Kljub živahnosti in življenjski drži kratkih verzov pa med njimi najdemo tudi primere s poglobljeno vsebi- no. T aki so napisi na tablah ob Polhograjski planinski poti, zapisal in postavil pa jih je pobudnik nadelave te poti Jože Marolt. Eden med njimi poglablja spozna- nje o estetskem doživljanju narave: Samo neokrnjena narava je prvobitna lepota. 20 Če bi hoteli te pesniške stvaritve strokovno klasifici- rati, bi se najprej vprašali, kam bi jih uvrstila literarna teorija. Je to področje sinkretične vede, ki se imenu- je slovstvena folkloristika? Ali so delna ujetost v vse- binske stereotipe, priložnostno ustvarjanje in pogosta anonimnost znamenje predmeta te vede – slovstvene folklore? Na katerem delu Slovenije jih je več? Se taki enkratni vrelci človekovega pesnikovanja najdejo tudi v drugih hribovitih deželah? Kaj vse bi prineslo siste- matično zbiranje? Pravzaprav pa namen te predstavi- tve ni bil odgovoriti na zastavljena vprašanja, zato jih prepuščamo strokovnjakom. Prav tako puščamo ob strani estetsko razsežnost in morebitno vidno motečo vsiljivost teh verzov, zlasti kadar so v neokrnjeni nara- vi. Zagotovo pa velja, da so pesmi po planinah odraz harmonije človeka in narave, nekje v temni davnini porojenega pradavnega dobrega počutja v njenem na- ročju, in da jih večina izraža veselje nad življenjem. m 17 Napis na drvarnici na Mirni gori nad Črnomljem. Zapisano 26. 8. 2001. 18 Napis na prtičku Paloma. Pripis: V sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije v Koči pod Golico. Zapisano 15. 8. 2002. 19 Pred Domom na Lubniku. Zapisano 14. 7. 2002. 20 Napis na drevesu na poti s Sela v Črni Vrh nad Polhovim Grad- cem. Zapisano 8. 11. 2001. 19 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK Ne dolgo za tem je bila ideja realizirana tudi v praksi, transverzala je dobila kartonček za žige (vse skupaj jih je 21), za tiste, ki jo zaključijo, pa tudi spomin- sko značko. Po svoji osnovni strukturi je bila ta poho- dna pot povsem neinvazivna. Potekala je namreč po obstoječih planinskih poteh, se napajala iz obstoječih žigov, prenočišča pa nudila na obstoječih lokacijah. Prvič sem se po njej odpravil s sinovoma poleti 2008, pol leta po očetovi smrti, a smo takrat prišli iz Ljubljane le do Bohinja. Sinova sta bila takrat še premajhna, da bi zmogla pot vse do vrha. Naslednjič smo se, vsa druži- na, po njej odpravili šest let kasneje, ko sva z ženo oce- nila, da bi to pot zmogla že tudi hčerka. Vendar so nas tretji pohodni dan na Poreznu ustavile prebavne motnje, ki so pokosile praktično vso družino. Ker je bilo pred nami napovedano še nekaj dni slabega vremena, smo se na koncu vsi šibki spustili v Podbrdo ter se z vlakom odpeljali do Bohinjske Bistrice, od tam pa z avtobusom nazaj v Ljubljano. Že ob vožnji nazaj sva si z ženo pomežiknila, da ta pot res ne more ostati neprehojena, in si obljubila, da se je spet lotiva priho- dnje leto – tokrat v dvoje. T ako je tudi bilo. Prvi teden avgusta leta 2015, ko je bilo vreme videti stabilno, otroci pa so se raztepli vsak na svoj konec, sva spakirala kar se da majhen, vendar vse- eno dovolj velik nahrbtnik za šestdnevno turo ter se odpravila na pot. Želela sva jo prehoditi v originalni iz- daji, kot si jo je zamislila Pečetova. 1. dan Prvega avgusta zgodaj zjutraj sva tako zaklenila vrata domačega doma in se z mestnim avtobusom odpravi- la do Mednega, kjer je uradno izhodišče poti. V jutra- nji svežini, še malo vlažni od dežja prejšnjih dni, sva se VSI MOJI TRIGLAVI Samo Rugelj Čez hribe in doline od doma na Triglav Po Transverzalni poti dr. Janeza Ruglja Letos je minilo ravno četrt stoletja, odkar je bila ustanovljena Transverzalna pot dr. Janeza Ruglja, ki poteka od Ljubljane do Triglava. Kako elegantna in genialno preprosta ideja je (bila) to. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je prišla pobuda s strani gospe Milene Peče, ene od očetovih pacientk, sicer zavzetih planink, ki je dele poti od Ljubljane do Triglava prehodila kar nekajkrat in iskala najlepšo pot (ne pa tudi najkrajšo in najbolj direktno turo), da bi v čast očetu, ki je vse svoje odraslo življenje hodil po hribih in k temu ves čas spodbujal tudi svoje paciente, naredili pohodno pot od slovenske prestolnice do Triglava. Seveda je bilo treba pred tem skočiti še na Grmado, ki tudi spada k tej poti. (Razgled s Polhograjske Grmade) Foto: Andrej Ranfl 20 preko dreves, padlih pod žledom zimo poprej, mimo Dvora in Bormesa, prebila do Slavkovega doma, kjer je prva štampiljka. T a ob tej zgodnji uri, tako kot leto po- prej, seveda še ni bil odprt, zato sva jo pod pobočjem Jeterbenka ubrala naprej proti Topolu, kjer sva že sre- čala nekaj jutranjih sprehajalk. Zapletli smo se v kratek pogovor. "Kam pa gresta, da tako hitita?" je vprašala ena od njih. "Na Triglav," sem odvrnil s šegavim glasom. Še ves ta in naslednji dan je tak odgovor vzbujal izraze začudenja in nejevere. Triglav je bil še kar daleč, vizua- lizacija razdalj, ki jih je treba prehoditi do tam, pa je bila težavna. Skoraj vedno so sledila vprašanja, zakaj je tre- ba na tako dolgo pot, omemba pohoda po transverzal- ni poti pokojnega očeta pa je hitro zmehčala poteze na obrazih sogovornikov in večinoma vzbudila simpatije. Tudi gostilne na Topolu so bile zaprte – tokrat zaradi poletnih počitnic. Zato sva jo ubrala naprej proti Gon- tam, kjer sva načrtovala prvi počitek. Seveda je bilo tre- ba pred tem skočiti še na Grmado, ki tudi spada k tej poti. Na Gontah, okrepčevalnici, ugnezdeni na sedlu med Grmado in T oščem, se počutim skoraj doma, saj se tu ob preganjanju po Polhograjcih redno ustavljamo in okrepčamo. T ošč, ki je pol ure nad Gontami, je bil še zadnji vrh tega dne, kjer sva srečala izletnike. Ko se na drugi strani po mehki gozdni poti, posuti z iglicami, spustiš do Sv. Je- derti ter potem odkorakaš mimo vasi Selo, se pred te- boj odpre samotni svet. Markacije se zredčijo, pot pa skoraj zabriše in potrebno je nekaj orientacijskih spo- sobnosti, da čez pobočja in doline ter zvite ovinke pre- ko Črnega vrha pri samotni hiši najdeš naslednji žig, naposled pa le prideš do pobočja Pasje ravni in se lah- ko po kratkem, na koncu prav strmem vzponu, pote- gneš nanjo. Nekdaj najvišji vrh Polhograjcev je že dolgo povsem zravnan, saj ga je za svoje potrebe pred nekaj desetletji sploščila vojska, sedaj pa je tam vremenski radar. Za- radi tega se zdi podoben pristajališču vesoljskih plovil. Prijazno so nama odprli vrata, da sva se povzpela na stolp, od koder sva se razgledovala na vse strani.. V da- ljavi sta se videla Porezen in Črna prst, ki sta naju ča- kala v naslednjih dneh. Še naprej, za sinje modrim ob- zorjem sva zaradi oblakov lahko samo slutila triglavsko pogorje. T udi nazaj, do Ljubljane, je bilo že kar daleč. Od tu sva imela še manj kot dve uri do kmečkega turiz- ma Ljubica, edinega v teh krajih, kjer smo prenočili že leto poprej. Takrat nam je Ljubica, po kateri je turizem dobil ime, malo tudi zato, ker so bili z nama otroci, na- pekla zvrhan krožnik palačink, ki smo jih seveda mimo- grede zmlatili, saj smo bili utrujeni od celodnevne poti. Tokrat sva bila bolj asketska in večerni pogovor z oskrbnico je ostal v odraslih vodah. Bila sva tudi prije- tno utrujena, pred nama pa je bila še dolga pot, zato sva se hitro spravila k počitku. 2. dan Drugi dan poti je bil po najinih načrtih najkrajši in po- hodno najenostavnejši. Po zajtrku sva se spustila mimo kmetij, nekatere od njih so bile povsem zapuščene in jih je prerasla divjina, v Poljansko dolino ter prišla v Go- renjo vas, kjer sva se na bližnji črpalki okrepčala s kavo. Strumno sva jo ubrala čez podolgovato vas proti Hota- vljam, pri idilični cerkvici svetega Lovrenca pa zagrizla v strm klanec proti Slajki. T am na vrhu pobočja je bila okrepčevalnica s prvim žigom tistega dne. Ker je bila nedelja, je bila koča odprta. Podprla sva se z ledenim čajem, se pomenila z oskrbnikom, potem pa se odpravila naprej proti koči na Ermanovcu, do ka- mor je bilo kaki dve uri hoje. Tam pa se je najina pot za nekaj dni združila s Slovensko planinsko potjo. Bilo je pohajanje čez samotne in sončne poljane in redke gozdove mimo odročnih hiš ter od Ermanovca naprej mimo opustelih vojaških zgradb vse do prelaza Kladje, od koder je vodila cesta navzdol proti Cerknemu. Ves čas vzpenjanja na Porezen je bilo sveže; ko je začel popuščati jutranji hlad, sva bila že tako visoko, da je po pobočju navzdol začel pihati gorski zrak. (Črni vrh, v ozazdju Porezen) Foto: Franci Horvat 21 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK T u sem se že tradicionalno postavil ob cesto ter dvignil prst. Prelaz je mesto, kjer se avtomobili upočasnijo, šo- ferji pa so zadovoljni, ker so premagali vzpenjanje in vedo, da jih od tam dalje čaka samo še spust. Ustavil je že drugi avtomobil in naju potegnil prav do hotela v Cerknem, kjer sva se odločila prespati. Prišla sva že zgodaj, še prav sveža, zato sva popoldan prepla- vala v bazenu ter pogledovala navzgor proti Poreznu. Od tam naprej sva vedela, da je pred nama hribovski svet. 3. dan Zjutraj so naju iz hotela še v jutranji meglici prijazno zategnili do vasi Poče ter nama skrajšali vzpon na Pore- zen. Ob strmem vzponu sem zavriskal od veselja: vese- lil sem se vrhov, ki so se bočili pred nama. Ves čas vzpenjanja na Porezen je bilo sveže; ko je začel popuščati jutranji hlad, sva bila že tako visoko, da je po pobočju navzdol začel pihati gorski zrak. Na zaključ- nem, golem pobočju, sem se spomnil, kako strašljivo je bilo leto poprej z otroki; prav tam nas je ujela deževna nevihta, ki jo je spremljal tako močan veter, da je odna- šalo dežnike, megla pa tako gosta, da sva se s hčerko, s katero sva hodila skupaj, nekajkrat skoraj zaletela v go- vedo, ki se je premraženo v tropih stiskalo skupaj. T okrat je bilo vreme precej lepše. Meglice so se podile mimo ter sem ter tja razkrile pobočja vrhov in grebena Črne prsti in Rodice. Še nekaj minut sva potrebovala in že sva prišla na vrh s spomenikom, od tam pa sva se spustila do koče na čaj. Pred nama je bila ta dan še kar dolga pot, ki pa sem jo dobro poznal, saj je po njej pote- kala tudi trasa gorskega maratona štirih občin. Najprej sva se spustila na Petrovo Brdo, prelaz, ki ima tudi svojo okrepčevalnico, pravzaprav planinski dom. Čeprav je bil ponedeljek, ko je v splošnem zaprto, je bil oskrbnik tam. Predstavili smo se. Rudi, lokalna le- genda, nama je ročno postregel s kavo, hitro pa je ste- kel tudi pomenek, med katerim sem izvedel, da je prav v njegovi izbi ideja o gorskem maratonu štirih občin začela dobivati realne obrise, da je bila tam v začetnih letih tudi organizacijska baza same prireditve. Pokazal nam je še Rudkomat, njegovo iznajdbo: v iz- dolben hlod, na katerega teče piten hladen potok, je Rudi položil ustekleničene pijače vseh vrst, zraven pa nastavil cenik in prostorček, kamor tisti, ki kaj vzame, tudi plača. Kadar je okrepčevalnica zaprta, tako obsta- ja možnost nakupa pijače na prostovoljni osnovi, brez nadzora. " Ali deluje?" sem vprašal Rudija. "Deluje," je odgovoril, "vsi plačajo. Nekateri še več. Ve- seli so, da je pijača na voljo tudi takrat, ko nas ni." "Ljudje so torej pošteni?" "So! Samo zaupati jim je treba," je odgovoril kleni Rudi, ko sva se poslovila od njega in zavila skoraj navpično v breg. Pred nama je bil eden najlepših delov poti. Tudi tokrat dolgo nisva srečala nobenega človeka. Po markirani poti sva se, mestoma po italijanski mulatjeri vzpela skozi gozdove in rinila navzgor proti Kobli. Son- ce naju je prijazno grelo, najina dvojina pa se je vse bolj stapljala v ednino. Bil je tretji dan pohoda in z naju so se skozi dolge pogovore, a tudi prijetno tišino, luščile za- dnje sledi mestnega življenja. Pešačila sva mimo idilične lovske koče, ki jo ima legen- darni Slavc iz Podbrda, neverjetno zdržljiv možak, ki se je pred leti kar štirideset ur podil po petih 35-kilo- metrskih krogih prvotnega gorskega maratona. Sedaj so pred kočo nekaj delali njegovi odrasli otroci. Po ozkih stezicah sva se mimo lovske koče pod Vrhom Bače, od koder se da najhitreje spustiti v Bohinjsko Bi- strico, vzpela na Koblo, potem pa na grebenu gledala zdaj na primorsko, zdaj na gorenjsko stran. Lepo je bilo, pot, ki je bila za nama, pa je v svojem smislu dobivala vse večji pomen. Ko sva prišla do melišča, ki naju je pripeljalo pod Črno prst, sem vedel, da naju čaka samo še strm vzpon Čez Suho, potem pa bova kmalu zagledala kočo na Črni pr- sti. Utrujena od celodnevne hoje sva jo dosegla, še pre- den se je začelo temniti. "Poglej njegovo majico," je rekla žena in pomignila proti oskrbniku, ki je nosil majico teka na Grintovec. Minuto kasneje smo bili že sredi pogovora. Izkazalo se je namreč, da je možakar Jožko Dakskobler, idejni oče gorskega maratona, kar mi je seveda odprlo slap vpra- šanj zanj: že dolgo časa sem razmišljal o tem, kateri "no- rec" si je izmislil ta gorski tek v odmaknjeni Baški grapi. "Enkrat sem sedel na grebenu, gledal sem v dolino in naokoli proti Poreznu, ko me je prešinilo, da bi se tu dalo narediti izjemno lep in zelo težak gorski tek," je še dolgo v večer razlagal Dakskobler, dokler nama z ženo oči niso zlezle skupaj. Komaj sva se privlekla do ležišča in vso noč sem sanjal, da tečem po teh hribih. 4. dan Zjutraj sem v obedovalnici zagledal svetlolasko, ki se je nisem spomnil s prejšnjega večera. Zaposlena je bila s svojo opremo, ki jo je vešče zlagala v nahrbtnik. Meglice so se podile mimo ter sem ter tja razkrile pobočja vrhov in grebena Črne prsti in Rodice. (Črna prst z Dravha) Foto: Aleš Omerza 22 " A ste že danes zjutraj prišli iz doline?" sem jo pobaral. Z njenim odgovorom sem dobil skoraj več, kot sem zmogel nesti. Ta čvrsta, vitka in energična mlada žen- ska je bila že skoraj dva tedna po Slovenski planinski poti, ki se jo je namenila prehoditi v enem kosu. Prej- šnji večer je najprej že hotela prespati na koči na Pla- nini Razor, potem pa se je odločila, da potegne še do Črne prsti. Seveda smo takoj padli v debato o tem, kako ji gre na tej naporni poti in kako se počuti. "Noro je!" je vzkliknila, njen sijoči obraz pa je povedal vse. Pogovarjali bi se še naprej, vendar so šle naše poti v raz- lične smeri. Ona je odšla proti Poreznu, od koder sva prišla včeraj, midva pa sva se odpravila po njeni včeraj- šnji poti. Ko sva stopila na greben, se je pred nama odprl Bohinj, nad njim pa se je svetlikal Triglav. Šele sedaj sem se za- vedel, kako inteligentno je bila speljana ta pot na Tri- glav. V trenutku, ko ga zagledaš pred seboj, skoraj kot na pladnju, ugotoviš, da boš do njega hodil še dobra dva dneva, saj boš moral prej obresti še vse Bohinjske gore in planine. V es dan sem hodil kot v transu, tudi žena je medlela od navdušenja. Prijetna visokogorska pot naju je najprej vodila do Rodice, pa čez sedlo Čez Suho, od koder sem se s sinovoma pred sedmimi leti spustil v Bohinj, pa na- prej v masiv in grebene Vogla, kjer sva naposled spet naletela na nekaj ljudi – seveda, zgornja postaja gon- dole je bila blizu. Na Voglu sva vsa omotična od lepote ture počivala in se smejala drug drugemu, potem pa se spustila proti koči na Planini Razor . Razlagal sem ženi: "T u nisem ho- dil že več kot tri desetletja. Ti ne veš, kako lepa ter sa- motna tura vodi od tu proti Krnu." Po dobri malici sva zgodaj popoldan nekaj časa celo razmišljala, da bi prespala kar tam, v lepo urejeni in prijazni koči na Planini Razor, a sva potem izračunala, da bi naslednji dan le težko prišla do Vodnikove koče ter nato zadnji dan na vrh in še domov. Zato sva se po- časi odpravila proti Škrbini, sedlu med Tolminskim Kukom in Vrhom nad Škrbino. To so lepi in divji tereni, nikjer nikogar, pred teboj pa samo globeli in grobe valovite poljane. Poleg tega se je začelo kisati vreme, vse bolj je pihalo in se hladilo, gor- ski svet pa se nama je vse močneje zažiral pod kožo. Užival sem v surovi naravi, hkrati pa pogledoval na uro, če nama bo zneslo priti do Komne še pred temo. Pred ostro Škrbino so se oblaki še bolj zgostili. Megla naju je odrezala od obzorja, strmo melišče naju je le po- časi spuščalo naprej, pot se je izgubljala v skalovju, veter pa se je odločil, da naju odpihne. Lagoden dopoldanski sprehod po grebenu Rodice je bil samo še spomin, Ju- lijske Alpe so zahtevale spoštovanje. Potem pa se je na sedlu naenkrat vse umirilo, megla se je razkadila in nama odkrila pot proti Komni. Ženi se je razjasnil že kar zaskrbljeni obraz. T udi jaz sem se mal- ce oddahnil. Iz skalnih pobočij sva se spustila proti Bohinjskemu Migovcu, potem pa zagazila v ruševje, od koder se je vsake toliko časa odprl pogled proti Bohinjskemu je- zeru. Zdelo se je, da je Komna za vogalom, a prehoditi je bilo treba še kar nekaj dolinic in opraviti še kar ne- kaj manjših spustov in vzponov, preden sva, že skoraj v mraku, zagledala dom na Komni. A tudi tu še nisva bila na cilju: preden sva se usedla na teraso pred kočo, si je bilo treba še nekajkrat obrisati pot s čela. "Od kje prihajata?" naju je vprašal planinec, ki je mali- cal pred domom. "Iz Ljubljane," sem rekel. "No, mislil sem, od kje hodita, ne to, kje sta doma." "Iz Ljubljane," sem ponovil. Pozorno me je pogledal, če mislim resno. Z nasmehom na obrazu sem mu pokimal. Potem pa se je na sedlu naenkrat vse umirilo, megla se je razkadila in nama odkrila pot proti Komni. (Razgled s Komne) Foto: Robert Klančar PLANINSKI VESTNIK oktober 2017 23 Hitro je bila treba povedati, kod vse naju je vodila pot. Potem sva stopila v jedilnico, kjer so že strgali ostanke večerij. Tisti večer je vsak od naju pojedel za dva. 5. dan Čakal naju je ves dan hoda po bohinjskih planinah. Vzela sva si ga sproščeno. Najprej sva se mimo Jagro- vih skal spustila do Črnega jezera in nekaj časa sedela ob njem ter si polnila baterije ob gledanju mirne vodne površine. Potem sva vijugala po gozdu ter si pri Brez- igarjevem zavetišču dolila osvežujočo pijačo. Spustila sva se čez travnike do koče pri Planini Jezero, kjer pa je bil tak živ žav – zelo blizu se je seveda dalo priti z av- tom –, da naju je kar odneslo naprej, saj sva se navadila samotne dvojine zadnjih dni. Čez travnike in po poti, preorani s traktorskimi kole- si, sva se dvignila do Planine v Lazu, od koder naju je spet poneslo v skalnat svet. Roke sta si podala dva vi- sokogorska prevala Lazovški in Mišeljski, za trenutek pa se mi je zazdelo, da se potikam nekje po neskončni Mongoliji. T o so bili kraji, kjer sem hodil prvič, in v mi- slih sem se večkrat zahvalil načrtovalki poti, da me je na Triglav speljala tam naokoli. Od tam sva se spustila do platoja Planine pod Mišelj vrhom, ene od zadnjih in najviše ležečih planin, ki se razprostira pod Triglavom. Vodnikova koča je kralje- vala nad nama, za nama pa je bil prekrasen dan, četudi nisva osvojila niti enega vrha. Vzpela sva se do legen- darnega doma, ki je imel čez dva tedna praznovati 120. obletnico svojega obstoja. Nazadnje sva bila tam dve leti poprej, ko sva na Triglav popeljala najino hčerko. Vsa prenočišča v kočah okoli Triglava so bila zasedena že nekaj dni naprej – na Kredarici so celo rekli, da nove rezervacije sprejemajo šele za september, torej za me- sec dni naprej. Da sva lahko z ženo prespala v Vodni- kovem domu, sem jim moral po telefonu dan poprej povedati, da k njim prihajava peš iz Ljubljane. T o je bila utemeljitev, ki je niso mogli zavrniti. Kar nekaj drugih ni imelo te sreče – ali pa vsaj ne za se- boj tako dolge poti. Eni so na klopci pred Vodnikovo kočo čakali že ves popoldan in upali, da se bo sprostila kakšna postelja. Spet drugi so se, skrušeno utrujeni, že skoraj po temi odpravili naprej in navzdol, v dolino. Ko sva naposled zasedla svoj prostor na skupnih ležiščih, se nama je zdelo naravnost čudno, da je bilo preostalih ducat postelj povsem praznih. 6. dan "Zakaj ste pa včeraj zvečer odslavljali ljudi, če so bila skupna ležišča še prazna?" sem naslednje jutro poba- ral oskrbnico. "Ljudje rezervirajo, potem jih pa ni," se je jezila nazaj. "Zvečer odslavljati ljudi, če imate skupna ležišča še sko- raj povsem prazna, vsekakor ni pravi pristop," nisem utihnil. "Ne morem pomagati, če imajo rezervirano, potem pa odpovedo. Na primer včeraj pet Poljakov. Prišli so do sem, potem pa je bilo zanje predrago. Hoteli so plača- ti samo sedem evrov, več pa ne. Ker nisem popustila, so spili liter vodke, ki so jo imeli s seboj, potem pa odšli dol, na planino," je bila nepopustljiva. Videl sem, da resnica o prenočiščih v Julijskih Alpah ni ena sama. Sploh ne v začetku avgusta, ko v osrčje Tri- glava pride največ ljudi. Raje sem se torej lotil zajtrka, da bi se podprl za triglavski vzpon. Še pred sedmo zjutraj sva bila na poti, malo po osmi pa sva bila že pri Planiki. Tu sva srečala skupino, ki se je ravno vrnila z vrha Triglava, kjer je dočakala prekra- sen sončni vzhod. Eden od njih je vse skupaj posnel na fotoaparat in nama z veseljem pokazal svoje fotografi- je: nočni zbor pred Planiko, počasen vzpon proti vrhu, dremanje in čakanje sončnega vzhoda na njem, potem pa vse močnejša svetloba, s katero je sonce na koncu le prebilo temo. Desetine fotografij se je pred nama spri- jemalo v  skoraj neprekinjen filmček o veličastnih, a vsakdanjih dogodkih, ki so se pred nekaj urami odvijali nekaj sto metrov više. Na neki točki, ko se je sonce na sliki odlepilo od obzor- ja, se je fotograf prestavil in zamenjal svojo perspekti- vo. Na desni se je v prekrasnih posnetkih v odsevu son- ca začel bleščati Aljažev stolp, pod Triglavom pa so se medile rahle meglice, ki so zakrivale pogled v dolino. Bilo je čarobno, četudi samo na majhnem zaslonu fo- toaparata. Zasrbele so me noge. Začelo se mi je muditi na vrh. Poslovili smo se in mahnila sva jo gor. Ne glede na to od kod prihajaš na Triglav, se ti prej ali slej zgodi, da se nekje priklopiš na "triglavsko avtoce- sto", po kateri se trume ljudi vzpenjajo na vrh. Iz Vrat, Kota ali Krme prek Staničeve koče ali pa Kredarice, iz Bohinja prek Komne, Triglavskih sedmerih jezer, Pre- hodavcev in Doliča ali pa iz Bohinja prek Voj, Uskov- nice ter Vodnikove koče in Planike, tako ali drugače se hribolazec znajde v "notranjem triglavskem krogu", ki ga okrog vršaca sklepajo alpske koče. Tu se promet upočasni, saj tempo narekujejo tisti, ki se, oboroženi z dvojno previdnostjo ter skoraj vedno v koloni, počasi in z nekaj strahu s karabini preklapljajo z ene na drugo stran jeklenice, ki jo ločuje v steno zabit klin. Načeloma velja, da je Triglav zaradi vseh jeklenic in klinov razme- roma lahko osvojiti in da za to ni treba biti ravno izku- šen planinec. A v praksi ni vedno tako. Zvečer sva na V odnikovi koči spoznala mlad par z ogromnima nahrbtnikoma, ki se je kar dva dni trudil z vzponom na vrh, potem pa obupal, "ker je bilo zanju prehudo". Na Planiki sva se zapletla v pogovor z Belgijcema, ki sta se proti Triglavu začela vzpenjati vse do točke, kjer vzpon postane bolj izpo- stavljen, česar sta ustrašila, "saj je bilo prestrmo". Mid- va sva strumno zakoračila naprej, saj sva pot že dobro poznala. Videl sem, da resnica o prenočiščih v Julijskih Alpah ni ena sama. Sploh ne v začetku avgusta, ko v osrčje Triglava pride največ ljudi. 24 Potem ko po melišču nad Planiko zagrizeš v prvo raz- rito pobočje, ga premagaš, prečiš drugo melišče ter se spoprimeš s poševnim žlebom, nad katerim te čaka ne- kaj raztežajev jeklenic, ki te po ostrem grebenu, čez ka- terega pogosto krepko zapiha, pripeljejo na rob, na ka- terem na drugi strani že lahko pogleduješ navzdol proti Kredarici, potem ko se po kombinaciji klinov vzpneš še malce navzgor in se priključiš poti s Kredarice ter naprej po njej stopiš na mali Triglav, potem ko po več kot primerno zavarovanem grebenu nadaljuješ proti pobočju velikega Triglava, se vzpneš še čez njegovo za- dnjo grbo ter skočiš čez zadnjo škrbino, kjer te pričaka oznaka za bližnje Staničevo zavetišče, izkopano v ska- lo, po vsem tem adrenalin počasi popusti, saj pred se- boj rahlo na desni zagledaš stolp, ki stoji trdno kot svo- jevrsten branik slovenstva. Sprehodila sva se še tistih nekaj korakov do Aljaževega stolpa, si čestitala za uspešni pohod, ki se je začel pred petimi dnevi, pred vhodnimi vrati najinega doma, iz- koristila praznino ob stolpu, ki se je pojavila za trenu- tek, saj se triglavski pristopniki nekako niso mogli čisto uskladiti, kdo se bo ob njem fotografiral naslednji. Po- tisnil sem telefon najbližjemu v roke in mu rekel, naj za rezervo pritisne vsaj petkrat. Potem pa sva se od stol- pa umaknila k prodajalcu pijače, neuradnemu živemu simbolu Triglava, s katerim sva se takoj zapletla v po- govor. Ko je izvedel, da sva prišla tja gor kar iz Ljubljane, se je hitro razgovoril o raznih triglavskih "odbitkih", ki so našo najvišjo goro v zadnjem času izkoristili kot izgovor za svoje zasebne športne podvige. Če je bil Aljažev stolp nema priča dogodkov na vrhu Triglavu v zadnjih 120 letih, je bil prodajalec pijače zadnja leta njegova druga plat: bil je živi pričevalec dogajanja na njegovem vrhu. Ena skupina je, se je razgovoril, nedavno tja gor prišla s Primorskega, drugi so s Koroške pot nanj zastavili prek grebena Karavank, spet tretji se je nanj povzpel mimo- grede, med svojo kolesarsko turo iz Srbije proti Španiji, četrti je kolo na ramah prinesel kar do vrha. In tako na- prej. Ko je tako razlagal popotno-pustolovske planinske poti raznih posameznikov in skupin, ki se vse stekajo k Triglavu, se je ta vrh pred menoj začel izrisovati v prav posebni perspektivi: kot svojevrstni romarski cilj Slo- vencev in drugih, ki v izvirnem pohodu nanj iščejo la- stne odgovore na izzive svojega gibanja in tudi bivanja. Ugotovil sem, da sva se, malo po naključju, a tudi name- noma, med njimi znašla tudi midva. Kmalu potem sva se poslovila od njega in se odpravila v dolino. Spustila sva se do Krme, tam pa dvignila prst mimo vozečemu avtomobilu. Ustavil je. Izkazalo se je, da gre za adrenalinskega kolesarja in njegovo punco, ki sta za tisti dan tudi že opravila z divjo turo. Odpeljala sta naju do železniške postaje na Jesenice, od koder sva se z vlakom, polnim mladih tujih popo- tnikov, ki so naju spominjali na najina študentska leta, odpeljala proti Ljubljani. Vsak je na svoji poti, sem dre- majoč razmišljal med ropotanjem vlaka, in sem ter tja se naše poti staknejo za kratek čas. Včasih se tudi pre- križajo. Informacije 1. dan: Ljubljana–Medno–Brdarjeva turistična kmetija Ljubica, Poljanska dolina Zahtevnost: Nezahtevna označena pot, ki na nekaterih delih zahteva malce iznajdljivosti. Višinska razlika: Pribl. 1300 m vzpona Čas: 8–10 h Koči: Gostilna na Sv. Katarini, 725 m; Turistična kmetija Gonte, 820 m 2. dan: Brdarjeva turistična kmetija Ljubica–Cerkno Zahtevnost: Nezahtevna označena pot, ki na nekaterih delih zahteva malce iznajdljivosti. Višinska razlika: Pribl. 700 m vzpona Čas: 5–7 h Koči: Turistični dom na Slajki, 798 m, mobilni telefon 031 513 370; Planinska koča na Ermanovcu, 964 m, mobilni telefon 051 256 881 3. dan: Cerkno–Črna prst Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Višinska razlika: Pribl. 2500 m vzpona Čas: 8–10 h Koči: Dom Andreja Žvana - Borisa na Poreznu, 1590 m, mobilni telefon 041 221 795; Planinski dom na Petrovem Brdu, 804 m, mobilni telefon 041 320 966 4. dan: Črna prst–Komna (mimo koče na Planini Razor) Zahtevnost: Nezahtevna, mestoma zahtevna označena pot Višinska razlika: Pribl. 