LITERATURA DIASPORA Pavle Štrukelj INTERVJU Tomaž Šalamun: Jezik je ena najnevarnejših drog RUSKA »DRUGA« PROZA NEW AGE Theodore Roszak o individualnem, kolektivnem in osebnem ŽIVA TRADICIJA Hans Blumenberg o metafori knjige 1990 9 LITERATURA ŠT. 9 (vol. 4-5, leto 1990, letnik II) Poezija 8 Zoran Pevec: Pod stolpi 11 Novica Novakovič: Šest pesmi Proza 13 Andrej Skubic: Dolga in žalostna pesem 24 Lidija Gačnik-Gombač: Oko 27 Marko Golja: Štiristavčnica Diaspora 33 Pavle Štrukelj: Jutri, vsi skupaj Intervju 47 Tomaž Šalamun: Jezik je ena najnevarnejših drog Ruska »druga« proza 66 Aleksander Skaza: »Novi val« oziroma »druga proza« v sodobni ruski literaturi osemdesetih let 68 Vjačeslav Pjecuh: Nova moskovska filozofija 70 Jevgenij Haritonov: Solze na cvetovih 84 Vladimir Sorokin: Začetek sezone 91 Ljudmila Petruševska: Naš krog 99 Valerij Murzakov: Pozdravljena, Tonja! 104 Sergej Kaledin: Bojna enota 110 Mihail Žvanecki: Pismo zmagovalca 111 Ivan Verč: »Novi val« in tradicija ruske literature 117 Miha Javornik: Ruska »druga« proza in slovenska »mlada« proza Zadnja izmena 123 Maxine Hong Kingston: Zgodbe Enciklopedija živih 133 Janez Strehovec: Tretja in četrta narava 152 Donald Hall: Smrt »smrti poezije«! O fundamentalizmu 159 Thomas Meyer: Reakcija fundamentalizma na moderno 5 Esad Babačič: Vojaku tišine Neznana roka Tri nerazlične smrti Angelski časnikar Zadnji pohod v puščavo Vsakdanja kava Varuhi branja 166 Harold Bloom: Transumpcija: k diahronični retoriki (praznine, listi, kriki) New age 189 Theodore Roszak: Tretja tradicija: individualno, kolektivno, osebno Živa tradicija 206 Hans Blumenberg: Metafora knjige Front-line 221 Gradišnik / Fritz / Žižmond / Kofol / Kavčič / Šalamun Robni zapisi 237 Gluvič / Tomšič / Cankar / Filipič / Tome / Kerševan /Rozman / Sitar / Esterhazy / Sch ulz / Beckett / Walters / A twood / Fowles /Novak in Belantič Uredništvo: Andrej Blatnik, Matej Bogataj, Aleš Debeljak, Alojz Ihan, Marko Juvan, Luka Novak, Vid Snoj, Jani Virk, Tomo Virk Glavni urednik: Jani Virk Odgovorni urednik: Vid Snoj Tajnica: Lela B. Njatin Oblikovalec: Pavle Učakar Lektorica in korektorica: Tinka Kos Svet revije: Jože Artnak, Andrej Blatnik, Igor Bratož, Milan Dekleva, Peter Kolšek, Rajko Korošec, Vladimir Kovačič, Lado Kralj, Lela B. Njatin, Jana Pavlič, Tone Peršak (predsednik), Matjaž Potokar, Vid Snoj, Jani Virk, Jaša Zlobec, Vlado Žabot Naslov uredništva: Gosposka 10/1, 61000 Ljubljana Uradne ure: torek od 20. do 21. ure na uredništvu, četrtek od 11. do 13. ure na tel. št. (061) 310-033, int. 261 Tekoči račun: 50101-678-47163, z oznako: za LITERATURO Letna naročnina: 240,00, za tujino dvojno Izdajatelj: RK ZSMS Ljubljana, Dalmatinova 4 Grafična priprava in tisk: ČGP Delo Naklada: 1300 izvodov Cena te številke: 50,00 Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije Ta številka je izšla v avgustu 1990. Po sklepu izdajateljskega sveta z dne 12.3.1990 nosi programsko in materialno odgovornost za svoje delo izključno uredništvo revije. Po sklepu Rep. sekretariata za kulturo in prosveto št. 415-190/74 z dne 5.4.1989 je revija oproščena davka od prometa proizvodov. POEZIJA Esad Babačič Vojaku tišine Lažnivi pesnik Ko se vam bo zazdelo, da ste me ustavili - takrat bom najdlje. Moja ponižnost je navidezna. Prilepil sem se vam na hrbet, čeprav vi ne potrebujete takšnih oči. Blatim vas, v sebi. Smejim se, da bi prikril resnico. Pomagal vam bom pasti na vaših blodnih poljih. Ker treba je priznati - vi me potrebujete, ali celo še več, ljubite. Zato ne boste storili ničesar, ko vam bom odpiral rane - radi me boste imeli, oboževali me boste. To je moj posel. To skrito... To, česar ne veste. To, česar ne boste nikoli vedeli. Samo ne sprašujte me več o mojem poklicu. Hiša brez vrat Vse je notri: jaz in ti, in med nama dve neuresničeni želji. Postlana postelja in znoj, ki ga prenašava iz nje, ne zavedajoč se niti, ki naju vodi mimo ali skozi vsa vrata, ki iz dneva v dan menjajo lastnike. In ti dobro veš, kaj ostane, koliko ostane, pa vseeno hodiš med njimi, se jih dotikaš, teh drugih lastnikov. Nosiš jih v svoji glavi, vzgajaš, sovražiš, ker si tudi sam lastnik, ker vsak lastnik ima eno skrivnost, samo eno, ki je ne zna - ne ne more - izdati. In ti se jeziš, ker je sam ne izdaš, ker je ne moreš, ker samo tako, pretvarjajoč se, iz dneva v dan, ljubiš vrata te skrivnosti. Moč Zdaj razumem, kaj je skala, Dane. Skala, obdana z ničem, ki nosi ves pomen praznine, ki jo obdaja. Ne išče več. Ne potrebuje več. Vse ima, sama v sebi, sama s seboj. Vse se ji je že zgodilo, zato je onemela - čaka. V mirnem slovesu že narejene smrti. Vojaku tišine Dobro veš, kaj te ubija. Potem greš tja in to počneš. Potem se vračaš v svojo zamračeno sobo in vidiš nazaj - napake, zlate napake. F. H. Nehal bom govoriti. Potem se bo pocedila kri. Kaj potrebuje pesem Zraka. Veliko zraka. In pokrajino. Na sredi pokrajine človeka, ki sedi ob ognju in si roke greje. Zoran Pevec Pod stolpi Večnost Ob popoldnevih, ko se je izumrlo morje razgrelo in so vinike na dvorišču obmirovale, se je skelet malega mesta v daljavi zaprl vase, nihče ni stopil skozi njegova mnogotera vrata, le domišljija je lahko v napol zastrti svetlobi izrisala obrise gospoda v njegovi sobi pri branju: s prsti je ubiral izbočene hieroglife v prastari knjigi, kakor bi igral na harfo. Z neznansko občutljivostjo je z dotiki poslušal pesmi davnih časov, ko se je šumeče valovanje odbijalo od bregov in so njegovi predniki pripovedovali zgodbe, svojim otrokom, o večnosti... Počasi se je v sobo spuščala noč in zalila stebre starodavnih epov. Onstran Nekdo je brez prestanka trkal na vrata, toda minevala so stoletja tišine, brez kakršnegakoli odziva. Onstran je bila nespoznavna. Cela množica znanstvenikov je pisala učene ekspertize, šarlatani so si izmišljali nekakšne magične izreke v stilu - Sezam, odpri se, postarani vsevedi so pripovedovali zgodbe o tem, kako je bojda v davni preteklosti nekomu uspelo videti zlate ptice in medene oblake skozi odstrto odprtino. Večina je nejeverno zmigovala z rameni, vrata pa ostajajo trdno zaprta vse do danes. Nič novega (prost dan) Nekdo je vključil gramofon, iz zvočnika se je zaslišala pogrebna koračnica. Iz hiš so ljudje v kratkih sprevodih prinašali zaboje. Po ulici, obsijani s soncem, so se zvrstile jokajoče babice, matere, sestre pa bratje in strici, očetje. Vsi so se napotili proti pokopališču, kjer so čakale sveže izkopane jame z novimi nagrobniki. Župan je imel kratek, žalosten govor. Potem so krste spustili v zemljo. Po pokrovih je zabobnela prst. Glasba je počasi utihnila in vsi so imeli prost dan. Spokojna tišina Zrak je dišal sveže in čisto. Skorajda spokojna tišina je dajala vtis nepremičnosti. Ljudje v pričakovanju niso trenili z očmi ne pogoltnili sline. Celoten prostor je šuštel od podob minulih stoletij. V mraku daljav so se porajale najneverjetnejše slutnje. Napetost je silila v vrhunec, nekdo je pogledal vstran kot ponavadi, pred radovednimi obrazi se je pričela odvijati zgodba, ki so jo že od zdavnaj poznali. Iz množice se je izvil dih in mnogi so se od presenečenja nagnili naprej. Neki ženski se je ovila kača okoli vratu. Pričakovanje Verjamem v stvari, ki so se zgodile, in tu na Zemlji je vse polno dokazov za to. So hiše in ulice, so knjige -in to niso le predstave, in veliki spomeniki, in ure, in... Kamor gledam, vidim reči, ki so živele svojo rabo. Stoletja in stoletja so se jih dotikale roke in jih uporabljale. Vprašajte me torej, če obstajajo od nekdaj, in odgovoril vam bom z da. Vse je že tu. Vse gore, ki so imele svoja imena. Praznovanje se je sicer nekako razvodenilo, nihče se ne zgane, le senca nad pričakovanjem se je podvojila. Pod stolpi Moški so si v svojih očeh in svojih glavah napolnili ulice z življenjem: Ljudje so se kot modrikasti plinski plamenčki premikali po tlakovanih avenijah, od vsepovsod so prihajali drobni šumi in glasovi, po rdečesivih peščinah so tekale čudne živali. Vsako okno so naselili s Človekom, ki se je sklanjal daleč ven in mahal nekomu ali nečemu živemu v globini ulice pod stolpi, ki jih je srebrnila svetloba lune. Uho si je pričaralo godbo in vsi so šepetali, kajti bilo je, kot bi vstopili v ogromno odprto knjižnico ali mavzolej. Preseljevanja Po cesti, razbeljeni od sončnega poldneva, se je selila povodenj narodov kot počasna poletna reka, tiho šumeča in neustavljiva. Konji so peketali in štrcali prah izpod kopit, vozovi so se noro pozibavali na polomljenih vzmeteh. Tuje sinje dežele so vabile s svojimi imeni. Razžarjeni upi so požmrkovali v pričakovanju, mnogotera srca so vznemirjeno trepetala. Slepeča bleščava dneva si je dajala duška in nesluteni prividi so postavljali obeliske prihodnosti. Novica Novakovič Šest pesmi Mehanični velikani gradijo knjižnice in razcefrani pajki so vpeti v prostor, ki se opija s pomarančim sokom. Zato tudi nizko cenjeno občinstvo premišljuje o lahkoverni nategnjenosti, saj sprememba okolice v srebrn cirkus pomeni vrnitev na začetek abecede. Kot rdečelaska pod kokosovo palmo. * * * Zakaj se bog vsak dan sprašuje, kako bi ustvaril kup gnoja iz toplih, mladih ženskih teles? Veliko laže je enostavno odmeketati skozi nabrušen zasilni izhod in pristati na ponvi v vročem olju, saj je nemogoče zapolniti praznino in preveč cedevite sigurno škodi. * * * Zbiranje pisanih kamenčkov ob kanalih preseneča samo analne retentivneže, ki se stapljajo s sončnimi pegami in opevajo prijetno dišeče greznice. Nabrušeni bahači pa se obilno spotijo, ko se lokomotiva ustavi na pol poti, saj rdeče baretke ne izbirajo sredstev, kadar kosmati valj zgrmi po plesišču. Smaragdni ibis zanesljivo vlada, saj požvižgavanje na vrhu piramide zapolnjuje planet z nežno lahkotnostjo. Kot da bi se velikanska kobra povzpenjala po modrih slapovih proti vladarski kroni mogočne reke. Na stropu ležeči puščavnik se spogleduje s svetim skarabejem. Plešaste vohunke v oranžnih hlačkah se spuščajo v prepovedano igro z božjastno lepimi nunami, o. Kot bi se smaragdni govnač skrivaj povzpel v sončno barko in potunkal poštno znamko v kis. Zato ministrski predsedniki niso svobodni misleci širokih pogledov. * * * Izpiljen izobčenec pogrkuje in nasmejan pogrebnik nepoučeno ukazuje gumijastim ščurkom. Kakor beseda, ki ni beseda, saj karikatura jamskega človeka žgečka enosmerne dvoživke in vzburja mladoletne nimfomanke. Orgazmična pojedina se bliža. Avtor je za knjigo Raztegljiva tetovaža, iz katere so vzete pričujoče pesmi, dobil letošnjo nagrado Goran. PROZA Andrej Skubic Dolga in žalostna pesem »Vsakdo že čaka, skoraj prišla...« je rjul Bojan B. in se počasi, loveč ravnotežje, sprehajal od niže ležečega dela gugalnice proti višjemu, skrbno pazeč na trenutek, ko se bo teža pod njegovimi koraki prevesila, in bo moral po vseh pravilih svoje silne pijanosti zgrmeti na tla kot meteorit, »...bo Stellamaris s sadeži morja!!!« Johnny Walker v parku pred Kersnikovo, himna nočne Ljubljane, zima 1990; zraven spadajo še modrikasti, vlažni dimi bonda v mrzlem zraku, cedeči se ostanki megle po nezasneženem asfaltu, veliko žveplo-vega dioksida in seveda pričakovanje, ki polni pljuča kot stisnjena elektrika predolgega časa čez dan. Pričakovanje, seveda, pričakovanje, ki se vleče od tistega prvega topota škornjev po tlaku do bučanja prometa, prvih požirkov piva in prvega krohota in velikih dimov, žvečenja trdega viskija in prvih taktov grmenja The Pixies in Patti Smith; kravjih požirkov piva, žicanja cigaret, drvenja po pisti poblaznelega nabijanja v ritmu in jutranjih vlakov, ki odpeljejo v dan, siv in noro pisan od utrujenih možganov in podrkavanja novih minut. In Gorazd P., ki se za piramido iz skrbno olupljenih hlodov veselo natika z Mojco G.; in prizori padanja s stolpnic, ko ti lasje tako lepo vihrajo v vetru in slepijo pogled (posebno, če imaš tako dolge in ravne kot Bojan M.); in vožnja z avtom, kdove kam, na žur, to je konec koncev še najmanjša skrb - važno je le, da se iz kasetarja slišijo The Cure (»I will always love you«, pravijo) in da so na zadnjem sedežu stisnjeni trije, čez kolena jim leži Miranda P. in si podajajo steklenico konjaka; vsekakor, nekje spredaj je morje ali Španija ali Grčija, iz jutranje megle se izvija dan in s prašno, hladno travo oblizuje kožo na prsih; cigaretni ogorek vržeš skozi okno in vsaj za trenutek Pozabiš na nevarnost gozdnih požarov; the night is young, bi rekel umetnik in jo v zanosu objel z obema rokama. Slišiš lahko medlo brenčanje barv, pravzaprav je vse zelo temnomodro, le neonske luči kažejo s prsti proti tvojim očem v raznih odtenkih. Zelo svetla, modrikasta zelena, blizu nje rubinsko rdeča; in še malo dalje turkizna z žareče rumenim letalom JAT-a, ki jo prečka. Kdove kam. Ne tja kot mi. Ne, ne tja. Gorazd P. bi rad šel v Grčijo. Rad bi spet ležal na hrbtu pod kamnitim zidom in molil noge v zrak, navihano opazujoč obraze, ki hodijo nad njim. Skrivljene od tequila slammeija. Odganjal preveč uslužne Francoze, ki bi ga radi spravili v vertikalo. Potem so tu še druge želje, Bojan M., Bojan B., Mojca G., Miranda P.; Saša S., pa seveda tudi jaz, Tomaž S. Kaj bi si želel jaz, to je zdaj vprašanje. Želel bi si vohati, videti, slišati, tipati, okušati; čutiti. Želel bi si izpolniti ta svoj črni aisthesis do vrha razumevanja, ki ga je moje od Ljubljane požrto telo sposobno sprejeti. Ars vivendi; razbrizgati se po nočnem asfaltu kot sperma samega boga (če ga je še kaj ostalo), piti žveplov dioksid, zdrsati svoje usnje in zadrge ob koži nič hudega slutečih nočnih srednješolk v žrelu razstavišča, ki ga odpira četrtek (ali sobota). Sanje so narejene iz iste snovi kot dnevi; katera je zdaj ta snov, to je tudi problem. O tem vam bo govoril Gorazd P., ki oboje dobro pozna. »Potem smo morali, jasno, bežati,« razlaga in pije iz steklenice 0.75 s kvadratastim profilom, »gonili so nas kot zajce. Tadeja so ujeli; garbali so ga kot merjasca; mislil sem že, da ga bodo fentali...« »Jaz sem tekel skozi grmovje, da sem bil ves opraskan,« pravi Bojan M. »Potem sem zgrmel v morje. Še dihati si nisem upal; bal sem se, da so slišali čofot, pa ga niso. Kakih dvajset minut sem ždel v tisti mlačni vodi, in potem sem se zagledal v zvezde. Vse polno jih je bilo. Kar vrtele so se mi pred očmi...« »Dokler se nisi skoraj utopil - poznamo to,« je dodal Gorazd P. In diskusija se nadaljuje. Pijem viski in zrem nekam navzgor. Ne, nocoj zvezd ni, pa tudi lune ne. Nad parkom se kot na risbah za vsye iz perspektive oddaljujejo luči stanovanj v blokih. Ljudje še ne spijo. Ko bomo mi odhajali domov, bo že svetlo. Toplosiva barva bo povsod, po njej se bo mazala hladna rjavina neprespanega alkohola. In prijetna utrujenost po krvavi vročini razmiganih teles. Ja, poznamo morje. Poznamo tisto strupeno modro planjavo, od katere piha zdaj vroč jugo, zdaj hladna in suha burja, ki šteje kosti pod razparano majico; poznamo grmičavi vonj suhe rdeče zemlje in skal, aromo travarice in »karlovačkega« piva; poznamo tisti čudni zven kitare, ki za razliko od veselega nabijanja na ljubljanskih žurih dobi skony obvezno otožen, rekel bi - kozmičen prizvok. Seveda je tu še obvezna limonada obalnih zabavišč in skupine Magazin, bežanja pred veselimi domačini, ki pa dajo zadnje čase Slovencem mir. Tu so še stiskanja pod zvezdami, tako značilni stereotip romantike; tu so še fuki pod zvezdami, na s slano mokroto izprani mivki otočkov, ki jih napravi oseka. Na morju se da doživeti malo moije veselih in prijetno otožnih stvari. Da se uživati v laneno svetli barvi od sonca pobeljenih las pijanih srednješolk. Da se o teh stvareh še in še razkladati, medtem ko grenko krvava rjavina viskija vabi med ozke, iz hrupa cirkularke postavljene stene K 4. Renesansa mladosti, ustoličene v starem Študentu, FV-ju, starem K 4, DMŠ-ju, v klubih legendarnega četrtega bloka študentskega naselja. Ne prepevamo več Black Sabbath po ulicah Šiške, ne pijemo več ruma in ne pobiramo zob po Knafljevem prehodu; po orgiastičnosti starega veka in po mračnem srednjem veku vojske in mesecev zamoije-nosti po njej je, kot sem dejal, prišla renesansa. Requiem in Pixies, čaj, kadilo in viski, poezija in pisane barve nas spravljajo v svetlobo skladnosti s samimi seboj, sluzast nočni veter pa nas odnaša v neke druge čase, ko je bilo morda še vse drugače. V čem je lepota? V doživetju tega. Peklensko te federira po resničnosti gor in dol, Dali je že vedel nekaj o tem, Borges pa še več. Živel Borges, živela renesansa; in nekateri torzi znajo biti lepši od vseh viktorijanskih veledel skupaj, kajne? »Pangalaktični grlorez,« se je krohotal Bojan B., »pangalaktični grlorez, to ti je pijača, ho, ho, ho, ho, ho...« »OPRAVIČUJEMO SE ZA NEVŠEČNOSTI,« se je spakoval Gorazd P. »To je zadnje sporočilo bogov, ki so ga pustili svojemu stvarstvu.« Resnično, kakšno drugo pa naj bi bilo? Človek bi rad bil takle Zaphod Beeblebrox, to ima neki smisel. Poezijo je treba živeti, tudi to sem nekje slišal. Takole; če rečem - nocoj je nebo sivkasto oranžno in sluzasto, mestu iz ust smrdi po alkoholu, ampak Patti Smith je vroča, kot bi te njeno strastno nabijanje vabilo med rjuhe v njeni razmetanih steklenic, pepelnikov in še česa drugega polni sobi, ne, to še ni poezija. Če rečem: »Na smetanasti belini sta dva safirja. Naokoli rjavo, izbokline, rožnata podolgovata odprtina. Poraslo, njiva osušenega lanu, slap zlate, spodaj morda neka bluza, ne vem. Kavbojke, usnje nekih črnih škornjev; menda so taki kot moji, samo malo bolj ženski, tako si mi rekla. In 12.48 ponoči; gluhota, poltema, malo pred polnočjo rišem tega plahtastega Picassa v zrak. Še malo in bom spal. John Donne, svoje vrbaste prste steguješ do mojih črev,« ne, tudi to še ni poezija. Poezija postane šele takrat, ko to prebereš in DOŽIVIŠ, ko se vtisne v razmehčan beton tvojega obstoja in s tem zaživiš, opojno, novo, osvežujoče; ko vstopi vate in pretrese preležani smrad dolgača in samozadovoljstva, takrat je to poezija, tisto življenje, ki ga te besede zbudijo v tebi, to je poezija; in tisto, kar lahko vstopi vate, je lepo. A - mnogih besed je kmalu preveč, držati se srede je bolje, je rekel Lao Ce. Tisoči vročih in norih krajev so raztreseni po tisočletjih zgodovine človeštva. Rad bi bil tam; morda sem bil tam, ne vem. Nekaj teh krajev je, ki me zlasti privlačijo; morda sem bil res nekoč tam. Španska državljanska vojna - kot doma sem se počutil v branju o brezizhodni, brezsmiselni grozi klanja brez izjeme in brez ujetnikov, sanjalo se mi je že o tem. Včasih sem pred tem klanjem v sanjah bežal; zadnjič pa sem se že branil, in to presenetljivo dobro. Morda bi rad propagiral mir, skoraj prepričan sem o tem, čeprav se po drugi strani zavedam, daje tudi to klanje neka vrsta igre, v kateri se doživi toliko stvari, ki se jih drugje ne da. S tega stališča razumem poklicne vojake. Tako kmalu ugotovim, da ne morem zagovarjati nobene stvari in nobene ideje; nobena nima več smisla kot druga. Propagiram lahko le doživljanje vsega tega. Na primer: Bojan B. je ravnokar zgrmel z gugalnice. Zagugal se je na eni nogi, se nagnil nazaj, v obrazu mu je zazijala brezoblična rdečkasto temna luknja, potem seje počasi, kot v upočasnjenem filmu, ob taktih Ode radosti na sedemnajst obratov ves poševen in razkrečen odpravil na razbijajoče, zamolklo potovanje proti tlom. Butnil je zares kot meteorit, pesek je špricnil v zrak, butnilo je in zaklelo, z vseh strani pa se je zaslišal divji krohot. Bojan M. mu je nazdravljal z viskijem, Saši S. se je iz ust valil modrikast dim, ko seje smejala, daje odmevalo v nočnem parku (ponoči še tako tih glas nekako desetkratno pridobi pri glasnosti; človek si nekako ne upa niti normalno glasno govoriti, da ne bi skrunil tišine, ki daje občutek, da se je cel svet spremenil v velikansko gotsko katedralo). Dogodek je bil vesel in topel, debel in srečen, morda z izjemo Bojana B., ki se je s kletvicami in muko pobiral s cedečih se peščenih tal. »Ne razumem tega,« je momljal, »videl sem, Nadia Comaneci je to izvedla kot za šalo... Vaditi bo treba še malo.« »Tako, tako,« gaje opogumljajoče trepljal Gorazd P. »Samokritika in vztrajnost, to je pot k uspehu. In seveda pogum...« Ja, pogum. Toliko je že povedanega o tem, da sploh ne vem, k^j bi bilo še dodati. Morda tisto: pogum je okus, ki se ga človek privaja, kot okus kaviarja (pravi Erica Jong). Zakaj mi je tako všeč ravno ta definicija? Zato, ker jo čutim na jeziku, ker čutim, kako se topi na njem in pušča za seboj blagi okus slanih, nikoli rojenih ribic. Pa še nekaj - kaviarje lahko rdeč, črn ali siv. Tudi pogum ima lahko več barv in ima svoj značilni duh. Duh, ki spominja na razkošje, na šampanjec ali na dobro črno primorsko vino. Pravzaprav ima lahko vsak nov dan svojo značilno barvo in razkošen šampanjski okus, in še zlasti vsaka noč - recimo nocojšnja. »Gremo noter,« je malce zdolgočaseno predlagal Bojan M. Noter? Ja, zakaj pravzaprav ne. Viski je izpekel naša grla iz steklenice in že počasi greje lenobne žile. Taka mešanica je nepredvidljiva; lahko te z močjo očetovske roke pahne na klop in te uspava v ritmu glasbe, lahko eksplodira in razmeče tvoje ude po plesišču; lahko ti izpere glavo in jo pusti prazno kot tabula rasa, lahko izlije vse, kar je v njej, skozi jezik, ven, v ušesa vročekrvnih prebivalcev noči, s katerimi prijateljuješ. Gorazd P. se z Bojanom B. prepira o obstoju duhov. Bojan B. mu zatijuje, kako je že sam doživel, da so se duhovi oglasili; Gorazd P. se mu smeji in ga zbada, da so morali tisti duhovi priti iz steklenice sadjevca. Nazadnje si za razsodnika izbereta Mojco G. Ta odločno zmaje z glavo. »Ne verjamem, da duhovi obstajajo. Ne verjamem, da ne obstajajo. Trdno verjamem v to, da ne vemo, če obstajajo ali ne.« Ta postmoderni odgovor nas je zazibal v smeh. Pred nami se je iz teme razcvetela stavba K 4. Mračna, visoka, z zidarskimi odri obdana; nekje v njenem dnu je zijala bleda vagina kluba, ki vase vabi prezeblo, sluzasto, omotično vročekrvno noč. Mi smo prezebla, sluzasta, omotično vročekrvna noč; grom imamo v glavi, čaka, da sreča brata nizdol umazanih, vlažnih stopnic. Seveda, prej je treba še kupiti karte in se izmuzniti mimo brutalnih, kot čuvajski psi režečih redarjev. Pa to je hitro mimo. In že smo tu - v peklu. Iz zvočnikov se zliva bobnenje vrtoglavih krikov. Iz stranišča zelenkasto diši. Za šankom natakar in simpatični natakarici nudijo pluralizem kristalno čistih pijač. Celo čaje ponujajo; pisane kockaste škatle, obetajoče vroč dih rdečkastoijave barve. In jasno morje piva, vino, sokovi, martini; moje srce je oliva, ki se rdečkasto tre ob kristale ledu v kozarcu, iz katerega pije punca mojih let za šankom; slapovi bledega lanu ji silijo čez ramena. Res, opojno diši, malce se že ziblje nad svojim kozarcem, kiji gaje plačal frajer s prečko poleg nje. Menda jo osvjga; ne bo mu uspelo. Ušla mu je v neki drug svet, kamor si on ne upa. Odšla je v svet šumov, ki votlijo lobanjo, ko se le še ziblje nad svojim kozarcem. Morda jo bom še kaj srečal ta večer. S hladnim pivom v roki se odpravim proti plesišču. V senci tujih obrazov opazim Bojana B., že razmiguje svoje na sluzastem pesku obtolčene kosti. V vrtincu se preobrača mladost, spušča mehurčke, ki se mi nabirajo pod spodnjo veko. Vsi ti ljudje so neznansko simpatični. The Mission jih obračajo okoli in okoli, divjajo in ne čutijo ničesar več - oziroma čutijo, čutijo še kako dobro, a ne več tukajšnjega, ne zdajšnjega... Zanimivi so učinki, ki jih ima zvok na človeški organizem - v vesolje ga pošlje, zvrti ga; kraljestvo aisthesisa, o katerem nevropsi-hologi tako preklemansko malo vedo, da so že kar smešni - in Sisters of Mercy mi spodnesejo tla izpod nog, pivo brizga iz steklenice. »Oooh, let's live for today...« »... I will ALWAYS love you...« «... oooh, let's live for today...« Prevare, ki dajejo okus po varnosti, so neznansko prijetne, če se po nerodnosti ne nasloniš nanje. Torej, prvo pravilo: NE BODI NERODEN... Gorazd P. se v kotu zalizuje z Mojco G., kot bi jo hotel povaljati kar med sestrami usmiljenkami, ki se živahno kobacajo Po plesišču v manjših skupinah. Ne, on že ni neroden. Pravi užitek gaje gledati. Cigaretni dim mi liže oči. V njem je nekaj nežnega. Naj bo, ne zamerim. Skrivaj mu pošljem poljub, odkolobari pod strop. Scena se umirja. Piva na žalost zmanjkuje; te preklemanske flaše gotovo puščajo! bi najraje vzkliknil. Prihaja moja pesem. Kmalu bo tu. Aha, tuje. Patti Smith - Gloria. Prižgem postorgazmično cigareto in se topim v valovih pomenskih impulzov. Ta glas je poezija. To pivo je poezija - kaj vi, ki to berete, veste o tem! Cuzate kapljice sočnega mozga iz kosti požrtih besed. Nisem jih požrl jaz, jaz le preobračam kosti in skušam sestavljati okostja dinozavrov. Kajti dinozavri so prijetne živali, še nikoli jih ni nihče videl. Dinozavri so tipični literarni junaki. In potem - vrhunec večera, izmed postav ob plesišču se omotično izmota moja lanenolasa princesa in se počasi odpravi proti klopem ob zidu. Nemudoma se odpravim tja, dajo še pravi čas prestrežem, ko se sesede nanjo. Začutim njeno glavo v dlaneh. Res, dobro je zadeta. Sedim na klopi, steklenica z dvema prstoma piva na desni, princesa na levi in se mi nagiba v naročje. Počasi, malo nerodno obrača glavo in se od spodaj zazira vame. Se smehlja. Oči ima kot dva turkiza. »Ime mi je Tadeja,« pravi. Spomnim se na Slavka Gruma in pomislim, da ji to ime nikakor ne ustreza. Ne, ona že ni Tadeja. »Neumnost,« pravim in ji umaknem lase s čela. »Nisi Tadeja. Nekaj svetlega si, Lana ali še svetleje. Ja, Lana ti je ime.« Zvoki teme se obračajo nad nama. Plesišče je za spoznanje bolj prazno. Na drugem koncu prostora se kot v upočasnjenem filmu giblje Bojan M. Lana spi. V spanju mi cuza prst. Princeska. Lepa je kot Dalije-va slika. Lanen led imam v naročju. Kot mogočne bojne ladje valovimo po razburkani noči, meljemo temo pred seboj. Noč se preveša v drugo polovico. Na plesišču se menjajo pesmi, menjajo se obrazi. Okoli se kot skozi motno steklo pri-pognjene gibljejo slike figur s steklenicami piva v rokah. Šepetam, Lana posluša, čeprav spi. Vem, da se je vsa spremenila v uho, tukaj ni pomote (ne, tukaj ni brutalnih šal, kot je tista, ko so mladi mamici povedali, daje njen sin spaček, ki nima ne rok, ne nog, nima trupa, celo glave ne; in ko so ji ga končno pokazali - bil je eno samo velikansko uho - in je zajokala - o moj ubogi cukrček mali - so ji rekli, nima smisla, gospa, sto vas ne sliši - gluh je). Posluša moje zgodbice. Razlagam ji nek^j o zimi, o snegu, o predirni belini, vonju po ledu v zraku - res, kako diši led po tleh pozimi -, potem o viskiju, o njegovi oranžnorjavi barvi in ostrem okusu; všeč ji je, čutim, da mi prede v naročju kot mačka. Rad imam mačke, tako jebivetrske živali so, kot da se posmehujejo samemu bogu. Ne maram ljudi, ki sovražijo mačke; bodisi da so ljubosumni nanje, bodisi da se počutijo manjvredne v primerjavi z njimi, popljuvani pred njihovo neskončno svobodo brez predsodkov. V vsakem primeru - podgane. Lana se strinja z mano. Ona je mačka. Tiste vrste ženska je, kije kljub svetlim lasem in turkizno steklenim očem po koži zagorela - to kar čutim, to se čuti, to izžareva skozi obleko in greje moje noge. Samo da ne boš bruhala, Lana, to pa ne. Tega pa ne smeš. In vrtimo se v kupoli noči kot v gigantskem planetariju - nekateri planeti, nekateri lune, nekateri kometi. V stiski drhtenja fuzije, ki nam daje toploto, srkamo pivo in viski. In vse bolj zmrzujemo. Pa nam je všeč; je - avantura. Kot na krovu vesoljske križarke Enterprise - ne, kot na krovu ladje Zlato srce. Če me hočete za junaka kake tisočletne literarne umetnine, hočem biti Zaphod Beeblebrox ali Ford Prefect. Nočem biti ne Črtomir ne Henry Wotton, ne Orest in morda še najmanj Faust. Mefisto, to že. Morda Anthime Armand-Dubois, simpatičen je. Vendar - nocoj ne mislim na to. Nočem odsevati nobene ideje, nočem je »čutno svetiti«. Hočem se kot usnjen fiks vbrizgati v vaše žile in vas omamiti, da se ne boste zlepa pobrali. Da boste postali od mene odvisni. Da vam razžrem jetra, da bodo kot »putrček« (bi rekel znanec s sodne medicine). Brez ideje. Pa še tega ne vem, zakaj. Zakaj raje enostavno ne uživam, tukaj v kleti K 4, s steklenico piva ob sebi, s princeso v naročju. Z uspavano princeso. In že zraven mene sedi Bojan B. Zija v mojo uspavano lepotico. Zija in se reži. Ima me, da bi se razjezil. Kaj pa on ve o lepoti?! Vendar je boljši, kot bi pričakoval od njega - ne teži. Govori o drugih stvareh. »Redarji so spet enega razstavili na prafaktorje,« pravi. »Ni hotel iti ven, potem ko so ga zbudili, ko je spal ob plesišču.« »Pravilno! Zaspanost je treba izkoreniniti,« sem zamomljal in pogledal proti moji steklenici, iz katere so ravno izginjale zadnje kaplje v goltanec Bojana B. Tudi to je nekaj - občudovanja vredna nesramnost. Od občudovanja se pozabim razjeziti. In tako kar mirno gledam nekam mimo njega, ki zija po plesišču. Metanol imam v očeh. V Španiji je lani zgorela neka diskoteka. Ljudje so se podušili v ogljikovem monoksidu. Skušam si predstavljati obraze okoli sebe. Študentke in študente, pijance, dijake, narkomane, mladoletnice, ki so skrivaj pobegnile skozi okno, potem ko so starši legli spat, boheme. Modrikasti obrazi, pomodrele ustnice. Počrnele oči. Držijo se za grlo. Se stiskajo v še zadnjem objemu. Zadnjemu trenutku želijo ukrasti vse. In jaz? Kot opiti Woland korakam med dušečimi se obrazi. Od samega zanimanja pozabim umreti. Tako preživim vse. Trik ne zveni slabo. Kot tisto - skočiš, pa se tako zaposliš s stvarmi okoli sebe, da pozabiš pasti dol. In v trenutku dekoncentracije zgrešiš zemljo, in že letiš; preživiš, medtem ko se gniloba plazi po tleh in počasi premika potemnele ustnice. Na kozlanje mi gre ob knjigah z naslovi: Učbenik življenja, Kako premagati... in začeti živeti, Z zdravo prehrano v... leta... Kdor zna in želi živeti, bo živel, kdor pa za to nima osnov, ne bo znal živeti, pa če prebere tisoč učbenikov. Pustite učbenike. Pustite dada. Dolgčas je brez piva. Treba bo iti ponj. Bojan B. poleg mene se v ekstazi guga. Lana mirno, zaupljivo spi. Saj je ne morem pustiti! No, za trenutek jo bo pa že prijatelj popazil... Iz žepa izbrskam ostanke denarja. Sedemnajst dinarjev. Točno. Se pravi, ravno za zadnje pivo. Ah, žalostna stvar je zadnje pivo - kot, če smo romantični, zadnja solza iz očesa punce, ki si jo zapustil; znak, da je nastopil čas, ko boš zapustil njeno zavest in njeno življenje, znak, da je del tvojega obstoja umrl. Pa pojdimo. Ampak le za trenutek. »Popazi malo nanjo, boš?« pozorno pogledam Bojana B. Ta zaupljivo pokima in se ozre po Lani. Je že v redu, branil jo bo s svojim življenjem. Pravi prijatelj. Z rdečkastim mirom v očeh se odpravim proti šanku. Za šankom je življenje drugačno. Ni tiste vročekrvnosti, ritma, divjanja, oči, za katerimi se skrivajo The Pixies. Tukaj vlada mrmranje. Besede se zvijajo in pokašljujejo v dimu cigaret, ki zavijajo prostor v nekakšno toplo sivino. Tisto sivino, ki pušča na obleki naslednji dan značilen žurerski vonj. Opazujem gnečo. Boj bo težak. Za šankom trojica hiti, da izpolni naročila. Ob sebi začutim Mirando P. Ima čop, svileno bluzo in črne najlonke z rožastim vzorcem. »Prvi požirek bo moj!