MOSTOVI 1995/96/XXX 23
Stanko Klinar
rotistava kot upanje za večjo
učinkovitost pouka prevajanja
Prof. Stanko Klinar predstavi svoj "Zbornik"
Ce nam Angleži še potem, ko smo vestno
preštudirali angleško slovnico in se s slovarji
lotevali angleških besedil, pravijo, da naša
angleščina ni "idiomatska", hočejo pač reči,
da nam manjka nekaj, česar v slovarjih in
slovnicah ni, ali pa le v omejenem obsegu, in
česar pri pasivni analizi angleških tekstov
nismo dojeli, ali česar smo se pri izbranih
vajah v učbenikih le delno naučili. Torej nismo
kvalificirani za kompetentno produktivno
(po)ustvarjalnost v angleščini. Ker se v Sloveniji
učni proces na tej stopnji večinoma ustavi, je
normalno, da je tudi angleški komentar k
angleškim prevodom, ki jih izgotovimo
Slovenci, večinoma odklonilen. Res pa je, da
se z vprašanjem, kako doma vzgojiti uspešne
prevajalce v angleščino, ukvarjajo tudi drugod
in ni videti, da bi ga bila doslej uspešno rešila
že katerakoli neangleška dežela. Zato vedno
bolj prevladuje mnenje, da je prevajanje v
angleščino treba prepustiti domačim govorcem
angleščine.' Tudi v Sloveniji .1 2
Vendar naš cilj ne more biti, vdajniško opustiti
vsak up, ko vstopamo v kraljestvo angleščine,
pač pa iskati način, kako napraviti korak na¬
prej od doseženega. In doseči najvišje, kar
je z učenjem še dosegljivo. (Naprej, ali višje
od tod, gre besedno-umetniška ustvarjalnost,
ki pa seveda ni, in ne more biti, predmet
učnega programa.)
Avtor teh strani izhaja iz prepričanja, da
človek gradi znanje tujega jezika na znanju
1 Znano je stališče prevajalske šole Scuola superiore delle lingue moderne v Trstu: v katerikoli (tuji) jezik
uspešno (kompetentno) prevaja predvsem domači govorec tistega jezika; in prevajanje uspešno (kompetentno)
poučuje tudi le domači govorec zadevnega jezika.
2 Vodil ne založbe, podjetja in ustanove se tega prepričanja vedno bolj oklepajo in več ne tvegajo. V Slo¬
veniji, zlasti v Ljubljani, je vedno več prevajalsko usposobljenih domačih govorcev angleščine, ki se pri¬
družujejo slovenskim prevajalskim agencijam ali ustanavljajo svoje (Amidas, Plat, Pegasus, Babylon), tako da
je prevajalsko načelo, da naj v angleščino prevaja predvsem domači govorec angleščine, v Sloveniji uresničljivo.
24 MOSTOVI 1995/96/XXX
materinščine, in da tuji jezik toliko bolje ob¬
vlada, kolikor je uzavestil, in kasneje avto¬
matiziral, razlike in podobnosti med tujim
jezikom in materinščino.
Če Vladimir Ivir pravi , 3 da angleško morfo¬
logijo lahko napiše na poštno dopisnico, lahko
njegovo izjavo razumemo, kot da to slovnično
poglavje ne predstavlja zahtevnega študija.
Če za potrebe slovenskega prevajanja odmi¬
slimo glasoslovje (četudi ga ne bi smeli, vsaj
ne docela, ker je ravno tako nepogrešljivo kot
na vsakem drugem jezikovnem področju), in
če besedotvorje odstopimo leksiki (obe pa sta
seveda za prevajalstvo enako nepogrešljivi kot
proizvajalec zidakov za gradnjo hiš), ostane
izmed angleških slovničnih poglavij samo še
skladnja, ki naj bi predstavljala slovnično
tvarino. Dejansko je skladnja (syntax) resnična
osrednja vsebina knjig z naslovom English
Grammar, ironija študija pa je v tem, o čemer
govori tukaj prvi odstavek: ko jo preštudiramo,
angleščine še vedno ne obvladamo. (Da študij
vzporedno ves čas krepimo z osvajanjem kar
najširšega besedišča, se razume samo po
sebi.) Izkaže se, da je prav na vseh področjih,
bodisi slovničnih bodisi besediščnih, nako¬
pičene, s slovensko-angleškega protistavnega
vidika, toliko idiomatike, da je nemogoče
obvladati angleščino, dokler ne obvladamo
njene tozadevne idiomatike.
