tp
Jd Jt*
Velja 4 gold. av. vel j. na leto.
Štev. 7. V Celovcu 15. julija 1881. XXX. tečaj.
Pridiga za VIII. poblnkoštno nedeljo.
(Od krivičnega blaga.)
„Ali ne veste, da krivicniki ne bodo kraljestva božjega dosegli?" (I. Kor. 6, 10.)
Vvod.
V revščini in v bolečinah se človek rodi, nag zagleda luč sveta in slab, kakor inlado cvetje, katerega vsak veter posmodi; v revščini se potem spet od zemlje loči, ko ga do nagega slečejo in v temno jamo zagernejo, zakaj „popotniki smo in tujci, pravi sv. pismo, kakor vsi naši očetje, naši dnevi na zemlji so kakor senca, in nobenemu ni tukaj ostati." (I. Kralj. 29, 15.) In vendar, kako ueizmerna je naša skerb za posvetno blago, za denar in bogastvo ; kako slaba pa je nasproti naša skerb za večno srečo in za zveličanje naše duše! — Za posvetno se človek noč in dan trudi in peha, in nobenega počitka nima, na nebesa pa pogostoma še enkrat v tednu ne misli; le po zemlji so njegove oči obernjene ter ne pomisli na to, da ga bo nagla smert zgrabila in v večnost postavila. „Daj račun od svojega hiševanja", bode strašno nad njim zagermelo; daj račun od službe božje, katero si zavoljo posvetnih skerbi mudil, od odgoje otrok, katero si iz lakomnosti v nemar puščal, in od svojega trupla, katerega si zavoljo dobička omadeževati pustil.
Ali še ostrejši račun čaka tiste, kateri s svojimi rokami po ptujem blagu segajo in na skrivnem ali pa očitno svojemu bližnjemu škodo delajo; kateri reveže in siromake odirajo ter z golju-
Slov. prijatelj.	19
fijo svoje premoženje vkup spravljajo in množijo. Od takih govori sv. Pavelj , da kraljestva božjega ne bodo dosegli. Od takih kri-vičnikov hočem tudi jes danes govoriti. Povedal vam bom torej:
I.	kaj se pod krivico ali krivičnim blagom za-stopi; in
II.	kako zlo morate skerbeti, da se med vašim premoženjem nič krivičnega ne najde.
Vsi, ki ste tukaj pričujoči, naj imate v tej reči lehko ali težko vest, zvesto me poslušajte, da bote vedeli, kako se imate za-deržati. Pripravite se!
I. d e I.
Krivično blago imenujem vse tisto, do česar nimam nobene pravice in kar brez privoljenja svojega bližnjega in v njegovo škodo na se spravim. — Hišnik v sv. evangeliju je služil bogatemu gospodu in je vsako leto svoje plačilo dobival; ali s tem ni bil zadovoljen, ter je zapravljal in še druge napeljeval, kako morajo njegovega gospoda ob premoženje pripravljati. Sami spoznate, da to ni bilo prav, ampak da je to bila goljufija in krivica, ki se je gospodu godila; zato mislim, mi ni treba bolj natanjko razlagati, kar se pod krivičnim blagom zastopi.
Če tat v tujo hišo zleze in pokrade, kar mu v roke pride; če kmet od njive svojega soseda eno brazdo za drugo odreže ali če tergovec s slabo mero in pičlo vago bogastvo išče; če zapravljivec na posodo jemlje in poznej ne plača; če> gospodar najemnikom in poslom zasluženega plačila ne daje; če se žlahta s krivimi prisegami in pravdami za premoženje poskuša; če kdo najdene reči nazaj ne da, akoravno ve, komu dohaja: vsi ti se storijo krivice deležne in ne bodo nebeškega veselja dosegli, dokler vsega tega popolnoma ne povernejo. — Dalje oštirji, ki vodo med vino mešajo in ga vendar ceneje ne točijo; mlinarji, ki več jemljejo, kakor jim po pravici gre; krojači, šivilje in črevljarji, ki ne dajo nazaj, kar jim od dela ostane; rokodelci in kupci, ki prevelik dobiček iščejo; kmetje, ki mejnike prestavljajo, vsi ti so krivice deležni in na sodnji dan jih bo vest grozno in strašno pekla, ker bo vse to na njih vesti gorelo.
Pa še nekaj drugega vam moram zdaj pred oči postaviti, kar večjidel za noben greh ne deržite, namreč: ako človek kaj majhnega vzame ali kako malo škodo naredi, postavim: če sadje krade, črez njive hodi, mlada drevesa seka in svojo živino na tujih pašnikih pase; ako otrok svojim starišem žita jemlje, ako posel živino neusmiljeno tepe, ali po drugih vinogradih in po drugih mejah za živino išče — tega nekteri med vami ne deržijo za greh ter se pri spovedi še tega ne obtožijo, ali jes vam povem in vas hočem prepričati, da tudi take majhne krivice, posebno če se pogosto zgodijo, Bogu niso všeč in bodo vašim dušam v pogubljenje. — Ne-
kateri je namreč ubog in reven, s kervavimi žuli si svoj kruh služi in še mora pri vsem tem veliko stradati, da svoje davke plačuje (in desetino odrajta); nekateri posel mora vse svoje žive dni služiti in morebiti nikoli ni vesele ure imel; če tedaj takega siromaka ogoljufate ali ubogemu poslu nočete dati, kar ste mu obljubili, — o prijatelji moji! verujte mi, da ste s tem ravno tako veiik greh storili, kakor da bi bili koga obropali ali veliko denarja ukradli. Če meni tega ne verujete, poslušajte samega Boga, kako v sv. pismu govori: „Vdov in zapuščenih sirot ne smeš žaliti; ako jih boš žalil, bodo k meni vpili, in jes bom njih vpitje uslišal, moja jeza se bo nad teboj vnela in vaše žene bodo vdove in vaši otroci zapuščene sirote postali". Tedaj vsaj tem besedam verujte in vedite, da vsak, kateri svojega bližnjega na premoženju poškoduje, nima kerščanske ljubezni v sebi, in če te nima, tudi ne more prijatelj božji biti.
Dalje če misliš, da malih reči krasti ni noben greh, zakaj pa greš večjidel le po noči krast ? Zakaj si ne upaš pri belem dnevu tega storiti ? In če po dnevu greš krast, zakaj se tako bojiš in zmiraj okoli sebe gledaš, da bi te kdo ne videl? — Glej! tvoja vest sama ti priča, da to ne more prav biti; „zakaj kdor hudobno dela, pravi Jezus, sovraži luč in ne pride na svetlo, da bi njegova dela skrita ostala". Česar si ne upaš pri svitlem solncu, vpričo poštenih ljudi storiti, za vse to boš moral pred Bogom račun dajati, čeravno ni veče vrednosti, kakor en krajcar.
In naposled mi povej, zakaj tujega blaga pri miru ne pustiš? Ali te morebiti lakota priganja? Ali si v tako veliki sili? O nič tega. Desetnika podrajtaš, naj bodo dobre ali hude letine; v sosedovi hosti sekaš in listje grabiš, čeravno je sosed bolj reven, kakor ti; pri dacu goljufaš, če imaš veliko ali malo plačati; s kon-trabantom se pečaš, čeravno so ti pošteni potiodperti; samo tvoja slaba navada, tvoje hudobno serce te v krivice vleče in bo tudi vzrok tvojega pogubljenja.
Nič ti ne bo pomagalo, če se izgovarjaš, da med takimi ljudmi živiš, kateri ti na vseh krajih škodo delajo ter se tvojega sadja, tvojih njiv in travnikov polastujejo, in da se torej tudi ti pri drugih moraš odškodovati, če hočeš živeti. To je kriv nauk, hudičev nauk, Bog pa vse drugače govori; namreč: Mi ne smemo sami sebi pravice delati in ne hudega s hudim, ampak hudo z dobrim povračevati; ne po poti krivice in goljufije, ne po poti tatvine in poškodovanja, ampak po poti poštenja in delavnosti moramo hoditi, vsakemu svoje pustiti in tujega blaga niti ne poželeti. — Kako veliko skerb pa moramo imeti, da se med našim premoženjem nič krivičnega ne najde, od tega bomo slišali v
II. d e I u.
Varujte se tatvine, goljufije in vsake krivice ter večkrat mislite na božjo zapoved, ki pravi: „Ne kradi"; spomnite pa se tudi večkrat na krivičnika v danešnjem evangelju, kak dobiček da je imel od svoje goljufije. Nič, kakor vest ga je pekla, težki račun je dajal, službo je zgubil, v sramoto in revščino je prišel; in tako se bo vsem tatovom in goljufom godilo. Greh je sicer kmalu storjen, pa vselej mu je prekletstvo božje za petami. Zato pravi sv. Pavelj: „Ne motite se, ne tatje, ne lakomniki, ne odertniki ne bodo božjega kraljestva posedli". In od kod pride, da marsikateri nima pri svojem pohištvu nobene sreče, nobenega blagoslova, da si ne more nič pomagati, čeravno se noč in dan trudi in dela ter od jutra 'do večera nima pokoja ? Od kod pride strah pred smertjo in žgeča vest v zadnji uri? Ali ne od krivičnega in prigoljufanega blaga, ki človeku ne da nobenega pokoja? Spomnite se na Judeža Iškarijota; kaj je njemu pomagalo trideset sreber-nikov, za katere je svojega Učenika prodal? Proč jih je vergel pod noge farizejev, potem pa šel in se obesil. Tako daleč pripelje človeka tatvina; bežite torej pred strupeno kačo, da tudi vas ne bo umorila.
Če se pa med vašim premoženjem že kaj prigoljufanega ali ukradenega blaga znajde, je vaša perva in sveta dolžnost, vse na-tanjko poverniti. „Če hudobnemu rečem, pravi Bog pri preroku Ezehielu, da bo umeri, on pa se od svoje hudobije odverne, in poverne, kar je ukradel in svoje dolge poplača, tedaj naj živi." Glejte! Bog sam nas zagotovi, da poprej ne smemo na večno življenje upanja imeti, dokler vsake krivice ne povernemo in vsake škode ne poravnamo. Vem sicer, da se to nekaterim silno težko zdi in da bi rajši sto roženkrancev odmolili, se celo leto postili in vsak teden k spovedi šli, kakor da bi ukradeno in prigoljufano blago nazaj dali. Ali to nič ne pomaga; vsa pokora je za nič in vsaka odveza je prazna, dokler ima grešnik tuje blago v svojem posestvu. Obernite svoje misli na Caheja, ki je tudi Kristusa za odpuščenje svojih grehov prosil, pa ga ni poprej zadobil, dokler ni obljubil vse četvero poverniti.
Eden ali drugi pa bi morebiti rad rekel: „Ko bi jes hotel vse poverniti, postali bi jes, moja žena in moji otroci berači, in morali bi po svetu iti kruha prosit". Dragi moji! to je prazen izgovor, ker bolje je na tem svetu malo sramote in revščine terpeti, kakor na sodnji dan vpričo celega sveta za goljufivca ali tata spoznan in v večni ogenj veržen biti. Enkrat moraš poverniti vse do zadnjega vinarja, ali se to zgodi na tem ali na unem svetu, sicer ni za te milosti. Tudi nobeden spovednik te ne more vredno odvezati, dokler krivičnega blaga ne poverneš, stori to le zato, ker obljubiš vse poverniti. Če tedaj ti svoje obljube ne deržiš in ne
poverneš, nima tudi njegova odveza pred Bogom nobene vrednosti. Zatorej ko bi zdaj na smertni postelji ležal in le en krivičen krajcar imel, moral boš ga plačati, če ne tukaj, pa v vicah; zakaj božja pravica ni nikjer tako ostra, — če smem tako reči — kakor v tej reči.
Dalje pa morate tudi na vse tiste osebe, ki pod vašo streho stanujejo, svoje oči vedno obernjene imeti, da vam one božjega prekletstva v hišo ne zanesejo. Žalostno je zato pač videti gospodarje, kteri svoje otroke in svoje posle sami k tatvini napeljujejo, ki jim zapovedujejo, da morajo po tujem lesu in po tujih pašnikih za živino iskati, in če tega radi ne storijo, se še hudujejo. Nekateri se celo hvalijo s svojimi goljufijami, kako da so svojega bližnjega ali svojo gosposko zvili in podrajlali. Oni so tudi vedno pripravljeni vsakega, ki se jim pusti, ukaniti in oslepiti. Zato pa imajo tako malo sreče pri svojem gospodarstvu, ker krivično blago nima teka in blagoslova božjega; en krivičen vinar, pravi pregovor, sne deset pravičnih.
Še pri paganskih Egipčanih je bila navada, da se je moral vsako leto sleherni pred svojo gosposko izkazati, s čim se živi in kdor tega ni zamogel, bil je za nepoštenega deržan, ter so ga obsodili in obesili.
Oh, kristjani moji! pri nas sicer tega ni treba, ali na sodnji dan se bo moral vsak izkazati, s čim seje preživljal, in takrat bodo vse njegove krivice očitne. Takrat se bode videlo, koliko žita in denarja so otroci starišem pokradli, in koliko nezvestobe so hlapci in dekle svojim gospodarjem storili, takrat se bode pokazalo, s kakošno vestjo nekateri oštirji dobiček iščejo, in koliko krivice se po mlinih zgodi; takrat bodo očitne vse laži in goljufije, ki se godijo pri prodaji in kupčiji; takrat bodo osramoteni vsi lakomniki, kateri z velikimi obrestmi reveže odirajo, in vsi tisti, ki dolgov ne plačujejo, ki najdenih in posojenih reči nazaj ne dajejo ali zadnje volje svojih mertvih starišev ali prijateljev ne spolnujejo. Vsi ti bodo za nepoštene spoznani, k pogubljenju obsojeni in v večni ogenj verženi, zakaj sv. pismo ne laže, ko pravi: tatje, goljufi in krivičniki božjega kraljestva ne bodo posedli." Amen.
FrMiga ztt IX. pobfiikoštiio nedeljo.
(Od nespodobnosti v cerkvi.)
„In Jezus je šel v tempelj ter jih je začel izganjati, kateri so v njem prodajali in kupovali." (Luk. 19, 46.)
V v od.
Ljubeznjivi moji poslušalci! precej ob začetku vam povem, da danes britkost moje serce sprehaja in vse sorte misli me obhajajo. Na misel mi je prišlo, s kako gorečimi željami so nekdaj ljudje danešnji praznik pričakovali in s kako neizrečeno častjo so zmiraj njegov spomin obhajali. Spomnil sem se, koliko mladih fantov in koliko nedolžnih deklic je vsako leto danešnji dan v bratovščino sv. škapulirja stopilo, s kolikim veseljem so sveti in blagoslovljeni škapulir okoli svojega vratu obesili in s kolikim zaupanjem so Marijo za patrono svojega deviškega življenja izvolili. Lehko si sami mislite, koliko ljudi je pri tej priložnosti tudi zakramente sv. pokore in sv. rešnjega Telesa prejelo, koliko grešnikov se na pravo pot podalo in koliko svetih, Bogu dopadljivih obljub se je storilo. —■ Ali pretekli so tisti veseli dnevi, utonili so v valovih neizmerne večnosti, in nastopila je mlačnost zdajnih časov, v katerih se zmiraj bolj očitno kaže, da prava vera peša in že v zadnjih zdihljejih leži. Imamo še sicer škapulirsko nedeljo, pa brez pomena, le prazno ime, in kmalu bode čas prišel, da ljudje ne bodo več vedeli, kaj se to pravi: škapulir. Mladi ljudje si rajši drago in nečimerno obleko omišljujejo, kakor da bi si škapulire kupili, in stari se jih sramujejo in pravijo: saj jih nihče več ne nosi. — Oh glejte, ljubi prijatelji! kako žalostno je vendar to, da so se ljudje dali tako kmalu preslepiti nekaterim posvetnežem, ki so učili in rekli, da je škapulire nositi neumna reč, da zdaj že nihče več škapulira nima. Zato vam jes danes ne bom pravil, kako se imajo tisti zaderžati, ki škapulire nosijo, tudi dolžnosti vas ne bom učil, v katere se tisti zavežejo, ki se dajo v bratovščino zapisati ; ker sami vidite, da vsega tega^ za vas ni treba, ker škapu-lirov ne nosite. Moj nauk je le ta: Če je kdo med vami, ki škapulir nosi, naj ga nosi do zadnje sape in naj se ne da zapeljati krivim naukom sedanjega sveta, ampak kdor si upa dolžnosti do-polnovati, naj se nikar ne sramuje, to sveto znamenje Marijino na svojem životu nositi. Zdaj pa se obernem k danešnjernu nedeljskemu evangelju in vam Jezusa pred oči postavim, kako je v tempelj šel, iz vervi tepežnico spletel in tiste, ki so se slabo zaderžali,
iz tempeljna izgnal. Ker tudi pri nas takih ne manjka, ki se v cerkvi nespodobno vedejo, zato vam hočem danes pokazati;
I.	kako Bog včasih ljudi kaznuje, ker cerkve premalo spoštujejo in
II.	ne samo ljudi,ampak tudi cerkve pusti včasih razdreti in pokončati.
Preden pa začnem v imenu in s pomočjo Marije, presvete device, prosim vas za navadno poslušanje!
I. d e I.
Povsodi beremo, da je bil naš Zveličar Jezus Kristus krotek in iz serca ponižen; nobena žal beseda ni iz njegovih ust prišla, celo na visokem križu, kjer je med nebom in zemljo visel, je za svoje sovražnike prosil: vendar ko je videl nespodobnosti, katere se v tempeljnu godijo in ko je zagledal pohujšanje, katero se v božji hiši dela, se je razserdil in sv. jeza ga je prijela; vzel je šibo in vse tiste, ki so v tempeljnu šum iu nepokoj delali, vun segnal rekoč: »Tempelj je hiša molitve, vi pa tu delate, kakor razbojniki in Bogu nobene časti ne skažete".
Tako tudi povsod beremo, kako ostro se je Bog zmiraj nad Izraljci maščeval, kedarkoli niso njegovega tempeljna v časti imeli. Že ob času preroka Ecehiela jih je Bog z neznano sušo, lakoto in slabimi leti kaznoval, veliko tisuč jih je kuga pomorila, pa še veliko več jih je v vojski konec vzelo. Na Boga so klicali, pa zastonj ; proti njemu so svoje roke stegovali, pa jih ni uslišal. „Sin človekov, je rekel preroku Ecehijelu (43, 10.), pojdi k mojemu ljudstvu in povej jim, zakaj jih ne uslišim. Na tempelj naj se ogledajo, kako so ga oskrunili in kako gerdo so se v njem zader-žali. In če jim zdaj hudo dene in če mojo šibo težko občutijo, le na tempelj jih spomni in reci jim : sram naj jih bodi zavoljo vsega, kar so storili." Ravno tako Bog tudi v naših časih dostikrat ljudi kaznuje in jim revščino, slabe letine in vse sorte nesreče pošilja. In ako hočete vedeti vzrok teh kazni, vam tudi jes rečem, kakor nekdaj prerok Ecehijel: Na cerkve se ozrite in videli bote slabo in gerdo zaderžanje zdajnih kristjanov, in zavoljo tega pridejo črez nje kazni božje. Videli bote veliko ljudi, kateri pridejo v cerkev, kakor v hlev, se ne poškropijo, ne prekrižajo, ne pripognejo in še oltarja ne pogledajo; videli jih bote dosti, kateri brez bukvic, brez paternoštra sem pridejo, za nobeden del sv. meša ne vedo, in celo med povzdigovanjem, kedar živa rešnja Kri za nas na oltarju teče, svojih kolen ne uklonijo. Dosti jih je, ki se na stol ali na zid naslonijo in med službo božjo dremljejo in spijo, med tednom pa se zavoljo časnih reči od jutra do večera trudijo in na potih zapeljevanja se nikoli ne vženejo, ampak cele noči prebudijo. Celo takih razuzdancev in spačenih žensk ne manjka, katere se
tukaj snidejo, da eden drugega vidijo, se eden drugemu smejejo in se pogovarjajo, kje in kdaj bi bila najlepša priložnost za grešne shode.