« glasno zahteva in se podrgne obme. No, kdo bi se mogel upirati? Gnetemo se v gosti masi naročil, ki vpijejo ena čez druga. V gneči mi uspe na hitro vreči še svojega. Pred menoj se pričara zarošena steklenica. Odrinem denar. Za seboj začutim Mirando P. S polno glavo vina in s trto, vpleteno v lase, oh, antika, oh, zgodovina, kaj je človeško srce! Rože padajo v dvorano; Eva v beli tuniki se valja na ležišču z mano, usta ji žarijo kot kri. Ervin Fritz se odsmehlja v gneči proti plesišču. Deklica Miranda P. pije iz moje steklenice. Lepo jo je pogledati. Kot prerezano jabolko je. Okoli naju pa sami v prostor zagledani obrazi. Odpravim se nazaj na plesišče. Obliva me vročica razgretih teles okoli sebe. Moja bela flanelasta srajca se opija z nočjo. Grejejo me Red Hot Chilli Peppers. Rad imam ostre začimbe. Nekaj imam torej tudi balkanskega. Ali raje - mediteranskega. In obožujem Španijo. In sem pri klopi, kjer sem sedel. Lane ni. Tudi Bojana B. ni videti. Presenečen obstanem. Kaj je zdaj to? Tukaj smo sedeli. Rekel sem mu, naj popazi nanjo, nanjo, dokler se ne vrnem. Bojan B. je resen človek. Odgovoren. Oziram se naokoli. Na plesišču sami zadovoljni obrazi, vrtijo se v krogih, kvadratih in paralelogramih. Privzdiguje jih Miladojka Youneed. Lana? Iščem jo z razburkanimi očmi. Med telesi se suka poltema. Nikjer ni videti barve prečesanega lanu, nikjer omotičnih turkizov. Dobro, premislimo. Vsekakor sta sedela tu. Lana je spala, torej ni mogla oditi. Jo je odnesel? Ah, kje neki. Da bi jo nosil čez tole vrtoglavo plesišče, ni šans, prej bi ga pohodili plešoči manijaki. Oziram se v drugo smer, proti odru za plesiščem. Ne, tu ju ni. Kje za vraga sta? Nagnem požirek hladne tekočine iz steklenice in se nebogljeno oziram okoli sebe. Kaj je z menoj? Kje sta? Ne, poiskati ju bo treba. Morda je z Lano kčy narobe. ZmcOujem z glavo. Iščem znane obraze. Nikjer ni videti nikogar. Ozirajoč se okoli sebe, se odpravim v gnečo. Miladojka je tako moreča, zdi se mi, kot da mi s trobentami in saksofoni hodijo po tilniku in mi teptiyo male možgane. To me draži. Lana? Lana, kličem. Oglasi se! Kaj je s teboj? Človek te samo za trenutek izgubi izpred oči... V hodniku pred plesiščem stojijo kavboji. Veselo pijejo in kadijo cigare. Zame se še zmenijo ne. Ima me, da bi jih vprašal za Lano, pa so videti tako nedotakljivi in vzvišeni, da si premislim. Nočem, da me ustrelijo. Tukaj nekaj ni vredu. Pa tako lep večerje bil! Prekleto, Lana, oglasi se! Oglasi se svojemu Tomažu S., čakam te. Se spominjaš, kako sva skupaj štopala po grški obali? Ob cesti sva žrla salamo, sir in olive in pila heinekena. V Sevilli sva se nalivala z Doble V in kadila hašiš, na postaji Paris-Austerlitz sva pila vino in jedla camembert - rekla si, da ti ni všeč, ker ima okus po penicilinu -, na Rabu sva ležala v vročem pesku in si barvala slana spolovila v rjavo, Lana, spomni se, ne zajeba-vaj me več, tega ne maram, kot takrat, ko si mi v Lizboni pustila listek - ne pozabi, to ni smešno, Lana... Okoli mene je tema. Hudiča, to nima smisla. Ljudje so se odmaknili nekam drugam, okoli mene se gibljejo nekakšne sence, silhuete. Spreminjam se v sanjo. To je prekleto. Čutim, da me bo nekdo nategnil. Pa ravno zdaj! Lana... Opazujem obraze. Smejijo se. Premikajo rjave steklenice in zelenkaste visoke kozarce. Giblje jih vihar glasbe, ki mi stiska čelo. Med njimi ni znanih obrazov. Odkorakam proti stranišču. Ven iz gneče! Gotovo je Lana tam. Na zrak je šla, kaj pa bi drugega. Le zakaj se tako bojim? V Ljubljani sem, blizu doma, blizu prostora, kjer me čakajo postelja in hladne rjuhe. Z vonjem po Lani in s paličicami kadila. Vse je v redu. V predprostoru je gneče res manj. Pri stopnicah opazim celo Bojana M., naslanja se na vogal in se pogovarja z neko punkerico. Vsaj eden! Pristopim k njemu. »... odličen film, ti povem, in Malcolm McDowell je na splošno najboljši britanski igralec,« je odločen Bojan M. Zarežim se mu in ga lopnem po rami. Nemudoma mi izmakne pivo in naredi požirek. »Kje se klatiš? Nikogar znanega ni tam notri,« mu rečem. Bojan M. mi pokima in nadaljuje pogovor s punkico. Globoko zajemam zrak in se oziram po obrazih okoli sebe. Tukaj je svetlobe veliko več, barve pa niso tako žive; vse je nekako bolj mrtvo, na oblekah pa prevladuje črnina. Seveda, demoni so živahnejši v temi. Tukaj počivajo. Lane pa tudi tukaj ni. Opazujem punco v raztrganih kavbojkah in sanjarim. Če bi stopil k njej in jo vprašal: »Si videla Lano?«, bi mislila, da sem nor. To je problem, ponavadi me narobe razumejo. Pa nisem seksualni manijak, le rad jih imam. To je večni problem. Ne da se stopiti k punci in ji reči: »I will ALWAYS love you«, ne da bi si mislila kaj čudnega, čeprav ji rečeš le resnico. Resnico... Pa ne, resnica je danes v drugih stvareh, vsjg tako se na splošno misli. Osebno pa mislim, da je resnica povsod tam, kjer si jo zamisliš. In zdajle si jo poskušam zamisliti, ko se oziram po ljudeh; vem, da imajo ob tej uri lepi, dobri in pravični iztaknjene oči in daje metafizika upepeljena. Pijem torej pivo in - čakam. Čakam, kot po navadi. Bojan M. me pozorno opazuje. Ošinem ga s pogledom, njegove oči so strupene. Vprašujoče se obrnem k njemu. Nekaj časa se gledava, potem pomigne. »Greva,« pravi. Malo sem presenečen, vendar ubogam, ko se obrne od stopnišča in odkoraka proti stranišču. Okoli vhoda je gneča, tukaj se menda najraje pogovarjajo. Pogovaijališče kluba K 4. V stranišču je belina neonska in kričeča, da bode v oči. Stopiva mimo umivalnikov. Bojan M. odpre vrata kabine. Za njimi je tema. Stopnice. Stopi skozi vrata in mi pomigne. Odkoraka v temo; presenečen postojim, nato stopim za njim in zaprem vrata za seboj. Znašla sva se v popolni temi. Kaj hudiča pa je zdaj to? Nisem vedel, da imajo v K 4 taka stopnišča. Že velikokrat sem bil tu na stranišču, pa tega še nisem opazil. Stopnice pod najinimi nogami so po otipu sodeč dokaj nove, niso zlizane, pa tudi posebno umazane ne - suhe so in hrapave. Pred seboj zaslišim odmev Bojanovih korakov. Radovedno mu sledim. Ko si odkašljam, se sliši rahel odmev praznega prostora. Tema kot v riti. »Ej, Bojan,« pravim potiho. Glas v temi odmeva, glasbe iz kluba se ne sliši. Bojan M. vprašujoče zamrmra. »Si bil že večkrat tukaj?« Tišina, koraki. Bojan M. se v temi nasmehne, to se čuti kot rahla toplota, ki dihne nekje pred meno. »Ah, seveda.« Rad bi se malo ustavil, da spravim misli v red, pa se bojim, da mi bo v temi ušel. Sam se več niti obrniti ne bi znal. Zgoraj? Spodaj? Kdo bi vedel. In tako še naprej korakava. Tema je črna in morda malce modrikasta, v njej se sliši le topot dveh parov nog in dihanje. Neka čudna tesnoba me stiska v grlu. Le kam hudiča me pelje? Še sem omamljen od vsega viskija in piva, ki sem ga požrl; sicer pa tudi z Bojanom M. ne more biti bolje. V parku je lokal iz steklenice kot krava. Skušal sem si zamisliti, kako je zdajle zunaj- Nebo je gotovo še vedno toplo oranžno, kot ponavadi nad nočno Ljubljano; žari v omotični zadušljivosti. Morda že pihlja jutranja sapica. Kmalu bo dan. In Lana? Spet me prešine bodeč spomin. Key hudiča je z Lano? Skušam razločiti kaj okoli sebe. Ah, kje neki. Le kam hudiča greva? Preklemansko dolgo že hodiva. Blazno globoko morava že biti. Začenjalo me je skrbeti. »Ti, a je še daleč?« vprašam in se oziram po črnini, ki mi prekriva oči. Prav moreča je že. Bojan M. pred menoj si odkašlja. »Mmmm...« Sliši se zamolklo korakanje. Potem se le oglasi: »Ne preveč.« Tema mi riše misli. Zadušljivo postaja, a morda je za spoznanje topleje. To me opogumlja; očitno bova le nekam prišla. Nekam, kjer je toplo; in morda tam človeku ponudijo tudi steklenico piva. Denarja sicer nimam več, pivo pa bi si človek menda prislužil že s tem, da je prekorakal vse te silne stopnice. Gluhota me boža po rokah. Skoraj se spotaknem. K^j je z Lano? Na rokah čutim njene hrapave lase. Čutim, kako mi je sesala prst. Čutim toploto na svojih kolenih. Okus po siru in olivah v ustih. In kako mi Doble V teče po grlu. Potem se skorajda zaletim v Bojana M., ki sunkovito ostane. Koraki utihnejo, v temi začutim prijem kljuke na vratih. Nekaj zaškripa. »Tukaj sva,« pravi Bojan M. Vrata se odprejo, oblije naju svetloba, ki naju prvi hip povsem zaslepi. S skrčenimi obraznimi mišicami mežikam in počasi odpiram zasol-zene oči. Ja, očitno sva tukaj. Stopnic je konec in pred nama se odpira razsvetljena, topla soba. V njej skozi motne solze komaj razločim ogromne kupe navlake. Zdi se mi, da sva se znašla v podobi Melancho-lie; soba je polna nekakšnih instrumentov, čudnih naprav, koles, matematičnih risb in orodja; vse prekriva debel sloj prahu. Ne da se ugotoviti, od kod prihaja svetloba; vsekakor ni nikjer nobene luči, nobene sveče ali kakega drugega vira; kljub temu je vse prekrito z mehko kopreno nekakšnega nedoločnega sija. Res, šele zdaj sredi vse te mašinerije in navlake opazim mogočen sedež, razkošno prosojen in svetel, ki spominja na okrašeno straniščno školjko. Na njem sedi nekdo, kije na pogled podoben kamnu jaspisu in sardiju; zdi se, da ga obdaja nekakšna smaragdna mavrica. Podoba me povsem prevzame; neka mogočnost in dekadentno razkošje se širita okoli njega, niti debele plasti prahu na kupih znanstvenih pripomočkov ju ne morejo zastreti. Osuplo stojim in zrem v podobo pred seboj. Česa takega ne bi pričakoval, ne nekje v globini pod K4; in tega nam ni nihče povedal! Bojan M. je stopil nekaj korakov naprej in potem molče, spoštljivo pokleknil. Čelo je pritisnil k tlom. »Vreden si...« šepeta, »... da prejmeš slavo, čast in moč...« V sobi vlada tišina. Bojan M. kleči na tleh. Sedeči se ne premakne. Njegova glava je nekoliko postrani, videti je, kot da spi. Zdi se, kot da tudi njega prekriva prah, kot predmete v sobi, čeprav njegov sijaj prodira skozi in greje najine oči. Mir v sobi je čuden, rahlo uspavajoč. Bojan M. počasi dvigne glavo. Zdaj se tudi jaz malo opogumim. Stopim korak naprej in pokleknem poleg Bojana M. Spoštljivo pritisnem čelo k tlom. Potem tiho, proseče zašepetam: »Gospod, ali ti veš, kje je Lana?« V sobi še naprej vlada tišina. Bojan M. počasi, previdno vstane. Nič se ne zgodi. Potem počasi stopi proti mirujočemu bitju na toplem, izža-revajočem prestolu. Obstane pred njim. Iztegne roko. Mirujočega prime za zapestje. Nekaj sekund je v sobi popoln mir. Bojan M. sedečemu otipava utrip. Oni se ne zgane. Potem Bojan M. počasi, razočarano izpusti njegovo roko. »Ah, sranje,« pravi, »umrl je.« Lidija Gačnik-Gombač Oko Z dreves drsi črnina, zrak je čist in prozoren. Na nebu sneženi oblaki in medla luna. Zadaj so vrata. Stopi v praznino in dolgo pada čez prepade stopnic. Potaplja se v ledene ijuhe noči, usta polna peska. Koraki se izgubljajo v ogromni goltavi gmoti. Vsak ovinek je na koncu sveta. Pod svetilko se ustavi. Na vratu čuti nekaj vlažnega. V medli svetlobi zatipa glisto. Roko obriše ob ograjo, potem ob cestni tlak. Glista je tesno pripita vanjo. Steče do vrat. Dolgo si splakuje roko pod mrzlo vodo. Glista zdrsi v odtok. Nadene si rokavice. * + * Kazalci so se premaknili čez uro. Zamudila je avtobus. Leže na posteljo in gleda v strop. Približujejo se ji razpoke. Skozi les igličijo proti njej visoki glasovi žuželk. Soba pa je polna mavričnih krogov in velikanskih zelenih metuljev. Zadrhti v glasbo. Potem se ji zdi, da spi. Potem sanja. Svetilka se trga od stropa. Zave se, ko jo ožge njen dotik. Žareča gmota z vse večjo težo pritiska vanjo. Skozi okno pobliskavajo kresnice. Ne more se premakniti. Zakriči. Glas je najprej votlo negiben, potem preide v ohripelo jecljanje, na koncu se prevesi v bolečo glasnost. Drsi med vodo in kopnim, vanjo pobliskavajo valovi. Plivkanje ugasne v šepetanje. Pride in ji sname svetilko s telesa. Danes je zelo dolgo spala. Ima rdeče obrobljene oči in ne opazi, da je že oblečena. Zajtrkujeta. Zavije se v velikanski šal in se vrti pred ogledalom. Luči se prižigajo in ugašajo. Velikansko platno v njegovi sobi je prebarvano. Vanjo gleda negibno oko. * * + Zapre vrata in se zagleda v rože. Sence se že redčijo. V rumeni svetlobi razloči popke vrtnic. Hiti po ulici. Slišati je odmeve njenih korakov, iz daljave hripavo golčanje psa. Izza ovinka pride razoglav fant v pomečkanem oblačilu. Maha z rokami in zavije s ceste v strmino travnika. V glavi ji odzvanja visoko hihitanje. Iz hiše nad njo prihajajo razburjeni glasovi. Vse luči so prižgane. Za njim spustijo črnega psa. * * * Na postaji ni nikogar. Zazre se v rdečkaste odseve neba. Preplavlja jo hladen jutranji zrak. Pod cesto zagleda avtomobil. Sede vanj. Voznikov sedež je prazen. Gleda na vijugavo črto ceste, od koder bi moral pripeljati avtobus. Vse bolj jo zasipa toplota, na veke ji ležejo roke. Zaspi pod varnimi strehami hiš. Prijetno ji je in toplo. Leti nad pločniki, drevesi, dviga se visoko nad mesto. Telo pa je tako lahkotno, kot ni bilo še nikdar. Ko se prebudi, se vozi po neznani pokrajini. Svet je gol in osušen. Cesta se vije v neskončnost. Pred njimi in za njimi velikanski oblaki prahu. Na volanu sloni kosmata dlan z dolgimi nohti. Pogleda v ogledalo. Šofira zavaljen moški z mačjim obrazom. Oblečen je v črno obleko, čez glavo ima potisnjeno kapuco. Roko ji potisne na koleno. Zelena svetloba obcestnih svetilk izgineva v dan. Rdeče je ugasnilo, zdaj je nebo težko od nagubanih oblakov. Iz zvočnika prihaja džez. Po steklu zdrsijo sive kaplje. Brisalci zatiktakajo. Po nogavicah drsi noht in vleče za seboj zanko. Slika naj ga. Postavi se pred avtomobil in fotografira. Za vsak posnetek si potisne kapuco globlje čez obraz. Dlani potisne v rokave in maha z njimi. Slika nagačeno obleko. Zapelje vanjo. Ne premakne se. Še en posnetek. V avtomobilu je sama. Na voznikovem sedežu zmečkana obleka, na orošenem steklu odtisi šap. * * * Sede za volan. Debelo padajo kaplje. Ob cesti stoji fant, ki je zjutraj pritekel iz teme. Ko ustavlja, se opoteče in pade na tla. Vleče ga v avtomobil. Težak je, pade na tla. Prime ga za glavo in potiska na zadnje sedeže. Na njegovem vratu zagleda ugriz. Poliže. Ob stekla bobni. Zdi se ji, da avtomobil drsi po valovih, ničesar ni razločiti razen razlivajočega neba. Zmečkana obleka se napihuje. Zelene oči se nagnejo čez sedež in se zazrejo vanjo. Ne more odsesati ustnic s fantovega vratu. Na hrbtu začuti zobe, ki si utirajo pot do kože. Umirjeni, neskončno žalostni glasovi trgajo zrak. Ujeta med gmoti teles lahko dvigne glavo samo za toliko, da zagleda belino, ki se vse bolj približuje. Zapre oči, da bi ne videla, kako se bodo razleteli ob pregradi in padli na razmajane sedeže velikanske dvorane, kjer noč in dan gorijo reflektoiji. Nihče se ne premakne. Tudi fant ne, ki je odprl oči. Nepremično gleda v neko točko na stropu in ne čuti njenih žejnih ustnic. * * * Avtomobil se zavrti okrog svoje osi. Kosmate roke ji spraskajo obleko s telesa. Slišati je tiktakanje ure. Na fantovem trebuhu je velika rana. Še vedno nepremično gleda v strop. Kri seji razliva po vratu in prsih. Na kožo se lepijo dlake. Rada bi se umila. Fant odpre vrata. Kapljice se zapikujejo vanje, naliv je vse močnejši. Mlaka rdečkaste umazanije pod njimi vodeni. Čas se preveša v jutro. Pred njimi velika ploskev. Stečejo proti njej. Zagledajo svoje sence. Ležejo nanje in se spojijo s sivino. * * * Stopi v hišo. Voda sega do členkov. Zapira pipe. V veliki sobi gori luč. Iz beline gleda vanjo negibno oko. Nekdo v ozadju projicira na platno fantovo glavo. Ista rana in ista želja. Dotakniti se z jezikom. Prisesati se. Usta polna krvi. Stopi pred ogledalo. Namesto desnega očesa prazna jamica. Črno. Globoko. Dlani si potisne čez oči. Ko jih potegne z obraza, ne vidi ničesar. Roke potisne k ogledalu. Ničesar ne doseže. Le vrtoglava globina, v katero bo padala dolga stoletja. Beseda se raztopi v vodi. Marko Golja Štiristavčnica Adagio Stavka še ni niti za potoček, kaj šele za reko, za hudournik, podivjan val, ki se zaganja v širokih naletih v skalovje, za katerega se površnemu opazovalcu zdi, da je od zmeraj, od vekomaj, in da bo kljubovalo vsemu, da bo vse minilo, da bo vse prežvečil zob časa, samo te skale bodo vztrajale, skale, v katere ni odtisnil niti stopinje, pa čeprav mu je v podplate vroče in bi najraje odnehal, se pridružil družbi, ki poležuje na plaži, se nastavlja sončnim žarkom, obrekuje odsotne in obuja spomine na nikoli uresničene načrte, kako napisati knjigo, prevesti roman, dokončati faks ali potovati okrog sveta, da vidiš pravo morje, ne pa to mlako, da se izgubiš v velemestih, da pozabiš čas, ne pa ta pritlehna mesteca, kjer vsakdo pozna vsakogar, kjer so tudi posameznikove gube vrisane v načrt mesta, kjer so sence večje - vsak trenutek, tudi ta hip, ponoči - od svojih lastnikov, kjer izpolnjena sanja zagreni življenje devetim zavistnežem, da pozabiš preteklost, da pozabiš prihodnost, da pozabiš, da se ves prepustiš trenutku, ne, ne temu, ki je pravkar minil, se pogreznil v spomin, v nič, ampak temu, ki kar traja in traja kot ta stavek, ki se noče, noče končati, verjetno obseden z nikoli priznano željo, da traja kot val, ki se zaganja v širokih naletih v skalovje, ki tr^ja večno eden in vendar zmeny znova drugi, kot izziv debelušnemu pleš-cu, da se zamisli nad ničnostjo svojega življenja, da se ustraši samote, da zaradi mojega pogleda nelagodno prižge cigareto, da nekaj malega zakrili z rokami, spet je poln besed in načrtov, spet bo nadlegoval družbo na obali, spet se bodo prepustili blagozvenečim puhlostim, sladkobni omami pogretih sanjarij, zatrtih želja, lepljivosti obljub, pokroviteljstvu nasvetov, vsemu tistemu, zaradi česar bodo imeli naslednji dan mačka, zaradi česar bodo povešali poglede, ko se bodo prihodnjič srečali, si odpuščajoče natočili sprva kozarec, potem pa še drugega, tretjega, šestega, ko bodo stekli na obalo, kričali v moije, noro, razdraženo, ko se bodo z drgetavimi kretnjami slačili in se katarzično pognali v plitvino, tam pa jih bo stresla hladnost septembrskega morja, in nadaljevali bodo samo najbolj pogumni, tisti, ki so že zdavnaj odložili verižice z vojaški- mi obeski in številkami, ki niso več vojaki, kanonfuter, prvi val napada, prednja straža, avantgarda, ampak zgolj prezebli človečki, malce v zadregi, kajti udi so jim nabreknili, bradavice so jim nabreknile, še preden so se potopili v slanost, še preden so jo okusili, še preden so se zasesali v svoje prste, jih na široko razprli, kakor da bodo zdaj zdaj zagrabili prihodnost, in glej, prisluhni, vreščijo, prav ta hip grabijo po prihodnosti, ta hip se je prvi pogumnež pognal v valove, v podivjani val, ki izzivalca sploh ne opazi, ampak se bo zagnal v širokem naletu v skalovje, ki ni od zmeraj, a ki ni od včeraj, niti od danes in ki iz dneva v dan zadržuje nove valove, čedalje težje, čuti, da se v sebi krha, nekje v notranjosti, da so njegove gube čedalje globlje, in če se nekega dne slučajno ozre v zrcalo, svojih potez ne bo več prepoznalo, samo še slutilo jih bo, razbolelo evociralo, sovražno pomislilo, tam so moja naslednja trupla, tisočprvo, tisočtretje, naj morje opravi z njimi, vsaj malo je čas tudi na moji strani, ha, prihaja nov val, podivjani val, mogočni val, lepi val, daj, daj, bičaj, če hočeš, a utapljaj, slišiš ta bebavi hohot, naj čim hitreje mine, preplavi njihove ustne votline, dovolj mi je tega, da zmersg znova jadikujejo, kako prazna so njihova življenja, kako niti stopinj ne puščajo za sabo, kako, kako, kako aaaaa, in skalovje nori, v notranjosti vse bobni, in če bi prisluhnila, bi zvenelo kot približevanje vlaka, ki vztrajno puha v noč, v daljavo, iz mesta v mesto, od ene do druge končne postaje, a brez tiste dokončne, kjer bi se vlak enkrat za zmeraj ustavil in ki bi s svojo dokončnostjo spominjala na smrt, ne, ne, to je prevsakda-nje, na večno ljubezen, ne, ne, nee, to je prepatetično, na Boga, ne, nee, neee, to je prezlagano, in ko tako zanikuješ vse po vrsti, vse v sebi, vse zunaj sebe, se čedalje bolj zavedaš, da boš to dokončnost, nepreklic-nost, to poslednjo postajo poskušal izraziti s prispodobo - je pika na koncu stavka. Andante Še preden natipkaš prvo stran, drugi stavek, si že žejen, že steguješ roko proti kozarcu, v katerem je iz trenutka v trenutek vse manj vode, kakor da se pretaka v tvojo zgodbo in ne v tvoje telo, v tvoj stavek, kije že vssy potoček, morda pa tudi potok, in zamika te, da bi umaknil pogled s tipkovnice, da bi se prepustil sanjarjenju, blodnjam, velikim načrtom, spominom na prihodnje dni, na nenatipkane zgodbe, na nedo-čakane trenutke, na vse tisto, kar se ti zgošča s časom v drobno bolečino, v kepo, ki te včasih duši, včasih pa pritiska na tvoje oči, da se mu kar naberejo solze, da se verjetno počuti kot jalovec, kot skopljenec, v najboljšem primeru kot starec, ki fuka morda samo enkrat letno, počasi, osveščeno, zavedajoč se vsakega trenutka, vsakega sunka, kajti vsak je lahko poslednji, vsak je kljubovalen, zagrizen ne smrti, njeni vse prisotnosti, pogoltnosti, razkrojevalnosti, požrešnosti, razprostranjenosti, dokončnosti, ki jo je primerjal s piko, a bi jo lahko s prispodobo, ki se izmuzne avtorjevi volji, spolzi med prsti, spolzi kot kaplja znoja, izgine v silnih valovih, in potem zaman okušaš slanost morja, njegovega okusa ne razločiš več od njenega, slanosti sta postali eno, neločljivo, skratka tisto, kar je zmeraj hotel postati s svojo prozo, s svojimi zgodbami, s svojim starim pisalnim strojem, s svojo mašinco znamke Alpina, na katero trenutno tipkaš drugi stavek Štiristavčnice, andante, morda bi pa moral biti andantino, pomisliš, tipkanje ti bi šlo hitreje od rok, otre-sel bi se svoje večne teme, z lahkoto bi na njegovem koncu udaril vznesen klicaj, ki bi pribil odločnost misli, daje vse v imenu, da je nominali-zem srčika sveta, daje napačna oznaka vsega kriva, in televizor, h kateremu se zmeraj znova obračaš, prisluškuješ stiskam irskega terorista, njegovim pričakovanjem, strahovom, bedi, ki se iz vrstice v vrstico, iz kadra v kader vse bolj razrašča, kar pa te seveda ne zaustavi, kajti ti si trdno odločen - o tem priča njegova resnost, strogi, v tipkovnico uperje-ni pogled! - da še nocoj natipkaš stavek do konca, do črevastega, okle-Vc(jočega konca, ki bi se lahko skrival v toliko vejicah, ha, ki bodo zmeraj znova odlagale pričakovano, morda želeno, ki bodo izzivale bralčevo potrpežljivost, dobro voljo, naklonjenost in ki bodo morda odgnale mnoge mnoge bralce, ostale pa bodo samo redke slavistke, morda še kak poklicen kolega, ki ta hip prav tako udriha po tipkah, morda prav tako v mislih na svoje bralstvo, na že omenjeno skupinico slavistk, na svoje tovariše, blagohotne kritike, na stisnjenorite zavistneže, predvsem pa ves potopljen v nastajajočo zgodbo, katere del si morda tudi ti, ja, je tudi on, ki se spet spomni svojega vodilnega motivčka, vulgarne in grobe primerjave nastajajoče zgodbe s potočkom, ki narašča v potok, rečico, reko, ki preplavlja, uničuje, pleni človeška življenja, se vrinja v poezijo, slikarstvo, domišljijo, drobne, vsakdanje sanjarije malih ljudi, človečkov, vznesen seks na vznesenih valovih, na reki, ki je iz trenutka v trenutek mogočnejša, primerjal bi jo morda z novelo, kratkim romanom, dokler se ne izlije v morje, ki pa se mu ne zdi privlačna prispodoba za roman, o romanih sploh ne razmišljaš, tako kot slepi starec ne, morju si namenil drugo, drugačno vlogo, morda prizadetega opazovalca človekove majhnosti, neizživetosti, zavrtosti, ki vsake toliko izbruhne na piano kot tirada orjaških besed, kot mrzlično tipkanje nepregledne, no ja, malce nepregledne zgodbe, v katerem se morje zmeraj znova vrača, vpleta v zgodbo, kot kontrast človeku, posamezniku, prepolnemu dvomov vase, zgrbljenemu, ranljivemu, rojenemu v znamenju vprašaja in ne strelca, podgane in kar je še teh znamenj, na katera se morje požvižga, se niti za hip ne ozre, ampak samo buta, vztrajno, neutrudno, iz dneva v dan, silovito, mogočno, iz noči v noč, lepo, veličastno, iz tedna v teden, bučno, glasno, iz meseca v mesec, čarobno, božansko, iz leta v leto, nepreklicno, zmeraj znova, iz stavka v stavek, v zgodbo! Largo Ko poslušaš Smetanovo Ma vlast, se čedalje bolj zavedaš, s kančkom razočaranja, da je tvoja primera nastajajoče zgodbe s potočkom, z reko že stara, dovršeno izpeljana, kar te seveda slabovolji, mršči, in mika te, da bi dvignil roke od zgodbe, od tega stavčja, dobesedno, od tipkovnice, da bi potisnil pisalni stroj vstran, tja na sam rob pisalne mize, ob steno, kjer je miroval že dolge tedne, kaj tedne, mesece, preden si se predpredvčerajšnim odločil, da natipkaš zgodbo o, in medtem ko se njegov obraz mršči, ko njegov duh razmišljajoč blodi po labirintih usodno zvenečih besed, ko se odseva v zrcalih, spopada z ostrorobimi meči, zabada v telesa lenivcev, ko se poskuša zbrati, da bi našel cefrajo-čo se nit, nervozno tapka po pisalni mizi, če bi kadil, bi zdaj prižgal, če bi pil, bi si zdaj natočil, če bi imel videorekorder, bi si ogledi Osem in pol, si privoščil blodnjo po starem delu mesta, počasi stopajoč skozi deževen večer, prisluškujoč deževnim kapljam, izogibajoč se lužam, oprezujoč svoj odsev v izložbah, odgovarjajoč si na neizrečena vprašanja, dokler se ne znajde na robu prometne ceste, dvigne kazalec in tako zaustavi avto, ki ga pelje naravnost k morju, k tistemu morju, ki naj bi bil prispodoba za dokončano zgodbo, kar hiperbola, zgodba kot moije, ki je zdaj pred njim, ne na njegovi dlani, o zgodbi pa ne duha ne sluha, samo morje, njegov težki vonj, magični odblesk, temni pogled, sprošču-joči dotik, in ne more si kaj, da ne bi pljunil proti njemu, prvič prekratko, zakolne, da je še morje zgrešil, drugič vzdihne globlje, in ko pljune ponovno, pljune dovolj daleč, in zadovoljno izsmeji, ha, pa sem te, pasji sin, domišljavi pes, slana mlaka, ti da si, moje zgodbe pa ni, ni je na papirju, je samo v želji, v spominu, v načrtih in osnutkih, samo še korak, neprehodljiv, nepremagljiv, morda samo še neprehojen korak, ki ga bo zmogel, zato stopi naprej, stopi v morje, kakor da bi stopil na zgodbo, se počuti, ko mu morska voda zmoči teniški copat, ko čuti, kako je njegov korak težji, brez ležernosti, zato sredi koraka obstane, z levo nogo v zraku kakor kip, ujet v bel rob fotografije, v njeno gladko ploskev, čez katero zdrsi samo njegov kazalec, zmeraj znova, kakor da priklicuje minule dneve, tiste trenutke, ko je njegov oče posnel fotografijo, verjetno v Piranu, leta nazaj, neskončno v preteklosti, neskončno daleč, pa čeprav je danes spet v Piranu, spet ob morju, spet na istem mestu, toda vse je drugače, spremenjeno, morje ni dvakrat isto, nič ni isto, si reče, tiste zgodbe je že zdavnaj konec, tudi če spusti levo nogo, zgodbe ne bo nadaljeval, ne ujel njenega duha, samo še bolj se bo zmočil, še slabše se bo počutil, zato ponovi na glas, da se kar zdrzne, ko po nekaj dnevih znova zasliši svoj glas, ja, tiste zgodbe je že zdavnaj konec, pred njim pa je nova, še ne dokončana zgodba o junaku, ki v trenutku krize priblodi do morja, kjer sreča družbo štiridesetletnikov, ki ga z zanimanjem sprejmejo medse, še zlasti, ko zvejo, da je slaven pisatelj, ki piše tudi o njih, o štiridesetletnikih, o njihovih stiskah in težavah, o iskanjih in blodnjah, zagatah in težavicah, da prav te dneve dokončuje zgodbo tudi o svojih naporih, da bi dokončal zgodbo po celi večnosti, zgodbo o nastajanju zgodbe, zgodbo o, ooo, njegov obraz se napihne, zaokroži, obkroža ga družba, kar dobro se počuti ob zvonkem smehu zagorelih žensk in steklenici ta črnega, ki kroži okrog ognja, iz roke v roko, da kar malce nevoljno opazuješ, kako se čedalje bolj napija, kako se mu čedalje bolj zapleta, kako se ponavlja, mar ni ponavljanje, večno vračanje istega, usoda, obsesija, prekletstvo, poteza, ki se vleče iz vrstice, iz zgodbe v zgodbo, tudi v nenapisane, nedokončane, razdrobljene, razpršene, pozabljene in zavržene, popljuvane in nepretipkane, ponavljanje, vračanje, obnavljanje, vračanje, vračanje, mar je to res usoda, obsesija, prekletstvo, brazgotina na obrazu, brazgotina, vrisana v načrt mesteca, v načrt Ljubljane, Texas, Maribora, Texas, Skrada, Texas, pisalne mize, Texas, pokrajine drobnih odtrganosti, sladkih bolečin, zgoščenih spominov, obledelih podob, prelivajočih stihov, modnih sintagem, izrabljenih skovank, mar je ponavljanje, vračanje, zmeraj znova, usoda, prekletstvo, boj zoper dvom, pozabo, morda oklevanje, čakanje na trenutek, ko boš spustil - ponovno, vnovič - levo stopalo v isto morje, na isto mesto, morda? Grave Zgodbe je konec, pravkar jo je prebral, glas mu je ta hip zamrl, spet ga preglasijo morski valovi, spet opazi porjavele obraze, njihove bolj ali manj bele zobe, njihove gube, ki ga spominjajo na - ooo, ne, že spet! - na blodnjak njegovih mest, prisluhne njihovim prikimavanjem, odobravanju, muzanju, vsemu tistemu, kar naj bi pomenilo, da so ob zgodbi uživali, da se niso dolgočasili, mučili, trpeli, ga poslušali zgolj iz vljudnosti, ker tako zapoveduje sterilen bonton, vsrajčene navade, prepuščanje času, dogodkom, njihovim nadomestkom, vsemu tistemu, kar zapolnjuje njihova žitja, kar se vrinja v tok zgodbe kot obris človeške usode, zametek zgodbe, zapis njenega nastajanja, avtorjev dnevnik, opis ustvarjalnih stisk in zagat, notranje nemoči, vztrajne borbe s stavkom, vse to jih navdušuje, zato so ga poslušali otrpli, nepremični, spoštljivo, morda malce prestrašeno, kajti ta redkobradec jim bere vse tisto, kar sicer leži v globinah, na dnu kozarcev, v poznih, popolnočnih urah, ko jih tovrstne besede, izpovedi samo dodatno utrujajo, ko jim prisluhnejo samo, če so tuje, ne njihove, tokrat pa so jih slišali kot svoje lastne, mladeniča zaradi tega sploh niso mogli zasovražiti, prej nasprotno, počutili so se razgaljene, pa hvaležne, prijetno zmedene, končno so slišali tisto, kar so zmeraj znova želeli spregovoriti, priznati, pa je bilo toliko laže prežvekovati druge, tuje zgodbe, pripovedi, ki so imele druge, tuje, njim samo površno znane junake, tujce, zgube, poražence, loserje, ves arzenal, vso paleto zlomljenih eksistenc, ki je širša od lite- rame, filmske, gledališke skupaj, pa kljub svoji veličini manjša od njihovih zgodbic, banalnih vsakdanov, ki jih je ta neznanec tako spretno povzel v kratko zgodbo, da mu zdaj iz hvaležnosti navdušeno ploskajo, občudujoče prikimavajo, pritrdilno mežikajo, iztegujejo palce, da bi morda tudi oni zaustavili svoj avto, s katerim bi se popeljali na obalo morja, nekega drugega, kjer bi svojo zgodbo povedali kot tujo, kjer bi jim neznanci prisluhnili, jim naklonili vsaj razumevajoč nasmešek, jih povabili v krog, se fotografirali z njim, ga povabili na dom, kjer bi ob prelistavanju družinskega albuma nepreklicno pozabil, da je vse samo obmorska sanja, zamišljenost, v najboljšem primeru zgodba, neizrečena želja, zato počasi kot njegove ženskice in frendi povesi palec, skoraj bi ga obrnil navzdol, kakor da bi želel obsoditi prišleka, neznanca, zgod-barja, pa mu to nenadna domislica prepreči, odsev zahajajočega sonca prepove, malce patetično - prepove, da bi pomislil, kako je celotna podoba, zgodba samo plod njegove domišljije, da ni prihodnosti, v kateri bi nastopal kot bohemski zgodbar, da ni sedanjosti, v kateri bi srečal golobradega, ne, redkobradega študenta, da ni preteklosti, v katero naj bi odlagal dogodke, ljudi, želje, daje samo mrak, ki se polašča pripove-dovalčevega telesa, da je samo minevanje ur, mogoče dnevov, da je v steklenici