V tem je tudi razlika med učenjem angleščine
in učenjem katerega drugega na latinskem
sistemu temelječega (svetovnega) jezika.
Medtem ko nas pri nemščini in francoščini
študij oblikoslovja in z njim povezane (dokaj
lucidne in slovenščini sorodnejše) skladnje
"slovnično" zaposli in pripelje že do znatnega
formalnega znanja, nam izmuzljiva
"neformalna"/''nemorfološka" angleščina,
kjer se v slovnici "ni kaj učiti", tega zado¬
voljstva ne da. To je jezik, ki zahteva zelo
drugačen mefodiški pristop.
Nujna pomisel ob tem je ta, da bi pri študiju
angleščine morali skrčiti program slovnice
(namreč enostranske angleške opisne slovnice,
pa tudi enostranske slovenske, kolikor je pač
morajo obvladati anglisti), ali še bolje: pouk
slovnice učinkovito zaključiti na nekoliko zgod¬
nejši stopnji, in razširiti program slovensko-
angleške protistavne analize, ki izpostavlja in
uzavešča protistavno idiomatiko. Sele proti-
stavna analiza obeh jezikov nam pomaga
uvideti in "premagovati" izhodiščno tipiko
maternega jezika in uzaveščeno sistematizirati
tipiko ciljnega jezika. Protistavna analiza je
brez dvoma pripomoček za uspešnejši pouk
angleščine, in kolikor temeljiteje jo bomo
izdelali, toliko večjih uspehov se lahko nade¬
jamo.
Za protistavno slovensko-angleško analizo se
odpirajo neizmerna področja. Po dolgoletnem
prevajanju in poučevanju prevajanja sem za¬
znal - če odmislim rabo členov - nekatere
najbolj boleče točke v slovensko-angleškem
odnosu in izredno nemoč pri premagovanju
teh točk . 4 (Nemoč pri pouku: razlaga se po¬
gosto razblinja v nekakšno aprioristično vero,
sklicevanje na znanje "od zgoraj", v "pre¬
pričevanje" ali "agitacijo" in sklicevanje na
"intuicijo", ki je tuji govorec angleščine pri
svojem nezadostnem znanju ne more imeti,
in taka "razlaga" je prazna.) Slovensko-angle-
ški odnos pač ni popisan v angleških ali
slovenskih priročnikih, z njim se ukvarja le
peščica slovenskih anglistov, ki so se zapisali
slovensko-angleškemu prevajanju in pomaga
jim še bolj neznatna peščica anglo-ameriških
domačih govorcev, ki so seveda nepogrešljiva
pomoč za ciljne rešitve. Pravljično je priča¬
kovati, da bo slovensko-angleški odnos ob¬
delal in dodelal kdo drug kot Slovenci sami.