1600 m vzpona Čas: 9–11 h Koča: Koča na planini Razor, 1315 m, telefon 05 828 07 07 5. dan: Komna–Vodnikov dom Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Višinska razlika: Pribl. 1500 m vzpona Čas: 8–10 h Koči: Bregarjevo zavetišče, 1620 m, mobilni telefon 031 270 884; Koča na Planini pri Jezeru, 1453 m; mobilni telefon 051 632 738 6. dan: Vodnikov dom–Krma (čez Triglav) Višinska razlika: Pribl. 1200 m vzpona Čas: 6–8 h Koča: Dom Planika pod Triglavom, 2401 m, mobilni telefon 051 614 773 Zahtevnost: Nezahtevna označena pot, zelo zahtevna označena pot od Doma Planika na Triglav V Ljubljani sva vsa žareča in umirjena počakala na av- tobus mestnega prometa. Nikamor se nama ni mudilo. Ko sva izstopila, naju je čakalo samo še nekaj korakov, da sva prišla do točke, mimo katere sva šla pred dobri- mi petimi dnevi. Najina pot se je zaokrožila, konec se je stkal z začetkom. Ustavila sva se, se objela in poljubila. Nekaj časa sva mi- rovala. Čutil sem ženino srce. Utripalo je v istem ritmu kot moje. Bila je lepa tura, nepozabna pot v dvoje, sva si zašepetala, ob tem pa je imela tudi močen simbolni pomen. Potem sva odšla proti domu nedaleč stran. m 25 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK Albert I. ni bil običajen kralj, saj ni bil vzgojen za prestolonaslednika. Bil je šele tretji pretendent za prestol, zato sprva nihče ni pričakoval, da bo kdaj koli postal kralj. Po nepričakovani bratovi in očetovi smrti je prestol prevzel leta 1909, s čimer je nasledil svojega malopridnega strica, kralja Leopolda II. Ta je bil ča- stihlepen in grabežljiv človek, kar je še posebej prišlo ZGODOVINA KLASIČNEGA ALPINIZMA Janez Turk Kralj in alpinist Albert I. (1875–1934) Gorništvo je proti koncu devetnajstega stoletja doživelo hiter razvoj in doseglo svoj prvi vrhunec v začetku dvajsetega stoletja. Tedaj so v gore zahajali skoraj vsi, ki so nekaj dali na svojo veljavo, od običajnih meščanov pa vse do plemičev in celo kronanih glav. Lahko bi rekli, da je podobno tudi danes, saj po nekaj desetletjih premora gorništvo doživlja nov razcvet, kar je zgolj preslikava preteklosti. Med veljaki, ki so pred okoli sto leti redno zahajali v gore, je bil tudi belgijski kralj Albert I., ki je vladal v letih 1909–1934. Ena od njegovih odlik je bila, da je bil v nasprotju s sebi podobnimi veljaki po gorah sposoben plezati tudi sam, brez pomoči gorskih vodnikov. do izraza v afriškem Kongu, nekdanji belgijski koloni- ji, ki še danes trpi zaradi posledic kolonialnega izkori- ščanja. Albert I. se je s svojim skromnim življenjskim slogom in zglednim družinskim življenjem skušal približati običajnim ljudem in popraviti krivice, ki jih je povzročil njegov predhodnik. Plezanje in kasne- je tudi smučanje sta postali kraljeva edina sprostitev, saj je svojo funkcijo jemal zelo predano in jo resnično dojemal kot služenje svojemu narodu, ne pa za prido- bivanje osebnih koristi. Albert je začel zahajati v gore leta 1905 in se takoj navdušil nad plezanjem. Pet let prej se je poročil z ba- varsko princeso Elizabeto, ki je tudi postala navdu- šena gornica. Izpostaviti je treba njun prvenstveni vzpon po severovzhodnem grebenu gore Piz Caral (3421 m) v skupini Piz Bernine (4049 m) leta 1907. Leto dni pred kronanjem (1908) se je z gorskima vo- dnikoma povzpel na Matterhorn (4478  m). Da je strast do gora gojil tudi po kronanju, niti ni bilo ne- običajno. Za razliko od drugih plemičev gore zanj niso bile poligon za dokazovanje pred drugimi, tem- več so mu predstavljale način življenja. Zdi se, da so mu omogočale beg iz življenja, kakršnega si ni želel. Sprva je plezal z gorskimi vodniki, vendar je kot ple- zalec počasi in vztrajno napredoval. Začel je plezati tudi sam, kar je bilo za njegov stan zelo nenavadno. Pridobil je spoštovanje mnogih najvidnejši alpinistov tistega časa, ki so ga sprejeli kot enakovrednega ple- zalca naveze. Ljudski kralj V njegovi domovini Belgiji ni visokih gora, zato je kralj poletne počitnice preživljal v švicarskih Alpah, italijanskih Dolomitih, v gorovju Wilder Kaiser v Av- striji in drugod. V letih pred prvo svetovno vojno je v času poletnega dopusta začel zahajati v Cadore ozi- roma v mestece Calalzo, kjer se je nastanil v hotelu Marmarole. Hotel je bil v lasti znane gorniške dru- žine Fanton. Ti so poleg običajnih hotelskih storitev gostom na meniju ponujali tudi vzpone na okoliške Kralj Albert I. kot vodilni v navezi v severni steni Punte Santner, Dolomiti, 8. 9. 1931 Foto: Walter Amstutz (vir: King Albert I Memorial Foundation) 26 vrhove, in to dobesedno. Kralj Albert I. se je v družbi Fantonovih povzpel na nekatere klasične dolomitske vrhove, kot so Mala Cina (2857 m), Monte Cristallo (3221 m), Sorapiss (3205 m). V zvezi s kraljevim bi- vanjem v hotelu Marmarole se je med ljudmi ohrani- lo več pričevanj. Nekoč je po cesti mimo hotela prišla uboga ženica z vozom, natovorjenim s senom. Voz se je prevrnil in seno se je razsulo vse naokoli. Dogodku je prisostvoval Albert I., ki je brez pomisleka prisko- čil na pomoč in ženici pomagal naložiti seno nazaj na voz. Kralj je bil pod stalnim nadzorom stražarjev, kar mu ni prijalo. V ečkrat se je njihovemu nadzoru izma- knil tako, da je hotel zapustil skozi stranski izhod in se tako v miru podružil s kmečkim prebivalstvom. Bil je zgleden katolik, v Calalzu se je redno udeleževal ne- deljskega bogoslužja. Z izbruhom prve svetovne vojne so se tudi za kra- lja Alberta I. pričela težka leta. Vojna je Belgijo hudo opustošila. Kralj Albert I., ki je bil vrhovni poveljnik belgijske vojske, je bil edini kralj, ki se ni skrival v var- nem zaledju, temveč je bojem prisostvoval s same frontne črte, in tako videl vse grozote in trpljenje lju- di. Tudi njegova žena, kraljica Elizabeta, ni stala kri- žem rok, pomagala je kot bolničarka. Čeprav so zave- zniki močno pritiskali, da bi belgijski vojaki sodelovali v ofenzivah na nemške enote, Albert I. teh zahtev ni sprejel. Da bi preprečil nesmiselne žrtve, je belgijska vojska zgolj branila svoje položaje. Kralj je vztrajal, da Belgija ohrani nevtralnost in da se njegova armada bori za obstoj Belgije in postopno osvoboditev zase- denih območij. Leta 1922, štiri leta po koncu vojne, se je Albert I. ponovno vrnil v Calalzo. Nadaljeval je prijateljstvo s Kralj Albert I. se je povzpel tudi na Piz Bernino, 4049 m. Foto: Vladimir Habjan Kralj Albert I. na vrhu gore Vir: spletna stran Rifugio Re Alberto 1 člani družine Fanton, med katerimi je vojna prav tako zahtevala svoj davek. Na težko dostopno goro Cam- panile di T oro (2345 m) v Furlanskih Dolomitih se je povzpel sam, brez spremstva gorskih vodnikov. Ob povratku je prenočil v koči Padova, čeprav je bila tisti večer in vso noč nabito polna. Prenočišče si je delil s kopico gozdnih delavcev, kot da ni med njimi nobene stanovske razlike. Zdi se celo, da jim je kralj Albert I. zavidal njihovo svobodno, čeprav borno življenje. Po- dobno je bilo v skromnih kočah in zavetiščih v Zaho- dnih Alpah. Ob prihodu v kočo kralj ni razkril svoje identitete, zadovoljil se je skromnim obrokom in pre- nočiščem na slami, ki ga je delil z drugimi obiskovalci zatočišča. V družbi preprostih ljudi se je počutil bo- lje kot med elito, zdi se celo, da bi bleščeče preproge brez pomisleka zamenjal za kmečko izbo, če bi imel to možnost. Prijateljstvo z znanimi plezalci Plezal je s pomembnimi gorskimi vodniki, kot sta bila Antonio Dimai (1866–1948) in Tita Piaz (1879– 1948). Tita Piaz je imel zelo odklonilen odnos do mo- narhov in njihove vladavine na splošno, vendar sta se z belgijskim kraljem zelo dobro ujela. Tita Piaz ga je pohvalil, da je drugačen od ostalih monarhov. Skupaj sta preplezala več težkih smeri do V . težavnostne sto- pnje. Tita Piaz je Alberta ohranil v tako lepem spomi- nu, da je po njem imenoval kočo pod stolpi Vajolet v skupini Rosengarten (koča Re Alberto 1.). Gorski vodnik Antonio Dimai iz Cortine d'Ampezzo je bil avstrijski državljan, ki je bil med prvo svetovno vojno kazensko interniran v Firence, kjer je slučajno prišel v stik z belgijskem konzulom. Ta je o njegovi usodi obvestil belgijskega kralja. Po njegovem posredova- nju pri italijanskem kralju se je smel Dimai vrniti do- mov. Dimai in kralj Albert I. sta bila prava prijatelja, pred vojno sta skupaj preplezala marsikatero dolo- mitsko goro. Kako zelo je Albert cenil svojega gorske- ga vodnika, lahko sklepamo iz posvetila, ki mu ga je nekoč zapisal v vodniško knjižico: " Antonio Dimai je tako zanesljiv mož, da ni poti, ki je z njegovo pomočjo ne bi bilo možno opraviti." Kralj je v  svojih plezalskih sposobnostih počasi, a vztrajno napredoval. V  zadnjem obdobju gorniške kariere pomoči vodnikov ni več potreboval, tedaj so ga sebi enakovrednega v svoje vrste sprejeli alpini- sti, kot sta bila Paula Wiesenger (1907–2001) in njen mož Hans Steger, oba vodilna plezalca tistega časa. Z njima je plezal tudi kot vodilni v navezi. Leta 1933, ko je bil star že oseminpetdeset let, je v času počitnic v gorski skupini Wilder Kaiser preplezal osem sme- ri, ocenjenih s IV . do VI. težavnostno stopnjo. Gre za smeri, ki so še danes med plezalci visoko čislane. Zde- lo se je, da je kljub letom na vrhuncu moči. Nepričakovani konec 17. februar 1934 se je zdel popolnoma običajen dan, ko je kralj Albert I. kmalu po poldnevu zapustil svoj dvorec in se napotil k pečinam March-les-Dames, kjer je treniral plezanje. Omenjene pečine so mu omogočale pobeg iz vsakdana visoke družbe in raz- košja, ki sta ga močno utesnjevala in na katera se ni nikoli popolnoma navadil. Ker se zvečer ni vrnil, so sprožili iskalno akcijo. Ponoči so ga našli v strmem grabnu ob vznožju težko preplezljive skalne igle. Po- škodbe glave so bile smrtne. Belgijsko ljudstvo se je ovilo v žalost, vedoč, da takega ljudskega kralja ali vo- ditelja, kot je bil Albert I., ne bodo imeli nikoli več. Ker je bil odličen plezalec, mnogi niso verjeli, da je šlo za nesrečo. Pojavile so se govorice o atentatu in celo o samomoru. Kaj natanko se je zgodilo, ne bo nikoli znano, najverjetneje je šlo ‒ kot velikokrat v podob- nih primerih ‒ za splet nesrečnih okoliščin ali pa je kralj, utrujen od omejitev, ki mu jih je prinašala viso- ka funkcija, namerno tvegal več, kot bi smel. V reviji Alpine Journal so nekrolog kralju Albertu I. sklenili z besedami: "V erjetno bodo prišli tudi drugi kralji z gor- niškimi nagnjenji, Albert I. jim je pokazal pot. Toda nikoli več ne bo bolj kraljevskega gornika ali bolj ple- menitega dvorjana." Spomin nanj je še zelo živ tudi v Cortini d' Ampezzo, kjer so mu postavili doprsni kip. V Alpah so po kralju poimenovali dve ostrici (Pointe Albert, 2816 m, in T orre Re Alberto 2732 m), njemu v čast so leta 1930 postavili tudi kočo Refuge Albert I pod Aiguilles du T our (nad Chamonixom). m Literatura: Anker D.: Höchstleistungen auszeichnen – die Albert Mountain Awards. Amstutz W ., Anker D., Gozon Y., Imseng R., Marmet J.: The King Albert I Memorial Foundation. 2016. Musizza W . in De Dona G.: Personaggi e storie del Cadore e di Ampezzo. La Cooperativa di Cortina, 2007. Princ Albert I. z ženo Elizabeto v gorah nad St. Moritzem, Švica, 29. 6. 1907 Foto: Charles Lefébure (vir: The King Albert I Memorial Foundation) 28 VARSTVO NARAVE Vida Petrovčič Brez vode ni turizma Po poteh Alpske konvencije 2017 1 Kako pomembna je voda za prebivalce Alp in njihovega zaledja, se zavemo takoj, ko nanese beseda na gospodarstvo in predvsem turizem. Med bisere zdraviliškega turizma sodi severno italijansko mesto Merano v provinci Bolzano regije Alto Adige, ki ni znano le po svojih toplicah, pač pa tudi po nasadih sadja, predvsem jabolk in grozdja. Vpliv Habsburžanov, ki so zdravilni sloves vode ponesli v svet, je v tem italijanskem mestu čutiti še danes. Mesto je vedno živelo po metropolitansko. Še danes imajo katoliško, anglikansko in protestanstko cerkev ter sinagogo. Sicer pa je Merano znan tudi po svoji poplavni reki Passirio, ki ločuje afriško in evrazijsko tektonsko ploščo. Mesto Annecy ob istoimenskem jezeru v francoskih Savojskih Alpah je znano kot biser francoskih Alp. Foto: Vida Petrovčič Ker imajo Italijani termalno vodo za zdra- vilo, pomeni obisk meranskih toplic isto kot obisk zdravstvene ustanove, ki v  petindvajsetih baze- nih poleg rekreacije, zabave in užitkov ponuja tudi zdravljenje. Za zdravljenje bolezni živčevja, ko- stno-mišičnih bolezni ter ledvičnih kamnov je zelo popularno in, kot kažejo študije, tudi uspešno ne le kopanje, pač pa tudi vdihavanje z radonom in fluo- ridi obogatene termalne vode. Zdravilna voda Merana prihaja z Gore svetega Vigilija na nadmorski višini 1500 metrov, kjer de- ževnica pronica skozi metamorfni granit – očesni 1 Na povabilo sekretariata Alpske konvencije se je sku- pina dvanajstih novinarjev, med njimi tudi slovenskih, konec junija 2017 že petič podala po alpskih poteh, tokrat od Dunaja do Nice. Tema letošnjega osemdnev- nega potovanja je bila voda v Alpah. V septembrskem Planinskem vestniku si o tem popotovanju lahko preberete še članek Mi smo Alpe. Paviljon v središču Merana, kjer se je po svežem zraku že pred prvo svetovno vojno sprehajala avstroogrska in ostala evropska gospoda. Foto: Vida Petrovčič V Meranu afriško (levi breg) in evrazijsko tektonsko ploščo (desni breg) loči le reka Passirio. Foto: Vida Petrovčič kilometrih cevi in kanalov. Najdaljši kanal meri dvajset kilometrov in je star že 120 let. Sicer pa je po mestu Merano speljanih še 140 kilometrov vodovodnih cevi, po katerih priteče štiri milijo- ne kubičnih metrov studenčnice na leto, vsa voda ima naravni padec, šest rezervnih črpalk upo- rabljajo le, ko je poraba večja od običajne ali ob vzdrževalnih delih. To, v čemer so v Meranu lah- ko za zgled, je, da je že skozi vso zgodovino do da- nes dostop do teh kanalov z vodo javen, ne glede na to, da se nahajajo na zasebnih parcelah. Gre za javno vodno infrastrukturo. gnajs, in se obogati z zdravilnimi učinkovinami. Po 1223 metrov dolgem tunelu je skozi hrib spe- ljana naravnost v toplice. Tudi sicer je studenčni- ca z bližnjih hribov speljana po posebnih kanalih v mesto in služi pitju ter namakanju. Prebival- ci Merana pijejo čisto studenčnico iz petindvaj- setih izvirov, ki pritečejo v mesto z nadmorske višine od 400 do 1500 metrov po osemdesetih 30 Po vodo v jezero Annecy Tudi v francoskih Savojskih Alpah, kjer petintride- set kilometrov južno od švicarske Ženeve franco- sko mestece Annecy ob istoimenskem jezeru slovi kot biser francoskih Alp, pijejo z mehanskimi mi- kro filtri prečiščeno jezersko vodo. Kot razloži di- rektor vodovoda Grand Annecy Jerome Cimetiere, prečistijo in razpošljejo uporabnikom 17,8 milijona kubičnih metrov vode letno. Leta 2010 so v celoti prenovili tehnologijo, ki je danes popolnoma brez kemikalij. Podžupan mesta Annecy Thierry Billet pa se pohvali s projektom Zanka, s katerim bodo že čez nekaj let jezersko vodo uporabljali pozimi za gretje, poleti pa za hlajenje gospodinjstev. Gre za zeleni projekt, ki bo financiran tudi iz evropskih sredstev. Vodo bodo črpali iz jezera in jo pozimi dodatno ogreli ter jo razposlali v centralni sistem ogrevanja gospodinjstev, poleti pa brez sprememb Zelena infrastruktura V sklopu Alpske konvencije deluje tudi ekološka mreža. V francoskem Departmaju Isère, ki sodi v regijo Auvergne-Rhône-Alpes z znamimi tu- rističnimi biseri, kot so Grenoble in Narodni park Écrins s štiritisočaki, predstavniki te ekološke mre- že razvijajo pilotni projekt, ki bo v naravi povezal za- ščitena območja, da se bodo lahko živali prosto gi- bale tudi med gosto naseljenimi področji. Srne se, denimo, selijo med različnimi lokacijami, kjer iščejo hrano, se parijo in živijo z mladiči. Ta zelena infra- struktura bo pomagala tudi metuljem, mravljam, žabam in ribam, da bodo kljub gosti človeški pose- litvi v Alpah ohranili ekološko povezanost med svo- jimi različnimi habitati v sobivanju s prebivalci. Ti bodo uredili povezovalne koridorje na mestih, kjer so ceste ali naselbine presekale naravne poti živali. Že Rimljani so ta stari kamniti meranski most uporabljali kot akvadukt, danes je razširjen še za pešce, vodovodne cevi pa še vedno tečejo pod mostom. Foto: Vida Petrovčič Soba za vdihavanje razpršene termalne vode Foto: Vida Petrovčič V Meranu imajo javen dostop do kanalov z vodo tudi na zasebnih parcelah. Sadovnjake in vinograde pa prav tako namaka studenčnica. Foto: Vida Petrovčič Na akumulacijskem jezeru Serre-Poncon je od nekdanje doline ob reki Durance ostal le še griček s cerkvico. Foto: Vida Petrovčič uporabili za hlajenje. Podžupana ne skrbi, da bo voda, ki jo bodo vračali v jezero, za okoli tri stopinje Celzija bolj topla od tiste, ki jo bodo iz jezera črpali za gretje in hlajenje. Tudi vmeščanje tega energet- skega objekta v prostor za prebivalce Annecyja ne predstavlja nobenega problema. Brez težav pri umeščanju v prostor Zdi se, da v  Franciji načelo "nimbi" (op. avtori- ce: "ne na moje dvorišče") ne velja v tolikšni meri kot v drugih državah. Težav z umeščanjem v pro- stor denimo niso imeli snovalci akumulacijskega je- zera Serre-Ponçon, ki se razteza na 2800 hektarih z 91 kilometri obale. Ko so leta 1959 zajezili reko Durance ob kraju Savines-le-Lac in na njej odprli hidroelektrarno, so sicer poplavili celotno dolino, vendar so s tem preprečili dotedanje poplavljanje reke, omogočili namakanje ostale pokrajine in za- gotovili boljšo oskrbo z električno energijo. Čeprav se zaradi potreb hidroelektrarne pozimi gladina vode spušča in dviguje do 44 metrov, so dogovorje- ni z lokalnimi oblastmi, da poleti teh dvigov in spu- stov ni, da je jezero lahko vso poletno sezono name- njeno turizmu in vodnim športom. T ako so zmagali gospodarski interes in želje prebivalcev. Obrnjeno zgodbo pa so ob isti reki Durance napi- sali v kraju L' Argentière-la-Bessee, ki je vrsto let po zaprtju rudnikov srebra životaril, potem pa se je lo- kalna skupnost odločila, da lepote Alp izkoristi tudi za poletni turizem. Okolica kraja je sicer dobro po- znana smučarjem, ki zahajajo na smučišča Puy-Sa- int-Vincent. Tokratna izobraževalna mednarodna ekskurzija za novinarje, ki jo je organiziral Sekretariat Alpske konvencije, si je izbrala najdaljšo pot doslej, prek dva tisoč kilometrov, pretežno z vlaki, nekaj z avto- busi, pa tudi s kolesi in peš. Vsekakor so organiza- torji dosegli svoj namen, pokazali so, da je mogoče Podžupan mesta Annecy Thierry Billet Foto: Vida Petrovčič Jerome Cimetiere, direktor vodovoda Grand Annecy Foto: Vida Petrovčič Pogled z jezera Annecy na goro La Tournette, 2351 m Foto: Vida Petrovčič 32 Pametni turizem Tudi v Alpah se dogaja digitalna revolucija. V Italiji so strokovnjaki razvili spletni model Mysnowmap za stalno spremljanje snežnih razmer. Turni smu- čarji in ljubitelji drugih zimskih gorskih športov ter gora nasploh lahko na svojih pametnih telefonih prek spletnega mesta Mysnowmaps sproti, v re- sničnem času, spremljajo stanje debeline snega v gorah in tudi sami sporočajo izmerjene podatke. prek Alp potovati tudi brez bencina. To, kar prije- tno preseneča, je predvsem množičnost in točnost vlakov vseh vrst, ki drvijo ali puhajo prek Alp – od hitrega vlaka (prek 250 km na uro) med Milanom in Torinom ali Nico in Lyonom, do muzejskega vlaka na slikoviti progi med krajem Digne-les-Ba- ins in Nico. To je praksa, ki jo velja posnemati tudi v majhni, a slikoviti Sloveniji. Za začetek bi lahko vrnili vlak do Rateč in Planice. Seveda pa se človek šele v kneževini Monako, eni izmed osmih držav, podpisnic Alpske konvencije, zave lepot in miru, ki jih ponujajo alpski tisočaki. T udi mondeni Monte Carlo, tako kot Annecy, upo- rablja morsko vodo za ogrevanje. To pa je tudi edi- na podobnost. Član Planinske zveze Monaca nam potoži, da njihove pohodnike, če zaidejo z nahrb- tniki in pohodnimi čevlji med milijonarje na ulicah Monte Carla, pogosto ustavi policija, ker se jim zdi- jo v svoji pohodniški opremi – sumljivi … m L'Argentière -la-Bessee z reko Durance poleti ponuja užitke ljubiteljem kajaka, kanuja in rafta. Foto: Vida Petrovčič Muzejski vlak na progi Digne-les-Bains–Nica Foto: Vida Petrovčič Monte Carlo – z nahrbtniki med milijonarje Foto: Vida Petrovčič Kot v knjigi Dolomiti, sanjske gore bralcu ra- zloži njihov srčni poznavalec Andrej Mašera, so se za ta del Karnijskih Alp v zgodovini poimenovanja uporabljala mnoga imena. O njih in še o čem se je že leta 1966 v Planinskem vestniku razpisal Viktor Volk. Mogoče jih zadnji čas tudi domačini, poleg Clautan- skih, najpogosteje kličejo Furlanski Dolomiti. Tudi Z NAMI NA POT Anka Vončina Gore brez vrhov Furlanski Dolomiti V resnici ni tako, vse gore imajo vrhove. A na vrhove Furlanskih Dolomitov se ne pride kar tako. Pravzaprav nam, ko očarano zremo v do neba kipeče stolpe, te sploh niso več glavni cilj. sama z njihovih škrbin zrem v Furlansko nižino in se- veda v mogočne "prave" Dolomite. Med Tilmentom, Piavo in morjem Gorstvo zajema nekaj več kot 3500 kvadratnih kilo- metrov in tako po površini kot tudi po najvišjih vr- hovih ne zaostaja veliko za našimi Julijskimi Alpami. Col Nudo s poti na Monte Borga Foto: Anka Vončina 34 Severno in vzhodno mejo predstavlja reka Tilment (it. Tagliamento), zahodno pa Piava (it. Piave). Južni obronki se z znanim smučiščem Piancavallo posto- poma skupaj s pasovi peščenih rek, spolzelimi izmed grebenov in ozkih grap, iztečejo v prostrano Furlan- sko nižino. Prvi gorski turisti jih niso jemali za mar tako vneto kot velike sosede. Zahvaljujoč temu so ostali nedota- knjeni – divji. Divjost še poudarja katastrofa brez pri- mere, ki je prebivalcem za vedno spremenila življe- nje, gotovo pa je spremenila tudi razvoj stroke, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja skrbela za dovolj- šno proizvodnjo električne energije za hitro se raz- vijajoča industrijska mesta. Redka poseljenost, ozke doline in obilje vode so kar klicali po gradnji velikih sistemov hidroelektrarn. Jezove in akumulacijska je- zera srečujemo tu na vsakem koraku. A ob najve- čjem se je zgodila katastrofa, ki je skorajda izbrisala z zemljevida mesto Longarone in vasi okrog njega. Strašen davek razvoja je terjal skoraj dva tisoč duš, umrlih v hipu, 9. oktobra leta 1963 ob 22.39. Trage- dijo Vajont 1 pozna ves svet. Nepoznanih se ni polastil tehnološki turizem, ki je z infrastrukturo prepredel sosede čez reko Piavo. Zato so lahko postali del zaščitenega območja Furlanije - Julijske krajine kot Naravni regijski park Furlanski Dolomiti (it. Parco Naturale Regionale delle Dolomi- ti Friulane). Park je poln veličastnih sotesk, v katerih se skrivajo tudi drobna očarljiva naselja, povezana 1 V umetno jezero s takrat največjim jezom na svetu, visokim 262 metrov, je zdrsnil plaz z gore Toc. Hitro drseča gmota je bila dolga 1,8 kilometra, široka 1,6 kilometra in debeline 250 metrov. Zdrs je trajal vsega 45 sekund in povzročil vodni val, ki je odplaknil mesto Longarone in več vasi. Na prostoru, kjer je bilo pred tem 250 metrov globoko jezero, je nastala 400 metrov visoka vzpetina. V sedmih minutah je umrlo skoraj dva tisoč ljudi. Nesrečo je UNESCO razglasil za eno od petih "opozorilnih zgodb", s katerimi je narava opomnila človeka. Razgledovanje z grebena Monte Borga, v ozadju Monte Duranno Foto: Anka Vončina 35 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK lahko dan preživimo med tukajšnjimi mogočnimi koničastimi vrhovi. Zakladi v divjini Zaščitni znak celotnega območja je Campanile di Val Montanaia – zvonik v dolini Montanaia. Čeprav se skriva očem v osamljeni gorski divjini, je druga največja znamenitost Dolomitov, takoj za Tremi Ci- nami (it. Tre Cime). Samoten stolp drznih oblik se dviga 300 metrov visoko sredi ledeniške krnice. Je raj za alpiniste sveta, kjer ni pristopa, lažjega od štirice. Nihče drug kot Julius Kugy je nekoč mimogrede, na poti k višjim ciljem, vseeno opazil postavno goro Monte Cridolo (2581 m). Če so jo res poimenovali Kelti, ime v njihovem jeziku pomeni vzvišena gora. Besede furlanskega kmeta: "Sula croda del Cridola no se ghe vien!" so ga izzvale do te mere, da je čez tri dni že stal na njenem vrhu. 2 Najvišja gora v skupini je Cima dei Preti (2706 m), drugi pa zelo izstopajoči Duranno s svojimi 2668 metri. Na Monte Pramaggiore (2478 m) (pra – pra- to – travnik, maggiore – velik), ki je sprva še veljal za najvišjega v skupini, je prvi stopil celo naš Valen- tin Stanič, s severne strani pa sta steno prva preple- zala Mira Marko Debelak in Edo Deržaj. Da so še neosvojeni vrhovi njihovih gora cilji evropskih od- krivalcev, so prebivalci v dolinah prepozno ugoto- vili, saj so se skromno preživljali le od njihovih bre- gov, s kmetijstvom, živinorejo, lovom, gozdarstvom, 2 "Na vrh Cridole se ne pride." le z ozkimi cesticami, ki te v neštetih ostrih ovinkih vodijo čez prelaze iz ene doline v drugo. Z obkrože- njem Erta, Clauta, Barcisa, Frisanca, Poffabra, obeh Tramontijev, obeh Fornijev … boste park vsaj za prvi vtis okusili. Furlansko kraljestvo je le streljaj od z raz- greto pločevino natrpane avtoceste mimo Benetk, le streljaj od znanih nakupovalnih središč v Palmano- vi, Vidmu ali Pordenonu. Mimogrede, z urico vožnje več, kot jo porabimo do izhodišč slovenskih gora, Pravi Dolomiti, gore skupine Spalti di Toro in Monfalconi; pogled z vrha Cime Cadin degli Elmi. Foto: Irena Mušič Habjan Dolina Val Montanaia Foto: Anka Vončina 36 pastirstvom, oglarjenjem in drugo kmečko obrtjo. K njim so usmerjali le spoštljive poglede. To, da so jih prehiteli, domačine še vedno boli. Sama se tu počutim domače. Moja ljuba Idrijsko- -Cerkljanska je divji labirint hrbtov in grap, za nad- stropje višje se vzpnejo slemena še zelenih "hiš" Ju- lijskih Predalp med Rezijo in Benečijo. Furlanski Dolomiti pa so višji še za nadstropje, predvsem pa prednjačijo v težavnosti dostopov. Če na Muzec, Ka- din, Lopič ali Javor prilezeš le oprijemajoč se strmih trav, boš na Cridolo, Cimo dei Preti, Durano, mno- ge Monfalcone … moral kar priplezati. Dramatičnost pa je enaka: strmine, preplet grap, grebenov, dolin in sotesk, ki jih povezujejo divje škrbine in sedla, nad katerimi kipijo izklesani stolpi … Z vsakega razgledi- šča zreš v nov nabor ošiljenih ostric kipečih k nebu in ni jim videti konca. Ne pustim se prepričati, da niso slavne katedrale njihov veren posnetek. Ja, obisko- valec se v tem svetu počuti kot v svetišču, ponekod strogo gotskem, drugje je okrasje v malo zaobljenem baročnem slogu. Vetrovi na vrhovih in piš prepihov ozkih škrbin igrajo glasbo Leonarda Cohena, slišim peto mašo temnopoltega mašnika v Notre-Dame, ki me je nekoč prikovala v temino mrakobnih stebrov, ki so se srečevali skupaj z mojo dušo nekje … nekje visoko … med mnogobarvnimi vitražami. Tukaj je enako! Mednje nas, poleg še mnogih, s svojo besedo vabi tudi njihov ambasador, alpinist, kipar, pisatelj in do- mačin Mauro Corona: "Ti Furlanski Dolomiti, kjer nikoli ne sneži, le dežuje v belem ali črnem, za niko- mer ne zaostajajo. Nasprotno – marsikoga prekaša- jo. Ker jim niso namenjeni pogosti obiski, se jih hrup skoraj ne dotakne, zagotovljen jim je mir, kar pa je prednost, ki se je že skoraj povsod izgubila. To so gore, doline, hrbti in gorski grebeni, ki jih moraš pre- hoditi brez vsakega hitenja." (Prevod A. V .) Na obrobju je kar nekaj lepo urejenih planinskih koč. Povezuje jih štiridnevni "anello". 