čedalje manj vina, okrog plamena je čedalje manj zbranih, besede zamirajo v ustih, morski valovi se razpršujejo ob skalah, dim vse manj in manj peče v oči, podplati so vse bolj neobčutljivi, kakor da kamenčki izgubljajo vso ostrino, veke se počasi spuščajo, potovanje dolgega dneva v noč se bliža svojemu koncu, skale izgubljajo svojo težo, čedalje teže bi jih uporabil kot metaforo za težko življenje, večno breme, težko sranje, podobe izgubljajo svoje obrise, njihove konture se spreminjajo, prevzemajo obliko nečesa znanega, domačega, prepoznavnega, nečesa, kar ti vzbuja občutek varnosti, topline, udobja, uživaštva, predanosti; vse to preplavljanje izraziš s pljunkom naravnost v morje, z lahkotnim, nonšalantnim pljunkom, ki počasi drsi po naglo jenjajoči podobi, podoba tone v globino, pljunek drsi navzdol, koščki podobe pršijo na vse strani, pljunek drsi čedalje počasneje, vse manjši, podoba je čedalje bolj bleda, ti pa še kar oklevaš, puščaš, da se razblini moja podoba, do katere ti ni, ni ti do pljunka, kakor da boš zmeraj znova pljuval, z nasmeškom, z navdušenjem, in ni ti niti malo do podobe, kakor da boš kar tako prestopil v novo, še neopisano, neubesedeno, tisto, ki je nekje pred nami, na dosegu roke, pa vendar v neskončnosti, v podobo, ki še kar traja in traja, brez konca... DIASPORA Pavle Štrukelj Jutri, vsi skupaj »Jutri bom prost,« si je rekel, čeprav ni nič rekel, temveč samo pomislil, ko je gledal zadnji rdečkasti odsev na obzorju. »Jutri gremo, vsi skupaj,« je pomislil in gledal proti zahodu nad temno črto zemlje. Tja, kjer je žarel zadnji žarek pogreznjenega sonca, kije bil pravzaprav podoben nejasnemu odsevu pokrajine, kije umirala ob begu zvezde prek hribov. »Jutri, vsi skupaj,« je obsedalo tega človeka, ki se ga skoraj ni videlo zaradi naraščajoče teme. Bil pa je vendarle tam, ob obzidju, ob zidovih zapora, ki ga ni nikoli videl odznotraj. »Jutri odhajamo, vsi skupsy,« je bila njegova vztrajna misel, čeprav bi bilo ustrezneje »jutri bom prost«. Negotov obris človeka v noči (zunaj) ječe pač ni bil nič drugega kot obris jetnika ali kateregakoli drugega, ki je gotovo že spal za visokimi zidovi južnega zapora. In pomislil je na vsa leta, ko je bil zaprt zunaj zapora. Tam notri ga namreč niso želeli, niso ga sprejeli. Nezaslišano. Njega, ki je bil tovariš Črnega Moline in Malčka Matamale in ostalih, ki so bili notri. Morda se je spomnil tudi dneva, ko so prišli, vsi skupaj v spremstvu patrulje legendarnega komisarja Robertsa, Valižana, zasledovalca severnoameriških razbojnikov; on in ostali, vsi skupaj, ki so prišli tako utrujeni od potovanja iz Sacramenta. Vstopili so v zapor, in rekli so jim, naj jih vseh pet tam malo počaka, čeprav jih je bilo šest. Spogledovali so se in se nasmihali, porogljivo skomigajoč z rameni, ker jih ni bilo pet. Niso vedeli, ali zaporniški paznik ne zna šteti ali kaj za vraga gaje prijelo, da je tako r6kel. In potem, ko seje Roberts odpravil s svojim spremstvom na lov za Butchem Cassidyjem, ki je bil pobegnil iz Ria Gallegosa, morda pa tudi pospremit Perita Morena, tihega kot zmeraj, na njegovih pohodih po zahodnih Kordiljerah, potem je drug paznik spraševal po imenih in gledal v listino, na papirju pa jih je bilo samo pet. Spet je pogledal in vprašal, kdo da je vrinjenec, in nihče ni nič rekel; bili so pač vsi. Sodniki so razsodili, in ker seje kakšen pisar pri prepisovanju zrno- til, jih bo na podlagi obsodbe odšlo v zapor pet in ne šest, kolikor jih je pravzaprav bilo. Manjkajoče ime je bilo njegovo, na spisku so bila imena ostalih petih: Črnega Moline, Malčka Matamale, Nicasia Mote, Joseja (»Poljaka«, čigar priimek seje izgubil pred časom, bodisi zaradi obrabe bodisi zaradi težke izgovaijave) in Norega Andresa Sorta. Njegovega ni bilo. Nihče ni na to nič pripomnil, ker se na te stvari niso spoznali. On pa je samo rekel, kako lahko to njemu naredijo, češ da so bili zmeraj skupaj, da so skupaj kradli živino, da so jih skupaj zaprli in pripeljali na prestajanje kazni. Toda moral je ostati zunaj. Sprva, prvi teden, ni vedel, kaj bi, in seje vrtel pred masivnimi vrati zapora, dokler ga ni stražar iz usmiljenja napodil in mu dal nekaj jesti. Takrat se je opogumil in se nekajkrat spehodil okrog stavbe in videl, da ni bilo drugega vhoda. Nikdar pa ni doumel krivice, da je moral ostati tam zunaj, sam. Sčasoma so se on in drugi sprijaznili s tem stanjem. V prvem presenečenju so mu dajali jesti in ga neuspešno podili, dokler se ni nekega dne odločil za sprehod po okolici. Ni se dolgo mudil, saj je bil prepričan, daje zapornik in da ni pošteno, da bi se potepal po tem bednem naselju, svoboden, če drugi niso mogli ven na klepet ali pa gledati vsakdanjega vztrajnega sonca, ki jih zagotovo ni dosegalo za visokimi zidovi. Sčasoma si je sestavil zavetje iz grmičevja, naslonjenega na zid zapora, kot da se je s tem naselil na dolžnem mestu, začasno, morda za čas prestajanja kazni. Pravzaprav ni vedel, kaj bi: da bi tam stal ali sedel ob obzidju, ali pa da bi šel, počasi, v mesto in si priskrbel konja za vrnitev v Sacramento. Počasi seje zlepil s pokrajino in se nekako zrastel v tisto neuporabno oazo v neskončni pampski puščavi Chapata. Dobro je poznal puščavo na južni strani Pantageneta, reke, ob kateri je stalo zgodovinsko mesto Sacramento, legendarni zaselek in pristanišče, kjer so pristajale angleške gusarske dvojambornice, preden so nadaljevale pot proti nekakšnim nejasnim južnim otokom. Ni bil zmeraj tam, naslonjen ob zid, in gledal večera, noči ali dneva; včasih je šel v mesto in prinašal ostanke jedi, ki jih je našel ali od koga dobil. Včasih je ujel kakšnega neprevidnega zajca s kolom, ki mu ga je spretno zalučal med oči, kakor je to delal v davnih fantovskih časih, ko je bil še svoboden in ga je oče vodil s seboj na potepanja v puščavsko grmičevje. Navadil se je tudi, da so ga najprej otroci, potem pa tudi odrasli in vsi v mestu klicali za zaporniškega norca, da so ga imeli za potepuha in mu tako tudi rekli; so pač tako mislili. Ni imel moči, da bi jim ugovarjal. Začudenje prvega dne mu je ostalo v izrazu, v široko odprtih očeh in v povešeni ustnici. Vse je bilo zanj presenečenje in velika krivica, saj je bil prav on ubil dve živali in bil zaradi tega prav tako kriv kot ostali, ki so bili po pravici vsi skupaj v zaporu. Toda bili so brez njega, kije tudi bil zaprt, čeprav zunaj tistih belih in masivnih zidov. Njegov zapor je bil drug, bil je drugačen, in v njem ni vedel, ne kaj ne kako delati, še manj pa, čemu. Morda bi moral vse skupaj pustiti. To. Nekoč je slišal zgodbo o zapornikih, ki so, kakor on, ostali zunaj zapora, ker pač ni bilo prostora za vse. To je bilo v prejšnjih časih in je trajalo toliko časa, dokler niso sodniku Molasu odobrili sredstev iz predračuna sodnijskega okrožja iz Sacramenta. Ta je ukazal samim zapornikom, naj zgradijo zidove iz kamna, ki so ga vozili na vozičkih z morske obale, kije bila nekaj kilometrov južno od tistega bednega mesteca. Tako so naredili, da bi potem bili notri, kakor je bilo prav. Doumel je, da on še take sreče nima, in je kmalu obupal. Kaj pa naj bi naredil, ko pa je že nekoč povprašal, če je zapor poln, in so mu rekli, daje veliko praznih celic, da pa ni nobene zanj. In ni več spraševal, saj je vedel, da je vse zaman. Toda bil je nekakšen zapornik in vest ga je pekla, ker ni formalno izpolnjeval dolžnosti poštenega zapornika. Stiskalo ga je v prsih, če je moral v mesto po hrano, ker je vedel, da ni pravično oddaljiti se od zaporniškega kamenja, ker je pravzaprav pomenilo zapustiti ga, in da ni prestajal kazni skupaj z drugimi. Občutil je sram in bolečino po celem telesu, ko ga je nekoč neka vdova povabila, naj leže tisti večer na njeno posteljo, da ga bo malo očedila in mu celo ponudila srcOco rajnega. Samota prijateljev ali morda njegova ga je zbodla v zavest, morda mu je omehčala telo, toda duše nikakor, in je rekel ne, čeprav ga je ženska bolela v njegovih dlaneh, v rokah, v prsih in je čutil toplo in ostro bolečino v dimljah. Oni so sami z menoj, sije rekel, čeprav ni nič rekel, temveč samo pomislil, potem pa se je spomnil, da ženska čaka, in odkimal kot tisti, ki pravi: ni mi do tega, in rekel, da nima pravice uživati z njo ali nekaj takega. Črni Molina mu je nekoč pripovedoval (prej, ko so bili še vsi skupaj), kako je nekoč trpel zaradi cerkvenega zvonika, ko je bil tri leta v ječi nekje na severu. Ubogi Črni Molina. Po zvonovih je uganil vsako poroko in veliko je trpel zaradi deklice, kije živela dvesto metrov stran, tako blizu in tako daleč, od njegove celice. Sploh se ni mogel opomoči od te ljubezenske bolečine in jo je po prestani kazni zapustil, da mu ne bi bilo treba nikoli več trpeti tega, da je ne bi spet kdaj izgubil, kakor mu je rekel, nikoli več čutil take bolečine v duši in na telesu zaradi ženske. Ubogi Črni Molina. Tako je dal košarico vdovi, ogibal se njene hiše in nje same, vse do tistega popoldneva, ko je premišljeval o koncu svoje nejasne obsodbe, o tem, da se bo naslednji dan uresničila sreča, da bodo vsi prosti. »Jutri gremo, vsi skupjy,« je premišljeval in ponavljal v sebi nekaj časa, potem pa legel v zavetje kot zmeraj in razmišljal, kako dolga bo pot nazaj v Sacramento, dokler ni zaspal. »Gremo, vračamo se v Sacramento. Jutri, vsi skupsg.« Neznana roka Končno je prišel in že sedi pred menoj. Hitro govori svojim tajnikom in pomočnikom. Njegov glas je oblasten in besede jasne. Ta človek je, čeprav navaden, neopisljiv tip, pravzaprav prijeten. Gledam ga. On se tega zaveda in me počasi opazuje. Na razkošni mizi, ki naju ločuje, je pepelnik iz brušenega stekla, v katerem pa ni več prostora za cigaretne ogorke. Zadnjega potlačim ob širok steklen rob in raztresem nekzg pepela okoli njega. Ko to delam, vidim odsev drugačnega obraza mojega sogovornika. Prav k tistim očem obračam svoje, ko mu začnem govoriti s strahom, negotovo. »Kako ste prišli do mene?« je vprašanje, ki še zmeraj lebdi v sobi; vprašanje, ki me plaši, ker ga je postavil ta človek. »Zakaj ste prišli k meni?« vztraja in se udobno namesti na sedežu, kot da je čudno zadovoljen z mojo tišino. Počasi spravim v red svoje misli in začnem s pripovedovanjem, ki mu ga moram zaupati: »V svoji mladosti, pred nekaj leti, ki pa se mi vendar zdijo zelo dolga, sem se namenil poskusiti nekaj nezaslišanega, bohemskega in bedastega. Iz strahu pred življenjem in svetom, ki je na neki način posledica mojega značaja, sem se končno odločil uresničiti načrt. Mislil sem, da bom s to prevaro lahko srečno živel brez dela in se izognil večjim težavam in zahtevam. Potreboval sem temna očala, temno obleko in... veliko potrpežljivosti. Moj šibki značaj in notranja negotovost sta me v tem potrdila in načrt uresničila. Ukoreninil se je vame, me za nekaj časa zasužnjil; žal, minilo je skorjy sedem let, preden sem lahko zbežal in opustil načrt. Tako preprosto je bilo sesti na stopnišče med dvema stebroma bližnje katedrale in prosjačiti kot slepec. Bilo je lahko, poleg tega pa je bil ta posel dokaj donosen. S prihodom noči sem snel krinko in imel zadosti denaja za hrano in za obisk kakšne večerne predstave kot navaden gledalec. To je bil ves moj svet. Drugega nisem imel. Predvsem se spominjam, da sem tam začel spoznavati tisto, kar me je zdaj pripeljalo k vam. Priznavam pa, da se je tam rodilo nekaj najbolj žalostnega in obenem najbogatejšega, kar premore moja majhna življenjska in človeška izkušnja. Dejansko meje počasi, pa vendar vztrajno in nerazložljivo prevzela navada, da sem izpod temnih očal gledal tisto edino, kar sem videl, ko sem dobival miloščino: roke darovalca. Tako se je začela moja strast do tega. Počasi. Skoraj fantastično, magično. Roke, ki so prinašale v mojo dlan pest drobiža ali bankovec, so začele dobivati pomen. Razkrivale so mi svoje skrivnosti, do tega trenutka neznane, ker jih je moj slabotni in omahljivi razum spregledal. Prikazovale so se mi roke moških in žensk, ki so ob nedeljah prihajali ali odhajali od maše, ali tistih, ki so med tednom hodili tam okoli. Roke močnih in krhkih žensk. Močnih in slabotnih mož. Roke revnih in bogatih. Delodajalcev in delavcev; dobrih in zlobnih; jasnih in mračnih; pobožnih in sebičnih; preprostih in mogočnih; zdravih in bolnih; nedolžnih in grešnih; plahih in drznih... Z leti je postalo ugibanje, prepoznavanje zame otroška igra. Prodiral sem v njihove duše. In že sem poznal vse, ali skoraj vse, samo z gledanjem njihovih rok. Tako različnih in osebnih. Vse tako človeške. Tako različne, obenem pa tako podobne. Nekatere so mi iskreno ugajale, na primer roke plahih deklic, ki so se približevale, in ko so oddale miloščino svojih staršev, hitro stekle za njimi, dokler jih niso dohitele. Skrivno so mi ugajale roke preprostih deklet, vdanih in čistih src, ker so me na neki način nerazložljivo spravljale z mojo vestjo. Gabile so se mi roke majhnih ljudi, ki so odevali svojo neznatnost v lažen ponos in posvetne kretnje; roke izdajalcev in oderuhov, gusarjev in brezvestnih trgovcev: same velike barabe. Moji psihološki pogledi in domala duhovna analiza so bili že spontani, skoraj sistematični. Zdelo se mi je, da lahko vse vidim na tistem božanskem človekovem udu, na rokah mojih bližnjih, ki sem jih nesramno in v lastni nezavednosti tako goljufal. Toda nekoč, ko sem mislil, da že vse vem, da nimam več kaj novega izvedeti o človeških rokah, sem zdravo in nesluteno padel v obup. Takrat sem spoznal Vas.« Ko pogledam v oči človeka, ki me je pozorno gledal in poslušal, nenadoma utihnem. Znova strah, neodločnost, negotovost. »Ste tudi mene prepoznali?« ga slišim spraševati v skoraj zaupnem, zelo zamišljenem tonu. »V tem smislu, Vas ne,« priznam, bolj prestrašen kot prej. »A tako... Niste mogli prepoznati moje roke?« ponovno vpraša, po prvem presenečenju zdaj že hudomušen. Njegove oči, do ted^j medle, se iskrijo in skačejo z enega mesta na drugo, kakor med hrepenenjem in zabavo. »Ne,« mu suho odvrnem, ne da bi se preveč oziral na njegovo obnašanje. Gleda me in gleda brez prestanka. Naenkrat se zasmeje. V določenih trenutkih se še bolj smeje. Končno mu uspe izreči. »Bi vi radi vedeli, kdo sem?« »Me ne zanima,« mu hitro odgovorim.« Samo zahvaliti sem se vam hotel, zahvaliti za radodarnost in še nekaj. Ko ste mi dali miloščino, jaz pa nisem mogel spoznati vaše roke, s tem pa tudi vaše duše ne, nisem mogel drugače in nisem imel druge misli, kot da to razvozlam. Tesnoba je tako narasla, da sem vse pustil, samo, da bi vas našel. Da bi to dosegel, sem se moral soočiti s svetom. S svetom, pred katerim sem bil zbežal. Tako sem se ponovno srečal s soncem, z naravo, s človeškimi očmi. To so bile zame zdaj nove stvari, ki sem jih toliko časa zanemarjal. Veliko sem prehodil, da sem Vas našel. Toda zdaj bi se vam rad samo zahvalil. Nič drugega.« Človek me naenkrat pogleda kot norca. Dvomljivo in razočarano. Skoraj nasilno vztraja. »Vas res ne zanima, kdo sem?« »Res ne,« se branim. In dodam: »Če bi zvedel, če bi morda spoznal vašo dušo, bi se verjetno vrnil k svoji prejšnji strasti, v svojo revno preteklost. Toda v tem času sem zorel bolj kot kdajkoli prej. Spravil sem se s pogumom in z zaupanjem, z vso lepoto, ki sem seji tako neumno in nezaslišano odrekel. Od danes se počutim svobodnega. Najbolj svobodnega. Ne. Nočem vedeti, kdo ste!« Tri nerazlične smrti i. Pedro Gallazzo je bil mlad semeniščnik. Zgodbo o njegovem samomoru mi je poročal neki njegov študijski tovariš, ki je imel čudežen privid o svojem sošolcu v neki morasti noči, ko gaje videl skrčenega in tulečega v netvarnih plamenih pekla. Ta slika iz sanj ali privid ga je dolgo časa zasledoval in nagnil k temu, da se mi je zaupal. Med osebnimi stvarmi Pedra, asketičnega in občutljivega mladega študenta latinščine in grščine, filozofije in teologije, so našli nevarno knjigo: nedoločeno izdajo knjige »Azul« pisatelja Rubena Darfa. Na eni od prvih strani je Pedro, morda pod sumljivo senco kakšnega drevesa, napisal stavek, ki je dobil pomen šele po njegovi nepredvideni smrti. Do takrat pa, kakor je pravil njegov profesor leposlovja, o njem samo pohvalno. Z negotovimi potezami, ki so razodevale izbrano rahločutnost, je pisalo: »Dario; ti si muza mojih dni in noči. Ti si čudovit napoj, vzvišena hrana moje duše.« »Pietrovi« prijatelji in predstojniki so videli v njem pobožnega fanta z nespornim duhovniškim poklicem. Njegova odljudnost in duhovna ponotranjenost sta do nesrečnega dne popolnoma opravičevali takšne sodbe. Tisti dan je prišel brez posebnih znamenj in preroških napovedi. Počitnice na njegovem domu so bile zelo kratke. Vsako leto se je pridružil svoji ovdoveli materi za nekaj dni v hišici v Barilochah, kjer je prebivala. Kordiljera in jezero, modro nebo, zelen gozd so bili priče naravnih nagnjenj mladega klerika. Ljubezen do narave, na videz naivna zaradi površne nedolžnosti, ga je dokončno pogubila. Tisto jutro je njegova mati našla na kuhinjski mizi listek, na katerem je preprosto pisalo: »Mama: jezero me kliče. Grem.« Podpisan je bil Pedro. Zraven domačega hlebca kruha, ki se ga ni bil dotaknil, mor- da zaradi svoje naravne prenagljenosti, sta bila verižica in mali križec, ki ju je snel z vratu. Isti dan so našli njegovo truplo, plavalo je v vodah veličastnega jezera Nahuel Huapi. II. Juan Perez je namišljena oseba, ker je v resnici obstajal neopazno. Morda bo kdo skiciral teorije o pomanjkanju domišljije pri pisatelju, ki mu ni mogel dati drugega imena, toda pričevanj ska vrednost presega te pomisleke. Naš pravi Juan Perez, resničen, kakor mu je bila dala usoda, je bil boječ in nepomemben. Tak je bil vsaj do dneva svoje končne odločitve. Pa tudi potem je ostal takšen, čeprav je to druga zgodba, saj ne more biti nič posebnega v smrti človeka, ki pušča prosto tako malo iskano ime. Njegove duševne lastnosti, posebno boječnost, so mu onemogočale uresničiti tako dramatičen konec njegovega življenja. Toda tisto vroče popoldne v predmestju ob reki de la Plata sije najbolj želel najti kakšno častno smrt: hotel je rešiti očitno povprečnost svojega življenja z izrednim koncem. To je bil pravi vzrok za načrtovanje samomora. Odveč je poudarjati, da je ta občutek ozadje vsakega samomora: s smrtjo zbuditi pozornost drugih. Posebno tistih, ki v svojem življenju sploh niso opazili prisotnosti samomorilca. To je na neki način neuporabno odrešenje, saj ne traja več kot nekaj tednov, v najboljšem primeru še nekaj obletnic. Toda naš Juan Perez ni nikoli zbral toliko poguma, da bi poskusil srečo s svojo smrtjo. Njegova malodušnost mu je onemogočala pritisniti na sprožilec, ko je sedal pred ogledalom in poskušal z nedokončno odločnostjo, morda v strahu pred škandalom, ki bi ga povzročila njegova neurejena soba po strelu. Sedeč na robu postelje, je razmišljal, kako bi se potopil v kad in zgubljal nitke krvi iz ran, ki jih je bilo povzročilo rezilo, kakor je videl v kriminalnih filmih. Toda strah ga je vedno premagal. Potem je začel obiskovati krčme in gostilne v predmestjih, kakor se spodobi tistemu, ki išče morilca. Juan Perez seje namreč odločil umreti: najel bi profesionalca in se s tem izognil neodločnim odlašanjem. Tako se je pogodil z zelo opreznim človekom, ki mu ga je bil priporočil lastnik ponočnjaške kavarne kot človeka, ki zmeraj izpolni svoje mračne pogodbe. Tisti dan, ko je policija našla njegovo truplo, prerešetano iz bližine, so začeli s preiskavo, ki seje končala s prijetjem morilca. Ta pa je zanikal, prepričan v svojo nedolžnost, da bi bil ubil tistega človeka, čeprav je priznaval, da je sklenil z njim pred nekaj dnevi mračno pogodbo. Tako je Juan Perez dosegel svoj namen: preživel je nekaj mesecev v policijskih kronikah in v mapi kriminalnega spisa, ki je neizprosno končal v velikanskem arhivu. Kasneje se je zvedelo, da je bil ta čez nekaj let uničen v velikem požaru. III. Njegovega imena nisem poznal. Bil je študent prava, ki je redno hodil na fakulteto in živel nezdravo življenje razvajenega sinu. Njegovo življenje ni bilo nič drugačno od življenja, kakršnega ima mladenič, ki študira in se brezskrbno zabava. Tudi nisem odkril razloga njegove smrti ali njegove zadnje odločitve. Nekega dne seje pač odločil, da bo dokončno odšel. Njegov samomor je bil najbolj urejen, kar jih poznam: najprej seje okopal, se obril, očistil čevlje in končno, lepo oblečen in nališpan, odšel od doma, ne da bi zbudil najmanjši sum. Na cesti je usmeril svoje navidezno brezskrbne korake proti avtomobilski agenciji z nedolžnim obrazom kupca. Vstopil je v stavbo z velikanskimi okni mrzlega stekla in po formalnem pogovoru s prodajalcem vstopil v športni avtomobil. Model je bil prav gotovo najdražji od vseh, ki so bili razstavljeni. Izkoristil je poklicno raztresenost prodajalca, vžgal motor in se zapodil na cesto skozi eno od izložb ter razbil v neskončne drobce strogo togost stekla. Mirno, kakor da bi bil še en voznik več, ki se vozi po središču Buenos Airesa, seje odpravil proti prvi bencinski črpalki. Tam je kupil neobhodno potrebno količino goriva za srednje dolgo pot in nadaljeval vožnjo proti severu velike metropole. Časopisi so objavili sliko katastrofe: na Aveniji Libertador, pred pravno fakulteto, so ležali zviti ostanki avtomobila, zabitega v ogromno drevo, ki pa ga zaradi teme ni bilo mogoče določiti. Nekoč sem šel mimo tega mesta in opazil, da so odstranili masivno deblo, da bi morda z njim naredili most za pešce - kakor lok čez cesto. Sklep Vse tri smrti, čeprav iz navidezno različnih vzrokov, so bile popolnoma nepomembne. Krivda pada, v vseh treh primerih, na protagoniste. Angelski časnikar Ko se je Bog odločil poslati tiste dobre novice ljudem, je mladi časnikar popravljal policijski članek. Šef redakcije mu je rekel, da je treba poudarjati najmanjše podrobnosti umora, sestavljati obetajoče namige, nežno izkoriščati bolestno radovednost. To je bil dan neizmernega dela. Debele potne srage so tekle po vratu kronista, uspelo mu je pogoltniti dve kavi brez sladkorja in hrepeneče pokaditi ducat cigaret. Naučena kretnja nedolžne ponižnosti se je podaljšala v neskončnost, medtem pa je tajnik požiral počečkani osnutek skozi svoja temna očala. Pretvarjal je nezanimanje in pustil zadnjo cigareto v ustih. S tem se je prisilil, da je napol zaprl oči, kar mu je omogočalo vohuniti za mnenjem zastrašujočega in zahtevnega cenzorja. Odražalo se je na njegovem obrazu, še preden ga je naglas izrekel. Gosto ozračje v redakciji ni bilo nikoli tako nabito. Toda prav v tistem trenutku, ko so prvi odobravajoči namigi naznanjali namišljeno možno pohvalo, so se okoliščine začele počasi spreminjati. Najprej je bilo opaziti samo velik oblak dima okrog čakajočega mladeniča, ki pa bi ga lahko pripisovali njegovi tobačni strasti. Potem pa je fantastičen blisk osvetlil njegov obris in videti je bilo par perutnic, ki mu je rastel iz hrbta. Trenutek je navdihoval občutek spoštljivosti, skoraj religioznosti. Neopisna glasba je čudežno, z nežnim kriljenjem, dvignila nedoločen obris, pogreznjen v nekakšen steber megle, ki se je prebijal do stropa. »Prekletstvo! Ravno zdaj nam zmanjka toka...« se je slišalo zakri-čati šefa iz njegovega mračnega kota. Gotovo mu je bilo žal, daje moral prekiniti branje in kritiko tako pomembnega članka - vsaj po njegovem občutku - ki ga je resnično skrbel že celo popoldne. Kakor da bi se odzvalo na njegov klic, in še preden bi lahko kdo dodal še kakšen bogokleten vzklik, seje vse povrnilo v naravno stanje. Besen tajnik, osupel, kakor da bi se opomogel iz transa, je s težavo nadaljeval z branjem; potem je pogledal mladeniča, kije še zmeraj stal, in odlašal z okrutno sodbo ali pa morda mlačno naklonjenostjo. Tega ni mogel razumeti... So bile to sanje? Z običajno zmedenostjo in z majhnim zanimanjem si je očistil očala s kovinskim okvirom. Naslednji dan, kakor je bilo predvideno, tisti članek ni bil objavljen v časniku. Na njegovem mestu, v prvem planu, je bila fotografija Jezusa Kristusa, tako meglena kakor vse reprodukcije v starih provincialnih časnikih. Neznano besedilo, čeprav jasno in zelo preprosto, je obveščalo bralce o nekakšnem božjem sporočilu ljudem. Žal, tisti dan ga skoraj nihče ni prebral. Ženske na tržnici tisto jutro niso pokazale zanimanja, da bi kupile svoj vsakdanji list. Mestni župnik je obstal in razmišljal, kakšna zvijača se skriva za tem ob nepravem času objavljenim evangeljskim znamenjem, ki ga je gotovo zahteval maki-avelistični brezbožni direktor. V kavarni pa so resni in preudarni možje ponavljali v različnih inačicah lapidarno oceno: »Saj ne vedo več, kaj bi si izmislili!« Zadnji pohod v puščavo Stari vojak Matamala, ki je bil častnik v neki južnoameriški državi na osvoboditvenih pohodih v prejšnjem stoletju, se je končno zasidral v Sacramentu. To se je zgodilo tistega dne, ko se je izkrcal v mestnem pristanišču iz čudne angleške dvojambornice, katere južna pot se je končavala na otokih, ki so jih zavzeli gusarji angleške krone. Ta starec je tisti, ki ga zgodbe prvih pionirjev priznavajo za patriarha najbolj čudne patagonske genealogije. Oče najbolj neslutenih južnih generacij, s svojo legendarno ozko uniformo, s svojim duhom in duševno zrelostjo, ni nikoli posumil, da bo tam opravil zadnji pohod v svojem življenju. Mestece Sacramento, ki ga je reka delila na dva dela, je obsegalo kakšnih tisoč metrov dolgo nastajajočo naselbino, z blatnimi ulicami in zgradbami iz blata in slame. Legenda iz Sacramenta je pričala o pradavnem sovraštvu dveh družin predhodnikov, ki sta se že v davnih začetkih teh krajev odločili živeti vsaka na svojem ozemlju z vodami reke vmes. To pa zato, da ne bi ena nadvladala druge ali da ne bi morali izmenjavati blaga ali ljudi. Ko sta se izkrcala edina dva potnika, sta zbrala svojo kramo v velikanske in obrabljene torbe, prečkala obalno cesto in se živahno razgledovala. Pomanjkanje utrdb in topov na obeh bregovih je že razočaralo starega vojaka. Ne da bi popustil v svojem ponosu, je zakorakal proti odprtim vratom temačne barake, nizke in revne kot vse ostale, toda z oknicami, pobarvanimi z apnom, ki ga je dež že spral, in na katerih je pisalo z otroškimi črkami: Britanska pošta. »Kar naprej,« seje vljudno umaknil stari Matamala in lovil sapo, ko je položil svoj tovor na vlažna tla. »Hvala, polkovnik,« je slovesno rekel človeček, ko je šel mimo in udobno smuknil skozi luknjo, ki so jo delala vrata. »Le častnik,« je dlakocepsko popravil vojak in šel za njim, še prej pa upognil hrbet zaradi nizke strehe. Pripovedujejo tisti, ki vedo in ohranjajo spomin na tisti čas, o drznih dogodivščinah našega vojaka kmalu po njegovem prihodu. Toda to, kar je najbolj vredno spomina, pa seje zgodilo nekaj let kasneje, ko je, že poročen z vdovo iz tistega kraja, bil priznan od vseh kot oče številnega rodu. Da, v tistih časih se je naš vojak združil z neko žensko nedoločljive starosti in sumljive preteklosti. Sosedje so kmalu vzljubili njegovo zrelo pojavo, zmeraj uniformirano, z našitki, njegovo popotniško naravo in neskončne pripovedi o njegovih pohodih na severu. Pisali so, da je bil močan in vreden vojaškega čina. Vse te čednosti so pripomogle, da je južna občina naročila ostarelemu prvoborcu izvajanje častnih svečanosti ob državnih praznikih. V znak te časti je stari Matamala slovesno prejel ustrezen topič, ki gaje ponosno in z vojaškim ceremonialom sprožil ob prazničnih jutrih. Prihajale so novice o slovesnih spominskih dejanjih, s katerimi je častnik izpolnjeval od lokalne vlade naloženo in plačano nalogo. Zgodaj je vstajal petindvajsetega maja, devetega julija in ob drugih dnevih, ki niso bili nič manj ukoreninjeni v domovinskih tradicijah ljudi. Mimohod je začenjal sam s prihodom na kraj, kjer je bilo pristanišče, tam pa izumetničeno in s častmi izvajal salvo petindvajsetih strelov, ki pa kljub njihovi številčnosti niso omajali prepričanja starega Matamale, da bi jih moralo biti ob takih priložnostih še več, če bi ga le zadosti oskrbeli s strelivom. Ko je njegov starejši sin, vaški smrkavec, bil že dovolj star, da ga je lahko spremljal, je prevzel ta privilegij z vsem navdušenjem. Njegov roditelj je ob teh priložnostih hodil spredaj, sledil mu je otrok, ki je ob vseh njegovih domoljubnih pohodih vlekel orožje in se ponašal s službo častnega pomočnika, naslov, ki mu ga je ustno podelil njegov oče. V sodnih registrih tistega časa obstajajo pričevanja o obstoju nekakšnega tveganja pri tem početju, vendar so se izkazala kot slaba slava za tožnike. Prebivalci druge polovice mesta so se več kot enkrat zbali, da jih bodo bombardirali z druge strani reke. Veliko pritožb je bilo ob prvih streljanjih malega ceremonialnega topiča, ko so prebivalci severnega brega dokazovali, da bi lahko izstrelki orožja poškodovali lastnino občanov. Pravzaprav so nekateri celo prijavili škodo, a kmalu utihnili, ko je sodnik Molas odkril »de visu«, kakor je zapisal v svoje arhive, da so bili izstrelki slepi, nedolžen umetni ogenj. Pravzaprav je ta novica razveselila ljudi, ki so od takrat nestrpno pričakovali bučno oznanjevanje nedelavnih dni. Neznosen hrup se jim je zdel sladka glasba, ki si jo je zaželelo njihovo brezdelje. Naš prevzetni prvoborec se je bil v svojih mladih letih v rojstnem kraju zapletel v hud spor z nekim predstavnikom klera; to pa se je vztrajno odražalo v njegovem ogovarjanju in nevljudnem obnašanju do salezijanskega duhovnika, ki je vodil duše v Sacramentu. Verske prireditve ali slučajno srečanje z misijonarjem so se ob njegovi prisotnosti spremenili v norčevanje in žalitve. Slučajne priče so morale vsakokrat slišati pripovedovanje nevernega prepirljivca, ki ga je izvajal z veliko vnemo in besedovanjem: da gaje nekoč neki podeželski župnik hotel poročiti z ljubljeno deklico, pač eno od njih. Ta, kije bila pri uresničevanju svojega materinstva pod vplivom vere, je na vsak način hotela urediti njune odnose pred župnikom. Oče Sergio, božji človek, je že poznal brezbožne in bogoskrunske litanije te popularne osebnosti. Zato seje držal v previdni razdalji, v najbolj preprostem in razumnem duhu miru in krščanske potrpežljivosti. Sožitje z verniki ga je naučilo v teh letih apostolata in izkušenj, da je treba mirovne bitke Gospoda dobiti po drugih poteh, ne da bi se čelno spoprijemal v nesmiselnih spopadih s tistim, ki se je zavestno upiral Milosti. Tako se je poklicna nuja klerika, ki je bil obenem edini učitelj v mestu, preden je uradna skrb poslala mladega Herrero, znašla v kočljivem položaju, ko je videl zapuščenost in nevednost otrok brezbožnega vojaka. Matamali ni bilo treba veliko časa, daje zvedel, da so njegove mladike redno hodile v župnišče po osnove jezika in številk. Čeprav je usmiljeno delo redovnika pomenilo napad nanj, ni vzel preveč resno tega dejanja, in zahvaljujoč tej popustljivosti, so se lahko njegovi otroci seznanili z vero in znanostjo. Nikoli pa se ni v lastni hiši odrekel stalnega zabavljanja čez verski nauk. Brezpogojno je tudi prepovedal svojim otrokom obisk župnijske maše ob nedeljah in praznikih. Mera brezbožnega ogorčenja pa je prišla do vrhunca na najbolj nepričakovan način. Zavedajoč se svoje civilne dolžnosti, se je naš starec na primeren datum pripravljal, da izpolni svoj vsakokratni obred. Takrat pa so se v pozdrav domovini oglasili novi cerkveni zvonovi. Veličastni bron, ki so ga pripeljali z onstran morja, so župnijski sosedje obesili v primeren stolp z navdušenjem preprostih ljudi. Nemogoče si je predstavljati globlje rane in večjo žalitev za čustvo starega vojaka, ki se je, poln gneva zaradi prekinitve njegovega civilnega in častnega početja, napotil proti mestni cerkvici. Tam so bili zbrani sosedje in se čudili za tiste kraje tako veličastnemu pozvanjanju: novost je na videz obnavljala duh domovinskega praznovanja s tako častnim okvirom slušnih efektov. Majhna množica, ki je bila zbrana ob vznožju zvonika, in majhne nove skupine, ki so se pomikale po bližnjih stezah in gledale navzgor, si niso mogle takoj razložiti pojava, ki je sledil: s strašnim hrupom in v dežju stotin kamnov so se razletela stekla majhne cerkvice... Razle-glo se je panično mrmranje in kmalu je prevladala tišina. Samo udarci zvonov so odzvanjali z dramatično skladnostjo, da so se ženske umikale prestrašene, moški pa niso ukrenili nič določnega. Tedaj so štirje razorožili užaljenega častnika, župnik pa tekal po cesti, da bi videl, kaj seje zgodilo, in se tako bližal točki, kije bila videti središče hrupa. Kriki, ki so sledili, in nagli naskok najmlajših na junaškega topničarja so bili sklep boja. Boja, ki je povzročil uničenje velikega tempeljskega barvnega okna in fasadne rozete. Pravijo, da se nikoli več ni slišalo salv iz topa na bregu Pantageneta, daje bil prvoborec tisti dan odstavljen s svojega položaja in daje moral kasneje pred mirovnega sodnika, dona Roberta Molasa, kije bil njegov spremljevalec takrat, ko je prišel v mesto. Človeček je bil obziren do prevzetnega oficirja in začetno presenečenje ni vplivalo na sodbo. Kmalu je bil naš človek spet doma. Edinstveno orožje lahko še danes vidite v mestni hiši južnega okraja Sacramenta v sobi, ki bi se rada ponašala s tem, kar piše na gizdavem plakatu: »Pokrajinski muzej«. Tam še zmeraj stoji v kotu kot primerek več iz preteklosti, ne da bi kdo posumil na tako nesrečno vojno zgodovino. Paragvajski častnik se je staral in isti župnik je privedel starega Matamalo pred Boga, dobro pripravljenega, potem ko ga je krstil na smrtni postelji. Župnik, ki je prišel do revnega prebivališča, polnega sinov in vnukov legendarnega očaka, da bi mu podelil poslednji zakrament, je bil priča joku prisotnih, ki so slutili skorajšnji nastop vojaka pred Gospodom vojska. Vsakdanja kava Ko sem skoraj neopazno stopil v staro vsakdanjo pivnico, sem čutil, da je časniku, ki sem ga bil kupil, usojeno čakati na moje branje za nedoločen čas. Iz prijateljskega in toplega mraka, kjer so se slovesno premikali samo neki duhovi, ki jih je zarisal v zrak gost dim cigaret, so se obrnili proti meni nekateri presenečeni obrazi, zabrisani zaradi moje trenutne zaslepljenosti. Zdrznil sem se, ko sem opazil, da meje zapuščalo jasno ozračje zraka in sonca na cesti. Končno - nisem mogel drugače - sem zaprl vrata in nadaljeval pot proti znanemu kotičku ter odgovarjal z narejeno vljudnostjo pozdravom znancev. V mraku sem potegnil stol k najbolj znani, najmanj sovražni mizi in se zasačil, kako se smehljam kot otrok, ki so ga zasačili pri prekršku. Medtem pa so me drugi tiho spremljali, čeprav so nadaljevali živahen pogovor o kaki izrabljeni temi, ki se je danes, morda zaradi naslovov v časopisu, zdela nova. Pozorno sem poslušal. Glave so se premikale, kakor v ritmu, na globokih robovih luči, ki so jih rezale iz bližnjih oken, in so odgovarjale kakor na nekakšnem posvetitvenem obredu, vse v krogu, vse v izraziti in enoglasni plastični razsežnosti. Ko sem premaknil stol, že sede, da bi vstopil v toplino skupine, sem se pridružil vsakodnevni farsi kavice, ko ljudje najdejo nekakšno mlačno pribežališče za svoje transcendentalne probleme, nekakšno uteho pred udarci življenja ali molčečo, goljufivo in dogovorjeno pritrjevanje na neverjetno in sanjarsko zahtevo. Besede odzvanjajo zdaj silovito in tisti, ki tako dostojanstveno govori, je edini človek, ki ga ne poznam. Ostali kakor na spiritističnem sestanku molče prikimavajo in včasih, v ritmičnih presledkih, dvigujejo svoje skodelice do ustnic, da bi okušali temno in sveto tekočino te čudne bratovščine. Brki se potapljajo v skodelico in pridejo ven z vlažnim odsevom na koncih, dokler jih kakšna slovesna roka ne skuštra in posuši. Ne da bi hotel, se z nekakšnim notranjim zadovoljstvom spominjam nepravilnih vrstic pesmi, ki sem jo prvič napisal tukaj, v ozračju neke druge ure in v samoti, na krhkem papirnatem prtičku: »Vsebuje bohemska kavarnica vesoljno liturgijo cikla...