(Lahko pa se seveda zgledujemo po načinu
protistavne obdelave pri drugih (tujih) jezikih,
zlasti slovanskih, ki so po svojem sistemu
3 (V diskusiji na simpoziju, Brdo 1994)
4 Učna potreba je sprožila nastanek razprav v zborniku PRISPEVKI K TEHNIKI PREVAJAN IA IZ SIOVFNŠČINF
V ANGLEŠČINO (Didakta, Radovljica, 1 996), Zrasle so iz prakse za prakso. Nekaj spodbude dolgu ejo
knpgama Filipovič, R ed Chapfers in Serbo-Croatian - English Contrastive Grammar, Zagreb 1985 in
Friederich, W„ Technik des Ubersetzens, Munchen, 1969, v glavnem pa so se ravnale po potrebah'na
terenu m so kot take izvirne. Tako pri prevajalskem delu kot pri pouku prevajanja je bilo treba odgovoriti na
MOST: 1995/96/XXX 25
slover ni najbližji; pogosto se tudi dejan¬
sko sklicujemo na hrvaško-angleški profistavni
prog 7 ,**** 5 Neutajljive so tudi podobnosti med
neir: : in slovenščino, tako da se je mogoče
s pridom nasloniti tudi na nekatere izsledke
nemško-angleške protistave. 6 )
Protistavna analiza mora seveda zajeti tudi
področja, kjer se jezika ujemata (kolikor je to
sploh ustrezen izraz; gre za stvari, ki so več
ali moni vzporedljivo navzoče in razložljive v
obeh mikih in se dajo vkleniti v produktivne
vzorce), a ker so to manj problematična pod¬
ročja, jih na sedanji stopnji večinoma pušča
in se osredotoča na manj ujemalna
področja, še raje na nasprotujoča si in na
"mimovozeča" (recimo slovenski členki, ki po¬
gosto sploh nimajo besediščne, ali pa sploh
nobeno, realizacije v angleščini), ki so naj-
huiša, fu je mogoče postaviti trditev, da manj
ko se medjezikovne zadeve ujemajo, večja je
njihova protistavna idiomatičnost. Idealnega
ujemanja med angleščino in slovenščino je v
resnici tako malo, da je medjezikovni odnos
skoraj izključno idiomatičen in odtod obža¬
lovanje, da je pri pouku angleščine toliko
slovnice (ki je za Slovenca v angleščini skoraj
ni) in tako malo idiomatike (ki je za Slovenca
v angleščini vsenavzoča). (Priznati pa je se¬
veda treba, da je večina tega, kar še imenu¬
jemo slovnica, tudi že idiomatika, le malo
prenizka in preveč formalizirana, da bi ji
priznali ta status.)
Idiomatiko je treba razumeti, kot da obstaja
na dveh ravneh. Eno je idiomatičnost jezi¬
kovnega sistema, to je idiomatičnost slovničnih
vzorcev in pravil, ki uzakonjajo jezikovne
pojave, ki jih v drugem jeziku ni (npr. angleški
present perfect tense in členi). Ker skoraj
nobeno od teh pravil ne velja stoodstotno,
idiomatika potem v deviantnih odstotkih še
znatno poraste. Drugo so idiomi v ožjem
pomenu besede, to so jezikovne enote, ki se
že na samem začetku upirajo kakršnikoli
uklenitvi v pravila in produktivne vzorce, in
četudi so začimba in najbolj žlahtna ple¬
menitost jezika, dejansko ne tvorijo sistema
jezika, ali njegove nosilne konstrukcije, mar¬
več se sistemu in konstrukciji 'nadgrajujejo. Ti
idiomi seveda pripadajo bolj besedišču/lek-
siki/vokabularju kot slovnici, a besedišče samo
v svojem zaključenem sistemu seveda tudi
pozna svojo specifično razvejano idiomatiko,
ki jo po svojih najboljših močeh rešuje leksi¬
kografi ja v širokem razponu od (ne)skladne
(več)pomenskosti z metaforiko in leksikalnimi
vrzelmi in kolokacijami do "čistih idiomov". 7
Glavni namen slovensko-angleške protistavne
analize na sedanji stopnji je zadeti idioma¬
tičnost angleškega jezikovnega sistema na
osnovi slovenskega izhodišča, hkrati pa, kot
žlahtnijo rozine potico, žlahtniti to idioma¬
tičnost z idiomi v ožjem pomenu besede.
Protistavno idiomatičnost je mogoče definirati
kot tako glede na slovensko izhodišče, ki mu
je angleška vzorčnost glede na v slovenščini
uveljavljeno vzorčnost deviantna (odklonjena
glede na pričakovanost).
*
vrsto vprašanj, ki se jih slovensko-angleški pouk do te stopnje ne dotakne. Do te stopnje je namreč pouk
izbiren, četudi se, naravno, suče okrog osrednjih stebrov angleškega jezikovnega sistema, vendar šele
pouk prevajanja sooči anglista s prav vsako podrobnostjo obeh jezikov (L1 in L2) in terja od njega odgovor
na veliko vprašanj, o katerih dotlej sploh ni razmišljal, to pa so v glavnem idiomatske zapolnitve po fugah
sistema. (Kot je bilo prej omenjeno, je tudi angleški sistem sam v odnosu do slovenščine idiomatski, vendar
se je anglist tega sistema učil. Zdaj mora narediti korak naprej in se spoprijeti s podrobnejšo idiomatiko in
ugotavljati, koliko jo je mogoče sistemsko obvladati.)
