228. številka.
Ljubljana, petek 4. oktobra.
XI. leto, 1878.
SLOVENSKI NAROD.
ixtiMJ» v»**k đan    ^,t>,Ji63 , ■ -• ... ~ m it... ....^...u.«.       .       - i   ujCferslLti •! o i t» i .* o. oelo leiu ln <ui.,   h p >■ u-ih o jjl.,
*a četrt leta 4 *fct, — £a L)«blj - [aflsj paagutfi n. iua fcl eu> loto 13 gli.. M 6va krt* a Kid. 30 kr., ta en uioseo 1 gld. 10 kr '/a pobijanj* ia dom se računa 10 kr. ca taeaoo. 30 kr« r.a fteUt lota »   ".jo d oAole toliku v«č, kolike poštnina iznaaa. —Za gospode učitelje na Ijt.iitkiti ftolah in za
dijake velja zniftana cena in sicer   Bi Mahlli  ■-   * ■,scr. »•.- -. 9 gld. 50 kr., po pot »I prejeman ta četrt leta 3 gld. — Za oznanil    4« plaću o od četins.->pne pet it-vrat o 6 kr., če se   • f*»ilo enkrat tiska, 6 kr., če *•■  ' • a U rat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi na] s« izvole frankirati.      Rokopisi se ne vračajo.        '  >'da<itvo in •? l.i. bi ani v Franc Ko I umno vej hiši #\ 3 „glodslidka stolba". Opr a v nji i t v o, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. ad ii'iisr.*ativn» -oči. jo v , Narodni tiskarni" v Koluianovej hiši.
Slovenstvo in njegovo časopistvo.
i.
S—c. Če lego slovenskih dežel pogledamo in vidimo, da so od treh htranij po neslovi.n-skih deželah obdane: če jemljemo ozir na to, da v teh sosednjih  deželah  narodi stanujejo, ki kakor Nemci v kompaktnih masah žive, in zraven — reče se lehko — zelo veliko duševno premoženje kazati smejo; če vidimo, da ti Nemci s svojim obrtom, s svojo trgovino celi slovanski jug preprezajo;  če jemljemo v poštev eneržrjo Nemcev,  s katero proti jugu težijo, in če zraven tega in druzega se malo številce nas Slovencev, ter mlado in majheno de našo slovansko kulturo, katera se ne more le količkaj vspeino v bran postavljati, pogledamo; in če se oziramo doli na drug slovanski jug, ter vidimo, da tam nij toliko kulturnih močij, ki bi nas proti neslo-vanskej sili braniti mogle; če celo vidimo, da je omika nas Slovencev nasproti o ne j drugih Jugoslovanov dosti vidljiva, in če nad vse to še našo, sicer majheno, ali ipak kmetu in menj šolanemu zastopniku   srednjega stanu pokažečo se razliko našaga in družin jugoslovanskih narečij in še drugo, kar bi se dalo navesti, v poštev vzamemo, — potem moramo priti do zaključka, da imamo mi Slovenci ono stališče, katero ima avantgarda v vojski. Naj se v Avstriji v merodajoih krogih nir/enje slovanskega življa izgubi, in naj pridejo pra vični, pošteni časi avstrijskim Slovanom, — Slovenci tudi tedaj ne budemo smeli upati, da zamenjamo puško s plugom. — Življenje narodov razvija se po naravnih zakomb, in če nobednemu ljudstvu ne,  tak nam Slovencem vsaki  dan naravoslovska maksima pred oči prihaja, ki pravi: manjši, po številu in omiki nlabotnejši narod, se mora umakniti močnejšemu. —
Nečem ravno reči, da nas bode Slovence nemški, omikauejši narod vse iznenarodil; oziraje se na mogočne naše hribe m gozde, v katere in za katere je pot gerinauizuciji zaprta; ozira|e se na žiljavo narav našega selškega ljudstva, ki se, posebno pa priprosta ženska, krčevito drži domačih bogov; ozi-
krv pušča, in bo nemara $ 10 državnih osnov nih postav našel Ogrnil jenja v uradih; oziraje se s kratka na normalno socijalno in državnopravno življenje  na Slovenskem, tuk vendar ne bode jenjal pritisk Nemštva v krnje naše.
Mi moramo namreč /mirom v poštev jemati, da bedemo, in naj so naša kultura če tako lepo raketa, dolgo še kolikor toliko odvisni narodno gospodarstveno od Nemcev, odvisni tudi v drugih kulturnih pogledih. Ne da se tajiti, da je nemška kultura, akoravno iste še dosti v bukvarnuh leti,  katerej  se  pa v
nij privoščeno, praznovati lepe svetce kulture v lepej našej domovini, ker nam je vsak dan gledati na to, kako zaviramo germanizacijo na njenej poti na slovanski jug. Da se drugo Jugoslovanstvo na slovanskej podlagi razvijati more; da doli na drugem slovanskem jugu žalostna nemška kultura ne bode kakor na Slovenskem svojo šolo: „niiza tiseb, riba-fiseh" etablirala; da ta nemška kultura v bodoče ne bode kapitalist, oderuh, pri katerem bode Jugoslovan si denar izposojevati,  tako zemljiščne knjige svoje s
novejšem Čafcti  z mogočnimi  sredstvi  pot v j 24% obresti poinazati moral; da bode širni
maso ljudstva dela, vendar le velika; ako jo hočemo, nečemo vzeti, ona si bode pot napravila ; boljša spretna reč najde kupčevalca tudi brez ponudbe. In tako nas bo Slovence Nemec precej časa držal, tako bo tu in tam odsekaval kako malo vejico našega slovenskega drevesca. Zraven gre glavna železniška črta proti jugu skozi naše dežele, vodeča iz srca monarhije, vodeča iz sredilo, ja avstro-nemške trgovine in obrtni je doli k jadranskemu morju, kjer bije najmočnejša žila avstrijske trgovine in obrta. Ta železniška proga je Nemcu najmočnejša vrv, s katero slovenskemu življu vrat zavija. Ker, ne glede tega, da vsaki dve uri v uradnik h nemške koloniste postavlja, je ta proga po vsej dolžini široka, gladka pot, po katerej nemška trgovina in obrtnija svoje izdelke po naših ali svojih lju deh razpečava, po katerej našemu življu ne pušča do razvoja, po katerej se tedaj Nemec vozari z vsakim vlakom v naše kraje
Naši kraji  mjso  samo lepi občudovalcu lepe narave, oni so tudi lepi prav hladno ra čunjevajočemu nemškemu kapitalistu, kateremu vsak naš domami ni) kos, in naši kraji krijejo zaklade pod zUuaujo, leščečo odejo, in rudar stva v naših krajih, topljice v našej zemlji no bodo tako lehko prišlo v naše roke.   In to plico vlečejo, morajo vleči polovico leta tujce in posebno Nemce v naše kraje, kateri gotovo ne bodo delali na to   da  se naše S loven stvo povzdigne. Mi Jugoslovani nemarno literarnega jezika,   ki  bi  menj omikanemu Slo vencu nnpon ral, kakor mu imponira tuji. Od visuoat   v  trgovini  in   ohrtmji  Slovenca oil
slovanski jug v svetišču svetovne kulture tudi svoje izdelke razpostavljati mogel — to je položeno po osodi v slovenske roke.
