UST in SREDNJEŠOLSKO DIIJ1ŠTV0 : k 2.::: Letnik lil. : J :::: Urejuje " : dr. Anton Breznik : Za leto 1910/1911 »Mentor« * 1910/1911 » III. letnik « Zvezek 2. Vsebina. ' - Črna liska. (Prof. Fr. Pengov.)................................25 Misli k Svetemu pismu. (Dr. J. Gnidovec.)...................31 Prva pot v Sveto mesto. {Dr. Janez Ev. Zore.) .... 36 Navod za šahovo igro. (A. Uršič.) (Dalje.).....................43 Drobiž: Kraška naloga. — Originalna kazen. — Zakaj ima februar tako tnalo dni. — Razmere med zahtevo in dosegljivostjo. — Davki za Friderika 1. —• Drevesa — učitelji. — čudni običaji. — Enorog-nosorog v pravljici. — Guillotina............................................45 fcf Lepa priložnostna darila. "■nsSAaSSSP^ Dobro in poceni *e kupi le jjrf ric|)I( km je oWc /uano. *-• Ure budilke od 3 K nanrej, nik**!-ntHte Ipih* atiker tu* od K 4 .70 napre); irehm* cJK-r.-rti. iiw od 7 K naprej; trtbrtif ankn rem. ure od 10 Iv naprej; diamantni prstan »xt Iti K itar rej; brftfantm prstan od 30 K naprej Lepe novosti v kina- in pravem »rebru po snltanth cenah. Nartu ajte novi .mik • kolacumni tudi po poiti Kcvtonj. - Singerjevi Jivalni atrojt od «0 K naprej, tudi /a pletenje (pouk breaptačen). Fr. Čuden, trgovec in urar v Ljubljani. Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano prvega dne vsakega meseca in stane za dijake dve kroni, za druge naročnike Stirl krone na leto. Tisk »KatollSke Tiskarne* ▼ Ljubljani. Letnik III. List za srednješolsko dijaštvo. Štev. 2. Prof. Fr. Pengov: Črna liska. V Mavenškem bajarju vlada večen boj in prepir: ščuka preganja ribice, grabežljiva ličinka kačjega pastirja je napovedala boj vsem črvom in mehkužcem. Pa tudi ljubezen in mir stanujeta v lepem, čistem bajarju, kajti tukaj med ločjem valijo ptice svoja jajca, brbljajo po mehkem dnu zelenonoge tukalice, se vozijo na izprehod z ljubeznivimi malčiki drobni ponirki. Ljubko so cvetele vijolice spomladih 1908. ob grmovju in mileje je pihljal veterček nad gladko vodno površino, ko se je vrnila vodna liska neke noči nazaj s toplejšega juga, kjer je bila prezimila. Ker je njena stroka pač veslanje in brodarstvo, ne pa zrakoplovstvo, zato ni posebna umetnica v tej moderni novotariji; popolnoma pametno je torej ukrenila, da si je izvolila za potovanje rajši noč nego dan. Večja varnpst, bolj zamišljena nrav in pa stara navada so bili vzroki, da ni privršela v velikih trumah, kakor delajo žrjavi ni gosi, race in štorklje, ampak sama samcata je smukala preko hribov in dolin, nevidna slehernemu zvedavemu očesu, proti cilju svojih želja. Zgodaj zjutraj je videla mlinarjeva Lenčica, skakljajoč °b bregu, črno putko z belim čelom, kako je veslala po mokrem elementu. Z lično glavico se poganja veselo naprej in udarja s Prožnimi nožicami po jasni vodici. Na vsakem prstu ima ob straneh temne kožnate krpice, vsak prst Je toreJ zase malo veselce; kadar potegne ptica pri plavanju prste naprej, tedaj se stisneta krpici navzad skupaj kot dva lista pa-Pnja in brez težave režejo nožiče bistro vodovje. 2a Kako kmalu se spozna novodošlec (samci se vrnejo prej z juga) v svojem gospodarstvu. Kako preišče sleherni kot, ali je še tak kot je bil lani. Sicer visi bičje zarjavelo in suho nad močvirnim brežiščem, toda iz mokrine že kukajo mladi, zeleni brstki. Ne bo tako dolgo in visoko se bodo povzpele toge bilke z ostrimi listnimi meči, biček in ostrice in širokolistna kislica. Par dni pozneje je. Samcu seje pridružila prijazna gospodinja. Tudi njo je prinesla noč in veliko si imata povedati, kako se jima je godilo za časa dolge ločitve, kajti prezimila sta vsak zase. Paroma ploveta zdaj ob gosti ločnati džungli in si iščeta varnega prostorčka za gnezdo. Precej daleč od brega ga najdeta, od brega proč, da se ne more nihče tako izlalika približati, ne pes, ne mačka. Pa tudi s čolničem se težko pririješ do liskinega gnezda, vodne rastline delajo tako gosto tkanino, da ne moreš naprej. Tam sredi ločja sta ugledala šop gostega bilja; srčno stopi gospodar nanj in potlači z nogami in kljunom bilke in liste, da ležijo lepo vodoravno. Tako je v kratkih hipih ustvarjen plavajoč otočec, nanj pride še nekoliko listja, kako pero ali žima in gnezdo je gotovo. — Kmet iz Dragomna, ki vozi mimo s cvilečim volovskim vozom steljo iz ihanskih hribov, seveda ne vidi drugega kot globoko močvar z dobro znano obrobo iz šaš j 4 in naprej v daljavo pas vrbovega grmičja ter staro topol. Naša liska pa sredi vodne goščave in njeni sosedje, zlasti kobilarji na jagnjedu so smatrali bajar, ob katerem je tekla njihova rodna zibelka za kraljestvo, za pravi paradiž, saj je bila to njihova — domovina. Naša liska ni sicer bogsigavedi kakov stavbinski umetnik, kot je n. pr. pl&šica ali remec ali tudi kakor njen sosed kobilar, ki spleta s toliko umetnostjo svoje gnezdo med rogovilo; tudi ni taka kakor je plašica, prebivavka velikih močvirij, ki pripenja svoje gnezdo na trst ali vrbovo vejico. Kakor ima vsaka ptica svoj tonov način, pa naj že piska na piščal ali žvrgoli, naj bo flavtistka ali jodlarica, naj gruli z golobom ali brenči s koscem v gosti ruševini, tako stavi vsaka vrsta tudi svoje gnezdo po strogo originalnem sistemu in primerno svojemu življenju. Kakšne jubileje praznuje ptičji svet spomladi! V zeleni meji se razlega melodični kosov melodram, v lmkali trobenta ščinkovec svojo »visoko pesem«, da prodira skozi ušesni labirint do veselih srčnih globin, v solnčno zelenem gozdu oponaša zlati pirol (kobilar) jodlajočo Apencelarico v srebrnojasnih zvokih. Vse cvrči, prepeva in poskakuje. Saj je pri koncu veliko delo. Gnezdece je pripravljeno, postlana je zibelka za mlade. — Opazujmo posamezne vrste ptic, kam stavijo svoja gnezda! 