5 Npr. Filipovič, R., ed., Chapters etc.; glej opombo 4; dodatno k temu Filipovič, R., ed., Reports 1-10 (The
Yugoslav Serbo-Croatian - English Contrastive Project, Zagreb, 1 969 - 1 976
6 Npr. Friedrich, W. (1969); glej opombo 4,
7 Glej razprave dr. Dušana Gabrovška v Vestniku Društva za tuje jezike in književnosti Republike Slovenije
št. 24, 26 27, 28, 29 in v zborniku PRISPEVKI (glej opombo 4).
26 MOSTOVI 1995/96/XXX
Četudi je ves temeljni slovensko - angleški slov¬
nični sistem prikazan protistavno (vsaj intu¬
itivno, saj osrednjih kontrastivnih študij še
pričakujemo), pa se protistava v najbolj jarki
luči pokaže za potrebno ravno pri zafugiranju
špranj. Pri tem ostaja seveda večina jedra še
nedotaknjena: tu je zlasti navzoče večno vpra¬
šanje o rabi členov, vprašanje, ki ga slovenski
anglisti kot nekakšno vroče železo popri-
jemamo bolj od daleč in štafetno čim hitreje
predajamo drug drugemu. Avtor teh vrstic sem,
brez pre-tenzij na kakršnokoli popolnost ali
zaokrože-nost obravnave, navrgel nekaj vrstic
o rabi členov v knjigi Vaje iz prevajanja
(1994) med-tem ko noben drug priročnik, ki
je izšel v Slov-eniji, ni poskusil narediti koraka
naprej od šab-lonskega prikaza nekaterih
osnovnih pravil.
Nekatera vprašanja, na katera je bilo treba
odgovarjati pri prevajalskem delu in ki so
nazadnje izzvala nastanek knjige PRISPEVKI
(vprašanj je seveda neprimerno več, zato je
razprav v primeri s potrebami zanje zane¬
marljivo malo), so naslednja:
1. Ali velja kaka sistematična zakonitost pri
tistih angleških samostalnikih, ki jih ne moremo
prevesti v slovenščino s samostalnikom, mar¬
več jih po intuiciji domačega govorca kom¬
petentno prevajamo kot pridevnike ali glagole
ali še kako drugače, in ali je mogoče po teh
zakonitostih sklepati, da bomo nekatere sloven¬
ske pridevnike ali glagole ali idiomatske izraze
prevajali v angleščino kot samostalnike, in ali
je mogoče zadevno problematiko vključiti v
slovensko-angleški slovar in jo napraviti pri-
ročniško dostopno? (Začetno spodbudo za to
vprašanje sem našel v Friederich, 1969 (glej
opombo 4), v poglavju Adjektive als Sinntra-
ger des Wichtigen, in sem si nekaj primerov
celo tam izposodil, vendar sem njegovo
zamisel razširil čez "Adjektive" na glagole
in jo seveda apliciral na slovenščino.) Tež¬
njo angleščine, da s samostalnikom izrazi tisto,
kar izrazi slovenščina drugače, sem imeno¬
val "samostalniškost angleščine v primeri s slo-
ven-ščino" ("Noun-oriented fendency in
English").