« Čudno: še vedno se je spominjam na pamet. Skoraj nikoli mi ni podeljena tista duhovna milost, da bi si zapomnil to, kar napišem. Morda je kakšna globoka in skrivnostna glasba, kakšen intimen akord duše, kakšna misel, ki je zavest ne pozna, zabeležila tisto drobno transcendentno petje prozopoezije. Morda skriva v svojih preprostih metaforah drobec srca, ki ga je stri dolgotrajni vsakdan, srca, onemoglega zaradi zahtev dela, tega tisočletnega nekoristnega prekletstva. V tistem trenutku sem stopil iz sanjarjenja na prizorišče življenja in naredil čez skupino simbolično gesto. Natakar naredi izza svojega pulta iz ogledal in steklenic pretiran znak pritrjevanja. Nekako slabotno, zelo nestrpno čakam neskončno dolg trenutek, dokler ne slišim navajene korake tistega, ki se zdi skrben strežnik. Prihaja z ogromnim pladnjem, kjer zmagoslavno kraljuje negotova in rumenkasta skodelica na nepristnem krožniku iste barve, ki je ob robovih razpokan in nad katerim se dvigajo kosmi pare, ki naznanjajo prijetno toploto kave. Z neizpiljenim letom pride natakar do mene, z nedoločnim naglasom »Prosim!«, ki ga izpljune, da bi opozoril na krhkost blaga pred grozečimi gibi rok razpravljajočih tovarišev in tistih neprištevnih in slovesnih glav, ki se zibajo ob vsaki besedi; ozračje žive razprave se nekoristno nadaljuje. Počakal bom še hip, intimen drobec zastonjskega časa in končno, opazovaje popolno nezanimanje skupine, strgal med prsti papirnato vrečko, iz katere spolzi rumenkast in obetajoč sladkor in strmoglavi v temno dno gostega napitka. Oblaček pare prihaja v nosnice, preden izlijem tisti prijetni občutek na ustnice, na jezik, v grlo, v hrepeneč želodec zakrknjenega kadilca. Ko položim mlačni rob na svoja usta, še čutim ovlažitev brk, božanje tople pare v odprtih očeh in ga spijem naenkrat, s hitrimi, malimi požir-ki. Začel se je nov dan: občutek ugodja v ustju želodca me končno predrami. Zame se začenja spet, kakor tolikokrat, nov dan. Dan kakor toliko drugih. Izbral, iz španščine prevedel in spremno opombo napisal Pavle Rot Pavle Štrukelj, profesor grščine in latinščine na univerzi v Chubutu (Argentina), je pesnik in pisatelj slovenskega rodu, ki piše pretežno v španščini. Objavil pa je tudi nekaj svojih del v slovenščini v Drugi vrsti in Meddobju (Buenos Aires). Poleg raznih objav v revijah je izdal štiri knjige: Fosilno balado (1978, črtice in pesmi), Tri nerazlične smrti in druge pripovedi (1984, izbor kratke proze), Malo šolsko literarno antologijo (1988, izbor pesmi in proze patagonskih avtorjev) in Ljubezensko balado za Elviro in druge pesmi (1988). Je soustanovitelj in sodelavec več literarnih in umetnostnih revij v Argentini in širše v Južni Ameriki. INTERVJU Tomaž Šalamun Jezik je ena najnevarnejših drog Tomaž Šalamun (1941) je doslej edini sodobni slovenski pesnik, ki mu je uspelo slovensko literaturo vpisati na Mapo Mundi. Pričujoči intervju je nastal kmalu po Tomaževem prihodu iz Jeruzalema, kjer je na mednarodnem festivalu poezije, v družbi renomiranih imen, kot so Gennadi Aigi, Robert Creeley, Miroslav Holub, Yehuda Amichai..., bral svojo poezijo v slovenskem jeziku. Občinstvo v gledališki dvorani je iste pesmi slišalo še v hebrejščini in z očmi sledilo angleškemu prevodu, projiciranemu na filmski ekran. Zagotovo pesnik, ki mu povprečno izobražen Slovenec še sedaj ne »odpusti« uvodnega verza iz Pokra (1966, 19882): »Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil.« Njegov pesniški opus je že dosegel vratolomno številko štiriindvajsetih samo v Sloveniji tiskanih zbirk. Naj jih kar naštejemo: Poker, Namen pelerine, Romanje za Maru-ško, Amerika, Bela Raka. Arena, Sokol, Druidi, Imre, Turbine, Praznik, Zvezde, Metoda angela, Po sledeh divjadi, Zgodovina svetlobe je oranžna, Maske. V osemdesetih so izšle naslednje zbirke: Balada za Metko Krašovec, Ljubljanska pomlad. Analogije svetlobe, Glas, Sonet o mleku, Soy realidad, Mera časa in Živa rana, živi sok. Toda nenavadnega potovanja še ni konec. Njegov najnovejši rokopis Otrok in jelen je maja letos izdal avstrijski založnik Wieser, zbirka pa bo kmalu izšla tudi v srbskem prevodu. Suhoparno bibliografsko naštevanje bi še zdaleč ne zadostovalo, če ne omenimo v New Yorku tiskane antologije The Selected Poems of Tomaž Šalamun. To je knjiga, s katero je Šalamunova zvezda stopila v svoj zenit. Izšla je namreč v zbirki »Ecco's Modern European Poetry«, v kateri so svojo poezijo že objavili Zbigniew Herbert, Czeslaw Milosz, Paul Muldoon, Cesare Pavese, Fernando Pessoa, Thomas Transtromer in Yannis Ritsos. Tik pred izidom so še Robert Desnos, Marina Cvetajeva in Aleksander Wat. V angleškem prevodu sta poleg omenjene antologije izšli še Turbines in Snow. Naj za konec te taksonomije pripišemo, da je Šalamunova poezija izšla v nemškem (v davnih sedemdesetih mu je Fischer Verlag iz Frankfurta tiskal Ein Stengel Petersilie in Smoking, nov izbor izide jeseni pri Droschlu v Gradcu) in v drugih evropskih jezikih. Kar devet knjig je objavil v srbohrvaškem jeziku, da niti ne naštevamo objav v antologijah in po revijah. To a happy few! Literatura: V nekem smislu je vsak pesnik rezultat prejšnjih pesnikov, njihovih del, življenjepisov in osebnih zgod ali nezgod. Katera pesniška imena prištevaš med odločilna za konstitucijo sebe kot pesnika ? Obstaja med njimi kak skupni imenovalec, nekaj, kar si v njihovih delih in osebnih usodah odkril kot najbolj avtentično, pristno za svojo pesniško mitologijo ? Šalamun: Ko sem postal pesnik oziroma ko se je to odprlo, sem se zelo malo ukvarjal s poezijo. Človek, ki me je naredil pesnika, je prav gotovo Dane Zaje, kije prišel brat svojo poezijo na Filozofsko fakulteto. In pa Braco Rotar, ki je bil takrat moj najboljši prijatelj. Samo to dejstvo, da sem postal pesnik, je potem postajalo vedno bolj odločujoče za vse, kar se je dogajalo. Iz srednje šole sem poznal Rimbauda, Apollina-ira in Župančiča. In če sedaj razmišljam, je bil moj prvi verz » Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil« neposreden prevod Apolli-nairovega »A la fin tu es las de ce monde ancien«, ne da bi takrat to vedel, poleg tega pa dvomim, da bi ga res toliko bral. V prvi fazi so name zelo vplivali Blake, Whitman, ki sem ga odkril prek Župančiča. Seveda Dante, ki sem ga bral v srednji šoli, v Perugii sem poslušal Lecturo Dantis, toda to je bilo, še preden sem postal pesnik. In Eliot, ki je izšel v prevodu Vena Tauferja. Od Eliota sem padel pod vpliv Pounda. Eliota sem začutil kot tekst, ki me zapira v institucijo, v križ katolištva, tako da mi je bil Pound s svojim besom, silovitostjo in shizofrenijo dosti bolj subverziven in poetičen. Izredno močan vpliv je bil Hlebnikov v srbskem prevodu. Ce se spomnim trenutka, ko me je nekaj res neverjetno prizadelo, je bil to Allen Ginsberg, njegovo Tuljenje, ki sem ga prebral v hrvaškem prevodu. Vseskoz pa John Donne, angleški pesnik. Še to bi rad dodal: nekatere od teh pesnikov sem samo bral, z drugimi sem se tudi osebno poznal, se z njimi družil, zato so imeli toliko močnejši vpliv name. Iz prve faze je bil Dane Zaje absolutno najmočnejši vpliv. V drugem obdobju je name zelo vplival Vaško Popa, ki sem ga najprej samo bral, ampak ko sva prišla skupaj, je bil njegov vpliv še močnejši. John Ashbery, ki sem ga tudi najprej samo bral. No, Edvard Kocbek, seveda. Toda Kocbeka sem se na neki način bal, ker je bil takrat zame premočan. Skušal sem mu pobegniti, se mu izogniti, nisem si želel pasti pod njegov vpliv, čeprav... Po Poundu se mi je v ameriški poeziji odprl W. C. Williams. Kmalu zatem je prišla Iowa. (Šalamun je bil prvič na univerzi v Iowi, ki slovi po svojem programu krativnega pisanja, leta 1971, op. T. Š.) Tu so bili zelo močni že omenjeni W. C. Williams, Wallace Stevens, Charles Olson, zame odločilni John Ashbery, moj prijatelj in takrat še študent Bob Perelman ter Louis Zukofsky. Z Bobom sem doživel zelo močno navezo. Bil je sicer deset let mlajši, a sva v Ameriki skupaj začela in pošiljala pesmi po revijah. Takrat je pisal izjemno dobro poezijo in je name močno vplival, kot tudi jaz nanj. V Iowi je izredno močno vplival tudi Cšsar Vallejo. Po tej skušnji sem odkril Gottfrieda Benna. No, ne vem, če gre ravno za vpliv. Sedaj naštevam pesnike, ki sem jih zelo cenil, za katere sem čutil, da gredo vame. Če se to pozna, ne vem. Sledili so Fernando Pessoa, Murn, Kavafis. Leta 1976 sem padel pod vpliv Iztoka Osojnika. Ko sem ga spoznal, sem imel občutek, da meje njegova poezija nekoliko demontirala. Precej časa je bil vir moje inspiracije. Potem sem počasi odkril Rumija, ki pa je od tistega trenutka postal moj največi pesnik, ki me stalno spremlja, ki ga čisto fizično čutim. To se mi je zgodilo samo še s Petrarco, da ga do te mere fizično podoživljam. Natančno čutim vsako njegovo kretnjo, kako se je postavil v Vaucluseu, kdaj je bežal, kaj je postavil na začetek in kaj na konec Canzoniera, skratka popolnoma. Rumija tudi tako doživljam. Vame vstopa skozi sanje. Včasih, na trenutke, ko pišem, mi enostavno diktira verze. Pavese, Lavorare stanca. Nato Lorca, ampak ne tisti Lor-ca, ki je prišel v Slovenijo v šestdesetih, ampak Lorca s knjigo Poeta en Nueva York. Ko sem bil v Mehiki, Pablo Neruda. Prej ni vplival name. (Tomaž je prvič odpotoval v Ciudad de Mexico jeseni 1978 s študentsko štipendijo, kar se bo razjasnilo v nadaljevanju, op. T. Š.) Neruda je prihajal do nas samo skozi segment, kot levičarski, komunistični pesnik. San Juan de la Cruz. Kaj bi bilo, kar... tega pa ne morem čisto natančno povezati. Verjetno drznost, odprtost za skrivnost in čudež, strast, moč opredeljevanja in določanja, božanskost. Najbolj so mi zanimivi pesniki, za katere čutim, da so na neki način, grobo rečeno, kultni iniciatorji, da skozi njih deluje kabala ali so poklicani, Židje, ki postanejo konvertiti, novi katoliki, kot recimo San Juan de la Cruz, kar se mi zdi misteriozno. Čutim, da sem pod vplivom tega okultnega toka: kabale in islama. Dostikrat imam občutek, da se ti dve civilizaciji trgata zame, doživljam stiske, da me vsaka vleče na svojo stran. Osnovni »križ« pa je vedno dan. To so Petrarca, Blake, Eliot, Milosz, Kocbek. Czeslawa Milosza sem doživel kot najmočnejšega pesnika svojega kroga, to je zahodnoslovanskega katoliškega območja, kot človeka, ki je največji pesnik v tem stoletju, vsaj zame. Od vseh slovenskih umetnikov meje pa morda najbolj opredelil Gabrijel Stupica. Literatura: Eliot je nekoč zapisal: »Lepota jezika ni v njegovi izbor-nosti, marveč v njegovi zmožnosti, da v vsaki situaciji najde ustrezno besedno, pomensko, sintaktično, metaforično spremenljivko.« Tvoj pesniški jezik označujeta lagodnost in sproščena učinkovitost. Kakšen odnos imaš do jezika kot primarnega instrumentarija, če hočeš: orodja svoje poezije? Šalamun: Sploh ga nimam. Jezik je nektg, kar je izven mene, kar leži v nekakšnem Graalu, v posodi, kot voda, ki je zbrana za jezom za elektrarno. Jaz sem nekdo, ki se ji želi izpostaviti, hoče biti zalit. Zato praskam, zapeljujem, razbijam, lovim, čaram, da bi našel mehko točko, kjer bi lahko prebil himen. Ko vdrem, jezik boli, me jezik zalije. Počutim se, kot da bi slap padal name. Razen tega, da je vse mokro, slastno, da šprica, malo vem, malo mislim, bolj nekako tulim od ugodja, spuščam vase to ekstatičnost, se ranjujem od bolečine ali pa se igram, se delam važnega, hočem deliti veselje okrog sebe, predvsem se pa čudim in ijovem od začudenosti. Kaj je jezik, kaj sem jaz, nimam pojma. Jem- ljem devištvo, vdiram v ta sveti prostor, kolikor morem, dokler se ne ranim. Izpostavljam se, kolikor se morem. Ali pa je tako, da prihaja poplava, jaz pa namenoma govorim nekaj tretjega, recimo kak pattern, kot Angleži, ki govorijo o vremenu, da zaščitijo svojo aroganco, superi-ornost, lenobo in diskriminatornost. Jezik doživljam kot nekaj, v čemer se skrivam in razkrivam. Material, ki vdre, sam narekuje najbolj smotrno formo za preživetje in užitek. Verjetno sem uživač. V glavnem je poezija (ali prostor, kjer poezija leži) ljubljeno telo, ki gaje treba zapeljati, zavzeti, se včasih popolnoma izničiti in pozorno poslušati, kako bije. Jaz sem samo papir, na katerem bije to telo. Literatura: Od kod črpaš fantastično kondicijo, ki ti dovoljuje, da se tvoj opus magnum nenehoma sprevrača v opus infinitum, da že rojenim pesniškim zbirkam dodajaš vedno nove? Drugače rečeno, kaj je poglavitno gonilo tvoje neizčrpne pesniške imaginacije? Šalamun: Vmes so ogromne pavze. Knjiga nastane v dveh, morda treh mesecih kot izrazita intenziteta, toda potem moram ogromno časa, tudi leto, leto in pol samo počivati... da bi spet lahko ujel center tega, kar seje tam tako drastično dogajalo. Mislim, da nimam nobene kondi-cije. Kondicijo ima svet, ki je božji in se neprestano dogaja. Jaz imam samo nekak instinkt in posluh, da se postavim na točko, kjer se bo kaj odprlo, kjer bo privrelo, kjer se bo zrušil plaz. Verjetno sem samo nekakšna bajalica, ki išče rudo. Pes, ki teče za nekakšnim vonjem. No, ne vedno. Posebno v zadnjem času se mi zdi bolje biti samo miren privatnik z distanco, nepišoči. Ker si težko privoščim eksponiranost, ki bi jo lahko ves čas vzdržal. V vsem tem procesu je nekaj nevarnega. Opoj postaja vedno hujši, zahtevnejši, telo se pa ne mladi, hitrost premikanja udov peša. Evolucija prinaša vedno nove, čedalje ostrejše reze, da se sploh identificirajo nove generacije. Del procesa poteka kot šport, kot vprašanje hitrostnega rekorda. Viški so morda med tridesetim in petintridesetim letom, potem pa je treba že zelo paziti. Poglejte letnice smrti, ogromno pesnikov v tem stoletju je umrlo okrog sedemintridesetega leta, zgorelo, niso se mogli več zbuditi iz opoja, enostavno jih je raztrgalo. Jezik je ena najnevarnejših drog. Gonilo vsake pesniške imaginacije je verjetno veselje nad opojem. Če enkrat izkusiš to slast, se ji je težko odpovedati. Smučaš pač, dokler je sneg, dokler gre dol in nisi pretruden. Morda je gonilo pesniške imaginacije ravno tako gravitacija. Nastavil si nekakšne krempeljčke ali krila, hočeš gor, gravitacija sili dol, in tako se razvije letenje. Sicer pa imam občutek, da je v glavnem vse že izpisano, kar mi je bilo dano izpisati, vsaj večina tega. Nektar se nataka dosti bolj počasi, kot se včasih je. Literatura: Katera je pravzaprav resnična, prava ambicija pesniške pisave Tomaža Šalamuna? Šalamun: Bližina z Bogom. Užitek, užitek, božanski užitek. Literatura: Slovenski kritiki in interpreti - če omenim le najimenitnejša imena, kot so Tomaž Brejc, Janko Kos, Aleš Debeljak, deloma Denis Poniž - so tvojo poezijo povezovali z osebno življenjsko izkušnjo, kot da je »mit in fenomen« te poezije v pričevanju, v nekakšni moderni »hagiografiji« tvoje osebnosti. V kolikšni meri sloni legenda tvoje poezije na tvoji čisto konkretni, enkratni življenjski izkušnji? Šalamun: Verjetno sem imel to srečo, da je usoda kar drastično počela z mano, kar je počela v dobrem in slabem. O mitu, legendi, fenomenu, hagiografiji ne morem reči ničesar. Z mojega zornega kota te reči niso vidne. Zame so to bolj slepe pege ali zmaji, ki jim je treba vsake toliko odsekati glave, da se preveč ne razbohotijo. Včasih se mi zdi, da sem si napisal konkretne življenjske skušnje. Moč izrečene besede se mi je kasneje dostikrat zgodila, včasih z izjemno natančnostjo. Močna želja si podredi marsikaj, tudi geografijo. Literatura: Z radovednostjo in nonšalanco kozmopolita menjuješ življenjska, civilizacijska in kulturna okolja. Iz Ljubljane nenadoma odpotuješ v Ameriko, Pariz ali Mehiko, včasih celo na Poljsko ali v Beograd. Radovedno, brez predsodkov mešaš svojo usodo z najrazličnejšimi rasami, okolji in kulturami ter bivanjskimi slogi. Katero od teh okolij te je najbolj fasciniralo ? Šalamun: Zunanja nonšalanca je presneto varljiva. Če o tem razmišljam, predvsem, kako sem začel pisati ali kako me je obsedlo, da sem moral delati tiste kipe, seje vse začelo kot potres, kot preboj nerazumljivega imperativa. Ničesar si nisem izmislil, vse se je zgodilo. To so bili boleči procesi, včasih so me spravili v veliko grozo. Kot da si programiran še za neko vzporedno življenje, v transu te sile porivc^o sem in tja. Verjetno je najbolj pomembno, če zaupaš v svojo zvezdo ali ne. Čim bolj zaupaš, tem manj se bojiš. Meni se dogaja oboje. Dosti se izmikam, pa me vseeno nekako zagrabi. Ampak na dnu zaupam svojemu ritmu, svojemu nagonu in svojim podobam. Rad se pustim očarati. In kar me je očaralo, to sem - če sem mogel - tudi počel. V različnih točkah življenja so me očarale različne stvari, ampak pravi čudež je tak čudež, ki se prirase in se potem imenuje ljubezen, prijateljstvo, zakon, zaveza. Zunanje najbolj dramatično pa je bilo vsekakor v Mehiki. Literatura: Dosti bolj kot v ZDA? Toda v Ameriki si bil v znanih umetniških kolonijah, kot so Yaddo, MacDowell... Šalamun: V Ameriki je bilo predvidljivo. To so racionalno nastavljeni temelji, recimo, to življenje še z drugimi umetniki. Kolonija je čas, ki je odmerjen, se pravi dva meseca. Če pride do tretje svetovne vojne, tega ne boš zvedel do pol šestih popoldan. Tam se lahko popolnoma odpiraš, tako kot se drugje ne moreš. Prihaja do take ranljivosti, da si tega drugje ne moreš privoščiti. V Mehiko sem bil na neki način vržen, tja sem pobegnil kot totalno polomljen. V Sloveniji sem bil fizično preganjan zaradi pesmi, posvečene 70-letnici Kocbeka. Sredi sedemdesetih sem se tudi ločil. V Mehiki je bilo zelo čudno. Tu sem srečal Metko Krašovec, svojo zdajšnjo ženo. Če se ona ne bi hotela vrniti nazaj v Evropo, bi ostal kar v Mehiki. Literatura: Mehiko doživljam kot radikalno drugačno civilizacijo, polno svojevrstnega baroka... Šalamun: In od Amerike tudi. Popolnoma drugačna je. Nikoli nisem mogel tega združevati. Če sem bil v Mehiki, sem bil v Mehiki in sem to izkoristil. Sem pa prišel tja tako, da sem si iz prve Amerike, se pravi leta 1971/72, strašno želel iti v Mehiko. V tisti želji po identifikaciji z Mehiko sem pisal tekste, kjer ta dežela nastopa. Potem je nekdo, ki je odločal, ali sploh lahko dobim kakšno štipendijo, prebral te pesmi in rekel: »Šalamun, prebral sem te in take pesmi, ti moraš iti v Mehiko!« Jaz sem rekel: »Točno.« Pravzaprav so me pesmi tja položile. Tako kot so me - izgleda - moje pesmi, preden sem šel v Ameriko. Iowa se prvič pojavi v moji poeziji leta 1969, še preden sem sploh vedel, kaj je to. Sploh nisem imel pojma, zelo malo sem takrat vedel o Ameriki. Bil sem vzgojen v frankofilski kulturi. Literatura: Kaj pa Mehika kot dežela, v kateri se prvobitna azteška, kasneje španska in navsezadnje ameriška civilizacija »stopijo« v poseben baročni konglomerat, v kulturno in civilizacijsko formo, ki jo je v Evropi skorajda že nemogoče srečati? Šalamun: Jasno, Evropi ta barok sploh ni dostopen. To je dosti globlja kultura. V Mehiki se lahko identificiraš z Indijancem, ki je pripadnik skoro že izumrle rase. Fizično srečuješ Montezumo, duhove. V čisto dnevnem življenju se dogaja indijanska zgodovina, frenetična, baročna ali recimo nova španska civilizacija, Quevedo, cela obdobja mehiške zgodovine. V Mehiki se mi je odprl velik svod španščine, jezika, ki mi je - glede na to, da sem bolj Mediteranec kot ne - pravzaprav bližji od angleščine. Kljub temu, da španščino slabše poznam, mi je San Juan de la Cruz ali Quevedo bližji kot Chaucer ali Milton. Literatura: Katere pesnike, poleg že omenjenega Nerude, ti je prinesla mehiška izkušnja? Šalamun: Mehiška skušnja mi je potrdila Cesarja Valleja, ki je bil že takrat močan vpliv. Vallejev zelo močan vpliv seje začel leta 1971/72, še močneje je name učinkoval v Mehiki v letih med '78 in '80, zgodnji Vallejo, ki takrat še ni bil preveden v angleščino, sam pa španščine nisem dovolj poznal, da bi ga bral v originalu. To je eden najbolj radikalnih jezikovnih eksperimentov v svetovni poeziji nasploh. Vallejo, Hleb-nikov pa delno Pessoa so bili najbolj radikalni poetični geniji v tem stoletju. Literatura: V pesniški zbirki Soy realidad (1985, str. 46) berem: »Nisem cinik, pesnik, prerok sem. S svojim življenjem odhajam tja, kjer sem.« V prvem hipu me izjava spomni na pesniški program francoskega simbolista Rimbauda, kot da nosi v sebi dediščino Prekletih. Še vedno imaš sebe za pesnika - vatesa, preroka, čeprav si v svojem prvencu, v Pokru (1966, 19882) pometal vrednote tradicionalne evropske metafizike v staro šaro. Ali ni v tem svojevrsten paradoks? Šalamun: Sploh ne, ker se mi zdi predvsem nesporazum percepcija Pokra. Da sem »pometal vrednote tradicionalne evropske metafizike v staro šaro« je formulacija, ki je nikoli nisem razumel. Bolj si domišljam, da sem odprl globljo in širšo tradicijo za pesniško pokrajino, kije bila predvsem zaradi zatohle zgodovine pavperizirana. Samoumevnost novega pesnika vedno razdre do tedaj veljavno konstelacijo in jo podredi sebi. Začneš vedno kot sveti Jurij, ki zmaju odseka glavo, in se potem sam počasi spreminjaš v zmaja, ne glede na to, kako besno in milo se boriš za nedolžnost. Novega svetega Jurija tvoje muke ne brigajo. Odseka ti glavo, pač. Ali bolje, razpoke zagleda na tvojih stopinjah. Skozi njih zadiši po vonju, ki se nanj bolj veže. S svojo mladostjo in novo tradicijo si spet podredi svet, tako kot si si ga ti nekoč. Ne vidim paradoksa. Isto je, samo govorjeno z druge točke oboda. Krik »Bog je mrtev!« je religiozni krik. Sholar ali filozof potem resnično verjameta, da je Bog mrtev. Pesnik ne. Jaz časa nikoli nisem resno vzel. Nikoli nisem verjel v smrt Boga. Mislim, da mi je bila sploh zato dana milost, da sem lahko pisal. Literatura: Katera od treh pesniških avantur, morda potovanj, se najustrezneje »prilega« tvojemu dosedanjemu opusu: a - si med tistimi, ki je v življenju napisal eno samo Knjigo, kot recimo Mallarmš, b - tvoj pesniški opus je nenehna metamorfoza, vendar ne v smislu razvoja, čeprav pojmovanega kot osebna teleologija, c - tvoj opus je nekakšen razvoj, nizanje med sabo koherentnih slogovnih obdobij v smislu napredka, razvoja oziroma iskanja nečesa? Šalamun: Morda tako: Velika knjiga je, obstaja. V točkah ntgvišje milosti mi je dano videti kak drobec, kako besedo, ki je vklesana v to knjigo, začutiti toploto pogleda, sled prisotnosti bralca pred mano. Včasih vem: podobe, ki izvirajo pred menoj, so prišle iz teksta, transformi-rajo se v podobe, včasih v čisto fizična telesa, ki potem vstopajo vame. Ne vem, čemu sem bil izpostavljen, verjetno samo sledi zdrobljenega prvega teksta. Vendar: ko se to dogaja, se dogaja z nekakšno strašno avtoriteto, s kaznimi, če zgrešim, če nisem dovolj prožen in hiter, da si pustim to v sebe odtisniti. Iz postopka pridem še bolj ranjen, bolj kot sem bil prej, ampak tudi osvobojen, blažen, hvaležen, ganjen. Metamorfoza verjetno je, ampak v tem smislu, da vsaka lega zahteva čimbolj natančno držo, da se sploh k^j zgodi. Velika knjiga je ista, ampak enkrat jo koplješ, drugič jo vlečeš s škripcem, enkrat jo m61iš, drugič odskaku-ješ, da te ne bi zmečkala. Ali pa se premažeš z nektarjem in čakaš in čakaš na preži, če ti bo dan znak, da se lahko približaš. Razvoja, mislim, da ni. Bolj ladja, ki pluje po različnih morjih. Literatura: Pozornemu bralcu tvoje poezije se zdi, da znova obujaš pozicijo pesnika - vatesa. Je to bolj poza ali dobro koncipiran umetniški program ? Šalamun: Ne eno ne drugo. Poza, podprta z mladostjo ali z veliko lepoto, lahko res bega neposvečene, ampak še njih največ do kakšnega petindvajsetega leta starosti. V visoki umetnosti je bilo vedno, prav tako kot danes, malo zares izvoljenih in poklicanih. Samo to dejstvo je za demokratično človeštvo porazno in žaljivo. Od tod ta strašna obramba s teoretičnimi teksti, s silovito entropijo produkcije o umetnosti, značilen molk in zadrega ob velikih sodobnikih, povsod, v vseh časih. Tudi s hrupom se prekriva ta gluhota in odpor. Sintagme »dobro koncipiran umetniški program« pa sploh ne razumem, morda je primerna za rokohitrca v varieteju. Včasih se mi zdi, da kljub siloviti načitanosti in inteligenci mladih generacij vednost o tem, kaj poezija in umetnost zares je, izginja, se gasi. Že, že, ampak le, če zadevo lahko zvedeš na nekaj tretjega, na tematski okvir, če vpelješ vanjo kak socialni program. Biti pesnik je vedno pomenilo neznosen škandal. Umetnost ruši idilo, celo civilno družbo, ruši tudi zgodovino umetnosti. Dar izničuje nenadarjene. Ključne resnice so dostikrat proglašene za polintelektualne. Literatura: Potemtakem ne verjameš, da bi si neki umetnik vnaprej zastavil jasen program in bi šele potem, v naslednji fazi, napisal pesem ali kaj daljšega ? Šalamun: To je popolnoma nemogoče. A veš, potem sploh ne more priti do začetka, do prve vrstice. Če ni ničesar podarjenega, sploh ne more priti do iniciacije. Pesnik je lahko tako zelo pod vplivom nekega pesnika, da ga ta kar poriva. To pomeni, da je ta pesnik del njegovega corpusa, njegovega telesa, kar je vse točno. Če pa si ti racionalno zamisliš neki program, je to sakrilegij. (Tleskne s prsti.) Mislim, daje to tisto, kar se izrazito hitro izgublja oziroma kar je nevarno, da se zgodi. Slovenija je dosegla prav komično točko panike pred poezijo. Literatura: Mlajši kritik je zapisal, da ostajajo interpreti tvoje poezije praznih rok. Tvoja poezija je - kot vsaka močna poezija - neulovljiva, izmakljiva kakršnimkoli relevantnejšim definicijam in opredelitvam. Katera - če sploh katera - interpretacija je prišla tvojim pesmim najbliže? Šalamun (Se namuzne.): Za interpretacijo nekako nimam smisla. Mhm, kamenje leti proti meni, puščice šibajo v Sebastijana, nastavim ščit. Všeč so mi tiste prijateljske, drugih pesnikov. Sklonim se in berem in se delam, da razumem. Ampak v glavnem sem žalosten in osamljen. Nihče nima Šalamuna tako rad kot mene. Ne vem, kam sem zdaj pobegnil. V glavnem sem zajec, ki teče po snegu in mu šapica krvavi. Literatura: V zbirkah, ki so izšle v osemdesetih, točneje v tistih, ki si jih objavil po Baladi za Metko Krašovec (1981), kot so »prelomna« Mera časa, Soy realidad, zlasti pa Živa rana, živi sok, se vračaš k mitu, erotiki in enigmatičnosti. Misliš, da obstaja podobnost med erotičnimi in magijskimi praksami oziroma zarotitvenimi obrazci na eni strani in samim ustvarjalnim procesom, poetičnim aktom na drugi? V kakšnem odnosu sta si erotika, sam akt ljubljenja, in magični ritual - iz tvoje perspektive? Šalamun: To so najbolj zanimiva vprašanja, in če bi imel odgovor, ne bi imel kaj pisati. Podajan sem. Vstopam v notranje vrtove. »Šmu-glam se« po srebrnih potočkih. Vedno sem začuden, kako točne so populistične vizije raja, satana. Celo oblačila, kamni, tiare, napisi na ogledalih (dostikrat v aramejščini), vonji, tekoči dušik, ki se vali od bazalta, so takšni, da jih je mogoče najti v enciklopedijah ali priročnikih. Vse je magnet, slast, meso, svetloba, vonj, mišica. Ne ločim, kam kaj spada. Beseda vse to zbira, kot čebela cvetni prah. In dosti ljudi, ki padejo v moje življenje, lahko citiram iz svojih knjig. Posledica ljubezni so. Z nekaterimi od njih se srečam le za en utrip veke, pa sem pomirjen, ker vem, da je zadeva predana. Gori flogiston. Literatura: Kaj ti pomeni magija, kult? Ali ni sodobna evropska civilizacija izrinila magičnost na obrobje svoje zavesti? Šalamun: Magije se bojim, ker ima pošastno moč. Se potegnem naz^j, kadar postane zelo nevarno. Dosti teh stvari se enostavno zgodi, ne da bi zanje vedel, tako da imam strah pred njo. To je strahoten point. Imam pa instinktiven odpor do magije, ker te lahko do te mere razredči in posesa, da storiš stvari, kijih čisto etično, civilizacijsko ali človeško ne moreš pokriti. Enostavno izgubiš občutek za prostor. To sem doživel v Mehiki. Ves svoj denar, šlo je za študentsko štipendijo, tako da sem moral vzeti s sabo še svoj denar, vsega skupaj je bilo dva tisoč dolarjev, sem hotel dati nekomu, ki seje pokazal kot človek, ki skrbi za svetovno prehrano Indijancev. Da bi torej ves svoj denar dal njegovi fondaciji. Pred banko sem zadnji hip pobegnil, ker sem se zavedel, da sodeluje čisto magični plot. To je bilo v tistih dneh, ko se je zgodil množični samomor v Gvajani. Kljub temu, da sem o tem bral v časopisih, vsako jutro, kaj se je zgodilo oziroma kako je ta množični samomor odmeval po svetu, in ves čas sumil ta komplot, da bom jaz dal ta denar temu človeku, sem bil skoraj na tem, da bi ves denar izgubil. Dobesedno, pred banko sem že ven potegnil čeke. Tedaj sem verjetno zaslutil, da to ni človek, ki bi skrbel za svetovno prehrano ali ki bi prevzel neke zadruge, ampak nekdo, ki je prevzel Načrt Gospodarja zemeljske skorje. Literatura: Se ti ne zdi sam akt pesnjenja svojevrstna magija, pa čeprav le besedna, kot neko zaročanje nečesa? Šalamun: Ne, to je bolj povezano z mistiko kot z magijo. Gre bolj za odprtost, da si odprt za jezik svojih živih in mrtvih bratov, drugih velikih »pesnikov«, ne le pesnikov v dobesednem pomenu. Magija in mistika sta različni področji, to sta povsem različna svetova. Mag lahko vdre v pesniško mrežo, a jo poškoduje, raztrga. Mistiki pa... so nekakšni živi bogovi. V Perziji na prelomu trinajstega stoletja je bil ena blaznih špic Omar Hajam, nato Rumi. Eden je določen zate. Ti po določenem času svojega očeta skušaš. Na čuden način sem to doživel z Rumijem. Čutim pa zelo močno očetovsko prisotnost zdajšnjega največjega židovskega pesnika Yehude Amichaija. Srečala sva se samo štirikrat v življenju, toda vedno je imel neverjetno moč nad menoj. Najino zadnje srečanje je bilo v Jeruzalemu, na svetovnem festivalu poezije. Prespali smo v Kibu- cu. Na robu kibuca je bila neka voda ali vsaj občutek vode. Ta voda je bila reka Jordan. Na bregu je stal Yehuda. Zavedam se dimenzij tega srečanja. Preden sem šel v Jeruzalem, sem se nekako zelo bal, ker sem imel občutek, da prevečkrat govorim neumnosti v svojih pesmih, da prevečkrat spuščam vse mogoče sile skozi sebe, dosti nečistih sil. Zapisal sem verze, kjer se - dobesedno! bojujem z Izraelom: »Tebe, Izrael, bom ubil.