Spomini iz otročjih let.
(PišeL. Černej.)
16. Pri vstajenju.
qfjpjj!ovo obleko sem imel, svitle  črevljice in za klobukom pisano pero.
Sjpr| Tako sem korakal, prav za prav  skakal ob materini strani — k
¦•«W-1»   vstajenju.
Bil sem vesel in srečen. — Mati so mi bili tiste dni pripovedovali, kako je trpel za nas ubogi naš Odrešenik. In stiskalo mi je takrat srce, da sem komaj dihal. Tem boij me je navdajala sedaj radosl, ko se je bližalo vstajenje: spomin zmage Zveličarjeve.
Namesto dolgocasne drdre, so se zopet oglasili iz zvonika zvonovi, oj tako lepo in veličastno, kakor da so se v tridnevnem počitku nasrkali novih močij, novega življenja!
Prišla sva z materjo do cerkve. Pred vratmi so mi vzeli klobuk z glave in mi ga dali v roko. Bog ve, kaj me je zmotilo, da sem ga — pokrižavši se z blagoslovljeno vodo — potisnil zopet na glavo. Tako sem prišel skoraj do sredine cerkve. Čudno se mi je zdelo, da so me vsi Ijudje tako gledali. Sedaj so še-le zapazili, da sem pokrit. Hitro so rae odkrili in — primerno pokarali. Bilo me je tako sram, da nisem vedel, kam bi se bil dejal. No, kmalu sva bila z materjo skrita v gnječi ljudij, ki so se kleče pomikali proti Božjemu grobu.
Ker so bili mati obdržali moj klobuk, sem jim mignil, da bi mi ga dali. Blizu mene je namreč stal drug fantič, ki je držal sam svoj klobuček, zato sem še jaz želel svojega. Mati me niso hoteli umeti, a ko sem jim obljubil, da se ne bom več pokril, so mi izročili zopet pokrivalo.
-+*    62    i—
Komaj in komaj sem se preril do groba. Obdajale so ga raznobarvene, čarobne luči. Tako sem bil zamaknjen, da so me morali mati s silo potegniti z& ramo. — Šla sva v stol. Kmalu nato so zabučale orglje in po vsej cerkvi je odmeval veseli glas: aleluja. Videl sem, kako so naš dedec — star cerkveni kijučar — vzdignili kip Izveličarja in ga nesli poleg mašnikov po cerkvi, Zgrabil sem mater za roko, da bi se pridružila tudi midva procesiji. V tem trenutku sem opazil, da nimam klobuka. ,,Mati, klobuk!" setn zaklical na glas. Mati pa ga niso imeli in tudi v vsej klopi ga ni bilo najti. Se-le tedaj, ko je bila večina ljudij iz cerkve, sva ga našla blizu Božjega groba. Bil je popolnoma nepokvarjen, le — peresa ni bilo nikjer. Začel sem se jokati. Ko me mati niso mogli nikakor potolažiti, so rekli: »Ali boš res žalil Boga?" Pretreslo me je in nisem se več jokal.
Domu gredč sem se zopet vtopil v žalostne raisli o izgubi peresa. Tedaj je ustrelil nekdo nenadoma tik mene iz samokresa. Vstrašil sem se tako, da sem skočil visoko v zrak. Pri tem mi je zletel osodni klobuček na tla. Ko sem ga snažil z robcem, sem zapazil za širokim trakom — ovo pisano pero. Vzkliknil sem veselja. — Pozabljene so bile vse neprilike dneva in jasno in čisto mi je zvenelo zopet po mladi duši: aleluja.