3 V osrčju prepletov pa je veliko bivakov mode rdečih konzerv. Razisko- vanje res lahko poljubno zastavimo. Vedno se mi tako imenitno zaplete Sama jih nisem obiskala mimogrede, saj je o tem moč prebrati kar nekaj vznesenih opisov. Slavni Campanile je bil že dolgo na mojem spisku želja. Ob prvi turi v tem koncu, na poti na škrbino Sco- davacca o Giaf, sem v koči Giaf nad še mladim Til- mentom kupila zemljevid in po površnem ogledu videla, da je za prvim grebenom dolina podobne- ga imena. Kako je možno, da sem Monfalcon (di Forni) zamenjala za Montanaia, se ne bom spra- ševala, videti je, da imajo želje velike in slabovidne oči. V pričakovanju sem že mlela grapo proti škr- bini Cason. Malo natančnejši pregled zemljevida mi je razložil zmoto, ni bilo slavnega zvonika, bila pa je vseeno krasna krnica z romantičnim rdečim 3 Prstan ali obroč, po planinsko bi izraz prevedli v krožno pot. Informacije Dostop: S severa se do izhodišč pripeljemo po cestni pove- zavi Ljubljana–Kranjska Gora–Trbiž/Tarvisio–Tolmeč/Tol- mezzo, izberemo izvoz Carnia in se skozi kraje Villa Santina, Ampezzo, Forni di Sopra (Koča Giaf) ter čez prelaz Passo della Màuria pripeljemo v Lorenzago di Cadore ob orograf- sko levem bregu Piave ali v Domegge di Cadore, kjer poi- ščemo most čez Piavo oz. jezero Centro Cadore in sledimo oznakam za koči Cercena in Padova. Z juga se pripeljemo po italijanskih avtocestah mimo Belluna do Longarona, kjer zavijemo na desno do vasice Erto in se po ozki cesti doline Val Zemola pripeljemo do izhodišča (Monte Duranno). Literatura: Andrej Mašera: Dolomiti, sanjske gore. PZS, 2009. Antonio in Camillo Berti: Dolomiti Orientali. Vol. II. CAI-TCI, 2000. Zemljevidi: Dolomiti di sinistra Piave, Tabacco 021, 1 : 25.000. Dolomiti Centro Cadore, Tabacco 016, 1 : 25.000. Forni di Sopra e di Sotto, Ampezzo – Sauris, Tabacco 02, 1 : 25.000. Bivak Giusto Gervasutti, na nasprotni strani doline Cimoliana se dvigajo še ostali vrhovi Furlanskih Dolomitov. Foto: Anka Vončina Vitki stolp Campanile di Montanaia v dolini Montanaia Foto: Anka Vončina 37 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK bivakom, ograjena s čudovitimi stolpi – počutila sem se resnično svečano. V ta svet sem se kaj kmalu vrnila načrtno, bolje pri- pravljena. Obrobni podaniki so prav pohlevni, ime- nitni razgledniki in odskočne deske k novim ciljem. T udi na drugi turi mi ni šlo vse po načrtu. Nad kočo Padova sem številko poti 342 zamenjala s 352 in pri- spela na čisto drugo škrbino. Iskanja prehodov s škr- bine Monfalcon di Forni na istoimenski vrh ni bilo treba. Tudi škrbina Spe je čudovita, nedaleč stran je rdeči bivak in Cima Spe ponuja ravno tako imenitne razglede, pa še dostop ni kaj posebno težaven. Sose- dnje gore pa so bile tako ali tako vse nove. Seveda je bil en dan namenjen tudi slavnemu zvo- niku. Do njega se lahko povzpneš iz doline Cimoli- ana pod kočo Pordenone. Za povprečnega planinca je pot malo prekratka za dnevno turo, zato sem obi- skala še škrbine v zatrepu njegove krnice. Če želite to čudo doživeti v pravi veličini, imam le eno pripo- ročilo; ne pristopajte k njemu od spodaj, prihranite prvi pogled nanj z vrha, s katerekoli škrbine njego- vega amfiteatra. Doživetje je zagotovljeno izjemno! Žrtve v deviški čistoči Zadnji dan sem se želela pokloniti žrtvam katastrofe ob jezu Vajont. Zmamilo pa me je povabilo na novo, leta 2015 nadelano zavarovano plezalno pot (Via Ferrata della Memoria) v soteski pred jezom. To pa bi bilo nekaj posebnega – pogledati ta strašni grad- beni dosežek vis-a-vis. Seveda tistega jutra del žele- zne poti, oštevilčen s težavnostjo D, ni bil brez ple- zalnega pasu in samovarovanja zame dovolj "lep" in obračanje je bilo neizbežno. Nad jezom nasproti gore T oc, v kateri zeva rana nje- nega splazenega dela, leži Monte Borga, prijazni dva- tisočak, ki obeta spet nove razglede. Vasi, pripeti na njegova južna pobočja, Erto in Casso, sta poveza- ni s staro oglarsko potjo Trui dal Sciarbon, ki omo- goča lepa krožna potepanja. Dan je bil jesenski, ne- žen, v milijonih barv žarečih macesnov, v mnogih plavečih konturah tja do morja … in je šlo samo od sebe – do vrha, do Danijelovih knjig in do križa na vrhu Monte Borge. Le kakšen "Petrograditelj" 4 je bil na delu tu, le koliko geoloških posebnosti je tu zbra- nih in nam predstavljenih. Pisani klepetajoči družbi se tega dne ni mudilo v dolino, meni kljub več kot še triurni vožnji domov tudi ne. Po takem dnevu se zmoreš vrniti z gore tudi v temi. Na poti domov, naslednje dni in tudi še danes me spremljajo radostne misli o …//opojljivo divjem sve- tu, čudovitih gradovih, stolpih in stebrih v neverjetno drznih oblikah. O fantastičnem paradižu, ki ga za za- pahnjenimi durmi, v deviški čistoči obkroža obroč ne- znanega in skrivnostnega// … Tako je o teh gorah po prvem srečanju z njimi strnil Kugy in enako globoko so presunile tudi mene. Furlanski Dolomiti, se vidi- mo še mnogokrat! m 4 Kamnosek. Območje jeza Vajont po zdrsu zemeljskega plazu z gore Monte Toc Vir: Wikipedija Opustošenje in tragedija, ki sta prizadela Longarone. Vir: Wikipedija Vas Longarone pred nesrečo Vir: Wikipedija 38 PLANINSKI VESTNIK \ oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK\ oktober 2017 39 Približujemo se cilju, sedlu Forcelli Spe in istoimenski gori. Foto: Irena Mušič Habjan Duranno sicer leži na levem bregu reke Piave, ki loči Dolomite in Karnijske Alpe, zato pravzaprav sodi k slednjim, vseeno pa ima veliko dolomitskih značilnosti. Prvi pristop na goro je s severne strani leta 1874 opravil britanski alpinist Utterson Kelso v spremstvu znamenitega Santa Siorpaesa in tako domačinom snel prven- stvo, ki so se čez sedemnajst let povzpe- li na goro z južne strani. Severni pristop je nekoliko lažji, vendar zaradi odmaknje- nosti danes običajni vzpon poteka z juž- ne strani. Gora leži nad jezom elektrarne Vajont, ki je znana po veliki katastrofi, ko se je v noči 9. oktobra 1963 v akumula- cijsko jezero z gore Monte Toc zrušil ve- lik zemeljski plaz, voda pa je dobesedno odplaknila mesto Longarone in pod se- boj pokopala približno 2000 ljudi. Z vrha na zahod teče greben Spalla del Duranno, po katerem je speljana delno zavarovana in zelo razgledna pot Osvaldo Zandonel- la. Omenim naj še, da lahko v razglednem dnevu to prestižno goro vidimo tudi z na- ših najvišjih vrhov. 1 1 Planinski vestnik, 9, 2009, str. 44–48. Monte Duranno s pobočij Cime dei Preti Foto: Vladimir Habjan Cima Spe je zahodni "branik" grebena v skupini Spalti di T oro in tudi najmanj zah- teven. Lahko je dostopen s škrbine Forcel- le Spe, kamor pa se moramo kar potrudi- ti, saj ni kratkega dostopa. Tako s severne kot z južne strani bomo po najkrajši vari- anti hodili najmanj tri ure. S škrbine lahko v dvajsetih minutah pridemo in si ogleda- mo rdeči bivak Giusto Gervasutti na trav- nati uravnavi pod Cadin degli Elmi. Cima Spe je lep razglednik, z vrha lahko vidimo Cimo dei Preti, Cimo Vacalizzo, Cimo dei Vieres, bližnji Cadin degli Elmi, … in ostale vršace Karnijskih Alp in bližnjih Dolomitov. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot, od sedla naprej zahtevna neoznače- na pot Oprema: Običajna oprema za visoko- gorje, v zgornjem delu priporočamo čelado. Višinska razlika: 1027 m Izhodišče: Koča Padova, 1287 m, v dolini Torrente Talagona. Iz osrednje Slo- venije se pripeljemo po cestni pove- zavi Ljubljana–Kranjska Gora–Trbiž/ Cima Spe, 2314 m Dolomiti onstran Piave Dolomiti onstran Piave Monte Duranno, 2668 m Tarvisio–Tolmeč/Tolmezzo, izbere- mo izvoz Carnia in se skozi kraje Villa Santina, Ampezzo, Forni di Sopra ter čez prelaz Passo della Màuria pripe- ljemo v Lorenzago di Cadore in naprej v Domegge di Cadore, kjer poiščemo most čez Piavo oz. jezero Centro Ca- dore in po ozki asfaltni cesti sledimo oznakam za Kočo Padova. Parkiramo na parkirišču nekaj minut hoje od koče. Zahtevnost: Alpinistični vzpon, AD- (III+, II, III). Za neizkušene priporoča- mo varovanje ali spremstvo gorskega vodnika. Oprema: Običajna oprema za viso- kogorje, čelada, oprema za varova- nje (plezalni pas, vrv, nekaj vponk in trakov …) PLANINSKI VESTNIK\ oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK\ oktober 2017 40 Zemljevid: Dolomiti di sinistra Piave, Ta- bacco 021, 1 : 25.000 Vzpon: Po cesti in poti št. 374 se skozi pri- jeten gozd dvignemo za 500 metrov do koče. Nadaljujemo desno po dolini pod stenami Duranna do škrbine Forcella del Duranno, 2217 m. Tu zapustimo označe- no pot. Vzpenjamo se po grebenu in sle- dimo rdečim pikam, vmes preplezamo krajše pragove (I, II). Na travnati škrbinici se začne skoraj vodoravna polica, po ka- teri gremo v jugozahodno steno Duran- na. Ko se pred nami odpre nezgrešljiva velika grapa/žleb Sartor, zapustimo poli- co in zavijemo vanj. V začetnem delu plezamo po desni strani žleba (II), višje po policah pa prečimo v sam žleb (II, III, tri mesta III+). Ko se grapa odpre, se čez skrotast in precej krušljiv svet vzpne- mo desno na vrh (mesta I in II). Odpre se nam prostran razgled na Dolomite in Karnijske Alpe, prav pred nosom stoji malce višja Cima dei Preti. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Si- drišča za spuste po vrvi so urejena na približno 25 metrov. Vladimir Habjan Višinska razlika: 1468 m Izhodišče: Parkirišče na koncu ma- kadamske ceste v dolini Val Zemola, 1200 m. Do tja se pripeljemo po italijan- skih avtocestah mimo Belluna do Lon- garona, kjer zavijemo na desno do va- sice Erto (vmes si ogledamo znameniti jez). Iz vasice se po silno ozki cesti doline Val Zemola pripeljemo do izhodišča. WGS84: N 46,29588°, E 12,368738° Koča: Koča Maniago, 1730 m, telefon +39 0427 87 91 44, +39 338 169 74 79, +39 338 533 74 60 (v zasebni lasti). Časi: Izhodišče–Koča Maniago 2 h Koča Maniago–škrbina Forcella del Duranno 1.30 h Škrbina Forcella del Duranno–Duranno 3 h Sestop 4 h Skupaj 10–11 h Sezona: Kopni letni časi, običajno od ju- nija do oktobra Vodnika: Andrej Mašera: Dolomiti, sanjske gore. PZS, 2009; Antonio in Camillo Berti: Dolomiti Orientali. Vol. II. CAI-TCI, 2000. WGS84: N 46,414058°, E 12,459062° Koča: Koča Padova, 1287 m, telefon +39 043 57 24 88, e-pošta rifugiopadova@ libero.it, spletna stran www.rifugiopa- dova.it/. Časi: Izhodišče–škrbina Forcella Spe 3 h Škrbina Forcella Spe–Cima Spe 40 min. Sestop 2.30–3 h Skupaj 6–7 h Sezona: Kopni letni časi, običajno od ju- nija do oktobra Vodnik: Antonio in Camillo Berti: Dolomiti Orientali. Vol. II. CAI-TCI, 2000. Zemljevid: Dolomiti Centro Cadore, Ta- bacco 016, 1 : 25.000 Vzpon: S parkirišča se po zaprti cesti nekoliko spustimo do Koče Padova, kjer na vzhodni strani poiščemo pot št. 532. Po njej nadaljujemo v gozd in v vzponu obkrožimo vzpetino Col ter pridemo na travnato jaso Casel de Col, 1451 m (razpotje, tematska hišica). Z jase se spustimo po gozdu približno 150 metrov proti potoku Ru de Val, ki ga prečimo. Pot nas vodi mimo odce- pa za Kočo Cercena v dolini Talagona in malo višje za Kočo Tita Barba (lese- na koča, jasa). Strmo se dvigujemo še nekaj časa ob potoku Ru de Val, nato pa pridemo na poraščeno planoto in pot navzgor nas vodi po zagruščeni grapi v lep odprt svet. Trave, ruševje, macesni so naši spremljevalci, ko se dvigujemo na ozko peščeno škrbino Forcella Spe, 2049 m. Z nje zavijemo desno po strmem pe- ščenem hrbtu (neoznačeno), dokler se ta ne zoži v greben in zagledamo prve možice. Sledimo grebenu (vmes izpo- stavljena prečnica na zahodni strani), dokler ne pridemo do skalnega vršne- ga pobočja. Zavijemo levo na manj- šo škrbinico, se spustimo v zagruščen žleb in nad njim zavijemo levo ter se po skrotju povzpnemo na vrh z možicem. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Ne pozabimo na vzpon na zadnji tretjini poti. Irena Mušič Habjan Cima Spe, 2314 m Dolomiti onstran Piave Dolomiti onstran Piave Monte Duranno, 2668 m PLANINSKI VESTNIK \ oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK\ oktober 2017 41 Monfalcon di Forni s sedla Forcella del Cason Foto: Vladimir Habjan Kdor zleze na vrh mnogo bolj znane Cri- dole, ga zagotovo opazi. Ta dobrih sto metrov nižji sosed njeno dolino na za- hodu strmo zagrajuje in svojo prijazno stran skrbno skriva za močno razvejanim, z gozdovi poraslim predgorjem. Z vrha Montanela vidimo mesta in številna gru- časta naselja v dolini Cadore, nad katero na zahodni strani reke Piave vabijo "pra- vi" Dolomiti. Vzpon ni pretežak, nevajen Levi vršiček Montanel, pred njim skalno obzidje Crodon di Scodavacca, s poti na sedlo Forcella Spe, desno Monte Cridola Foto: Anka Vončina /... "Ampak Monfalcon di Forni je lepši. In zapovrh še bližji," se mož kar ne da. "Na njegov vrh na leto ne stopi več kot deset ljudi," še navrže. "Di Forni? Monfalcon di Forni?" se mi zasveti v očeh. "Si," odvrne in stopi po veliko knjigo, jo položi na mizo ter začne z listanjem. S slišnim požiranjem sli- ne goltam podobe s fantastičnih fotogra- fij. …/ T ako je svoj vzpon na tega malo zna- nega lepotca furlanskih Dolomitov začel avtor in ga popisal v Planinskem vestniku. 1 Zahtevnost: Zelo zahtevna neoznačena pot, primerna le za izurjene gornike. Ve- šči moramo biti plezanja II. težavnostne stopnje, hoje po močno zagruščenem svetu in imeti dober čut za orientacijo. Urejenih varovališč za spust ob vrvi ni. Oprema: Običajna oprema za visokogor- je, čelada, oprema za varovanje (plezal- ni pas, vrv, nekaj vponk in trakov, …) za neizkušene. Višinska razlika: 1443 m 1 Planinski vestnik, 9, 2009, str. 49–53. Izhodišče: Parkirišče na stranski as- faltirani cesti za Kočo Giaf, 1010 m. Z gorenjske strani jo najhitreje dosežemo po cestni relaciji Rateče–Trbiž in av- tocesti proti Vidmu/Udine. Avtocesto zapustimo na izvozu Carnia–Tolmezzo. Naprej pozorno spremljamo table proti sedlu Passo di Mauria in kraju Forni di Sopra, ki je od Tolmeča/Tolmezza od- daljen še dobrih 40 kilometrov. Slaba dva kilometra za njim nas na stransko cesto na levi usmeri tabla z napisom Rifugio Giaf. Pripeljemo se do manjše- ga parkirišča pred mostom, naprej pa moramo peš. WGS84: N 46,427655°, E 12,539439° Koča in bivak: Koča Giaf, 1400 m, tele- fon +39 043 38 80 02, mobilni telefon +39 3387 856 338, e-pošta info@rifugi- ogiaf.it, spletna stran http://rifugiogiaf. blogspot.com; Bivak Antonio Marchi in Renzo Granzotto, 2168 m. Časi: Izhodišče–Koča Giaf 0.45 h Koča Giaf–Bivak Granzotto-Marchi 2.45 h množic pa ponudi več, kot zahteva. Cilj je morda najbolj hvaležen v toplih jesenskih dneh kot nagrada za poletno doseganje rekordov ali tolažba za izpuščene prilo- žnosti. 1 Zahtevnost: Nezahtevna označena pot, proti vrhu zahtevna pot (EE), eno 1 Planinski vestnik, 6, 2010, str. 26–29. mesto ocenjeno z dobro I. težavnostno stopnjo. Oprema: Običajna oprema za visokogor- je, v zgornjem delu priporočamo čelado. Višinska razlika: 1411 m Izhodišče: Koča Cercena, 1050 m, v do- lini Torrente Talagona. Iz osrednje Slovenije se pripeljemo po cestni po- vezavi Ljubljana–Kranjska Gora–Trbiž/ Tarvisio–Tolmeč/Tolmezzo, izberemo Monfalcon di Forni, 2453 m Dolomiti onstran Piave Dolomiti onstran Piave Montanel, 2461 m Bivak Granzotto-Marchi–Monfalcon di Forni 1.45 h Sestop 4 h Skupaj 9 h PLANINSKI VESTNIK\ oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK\ oktober 2017 42 Sezona: Kopni letni časi, običajno od ju- nija do oktobra Vodnika: Paolo Salvini: Dolomiti le piu belle cime del Cadore. Grafica Sanvite- se, 2005; Antonio in Camillo Berti: Do- lomiti Orientali. Vol. II. CAI-TCI, 2000. Zemljevid: Forni di Sopra e di Sotto, Am- pezzo – Sauris, Tabacco 02, 1 : 25.000 Vzpon: Od koče sledimo markirani poti št. 342 (sprva si jo deli s št. 361), ko pa se slednja odcepi v levo (označeno), gremo v začrtani smeri naravnost navzgor. Po ne ravno lahkem grušču, skozi skalnato 'ustje' dosežemo manjše sedlo Cason/ Forcella del Cason. T u se je orientacij- sko najenostavneje spustiti po markirani poti do od daleč vidnega rdečega bivaka Granzotto-Marchi, 2170 m, in se pred njim v desno povzpeti na sedelce Busas/ Forcella da las Busas. Izhodiščno sedlo za končni vzpon na Monfalcon di Forni je od tu oddaljeno le nekaj korakov. S sedelca, ki ima enako ime kot drzna gora nad njim, se sprva po ozki stezici po grušču spustimo rahlo v desno pod stene, vse do izrazitega manjšega stol- pa, ob vznožju katerega nas pozdra- vi prvi možic. Sem pa tja se začnejo pojavljati tudi zelo obledele rdeče pike. Pot se za stolpom Monfalcon di Forni, 2453 m, spusti v izrazito prikrito grapo, po kateri prijetno plezamo kakih 100 metrov. Kmalu nas v desno povabi ši- roka gredina (pika, možic). Na koncu le-te nas čaka prvo zahtevnejše mesto. Preplezati moramo kratek, ozek kamin, v katerega nas usmeri oranžna puščica na skali (I–II). Nad njim znova hodimo po nič kaj strmem svetu (grušč) vse do po- ložnejših sten, čez katere nas vseskozi vodijo številni možici in pike. Pod vršno glavo pristopimo skoraj po ravnem, nato pa, kot pika na i, sledi sklepno dejanje. Ključen detajl ture je strm in kar zah- teven žlebič, ki popusti le nekaj metrov pod vrhom (II). Sestop: Do sedla Busas sestopimo po poti vzpona. S slednjega pa se proti koči spustimo po markirani poti št. 354. Stane Škrjanec Vzpon: Nad kočo (oznake) se po poti počasi dvigujemo proti severu po zahodnem pobočju Col dell' Elma, 1914 m, do prvega razpotja na sedlu Forcella Dalego, 1315 m (levo pot iz doline), kjer zavijemo desno in viš- je na severni strani Col dell' Elma do drugega razpotja. Sledimo poti, ki nas pripelje v dolino Val Montanell in med ruševjem na ravnico z bivakom Mon- tanel, 2048 m. Od bivaka nadaljujemo v zagruščeno krnico Cadin di Montanel, višje zavije- mo levo (oznaka) in po južnem travna- tem pobočju, označenem z možici, pri- demo do stene (oznaka). Po ožji polički v desno in lažjem skalovju pridemo do manjšega sedla, kjer zavijemo desno in se po razgibanem svetu z nekaj po- plezavanja, vmes zanimiv prehod med dvema balvanoma čez mostiček, ki privede do tiste konkretne I. stopnje, povzpnemo na vrh s križem in vpisno knjigo. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Marjeta Štrukelj izvoz Carnia in se skozi kraje Villa San- tina, Ampezzo, Forni di Sopra ter čez prelaz Passo della Màuria pripeljemo v Lorenzago di Cadore ob orografsko levem bregu Piave ali v Domegge di Cadore, kjer poiščemo most čez Piavo oz. jezero Centro Cadore in sledimo oznakam za Kočo Padova. WGS84: N 46,433654°, E 12,435556° Koča in bivak: Koča Casera Cercena, 1050 m, telefon +39 043 57 22 83, e- -pošta vittore.bruna@alice.it, sple- tna stran www.dolomiten-friaul.de/ rifugio/rifugio-cercena/ (v zasebni lasti); Bivak Montanel, 2048 m. Časi: Izhodišče–Montanel 3–4 h Sestop 2–3 h Skupaj 5–7 h Sezona: Kopni letni časi, običajno od ju- nija do oktobra Vodnika: Paolo Salvini: Dolomiti le piu belle cime del Cadore. Grafica Sanvite- se, 2005; Antonio in Camillo Berti: Do- lomiti Orientali. Vol. II. CAI-TCI, 2000. Zemljevid: Dolomiti Centro Cadore, Ta- bacco 016, 1 : 25.000 Monfalcon di Forni, 2453 m Dolomiti onstran Piave Dolomiti onstran Piave Montanel, 2461 m UTAH, ZDA Olga Kolenc V svetu abstraktnih figur Pohodniški Arches National Park Sonce je žgalo, zrak je bil suh in nič se ni skladalo z našo predstavo prostora in časa. So to sanje ali resničnost? Kamniti stolpi bakrenih odtenkov so združeni v mesto duhov. Abstraktne podobe figur iz peščenjakov kot nemi popotniki, izgubljeni v puščavi, iščejo pot. Nekateri so sami, spet drugi se gnetejo v skupinah. Tako počlovečeni so, čutiš vsak njihov gib, za katerim stoji hrepenenje in želja po cilju. Morali bi naprej, a ujeti v puščavski ravnici sanjajo neizmerljive daljave obzorij. Gorovju La Sal Mountains, ki se dviga nekje v daljavi, na oko ne oceniš višine. Precej kopasto je, v gubah pobočij se belijo snežne zaplate. Kakšen kontrast! Arches National Park leži na vzhodu Utaha, na puščavski planoti Colorado Plateau v ZDA. Vstop v park je le pet kilometrov severno od mesta Moab, ki zaradi izjemnega okolja slovi po bogati zgodovini filmskega ustvarjanja. V neposredni bližini teče reka Colorado, njeno strahospoštljivo lepoto in moč za- čutim šele takrat, ko se z raftom spustimo čez njene brzice. V Utahu se poleg Archesa lahko podamo na pohodniško odkrivanje tudi ostalih spektakularnih narodnih parkov, kot so Bryce Canyon, Canyonlan- ds, Capitol Reef in Zion. V njih nas pričakuje nešte- to lepo urejenih poti različnih zahtevnostnih stopenj. Pogled na dih jemajoča divja prostranstva mi ozavesti misel, da ob rušilnih človeških posegih v naravo le ni še vse izgubljeno. Nismo prvi, ki smo odkrili ta svet. Zgodovinski viri navajajo, da je človek poseljeval to območje vse od ledene dobe dalje. Pred okoli sedem- sto leti so to območje poseljevali ljudstvi Fremont in Pueblo, plemeni Ute in Paiute in mormoni kot prvi belci. Prisotnost staroselcev potrjujejo tudi skalne po- slikave – petroglifi, ki so jih ustvarili Indijanci pleme- na Ute. Na območju Arches National Parka se na nadmorski višini med 1250 in 1750 metri razteza visoka puščava. Park Avenue v Arches National Parku Foto: Olga Kolenc Ko je nekje pred 180 do 140 milijoni let izhlapelo morje, so se iz usedlin začele oblikovati nenavadne kamnite skulpture. Skupaj z gibajočo podvodno so- ljo so v ekstremnih temperaturah in drugih naravnih procesih nastali oboki, naravni mostovi, loki in okna. Na 310 kvadratnih kilometrov velikem območju so našteli okoli 2000 naravnih oken, kar je tudi svetov- ni rekord. Za vstop v labirinte ozkih peščenih kanjonov, kot je Fiery Furnace, ki je sestavljen iz zelo občutljivih pe- ščenih struktur, je potrebno dovoljenje parka. Poti ni, zato nam tako zaradi lastne varnosti kot zaradi var- stva okolja priporočajo spremstvo vodnika. Za tež- ke pristope v parku označujejo tudi poti, kot so De- vils Garden, T ower Arch, Delicate Arch in Double O Arch. Ko je plezalec Dean Porter leta 2006 preplezal znameniti Delicate Arch, so plezanje v parku precej omejili. Plezalcem kljub omejitvam v parku ostaja ne- šteto drugih izzivov. Skalni mogotci v parku Avenue in Salt Valley Jutro je, pred nami se odpira pogled na mesto iz na- ravnih nebotičnikov – park Avenue. Proti nebu se dviga skupina visokih kamnitih stebrov Courthouse Towers, kjer še posebno izstopajo Three Gossips in Sheep Rock. V bližini se dvigata Organ in nadvse im- presiven T ower of Babel, ki je kot ozek samostojen zid iz peščenjaka entrada. Na nadaljnji poti skozi park se nad nami dvigajo Great Wall in the Rock Pinnacles, kjer v pečinah iz peščenjakov vidimo delo narave, ki se nikdar ne konča. V eličastna dolina Salt Valley je suha kot vse puščavske doline. Če odmislim vse šume, slišim šumenje davnih pramorij. Odšla so, ostala je sol, pokopana pod mu- ljem in peskom. Gledam obrise daljnih obal, kjer se je zdavnaj izpela pesem valov. Vse, kar ljubi morje, je zdavnaj odšlo svojo pot. V tej slani ravnici, v kate- ri kraljujejo veter, vročina, suša in mraz, danes kipijo v nebo skoraj strašljive abstraktne figure. Tako robu- stne so in vendar ranljive. Čeprav kljubujejo času, so prav tako kot vse na tem svetu zapisane smrti. Brusi jih čas in brusil jih bo, dokler ne bo zadnji drobec pe- ska njihove biti z vetrom izginil v ravnici. A njihova smrt je še daleč, le človek, ki se kot drobna pika poja- vi na poti, z očesom ne more zaznati teh dolgoročnih sprememb. Zato popotnik, postoj, ta »bitja« imajo imena. Povzpni se do lokov in oken, da vidiš nova ob- zorja. Šele takrat, ko z njimi vzpostaviš dotik, na novo spoznaš veličino narave. Iz izsušene puščavske prsti, ki je suha kot poper, cve- ti divja roža. Ne, ne sanjaš, roža je. Ne ena, cele gre- de oranžnih, svetlo vijoličnih, nežno rumenih, belih in lila cvetov, dvigajo lica k soncu in tudi one imajo imena. Nežne so, mehkejše od svile. Na območju, kjer letna količina padavin le včasih preseže 250 milime- trov, njihova vztrajna semena čakajo tudi po več let, da v pravih pogojih najdejo svojo priložnost. Vse, kar tukaj poganja iz zemlje, se vztrajno bojuje. Opuncije, ki so bile v razcvetu, so v razvejani in pritlehni rasti neusmiljeno širile svoje bodice. Na sušo odporne traj- nice so večinoma nizke, z bodicami, dlakavim listjem in podobnimi zvijačami lahko prelisičijo vse, prav tako tudi ekstremne puščavske razmere. V teh težkih razmerah so našle svoj dom tudi številne zelo zanimi- ve živalske vrste. V tem na videz neuničljivem okolju obstaja zelo ob- čutljiv visoki puščavski ekosistem, ki ga letno ogroža več kot 700.000 obiskovalcev. Biološko skorjo sesta- vljajo cianobakterije, alge, lišaji in glive, zato nas opo- zarjajo, da se držimo samo označenih in urejenih poti. Windows Section Prišli smo do skupine Windows Section, ki je za obi- skovalce osrednja točka parka. Celotno območje nas preseneča z edinstvenimi kamnitimi formacijami, ki nas popeljejo v svet mitologije. Številni oboki, loki in okna kažejo spektakularno in dovršeno umetnost na- rave. Poti, ki so označene in lepo urejene, nas pripelje- jo do samostojnih skalnatih skulptur. Že na samem začetku poti nam še posebno pade v oči samostojnež Balanced Rock. Njegovo na raz- meroma ozkem in visokem podstavku pritrjeno in malce navzven zamaknjeno skalo ali »glavo« oce- njujejo na velikost treh šolskih avtobusov. Na hitro podvomim o njenem trdnem balansu in že jo vidim, kako se ravno danes in v tem trenutku skotali in raz- trešči na trdi podlagi. Garden of Eden velja za le eno izmed turističnih atrakcij v parku, za katero pravijo, da je mati narava ustvarila spektakularen prikaz sve- tlobe v rajskem vrtu. Elephant Butte je s svojimi 1723 metri nadmorske višine najvišja točka v parku. Je iz- ziv za vse, ki iščejo avanture in so popolno tehnično 44 opremljeni. Južno od Double Archa se nahaja samo- tna kamnita tvorba iz peščenjakov z imenom Para- de of Elephant, ki nas spominja na čredo potujočih slonov. Zelo impresivna je že na prvi pogled tudi sa- mostojna podolgovata gmota z imenom T urret Arch, ki se dviga v bližini North in South Windowsov. Či- sto majhna se sama sebi zazdim, ko se razgledujem z njegovega okna. Odpira se nam pogled na North in South Window, nad nami pa se pne obok, katerega čvrsta skala v loku stopnjuje napetost. Zrak v opoldanski vročici drhti, daljave drsijo v ne- skončnost. Hodimo od okna do okna, od loka do loka in občudujemo skalne gmote abstraktnih oblik. Le korak zunaj poti začutim popolno divjino. Nekaj redkih dreves, ki je v zavetju skal razpredlo svoj splet korenin, tako kot živijo, tudi umrejo. Viharnik, ki je omagal na tleh s koreninami vred, se dalje bojuje za življenje. Razvejani deli debel še vedno kipijo v nebo. Šele zdaj, ko so brez skorje, vidiš njihovo rast v obli- ki spiral, ki kaže na boj za obstanek v tej kruti divjini. Vzpon do Delicate Archa Za vrhunec doživetij v narodnem parku Arches nas je sredi popoldneva čakal še vzpon do Delicate Ar- cha. Poleg atrakcije same je bil naš cilj videti tudi mal- ce drugačen sončni zahod. Pot je priporočljiva zlasti spomladi in jeseni, saj je poleti prevroče, pozimi pa vladajo zimske razmere. Svetlobe, ki že tako ali druga- če ožarjajo ta izjemno barvit košček sveta, se ob sonč- nem