Glejte, toliko nečasti se božji hiši godi, potem pa pravite, da Bog vaše molitve ne usliši, da nimate sreče pri hiši in pri živini in da nobenega veselja več nimate. — Le cerkve poglejte, rečem tudi jes, kakor je rekel prerok Ecehijel, cerkve so vzrok vaših nadlog. „Iz cerkve, pravi sv. Krizostom, pride vse dobro, iz cerkve pa pride tudi vse hudo. Ako se v cerkvi lepo in spodobno zaderžimo, bomo vse milosti zadobili, za katere bomo prosili; če pa se slabo vedemo, bode nas iz cerkve prekletstvo božje domu spremljalo". — V cerkvi smo bili kerščeni ter smo belo oblačilo nedolžnosti prejeli; kdor pa se v cerkvi gerdo zaderži, zgubi oblačilo nedolžnosti in hudič ga vjame v svoje mreže ter ga v pekel potegne. — V cerkvi smo bili že velikokrat od grehov odvezani; pa ravno zato, ker je zdaj v cerkvi tako malo pobožnosti videti, je tudi malo vrednih spovedi in malo prave pokore. — V cerkvi so bile vaše poroke storjene; pa kakor je zdaj vaše zaderžanje v cerkvi slabo in brez pobožnosti, tako je tudi vaš zakon brez blagoslova božjega, poln križev in nadlog, poln grenkih, britkili solz. — V cerkvi bodo otroci posvečeni in podučeni; ali ravno od nespodobnega zaderžanja po cerkvah pride, da so otroci tako neubogljivi in hudobni, da za noben uk ne marajo in se ne dajo od ni-koga ukrotiti. — Pri cerkvi ali blizu cerkve so naši rajni pokopani in v cerkvi se daritev sv. meše za nje opravlja; ali slaba pobož-nost v cerkvi je vzrok, da ne grejo njih lepi nauki k sercu in da njihovo premoženje pri dedičih nima nobenega teka. — Vidite torej, res je, da iz cerkve pride vse dobro in vse hudo; kdor ima v cerkvi zmiraj pravo pobožnost, bode gotovo na tem in na unem svetu srečen, kdor pa je v cerkvi nespodobnega zaderžanja ali posvetnih misli, bode ga prej ali poznej zadela jeza božja in večnemu pogubljenju ne boš ušel, kakor prerok Jeremija, govori rekoč: „Kdor bo cerkev oskrunil, se v njej gerdo obnašal, tistega bode Bog pokončal." — Pa ne samo ljudi, ampak celo cerkve Bog kaznuje, kar bote videli v
II. d e I u.
Kako Bog včasih nad cerkvami svojo jezo kaže, če se ljudje pri njegovi službi slabo zaderžijo, imamo spet nad Jeruzalemskim tempeljnom obilno spričevanje. Dokler so Izraeljci tempelj vredno spoštovali, prebival je Bog vedno v njem v podobi oblaka ter s tem svoje dopadenje na znanje dal; ko so pa tempelj oskrunili in se jeli v njem nespodobno obnašati, je tudi svojo strelo najprej črez tempelj izpustil. Šest mož je poslal z brušenimi meči in jim
zapoved dal: „Od tempeljna začnite ljudi moriti, zakaj tam se je moja jeza vnela". In silno veliko kervi se je prelilo.
Ravno tako je tudi Bog v novem testamentu z nekaterimi velikimi cerkvami že naredil. Oh koliko cerkev je zdaj podertih in stoji zapuščenih, v katerih se je nekdaj božja služba opravljala in pravemu Bogu kadilo žgalo! Koliko je cerkev, kjer so nekdaj kristjani svojega Boga častili, zdaj pa v njih neverniki svoje ma-like molijo in pravega Boga preklinjajo! O koliko je tabernakeljnov, v katerih je nekdaj Jezus z mesom in kervjo prebival po svojej božjej in človeškej natori, zdaj pa so vsi razdjani in pokončani in nihče se več pred njimi ne priklanja! Koliko je prižnic, kjer se je božja čast in hvala oznanjevala, zdaj se pa ž njih posvetni pogovori in gerde besede razlegajo! Pravi Bog jih je zapustil in noče več v njih prebivati, ker so ljudje hudobni postali, niso hoteli več v cerkev hoditi ali pa so se v cerkvi slabo zaderžali.
Čeravno še Bog pri nas tega ni storil in nam še cerkve pusti, ker še naša nespodobnost ni do verha prirastla, se vendar močno bojim, da bi Bog s svojo milostjo od nas bežal in naših molitev in prošenj več ne uslišal: zakaj ko se je Bog nad Jeruzalemskim tempeljnom enkrat razserdil, potem ni hotel nobene molitve več uslišati, in ko je prerok Jeremija za nje prosil, mu je Bog ostro prepovedal: „Nikar mi ne moli več za to ljudstvo, mu je rekel, zakaj jes te ne bon\ uslišal. Moja jeza se je vžgala nad pohujšanjem, katerega so v mojem tempeljnu storili." Tako tudi Bog naše cerkve kaznuje, ker se nekateri v njih tako pohujšljivo zaderžijo. Nikar ne molite več za to ljudstvo, pravi Bog tistim svetnikom, katerih sv. kosti so v naših cerkvah shranjene in kateri neprenehoma svoje roke za nas k Bogu povzdigujejo. — Nikar ne molite za to ljudstvo, pravi Bog tistim svetnikom, katerih podobe imamo na oltarjih in katerim tolikokrat z velikim zaupanjem svoje potrebe potožimo. — Nikar ne moli več za to ljudstvo, pravi svoji božji materi Mariji, katera nam je vselej toliko milosti izprosila. Nikar ne prosi, pravi Bog svojemu Sinu Jezusu Kristusu, nikar ne prosi več za to nemarno ljudstvo, katero se vpričo tebe in pred tvojimi očmi tako slabo vede in tebi tolikanj nečasti dela. Moja jeza se je vnela in nič več jih ne bom uslišal. — Oh, ljubi moji! kako grenko je to, moliti in prositi, pa ne prejeti, klicati in vzdihovati, pa ne uslišan biti; pa vkljub temu je vendar resnično, da je naša molitev prazna, dokler ne bomo Boga s pravo pobožnostjo častili in se v cerkvi prav lepo zaderžali.
Ali to še ni vse. Ko so Judje tempelj omadeževali in oskrunili, jim je Bog slabe duhovne dal, kateri so Sina božjega prijeli, v smert obsodili in na križ pribili. Ravno tako Bog včasih tudi nam da slabe duhovne, ali pa druge slabosti nad nami pripusti, katere so našemu zveličanju škodljive, zato ker se ljudje po cerkvah slabo zaderžijo. — Mi vam sicer to vse povemo, pa da bi Bog
vaše nespodobnosti v cerkvi kaznoval, se naše besede vaših sere ne primejo in vas ne poboljšajo. Mi vas sicer spovedujemo in tudi odvezujemo vaših grehov, ali za kazen vašega nespodobnega zaderžanja v cerkvi Bog našim naukom nobene rodovitnosti ne daje; vi po spovedi ravno tako živite, kakor poprej, in zato je spoved nevredna in odveza prazna.
Torej ljubi moji! ako hočete enkrat srečno umreti in se v nebesih veseliti, stopite vselej s svetim strahom v hišo božjo. „Nič drugače, pravi sv. škof Nil, nič drugače v cerkev ne hodi, kakor ko bi v nebesa šel, in nič v njej ne govori in ne stori, kar po zemlji diši. — Mojzes se je moral izuti, ko seje bližal tistemu gorečemu germu na gori Horeb , iz katerega je Bog v plamenu k njemu govoril, in Bog sam mu je rekel: „Ne hodi blizu sem, preden ne izuješ črevijev svojih nog, zakaj ta kraj , na katerem stojiš, je sveta zemlja". (II. Moj. 3, 5.) V sedanjih časih pa vidimo posvetne mladenče in razuzdane dekleta, in tudi že postarane ljudi, kateri v cerkev pridejo s prederzno nesramnostjo ali pa zunaj postopajo, se posmehujejo in pogovarjajo in svoje mesene poželjenja z gledanjem nasitujejo , in to celo med sv. mešo pred živim Bogom Jezusom Kristusom. — Za vse take bodo na sodnji dan angeljci tepežnice spletli in jih med velikim jokom in kričem v večni ogenj gnali. Amen.
Pridiga za X. pobinkoštno nedeljo.
(Od prevzetnosti in ponižnosti.)
„Vsak, kateri se povišuje bode pouižan; kdor pa se ponižuje, bode povišan".
(Luk. 18, 14.)
V vod.
Sedem pomagalcev ima hudič na svetu, kateri mu duše lovijo in v peklenski brezen mečejo, in sedem naglavnih grehov je, kateri človeka v pogubljenje vlečejo in ga večno nesrečnega storijo. Najbolj zvit izmed vseh njegovih pomagalcev in najbolj derzen je napuh. Gorje vsakemu, kateri enkrat njemu v roke pride! Bogu in ljudem je zopern in bode težko kedaj zveličan. Prevzetnež je kakor červivo sadje, za katerega nihče veliko ne mara; kakor slab denar, ki je od zunaj svitel, znotraj pa nobene vrednosti nima. Zato tudi naš Zveličar Jezus Kristus, čeravno je bil milostljiv in poln ljubezni, vendar ni mogel terpeti ne gledati prevzetnih farizejev; pri vsaki
priliki jim je njih hinavščino očital in vpričo vseh ljudi čertilnjih nespodobno bahanje. „ Gadova zalega, jim jc rekel, od kumne, od mete in od janeža odrajtujete desetino, usmiljenja pa proti svojemu bližnjemu nimate, joj in gorje vam na dan sodbe." Vendar od nobenega ne beremo, ki bi se bil Jezusu dal, in si njegove nauke k sercu vzel. Kako žalostno je to za vse tiste, ki so prevzetnega zaderžanja! — Vse drugače pa ravna ponižnost, ona je všeč Bogu in ljudem in je povsod velike hvale vredna; kjer nje ni, tam je vsaka čednost prazna. — „Bog, ti veš, da sem pravičen, da sem boljši, kakor drugi ljudje", pravi prevzetnež, — „bodi mi milostljiv in usmiljen, vzdihuje ponižni človek". Kaj ne, da je to velik razloček? Zavoljo tega pravi Jezus: „Vsak, kdor se povišuje, bode ponižan, in kdor se ponižuje, bode povišan; in od teh dveh resnic bom tudi jes danes govoril. Gnjusobo prevzetnosti ali napuha bom razkazal v I. delu; lepoto ponižnosti pa bom popisal v II. delu.
To sem vam jes obljubil, vi pa meni obljubite zvesto poslu-slušanje. Pripravite se!
I. d e I.
Prevzetneži so, pravi sv. pismo, gnjusoba v božjih očeh, in kakor strela večjidel le v visoke hiše in v košato drevje udari, nizko germovje in revne hišice pa v miru pusti, ravno tako tudi božja jeza večjidel zadene le visoke glave in štimane duše. Napuh je, kakor smertna senca, ki po zemlji hodi, trupla in duše mori in brez števila nesreče po svetu zatrosi. Kakor se mi od smerd-ljive rože z nevoljo proč obernemo, tako tudi Bog napuh in bahanje le z nevoljo gleda in prej ali poznej občutljivo kaznuje.
Štimane angeljce, ki so prevzetovali in bili visokih misli, je spremenil v hudiče in jih s strašnimi verigami v pekel priklenil. Tako bo tudi še dandanešnji storil vam vsem, kateri v svoji prevzetnosti nočete nobenega Boga in nobenega Gospoda poznati. Semkaj v cerkev pridete, kedar se vam poljubi; pridige in božje nauke poslušati, vam merzi; med sv. mešo poklekniti, roke povzdigniti in z žalostjo na persi terkati, se vam prehinavsko zdi, in takrat, kedar se rešnje Telo povzdiguje in sv. rešnja Kri v kelihu teče, takrat, kedar brumni kristjani iz globočine svojega serca zdihujejo, se vi okrog ozirate in polni gerdih želj svoje nesramne oči pasete. O kako gerdo je to od vas! Ali ste mar vikaj boljši, kakor je bil prevzetni farizej? Ne! še bolj neporedni ste, kakor on; on se je hvalil s svojimi dobrimi deli, vi pa se hvalite s svojimi hudobijami in bahate s svojimi nemarnostmi. Koliko noči prebudite vi v razuzdani družbi in koliko nesramnosti ste ževžili; in če katerega vidite, da je bolj pameten, kakor vi, da večkrat k spovedi hodi, da se včasih posti, kedar vi nesramno žrete, da vam noče vse prav
dati in pomagati, kedar klafate in duhovne opravljate, delate se norca iz njega in mu dajate take priimke, katere imenovati je mene sram. Kar je lepega in poštenega, vam ne gre v glavo, ampak le prevzetovati in pohujšanje delati, to vam dopada. — „Ali vaša prevzetnost, pravi brumni Job , bo kratko terpela. Ko bi se vi do neba vzdignili in ko bi se vaše glave oblakov dotikale, na zadnje bote vendar, kakor gnoj zaverženi, in tisti, ki so vas videli, bodo rekli: Kje so? Kam so zginili?" Prevzetnjakov na svetu ni nikoli manjkalo, pa vsi so žalosten konec vzeli.
Štimano in prevzetno kraljico Jezabelo je Bog pustil ravno takrat z okna vreči, ko se je vsa našopirjena moškim nastavljala, in potem so psi njeno nališnano truplo raztergali in konji so ga poteptali. Taka žalostna smert še tudi dandanešnji čaka vse šti-mane in prevzetne ženske in dekleta. Ve pridete v_ cerkev , kjer angelji pred Jezusovim telesom na obrazu ležijo in polni časti svoje obličje zakrivajo, ve pa same ne veste, kam bi se vstopile in kaj bi storile, da bi vašega ljubeznjivega obraza in vaše zale kože nobeden ne zgrešil. Sv. Pavelj zapoveduje: Ženske naj svoj obraz ali svojo glavo zakrivajo, kolikor je mogoče; ve pa celo svoj vrat, svoje rame gole kažete, zato ker vas celo nič ni sram. Vam nobena tenčica ni več zadosti tenka, nobeno krilo zadosti pisano in nobena obleka zadosti obšita. Neumne dekleta! ki ne veste, kam prevzetnost človeka spelje. Na svoje lepe lase, na svoje bistre oči in na svojo verlo postavo vedno mislite, tega pa ne p omislite,_ da ženska lepota naglo mine in se še ložej pobije, kakor glaževina. Prevzetno in nečimerno opravljeno dekle še ni nobeno svoje nedolžnosti ohranilo, in tudi ve je ne bote; zapeljivci bodo za vami gledali, za vami lazili, vam sladke besede ponujali ter vam poštenje in devištvo odvzeli. Zapeljane in omadeževane na duši in telesu bote potem začele zdihovati ter bote spoznale, česar zdaj nočete spoznati, da je napuh vsega greha začetek in vas v časno in večno nesrečo pelje.
Le eden greh mi povejte, kateri ne pride iz napuha in jes vam bom za vsakega deset drugih povedal, kateri izvirajo iz prevzetnosti. Kedaj so dekleta bolj kuštrave k poroki hodile, kakor v sedanjih časih? Kedaj se je toliko nečimernosti in toliko spakarije v njihovi obleki videlo, kakor zdaj? Kdaj je bilo slišati od toliko zapeljevanja, pohujšanja in ponočnega vasovanja, kakor zdaj, ko fantje v cerkev grede mesto paternoštra fajfe v roci ali v zobeh derže in se sramujejo križev pot ali rožni venec moliti? Kedaj so stariši zoper svoje otroke toliko tožeb imeli, in kedaj so gospodarji zoper svojo družino toliko se tožili, kakor v naših dnevih? Kedaj pa so tudi otroci tako malo pokorščine in kedaj posli tako malo pokorščine in kedaj posli tako malo zvestobe imeli, kakor ravno zdaj? — Kedaj so duhovni toliko zdihovali zoper slabo za-deržanje po cerkvah, zoper redke in slabe spovedi in zoper ne-
vredna obhajila, kakor v naših časih, ko hoče vsak najbolj moder biti in gospodovati, ubogal pa ne bi rad nihče?
Zatorej, preljube duše! ne pripustite, da bi se prevzetnost vašega serca polastila; zakaj kdor se povišuje, bode gotovo ponižan in le kdor se ponižuje, bode povišan. Zato bom od ponižnosti govoril v
II. d e I u.
Najlepša in Bogu najbolj dopadljiva čednost je ponižnost; kjer nje ni, tam nima nobena reč stanovitnosti. „Hodil sem po svetu, pravi nek brumen puščavnik, in sem veliko dobrega videl in veliko lepega slišal. Videl sem dosti brumnih mož in pametnih žen, ki so zvesto Bogu služili in bili prav pobožnega zaderžanja; črez malo časa pa so vsi posvetni postali in zabredli v grehe, kakor v gerde mlake. Poznal sem veliko svetih mladenčev, kateri so bili modri v besedi in djanji in velike hvale vredni; ali pridervile so nad nje hude skušnjave in padli so in v skušnjavah konec vzeli. Slišal sem od veliko čistih devic, katere so skerbno varovale svoje telo in bile polne sramožljivosti; pa tudi te so se dale zapeljati in huda ura je njihovo nedolžnost pobrala. In ako hočete vedeti, od kod je vsa ta nesreča prišla, vam naravnost povem, da od tod, ker jim je prava tiha ponižnost manjkala."
Kako resnične so te besede, se tudi mi lehko vsak dan prepričamo. Tudi mi vidimo brumne može in pametne žene, ki nekoliko Časa prav lepo živijo in so prav bogaboječe; črez malo pa odpadejo in na široko cesto pogubljenja zajdejo, zato ker nimajo ponižnega duha. Vidimo spokornike in spokornice, ki nekaj dni pokoro delajo in so od ljubezni do Boga vsi vneti videti; ali kmalu se na svojo lastno moč preveč zanesejo in zato jim Bog gnado odvzame in oni v stare grehe padejo. Vidimo fante in dekleta, ki so poštenega življenja in na videz vsi nedolžni; ali ponižnosti jim v sercu manjka in so visokih misli, zato jih pa peklenski duh zaleze in v svoje zanjke vjame. Zavoljo tega vas prosim, bodite ponižni v mislih, v besedi in v djanju in posnemajte Jezusa, vašega kralja, ki je bil iz serca ponižen.