Mi zaradi tega nijsmo ljudstvo brez vsega pomena; mi Brno nasprotno za Sovanstvo jako važno ljudstvo, in ne bode dosti let preteklo, ko nas bodejo drugi Slovani na jngu z bolj pazljivim očesom motrili in podpirali, nego zdaj!
raje se na to, da se je v vseh ozinh po pri | Nemca bodo vedno po naših krajih pridigo* klopljeuju liosne in Hercegovine Daše polje razširilo, kjer bode imel brednji ua.š btan dosti dela, kjer bude on, ako ne bode len, s hrvatskim srednjim btaucin v zvezi posredo-vatelj mej uemtko-zahodno in slovausko-vzhodno kulturo, in bo ta naš stan, videč dolt na slovanskem jugu kraje, kjer mu dobiček, kjer mu blagostanje miga, navdušenje za tuj-stvo vigel od sebe, ter slovansko mislil in slovansko delal; oziraje se nato. da na; u ljudske in srednje šole ne bodo v bodoče ustanove, kjer se zdravemu razvitku
vala, tla se z nemškim jezikom daleč pride, in tudi takrat bo ta pridiga, ko bo Slovenec sč svojim jezikom ualte po vzhodtl lehko hodil To m več druzega ima tud« normalno življenje na Slovenskem pričakovati; tako bude germanizacija svoje noge v naš organizem po stavljala, iu teg v mirnega vpljiva se ne mo remo i znebiti, ■ er tu se le pravi : večjo nI jednako nih ko imeti kakot* Nemci, iu tako se neoovisno na lastno stališče postaviti.
Mi Slovenci smo tedaj v pravem pomenu oesede avantgatda Jugoslovanstva. Nam
Deželni zbor kranjski.
(VI. seja, 1. oktobra )
'Konec.)
Deželni predsednik vitez Kalina obljubi, da bode na interpelacijo g. poslanca Navratila v euej prihodnjih sej odgovoril.
Poslanec Hočevar je prosil in dobi odpust osmih dnij.
Izroči se prošnja deželne učiteljske konference kranjske, da bi se § 6 deželne šolske postave tako prenaredil, da se vzorne pravica imenovanja učiteljev krajnim šolskim svetom iu izroči c. kr. deželnemu šolskemu svetu. Peticija se izroči šolskemu odseku. Dr. P o k 1 u k a r poroča v imenu finančnega odseka o proračunih kranjskih ustanovnih zakladov za 1. 1877, kateri se odobre v skupnej potrebščini 44.537 gl. in s skupnim zakladom 55.322 gld., tedaj s presežkom 10 892 gld. Nadalje dr. Pjklukar nasvetuje, da se računski sklepi kranjskih ustanovnih zakladov za l. 1887. glede dohodkov, stroškov in zastan-kov, in tudi glede premoženja odobre natanko po številkah, kakorSne kaže poročilo dt-žel-nega odbora od 20. julija 1878. Zbornica temu pritrdi.
Poročilo deželnega odbora, da bi se vpeljala leta 1879 deželna pri klad a na pvo in žganje, in poročilo deželnega odbora o sklepu mestnega odbora ljubljanskega za povišanje Ittkse za ogled mrliče v, se izročita združenima gospodarskemu in finu učnemu odseku.
Poslanec dr. Schrei poroča v imenu finančnega odseka o proračunu kranjskega zeniljiščno-odveznega zaklada za 1. 1879, in stavi sledeče predloge:
1. Proračun   se v skupnej potrebščini
604 238 gl. ia v skupnej zakladi 541 266 gl. tedaj s primanjkljajem 62.1)72 gl. odobri.
2. Za zaklado deželnega doneska za leto 1879. naj se 20 % deklada na direktne davke — izvzemši doklado za vojaščino — potem 20 % doklada na vžitnino od vina, vinskega in sad nega mošta in od mesa pobira.
3. Z najvišim sklepom od 25. novembra 1. 1858. (ministerski ukaz od 27. novembra 1. 1858 drž. zak. list št. 220.) izrečena odveza službenih plačil in pokojnin državnih uradnikov in onih javnih zakladov cd plačevanja priklad k dohodninskemu davku za zemljiščno odvezni zaklad ima veljati tudi glede dohodninskemu davku podvrženih plačil ljudskih učiteljev.