2. Ali ima angleščina kak inštrumentarij za
izpovedovanje množice pomenskih odtenkov
slovenskih manjšalnic in ali sploh čuti potrebo
po takem izpovedovanju? Kaj narediti z
neomejeno produktivnostjo slovenskih man -
šalnic v odnosu do angleščine, kjer je pro¬
dukcija domala blokirana? Ali je mogoče
govoriti o psiho- in socio-razlogih (in prek te:
o nacio-razlogih) za tako različno stanje v
obeh jezikih? Ali je mogoče zagovarjati
distribucijo manjšalnosti kot poseben preva¬
jalski trik, to se pravi, ali je mogoče kom¬
penzirati izgubo manjšalnosti pri prevajanju
na nekem mestu v besedilu, kjer jo je nemo
goče navesti, tako da jo navedemo na nekem
drugem mestu, kjer pa je v L1 (to je v našem
primeru slovenščina), ni? Navedemo jo zato,
ker je na zahtevanem mestu nismo mogli
želimo pa, da bi bilo prevedeno besedilo kot
celota ubrano na približno isti manjšalniški
ton kot izvirno besedilo. Ali je prevajalec v
slovenščino pooblaščen, uporabljati v ciljnem
jeziku manjšalnice, ki jih v L1 (to je v tem
primeru angleščina) ni?
3. Ali je mogoče slovenske prevajalce uspešno
navesti na rabo zloženk v angleščini? Zlo¬
ženke, zlasti zloženski nizi ("zloženski niz"
je moj izraz za Jespersnov "string com-
pound"), so kot gospodarni način izražanja
v angleščini visoko cenjene, vendar so
večinoma prevedljive v slovenščino tako, da
iz prevedka ni mogoče narediti iztočnice v
slovensko-angleškem slovarju in tako preva¬
jalca ni mogoče priročniško opozoriti na
angleško zloženko. Ta problem je zlasti
aktualen pri zloženskih nizih, ki so v pretežni
večini skladenjske zveze in kot take neustav¬
ljivo produktivne, vendar je produktivnost kljub
temu podvržena nekaterim ne docela jasnim
omejevalnim zakonitostim. Vpričo njih je
slovenski prevajalec dejansko med Scilo in
Karibdo: po eni strani naj bi jih v skladu z
visokoprodukfivnim skladenjskim vzorcem
pogumno delal, po drugi strani tvega, da bo
naredil jezikovni nestvor. Tudi vprašanje vez-
nega/množinskega/saškorodilniškega -s-a v
prilasfkovnem delu angleških zloženk je videti
sistemsko rešljivo le v redkih primerih. (Znana
sta vsaj dva poskusa/opomina za učenje zlo-
MOST: , '995/96/XXX 27
ženski! zov: vaja Hyphenated Modifiers v
Mackin, Exercises in English Patterns and
Usage idon, 1960 - 69, in vaja String Cpds
v Klinc i Davis, English VVordformation, Part
One, i iana, 1996.)
4. Da. nerešljivo je videti vprašanje, kako
navest »lovenske prevajalce na rabo kon-
strukci - ith + participle. Ker se ne vede
konformistično do drugih participialnih kon-
strukc ie slovnice in učbeniki ne obrav¬
navajo, odi bolje, obravnavajo jo v okviru dru¬
gih je. ovnih poglavij na način, ki je za
prevajaš ;e domala brez haska. V slovenščino
je prevedljiva na toliko različnih načinov, da
je nemogoče navesti zanesljivo iztočnico za
njeno •. kadjo v angleščini, še zlasti ker ji
konkuivajo vzporedne formulacije. To pa ne
pomena da bi se ji v angleščini lahko od-
povedali. V mnogih primerih daje edino zado¬
voljivo prevajalsko rešitev. (Začetno spodbudo
za to vprašanje sem našel v zadevnem po¬
glavju v knjigi Friederich, 1969, (glej opombo
4) in sem si nekaj primerov celo tam izposodil,
vendar, sledeč slovenskim potrebam in jezi¬
koslovnim dognanjem v Quirku, 1 985 (A Com-
prehensive Grammar of the English Language),
je moja razprava nazadnje dobila docela
drugačno podobo.)
5. Navidez preprosto dejstvo, da obstoji ana-
forični that, je v zavesti slovenskih prevajalcev
tako slabo navzoče, da povzroča resne
težave. Ker je navidez preprosto, se priročniki
z njim ne ukvarjajo (v nasprotju z nadomestnim
one, ki je dodobra razložen in v resnici znatno
manj zapleten) in ga imajo za funkcijo demon¬
strativnega that, in je treba kratkomalo izumiti
način za razlago.
6. Podobno slabo je uzaveščeno dejstvo, da
imajo eksistencialni stavki (ES) obrnjen besedni
red (domala slovenski!) in da se slovnični
osebek there vsaj v polovici primerov izpušča.