Mladenči! ubogajte svoje stariše in svoje duhovne učenike, ker to je Bogu dopadljivo; ne zanašajte se na svojo moč in na svoje zdrave ude in izogibljite se in ne posnemajte tistih malo-pridnežev, kateri se s svojimi hudobijami hvalijo in vas gerde reči učijo ter se črez pravo brumnost posmehujejo. Kako žalostno je slišati, če tako pogostoma očetje in matere črez svoje sinove tožijo, da jih nič ne ubogajo, da hočejo sami vse bolj vedeti in zastopiti, in če jih kaj posvarijo, jim besedujejo ali navlašč nagajajo. Oh, ljubi sinovi! ali zaslužita to vaš skerbni oče in vaša dobra mati? Ona sta toliko terpela in za vas stradala, in vi jima tako gerdo povračujete. Pa le nikar ne pozabite, da se bo vam še desetkrat
hujše otepalo, zakaj neubogljiv, prevzeten otrok je od Boga preklet, in karkoli bo počel, povsod se mu bo slabo godilo. — Kako žalostno je, toliko kristjanov videti, kateri se ne ponižajo toliko, da bi molili, kedar angeljsko češčenje zvoni, in da bi se odkrili, kedar mimo križa ali mimo cerkve ali mimo svojega Gospoda grejo.
Oh, ljubi fantje in možje! ali zasluži to Marija, ki je Boga rodila, da se celi dan na njo nič ne spomnite ? V smertni uri, ko bo mertvaški pot po vašem čelu stopal, bote pač po njej zdihovali, pa ne bote uslišani, ker je zdaj nočete častiti. — Ali to zasluži Jezus, vaš križani Jezus, ki je za vas po vsem životu s kervjo oblit in za vas umeri, da ga še ne pogledate, kedar mimo njegove podobe ali mimo njegove cerkve greste? Le sramujte se zdaj, enkrat ga bote še s solznimi očmi in kleče za milost prosili, pa vas ne bo poznal. O da bi vi vendar več ponižnosti imeli! — Ravno tako se tudi ve dekleta! ponižajte v svojem sercu in nikar ne deržite veliko na prevzetnost in svoj zali obraz. Nevarna in goljufiva je vsa ženska lepota, če ni serce nedolžno; ker Bog ne gleda na vaša lica, ali so bela ali rudeča, ampak na to, če so sramožljiva; tudi ne na vaše oči, ali so sive ali černe, ampak le na to, če so nedolžne; tudi ne na vaša oblačila, ali so po novi ali stari šegi narejena, ampak le na to, če so ponižna, in v njegovih očeh je tista najlepša, katera najbolj zvesto svoje devištvo varuje. Ženske pa, ki se preveč rade lišpajo in ogledujejo, rade pozabijo, da ima pravo vrednost le čistost serca; sleparjev je tudi povsod zadosti, kateri za takimi štimankami postopajo in jim ušesa z lepimi obljubami nalažejo ter poštenje vzamejo. Ko so zapeljane, se pač potem jokajo ali sramoto morajo žive dni nositi. — Zatorej, preljube deklice! ki še kaj ubogate in vam še je kaj do nedolžnosti, ne posnemajte takih prevzetnih in nališpanih žensk, saj same vidite, kakega zaderžanja da so in kam vlečejo; ponižno se oblačite, pa snažno in pošteno, kakor se vašemu stanu spodobi; kar pa preveč v oči blišči i:i po prevzetnosti diši, tega se varujte. Jezus le ponižne neveste ljubi in le ponižne device bodo se v nebeškem raju ž njim veselile.
In tudi mi vsi, ljubi moji! se ponižajmo pred svojim Bogom, pokleknimo pred njega in kakor ponižni čolnar recimo: „Bodi mi-lostljiv in usmiljen nam ubogim grešnikom! Amen.
1'riiliga za praznik vnebovzetja Marije device.
(Nauk iz Marijinega življenja,)
„Kakor cimet in lepo dišeče mazilo sem dišala, kakor izbrana mira sem dajala prijeten duh od sebe." (Sirah 24, 20.)
V vod.
Nedolžno je mlado dete, ko se mu kerstna voda po glavi vlije in goreča sveča v roko poda; vendar še nedolžnejša je Marija, mati božja in naga; ker ni ga storila greha ne v mladosti, ne v starosti, in ni ga imela madeža ne na duši, ne na truplu. Krotka in pohlevna bolj kakor ovčica, bila je najlepši vzgled vsem, ki so jo poznali: fantom in dekletom, možem in ženam je kakor luč svetila in pot kazala, po kateri morajo hoditi, da prijaznost božjo zadobijo in večno življenje dosežejo. „Kakor cimet, pravi sv. pismo, in kakor lepo dišeče mazilo je dišala, kakor izbrana mira je dajala prijeten duh od sebe." In v resnici, ljubi moji! je Marija dajala prijeten duh od sebe, da še nobena roža takega ne; njene čednosti so se svetile, kakor prijazna luč v temni noči, in vse njeno življenje je bilo tako popolnoma, kakor nobenega drugega človeka ne.
Zatorej vam bom po svojih mislih danes, na veseli god njenega častitega vnebovzetja, najbolj vstregel, če vam kaj od njenega življenja povem, namreč kako se je zaderžala v svojem deviškem stanu, in kako v svojem zakonskem stanu.
Saj ste že prepričani, ljubi kristjani! da vselej le vvašezve-ličanje govorim, zato prejmite vsako besedo, katero bote iz mojih ust slišali, z dobrim in najboljšim sercem; poprej pa se pripravite!
Razlaga.
Med vsemi dekliči, kar jih je kedaj na svetu bilo, bila je Marija najbolj čista, najbolj sveta, najbolj ponižna. Bila je čista sv. Neža, bila je sramožljiva sv. Ajta, bila je modra sv. Katarina, vendar Mariji enaka ni bilanebena, in njene popolnosti ni dosegla nobena. „Ta presveta devica, pravi sv. Ambrož, ni imela nič neprijaznega v pogledih, nič prešernega v govorjenju, nič razuzdanega v zaderžanji." — Učite se od nje, zlasti vi fantje in dekleta! kako se imate v svojih mladih letih zaderžati. Nedolžni naj bodo tudi vaši pogledi ter molite, kakor je molil David: „Odverni, o Bog!
moje oči, da ne bodo nečimernosti videle." — Sv. mladeneč Alojzij je bil več let v hiši Španjske kraljice, pa je ni poznal; ravno tako tudi vi varujte svoje oči, da ne obstanejo na grešnih rečeh. Kedar greste po svojih poslih ali opravilih, nikar na poti ne postajajte in se prešerno ne ozirajte, ampak ponižno pojdite svoj pot naprej.
—	Kdor oči okoli sebe pase, germado nečistega ognja v svoje serce nanaša in ne more biti čistega serca. Nečisti pogledi so strele, ki nedolžnost ubijejo. — Vaše govorjenje naj bo pametno in pošteno. Pogovarjati se za prazne reči, naj vas nikar ne veseli; le za potrebne reči se spomenite; zakaj kdor veliko govori, pravi modri Salamon, se težko greha obvaruje. — Posvetni ljudje bodo sicer rekli, da zato ne govorite, ker ste preštimani, pa nič ne de; le prenašajte vse te krive besede, ter v djanji pokažite, kako da ste ponižnega serca. Kdor hoče vsem ljudem vstreči, se ves zmoti, Bogu pa zameri. Vaše zaderžanje naj bo modro in srainožljivo; s slabimi tovaršijami se ne smete nikdar pečati, ker nobena reč toliko fantov in deklet v večni ogenj ne sežene, kakor slabe tovaršije. Kmalu pade iskra v serce, iz iskre pride plamen, in plamen žge in vse ukonča. Z drugim spolom ne hodite okoli, ne po sejmih, ne po božjih potih, in po noči celo ne; „kdor nevarnost ljubi, govori sv. pismo, v nevarnosti pogine".
Devica Marija ni poželela visokega stanu, ni porajtala na telesno lepoto, ne na zalo obleko; le sveto živeti in s čednostmi dušo lepšati, jo je najbolj skerbelo. — O naj bi se spomnile vse kerščanske dekleta in žene, da pred Bogom telesna lepota nič ne velja, in kako nespametne da so, ki se rade povzdigujejo in ne-čimerna oblačila skoro bolj ljubijo, kakor božjo gnado in prijaznost.
—	Obleka je sicer potrebna, pa le zato, da svoje truplo pred mrazom in vročino ohranimo, da svojo sramoto pokrijemo, in se ob sv. dnevih po svojem stanu spodobno oblečemo; kdor pa svoje oblačilo na drugo obrača, se preštimano ali nesramno oblači, da bi tujim očem dopadel, ta sam sebi naredi smertno rano, ki ne bo več zacelila. In vendar imajo včasih neumne matere največje veselje, videti svoje hčere prav ošabno oblečene, in včasih celo na tihem očetom jemljejo, da hčeram prevzetno obleko omišljujejo. O nesrečne take matere! s svojimi lastnimi rokami ponujate za-peljivcem nedolžnost svojih hčer z ukradenim denarjem kupujete mreže hudičeve, v katere se vaši in tuji otroci zapletejo ter v večno pogubljenje pridejo. Kaj pomaga vsa lepota, če serce lepo ni ? Vsa nečimernost je zmota, ki nedolžnost .oslepi. In res je, da veliko škode toča naredi in veliko premoženja' vzame, vendar nobena toča, nobena ujima ne naredi toliko škode za časno in večno, kakor nesrečna ošabnost. Ako torej hočete /srečne biti, se le pametno po svojem stanu nosite, in če se tudi druge visoko nosijo, ne posnemajte jih. Ptice, ki visoko letajo, nižko obsodijo, in šti-mane, prevzetne glave se hitro spodteknejo in padejo.
Pa Marija je tudi v zakonskem stanu živela in dala vzgled vsem, ki v zakonu živijo, ter jim pokazala, da je v vsakem stanu mogoče Bogu služiti in v nebesa priti. Marije ni bilo videti okoli po dobrih voljah hoditi ali pa brez dela postajati; najrajši je bila doma in za domače potrebe je vedno skerb imela. — Učite se od nje, vi gospodarji in gospodinje! da tudi vi brez pravičnega vzroka ne smete svoje hiše v nemar puščati. Kaj bo s takimi, ki cele dni hodijo po botrinah, po gostijah, po božjih potih, po oštarijah in kolinah; dom, otroke in družino pa brez strahu puščajo, da se lehko pohujšajo in v grehe zabredejo. Hiša brez gospodarja in gospodinje, pa truplo brez glave, kaj bo iz nje, kakor merlič, kakor spaka Bogu zoperna? — Večkrat mi v misel pride, kar mi je nekdaj neka žena rekla. Ravno deset let je zdaj, kar sem bil za mešnika posvečen in takrat sem šel vabit eno svojih tet, ki je že več let vdova bila. No teta! sem rekel, bote prišli na novo mešo. Teta mi je odgovorila: Gospod! iz serca rada bi šla in že zdavnej sem se na ta dan veselila, vendar mi ne bodo zamerili, da ne bom prišla. Kar mi je mož odmeri, nisem nikamur šla, kakor v cerkev in nazaj iz cerkve; eno samo nedeljo sem se pustila pregovoriti, da sem odšla na božjo pot in me ni bilo tisto noč nazaj, in takrat se je nerodnost zgodila, da sem si terdno naprej vzela, nikamur več iti, razun v domačo cerkev. — Glejte, :gospogarji in gospodinje! vi pa tolikokrat greste po letu na božje poti, po zimi na fureže, in cele dni in cele noči vas ni domu, otroci in družina pa so doma brez varuha, ki bi jih čuval, brez roke, ki bi jih vižala, brez šibe, ki bi jih v strah vzela, če je potrebno.
Marija je zmiraj delala in nobene svojih dolžnosti ni zamujala ; bila je pridna od jutra do večera in je veliko skerbela, da si je potrebni živež pridobila; vendar si je vsako jutro in vsak večer še toliko časa vzela, da je svoje molitve opravila in Bogu čast in hvalo dala in da je ob svojem času šla v tempelj, kakor je bilo pri Judih zapovedano. — Učite se od nje, ljubi kristjani! kako zvesto morate tudi vi svoje navadne molitve opravljati. Ko-likorkrat slišite zarana juternico ali opoldne angeljsko češčenje, ali zvečer večernico zvoniti, nikar ne pozabite moliti, in če imate tudi silno delo toliko časa ga le odložite. In če pride nedelja ali zapovedani praznik, nikar službe božje ne opuščajte in pridige in kerščanskega nauka ne zamujajte, ker vsaka pridiga in vsak ker-ščanski nauk je žlahtna rožica, iz katere lehko veliko medu na-berete za večno življenje ; če pa nimate nič veselja do božjih naukov, če vas nič ne veseli, od božjih reči se pogovarjati, katere v cerkvi slišite ali v kakih bukvicah berete, tedaj niste iz Boga, in vaša duša se v slabem, v žalostnem stanu znajde.
In tako sem vam nekaj malega povedal iz življenja Marije, prečiste device, kako lepo da je živela v svojem deviškem in v svojem zakonskem stanu. Častite, hvalite, posnemajte njo; ljubite
Slov. prijatelj.	20
čistost in ponižnost, varujte se vsakega greha, in ako vas skušnjave motijo, izročite se njeni priprošnji.
Bil je nekde nek mož, ki je s svojo ženo in s svojo šest let staro hčerko prav brumno in bogaboječe živel. Kar naenkrat pa je moral iti na pot. — na dolgo in neznano pot po globokem in širokem morju. Žena ga je nekoliko spremila in ko bi se imela ločiti, mu žena reče: „Komu boš zdaj mene in dekleta izročil?" Mož jej odgovori: „Komu drugemu, kakor Mariji, ker nobenega drugega takega varha ne poznam." — Neke dni potem je njihov lastni hlapec sklenil, umoriti ženo in hčer, potem pa vse premoženje pobrati in se v tuje kraje podati. In že je stal z dolgim nožem na pragu, že je za kljuko grabil, da bi vrata odperl, kar mu naenkrat oči otemnijo in postal je slep, da ni vedel ne naprej, ne nazaj. Začel je upiti in na pomoč klicati, in ko so ljudje prišli, povedal je, da ga je neka nevidna moč po očeh mahnila in mu pogled vzela. Na to je tudi gospodinja prišla in povedala, kako jo je njeni mož pod varstvo Marije device izročil.
Priporočajmo se, ljubi moji! tudi mi Mariji; recimo zdaj in vsaki čas: Bodi češčena kraljica, mati milosti, življenje, sladkost in upanje naše, bodi češčena! Oberni, o naša pomočnica! svoje mi-lostljive oči v nas in pokaži nam po tem revnem življenji, Jezusa, žegnani sad tvojega telesa; o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka devica Marija. Amen.
Pridiga za XI. pobfnkoštno nedeljo.
(Od grehov jezika.)
„Vse je prav storil; gluhim je dal slišati in mutastim govoriti." (Mark. 7,37.)
V vod.
Kdo preljubi kristjani! kdo zamore prešteti vse dobrote, kdo zapopasti vse prijetnosti, katere si človek s svojimi ušesi in s svojim jezikom užije? Marsikatero dete se v zibelki sladko smeje, ker ljubeznjivo petje svoje matere na ušesa vleče; marsikateri mladeneč se razveseli, kedar posluša drobne ptičice veselo žver-goleti in prepevati, in marsikateremu bolniku se serce umiri, ko tolažbe polne besede naše sv. vere pripovedovati sliši. — In koliko grešnikov se je že na opominjevanje pridigarjev in spovednikov spreobernilo, in koliko na svarjenje starišev poboljšalo. Koliko ža-
lostnih je že bilo od prijateljev razveseljenih in koliko nevednih z lepimi nauki podučenih! Veliko veselja bi ne mogli občutiti in veliko dobrega ne deležni biti, ko bi bili gluhi in mutasti, ko bi nam dobrotljivi Stvarnik ne bil podelil jezika in ušes; zato, je res vse „prav storil kakor evangelje pravi, gluhim je dal slišati in mutastim govoriti." (Mark. 7, 37.) Ali, ah! kako malo ljudje na to neizrečeno dobroto mislijo in kako slabo se za njo zahvaljujejo! Kedar je treba božjo besedo, kerščanski nauk in brumne pogovore poslušati, so gluhi, in kedar bi morali Boga častiti in ga moliti, so mutasti; kedar pa jih kdo razjezi, ali kedar se od bližnjega slabo in zaničljivo govori, kedar kdo kaj klafarskega ali nemarnega pravi, — o takrat so odperta njihova ušesa in prav zgovoren njihov jezik. Koliko hudega jezik lehko na svetu stori, sami vidite in slišite, in koliko duš bo zavoljo jezika nesrečnih, pove nam sv. pismo rekoč: „Več je skoz jezik pogubljenih, kakor skoz meč pomorjenih." (Sirah 28, 22.) Da bi torej to hudobno navado nekoliko vstavil, bom danes govoril od grehov, ki se z jezikom storijo, in sicer: od klafarskili besedi in od opravljanja v I. delu; od kletve in od krivega govorjenja pa v II. delu.
Moji priserčni poslušalci! po pameti govoriti in po pameti molčati je velika modrost, katero malokdo prav zapopade; vtisnite si torej moj nauk v svoje serce, varujte se grehov, pred katerimi vas bom svaril in široko stopinjo bote storili naprej na potu zve-ličanja. Pripravite se in me poslušajte z navadno poterpežljivostjo!
I. d e I.
1. Ko so nas botri v svojem naročju prinesli k sv. kerstu, pomazali so nas mešnik s svojo slino in rekli: efeta, to je odpri se. S tem so nas opomnili, da od tistega hipa moramo svoj jezik in svoja ušesa le v božjo čast obračati. Ali ah! žalostno je to, da ravno z jezikom, ki je že pri sv. kerstu k božji hvali odločen, največ greha storimo in najbolj Boga žalimo. — Zato, ljubeznjivi moji! ako se hočete pred zapeljevanjem obvarovati, bežite pred nesramnimi, klafarskimi besedami, bežite pred posvetnimi, kvan-tarskimi pesmami; zakaj toča še ni toliko žita pobila, kolikor je nedolžnih sere nečist, umazan jezik pomoril. — Od nečistosti in vse nesramnosti, opominja sv. Pavelj (Efež. 5.) naj se med vami nič ne imenuje, in vendar koliko se tega govori, koliko gerdega in nemarnega, kar se človeku ne spodobi in česar še jes povedati ne smem, da tega sv. tempeljna ne omadežujem.