« Bal sem se, da bom prišel na točko sojenja, ampak prišel sem na točko očiščenja. In je bilo blazno lepo. Čutim, da sem očiščen oziroma da sem sprejet. Zame je bilo zelo pomembno, da sem v Jeruzalemu pred dvesto petdesetimi ljudmi petnajst minut bral svoje pesmi v slovenščini. Vsak pesnik je bral svoje pesmi v svojem jeziku. Na screenu so bile te pesmi projicirane v angleščini, potem so pa to naglas prebrali v hebrejščini. Literatura: Zakaj ti to toliko pomeni, brati pesmi v slovenščini v Jeruzalemu? Šalamun: To mi ogromno pomeni, ker stalno trpim, da sem Slovenec, predstavnik naroda, ki ga nihče ne pozna, vsaj do zdaj ga ni. Slovenščina ni bila slišana na ključnih točkah zgodovine, zemeljske skorje, svetih krajev. Literatura: Si kdaj poskušal pisati pesmi v katerem od velikih svetovnih jezikov, recimo v angleškem? Šalamun: Ja, v Ameriki, a nisem bil zadovoljen z njimi. Mislim, daje to nemogoče. Zgodilo se mi je, da sem začel sanjati pod pritiskom angleščine. Toda ko sem začel sanjati svoje otroštvo v angleščini, seje začel moj sanjski svet krhati, kar sicer načelno poznam. V Kopru sem živel v italijanski ulici. Cel kup mojih soundovje italijanskih, kar pomeni, da imam to sanjsko individualnost v sebi, v svojem otroškem svetu. Kar se mi je zgodilo v Ameriki, me je pripeljalo v nekakšno shizofrenijo. Sploh ni pesnika, ki bi lahko po dvajsetem letu zamenjal jezik. Nemogoče je jezik spremeniti. Nasvet Milosza, naj se vrnem, je bil precej ključen. No, in pa zato, ker si je prva žena želela nazaj. Literatura: Mislim, da JosifBrodski lahko pesni v ruščini in angleščini. Šalamun: Brodski misli, da sedaj, po petnajstih letih, zares lahko pesni v angleščini. Ampak, kako on piše pesmi v angleščini, to je zame blazna neznanka. (JosifBrodski alias Joseph Brodsky je leta 1986 izdal zbirko satiričnih pesmi v angleščini z naslovom History of 20th Century, op. T.Š.) So, toda... Sedaj v najnovejšem času je neki Vietnamec in neki Azijci, ki so začeli pisati poezijo v nematerinem jeziku med dvajsetim in petindvajsetim letom. Če je kak pesnik napisal svojo prvo pesniško knjigo v tujem jeziku, je bilo to pred njegovim dvajsetim letom. Charles Simic je recimo takoj pisal v angleščini in to pri sedemnajstih. Toda še danes, ko govori, ima malo naglasa. (Charles Simic je po rodu iz Beograda, a je kot enajstleten fantič prišel v ZDA in se pridružil očetu v Chicagu, op. T.Š.) Literatura: V že omenjenih zbirkah, ki so izšle v osemdesetih, doseže tvoja poezija vrhunsko lego v erotičnih, drznem si zapisati, homoerotičnih pesmih. To so tematsko drzna, izčiščena in bravurozna besedila v izvornem pomenu besede. Erotika teh pesmi je tipično šala-munovska: sproščena, transgresivna, a hkrati skrivnostna in božanska. Misliš, da obstaja kakšna podobnost med spolnim aktom oziroma ljubezenskim ritualom in ustvarjalnim procesom pisanja poezije? Šalamun: Obstaja, obstaja. Tesna zveza. Ampak ničesar ni brez ženske. Ženska je, ki hoče vse. Moški smo nekakšne ovčke, ki nas matica, kraljica zašiba na pašo. Včasih prespimo v gorah. Ampak o vsem odloča moj apetit, jaz se v to ne mešam. Popolnoma monogamen sem. Trudim se in trudim - in nimam več ogromno časa - ampak brezmadežnega spočetja pesmi še nisem odkril. Čeprav gotovo je. To je največja milost, nisem še izgubil upanja. Ne, lažem. Moj raj je kar precej pornografski, in čim se začnejo odpirati pokrajine višje milosti, se izgovorim, opravičim, pobegnem, ker se bojim, da bi mi bilo dolgčas. Svetnik, ja, zlasti kak židovski konvertit v katolicizem v srednjeveški Španiji, kot San Juan de la Cruz. Ampak berite natančno. Nune so se metale po njegovih udih s strastjo, ki je strašnejša od skakanja hardcorovcev z glavo na beton. Literatura: Kateri so po tvojem mnenju kriteriji dobre pesmi? Šalamun (Se reži.): Mladost in lepota, da nosi v sebi Boga in da se prej skopa. Literatura: Poker je ob prvem izidu učinkoval na Slovence šokantno, tako v socialnem kot nacionalnem smislu. Ob drugem izidu leta 1988 je izgubil precej svojega provokativnega naboja. V spremni besedi k drugi izdaji seje Tomažu Brejcu zapisalo, daje Poker danes nedolžen v primerjavi z letom 1966, ko je učinkoval kot »fašistoiden rez«. Meniš, da se je socialna in politična konstelacija Slovenije toliko spremenila (sprostitev politične cenzure, navidezno večja svoboda, ekonomski dvig srednjega sloja idr.), da je tvoj ironični in groteskni »čpatez le bourgeois« v nekem smislu presežen, nerelevanten v osemdesetih? Šalamun: Zares je bil nedolžen tudi takrat. Poker je izjemno spodobna meščanska knjiga, na živce je šel samo komunistom, malomešča-nom in klerikalcem, in sicer iz istega razloga: Ker je v njej veselje do življenja in ker razmetava s kulturo. Bilje čisto simpatičen, ampak še ni prava poezija. Apollinairovska mladostna zgodba, ki jo normalno zmore vsak bruc. Sicer sem pa tudi jaz nor na začetnike. Literatura: Temeljni poetološki postopek tvoje poezije je asociativ-nost: beleženje vtisov, doživetij, citatov z vseh vetrov. Besede črpaš iz zelo različnih področij, iz športa, politike, slikarstva, erotike, osebne izkušnje, vendar je rezultat neukročena besedna magija, »kaskada asociacij«, slepilna verbalna bleščava. Je morda ta asociativnost v sorodu z nadrealistično »čcriture automatique« ali gre za povsem nekaj druge- Šalamun: Morda imamo kakšne skupne prednike: Rimbauda, Apollinaira, Lautreamonta, ampak s tem bo sorodnosti konec. Čeprav je Vallejo gotovo zelo vplival name, je bil tedaj necenjen, obroben nadrealist. Mislim, da sem manj kartezijanski, upam, da bolj odporen do zgodovine. Bolj mističen kot racionalističen. Žal dostikrat eklekti-čen kot tudi sicer slovenska umetnost, ki ima majhno mitično bazo. Tu smo najtanjši. Na daljšo rundo me med svetovnimi sodobniki lahko odpihne prav zaradi pomanjkanja teritorija, simbolnega in resničnega. Širim gene po svojih najboljših močeh, ampak včasih sem podoben Ribničanom. Slovenska literatura smo družinski zvezki, o katerih svet ničesar ne ve. Literatura: Najmlajša pesniška generacija ne le, daje tolerantna do tvojega pesništva, ampak ga je nekako posvojila ali vsaj sprejela za svojega. Kako si to razlagaš glede na dejstvo, da si v sedemdesetih imel množico epigonov? Šalamun: Najmlajši pesniški generaciji sem nenevaren, ker sem njihov dedek, ne oče. In to izrazito marginalen dedek. Nevaren sem bil mladim pesnikom v sedemdesetih, ki sem jih davil, spotikal, dušil, seveda ne, ker bi sam hotel, ampak ker je bila moja melasa pač razmazana po vseh muholovcih. Deželo sem preril s čudnimi grabni, da so mladi pesniki not treskali in si lomili kosti. Seveda sem prijazen človek in tudi plačam kakšno kosilo - kot so ga meni Mušič, Milosz, Ashbery, Stupica, da ne govorim o Primožu Kozaku, ki mi je bil prijatelj in očetovska prezenca obenem - se čisto v redu razumemo, kolikor jih seveda poznam. Začetek osemdesetih let sem doživel kot veliko osvoboditev za vse, tudi zase. Literatura: Katero mesto hraniš zase v panorami sodobne slovenske poezije? In še: v katalogu svetovnih pesniških pisav, relevantnih v tem trenutku, katero mesto pripada sodobni slovenski poeziji, poleg tebe mislim še Debeljaka, Potokarja, Ihana, Jesiha, Daneta Zajca, Edvarda Kocbeka, Borisa A. Novaka in morda še koga? Šalamun: V panorami slovenske poezije sem slon. Vse, kar sem počel, je skrajno problematično. Preživel sem zaradi debele kože, naravne ljubeznivosti in butastosti, čeprav sem imel dostikrat občutek, da bi bilo fair dati na svoje knjige tako nalepko kot na cigarete: zdravju škodljivo. Po drugi strani spet čistim zrak, ne vem. Sprenevedal bi se, če bi zanikal, da s svojim početjem nisem hotel nič manj kot vzpostaviti slovensko literaturo na Mapo Mundi. Uživam v svoji lastni anonimnosti, ampak da imam prednike kot kakšna sirota, me pa globoko žali, besni in travmatizira. Priznam, megalomanski cilj za moje moči. Postajam krhek in človeški. »Young bright men don't write essays on me.« Kaj me brigajo vsi drugi tipčki. Se bodo že znašli. (Se zasmeje.) Ne vem, če bi to sploh odprl. Slovenska poezija je izrazito močna. Debeljak meje totalno spremenil, popolnoma me je onemel na začetku osemdesetih. Spomladi 1981, ko sem se vrnil iz Mehike, je bilo dovolj, da sem v Šku-covem literarnem zborniku prebral tri Aleševe verze, ne da bi karkoli o njem vedel. Nikoli v življenju še nisem reagiral na ta način, da sem s popolno lucidnostjo vzkliknil: »To je velik pesnik.« Dovolj mi je bil verz: »Začudeno se misel za krikom seli v govorico.« Ta verz sem začutil kot nekaj, kar je v zvezi z mojim: »Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil,« ampak, ki ga popolnoma zamenjuje, nadomesti in ukinja moj pesniški čas. Tako kot Horowitz, ki je slišal Pogoreliča in je baje rekel, zdaj lahko pa mirno umrem. Meni se je to zgodilo relativno mlademu. Ampak od tiste točke imam občutek, da sem to, kar je šlo skozi mene, predal. Da je predano. Literatura: Kot da bi predal štafeto? Šalamun: Ne samo to. Še več. Kot da bi izginil. Kot da sem zapolnjeval neki določen prostor kot prostor take in take svetovne dvojnosti. Dvojnost ima tako in tako podzemlje. In da enostavno... S tem, ko sem prebral en stavek, sem bil iz tistega prostora izrinjen, kot da sem se stopil. No, to, kar se je v slikarstvu zgodilo z novo podobo. Nenadoma nastopi novi mladi bog in nadomesti starega, s tem pa odpre popolnoma nov svet, novo okolje in novo zgodovino. Vse je potem drugače. Tudi jezik. To je na neki način kot prihod drugega sistema. Ali morda, kot da nova človeška vrsta požre staro. Literatura: Si se čutil v svoji osebni mitologiji ogroženega? Šalamun: Sploh me ni bilo več. Vse, kar je bilo pomembno od te točke naprej, se je dogajalo drugje. To je trajalo nekaj časa. Po tistem sem moral v službo. Postal sem besen trgovec. Itak nisem mogel pisati. Tri leta nisem napisal verza. Lahko sem bral samo časopise. Spominjam se tega, kar je Pirjevec govoril: »Na na na, sedaj pa Kocbek ne more več pisati. Začel je pisati točno tako kot Šalamun.« Takrat sem mislim, daje to super pretiravanje. Kocbek je v določeni točki res prišel pod vpliv Pokra in tudi reagiral nanj skoraj podobno kot jaz na Aleša. Julian Schnabel je bil tak primer. Zatulil sem od veselja in radosti, ko sem videl njegove slike. Pa Francesco Clemente, za katerega je bilo dovolj, da sem videl reprodukcijo, ko sem šel mimo neke trgovine v New Yor-ku. To se mi je zgodilo na poti iz Mehike v Evropo. V začetku osemdesetih je Achille Bonita Oliva lansiral svojo transavantgardo. Imel sem ravno tak občutek. Konec je bilo vsega slikarstva, ki ga poznam, zdaj so se zgodile ključne stvari, ki so popolnoma redefinirale zgodovino umetnosti. Od vseh slikarjev ravno Julian Schnabel in Francesco Clemente. V prostoru mojega jezika, se pravi slovenske poezije, se je to zgodilo z Debeljakom. Literatura: Kako to, da si se po treh letih sploh lahko vrnil k poeziji? Šalamun: Ker sem si enostavno to lahko privoščil. Ves čas sem svobodni umetnik. Moral sem si določena leta svojega življenja striktno izsekati in delati zgolj denar. V teh treh, štirih letih sem bil popolnoma v trgovini, da sem lahko ustvaril toliko denarja, da sem sploh preživel. Vrnil sem se, ko sem pač mogel. Literatura: V tvojih pesmih kar mrgoli referenc iz umetnostne zgodovine, videnih originalov ali reprodukcij nekega Clementeja, Caravag-gia, Stupice in kipov Brdarja, Džamonje, Michelangela. Je to dediščina tvoje poklicne izobrazbe ali gre za kaj drugega, recimo za strukturne podobnosti med dvema sicer različnima medijema oziroma umetnostnima jezikoma ? Šalamun: Napajam in hranim se s slikarstvom in kiparstvom. Kar se me dotakne in me opredeli, nekako pricurlja na dan skozi verze. Samo začasna točka pretoka sem. Bakla, ki tu pa tam zagori. Pišem vedno samo to, kar vidim. Če mi podoba ne pride naproti skoraj čisto v fizičnem smislu, sploh ne morem začeti, se ne sprožim. Poklicna izobrazba je bila važna bolj v mladih letih. Še zdaj mislim, daje umetnostna zgodovina ena izmed najboljših izobrazb za pesnika, boljša kot primerjalna književnost. Sliko doživljam na drugem polju tega istega procesa. Verz pride vedno vizualno. Tako življenje tudi imam. Obkrožen sem s samimi likovniki. Moj brat je slikar, ženo imam slikarko, navsezadnje, moji najboljši prijatelji so bili slikaiji. Sam sem bil v določeni epizodi svojega življenja konceptualist. Tugo Šušnik je zelo vplival na mojo poezijo. Ko pišem Sokole, čutim Tuga, kako skupaj piševa. In dostikrat sem prišel na rob, da bi sam začel slikati. Ko sem leta 1972 prišel iz Amerike, sem hotel naslikati nekaj takega, kar je medtem že naredil Tugo, ki ga takrat ni še nihče poznal. Literatura: Na začetku sedemdesetih si se kot član skupine OHO ukvarjal s konceptualnim kiparstvom. Je bilo to sorodno poeziji, ki si jo sočasno pisal? Šalamun: Sploh ne. To je prišlo čisto drugače. Začelo se je leta 1967, ko sem bil v Parizu, kjer naj bi doktoriral iz umetnostne zgodovine. Sedel sem v Biblioteque Doucet in se ukvarjal z zelo dolgočasno in zoprno temo, ki me sploh ni zanimala. V določenem trenutku sem neko omaro v tej knjižnici zagledal kot kip. Bilo je kot blisk, kot iluminacija. (Tleskne s prsti.) Videl sem, da je ta omara pravzaprav kip, in sem ga hotel razstaviti. Seveda so me galeristi imeli za blazneža. Zato sem kasneje na to pozabil, čeprav sem si lahko razložil, zakaj seje to zgodilo. Šlo je za naslednjo točko pop arta, kjer je objekt še naslikan, medtem ko tu sam objekt prevzame to funkcijo. Potem se mi je ponovno zgodilo, da sem iz avtobusa na poti Ljubljana-Koper ujel neko kopico sena in videl napis nekega bifeja v Postojni. In se je ta iluminacija spet zgodila. Takrat sem pa že vedel, daje to tako močno, da moram okrog tega nekaj narediti. In sem zgrabil Milenka Matanoviča, ki je že bil OHOjevec, in mu rekel: »Sedaj sem tudi jaz kipar, sedaj bomo naredili to pa to.« Pisal sem direktorju Galerije suvremene umjetnosti Beku v Zagreb: »To pa to se mi je zgodilo, to pa to hočem razstaviti. Priključujem se tem pa tem, se pravi Matanoviču, Andražu, Davidu Nezu, ki so to že počeli, in so jih ljudje.že začeli tako sprejemati. Če pa se vam bo zdel moj prispevek neumesten, ga bom nesel na cesto.« Šlo je za opeke, kupe sena. Bilo je potrebno najeti kamion, da sem to lahko pripeljal v Zagreb. Ne, to je bilo prvič, da sem risal, sicer samo kot otroček, sedaj ne znam več risati. Katalog z razstave, ki smo jo leta 1969 imeli v Zagrebu, je Taja Vidmar-Brejc pokazala Kynastonu McShineu v Frankfurtu. Kot eden glavnih kustosov Muzeja moderne umetnosti v New Yorku je povabil OHOjevce na veliko razstavo konceptualne umetnosti leta 1970, zraven pa še mene osebno za štirinajst dni. Takrat sem ostal en mesec v New Yorku. Ta skušnja je bila tako močna, da je prekrila prejšnjo skušnjo Pariza, Rima in Londona. Literatura: Takrat si bil prvič v Ameriki? Šalamun: Ja, takrat sem bil prvič, pri devetindvajsetih. Praktično z zelo slabim znanjem angleščine, z gimnazijskim znanjem tedanje angleščine, ki je bila katastrofalno slaba. Ko me je McShine vprašal, ali bi Ashberyju dal intervju, sem rekel ne, ker sem mislil da je novinar. Čez dve leti sem ga sam poiskal, ko sem ga začel brati. Literatura: Slovenska kritika je zlasti zbirke iz sedemdesetih ocenila kot »ameriške«: Amerika, Arena, Imre, Sokol, Druidi idr., kar ni nič čudnega, saj si v tistih letih večkrat potoval ali celo daljši čas preživel v ZDA. Kateri ameriški pesniki so najbolj vplivali na tvojo poezijo? Šalamun: Ko je kritika ocenjevala zbirke iz sedemdesetih let, ni imela niti približne predstave, kaj se dogaja na sočasni ameriški sceni, zato je pač ocenjevala zunanji, geografski okvir. V zgodnjih sedemdesetih sem bil v Iowi pod podobnimi vplivi kot moji deset let mlajši kolegi, študenti. Takrat sem tekmoval predvsem z Bobom Perelmanom, mislim, da sva oba kar precej vplivala drug na drugega. Vplivi so bili: Ashbery, Frank 0'Hara, Charles Simic, W.C.Williams, Wallace Stevens, Vallejo, Katul, Kavafis. Ashberyja takrat v Iowi niso razumeli oziroma je bil zanje predaleč. Samo jaz sem bil obseden od njega, drugi so bili bolj pod vplivom Zukofskega in nekaterih drugih pesnikov, ki jih pa jaz nisem cenil. John Ashbery je verjetno največji živeči ameriški pesnik in eden - vsaj zame - največjih svetovnih pesnikov. Literatura: Na Slovenskem smo šele leta 1986 dobili prvo antologijo ameriške poezije dvajsetega stoletja. Izdala jo je Cankarjeva založba. Šalamun: To je tudi moj spor, bolje, nesreča. Vsega, kar se mi je bistvenega v življenju zgodilo, nisem mogel deliti s Slovenci. Meni se je zgodil Borges v šestdesetih, ki so ga Slovenci spoznali šele v osemdesetih. To veselje sem lahko delil samo z Danilom Kišem. V zgodnjih sedemdesetih se mi je zgodil Castaneda, toda ko so ga začeli brati v Sloveniji, nisem bil več zainteresiran. Vse bistvene konstitutivne vplive sem dobil od drugod: Celana sem bral v hrvaščini, Hlebnikova v srbščini in poljščini, samo Eliota sem odkril na ta način, da me je konstituiral skozi slovenščino. Prvi slovenski pesnik, ki je živ name vplival, je bil poleg Daneta Zajca Franci Zagoričnik v nekem majhnem segmentu, na začetku. Leta 1976 Iztok Osojnik, nato pa Aleš Debeljak. Literatura: Se ti ne zdi, daje slovensko literarno prizorišče preveč zaprto, da deluje izrazito klavstrofobično? Samo na izid prevoda nekega bestsellerja je potrebno čakati dve do tri leta. Šalamun: Že, ampak to je normalno. Primerjamo se lahko z neko literaturo, kot je danska, slovaška, finska, hrvaška, kar so edino realne primerjave. Recimo Nizozemci, ki jih je štirinajst milijonov, ne morejo odtisniti niti enega zares velikega imena, ker vseeno ni dovolj moči. So sicer narod, ki ima knjige po svetu, ampak da bi to ostalo v zavesti sveta, so vseeno premajhni. Literatura: Ali obstaja poseben pripravljalni ceremonial, preden se lotiš pesmi? Potrebuješ morda zunanje spodbude, kot so cigarete, alkohol, hašiš, ljubljenje... ? Šalamun: To sploh ne. Zunanja spodbuda je izolacija, samota in nekakšna priprava na to, da bom prišel na točko, kjer bom popolnoma izoliran, predan in bom pobožno čakal, da se bo mogoče kaj začelo. Kot mlajši sem lahko pisal vsak dan zjutraj, popoldan pa študiral, hodil na predavanja ali prevajal, sedaj pa se moram zapreti, se popolnoma izolirati in biti prepričan, da naslednja dva meseca nimam nikakršnih obveznosti. Cela ta zadeva je postala težja. Literatura: Se večkrat vračaš k že napisani pesmi, jo spreminjaš, piliš ali se ti rodi v hipu, en bloc? Šalamun: V glavnem nimam moči dosti spreminjati. Oziroma spreminjam, ampak se v glavnem vrnem na prvo ali pa zavržem. Sem izrazito neroden, štorast, poln peska, ampak tak je moj ritem. Da sem mojster jezika, je grozovita mistifikacija, zelo nemočen sem ob tem, kar prihaja ven. V glavnem nemo gledam to, kar se rodi. Literatura: Zahteva pesnjenje posebno vrsto duhovne in fiziološke energije, posebno stanje vzburjenosti, nervoznosti ali česa podobnega? Šalamun: Ja. To je tako kot potovanje. V določeni točki priprave oziroma tega čakanja - recimo kot alpinist, ki nenadoma začuti, da postaja zrak vse redkejši - nastopi neka pnevma, ki jo dobivam in jo oddajam. Energija je nekakšen pretok. Začnem se premikati, hoditi, počutim se, kot da bi igral klavir. Toda to navadno še ni dovolj močno, da bi ostalo kot poezija, je šele priprava. Potem - seveda, če imam srečo - sedaj šele tretji, četrti, peti dan začnem zares. Priti mora tak stavek, ki ima tako kvaliteto, tako moč, da me pelje naslednjih dvajset vrst in se tam neha. Ampak prvi kontakt, prvi stavek, ki ga podajam... Ni dovolj, da ga vidim, da opisujem podobe, neko popolnoma alogično, nadrealistično sliko. Te stvari imam na neki način zelo rad in včasih si mislim, madona, to je popolnoma pošastno za brat, samo kaj pa, če je to tisto, kar... Dogaja se puddling jezika, neki cmočki, mehurčki pokajo. Vsa stvar izgleda približno tako: vulkan budim, lava se začne premikati: tok, tok, mehurčki grejo gor, vse se nekako mehča, mehča, dokler... Ko se pa zares zgodi, je to eksplozija. Literatura: Od kod črpaš motive za svoje pesmi: iz osebne življenjske izkušnje, iz prebranih teoretskih spisov ali iz pesmi nekega drugega pesnika? Šalamun: Vedno iz tega, kar se mi dogaja. Lahko sicer berem neko razpravo in sem motiviran, recimo Francesa A. Yatesa Zgodovino spomina, razne spise o imaginaciji, neoplatonike, Steinberga, Blooma. Vse to berem, ampak me to ne sproži. Navadno je tako, da vzamem s sabo trideset do štirideset knjig in se nastavim v točko čakanja, ki je vselej ista. Listam, čakam in kaj preberem in čutim, kje sem. Tukaj, ta je tisti, ki me bo hranil, ali Pavese ali Rumi ali Murn. To mi pomaga v tem smislu, da me pripelje do dovolj visoke lege, v kateri se lahko sam sprožim. Idej nobenih. Bolj je podobno vonju. Pes, ki teče za sledjo, ali volk, ki plane na fizični objekt, ki sicer ne obstaja, a ga jaz imam. Začne dišati. Sanjam, kot da sem v čebru z oljem in da plavam v tem svetem olju. V tem obstaja tudi nevarnost v mojem poslu. Včasih se mi zgodi, da lahko pišem uro, uro pa pol, nato se pa moram ves dan počasi in precizno vračati nazaj na zemljo, da se ne poškodujem, zlasti če je to mistična iniciacija. Literatura: Pišeš z užitkom ali se mučiš? Šalamun: Oboje, ampak to je užitek, ki je strahotno boleč, mučen. Zaradi tega užitka lahko čaram, norim, toda to ni tisto, kar bi se lahko ohranilo. Pišem z nagonom, pišem z ritmom, ki je verjetno nagon. Literatura: Igra kontinuiteta dela pomembno vlogo, da nastane dobra pesem oziroma da pesnik dozori v resnično močnega pesnika? Šalamun: Kontinuiteta pesnjenja sama po sebi ne prinaša ničesar. Ja, je neki trening. Telo mora biti trenirano, da lahko vzpostavi hitrost. Ta deal, ja, ampak dostikrat je važno, da človek pusti vse skupaj, zato da se stvari nakapljajo. V zadnjem času imam čedalje bolj občutek organskega, kot da se neka voda, neki nektar, neka melasa nakapljajo v vodnjak. Ko začnem to trošiti, lahko trošim le do določene točke. Včasih sem to potrošil v mesecu in pol. Praznik pomeni eno seanso v Yaddu, Analogija svetlobe je ena seansa v Parizu, pa tri pesmi na Kreti. Sedaj pa se ta voda hitreje potroši. Če skušam pisati še potem, postane strahotno nevarno. To je tako, kot da se dam na razpolago neodgovorni kozmični mašini, ki se hoče še hraniti s tem, kar je znotraj vodnjaka. Ampak ker tega ni več, poškoduje moje žile, moje telo. Kot da bi dobil vampirja vase, pošast, ki mi načenja življenjsko, še več, možgansko substanco. Tako da mora čas preteči, da se sploh kaj natoči. Literatura: Bi te prizadel negativen odziv? Negativna kritika ali celo popolna ignoranca? Šalamun: Ne, negativna kritika je lahko zelo stimulativna. Popoln neinteres, občutek, da ni več očesa, ki bi me bralo, to je pa zelo destimu-lativno. Na neki način se mi je to zgodilo v Sloveniji. Ker sem bil toliko časa preglasen, me zdaj ni več. Če bi bil v tem trenutku odvisen samo od slovenske recepcije, bi se počutil zelo down. Zdelo bi se mi, da sem popolnoma izginil. So pa še druge kulture, ki me berejo, kijih še nisem zasitil. V Ameriki me šele sedaj lansirajo. Tam še preveč. Tam so ti študentje, ki se me učijo na pamet, buljijo vame in me recitirajo, kar je za znoret, zato ker pač projicirajo ogromno nekih fantazem. Za njih so to velike fantazme ali pa dosti juicea. Po Jugoslaviji sem trenutno bolj prisoten kot v Sloveniji. Seveda, če je nekdo popolnoma brez enega samega bralca na dolgo rundo, dobi občutek, da je mrtev, da ne utripa več. Literatura: Veliko si objavljal v tujini, tvoja poezija je izšla v mnogih prevodih. Kakšen odnos imaš do prevajalcev svojih pesniških zbirk? Šalamun: Če se le da, sodelujem s prevajalci. Vedno obstajajo stvari, ki jih je bolje delati skupaj. Tudi s tistimi, ki me prevajajo v nemščino, sem se pogovarjal, čeprav je ne obvladam. Literatura: Je to sodelovanje prijateljsko, poslovno ali zgolj radovedno intelektualno? Šalamun: Zelo odvisno, kakšen je človek. Poslovno pravzaprav ne nastane nič. Poezija je itak izguba časa, izguba denarja, statusa, izguba vsega. To delajo ljudje z resničnim interesom ali pa s simpatijo. Literatura: Naj zaključiva to seanso z nekoliko delikatnim vprašanjem. Kateri od prevodov se ti je zdel najbolj »točen«, kateri - kolikor se sploh to da -je najdosledneje izrazil, posnel občutljivost in »duha« tvoje poezije? Šalamun: Na to bi težko odgovoril. Josip Osti, Zvonko Makovič, Milan Djordjevič, Charles Simic, vsi ti me dobro prevajajo. S Simicem morava biti skupaj. V angleščino sem se v glavnem sam prevedel. V poljščino me je sestra dobro prevedla, imam dober občutek. Literatura: Najlepša hvala za intervju. Ljubljana, marec-april 1990 Spraševala, po magnetofonskem zapisu uredila in za objavo pripravila Tea Štoka RUSKA »DRUGA« PROZA Aleksander Skaza »Novi val« oziroma »druga proza« v sodobni ruski literaturi osemdesetih let Literarna dela, ki jih predstavlja naš izbor, pripadajo tistemu toku v alternativni ruski prozi, ki ga sodobna ruska kritika, tako emigrantska kot sovjetska, označuje kot »drugo prozo« oziroma »novi val«. Posebnosti te proze naj bi bile predvsem v njeni »drugačnosti«, ki dajo pogojujejo tako širši filozofski kot čisto literarnoestetski nazori njenih ustvarjalcev. S kulturološkega vidika kulturologa Leonida Batkina, ki je blizu nazorom prozaistov »novega vala« (z nekaterimi od njih je na primer sodeloval pri izdaji »samizdatskega« literarnega almanaha Metropol že leta 1979), naj bi se ta »drugačnost« izrazila v posebnem pojmovanju »kulture kot ustvarjalnosti« in človeka kot individuuma, ki daje »kulturen človek« šele takrat, ko razrešuje vsa vprašanja sam in tako, kot da ta vprašanja ne bi bila nikoli obravnavana in tudi zastavljena ne. Po sodbi Leonida Batkina tako pojmovanje kulture odpravlja vse stereoti-pe in ruši ustaljeni red našega sveta. Človek se zaradi tega nenadoma znajde v tragični situaciji, ki nenehno poraja usodna vprašanja, ne daje pa odgovorov. Vprašljiva je tudi tradicija, ker vzbuja vtis, kot daje že vse povedano, kot da ni prostora za nova (umetniška) sporočila. Prozaisti »novega vala« se zaradi tega spopadajo s tradicijo, na literarnem področju predvsem z dediščino socialističnega realizma, vendar tudi s tisto tradicijo klasične ruske literature, ki je po eni strani podpirala in negovala sin-kretizem funkcij in ideoloških oblik, še posebej družbenoanalitično in kritično funkcijo literature, po drugi strani pa povzdigovala posebno poslanstvo Literature in njene Besede, ki da v imenu Lepote razrešuje vsemogoče dileme in probleme, razkriva »končne cilje in s tem odrešitev človeka in človeštva« ter tako odkriva Resnico samo. Prozaisti »novega vala« se spopadajo s tradicijo tako, da ali zavračajo njene postulate ali pa odkrivajo v delih iz preteklosti nove pomene. Ironija, parodija in groteska so njihovo orodje, a ne samo v odnosu do tradicije, marveč do literarnega ustvarjanja nasploh. Literatura je zanje predvsem »literarna literatura«, ta pleonazem pa pomeni, da se prozais-ti »novega vala« potegujejo predvsem za nov izraz, možnosti literarnega pisanja kot igre, novo senzibilnost, za nov model proze, ki temelji na avtorskem pripovedovalcu oziroma zapisovalcu, a tudi izpovedovalcu, na motivih in temah iz vsakdanjosti in »lastnega kroga«. »Druga proza« se zadovoljuje z na videz »malimi temami«, toda med njimi so večkrat tabu teme (erotika s prvinami pornografije, narkomanija, celo kanibali-zem...); njeni pisci so ob tem največkrat brezbrižni do »poslednjih ciljev in lastne odrešitve«, vendar s tem dosežejo, da ima njihova proza ravno nasproten efekt: nihče v sodobni ruski literaturi ni tako sugestiv-no upodobil grozljivosti in tudi absurdnosti v (sovjetskem) življenju in s tem vprašanja: »Kako naprej?