4. Deželnemu odboru so ukaže,  da naj višje dovoljenje za pobiranje teh deželnih priklad in sklepa pod št. 3 po primernem potu zadobi.
Vse to se brez debate odobri, isto tako tudi računski sklep zemljiščnega zaklada za leto 1877.
Poslanec vitez Langer poroča o proračunu prisilne delavnice za 1. 1879.
Dr. Schrei pravi, da se jako mnogo za zdravila potrosi v delavnici in nasvetuje, naj bo deželnemu odboru naroči, da se ta stvar preišče.
Dr. Vošnjak odgovarja, da se z zdravilom jako štedi v delalnici, akoravno pridejo v zavod skoraj sami bolni ljudje, kateri osta nejo tudi bolni in katerim se mora vendar nekaj zdravil dati.   Mej svoto za zdravila je pa tudi tobak za nos (šnofovc), katerega da jati je navada, katera uže dolgo obstoji v de lalnici in jo imajo tudi v dru/.ih kaznilnicah. Seveda ako jo hoče deželni zbor odpraviti, po tem se bode ta rubrika za kakih 100 gold. zmanjšala.
Odobri se potem p t oraču n.
Poslanec Potočnik nasvetuje v imenu gospodarskega odseka:
a) Cesta, katera od boštanjske žage pri mirnskem mostu drži mimo grajščine Ituken-štaju in katera se pri Radni sklepi s cesto od ItHdeč do Krške vasi, naj se kot okrajna cesta opusti, a namesto nje naj se od mosto
spodarskega odseka o prošnji občine Jezica, da bi se občinska cesta mej Jezico in Viž-marjt uvrstila mej okrajne ceste, in nasvetuje naj se prošnja ne usliši. Zbor to potrdi.
Poslanec grof T h u r n poroča v imenu občinskega odseka zaradi dovoljenja 34% občin ske doklade na neposrednje davke s treijinsko priklado vred v občinah v črnomeliako faro spadaiočih:   Črnomert, Butoraj, Telečji vrh Dobl'če, Loka in Petrova vas— za leta 1878. 1879  in 1880. v namen popravljanja cerkve in nasvetuje, da se dovoli, kar zbor odobri, nadalje v imenu  občinskega odseka o dovo ljenji po postavnej poti od občine kočevske sklenene  doklade po 3% na celo najemnino od hiš v Kočevji, Gnadendorf in Hutterhajser za uboge — pričenši z letom 1878. in nasvetuje, da se ne usliši, kar zbornici odobri.
Poslanec Laseh a n poroča v imenu od bora za pregledovanje poročila deželnega od bora in nasvetuje,   da se  deželnemu odboru potrdi, da je pogorelcem v Kompoljah 5000 gl daroval.
Pri tej priliki stavi poslanec baron Ab faltrero predlo«, da se deželnemu odboru naroči, da na podlagi poizvedeb, katere ima iz družin dežela v rokah, v prihodnjej sesiji de čelnemu zboru predloži naredbo, kako se je vladati pri požarih, in naj ozir jemlje pri tej priliki, kako bi bilo mogoče mnogo prostovoljnih požarnih straž ustanoviti, in kako bi njih dežela najbolj koristno podpirala.
Predlog odseka, kakor tudi barona Ab-faltrerna se sprejme.
Poslanec L a s c h a n nadalje v imenu odseka nasvetuje, da se D žmanu za njegovo izvrstno (!) oskrbovanje deželnega muzeja, posebno zarad sestave reči j, ki so se našli pri stavbah na koleh na ljubljanskem močvirji in poslale v pariško razstavo, izreče posebna zahvala.
Poslanec Potočnik: Ko se je deželni muzej ustanovil, pozdravili so to ustanovo vsi sinovi kranjske dežele z velijc'm veseljem, in marljivo se je delalo povsod, da bi ta zavod na vse strani kolikor mogoče obogatel. Tudi jaz sem z velikim veseljem delal in rad obi
stavbene družbe sevniške na novo narejena in | Bkoval muzej, in predno Bem odšel na dolgo
mirnsko cesto ob Mirni naravno it nadaljujoča cesta kot najkrajši pot do savskega mosta v Sevnici uvrsti mej okrajne ceste.
b) Deželnemu odboru se naroča, temu ukrepu izprositi Najvišjega potrjenja.
Se sprejme.
Poslanec Taufferer nasvetuje v imenu go spodarskega odseka :
1. Občinska cesta, ki se pri Peščeniku poleg Višnje gore od državne ceste loči, ter pri Starem trgu spet ž njo sklepa, uvrsti se mej okrajne ceste.
2 Deželnemu odboru se naroča temu ukrepu izprositi Najvišjega potrjenja.
Se sprejme.
Poslanec Potočnik nasvetuje v imenu gospodarskega odseka :
1. Ost ni kos litijsko polSniške ceste od Šmartina do Brega naj se opusti kot okrajna cesta.
2. Občinska cesta, ki drži od Šmartina do litijsko-moravske okrajne ceste in se ž njo pri Sevšku strinja, naj se uvrsti mej okrajne ceste.
3. Deželnemu odboru naroča se izprositi Najvišjega potrjenja tem ukrepom.
Se odobri.