Fantje! kakošni so vaši pogovori, kedar skupaj pridete, in kakošne so vaše pesmi, katere po dobrih voljah prepevate? Take so, da se angeljci jokajo in hudiči veselijo, ker njim duše v njihove mreže lovite. Ali zato pa tudi gorje vam vsem, ki s svojim razuzdanim jezikom pohujšanje delate, bolje bi bilo za vas, pravi
Jezus (Mat. 18, 6.), da bi se vam pri vašem rojstvu bil mlinski kamen na vrat obesil in bi se vglobočino morja potopili. — Koliko žensk se znajde, katere imajo razberzdana usta ter se morajo bolj ogibati, kakor stekla zver; gorje vsakemu, kateri v njihovo družbo zajde, bolje bi bilo, da bi medvedom v roke prišel. Zato se jih vi, ki imate nedolžno serce, skerbno ogibajte, kar tudi sv. pismo zapoveduje rekoč: „Odverni svoj pot daleč od nesramne zapeljive ženske in ne približuj se vratom njene hiše." (Preg. 5, 8.) Ne poslušajte nesramnih ljudi, naj že klafajo tiho ali na glas, zakaj v njihovih ustih je modrasov strup, govori David, in odpert grob je njih gerlo.
Pa tudi vi gospodarji! ne pripuščajte, da bi se v vaši hiši kaj nespodobnega govorilo, ampak zaklenite pred takimi ljudmi okna in vrata; nič ne dene, če vas zato sovražijo in nikoli več ne pogledajo; bolje je, da se njim, kakor Bogu zamerite. — Vam pa, katerim nobena pridna beseda iz ust ne pride, kaj vam hočem reči ? Sinovi hudičevi, pravi sv. Pavelj, kako dolgo bote še ljudi zapeljevali? Ali ne bote nehali pohujšanja delati? Za vas bi res bolje bilo, ko bi vam jezik segnil, zakaj vaša sodba že teče in strašno bo iztekla nad vami.
2. Z jezikom pa se pregrešimo tudi z opravljanjem in obrekovanjem. Oh koliko se tudi te pregrehe med nami stori; velikokrat se celo najpravičnejši ljudje tega greha deležni storijo. Dosti je namreč takih, ki se varujejo slednje nespodobne besede, ki nič ne preklinjajo, pa črez svojega bližnjega vendar slabo govorijo in nimajo veliko vesti in ne premislijo, ali je res ali ne res, kar govorijo. Gerda je ta pregreha in velika gnjusoba pred Bogom, pravi sv. pismo (Ps. 1.), pa tudi silno veliko škode na svetu stori. Koliko poštenih mož in žen je od opravljivcev ob čast in poštenje bilo pripravljenih, in koliko nedolžnih fantov in deklet se joka in vzdihuje, ki so po nemarnih jezikih prišli ob dobro ime, ki ga bodo na tem svetu težko kedaj nazaj dobili. — Ali gorje vam vsem, kateri svojega bližnjega oponašate ia po navadi opravljate, bolje bi bilo za vas, in ložej bi se z Bogom spravili, ker bi manjši greh imeli, ko bi denar ali posvetno blago ukradli; zakaj nobeden gad ni tako strupen, govori sv. Bernard, kakor jezik opravljivčev; in sv. pismo pravi: Opravljivci so Bogu sovražni; smerti so vredni in božjega kraljestva ne bodo posedli. Ljubimo se tedaj med seboj, kakor nas je Jezus ljubil, in prizanašajmo si; ne raznašajmo slabosti eden drugega, nobenega slabo ne sodimo, in tudi mi bomo pri sodbi božji lehko obstali; krotimo svoj jezik, ker vidite, koliko hudega od njega pride. Toda še več o tem vam bom povedal v
II. d e I u.
1. Izmed vseh grehov, ki se z jezikom storijo, ni nobeden tako občen, kakor pri duše vanj e in kletev, kar v naših ža-
lostnih časih skoraj v vsakem kotu slišimo. — Že otroci na paši, ki še komaj križ napraviti znajo, kolnejo in nedolžno živino hudiču izdajajo, ker so se od starišev tako naučili. Odraščeni fantje pa po nemško in slovensko zakramentirajo in tako neznane besede govorijo, da vsakemu, ki jih sliši in zastopi, lasje po koncu stopijo. — Mož preklinja svojo ženo in žena svojega moža, brat preklinja brata, sestra sestro, sosed svojega soseda, in stariši svoje otroke; na polju in v hosti, po hišah in na prostem — povsod se kletev razlega, povsod se Bog žali. Z jezikom tukaj molimo in Boga hvalimo, ž njim pa tudi ljudi kolnemo, ki so po božji podobi vstvar-jeni. Iz enih ust pride hvala in kletev; toda to se ne sme goditi, bratje moji! opominja sv. Jakob. — In kaj bo enkrat s takimi, ki prekolnejo in ne morejo nič preterpeti. Zakaj če je že tisti peklenskega ognja vreden, kateri reče svojemu bratu norec, kak ogenj še le čaka tiste, kateri vse s hudičem zmerjajo in nobenemu lepe besede ne privoščijo. Če bo že človek na sodnji dan od vsake prazne besede odgovor dajal, (Mat. 12, 26.) kako bodo takrat tisti odgovor dajali, ki se od jutra do večera vedno togotijo in kolnejo zdaj nad živino, zdaj nad družino, zdaj nad otroci, zdaj nad kako drugo rečjo ? Slabo bode se jim godilo, kakor priča sv. apostelj Pavelj rekoč: „Preklinjavci ne bodo v kraljestvu božjem prebivali." (I. Kor. 6.) Varujte se tedaj gerdega preklinjanja, kakor živega ognja, da svojih ust ne oskrunite in svoje duše ne pogubite.
2. Varujte se pa slednjič tudi krivičnega govorjenja in vseh napčnih, lažnjivih naukov, kakoršnih nikjer ne manjka; ne hodite med take, kateri v škodo svojega bližnjega po krivem pričajo, po krivem tožijo in po krivem sodijo, zakaj njih pogubljenje, govori sv. pismo, bo na enkrat prišlo. (Preg. 28.) Na enkrat bode tudi prišla jeza božja črez vas, kateri s hinavskimi, zapeljivimi besedami svojega bližnjega motite in slepite, da bi ga ložej v greh zapeljali; kateri pravite, da ni res, in da ni treba vsega verjeti, kar duhovni učijo; da pijanost, prevzetnost ali nečistost niso tako veliki grehi, kakor pridigarji vpijejo. — prišel bo dan, ko bote spoznali, ali je to res ali ne, in če si zdaj tega nočete k sercu vzeti, bote takrat vsi konec vzeli.
Vidite tedaj zdaj in razumite vsi, katerim je na zveličanju kaj ležeče, koliko hudega in koliko nesreče jezik naredi, Prav resnično govori sv. apostelj Jakob rekoč: „Hud jezik je zapopadek vse krivice in ogenj, ki vse naše življenje požge. Vsake versti zveri in tičev, kač in drugih živali se da ukrotiti in je že bila od človeške natore ukročena, jezika pa ne more nobeden človek ukrotiti; on je nepokojna hudoba, poln smertnega strupa". (Jak. 3.) To so ostre besede, pa resnične; Bog daj! da bi jih v svojem sercu ohranili in pogostoma premišljevali. Sicer se je težko odvaditi hudobne navade, ali z božjo milostjo vam je vse mogoče, tedaj bote se gotovo tudi v tem poboljšali, če imate le resnično voljo.
Revež v sv. evangelju je bil mutast ter ni mogel celo nič govoriti, ko pa je Jezus s svojo slino Djegov jezik pomazal, raz-vezala se je njegova vez in on je prav govoril; prosimo ga tudi mi, da se bo s svojo gnado naše pameti doteknil, da bo naš jezik prav in le k dobremu ravnala. O ljubi, preljubi Jezus! ne pripusti, da bi naš jezik kedaj pregrešnega ali pohujšljivega govoril, da bi kedaj kaka kletev, kaka nesramna pesem ali beseda iz našib ust prišla, da bi kedaj svojega bližnjega na njegovem poštenju poškodovali: ampak daj nam, prosimo te, da bomo samo to govorili, kar služi k tvoji časti, ter tako vredni postali enkrat tam v svetem raju tebe z Očetom in sv. Duhom vekomaj hvaliti in častiti. Amen.
Pridiga za XII. pobinkoštno nedeljo.
(Od skerbi za večno zveličanje.)
„Učenik! kaj moram storiti, da večno življenje dosežem?" (Luk. 10, 25.)
Vvod.
Ljudje dandanešnji sploh tožijo, da se na svetu vse napčno, vse narobe godi. Čednost ali brumnost je zasmehovana in se ne upa očitno pokazati, pregreha in nemarnost pa se pri belem dnevu doprinaša in svojo glavo visoko nosi; od pravice se nič ne vidi, nič ne sliši, krivica pa povsod gospoduje in proti nebesom za kazen vpije; mladina se povišuje in ne pozna nobene pokorščine, starost pa se zaničuje ter od žalosti omaguje. Tisti, ki bi potrebnim radi pomagali, nimajo nič, in kateri imajo kaj, ne pomagajo nič; tistih, ki dobre svete dajejo, nihče no posluša, tistim pa, ki v greh zapeljujejo. se roke in serca odpirajo, kateri si v potu svojega obraza kruh služijo, morajo stradati, kateri pa v lenobi in pohajkovanju živijo, imajo vsega zadosti. In tako tožite naprej, ljubi moji! da so slabi časi in da skoraj ne bo obstati! Če pa že ljudje tako tožijo, koliko večji vzrok še le ima Bog črez zdanji svet se pritoževati; ker povsod mu ljudje le prisiljeno služijo, povsod se kaže le hinavščina in strašna mlačnost bo vse prerastla! luč prave vere zmiraj slabše gori in bo počasu celo ugasnila; le za truplo vsak skerbi, le po časnem vsak hrepeni, za dušo pa malokdo kaj po-rajta in za večno srečo malokdo kaj skerbi; ob kratkem tedaj: nobenega ni, kateri M vprašal: Gospod! kaj mi je storiti, da večno življenje dosežem? — Zatorej vam jes danes hočem skerb za večno
zveličanje na serce položiti. Za nebesa skerbeti, je človeku najperva dolžnost in največja skerb, to bom pokazal
v	I. delu; kako slaba pa je naša skerb za večno življenje v II. delu.
Kristjani moji! veliko kraljev in prerokov bi rado slišalo, kar
vi	šlišite, pa niso slišali; zatorej vzemite si božjo besedo k sercu, da vam ne bo k večjemu pogubljenju, ampak da bote ložej svoje življenje po njej ravnali. Pripravite se.
I. d e I.
Zveličanje svoje duše je za človeka najpervo in največje opravilo ; zakaj kaj vam pomaga, piše sv. Matevž, ako celi svet pridobite, svojo dušo pa pogubite? Če premoženje zgubiš, pomagaš si na eden ali drugi način; če ogenj tvoje pohištvo požge ali če hudo vreme tvoje žito in sadje pokonča, upaš od dobrih ljudi pomoč in milost ter se Bogu izročiš; ako te nevarna bolezen na smertno posteljo položi, imaš še zmiraj upanje, da boš morebiti še vendar ozdravel; če pa svojo dušo pogubiš, kdo ti bo, o kristjan! tedaj pomagal? Kdo te bo rešil? — Tega zemlja ni rodila in nebesa ga ne poznajo, ki bi tebe rešil, tedaj boš pogubljen in vekomaj v peklenski ogenj zaveržen. Zato Jezus tako nadležno opominja in tako lepo prosi: „Ne skerbite za to, kaj bote jedli in pili, ali s čim se bote oblačili, ampak le za brumnost svojega življenja skerbite in za nebeško kraljestvo, vse drugo vam bo priverženo." Ne skerbite preveč za bogastvo in časno premoženje, zakaj v nebesih je več revnih, kakor bogatih in sv. pismo celo pravi, da ložej velika kamela skoz šivankino uho preleze, kakor bogatinec v nebesa pride. Za nebesa ni potreba, da je človek učen ali prebrisane glave; tudi taki, ki brati in pisati ne znajo, se tam gori veselijo. Za nebesa ni potreba, da je človek gosposkega ali žlahtnega stanu, ampak tam se bo pravičen kmet veselil a krivični gospod se bo v večnem ognju jokal. Za nebesa ni potreba nobene moči, ker Bog le na dušo gleda; če je zdrava in čista, tedaj jo angeljci z lepo in svetlo obleko ogernejo, če pa je duša gnjila in gerda, bode tudi gerdo obleko dobila, černo ko saje in temno kot noč.
Nebesa si zaslužiti, to je tedaj naše življenje, to je naše delo na svetu, le za to smo stvarjeni, le za to moramo skerbeti, da svojo dušo zveličamo. Bodi reven in zaničevan, kakor hočeš, zato nikar ne žaluj, in če tudi nobenega vinarja nimaš v premoženju, to ti nič ne škoduje, da le svojo dušo zveličaš; bodi pa nasproti bogat in gospodar celega sveta, to ti nič ne pomaga, ako svojo edino dušo pogubiš: zakaj le eno dušo imaš, če to zgubiš, boš vekomaj zgubljen; le enkrat boš umeri, če takrat nesrečno umerješ, boš vekomaj nesrečen; le ena nebesa so, če te zgrešiš, te drugo ne čaka, kakor večno pogubljenje.
Pervi kristjani so to pač dobro vedeli, zatorej jim ni bila
nobena muka pretežka, noben ogenj pregoreč, nobeno železo tako ojstro, da bi se ga bili zbali in od vere odstopili; z veseljem so hodili po ozki stezi in so si vse prizadevali, da so večno zveličanje srečno dosegli, mi pa bi radi le po široki cesti hodili brez vse skerbi in brez vsega terpljenja. — Papež Benedikt je bil od mogočnega kralja prošen, naj bi v nepripuščeno reč dovolil, ali on mu je na to ta odgovor dal: „Ko bi dve duši imel in bi eno zavoljo tebe zgubil, bi mi še ena ostala; ker pa imam le eno dušo, nočem je in ne smem pogubiti". O! ko bi tak odgovor dala tudi ti, čista duša! svojemu zapeljivcu, kedar te v greh zapeljuje rekoč: „Le eno nedolžnost imam, če mi to vzemeš, je na vse večne čase zgubljena; le eno serce imam, če mi tega prebodeš, me za zmiraj umoriš."
Pa vendar neumni človek v mladosti le za truplo skerbi, za dušo skerbeti pa na starost odlaga rekoč: „Kaj? čeravno svet in njegove kratkočase vživam, bom pa na stare dni za svoje grehe pokoro delal." — Oj, zmota velika innespamet, da večje ni! Tvoje življenje je v božjih rokah, še minute si nisi svest, in se vendar na veliko starost zanašaš. Ali ne veš, da moramo v starosti in v mladosti Bogu služiti, ako ga po smerti želiš gledati? Le za en las tvoje življenje visi, za njim pa leži cela večnost, srečna ali nesrečna. „Torej bodite pripravljeni, opominja Jezus, ker ob nri, katere ne veste, bode Gospod po vas prišel". „Moji preljubi! pravi sv. Pavelj , s strahom in trepetom delajte za svoje zveličanje. (Fil. 2, 12.) Ali kako malo nam je v resnici za naše zveličanje, videli bomo v
II. d e I u.
Bog je človeka na zemljo postavil, da bi najpred za zveličanje svoje neumerjoče duše skerbel, potem pa tudi za posvetno potrebno blago; toda pri nas se vse rado ravno na robe godi. Če v katerem kraju ljudi kakošna nesreča zadene , če živino kuga davi, če je prevelika suša v deželi, hitro se najmejo očitne molitve in se vsi svetniki na pomoč kličejo; kedar pa kuga zapeljevanja in pohujšanja nedolžnost mori, ne storijo nič ne stariši, ne gospodarji, ne naprejpostavljeni, da bi svoje otroke in podložne te strašne nesreče obvarovali. — Če nam naše truplo zboli, iščemo hitro zdravila, kakor vemo in znamo; če pa je naša duša v smertni nevarnosti, se še ne zmenimo, kje bomo spovednika našli, ki bi nas spet z Bogom spravil.
Kedar oče vidi svojo živino bolehati, se mu v serce žali in jej pomaga, kolikor more, Boga prosi in tudi za sv. meše da, da bi mešniki še za-nj prosili; kedar pa vidi svojega sina ali svojo hčer v slabe tovaršije zapletene, jim še žale besede ne reče in jim vse pripusti.
Mati sicer joka, kedar vidi svojo hčer zapeljano, dasiravno jej prej vso potuho daje in ne gleda, kam ob nedeljah in praznikih zahaja, s kom po božjih potih hodi in kako se po noči obnaša. — Poglejte mlade ljudi, kako se gizdijo, kako si lase lišpajo, koliko skerbi imajo, da bi drugim dopadli in oči drugega spola na se vlekli, in karkoli je v njih moči, vse si prizadevajo za lepoto svojega trupla; njih neumerjoča duša pa je gerda, polna madežev in vsa oskrunjena, in je vendar nočejo očistiti ali vsaj obvezati. Cerkev jim ponuja vodo ponižne spovedi, pa se nočejo umiti, in za raz-tergano obleko nedolžnosti jih sili z novo obleko pokore, pa je nočejo vzeti. K posvetnemu veselju so vsako uro pripravljeni, ko bi bilo tudi o polnoči; ko pa jih Jezus kliče v sv. rešnjem Telesu, ga nihče ne sliši, da bi ga obiskal, razun takrat, kedar že drugače ne more. — Marnje in posvetne novice poslušati, vas nikoli ne merzi, ali enkrat v tednu pridigo slišati ali h kerščanskemu nauku iti, zdi se vam preveč in nepotrebno; in ker ravno ti to storijo, kateri bi morali z dobrim izgledom naprej iti, zato pri vas ni po-boljšanja. — Prevzetnost raste v djanji in v mislih, krivica se ne derži za greh, razuzdanost ne pozna nobene mere, pijanost je vse meje prestopila in nečistost bo ves cvet posušila, tako da se meni zdi, da slišim nebeškega Očeta zdihovati, kakor je črez pervi svet zdihoval: „Žal mi je, da sem te hudobne ljudi stvaril; pokončal jih bom in v prah zdrobil, iz katerega sem jih naredil."
Jes ne vem, s kakimi besedami bi vas pregovoril ali omehčil, ker ne vem s kakim ključem se vaša serca odpirajo? Ljudje sicer tistega ljubijo in radi imajo , kateri njih ljubi in za njih srečo skerbi; jes pa, ki si vse prizadevam, da bi kako dušo iz hudičeve oblasti rešil in na pot zveličanja pripravil, vendar ne morem pri vas toliko doseči, da bi se moje besede vašega serca prijele. Zatorej vas zdaj prosim z besedami sv. pisma: Vsmilite se svoje in moje duše, vi častivredni očetje in matere! in če se vam otroci ne usmilijo, imejte usmiljenje vsaj sami s seboj, zakaj vašim rokam je Bog vaše otroke izročil in iz vaših rok bode jih spet nazaj tirjal; gorje vam, če mu jih ne bote mogli nedolžnih nazaj dati, kakoršne ste prijeli! Varujte se tedaj kletve in pijanosti, in bodite sramožljivi v djanju in govorjenju, da svojih otrok ne pohujšate; radi obiskujte božjo službo in pogostoma prijemljite sv. zakramente , tedaj bote tudi pridne in ubogljive otroke imeli. Usmilite se svoje in moje duše, pravim vam mladenči! Varujte se grešnega, mesenega požeijenja, berzdajte svojo vročo kri in prejmite večkrat in vredno sv. zakramente; bežite pred slabimi tovaršijami, pred plesom in drugimi grešnimi kratkočasi; bodite po noči doma, da vas hudič ne vjame, kateri po besedah sv. Petra vedno okrog hodi in išče, kje bi koga zadavil.