vzhodu ali zahodu samo še stopnjujejo. Delicate Arch, glavna figura Arches National Parka, je posledica preperevanja in erozije ter je ena izmed najbolj znanih formacij peščenjaka entrada na svetu. V milijonih let je erozija ustvarila osamljen samosto- ječi lok, ki je postal simbol Utaha. Po ocenah pozna- valcev velja za eno od najbolj znanih geoloških poseb- nosti in je obenem verjetno tudi najlepši na svetu. Po krajšem počitku, ki se je v opoldanski puščavski vročini še kako prilegel, smo se zapeljali do parkirišča Wolfe Ranch. Pot z imenom Delicate Arch po opisih velja za srednje zahtevno, v vročini pa tudi naporno, zato nam priporočajo, da imamo s seboj vsaj dva litra tekočine. Že na začetku našega pohoda naletimo na zanimiv in že dolgo opuščen Wolfe Ranch. Na njem stoji lepo ohranjena skromna lesena baraka, ki je da- nes zgodovinska posebnost tega območja. Leta 1888 si je tukaj ustvaril nov dom v državljanski vojni poško- dovan veteran John W esley W olfe, ki je daleč stran od ljudi našel za zdravje primerno suho okolje. Vzdolž potoka Salt Wash je bilo dovolj plodne zemlje, da je prehranil nekaj goveda. V elik del poti na Delicate Arch poteka čez gladke oka- menele sipine, imenovane tudi slickrock, vendar ima ta izraz več pomenov. Po ogledu ranča smo prečili most čez Salt Wash in v zmernem vzponu kmalu sle- dili označbam, ki so samo še v obliki skalnih možicev. Gola prostranstva pod nami prosevajo tisti poseben, svetlozelenkast kontrast, ki se na drugi strani ravni- ce z ostrim zarisom stapljajo v greben toplih opečnih barv. Pot se kmalu zloži v preduh med dvema vzpe- tinama, kjer v okrilju redkih trpežnih iglavcev najde- mo nekaj sence. Čez gladko pobočje okamnelih si- pin v barvi opeke, kjer čutiš utrip srca, znova sledimo možicem. Greben se nato prevesi, pod nami se širi ravnica. Balvani pod nami so kot na grobo pregneteni kupi gline, ki čakajo mojstra. Razgiban masiv visoko nad nami zakriva pogled na Delicate Arch. Pot v zmernem vzponu poševno pre- či pobočja in tik pod vrhom prehaja v skoraj dvesto metrov dolgo, popolnoma gladko polico. Nad njo nas čaka še nekaj vzpona do roba amfiteatra, kjer se od- pre enkraten pogled na Delicate Arch. T akoj so sledili tisti najbolj spontani vzdihi občudova- nja. Postavili smo se v vrsto, od loka nas tik ob zgor- njem robu amfiteatra, kjer je še zmeren naklon, loči le krajši spust. Zaradi vnetega fotografiranja hitro nasta- ne nekaj zastoja, a končno smo svoj trenutek dočakali tudi mi. Čas je tekel, sonce je čisto počasi drselo proti robu obzorja, svet okoli nas pa je vse bolj žarel. Zasli- šali smo ženski glas, ki ni bil iz naše skupine. Slovenka je, doma z Vrhnike, a že dolga leta živi v ZDA. Prija- zno smo si izmenjali nekaj stavkov, ki se vedno kon- čajo z vprašanji, kako je doma. Ob takšnih srečanjih vselej pomislim, le kako majhen je svet! Ko sem konč- no stopila pod lok, sem se tudi jaz s svojo povsem na- ključno izbrano oranžno majico zlila v celoto. Nočilo se je, ko smo se vračali v smeri pristopa. Bar- ve so že potonile v mrak, ki se je vse bolj gostil. Kljub ugasnjeni luči dneva je pusta ravnica oddajala vonj, ki ga nikdar ne pozabiš. Mi odhajamo dalje. Hrepene- nja peščenih figur ostajajo tu in se bodo morda tudi to noč preselila v sanje. m Delicate Arch, glavna figura v Arches National Parku Foto: Olga Kolenc 45 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK INTERVJU Žarko Rovšček Alpinizem, ki zmore biti nekaj več Miranda Ortar Ob bežnih srečanjih Miranda ne besediči na dolgo; kot vsestransko aktivna mora ostati racionalna. Za pogovor sem imel pripravljenih še več vprašanj, saj sem od tehnično izobražene osebe pričakoval krajše in morda celo suhoparne odgovore. A me je kljub poznanstvu njen iskrivi duh znova presenetil. Večkrat kar mimogrede odgovori še na druga, morda celo nezastavljena vprašanja. Ovinkaril sem o njenih letih starosti in dobil preprost odgovor: "Ni skrivnost. Letos proti koncu poletja me bo doletel abraham." Po končanem študiju elektrotehnike, smer av- tomatika, se je že po enem letu preusmerila v raču- nalništvo, kjer je delala na različnih področjih, od izo- braževanja odraslih, načrtovanja aplikativnih rešitev in podatkovnih baz, razvoja programske opreme, do testiranja in izdelave dokumentacije. Kot samostojna podjetnica v zadnjih letih poleg razvoja programske opreme pozimi v tujini uči tudi smučanje. "Če hoče- mo držati korak s časom, smo primorani veliko količi- no časa preživeti za računalnikom. Zato menim, da je vsakodnevno gibanje v naravi nuja." Njene aktivnosti in dosežki potrjujejo, kaj z nepogrešljivo vztrajnostjo poleg poklicnih in družinskih obveznosti zmore po- sameznik, če mu je nekaj pisano na dušo. Od kod izvira tvoje prvo zanimanje za gore in al- pinizem?  Prvi spomin, vezan na alpinizem, sega v  otroštvo. Živo se spominjam, kako sem z odprtimi usti spre- mljala predavanje Marjana Manfrede o vzponu na Makalu brez dodatnega kisika. Takrat so bili alpini- sti zame kot nekakšni supermani. Ko sem v 4. letniku gimnazije v Idriji opazila plakat o začetku alpinistič- ne šole, sem se takoj vpisala. Kmalu sem vedela, da je to tisto pravo. Večji del zime in pomladi tistega leta je potekal nekako tako: v ponedeljek ves dan pouk – dopoldan teorija, popoldan laboratorijske vaje, v to- rek prosto. Na Kaninu sem ves dan pilila smučarsko tehniko, saj sem tisto leto delala izpit za vaditelja smu- čanja. V sredo po pouku sem odštopala v Tolmin na predavanja alpinistične šole. Ob četrtkih je bilo vča- sih treba v idrijski disko, čeprav se tam nikoli nisem dobro počutila, za konec tedna pa spet smučanje in po koncu zimske sezone seveda plezanje. Katere svoje plezalne dosežke šteješ za največje? Težko vprašanje, saj objektivno navadno bolje vre- dnotijo drugi. Sam se kot prvih ljubezni običajno naj- raje spominjaš prvih vzponov. Kot pripravnica sem v velikih stenah začela z Darkom Podgornikom in z njim v Vršacu preplezala smeri, ki so še danes smeri velikega formata: Smer mladosti, Steber, Tako je go- voril Zaratustra itd. Res sem takrat plezala kot druga v navezi, vendar bom Darku vedno hvaležna, da me je vpeljal v svet prave vertikale. Potem ko sva se spo- znala s Simonom, 1 sva večino smeri splezala skupaj. Verjamem, da mu v začetku ni bilo lahko. Prve dol- ge smeri sva preplezala v Paklenici: Karabore (V+), Domžalska (VI+), nato pa šla kar v V elebitaško (VII–  ). Takrat še niso bile opremljene s svedrovci. Veliko mi pomeni, da sem zmogla ta preskok. Z Darkom sem namreč vse plezala kot druga v navezi, s Simonom pa prvo leto vse kot prva. Tisto leto sva med drugim pre- plezala tudi Helbo s Čopom. Očitno sem bila poča- sna pri nameščanju varoval in noč naju je ujela v isti luknji kot Pavlo in Čopa. Imela sva nenačrtovan, a 1 Simon Čopi, znan alpinistični smučar, inštruktor alpinizma (SAO) in GRS (Postaja Tolmin). Miranda v Velebitaški smeri v Paklenici, 2016 Foto: Špela Čopi 46 nepozaben bivak ob svečki. Najino resnično najboljše leto je bilo 1992, v času najinega absolventskega staža. Vse poletje in jesen sva posvetila plezanju. Poleti sva v pripravah na odpravo v Yosemite preplezala števil- ne smeri, ki gotovo pomenijo vrhunec najinega udej- stvovanja v alpinizmu. V Dolomitih sva preplezala smeri: Comici-Dimai, Cassin-Ratti (Tri Cine), Con- stantini-Apolonio (Tofana), Philip-Flamm (Civetta) idr. Bila sem tudi športnoplezalno dobro pripravlje- na in sem uspela vse te smeri preplezati prosto, smer Philip-Flamm je prosto preplezal tudi Simon. Pika na i tega leta je bil vzpon po Nosu v tisočmetrski steni El Capitana. Na ta vzpon imam res lepe, nepozabne spomine (opisala sem ga tudi v Vestniku). 2 Seveda mi veliko pomenita tudi prvi mesti v pokalu športnega plezanja in na državnem prvenstvu (oboje leta 1991) ter 7. mesto na tekmi svetovnega pokala na Dunaju. 3 Prve tekme so potekale še na naravnih ste- nah, potem pa so se preselile na umetne (s stališča va- rovanja narave je to edino sprejemljivo). V endar takih spominov, vtisov, doživetij, kot ti jih dajo vzponi v na- ših divjih, odmaknjenih stenah, pri športnem pleza- nju ne doživiš. Kaj si, alpinistka ali bolj športna plezalka? Bi rekla, da sem po duši bolj alpinistka. Če so v hribih dobre razmere, in če si lahko vzamem zase cel dan, se 2 5.–8. 10. 1992. (Ortar, M.: Nos v srcu, PV 1993/03, str. 124). 3 Konec 80. in začetek 90. let prejšnjega stoletja je nizala do takrat najvišje dosežke športnega plezanja pri nas. bom skoraj vedno namenila v hribe. Če hočeš razlo- žiti, kako alpinizem doživljaš, težko najdeš boljše be- sede, kot jih je napisal Nejc Zaplotnik. Mislim, da je Bernadette McDonald v knjigi Alpski bojevniki dobro ugotovila, da je Nejc naš alpinistični guru. Alpinizem res ni samo šport. Je način razmišljanja, življenja. Pridobila si tudi naziv inštruktor alpinizma. Izpit sem opravila leta 1996. Zahvaliti se moram ži- vljenjskemu sopotniku Simonu, ki me je in me še vedno v takih stvareh zelo podpira. Med tečajem in izpiti na Okrešlju sva že imela trimesečno hčerko Špelo. Skupaj smo poslušali predavanja, med praktič- nimi vajami pa je on prevzel Špelo. Vsa leta licenco redno obnavljam. Rada delam z mladimi ljudmi, pol- nimi entuziazma. Najraje posredujem praktična zna- nja, kjer se dogaja že več konkretnega; ohranjam stik z mlajšimi, kar mi veliko pomeni. Od leta 2002 do 2013 sem vodila alpinistično šolo v Soškem AO. Kako si kot žena in mati usklajevala domače obve- znosti z alpinizmom? Nad tem vprašanjem se moram zamisliti, saj je bilo dejansko težko usklajevati vse obveznosti, aktivno- sti … Prilagajali smo se dani situaciji. Vedno smo gle- dali, da nihče ni bil prikrajšan, da je vsak lahko zado- voljil svoje potrebe – po gibanju, socialnem življenju, delu, izobraževanju itd. Enkrat smo dali prednost enemu članu družine, drugič drugemu. Zelo sem hvaležna tudi svoji mami. Ko so bili otroci majhni, nama je s Simonom večkrat omogočila, da sva šla Med vzponom na Huayna Potosí, Bolivija Arhiv Mirande Ortar 47 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK skupaj v hribe. Ko je imel Simon konce tednov zase- dene z aktivnostmi v GRS, je prišla varovat otroke, da sem lahko tudi jaz kam skočila. Res se ne spomnim, da bi mi sploh kdaj odrekla pomoč. Štela jih je že tja v šestdeseta, ko sem jo še videla, kako se je z otroki lo- vila in igrala skrivalnice. Naj vseeno opišem, kako je bilo videti naše usklaje- vanje. Zjutraj sem npr. šla na turno smuko, na bližnji hrib, največkrat na Krn, ali na kak vršac nad planino Razor . Sredi dneva je za varstvo otrok vskočila mama, Simon pa je šel letet z jadralnim padalom. Sama sem ob takih priložnostih kosilo največkrat kar preskočila in odšla popoldan z otroki v naravo. Ob daljših obdo- bjih lepega vremena sem namesto jutranje telovadbe doma čistila. Največkrat je zmanjkalo časa za počitek. Ob vsem tem sva s Simonom dve leti veliko delala, da se je družina vselila v novo hišo. Dala si tudi pobudo za postavitev umetne plezal- ne stene v  šolski telovadnici na tvojem rodnem Mostu na Soči, kasneje pa si sodelovala pri osnova- nju Gorniškega učnega centra (GUC) v T olminu? Pobuda za prvo umetno steno je bila res moja. S po- močjo takratnega ravnatelja šole Branka Loncner- ja, ki je imel posluh za to, je bila pot do realizacije res kratka. Pozimi leta 1989/1990 smo o steni začeli raz- mišljati, pomladi 1990, ko sem se vrnila s tekme na Dunaju, sem že stopila pod skoraj izgotovljeno steno. Na njej sem do gradnje GUC (leta 2006) vodila kro- žek športnega plezanja za osnovnošolce. 4 Za gradnjo GUC je bilo ključno, da je z nami so- delovala pokojna Rosana Ščančar – strokovnjaki- nja na področju izdelave projektov, ki so financira- ni iz evropskih sredstev. Vsaka organizacija stagnira ali celo propade, če ne vzgaja podmladka. Za kako- vostno in stalno vadbo plezalci nujno potrebujemo kakovostno umetno steno. Žal se v  telovadnici na 4 Od 2006 do 2010 je vodila tudi planinski krožek na Osnovni šoli Most na Soči, ki so ga zaključili s skupnim vzponom na Triglav. V smeri Colatoio- Bonetti v Moiazzi, Dolomiti 2016 Foto: Monika Kambič 48 Mostu na Soči vse težje najde proste termine za tre- ninge, prenizka umetna stena v našem GUC pa zado- šča le za občasno vadbo. T ako se mladi plezalci dnev- no vozijo plezat v Šempeter pri Gorici. Kljub temu dosegajo vidne uspehe na državnem nivoju. Plezalna stena je pomembna tudi s socialnega vidika, saj se ob njej plezalci v zimskem času zbiramo. Zadnja leta, ko se je izkazalo, da obstoječi plezalni steni ne zadoščata, se trudimo poiskati nov prostor , kjer bi lahko postavili novo, kakovostnejšo steno. Med opaznejšimi je tudi tvoja udeležba na ženskem alpinističnem taboru v pogorju Gesäuse leta 2013. Tabor je bil namenjen prenašanju izkušenj na mlajše alpinistke, pripravnice. Povabili so me kot izkušeno alpinistko, ki lahko vodi navezo in pomaga mlajšim. Zame je bil zelo lepa izkušnja. Monika Kambič, Nastja Davidova in Mira Zorič so tabor res dobro organizira- le. Zares je dober občutek, ko vidiš, da lahko same vse skupaj dobro organiziramo in se imamo povrh tudi iz- redno lepo. Rada bi spodbudila mlajše, naj ne zamu- dijo takih priložnosti za druženje, izmenjavo izkušenj, sklepanje novih prijateljskih vezi, kar bogati človeka v vseh pogledih. Kaj te je zaneslo v orientacijski šport? Sin Gašper je od prvega do sedmega razreda treniral smučanje. Ko je začelo v obeh podjetjih, kjer sva de- lala s Simonom, škripati, smo začeli trening smučanja ustavljati. Ni mi šlo v račun, da bi sin v najbolj kritič- nih letih ostal brez športne aktivnosti, ki ga veseli. Ko je ob vrnitvi iz šole v naravi v Planici navdušeno raz- lagal, da so tam tekmovali v orientacijskem teku, sem zbrala še par njegovih prijateljev in smo odšli na tre- ning v Idrijo, kjer je ta šport dobro razvit. Ker rada de- lam z otroki in je Idrija predaleč, sem se odločila. Šla sem na nekaj tekem, da sem videla potek in kmalu za- čela z vadbo manjše skupine otrok. Vzporedno sem opravila še tečaj za vaditeljico orientacijskega teka. T o je izredno lep šport, po eni izmed definicij "igranje šaha v gibanju na terenu". Ponekod v Evropi je celo vključen v šolski program. T ekem se udeležujejo cele družine, to so lahko lepi dogodki, ki vse povezujejo. Bi nam morda zaupala še kaj? Dober je občutek, ko veš, da si nekaj dobrega preple- zal, a najlepši spomini ostanejo, ko lepe trenutke de- liš s tistimi, ki jih imaš rad. Kobilja glava, naš družin- ski hrib, nam je dal veliko nepozabnih trenutkov. T am smo skupaj naredili naš prvi iglu, z lopatkami smo se z vrha dričali po gazi v svežem snegu, drsali na zamr- znjeni mlaki pod grebenom, doživeli nočno sankanje ob baklah, se učili zaustavljanja s cepinom, iskanja la- vinskih žoln, se čudili škrlatnim barvam zahajajočega sonca … Ko sta bila otroka stara 7 in 11 let, smo v na- hrbtnik naložili vse, kar smo potrebovali za tridnevno vandranje čez planine, in prespali pod zvezdami, kjer je pač naneslo. Gašper in Simon sta imela srečo, da sta v mraku, preden so nam zlezle oči skupaj, videla sovo, ki nas je radovedno preletela. m Poplezavanje na balvanih Butter Milk Area, ZDA 1992 Foto Simon Čopi V smeri Omama, Novi vrh 1990 Foto: Simon Čopi 49 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK Kavkaz ni daleč, je bila pa pot do tja kar za- pletena. Začelo se je z rusko birokracijo in pridobiva- njem vizuma, sledile so odpovedi in menjave letov, vmes so se nekajkrat skrhali odnosi med Turčijo in Rusijo, tik pred zdajci pa se je zgodil še teroristični na- pad v Istanbulu. O lokalni taksistični mafiji na letališču Nalčik, gori obrazcev, ki jih je bilo treba izpolniti v cirilici, in o de- ročem hudourniku na poti v tabor, ki je odnesel del ceste, kdaj drugič. V ponedeljek zvečer smo le "prijehali" 2 v Bezengi, al- pinistični tabor na višini 2200 metrov v ruski avtono- mni Republiki Kabardino-Balkarija sredi centralnega Kavkaza. 1 Pripovjedka je ena od naših skovank, po rusko se pripovedki reče "skazka". 2 Prispeli/se pripeljali. KAVKAŠKA PRIPOVJEDKA 1 Stanka Jelenc Alpinistična odprava v kavkaške gore 1. del Življenje v Bezengiju "A bi šel kdo na Kavkaz, v Bezengi?" je nekoč vprašal Andrej. Ideja je postala cilj, sledile so priprave, sestavili smo ekipo in na začetku julija 2016 vsak s svojimi pričakovanji, optimizmom in z veliko humorja odpotovali v Rusijo. Tri dekleta, štirje fantje, jin in jang, mladostna energija in zagnanost, začinjena z dragocenimi izkušnjami starejših, kombinacija, ki se je na poti izkazala za fantastično. Vasica, razprostrta na zeleni preprogi in stisnjena med dva ledenika, je postala naš začasni dom. Nad njo so se k nebu vzpenjale visoke, zasnežene gore; vseh njihovih imen takrat še nisem poznala. Izza travnatega grebena je kukala vršna piramida Gestole, v šali smo jo poimenovali kar Veliki Draški vrh. Sicer je to eden od šestih veličastnih vrhov mogočne Be- zengijske stene, dvanajst kilometrov dolgega snežne- ga grebena, ki sega od Šhare, čez Džangitau in Katin do Ljalvera. Govorim o mogočnih štiri- in pettisoča- kih, na katere ni lahkih vzponov, vse smeri so dolge in težke, a ne samo po tehnični plati, od plezalca namreč zahtevajo ustrezno psihično in fizično pripravljenost. Bivanje nad dva tisoč metrov visoko Ob prihodu v Bezengi so nas pričakali megla, mraz in dež, tako da smo se namesto v šotore raje naselili v le- seno hišo z živo modro obarvano streho. Fantje so si delili sobo v pritličju, dekleta pa v prvem nadstropju. Skupno stranišče je bilo zunaj. Manjše modre barake ni bilo težko zgrešiti – na eni strani je bil ženski, na dru- gi pa moški del. Je pa bilo to stranišče nekaj posebnega, v njem so bile namreč tri odprtine, ločene s pregradni- mi stenami, ki so bile ravno tako visoke, da so pokrile intimne dele naših teles, v primeru polne zasedenosti pa se komunikaciji z Rusi ni bilo mogoče izogniti. Če se je le dalo, smo dekleta zunaj postavila stražo. Kopalnica je bila malo bolj oddaljena, tako da smo tu- širanje na kak hladnejši dan kar opustili, sploh če so pomotoma izklopili grelnik. Ko smo za take prime- re osvojili nujno potrebno rusko izrazoslovje in začeli klicati "Vada njet garjača", 3 nam je kdo od zaposlenih takoj priskočil na pomoč. Zajtrk, kosilo in večerjo so stregli ob točno določe- nih urah, ob osmih, štirinajstih in dvajsetih. T akrat se je večina prebivalcev vasi Bezengi preselila v veliko 3 Voda ni vroča. Tri "djevuške" Foto: Ludvik Podrzavnik 50 restavracijo, podobno našim delavskim menzam. Po- sedli so nas za točno določeno mizo ter postregli z jedmi, kot so ajdova kaša, sir, mlečni zdrob, čaj, tudi boršč je bil nekajkrat na meniju, za večerjo pa so mi bili najbolj všeč buhteljni in flancati. Porcije so bile za fante res malce premajhne, so pa že za zajtrk dobili kos mesa in makarone, tako da so nekako le prežive- li. Hrana je bila okusna, osebje pa nadvse prijazno. Na koncu je moral vsak svojo posodo in ostanke hrane razvrstiti na ustrezno mesto v kuhinji. Alplager nekoč in danes Bezengi, sicer tako imenovan alplager, je pomemben učni center za usposabljanje alpinistov že vse od leta 1959 ter izhodišče za zahtevne ture. O vsebini in po- teku izobraževanj, disciplini in hierarhiji v takratni Sovjetski zvezi je veliko napisanega v starejših izda- jah Planinskega vestnika, ki jih v teh dneh prav z vese- ljem prebiram. Slovenci so namreč ta del Kavkaza obiskali že v šest- desetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ter v gorah nad Bezengijem pustili precej svojih sledi, se povzpeli na veliko zahtevnih vrhov in preplezali od- mevne prvenstvene smeri. T udi danes sem zahajajo mladi iz vseh delov Rusije, iz Moskve, Leningrada, Krasnojarska, tukajšnji inštruk- torji pa jih učijo alpinističnih veščin, kot so skalno in ledno plezanje, varna hoja po ledenikih ter uporaba cepina. V bližnjem plezališču je bila največkrat kar gneča, slišati je bilo škrtanje z derezami in razbijanje z lednimi orodji, raznobarvne vrvi pa so bile na gosto prepletene med seboj. Vi govorite rusko? Ljudi je bilo vsak dan več, a počasi smo že prepozna- li iste obraze, s katerimi smo se srečevali pri jutranjem zajtrku, v trgovini, v lokalu "Pri T onji" ali pa na že ome- njenem stranišču. Reševalce in inštruktorje je bilo opaziti že na daleč: z zagorelimi in neobritimi obrazi ter oblečeni v športne flise so bili na las podobni na- šim fantom, tako da je marsikdo od njih v času naše- ga bivanja tam dobil nov slovenski vzdevek. Na koncu nas je bilo v taboru skupaj z osebjem že več kot dvesto. Da si v teh krajih z angleščino ne bomo kaj dosti po- magali, smo ugotovili že prvi dan. "Dobroje uro! Do- brij den! 4 " so bile tiste magične besede, s katerimi smo začeli svoje jutranje pozdravljanje z Rusi. Kmalu se je 4 Dobro jutro, dober dan. Prvo prečenje Bezengijeve stene so opravili ruski plezalci poleti 1938 pod vodstvom Evgenija Belet- skoja, ki je v tistem času veljal za enega najbolj- ših sovjetskih alpinistov. V zadnjih dneh decem- bra 2013 pa je četverica plezalcev iz St. Peterburga v dvanajstih dneh uspešno opravila prvo zimsko prečenje stene od Ljalverja do Šhare. Alpinisti so bili zaradi tega nominirani za prestižno nagrado zlati cepin 2015. Ko bom velika, bom splezala na Gestolo. Foto: Stanka Jelenc 51 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK razvedelo, da smo slovanske duše, ki nas druži skupna ljubezen do kavkaških gora. Pozneje smo to področje razširili še na naklonjenost ruskemu pivu in konjaku, nismo pa posebej omenjali zgodovinske navezano- sti na socializem niti ne na skorajšnji obisk njihovega predsednika Putina, ki se je obetal konec julija. Vodja Ali Kaj kmalu smo tudi ugotovili, kdo je kdo v taboru. Sta- re fotografije starešin in funkcionarjev so bile namreč razstavljene na stenah restavracije, isti obrazi, le kakih dvajset let starejši, pa so potem na tak in drugačen na- čin urejali naše življenje v kampu. Alija, vodjo kampa, smo spoznali že ob prihodu v ta- bor. Bil je poln energije, prijazen, ob srečanju je katero od deklet stisnil v prijazen objem. Vrata njegove pisar- ne so bila na stežaj odprta do poznega večera, organi- zacija življenja v taboru pa je od njega zahtevala neneh- no prisotnost, tudi na mobilnem telefonu. Rublje smo kupovali pri starejši temnolasi gospe, ki je skrbela za finančno poslovanje tabora. Tako po- membna oseba je lahko le šefova žena, je že prvi dan mojstrsko ugotovil najstarejši član naše odprave. V resnici je bila njegova sestra … Bila je možačasta, prijazna in poštena Balkarka močnejše postave z ve- liko ruto na glavi. V taboru je bila tudi manjša trgovina, v kateri si lah- ko kupil vse, kar si potreboval za na hrib, od čoko- lad, sira, ribjih konzerv do banan. Cene so bile po- polnoma enake kot v mestu, čeprav se je Ali s svojo toyoto vsaj enkrat tedensko odpeljal po razsuti hri- bovski cesti v dolino, za kar je potreboval kar cel dan. Imeli so tudi alpinistično trgovino, poimenovali smo jo Iglu, ki so jo v času našega bivanja celo posodo- bili. Tam si lahko kupil plezalne vodnike za plezali- šče in visokogorje, spominke in razglednice, oblačila in tehnično opremo tujih proizvajalcev, kot sta Black Diamond in Petzl, ter zdravila, celo diamox so imeli. 5 Večino opreme smo prinesli s seboj, nekaj kosov pa smo našli v izposojevalnici, ki je bila precej dobro za- ložena. Za majhen denar si lahko kupil plinske jeklen- ke (najbrž je bil v njih dragoceni ruski plin), večkrat smo si izposodili vrvi, posodo, kuhalnike in spalne vreče. Le lastnik je bil bolj mrk in godrnjav, nasmeški na njegovem obrazu pa redki kot sneg v Sahari. Poleg restavracije je bila na voljo tudi velika dvorana, v kateri je simpatična Alima pripravljala "kartoško", 6 "kofe", 7 skutino sladico "zapekanko" ter številne dru- ge jedi. V tem prijetnem družabnem prostoru smo se ob deževnih dneh, ki jih ni bilo prav malo, zbira- li prebivalci alplagerja, si izmenjavali informacije in načrtovali ture za prihodnje dni. Na stropu so bile iz- obešene tibetanske zastavice, na policah so bile knji- ge v ruščini. T am je bila tudi televizija, naša edina po- vezava z zunanjim svetom, saj so tako medomrežje kot mobilni telefoni delovali le občasno. T ako so tudi do nas prišle tragične novice o pokolu v Nici in dr- žavnem udaru v Turčiji. Tega smo celo pospremili z nasmehom, saj se je za trenutek ponudila možnost, da svoje bivanje na Kavkazu nehote podaljšamo za kak teden oziroma do poteka veljavnosti vize. Bezen- gi nam je namreč postal prav všeč in vsaka misel o bližnjem odhodu domov je bila popolnoma odveč. Večeri pri Tonji Zvečer smo se zbirali pri Tonji, simpatični oskrbni- ci malega lokala, kjer se je vedno našel kak fant s kita- ro ali pa celo skupina glasbenikov z druge strani Urala, ki je v bazi počivala med enim in drugim večdnevnim vzponom. To so bili pravi mali koncerti; prepevali so ruske, ukrajinske in kozaške pesmi o življenju in ljube- zni, o zlatorumenih regratovih cvetovih, o narodnih ju- nakih ipd. Ob pivu in pesmih smo tako postavili teme- lje rusko-slovensko-balkarskega prijateljstva, ki smo jih potem utrjevali v naslednjih dneh. Ker je to žensko pisanje, si lahko dovolim malo več ču- stvenih vložkov in že na tem mestu povem, da so bili 5 Diamox je zdravilo, ki se uporablja tudi za lajšanje simptomov višinske bolezni. 6 Krompir. 7 Kavo. Alplager Bezengi Foto: Stanka Jelenc Nasmejani Saratov v družbi naših deklet in fantov Arhiv Črnuškega alpinističnega odseka 52 ljudje v taboru res čudoviti. Prijazni, pošteni, zabavni, vedno pripravljeni pomagati! Saj veste, cel svet razume prijazen nasmešek ali pa kisel obraz. Da je komunikacija popolnoma gladko stekla, smo po- leg kretenj seveda morali uporabljati tudi čim več be- sed. Andrej z diplomo iz ruščine nas je spodbujal k ustrezni izbiri ruskih izrazov in k pravilnemu nagla- ševanju, smo pa poleg uradnega jezika v njegovi odso- tnosti (beri za njegovim hrbtom) razvili še neko vrsto tako imenovane "slovanščine", ki v pisni obliki še ne ob- staja, niti je ni v registru svetovnih jezikov, poleg besed pa vključuje veliko mahanja z rokami in posledično še več smeha. Ruske alpinistične ocene Že doma nam je bilo jasno, da lahkih vzponov v tem delu Kavkaza ne bomo našli. Za več podatkov je bilo tre- ba v pisarno, v kateri vsak nov obiskovalec pridobi nujno potrebne informacije o vremenu, težavnosti vzponov, razmerah na hribu in primernosti izbranih ciljev. Pa še kaj, česar takrat še nismo vedeli. Ruske ocene težavnosti, ki se gibljejo od 1A do 6B so namreč tako kompleksne, da je res težko predvideti, kaj te čaka na hribu. Primer- java z evropsko lestvico UIAA namreč ni ustrezna, saj ruske ocene poleg tehnične zahtevnosti vzpona upošte- vajo še številne druge dejavnike, kot so nadmorska viši- na, dolžina dostopa do baznega tabora, način sestopa in še marsikaj. V gorah nad Bezengijem je večina smeri na nadmorski višini nad 3500 metrov, kar posledično po- meni snežno-ledno kombinirano plezanje. Prvi posvet pri Saratovu Podrobnosti nam je obrazložil sivolasi Jurij Saratov, 84-letni vodja svetovalne službe v taboru, starosta, av- toriteta in ikona Bezengija. Da je v mlajših letih pre- plezal vse smeri v okolici tabora in se povzpel na vse štiri- in pettisočake na celotnem področju Kavkaza, je najbrž skoraj samoumevno. Da v teh krajih še vedno diši po starem sovjetskem duhu, smo ugotovili ob vstopu v  njegovo pisarno. Vzdušje tam je bilo strogo in formalno, pogled na mrke obraze prisotnih starešin za starimi pisalnimi mizami iz prejšnjega stoletja ti je dal vedeti, da tu vlada hierarhi- ja. Naš prvi pogovor s Saratovom je bil podoben avdi- enci pri papežu, za izbiro pametnih vprašanj smo imeli na voljo le nekaj minut. Ugotovili smo, da za vzpon na vrh potrebujemo njegovo dovoljenje, da je treba izpol- niti "maršrutni list", 8 v katerem bodo vsa naša imena, časovnice in druge podrobnosti. Kdo je moral izpolniti vse te obrazce v cirilici, ni treba posebej omenjati. An- dreju so v roke potisnili še radijsko postajo, saj je bilo treba enkrat dnevno vzpostaviti stik z bazo. Podob- no kot so bili obroki v restavraciji ob točno določenih urah, so bile za javljanje na voljo štiri možnosti: ob de- veti, dvanajsti, petnajsti ali devetnajsti uri. Ruski plezalci so morali predložiti tudi nekakšne mo- dre in rdeče knjižice, podobne študentskim indeksom, imenovane "knižka alpinista". 