« Vse to zahteva tudi nov odnos do jezika. Prozaisti »novega vala« ne širijo območja pesniškega jezika samo z neoavantgardnim poudarjanjem idiolekta, marveč z vključevanjem v besedni izraz prvin argoja, žargona, slenga in narečja oziroma uveljavljanjem teh govorov v celoti literarnega besedila. S tem je povezano tudi zanimanje za tematske in izrazne možnosti in posebnosti trivialne literature. Proza »novega vala« ni enovita literarna smer, je samo »drugačen« tok v sodobnem literarnem procesu oziroma ruskem literarnem življenju. V skladu s tem je tudi sestavljen naš izbor, ki naj predstavi nekatera - ne najkvalitetnejša (za takšno sodbo je še prezgodaj!), marveč najznačilnejša literarna dela »novega vala« (zaradi omejenega prostora so objavljeni, žal, predvsem odlomki iz teh del). Tako sta v izboru še vedno »samizdatska« oziroma »tamizdatska« Jevgenij Haritonov, predstavnik »rozanovske« erotične proze, in Vladimir Sorokin, pisatelj t. i. soc-artovske smeri, in tisti, ki so že bolj ali manj trdno zasidrani v ruskem oziroma sovjetskem »oficialnem« tisku: »postmodernistična« Vjačeslav Pjecuh in Jevgenij Popov, najpomembnejša predstavnica sodobne ruske »ženske literature« Ljudmila Petruševska, mojster anekdote in fragmenta Mihail Žvanecki in Sergej Kaledin, ki med prvimi uveljavlja brezkompromisno »novovalovsko« obravnavanje vojaške tematike. Vjačeslav Pjecuh Nova moskovska filozofija Petek Presenetljivo je, toda ruska osebnost se od nekdaj nahaja pod oblastjo, celo pod jarmom materine besede. Danci svojega Kierkegaarda niso brali sto let, za Francoze Stendhal, preden ni umrl, ni bil obvezno čtivo, pri nas pa neki saratovski učitelj, popov sin, napiše, da bi se zaradi prihodnosti naroda bilo treba naučiti spati na žebljih, in pol dežele začne spati na žebljih. Taka pokorščina umetniški besedi je dvakratno presenetljiva zato, ker je vsem razen otrokom in norcem jasno kot beli dan: za to isto besedo stoji samo mrtev odraz resničnosti, model. In to v najboljšem primeru; v najslabšem ljudje enostavno sedijo in si izmišljujejo vsakršne neresničnosti, v samopozabi se igrajo življenja in prisiljujejo moške in ženske, ki jih nikoli ni bilo, da se obnašajo tako, kot se nihče nikoli ni zares obnašal, oziroma dejansko zavajajo milijone poštenih bralcev, ko preresno predstavljajo svoje izmišljotine kot nekaj, kar je res bilo, še več, posegajo celo po nekaterih nadčloveških predpravicah, ker se dogaja, da napišejo: »pomislil je«, »prešinila gaje misel«; toda kakšen bi moral biti človek, da bi lahko vedel, kaj točno je kdo pomislil in natančno kakšna misel ga je prešinila! Čisto zares, kdaj drugič odpreš knjigo in prebereš: »V začetku julija, ob nenavadno vročem vremenu, je neki mlad človek proti večeru prišel iz svoje čumnate, ki jo je najel pri stanovalcih v S. prečni ulici, na ulico in se počasi, kot bi se obotavljal, odpravil proti K. mostu.« To torej prebereš in pomisliš: saj nikoli ni bilo ne vročega julija ne večera, ko je mladi človek prišel ven iz svoje sobice, ne sobice ne S. prečne ulice, tudi samega mladega človeka ni bilo, ampak si je vse to izmislil pisatelj ta in ta, da bi se rešil svojih mor in zaslužil za žemljico z maslom; no dobro, predpostavimo, da je vroč julij mogoče res bil in da je tudi S. prečna ulica bila in tudi sobica, ki je bila najeta pri stanovalcih, toda o mladem človeku ni bilo niti sledu. In četudi je bil, nikoli ni proti večeru hodil ven z dvorišča v smeri omenjenega mostu, in če je vendarle hodil, to ni bilo »kot bi se obotavljal«, temveč nasprotno z nemškim korakom, in ne iz sobice, in ne proti večeru, in ne na začetku julija, ampak iz stanovanja v Izmajlovskem polku zgodiy zjutraj tridesetega septembra. Najbolj zanimivo je, da so v sedanjih okoliščinah tovrstna spoznanja pri nas nemogoča in mi tako brezpogojno verujemo v literaturo, kot so naši pradedje v sodni dan. Ta kulturni fenomen je možno pojasniti s tem, daje naša literatura tako rekoč evangeljska, toda z druge strani je možno tudi tole - kakor je napisano, tako je tudi bilo; zares je bil in vroč julij in večer in mladi človek, ki se je res »kot bi se obotavljal« odpravil z dvorišča; in če to ni bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo v štiridesetih letih stoletja pred tem ali pa za časa Borisa Godunova ali pa pred dvema letoma, kajti človek živi tako dolgo, bogato in raznoliko, da ni še tako obupno literarnega, celo nesmiselnega položaja, v katerem se resnični človek ne bi kdaj znašel. Tako kot še ni bilo take fantazije, ki ne bi postala resničnost, tako ni takega vzroka, ki ne bi imel svojih posledic, tako kot ne more obstajati taka kombinacija soglasnikov in samoglasnikov, ki v enem izmed človeških jezikov ne bi kaj pomenila, tako se tudi še ni pojavila taka umetniška izmišljotina, ki se ne bi toliko ujemala z resničnimi situacijami in stvarmi, da bi jo bilo nemogoče imeti za resnično. Za to tudi vedno gre, da je vse bilo, in Jevgenij Onje-gin s Tatjano Larino, in Akakij Akakijevič s svojim nesrečnim plaščem, in kapetan Lebjadkin s fantastičnimi verzi, in Odnodum; kaj zato, da so imeli drugačna imena, da so bili v drugačnih okoliščinah, da niso živeli ravno takrat in ne ravno tam - toda saj to so malenkosti. Pomembno je nekaj drugega, namreč to, daje literatura predvsem, kako bi rekli, korenina življenja, pa tudi življenje samo, le da nekoliko premaknjeno po horizontali, in potemtakem nedvomno ni ničesar presenetljivega v tem, daje pri nas tako, da kamor gre življenje, gre tudi literatura, in po drugi strani, kamor gre literatura, tja gre tudi življenje, da pri nas ne samo da pišejo, zgledujoč se po življenju, ampak deloma tudi živijo, zgledujoč se po literaturi, daje duhovna moč literature pri nas tako velika, da v nekaterih romantičnih situacijah povsem zdravorazumskemu človeku lahko pride na misel: Aljoša Karamazov ne bi tako ravnal. In tukaj se sploh ni česa sramovati, ko se v nekaterih romantičnih situacijah oziramo na naše literarne svetnike tipa a la Tolstoj, Dostojevski ali Čehov, se zgledujemo po njih; kajti oni niso izmišljotina, ampak resnični svetci ruskega življenja, ki so zares obstajali, to je, trpeli in delovali po obrazcu, kije vreden posnemanja, kajti za to tudi gre, da je vse bilo. Toliko je, kot kaže, neponovljivo nenavadna naslednja scena: »Kriknila je, vendar slabotno, in naenkrat seje sesedla na tla in je še utegnila dvigniti obe roki h glavi... Kri seje ulila kot iz prevrnjenega kozarca in telo seje zvalilo vznak... Bila je že mrtva. Oči so bile izbuljene, kot bi hotele izskočiti, čelo in ves obraz sta se zgubala v krču... lobanja je bila razbita in celo nekoliko obrnjena vstran...« Ta scena ne samo da seje z vsemi navedenimi podrobnostmi večkrat zgodila v življenju, temveč seje celo še pred kratkim kdove katerikrat ponovila... Prevedla Vesna Periček Jevgenij Haritonov Solze na cvetovih Evo, še nedavno, še pred kratkim je bil ta čas, in je ves izpuhtel, skupine so se pregrupirale, razpoloženje je izginilo in prijatelji so se razšli. Zdaj so na svetu druge oblike življenja in zame je prepozno, da bi jih spoznaval. PTU, Vokalno-inštrumentalni ansambel, Švedska družina. Obkolilo me je življenje, v katerem zame ni veselja. Mladina mi bo porekla: ne zanimate nas več, toda zelo nam ustrezate za to, da bi nas ljudje laže razumeli. Torej dajmo, pokazali vam bomo našo genialnost, vi nas pa skušajte razumeti. Ko pa bo končno prišel čas mojega nastopa, se bodo razšli ali pa samo zaradi prijaznosti ostali. Pri tem se bodo razbežali ravno tisti pravi, ostali pa bodo oni drugi. Zdaj, ko sem star, ne maram vsega tistega, kar je novo. Oni pa si bodo vraga in pol izmislili, samo da bi nas odrinili. Cvetje se je obrnilo stran od mene, čeprav sem ga posadil z obrazom k sebi, in se je obrnilo k Soncu. Jaz pa sem zanj na drugem mestu. Nekoč sem se odpravil posedet na svoj grob. Pojest jajce za dobro zdravje. In vidim. In kaj vidim. Ničesar ne vidim. In ne morem videti. Samo slišim lahko. In voham. In kaj voham: k meni leti cvetek, s tačicami maha. Pozdravljen, ljubi cvetek. K^j želiš od mene? Od tebe želim, pravi, vse tvoje življenje. Na, vzemi moje življenje in mi daj vso mojo smrt. Takrat sem tudi umrl, on pa je na meni zrasel. Za življenje mi je zmanjkovalo ritma in moči. Rad sem imel negib-nost in otrplost. Vedno sem iskal kot, kamor bi lahko prisedel, kjer bi v miru posedel, pokadil, ne da bi se premikal, iztegnil noge. Pa tudi pretegnil. Seveda, vedno je bila prisotna iluzija, da se je treba samo zares zaljubiti in da bo v tej ljubezni tudi upanje - in zagorel bom, zaživel, vzplamenel bo moj pravi nevsakdanji značaj, ki se namreč razigra samo, ko se pokaže prava priložnost. Seveda prave priložnosti ni in ni bilo, da pa bi jo človek ujel, bi se zanjo moral boriti, jo znati s čim pritegniti, toda - jaz tega nisem znal, ker sem ves čas tratil za to, da bi se lahko osredotočil na pisanje. Pisanja sem se lotil, ker se mi življenje na nogah, telovadba, ne bi posrečilo. Družil sem se lahko večinoma z deklicami. Ki nimajo grobih nravi in se ne pretepajo. Bal sem se odmora v šoli, ko se tolpa neotesanih, divjih, brezdušnih, neobčutljivih, duševno nerazvitih dečkov pretepa, in se stiskal k stenam in zapiral oči ali pa sploh nisem hodil ven iz razreda. (Bomo razvozlavali verigo vzrokov in posledic in ali bomo razumeli, da vzroki niso v vzrokih?) - in tako se pisatelj vse bolj in bolj odtujuje od vseh, vse globlje in globlje se zapleta v svoj brezizhodni položaj. Na svidenje. Želim vam, da tudi vi najdete svoj brezizhodni položaj. Je mogoče, da je v mojem življenju že vse izračunano in znano? In od nikoder ni več kaj pričakovati. Za to so mladi in sveži. Meni pa ostane samo še godrnjanje. »Radi godrnjate?« »O, jaz godrnjam kot Bog. Počakajte! Ne odhajajte! Saj vam še nisem godrnjal.« Danes mi je odbilo sto. Vse, kar se da povedati, sem v življenju že povedal in premislil. Da, pesnik lahko pove malo in ves čas govori eno in isto. Grozno je brati njegovo zbrano delo. Prav grozno je, koliko se lahko govori o enem in istem! Da, ne glede na to, kaj govoriš, cilj je samo eden, prebiti se do poštene besede. In to je najslajša sreča. Izreči resnično resnico. Pa vendarle je v vsakem izmed nas zrno neresnice. Vse pa zato, ker je zaradi previdnosti treba vzdrževati dobre odnose drug z drugim. Komaj da sem se je dotaknil, nežno, da se ne bi, Bog ne daj, v odgovor začela stiskati k meni. Dotaknil sem pa se je zaradi človečnosti, ko sem opazil, kakšnih oči me opazuje, kako to pričakuje. Ona je najbrž pomislila, da nisem eden tistih, ki radi grobo stiskajo. Jaz pa sem seje tako dotaknil pravzaprav ne zaradi človečnosti. Pač pa da ji ne bi pokvaril razpoloženja. Da ne bi v njenih očeh zagledal odkrite nejevolje. In hladu, ker se je ne dotikam. Malo te prizadane, ko kakšno dekle hodi in hodi za tabo, te ima za božanstvo, si šteje v čast, če te lahko spremlja, poprosi, da prideš na obisk, potem pa nenadoma v hipu zgine. In čeprav ti je do takrat morda že presedla, bi rad z njo znova nadaljeval to okrutno igro. Okrutnost igre je v tem, da si do nje tako sočuten kot ljubezniv, toda zanjo vse to ni to. Da se do nje obnašaš kot prijatelj; vse to prijateljstvo je le zaradi tega, da bi jo obvaroval pred grobostjo in odkritosrčnostjo, ona si pa že zdavnaj, hote ali nehote, ravno to želi, čemu tako zavlačevanje. Ubogo dekle! Saj je bila vajena tega, da se je moškim, fantom, moškemu spolu treba igraje izmikati, ne da bi jim karkoli dovoljevala, da je treba biti ponosna, včasih mu dati kaj upanja, potem pa, ko se on razvname, znova postati nedostopna. Tukaj je vsa veščina, ki se je je že od otroštva učila pri mami, morda tudi od prijateljic, in v kateri mora biti modrejša od kateregakoli moškega, kaže pa, da jo v tej nemoški veščini on presega, tako da mora ona sama klicati, namigovati, naj jo povabijo na obisk, se potruditi, da se lahko usede zraven njega! Zdaj so jo zmedli; dobrohotno se ji smehljajo, toda to ni tisto pravo, to ni tisti pravi nasmeh. Kaže, toda ona tega zaenkrat ne more razumeti, da jo je gostitelj povabil zato, ker ni prišla sama, ampak s prijateljico in s še nekim fantom iz iste klape in pozneje gredo vsi spat ločeno. Ona morda še upa, daje to zaradi poštenosti lepo vzgojenega gostitelja. Vse, kar se dogc^ja, jo pelje v brezizhoden položaj. In ko ji nekdo končno pojasni, za kaj gre, ji na srcu ostane nezaceljena rana, a da bi se čimprej zacelila, sklene, da ne bo več hodila v to družbo, in ob nenadnem srečanju z vami v metroju je seveda ljubezniva in sprašuje, kako kaj živite, toda na svidenje reče nekoliko prej, kot bi bilo treba. Ne gre za to, da bi zaradi tega bili zlovoljni, ampak bi radi nadaljevali to igro, naenkrat si zaželite, vsega vas prežame nele-pa želja, da bi ona tako kot prej bila zaljubljena v vas, saj ne da bi vas prizadelo, toda vendarle se majčkeno smilite sami sebi, kako to, da niste več ljubljeni! Včasih celo pomislite, da bi ji telefonirali pod kakšno ustrezno pretvezo, češ, poslovno, tako, da bi vsaj malo vztrepetala in potem znova iskala priložnost, da bi vas poklicala, vi bi se pa, seveda, zopet pogovarjali v mejah človečnosti. Čeprav je to okrutna človečnost. Toda ugaja vam, da vas nikakor ne more ujeti, v tem je okrutnost te človečnosti; čeprav to čuti. Istočasno pa ne vidi, na čem bi vas lahko ujela; na zunaj ste namreč sama ljubeznivost. Toda če se še lahko ukvarjam s to igro, torej še nisem povsem izgubil zanimanja za ljudi. In za življenje. Seveda, navadna ženska, ki mora biti v vaši bližini, to je zaljubljena ženska, ki od vas samih ve vse o vas, in s katero se lahko spogledata zaradi mladega in neumnega telefonista; zaradi fanta pevca (ki v glasu ima nek^j mehkega in gladkega; ima več glasu kot grla; čeprav je še navaden piščanček); zaradi mimoidočega fanta; fanta iz servisa za popravilo hladilnikov. In kako, da se vi ne spogledate s svojim naravnim vrstnikom. Ki se mora spogledovati s prijateljem, ko mimo stopi kakšna ženska-kobila. In je vendarle nekako pomembno, prijetno, daje ta vaša zelo blizka znanka, ki tako dobro razume vas in vaša razpoloženja, vendarle zaljubljena v vas, pri tem pa vas je pripravljena ljubiti platonsko. Čeprav je vseeno boljše, da z njo ne ostaneta skupaj na samem. Ko pa sta skupaj v prisotnosti drugih ljudi, ko ona zna prebrati in razumeti vse vaše poglede na druge in vsa vaša razpoloženja; ko se na primer pogovarjate z nekim mladeničem, ki je prišel v vašo družbo; nekaj zabavnih domislic v pogovoru, iz katerih je razvidno, da vam je fant všeč in da vas ne razume; ko potrebujete nekoga, ki bo opazil vaš mračni pogled; slišala vaše pretanjene pripombe, mimogrede izrečeno, posrečeno oblikovano besedo, ki bo izrazila vse vaše osebne izkušnje. Ki jih ona odlično razume, on pa ne. Boljšega ocenjevalca vaših žalostnih dovtipov, kot je ona, ne boste našli. Kakšna naj bi bila. Če je že do tega prišlo. Torej, prvič, naj ne bo intelektualka. Ne ženska-prijatelj, ki vse razume prav nič slabše kot ti. Kako naj s tako žensko sploh kaj počneš! Ki je pametna ravno tako kot ti. Bolje, da ni. Potem se še kaj da narediti. Jo priganjati. Ji ukazovati. Jo zmerjati. Morda jo celo pretepati. In jo zaradi tega vzljubiti. Mora biti majhna. In neemancipirana. In seveda mlada. In neumna. Da ji lahko naravnost rečeš, da je neumna. Naj za vsako stvar sprašuje, ali naj jo naredi tako ali drugače. In ko jo dela, naj poje. Potihem naj prepeva, da ne bi motila. Če pa do nje čutiš človeško spoštovanje, je vsega konec. Kako si človeka, če gojiš do njega spoštljiv odnos in razumevanje, kako si ga moreš predstavljati golega in spodaj. Saj to je naravnost norčevanje z njeno častjo, s tistim človeškim v njej. Moj znižani življenjski tonus je opazil že leta 1961. Kaj bi govoril o današnjem stanju. To seje pokazalo v šoli pri telovadbi in koordinaciji. Zakaj se mi nikoli ne posreči swing. Ljudje swinga so prožni, gibki, čutijo ritem in prek njega in ob njem izvtgajo še različne ritmične figure. Hvala Bogu, da se lahko držim vsaj enakomernega ritma. Jaz, ki sem aritmičen. V skladbah pa se trudim, da bi po kapljicah zbral čim več, da bi ustvaril prizor trdno nasičenega, v kepo koncentriranega, zgoščenega življenja, sebi v tolažbo, ter da bi pokazal ljudem, češ kako trdno, napeto prožno živim. Obstiya umetnost, ki je razdrobljena, izrezljana, mnogo mnogo koščkov, vsi med seboj zlepljeni in spojeni v celoto; zbereš najrazličnejše koščke in jim še kaj dodaš. Pravzaprav izdih! pesem! na neki način je to ah! in vse nekako v en mah - to je resnični talent; sicer pa najprej pretanjenost, v redu; da, to lahko opazujemo, ko si nataknemo očala, ali pa zelo pozorno poslušamo, kar se tukaj poslušati da. Toda talent je ah. Talent vas prevzame in odnese na krilih. Tam pa - o! tam vas tisto zajame in vas kliče s seboj v boj ali v ljubezen. Tam vas ima, da bi zapeli zraven. Tukaj pa se ne sme in tudi na misel vam ne pride, da bi; pač pa se očarani zatopite v poslušanje. Tukaj je treba prisluhniti tihi in oddaljeni-oddaljeni glasbi, tam pa malodane morate zatiskati ušesa zaradi njenega navala ali pa se prepustiti - a, odnesi me! Tukaj je treba vzeti listič z besedilom in ga pazljivo preučiti, tam pa - o! tam pa si vse zapomniti po posluhu in udarjati po sebi s pestjo, ^j, kako ste s tem vse povedali! in se pridružiti. Tukaj je nekaj zelo redkega, nekaj, kar bi moralo očarati kot življenje rib v akvariju. Češ, poglejte, kakšna raznolikost. To gledajo in poslušajo kot nekaj, kar je daleč od njih. Tam pa te nekaj zgrabi k sebi, te okuži, izvablja solze, sili, da plešeš in poješ hkrati. Eno se obrača k ljudem, drugo je od ljudi oddaljeno, samo potopljeno v svoj čudoviti skriti vzorec in mora očarati ljudi, ki ga opazujejo skozi steklo. Tisto pa sili ljudi, da skačejo, da jim srca začnejo močneje biti. V to je treba prodirati in zadovoljstvo je v samem procesu branja in prodiranja. Tam pa tisto samo prodira v vas, vas zajame, prebode in odvleče s seboj; potem se morda pokaže kot prazno. Prehod v pop kulturo. Kolikokrat sem sanjaril o tem, da bi zašel tja. - Četudi se naveličaš, je zd^j vendarle - tako! zdaj! S to grobostjo se nikakršna pretanjenost ne da primerjati. Komaj je pri meni nehala peti Pugačova, je deset oken naprej znova začela. Ne, sladka ljubezen, ko koprniš, ni mogoča. Zame, izbirčneža. Stanovanje imam, večer je, poletje je, mladosti je bolj malo, pravega gosta pa ni. Tak bo ostal spomin na štiri mesece. Čedalje bolj neresničen. Ki pozablja, da tudi tisto, kar je bilo, ni bilo tisto pravo. Ne, ne, vsjg to, to mi pustite, da mislim, da je bilo, in bo ostalo, kot da je bilo. Čeprav me je motilo pri pisanju in nikakor ni združevalo vseh niti mojega življenja. Zato, ker pri pisanju moje vrste nič, kar mi ne dovoljuje, da bi živel sam, ne združuje. Razen če mi uspe, da si bom omislil mucka in ga začaral v sedemnajstletnega učenca iz desetega razreda. Podobnega meni (vendar nekoliko lepšega). Postavil bi mu krožniček v kuhinjo, vsako jutro bi ga peljal na sprehod. On bi praskal po vratih, me pričakoval, ležal ob mojih nogah zavit v klobčič, ko pišem te besede. Jaz pa bi opravljal poskuse na njegovem telesu in osvobiyal svoje srce očitkov. Potrebujem mlajšega brata, ki potrebuje starejšega brata. Zaslišal sem, kako se odpirajo vrata, in prišel sem jaz. Pristopil sem k sebi, objela sva se s suhimi previdnimi telesi, bala sva se, da ne bi bila preveč strastna in zlezla drug na drugega, tako blizka človeka, ki drug o drugem vse vesta, resnična ljubimca. Midva sva imela skupno otroštvo. Samo otrčk ne more biti. Nekoč sem prispel iz enega sveta v drugega in tako živim na prelo- mu dveh svetov. Svet družine, zvestobe, skrbi zame in svet brez družine in zvestobe; prepuščen sam sebi. Strahota. Starost se bliža. V njej so starci nasploh podobni starkam, stare ženičke pa starčkom. Nekaj (znano je Kaj) preprečuje, da bi se lotil dela, domnevno dobrega in uspešnega; v življenju ne bi smelo biti ničesar, nikakršnih uspešnih del in tesno zaprtih krogov ljudi, in takrat! in takrat! Šele takrat bi se v duši pojavilo tisto, kar je potrebno. In ta bledica na lastnem obrazu. Ne glede na rdečo pego na nosu, na primer. Če pa bi, potem bi vse. Življenje bi krenilo po drugačni poti. Toda bi ne obstaja. Ker je žalost moj dom. Ah ne, zame sreče ni, ne morem je čutiti. Ves čas jo, ne vem zakaj, vidim z napačne strani, in to brez razloga; in se jezim, ker vem, da brez razloga: in vem, da vsega ni treba vedeti, pa vendarle vem. Zdi se, da sem se včeraj povsem približal temu, kar bi bilo treba, pa nič, zatrl sem to zavoljo znanosti. O, hudič moj. Kdaj se bo že odlepila od mene. Vse so oblike, vse so soodnosi med predmeti, za kakšne predmete gre, pa ji je vseeno. Vse so funkcije in sheme. Morda je v tem neki duh, toda duše ni! In srca ni! Kajti srce mora k nečemu prirasti. In ne k čemurkoli, temveč k temu: kdo si, kaj ljubiš, zaradi česa se zjočeš, zaradi česa zapreš oči, ko si srečen, kaj so te kot otroka naučili, koliko so te razvajali v otroštvu. Človek se mora na nekaj vezati in sprejeti neko vero. Toda ne na karkoli in ne kakršnokoli, ampak ravno to in ravno na to. Našo vero in na nas; če pa kakršnokoli, potem te, na primer, lahko vzame Hudič. Z nami pa je Bog. In ne na primer hudič, pač pa Hudič. Z nami pa je Bog, Bog, točno tale, ne pa kakršenkoli. Jaz nisem matematik!!! Ohraniti nacijo. Ohraniti ljudstvo. Zakaj obvezno ohraniti? Zakaj ne dovoliti dotoka nove krvi? Kaj ne bo pri tem prišlo do izroditev in odmikov? Zakaj se želi vsak samostojen organizem, vsaka osebnost ohraniti? Je tak zakon? V vsakem primeru, če je nad tem zakonom še neki zakon, da se vsak samostojen organizem mora odpreti zaradi izmenjave snovi, mi se ne nameravamo dvigati do tega zakona nad zakonom, pač pa smo se dolžni pokoriti samo instinktu, ki je v svojem bistvu zakon samoohranitve, in ne dovoliti, da razpademo. Tako je, če razumemo z umom. In s srcem. (Saj Bog ni zaman v nas vsadil judofo-bijo.) Treba je bilo biti vojak. Vsako leto rekrutirajo nove. Za Domovino. Predpisov si gotovo nisi ti sumljivo izmislil. Človeka nič ne zagreje tako kot spretni gibi mladih ljudi, kako skačejo, besnijo, se obešajo na podboje, se prekucavajo, majice se jim dvigujejo, hlače drsijo navzdol do trtice, rekordi njihove drugačne ognjene energije. Tam, kjer sta zdravje in mladost, tam je vojna! Predstava o sreči. To je, na primer, oditi v javno kopališče in se preprosto in lahkotno s kom spoznati. Toda žal ne znam začeti pogovora. Tukaj je treba biti zvit. Ne pa tako kot sem nekoč še devetnajstleten na železniški postaji stopil k nekemu privlačnemu božanstvu, da bi ga pošteno prosil. Gotovo je mislil, da sem bolan. Treba je biti zvit in znati z ljudmi. To nasprotuje Duši Pesnika. Toda kako, kako? In ne smemo se preveč zasanjati, zamisliti, preveč siliti vanj, ker se bo sicer vprašal - zakaj bi se tale rad pogovarjal z menoj? Ni se treba bati, da bo grobo odgovoril ali se posmehoval, ni se treba bati, da se bomo opekli. Zavedati seje treba, da osvajanje, dvorjenje ni stvar prefinjenosti, temveč zahteva iznajdljivost in tudi dobrikanje, morda celo tudi najbolj navadne, vsakdanje prosta-ške izraze, treba je vedeti, kaj si ljudje dandanes želijo, treba je vedeti, kako nadaljevati pogovor, kaj pa drugega. Kot na primer B., kako jih zna obdelati v avtobusih, v gneči jim takoj položi roko tja na zadrgo in se temu pogosto dvigne in se še sam prižme, petnajstletnik, če pa se odmakne in reče kaj grobega, se Borja ne da zmesti, še sam preide v napad, češ, za kaj prosim gre? Če naj verjamemo njegovemu pripovedovanju. Torej javno kopališče. Treba je znati, znati. Ne biti v zadregi, ne, temveč urno prisesti in začeti pogovor. Če odgovori z grobostjo, je najboljše oditi, ne počutiti se premaganega in užaljenega v svojem dostojanstvu. Evo, to je življenjska sreča, to, da ujameš divjačino z lastnimi rokami, jo sam osvojiš, ne pa daje od kogarkoli in da potem nekako pripade tudi tebi, nekdo je nekoga našel in potem še tebi naredil uslugo. Ti sam, sam moraš iskati. Ne bodi Čehov, človek iz posrane lupine. Toda potrebni so močni živci. Ne smeš se predajati brezizhodni nemi žalosti, ampak delovati, delovati, se približati, otipati, biti izvidnik, Jack London, celo prevarati, kaj obljubiti, vzbuditi zanimanje; delovati! In se ne zadovoljevati z lepoto lastne žalosti. Saj je ta hip nihče ne vidi. Ne pa tako, kot delam jaz, vse na osnovi človečnosti. Bojda osvajam z razumevanjem. Tako si poln razumevanja, da nenadoma njemu ni do tega, o, ne bom, seveda ne bom. No, in - kdo ima korist od tega? Sedaj pa o iskanju in gnili morali čakanja. Odkrivamo zadovoljstvo v tisti domnevni privlačnosti tragične poze Smrti v Benetkah. V resnici gre samo za strahopetnost in nepodjetnost. Saj opazovalcev tvoje tragične paralize in brezupnega pogleda na ljubljeno bitje zd;y vseeno ni. Morda samo še kje v teatru lahko prikažejo Fedro, otrplo v brezupu svoje strasti. Fedra pa bo, v naporu, da bi dosegla svoje, vsaj videti lepa; mimogrede, vse je premagoval spanec in so odhajali z Družinskega portreta v interieru. Komu je še do tega, da bi gledal nekega plemenitega starčka, ki ne ve, kaj bi rad, če pa kaj bi, zakaj se ne izjasni. Boji se, da mu bodo zlomili stare kosti, boji se, da ga bo kdo poimenoval z grdo besedo. Sam pa seveda misli, da preprosto ne želi prizadeti mladega človeka, da se tako obnaša zaradi globoke uvidevnosti in popolnega razumevanja, da mladega človeka zanima nekaj povsem drugega. Dobro, recimo, da ju res zanimajo različne stvari. Toda starčevska nepodjetnost in neuspešnost sta brezupno dolgočasni. In v vseh vzbuja potrtost, nihče ga ne želi posnemati. Da, tukaj gre še za nekaj: dolgo premišljuješ, kako začeti, kaj reči, dolgo pričakuješ; upaš, da te bo sam opazil in nekako začel pogovor. Toda nikoli ne bo opazil in še manj odgovoril. On ničesar ne potrebuje. Treba je začeti takoj, brez zavlačevanja. Bolj boš zavlačeval, tem bolj boš otrpel - češ, zdaj je res nerodno začenjati z razgovorom, on je že opazil, da ga ves čas gledam in gledam, da se nekaj obotavljam. In seveda je treba vedeti, kje so mesta, kjer jih lahko poiščeš. Povejmo, na primer, daje bilo neko dekle s pozdravi od Ljoše, za določen čas se je zaposlilo v tovarni »Zarja«. Tako kot so nekoč dekleta z vasi prihajala, da bi se zaposlila kot gospodinjske pomočnice, samo da se zdaj zaposlujejo s posredovanjem tovarne »Zarja« kot zunanje gospodinjske pomočnice. Ni presenetljivo, da jih je pogosto sram pisati domov, kje delzgo. In tako živijo, ta mlada neporočena dekleta, kako je to ljubko, v domu, najpogosteje jim dajo skupno stanovanje s kuhinjo, kopalnico in tremi sobami, v vsaki živita po dve dekleti. Kaj pa fantje, sem vprašal, ali oni tudi prihajajo delat za določen čas k vam, v »Zarjo«? Ne, fantje ne, vsa dela so za dekleta, fantje čistijo tla in pomivajo okna, za nedoločen čas, ker so Moskovčani. Pa se torej vrnimo k problemu poznanstva. Treba je poklicati npr. čistilca tal. Naj si sleče srajco in jih namaže. Poskrbeti za glasbo, naročiti pri Saši kakšne najnovejše skupine. Ponuditi mu pijačo. Slike na stenah bodo same zase zadosti zgovorne in bodo spodbudile začetna vprašanja. Pri sebi doma je laže vzbuditi zanimanje. Na telefonski centrali vedno delajo čudoviti mladi ljudje, mladeniči. Toda oni hitro popravijo telefon, tukaj pa je trebe dolgo loščiti, imel bi zadosti časa, da nastavim past. Toda škoda je, da niso za določen čas! kje najdeš prišleke? V ZPTU-ju.* Toda kako priti do njih. Še dodatna pot. Poleg študentskega doma je menza, kjer kosijo, v menzi so stranišča, treba je napisati svojo telefonsko. Za vsak slučaj se ne podpisati s pravim imenom. In me tako nekoč pokliče neki mlad glas, glas, ki notranje prežema z upanjem, in sprašuje po Viktorju. »Viktor? Tukaj ni Viktorja, zmotili ste se, žalostno odgovorim.« In spet kliče: »Viktorja ni?« »Katero štvilko ste poklicali?« »To in to.« »Vse je pravilno, toda Viktorja tukaj ni.« In še drug glas seje oglasil • Zvezna poštna telefonska uprava (op. prev.). čez teden in tudi on je iskal Viktorja. (Ste opazili, da v pavzo med dvema dolgima znakoma gre šest kratkih? V enega dolgega pa najbrž trije kratki.) Toda moj Bog, kaj sem naredil! Poleti sem se pod svojo številko podpisal kot Viktor in potem pozabil. Poleti so se študentje razšli in se zdaj, na začetku šolskega leta, vračajo. Morda bi bilo treba poiskati vojaško enoto in preučiti njihov režim življenja, kdaj imajo prosto. Morda bi se tudi tam kje v bližini dalo zapisati številko z odprto ponudbo. Ali poleg Suvorovske vojaške akademije. Ko sem se nekoč na poti iz Kaluge sprehodil po celi prazni kompoziciji - in naenkrat! v enem izmed vagonov! sami gojenci vojaške akademije! Usedel sem se na prosto klop. Neki človek je tudi šel mimo, opazil gojence in se hotel usesti na tisto klop, kjer so oni sedeli. »Je tukaj prosto?« je vprašal. Oni pa so ga seveda takoj začeli grdo in nezaupljivo gledati - saj je povsod vse polno prostih mest. In vendarle je pokazal pogum. Nasploh je treba hitro reagirati. Začeti pogovor brez predhodnega premišljevanja. Dlje ko premišljuješ, teže ti je začeti. In ne smeš se bati, da se boš opekel. No, in kaj? Vstal sem in odšel naprej. (Odšel in se zjokal.) »Oni«. Torej, za vsakim oklepom moškosti vsakdo skriva svoje mehko, občutljivo srce. Razumete, da bi se nekdo odprl kot cvet, ga je treba spodbujati, mu pritrjevati, ga hvaliti. In tako se, evo, vsak človek morda želi odpreti, toda zaradi previdnosti, da se kdo ne bi s tem okoristil v njegovo škodo, se ne odpre. Da bi se zaščitil, je ograjen s trdnim samoobrambnim oklepom. Veste, v življenju nastopi obdobje, ko bi se dečki radi božali in ljubkovali, in ker dekleta še ni pri roki, hočeš nočeš sedi on objet s prijateljem ali se mu razteguje na kolenih, toda to ni, ni homoseksualnost. To samo pomeni, da ne ve, kaj bi s svojo toplino. In se začasno prižme k prijatelju. Jaz pa iz te začasnosti nisem več hotel oditi. Jaz sem v tej prelepi začasnosti strastno hotel ostati večno. Torej ONI. Indijanci, mornarji, oni imajo radi potovanja. Kako naj bi jaz zadovoljil njihov notranji svet? Ko pa imamo različne (svetove). Nam je ta ljubezen do pustolovščin, do jader, tuja in se ob njej mrščimo. Ne beremo njihovih knjig. Votline, Indijanci, pirati in podobne neumnosti. Čeprav imajo nekateri med njimi rožnata lica, se takoj vidi, da so jim duše kmetavzarske, in čeprav sem bolj izkušen in starejši od njih, imam dušo nežnega fanta, bojazljivo, trepetajočo, toda nevidno pod pokrovom surovih oči v očesnih votlinah, oni pa - oni so na videz mladi in krhki in lahkotni, toda znotraj je jedro kmetavzarja. Če bi mi bili vrstniki, bi se mi oni posmehovali, še od majhnega bi težko shajali skupaj, ni prostora zame med njimi, ne prenašam jih, gabi se mi njihova topost in duševna zaostalost, njihove zgodbe o popivanju in avtomobilih. Nimajo: krotkosti, pretvarjanja, lokavosti, strahu, da so odvečni, obzirnosti do drugih - kaj si bo o meni mislil, se mu ne bom zazdel neprijeten. Oziroma, vse to je, toda vseeno ne to in ne tako, kot je treba. In njihove zabave: kako so na vasi pijani pregnali raco iz ribnika na breg in ji zavili vrat (eno njihovih deklet je nežno reklo - konjeder-ci) in ni jim bilo žal ne race ne kmetice, lastnice race. Da, nekoč v določeni starosti je bilo treba nekaj premagati, povz-peti se na bradljo, ne se bati padca. Toda moj Bog, kaj, ko se potem pojavi vzhičenje nad tistimi, ki ničesr niso ne premagali ne zmogli in so si upali ostati slabiči. Kako čudoviti junaki šibkosti! Branje me je naredilo zasanjanega; oziroma obratno, pomanjkanje nagnjenja k živahnim igram me je pregnalo med bralce in sanjače. Kakorkoli se vzame, krog je sklenjen. Začel sem živeti v sanjarjenju. Z leti se je zgodilo še to, da se je upanje zmanjšalo. In povsem izginilo. Oj, kako me privlači ležišče. Tako me vleče, da bi se ulegel nanj. »Pozdravljen, Divan Odejalič!