Poslanec Potočnik poroča v imenu go
Časa iz domovine, bila je še jedenkrat moja pot v muzej. Vrnil sem se črez kakih 20 let v domovino nazaj, in zopet obiščem muzej; a kako sem bil iznenađen, kajti vse je bilo še tako, kakor pred 20. leti.   Novejše reči vse pod ključem,  menda samo za posebno ljudi spravljene, in sploh vse v takem stanji, ki je no pravici Žalostno imenovati. Tudi dandenes nij dosta boljše.   Mnogo rečij nema nikakor nega napisa, in sploh nij tistega reda, kakor bi bil v interesu muzeja in učeče se mladine in druzega občinstva, katero si hoče ogledati. Da je tako,   nij  čuda, kajti muzealni kustos g. Dežman ima preveč druzih opravkov in poslov, nego da bi se bavil s tem, kar bi bil najbolj storiti dolžan.   Po deset mesecev Bedi kot državni poslanec na Dunaju, razen tega je deželni odbornik in glavar nemškutarske stranke, kako in kje bode ta mož še časa vzel, storiti kaj za muzej, kjer je dosti dela. Jaz pa mislim, da bi bil vendar jedenkrat čas, da se v muzeju red napravi, in zato na-svetujera, deželnemu zboru naj se naroči, da se priredi katalog  V3eh v deželnemu muzeju izpostavljenih rečij.
Poslanec Dežman se brani. Prvo odbija zahvalo, kar se tiče v Pariš poslanih rečij od sebe, in pravi, da je vse to napravil njegov
služabnik Š u 1 c. V obče se hvali, da je Žrtvoval uže celo noči za muzej. On trdi, da ie v redu vse v muzeji, a razpostaviti se ne da, zato tndi kataloga nij treba. Kar se ti5e tega. da ima mnogo političnega dela in pwk, ie oe uže večktat svoje prijatelje prosi, naj bi ga meni obložili.   aH zmirom brezTspeflao.
Z laj se vzdign« litijski Vestene-k\ m na dolgo in široko razklada „zasluge" svojega vzgled n i ka in vrednega mojstra Dežmana. A ker fdabo stvar je teSko zagovarjati, bil le ves Vesten eckov zagovor puhel. Ko si Ve-Rteneck nij mogel uže drugače pomagati, začel je zabavljati, da je koroški muze) v Olovci še slabši.
Poslanec. Klun opomni, kako je to, da Re ne skrbi za ohranjenje starinskih stvarij T deželi, da bi prišle v muzej. Tako je bil v zatiškem samostanu iako lep mramoren umivalnik prolan za slepo ceno nečemu privat* nemu človeku. Zakaj se nij to kupilo za de« želni muzej.
Vitez Vesteneck skoči zadet po konci in pravi, da je on kupil tist umivalnik, a še le ko je to centralna komisija za vzdržavanja stavbenih spominkov potrdila, za 23 golđ. Ako ne bi bil on to kupil, bilo bi popolnem uničeno, tako pa je na niegovem mirnskem posestvu deželi (?) ohranjeno.
Dežman zdaj priskoči za zahvalo Veste-neeku na pomoč, in pravi, da ta umivalnik nfj ravno posebne vrednosti, in da je gosp. Ve-steneeka jako drago veljala poprava. (Zakaj je pa toliko plačal za popravo, če nij stvar dosti vredna? Zakaj jo je dal iz Zatičine T daljno Mirno voziti, če nij „ravno posebne vrednosti ?")
Poročevalec Laschan pravi, da se za muzej tako dolgo ne more nič več storiti, dokler se vsaj nekatere šole ne spravijo iz poslopja, zato pa za zdaj nij umestno, izdati kataloga.
Predlog gosp. Potočnika se ne sprejme, Dežmanu pa potem, ko otidejo narodni poslanci, njegovi učenci in pristaši votirajo svojo hvalo.
Potem se Reja sklene. Prihodnja seja, na katere dnevnem redu je verifikacija Hočevar-jeve, Deuvove in Šavnikove volitve, bode ▼ Boboto.
Iz Bosne in Hercegovine.
Iz Bel grada se 2. t. m. poroča v „P. C.u jako važna novica, da je v Srbijo pri-bežalo 4000 turških upornikov z vojnim materij a lom v red, in sicer 2 paSa, 200 begov, jeden cel bataljon nizamov s 3 Krupovimi ka-noni in odtragušami puškami, konji, živežem in strelivom.
Iz Zvornika javlja telegrrm 1. oktobra: Prebivalci Srebrenice nijso dovolili vodji turških vstašev Muftiji prehoda skozi svoje mesto, nego so poslali deputacijo s prošnjo, naj avstrijska vojska mesto zasede.
li Dubrovnika se javlja 2. t. m., da je knez črnogorski sklical vse vodje nekdanjih (kristijanskih) hercegovskih vstašev, naj se b6 svojimi četami snidejo G. t. m. v Bileku, kjer jih bode njetrov tast avstrijskim vojnim poveljnikom izročil.