9 V njih je bila zabeležena vsa njihova alpinistična zgodovina, od izobraževalnih tečajev do opravljenih vzponov. Na podlagi teh infor- macij je Saratov zelo hitro ugotovil, iz kakšnega testa je plezalec, ter podal svoje mnenje in odločitev o načrto- vani turi ali vzponu. Mi tega seveda nismo imeli, na ogled so bili le naši obrazi. Tako smo za prvo aklimatizacijsko turo izbrali enega lažjih štiritisočakov, ki se imenuje Ukju in je vi- sok 4334 metrov. m (Se nadaljuje.) 8 Načrt vzpona. 9 Seznam alpinističnih vzponov. Bezengi Foto: Stanka Jelenc 53 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK Julius Kugy ima plezalno opremo: dolgo ko- nopljeno vrv, kline, kladivo, vponke in cepin. S to opremo pleza na gore ali hodi v snegu po visokih pla- ninah. Tedaj ima na nogah krplje. Ko v Kavarni spi- je svoj encijanov čaj ali kavo, se odpravi na Rombon. Zakaj ravno na Rombon? T ega nikomur ne pove niti ne razlaga, ker ga domačini ne bi razumeli. Želi si zgolj videti domači Trst in Furlanijo vse do Vidma. Ni vsak dan tak kot danes, da mu pogled seže tako daleč. Komu naj tu razlaga, zakaj je prišel sem, da bi lahko gledal domov? Julius pozna te gore, pozna njihovo klimo in skopo zemljo, ki jo je malo, celo spodaj v dolini. Rad bi na- redil alpski vrt. To bi bil vrt vsega alpskega cvetja. In začel ga je tudi delati, ne sam, s pomočjo Alberta Bois de Chesna, lahko bi bil že prav kmalu končan, pa mu manjka neka cvetlica, ki jo išče že leta in leta – Scabi- osa trenta. Potrošil je že vso svojo mladostno energijo, vendar je nikoli ni našel. Takšna sta videti Bovec in bovška država v vsej svoji širini in dolžini od Mojstrovke do Kobariškega Stola, Matajurja in Kambreških hribov, po katerih teče meja med Avstro-Ogrsko monarhijo in Kraljevino Italijo. Sovražnosti na meji ni, vendar obe strani živita v ne- kem nezaupanju, zato se nikoli ne ve – bo nekoč iz- bruhnila vojna ali pač ne? Na tej meji bo vedno vla- dalo neko neravnotežje. Julius Kugy ve, zakaj bi lahko prišlo do vojne. Ker je na tem majhnem koščku ze- mlje nekaj, česar si vsi želijo, neka drugačna Scabio- sa trenta vse privlači in vsi bi jo radi imeli. Celo sam ODLOMEK IZ KNJIGE Zdravko Kecman 1 Trobentač s soške fronte Sto let od konca soške fronte Bovško je prava mala država! Državica. Ima gore, ima reke in jezera. Ima polja in njive. In mejo. Kot vsaka država. Glavno mestece se imenuje Flitsch po nemško, Bovec po domače. Hiše ima Bovec razporejene okoli majhnega trga. Tukajšnjim ljudem je tu vse lepo in prav, zanje je Bovec edini kraj, kjer lahko dobro živijo. Tu izvira reka Soča, kakor bi vrela iz velikega podzemnega kotla. Tako je hladna, da človeku kar stisne dih. Od izvira se zvija med skalami, izmed katerih se osvobaja in širi v reko, pada niz brzice in se prebija skozi tesni vse do Kobarida, potem pa se umiri na ravnici proti Tolminu in postane tiha, da bi se vsa pomirjena in oddahnjena od nemirne mladosti na koncu pridružila Jadranskemu morju. To je v bistvu zemljepis vsega tukajšnjega življa in njegovega trdega življenja … 1 Zdravko Kecman, rojen leta .1948 v Usorcih pri Sanskem Mostu v Bosni in Hercegovini, je eden najplodovitejših srbskih književnikov. Izdal je dvanajst pesniških zbirk in deset proznih del ter uredil več antologij. V srbščino je prevedel na desetine del sloven- skih avtorjev. V sloven- ščini sta do danes izšla izbor njegove poezije in roman Scabiosa trenta. Živi in dela v Banja Luki. Odlomek je del besedila iz še nedokončanega romana z naslovom Tro- bentač s soške fronte. Bošnjaška enota pozira fotografu, opremljena s cepini in vrvmi. Vir: Europeana Bonaparte se je mudil v teh krajih, ko je šel osvajat Av- strijo, nedaleč od Loga pod Mangartom je dal izkle- sati kamnitega leva neustrašnemu dalmatinskemu stotniku. Ta ga je dvanajst dni držal v šahu, njega – slavnega vojskovodjo, da ni mogel mimo, vse dokler niso pogumnemu stotniku pomrli vsi vojaki. In na koncu tudi on sam. Tudi o tem velikokrat pripoveduje lokalni pisatelj Gustav Svilenooki, sinoči je napisal nekaj strani svo- je knjige, ki je ne bo nikoli dokončal. Vendar on piše o marsičem, tako tudi o tem mestu, o požaru, ki ga je nekoč skoraj popolnoma uničil, o morskih školjkah in ribjih okostjih, ki jih ljudje včasih najdejo v skalah na bovškem. Tekom dneva tako včasih pripoveduje svoje zgodbe v Kavarni, kjer mu danes za pijačo da- jejo vojaki, ker so včeraj ravno prejeli plačo. Vojaki s polnimi žepi se obnašajo kot oficirji, vsak tedaj nosi generalsko palico in se počuti pomembnega – tako trdi major Hermann Foksl, komandant bosanskih vo- jakov, iz katerih pa še mora napraviti najtrše gorske "prebrati". Zato tudi praktično nikogar ne spoštuje v tem mestu. Razen enega, Juliusa Kugyja, tukaj tre- nutno najboljšega učitelja alpinizma. Takšni pa so vojski, ki pričakuje svoje operacije v gorah, zelo po- trebni, nikoli jih ni dovolj na razpolago. Tudi major sam je prepešačil mnogo gora, od domačega Schwar- zwalda, kjer je bil rojen, do Mangarta, pod katerim je sedaj nameščen njegov bosanski pehotni polk. A če smo natančni, spoštuje major še nekoga. To je nata- karica Karla, čudovito spretna in prijazna ženska, ki streže v Kavarni. Škoda je izgubljati besede o tem, da je major v svojem življenju spoznal že veliko žensk, a Karla je posebna. Nihče od gostov ni nikoli izvedel, da se ji je že nekoč ponujal v zakon, žal neuspešno. In niti ni bil edini, hja, Karla je pač nekaj posebnega. Major Hermann tedaj počasi vstane, zapusti družbo oficirjev in se približa mizi, za katero sedi Julius Kugy in počasi sreba domač čaj, ki so mu ga pripravili iz prevretih smrekovih vršičkov. Njegov čaj diši po mla- dem smrekovem gozdu in prevladuje v prostoru, pre- pojenem z običajnim gostilniškim vonjem. "Maestro, lahko prisedem?" "Kmalu bom odšel," reče Julius, ker si večinoma ne želi nikakršne, še najmanj oficirske družbe. "Prosim, če dovolite, imel bi nekaj službenega," ne od- neha major. "To pač lahko," popusti Kugy in odloži skodelo na mizo. "Zanima me, ali bi bili pripravljeni poučevati moje bosanske vojake plezanja po skalah?" naravnost vpra- ša major. "Vaše vojake, gospod major? Kje pa imate vendar in- štruktorje?" "Prav v tem je težava. Tudi oni morajo najprej sami skozi šolanje. Pripeljal sem jih iz Bosne. Trdi fantje, vam rečem, takšnih se ne dobi nikjer!" "Zanimivo, nemara so jih pa Turki tako prekalili," se čudi Kugy. "Se jih bojite, gospod major?" Skoraj šestdesetletni Julius Kugy se je leta 1915 kot prostovoljec prijavil v avstro-ogrsko vojsko, kjer je bil zaradi bogatih izkušenj in poznavanja gora zelo koristen. Demobiliziral se je po preboju fronte pri Kobaridu. Vir: Europeana borce. T ako mu je bilo ukazano in on je prepričan, da mu bo uspelo, ker so ti fantje najboljši material. Ko major na dušek spije svojo šljivovico in narobe obrnjen kozarček postavi na mizo, to pomeni, da je dovolj. Niti kapljice več! Pomembno je, da piješ in končaš, kadar je treba! Major Hermann je, kot pravi- jo, nevaren človek, kadar se tako odloči. Neprijeten je tudi za same oficirje, s katerimi jé isti vojaški kruh. Ima niz slabih človeških lastnosti, ki pravzaprav va- rujejo celovitost njegove vojaške duše. Na primer, ta major je zelo nepredvidljiv človek. Iz smeha je spo- soben v trenutku preiti v grimaso živali, ki je tik pred tem, da ugrizne človeka. Ali obratno, iz nerazumlji- ve jeze hipoma preide v spoštovanja vredno strogost. T ak je major Hermann, nihče ga še ni uspel temeljito Bošnjaški vojaki med jedjo v prvi obrambni liniji pri Bovcu Vir: Europeana 55 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK "To je zahrbtna dežela, verjemite mi, gospod Kugy. Storite mi to uslugo. Ne bo vam žal, plača, ki jo lahko ponudim, je polkovniška." Kugy zmaje z glavo. "Ne delam za denar." Malo pomi- sli in nekoliko tišje doda. "Čeprav je res, da ga zave- stno ne odklanjam." "T orej sva lahko dogovorjena?" se majorju Hermannu razjasni obraz. "Dogovorjena še ne, kajti imam svoje pogoje, ki jih boste morali upoštevati." "Da?" "Preprosto. Zahtevam, da se ne sme nihče vtikati v moj posel in da pri tem ne bom imel neposredno nadrejene osebe. Imeti moram popolnoma proste roke, sicer ne morem prevzeti takšne naloge. Saj me razumete?" " Absolutno." "Torej vam lahko zagotovim, da bom sprejel šola- nje vaših inštruktorjev, gospod major, da bodo nato ti lahko poučevali vojake. Na koncu bodo vsi plezali po skalah kot škorpijoni. In tudi pičiti bodo znali kot škorpijoni," se nasmeji Kugy. "Od kar se zavedam, sem občudoval škorpijone," reče major Hermann, ki mu je ta prispodoba neizmerno všeč. "Samo da veste. Za to so me že prosili tudi italijanski oficirji," ga pogleda Kugy izpod čela. " A? Bolje da ne, takoj bi se stepel z njimi," srborito po- skoči major izza mize. "Res? Pa to mislite osebno ali tako – s pomočjo vaše vojske?" "Najbolje je, če človek obračuna osebno," je vse bolj pogumen major Hermann. Kugy se rahlo nasmehne. "Morda vam pa to lahko tudi uredim. Ker načeloma sem proti vojskovanju z orožjem, veste." Vstane, dá začudenemu majorju roko in se odpravi iz Kavarne. Nekaj dni kasneje se je Julius odpravil v Malo vas h ko- vaču Miklavžu. V skladu z dogovorom, ki ga je sklenil z majorjem, mu je predal naročilo za nekaj tisoč jekle- nih klinov in vponk ter nekaj sto plezalnih kladiv. V oj- ska bo vse plačala, brez skrbi, je razložil presenečene- mu kovaču. Če bo treba, bodo naročilo še povečali in prav gotovo, da ga bodo. In to kljub temu, da je Juliu- sovo prvo pravilo, da se niti enega klina ne sme pusti- ti zabitega v steni. Vse je treba za seboj tudi izbiti, ne glede na trud in znoj. Prav tako se ne sme noben klin izgubiti ali založiti, plezalec mora v vsakem trenut- ku vedeti, s koliko klini še razpolaga, dokler pleza na goro. In da seveda ne govorimo o vseh drugih stvareh, ki jih ima plezalec – kladivo, vponke, vrv in pomožne vrvice, cepin in tudi razne vrvne zanke. Vse to mora biti podrejeno življenjski filozofiji gibanja v gorskem svetu, kjer je lahko vsaka, tudi najmanjša malenkost pomembna za preživetje ali vzrok za nepreživetje. Do vseh teh spoznanj je Julius prišel na podlagi lastnih iz- kušenj in jih tudi zapisal v  mnogih svojih knjigah. Vendar knjige so eno, gore pa drugo. Tako so se začele priprave, s katerimi naj bi neuke bosanske vojake spremenili v plazeče se kuščarje in škorpijone, ki pikajo iz skalnih razpok. Tako major kot Kugy sta se dobro zavedala, da lahko v tem pri- meru njihov trdi fanatizem samo koristi. Bil je skoraj otipljiv. Ogromno naročilo je kovača Miklavža popolnoma presenetilo. Še nikoli v svojem življenju ni dobil po- dobnega – kaj podobnega, njegovo največje naroči- lo je bilo kakor drobtinica proti velikemu krušnemu hlebcu. Potreboval bo leta, preden ga bo lahko izpol- nil. T oda Julius ga je pomiril, da bo naročilo lahko do- bavljal na vsakih izgotovljenih sto klinov in vponk ter deset kladiv in cepinov. Miklavž je nato popustil, kajti vedel je, da lahko gospodu Kugyju verjame na bese- do. Vendar naročilo je bilo vseeno zelo veliko, moral se bo bolje pripraviti, razširiti in posodobiti bo treba tudi kovačnico. Obljubljeno mu je bilo posojilo, zato si mane roke. Prav tako kot kovač pa je zadovoljen tudi Kugy, ki ima svoj načrt. Najprej bo podučil sku- pino stotih inštruktorjev, izmed teh na koncu izbral deset najboljših in … naprej pravzaprav niti ni več raz- mišljal – kjer sta red in disciplina, gredo potem stvari kar same od sebe. Le njegovih zahtev se morajo držati vsi, in to se bo tudi zgodilo, tako se je pogodil z major- jem Hermannom. Pa tudi on se bo ne nazadnje moral držati Kugyjevih zahtev, če hoče dobiti takšne voja- ke, kakršne si je zamislil. "Škorpijone" z Rombona. m Bošnjaški vojak ob sodu, v katerega se zbira voda iz talečega se snega. Arhiv Davida Erika Pipana 56 Opazovanje narave vedno znova pokaže, da izbira njenih zakonitosti ni naključna. Naravni zako- ni spoštujejo red in logiko, ter navadno izberejo naj- boljše možne rešitve v danih razmerah. Ste se ob ba- zenu kdaj vprašali, zakaj se žarek svetlobe ob prehodu v vodo zlomi (slika 1)? Odgovor je preprost! Na ta na- čin svetloba dno bazena doseže najhitreje. Res, ker jo molekule vode upočasnijo, je njen potovalni čas naj- manjši tedaj, ko je malo dlje v zraku, in šele nato vstopi v vodo. T a pot sicer ni najkrajša, je pa zato najhitrejša. Podobno velja tudi za naše planinske poti. Tudi te so v marsikaterem pogledu blizu optimalnim, pa čeprav je bil njihov nastanek pogojen zgolj z intuicijo ljudi, ki so se gibali po njih. Na strmih terenih se tako pogosto srečamo s hojo v ključih, oziroma kot planinci temu radi rečemo, s cikcak potmi. Te se počasi, a vztrajno vijejo proti izbranemu cilju, in če nanje pogledamo s ptičje perspektive, se zdi, da pohodnika brez razlo- ga vodijo naokoli ter da le-ta zaradi njih po nepotreb- nem troši svojo energijo. Da to ni tako, razlaga članek v nadaljevanju. Kaj je naklon Prepričan sem, da je vsakdo izmed vas že kdaj ob cesti opazil prometni znak, na katerem so bili narisani kla- nec, dvomestno število ter simbol %. Še posebej bi na- nje morali biti pozorni kolesarji. Povedo jim namreč, kako zelo se bodo spotili pri vzponu, ki jih čaka v na- slednjih minutah. Tak znak seveda opozarja na strmi- no terena, po katerem je speljana cesta, oziroma podaja količino, ki ji v naravoslovju pravimo naklon. Zadnja je navadno izražena v odstotkih, njena vrednost pa pove, kolikšno je razmerje med dvigom terena in vodorav- no razdaljo. Na primer 23 % klanec dobimo, ko se na stometrski razdalji površje dvigne za 23 metrov. Kadar želimo poudariti tudi smer gibanja, dodamo predznak. T orej +23 % za vzpon in ‒23 % za spust. ISKANJE NAJLAŽJE POTI Uroš Kuzman Zakaj hodimo v ključih Na Šmarno goro po optimalni poti 1 Sem naravoslovec! Torej človek, ki raziskuje naravo. Predmet mojega raziskovanja je sicer "suhoparna" matematika, a tu in tam se vendarle zgodi, da lahko s svojim znanjem pojasnim kakšno na videz nelogično dejstvo, ki izhaja iz sveta okoli nas. Upam, da tudi tokrat, ko bom skušal razložiti, zakaj planinci hodimo v ključih. 1 Članek o tem, zakaj hodimo v ključih, doc. dr. Uroša Kuz- mana bo uporabljen kot do- datno gradivo za tekmovalce na državnem tekmovanju Mladina in gore januarja 2018 v Trzinu (op. ur.). Sl. 1: Lom svetlobe v bazenu Pot na Kamniško sedlo Foto: Manca Čujež Na podoben način lahko strmino opišemo z naklon- skim kotom. Informacija je skoraj enaka, le podana v drugih enotah ‒ kotnih stopinjah. Ker zahteva pre- tvarjanje iz ene oblike v drugo obliko kar nekaj geo- metrijskega znanja, se mu bom na tem mestu izognil. Vseeno pa bi želel omeniti pogosto napako. Ali ve- ste, kolikšen je naklonski kot 100 % klanca? Ne, od- govor 90˚ ni pravilen! Prava vrednost je 45˚. Res, če se na stometrski razdalji dvignemo za enako število metrov, dobimo trikotnik, ki oklepa polovico pravega kota. In če je bilo to za vas prelahko, se lahko vpraša- te tudi, kolikšen je naklon navpične stene. Vam nami- gnem ‒ do tja zna šteti le Chuck Norris. Margarijeva funkcija Da je od strmine in naklona odvisna tudi naša poraba energije, je jasno vsakomur, ki se je že kdaj upehal ob hoji na bližnji grič, čeravno je poprej brez težav pre- magoval podobne razdalje na ravnih poteh. Vseeno pa tiste z nekaj več raziskovalne žilice verjetno zani- ma še več. Na primer kakšna je ta odvisnost? Ali za vzpon po 20 % klancu porabimo dvakrat več energi- je kot za naklon 10 %? Je vzpon vedno bolj naporen od spusta? S temi in podobnimi vprašanji se je že leta 1938 ukvarjal biolog Rudolfo Margaria, ki je izvedel naslednji zanimiv eksperiment. Pri več pohodnikih je izmeril porabo energije v odvisnosti od naklona, pri tem pa hitrost njihovega gibanja prilagodil tako, da so pri danem naklonu porabili čim manj energije. To- rej, po strmejših pobočjih so se gibali počasneje kot po položnih. T ako je v svojem poskusu simuliral naše naravno prilagajanje strmini. Velja namreč, da kadar hodimo brez posebnega motiva, ki nas bi silil v hitro hojo, telo samo izbere tempo, ki je optimalen. Tako je omenjeni raziskovalec dobil celo množico meritev, ki jih je uspel precej natančno opisati s kri- vuljo, prikazano na sliki 2. Izraz, ki jo podaja, je za nematematika sicer sila neberljiv, vseeno pa njena oblika pove skoraj vse. Opazimo lahko, da število porabljenih enot narašča, ko se pomikamo proti le- vemu oziroma desnemu robu slike, kar potrdi, da z naraščajočim naklonom narašča tudi poraba energi- je. Nadalje je razvidno, da najnižja točka krivulje ni pri ničelni vrednosti, ampak nekje okoli vrednosti ‒18 %. Hoja je torej najbolj prijetna takrat, ko gre teren ra- hlo navzdol. Končno pa se opazi tudi, da je hoja nav- zdol pri velikih naklonih celo bolj zahtevna od hoje navzgor. T o je posledica dejstva, da se pri takem spu- stu veliko energije porabi za dodatno zaviranje. T emu bi verjetno pritrdili vsi, ki imate težave s koleni, in si zato obiska gora brez pohodnih palic ne znate pred- stavljati. Ne nazadnje pa se tak razmislek ujema tudi z znanim gorniškim načelom, da naj se, kadar je to le mogoče, za vzpon izbere strmo, za spust pa položnej- šo pot. Zakaj torej hodimo v ključih Predstavljajmo si, da smo se znašli ob vznožju široke- ga travnatega pobočja. Naš cilj je točka na zgornjem robu travnika, točno pred nami. Če bi bil teren raven ali le rahlo nagnjen, bi jo brez razmišljanja mahnili na- ravnost proti cilju. Težava pa se pojavi, če je strmina večja! T akrat bo vzpon po najkrajši poti zaradi naklo- na preveč naporen. Zato porabo energije zmanjšamo tako, da se nekoliko odklonimo od idealne linije. Kri- tični kot, pri katerem se to zgodi, sta raziskovalca Llo- bera in Sluckin, ki sta upoštevala Margarijeve meri- tve, ocenila na 16 stopinj pri vzponu in 12,5 stopinje pri spustu. Z vidika porabe energije je torej optimal- no, če se vseskozi gibljemo po tem naklonu in obe- nem skrbimo, da ne delamo prevelikih ovinkov, ki bi nas vodili okoli riti v žep. Tako dobimo znano obliko, Sl. 3: Idealna pot pri naklonu 80 % Sl. 2: Margarijeva funkcija M(s)= 2.365+17.73 s+42.37 s²-21.43s³+14.93s⁴ Prometni znak za naklon ki gre izmenično v levo in desno. Cikcak pot na sli- ki 3 je torej res najboljša možna izbira z vidika pora- be energije. Dovolite mi, da za konec dodam še zanimivost iz svojega poklicnega sveta. Pred leti so štirje moji ko- legi, Gašper Jaklič, Tadej Kanduč, Selena Praprotnik in Emil Žagar ‒ raziskovalci s Fakultete za matema- tiko v Ljubljani ‒ s pomočjo podatkov s terena na- pravili računalniški model Šmarne gore ter pri danih izhodiščih primerjali obstoječe in optimalne poti (sli- ka 4). Ena izmed njihovih ugotovitev je bila, da se tra- sa Šmarske poti z začetkom v Šmartnem skoraj pov- sem prilega optimalni in da pohodnik na njej porabi le slabih 11 % več energije kot je najmanjša možna vrednost iz tega izhodišča. Na drugi strani so ugoto- vili, da z iste točke na vrh vodi tudi Partizanska pot, ki je krajša, a hkrati strmejša, in zato terja mnogo več energije. Napolnjene z novim znanjem vas ta rezul- tat ne bi smel presenetiti. Partizansko pot so namreč med vojno uporabljali kurirji, ki so na vrh želeli pri- speti v čim krajšem času. Na drugi strani pa so zamet- ki Šmarske poti bolj pohodne narave, in je zatorej lo- gično, da je bolj prilagojena nedeljskim sprehajalcem. Kakorkoli, dopuščam pa tudi možnost, da so vas vse predstavljene meritve pustile ravnodušne in da se vam vse skupaj zdi le brezpredmetno razmišljanje o nepomembnih stvareh. No, v tem primeru vas nema- ra preseneti kaj drugega ‒ razgled, ki se z vrha Šmar- ne gore širi proti Ljubljanski kotlini. Zato vam na tem mestu ostane le še en izziv, in sicer da obe trasi tudi preizkusite. Ali pa kakšno drugo, ki vas na bolj ali manj idealen način pripelje na vrh. Pa varno in čim manj naporno pot vam želim! m NAKED SHEEP DEDICATED TO FUNCTION Ni nam za rezultat, ampak samo za dozivetje. Imeti se fajn. Uzivati s prijatelji. Nabirati nepozabne spomine. Brez tekmovanj. 170809_NakedSheep_IgluSport_SL_MAH.indd 1 09.08.17 | KW 32 17:25 Sl. 4: Model Šmarne gore in primerjava obstoječih poti (tanjše črte) z optimalnimi (debelejše črte) Pretežna površina Slovenije je hribovita in go- rata. Naše prečudovito naravno okolje privablja zla- sti za konec tedna in med prazniki vedno več ljudi, ki zahtevajo poleg turističnih in gostinskih uslug pred- vsem urejene in zmogljive sanitarije. Čeprav posta- jajo posledice obremenjevanja naravnega okolja vse očitnejše, smo pri preprečevanju in odpravljanju po- sledic in pri zaščiti ter ohranitvi naših naravnih bise- rov v večini primerov popolnoma brezbrižni. Zgolj intenzivno »obiranje« turistov s parkirninami in vsto- pninami pod pretvezo zaščite okolja morajo končno dopolniti tudi konkretna okoljevarstvena dejanja. Zaradi nezadržnega naraščanja števila obiskovalcev bo vedno težje ohranjati lepote naših gora. Ekološko zelo občutljiva visokogorska naravna okolja z nekdaj nedotaknjenimi izviri, potoki, jezerci, alpsko floro in favno zahtevajo nujno zaščito pred naraščajočim pregnojenjem z odpadnimi hranilnimi snovmi iz od- tokov gostinskih objektov in pred »pridelki« redkih (nezadostno delujočih) čistilnih naprav, ki povzroča- jo hitro naraščajočo, nepopravljivo ekološko spremi- njanje teh hudo preobremenjenih naravovarstvenih okolij. Skupna težava gostinskih objektov in sanita- rij so občasne, kratkoročne ekstremne obtežbene in EKOLOGIJA Franc Maleiner Odgovorni smo tudi za to, česar ne počnemo Zbiranje in odstranjevanje odpadnih voda v gorah Zbiranje in odstranjevanje odpadnih voda v naših visokogorskih območjih je hudo zanemarjen tehnični in finančni problem, ki se ga lotevamo prepočasi. Posledice številnih divjih izpustov v to ekološko izredno občutljivo okolje so zelo škodljive in velikokrat nepopravljive. V članku so opisani nekateri načini zbiranja in odstranitve odpadnih voda v gorah in bavarske izkušnje na tem področju. Ekološko zelo občutljiva visokogorska naravna okolja z nekdaj nedotaknjenimi izviri, potoki, jezerci, alpsko floro in favno zahtevajo nujno zaščito pred naraščajočim pregnojenjem z odpadnimi hranilnimi snovmi iz odtokov gostinskih objektov in pred »pridelki« redkih čistilnih naprav, ki povzročajo hitro naraščajočo, nepopravljivo ekološko spreminjanje teh hudo preobremenjenih naravovarstvenih okolij. Triglavska jezera, Foto: Jaka Ortar 60 količinske konice, ki se med delavniki ali v zunajse- zonskem obdobju sprevržejo v hudo biološko pod- hranjenost čistilnih naprav. Poleg tega pogosto in hitro nihanje temperatur ozračja omejuje biološko razgradnjo organskih sestavin v odpadnih vodah ozi- roma neugodno vpliva nanjo. Vzporedno z naraščanjem nadmorske višine in to- pografske razgibanosti terena se hitro množijo tudi zahteve in težave pri zbiranju ter odstranjevanju od- padnih voda. Zaradi neugodne topografije terena, oddaljenosti, predvsem pa zaradi velikih geodetskih višinskih razlik planinski in turistični objekti na splo- šno niso priključeni na javno električno in vodovo- dno omrežje. V relativno velikih količinah izločene dotočne sesta- vine in biološko blato se morajo ustrezno obdelati za nadaljnjo uporabo oziroma drag transport. V narav- no okolje odvajani odtoki čistilnih naprav ne smejo vsebovati prevelike količine preostalih hranilnih sno- vi, nitratov in fosfatov, saj ti povzročajo čezmerno in nepopravljivo ekološko spreminjanje specifične viso- kogorske flore in favne. Zaradi pomanjkanja energije, potrebne za čiščenje, praviloma običajne čistilne naprave ne zmorejo pre- našati nadpovprečnih sunkovitih bioloških obtežb, saj je vnos kisika v biološko maso nezadosten, kar se med maksimalnimi obtežbami pogosto nazorno od- raža v nagnitem blatu in hudih škodljivih emisijah (metan, vodikov sulfid, smrad). Vsaka čistilna naprava je velik proizvajalec blata, zato se mora mehansko izločene snovi (papir, vložki itd.) in količinsko prevladujoče (vsaj mehansko dehidrira- no) stabilizirano biološko blato praviloma redno od- važati v dolino. Slaba dostopnost in dovoznost planinskih objektov večinoma otežuje ali celo onemogoča odvoz fekalij v dolino z vozili. Tudi nosilne zmogljivosti žičnic so večinoma omejene, zato se v Alpah pri oskrbi planin- skih koč in domov pogosto uporabljajo preskrbovalni helikopterji. Varčna poraba vode Omejena ponudba pitne vode na eni strani in viso- ki stroški transporta odpadnih voda v dolino na dru- gi zahtevajo različne načine varčevanja z vodo. Pri navajanju ustreznih načinov varčne porabe vode se v tem članku omejujem na: • urinale, ki ne potrebujejo splakovanja z vodo, • vakuumski način odvajanja odpadnih voda, • kompostna stranišča. Urinali brez vodnega splakovanja Normalni urinali običajno porabijo za posame- zno splakovanje do tri litre vode, medtem ko se pri urinalih brez vodnega splakovanja (po praviloma 6000-kratni uporabi) zamenja le sifonski vložek, ki prepušča urin in s posebno oljno zaporo preprečuje povratne emisije smradu. S tem se lahko na posame- znem urinalu letno privarčuje povprečno od 60 do 80 m 3 vode. Nadaljnje prednosti teh urinalov so: • niso priključeni na vodovodno omrežje, • splakovalna naprava ni potrebna, • zelo enostavna in hitra montaža, • zaradi pomanjkanja v vodi raztopljenih karbona- tov se na stenah urinala in odvodnih cevi ne tvorita urinski in vodni kamen, • majhen obseg čiščenja urinalov, • znatno manjše število bakterij, • manj emisij smradu in CO 2 , • enostavna in hitra zamenjava sifonskega vložka. Vakuumski način odvajanja odpadnih voda Običajna stranišča z dvostopenjskim spiranjem pora- bijo do tri litre vode za posamezno malo potrebo in do osem litrov vode za veliko; pri vakuumskem na- činu odvajanja odpadnih voda zadostuje za posame- zno splakovanje (in transport) le en liter vode. Podobno kot pri vakuumskem zbiranju in odstrani- tvi odpadnih voda na večjih potniških ladjah lahko tudi v planinskih kočah posebne vakuumske črpalke (t. i. vacuumarator pump) ustvarijo potreben podtlak za delovanje ventilov in vakuumskega odvodnega omrežja in zbrane odplake črpajo po tlačnem vodu ali odvajajo težnostno po klasičnem kanalu v ustre- zen zbiralnik ali čistilno napravo. Poleg tega poseb- ne, z ventili opremljene in na vakuumskem omrežju nameščene posode (t. i. gray water tank) omogočajo odvajanje gravitacijskih dotokov iz normalnih urina- lov, prh, umivalnikov, pralnih in pomivalnih strojev. Vakuumski način zbiranja in odvajanja odpadnih voda omogoča majhno porabo energije (na istosmer- ni ali izmenični tok) in majhno porabo vode. Kompostna stranišča Pogosto se pri manjšem številu obiskovalcev (npr. v počitniških hišicah, lovskih ali gozdarskih kočah) uporabljajo t. i. kompostna stranišča brez vodnega splakovanja. Spadajo med enostavne, najcenejše in malo zahtevne rešitve odstranjevanja bioloških od- padnih snovi. Fekalije, kuhinjski, vrtni in gozdni odpadki se vnaša- jo v skupen, dobro prezračen in odzračen, posebno Prerez skozi urinalski vložek Pogled in presek urinala brez vodnega splakovanja Urinalski vložek Arhiv Franca Maleinerja oblikovan prostor za zbiranje in kompostiranje, kjer se vsi biološki odpadki sčasoma aerobno predelajo v kompost, ki se navadno lahko uporabi za gnojenje in nasipavanje v bližnji okolici. Praktične izkušnje odstranjevanja odpadnih voda v bavarskih Alpah Bavarski deželni urad za gospodarjenje z vodami (Ba- yerisches Landesamt für Wasserwirtschaft) je v sode- lovanju s projektantskimi biroji in planinskimi dru- štvi zbral in obdelal razpoložljivo strokovno znanje ter praktične izkušnje na področju zbiranja in odstra- njevanja odpadnih voda iz okoli 3500 objektov v ba- varskih Alpah. V napotkih bavarskega deželnega urada ugotavljajo, da je v alpskih regijah reševanje ustreznih strokovnih problemov v zvezi z odpadnimi vodami občutno tež- je kot v nižinah. Življenjski prostor in vodotoki v Al- pah so namreč ekološko občutljivejši in precej manj odporni pred posledicami biološkega (ostanki hrane, fekalije) in kemičnega (nitrati, fosfati) onesnaženja. Dodaten problem predstavljajo tudi kraška območja, kjer lahko znaša hitrost podzemnega odtoka voda tudi do več kilometrov na dan. Zaradi pomanjklji- vega pronicanja in filtriranja skozi ustrezne zemljine in nezadostne biološko-kemične oksidacije sestavin pretokov ostanejo take vode v podzemlju večinoma onesnažene in bakteriološko ter higiensko oporečne. Odvajanje odpadnih voda v dolino Glede na strokovne izkušnje bavarskega deželnega urada za gospodarjenje z vodami sledi, da je odvaja- nje odpadnih voda iz zelo obiskanih alpskih območij s pomočjo modernih gradbenih tehnologij v dolino ekološko, tehnološko in ekonomsko gledano priori- tetna rešitev. V nižinah se namreč odpadne vode lah- ko pod precej boljšimi klimatskimi pogoji ustrezno in bolje očistijo v dostopnih, znatno zmogljivejših ko- munalnih čistilnih napravah. Izločene snovi in oči- ščena voda se lahko vrnejo v naravni krogotok brez škodljivih posledic in vplivov na visokogorsko ekolo- gijo. Nadzor in vzdrževanje naprav sta enostavnejša in boljša, obratovalni stroški pa bistveno nižji. Izkušnje na podlagi številnih izvedenih projektov na Bavarskem kažejo, da odvod odpadnih voda v do- lino ni le ekološko, tehnično, higiensko in vodnogo- spodarsko najboljša rešitev, temveč je tudi stroškovno najugodnejša. Pri tem naj se praviloma izhaja iz slede- čih osnovnih potreb načrtovanja (s katerimi se oseb- no ne strinjam oziroma jih dopuščam le pod določe- nimi pogoji): • zbiranje in zadrževanje odpadnih voda, • drobljenje in razkosanje kosovnih snovi (minimali- ziranje možnosti mašitev), • sunkovito (saržno) odvajanje odplak (preprečeva- nje mašitev odvodne cevi zaradi usedanja snovi ali zamrznitve odtoka v zimskih obdobjih). Diagram primerjave odtočnih vrednosti različnih čistilnih sistemov (1997/1999) Shematski prikaz vakuumske naprave v zgradbi Prikaz kompostnega stranišča stroški posameznih naprav € /tekoči meter € /populacijsko enoto 1 minimalni specifični stroški 46 363 maksimalni specifični stroški 348 4177 srednji specifični stroški 164 1416 Na podlagi 27 stroškovno ovrednotenih objektov na Bavarskem so izračunali naslednje specifične gradbene stroške za odvajanje odpadnih voda v dolino: 1 Populacijska enota oz. populacijski ekvivalent (PE) je enota za obremenjevanje vode, ki ustreza onesnaženju, ki ga povzroči en prebivalec na dan. (op. ur.) Čiščenje odpadnih voda na mestu nastanka Odločitev za čiščenje odpadnih voda na licu mesta se mora v strokovnem, ekološkem in ekonomskem oziru dobro utemeljiti. Čiščenje odpadnih voda na mestu nastanka zahteva načrtovalca, ki so mu do- bro poznane visokogorske razmere, in upravljalca, ki je pripravljen prevzeti odgovornost za obratova- nje, nadzor in vzdrževanje naprav tudi v izredno sla- bih tehničnih ter klimatskih okoliščinah. Poleg tega se mora pri izračunih in primerjavah neobhodno upo- števati stroške ustrezne obdelave in neškodljive od- stranitve izločenih snovi, oceniti ekološke posledice vplivov in emisij v neposredno okolje čistilnih naprav. Dosedanja praksa kaže, da se večina na trgu ponujenih tehnologij biološkega čiščenja odpadnih voda lahko bolj ali manj uspešno uporabi tudi v gorah, če so take naprave zadovoljivo dimenzionirane in skrbno kon- struirane, grajene, ustrezno opremljene, nadzorovane, vzdrževane in je njihovo obratovanje prilagojeno kon- kretnim, individualnim krajevnim okoliščinam. Iz primerjave konkretnih odtočnih vrednosti (v mg/l) različnih čistilnih sistemov je razvidno, da najmanjše emisije preostalega onesnaženja v odtoku dosega la- gunska čistilna naprava brez ozračevanja, sledi ji či- stilna naprava z biodiski. Na tretjem mestu po delo- vanju je precejalnik, na zadnjem pa je biološki bazen s poživljenim blatom. Odstranjevanje izločenih snovi V gorskih predelih se mora dosledno upoštevati osnovna prednostna razvrstitev načinov gospodarje- nja z odpadki, ki na prvem mestu predvideva striktno preprečevanje nastanka odpadkov, na drugem zahte- va njihovo ponovno uporabo (gnojenje, sežiganje), za preostale neuporabne odpadke pa dopušča njihovo odstranjevanje. Na žalost dandanes še veliko poho- dnikov deponira odpadke ob poteh in okoli koč. Izkop in polaganje cevi direktnega odvajanja odplak s pomočjo freze Arhiv Franca Maleinerja UŽIVAJ V TRENUTKU Čas za polno življenje in izkušnje brez primere je ZDAJ, na novih avanturah pa vas bo končno spremljala zanesljiva obutev OUTPATH, ki sledi vaši začrtani poti - ne glede na razpoloženje matere narave. Čistilne naprave, ki niso zmožne proizvesti stabilizi- ranega blata, so zgrešena naložba, saj ne izpolnjuje- jo osnovnih nalog in škodujejo okolju! Omejitev tran- sportne količine blata (in s tem stroškov) se doseže na podlagi predhodne težnostne zgostitve (vreče, zgo- ščevalci) odvečnega blata. Zaradi visoke onesnaže- nosti se mora izločena blatnica dozirano vračati v sis- tem čiščenja. Zaključek Kot kažejo številne praktične izkušnje na Bavarskem, ima direktno odvajanje odpadnih voda v dolino s po- močjo odvodnih kanalov (v primerjavi z drugimi na- čini) bistvene prednosti po ekološki, tehnološki in stroškovni plati. Okolju škodljive emisije v občutljivo alpsko ali kraško okolje zato niso prisotne. Čudi me, da so turistična, planinska, smučarska in dru- ga društva, ki imajo objekte zlasti v Julijskih Alpah, tako malodušna in jih hitro spreminjanje in propadanje teh V delu o ravnanju z odpadnimi vodami na naših kočah in o njihovem vplivu na okolje je nekaj pretiranih ocen. Med drugim to, da zbiranje in odstranitev odpadnih voda v naših visokogorskih območjih predstavlja hudo zanemarjeni tehnični in finančni problem, ki se ga lo- tevamo prepočasi; da so posledice številnih divjih izpu- stov v to ekološko izredno občutljivo okolje zelo škodlji- ve in velikokrat nepopravljive; da smo pri preprečevanju in odpravljanju posledic in pri zaščiti ter ohranitvi naših naravnih biserov v večini primerov popolnoma brezbri- žni. Ukrepi v odstavku o varčni porabi vode so korektno opisani, prav tako, da je na prvem mestu preprečevanje odpadkov, na drugem pa je ločeno zbiranje in odvoz na ustrezno zbiralnico v dolino (in ne gnojenje, sežiganje). Napačna je navedba, da je kompost dovoljeno uporabiti v bližnji okolici. Pri odstavku o odvajanju odpadnih voda v dolino je po podatkih Planinskih zvez Nemčije (DA V) in Avstrije (ÖA V) smiselno razmišljati o transportu neočiščene odpadne vode iz planinskih koč na centralno čistilno napravo v do- lini (ali nižje ležečih vaseh) le do razdalje okoli 3,5 km in še to le tedaj, če je na voljo primerna trasa (cesta, gozdne vlake, ne prestrm teren …). Pri večjih razdaljah stroški po- ložitve cevovodov in razbremenilnikov strmo naraščajo in presegajo stroške čistilne naprave na koči. ekološko najlepših, vendar tudi najobčutljivejših narav- nih okolij sploh ne moti ali prizadene. Evropa ponuja za zaščito naravnih biserov ogromna finančna sredstva, vendar jih nismo sposobni kori- stiti. V sedanji diktaturi demokracije, ko na področju zapravljanja in razmetavanja državnih financ učenci ekstremno prekašajo svoje učitelje, je postala pravo bogokletje Voltairova misel: »Odgovorni smo za to, kar počnemo; vendar smo odgovorni tudi za to, česar ne počnemo.« m Literatura: BLW , Bayerisches Landesamt für Wasserwirtschaft: „Schutz oberirdischer Gewässer, Abwasserentsorgung; Gewässersc- hutz im ländlichen Raum; Abwasserentsorgung im Gebirge“; Mai 2000. Henn V., Berggeschichte: Fäkalienentsorgung einmal anders; KA-Betriebs-Info 2005 (35) Nr. 4, 2005. Maleiner F., Biološko blato iz čistilnih naprav – kam z njim?; Zavod za tehnično izobraževanje, zbornik predavanj: »Ravnanje z odpadki´06«, Ljubljana, 19 in 20. oktober 2006. Maleiner F., Ločeni ali mešani sistem kanalizacije; odvajanje, čiščenje ter odstranitev padavinskih vod; 4. strokovni seminar, 25.10.2000. Maleiner F., Obdelava in odstranitev blata iz komunalnih čistilnih naprav; 7. strokovni seminar, 13.03.2002. Viri slik: http://www.bayern.de http://www.falconwaterfree.com http://www.jets.no Navedeni podatki na sliki številki 9 so stari skoraj dvaj- set let. Bolj točne in precizne podatke na osnovi analize stotih planinskih koč v šestih alpskih državah je podal projekt Integralno ovrednotenje oskrbovalnih in odstra- njevalnih naprav na planinskih kočah in zavetiščih (orig. Integrale Evaluierung der Ver- und Ensorgungssyste- me bei Berg- und Schutzhütten). Glavni zaključki tega ovrednotenja so zbrani v knjigi Smernice za okolju pri- merno tehniko na planinskih kočah, ki jo je izdala Pla- ninska zveza Slovenije v letu 2011. Za veliko večino naših planinskih društev, ki imajo objekte zlasti v Julijskih Alpah, ne drži, da so malodu- šna in jih hitro spreminjanje in propadanje teh ekološko najlepših, vendar tudi najobčutljivejših naravnih okolij sploh ne moti ali prizadene. Društva si namreč močno prizadevajo, da bi s svojimi skromnimi finančnimi mo- žnostmi čim bolj omejila vplive planinskih koč na okolje. Mačehovsko pa se do tega vprašanja obnaša država, saj zadnji razpis ministrstva za gospodarstvo za sofinanci- ranje čistilnih naprav sega v leto 2010. Drago Dretnik, vodja svetovalne pisarne PZS za planinske koče in vodja projektne naloge Ravnanje z vodnimi viri in odpadnimi vodami na planinskih kočah v Republiki Sloveniji. Še o odpadnih vodah Vsaka čistilna naprava odpadnih voda ima dve osnovni nalogi: • očiščenje transportnega sredstva (vode) v zahtevani meri, da se lahko brez škodljivih posledic izpušča v okolje in • obdelava iz vode izločenih snovi, da se lahko brez škodljivih posledic vrnejo v okolje. 64 Stavba, imenovana T önniesova vila, je po dru- gi svetovni vojni postala državna lastnina. Leta 1948 je bilo predlagano, da bi ta stavba postala zavetišče za otroke oz. otroški vrtec z vso oskrbo za do deset otrok. Vendar se to ni uresničilo, objekt so namenili uradu notranjih zadev in sodniku za prekrške. Na tej parce- li se je ob Kersnikovi ulici začel graditi stanovanjski blok, prišlo je tudi do razparceliranja zemljišča, tako da je Tönniesova vila dobila nov naslov – Kersniko- va ulica 11 je postala Dvorakova ulica 9. V tem obdo- bju je bil alpinist in gorski reševalec dr . Miha Potočnik obenem tudi že aktiven, vpliven in spreten politik – bil je tajnik in poslanec Ljudske skupščine Ljudske Republike Slovenije (LS LRS) in bil s tem pri izvoru vseh pomembnih informacij. Med drugim je bil tudi priča, ko je Ivan Maček - Matija za Lovsko zvezo Slo- venije (LZS) s strani države izposloval reprezentanč- no stavbo za LZS na Župančičevi ulici. Zatem je še Potočnik pisno zaprosil Ljudsko skupščino, da do- deli reprezentančno stavbo tudi slovenskim planin- cem, kot se je to pač uredilo za lovce. O svoji pobu- di je osebno seznanil predsednika LS Miha Marinka, ki temu ni nasprotoval, vendar pa odobritve ni hotel podpisati. Potočnik, ki je bil ne samo prekaljen alpi- nist, ampak tudi dober pravnik, je od predsednika LS Marinka vlogo z enako obrazložitvijo predal pod- predsedniku LS Heliju Modicu, ki je napisani doku- ment za dodelitev stavbe slovenskim planincem na tedanji Kersnikovi ulici brez kakršnih koli zadržkov podpisal. Na osnovi tega so že leta 1961 uredili prepis in zemljiškoknjižni vpis v last in upravljanje Planinski zvezi Slovenije. T önniesovo vilo, dom slovenskih planincev v Ljublja- ni, je zgradil lastnik Rudolf T önnies, kamor se je z dru- žino vselil leta 1921. V njej so poleg Rudolfa živeli še njegova soproga Pavla, hčerka Frigga, kuharica Pavli- na Jagodic s Trstenika in sobarica Angela Osolin iz Kamnika. Rudolf Tönnies (1869–1929) je bil arhitekt in stavb- ni svetnik Dravske banovine. Njegov oče Gustav Jo- hann Ludvik T önnies se je rodil leta 1814 švedskemu ladjarju. Leta 1845 je Gustav prišel v Ljubljano, kjer se je poročil s hčerjo mestnega gostilničarja Amalijo Malovrh. V zakonu sta imela pet sinov in štiri hčere. Družina T önnies je od sredine 19. do 20. stoletja dala Ljubljani nekaj najuglednejših in najvidnejših arhi- tektov. Čeprav so v času samostojne Slovenije pogo- sto trdili, da je dediščina Tönniesov skoraj pozablje- na, pa so v arhivih še vedno shranjeni dokumenti, ki pričajo o neizbrisnih stvaritvah Tönniesov: operno gledališče, notranjost ljubljanske glavne pošte, sodi- šče, poslopje Ljubljanske kreditne banke, Ljubljanski dvor, sedež Železniškega podjetja Ljubljana, Katoli- ška tiskarna, Mladika in še mnogo reprezentativnih poslopij tedanjega časa. Rudolf Tönnies se je poleg projektiranja in graditeljstva v Ljubljani izkazal tudi v Zagrebu, Sarajevu, Mostarju … Ker je odprodaja Potočnikovega in slovenskega dr- žavnega darila slovenskim planincem, tega zgodovin- skega sedeža PZS in obenem tudi dela vrednosti slo- venske kulturne dediščine, zaključena, pričakujemo, da bodo bodoči lastniki še naprej ohranjali in varova- li Tönniesovo vilo kot vrednoto, ki pomeni obogati- tev slovenskega in ljubljanskega prostora. Za sloven- sko planinstvo pa je stavba na Dvorakovi 9 v več kot pol stoletja postala spominski planinsko-zgodovinski simbol, v katerem so se snovale in uresničevale naj- večje vrednote slovenskega domoljubnega planin- stva. m ZGODOVINA Franci Ekar Dom slovenskih planincev v Ljubljani Leta 1961, pred šestinpetdesetimi leti, je Planinska zveza Slovenije prvič dobila v last in upravljanje stavbo, tj. lastne prostore na današnji lokaciji na Dvorakovi ulici 9 v Ljubljani. Stavbo so poimenovali Dom slovenskih planincev in leta 1966 dopolnili naziv, tako da se je imenovala Dom slovenskih planincev "Zlatorog" v Ljubljani. Tönniesova vila v Ljubljani je bila dolga leta dom slovenskih planincev. Foto: Vladimir Habjan Viri: • Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Služba za kulturno dediščino, Območna enota Ljubljana • Slovenski planinski muzej • Pripoved dr. Mihe Potočnika 65 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK Kaj je vertikalna sondaža? Si lahko za pobeg na sonce, da zadostimo priporo- čeni dnevni količini vitamina D, pomagamo z me- teorološkimi meritvami in produkti? Seveda lahko. V Ljubljani, za Bežigradom, vsak dan zgodaj zjutraj v zrak spustimo meteorološki balon, na katerega je pripeta naprava s senzorji za merjenje temperature in vlažnosti zraka ter zračnega tlaka. Zraven je tudi GPS-sprejemnik, s katerim ne določimo le nadmor- ske višine, temveč tudi natančen položaj meteoro- loškega balona med opravljeno meritvijo, na osnovi tega pa izmerjenim podatkom dodamo še podatke o hitrosti in smeri vetra. Že podatka o temperaturi in vlagi sta dovolj informativna o stanju ozračja nad merilnim mestom in njegovo okolico, o hladnejših in toplejših ter o bolj vlažnih ali suhih plasteh v ozračju. Izmerjeni podatki so izrisani v produkt, imenovan 1 Agencija Republike Slovenije za okolje vertikalna sondaža, ki je dnevno (če le med meritva- mi ne pride do kakšnih napak) osvežena v dopoldan- skem času na spletni strani Agencije Republike Slo- venije za okolje. 2 Kaj razberemo iz vertikalne sondaže? Na grafu sta izrisana poteka temperature zraka (z modro krivuljo) in temperature rosišča (z rdečo) z nadmorsko višino. Temperatura rosišča predsta- vlja temperaturo, pri kateri bi bil zrak nasičen, torej ko bi bila vlažnost zraka 100 % in bi se iz vlažnega zraka začela izločati voda v obliki kapljic – megle- nih ali dežnih. Torej velja, da kadar je temperatu- ra zraka enaka temperaturi rosišča (modra in rde- ča krivulja se na grafu prekrivata ali sta zelo blizu skupaj, kar je v primeru na sliki med okoli 320 in 2 http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/ vertikalna_sondaza.html. VREME Veronika Hladnik 1 Megla po nižinah, sonce v hribih Kaj nam pove vertikalna sondaža Jesen je tisti letni čas, ko so dnevi vse krajši in noči vse daljše, ko že zato primanjkuje svetlih sončnih ur, ki nas razvajajo poleti, in ko nam energijo dodatno jemlje še megla po nižinah in kotlinah, ki se k nam prikrade po neprevetrenih nočeh. Sivina lahko vztraja več ur na dan, včasih tudi več dni skupaj in slej ko prej si zaželimo toplote, pozitivne energije, ki nam jo daje sonce. Marsikdaj se zavedamo, da so nad tem nizkim oblakom sivine sončni žarki, a ne vemo, kako visoko bi se morali povzpeti, da bi prišli nad njegov vrh. Včasih je treba megli uiti le na bližnji hrib. Foto: Veronika Hladnik 66 550 metri), je zrak nasičen z vlago, tako da v njem pride do nastanka kapljic, ki tvorijo oblak megle. Običajno je torej na meglen ali oblačen dan mogo- če iz sondažne meritve razbrati, v kateri plasti (ali v več plasteh) ozračja nad nami je zrak bolj vlažen in kod dalje nad vlažno plastjo je zrak suh – tam je zgornji rob meglenega morja, če le kje v višjih pla- steh slučajno ne obstaja nova vlažna plast zraka. Če je v ozračju prisotnih več med seboj vidno ločenih zelo vlažnih plasti, je to razvidno tudi iz vertikal- ne sondaže. Na terenu bi tako v vmesni suhi plasti zraka pod seboj videli megleno morje, nad seboj pa novo sivo oblačno plast. Večstranska uporabnost Prisotnost vlažnih meglenih ali oblačnih plasti ni edina informacija, ki jo lahko razberemo iz grafa ver- tikalne sondaže. Kdor ne mara hladu in je pripravljen oditi na toplo kam višje, lahko tako iz vertikalne son- daže ugotovi, v kateri plasti je temperatura najvišja. V hladnejši polovici leta so z meglenimi morji veliko- krat povezani tudi toplotni preobrati. Pogosto nam sondažna meritev razkrije, na kateri nadmorski vi- šini nad nami se nahaja morebitna topla plast tem- peraturne inverzije – to je plast, kjer temperatura z višino narašča in ne pada, kot je sicer običajno. Ob spremljanju dnevnih podatkov v različnih krajih go- tovo opazimo, da je na Kredarici po navadi za okrog 15 stopinj Celzija hladneje kot po nižinah, a ni vedno tako. Včasih, ko so vetrovi in sonce prešibki, ostane hladnejši zrak ujet v nižinah in kotlinah, ker je pre- malo vertikalnega mešanja zraka. Do temperatur- nih inverzij največkrat pride takrat, ko so naši kraji pod vplivom anticiklona oziroma območja visokega zračnega tlaka. Temperatura je v primeru izrazitej- ših temperaturnih inverzij lahko v hribih višja tudi za deset ali več stopinj kot po nižinah. Običajno tako zmrzujemo po oblačnih ali meglenih kotlinah, višje pa se grejejo na soncu ob precej višjih temperaturah. Iz primera meritve na sliki lahko ugotovimo, da je bilo nekega meglenega oktobrskega dneva dovolj, če smo se povzpeli 600 metrov visoko, da bi ušli megli in sivini. Če bi se hoteli še ogreti na soncu in uživa- ti v najtoplejšem zraku, pa bi se morali povzpeti na okoli 1600 metrov nad morje. Za konec Velja torej, da ob negodovanju ob sivih in mrzlih dneh predvsem za hribovce obstaja alternativa, saj je po navadi nad nami kakšna bolj suha oziroma to- plejša plast zraka. Tako lahko po pregledu podatkov iz vertikalne sondaže obujemo pohodne čevlje, si na rame oprtamo nahrbtnik, uidemo sivim odtenkom in se gremo pogret kam više. Sondažna meritev je sploh v nižjih plasteh ozračja najbolj reprezentativ- na za območje okoli Ljubljane, a v večini primerov to velja tudi za širše območje Slovenije. m Primer vertikalne sondaže nekega meglenega oktobrskega dneva Vir: ARSO Pohodniški nahrbtniki. Vsi letni časi, vse poti. Na voljo v: Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj) www.factorystore.si Murke spadajo v družino orhidejevk ali kuka- vičevk (Orchidaceae), katerih cvetove tvori šest cve- tnih listov, v dveh krogih po tri. En cvetni list notra- njega kroga, medena ustna, je po velikosti, obliki ali barvi drugačen od ostalih, z ostrogo ali brez nje. Florijan Poljšak leta 2014 objavil fotografijo rdeče murke iz Julijcev in kmalu je iz Nemčije dobil popra- vek, da je to Janezova murka. V letu 2015 pa je Branko Dolinar izdal knjigo o kukavičevkah, v kateri obrav- nava že šest vrst. GORSKO CVETJE Jože Lango Porušeni stereotipi o murkah Med ljubitelji narave je prisotna stereotipna trditev, da v Sloveniji uspevajo tri vrste murk. Knjiga Mala flora Slovenije, sveti gral slovenske botanike, jih še v izdaji leta 2010 tako obravnava, a z opombo, da jih je potrebno še raziskati. Janezova murka, Nigritella archiducis – joannis, Julijci 2016 Foto: Jože Lango Widderjeva murka, Nigritella widderi, Julijci 2016 Foto: Jože Lango Kamniška murka, Nigritella lithopolitanica, Krvavec 2014 Foto: Jože Lango Dvobarvna rdeča murka, Nigritella miniata var. bicolor, Julijci 2016 Foto: Igor Paušič Pri murkah (rod Nigritella) je medena ustna enako obarvana, le večja in drugače oblikovana od ostalih cvetnih listov, ima kratko ostrogo, ki je v spodnji po- lovici pogosto zažeta. Obrnjena je navzgor, ker plo- dnica ni zasukana, sicer so pri orhidejevkah običajno obrnjene navzdol. Socvetja murk so ovršno zgoščena. Razlikovanje med murkami je težavno in zahteva po- leg razlikovanja oblike socvetja in barvnega razliko- vanja cvetov ter števila cvetov tudi dobro poznava- nje majhnih razlik v velikosti cvetov, velikosti in obliki medene ustne, obliki in legi zažetka, velikosti ostroge itd. Nekateri zahodni avtorji so uvrstili murke v rod Gymnadenia. V zadnjem času so murke obsežno raziskovali po vsej Evropi. S kontakti med ljubitelji narave se je to védenje razširilo tudi k nam. Na spletu je na primer Z namenom razširiti védenje o murkah, je bila v juliju 2016 organizirana odprava v Julijce. Zahvala za uspeh odprave gre Igorju Paušiču z Mariborske univerze, predvsem za njegovo dobro poznavanje murk, in Flo- rijanu Poljšaku za dobro poznavanje terena. Odpra- ve so se udeležili tudi Doroteja Kociper, Marjan Še- nica, Ivan Papež in Jože Lango. S svojim znanjem pa so k uspešnosti proučevanja murk že pred začetkom odprave pripomogli še Igor Dakskobler z Biološkega inštituta J. H. ZRC SAZU, Nejc Jogan z Biotehniške fakultete Univeze v Ljubljani, Dušan Klenovšek, Ja- nez Mihael Kocjan, Jože Kosec, Matej Lipovšek, Pe- ter Strgar, Branko Vreš in Branko Zupan. Za razlikovanje murk smo kot ključ uporabili članek avtorja Wolframa Foelscheja Bestimmungschlüssel für die Arten und Unterarten der Gattung Nigritella, 68 v katerem so obravnavane samo murke v Evropi. Murke slovenskih Alp in Snežnika razvrstimo v osem vrst, vendar so murke lahko precej variabilne. Spodaj podajamo fotografije tipičnih predstavnikov. Posamezne vrste murk uspevajo v  Sloveniji na lo- čenih lokacijah, zato je prepoznavanje olajšano. Ja- nezova murka, značilno enobarvno bledo vijolično rožnata, uspeva v Julijcih. Zelo podobni sta si kamni- ška murka v Kamniško-Savinjskih Alpah, z medeno ustno, zažeto pri dnu, in Widderjeva murka v Julij- cih, z medeno ustno, zažeto na sredini. Avstrijska in Rhellikanova murka sta od daleč videti črni, od blizu pa je avstrijska temnordeča in uspeva samo na Uršlji gori, Rhellikanova murka pa je doma v Julijcih in Ka- ravankah. Obe rdeči murki imata podolgasto socvetje. Prva ima samo rdeče cvetove, druga pa vsaj v spodnjem delu socvetja svetlejše, celo belkaste cvetove. Uspevata v Julijcih in na Snežniku. Problematična je lahko vlagoljubna murka; ta uspe- va v Julijcih, in ker ne raste samo na vlažnih tleh, ji je v začetni fazi razvoja rdeča murka lahko podobna. Ima večje cvetove in manj cvetov kot rdeča, socvetje je širše, kot pa je visoko. V zadnjih nekaj letih je bil opravljen velik napredek v poznavanju murk Evropi in v Sloveniji, vendar so botaniki iz različnih držav neenotni o statusih murk N. hygrophia in N. miniata. Na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani trenutno potekajo obsežne raz- iskave. T erensko delo Igorja Paušiča v letu 2015 in Paušičevo skupno delo z W olframom Foelschejem v letu 2016 je pokazalo, da rdeča murka in dvobarvna rdeča murka uspevata v Julijcih in na Snežniku. Eventuelne morfo- loške ali geotipske razlike zaenkrat še niso dokazane. Planinci na planinskih poteh morda najdejo nova ra- stišča ali odkrijejo še kaj novega ter nam o tem po- ročajo. Kdo ve? Zagotovo pa ni zaželeno vsespološno razširjanje informacij o nahajališčih, saj narašča kraja biološkega materiala. Za denar so na Slovenskem de- javni zlasti tujci, tudi z informacijsko pomočjo. Murk ne trgamo, pa ne le zato, ker so v Sloveniji za- konsko zaščitene, pač pa predvsem zato, ker so šte- vilčno ogrožene in jim preti iztrebljenje. m Rdeča murka, Nigritella miniata, Snežnik 2015 Foto: Jože Lango Avstrijska murka, Nigritella nigra subsp. austriaca, Uršlja gora 2015 Foto: Igor Paušič Vlagoljubna murka, Nigritella hygrophila, Julijci 2016 Foto: Jože Lango Rhellikanova murka, Nigritella rhellicani, Breginjski Stol 2016 Foto: Jože Lango PLANINSKI VESTNIK oktober 2017 69 Miran je bil deležen obeh pretresljivih spo- znanj te znane latinske modrosti. Za današnji čas je umrl mlad. In po vsem, kar je naredil, tudi "od bogov izbran". Obdarili so ga s številnimi talenti, saj je s svo- jimi presenetljivimi odkritji pomagal pisati novo zgo- dovino slovenskih Alp ter nezadržno pomikal nav- zgor meje vedenja o naših prvih gorjancih. Miran, od mladih nog navdušen gornik, po pokli- cu inženir strojništva, doma iz Komende, je zadnjih dvajset let posvetil sistematičnemu proučevanju ne- znane preteklosti našega visokogorja. Spoznanja je večkrat opisal tudi v Planinskem vestniku. Za visoko- gorsko arheologijo ga je leta 1995 navdušil pokojni etnolog dr. Tone Cevc. Miran je postal nepogrešljivi list "Cevčeve triperesne deteljice" (T one Cevc, France Stele in Miran Bremšak), legendarne skupine neusta- vljivih