1. Prosto in ponosno, v vrlnincu naj višjega drevesnega orjaka v gozdu ali pa na nepristopni pečini stolujejo nepremagljivi sokoli in orli. Nobena trdnjava Predjamskih Erazmov, nobeno gnezdo srednjeveških klativitezov ne štrli tako zavedno, tako predrzno izzivajoče v zrak. V nebesni modrini visijo gnezdišča plemičev in kraljičev izmed ptičjega sveta. Tudi postavna čaplja z dično perjanico in na severu zaupljiva štorklja z rdeče lakiranimi bergljami stavita svoje gnezdo prosto, prva visoko v gozdne vrhove, druga pa na strešno kolo ali na zvonik. Zavratni skobec in krvoločni kragulj kokošar se skrivata ob črni svoji zavesti v brlogu najgostejše gozdne goščave. Iz dračja in vejevja so vsa ta vedno odprta gnezda. 2. In vaše navadice, žolne, ve neutrudljive tesarice zračnega gozda? Z ostrorobim kljunom so si iztesale v osrčju debelejših dreves gozdarsko hišico, kljubujočo vsem nevihtam. Tam gnezdijo in valijo, tam tudi prenočujejo celo leto. Pa tudi velikodušni so ti gozdni arhitektje; ne sramujejo se svojih revnejših sorodnikov in znancev, ampak jim napravijo marsikako vilo ali vsaj kajžico v deblu in veji. Nožnokljuni plezovt, živahno flavtajoči brglez, vijoglav (Iynx), ki se tako grdo pači, ko zvija glavo in oči, mila jerica (smrdo-kavra) z visoko pernato čako, pred vsem p& veseli, šegavi škorec, vsi ti osebenkujejo, pa tudi valijo v žolninih votlinah, prosto, brez najemščine, brez hišnega najemniškega ali hišnorazrednega davka. 3. Še druge ptice so polagavke min in pijonirke, ki vrtajo nežno rove in tunele v trdne bregove ob rekah in potokih. Tako zida in gnezdi pobrežna lastavica ob naših rekah, tako pisani legat ob bregovih belega in modrega Nila, mojster v stavbi globokih predorov je posebno naš briljantni vodomec, ki sem ga tolikokrat zalezoval v njegovo lastno domovanje ne samo iz interesa naravo-slovske radovednosti, ampak tudi se stališča ribjega varstva. 4. Po razpoklinah razpadajočega zidovja gnezdita rdečerepka in prusnik (Steinschmatzer), više na visokih podstrešjih in stolpih prebivajo čuk, pustovka in hudournik. Najviše, gori v rupah navpičnih planinskih sten pa najdeš, a le z nevarnostjo lastnega življenja, gnezdo vesele skalne lastavke in planinske brizge (Alpen-segler), ki obletavata, igraje svoj »circulus vitiosus«, Čerine nepristopnih pečin. 5. Pa pustimo prebivavke temnih votlin in tesnih skrivališč in stopimo z »orjaško deklico« doli z visokih gradov na ravno P°lje, kjer vse gomazi in mrgoli pridnega kmetiškega ljudstva, ki !cže črne brazde v materino nedrije, da ga oplodi, podajmo se na vrosnate goljave, kjer čuva pastir maloštevilno čredo, ozrimo se !)0 Pustinjah zunaj ožje domovine. Sivi škrjanec, mala cipa in strnad na polju, urna priba in k°nogi pepelasti prodnik na pustih, praznih pašnikih, bledoru- 2a* meni hostni škrjanec in peščenobarvane stepne kure (droplja), vse te ptice gnezdijo prosto na tleh, in nimajo drugega nego modro nebo nad seboj, rjavo pusto okoli sebe, pod seboj pa golo, okroglo kotanjo z jajci. Ravnotako preprosto valijo galebi, čigre ali ribiči in alki (pingvini). (i. V žoltem pesku sipin, na zelenkastem skalovju in po zamolklih grebenih nevarnih morskih pečin čepijo in domujejo ta-mošnje prebivavke, včasih v neštetih trumah, uprte z očesom na šumeče valovje. In če preiskujemo zakone, po katerih se ravnajo selišča ptic po večjih skalnatih brežinah čilskega in peruvanskega obrežja, povsodi kaže ptičja samouprava najlepši red. Peščeni breg tik morja je zasela velika tonovšica in morska papiga, na višji, z zelenjem obrasli terasi se ti predstavi srebrni galeb, nad njim pa dremlje na goli skali mutasti črni morski vran. Na strmih čereh arktičnih morij pa se zbirajo zimski galebi in urije, ki gnezdijo tako blizu valov, da jim hladna morska kopel lahko sproti odplavlja prevroče roditeljske skrbi. V gostem gozdu halug si snažijo nekatere vrste alkov belopisano perje, ločene le po svojem tlaku od brezdanjega morskega žrela. Povsodi opažamo red in smotrno razdelitev gnezd in vališč, v višavi in globini, ravnotako v drevesnih, zemeljskih in skalnih votlinah, kakor v odprtih nečkah na polju, v pušči in goljavah. O kaki posebni umetniji pri stavbi gnezd doslej še ni bilo govora. Duplarji so zadovoljni s svojo votlino in polagajo jajca kar enostavno na njeno dno, druge ptice podkladajo kako slamico, listič in nitko, še tretja vrsta se izkuša povspeti do neke lagodnosti v gnezdu, tako zlatovranka, vijoglav in drugi. Tudi pri pticah gnezdečih na golili tleh lahko zasledujemo različne stopinje popolnosti, od legena, ki tabori naravnost na tleh brez najmanjše priprave, mimo divje pute, ruševca in jerebov do škrjanca in strnada, ki imata najbolj dovršena gnezda na goli zemlji. 