Eden redkih primerov, ko se angleški in slo¬
venski besedni red domala ujemata in bi se
Slovenec lahko prepustil domačnostnemu ču¬
tenju, povzroča nepotrebne težave. Sicer so
pa ES v slovnicah (npr. Quirk, 1985) zado¬
voljivo predstavljeni, v slovenskih učbenikih
za angleščino pa malo manj. (Avtorji
metodiško ne upajo dovoliti stavkov z osebkom
na koncu in se dosledno oklepajo oblike there.
Enako Ljiljana Mihajlovič v Filipovič, 1985,
ki v dolgi razpravi sploh ne omeni, da obstoje
ES brez there.)
7. Ali je slovenska predložna prislovna dolo¬
čila pravilneje prevajati kot osebke ali jih lahko
ohranimo kot predložna prislovna določila?
Odločiti je treba hic ef nune, toda odločitev ni
zmeraj lahka. Ali je mogoče razmišljati, da
je angleški osebek, ki po zakonitostih rigid¬
nega angleškega besednega reda pač stoji
na čelu stavka, nosilec stavčnih funkcij, ki jih
slovenski osebek ne more imeti in so v sloven¬
skem stavku porazdeljene na druge stavčne
člene? Ali pa jih ima lahko tudi slovenski
osebek, zakaj tovrstni osebkovni stavki so
mogoči tudi v slovenščini.
8. Ali je mandativni subjunktiv v angleščini
res tako odrinjen na rob dogajanj, kot trdijo
nekatere slovnice? Ali ni nasprotno res, da je
v mnogih izjavah docela nepogrešljiv (in je v
nasprotju s tem dejstvom mogoče videti dokaz,
da slovničarji vse preveč slepo prepisujejo
drug od drugega in sploh preveč prepisujejo
in predsodkovno ustvarjajo slepo vero, na¬
mesto da bi oznanjali trdna dejstva) in da
moderni angleški nadomestki za subjunktiv
(npr. should, might) izražajo množico pre¬
ciznih pomenskih odtenkov, ki jim slovenščina
formalno ni kos in mora prevajalec v
angleščino dojeti skriti pomen slovenskega
navideznega indikativa ali pogojnika ali
velelnika ali kakega drugega namiga iz
konteksta in ga ustrezno prevesti?
9. Ali poznamo kondenzirane stavke v obliki
osebkovo ali govorčevo usmerjenega prislova?
Ti angleški prislovi so formalno enaki prislovom
načina in na videz ne vzbujajo posebne pozor¬
nosti, zaradi česar so ne le redke prikazni v
angleških prevodih izpod peresa slovenskih
prevajalcev, marveč jih mnogokrat niti ne
razumemo, ko naletimo nanje v originalnem
angleškem tekstu. (Glej Davis, M., Adverbial
Placement in English: Some Guidelines. Mo¬
stovi 2/1 989.)