Usmilite se svoje in moje duše, rečem tudi vam dekliči! Pomislite, kako lepa je vaša čistost, kako draga je vaša nedolžnost,
pa tudi nikar ne pozabite, da jo nosite v perstenih slabih posodah, ki se silno lehko razbijejo; zatorej vprašajte pogosto Kristusa in spovednika za svet in prosite ga, da bi vas podučil, kako imate svoje devištvo varovati; bojte se grešnih priložnosti in grešnega znanja, saj ne morete po žerjavici hoditi, da bi si svojih nog ne opekle, tako tudi ne ognja v naročji nositi, da ne bi svojih rok sežgale. Zaderžite se vselej tako , da bote Jezusu dopadle ter iz njegovih rok venec večnega zveličanja prejele. Amen.
Pridiga za god sv. Jerneja aposteljna.
(Od skerbi za zveličanje bližnjega.)
„In ko je bil dan, poklical je svoje učence, in jih je iz njih dvanajst izvolil, (katere je tudi aposteljne imenoval): ... in Jerneja."	(Luk. 6, 13.)
V vod.
Po noči, kedar černa temota zemljo pokriva in našim očem pogled jemlje, kedar vse stvari v tihem spanji počivajo in najmanjši glas na naša ušesa ne bije, je vse mračno, vse temno in polno nevarnosti; noga se ne upa nikam stopiti, oči nič ne vidijo in serce je s strahom in trepetom obdano: kedar pa mladi dan napoči in solnce po hribih zasveti, je vse polno življenja in polno veselja; naše persi se povzdignejo in še enkrat bolj čversto kri po naših žilah teče.
Strašna temota in černa noč je pokrivala tudi ves človeški rod, dokler ni luč kerščanske vere po svetu zasvetila; v neznanih zmotah in zmešnjavah zakopani so ljudje živeli in božja služba je bila popolnoma zapuščena in zaterta. Ali kedar so aposteljni od sv. Duha razsvetljeni začeli novo Jezusovo vero pridigovati, začelo se je tudi vse drugačno, vse lepše življenje. Zginilo je malikovanje. kakor temna noč pred belim dnevom; ugaševati je začela Judovska vera, kakor ugasne slaba svetloba blede lune, kedar zlato solnce izza gor prisije; gerde pregrehe so bežale od kristjanov, kakor se skrivajo ponočni tolovaji pred svetlobo belega dneva. In vse to je storilo dvanajst ubogih, zaničevanih ribičev, katerih imena ste v danešnjem sv. evangelju slišali. Med njimi je bil tudi sv. Jernej, kateremu v čast so vaši prednji stariši ta oltar postavili in katerega god vi vsako leto z velikim veseljem praznujete. Njegovo življenje natanjko popisovati, ni moj namen, ker ste ga že tako večkrat
slišali; ampak v vzgled ga hočem sebi in vam postaviti, koliko skerbi namreč moramo po njegovem vzgledu tudi mi za dušo svojega bližnjega imeti. Razumite tedaj in zastopite , v čem da bo danes moja pridiga obstala :Za zveličan je našega bližnjega skerbeti, je Bogu najbolj dopadljivo dobro delo; od tega govorim v I. delu; za zveličanje svojega bližnjega more in mora vsak skerbeti; od tega pa v II. delu.
Vse, kar bom govoril, govoril bom v božjo čast, na čast sv. Jerneju in našim dušam v zveličanje, — zatorej vas prosim za pazljivo poslušanje.
I. d e I.
Naš božji Zveličar ni nobene reči bolj zapovedoval, kakor svojega bližnjega ljubiti in mu dobro storiti. Da bi nas k temu spodbujal, rekel je, da bo vse to, kar svojemu bližnjemu dobrega storimo, tako zaračunil in poplačal, kakor bi bili njemu samemu storili; rekel je, da tisti, ki svojemu bližnjemu da kozarec merzle vode piti, ne bo brez plačila ostal, in da bo sodnji dan le po delih usmiljenja sodil ter nam po njih ali večno življenje ali pa večno smert odločil.
Ce bo pa Bog že tisto tako poplačal, kar svojemu bližnjemu na telesu dobrega storimo, koliko večje plačilo še le imamo od tistega-upati, kar bomo njegovi duši dobrega storili; zakaj kolikor so nebesa bolj imenitna, kakor zemlja, toliko je duša več vredna, kakor truplo. Duša je Bogu podobna, ne pa truplo; duša je po božji podobi stvarjena, ne pa naše troljivo truplo; zavoljo duše, ne zavoljo telesa je Sin božji svoj veličastni tron zapustil in na zemljo prišel; zavoljo duše, ne zavoljo telesa je na križu umeri in svojo sv. kri prelil. Zato je ena duša več vredna, kakor vsa trupla celega sveta; kako srečen, stokrat srečen je tisti, kateri eno dušo od pogubljenja reši ali zgubljeno na pravo pot nazaj pripravi.
Ravno tako govori in uči sv. papež Gregor, rekoč: „Naj-imenitnejša dobra dela so: molitev, post in milošnja, vendar boljše ko vse to je skerb za zveličanje bližnjega, in silno srečen je človek, kateri le eno dušo Bogu pridobi."
In kako res je to, kar sem rekel, vzamem samega Jezusa na pričo. Kako zlo je on nam post priporočal in kako ostro se je tudi sam postil? pa vendar je post prelomil in se podal na pojedino k farizeju, da je očitno grešnico Marijo Magdaleno k pokori spre-obernil, ker dobro je vedel, da je boljše eno dušo pridobiti, kakor s postom svoje počutke krotiti. Kdo je rajši molil, kakor Jezus, ki je cele noči v molitvi prebudil, pa vendar je molitev opustil in Nikodema v sv. veri podučeval; tudi na Oljski gori je trikrat nehal moliti in je šel svoje zaspane učence k stanovitnosti opominjat; ker dobro je vedel, da je boljše nevedne podučiti in mlačne
svariti, kakor z molitvijo Boga častiti. — Kako sveta in Bogu do-padljiva je milošnja; in vendar pravi sv. Krizostom; „če vse svoje premoženje ubogim razdeliš, nisi tako dobrega dela storil, kakor če le eno dušo spreoberneš." Zavoljo tega se svetniki niso nobene muke bali, če so videli, da zamorejo kakošno dušo pridobiti. Sv. Frančišek je veliko krajev prehodil in veliko hudega prestal, ali vse mu je bilo na veselje, če je le zamogel kakošno dušo na pravi pot pripraviti. — Sv. Terezija je vedno vzdihovala in Boga prosila: Moj Bog in Gospod! vsak dan se toliko duš pogubi, kedaj bom tako srečna, da bom eno dušo tebi nazaj pripeljala? — Sv. Katarina je bila še bolj vneta od ljubezni božje, ker pripravljena je bila na peklenska vrata se vstopiti, da bi le nobena duša več v pekel ne padla. — Ali kaj ko bi vam od drugih svetnikov pravil, ker imamo tukaj pred našimi očmi sv. aposteljna Jerneja. On je zapustil svojo domačo deželo, ločil se od prijateljev in žlahte ter je v daljni Indiji tujim narodom sv. evangelje oznanoval. Nobena dežela mu ni bila predaleč, nobeden pot predolg, nobena steza preozka, nobena voda preširoka, na vse kraje je šel, kjerkoli je upal, da bo kakošno dušo od pogubljenja rešil, ker bil je v svojem sercu prepričan, kakošna lepa krona da ga v nebesih čaka, če bo za dušo svojega bližnjega skerb imel.
Mi pa, ljubeznjivi moji! za zveličanje bližnjega skoro nobene skerbi nimamo. Med nami in okrog nas se greh dela in Bog žali, in vendar nato nič ne porajtamo in pravimo: „Kaj nas to briga." — Ce pri vašem sosedu krava ali kakošna druga živina hitro zboli, precej tje greste in svetujete, kar veste in znate, kedar pa se njegova duša v nevarnosti znajde, še stopinje zavoljo njega ne storite. Vi pravite in mislite, da imajo duhovni dolžnost za vašo dušo skerbeti, vas pa da to nič ne skerbi. Bes je, da so duhovnom posebno vaše duše izročene, ali ravno zato, ker vi nobenega ne posvarite, naše opominjevanje tako malo izda in tako malo grešnikov spreobernemo; zato rečem, da človek v slednjem stanu more in mora za dušo bližnjega skerbeti.
II. del.
Dobra dela doprinašati ni vselej vsakemu mogoče in tudi nima vsak priložnosti. Ubog siromak, kako bo milošnjo dajal, ker jo sam potrebuje ? In bolnik, kako se bo postil, ker je bolezen sama na sebi že velik post? Ali za zveličanje bližnjega skerbeti je vsem mogoče. „Nobeden naj se ne izgovarja, pravi sv. Gregor, jes ne znam pridigovati, ker sam nisem zadosti podučen, kako bom druge učil? Stori toliko, kolikor ti je mogoče. Jes vem, da sevam ne spodobi, po svetu okoli hoditi, in grešnike k pokori opominjati, ali kolikokrat vidite, da se nedolžnost zapeljuje, ali vašemu sosedu škoda dela, zakaj takrat molčite, zakaj z lepa ne posvarite, ali
kako drugeče nesreče ne odvernete? Če svojega bližnjega seboj v oštarijo spravljate, zakaj ga ne bi mogli tudi k pridigi ali h kerščanskemu nauku spravljati? Če ga v slabe tovaršije vabite, zakaj mu tudi ne bi mogli reči, da bi z vami kake sv. bukve bral, ali k spovedi in sv. obhajilu šel? Kolikokrat stariši dobro ved6 za slabo vedenje svojih otrok, kolikokrat slišijo gospodarji o nemarnem zaderžanji svojih poslov, in jih vendar ne strahujejo in jim nobene besede ne rečejo! Kolikokrat hčere ali dekle pod eno streho spijo in dobro vejo za ponočno vasovanje ene ali druge, in vendar jih ne posvarijo, ampak jim morebiti še potuho dajejo. Vsi taki se storijo tujih grehov deležni in bodo težek odgovor dajali.
Slednji naj tedaj, kakor sv. pismo pravi, po svojej moči skerbi za svojega bližnjega (Sirah 29, 27.) in kdor drugega ne more storiti, naj moli. „Molite eden za drugega, da bote zveličani", opominja sv. apostelj Jakob (5. 16.) Sv. Štefan s svojimi pridigami Savlja ni mogel omehčati, ko je pa molil za-nj, ga je vendar spreobernil. Sv. Avguštin je bil v strašnih grehih zapopaden ter ni za nobeno opominjevanje porajtal, ali njegova mati, sv. Monika, je noč in dan molila in za-nj prosila, in na to ga je Bog s svojo gnado spreobernil in k veliki svetosti povzdignil. To je tudi nam vsem storiti mogoče. Kedar molimo, molimo torej tudi zato, da bi Bog grešnike razsvetlil in k pokori pripeljal. Kedar smo pri sv. meši, spomnimo se tudi na tiste, kateri so v nevarnosti, smertno grešiti. In ako se postimo, postimo se tudi na ta namen, da bi Bog nevernike ia krivovernike k pravi veri poklical. Zraven tega pa moramo tudi sami lepo in sveto živeti in poprej pred svojim pragom zmetati, preden gremo k sosedovi hiši pometat. Navadimo se, da bomo v cerkvi vselej tako pobožno molili, da se bodo tisti, ki se nespodobno zaderžijo, svoje nerodnosti sramovali in zanaprej z večjo častjo Bogu služili. Bodimo pošteni v svojem govorjenji, da si nemarneži ne bodo upali, v pričo nas kaj nespodobnega ali opravljivega kramljati, in bodimo ponižni v svojem zaderžanji, da se nas bodo posvetneži ogibali in naša dobra dela posnemali. — Kako veseli bomo takrat, ko bomo v večnost prišli in videli vse tiste, katere smo tukaj pogubljenja obvarovali ali na pravi pot pripravili; oni nam bodo tam roke podali, se nam zahvalili in naše veselje pomnožili.
Zatorej prosim posebno vas naprej postavljene, gospodarje in gospodinje! varujte svoje podložne, hlapce in dekle, dokler so še nedolžne ovčice; pa tudi v greh zapeljane iščite, kakor zgubljene ovčice, in peljite jih nazaj k nebeškemu Očetu. Kedar vidite svoje domače po široki cesti pregrehe hoditi, ne puščajte jih na poti pogubljenja, zakaj kdor k grehu molči, je ravno tistega greha deležen. Če imate pri hiši človeka, ki se že v blato pregrehe pogrezuje, o ne pustite ga, da bi se brez vsega usmiljenja v pogubljenje po-greznil. Podajte mu svojo roko, podučite ga, če je neveden; po-
svarite ga, če je hudoben; jokajte, če vas ne posluša; razveselite se, če vas uboga; s tem bote naredili veselje nebeškim angeljeem, sebi pa zaslužili plačilo, ki je več vredno, kakor blago vsega sveta.
Pa tudi vi, fantje in dekleta! svarite eden drugega, opominjajte se k dobremu in od greha se odvračajte. Ako vidite brata ali sestro, ki slabo živi in greh doprinaša, prijazno jih nagovorite in jih ljubeznjivo podučite. Kolikor grešnikov bote od krivili potov odvernili, toliko duš bote večne smerti rešili in toliko vencev večnega veselja bote tamkej v nebesih dosegli. Amen.
Naš novi knez in škof Peter Fuuder.
Presvitli cesar so z najvišim odlokom 30. marca 1881 sedanjega kapiteljskega vikarja in stolnega korarja Petra Funder imenovali za knezoškofa Kerške škofije.
25.	junija je bila v Solnemgradu konfirmacija ali po-terjenje. To se je godilo tako-le: O polenajstih so jeli v stolni cerkvi vsi zvonovi peti, in v bogati opravi in lepi procesiji je stopala vsa duhovščina po sredi stolne cerkve pred veliki oltar. Pred ravno tem oltarjem so shranjeni sveti ostanki škofov sv. Ruperta in Virgilija; prelepo so bile svetinje okinčane in veliko sveč je gorelo okoli. Prečastiti knezonadškof Franc Albert Eder so se usedli na svoj prestol, novoimenovani knezoškof Kerški tudi na svoje odločeno mesto. Prokurator ali zagovornik novega škofa, bogoslovja profesor, dr. Sprinzl je začel svoj govor in prosil prečastitega knezonadškofa, naj da imenovanega škofa Petra tudi poterdijo. Zdaj se vzdignejo prečast. nadškof in poterdijo s prav pohvalnimi in ginljivimi besedami škofa Petra. Slednjič se vzdignejo poterjeni škof Peter in se zahvalijo premilostljivemu nadškofu tako milo in serčno, da je vsem pričujočim duhovnikom se storilo prav milo pri sercu. Potem je prokurator še enkrat nagovoril prečast. nadškofa in novopoterjenega škofa — in ginljiva slovesnost je bila končana. — Veliko najvišje gospode in mnogo vernega ljudstva se je bilo zbralo; serčno veselje se je vsem svetilo na licih.
26.	junija je bilo posvečevanje novo imenovanega in poterjenega knezoškofa. Malo pred osmo uro začno zvonovi stolne cerkve veselo peti, dolga rajda duhovnikov stopa proti velikemu oltarju in posvečevalni škof Solnograški, preč. gospod dr. Haller stopijo na lečo. Prostorna stolna cerkev je natlačena in vse zvesto posluša preč. g. govornika. V prav jasni in serčni pridigi so prem. škof rakazovali visoko čast pa tudi težko butaro škofje službe, ker jim je dolžnost, proti nebesom voditi neumerjoče, tako drago odkupljene človeške duše. Zatorej so vse poslušalce terdo zarotili, naj
prosijo Očeta nebeškega, naj bi novega škofa razsvitljeval in po-terdoval, da bi svoje imenitne in težavne dolžnosti zvesto spolnovali.
Po tej ginljivej pridigi se je počelo posvečevanje, ktero se tako-le godi:
Višji škof, ki posvečujejo ali posvečevalec, in novi škof, ki se posvečujejo ali posvečevanec, stopita vsak pred svoj oltar in bereta sv. mešo ponavadno do sv. evangelja. Eavno pred sv. evan-geljem peljeta dva pomagalna škofa posvečenca pred oltar posve-čevalca. Višji škof in knez Solnograški so zdaj pričeli posvečevati našega novega škofa po rimskem pontifikalu. čela truma duhovnov obstopi sv. oltar, kar jamejo moliti litanije vseh svetnikov — posvečevalec in druga duhovščina molijo kleče, posvečevanec pa na obrazu leže: tako se kličejo vsi svetniki in svetnice božje, da bi nebesa in zemlja od Boga milosti in pomoči za novega škofa sprosile. Potem se pričn6 prelepe ceremonije ali sveti obredi, ki jih zaporedoma kratko popišemo in razjasnimo.
Pri sv. evangelju se:
a)	posvečencu odperte evangeljske bukve na zatilnik in pleča položijo; to pomenja, da je škof scer kerščanskemu ljudstvu predpostavljen, da je pa sam pod višjo oblastjo, in da naj se v svojem pastirovanji lepo po zapovedih svetega evangelja ravnd; da naj sladki jarm svete vere in kerščanskega življenja sam pred vsemi drugimi nosi, nikar pa koj svojim ovčicam naklada ga.
b)	Posvečevalec položi posvečevancu roke na glavo, rekoč: »Prejemi sv. Duha!" in mu glavo s sveto križmo in roki vimenu presvete Trojice pomazili; to je vidno znamenje, da se zdaj sv. Duh nad posvečevanca razliva in mu deli obilne darove svoje.
c)	Potem izroči posvečevalec novemu škofu pastirsko palico ter pravi: »Prejemi palico svojega pastirstva, strahuj ž njo vse grehe v sveti gorečnosti, vodi brez jeze, poterjuj svojo čredo v vsem dobrem, skazuj v miru duha resnobnega.
d)	Zdaj mu posvečevalec škofji perstan na perst natakne rekoč: »Prejemi perstan, ki je pečat vere; svojo nevesto, sveto cerkev, varuj in brani s svojo čisto in nepokaženo vero in z ne-prelomljivo zvestobo!"
e)	Potlej se posvečevancu evangeljske bukve v roko dajo z besedami: »Prejmi sv. evangelje, pojdi in uči ljudstvo, ktero ti je izročeno!"
f)	Zatim posvečevalec novega škofa objame in poljubi, ravno to storijo tudi drugi pričujoči škofje in rečejo: »Mir stebo!"tako ga spoznajo za svojega brata, ki ž njimi po bratovsko dela in se trudi v višjem pastirstvu. Kakor sveti aposteljni se tudi škofje sedanji med seboj »bratje" imenujejo in odslej tudi najvišji poglavar svete cerkve, sv. oče papež, novega škofa imenuje: »brat."