7. Imamo pa tudi ptice, ki stavijo umetna gnezda, da jim ne moremo odreči občudovanja kot umetnikom in stavbnim mojstrom. Toda vsaka vrsta ima pri tem svojo maniro, svoj sestav, svoj patent. Vse mnogovrstne tekmovalce delimo lahko v tri velike skupine po stopinji njihove umetelnosti, in sicer v: pleUtrje, kartona-žarje, modelerje in cementarje ter tkalce. Plet&rji rabijo podobne snovi kot sitarji in pletarji košar; služi jim suh mah, travne bilke in stebelca, dlaka in perje, žima itd. kar vse spletajo v lične jerbaščke. Kartonažarica razmoči suh material s svojo slino in ga potem zlepi in skita ali pa zamaže z ilovico. Produkt takega dela je trpežen gradiček, trden in ličen, kot bi ga bil izdelal izurjen kainenosek iz umetnega kamenja, odtod ime modeler in cementar. Vse pa prekaša umetni tičji tkalec, ki rabi prav nežno tkanino za svojo obrt; snovi no zlepi samo s svojo slino, ampak jo tudi velemično obloži s klobučevino in pretke v prav trdno blago. a) Izmed plet&rjev, ki imajo le na ralilo zmašena gnezda, omenjam naših penic in slavčka. Umetne pletarice so pred vsem trsne penice z zgoraj ozkim, spodaj trebušastim gnezdom. Istotako so pletena široka, na vodni gladini plavajoča gnezda raznih vodnih putek, tukalic in lisek in ponirkov v obliki košnice iz trsja, ločja in šopov trave. Tu imamo okrogle ladje pritrjene na mačku, ki se dvigajo z vodno gladino kot ob plimi in oseki. Častna diploma za pletarsko umetnost pa gre velekljunom (vranu in njegovi sorodo-vini). Kdo bi zaupal tatinski sraki, da se pretaka po njenih žilah taka umetniška sokrvica, da si oskrbi nalik ciganskemu Beduinu celo streho nad glavo in pripušča v svoj roparski brlog le en sam vhod, največkrat obrnjen proti vzhodu. b) Iz rodu kartonažnih tvorničarjev pozna vsakdo drozga, ki zamaže od znotraj gnezdo z nečistim aluminijevim okisom (AI2 O3), znanem pri kemijsko neizobraženih ptičih pod priimkom »ilovica«; s tem da pleše po mali dvorani urno kolo zgladi stene, da je veselje pogledati. Naše pomladne glasnice, lastovke, so združene tudi v poseben ceh, v zadrugo cementarjev in ni ga med nami, ki bi ne znal ceniti umetnije in koristi gnezda te človeške prijateljice, ki stavi svoje konzolice zdaj na zidec naših poslopij, zdaj na tramovje in traverze podov in hlevov. V Wald6ggu (blizu Wildona na Štajerskem) ima baron Plesnik veliko živinorejo na krasni pristavi; obiskal sem hleve s 60 repovi naj lepših krav, na stropu s prečnicami (traverzami) pa sem naštel čez 20 lastovičjih gnezd in kljub vsemu prizadevanju nisem mogel najti tudi najmanjše mušice v celem velikem hlevu; kako nasprotje od starega Avgijevega svinjaka! Podobne umetnice srečavamo v drugih pasovih. V vzhodni Indiji prileplja drevesni hudournik, svoje gnezdece, veliko kot orehova lupina na vodoravno vejo. Gnezdo je kartonirano iz drevesne skorjice, malih ptičjih peresec in lišajev. Le eno zamodrelo jajčece ima prostora v njem in ko samica vali, sloni glavna njena teža na veji. Slavnoznane indijske salangane pritrjajo svoje plitke skledice iz osušene sline na nepristopne stene in v podmole nad morjem. Kitajski gurman (sladkogobec) jih ceni kot slaščico, dasi ne najde evropska okusna brbončica na njih nobene posebnosti, da, sodba normalnih okusnih občutnic se glasi naravnost uničujoče, češ, da sluznati klej sploh nima nobenega okusa. Toda, »de gustibus n°n disputandum« in navzlic našemu jezičenju použije stara Kina vsako leto nad 300.000 funtov takih gnezd v vrednosti kakih 36 milijonov kron. — V Afriki imamo celo hudournika, ki obeša svoje gnezdo na hstje palmovih dreves. c) Rekord v mojstrstvu za stavbo gnezd pa gre družbi tkalcev. Vsako teh gnezd je zase umotvor, ki popolnoma odgovarja svojemu namenu. Kakšna umetna in lična gnezdeca stavijo že naši preprosti ščinkovci, krivokljuni, liščeki in dolgorepa senica (mli-narček) iz mahovja in lišaja, iz vejCic in travnega bilja, iz peresec in dlačic, kako umejo vse predelati v gosto tkanino in klobučevino! Kako umetelno je malo gnezdece zimskega operetnega pevca, malega stržka in njegovega velikega strica, povodnega kosa! Prijatelj iz Bohinja mi pošilja precej velik, debelosten globus iz mahu; mala, okrogla odprtina služi za glavna vratiča — darilo je dvorec, otet, drobnemu palčku. Blesteči cesarski kobilar in kraljiček s pisano glavico obešata svoja gnezda pod rogovilami in mladikami drevja, dočim si ga stke in sešije penica — šivilja iz svežega in ovenelega listja. Čudovita so gnezda prezalih kolibrijev v Braziliji in gizdavih medosesov v Afriki. Te orehove lupinice iz bombaža so prave umetnine lične finese, elegance in trpežnosti. Visijo na tenkih vejicah ali celo na listih. Le pomislimo: Cela družina, samec s samico in nekaj mladičev, izvaljenih iz jajčec grahove debelosti, vse to prebiva na enem samem listu! Toliko čarne lepote, umetnosti, čuta in veselega življenja v staničici iz mahu in perjiča, tako majhni, da bi jo lahko strlo triletno dete z dvema prstkoma! Kdo ne čuti, da se mu dviga duša k izvoru teh čudes pri pogledu teh milih stvaric, katerih