28 MOSTOVI 1995/96/XXX
10. Kako se učiti konvertiranih besed? Gre
za barvito, metaforično žlahtno/ekspresivno,
pogovorno vsakdanje (ne učeno abstraktno
ali intelektualno hladno) angleško besedišče,
ki ima - podobno kot frazni glagoli - svojo
kontekstualno in konotativno specifiko, ki jo
je mogoče dojemati le (ali predvsem) iz
naravne situacije in je kljub navidezni (ali
dejanski) jasnosti in domačnosti v L1 (to je v
tem primeru angleščina) domala neprevedljiva
(podobno kot frazni glagoli!).Ni mi znano,
da bi obstajal kak slovar konvertiranih besed
(kot obstoje slovarji fraznih glagolov; bil bi
enako potreben, četudi se zdi, da je
konvertiranih besed znatno manj; vendar je
proces novih tvorb, kot pri fraznih glagolih,
ekstremno produktiven in ga slovenščina s
svojo prevedljivostjo ne dohaja), znano pa
mi je, da najbolj žlahtnih primerkov zazdaj
ni bilo mogoče vključiti v slovensko-angleški
slovar, in sicer iz že znanih razlogov: ker
manjka ustrezna slovenska iztočnica (kljub
temu, da zmore angleško-slovenski slovar
postreči z obiljem dvomljivo ustreznih ustrez¬
nic). Če naj se slovenski prevajalec posluži
tega žlahtnega besedišča, se mora dolnjega
dokopati po izključno idiomatski poti.Če slo¬
vensko-angleški slovar že ponudi kako slogov¬
no zaznamovano (in za Slovence idiomatsko)
konvertirano besedo - iz tega razmišljanja so
izključene besede, ki so neidiomatsko, v
svojem osnovnem nemetaforičnem podsfav-
nem pomenu (približno) enako frekventne v
obeh (ali vseh) besednih vrstah, kjer se
pojavljajo, npr. clear (adj.) clean (v.), sleep
(v.) sleep (n.) (ta zadnja, tako kot love, vvork,
brush, snov/, rain verjetno sploh ni rezultat
konverzije) - ji pripiše morda en sam pomen
brez kontekstualizacije in je za prevajalca
neuporabna, ali pa prevajalec tvega slogovno
in pomensko (kontekstualno) neustreznost. Gre
za besede tipa father (v.), ki je v primeri s
father (n.) nizkofrekventna, pomensko od te
odvisna, vendar konotativno in kontekstualno
tako specifična, da je ni mogoče ponuditi
prevajalcu kar brez pridržka v profano vsak¬
danjo rabo. (Grad-Leeming, Slovensko-angle¬
ški slovar, Ljubljana, 1992, se zdi, ni našel
slovenske iztočnice za father (v.).J Je pa dolga
vrsta besed, ki so v vsakdanji pogovorni rabi,
vendar so za Slovenca tako idiomatične (npr.
wolf (v.), za katerega pravi Veliki slovensko-
angleški slovar, da pomeni loviti volkove, kar
seveda ni res, vendar tudi Grad-Leeming,
1992, ni našel iztočnice, da bi slovenskega
uporabnika opozoril na vvo/f (v.) v pravem
pomenu besede; še bolj akuten primer so v
samostalnike konvertirani frazni glagoli, o
katerih v slovensko-angleškem slovarju tudi
skoraj ni sledu, četudi jih je v Velikem angleško-
slovenskem slovarju veliko, vendar, kot rečeno,
s prevodi, ki niso uporabni kot iztočnice v
slovensko-angleškem slovarju), da se jih raje
izogne in išče nadomestke v besedah latinsko-
romanskega izvora, ki so konotativno ne¬
obremenjene in slovenskemu čutenju bližje,
četudi v danem kontekstu morda slogovno toge
in nezaželene.
Kolikor sem mogel zaslediti, sta Mackin
(Excercise, etc, 1960- 1969, glej spredaj) in
Klinar - Davis (VVordformation, Part One,
1996) edina učbenika, ki vsebujeta vaje iz
zadevne problematike, in to tako, da drug
drugega dopolnjujeta. Zdi se, da se avtorji
drugih učbenikov težavnosti konverzijske
idiomatike ne zavedajo. (Ko je pred leti dr.
Margaret Davis kot avtorica vaj ponudila te
angleškim založnikom za zunajangleško in
zunajslovensko učno rabo, tudi niso spoznali
njihovega pomena in so izdajo odklonili.)
Najmanj v tem smislu so vaje v Klinar - Davis
(1 996) - prvič so bile objavljene v drugi izdaji
učbenika 1977 in so bile ponatisnjene v tretji
(1989) in četrti (1996) - edinstvene in bi jih
glede na pomembnost in potrebnost kazalo
razširiti. (Glej tudi Klinar, O konverziji, Vestnik
1978/2, 1979/1, 1980/1.)
1 1. Kako vključiti slovenska imena v angleško
besedilo? (O zemljepisnih obstoji razprava -
Klinar, Slovenska zemljepisna imena v angle¬
ških besedilih, Didakta, Radovljica, 1994,
druga izdaja).