« »Pozdravljen, Rjuhan Človekovič.« Razmišljanje me je privedlo do tega, da sem zvonec na vhodnih vratih povezal s stikalom poleg svoje postelje, in ko sem tako ležal v temi in tonil v sen, sem pomislil, zdaj bo nekdo prišel k meni, in sem na skrivaj pritiskal na stikalo, in seje v tišini razlegalo ostro zvonjenje. Tako sem se igral s svojim srcem in ono je, resnično, zastajalo. Vnaprej seje treba pripraviti na hudo, potem se ga laže preživi. Ko sem bil majhen, sem vedno, ko sem vtikal noge v superge, pomislil, kaj, če seje vanje skrila miš? Za vsak slučaj, če je tam, se ne bom nepričakovano prestrašil. Če pa je ni, in je seveda tam nikoli ni bilo, bom pomislil, no, evo, hvala Bogu, da je ni. Toda to je slabo zato, ker si v duši vedno pripravljen na miš in nikoli nisi miren. Tudi zdaj, ko dvigujem slušalko, sem pripravljen na to, da me kliče preiskovalni sodnik. Če me ne, vseeno, hvala Bogu. Za vsakdanji mir je škodljivo, če v duši živi preiskovalni sodnik. Če pa smo kristjani, je tudi potrebno, da se vse življenje čutimo obtožene in se ne smemo veseliti. Pišeta se dve nelažnivi knjigi, pišemo ju in oni pišeta za nas. Mi, kuhinjski pisatelji pišemo v sobi in v kuhinji beremo gostom, še bolj skrivna knjiga se piše o kuhinjskih pisateljih pri nj i h in jo hranijo za sedmimi pečati in nihče je ne bo nikoli prebral. V teh knjigah sta dve poglavitni vprašanji: kdo je kriv? in kaj storiti? In dva odgovora: nihče ni kriv in, kar je najpomembnejše, ničesar ni treba storiti. Pisatelj si mora dobro predstavljati razpored sil v mestu, zato da bi KGB zamikalo, da ga ujame. Saj mu že s tem, da vas je spoznal, delate uslugo. Vsi, za katere se zanima KGB, so že njegovi pomočniki. Brž ko vas pokliče, to pomeni, da je vssy zvedel za vas. Toda ni treba misliti, da, če so oni, smo tudi mi; saj (kaj saj?) A! Saj oni (njim) nam (mi) - kaj mi? kaj nam? O! Jutri bo spet tisti poklical (Ječar). Morebiti me zaprejo, morebiti tudi ne, toda v strahu me morajo držati. Kitaro sem podaril Gulji, zato da bi mi odnesla rokopise na Zahod. In zato sem bil trikratno, desetkratno kaznovan! Zaradi tega, ker sem ji podaril kitaro, ki je bila meni podarjena, in zato, ker je nisem podaril kar tako, ampak zato, da bi mi odnesla rokopise. In zaradi tega, ker je po vsem tem v meni umrl pevec. Tako se nisem naučil igrati na kitaro in se nikoli ne bom naučil, ker je zdaj nikjer več ne morem kupiti. In mi ne preostane nič drugega, kot za vekomaj pisati samo pretanjeno prozo, ki je za preprosta mlada srca nezanimiva. Pesmi pa bi vsi imeli radi. Kako je Bog natančno določil mojo usodo! V meni je umrl pevec. (Kra! Kra!) Ne, to vendarle ni talent, ko nas neki mlad človek preseneča s svobodo, s katero lahko v hipu zapoje ali načečka kup verzov. Talent je zvestoba. Ko se nič ne posreči, pa vendarle ničesar drugega v življenju nočeš delati in tudi ne boš, pa naj se ti vse življenje nič ne posreči. O, ko bi vsaj en list napolnil. Že misliš, da ga v luči zastavljene naloge nimaš s čim napolniti, ampak ko bi ga samo napolnil. Še tri petine strani je ostalo. In jaz je ne bom napolnil. Samo z besedami, česar ne delam. Evo, kaj pomeni šibkost (herojska). In nihče moje šibkosti ne bo razumel. Bo kdo preučeval moja dela? Seveda ne bo. Ne, tukaj je nekaj bolj pomembnega, kot bo ali ne bo. Čudaško delo (so pomislili o meni, ko so videli, da si v presledkih nekaj zapisujem na listke; Ej, ti, na balkonu, zadaj za mačehami). Bolje bi bilo, ko bi jaz kaj pomislil o njih. Uf. Hvala Bogu. Ne, še ni hvala Bogu. Evo, še dve vrstici dopišem, pa bo hvala Bogu. Zdaj še eno. Zdaj še eno polovico. Zdaj se ne ve več, koliko. Zdaj je že končano. Prvih pet let sem pisal eno pesem mesec-dva; nekoč sem pisal pesem pol leta - in pri tem sem se samo s tem ukvarjal, nisem hodil ven, nisem se zabaval, samo pisal sem jo pol leta in nekaj tudi napisal. In nikoli tega nikomur ne bi povedal, daje pri meni za vse potrebno toliko napora. Sedaj pa sem navdušen nad tem, kakšno nadpovprečno sposobnost vztrajati sem imel. Saj se vse, kar se je dogajalo, še naprej dogaja: ukvarjam se s tem, da ves čas nekaj premišljujem in premišljam; ves čas o enem in istem, o enem in istem, in šele takrat, ko ne več o enem in istem, to opažam in vnašam v zbornike. Glejte, tako delujejo samo novosti in svežina. Jaz sem miška. Hitro hitro tekam, iščem prepečenček. Koliko usedlin, nepotrebnih, ki otežujejo celo življenje. Potrebna pa je neobremenjena, svetla struktura, četudi z vijugami. In potrebni so tudi otroci. Torej: oženil seje z žensko. In je z njo dobro živel. Rodili so se jima otroci. In otroci so bili dobri. Opravljala sta koristno in zanimivo delo in sta bila večkrat pohvaljena. Pomagala sta drug drugemu in sta drug drugega ljubila. In je Bog ljubil njiju. Imela sta prijatelje, ob praznikih so se zbirali. Stanovanje pa je propadalo, ni bilo več tako kot takrat, ko sta se vselila. Moj Bog, kako je vse minljivo. Kako nič ne more biti večno. Brez položaja, brez zvez, kam usmeriti sina. O, ne, v PTT šolo že ne. Npr. sin se noče učiti. Sin je zašel s prave poti. Sin nima sreče. Z ženo sva se trudila, da bi odrasel, se izšolal, postal spodoben človek z visoko izobrazbo, z dobrim poklicem, njega pa so zapeljale zabave. In kaj naj z njim narediš. Morda se bo po vojaščini spametoval, se vpisal na fakulteto, kot pesnik, samo še tega bi se manjkalo, kot genij. Naj se ukvarja s čim zmerno, brez skrajnosti. In naj nama naredi vnukov, midva se bova tako veselila. Jaz pa, vidite, nisem narodil otrok in nisem (zaenkrat) razveselil svojih staršev, naj se ne zgleduje po meni. Zasanjal sem se v kariero ne-genija; človeka, ki pošteno opravlja svoje delo. Utilitarno obdobje zahteva strokovnjake. Da, otroški pisatelj. In bom ponosen na svoje uradne uspehe. Poleg tega, kako vzvišena usoda: vstati s pisano besedo meni ljuba razpoloženja v tiste, ki bodo nekoč postali mladeniči. Saj vse, kar seje dogajalo v otroštvu, pozneje iz tebe naredi odraslega človeka. Kako pomembne so zame bile otroške predstave Švarca, hudič ga vzemi, ker je Žid (Bog z njim), z njihovo mehkobo in zabavnostjo, in s prisrčnostjo. (Niso samo Goli kralji in Zmaji proti oblasti.) In Gajdar in Maršak. In tško utilitarno delo ni sramotno. Otroci bodo v mojih rokah. In bodo govorili z mojimi besedami. Šibki dečki (in deklice), razširite, prosim, govorice, da sem tiran. In vas bom ljubil. Torej, njegova mama je osamljena ženska, kadi, ljubezen je zanjo nad vsem, so take priletne ženske in celo matere sina edinca, ki želijo pokazati, kako svobodnih nazorov da so, da niso kot druge in da jih to dela lepše - da, jaz nisem kot druge matere, jaz pač vse razumem, naj tudi on ne bo tak kot so drugi, pomembni sta samo svoboda in ljubezen, vseeno do kogarkoli, da, četudi do moškega, no dobro, pa kaj, tudi jaz sem, evo, ženska, ki kadi in vse razume, in ne hodi spat prej kot ob treh Ponoči. (Groza, kako je to neumno. Mati mora biti uzda.) Torej tako je to. Ima mladega, ženskastega sina in jaz, na primer - da, prihajam k nji- ma in tam tudi prespim, in midva z materjo sva skorajda v dogovoru, materije všeč, da ima njen sin tako prijetnega moškega. Posvetujeva se, kaj naj narediva z njenim sinom, da ne bo zašel s poti. Da bo z dečkom vse v redu. Jaz sem njej kot zet. In ona se s sinom na skrivaj, da jaz ne bi vedel, dogovarja, kako se je treba obnašati z moškim. Kot bi mu dajala ginekološke nasvete, nabavlja mu najboljši vazelin. Ne, gammelisovo mazilo, proti vnetju in za zmehčanje sfinkterja. Saj nista kot mati in sin, ampak kot dve prijateljici. Poleg tega sva midva s taščo na družinskem posvetu sklenila, da se fant mora odločiti. Za ta korak. Skrbno sem ga odpeljal k pravemu kirurgu. Na Madžarsko. Midva z materjo sva bila zelo razburjena. Toda vse seje dobro končalo. Posušeno odrezano stvar pa sem jaz začel nositi v medaljonu v spomin na našo žrtev. 1. »Tepel meje in me o vsem poučil. Potem me je izročil Gruzincu, ta pa je z menoj delal, kar je hotel. O, z moškimi je treba znati. Na tem področju mi ni bilo enakih. Za menoj niso hoteli nikakršnih deklet, tako sem jih znal razgibati. Pri moškem sem poznal vsak živec in sem znal nanj tako igrati, da je ječal in izgubljal zavest. In sem ga lahko prosil, kar sem hotel. Četudi zvezdo s kremeljskega stolpa. Fukal me je do krvi, do izgube zavesti in me vsega naučil - in zato sem mu zdaj hvaležen, ker mi potem v moji umetnosti ni bilo enakega. Kako me je učil? Tepel me je, če mi ni prišlo skupaj z njim. In če mi je prišlo, meje tudi tepel. Toda jaz sem se za vekomaj naučil, da mi pride, ko moškemu prihaja v meni. Nekoč me je vsega pretepel s kurcem, počasi. Razvleče kurca (stoječega) in me takooo poči po nosu ali mi prisoli zaušnico, jaz pa tiščim oči skupaj, kot mucek. Naučil meje, da sem se odzval samo na žensko ime. Da se z dušo in s telesom zavedam, da sem ona. Nikoli me ni spraševal, ali si želim ali ne, oblastno bi me zagrabil in me porinil k svojim nogam. In me potem spet tepel. Tako da so tisti, ki sem jim potem ustregel, noreli in mi poljubljali tisto luknjico, v katero so tako radi lezli s svojimi odurnimi klobasami. Tisti pa je bil pravi moški, samo tepel meje in me učil. In meje še prisiljeval, da sem mu prinašal jermen, poslušno spuščal hlače in se ulegal pred njega z ritjo navzgor. To je bila moja šola. Potem se je začelo življenje, za katero sem se izšolal. O njem veste vse.« (Brez hlač, roman) 2. V nekega mladega človeka se je nekdo iskreno zaljubil, njemu pa (ml. človeku), no, enkrat mu je zadostovalo, ta pa ves čas telefonari, rad bi prišel, ta ml. čl., pa, no, ničesar več ne potrebuje, zabava ga samo, da se mu preprosto vdaja, brez ljubezni, da se vdaja kot kurba. Vdajati seje prav res prijetno, toda ko se mu enkrat vda, je konec, več kot to ni potrebno, samo da čim prej odide. Ta pa vsak dan kliče, na vsak način bi rad prišel. Takrat mu je moral natvesti zgodbico o tem, kako je sklenil, da bo začel živeti z neko žensko. Češ ona me že od nekdaj ljubi in ravno zdaj sva spet skupaj, kaj morem. In ves čas se je nanjo izgovarjal, ko je ta klical, češ ne morem, ona je doma, tudi govoriti ne morem s tabo, oprosti. Toda ni več mogel zdržati, ko je ta spet poklical, mu je rekel, pridi, medtem ko je čakal, pa se je razvnel s takimi fantazijami (o Gruzincu) in ni več zdržal in se je odločil, da si ga bo vrgel na roko, dokler tisti ne pride. In ko mu je prišlo, je pomislil, kaj mu bo zdaj tisti, celo noč bo ležal zraven mene in silil vame s poljubi. Naj gre nekam! (Ta pa že gre, se približuje. Prihaja, slišijo se koraki na stopnišču.) In takrat mladi človek hitro ugasne vse luči, na vrata z zunanje strani pa obesi listek, oprosti, zaman sva se zmenila, nepričakovano sem moral oditi. Ta že zvoni na vratih. Mladi človek stoji v stanovanju z druge strani vrat in ne diha, počepne do tal in začne mijavkati, kot da sta si z dozdevno ženo, o kateri mu je toliko natvezil, zavoljo družinskega življenja omislila celo mačko. Kot da sta odšla, in mačka, sama, mijavka. Tako se je on(a) tisto noč obvaroval(a) razvrata; morda celo s pomočjo križca, ki si ga je, ko je ta pozvonil, pripel(a) - čeprav resda samo za okras. To sem torej vendarle JAZ ali NISEM JAZ (sem na primer rekel jaz, ko sem vrgel pogled na svoje čačke). Kot bi bil jaz. Toda tudi nisem jaz. Če bi bil v časopisu, med drugimi pisatelji, potem bi to bil jaz, toda takole, na tem neobljudenem otoku in nikogar več ni v bližini, sem to vseeno jaz, in zato nisem več jaz, ampak na splošno. O, zakaj, zakaj ne morem za zmeraj odleteti v lepoto čudovitih besed. Besed brez žalosti. In golobjih. In oblakojavorastih in dušezvoč-nih in svetloobrvorjavih in kodrastosladkih sedemnajstojesenskih in zvezdnordečemornarskih. Nehajte že enkrat dvomiti. Vse, kar napišete, bo čudovito(in vse, česar ne napišete, še bolj). Prevedla Vesna Periček Vladimir Sorokin Začetek sezone Sergej je stopil na komaj opazno ozko stezico, ki je drsela prek močvirja, vendar ga je Kuzma Jegorič prijel za ramo in opozoril: »Ne, Serjož, tja čez je ne bova usekala.« »Zakaj?« seje obrnil k njemu Sergej. Lovec je odganjal od obraza obada in mirno odgovoril: »Predvčerajšnjim je lilo kot iz škafa, sedaj je močvirje nabreklo. Tam zraven Paninske nižine ti bo do pasu, meni pa do vratu. Pojdiva raje naokrog.« »Čez poseke?« »Zakaj le? Več kot dve vrsti daljša pot je tam čez. Po glavni cesti je bliže.« »Greva pa tja, kaj bi. Tebi je bolj znano,« je povedal Sergej in se obrnil nazaj. »Ja, res je,« se je medlo nasmehnil lovec in si popravljal kučmo z naušniki, ki mu je lezla na oči. »Ta kraj poznam kot lasten žep. Že petdeset let se klatim tod naokrog.« »Gotovo poznaš že vsako drevo.« »Poznam dragec, poznam...«je zavzdihnil lovec in zakorakal pred Sergeja. Grmovje, ki se je razraslo ob močvirju, je kmalu zamenjalo mlado brezovje. Tu je bilo bolj suho; rumena, že prezrela trava je segala do pasu in mehko škripala pod nogami. Lovec si je med potjo prižgal, za njegovim sključenim hrbtom v vatiranem suknjiču seje povlekel sladkoben, moder oblaček dima. Sergej je segel v žep, izvlekel prazno škatlico »Jave«, jo zmečkal in vrgel v travo. Lahen vetrič je šelestel v brezovih listih in zibal travnate metlice. Sergej je na poti utrgal travico, vtaknil jo je v usta in se ozrl. Nad močvirjem, ki je ostalo za njima, je ležala rahla meglica; dva jastreba sta krožila v rumeno-rožnati kopreni in se tu in tam oglasila s piski. Na koncu brezovja je Kuzma Jegorič začel vedno bolj zavijati proti desni. Presekala sta majhno sotesko, obšla vrsto skal, vraščenih v zemljo, in stopila v jelov gozd. Sergej je izvlekel iz ust trav- nato bilko in jo vrgel v majhno jelovo mladiko. Travica se je izgubila med mlečno zelenimi igličastimi vejami. Pot se je razširila in počrnela. Lovec se je obrnil k Sergeju in si popravil puškin jermen, ki mu je zdrsel z rame. »A nisi nikoli hodil tod?« »Ne, Jegorič. Še nikoli nisem bil tu.« »Zapuščen kraj...« lovec je stopil z njim v korak in gledal pod noge. »Jelke so lepe. Pokončne.« »Ja, jelka je tukaj naravnost čudovita.« »Pa kako gosto je to jelovje!« je zamrmral Sergej, razgledujoč se okrog sebe. »Verjetno je tu veliko divjih petelinov, pa leščark...« »Divji petelini so bili, prav imaš. Močviije, jagodičevje je tudi tu, pa so živeli. Potem so počasi izginili. Kdo bi vedel, zakaj. Leščark je vse polno. Na piščalko zvabiš cele jate. Samo streljati je treba.« »Zakaj pa so divji petelini izginili?« je vprašal Sergej. »Tega res ne vem,« je namrgodeno odgovoril lovec in si gladil brado. »Ne vem. Pravzaprav ni nikogar, ki bi jih ubijal, pa tudi krcgi sami so zakotni. Vem samo to, daje divji petelin zelo muhast. Previden. Leščar-ka in ruševec, tadva... tudi če trava ne raste. Živela bosta kjerkoli. Ta drugi pa...« Sergej je pogledal navzgor. Visoke jelke so se strnile nad potjo, sonce je bledo svetilo skoznje. Zemlja pod nogami je bila mehka in suha. »Jegorič, kaj pa... drugih vasi razen Korobke tukaj ni bilo?« Lovec je zmajal z glavo: »Kako ni bilo! Tri vasi so bile. Dve majhni kot pristava in ena, ki je štela okrog štirideset hiš.« »Kaj pa zdaj?« »Ja, vsi so se odselili. Stari so pomrli. Mlade pa vleče v mesto. Vrata in okna na bajtah so z žeblji zabita in bajte trohnijo.« »A so daleč od tod?« »Približno pet vrst od tod je prva, pristavi pa sta še bolj daleč.« »Ja, tja bi morala pogledat.« »Zakaj pa? Bova že šla. Videl boš, kako kopriva skozi okna raste.« Sergej je zmajal z glavo in si popravil puško: »Slabo je to.« »Seveda! Kako naj bo dobro! Žalostno je gledati na vse te hiše. Kakšna bruna so to, ravna, sama jelovina. O pravem času bi jih morali odpeljati, pri Bogu...« »Ja, kaj boš, ko pa še odpeljati nima kdo.« Lovec je zamahnil z roko. »Aaaa... Nihče se noče ubadati s tem. Ljudje so se polenili.« »O, to pa govoriš kar tako. Lej, danes so na žagi vaši garali.« »A se tako gara?« seje začudil Kuzma Jegorič. »Ja kaj, a so po tvojem slabo delali?« Lovec je spet zamahnil z roko: »Tako se ne dela. Smo mar pred vojno takole delali? Smo gledali na uro? Iz gozda sploh nismo šli, svojo zemljo si zanemarjal, da te je rajna žena s kletvicami obkladala - košnja je, mi pa - zdaj preštevamo, zdaj šiške nabiramo, zdaj pogozdujemo! Kosiš zadnji, ko so že vsi vse pospravili in pijejo čaj.« Sergej ga je pogledal z nasmeškom. Lovec je široko korakal in mahal z lopatastimi rokami pred seboj. »Pa med vojsko. Če bi mužiki takrat vedeli, da pet vrst daleč leži deset hlodov kar tako, bi jih že naslednji dan pobrali. Zdaj pa ti kar tako gnijejo.« Pomolčal je in si popravil kučmo. Jelov gozd se je začel redčiti, sončni žarki, ki so se prebili skozi igličje, so se usuli na pot in zdrseli po sivkastih deblih. »Zdaj bova krenila vstran, nimava več daleč,« je pokazal z roko Sergej. Skrenila sta in stopila na stezico, obraščeno z grmovjem. Spredaj se je naenkrat zaslišal šum, zaplahutala so težka krila in med debli so se pojavili divji petelini, ki so leteli na vse strani. Lovec seje ustavil in jih spremljal z očmi. »Lej jih, tu so. Mladi zarod... se pravi, niso še izginili.« Obstala sta in poslušala oddaljujoče se ptice. »Kako krepki so,« je zmajal z glavo Sergej. »Res je. Še pred jesenjo ne boš ločil mladih od starih... Lej, kako so zašumeli...« Kuzma Jegorič se je previdno pomaknil naprej, pozorno pogledal in se nagnil: »Poglej, Serjož...« Sergej seje približal in počepnil. Na zemlji, posuti z igličjem, je bilo vse polno iztrebkov divjih petelinov, tu in tam so bile gladke prašne jamice. »Živijo torej le...« se je nasmehnil Kuzma Jegorič, vzel v dlan posušen košček iztrebka, ga pomel med prsti in odvrgel. »Ko bi vsaj tile tuk^j ne odleteli...« Sergej je razumevajoče prikimal. Za jelovjem seje raztezal velik travnik. Trava je bila pokošena, trije samotni hrasti so stali sredi travnika. Na drugem koncu, prav na robu, je bilo videti ogromen stog sena. Lovec se je popraskal po sencah in se ozrl. »No, pa sva prišla na piano. Še pol vrste je pred nama in poseke...« Sergej je snel z obraza pcučevino, ki seje prilepila nanj. »Ovinek sva torej napravila po desni?« »Aha.« »Hitro. Jaz sem pa hotel čez poseke.« Lovec se je zasmejal: »Tukaj je krajše.« Sergej je zmajal z glavo: »Ti bi moral v Susanino, Jegorič!« »Ja, res...« Šla sta čez travnik in prišla v gost mešani gozd. Kuzma Jegorič je samozavestno hodil spredaj, odmikal in pridrževal gibke leskove vejice, pod njegovimi nogami pa je pokala suhljad. Njegov sivi vatirani jopič je hitro oblepila pajčevina, suha vejica se mu je zataknila za ovratnik. »Jegorič, tukaj je pa najbrž dosti gob, kaj?« je spregovoril Sergej v vatirani hrbet lovca. »Kakor kdaj.« »Pa letos, kako je?« »Nič posebnega. Marja jih je nabrala tri vedra. Dali smo jih v sol.« Na levi se je med grmovjem pokazal od strele razcefran hrast. Po dolgem razklano deblo se je belilo sredi mračnega zelenja. »Poglej, kako ga je,« je z glavo pokazal Sergej. »Ja. Pa je videti, kot da ni rasel na samem.« »Tisti tam mu je podoben. Zakaj je treščilo ravno vanj...« »Sam Bog ve, zakaj.« Sergej se je zasmejal. »Kaj se pa smeješ. A veš, kako je bilo oseminpetdesetega, ko so se štirje kosci vračali čez polje domov z vilami in kosami na ramah? Neka ženska pa je šla brez vsega, samo skledo za kašo je nesla. In je ravno vanjo udarilo. Pa ni imela ničesar iz železa na sebi, pa še prav velika ni bila. Potemtakem jo je sam Bog kaznoval za grehe...« »Šlučzg,« je zamrmral Sergej. »Slučajnosti ni,« ga je prepričljivo prekinil lovec. Gozda je bilo konec, med debli se je pokazala široka, s soncem zalita poseka. Kuzma Jegorič se je obrnil k Sergeju in dvignil prst: »No, zdaj pa tiho. Lahko nas zasliši in zgubljeno bo.« »Kako bova šla?« je šepnil Sergej in snemal z rame puško. »Le-ej, tamle skozi grmovje se bova prerinila...« Lovec je snel z rame svojo dvocevko, napel petelina in vtaknil puškino kopito pod pazduho, cev spustil navzdol in se odpravil čez poseko. Sergej se je premikal komaj opazno. Poseka je bila široka. Masivne štore sta že obrasla grmičevje in praprot, visoka trava seje kot stena dvigala po vsej poseki. Lovec je previdno obšel štore in stopal čez ležeča debla. Šergej se je trudil, da ne bi zaostajal. Na sredini poseke se je izpod lovčevih nog dvignil ruševec in nerodno odletel. Kuzma Jegorič je veselo zaklel, ko je spremljal z očmi ptico, in se potem zopet odpravil naprej. Ko seje približal robu poseke, je molče pokazal Sergeju na visoko jelko. Sergej je prikimal, položil puško na zemljo, si snel nahrbtnik in ga začel odvezovati. Lovec je stal s puško, pripravljeno na strel, razgledoval seje in prisluškoval. Sergej je vzel iz nahrbtnika vrvico in majhen kasetofon. Privezal je na vrvico kamen, zamahnil je in ga zavihtel v goščo vej. Kamen je takoj potegnil vrvico čez tri debele veje in ko je priletel nazaj dol, se je zazibal ob Sergejevi glavi, Sergej ga je hitro ujel, odvezal in začel privezovati k vrvici kasetofon. Ko je končal, je pritisnil na tipko in potegnil za prosti konec. Kasetofon je zapel s hri-pavim glasom Visockega1 in se začel hitro dvigati kvišku. Čim više seje dvigal, tem glasneje je - nihajoč na zategnjeni vrvici - odmeval po tihem jesenskem gozdu ritmični zven kitare in prodorni, na vse grlo kričeči glas: »Na pokopališču je vse prav spokojno, nikogar, nikamor videti ni; vse prav kulturno, vse prav dostojno, izredna sreča, večje ni!« Kasetofon se je povsem skril med igličjem, pomolčal je in znova zapel: »Kupil sem nekaj žganja in sladke halve, riiiiižskega piva in kerčen-ski slaniiik. In se odpeljal v Bele Stebre, da bi videl bratca pa še druge norce...« Sergej je previdno pripognil vejico k jelkinemu deblu, dvignil puško, počepnil in s prstom odmaknil zaklep. »Norci, ti pa znajo žveeet! Tako bi živu vsaaak. Počneeeš, kar čeeeš. Če češ, greš spat, češ pet, pa poj!« seje razlegalo iz jelke. Lovec je napeto gledal v globino gozda. Kasetofon je zapel pesem o norcih in začel novo - o fantu, ki ni streljal. Lovec in Sergej sta kot prej nepremično čakala. Nad njima sta zleteli dve raci. Gozdni odmev je doneče mešal besede in jih vračal nazaj. Sergej je pokleknil, da bi mu bilo udobneje. »Nemški ostrrrostrrrelec je pomerrril vamee in ubil človekaa, ki ni streljaal,« je zapel do konca Visocki in utihnil. Iz jelke seje slišal njegov pridušeni pogovor, nato smeh maloštevilne publike. Lovec seje še bolj sklonil naprej, zdajci zamahnil z roko in pokazal na puško. Visocki je nestrpno uglaševal kitaro. Sergej je med drevjem zagledal čokato postavo, vzel jo je na muho. »Ne še! Ne še!« je obupano zašepetal lovec, skrivaje se za grmom. »Predaleč je! Pusti ga bliže, boš prezgodaj, pa ti bo ušel!« Sergej je obliznil osušene ustnice in povesil puškino cev. Visocki je rezko udaril po strunah: »Morrskiih zaliivov že zdaavncO več niii, o hraa-stih ne duuha ne sluuha. Hrast gre leee za parket šeee - pa saaaj ga niii. Prišliii iz baajte so hruust gorilastiii, pa poseeekaliii hraasteee za krrrste miii!« Pritlikava postava je stekla k jelki, suhljad je pokala pod njenimi nogami. Sergej je dvignil puško, pomeril, zadržujoč trepetanje potnih 1 Vladimir Semjonovič Visocki (1938-1980), znan ruski pesnik, kantavtor in igralec moskovskega gledališča na Taganki. rok, ter hitro dvakrat zaporedoma ustrelil. Tresk je udušil pesem, ki se je razlegala iz igličja. Temna postava seje prevrnila, potem seje premaknila in se poskušala dvigniti. Medtem ko je Sergej mrzlično hitel znova nabiti puško, se je lovec privzdignil izza grma in spustil dva strela iz svoje cevi. Premikanje je zamrlo. »Utiihni, utiihni v prsih hrepenenje tiii! To je le začeetek, pravljica slediii!« je zategnjeno pel Visocki. Sergej je oprezoval skozi prašni dim in znova dvignil puško, vendar mu je lovec pomahal z roko: »Dovolj, kaj bi streljal v mrtveca. Greva pogledat...« Previdno sta se približala z naperjenima puškama. Ležal je približno trideset metrov stran, razširjenih rok in z glavo, zasajeno v majhno mravljišče. Lovec se je približal prvi in ga brcnil s škornjem v vatirani bok. Mrlič se ni ganil. Sergej je s škornjem udaril v okrvavljeno glavo. Mlahavo se je prevrnila vstran, tako da se je pokazalo uho z ušesno mečico, priraščeno k licu. Po ušesu so lezle vznemirjene mravlje. Sergej je položil puško zraven in hitro izvlekel iz usnjene nožnice nož, ki je visel na pasu. Lovec je zgrabil truplo za roko in ga obrnil na hrbet. Obraz je bil zalit s krvjo, v kateri so gomazele ujete mravlje. Vatirani suknjič je bil razpet, na golih prsih so se videli krvavi sledovi karteče. Sergej je z vso močjo zasadil nož v rjav sesek, se vzravnal in si s hrbtno stranjo dlani obrisal potno čelo. Iz ust trupla je brizgnila škrlatno rdeča kri. »Zdrav je,« je zamrmral lovec in se nasmihal; iz žepa je vzel zložljiv nož in začel vešče rezati z mrliča obleko. »Tam je mačeek, prav zarees. Hodi v leeevo - pesem pojeee, v desno greee, pa vic poveee...« »Sneti ga bo treba, Serjož,« je dvignil glavo lovec. Sergej je prikimal in odšel k jelki. »Glej, kje gaje zadelo... kako gaje preluknjalo...«je mrmral lovec, ko je razkrival okrvavljeni trebuh trupla. Sergej je prišel k drevesu, razvezal vozel in previdno spustil kasetofon. »To je le začeetek, pravljica slediii!« je še zapel Visocki in utihnil, ko ga je prekinil pritisk na gumb. Sergej je zmotal vrvico v klopčič in jo skupaj s kasetofonom dal v nahrbtnik. Lovec je medtem vešče odrezal glavo, jo porinil s škornjem proč in se vzravnal, težko sopeč: »Pusti, da kri odteče, takrat ga bova razkosala...« Sergej seje vrnil, počepnil je pred truplom: »Kako hitro sva ga, kaj, Jegorič, kar težko se verjame...« »Ti si ga zadel, jaz pa do knya pobil!« seje zasmejal lovec. »Kaže, da nisem še čisto oslepel.« »Fant od fare si.« »Prišel je, ta hudič, iz največje gošče.« »Ja. Ni padel kar pred cev.« »Ampak ti si mu pa posvetil! Ves vamp si mu prerešetal, pa kako!« »V glavo si ga najbrž ti zadel...« »No ja. Meni malo više nese... Morava ga odvleči stran od mravelj, če ne, ga bodo vsega oblezle...« »Dajva, odvleciva ga pod hrast...« Prijela sta truplo za noge in ga odvlekla. Glava je ostala zraven mravljišča in je ležala tam. Lovec seje vrnil, prijel jo je za uho in prenesel pod hrast. Iz vratu mrliča je tekla kri. Sergej je vzel čutaro s konjakom, odpil in podal Kuzmu Jegoriču. Ta je obrisal lepljive prste ob hlače, previdno nastavil čutarico k ustom in odpil: »Močan je...« Sergej sije ogledoval truplo: »Plečat tip je to. Lej, kako močna pleča ima.« Lovec je spet potegnil in mu vrnil čutaro: »Zdrav je... No, dosti, dajva ga odreti...« Hitro je razparal trebuh, izrezal srce in potem, ko je potisnil nazaj neuporabna čreva, začel izrezovati jetra: »Še sem ga je zadelo.« Sergej seje nasmehnil, pogledal je navzgor. Komaj viden jastreb je plaval po zraku in čisto narahlo premikal krila. »Tale jetrca bova pa kar zdaj spekla,« je mrmral Kuzma Jegorič in ril po črevesju. »Tako je,« seje odzval Sergej. »Na žerjavici.« »Pa tudi na palčki lahko. Taka sveža stvar, veš, kako je to dobro...« »Vem,« seje nasmehnil Sergej in znova dvignil čutaro k ustnicam. »No, na tvoje zdravje, Jegorič.« »Na zdravje, na zdravje, Serjož...« Prevedla Ana Zajec Ljudmila Petruševska Naš krog V mojem spominu je nastala nekakšna zmešnjava v zvezi z zadnjimi dogodki mojega življenja, posebno še ob tem, da sem začela izgubljati vid. Ali je ob teh petkovih žurih minilo deset, nemara petnajst let, zvrstili so se češki, poljski, kitajski ali jugoslovanski dogodki, bili so takšni in takšni procesi, potem procesi zoper tiste, ki so protestirali zoper razsodbe prvih procesov, potem procesi zoper tiste, ki so zbirali denar za pomoč družinam zapornikov v taboriščih - vse to je odvihralo mimo. Včasih so priletele zablodele ptice iz drugih sosednjih področij človeškega ravnanja in nehanja. Ob petkih se je kar navadil prihajati okrajni miličnik Valera, mož, ki je obvladal samoobrambo brez orožja, nadut in samozavesten. Ob petkih se stanovanjska vrata niso zapirala, neposredno s pločnika so vodile tri stopnice - potem pa že vrata: ko je prišel prvič, je od vseh zahteval dokumente v zvezi s pritožbo stanovalcev iz nasproti stoječe hiše na Stulini ulici zaradi prehudega hrupa po enajsti uri zvečer tja do petih zjutraj. Valera je pozorno pregledal dokumente vseh, še bolj pa to, ali jih sploh imamo, s^j nihče izmed fantov ni imel potnih listov. Pri dekletih jih ni preverjal, to je potem navdalo na misel, da je Valera nekoga iskal, in ves naslednji teden se je živahno in živčno telefonarilo zdiy sem zdaj tja, vsi smo bili zmedeni od tesnobe, prestrašeni in čisto iz sebe. Res, v našo tihotno družino, v kateri je ropotal samo magnetofon, je vdrla nekakšna nevarnost, vpričo Valere in preverjanja dokumentov smo se znašli v središču dogajanj. Naslednji petek so vsi že natanko predvidevali, da Valera išče ameriškega Rusa Ljovko, ki že leto dni živi z zapadlo vizo, potikajoč se po zasebnih stanovanjih in brlogih, pa ne, ker se ne bi maral vrniti v Združene države, kratko in malo je zamudil rok, za kar je, kot so mu povedali, po naših zakonih predviden zapor, in takrat se je začel skrivati, vsi pa so ga sprejemali s hrupom in smehom, pri Mariši pa ga nisem videla niti enkrat, pri Marišinih stanovalskih sosedih, sumljivi druščini, ki so jo sestavljali dve večni študentki brez stalnega dovoljenja za moskovsko bivanje in dva njuna sostanovalca različnih narodnosti, pa je Amerika- nec Ljovka včasih prenočil na tleh in nekoč po naključju, kot sta pripovedovali študentki, ko je prišel po rubelj, preživel noč z ministrovo hčerko Rimko iz drugega letnika novinarske fakultete. O Amerikancu Ljovki potem ni bilo več ne duha ne sluha. Rimka pa se ni gnala in je zdaj, pravijo, stikala po vseh beznicah in iskala Ljovka, ki mu je po ruskem gledanju dala vse. Odtistihmal, pravijo, Ljovka ni več prenočeval v Stulini ulici, Valera je prihajal potemtakem zaman. Vendar je Valera spet prišel pet minut čez enajsto, da bi izključili magnetofon, magnetofon smo izključili in posedeli, potihoma pili, Valera pa je sedel z nejasnimi nameni: morda seje odločil, da pričaka Ljovka, morda pa je kratko in malo moral priti naši krotki druščini do dna, pa je obsedel in ni odšel. Mariša, ki je druge z vso ihto prepričevala, da so vsi ljudje zanimivi, pri njej so kar naprej prenočevali zgubljenci s kolodvorov, mesec dni je živela pri njej ženska s paralizirano enoletno deklico, prišla je v pediatrični inštitut na posvet, vendar ni imela pravice do hospitalizacije - Mariša torej je prva našla ključ in se začela obnašati tako, kot da je Valera nesrečen in osamljen človek, v tej hiši pa seveda nobenemu neznancu niso odrekli strehe, le da se je poredkoma kdo odločil, da bi bil v nadlego. Mariša in za njo tudi Serž sta se začela z Valero vneto pogovarjati o raznih temah, ponudila sta mu kozarec čistega vina, zraven pa črnega kruha in sira, edino, kar je bilo na mizi, in Valera se ni ognil nobenemu vprašanju in niti za hipec ni občutil, da bi bilo njegovo samoljubje kakorkoli prizadeto. Tako je denimo Serž vprašal: »Ti, ali si šel k milici zaradi dovoljenja za bivanje?