peresca se lesketajo kot smaragdi in rubini, kot topaz in turmalin, kot bi bili sami deli solnčnega šara (spektra). A mojstri vseh mojstrov so vendarle tkalci in remci. Vsi obešajo svoja inošnasta gnezda koncu vej, če mogoče nad vodo. Dolge rastlinske bilke zavite okrog veje in vpletene trdno v gnezdo nosijo z lahkoto zračne Semiramidine palače. Ako se čudimo že umetni izbici naše repate senice, pa zasluži še vse drugačno občudovanje gnezdo plašice, prebivalke velikih močvirij, ki je najumetnejše gnezdo vseh tustranskih ptic. Umetni mošnjiček, krasno spleten iz bele rastlinske volne je pripet na trs ali na vrbovo vejico. Nedostopno vsakemu roparju hrani to umetniško duplo nežna snežnobela jajčeca v belem mufu. V južni Afriki, kjer dajo gozdovi mimoze veliko gumija in njihovo listje dovolj hrane vedno bolj ginečim žirafam, imamo družbenega tkalca ali republikanca, ki si izdeluje v velikih jatah zadružna gnezdišča, po 800 do 1000 parov na enem drevesu. Tako nam je odkrilo gnezdo črne liske v bičju čudovito mnogovrstnost ptičjih gnezd, ki smo jih sledili po vseh delih sveta in po vseh stopinjah dovršenosti. Pri vsej razliki je pa vendar po-vsodi red jačji od železa in jekla. Nikdar ne vali duplar na golili tleh; nikoli ne napravi umetnega gnezda v grmu. In kar je še bolj čudno, pri vsej mnogoličnosti vendar ni od pamtiveka niti najmanjšega napredka. Stara samica ne zgradi desetega svojega gnezda niti za las bolje, kot mladica svoje prvo; slovenska lastovica v 20. stoletju zida še vedno tako, kot je gradila izraelska njena prababica na poslopjih Salomonovih. Nikjer napredka, pa tudi ne nazadovanja: ptica pač ne dela premišljeno in z ra,z umom, ampak slepo gre za notranjimi zakoni narave in svojega velikega Mojstra. -=» Kr. J. Gnidovec: Misli k Svetemu pismu. Naš prerano umrli učeni pisatelj in ustanovitelj »Dom in Sveta«, dr.Frančišek Lampe, je pričel 1.1894. po Družbi sv. Mohorja za Slovence izdajati »Zgodbe sv. pisma«. V uvodu na strani deveti prav lepo in preprosto razlaga besedo »biblijske« zgodbe: »To ime izvira iz grške besede »biblion«, ki pomerija knjižico ali bukvice. Svetega pisma ni pisal en sam pisatelj; tudi ni sveto pismo taka knjiga, ki bi bila spisana po enem načinu, tako n. pr. kakor pišemo dandanes knjige, marveč v njem je sestavljenih in združenih več spisov, med seboj jako različnih; rekli bi lahko: združenih je več knjižic v eno samo večjo knjigo ali zbirko. Zato so imenovali sveto pismo v grškem jeziku biblia, to je: knjižice, in to ime je prešlo tudi v latinski jezik. V tem jez>iku so pa polagoma pozabili, da pomenja »biblia« več knjig; začeli so besedo tako rabiti, kakor bi pomenjala eno samo knjigo. Saj je tudi v našem jeziku nekaj podobnega. Kdor pravi, da ima »bukve«, ni povedal še dosti, ali ima eno samo knjigo, ali pa morebiti več knjig. Tako je pomenjala beseda »biblia« sv. pismo, in ta beseda je prešla tudi v druge jezike in celo v slovenski pisavi se rabi beseda »biblija« v istem pomenu, kakor sv. pismo.« Kdo bi mogel našteti vse spise in knjige, ki so se spisale, odkar biva človeški rod na zemlji! Najznamenitejša izmed vseh knjig cele svetovne literature pa je in ostane sveto pismo, četudi bi ga presojali se zgolj literarnega iti umetniškega stališča. Pisali so se spisi sv. pisma v dobi poldrugega tisočletja, od Mojzesa pa do konca prvega stoletja po Kristusu. Glede starosti torej te knjige nimajo absolutne Prednosti; marsikak napis Egipčanov in Babiloncev je starejši. Toda stvari, o katerih sv. pismo kot neovržen zgodovinski vir pripoveduje, segajo daleč nazaj, veliko dalje kot vsi drugi spomeniki. Podatki knjige vseh knjig nam živo slikajo začetek človeške zgodovine, pa nam tudi podajejo verske nauke, ki najbolj odgovarjajo dostojanstvu človeške narave, in najvzvišenejši in načistejši nravni zakon. Dokončano in zaključeno je bilo sv. pismo od mož, ki so bili v tesni zvezi s Kristusom. Kot glavni pisan vir krščanske omike stoji sveto pismo v središču svetovne in slovstvene zgodovine. Razširjeno je po svetu v več kot 300 raznih jezikih; skoro 1900 let že služi kot najboljša učna knjiga vse verske in nravne izobrazbe za krščansko Evropo in dežele drugib delov sveta, ki so prejeli kulturo od Evrope. Judovsko ljudstvo, ki je prvo imelo v posesti te častitljive listine, se fje med vse narode razkropilo, ali svete knjige stare zaveze je ohranilo nepoškodovane do današnjega dne ter izpričuje, dasi samo zase neverno, obljube, ki so mu bile dane in so se že uresničile, in njih sadove že uživajo milijoni in milijoni kristjanov skozi 1900 let. Sv. katoliška Cerkev uči, da jc početnik svetih knjig Bog in da je beseda v njih božja beseda. Sveto pismo je namreč zbirka tistih knjig, ki so spisane po navdihnjenju Svetega Duha in jih sveta Cerkev pripoznava za božjo besedo. Že apostoli in evangelisti imenujejo Boga početnika svetih knjig in besedo v njih božjo besedo. Ta dva pojma o sv. pismu je sv. Cerkev vedno branila in branila proti nasprotnikom. Priča temu so razni cerkveni zbori. Naj navedem samo zadnji občni cerkveni zbor, vatikanski, 1.1870: »Eos libros Ecclesia pro sacris et canonicis habet non ideo, quod sola humana industria concinnati, sua deinde auetoritate silit approbati; nec ideo dumtaxat, quod revelationem sine errore contineant; sed propterea, quod Špiritu Sancto inspirante conscripti Deum habent auetorem.