Ko je vse to opravljeno, se sv. meša dalej bere. Pri darovanji daruje novoposvečeni škof posvečevalcu dve sveči, dva
kruha in dva sodčika vina, v spomin namreč starodavne navade v pervih kerščanskih časih, da so verni pri sv. meši darovali, česar je bilo za sv. mešo potreba. — O začetku darovanja stopi novi škof k ravno tistemu oltarju, kjer posvečevalec sv. mešo bere, odslej bereta oba ta škofa sv. mešo pri enem tistem oltarju, in imata le eno hostijo in en kelih pred seboj na oltarju.
Sv. obhajilo prejme novoposvečevanec iz rok posvečevalnega škofa in sicer v obeh podobah: oba torej uživata od ravno tiste hostije, pijeta kri Gospodovo iz ravno tistega keliba v zastavo bra-tovske družbe v Jezusu Kristusu.
Po blagoslovu se novemu škofu
a) mitra ali škofja kapa na glavo dene ; to ga opominja, da naj sv. cerkev in resnico sv. evangelja na vso moč brani.
bi Potem se mu škofje rokavice oblečejo v znamenje, da naj čiste roke ohrani in tako opravlja sveto delo svoje.
c)	Zdaj se novoposvečeni škof na škofji stol posadi in se zapoje prav veselo: „Te Deum landamus!"
d)	Poslednjič novo posvečenec po cerkvi gre, verno ljudstvo blagoslovlja in se verne do oltarja; tukaj kliče: „Ad multos annos" to je „dolga leta," in se nadškofu posvečevalcu tako zahvaljuje. Tako se to sveto in ginljivo opravilo konča.
Iz Kerške škofije je bilo v Solnemgradu trinajst duhovnikov pričujočih, in sicer so p. n. ti-le gospodje: 0. Avguštin D ud a opat v št. Pavlju; dva stolna korarja: Eavšer Jan. in Alijančič Andr.; dva infulirana prošta: Se rajnik Lovr. v Tinjah in Kornke Fr. v Brežah; — dva dehanta: Ferčnik Lamb. v Žabnicah in Hofmajer Mih. v Šmarji; šest župnikov: Černic Kari pri Fari ob jezeru, Leks Gabr. v št. Petru, Pichler Jan. v Lipi, Rainer Jož. v Kapli, Šerbicelj Mat. v Škocjanu, in Smeričnik Boštj. v Celovcu.
Ko so bili knez in škof Peter Funder posvečeni, spremila Jih je vsa duhovščina v poslopje prem. knezonadškofa, pri kterem so stanovali. Po enej je bilo pri nadškofu Albertu veliko obedo-vanje. Vse je bilo tukaj prav serčno in priljudno, prav po domače in govorilo se je mnogo o koroških Slovencih; gosp. deželni glavar grof C h orin skv je rojen Ljubljančan in zna dobro slovenski; posv. škof Haller, pošten Nemec, se je grozno čudil, ko mu je zraven njega sedeči prošt Serajnik dokazoval, da je slovenski jezik najlepši na svetu. Napitnice so veljale najpred svetemu Očetu Leonu in svitlemu cesarju Franc Jožefu in potem novemu knezoškofu Petru, ki se je preserčno zahvalil in omenjal velike dobrote, ki jih je Kerška škofija od nadškofov Solnograških že od nekdaj dobivala; naj bi torej te dve škofiji vedno ostale v prijateljskej in tesnej zvezi!
V pondeljek so se Koroški duhovniki vernili na svoj dom. knezoškof Peter pa so se odpeljali na Dunaj, kjer so 28. junija
v roke svitlega cesarja položili slavno svojo prisego. 29. ob štirih popoldnem so se pripeljali po hitriču v Celovec, iu se podali med petjem zvonov stolne cerkve v svoje dosedanje stanovanje, odkoder so se 9. julija preselili v škofje poslopje.
10. julija je bila intronisacij a ali vpeljevanje novega
škofa.
Na vsezgodaj so pri vseh vratih vozovi v mesto derdrali, in ljudje po vseh cestah in stezah v mesto vreli. Novi terg in terg pred cerkvijo sv. Duha je ljudi ves živ in vse težko čaka, zagle-dati novega občno ljubljenega škofa in očeta. Kar okoli osme ure začn6 zvonovi po cerkvah peti veselo oznanovaje, da so prečastiti knezoškof že na poti v cerkev sv. Duha, kakor je bilo napovedano. Tukaj pred cerkvijo Jih je čakala duhovščina, ki se je od stolne cerkve v procesiji sem podala. Cerkev je bila neizrečeno lepo okin-čana, prečastite nune Uršulinarce so jo z venci in cvetlicami bile obsule. Stopivši v cerkev se veržejo prečastiti knezoškof na kolena, in častiti gospod stolni prošt gosp. Pet. Adam Pichler Jim dajo poljubiti križ; potem ustanejo in pokropijo pričujoče, zdaj vzamejo gospod prošt kadilnico in Jih trikrat pokadijo. Potem se podajo milostljivi škof pred veliki oltar na svojo klečavnico, zraven Njih na levi strani je še ena druga klečavnica za nadškofijskega komisarja, gospoda stolnega dekana Jak. Kebernik-a. Za tem čast. gospod prošt dekan zapoj6 pesem: „Veni sancte spiritus" to je: „Pridi sv. Duh," in bere č. g. Saši tiho sv. mešo. Med tem se je zunaj cerkve dolga procesija v red postavljala. Kar zvonovi zapoj6 v znamenje, da je čas naprej gibati se proti stolni cerkvi. Res se procesija jame gibati, zvonovi po vseh cerkvah praznično poj6, vesele svete pesmi se razlegajo, serčne goreče molitve iz tavžent in tavžent sere proti nebesom puhtijo, bandera visoko vihrajo, na obeh straneh so ljudje lepo v verste postavljeni, nektere hiše in okna po ulicah, koder procesija gre, so slovesno in prelepo okinčane, tako se mikajo dolge dolge rajde proti stolni cerkvi črez novi terg po graški in stolni ulici. Najpopred je šla šolska mladina; deklice, mestne ljudske šole, šolska pripravnica in c. k. vadnica, nižja in višja realka, latinske šole; potem bližnje fare s svojimi banderi, za temi so čč. gg. očetje redovniki, potem pevci in godci, prečastiti stolni kapitelj in zdaj naš svitli knezoškof Peter. Za njimi duhovni škofijske pisarnice in škofovi služabniki; slednjič mnogo mestne gospode, za temi prevelika rajda vernega ljudstva. Za res nismo skoraj videli naše mesto tako lepo, tako veselo in živo!
Pred cerkevjo je čakalo veliko političnih, sodniških in vojaških častnikov: c. k. deželni predsednik, deželni poglavar, predsednik deželne sodnije, mestni župan, c. k. general in polkovniki. Ko novi škof v cerkev stopijo, zaženejo pevci ginljivo in veličastno „Ecce sacerdos magnus,"vtem gred6 novi škof na svoje mesto tako ime-
Slov. Prijatelj.	21
novan faldistorij. Potlej prečastiti stolni prošt stoje na levi strani velikega oltarja poj6 ginjenega serca verstice in navadno molitev „za škofa" in duhovščina vse krepko in močno odgovarja. Novi knezoškof se potem usedejo na faldistorij in poslušajo, kako se berejo vradna pisma. Škofijski tajnik in konsist. svetovalec gosp. Einšpieler Lamb. bere imenovanje po nemški, poterjenje po latinski, besede do kapitelna in do ljudstva pa spet po nemški. Nadškofijski komisar gosp. Rebernik so zdaj nagovorili novega škofa serčno in ginljivo. Ko so nadškofijski komisar svojo nalogo izverstno rešili, peljejo novega škofa na Njihovo novo mesto, na škofijski tron ali škofijsko stolico Celovške stolne cerke, in Jim voščijo, da naj dolge dolge leta sedijo na tem preslavnem mestu! Zdaj se začne tako imenovani homagij, to je, vsi pričujoči duhovniki ponavljajo zaporedoma novemu škofu tiste svete obljube, ki so jih bili nekdaj storili pri posvečevanji. Kaj ginljivo je bilo videti, ko so se škof in častiti gospodi stolni korarji, prošti, dehanti in drugi duhovniki objemali in poljubovali! Ne samo duhovniki tudi verni so bili ginjeni do svitlih solz! Po dokončanem priklanjanji stopijo častiti gospod stolni dekan Rebernik na nizko prižnico blizo oltarja in jamejo govoriti. Najpred so se zahvalili svitlemu cesarju Franc Jožefu, da so nam imenovali za knezoškofa slavnega našega rojaka Petra Funder-ja, potem premil. knezonadškofu Solnograškemu dr. Albertu, da so ga nam poterdili in posvetili, dalje so novemu škofu priporočevali celo novo čredo, posebno pa vse duhovnike in slednjič pa so serčno prosili Očeta nebeškega, da naj nam dolgo ohrani novega višega pastirja, da naj krepko der-žijo škofjo pastirsko palico v čast in slavo božjo, v povišanje sv. katoljške cerkve, v blagor in zveličanje vseh vernih svojih.
Po tem dokončanem govoru se podajo novi knezoškof sami na prižnico. Stolna cerkev je vsa natlačena, pa vse je tako tiho, da se ljudje skoraj dihati ne upajo; vse željno pričakuje slišati, kaj nam bojo že od nekedaj kot izversten pridigar znani knezoškof v svojej pervej škofjej pridigi povedali.
Prav po domače so — derže se nedeljskega evangelja — pri-digovali v duhu pastirskega lista o zlatem miru in o kerščanski spravi. V začetku svoje pridige so vse serčno pozdravili, se vsem lepo zahvalili za mnoge dopise, ki so jim dohajali iz raznih dolin Kerške škofije, od duhovnov in neduhovnov, in očitno obstali, da se bojijo prevzeti težko butaro škofovske službe. Težo jim dela spomin na ranjcega škofa, knezoškofa Valentina, kterega nadomesto-vati bode jim nemogoče, — spomin na pomanjkanje duhovnikov, spomin na hude čaše in razmere sploh. Pa pogum in serčnost jim dela terdna dobra volja, zaupanje in ljubezen duhovnov in vernikov kerške škofije, ki se ravno danes tako kaže, in zaupanje na pomoč božjo, kterd pričakujejo tem bolj zanesljivo, ker škofovske česti niso iskali in v svojem poklicanji le spoznajo voljo božjo.
Kaj pa je treba, da bojo mogli svoje ovčice serčno voditi proti nebeški domovini, kaže nam danešnje sv. evangelje. ki pravi: „Ako se spominjaš, da ima brat kaj zoper tebe, . . .'. in daruj svoj dar." Govorili so krepko in iskreno o zlatem miru in ker-ščanski spravi. —
Po pridigi se je pričela sv. velika meša, in po sv. meši se je pela hvalna pesem: „Te Deum — Tebe Boga hvalimo". Ob '/a 12 je bila cerkvena slovesnost pri kraji. Ob pol 2 je bilo veliko obedovanje pri premil. knezoškofu in v samostanu čč. gg. Eliza-betinaric. Vse je bilo židane volje in napivljale so se mnoge na-pituice.
Bog živi, Bog ohrani, Bog blagoslovi nam novega knezo-škofa Petra!
Novi višji naš pastir so izdali ta-le pastirski list. v nemškem in slovenskem jeziku:
po božjem usmiljenji in po milosti božji knez in škof Kerški
vošči vsem vernim svoje škofije srečo in blagoslov božji.
Za Kerško škofijo se je lansko leto (1880) žalostno končalo. Ljubljeni škof, kateri so celih dva in dvajset let kot višji pastir svoje ovčice zvesto in tako častno vodili, so nam sledje dni minulega leta nagloma bili odvzeti.
Ko so leta 1858 dne 8. decembra — na praznik Marije device brez madeža spočete — nastopili škofijo, pozdravili so nas z besedami sv. aposteljnaPavlja, rekoč: „Jes ne iščem Vašega, ampak Vas." (II. Kor. 12, 14.) Te besede so bile škofu Valentinu vsigdar zlato ravnilo; tej obljubi so neprestano in v najtežavnejših okoliščinah do svojega zadnjega zdihljeja nepremakljivo zvesti ostali. Ni teža mnogih let, ni siva starost ustavila teku njihovega življenja, vsaj so doživeli le nekaj več kakor 67 let. Kdor je z rajnim škofom v ožji dotiki živel, kdor je imel priložnost opazovati, kako so den na den velikodušno in neprenehoma vse, kar so bili in kar so imeli, darovali svoji škofiji v prid in dobiček, kdor je slišal, kako milo so na smert bolni višji pastir nekaj dni pred Božičem zdihovali: „Da bi za božjo voljo le v sveti noči in na sveti dan vstati in božjo službo v stolni cerkvi opravljati mogel," — temu je jasno, odkod da so prezgodaj oslabele in propadle telesne moči. To je storila tista ognjena gorečnost, o katerej sv. Duh govori; „Gorečnost za tvojo hišo meje vsega prevzemala." (Ps. 68, 10.) Zgodilo se je njim, kakor „do-
bremu pastirju, kateri svoje življenje da za svoje ovčice." (Jan. 10, 11.) Naš škof Valentin so našli, česar so iskali — serca svojih ovčic, duhovnih in neduhovnih: tisto ljubezen, ki „je močnejša kakor smert" (Vis. pes. 8, 6.) in sega unkraj groba. „V večnem spominu bo pravični in ne bo se bal hudega oznanila." (Ps. 111. 7.) Telesni ostanki pokojnega našega knezoškofa so bili na Silvestrovo — den pred novim letom — shranjeni v kapelici sv. Frančiška Ksaverija v stolni cerkvi. „Gospod, jes ljubim lepoto tvoje hiše in kraj, kjer prebiva tvoje veličastvo!" (Ps. 25, 8.) tako je pel in po tem se je ravnal kralj David. Po njegovem izgledu so škof Valentin neprenehoma skerbeli za to, da so se cerkve po deželi in po mestih popravljale in olepševale. Najbolje pa jim je bilo mar in veliko so darovali, da se je znotraj in zunaj popravila škofijska ali stolna cerkev. Po vsej pravici so tedaj smeli z očakom Abrahamom razodeti svojo poslednjo željo, rekoč: „Dovolite mi pravico, da imam pokopališče pri Vas." (Gen. 22, 4.) Ob steni tega pokopališča, kjer sedaj koščice rajnega škofa Valentina počivajo in kjer hvaležna serca veliko žebrajo, so po vsej pravici z zlatimi čerkami vsekane besede, po katerih so se pokojni višji pastir za čas svojega škofovanja zvesto ravnali, besede: „Jes ne iščem Vašega, ampak Vas" (II. Eor. 12, 14.) Več smo zgubili, težavnejše je zgubo poravnati. To velja zlasti o škofovski službi, ki je polna 3kerbi in težav, o škofovski službi, katero čaka na dan sodbe toliko ojstrejša odgovornost, ker sveto pismo uči: „Komur koli je veliko dano, se bo veliko terjalo od njega; in komur so veliko izročili, bodo več od njega terjali." (Luk. 12, 48.)
Te velike odgovornosti so se ostrašili celo sveti in visoko učeni božji služabniki, postavim sv. Ambrozij , sv. Gregor Veliki. Bili so pozneje v cerkvi v največo čast iu najterdnejšo podporo, pa vendar so se na vso moč branili, škofovsko čast in službo prevzeti. Zgodovina katoljške cerkve nam veliko tacih dogodb pripoveduje. „Ničesar na svetu," pravi sv. Avguštin, „nema toliko nevarnost, nema toliko težav, kakor služba zvestega škofa." Dandanes deržijo ljudje veliko na zunanji lišp in blišč. Tudi ne smemo reči, da se ljudje sedanje dni iz gole ponižnosti ali pohlevnosti veliko ne brigajo za to, da si pridobijo lepe službe, prijetna mesta, slavna imena, to ali uno počastenje. In vendar se je v naših dneh ne enkrat, ampak večkrat že prigodilo, da so skoz in skoz pripravni možje za škofovsko čast in službo se zahvalili, ker so se zbali težke odgovornosti ali pa so sprevideli, da brez ugovora se ne bodo mogli udati vsem terjatvam.
Veliko let, dragi moji; in to prav blizu mi je bila dana priložnost, spoznavati, kako se opravlja škofovska služba; vem tedaj, kakošno te/,ko breme je škofu naluženo. Ako bi bilo meni samemu na voljo dano, ne bi bil ganil nobenega persta svoje roke, ne bi nikdar segel po škofovi palici Kerške biskupije. Ker mi je pa
božja previdnost višjipastirsko palico v roko podala, moram v božjem imenu težko službo nastopiti, klicaje k Bogu: »Pošlji tedaj, o Gospod! svojo modrost od svojih svetih nebes, da ona me vodi in z menoj dela, da spoznam, kar Tebi dopada." (Modr. buk. 9,10.)
Vam, ljubi moji! ki ste mi od vseh strani razodevali svoje zaupanje in svojo udanost, odkar ste čuli, da so me svitli cesar imenovali za kneza in škofa Kerškega, Vam vsem, ki ste me s tim zel6 oserčili, se z ginjenim sercem zahvalim, kot Vaš škof pa Vas pozdravljam s tistim pozdravom, ki je bil našemu Gospodu in Zveličarju najljubši, z besedami:
„Mir ram Ibodi,"
mir v Vaših sercih, mir v Vaših hišah in mir v naši ljubi domovini bodi z Vami!
I.
„Mir vam bodi!" (Gen. 43, 23.) ta pozdravica je prav stara. S temi besedami so se pozdravljali že ob času očakov, tako se v vsakdanjem življenji navadno pozdravljajo prebivalci jutrovili dežel in sveta cerkev je ohranila to pozdravljenje do naših dni. „Mir vam bodi," tako je mili Jezus pozdravil svoje od veselja prestrašene učence, ko se jim je po ustajenji nedeljo večer prikazal. Osem dni pozneje jih zopet obišče in ponavlja tiste besede: „Mir vam bodi!" (Jan. 20,26.) Ko se je edinorojeni Sin božji včlovečil, prinesel je po svojem rojstvu mir božji iz nebes na zemljo in ko se je ločil od sveta, zopet nam je svoj mir zapustil. Jemal je slovo od svojih učencev in jim je rekel: „Mir Vam zapustim, svoj mir Vam dam, ne kakor svet ga da, Vam jes ga dam." (Jan. 14, 27.) Kakošen pa je mir, katerega svet daje in kako daje svet svoj mir ? Mir sveta je samo dozdeven, puhel in nema pravega obstanka. O tem malovrednem miru govori prerok Jeremija, rekoč: „Mir, mir, ker vendar ni miru." (Jerem. 6, 14.) Svet daje svoj mir tako, kakor pravi nek pregovor: „Pozdravi so večjidel piškavi," to je same besede so, katere ne preidejo v djanje, samo pobožne želje so, katere se vselej ne izpolnijo. Vse drugači je pozdrav in mir Kristusov. Ta mir je resničen in se razodeva v djanji, on dušo pomiruje, zveliča in stori človeka zares srečnega in zadovoljnega. O tem resničnem miru je zato sv. apostelj Pavelj po vsej pravici reči mogel: „Mir božji, kateri vse misli presega, naj varuje Vaša serca in Vaše misli." (Fil. 4, 7.) Svoje aposteljne pa je Kristus izvolil in razposlal, da pravi znotranji dušni mir ne samo ozna-nujejo, ampak ga tudi delijo. „Kako lepe so noge tistih, kateri mir oznanujejo in dobro poročilo donašajo." (Rim. 10,15.) Aposteljnom nasledujejo v nepreterganej versti škofje, ki so zato izvoljeni in
poklicani, da varujejo izročilo, o katerem sv. apostelj piše: „Varuj dobro izročilo po svetem Duhu, kateri v nas prebiva." (II. Tim. 1,14.)