1 2. Kako se odločati glede na rabo členov, ki
so podvrženi tako nezanesljivim in izmuzljivim
kategorijam kot (ne)določenosf v okviru kon¬
tekstualizacije, edinstvenost, (ne)števnost,
generičnost? Po moji presoji je slovenskemu
MOSTOV ;995/96/XXX 29
anglisti mogoče, naučiti se okoli 70% rabe
členov, ostalih 30% ostane nepojasnjenih. Ker
se samostalniki glede na rabo členov upirajo
kategorizacijam, in ker isti samostalnik v
različni:', pomenih in različnih kontekstih pre¬
haja iz kategorije v kategorijo, so prevajalcu
v velk pomoč določitve in ponazoritveni
primer: y slovarjih tipa Hornby, Cobuild,
Longmcfi Iz maternega jezika ne dobi nobene
pomoči ker tu členov ni in ker se kategorija
(ne)štev nosti vedno ne ujema, ali pa kaka
kategoi ja (npr, edinstvenost) v L1 sploh ni
pomembna. Prevajalec dobi nekaj namigov v
Klina; /a je iz prevajanja, Ljubljana, 1994,
in v Davis - Klinar, English VVordformation,
Part! o Ljubljana, 1996, str. 90-92.
13. Domala nič ni bilo storjenega v zvezi z
besediščem, temelječim na onomatopeji in
zvočnem simbolizmu, če odštejem eno ne-
kontrastivno diplomsko nalogo iz sedem¬
desetih let in enako nekontrastivno navedbo v
Klinar - Davis (English VVordformation, Part
One, Ljubljana, 1996), kjer sta tudi dve
ponazoritveni vaji. Kot mejno področje med
besedotvorjem, leksikologijo in besedno
umetnostjo priteguje pozornost vseh tovrstnih
strokovnjakov, vendar rezultatov kontrastiv-
nega zanimanja zazdaj ni čutiti.
* * *
To so seveda samo nekatere teme, ki bi lahko
bile sestavni del obširnejšega in izčrpnejšega
programa slovensko-angleške kontrastivne
analize, ki naj bi ga izdelali na katedri za
moderni angleški jezik pri Oddelku za ger¬
manske jezike in književnosti Filozofske fakul¬
tete v Ljubljani. To sem nekoč nekajkrat
predlagal (zabeleženo v člankih: 1. Kje smo?
Kam gremo? Kaj hočemo? (Mostovi 1/1985),
2. nenaslovljeni diskusijski prispevek v zbor¬
niku Slovenščina v javnosti (izdala Republiška
konferenca Socialistične zveze delovnega
ljudstva Slovenije in Slavistično društvo Slo¬
venije, 1983), 3. Slovenska anglistika in
prevajanje (v Zborniku Posvetovanja o mestu
in vlogi tujih jezikov v naši družbi, Ljubljana
1985, izdalo Društvo za tuje jezike in knji¬
ževnosti SRS). Nadaljna spodbuda je priha¬
jala z jezikovnih kongresov in posvetovanj,
in ne glede na to, koliko so bili moji predlogi
upoštevani, je mogoče govoriti o prvih uspe¬
hih.
S pomočjo Znanstvenega inštituta Filozofske
fakultete, a tudi zunaj njega, in v krogu dr.
Dušana Gabrovška kot učitelja prevajanja in
sistematičnega preučevalca slovensko-angle¬
ške protistave (a tudi zunaj njega) smo dobili
nekaj obetavnih rezultatov. Čakajo na pre¬
delavo v primerno obliko, ki bo uporabna za
javnost.
Ker gre skoraj izključno za mlade sodelavce,
je mogoče upati, da se bo po uspešno
izpeljanih raziskavah in osvojitvi trdnega
protistavnega znanja izoblikovala tudi za¬
nesljiva in uspešna metodika pouka. (Morda
si smem domišljati, da je na tej trnovi poti
pomagala trebiti prav to trnje tudi podiplom¬
ska slovensko-angleška prevajalska spe¬
cializacija, ki je potekala na Filozofski fakul¬
teti od 1982 do 1988, ob izdatni podpori
Društva znanstvnih in tehniških prevajalcev
Slovenije. Na njej so sodelovali, in se obli¬
kovali, tudi nekateri sedanji učitelji prevajanja
pri katedri za moderni angleški jezik Filozofske
fakultete.)