« S tem sta obsojena dva nazora kot kriva. Sv. zbor pravi: »Te knjige priznava sv. Cerkev za svete in kanonične ne morda raditega, ker jih jo s svojo oblastjo potrdila, dasi bi jih bila le človeška roka spisala (sestavila), tudi ne samo raditega, ker je v njih božje razodetje brez pogreška« . .. Prvi krivi nazor, ki je v teh besedub obsojen, pravi, da se sv. knjige imenujejo svete in kanonične, ker jih je cerkvena oblast potrdila, dasi bi jih bila le človeška roka spisala; drugi krivi nazor pa pravi, da se sv. knjige imenujejo svete in kanonične, ker je v njih božje razodetje brez pogreška. Prvi krivi nazor je sv. Cerkev zavrgla kot krivo vero, drugi nazor pa kot nezadosten in nepopoln nauk. Bistvo božjega navdihnjenja je torej vse kaj drugega. Pravi nauk o sv. knjigah je samo ta, »quod Špiritu Sancto inspirante conscripti Deum habent auetorem.« Vsaka knjiga izvira iz uma in volje pisateljeve. Um kaže pisatelju resnice, ki so vredne, da se zapišejo, volja pa pisatelja nagiblje, da te resnice tudi res zapiše. Um in volja morata skupno delovati: um brez volje ne zadostuje, kakor tudi volja brez uma nc. Ako torej hoče kdo veljati za početnika kake knjige, mora biti provzročitelj resnic, ki so v njej zapisane in provzročitelj volje, da »o se zapisale. Kaj je torej božje delo pri spisovanju svetih knjig? Bog mora predvsem razsvetliti človeku-pisatelju um, da spozna vse resnice, o katerih mora pisati, ali da vsaj zve, kaj mu je pisati, ako dotične resnice že pozna. — Kar kdo piše, mora poznati kot resnico. Da pa kdo spozna kakšno resnico in jo lahko zapiše, ni neobhodno potrebno, da bi spoznal ves obseg njenega notranjega bistva; kakor se n. pr. more pisati in razpravljati o elektriki, dasi naj večji učenjaki no poznajo njenega bistva. Sv. pisatelji pa niso bili mrtvo orodje v božjih rokah. Bog je njih um razsvetlil, da so spoznavali, kar so pisali, in da so po božjem razsvetljenju pisali, kakor bi sami ob sebi pisali. Bog je torej razodel svetim pisateljem vse resnice in reči, o katerih so imeli pisati, da so jih — vsaj kolikor je bilo potrebno — pojmili in da so potem pisali, kakor sami ob sebi. Ako so bile resnice in reči pisatelju neznane, ali ako so presegale človeški razum (n. pr. svete skrivnosti), jih je gotovo moral Bog pisateljem naravnost razodeti, t. j. proizvesti v njih nove pojme; ako so pa bile resnice in reči pisatelju že znane, je zadostovalo, da jim jih je Bog po nadnaravnem vplivu priklical v spomin in jim dal vedeti, kaj naj zapišejo; r.ko so pa bile pisateljem sicer neznane, pa so se labko drugje o njih poučili, je zadostovalo, da je Bog nagnil pisatelje, naj se o njih pouče. Božje navdihnjenje torej ne izključuje znanja in truda pisateljevega. Sv. Luka (I. 3) piše: »visum est et mihi, assecuto omnia a principio diligenter, ex ordine tibi scriberc, optime Theophile.« To se pravi: zdelo se je tudi meni prav, ki sem skrbno vse od začetka izprašal, po vrsti ti popisati, preljubi Teofil. V drugi Makabejski knjigi (II. 27) pa beremo, da sta obe Makabejski knjigi le okrajšani po drugi bolj obširni knjigi Jazona iz Kirene, in da sc je sveti pisatelj moral mnogo truditi: »Et nobis Iz. 85, 1. ‘2. » iz. :j:j, o. J Vis. pos. 2, 1. « Iz. »5, 1. 2. s Dej. ap. 1», 82-85. Na prvem nicejskem zboru 1. 325. se bere ime lidskega škofa Aecija in 1.415 je bil v Lidi sami pokrajinski cerkveni zbor, pred katerim se je moral krivoverec Pelagij zagovarjati. Kakor so gotovi zgodovinski spomini, združeni s prvo postajo železnice iz Jafe v Jeruzalem, tako je dvomljivo in preporno, kar trdijo nekateri o naslednji. Samo 3 km od Lide odaljeno mesto Rami e je baje evangeljska Arirnateja, kjer je bil doma pogumni, značajni mož, ki se ni bal in ne sramoval brž po smrti križanega Jezusa spoznati svojo vero vanj, stopiti pred rimskega namestnika Poncija Pilata pa ga prositi, naj mu izroči sveto truplo mrtvega Zveličarja. In ga je z Nikodemom položil v grob, ki ga je bil dal prav blizu Kalvarije zase v skalo vsekati. Preprost romar, ki verjame vse, kar se mu pove, utegne slišati, da je bil tudi Nikodem iz mesteca Ramle doma. O Jožefu Arimatejcu je pa še rajni Lampe pisal: »Kar se mene tiče, verjamem trdno, da je bil Jožef Arimatejec tukaj doma.«J V dokaz navaja sv. llijeronima. Toda ravno kar piše ta sveti učenjak o Arimateji, napravlja palestinoznancem posebne preglavice. Drugače namreč piše — se zdi — v spisu »Nagrobnica sveti Pavli«, drugače v svojem delu »o hebrejskih krajih«. Ker je to delo znanstveno, ono panegirično, in ker je poleg tega besedilo v prvem nejasno, čisto jasno pa v drugem, zato ni težko uganiti, na katero mesto se je treba bolj ozirati v znanstvenih vprašanjih, kjer ne sme odločevati kakšna pobožna želja, ampak so edino merodajni znanstveni razlogi. V knjigi »o hebrejskih krajih« pa pravi sv. Ilijeronim, da je evangeljska Arirnateja isto kar »Armatha sophim«, rojstno mesto Samuelovo, sredi rodu Efrajmovega, medtem ko bi ležalo Ramle v nekdanjem rodu Dan o vem. Ri ležalo, pravim; zakaj o Kristusovem času tega mesta skoraj gotovo še bilo ni. Arabski viri poročajo, da ga je sezidal omajadski kalif Sulejman, sin Abd-el-Melikov, 1. 71(1. In koncem dvanajstega stoletja piše Viljem, tirski škof, ki razodeva sicer natančno znanje o svetih krajih, da ne ve, kako bi se bilo mesto Ramle prej imenovalo. Takrat torej še nihče ni vedel, da bi to bila evangeljska Arirnateja. Ker nisem šol v Palestino samo kot pobožen romar, ampak kot sin svoje dobe, ki gleda vse v luči kritike, zato sem se oziral iz vlaka na Hatnle bolj iz zanimanja za arabsko mesto nego za njegove dvomljive spomine in prav nič mi ni bilo hudo, da nisem niogel verjeti, da bi bilo to mesto domovina onega lepega značaja v evangeliju. Resnica nad vse. Sicer jo pa zgodovinska vsaka ped zemlje, po kateri vlak drdra. Tod so bivali Izraelcem tako sovražni Filistejci, šiba, ki jo je vihtel Gospod nad izvoljenim ljudstvom, kedar mu je prelomilo zvestobo tor se vdalo malikovanju. Tod je slavil svojo zmage nad njimi junaški Samson, ki ga je poslal Rog spokorjenemu narodu izraelskemu, 1 Juru/.uluiiiHkl romar I, 78. da ga reši sovražnikov. Pri naslednji železniški postaji Sedžed se začne dolina Sarar, tako bridko znana ravno iz Samsonovih zgodb. Kdor pozna le nekoliko glasoslovna pravila arabskega jezika, brž uvidi, in učenjaki prav nič ne dvomijo, da je Wadi es-Sarar svetopisemska dolina Sorek, domovina one Dalile, ki je bila vzrok, da je slavni junak tako tragično končal. Zaljubil se je v ženo, pripoveduje knjiga Sodnikov,* ki je bivala v dolini Sorek in ji je bilo Dalila ime. Iv njej pridejo filistejski poglavarji, pa jo nagovarjajo: »Goljufaj ga in zvedi od njega, odkod ima toliko moč, in kako bi ga mogli zmagati, zvezati in strahovati. Ako to storiš, ti bo dal vsak izmed nas enajststo srebrnikov.« In zvita zapeljivka je hlinila Samsonu ljubezen pa ga izpraševala, v čem tiči njegova nadčloveška moč. Trikrat ji Samson ni povedal resnice. Lagal je zapeljivi ženski, namesto da bi pretrgal vsako zvezo ž njo. Ljubil jo nevarnost in pogubil se je v njej. Ko je v tretjič Dalilo nalagal, in je ta zastonj pozvala nadenj Filistejce, ga je začela rotiti pri njegovi ljubezni do nje, naj ji razodene skrivnost svoje moči, češ: »Kako moreš reči, da me ljubiš, ko tvoje srce ni z menoj V Trikrat si se mi zlagal in nočeš mi povedati, v čem je tvoja tako silna moč.« Da bi ljubljena ženska dvomila o resničnosti njegove ljubezni, tega nesrečni junak ni prenesel. Odkril ji je resnico: »Britev ni šla nikdar čez mojo glavo, kor sem nazirejec, to jo Bogu od rojstva posvečen. Ako bi se ostrigla moja glava, prelomila obljuba mojega posvečenja, bi ponehala tisti hip moja moč, oslabel bi in bil kakor drugi ljudje.« Dalila je videla, da ji to pot ne laže. Pošlje torej k filistejskim knezom in jim sporoči: »Pridite še enkrat gori, ker zdaj mi je odkril svoje srce.« Prišli so in vzeli seboj denar, ki so ga bili obljubili, Dalila je pa Samsona napravila, da ji je svojo glavo v naročje položil in pri njej zaspal. Spečemu odreže nekaj kodrov njegovih las, potem pa ga pahne od sebe s klicem: »Filistejci nad te, Samson!« Zapeljani junak se vzbudi, kaj mu je ljubica v spanju storila, ne ve, misli, da bo tudi zdaj odgnal Filistejce kakor vselej poprej; toda nadnaravna moč ga je zapustila, njegovi sovražniki planejo nanj, mu iztaknejo oči, zvežejo ga z verigami in vlečejo v ječo. Pač se je še enkrat nad njimi zma-ščeval, pri tem pa našel sam svojo smrt. Preden zavije vlak v judejske gore, se vidi na višini na levo muhamedansko znamenje ki velja Arabcem za Samsonov grob; zakaj muhamedanci ga kot preroka časte. Tožen je pogled na vitko palmo, ki raste ob tem grobu, sama daleč naokrog. Svet postaja skalovit, planjava izginja, judejsko gorovje jo vsaj pred jesenskim dežjem še mnogo bolj pusto nego naš Kras. Prijazni tovariš me opozori, da se zdaj več časa ne bo videlo nič zanimivega, in vzame v roko brevir. Z veseljem sem storil po * l«. pogl. h. njegovem zgledu in začel opravljati večernice tistega dne in zor-nice za naslednji dan. O kako mi je šla iz srca lepa himna na čast svetniku-jeruzalemskemu romarju, ki ga sveta Cerkev prav ta dan slavi: Gentis Polonae gloiia, Cleri(iue splendor nobilis, Decus lycei, et patriae Pater, Joanncs inclyte. Urbem potiš Jerusalem, Signata sacro Sanguine Chrisll coli« vestigia Rigasque fusis fletibus. Acerba Christi vulnera, Ilaerete nostris cordilms, Ut cogiternus consequi Hedemptionis pretium. Ti slava poljskega rodu, Sijajna čast duhovščine, Ponos liceja v Krakovu, O Janez, »pater patriae«! V Jeruzalem si šel na pot, Na kraje, ki jih naš Gospod S6 svojo močil je Krvjo, Rosilo tvoje je oko. O bridke rane Kristove, V srce se naše vtisnite, Da cena rešne nam Krvi Zveličanje kdaj zadobi. Sam bi si ne bil mogel izbrati boljšega patrona, da bi pod njegovim varstvom prvič potoval v Jeruzalem, nego mi ga je Previdnost naklonila: sveti Janez Kentski, Slovan, duhovnik, profesor svete vede, jeruzalemski romar, po rodu in po stanu brat. Končal sem brevir, ko zakliče sprevodnik: Bit tir. Zadnja postaja. Kakor