Tri svetinje pa so katoljškemu škofu v varstvo izročene. Pervič resnice svete vere, od katerih se ne sme nobena pikica, nobena čertica spremeniti ali pa novočasnim terjatvam in mislim odstopiti. Drugič sveti zakramenti, ki so pravi studenci božjih milost. Nje varovati in vernim deliti, zapove vsacemu škofu in duhovniku sv. apostelj, ko pravi: „Tako naj nas vsakdo ima za Kristusove služabnike in za delivce božjih skrivnost. Tu pa se terja od delivcev, da bode vsak zvest spoznan." (I. Kor. 4, 1. 2.) Tretja svetinja škofu v varstvo izročena pa je oblast, v svetem redu Kristusovo cerkev na zemlji voditi (vižati). Veliki apostelj sv. Pavelj ravno o tem tako priserčno opominja višje pastirje v Mi-letu, rekoč: „Pazite na se in na celo čredo, nad katero Vas je sveti Duh postavil za škofe, da vodite cerkev Božjo, katero je On s svojo kervjo sebi pridobil." (Djanje ap. 20, 28.) Kakor iz živega studenca zajemamo iz te trojne zaloge potrebne milosti in pripomočke , da znotranji mir sercu pridobimo, varujemo in ga zopet najdemo, če smo ga zgrešili. Marsikateri izmed Vas, Preljubeznjivi! že uživajo Kristusov mir in pokoj. Oni so si z božjo pomočjo ohranili nedolžnost, sv. zakramente so pogostoma in vredno prejemali, z gnado Božjo so zvesto sodelovali, zato jih kinča posve-čnjoča milost božja in oni živijo kakor lilije sredi ternja (Vis. pes. 2, 2.) med pohujšljivim svetom. Zopet drugi so ob velikonočnem času ponižno svojih grehov se spovedali, so vredno prejeli presveto rešnje Telo in so si tako mir in pokoj svojemu sercu pridobili, ker so poslušali Gospoda, kateri vse ljubeznjivo vabi: „Pridite k meni vsi, ki ste revni in obloženi, jes Vas bom okrepčal. Vzemite moj jarm na se, in učite se od mene; ker jes sem pohleven in ponižen od serca; tako bote mir našli svoji duši." (Mat. 11, 28. 29). Vse take smem utolažen z besedami sv. aposteljna pozdraviti: »Kristusov mir naj gospoduje veselo v Vaših persih." (Kol. 3, 15.) Zopet tretji so še le začeli okušati Jezusov mir. V spomin si kličejo in milo zdihujejo po tistih, morebiti že davno minulih dneh, ki so jih preživeli toliko srečni, toliko zadovoljni. Sedaj bi si radi vsaj enkrat zopet vpokojili in umirili razdraženo vest. Vsi ti se bodo poslužili svetega leta in njegovih neprecenljivih gnad, zgrevano se bodo spovedali svojih zmot, da zaslišijo v spovednici iz ust Kristusovega namestnika tolažljive besede: „Tvoji grehi so ti odpuščeni." — „Idi v miru." (Luk. 7, 48. 50.) Za vse zgubljene t. j. za tiste, kateri v miru ne živijo in miru ne iščejo, za vse te, kateri dozdevno v miru živijo in svoje zveličanje zmiraj hujše zanemarjajo, za vse te hočemo vsi združeni k neskončno mi-lostljivemu Bogu moliti in Marijo devico , ki je pribežališče grešnikov, za njeno predprošnjo prositi, da bi vsaj spoznali, kar more v mir jim služiti." (Luk. 19, 42.)
II.
Ko je Gospod svojih 72 učencev razpošiljal, rekel jim je: »Kjerkoli v kako hišo pridete, recite naprej: »Mir bodi tej hiši". In ako je tam otrok miru, tako bode Vaš mir nad njim počival; ako pa ne, bode mir k Vam se vernil." (Luk. 10, 5.)
Ker je Jezus Kristus svoje aposteljne razpošiljal z naročilom: »Mir bodi z Vami" in ker jim je djal: „Kakor je mene Oče poslal, tako tudi jes Vas pošljem", (Jan. 20, 21.) zato jim je ob enem tudi naročil, naj oznanujejo in delijo nebeški mir po hišah in v družinah. Podlaga kerščanskej družini je zakon, pa ne tak zakon, katerega imajo rekel bi samo za kako posvetno pogodbo, ampak tisti zakon, katerega je Kristus povzdignil k časti zakramenta nove zaveze, o katerem sv. apostelj Pavelj pravi: »Ta skrivnost je velika, jes pa Vam povem v Kristusu in v cerkvi." (Ef. 5, 32.) Kateri v milosti božji, tedaj z božjim mirom v sercu v zakon stopijo, pridobijo posebno pomoč od Boga, da zamorejo združeni v lepi zastopnosti med seboj živeti in ložeje spolnujejo zapoved: »Eden drugemu naj pomaga breme nositi, tako bote dopolnili Kristusovo postavo." (Gal. 6, 2.)
Poseben blagoslov sv. zakona, upanje deržave in cerkve, so otroci. O njih naš Zveličar govori: »Dajte otročičem k meni priti in ne branite jim, ker za takošne je nebeško kraljestvo." (Mat. 19, 14.) Prav zoper to zapoved Kristusovo ravna sedanji svet, ki hoče cerkvi odvzeti ali vsaj prikrajšati uplj i v na izrejo in pobožna opravila mladine. Ako nočete okusiti v svojih hišah in družinah grenkega sadu zanemarjene izreje, tedaj podpirajte svoje dušne pastirje v njih pastirovanji; tudi sami jemljite si vso skerb za dušni mir tistih, ki so Vaši skerbi izročeni. Pa besede same le malo izdajajo. Zatorej dajajte svojim domačim lep izgled: opravljajte vestno domače pobožnosti, radi in zvesto zahajajte k božjej službi, pobožno sprejemajte sv. zakramente in natanjko spolnujte božje pa cerkvene zapovedi, če tega ne storite, zadene Vas terda sodba sv. pisma: „Ako kdo za svoje, zlasti za domače skerbi nima, ta je vero zatajil in je hujši od nevernika." (I. Tim. 5, 8.) Ne dajte, da bi Vas zmotili in zapeljali sedanji neverni ali slaboverni časi; temveč recite, kakor nek pobožen služabnik božji v stari zavezi: »Jes pa in moja hiša bodemo Gospodu služili." (Jan. 24,15.) Take hiše stoje terdno in o njih pravi mili Jezus: »Ploha se je vsula, neurniki so prihrumeli, vetrovi so se uperli v hišo, pa ni padla, ker je bila pozidana na skalo." (Mat 7, 21.) Prav veliko tacih hiš, to je čast za celo sosesko, za celo škofijo; tedaj zamore višji pastir po pravici reči: »Mir bodi tej hiši." (Luk. 10, 5.)
Ko je Gospod svoje učence razpošiljal in gledal veliko množico ljudstva, pa majhno število učencev, takrat je rekel: »Žetev je sicer velika, pa delavcev je malo, prosite tedaj gospoda žetve,
da pošlje delaveev v svojo žetev." (Luk. 10, 2 ) Teh delavcev pošiljati na fare, mi dela največo skerb, ko nastopim svojo škofovsko službo. Rajnega našega škofa Valentina je pogostoma serce bolelo, ker niso mogli vselej uslišati poslanih mož, ki so dohajali iz kake pogorske fare in skoraj na kolenih z solznimi očmi, z povzdignje-nimi rokami za dučnega pastirja prosili. Pomanjkanje duhovnikov je v Kerški škofiji tako naraslo, da se morajo po dve, še celo po tri fare izročiti enemu samemu duhovniku. Kaj pa je temu krivo? Zadolžilo je to siromašno plačilo mnogih duhovnij, pa tudi neka neprijaznost, s katero se ravna še s takimi duhovniki, ki so skerb-ljivi in hvalevredni, le zategavoljo, ker so duhovskega stanu; zakrivilo je to še mnogo drugih reči. Da duhovnikov pomanjkuje, zadolžila je pa tudi prav zares domača izreja in poznejši poduk sedanje mladine, v kateri se veselje do duhovskega stanu ne vzbuja, pogostoma le zadušuje, kedar se že samo prikaže. Zato Vas prosim, kerščanski očetje in matere! pomagajte mi delavcev iskati! Prosite Gospoda žetve, da pošlje delavcev v svojo žetev. Če ne morete sami katerega izmed svojih otrok odbrati za diihovski stan, pa vsaj po svoji moči podpirajte „Marij anišče", ki je za to ustanovljeno, da mlade ljudi za duhovski stan izreja.
III.
Sv. Gregor Nacijanski je pobegnil iz domačega kraja, da se odtegne škofovski službi, katero so njemu namenili. To djanje pa je zagovarjal s tem, da se strahoma ne upa, v duhovskih rečeh voditi tako veliko množico ljudi, kateri so sebi po vsem ne enaki. Ravno taka boječnost mora dandanes nehote se polastiti vsacega, kogar kličejo na tak škofovski sedež, kjer so prebivalci ločeni po zasebnih željah, političnih strankah in narodnih prizadetjih. Vse kaže na to, da je nastopil tisti čas, o katerem je Gospod prerokoval: ,,"Ostajalo bo ljudstvo zoper ljudstvo, deržava zoper deržavo." (Mat. 24, 7.) V skrivnem razodenji, ko Jagnje odpre drugi izmed sedmero skrivnostnih pečatov, beremo te-le besede: „In prišel je drug konj, rudeč kot ogenj, in onemu, ki je sedel na konji, bilo je dano, mir vzeti od zemlje." (Skriv. raz. 6, 4.) Tudi po naši der-žavi se nahajajo take stranke in nesrečni narodni prepiri žugajo ukončati Gospodovo obljubo: ,, Jes Vam hočem mir dati po Vaših pokrajinah." (III. Mojz. 26, 6.) Ta mir je stanoval do stdaj v naši deželi, ako odštejemo nekatere majhne praske. Varovati v deželi ta mir, moram šteti med najimenitnejša pa tudi najbolje premišljena dela svojega poklica. Vsem prebivalcem Koroške dežele, Nemcem in Slovencem, duhovnim in posvetnim moram klicati izpred oltarja: „Mir vam bodi." Kot pripomoček, da se ohrani narodni mir, Vam polagam na serce starodavno resnico: „Cuique suum," „ Vsakemu svoje!" Vsak narod ima pravico, da se razvija
po svoje, svoj materin jezik omika in v čast postavi; tudi ima pravico, mladini pripomagati, da se nauči drugih potrebnih jezikov, vendar tako, da jej ni treba zanemarjati domačega maternega jezika. Vsaj človek ravno z besedami, katerih se je od matere naučil, najrajše naznanja vse to, kar mu od serca gre. Duh božji govori v vseh jezicih, kakor je že v psalmih pisano: „Hvaiite Gospoda vsa ljudstva, poveličujte ga vsi narodi." (Ps. 116, 1.) To pravico terja vsak za se; kar pa za se terjamo, to moramo po pravici privoščiti tudi drugim; tako nas ja uči sveto evangelje, rekoč: „Vse, karkoli hočete, da Vam ljudje storijo, to jim storite tudi vi." (Mat. 7, 12.) Narodno pravo je gotovo opravičeno, dokler se ne zlorabi za politične namene; vendar se nikdar ne sme pri narodnih terjatvah žaliti pravo kerščanske ljubezni. Saj smo vsi „otroci enega Očeta v nebesih, pred katerim ni razločka med ljudstvi in narodi, med Judi in Greki, ker eden in isti je Gospod, bogat za vse, ki ga kličejo." (Rimi. 10, 12.) Naj tedaj nihče z ognjem ne igra, niti prepir razpravlja, temveč naj se spominja besed sv. aposteljna Pavlja, kateri uči: „Naj bi znal vse jezike ljudi in angeljev, pa ne bi imel ljubezni, bil bi kakor bučeč bron in zvoneč zvon." (I. Kor. 13, 1.) Zatorej vas prosim, ohranite si ljubi mir v domači deželi, z aposteljnom Vam kličem: „Ne vračajte hudega s hudim, prizadevajte si za dobro, ne samo pred Bogom, temuč tudi pred vsemi ljudmi. Če je mogoče, kar na Vas leži, imejte mir z vsemi ljudmi." (Rimlj. 12, 17—18.)
Kristus nas je odcešil in „odkupil z dragoceno odkupnino." (1. Kor. 6 , 20.) „ne z minljivim srebrom in zlatom , temveč s svojo kervjo—kot čisto in neomadeževano Jagnje." (I. Petr. 1, 18.) Namen, cilj in konec odrešenja pa je ta, da se ponovi med Bogom in ljudmi, in s tem tudi mir ljudi v ožjem in širjem okrogu. Da bode in ostane sveti, zveličavni mir vsercih, v hišah in farah vse škofije, za to si hočem prizadevati s svojimi sodelavci v pastiro-vanji. Trudil se bom, da to dobro, kar so rajni, uepozabljivi moj prednik Valentin sadili, gradili in varovali, za čas mojega oskerbo-vanja ne bode hiralo ali umiralo , temveč da z Božjo vsemogočno pomočjo raste in sad rodi. „Zakaj ne tisti, kdor sadi, ne tisti, kdor poliva, je nekaj, ampak Bog, ki daje rast." (I. Kor. 3, 7.) „Vsako dobro darilo in vsak popolnoma dar — toraj tudi dragoceni dar miru — pride od zgoraj, o i Očeta luči," (Jak. 1, 17.) „ki daje dobro tistim, ki ga za-nj prosijo." (Mat. 7, 11.) Zatorej molimo in prosimo za našega Očeta Leona XIII, da njega Gospod ohrani, mu da življenje in blagoslov na svetu in ga ne izroči v roke njegovih sovražnikov. Prosimo za našega svitlega cesarja Franca Jožefa L, po besedah starega cerkovnega pisatelja, „da naj mu daje Bog dolgo življenje, terdno vladanje, močne armade, zveste
svetovalce, pobožna ljudstva in mirne čase." (Tertulian.) Še to pristavim, naj se tudi spolnijo želje, katere so pred kratkim se budile v nas, ko so vsi narodi veselo obhajali s presvitlo cesarsko rodo-vino sveto družinsko zavezo cesarjeviča. Molimo za duhovske in deželske predpostavljene, da bi nas na vse to napeljevali, kar za-more k božji časti, k naši sreči, k sreči in miru vsega kerščanstva pripomagati. Molimo vsi uzajemno eden za druzega, „da večno življenje dosemo." (Jak. 5, 16.)
„0n pa, Gospod miru, naj Vam daje miru vselej in povsod. Gospod bodi z Vami vsemi!" (II. Tes. 3, 16.) Amen.
Dano v C e 1 o v c i dne 10. julija 1881 ob nastopu škofovske službe.
Petrus,
knez in škof.
Papeška pisma britanskega museja in sv. Methodij.
(Konec.)
Papeževo prizadevanje je bilo uspešno in s sčasoma je nasprotovanje nekaj let skoro čisto potihnolo. Za Pannonijo in Mo-ravijo je bilo to velike koristi, ker Methodij je mogel svoje delo zopet pričeti in kako uspešno je kasneje postalo nam ni treba na tem mestu natančnejše razlagati. Vendar nam pa nekaj veselje greni in to je, da je papež duhove tudi s tem pomiril, da je Methodiju slovensko liturgijo bil prepovedal. Dotično papeževo pisanje nam sicer ni znano in je tudi v londonskem zborniku pogrešamo ali dvomiti ni, da je prav po Pavlu jakinskem Methodiju bila od papeža t& prepoved došla. Najboljši dokaz temu je papež Ivan VIII. sam in sicer v pismu na Methodija (dne 14. jun. meseca 879. 1. pisanem), v kterem na ravnost pove, da mu je bil v pisanji, po škofu Pavlu jakinskem mu poslanem, mašo v slovenskem jeziku obhajati prepovedal. Audimus et iam, quod missas cantes in barbara, hoc est in sclavina lingua. Unde iam litteris nostris, per Paulum episcopum Anconitanum tibi directis prohibuimus, ne in ea lingua sacra missarum solempnia celebrares. 1 Kakor se je tedaj papež pokazal vnetega zaščitnika pannonske metropolije, prav tako j3 bil zdaj (t. j. 1. 873.) še nasprotnik slovenske liturgije. — Da v nobenem pisanji ne nahajamo niti najmanjšega opomina o tem, da je bil njegov prednik slovensko službo božjo dovolil,2 se nam
1 Migne Patrol. tom. 126 pg. 850 Nr. 239; Ginzel Codex legendarum et monumentorum de ss. Cyrillo et Methodio 58 Nr. 3; Biljbasov op. cit. 130. 131 Nr. 11; Jaffe Reg. 281 Nr. 2487; Erben L 17 Nr. 42.
a Vita s. Methodii cap. 8.
ni čuditi. Razmere so se papežu take zdele, da mu je slov. litur-gijo zabraniti, in naj mu je bila tudi znana nasprotna naredba prednikova opravičevati se mu ni bilo zaradi tega, ampak ukrenoti, kakor je pri tej priliki zahtevala korist rimske stolice. Tako je prav Ivan VIII. sam ravnal glede svojih lastnih naredeb. Prepovedal je bil 1. 873. in 879. slovensko liturgijo in slovenski jezik imenoval barbarski ali 1. 880. jo je dovolil rekoč: Litteras denique sclavi-niscas, a Constantioo quondam philosopho repertas, quibus deo laudes debite resonent, iure laudamus et in eadem lingua Christi domini nostri preconia et opera ut enarrentur iubemus . . . Nee sanae fidei vel doctrinae aliquid obstat, sive missas in eadem scla-vinisca lingua canere, sive sacrum evangelium vel lectiones divinas novi et veteris testamenti bene translatas et interpretatas legere aut alia horarum officia omnia psallere.1 V vsem tem dolgem pismu papež niti ne omenja, da je bil ostro prej prepovedal, kar je zdaj blagodušno dovolil. Kdor bi tedaj zgoli s tega stališča imel Hadrijanovo pismo 2 za podvrženo, bi krivo sodil. Omenjati smo morali to tudi zaradi nekaj drugega, kar pride precej na vrsto.