Iz Vranduka 23. septembra. (Pismo slovenskega oficirja.) Eto neke dogodbe. — Na večer 21. septembra se je ukazalo:  „4. kompanija mora biti pripravljena za odhod ob 3/i 5 zjutraj." —
*Mi smo vstali. — „Lejtenant .... vi idete z 43 ljudmi v Gladoviče, odtod doli v Nemilo, in tražite tam za orožje in za ljudi, ki so menda se vrnoli od vstašev." — Jaz koman diram „rechts um marsch," in ker je imeno-Tano selo na dednem kraji Borne, se dam na primitivnem turškem čolnu (iz jednega debla narejenem) prevoziti, in hajd v gore. — S prva gremo k stanovanju muktarjevemu, da me ta spremlja. Nemila in Gladoviče imata kot jedna „laftaM, jednega skupnega muktarja (župana). Tedaj ide to tem bolje,  da imam v jednej osobi  vse,   kar trebam.   Muktarja nij bilo doma, nego je bil  gori  v Gladovičah; idem fjori z drugim vodjem, po dveh pot;h, in res najdem,  da moj muktar je hotel mi uiti po drugem navadno nerabljenem strmem potu, a moji ljudje so ga zalotili, in mi ga privedli — Midva se pozdravljava  prav „srčno" — 1rer bil je uže prej dobro znan z menoj, kajti došel je dostikrat v Vranduk. Moral je kljunu ■vsem izgovorom me spremljati gori v Glado vire. Na potu je silno potrdil, da nežna ne za jednega turfikega rediva, ki bi se bil vrnil v ie okraje, jaz pa se mu smejem, in odgovorim :  „kako to, da jaz iz Vranduka vse to dobro znam, ti pa ne?u  — Zdaj sem začel hud biti, in on mi na to prizna imeni dveh takovšnih redivov iz Gladovič. — Dobro, mi slim, da le imam jeden konec ove niti, katero moram rnzvezati. — Jaz pošljem nekaj črez 20 ljudij na brdo navzgor sela, z drugimi in z muktarjem poleg svoje Rtrani obležem s prva ovi 2 kuci, v katerih neki moja 2 rediva prebivata. — Hiše dam preiskati; zastonj, nij orožja, niti ovih redifov, ali bolje rečeno, vsta-feev. — Jaz si dam privesti gospodarja ovih dveh hiš, rekoč, da morajo z menoj, in da se ne bodo vrnili prej, dokler redivov nemam, in pošljem patrulje s turškimi seljaci jih iskat. Prav hitro mi jih privedejo.   Jaz začnem prvega izpraševati, ali navzočni stari Turki mu odgovor sunirajo.   „Marš v kuče", jim zagr-mim.   Ko sem bil sam s tem redivom, mu pravim, da vem, da ima puško skrito, naj mi jo prinese, da bode bolje, nego če taji. On neče nič obstati, in odgovori, da je puško pustil pri vojski. Ko sem mu pa potem rekel, da je moj ujetnik, ter gre z nami, in se pošlje t Brod, kaže: „Šta hoču, gospodine, ja ti dam pušku, a daj mi ti slobodu."   Velika radost mej mojimi ljudmi za temi besedami. Vsak je hotel hoditi z njim v gore, kjer je imel puško skrito.   Jaz dam 4 ljudem in jednemu korporalu dotično zapoved, in pravim zadnjemu uže skrivaj, naj, kadar puško ima, ujetnike lepim povpraša za druge, koji imajo puške, naj reče, da jaz dobro znam,  da je več ko 10 se vrnilo s puškami v Gladoviče.
Potem izprašam druzega rediva, in po dol gem trudu mi tudi ta obstane, da ima puško skrito gori v brdu. — Kmalo otide patrulja z njim po puško. Zdaj napadem muktira, naj mi še druge imenuje, ki so se vrnoli s pu škami — vse zastonj. — Na enkrat pride vojak od prve patrulje z listkom, na katerem je moj korporal napisal imena 8 selskih prebi valcev kateri imajo puško, in jih čitam mo jemu licemerskemu muktaru. — Obsedeni do tične hiše in kmalu raziđe 8 novih patrulj na vse kraje, jaz pa se vsedem z muktarom in Btarim agom iz ovega sela, mirno v neko hišo k ognju, in se sušim, kajti deževalo je celi čas, a plašč iz kavčuka, kateivga imam, je prevroče nositi, ako se ide dolgo v blutu nav zgor. Turci mi ponudijo kavo, jaz jim prav ii-
nega turškega duhana, ki sem ga dobil po nekem prijatelju iz Sarajeva; in glej, akoravno e še mesec ramazan, v katerem Turci do večera ne jedo in pijejo in ne pulijo, — moj muktar je pil in pušil ob 12, opoludne, — prikazen, katere še nijsem videl tukaj v go rab, akoravno je uže tretji teden ramazana bil pretekel.
Kmalu prihajajo patrule: „Gospo line lej tenant, pokorno javljam, da sem došel in do nesel 1, 2, puške, bajonet i patrone" — tako čujem od vsakega, ki se je vrnil.
Ob 7. zbprem ljudi, dam 8 ujetih posest nikov ovih pu*k, pod eskorto, in preStejem pttikt. Imel sem 10 Sniderskih pušk z bajoneti in 2 star'-i puški, več pištol in silno mnogo patron. Mi otiđemo — moj muktar z menoj na čelu. „Eh muktire, — Rad mi kaži imena ovih rediva, koji bo se vrstili v Npmilu, — nemoj lagati, vidiš, da ti to ne pomaže " „Ne znam ja, gospodine i. t. d., in Re spet zakotne in priseza, da ne ve, ni zajednega, da ie nlabe pameti i. t: d. Z Is j ga hvalim kakor jako bifltroumnega človeka, ki mora bolje, nego jaz znati za vse redive svoje jafre in še le ko pri stavim, da ga bi dal zatvoriti zarad nepokornosti, se je nekako kazal ubogljiv. Fo dolgem razgovoru sem rekel naj on sam govori s seljaci v Nemilu, in naj iim reče da naj done-sejo puške, ako to storijo z lepim, ne bom vprašal za imena ovih, koji so jih imeli.
Jaz obležem selo, on ide na razgovor Ker pa mojeea muktara predolgo nij bilo nazaj, bil Fem osvedoSen, da dobim nekoliko pu šek, — b;cer bi ae kmalu vrnol, bil rekoč, da nij nič. — Z^res pride muktar in mi obljubi osobno, da mi jutri hoče prinesti S puški — Dobro, sem dejal! in se podal tik Bosne dalie doli, kjer bi se imel sniditi po novem povelji z gospodom stotnikom, in srečavši ga, javljam mu, kaj sem zvršil.   Vrnivši se v Nemilo, —
dobil sem ovih 5 pušek, B bajonetov in mnogo patronov, mi bo potem damo z enakim čolnom kakor zjutraj prevesti preko Bosne, in tako se vrnemo domov na večerjo. Potem se preoblečeni, večerja je bila pripravljena, in ob uri se vležem, in sem spal v jednem do 7. ure zjutraj.
Kulturno-historične črtice iz Bosne.
Iz Sarajeva 21. sept. [Izv. dop.] (Dalje.)
Take misli in čuti so se brali iz vsakega lica. Tožili so, koliko trpijo in so mogli trpeti, ter pričakujejo od nas svoje rešitve. Ako čio vek proseče oči teh v obupu in strahu trepetajočih kristijanov le vidi, se mu morajo srni liti, in naenkrat pozabi vse težave in ves trud, vse ljute boje in strašne nevarnosti, katere je je imel celi čas prestajati. Dobro in lehko je bratu Slovencu pri src;,  ako si je svest, da zamore kaj pripomoči za oslobojenje ubogih svojih slovanskih bratov na jugu.
Ta čut in to prepričanje stoterno zopet vse, kar se je pretrpelo, poplača in podaja novo moč in silo v izvrševanju naših, človeštvu posvečenih idej.
Ona dva dni, katera smo v Fojnici prebili, sta lepa epizoda v našem vojaškem živ ljenji. Bili smo opoludne in zvečer obadva dn gostje frančiškanov. Občevalo se je v slovan skem jeziku; kajti mnogo častnikov je govo rilo ali slovenski  ali pa hrvatski. Posebno dobro je bilo to,  da sta bila poveljnik celej ekspediciji in njegov pribočnik hrvatskega rodu, in se tedaj do cela s frančiškani in ljudstvom
razumela. Tudi Slovenci lehko razumejo bosansko Rlovanščino, posebno istim je dobro razumljiva, ki so si našo slovnico in slovstvo in Rrbske narodne pesni malo bolj ogledali. Drugi slovanščine nezmožni častniki so si z italijanskim jezikom pomagali, kajti dva frančiškana, ki ata se v Italiji izšolala, govorita italijanski. Druaih jezikov frančiškanje ne znajo, le v latinščini se še zamorejo nekateri razgovarjati. Nemškega in turškega jezika ne razume nobeden frančiškan.
Ljudstvo govori na kmetih kakor v mestu le bosansko slovanščino. Turški jezik je vsem neznan. Le kakih deset prebivalcev v mestu govori in piše, tako namreč pravijo frančiškanje, dobro turški iezik, kajti Mohamedanci v Bosni niJRO turške, temveč blizu vsi slovanske narodnosti. Ali kakor je pri vseh na niskej stopinji svoje omike stoječih narodih vera vse, narodnost pa nič, tako se tudi Slovani bosanski nikakor ne zavedajo svoje skupne narodnosti, temuč vsi le svojo vero visoko čislajo in bo po njej v skupine v mejsobojnem sovraštvu živeče delijo. S^oje vere Re vs.ak neločljivo drži. Mohamedanec bi za živo dušo ne napravil križa; katolik bi se zopet ne izneveril svojej veri, če bi mu smrt pretila, in pravoslavni Srb bi, smrt pred očmi, vedno Se trdil „jaz sem Srbin", ne iz narodnega, temveč iz verskega stališča.
Ljudstvo fojničko, kakor sploh bosansko, se nosi po svojej narodnoj šegi, ali ono se ne zaveda te narodne šege. Žene in devojke pletejo v svoje glavne robce, kakor frančiškanje trdo, bosenske grbe; v mizne prte in ročne robce   všivljujejo   baje   še   stara bosanska pismena,  s katerimi zdaj nikdo več ne piše, kajti bosanska cirilica se je zgodaj popustila. Šematizem trdi pag. 20, da so se v Sutiski matice  od leta 1041 spisavale se „cyrilicls bosnensibus",  od   leta 1790   pa  z „latinis characteribus".   Meni nij čas pripuščal, se v Fojnici o istini navedene izjave frančiškanov prepričati.
Tudi državni činovniki v Fojnici ne razumejo vsi turškega jezika. Najvišji činovniki pa, ki bo pošiljajo večjidel iz Anatolije, pogovorijo le turški, bosanski jezik jim je celo neznan.
Uže ta razmera nam ondotno vladovanje do dobra označuje. Uradovati se more, kakor razumijivo, le v bosanskem jeziku, to se sicer stori, ali piše se bosanski jezik kakor sem opazoval, s turškimi pismeni.
Ljudstvo je na niskej stopinji svoje pro-svete. Pisati ali brati ljudje ne znajo, le mladi zarod, ki se pridno podučuje in tuli uči, obeta nadomestiti, kar so predniki opuščali. To nam kaže, da se nam je tam, kjer so kristijansko kolonije in šole, v kratkem nadejati lepe bodočnosti.
Uže zdaj se nam kaže, da so tam, kjer so kristijanje in frančiškanje naseljeni, ljudje lepši, živahnejši in bolj inteligentni in prebrisane glave videti, kakor pa v krajih, kjer se le Mohamedanec šopiri. Po zunanjosti se užo skoraj lahko sodi, ali je ta ali oni kristijan ali Mohamedanec. O tem smo se na vseh naših potih, kjer smo le ljudi srečavali, prepričali. —
Te vidljive zunftjne različnosti se razumevajo po raznih verskih razmerah. Celo naravno življenje je pri kristijanih drugačno kakor pri Mohamedancili. Na redno in zmerno življenje vpljivajo pri kristijanih jako veliko frančiškanje. Oni, ki sami jako zmerno in z malim zado-
voljno žive, so vsakemu udu svoje župnije uzo-ren izgled. Vsak praznik in nedeljo jim v lepih in primernih besedah pridigujejo in dajejo pravila, kako da naj za svoje potrebe skrbr.
Več bi se še dalo doseči, ako bi si ljudje bolj zapametovali, kar jim dobrega povedo nji hovi duhovni pastirji. Ko sem po maši popra-Seval ljudstvo, o čem se je pridigovalo, mi jo malo ljudij vedelo povedati nekaj besedij; ia ko sem jih opozoril na to, da si morajo vse nauke, ki jih v cerkvi slišijo, dobro zapomniti, so se čude pogledovali.
Frančiškanje so bili oba dva dni z nami jako /govori j ivi, ali vsega nam sprva ni j so ho teli ali si ne upali razodoti. Drugi dan smo uže postali malo bolj domači. Obiskali so nas nekateri v taboru, tudi mi smo došle kot naše goste sprejeli; ker pa nijsmo druzega nič so-boj imeli iz Sarajeva, kot še nekaj dalmatinskega vina, smo jih zamogli le z malo kapli-cami pogostiti. Videli bo naše dobre volje, in to je bilo dovolj. —
Čudno se je frančiškanom dozdevalo, ko sem jih začel popraševati po slovstvenih rečeh, ali razumeli so brzo, zakaj da me kot častnika zdaj tudi take reči zanimajo, ko sem jim razodel, kakov da je moj poklic v civilnem življenji. —
Samostanska knjižnica je ravno zdaj neurejena; zatorej nijsem mogel veliko videti. Iz svojih osebnih knjižnjic pa so mi hitro po kazali dela svojega prvega bosanskega pesnika, Gregorija Martića, ki zdaj v Sarajevu biva; »Potovanje črez južno Italijo" od Kolerja in „Pravila otomanskega jezika, spisao Mehmed Fuad i Ahmed Dževdet", katero slovnico je v bosanski jezik prevel Josip Dragomanovie, v MoBtaru 1870.
(Konec prihodnjič.)
bijo in Itusijo. — Gotovo velike, ker tja bi šli le M agj ar i radi.
ViiuiiJ«* driuvc.
i u u I ti * ne inogd prav zved».ti, kako stoje Rusi I Afganistanom. Toliko je dozdaj menda gotovo, da Uuaija ne bode naravnost |)omagala tmiru. Aii   Goios" uže pravi: „Itu sija  bode v tem   boji  na tunko  t. ko uev tralna, kakor je bna Anglija v zaunjej ru sko-turškej vojski". No, to se pa ve, kako je Anglija  kolikor je   n.ogia  podpirala Turku, dala jim denarja, orožja, oficirjev in celo na zadnje z vojnimi   ladjjaim šla pred drigrud. Tako bodo tudi zdaj Rusi Afganistanom skrivaj pomagali.
Ii Simle Be poroča v „Daily Ntws", da se več polkov mobilizira. Armada da je navdušena. Duh domačih Indijcev, du je „ooćudo-vanja vreden". — „Timts" meni, da naj Rusi praktično pokažejo svoje miroljubje s tem, da svoje poslanstvo iz Kabula nazaj pokličejo.
Dalje priobcuje „Times" dopis prejšnjega podkralja indijskega lord Lavreuctssa, kateri graja kako vojsko proti Af ganistauu kot predrago za finance Indije; on trdi, da ne bi bil u sramota za Angleže, če se pobogajo z emirom.
„Standard" poroča iz Bomouva: Vsled poročil iz Sinile bode Šir-Ai.ju pnitka dana za zamero prositi.
Iz Ctt»'4yv€tUt€ se javlja: Ruski kue& Lobanov se je vrnil in je precej /aCel dogovore s Savle t pašo o tem, kako se glede ouih točk san-štefanakega dogovora, katere berlinski kongres nij prenarejal mej Rusijo iu Turčijo definitivni mir naredi. Ruska vojska je vsa uže od Carigrada iu San-Šteiana odniukueuu v Adrijanopolj.
Iz #•'*•«« »šcos**ega leti zopet glas o ministerskej krui. Ministra Frevciuet m Say se baje ne skladata. Monarhisti si iz tega zopet malo upanja delajo.
Politični razgled.
Notranje dežele.
V Ljubljani 2. oktobra IfMinister&kn lc»*i«o imamo! In sicer ne le jedno: kar tri na jedenkrat! Ogerako ministerstvo, ki financijalno naprej ne zna, je odpovedalo se. Naše Auerspergovo uže itak visi, in je le provizorno. Pa tudi Andrassv se močno maje. — Torej bo vse novine ugibanj o ministerskej krizi polne. Ve Be pa natanko prav malo. Prav mogoče je, da Magjari z ostavko svojega ministerstva nameravajo samo pritiskati na dvorne kroge in na ustavoverno stranko, da dobodo kako novo koncesijo, in tako potolažijo magjarsko turkoljubno druhal. Privoščiti bi jim pa bilo, da jim poskušaj iz-podleti na nasprotno stran. Pa zdi se zopet, da stvari nijso še dozorele.
Deželni bodo do 14. oktobra
zborovali, tri dni kasneje se začne državni zbor.
V moravskem deželnem zboiu so Nemci z vsemi glasovi odbili nasvet moravskih Čehov, poslati adreso na cesarja, kakor jo je Pražak predložil.
Bolj pomirljivi so bili Nemci na Če š k e m. Dr. Rteger je v spravljivem govoru utemeljil svoj nasvet adrese, v katerej se naglasa, kako krivičen je za Čehe volilni red. Deželni zbor je jednoglasno sklenil, da se ima ta nasvet izročiti odseku.
Štajerski deželni zbor 1. t. m. nij mogel niti zborovati, ker je predsednik Kaiserfei-i zbolel, namestuik Neupauer pa iz Gradca odpotoval bil.
NMttgjar Jokai premišljuje v „Ilonu" okupacijo Bosne pa pravi, da izgube v BuBni so ga podučile, kake izgube bi še le imeli ko bi bili šli črez Dunav zoper sovražno si Sr
Dopisi.
Iz JK.UMiiill4t* 1. oktobra [Izv. dop.J Pretečeno nedeljo nam je tukajšnja uarodua čitalnica prav Jepo veselico priredila, in njen čisti dohodek je bil namenjen za ranjene slovenske vojake. Stritarjevo „Ranjeni vojak," nekaj predelano, je gladko deklomovala deklica Reichova. Pri šaljivej igri aUskok" so se nadi diletanti gg. Trček, S te bajna, Štele, Stadler, gospodična Prohinarjeva črez vse pričakovanje dobro obnesli. G. Trček je tukaj nastopil prvikrat in mi mu moramo o ujego-govem izurjenem igranji le gratuhrati. Želimo tacih spretnih igrale.v prav mnogokrat videti na našem odru; hvala vsem za njihuv trud. Čistega dohodka je večer prinesel okoli 60 gld. ki se bodo oddali pristojuej oblasti.
Ia II. IBlstrice 2. okt. [Izv. dop.J Dne 30. m. m. peljalo se je niuogo ramenih in bolnih vojakov po železnici skoz Biotiico. Z željami, svoje brate in vrle zmagovalce vi deti, zbralo se je nad tisoče ljudij na kolodvoru. In marsikdo si je utrnil sol^o, katera mu je z očesa prilezla iz usmiljenja do ranjenih miadih fautov. Bistrčaui do esli so za vojake mnogo jedil, suiudk, soda vode, unio-nade, i. t. d. vse z željo Bvoje vrle brate vo jake pokrepčati. Dalo se je vse, in ruzdeiilo mej ranjence. Posebno odlikovali so se: dru žina Tomšič, Špelar, Skuda, Graper, Franc Valenčič, Franc Samsa, posestna družina Lićau Aleks. in Ličan Jožef, Hodnik m Bile tud, Maljavec in drugi. Naš uiuogospusiuvam sod mk gospod Strucelj je na kolodvoru vse v redu držal, ter ljudem sam pomagal, vojake po-streči. Iskreno zahvalo je vsem li.štrcanom izrekel polkovni zdravnik.
Domače stvari.
— (Za veliko tombolo), ki bode na korist ranjencem in bolnikom v nedeljo na
javnem kongresnem trgu pri „zvezdi", delajo se uže vse priprave, in začele so se prodajati tablice za igro po 20 kr. na raznih krajih. Tudi veliki plakati, na oglih nabiti, vabijo ob-čiustvo k udeležbi.
— (Difteritis) — kakor se nam piše — razsaja jako zelo v vasi Velikivrh pri Sniarji na Dolenjskem. Umrlo je v dveh dneh petero otrok. Kmetje se boje zelo te bolezni, in se ogibajo hiš, kjer je kak otrok umrl. — Tudi v ljubljanskem predmestji K rakovem se je baje, kakor se nam poroča, ta bolezen prikazala.
— (V Bledu) je telegrafni urad b U t. m. zaprl se.
— (Farni konkurs) so te dni delali ti-le duhovni ljubljanske škofije: Lorenc Ma-zek, Kari Jančigar, Andrej Ramovš, Nace Klju-čevšek, Martin Končnik.
— (Za župane na kranjskem) izšla je v tiskarni Klein in Kovač v Lljubljani navodna kujiga za župane, katero je spisal c. kr. okrajni glavar postunjski g. Globočnik v nemškem jeziku, mnogo popravljena in dostavljena. Ta knjiga prišla je uže pred 10 leti na svetlo v slovenskem in nemškem jeziku, in se je uže pred dvemi leti popredala. Tiskarna Klein in Kovač pripravlja v kratkem tudi slovensko izdajo te knjige.
— (Iz Trsta) se nam piše 2. t. m.: Včeraj zvečer položil je nekdo — gotovo kak italijanski židovski pobalin — na okno kavarne „Cufe Ttdeschi" petardo, katera se je razletela in k sreči le okno. razdrobila. Ljudij nij bil nobeden poškodovan. Ke ia) bode konec jednacih demonstracij?
Tujci.
2. oktobra:
Pri Nlonu: Nigris iz Gorice. — Bach iz Dunaja.
— Jelovsek iz Vrhniko.
Pri Muliću t Sc!i\V(mla iz Dunaja. — Lauba iz Trsta. — Origel iz ouuaja. — »parter is Gradca.
— Wtidinger u imuaja.
Duuajaka borna 3 oktobra.
(Izvirno telegraiiono porodilo.)
Enotni dri. dolg v bankovcih . . 60 gld. 65 kr. Enotni drž. dolg v srebru   ...   62   n 65
Zlata reuta.........71   _ 60
1860 drž. posojilo......111   J   — J,
Akcijo narodne banke   .... 791   , —
Kreditne akcij-........                            228   »60 „
London..........116        60 _
Napol..........9        33 J
C. kr. cekini........5   w   56 „
Srebro..........99   „   90 „
Državne marko.......57   „   65 .
Za prodajo
i
prav vi'ljimii'«ii itlit^tt, broz stroškov, iščejo so gospo.ii vsfli stanov. Pisinuna vprašanja upn-juiuljo z naslovom: 11. K, 50O, llitu-NeuMlelu A. V o« I«-1- na Duimji.   (32j—1)
I
m-.tko
E Wir einpfehlon:
gticafitKt.i -
als Bestes und PrRiswiinli()sl«-s
Die Regenmantel,
Wagendecken (Placlim), BcHcipja^ MisioflV
diT U. k. pr.  F a Inril* _
von M. J. Elsinger & Sohne
in Wicn, Nenban, Zollergasse 2,
Licfcrantcn dc« k. und k. Krieesministeriums, Sr. Moj. KricRsmarine, vieler HumanitUtsanstalten ctc. etc.
(19 j—62)
Izuatelj in urednik Josip Jurčič
Lastnina in tisk -Narodne tiskarne'