pionirjev, prepričanih, da se zgodovina o prvih prebivalcih naših gora ‒ razen v Potočki zijalki in Mo- kriški jami ‒ ni rodila šele pred štiristo leti, kakor je sprejeto v stroki, ampak vsaj dva tisoč let prej. V Kamniških Alpah so začeli iskati in raziskovati ar- heološke sledi prvih pastirjev. Na začetku je bilo nji- hovo početje podobno iskanju igle v senu. Veliko pla- nino so na primer pregledovali vsaj desetkrat, preden so našli prve črepinje antičnega posodja. Pozneje se je Cevčevi skupini pridružila še dr. Jana Horvat, ki je prevzela strokovno vodenje zaščitnih arheoloških iz- kopavanj. Rezultat njihovega dela v letih 1995 in 1996 je Cevčeva knjiga (v sodelovanju z Jano Horvat, Mira- nom Bremšakom in Francetom Steletom) Davne sle- di človeka v Kamniških Alpah (ZRC SAZU, 1997), ki je obrnila nov list v zgodovini slovenskih Alp. Cevc, Bremšak in Stele so verjeli v drugačno zgodovi- no ter bili trdno prepričani v svoj prav, svoje prepriča- nje pa dokazovali s konkretnimi snovnimi najdbami. Zaščitna izkopavanja pod Jermanovimi vrati, na V eliki planini ter na planinah Koren, Dolga njiva, Čohavni- ca, Vodotočnik, Rzenik in Ovčarija v Kalcah so prine- sla osupljive podatke o prvih pastirjih in rudarjih pred dva tisoč leti. Deset let po prvi knjigi je izšel zbornik Človek v Alpah (ZRC SAZU, 2006, uredil T one Cevc), v katerem je Miran prispeval poglavje Odkrivanje ar- heoloških najdišč v slovenskem visokogorju. * * * Mirana sem prvič srečal 23. maja 1996, ko smo se na opuščeni planini Na stanu pod Jermanovimi vra- ti (Kamniškim sedlom) zbrali Tone Cevc, arheolog dr. Ivan Turk, Bremšak, Stele in podpisani ter med testnim sondiranjem površja našli nenavadno veliko število črepinj poznoantičnih lončenih posod. Zatem se je Cevčeva skupina osredotočila predvsem na terenske raziskave v Kamniških Alpah, a Miran je s svojo nemirno iskateljsko žilico začel pregledova- ti tudi Karavanke in visokogorska brezpotja Julijcev; največkrat z ženo Alenko, večkrat tudi sam ali sku- paj z naključnimi hribovskimi znanci, po letu 2000 pa z menoj. Še danes hranim njegovo kratko elektron- sko sporočilo iz avgusta leta 1999, ko mi je navduše- no pisal: "Tudi v Julijskih Alpah odkrite sledi antične stavbe!" Z Alenko sta takrat na Planini Klek kot prva V SPOMIN Janez Bizjak Človek, ki je odkrival drugačno zgodovino naših Alp Miran Bremšak (1961–2017) Quem dii diligunt adulescens moritur (Mlad umrje, kdor od bogov izbran je). Miran Bremšak Foto: France Stele 70 najditelja odkrila arheološke ostaline antičnih rudar- jev, leto pozneje pa na drugem koncu Kleka še eno antično lokacijo. Na podlagi njunega odkritja in po- znejših skupnih pregledov sta Gorenjski muzej in Tri- glavski narodni park v letih 2002 in 2004 na Kleku or- ganizirala prvo zaščitno arheološko izkopavanje. Miran je bil vedno dva koraka pred drugimi, pred- vsem je presenečal z najdbami na najbolj nepričako- vanih krajih. Prvi je našel ostaline bronastodobnega bivališča na Dolgih njivah nad Planino Dolge njive (pod vrhom Korena) ter na Lepi Komni, železodob- no lončeno posodje na planini Mikulovica v Kara- vankah, antično lončenino na Pungartu nad izvirom Završnice, na Vodotočniku, na Polju v Zgornji Krmi, na Poljanici na Zadnjem Voglu idr. Ob vseh uspehih je bil Miran predvsem človek v najbolj plemenitem pomenu besede: pošten, iskren, predan družini, ni- koli slabe volje, vedno z značilnim nalezljivim nasme- hom, ki nas je bogatil z optimizmom. Z dvajsetletnimi izkušnjami trdega terenskega dela pri iskanju in odkrivanju arheoloških lokacij si je pridobil znanje, ki ga ne more dati nobena visoka izobrazba, z dobesedno rentgenskimi očmi in izostrenim po- gledom je znal sredi ničesar pričarati neizkušenemu očesu nevidne sledi bivališč davnih prebivalcev viso- kogorja. Najino skupno in najbolj plodno raziskovalno obdo- bje med letoma 2001 do 2016 naju je povezalo v ne- ločljivo dvojico, ki jo je prežemala iskateljska strast in sinergija ciljev. Petnajst nepozabnih in izjemno uspe- šnih let! Nihče ni štel dni in napornih celodnevnih tur , ko sva v svojem prostem času in na svoje stroške med iskanjem neznanega trmoglavo rinila tudi v dežju in skozi neurja, blodila v megli po neznanem terenu, se zgubljala po brezpotjih in v neprehodnem rušev- ju, spala na prostem, mokra prezebala na visokogor- skih prostranstvih ali neuspešno iskala senco pred ubijajočo poletno vročino, predvsem pa se veselila sončnih juter. Vsako novo odkritje ali najdbo je Mi- ran pospremil s huronskim krikom neizmerne sreče. Najpomembnejši mejniki najinega skupnega dela so odkritja površinskih rudokopov ter tlorisnih ostalin bivališč antičnih rudarjev v gorah nad Trento in Sočo (Razorci nad Planino Zapotok, Mali Lepoč in Predo- lina nad Planino Za skalo, dolina Babnik pod Veliko Babo, Mali in Veliki Lepoč pod Bogatinom, Karnova dolina, Šmohor nad Krnskim jezerom), v tolminskih gorah (antično rudarsko naselje pod T olminskim Ku- kom in Zelenim vrhom), v bohinjskem visokogorju (Vodene Rupe in pod Kredo, Krstenica, Govnač ter rudokopi pod Kserom, Gracija pod Bogatinom, Lan- ževica, skrivnostno daritveno mesto s številnimi vo- tivnimi predmeti na Lepi Komni ter Dolga Planja nad Orlovimi glavami), Blejska konta nad Pokljuko ter Njivice pod Slemenom nad Vrtaško planino. V začetku ni bilo lahko. Čeprav sva si za svoje delo pravočasno pridobila dovoljenje ministrstva za kul- turo, sva več let poslušala očitke nekaterih ljubosu- mnih arheologov, da kot nepoklicana in nepriznana raziskovalca, po domače autsajderja, sploh ne bi sme- la hoditi po gorah z iskalskimi nameni, da delava ško- do na arheoloških najdiščih, da je najino početje neza- konito in da naju bo treba prijaviti inšpekciji. Nekateri pač ne bodo nikoli razumeli, da je nemogoče ustaviti ali celo prepovedati iskateljsko radovednost, ki je bila vedno pogoj za nova človekova odkritja. Dolgo je tra- jalo, da so se odnosi umirili in da so naju sprejeli kot zunanja terenska sodelavca inštituta za arheologijo. Zato so bila zadnja leta obogatena s skupnim uspe- šnim delom in uradnim dokumentiranjem najinih vi- sokogorskih odkritij. Konec oktobra 2016 mi je napisal elektronsko pi- smo in v njem sporočil, da zaključuje svojo arheolo- ško kariero. Kot svoj življenjski kredo, morda je slutil, da odhaja, je zagrenjeno napisal, "da ga boli, ker nam tudi po dvajsetih letih trdo pridobljenega strokovne- ga znanja stroka ni pošteno priznala statusa, ki bi tudi v stroki kaj veljal, npr. nepoklicni arheologi ali arheo- loški topografi ‒ ampak nas v svojih poročilih neka- ko podcenjujoče omenjajo kot naključne najditelje, amaterje, ljubitelje arheologije, prostovoljce in naša odkritja večkrat brez slabe vesti pripisujejo sebi." * * * Zaradi poškodovane hrbtenice smo vedeli, da je za- dnja leta zelo trpel. Močne tablete so mu nekoliko laj- šale neznosne bolečine, tako da je še zmogel hoditi z nami. Trpel je tiho in se veselil novih izzivov v viso- kogorju. Še lani poleti smo skupaj z arheologinjama z Inštituta za arheologijo SAZU izmerili ter dokumen- tirali antično daritveno mesto na Mangartskem sedlu in ostaline antične rudarske stavbe pod Rjavino. Ko je letos junija zaradi hitre, zahrbtne bolezni, za ka- tero tudi sam ni vedel, nenadoma umrl, smo ostali brez besed. Kako zelo ga bomo pogrešali, zveni pre- več ceneno, če pomislimo na praznino, pred kate- ro so obnemeli njegovi najbližji; žena Alenka, hčer- ka Ana ter vnuk in vnukinja, ki jima je bil kot oče, in sin Blaž z otrokoma. Od Mirana smo se poslovili na njegov rojstni dan, 27. junija 2017, ko bi dopolnil šele šestinpetdeset let. m Miran Bremšak in Tone Cevc sta junija 1996 pod Jermanovimi vrati našla prvo bronasto zaponko (fibulo) v visokogorju slovenskih Alp. Foto: France Stele 71 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK Kje so in kakšni so videti neptunski dajki v doli- ni pod Peski? Začnejo se že ob vstopu v dolino, pri Jeze- ru v Lužnici, nato pa sestavljajo dobršen del zahodnih ostenj doline ob poti proti Batognici oziroma Krnu. Že prvi pogled nas opozori na neobičajno, nepravil- no, lahko bi rekli tudi bunkasto in pisano površino teh sten. Sestavljajo jih tudi kot hiša veliki bloki svetlih ka- mnin, ki jih veže rdečkasto obarvano vezivo. Ko se ste- nam približamo, pod njimi najdemo številne odkruše- ne kose, iz katerih je razvidno, da je tudi v rdečkastem vezivu veliko manjših kosov raznolikih, večinoma sivih apnencev, vse skupaj pa povezuje zelo drobnozrnat, ra- hlo lapornat rdečkast apnenec. Takšno kamnino ime- nujemo blokovna apnenčeva breča. Kako pa so neptunski dajki nastali? Večina kamnin, ki sestavlja naše Alpe, je nastajala v zelo plitvem in to- plem morju v obdobju, ki je trajalo med približno 245 in 185 milijoni let pred sedanjostjo. Iz razdrobljenih in občasno tudi celih skeletov morskih organizmov je nastala zelo debela skladovnica povečini plastnatih apnencev. Pred 185 milijoni let pa je zaradi tekton- skih procesov to plitvomorsko območje začelo razpa- dati in se zelo hitro pogrezati oziroma poglabljati. Do takrat nastale kamnine so začele pokati in predvsem na robovih tega območja so se odpirale ozke in dolge razpoke, nekakšna podmorska brezna. V te globeli so se iz sten krušili različno veliki kosi kamnin, občasno tudi zelo velike skale. Sočasno je bil z morskega dna vanje naplavljen droben sediment, ki je zapolnil vme- sni prostor med posameznimi kosi in bloki kamnin. Ker so bile pritalne morske vode bogate s kisikom in železom, kamnina vsebuje precej železovih oksidnih mineralov, ki jo obarvajo rdeče. Malo više v dolini je lepo vidna gladka navpična stena, ki loči apnenčevo brečo neptunskega dajka od starejših plastnatih apnencev. T o je dejansko stena starodavnega podmorskega brezna, ki jo je danes razgalila erozija. Po- dobne neptunske dajke lahko opazujemo tudi na sedlu med Krnom in Batognico, na Kaninskih podih, Man- gartskem sedlu in tudi drugod po Julijskih Alpah. m GEO IZLET Boštjan Rožič Neptunov kamniti podpis V dolini pod Peski Tokrat bomo opisali nenavadne kamnine, ki jih geologi slikovito imenujemo neptunski dajki. Najdemo jih na več lokacijah po Julijskih Alpah, čudoviti so predvsem v dolini pod Peski, med Jezerom v Lužnici in Batognico v Krnskem pogorju. Izraz dajk uporabljamo za kamnine, pri katerih mlajše kamnine zapolnjujejo razpoke v starejših kamninah, s tem da so razpoke običajno orientirane prečno na plastnatost starejših kamnin. Lahko jih zapolnjujejo lave, ki prihajajo iz Zemljine notranjosti, ali pa sedimenti, ki so bili v njih sprani s takratnega morskega dna. Zadnji tip po rimskemu bogu morja Neptunu imenujemo neptunski dajki. Zahodna ostenja v osrednjemu delu doline pod Peski, kjer je lepo vidna razlika med kamninami, ki zapolnjujejo neptunski dajk, in starejšimi plastnatimi kamninami. Foto: Boštjan Rožič Nastanek neptunskih dajkov: modri kvadrat označuje del, ki ga vidimo v dolini pod Peski. Skica: Boštjan Rožič NOVICE IZ VERTIKALE Po zelo dolgem premoru se vračamo na strani Planinskega vestnika. Čez poletje se je veliko dogajalo, veliko več kot imamo prostora za zapis na teh straneh, zato se bomo osredoto- čili na nekoliko bolj odmevne vzpone. Aktivnost je bila precej raznolika, ple- zalci so obiskali tudi stene, ki so sicer zadnja leta bolj kot ne samevale. Skalna sezona gre počasi h koncu in če ne bo indijanskega poletja, potem odmevnejših vzponov ni več pričako- vati. Kaj reči ob zaključku skalne se- zone? Mogoče sem pogrešal nekoli- ko več novih smeri, ampak po drugi strani veseli dejstvo, da so plezalci ponovno odkrili Široko peč, Rigljico … Pleza se veliko in naj bo to dobra po- potnica za prihodnost. Pestro v sivo-belo -rumenem apnencu 11. junija sta Marjan Kozole (AK Ver- tikala) in Boštjan Tomplak (AO Žele- zničar) preizkusila moč bicepsov in prstov v predostenju Križevnika. Na- vezala sta se pod smerjo Dah jeseni (200 m, VI/IV-, IV), smerjo, ki sta jo leta 1985 preplezala Franček Knez in Vanč Plaznik. Boštjan je pohvalil ple- zanje in ga označil za čudovitega. 13. junija sta Nikola Klašnja in Mar- ko Turk (oba AO Rašica) v JZ steni Stenarja opravila 1. prosto ponovitev smeri Centralni kamin (230 m, VI/ IV-V). 18. junija sta se Marjan Kozole (AK Vertikala) in Boštjan Tomplak (AO Železničar) ponovno navezala na vrv, tokrat v Trapezu Velikega Draške- ga vrha, kjer sta opravila 1. ponovitev smeri Pot do sonca (400 m, VI+/V- VI). Smer sta pohvalila in jo močno priporočata. V avgustu sta smer po- novila tudi Miha Zupan (AO Tržič) in Miha Zupin (AO Kranj). Konec junija sta Primož Sedej in Anže Mihevc (oba AO Črnuče) preplezala Zmaja (450 m, VI+) v Ojstrici. 2. julija sta pod steno Debele peči so- pihala Klemen Gerbec (AO Kranj) in Gašper Pintar. Navdušila sta se za smer Residuum (300 m, VII), ki je nastala leta 2006 pod taktirko oz. prsti Jurija Hladnika in Aleša Česna. Smer ponuja lepo plezanje, čudovito Y osemitsko poč, kar je Gašperju pred odhodom v Kirgizijo prav gotovo ko- ristilo. Na Vršiču pa sta Jaka Križanič in Nejc Turnšek (oba AK Vertikala) poskusi- la srečo v nekoliko manj obiskani Ka- minski smeri (500 m, V/IV-V), ki je v letošnji zimi doživela kar nekaj obi- ska. Mogoče sta si fanta tudi zato iz- brala zelo hladen in deževen dan. Ne glede na to pa sta s težavami suve- reno opravila in se veselila sestopa v nekoliko toplejšo dolino. Zelo aktiven je bil v letošnji sezoni mladenič Matevž Štular, 4. julija sta z Marijo Jeglič (oba AO Ljubljana-Mati- ca) plezala Angelsko smer (550 m, VI+/VI, IV-V) v Hudičevem stebru. Nekaj dni kasneje, 8. julija, se je nave- zal s soferajnovko Nastjo Davidovo in skupaj sta preplezala Črno lepotico (230 m, VIII-) v Vežici. Komaj je fanti- ček izpraznil nahrbtnik, že je dostopal pod steno Travnika, kjer sta z Blažem Karnerjem (takisto AO Ljubljana- -Matica) 10. julija plezala Črni biser (800 m, VII/VI). Smer z leti ni zgubila lepote, še manj težavnosti. 3. avgusta je smer ponovil tudi Tine Cuder (AO Trbovlje) z Enricom Mosettijem. 11. julija sta Andrej Grmovšek (AO Kozjak) in Andrej Erceg (AO Črnu- če) plezala v predostenju Križevnika, in sicer sta se zapodila v Vrt bogov (200 m, VII+). 13. julija sta se v Ojstrici mudila Luka Lindič (AO Celje-Matica) in Grega La- čen (AK Črna), ki sta ponovila red- ko plezano Nejčevo smer (550 m, VII+/VII-VI+), ki sta jo leta 1985 pre- plezala Franček Knez in Milan Romih ter jo posvetila Nejcu Zaplotniku, ki je dve leti poprej izgubil življenje v plazu pod Manaslujem. Glede na podatke sta fanta opravila 4. ponovitev. Franc Knez - Franček (1955–2017) Marta Krejan Čokl Mirno lahko zapišemo, da se z odhodom Franca Kneza - Frančka v alpinizmu končuje neko obdobje. Obdobje, ki ga je začel in najbolj zaznamoval prav on. Človek, okoli katerega se je spletlo toliko zgodb, da se je zdelo, da vsak pozna vsaj eno. Vsaj tisto o Frančkovih ocenah plezalnih smeri – skoraj vsak, ki je kdaj preplezal kako njegovo smer, in se mu je zdela vsaj za stopnjo ali dve težja od uradne ocene, je zapisal ali povedal, da je to "Frančkova ocena". In prav tako pojmovanje dogod- kov je zaznamovalo tudi njegovo življenje. Franček je namreč naredil neverjetne stvari in jih predsta- vljal kot nekaj najbolj običajnega. Bil je prijazen, predvsem pa skromen in zadržan glede tistega, kar je najraje počel. Pre- plezati več kot sedem tisoč smeri, od tega skoraj tisoč prven- stvenih, pač ni nekaj, kar bi lahko dosegel vsak. Roko na srce, zelo verjetno je bil Franček edini, ki mu je to uspelo. Prven- stvene smeri je začrtal v najbolj zanimivih in najtežjih stenah stare celine in tudi drugje – povsod, kjer je imel možnost za to. Predvsem pa je bil zgled generaciji, ki je zaradi njegovega vzora upala pose- či višje, v težje smeri in v drznejše linije. Generaciji, ki danes tudi v svetovnem merilu postavlja nove mejnike zaradi zapuščine, ki jo je žal prekmalu zapustil brez dvoma najboljši plezalec, kar jih je kdaj rodila naša dežela. Njegova življenjska pot se je končala nenadoma, daleč stran od medijske pozornosti, ki je zavestno ni nikoli želel. Blizu doma, v plezališču pri Laškem, kjer je tolikokrat božal svoje ljube skale. In prav te bodo o njem zmeraj govorile kot o človeku, ki je dal mnogo več od tistega, kar je dobil. Njegove sme- ri bodo ostale spomenik predanosti, poštenosti in ljubezni do gora. Kdor jih bo preplezal, se bo s tem velikemu mojstru poklonil na najlepši možen način. "Potegnil sem črto in račun je v redu." (Franček Knez o svoji plezalni poti) Uredništvo Planinskega vestnika izreka družini, svojcem in prijateljem velikega alpinista in člove- ka iskreno sožalje. Njegovemu življenju in delu se bomo v temi meseca poklonili v prihodnji številki. Foto: Manca Čujež PLANINSKI VESTNIK oktober 2017 73 21. julija sta se Primož Sedej in Gre- ga Senčar (oba AO Črnuče) odpravi- la v Sfingo, kjer sta želela preplezati legendarno smer Kunaver-Drašler (280 m, VII+/VI-VII). Nad smerjo sta bila navdušena, ravno tako nad opre- mljenostjo težkih raztežajev, kar sta s pridom uporabila za pomoč pri napre- dovanju v višja nadstropja. 22. julija sta Miha Zupin in Matjaž Mo- horič (oba AO Kranj) opravila 1. pono- vitev smeri Rašiška poka (500 m, VII/III-V) v SZ steni Trentskega Pel- ca. Ponavljalca pravita, da gre za lepo in težko smer, ki zahteva dobro ple- zalno kondicijo. 23. julija sta zanimivo povezovalno turo opravila Primož Lavrič in Žiga Ora- žem (oba AO Kamnik). Odločila sta se namreč preplezati tri Skalaške sme- ri v enem dnevu. Tako sta začela po Skalaški (900 m, V+/V) v Špiku in okrog osmih zjutraj že stala na vrhu. Sledil je mučen sestop v Veliko Dnino in sitno dostopanje čez melišče do Škr- latiških gred. Tudi v Skalaškem ste- bru (550 m, IV-V) je vse teklo glad- ko in nekaj pred poldnevom sta že na vrhu. Po dolgem sestopu v Vrata ne- kaj pred tretjo popoldne vstopita v tre- tjo Skalaško smer (1000 m, V+/IV) in ob šestih stojita na vrhu Stene. Ob za- vedanju, da sta uspela uspešno izpelja- ti zadevo, jima tudi sestop čez Pleme- nice ni bil tako mučen, kot bi lahko bil. 28. julija sta se v Travniku potikala Maja Lobnik in Matej Balažic (oba AO TAM). V rokah sta držala podatke za smer Hudeček-Juvan (850 m, VI/ IV-V). Nad smerjo niti nista bila pre- več razočarana, ključni raztežaj pred- stavlja po Majinih besedah »odurna, krušljiva, mokra, blatna, sluzasta, na- politankasta prečka«. 2. avgusta sta Maja Lobnik (AO TAM) in Primož Lavrič (AO Kamnik) dosto- pila po Skalaški na Zlatorogove police in se ustavila pod Maratonko (500 m, VI+/IV-V). Smer po Majinih besedah ponuja lepo plezanje in zanimive pre- hode pod strehe in čez strehe. 5. avgusta se je Maja Lobnik naveza- la z Denisom Arnškom (oba AO TAM) in Primožem Lavričem (AO Kamnik) in skupaj so se podali v Sanje delfi- na (500 m, VII-/V+) ter izstopili po Zmaju. Maja je kombinacijo pohvali- la in končno poravnale stare račune z Zmajem. 8. avgusta sta Angelsko smer (550 m, VI+/VI, IV-V) v Hudičevem stebru ponovila tudi Matej Balažic in Maja Lobnik (oba AO TAM). Dan ka- sneje sta se podala še v Zadnji Prisoj- nik, kjer sta ponovila zapostavljeno smer Črni mesec z varianto Travarica (350 m, VI+/VI) v še bolj zapostavljeni steni. Oba smer močno priporočata, saj gre za dobro in resno smer, v ka- teri se gotovo naplezaš. 4. in 5. avgusta sta Luka Lindič (AO Celje-Matica) in Ines Papert ponovi- la Ulino smer (1000 m, IX/VII-VIII) v Triglavu. Smer sta zmogla prosto in na pogled oz. flash ter tako potrdi- la dobro formo pred odhodom v Pa- tagonijo za dolga dva meseca. Smer sta v začetku avgusta, po letih ogle- dovanja in poskusih, prva preplezala Tomaž Jakofčič in Tina Di Batista. Gre za 25 raztežajev dolgo smer, ki je kljub 28 svedrovcem v raztežajih, 13 na sto- jiščih in okrog 25 klinom daleč od na- ziva alpska športna smer. Tomaž jo je označil za svoj najboljši alpinistični iz- delek. 5. avgusta sta Boštjan Tomplak in Edvin Nepužlan (oba AO Železničar) preplezala Spominsko Bregarjevo smer (600 m, VI+/V-VI) v Štajerski Rinki. S skalo sta bila večinoma zado- voljna, kljub vsemu pa vsem oprim- kom ne gre zaupati. Največ navdu- šenja sta poželi lepota plezanja in bogata opremljenost smeri. 14. avgusta sta Grega L ačen (AK Črna) in Georg Fieger ponovila smer Me- tropolis (350 m, VIII+/IX-). Fanta sta smer zmogla prosto, vzpon na pogled pa je Gregi preprečil padec. Smer sta leta 2002 prva preplezala Matic Jošt in Tomaž Jakofčič. Istega dne sta se Maja Lobnik in Ma- tej Balažic (oba AO TAM) v JZ steni Festkogla spopadla s smerjo Super- lux (300 m, VII-/V-VI), ki ju je kar malo presenetila s značilnostmi, ki zahtevajo dober nos za iskanje pre- hodov v ploščah. 18. avgusta se je Maja Lobnik (AO TAM) ponovno navezala s Primo- žem Lavričem (AO Kamnik) in v Ra- kovi Špici sta preplezala Levi steber (500 m, VII-/VI+, V+). V smeri sta našla le nekaj klinov, je pa skala precej dobra, in oba sta jo pohvalila. 23. avgusta sta se Matej Bala- žic in Maja Lobnik (oba AO TAM) v predostenju Križevnika namučila z Belo počjo (170 m, VI+/AO). Odvija- la se je prava bitka in plezalca sta se morala dodobra potruditi za vsak me- ter. Po Matejevem mnenju, bi si smer zaslužila nekoliko višjo oceno, in sicer okrog VII-. Dan dopusta sta Roman Strmšek in Janez Kekec (oba AO Rašica) prebi- la v JV steni Temena, kjer sta 24. av- gusta preplezala Medvoško smer (450 m, VI+). Težav s krušljivostjo ni, saj sta pohvalila kakovost skale, smer pa ocenila kot lepo in zahtevno. 26. avgusta sta David Debeljak (AO Rašica) in Bor Levičnik (AO Ljublja- na-Matica) preplezala smer Na drugi strani časa (350 m, VIII). Za varova- nje sta uporabljala izključno metulje in zatiče. Obema je uspel prosti vzpon, Boru v drugem poskusu. Istega dne sta Jaka Križanič in Tadej Marolt (oba AK Vertikala) želela zado- stiti svoji raziskovalni žilici, in tako sta se podala v Mariborsko smer oz. Va- rianto Dibonove smeri (900 m, V) v SZ steni Špika. Smer so že leta 1936 preplezali Miran Cizelj, Egon Lettner, Maks Dolinšek in Dušan Vodeb. Fan- ta sta doživela več kot dobro avantu- ro, saj se je skala izkazala za zelo sla- bo, sta pa v steni našla star nahrbtnik z nekaj opreme, ki po letnici iz članske izkaznice PZS sega v sredino 70. let. 28. avgusta se je Maja Lobnik (AO TAM) navezala z Moniko Kambič (AO Kamnik) in družno sta zaplezali v Co- zzolinovo zajedo (800 m, VI+) v Ma- lem Koritniškem Mangartu. Ker sta želeli upravičiti dolgo pot, sta nasle- dnji dan zaplezali še v Vevnico in po- kombinirali smer Barbara in Beli križ ter dodali še izstopno varianto (500 m, VI-). Verjamem, da sta bili nad ambientom navdušeni. Še dan kasneje pa je Maja že stala v Vratih, kjer sta skupaj s Primožem Lavričem (AO Kamnik) preplezala Srebrno ste- zo (500 + 200 m, VII-/VI). Smer sta označila za resno in borno opremlje- no, v njej se ni mogoče ravno sprostiti, saj je napeta do vrha. Dolomiti Nastja Davidova (AO Ljubljana-Mati- ca) je s hrvaškimi kolegi poplezavala po Dolomitih. V Veliki Cini je z Dali- borjem Plaščarjem preplezala smer Hasse-Brandler (550 m, VIII+/ 74 VII-VIII). Nato je sledil premik v ste- no Lastoni di Formin, kjer je Nastja v navezi s Sunčico Hrašćanec pre- plezala Supertegolino (250 m, 7a). Za zadnjo smer sta si izbrali smer Brusin (190 m, VII) v Miesules dia Biesces. Konec julija sta Matevž Štular in Uroš Grilj (oba AO Ljubljana-Matica) ple- zala v Scalet delle Masenade, in sicer smer Via Cristina (400 m, VII+). Gre za strmo, lepo in konstanto smer, ki jo deli velika polica. Težave so skon- centrirane v drugi polovici stene, ko je potrebno preplezati streho. Po po- trditvi forme je sledil premik v oste- nje Civette, kjer sta se mladca zagle- dala v smer Phillip-Flamm (900 m, VIII-). Fanta, vajena domače skale, nista imela težav z majavimi struk- turami in nezaupanja vrednimi oprimki. Bila pa sta navdušena nad neverjetnimi prehodi, ki počasi od- stirajo pot proti robu stene. Novotarije v domačih stenah Matija Volontar (AO Jesenice) nada- ljuje z odkrivanjem novih linij iz lan- ske sezone. Tokrat se je navdušil za očitno poč v osrednjem delu severne stene Rigljice. Za akcijo je hitro na- govoril Jerneja Ortarja (AO Ljublja- na-Matica) in Andraža Šparovca (AO Kranj), in trojka je 8. julija že stala pod steno. Počeno poč (350 m, VI+/V- IV) so preplezali v petih urah, pohva- lili skalo in v njej pustili en klin. Na po- novitev pa smer ni dolgo čakala, saj sta jo že naslednji dan ponovila Ma- tic Košir (AO Jesenice) in Nejc Marčič (AO Radovljica), ki sta iskala nekaj z malo dostopa, netežavnega in v nji- ma nepoznanih koncih. Linijo in ska- lo sta pohvalila tudi onadva, v zame- no pa sta v smeri pustila še en klin. 16. julija sta v SV steni Vrh Ribežnov nad Možnico novo smer potegnila Miha Zupan (AO Tržič) in Neža Flajs (Akademski AO). Linija je Miho mu- čila že nekaj let, letos pa se je vse končno zložilo na svoje mesto in kocka je padla. Smer sta avtorja po- imenovala Čez dve let’ (750 m, VI+, A1/ V, III-IV+), predstavlja pa dober izziv za proste ponavljalce, predvsem v srednjem delu, kjer išče prehode čez napušče in strehe. 17. julija sta v SZ steni Planje novo smer potegnila Silvo Karo in Andrej Grmovšek (AO Kozjak), ki sta jo po- svetila Janezu Jegliču - Johanu, ki je leta 1997 padel z grebena Nuptse- ja. Kot je zapisal Peter Podgornik na portalu Primorske stene, je "Johan sodil v sam vrh našega in svetov- nega alpinizma, s prijateljem Silvom Karom sta dolgo tvorila neustavljivo navezo, ki je pustila za seboj številne nove smeri in težke ponovitve v raz- ličnih svetovnih gorstvih". Johano- va (500 m, VII+, obvezno VII) pote- ka v desnem delu SZ stene in vstopi naravnost iz Rdeče grape. Poteka po večinoma dobri skali, z nekoliko slab- šimi možnostmi varovanja, in v po- polnosti odraža spomin na Johana. Za razliko od nekaterih drugih smeri v Planji pa ta ni dolgo čakala na prvo ponovitev. 29. julija sta se pod njo podpisala Marija Jeglič (AO Ljublja- na-Matica) in Žiga Oražem (AO Ka- mnik). Tudi onadva sta pohvalila le- poto smeri in plezanja. 