orlovo gnezdo čepi vas v skalovju visoko gori nad železniško postajo. Brž se ji vidi, da je morala kdaj biti močna gorska trdnjava V njej se je doigrala žaloigra izvoljenega ljudstva, ki je zavrglo svojega Boga in ga je zato Bog zavrgel. Pod cesarjem Hadrijanom je zadnjikrat buknil judovski upor. Slavni rabin Akiba, ki je imel pri svojih rojakih toliko veljavo, da se je govorilo o njem: Kar ni bilo razodeto Mozesu, je prejel Akiba od Uoga -, ta je slovesno proglasil nekega Simona s priimkom »Bar Koliba«, sin zvezde, za Mesija, ki ima rešiti Izrael rimskega jarma. Tri leta in pol so imele opraviti rimske legije z obupnim fanatizmom pobesnelih Judov. Zadnja je padla trdnjava Bittir. Z njo je bil poslednji ostanek judovske države razdejan. Na jeruzalemskih razvalinah je sezidal Hadrijan rimsko naselbino, ji dal ime Aelia Capitolina in Judom pod smrtno kaznijo prepovedal stopiti na njena tla. Tem tolikokrat oskrunjenim, a tako svetim tlom, napojenim s krvjo križanega Boga, se zdaj bližam prvikrat. »Radujem se t Pa. 102, 2. ^ ':m2 Andrej Uršič: Navod za šahovo igro. (Dalje.) Kraljevi gambit (od italijanskega dace il gambetto — nogo podstaviti) se sedaj bolj goji kakor pred nekaj leti. Igra se se sprejetjem in z odklonitvijo (angenommenes — abgelehntes Gambit.) V sledečih treh partijah podamo sprejeti gambit kraljevega skakača. Partija 25. je Allgaierov gambit (Allgaier je bil rojen na Dunaju 17(i.!l; f 1823); partija 26. Kieserickyev gambit (Kiese-ricky je bil rojen 180(5 v Dorpatu; f 1853 v Parizu); partija 27. pa llicejev gambit (Rice je profesor v Novem Yorku, po rodu Nemec) — za katerega se šahovci po poklicu zelo zanimajo, namreč zaradi pravilnosti ali nepravilnosti obrane. Partija 25., igrana v juliju 1903 v M’ Gladbachu. Heli: F. W. Imbusch. Črni: E. Ehlen. 1. 02 — ei e7 — c5 11. Lel X f4 Kg8 _ fO 2, 12 — 14 e5 X 14 12. 0 — 0 Lf8 — d« 3. Sgl — 13 B? — 05 18. Ddl — da Sl)8 — c(i 4. h2 — h« 05 — 0< 14. a2 — a3 Ld6 X f4 V 5. Sf3 — 05 (17 (ir> 15. Tfl X f4 Dd8 — d(l 0. e4 X dr> I)d8 X (15 1(1. 1.4 — h5 ! ScC — e? 7. (12 (14 Ii7 — h6 17. Tal — fl Le8 — f5 8. Sl)] — c3 DdB — (18 ? V 18. Tfl X f5 Se7 X f5 !). Sg5 X f7 I(o8 X f7 11). Dd3 X f5 I)(18 X <14 10. Lf 1 — c4 + Kf7 — g7 20. Kgl — lil in dobi partijo. Partija 20. lieli: Rosane«. Črni: A. Andor$sen. 1. 02 — oi 07 - c5 12. 1.1)5 X cO Ko8 f8 2 12 — 14 c5 X M 13. Lc8 X u8 Shtt - 3. Sgl — 13 BV- - 14. Thl — h2 Le8 — f5 4. h2 — h 4 05 - 15. I.a8 — (15 Kf8 - K7 ! ! 5. Sf3 — e5 Sg8 16 a) 10. Sbl — c3 Th8 — 08 -f- fl. Lf 1 — c4 d7 - - (15 17. Kol — f2 l)(IH bfl 7. «4 X db Lf8 - d« 18. Sc3 — a4 1)1)0 afl 8. (12 — (14 SfO - 1)5 11). Sa4 — c3 b) o5 1). Lc4 — b5 -{- c7 - - cfl 20. a2 X a4 c) Dafl f + K). (15 X c« 1)7 X c« 21. Ddl X fl Lo5 X d4 -f II. Sc5 X cfl Sb8 X c6 22. Lel — o3 To8 X e3 sledi nova varianta; beli nadaljuje (>. Sf7 KX*”7; I-c4X kg(S; 8. <12 —d4 itd.; b) navidezno je bolje c2 — c4 nakar sledi Dah X a^; 20. Ddl - a4, Te8 — e2; Kf2 — gl, Te2 — el |- in v mat v eni potezi; c) črni napove pri tej potezi mat v 4 potezah; d) v teni nastavu ne more beli zabraniti matne poteze. Konec partije je naravnost — umetna naloga. Partija sama je ena najlepših, ki jih je igral Anderssen, ni je pa v zbirki G. 11. Neumannovi »Anderssens Schachpartien«. Pfttija 27., igrana v Cambridge Springs 30. aprilu 1004. Iteli: Del m ar, Lawronce, Črni: Ilodges, Marco, Napier, Tcichmann. Marshall, Pillsbury. 1. e2 — e4 e7 — e5 16. Te5 — el Td8 — e8 o f2 — f4 e5 X f4 17. c3 — c4 S(15 — 1)4 3. Sgl - f3 g7 — g5 18. I.cl X f4 Sb4 — d3 4. h2 — h4 g5 — g4 19. Tel — fl Dd7 X 8 — d7 2«. Tbl X b2 + Tg2 X 1)2 -f 12. Lc4 — 1)5 0 — 0 — 0 27. Khl — gl Tb2 — g2 -f 1.'!. Ll>5 X d 7 I)o7 X <17 28. Kgl — hi Tga - b3 + 14. Tel X e Sf6 X ‘15 29. Khl — h2 Tg3 - h3 -f 15. Sbl — u3 f7 — tO 30. Kh2 — gl Th3 — hi Naloga ‘2(‘>. (A. UrSič.) (Bohemia 1910.) b c d e I g h W/X ■ fcž '<.k k w h c d « I g h Mat v 2. potezi. Naloga 27. (A. UrSič.) ("'.ustno priznanje v llumpstend itd. turnirju 1010. n b c d c I K h i H m ■n d b c d c I e h Mut v 3. potezi. Rešitev nnlog 24. in 25. Boseda Šaljiva izrazi že pol rešitve! Obrni šahovnico za 180». — Črni je že v nastavi mat, oziroma preše d i se od belili k črnim (po šahovnici), tvoje podobe so bele — Crni je mat. 2B. nalogo rešiš, ako potegneš turn tako, da obvlada polovica istega osmo vi'sto in druga polovica sedmo vrsto. Črni je mat. Današnji nalogi nista težki. Vendar je znani skladatelj g. R. Braune v nalogi 2(5. nekoliko dvomil, ali se da rešiti v dveh potezah, dočim je pa slavni J. Berger mislil, da ima stransko rešitev! Kaj porečejo naši mladi prijatelji? Batakovci so ljudožrci na otoku Sumatra. Dasi so malajskega plemena, vendar poznajo vsi moški šahovo igro, ki se primeroma malo razlikuje od naše. Podobe so enake, le pravila so nekaj drugačna. Zdi se, da so Batakovci bili v prejšnjih časih bolj izobraženi — podivjali so gotovo pozneje v dolgem času daleč od drugih ljudi (radi potresov so bežali v hribe in tako podivjali po našem mnenju). »Sumatra-PosU naznanja, da pride Champion šaha, Si-narsar, za nekaj mesecev v Evropo se svojim sorojakom Si-gorang, ki je kristjan, gojenec učiteljišča v Robandjahe, na povabilo g. de Koning iz Djembera — igrat šah z mojstri! Počakajmo — bomo videli in vedeli, kaj bo! Drobiž. Krotka naloga. Pred nekaj leti so dobili v nekom razredu gimnazije v Ein-siedolnu v Švici tole pismeno nalogo: ,,1‘opis občutkov )iri hoji na visoko goro.