310
XXX. občni zbor avstrijsko-nemških čebelarjev v Liegnitzi.
Letos je bil 30. občni zbor avstrijsko-nemških čebelarjev res prav zanimiv. Osnovalni odbor si je po moči prizadeval, da je kraj zborovanja okrasil, kolikor je le mogoče in reči se mora, da mu je dobro poratalo. Prostor za razstavo živih čebel in raznih panjev je bil lep vrt takoj za hišo; prostori za razstavo druzega čebelarskega orodja so bili primerno veliki, zlasti pa dvorana za obravnave jako prostorna. Začnimo s kratkim popisom razstave, ker ta navadno obiskovalce in menda tudi druge čebelarje bolj zanima, kakor pa govori, saj o čebelni naravi in dejanskem čebelarstvu, tako vsak čebelar vse ve — saj misli vse vedeti.
Najprej opomnimo, da za povikšanje slavnosti se je letos zato še več, kakor druga leta prizadevalo, ker se je obhajala petdesetletnica javnega čebelarenja naj-večega mojstra v tej stroki in v našem času, dr. Dzier-zona, bivšega katoliškega župnika v Karlsmarku. Le v kratkih vrsticah bodi povedano nekoliko iz njegovega življenja, ker njegovo delovanje bode našim če* belarjem večinoma uže tako znano.
Janez Dzierzon, poljskega rodu, je sin malega posestnika v Lowkowicu v pruski Šleziji. Bil je rojon 16. januarija 1. 1811., toraj ima zdaj 75 let svoje starosti ter je še krepek in delaven. Veselje do čebelarstva vsadil mu je v srce uže njegov oče ter se je Janezek uže kot dijak mnogo ž njim pečal. Leta 1835. posvečen je bil v mašnika ter je svojo prvo službo nastopil v Karlsmarku, kjer je pozneje tudi župnik postal. Tu je bilo njegovo prvo delo, da si je postavil čebelnjak ter ga s panji napolnil. Kmalu si je moral napraviti v obližji drugi čebelnjak in ne dolgo potem še tretjega, tako, da so ga ljudje šaljivo imenovali „čebelarskega vojvodo". Tudi v svojih pridigah vzel je marsikatero podobo z čebelnega življenja ter poslušalcem priporočal čebelno marljivost, pokorščino do vikših itd. Mladi župnik je pa kmalu spoznal, da v neukretnem starem panji je čebela gospodar, on pa njen služabnik; rad pa bil bi postal on gospodar in čebela naj bi njemu služila, zato je noč in dan premišljeval, kako bi panj prenaredil, da bi zamogel vsak sad po svoji volji ven vzeti ter sploh po okoliščinah in potrebi prosto delovati. To premišljevanje je rodilo panj s premakljivimi satniki. Pod nepremakljivi pokrov uvrstil ie premakljive satnike.   Se ve,  da od
311
začetka bilo je se vse surovo, bile so le gole deščice in te nepravilne, a začetek je bil storjen, iznajdene reči spolnjevati, pa za umnega človeka ni težko. Tako je tudi g. Dzierzon vedno napredoval ter kmalu izdal knjižico s kratkim podukom, kako se lahko spremeni stari panj v novega s premakljivimi satniki. Da je potem v spoznanji čebelne narave in čebelnega delovanja s svojim opazovanjem vedno bolj napredoval ter postal res buditelj in nčenik vsem čebelarjem, je lahko umljivo in menda našim čebelarjem sploh znano. Javno čebelarenje tega mojstra od 1. 1835. do letos, toraj petdesetletnica  se je  to  leto  pri  30. občnem zboru
preslavljalo.
In res toliko obiskovalcev pri občnih zborovanjih še ni bilo kmalu, kakor letos. Uže na predvečer, 8. septembra namreč, je bila velika dvorana tako prenapolnjena, da kateri so zadnji došli, prostora in sedeža niso nikjer več dobili. Da so razni govorniki mojstra zlatoraašnika, recimo tudi (če smemo) zlato čebel ar j a, iz raznih ozirov izvrstno povikševali in pre-slavljali, kaj hočem to dalje in obširneje popisovati, ume se tako samo po sebi. Ozrimo se raje na razstavo čebelarskega orodja in raznih čebelarskih izdelkov in pridelkov.
a)  Kar se tiče razstave živih čebel, bile so zastopana vsa razna in znana čebelna plemena: nemško, kranjsko, laško, egipčansko, cipriško itd., le neke azijatske čebele, ki je pa bolj mušicam kakor čebelam podobna, letos nisem zapazil; saj prvi dan je ni bilo, pozneje pa te razstave nisem več pregledoval. Popisovanje teh raznih plemen menda mi čebelarji radi prizanesejo, toraj ga tudi opustim, ker vem, da vsakemu kolikaj bolj izvedenemu čebelarju so dandanes razna plemena znana. Tudi panjev posebej ne bom popisoval, le toliko bodi rečeno, da skoraj vsak raz-stavljevalec je svojega imel, čeravno so bili vsi razni panji po enem pravilu, na isti podlagi večinoma izdelani, ločili so se le v nebistvenih spremenili, in po obliki, kar so uže bili, ležaki ali stojaki.
b)  Poglejmo sedaj malo razstavo čebelarskega orodja. Razstavljeno je bilo v velikem, pokritem prostoru tik zborovalue hiše. A vsega naštevati od prvega do zadnjega konca bi mi zopet ne bilo mogoče zarad prevelike množine, toraj naj tudi tu le nekoliko sploh poročam.
(Dalje prihodnjič)