« »Dovoljenje sem imel že poprej,« je odvrnil Valera. »In kaj delaš?« »Naporno področje,« je odgovoril Valera, »obvladam sambo, samoobrambo brez orožja, sem sambist, toda zaradi poškodbe ramena že v armadi nisem dobil drugega razreda. V samoobrambi brez orožja, ko te dobijo v klešče, moraš spustiti zvočni signal.« »Kakšen zvočni signal?« sem vprašala jaz. »No, opravičujem se za izraz, da vsaj prdneš ali spustiš plin, da ti ne zlomijo roke.« Takoj sem vprašala, kako je mogoče prdniti na ukaz. Valera je odvrnil, da se mu ni posrečilo spustiti močnega zvočnega signala in da so mu izpahnili roko v ramenu, tako je dobil tretji razred. Potem je Valera, loveč sapo, razložil svoje stališče o sedanjem položaju in o tem, da se bo kmalu vse zasukalo in da bo vse tako kot pod Stalinom, pod Stalinom pa je bil red. Kratko in malo, ves naš večer je mineval v sociološkem preučevanju značaja, navsezadnje pa se je on bodisi izkazal za bolj iznajdljivega ali pa je bilo naše skupno ravnanje pasivno, toda namesto običajnega anketiranja, kakor seje to pri nas kdove kolikokrat že dogajalo z zablo-delimi prostitutkami, ki jih je sem vlačil Andrej, ali s tistimi, ki so se iz zanimanja za glasbo ustavljali na tihi Stulini ulici in čez okensko polico navezali z nami pogovor pa navsezadnje zlezli v sobo prav tu čez in so morali potem odgovarjati na celo kopico vprašanj - tokrat se je zasukalo drugače, in Valera, ki se konkretno ni dotaknil svojih službenih obveznosti, nas je polno uro na ves glas poučeval, kako je bilo pod Stalinom, in nihče mu ni naravnost ugovarjal, vsi so se očitno bali pro-vokacije, strah jih je bilo, da bi pred predstavnikom oblasti razlagali svoje nazore, sicer pa je bilo med nami splošno sprejeto, daje izražanje lastnih nazorov nekakšna otročarija, še toliko bolj pred prismojenim zmuzljivim neznancem Valero, ki je prišel z nejasnimi nameni in zdaj sedel za uborno okroglo mizo v beraški sobici Mariše in Serža. Ob dvanajstih so vsi nekako osramočeni vstali in se začeli odpravljati, Valera pa ne. Ali je moral Valera nekje prebiti noč dežurstva ali pa je imel jasno določeno nalogo, obsedel je pač pri Mariši in Seržu do jutra, in Serž je povedal svoje mnenje, kar je bilo potem množicam prek Mariše sporočeno po telefonu, da je namreč to najbolj zanimiv človek, kar jih je bil srečal v zadnjih štirih letih, a to je bila njegova obrambna formulacija in nič drugega. Serž se je povsem posvetil Valeri, medtem ko se je Mariša odpravila leč na tla v Sonječkino sobo, Serž pa je kot možak ostal in srebal z Valero čaj iz šentjanževe rože, poln čajnik tekočine, ki žene na vodo, pri čemer Valera niti enkrat ni stopil na stranišče, odšel je šele takrat, ko je bilo konec njegovega dežuranja na tem območju. Valera očitno ni hotel zapustiti OT1 niti za hipec in se je izkazal s svojo vztrajnostjo. Serž pa sam tudi ni šel proč, saj seje bal preiskave, ko ga ne bi bilo zraven. Kakorkoli že, tisti petek je bil petek zasliševalskega mučenja, vsi pa smo bili hudo namrgodeni. Še Lenka Marčukajte niti enkrat ni sedla komu na kolena, Valeri pa sploh ne, tudi Žora ni niti enkrat kriknil skozi podoknico mimoidočim šolarkam »Devičke!«, samo jaz sem naprej in naprej spraševala, kako se ti sambisti navadijo izpuščati zvočne signale - ali z močjo volje ali s posebno prehrano. To vprašanje sem gonila ves večer, Valera pa se je otepal prav tega - namreč o oddajanju signalov. Kar nekam seje mrščil, se izmikal tej stvari, niti enkrat več ni omenil teh zvočnih signalov in me tako kot vsi zasovražil od prvega trenutka in za vse večne čase. Vendar se ni mogel izmazati, saj grda beseda, ki seje kar naprej ponavljala, očitno ni v neobjavljenem spisku takih besed, zaradi katerih te na javnem prostoru vtaknejo za rešetke za petnajst dni, toliko bolj, ker jo je Valera sam prvi izgovoril. Jaz pa sem se edina vmešavala v ta pametnjakarski pogovor, ki ga je s primernimi vprašanji sprožil Serž, v upanju, da se bo vendarle postavil v položaj porogljivega opazovalca življenjskih pojavov, za kakršnega bi lahko imeli Valero, toda Valera se ni hotel požvižgati na očetovska vprašanja Serža, ampak je kar naravnost blebetal spričo svojega uradnega položa- 1 Opazovalna točka. ja nevarne reči glede tega, da prenekateri veliko razumejo in da boste prav kmalu vsi odkorakali tja in da bo gospodar že prišel. »Pa vendar,« sem sitnarila naprej, »kje vas naučijo spuščati pline? Vi se tega očitno niste navadili, saj jih niste mogli spustiti o pravem času in niste dobili razreda.« »V vojski so taki fantje, takšen tehnični kader,« je nadaljeval Valera, »v rokah imajo tehniko, v rokah imajo vse, ti fantje se spoznajo, glavo imajo na pravem mestu.« Serž pa je na primer spraševal, ali mora ponoči pogosto dežurati in kje so mu dali sobico. Mariša je s svojo običajno dobrohotnostjo in prizanesljivostjo v glasu poizvedovala, ali je Valera oženjen in ali ima kaj otrok. Tanja, naša Valkira in lepotička, se je samo potihoma smehljala in nagnjena nad skodelico polglasno komentirala posebno živahne Valerine replike in se kar naprej obračala na Žoro, kakor da mu daje oporo v tem zapletenem položaju, ko je ta napol Žid pokazal Valeri potni list (tokrat je edini imel potni list pri sebi), ki ga je Valera na glas odzlogoval: »Georgij Aleksandrovič Perevoščikov, Rus.« No, Valera je tudi pri svojem drugem obisku zahteval, naj pokažemo potne liste, in spet je preveril Seržev potni list, a tudi tokrat ni dobil potnega lista ne od Andreja ne od mojega Kolje ne od nikogar, ki ga je po naključju zaneslo na ta nevarni zabavni večer - od kristjana Zilber-mana, ki je poredkoma bival v Moskvi in je bil hudo prestrašen, pa je namesto potnega lista pokazal svojo staro študentovsko izkaznico, s katero je stalno dobival železniške vozovnice s popustom. Valera je Zilbermanu vzel izkaznico, jo meni nič tebi nič vtaknil v žep, Zilberman pa se je izmazal, ko je na ves glas vprašal, kje imamo stranišče. Čeprav je sprva grozilo, da bo Valera pritisnil Zilbermana ob zid in nazadnje ugotovil njegovo identiteto, ni stopil za njim niti koraka, mi pa smo vsi obnemeli in si gnali k srcu, kako se bo ubogi Zilberman zdaj tresel ko šiba na vodi, na vse to pa še ta njegov položaj, ko da bi bil privezan. Toda Valeri očitno ni šlo za Zilbermana. Mene je zanimalo, kako se bo obnašal ovaduh Andrej, vendar je ravnal prav tako previdno in zadržano. Brž ko so ugasnili magnetofon, je bil Andrej ob možnost, da bi plesal, s komer bi se mu hotelo plesati, ampak je plesal iz objestnosti. Kdaj pa kdaj sploh ni plesal, njegova žena Nadja, ki se je čisto zanemarila, je ne glede na svoj videz izprijene mladenke tisti trenutek prav tako sedela ko lipov bog in bila nazadnje ljubosumna - tako je torej Andrej sedel poleg svoje Nadje. Nadjin oče pa je bil polkovnik z možnostjo napredovanja in Nadja je vse besede Valere kot mlajšega kadra sprejemala samo s takega vidika, da je na vprašanje Serža, kakšen čin so mu vendarle dali, Valera odgovoril, da so prenekateri želeli, da mu ga sploh ne bi dali, njemu pa so takoj pripeli poročnika. Nadja se je edina med vsemi nemudoma znašla, začela je hoditi sem in tja, odvedla Andreja telefonirat neki Iročki, potem pa Andreja sploh odvlekla, Valera pa na to sploh ni reagiral. Ko bi bili mi vsi odšli, bi bil on nemara kljub temu ostal, tu je bila njegova točka - morda pa tudi ne. S Koljo tokrat nisva zapravljala denarja za taksi, ampak sva po metroju ujela avtobus in prišla prav spodobno domov in opazila, da Aljoška ob pol dveh ponoči še ne spi, ampak drema pred televizorjem, ekran pa gori v prazno. To je bila najina prva nočna vrnitev s petkovega žura - ne pa jutranja, in ugotovila sva, da Aljoška po svoje tudi praznuje to noč, ko pa sem ga dajala spat, je rekel, da se boji spati sam in da gaje strah ugasniti luč. Res, vse luči so bile prižgane, pa saj Aljoške poprej ni bilo strah, toda prej je kajpak še živel ded, nedavno tega pa je ded, moj oče, umrl, moja mati pa je umrla tri mesece pred tem, isto zimo sem izgubila starše, mati je umrla od bolezni ledvic, ki seje nekaj časa kazala tudi pri meni in ki se začenja s slepoto. Kakorkoli že, opazila sem, da se Aljoška boji zaspati, kadar ni nikogar doma. Očitno sta pred njim vstajali senci dedka in babice, moj oče in mati sta ga vzgajala in razvajala, zdaj pa bo Aljoška sploh ostal sam, ko vem, da bom morala tudi sama kmalu umreti, moj dobri, vpričo drugih molčeči Kolja, ki se je doma dolgočasil ali pa grdo kričal na Aljoško, kadar je ta jedel skupaj z nama - ta Kolja pa seje očitno pripravljal, da me zapusti, a pri tem ni odhajal nikamor drugam kot prav k Maši. Povedala sem že, da so nad našim mirnim petkovim gnezdom zvih-rala mnoga leta, Andrej je iz zlatolasega mladostnega Parisa postal oče, zavržen mož, ovaduh na ekspedicijski ladji, pa spet zakonski mož in posestnik lepega kooperativnega stanovanja, ki ga je polkovnik kupil za Nadjušo, in navsezadnje alkoholik; še zmerom je ljubil samo Marišo, vse od študentovskih let, in Mariša je to vedela in cenila, vse druge dame na njegovi življenjski poti so bile kratko in malo nadomestek. Poglavitna točka Andrejevega programa pa so bili plesi, en ali dva neizogibna plesa na leto. Žora je prav tako zrasel iz objestnega študenta v skromnega, revnega starejšega znanstvenega sodelavca v najbolj ceneni srajci in hlačah temnosive barve, očeta treh otrok, nekakšnega bodočega akademika in nagrajenca brez pretenzij, toda v njem je zmerom živelo in ostalo v srcu eno: ljubezen do Mariše, ki je od nekdaj ljubila samo Serža pa nikogar drugega. Seveda je tudi moj Kolja oboževal in ljubil Marišo, že v prvem letniku na inštitutu sta na Marišino spodbudo čisto ponorela, in ta igra seje vlekla prav dotlej, dokler ni bilo tako daleč, daje Serž, kije osvojil lepo Marišo, zaživel z njo in tako nenadoma našel žensko, ki jo je ljubil že od šolskih klopi naprej, nekoč na novoletni praznik pa, ko so se vsi napili in igrali šarado, je dejal: »Zdaj pa grem in pokličem ljubico,« - da je vse zadelo ko strela z jasnega, kiyti če so moški ljubili Marišo in šteli Serža za enkratnega človeka, potem smo vsi čez vso mero imeli radi Marišo in Serža, Serža so kar naprej imeli vsi na jeziku, čeprav je sam bolj malo govoril, tako gaje pač povzdigovala v nebesa Mariša, ki gaje oboževala zdaj kot mati, zdaj kot sodelavka, vzhičena je bila ob sleherni njegovi besedi in gibu, ker ga je svoj čas, še v prvem letniku, ko se je Serž ob vseh drugih zagledal vanjo in ji predlagal, da se vzameta, in pri njej spal, zapustila, najela sobico z nekim Žanom, se vdala ljubezenskim strastem in se odpovedala prvi in čisti Serževi ljubezni, potem pa jo je Serž zavrgel, in se sama po svoji volji vrnila k Seržu, potem ko seje za vse večne čase odpovedala misli na erotično strast čez plot, sama mu je predlagala, da se poročita, in sta se vzela, Mariša pa se je včasih v svetem ognju zagovorila, da je Serž - kristalna čaša. Jaz bi ji zdaj rekla, naj nikar ne spi s kristalno čašo, to le ne gre, če pa že, potem se pač porežeš. Toda takrat smo vsi živeli na pohodih in ob tabornih ognjih, pili smo suho vino, vsemu smo se zviška posmihali in se nismo dotikali spolnih stvari, saj smo bili premladi in nismo vedeli, kaj nas čaka; kar se tiče spolnosti, je vso druščino vznemirjalo samo to, da sem imela bele kopalke, skozi katere seje vse videlo, in ljudje so se norčevali iz mene, kakor so vedeli in znali; to se je dogajalo, ko smo vsi živeli v šotorčkih kje ob morskem obrežju, spolnost pa je prihajala na dan tudi takrat, ko se je Žora pritoževal, da ni slačilnice in da je zato težko v morje. Sicer pa je taisti Žora vpil na oddihajoče se predstavnice ženskega spola, da potrebujejo pošten abortarij, Andrej je v romantičnem zanosu odhajal na plese kakih šest kilometrov daleč v mesto Simeiz k jetičnim dekletom, Serž se je vztrajno šel podvodni ribolov in tako kazal svojo možatost, jaz pa sem ponoči vse slišala, ko je iz njunega šotora prihajalo enakomerno potrkavanje, toda Mariši je zmerom gorel v očeh nemirni ogenj, to pa ni povedalo nič lepega o sposobnostih Ser-ža, fantje so bili ko na trnih zaradi Mariše, videti je bilo, ko da hočejo kolektivno zapolniti vrzel, vendar tega niso zmogli. Pravzaprav je ta seksualni ogenj, ki je goltal Marišo, boginjo ljubezni, hkrati z njeno nedostopnostjo tako dolgo omogočal, da smo se toliko časa držali naše skupne druščine, saj je tuja ljubezen nalezljiva, to je že dokazano. Dekleta smo ljubile Serža in obenem tudi Marišo, vznemirjale smo se zaradi nje in bile prav tako kot ona raztrgane na dele, vendar po svoje, po eni plati smo ljubile Serža in sanjale, da bi bile na mestu Mariše, po drugi plati pa to ni bilo mogoče zaradi vdanosti Mariši, zaradi ljubezni in sočutja do nje. Kratko in malo, vse je bilo prežeto z nedeljivo ljubeznijo Mariše in Serža, z neuresničljivostjo njune ljubezni, in vsi so drezali v to. Serž je bil besen, bilje edini, ki je užival vse pravice. Enkrat pa je ta tvor, čeprav ne do kraja, počil, ko je med običcgnimi nedolžnimi seksualnimi pogovori pri mizi - to so bili pogovori čistih ljudi, zato so lahko govorili o čemerkoli že - beseda nanesla na knjigo poljskega avtorja »Seksopatologija«. To je bilo nekaj novega za vso našo druščino, v kateri je doslej vsakdo živel tako, ko da gre za nekaj edinstvenega, česar sam ne pogledaš in tudi drugim ne pokažeš. Novi val vednosti pa seje dotaknil tudi našega krožka in rekla sem: »Pripovedovali so mi o knjižici ,Seksopatologija', v njej je spolni akt razdeljen na stadije, ko zakonca vzburjata drug drugega. Serž, veš, menda je treba najprej ljubkovati partnerjev uheljček. Kaže, da je to erogena cona!« Vsi so obnemeli, Serž pa je brž usekal, da me z vso ostrino zavrača, začel je pljuvati okrog sebe in kričati, jaz pa sem obsedela kot prikovana, saj sem zadela v črno. Toda to je bilo še prej, preden je Serž našel ljubo na svoji ulici otroštva, srečal svojo mladostno erotično sanjo, zdaj jedro temnolasko, kot so vedeli povedati nekateri poučeni ljudje, in še preden je v stanovanje na Stulini ulici začel redno zahajati miličnik Valera in se tako bojevati za tišino po enajsti uri zvečer tja do sedme zjutraj, in tudi preden sem začela polagoma opažati, da izgubljam vid, pa še preden sem odkrila, da je Mariša ljubosumna na mojega Koljo zaradi Lenke Marčukajte. Torej so se v hipu odmotali vsi vozli: Serž ni več prenočeval doma, odpadli so vsi petki, začeli pa so se enaki žuri na varnem kraju, v sobi Valkire Tanje, pa čeprav ob navzočnosti njenega mladega sina, ki je bil zaradi matere ljubosumen na čisto vse. Pozneje so mladeniča izolirali, saj so ga ob petkih pošiljali prenočevat skupaj z dekletom Sonječko na Stulino ulico, in s tem v zvezi sem pripomnila, da je za otroka koristno, če spita drug ob drugem, vendar so me kot vselej preslišali, čeprav sem govorila resnico. Sploh je prihrumel nekakšen val burnega življenja v predahih med petkovimi srečanji: Mariši je umrl oče, ko jo je obiskal na Stulini ulici, ravno na tej ulici je tisti večer prišel na neprimernem kraju pod avto, in kot je pokazala obdukcija, celo v opitem stanju, saj se gaje Marišin oče pred odhodom domov strahovito nalokal s Seržem. Vse se je zavozlalo v tej strahotni nesreči: to, da seje hotel Marišin oče po moško pogovoriti s Seržem, zakaj zavrača Marišo, in to, daje pogovor potekal zvečer, ko Sonječka še ni spala, Mariša in Serž pa sta pred Sonječko skrivala, da Serž ne prenočuje doma, Serž je ljubeče spravljal Sonječko spat in šele takrat odhajal k drugi, zjutraj pa seje Sonja tako ali tako prebujala za v šolo, ko je Serž že bil na poti na delo, po opravljenem delu, med šesto in deveto, pa je Serž pazil na hčerko, se ji posvečal z muziko in si z njo izmišljal pravljice - in prav v tem ljubeznivem predahu se je naslikal namrgodeni Marišin oče, kije, mimogrede povedano, že dolgo tudi sam živel z drugo družino, imel veliko in bridko izkušnjo in novega sina pri dvanajstih. Marišin oče se gaje nacedil, klatil tjavdan bog si ga vedi kaj in tjavdan končal pod avtom tik pred pragom hčerkine hiše, na Stulini ulici, v tihotni večerni uri ob pol desetih. V istem času je tiho ugasnila moja mati, ki je shujšala z osemdesetih na sedemindvajset kilogramov, pri tem pa je pogumno umirala, bodrila druge in tudi mene, zdravniki pa so tik pred njenim koncem hoteli najti bulo, ki je ni imela, jo odkrili, po naključju prišili črevo k trebušni mreni in jo pustili, daje umrla z za pest veliko odprto rano, in ko so nam jo mrtvo skotalili ven, razparano in zakrpano do podbradka in z luknjo v trebuhu, si nisem mogla predstavljati, kaj vse se lahko nameri človeku, in začela sem preudarjati, da to ni moja mama, ampak da je moja mama nekje drugje. Kolje pri vseh teh procedurah ni bilo poleg, saj sva bila z njim formalno narazen že pet let, vendar nihče ni plačal ločitve, zbogala sva se, da bova kratko in malo bivala skupaj kot mož in žena brez zahtev, živela sva skupaj, kot pač vsi živijo, tedaj pa je on očitno plačal ločitev in mi po pogrebu modro predlagal, naj plačam tudi sama, in jaz sem plačala. Potem je umrl moj očka, na smrt prizadet od bridkosti, končal je za infarktom, lahko in srečno, v spanju, tako da sem ponoči, ko sem vstala, da bi pokrila Aljoško, opazila, da papa ne diha več. Spet sem legla, poležala do jutra in odpeljala Aljoško v šolo, potem pa še očka v mrtvašnico. Prevedel Ciril Stani Valerij Murzakov Pozdravljena, Tonja! Kratka zgodba Pozdravljena, Tonja! Ne bodi huda, če sem te imenoval napak. Pišem iz norišnice. V moji glavi je še temno in nekam zmedeno. Spomin je izpuhtel. Toda polagoma se svetlika, kakor da bi se bistrilo. Nenadoma se prikaže droben ogenjček, kot od cigarete, kakor da bi se nekaj zabliskalo, a kaj, niti ne moreš dojeti. In potem vnovič tema in pritisk na tilnik. Ne spominjam se, kako dolgo sem živel kot nekakšna klada. Jedel sem in spal. Zdavnik pravi: »To je normalno, dlje moraš spati.« Zdaj imam v glavi ploščo, pravijo, da je srebrna. Vendar tega ne verjamem, pri nas so ljudje malo čez les, čeprav glede na njihov videz tega ne bi rekel. Nasprotno, mnogi so celo zelo izobraženi. Da pa bi vstavljali srebrne plošče, mislim, da je to blebetanje. Srebro je v narodnem gospodarstvu zdaj potrebno na vsakem koraku, pa še vesolje... Toda to nekdo zatrjuje na vse mile viže. Ne bom se prepiral. Seveda bi lahko vprašal zdravnika, pa me je sram. Si bo še kaj mislil. Če se ti prek znancev posreči kaj izvedeti, mi sporoči, je pa le zanimivo. Čeprav sam mislim, da krpajo našega brata z umetno kožo, z nekakšnim luknjiča-stim gumijastim podplatom. Saj se šalim! Sicer pa zdravnik pravi, daje dobro znamenje, ker se je v meni spet zganil humor. Čutim, da se humor v meni vnovič prebuja, a kaj, ko je spomin tako meglen. Če hočeš - verjemi, če nočeš - pa nič, vendar se ne morem spomniti, kako me kličejo. Zdravnik med obhodom vsak dan sprašuje: »No, si se spomnil?« Jaz pa zmigujem z rameni, ko da bi bilo to čisto blizu, a se za nič na svetu ne da zgrabiti. V naši bolniški sobi leži ob oknu neka pošast. Ne morem ga prenašati. Odkrito ti povem: brezupen bedak. Pogovarjam se z zdravnikom, ta pa ko strela z jasnega zarjove: »Fedja!« Vztrepetal sem od presenečenja, zdravnik pa je vprašal: »Si se spomnil?« Česa »spomnil«? Samo prestrašil sem se, nič drugega. Ni prav, da imajo takšnega hudiča na našem oddelku. Pri nas so mirni ljudje, z duševnimi motnjami in travmami, tako kot jaz. To pa je nekakšen nevrastenik. Tako sem se nekega dne pogovarjal z zdravnikom, ko je ta gad stopil čisto zraven in se zadri: »Maša!« Takrat se nisem prestrašil samo jaz, ampak tudi zdravnik. Tega peklenščka sem nameraval kar obrcati, a ga nisem mogel. Kakšen izprijenec! Seveda je bolnik, in z njim ne moreš tako, vendar nam je zagrenil življenje, pesjan. Potem ko sem se pomiril, me je zdravnik vprašal: »Morda pa vaši ženi ali sestri pravijo Maša?« Jaz sem odvrnil: o ženi nisem prepričan, rodne sestre pa nimam. Veš, spomnil sem se na sestro. Zdravnik pa pravi: »To je zelo dobro, to je dinamika.« Stvar seje torej začela popravljati. Zato sem se odločil, da ti pišem. Nemara se pa česa spomnim, ko ti bom pisal. Če bodo kaka mesta nerazumljiva, jih kar izpusti. Imam zapleteno diagnozo: alkoholična psihoza in lobanjska poškodba. O poškodbi za zdaj ne vem ničesar. Kje neki sem to staknil in kako? Nič nisem spraševal in tudi ne bom, niti spominjati se ne maram. Zaradi plošče pa poizvedi. Čisto mogoče, da je iz srebra. So pa le možgani, ne slepič. Glede slepiča mi prav tako piši, zdi se mi, da so me operirali, vendar ne najdejo brazgotine. To pač ni mogoče. Nemara je ostalo pri tebi kako potrdilo, pa mi ga pošlji, izročim ga zdravniku. Če je brazgotina na meni brez sledu izginila, bi to morda bilo zanimivo za znanost. Zdaj grem kosit, potem pa se po popoldanskem oddihu spet lotim pisanja. Marsikaj bi te rad povprašal, a se zdaj ne morem domisliti, kaj. Dober dan, prijeten dan, kaj boš počela zdaj ta dan? Jaz sem se že zbudil, naši orliči pa še spijo in smrčijo. Sedim na postelji in pišem kar na nočni omarici. Zdaj so se mi prikazovale sanje, vendar ti jih ne znam opisati. Ničesar si nisem zapomnil. Nekakšen siv oblak, to je tudi vse... Če pa bom čez mero napenjal možgane, me bo začela boleti glava in zasmrdelo bo po goreči cunji, ko da bi mi kdo vtaknil v vzglavnik goreč ogorek. Seveda pride to od bolezni, toda od tega mi postaja slabo in prevzame me nemir. Zdravnik pravi, da bi se moral najbolj ogibati razburjanju in da ga moram na to nemudoma opozoriti. Vznemirjenje se me poloti kdaj pa kdaj, ko se na vse pretege trudim, da bi se česa spomnil. Prizadevam si, da se ne bi napenjal. A se zgodi, da se zbudiš, zazdi se ti, da se boš zdaj zd^j vsega spomnil, ležiš, poslušaš vase, ko da bi sam sebi pomagal, no, daj, daj... Kako se ne bi naprezal? A nič. Naš nevrastenik, o katerem sem ti bil pisal, pa sprašuje: čemu neki ti je tega treba? Jaz, pravi, se vsega spominjam, a ne vidim v tem nič koristnega. O tebi pa je rekel, naj si nikar ne ženem k srcu. Saj se nimaš česa spominjati. Ti, pravi, se boš spominjal, spominjal - in cel klobčič se ti bo odmotal. Ona je nate sploh pozabila ali pa te je, pravi, nagnala kot garjavega psa, zraven vsega te je še poškodovala z likalnikom ali s kakim težkim predmetom. Morda pa sploh nikoli nisi obstajal. Seveda je brezupen cepec, ne splača se ga poslušati. A moj živčni sistem je razrvan do kraja, čeprav ga z zdravili blažijo. Vendar včasih ne pomaga. Tako bi mu primazal, da bi mu ušesa odpadla, ves se tresem. Nemara me spoznaš po tej izmišljiji? Nekoč sem mu dejal: Če boš bezal vame, govedo, te utopim v čebru in za to ne bom odgovarjal. Pa misliš, da se je ustrašil? Sploh ne. Še razveselil se je. Dalo bi se, pravi, domnevati, da si zavlačeval. Le spomni se, no, v katerem taborišču si čemel, s kom si jo pobrisal. Potem, vidiš, se boš spomnil tudi drugih stvari in jih z nedolžnim srcem razgrnil stričku tožilcu, on pa ti bo vnovič napisal potni nalog za v pionirsko taborišče s strogim režimom. Kaj ti misliš, ali je v resnici prismuknjen ali pa se dela? Zdravniki kajpak vedo bolje. Včasih pa ti prisede na posteljo, se zastrmi vate in vpraša: »Če ima človek bolno dušo, ali jo je mogoče pozdraviti s tabletami?« Jaz pa njemu: kaj sem profesor? Ali pa, pravim, povprašaj zdravnike. On pa: no, ti že vedo, ti! Zakaj pa, rečem, potem ležiš tu? Daj no, daj, glej, koliko oglasov, pridnih rok povsod manjka. On pa mi zabrusi: povej, kam naj dam roke, naj naredijo z njimi, kakor vejo in znajo, skuhajo iz njih milo, meni je malo mar, jaz, pravi, dam tudi svojo glavo z ušesi vred za žolico, samo v dušo naj mi ne drezajo in naj je ne cefra-jo... Česa vsega si človek ne izmisli! Ni mu žal ne glave ne rok ne nog, vse bi dal za dušo, ta je pri njem nekaj čisto posebnega... Morda je res. Za nečim pa boleha. Viš, meni je splahnel spomin, njemu pa duša ne da miru. Mogoče misli, da ima samo on dušo, drugi ljudje pa ne? Vi vsi, pravi, niste vredni enega samega mojega lasu, saj moja duša trpi in krvavi za vas vse. Kaj čem, če že imam tako dušo, ali naj dajem petico na petico in ti še kupim darilo? Jaz pa ne zinem nobene. Vidim, kako se človek muči, zakaj bi ga dražil. Ko zgubiš spomin, je tudi neprijetno, zdravnik pa pravi, za to sta potrebna potrpljenje in čas. Res, roki niso določeni. Ta proces se lahko dogaja postopoma, lahko tudi kratek hip. Kakor da bi se zabliskalo - pa se bom spomnil vsega prav od začetka. Tako pa zdaj sedim in ti pišem, toda kdo sem pravzaprav jaz, sploh ne vem. Pri sebi nisem imel nobenih dokumentov, še tramvajske vozovnice ne. Ko sem prvič pogledal v ogledalo, nisem vedel, da sem to jaz. Potem sem se seveda navadil, sprva pa sem se počutil zelo čudno: iz ogledala se reži neznana spaka, in to sem očitno jaz, glej, prav v žarišču. Ta izprijenec nevrastenik, čigar duša trpi za druge, se zanima za vse, o vseh vse ve in poizveduje. Zdaj sem v takšnem stanju, da me vprašaj, kar hočeš, pa si ne morem kaj, da ne bi odgovoril. Dobesedno vse izble-betam. Mogoče je celo prav, da sem se začasno otresel spomina, kaj, če so mi bile zaupane državne skrivnosti? Ob misli na to me je groza. Tako, vidiš, je torej nevrastenika zanimalo, komu pišem. Povedal sem mu. Njemu pa je bilo samo do tega, da bi me prizadel. Ti, pravi, ne pišeš ženi, ampak ženski nasploh. Jaz rečem: kaj, a kar vsem hkrati? Natanko tako, pravi. Poslal sem ga na stranišče, da mu scalnica ne bi usekala v glavo. Takšna globalna vprašanja postavlja kot na televiziji. Nemara je pa filozof ali tožilec? Le kaj ti ne pride na misel? Ob drugem mi je postavil še eno vprašanje. Ti, mi je rekel, ali si prepričan, da te bo žena hotela poznati? Pa pravim: prepričan sem! In da bi bil prepričljiv, sem udaril s pestjo po omarici. Veš, poprej mi nikdar še na misel ni prišlo, da me ti ne bi hotela prepoznati. Zdaj se me je nekako polotil strah. In nenadoma? Kdo lahko za žensko da roko v ogenj, kdo bi vedel, kaj seji mota v glavi? Očitno me burijo prismuknjene misli. Kriv sem, nič ne bom zanikal. Vendar ne toliko, da se me ne bi dalo spoznati. Sicer pa lepo preudari. * * * Pozdravljena, Tonja. Za zdaj te ne morem razveseliti z ničimer. Včeraj je prišel major milice, me zaslišal v ordinaciji zdravnika in me vsega pregledal. Podoben sem bil nekemu recidivistu. Celo močno, posebno v profilu. Major je predme položil fotografijo in dejal: »Ga poznaš?« Pozorno sem si jo ogledal: tega tiča, pravim, se ne spominjam, vendar tega ne morem ovreči. Zdaj, tako si mislim, mi bodo vse pojasnili, pa bo mojih in tvojih muk konec. Z doktorjem sta me gnjavila in vrtala vame. Tudi v usta in povsod drugod sta mi gledala. Pa seje pokazalo, da nisem pravi, ki ga potrebujeta. Recidivist je imel posebna znamenja, jaz nobenega. Majorje vprašal zdravnika: nemara bi pa bilo mogoče, da bi vendarle kaj bilo? Zdravnik je dejal: izključeno. Sumim, daje bilo to v zvezi z mojim slepičem, se spominjaš, ko sem ti pisal? Če najdeš spričevalo, ga za križano voljo strgaj in sežgi. No, med sabo sta se menila, tehtala sem in tja, nato pa se je major pobral. Jaz pa sem rekel: in z menoj? Za zdaj nič, češ, morate počakati. Pa pravim: mesečno plačo dobivate za prazen nič, ničesar ne veste, ne kdo je razbil glavo ne komu so jo razbili. Major pa reče: si pa čudak! Bodi vesel. Tisti, pravi, ki ga mi iščemo, je ubil žensko in dvoje otrok... Ali so res lahko ljudje takšni? Ne gre mi v glavo. Prišel sem v bolniško sobo in prevzela me je takšna groza, kaj pa, si mislim, če sem tudi jaz... Takšna žalost se je zgrnila name, Tonja. Tonja, pozdravljena. Na ulici je že kar toplo. V bolniški sobi odpirajo nadoknice. Meni je pa vedno bolj bridko, bridko. Zdravnik me začne spraševati, a mene niti ni volja, da bi odgovarjal. Te boli glava, sprašuje? Ne boli me, pravim. Se ti vrti? Ne vrti se mi. Si nemiren? Kje pa. Žalosten sem. Toda o tem, Tonja, ne govorim nikomur drugemu razen tebi. Minulo noč je nekdo v nadstropju nad nami tako pošastno kričal. Nekako tako: »A-a-a-a.« Potem je vse utihnilo. Zjutraj sem spraševal: ali je kdo v bolniški sobi slišal? Nihče prav nič. Nevrastenik pa: to, pravi, je kričala tvoja vest, ti jo mučiš, in kriči. Ti, reče, kar priznaj, saj je tako ali tako na dlani, da se vsega spominjaš, tu pa se delaš norca, da bi se izognil odgovornosti. Priznaj, laže ti bo. Jaz pa rečem: zgini mi spred oči, drugače ne bom zdržal in te bom pahnil. Kakšen maščevalen gad. Sama duša in vest sta ga, v resnici pa je poln strupa. Pozdravljena, Tonja. Vidiš, kako se je zapletlo. Pridržali so me. Krompir ste morali posaditi brez mene. Okopavali pa ga bomo skupaj. To ti trdno obljubim. Spomin se mi ne vrne. A kaj storiti? Saj ljudje živijo brez noge in roke. A ko si tako želim, da bi videl tebe in otroke. Tako močno si želim, da sem čisto ob spanec. Ponoči ležim tiho, ne obračam se in ne stokam. Tako torej za to nihče ne ve. Kar naprej premišljam, kako se snidemo. Z milico pač ni veliko upanja, saj nimam posebnih znamenj. Dokler te sam ne poiščem, nama nihče ne bo pomagal. Ta zadeva ni preprosta. Tu je treba vse do potankosti premisliti. Vidiš, s tem se zdaj ubadam. Podnevi in ponoči tuhtam. Pobrati jo od tod ni težko, oblečeš se v delovno obleko in greš. Kam? Na gradbišče. Naprej pa, Tonja, je vse zavito v gost mrak. Zemljevid je nujen. Razkosal ga bom na kvadratke in jih drugega za drugim obhodil, potem pa si bom zarisal. To je seveda zamudno, a drugega izhoda za naju ni. Zdaj jih imam štirideset, torej je še petnajst, dvajset let časa. Mogoče bo pa šlo po sreči, morda bova še srečna. Glavno je, da se dokopljem do zemljevida. Sicer pa, tvoja stvar je, da čakaš, moja pa, da iščem, takšen je moj nepreklicni sklep. Na svidenje. »Dne 26. maja tega leta smo opazili, daje duševni bolnik z vedno globljo lobanjsko-možgansko poškodbo izginil iz bolnišnice. Orientacijsko seje to lahko zgodilo kmalu po zdravniški viziti, to je med 11. in 12. uro. Prav v tem času odhajajo nekateri bolniki na gradbišče stranskega zdravstvenega poslopja, kjer se ukvarjajo z delovno terapijo. Nihče izmed bolnikov, prav tako nihče iz medicinskega personala, ni mogel dati dodatnih podatkov o izginotju zgoraj imenovanega bolnika. Ukrepi za iskanje in vrnitev bolnika so sprejeti...« (Iz zapisnika glavnega zdravnika specializirane bolnišnice št. ...) Pred letom dni je za rakom na jetrih umrla molznica v sovhozu »Lokšinski« Lopareva Anna Pavlovna, stara dvaintrideset let. Zapustila je dve deklici, stari dvanajst in osem let. Najprej ju je vzela k sebi babica, mati Anne Pavlovne, sedemdesetletna starka, nekdanja kolhoz-nica Matrjona Stepanovna Bologova, imela pa je šestintrideset rubljev pokojnine, zato je morala dati deklici v otroški zavod. O počitnicah prihajata k babici in ji pomagata v gospodinjstvu. Njunega očeta Vasilija Ivanoviča Lopareva, mehanika v sovhozu, so pred dvema letoma prestavili v oblastno upravo »Kmetijske tehnike« in je izginil. Anna Pavlovna ga je iskala prav do zadnjega dne, vendar zaman. Kadar prideta deklici k babici, njyprej vprašata, ali je k