“ Mnogi dijaki s o napisali zelo obširno in poetično nadahnjene izlive svojega srca hi domišljije. Eden pa je napravil zelo kratko nalogo in dal svojim občutkom duškasamo v trob besedah, namreč: „Uti-ttam essom s up ra! (O da bi bil že zgoraj!) jo bila vsa naloga, ki je pa spravila Profesorja in dijake celega razreda v veliko vosolost in bila mod vsemi najbolje kiasifieirana. Originalna kazon. Njujorški „Boll. Journal" jo priobčil nekoč to-le notico: »Štirje akademiki v NVorousta, Wisconsin 80 xi privoSčili onkrat tole Salo, da so nekemu farinerju (kmetu) iztekuili vrata ha dvoriSču, jih odnesli in si ž njimi poč kurili. Stvar jo priSla na dan in tl Štirje Navihanci 80 dobili na Izbiro: ali hočejo *’*li izključeni ali pa so podvreči kazni, Jim Jo bo naložil oSkodovani farmer sam. Izbrali so si poslednjo. In razkačeni hodnik jo diktiral tole kazen: hudodelci morajo tožagati in nacepiti Štiri sožnjo drv *r> tako pripravljena polena znositi v hišo neke ubogo vdovo v obližju. In da jo bila kazen Sc bolj občutljiva, so morali cepiti drva na prostem mod neprestanim pro-duciranjem mestne godbe, ki jo je za to naročil in plačal neki iraovit meščan. Na tem smešnem pozoriSču seje ves čas kar trlo vse polno meSčanstva, ki so je glasno smejalo in ploskalo tem štirim junaškim sekačem.“ Zakaj lina februar tako malo dni? Vsakemu izobraženemu človeku jo znano, zakaj ima vsako četrto, tako imenovano prestopno loto 360 dni, torej en dan več kakor navadna leta. Ni pa vsakemu znano, zakaj jo ravno mesec februar za toliko prikrajšan, da ima ob navadnih lotili lo 28, oli prestopnih pa 2!) dni, dočim jih imajo njegovi bratje po 110 ali celo 31.— Stvar jo precej preprosta. L. 4(1. pr. Kr. je Julij Cezar po tedanjih astronomičnih računih določil, da naj Stoje državljansko leto vodno 306 dni. V tistem času pa so začenjali leto z mesecem marcem, tako da jo bil februar zadnji mesec v letu. Kor so ostali meseci, kakor dandanes, obsegali 30, oziroma 31 dni, zato jo zadnjemu revčku ostal lo prikrajšan delež, namreč samo ‘2H dni. — Ko so jo pa po natančnejših astronomičnih računih pokazalo, da ima leto več, kakor samo 365 dni, namreč še šest ur povrh, je papež Gregor XIII 1. 1582. vpeljal regulacijo koledarja. Ta se je izvršila tako, da se je odkazalo vsakemu četrtemu letu 366 dni (kot produkt iz 4X<> ur, ki so se prihranile iz prejšnjih navadnih let). To pa zato, da ne zaostanemo za tekom pravega časa, kakor se to godi Grkom, Husom in sploh razkolnikom, ki se drže še vedno julijanskega koledarja s 365 dnevi in so zato zaostali v pravem štetju za okoli 14 dni. — Ker je bil pa ravno fohruar kakor pastorek med meseci prikrajšan, zato se ga ob prestopnem letu usmilimo in mu prepustimo en dan. — Pripomniti pa moramo še, da se tudi v krščanski dobi leto ni pričenjalo vodno z januarjem, ampak včasih o Božiču, včasih zopet o Binkoštih. šele lota 1563. je določil Karol IX., da so ima loto pričenjati z januarjem. In tako jo februar avanziral od zadnjega na drugo mesto ter dobi vsako četrto loto za 1 dan „priholjška.“ Razmerje med zahtevo ln doseglji-* vostjo v našem času ne odgovarja notranji vrednosti življenja in no zadovolji po novih potrebah hrepenečega človeka. Novodobni človek zahteva mnogo voč, kakor more doseči in kot mu jo potrebno za tek življenja. V času kritike in napredujoče prosveto so zdi, kakor bi raznovrstni človeški izumi služili le, do sedaj nepoznanim, nekoristnim potrebam. To pa so predvsem tako, da pospešujejo zunanjo, od notranjo vrednosti oddaljeno življenje. Tako človek skoraj nehote, a vodno išče novih potreb, ki bi mu pomagalo v dosegljivosti njegovih zahtev. Iz ene potrebo pa raste druga za drugo, dokler človek no odneha od svojih zahtev, ali dokler jih ni prisiljen opustiti. I Ako pa toga ne stori, tedaj so njegove misli in težnjo zamotano vos čas življenja za katero na tem svetu ni rešenja, kajti kolikor človek več želi, toliko bolj se oddaljuje od notranjo vrednosti, ki obstaja v toni, da so razmerje med zahtevo in dosegljivostjo vodno bolj zbližuje. N. Št. Davki za Frldorika I. Bos Jo, da kmalu no bo stvari, ki bi ne bila obdavčena. A tudi v preteklih časih so morali ljudje somintja plačevati grozno davke, celo davke, ki Jih dandanes skoraj ne poznamo, /a Friderika I. so morali Prusi plačevati letno en dolar, če so hoteli zlato ali srebro v kakršnikoli obliki na svoji obleki nositi. Da je smel kdo lasuljo nositi, je moral plačati pol do tri dolarje na leto. Kdor se je v kočiji vozil, je moral odriniti vsako leto tri dolarje za uporabo dragega tlaka. C.o je hotel kdo pi ti kavo, čaj ali čokolado, si je moral kupiti dovoljenja za to za dva dolarja. Takrat so imeli na Pruskem polog teh davkov še‘davek na nogavico, škornje, opanke, klobuke. Najnadležnejši je bil osebni davek, davek, ki ga jo moral plačevati tudi kralj. Kralj jo dajal za svojo glavo 4