31. avgusta sta Matija Volontar (AO Jesenice) in Andrej Jež (AK Črna) preplezala novo smer v levem delu Hudičevega stebra in jo posvetila kranj 2017 Finalna tekma svetovnega pokala v težavnostnem plezanju letos že 22. zapored gostuje v Kranju. Da v živo glasno podprete domače športnoplezalne junakinje in junake ter srečate najboljše športne plezalce z vsega sveta, si rezervirajte 11. in 12. november 2017. Kot že tradicionalno – in zelo razveseljivo – so slovenske športne plezalke in plezalci tudi letos nepogrešljivi v svetovnem vrhu. Številčna posadka slovenske reprezentance z Janjo Garnbret, Mino Markovič in Domnom Škoficem na čelu znova z veseljem pričakuje tekmo pred domačim občinstvom. V kranjski spektakel nas 9. novembra popelje predavanje češkega plezalca Adama Ondre, večkratnega zmagovalca tekme v Kranju, ki je letos s preplezano smerjo 9c znova premaknil mejo v športnem plezanju. Vstopnice za kranjsko tekmo so na voljo na sedežu Planinske zveze Slovenije v Ljubljani in na prodajnih mestih Eventima, s popustom za člane PZS. Več na www.worldcupkranj.com. Navijamo za naše junakinje in junake! PLANINSKI VESTNIK oktober 2017 75 letos preminulemu Domnu Petrov- čiču. Bobr (500 m, VII+) je odlič- na smer z lepimi prehodi. Nekoliko krušljivega sveta se najde v začetnih raztežajih, kasneje pa postaja skala vedno bolj monolitna. Kje so naše ladje? Od 24. maja do 30. junija so v indij- ski Himalaji plezali Aleš Česen (Alp- ski gorniški klub), Urban Novak in Marko Prezelj (oba AO Kamnik). Za cilj so si izbrali zahodno steno Arjune v dolini Kijaj Nullah, ki sta si jo na lan- ski izvidnici Marko in Urban dodobra ogledala. Kmalu po prihodu v bazo in urejanju le-te so uspešno opravili z aklimatizacijskim vzponom na vrh P6013 (6038 m) po novi smeri. Se- verni greben so ocenili z D. Sledilo je obdobje slabega vremena, ki se kar ni hotelo končati. Samozavest in op- timizem sta vztrajno bledela, vse do- kler se ni pokazalo kolikor toliko pri- merno okno priložnosti. Fantje se niso pustili prositi in so smelo zastavili oz. stavili vse na rdeče, če si sposodim iz- razoslovje iz sveta igralništva, in 16. ju- nija vstopili v steno Arjune. Po dveh bivakih in številnih raztežajih težke- ga plezanja so 18. junija stali na vrhu stene in še isti dan sestopili. Že nasle- dnji dan se je ob vračanju v bazo vre- me ponovno pokvarilo in jasno je bilo, da so fantje ujeli zadnji vlak za ure- sničitev načrta. Ime smeri Vse ali nič (1400 m, ED+) tako ne potrebuje do- datne razlage. Luka Lindič se je junija potikal po Juž- ni Afriki, kjer so mu družbo delali še Ines Papert, Joseph Pfnür in Paul McSorley. Druščina je preplezala novo smeri v Slanghoek Peaku v gorovju Du Toits Kloof in jo poimenovali Ruby Supernova (520 m, ED1 IX-). To je šele druga smer v steni in prva pov- sem brez svedrovcev. Avgusta so se iz indijske Himalaje vrni- li Matic Jošt (AO Celje-Matica), Tomaž Žerovnik (PK Rifnik Šentjur) in Ma- tjaž Dušič (AK Rinka, AK Kozjak). Med 12. julijem in 22. avgustom so v dolini Rangtik nadaljevali delo, ki ga je Ma- tic začel že lani skupaj z Nastjo Davi- dovo. V dobrem mesecu so pripleza- li na Remalaye (6278 m) po deloma novi smeri in se kot prvi zemljani pov- zpeli na Chakdor Ri (6193 m). Smer so poimenovali Treasure of Zanskar (750 m, ED+, III do VII-, 55°). Za za- ključek odprave so splezali še na Ja- myang Ri (5800 m) in smer poime- novali Čunka (650 m, ED, VII-/V+). Nastja Davidova se je v začetku av- gusta vrnila iz Kirgizije, kjer je v na- vezi s hrvaško alpinistko Ivo Božić iz Splita opravila 1. žensko prosto po- novitev smeri Perestrojka Crack (950 m, VIII+/IX-). V Albaniji sta Matija Volontar (AO Jesenice) in Jernej Ortar (AO Ljublja- na-Matica) preplezala kar nekaj no- vih smeri, in sicer v steni Maja e Bri- aset smer Izgubljena žlica (500 m, VI), v steni Albona smer Skok v sivi- no (200 m, V+), kar je obenem tudi prvi pristop na ta vrh. V steni Maja e Ismet Sali Brucaj sta splezala smer Vse za močen biceps (400 m, VII), še dve smeri pa sta dodala v steni Maja e V ojusit, in sicer smer Butec in Butec (200 m, VII+), pri smeri Bu- tec in butec in butec (250 m, VI) pa se jima je pridružila še Tjaša Jelovčan (AO Kranj). Izvirna imena, ni kaj. Sicer pa Matija pravi, da vse smeri poteka- jo v zelo dobri skali, praviloma boljši kot pri nas. Za varovanje so zelo ko- ristni metulji in zatiči, le tu pa tam se potrebuje kak klin. Matija pa je bil aktiven tudi v Španiji, in sicer v Picos de Europa sta z An- drejem Ježem (AK Črna) preplezala novo smer Despacito (300 m, VI+/V). Matija je še dejal, da je smer nastala po pomoti in da gre za pleza- nje v zelo krušljivi skali, kar je verjetno razlog, da je bila linija še prosta. 15. septembra sta z brniškega letali- šča proti Nepalu odletela Luka Stra- žar (Akademski AO) in Nejc Marčič (AO Radovljica). Njun cilj je Annapur- na I, ki je z 8091 metri deseti osemti- sočak iz elitne družbe vrhov, višjih od 8000 metrov. Sicer je bila Annapurna prvi osemtisočak, na katerega je sto- pila človeška noga. 3. junija 1950 sta se na vrh povzpela Maurice Herzog in Louis Lachenal. Dosežek je še to- liko bolj spoštovanja vreden, saj je bil dosežen brez dodatnega kisika. Dru- gi uspešen vzpon je Annapurna do- živela šele leta 1970, ko so se nanjo povzpeli Britanci, in sicer kar z dveh strani. Po normalki so se vzpeli člani vojaške odprave, čez južno steno pa je alpiniste vodil sloviti Chris Bonington. Novice je pripravil Peter Bajec - Poli. PLANINSKA ORGANIZACIJA Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Enaindvajsetega septembra, dan pred letošnjo koledarsko jesenjo, je PZS sklicala sedemnajsto sejo Upravnega odbora (UO) PZS. Na seji so med dru- gim obravnavali poročilo o članstvu v letu 2017, osnutek sprememb člana- rine 2018, finančno poslovanje PZS za obdobje od januarja do julija 2017, pre- dlog za opustitev nekaterih planinskih poti, spremembe in dopolnitve kata- stra planinskih poti, mednarodno so- delovanje PZS in v okviru le-tega tudi predvideno vsebino letošnje redne seje Mednarodnega združenja planin- skih organizacij (UIAA), ki bo 21. okto- bra v Iranu. Predstavili so aktivnosti delovne skupine Planinstvo za invalide, informacije o delovanju komisij PZS in o novem Zakonu o športu. PZS je v okviru projekta Sloveni- ja planinari objavila posebno spletno stran z zemljevidom in s koledarjem dogodkov na temo pohodništva, pla- ninske orientacije, turnega kolesarstva Picos de Europa, nova smer Despacito Foto: Matija Volontar Plezanje v prvenstveni smeri v Albaniji Foto: Jernej Ortar 76 in športnega plezanja. Dogodki pote- kajo od 1. septembra do 30. oktobra 2017. Več na: https://slovenijaplaninari. pzs.si/koledar.php. Konec septembra je v Planinskem domu na Uštah - Žerenku potekalo pilotno usposabljanje vodnikov PZS in mentorjev planinskih skupin na temo planinstvo za invalide. Mladinska komisija je v Planinskem učnem središču Bavšica med 22. in 24. septembrom organizirala Semi- nar družabnosti, med 24. in 28. sep- tembrom pa študentski tabor. Pozva- li so k zbiranju predlogov za podelitev državnih priznanj v mladinskem sek- torju in k prijavi na razpis Zavarovalni- ce Triglav in njihovega zavoda Vse bo v redu Mladi upi za nadarjene mlade športnike, umetnike, znanstvenike in športnike invalide. Na 29. državnem tekmovanju Mladina in gore se bodo 20. januarja 2018 v Trzinu pomerile najboljše štiričlanske ekipe osnovno- šolcev z regijskega tekmovanja, ki bo 11. novembra, in dvočlanske ekipe sre- dnješolcev. Vodniška komisija je ponovno pova- bila k posredovanju predlogov za naj- višje vodniško priznanje VK PZS za leto 2017. Gospodarska komisija (GK). V akciji PZS in Siol.net Naj planinska koča 2017 je največ glasov prejel Roblekov dom na Begunjščici (PD Radovljica); več o tem v Pogovoru z oskrbnikoma v na- slednjem Vestniku. GK je objavila razpis za nakup UV-ste- rilizatorjev za pitno vodo v planinskih kočah. 23. septembra je na Domu na Menini planini (PD Gornji Grad), Domžalskem domu na Mali planini (PD Domžale) in na Koči na Planini pri Jezeru (PD LPP) potekal dan odprtih vrat in vodena predstavitev okoljsko-energetskih na- ložb v teh kočah. Komisija za planinske poti (KPP). Ko- misija za evropske pešpoti Slovenije je med 13. in 16. septembrom v sklopu projekta Slovenija hodi in mednaro- dnega leta turizma organizirala popo- tovanje po Evropski pešpoti E6 od Mo- zirja do Radelj. Komisija za varstvo gorske nara- ve je 23. in 24. septembra pripravi- la zaključek letošnjega, sicer že 15. usposabljanja za varuha gorske nara- ve (VGN) v Koči na Loki pod Raduho. Odbor VGN pri MDO PD Posočja je v sodelovanju z Odsekom VGN PD Nova Gorica 30. septembra in 1. okto- bra organiziral naravovarstveno akcijo v Krnskem pogorju Komisija za alpinizem (KA) je poro- čala o alpinistični odpravi Rangtik 2017, ki so jo sestavljali vodja Matija Jošt - Matic (AO Celje Matica) in člana Ma- tjaž Dušič (AK Rinka, AO APD Koz- jak Maribor) in Tomaž Žerovnik (PK Rifnik Šentjur). Na pot so pospremili Luko Stražarja (Akademski AO) in Nej- ca Marčiča (AO PD Radovljica), dobi- tnika zlatega cepina za vzpon Sanjači zlatih jam na K7 west, sicer pa vodjo in člana alpinistične odprave Anapurna 2017, ki se vrača domov 16. novembra. Za glavni cilj sta si zadala vzpon v alp- skem slogu v zahodni steni Anapurne I, 8091 m. KA je objavila razpis za zim- ski tabor KA za perspektivne alpiniste in alpinistke v Chamonixu (14.–21. okto- ber 2017). Konec septembra je na Peci potekal plezalni tabor za alpiniste, po- ročali pa so še o udeležbi na medna- rodnem poletno-plezalskem srečanju BMC v zahodnem Cornwallu. Na sple- tni strani KA in PZS najdete tudi infor- macije o alpinističnih šolah v prihajajo- čih mesecih. Komisija za športno plezanje (KŠP) je objavila seznam šol športnega ple- zanja za otroke, mladino in odrasle ter povabila na finalno tekmo svetov- nega pokala v težavnostnem pleza- nju, ki letos že 22-ič zapored gostuje v Kranju. Najboljši športni plezalci se bodo pomerili v dvorani Zlato polje 11. in 12. novembra. 26. avgusta, na četr- ti tekmi svetovnega pokala 2017 v te- žavnostnem plezanju v Arcu je Janja Garnbret zasedla tretje mesto. Janja je v Arcu prejela prestižno nagrado za tekmovalne dosežke Arco Rock Le- gends 2017; športni novinarji so jo na- mreč izbrali za dobitnico t. i. plezalne- ga oskarja za najboljšo tekmovalko v pretekli sezoni. Garnbretova, druga v skupnem seštevku svetovnega po- kala 2017 v balvanih, je 16. septembra v Stuttgartu osvojila drugo mesto na prestižni balvanski tekmi Adidas Roc- kstars 2017. Slovenijo je na tekmovanju zastopalo sedem povabljenih članov slovenske reprezentance v športnem plezanju. V avstrijskem Innsbrucku je od 30. avgusta do 10. septembra po- tekalo svetovno mladinsko prvenstvo. V Slanyju na Češkem pa je bilo 15. in 16. septembra evropsko mladinsko prvenstvo 2017 v balvanskem pleza- nju, Urška Repušič (ŠPO APD Kozjak) je osvojila srebro v skupnem seštevku evropskega mladinskega pokala v bal- vanih. KŠP je pozvala mlade športnike in športnice k prijavi na razpis za prido- bitev in podaljšanje športne štipendije za 2017–2018, ki ga je objavil Olimpijski komite Slovenije – ZŠZ v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje zna- nost in šport ter Fundacijo za financi- ranje športnih organizacij v RS. Komisija za gorske športe je orga- nizirala drytooling akademijo 2017, na kateri so 14. in 15. oktobra v Trbovljah svoje izkušnje z udeleženci delili slo- venski in hrvaški inštruktorji, prekaljeni drytooling in ledni plezalci Janez Svolj- šak, Vili Guček, Mario Musulin in Da- mir Behlić. Komisija za turno kolesarstvo (KTK) in Turnokolesarski odsek PD Tržič sta 30. septembra povabila na jesensko turo KTK iz Grahovš do planine Konj- ščica in Planinskega doma pod Stor- žičem. Planinska založba PZS je izdala po- natis razprodanega literarnega dela Čez rob. Delo Vladimirja Habjana, iz- kušenega gornika, gorskega reševal- ca, prekaljenega pisca in odgovornega urednika Planinskega vestnika, opisu- je, kako (čez)robno je nehvaležno delo gorskega reševalca. Glavna temati- ka petnajstih kratkih zgodb je gorsko reševanje, alpinizem in ostale splošne planinske teme. PZS in Gorska enota Policije sta že tre- tjič sodelovali pri ozaveščanju obisko- valcev gora; letos so se inštruktorjem planinske vzgoje pridružili tudi nadzor- niki TNP. Skupne akcije so izvedli na območjih Mangarta, Male Mojstrovke in na poti iz Zadnjice proti Doliču. PZS je poročala o skupnem dogodku planincev in gorskih reševalcev zadnjo avgustovsko nedeljo v Kamniški Bistri- ci v sklopu vseslovenske družbeno od- govorne akcije Očistimo naše gore, za- dnji letošnji dogodek v okviru te akcije pa je bil 30. septembra na Rašici. Na spletni strani so povabili na nepal- ski večer z alpinistoma in zakoncema Marijo in Andrejem Štremfelj, ki je bil v Knjižnici Otona Župančiča 14. sep- tembra. Filmskim ustvarjalcem pa je PLANINSKI VESTNIK oktober 2017 77 bilo namenjeno posredovano vabilo k prijavi filmov na 12. festival gorniškega filma, ki bo od 26. februarja do 4. mar- ca 2018. Rok za oddajo filmov je 10. no- vember 2017. PZS je objavila vest za člane PZS, da jim Adriatic Slovenica nudi možnost ugodnejšega zavarovanja otrok in mladine. S kodo PZS2017, ki velja do 30. novembra 2017, prejmejo dvajse- todstotni popust pri sklenitvi nezgo- dnega zavarovanja otrok in mladine. Izšla je tretja številka letošnjih e-novic Evropske popotniške zveze (ERA). Planinske koče v visokogorju se po- spešeno zapirajo, zato se pred odho- dom v hribe pozanimajte o odprtosti planinske koče na vaši poti. Informa- cije o kočah najdete na spletni strani www.pzs.si/koce.php. Prav tako pred odhodom ne pozabite preveriti vre- menske napovedi, stanja planinskih poti in podatkov o snežni odeji ter nato prilagodite svoje pohode temu in svoji psihofizični pripravljenosti. Zdenka Mihelič Srečanje planincev Dolenjske in Bele krajine Planinci, združeni v Meddruštvenem odboru planinskih društev (MDO PD) Dolenjske in Bele krajine, so ime- li v soboto, 27. maja, na Planinskem domu pri Gospodični na Gorjancih svoje tretje srečanje. Letos je bil orga- nizator Planinsko društvo Krka Novo mesto. Planinci so prišli iz različnih smeri, najbolj oddaljeni iz Novega me- sta, Kostanjevice, Semiča, Črnomlja in Metlike. Najbolj zgodaj so vstali Črno- maljci, ki so krenili že ob 2. uri zjutraj. Približno 180 zbranih udeležencev je prisluhnilo pozdravnim nagovorom. V kulturnem programu so nas s svo- jim samozavestnim nastopom nav- dušili učenci OŠ Brusnice in Brusni- ški Maček. Simpatične osnovnošolce je pred mikrofonom zamenjal kar Kr- javelj, ki je prisotne pozabaval z ak- tualnimi domislicami. Za zaključek je predsednik PD Krka Novo mesto Anton Progar ekipi dvanajstih jekle- nih planincev, ki so ob petdesetletnici Trdinove poti pot prehodili v štirih dneh, svečano podelil značke in potr- jene izkaznice. Zaigral je še duet An- dreja Bajuka, ki je planince zavrtel v plesne takte vesele glasbe. Zdravko Damjanovič – Somy PD Gorenja vas skrbi za tradicijo in mlade planince Planinska krožka v okviru Planinskega društva Gorenja vas delujeta na Osnov- ni šoli (OŠ) Ivana T avčarja Gorenja vas in na OŠ Poljane. V Gorenji vasi za vsako leto številčnejšo skupino učenk in učen- cev od 6. do 9. razreda skrbita mentori- ci planinske skupine Neža Erznožnik in Darja Krek, na poljanski osnovni šoli pa mlade planince v dveh starostno različ- nih skupinah od 1.–2. razreda in od 3.–5. razreda navdušujeta mentorici Alen- ka Jelovčan in Katja Zorko. Gorenjeva- ški mladi planinci se na pohode poda- jajo ob vikendih, če jim je vreme pozimi naklonjeno, tudi na dvodnevni planinski tabor, teoretičnega znanja pa se v veli- ki meri naučijo kar na pohodih samih. Vsako šolsko leto obiščejo okoliške hri- be in bolj oddaljene gore, najbolj zažele- na pa je septembrska dvodnevna tura v visokogorje. V šolskem letu 2016/17 so se odpravili na Krn s planine Kuhinja prek planine L eskovca do Rdečega roba in prek Batognice na vrh Krna, sestopili pa so mimo Krnskega jezera, Prehod- cev proti Zatolminu in vmes tudi veliko zvedeli o soški fronti. Letos so se pov- zpeli na Slemenovo špico iz Tamarja. Najmlajši iz poljanske osnovne šole so se lansko šolsko leto povzpeli na Ja- mnik, Možic, Lajnar in Škofje, starejši pa na Slavnik, Črni vrh in Javorč, vsi skupaj pa so obiskali Jezersko, Ravensko Koč- no in razgledno točko Na prodih. Ob sestopu so spoznali tudi osnove pre- živetja v naravi in prve pomoči. V tem šolskem letu prav tako načrtujejo pe- stre pohode. PD Gorenja vas pa ne pozablja tudi na tradicijo. Letošnjega 7. maja smo se po- dali že na 41. spominsko-rekreativni po- hod na 1562 metrov visoki Blegoš, kjer je zavihrala slovenska zastava, na osre- dnji prireditvi pri koči tega poljanskega lepotca pa je zapel operni pevec Tone Habjan, zbrane sta nagovorila predse- dnik PD Gorenja vas Rafael Krvina in osrednji govornik Drago Štefe, z iskri- vostjo pa so navdušili otroci poljanske in gorenjevaške šole. Naslednje leto, V kulturnem programu so zbrane navdušili mladi iz OŠ Brusnice. Foto: Zdravko Damjanovič – Somy Mladi planinci OŠ Poljane na razgledni točki Na prodih nad Jezerskim Arhiv PD Gorenja vas 78 predvidoma 6. maja, bo že dvainštiride- seti pohod, zato že sedaj vabljeni k nam. PD Gorenja vas NOVICE Planinska zveza Nepala ima novega predsednika Na letošnjem zasedanju Planinske zveze Nepala (NMA) 5. avgusta so po- tekale tudi volitve predsednika. Za no- vega predsednika je bil izvoljen San- ta Bir Lama, dolgoletni menedžer in podjetnik na področju turizma. Nje- gov protikandidat je bil Zimba Zan- gbu Sherpa. Izvolili so tudi izvršni od- bor, ki ga sestavljajo podpredsednika, generalni sekretar, sekretar, finanč- nik in osem članov odbora. Novi pred- sednik NMA Santa Bir Lama je bil do zdaj v izvršnem odboru NMA, ki ga je vodil dosedanji predsednik Ang Tshe- ring Sherpa. Planinska zveza Sloveni- je (PZS) in NMA sodelujeta že dolgo let (slovenska šola za gorske vodnike v Manangu, slovenski del v gorniškem muzeju v Nepalu …), v letu 2003 pa sta podpisali tudi uradni sporazum, ki sta ga leta 2010 po politični preureditvi Nepala iz kraljevine v republiko ustre- zno osvežili. Naj se dobro sodelovanje in slovensko-nepalsko prijateljstvo tudi po izvolitvi novega predsednika NMA nadaljuje. Pred petdesetimi leti na Pik Leninu Štirinajstega avgusta je minilo 50 let od prvega slovenskega vzpona na Pik Lenin, na katerega so se povzpe- li Ante Mahkota, Franci Ekar, Barbka Ščetinin - Lipovšek in Peter Ščetinin, 16. avgusta pa sta na vrhu pamirske- ga sedemtisočaka stala še Sandi Bla- žina in Pavle Dimitrov. Vodja odprave Miha Potočnik se je zaradi poškod- be obrnil pred vrhom. Takrat je bil to prvi osvojeni sedemtisočak alpini- stov tedanje Jugoslavije. Ob zlatem jubileju so se v ponedeljek, 14. avgu- sta, v Slovenskem planinskem mu- zeju v Mojstrani srečali člani te od- prave, med njimi Franci Ekar, Pavle Dimitrov in Peter Ščetinin, dva teda- nja člana sta že pokojna, dva pa v le- tih oziroma bolna. Dosežek leta 1967 na 7134 metrov visoki vrh je bil podla- ga za nadaljnje alpinistične vzpone in odprave, ki so dosegale uspehe v vi- sokih ostenjih. Nekdanji predsednik Planinske zveze Švice v Sloveniji Frank Urs Müller, nekdanji predsednik Planinske zveze Švice (SAC) med leto- ma 2005 in 2013, se je v času svojega letošnjega dopustovanja mudil v Slo- veniji, kjer ga je za kratek čas gostil tudi nekdanji predsednik PZS Franci Ekar, predsednik PZS med letoma 2001 in 2010. Nekdanji predsednik SAC Müller si je ogledal številne slovenske kultur- ne in naravne lepote, povzpel pa se je tudi na Triglav, si ogledal Bled, Bohinj, Ljubljano, Trento, Piran, Kras, Kranj … Nekdanja predsednika sta se dotakni- la tudi jubileja 75-letnega Petra Ha- belerja, avstrijskega vrhunskega al- pinista in himalajca, ki je pred 48 leti začel plezati z Reinholdom Messner- jem, s katerim sta se leta 1978 kot prva povzpela na vrh Everesta brez uporabe dodatnega kisika. Habeler kljub letom še vedno skrbi za popularizacijo in ra- zvoj sodobnega in klasičnega alpiniz- ma. Tako je lani pri svojih 74 letih z Da- vidom L amo ponovil vzpon na Eiger po severni steni. Naj dodamo še, da je bil Müller s svo- jo podporo in pozitivnim mnenjem še posebej zaslužen za podelitev nagrade fundacije kralja Alberta I. za izjemne in trajne dosežke, ki imajo pomemben vpliv na gorski svet in zaščito Alp, Slo- venskemu planinskemu muzeju. Zdenka Mihelič Life naturaviva: Biodiverziteta – umetnost življenja Slovenija ima zaradi ohranjene na- rave in bogate biotske raznovrstno- sti med evropskimi državami največji delež zavarovanih površin. Na to dej- stvo smo lahko upravičeno ponosni, hkrati pa ob smotrnem ravnanju in s sodelovanjem to izjemno kvaliteto Slovenije lahko ohranimo za zanam- ce ter jo istočasno postavimo za te- melj zelenemu turizmu in celotnemu trajnostnemu razvoju gospodarstva na teh območjih. V Javnem zavodu Triglavski narodni park smo prepri- čani, da so vsebine na področju in- formiranja, ozaveščanja in izobra- ževanja ključne za omenjeni razvoj zavarovanih območij. S tem name- nom vse leto organiziramo raznoliko paleto aktivnosti, namenjeno različ- nim ciljnim skupinam. S pomočjo projektov EU te vsebine lahko nadgradimo in pomnožimo ter tako laže dosežemo številnejšo cilj- no publiko. S tem namenom smo v sodelovanju z devetimi projektnimi partnerji v letu 2016 pripravili in pri- javili projekt LIFE NATURAVIVA, ki je bil aprila 2017 odobren, septembra pa se je uradno tudi začel. Javni za- vod TNP bo s pedagoško platformo z vsebinami, animiranim filmom in številnimi naravoslovnimi delavnica- mi nadgradil vsebine za vzgojno-iz- obraževalne dejavnosti; pripravljene bodo številne naravoslovne delavnice, Franci Ekar in Frank Urs Müller Arhiv Francija Ekarja 79 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK predavanja in filmski večeri, izvedene bodo ekskurzije in delavnice za turi- stični in kmetijski sektor ter v sode- lovanju s partnerji pripravljene in iz- vedene razstave in drugi dogodki, ki bodo na ogled po vsej Sloveniji. Cilj je, da projektne aktivnosti dosežejo več kot milijon uporabnikov. Program LIFE je finančni inštrument, ki ga upravlja in financira Evropska komi- sija. LIFE je največji evropski finanč- ni mehanizem, namenjen izključno ukrepom na področju varstva okolja, ohranjanja narave ter blaženja in pri- lagajanja podnebnim spremembam. Projekt LIFE NATURAVIVA bo tra- jal od septembra 2017 do septembra 2022. Vodilni partner je Nacionalni in- štitut za biologijo, ostali projektni par- tnerji pa so: Inštitut Lutrak, Univerza v Ljubljani – Botanični vrt, Krajinski park Ljubljansko barje, Kozjanski re- gijski park, Krajinski park Goričko, GRM Novo mesto – Center biotehni- ke in turizma, Kmetijsko gospodarska zbornica Slovenije, Notranjski regijski park in Javni zavod TNP. Projekt po- leg komisije EU finančno podpira tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Majda Odar V SPOMIN Boris Kumer (1959–2017) Človeka, kot je bil Boris Kumer, član PD Idrija, je bilo vredno poznati. Bil je planinec, ljubitelj skritih brezpo- tij in velik gorski estet. Z njim je bilo nemogoče na hitro in površno opra- viti. In to na kateremkoli področju, ne le glede gora, preko katerih sem pred leti v iskanju informacij končno prišel na sled večini neznanemu Šodrovcu s hribovskega, oziroma BorKumu s starega spletnega foruma PZS. Boris je pod psevdonimom, ki razkriva nje- govo veliko ljubezen – brezpotja v vsej svoji lepoti in kompliciranosti – obja- vil na desetine opisov. Ne običajnih, temveč pravih esejev, prežetih z gor- sko mistiko in poželenjem odstiratelja skrivnosti. Žal je šlo s prenovo strani PZS marsikaj v nepovrat, pa tudi sple- tni forum tam ni nikoli več zaživel … Zaradi svojega znanja, skromnosti in nekonfliktnosti, kar je na današnjem spletu bolj izjema kot pravilo, je bilo nanj naslovljenih precej vprašanj. Ve- dno je odgovoril, a nikoli takoj in na- ravnost. Po žličkah in temeljito je raz- dajal široko znanje, zavedajoč se, da ponavljalcu tura ne bo nikoli toliko po- menila, če mu bo delo preveč olajšal. Želel je, da tudi drugi vidimo, ne samo gledamo. Takole je zgledal delček enega nje- govih zapisov: "Sreda, 12. julij 2006; odločitev med ostati sam doma in oditi sam od doma, je bila čudovito lahka. Polnoč me je ujela ob tlače- nju vrvi v nahrbtnik, prvo svetlika- nje pa že pri pobalinskem divjanju v smeri Gorenjske. Nič se ne bom opravičeval zaradi hitrosti, niti zato, ker sem zavrnil prijazno vabilo prija- teljev na skupno turo. Hitel sem, ka- mor me je tako silno vleklo - v mar- tuljške robé. Uresničiti sem si šel željo, pri kateri bi bila družba moje drage dobrodošla, a je njeno dežurstvo po- magalo pri pametni odločitvi, da ji tokrat raje odtegnem "užitke trplje- nja". Prav posebnega, popolnoma prvinskega, planinsko presežnega … Pravzaprav o omenjeni poti ni lah- ko pisati – doživeti jo je treba! Pov- sem mogoče je, da doživetje v celoti komu ne bi bilo všeč, da pa zase ne bi našel prav ničesar, tega ne morem verjeti! Taki na to pot sploh ne stopi- jo! Če pa slučajno le, jih takoj grobo zavrne! // … in potem se začne. Na- daljevanje je eno samo iskanje pre- hodov. Občutek izpostavljenosti je stalnica in oprimki radi ostanejo v ro- kah. Naj, le stòpi se ne smejo podreti! Pot mi curlja. Sopara. Gaj redkih ma- cesnov me vabi k počitku. Obsedim, a prežene me kaplja dežja, ki napo- veduje naslednje. Že nekaj časa sem brez orientacijske oporne točke. Prav v nedrjih sem, nekje na pol … Kaj pa nazaj? Bi znal? Strmo plezanje nav- zgor bi bilo ob povratku strmo pleza- nje navzdol … Odmislim! Nad mano se sem in tja vozita dva para rdečka- stih ptic. Postovke. Dva para skupaj. Redkost. Kako fino bi bilo zdaj na ter- mični vzgornik nasloniti krila in odle- teti. Stena nad mano je mirna. Rušje v navpičnici skriva polico. Uh, kakšen prehod. Verjeti ne morem. Kako neki sta ga prvopristopnika Uroš Župančič in Dušan Vodeb našla prvič … In tudi jaz, zdaj? Pod skalo, na polici, čepi skalnat možic in čaka na mojo druž- bo. Prisedem …" Boris je pot Planica–Pokljuka z obi- lico poizvedovanja in v več poskusih sam ponovil v celoti, z njegovo po- močjo pa kasneje tudi nekaj drugih ljubiteljev, ki so se navdušili nad "šo- drovstvom". Če je tekla voda v grlo, si ga lahko tudi poklical naravnost s terena, ne enkrat je pomagal komu iz zagate. Pobrskal je po svojem foto spominu in ugotovil, kje se nahajaš in kam se moraš usmeriti, da boš po- novno vdel nit. Marsikdo ga je zato iz hvaležnosti namesto po imenu, kli- cal Mentor, kar je sprejel skromno, z nasmeškom v glasu. Nikoli pokrovi- teljski, vedno pripravljen poslušati in skozi tvoje besede podoživljati čas, ko je lahko še sam trl brezpotne ore- he, seveda ne zgolj na poti PP, kajti celotni Julijci so bili njegova dome- na. V njegovem kraju človeku, ki ima na plečih tako življenjsko širino, čisto enostavno rečejo, da je "fejst díc". Kljub omenjeni komunikaciji je bilo le malo "vajencev", ki so uspeli tega mentorja osebno spoznati, čeprav so z njim veliko klepetali po telefonu ali si dopisovali preko spleta. Boris je kot človek iz malega kraja, v katerem le redko kateri lonec ostane pokrit s po- krovko, enostavno ljubil svojo zaseb- nost. Ko mu je pred desetletjem na gor- niški turi ponagajalo srce, so mu gore čez noč postale previsoke. Kako mu je bilo v duši, smo le slutili, sam ni nikoli potožil z besedico. Še vedno pa je, tako kot včasih za ka- kšno neuspelo turo, rekel: "Pa saj je leto še dolgo, in še bo let!" Jih bo Bo- ris. Tvoji vajenci pa bodo med tem odrasli po svoje. Še zmeraj je bilo tako, mar ne? Dušan Škodič 80 jesenska doživetja narave z Blažem Lesnikom http://oddaje.ognjisce.si/dozivetja vsak petek ob 17.02 h na radiu Ognjišče Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. V prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste lahko prebrali … TEMA MESECA Reševalni psi, vojaško gorništvo, o delu markacistov INTERVJU Mitja Kilar, Aljaž Anderle, Danilo Cedilnik-Den, Hanzej Lesjak Z NAMI NA POT Sekstenski Dolomiti, Slavnik POČITNIŠKA PLEZALNA ŠOLA AKTIVNE IN ZABAVNE POČITNICE | ZA ZAČETNIKE IN IZKUŠENE MLADE PLEZALCE 10 TERMINOV PREKO CELEGA POLETJA | WWW.PLEZALNICENTER.SI FJÄLLRÄVEN BERGTAGEN Kolekcija, ustvarjena za življenje nad gozdno mejo - kjer drevesa ne rastejo več, a raste vaš duh. www.fjallraven.com/bergtagen FW17_ADS_Bergtagen_PlaninskiVestnik.indd 1 02.10.2017 11:52:58