Londonski zbornik ima razven naštetih še eno pisanje, koje se dotika Methodijevega blago vestvo vanj a, namreč napotek ali po-učenje (commonitorium) papeža Štefana VI. (tretjega naslednika Ivana VIII.) svojim legatom Dominiku, Ivanu in Štefanu, ktere je bil poslal k Svetopolku moravskemu, kakor se sluti 1. 887. ali 888. Podučuje jih kako se jim je obnašati, da bodo njihova dejanja ugled pobožnosti surovemu ljudstvu (rudi populo) in kako jim je vzlasti pozdraviti v njegovem imenu Svetopolka. Vse te drobnosti, samočista udvorljivost omahljivemu vladarju, se dozdevajo papežu tako važne, da poslancem ukazuje: primo die hec diiisse sufficiant. — Razven znanega dogmatičnega določila v veri (filioque), kterega se Methodij ni držal, in nekterih drugih verskih rečij (m. dr. o postu) poudarja papež posebno slovensko liturgijo in jo čisto prepove (penitus interdicit) pristavljajo, da se jej je Methodij za Ivana VIII. pod prisego bil odpovedal a se vendar kasneje drznol proti prisegi ravnati. Slednjič izreka svoj interdikt proti Gorazdu,3 kterega si je Methodij (contra omnia sanctorum patrum statuta) za naslednika bil postavil.4 — Tudi tii vidimo, da se papež kar nič ne ozira na ono naredbo Ivana Vili., ki je bila glede litur-gije zadnja in veleznamenita, ker je po njej bil dobil slovenski
1 Migne Patrolog. tom. 126 pg. 906 Nr. 293; Ginzel op. cit. 62 Nr. 4; Biljbasov op. cit. 134 Nr. 12; Jaffe Reg. pont. rom. 286 Nr. 2540; Erben op. cit. I. pg. 18. Nr. 43.
* Vita s. Methodii c. 8.
8 Ime ni povedano ali da je prav Gorazda malo pred svojo smrtjo Methodij za naslednika bil določil, vemo iz pannonske legende o sv. Methodiji. Prim. Vita s. Methodii cap. 17. Gl. tudi Vita s. Clementis episcopi Bulga-rorum edid. Fr. Miklosich Vindobonae 1847 cap. 6.
4 Starine XII. 220, 221 Nr. 14; Neues Archiv V. 408-410 Nr. 31,
jezik vnovič svojo sankcijo v crkvi; pač pa se sklicuje baš na tega svojih prednikov, češ, da je tudi 011 bil za prepoved Mathodijeve novarije.
Ta napotek se po vsebini in deloma cel6 v izrazih čudno sklada s pismom istega papeža Svetopolku pisanim,1 ktero se je skoro obče do zdaj imelo za podvrženo a se odslej že zaradi tega ne bode več smelo, ker nam na pristnost papeževega napotka ali poučenja omenjenim trem legatom ni kakor ni dvomiti. Tudi v tem listu se izraža papež kaj ostro proti slovenskej liturgiji in ob-dolžuje Methodija krive prisege, češ, na truplo sv. Petra je bil prisegel, da ne bode nikakor več službe božje opravljal slovenski a je prisego prelomil.2 Ne cel6 tri leta po papeža Ivana VIII. smrti je prišel Štefan VI. na rimski prestol in kolika razlika je med njima v nazorih o sloven-kej liturgiji! Lubezen se je bila v malo letih kar v mrzenje sprevrgla in kdor bi tega ne verjel, naj do dobra pregleda navedeni listini Štefana VI., v kterih se Methodiju proti starodavnej šegi koncepcije papeških pisanj cel6 naslov nadškofa več ne daje. Da je vzlasti nemški upliv bil v Rimu prodrl, je prav tako malo dvomiti, kakor da je bil glasoviti škof nitranski Wiching, ki je najhujše in žal! kolikor le mogoče uspešno roval proti Methodiju in tedaj tudi proti slovenskej liturgiji.
Da se je pa bila stvar tako hitro zasuknola,je zakrivil dosti Svetopolk (stsl. Svetopltk-i.), kteri Methodiju ni bil udan, kakor mu je bil Rastislav, in mu je že s prva latinščina bolj ugajala v liturgiji. Poprosil je bil že Ivana VIII. za latinsko bogosluženje in papež je prošnjo uslišal odločivši: et si tibi et iudicibus tuis placet missas latina lingua magis audire, precipimus ut latine missarum tibi solemnia celebrentur.3 Odslej je stal Svetopolk terdno na strani Methodijevih nasprotnikov,4 kakor je bil tudi kriv, da je bil postal zloglasni Wiching namestni škof (suffragan) v Methodijevej metro-poliji, kterej je bil od solnograškega in pasovskega višjega duho-venstva krepko podpiran kmalu najhujši zopernik. — Toda pustimo
1 Našel in priobčil je to pismo Wattenbaeh. Conf. op. cit. pg. 43—47. Gl. tudi Jaffe Eeg. pontif. rom. 297 Nr. 2649; Erben Reg. Boh. et Mor. I. 20. 21 Nr. 49; Ginzel Codex leg. et monum. de ss. C. et M. 63—67; Biljbasov Kirill 1 Mefodij I. 137-143.
1 Divina autem officia et sacra misteria ac missarum solemnia que idem Methodius Sclavorum lingua celebrare presumpsit, quod ne ulterius faceret supra sacratissimum beati Petri corpus iuramento firmaverat, sui periurii reatum per-horrescentes nullo modo deineeps a quolibet presumatur; dei namque nostraque apostolica auotoritate sub anathematis vineulo interdieimus.
8 Konec že gori navedenega pisma na Svetopolka, v kterem papež slov. liturgijo odobruje.
4 Vita s. Clementis (ed. Miklosich, v 5. odst. str. 8) ne ve o _ Svetopolku nič dobrega povedati, pač pa mnogo slabega. Prav tam pisatelj tudi poroča, da se je Svetopolk proti Methodiju kakor proti sovražniku obnašal: ojg 7tQ0ge<ps(>€T0. Prim. tudi kar poroča ta spomenik v 7. odstavku o silovitem Alamanu Wichingu.
to in omenimo samo še, da so sovražniki kakor domd tako tudi v Rimu skrivno in očitno z vso močjo delali, da se Methodijeva ustanovitev prej ko prej razdere , — in kako uspešno so delali, lahko sklepamo poleg drugih izvirnikov tudi iz gori navedenih listia papeža Štefana VI., v kterih se Methodij cel6 krive prisege dolžl. Naj je vse drugo ondi resnično, slednje gotovo ni. Leta 880. je papež Ivan VIII. slovensko liturgijo vnovič bil dovolil in od takrat Methodija ni bilo več v Rim a iz Rima ne prepovedi slovenskega bogosluženja. Najmanj verjetno pa je, da bi bil moral Methodij priseči na latinsko liturgijo za papeževanja Ivana VIII., ki se je največjega prijatelja slovenske liturgije bi) pokazal in jej do smrti prijazen ostal in Methodiju naklonjen. Niti najmanjše vesti ni v izvirnikih, ki bi mogla kaj nasprotnega dokazati in si ne moremo kaj, da ne bi slutili tudi tii mogočnega upliva Wichingove cel6 po Svetopolku podpirane stranke 1 na rimsko stolico. Najbrže se naslanjate obe listini na kakovo sovražno spomenico, kterej se je v Rimu le preveč zaupalo in v kterej je tudi stal passus o Me-thodijevej krivej prisegi. — Krivo prisegel tedaj Methodij ni, ker mu sploh prisegati ni bilo treba. A da bi tudi tega ne vedeli, nam je vse njegovo zares apostoljsko življenje in delovanje porok dovolj, da bi bilo kaj takega o njem samo slutiti toliko, kakor se z zdravo pametjo skregati.
V navedenem napotku ali poučenji izraženo obsojenje ni zadelo Methodija več živega, ker preminol je 6. dne jun. mes. 885.1.,2 dočim je napotek bil napisan, kakor Evvald trdi,3 še le 1. 888. ali k večjemu 887. leta. Le kratko pred tem je bilo pisano tudi istega papeža pismo na Svetopolka o istej stvari. Poslednje ima Methodija še za živega ali vendar ne sega čez leto 887.; tii je tedaj nasprotje med njim in poročilom življenjepisca Methodijevega, ktero ima letnico 885.4 Dasi legendarnega značaja je vendar zadnji spomenik, kakor se je po londonskih papeških pismih zopet pokazalo, polen zgodovinskega zlata in se je sploh spričal kot izvirnik, kteremu je celo zaupati. Ne bode tedaj kazala druga nego ali letnico omenjenih papeževih listin diplomatično predrugačiti ali pa misliti, da
1 V Nemcih so mu bili za to malo hvaležni, kakor se je hitro po Me-
thodijevej smrti bilo pokazalo. Posebno poučno v tem ozira je pisanje bavar-
skega duhovenstva papežu Ivanu IX. (1. 900.), ktero nam je živi porok, kako
sovražni so bili Slovenom tudi nasledniki gori imenovanih treh škofov. Gl. o
tem Dilmmler Goschichte des ostfrank. Reichs, Berlin 1865, II. 509—513; Erben
Eeg. Boh. et Mor. I. 22-24 Nr. 54; Ginzel Codex cit. 68—72; Biljbasov op. cit. I. 143-149.
*	Vita s. Methodii cap. 17.
8 Neues Archiv V. 408 v opazki.
*	Vita s. Meth. 1. c. Glede letnice smrti Methodijeve prim. tudi Vita s. Clementis episc. Bulgarorum cap. 6. Na tem mestu se poroča, da je Methodij 24 let bil nadškof (TiTctQTOv uiv tiqog tuj tr/.oatiTi ezog zfj
čujtQf Was) kar je se ve napačno.
je poročilo o Methodivej smerti neprimerno kasno došlo v Rim ali prav za prav oboje. Štefan VI. je bil 1. 885. (meseca sept. pravijo; na tanko ni znano) za papeža voljen. Da je bil po Methodijevih zopernikih in vzlasti po Wichingu samem kmalu s prošnajami in grožnjami obsut, je prav verjetno in ker ni bil prijatelj slovenskej liturgiji, kakor baš njegova dejanja kažejo, tudi ni dolgo čakal in je zahtevam Wichingovcev ustregel. Mogoče tedaj, da je pismo bilo odposlano še po zimi 1. 885. in poučenje (commonitorium) kmalu za njim.1
Te kratke opazke naj zadostujejo o tistih papeških listih britanskega museja, ki segajo po svojej vsebini v življenje blagovest-nika Methodija. Dasi nam je tudi iz njih lahko posneti, da so v Rimu glede pannonskih in moravskih crkvenih razmer in osobito glede slovenske liturgije vsled strastnega vnanjega pritiska večkrat omahovali, vendar moramo hvaležno pripozoati, da je v hudih časih bila rimska stoliea edina, ki ni odtegnola prave krščanske ljubezni in roke zaščitniee od Methodija in vsega, kar je bil z veliko gorečnostjo stvaril v korist zvesto udanega mu ljudstva.
* (Svečanost k časti ssv. Cirila in Metoda.) V Celovcu smo to svečanost obhajali 3. julija v cerkvi k sv. Duhu. Zbralo se je v cerkvi toliko Slovencev, da se je vse terlo. Najpred je bila velika meša, katero so.peli preč. gosp. prošt in stolni korar dr. Val. Mil ar; pele so se staroslovenske pesmi sv. Metoda in sv. Adalberta; pa pesem slavnoznanega Liszta. Došle so nam te pesmi iz Zagreba; naši pevci so se jih dobro naučili in tudi premično in izverstno peli. Pomagalo jim je tudi nekaj Nemcev, ki so s tim pokazali, da niso vsi tako prenapeti, da bi vse Slovence radi v žlici vode vtopili. Hvala lepa jim! — Po veliki meši so č. g. profesor bogoslovja dr. Alojzi Cigoj, Slovenec blizo Gorice doma, stopili na lečo in izverstno, občno pohvaljeno pridigo imeli, ktero so Sloveiici dokaj radi in pazljivo poslušali. Razlagali so v gladkej in lahko razumljivej besedi življenje ssv. slovanskih apostolov Cirila in Metoda; pokazali, kaj sta delala, koliko prenašala in kako se jima naj mi hvaležne skazujemo. Celo pridigo natisnemo prihodnjič. Nedeljo zvečer smo se Slovenci in pevci zbrali,
1 Tudi Martinov trdi v sestavku „Saint Methode apotre des Slaves Pariš 4880", da je poučenje pisano najkasnejše 886. leta. Pr. Jagičev Archiv f. sla-vische Philol. V. 487 Za pismo pak je že Dummler dokazoval, da je bilo pisano hitro po Methodijevej smrti, tedaj še 1. 885. Gl. Archiv fur Kunde osterr. Ge-schichtsquellen XIII. 199; idem Geschichte des ostfrank. Keichs II. 257. Na tem mestu v nasprotji s prvim pritrjuje Dummler Erbenu (Eeg. Boh. et Mor. I. 21.), Ginzelju (Gesch. der Slavenapostel C. u. M. pg. 9) in Biidingerju (Oesterr. Geschichte I. 198), ki mislijo, da je to pismo VViching pisal. Da je to mnenje krivo nam ni več treba poudarjati.
in napravili prav mično veselico. Č. g. Ferjančič, čitalničin predsednik, je imel lep govor in kazal, kako je ta svečanost imenitna za nas Slovence, in naj bode v izgled in posnemo, da naj tudi mi složno in bratovsko delamo za ljube naše Slovence; potem so se verstile pesmi in napitnice. Ssv. naša aposteljna Ciril in Metod, prosita Boga za nas! —
*	(Nova knjiga.—Spovednik in njegova služba); tako je ime neki knjigi, ktero je na svitlo dal č. g. Kosec Franc, župnik v Truškah blizo Kopra v Teržaški škofiji. Č. g. spisovatelj je že slavno znan po svojej knjigi: „Nravoslovje" ali morala, ktera je izišla pred dvema letoma. Tudi ta knjiga je poterjena in priporočena od premil. škofa v Terstu in pride čč. gg. spovednikom prav po godu. V predgovoru piše gosp. pisatelj: „Med opravili duhovnega pastirstva je gotovo najvažniše in tudi najtežavniše spo-vedovanje. Slovenci smo oziroma bogoslovskega slovstva sploh ubogi, a oziroma tega predmeta smo povse na suhem. Vsaj meni ni znan nijeden slovenski spis, ki bi kolikaj obširno razpravljal to važno in sv. opravilo. Ponudim toraj slovenskim preč. g. duhovnikom pričujočo knjigo.
Nisem je pisal zato, da bi se duhovnim pastirjem delal uče-nika v stvari, v kteri si primerno njeni imenitnosti vsaki skerben duhovnik uže iz drugojezičnih knjig poskerbi temeljitega znanja, ampak zato, da nekoliko pomagam množiti slovensko slovstvo na bogoslovskem polju; vendar sem se prizadeval toliko v teoretičnem, kolikor tudi v praktičnem delu omeniti najrazličniših slučajev, da bodo posebno mlajši duhovniki v nji dobili marsikak navod, marsi-kako zrno, ktero bi sicer morali iskati po tujih slovstvih. Kteri so uže več časa v duhovno-pastirski službi, dobili bodo v knjigi poterjeno, kar so uže gotovo sami skusili." — Knjigo smo prebrali in mislimo, da bode preč. duhovščini dobro došla, ker je menda perva v tej stroki in si je gosp. pisatelj tudi prizadeval teoretične nauke pojasnjevati z djanskimi slučaji, da je knjiga kolikor mogoče praktična. Na prodaj je pri pisatelju, Truške post. Capodistria in tudi v katoliški bukvami v Ljubljani. Cena 1.20, gotovo ni previsoka, zato se je upati, da si jo bodo umislili vsi slovenski duhovniki.
*	(Nova knjiga.) V J. B. Milic-evi tiskarni v Ljubljani je ravnokar izšla knjiga pod naslovom: „Nauk o harmoniji in generalbasu, o modulaciji in kontrapunktu, o imitaciji, k&nonu in fugi s predhajajočo občno teorijo glasbe in s pristavkom o harmonizovanji starih tonovih načinov z glavnim ozirom na učence orgljarske šole." — Spisal Anton Foerster, vodja orgljarske šole itd. v Ljubljani. — Knjiga obsega 94 stranij v velikem 8° in velja 1 gld. 30 kr., po pošti pod križnim ovitkom 5 kr. več. — Dobiva sesamo pri J. B. Milicu v Ljubljani stari terg št. 19. — Kdor želi
prejeti knjigo, naj blagovoli poslati po poštni nakaznici 1 gld. 35 kr., in knjiga se mu takoj frank o dopošlje. Isto velja tudi za one gospodu, koji so se na knjigo uže prej naročili.
Duhovniške zadeve.
Kerška Škofija. 0. g. Vavra Jan. je bil izvoljen in poterjen za dekanijskega svetovalca Belaške dekanije. Č. g. Šavbah Jan. pride za provizorja v Zgornje Plešo. — Umrli so čč. gg. Kronik Fr., Weisshammer Andr., K 1 ewe in Ant. in Dragatin Jan. B. I. P.— Premil. knezoškof Petrus so 12, 14. in 16. julija delili zakrament sv. mešnikovega posvečevanja.
Goriška nadškofija. Č. g. dr. Gregorčič Ant. je imenovan na osrednjem semenišči v Gorici za profesorja dogmatskega in fun-damentalnega bogoslovja. C. g. Keber Anton^ vikar mavhinjski, pride za spovednika in pridigarja na sv. goro. 0. g. Brezavščik Val. pride kot pomočnik v Tolmin. C. g. Gregorčič Simon pride iz Koborida kot pomočnik v Tolmin.
Ljubljanska škofija. Čč. gg. so dobili župnije: Janža Janez Budanje; Kerčon Ant. Vavtovas, B er ga nt Val. Brusnice. Čč.gg. Vaj voda Šim. fajmošter v Nemški loki, in Belar Jožef, fajm. v Hotederšici gresta v stalni pokoj. — Umerla sta čč. g£. Am-b rožič Mart., duhovnik v pokoji in Pintar Ant. na Zalem logu pri Železnikih. R. I. P.! — Duhovske vaje ali eksercicije se bodo letos za ljubljansko škofijo obhajale od 29. avgusta do 2. septembra.
Lavantinska škofija, č. g. Kamor Ivan je imenovan za župn. pri sv. Mibelu nad Mozirjem.
Spomin
Ciril-Metodove svečanosti
prejeli smo te dni iz Rima. Podoba ss. bratov, slovanskih apostolov Cirila in Metoda je bakrorez na ličnem papirju, ter predstavlja obadva božja poslanca v škofovskem oblačilu. Podoba je narejena po izvirniku v sv. Klemena cerkvi v Rimu. Lepo v pozlačen okvir dejana je podoba visoka 60 cm. in široka 49 cm. Podoba je iz-verstno izpeljana in dopada vsakemu, sme se občinstvu z dobro vestjo priporočati. Cena s pozlačenim okvirjem je i5 gl. v bukvami, z zabojem po pošti 3 gld. 50 novč.
Tudi smo dobili prav lične svetinjice ss. bratov Ciriia i Metoda, katere prodajamo po najnižji ceni.
K obilnim naročilom zgoraj naznanjenih reči najuljudneje vabi
Katoliška bukvama v Ljubljani.
Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einšpieler. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu.