» smK'
1. JUNIJ - NAS NARODNI VERNIH DUS DAN
ASO (LETO) XXVIII (22) No. (štev.) 22
BSLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIRES 29. maja 1969
Dva Djilasa
Milovana Djilasa je pustila jugoslovanska vlada, da potuje v inozemstvo „predvsem kot književnik,, niso pa mislili, da bo dajal razne intervjuje in nastopal kot nekakšen predstavnik Jugoslavije“, je pisala beograjska Borba. Nastopal je res kot književnik, toda svet ga je sprejemal predvsem kot političnega borca proti „tiraniji dogmatičnega komunizma“. Počaščen je kil z zlato kolajno v Domu svobode v New Yorku, kar je posebna vrsta odliko, ki so jo bili deležni dozdaj samo predsedniki USA Eisenhower, Truman fa Johnson, general Marshall, Churchill, Spaak, Brandt, čelist Casals in madžarski borci za svobodo. Tem je sedaj sledil Milovan Djilas. Predvsem zaradi knjig Novi razred in Pogovori s Stalinom, zaradi katerih pa je svoj čas dobil deset let kazni, ki jo je odsedel v Mitroviči. Iz ječe je prišel kot svetovni heroj, „junak svobode“, za kar je dobil nagrado in diplomo z naslovom: „Herojski vodja in upornik, — katerega sta razum in vest — pognala v boj prot: tiraniji“.
Med drugim je dal Djilas nekaj intervjujev v svetovne liste. Tako je nju-jorškemu Timesu (27. 11. 63) izjavil, da je bil „on prvi, ki se je uprl Stalinu“; da Tita postavlja visoko, da ga je ta imel zaprtega deset let; da ga smatra celo za Četrto osebnost v komunističnem gibanju... velik mu je zlasti v odporu proti stalinizmu... in v zadržanju sedaj ob češkoslovaški invaziji... Dobesedno pravi: „Tito ni Stalin, vi ga ne morete primerjati z njim, ker ni tako morbidna in kruta osebnost kot Stalin.“
Zadnji intervju pa je dal švicarskemu listu Die Zeit (16. 5. 69), iz katerega povzemamo tele misli: da noče i pretrgati povsem s komunistično partijo v Jugoslaviji, kajti demokratični procesi v njej se razvijajo v njegovo smer. Trdi, da jo komunizem, predvsem dogmatični, v razpadanju, toda — uasi ni antimarksist .—, tudi marksizem v celoti nima prave bodočnosti. Je drugačen v Nemčiji, kjer se oplaja tudi s katoliškimi elementi in ni več marksir rem, drugačen v Avstriji. Marksizem bo moral dobiti nekaj novega; bolj kot z razrednim vprašanjem se bo moral ukvarjati s problemom člotfečanstva v tehnični civilizaciji. On da ima mnogo skupnega z marksizmom, mnogo pa je tam tudi zastarelega. Vzhodnoevropske dežele bodo prevzele nekak mešan gospodarski sistem („če spregledamo sovjetski imperializem kot faktor!“), ki bo naprej razvijal tudi individualne svoboščine, prevzel bo pa v nekem smislu socialdemokratsko smer... Z rastjo nacionalizma bo odmirala internacionalna ideologija komunizma... ,,če bi imel oblast,“ pravi, „bi za začetek nikakor ne mogel ustvariti take demokratične vlade, kakor je v Avstriji ali Švici — to je nemogoče! — potrebna bi bila krajša ali daljša prehodna doba, kajti računati bi bilo treba s policijo, vojaštvom, birokracijo, zastarelostjo“.
Nato se je pa zasmejal: „Sicer pa nimam nobene funkcije in govorim le teoretično... kot politik bi seveda moral delati kompromise...“
To je en Djilas, ki danes dela s svojim demokratizmom furore po Ameriki in budi upanje, da bi bil lahko človek bodočnosti v Jugoslaviji, ko se bo komunistična partija — v kateri še vedno vztraja — toliko zdemokratizi-Tala, da bo enaka ali še boljša z za-padnimi socialisti. Oznanja torej evolucijo jugoslovanskega komunizma in se skuša zopet prikupiti Titu.
Včasih pa Djilas ni bil tak. In to je tisti prvi, mladi ognjeviti, kruti,-o katerem je sam rekel: „Bil sem besen komunist in opravljal sem svoj posel dobro“ (intervju v The New Leader). To je Djilas, ki je bil med revolucijo Titov propagandni minister, njegov „Goebbels“, ki je ščuval partizane na „plemenito sovraštvo do nasprotnikov“.
POLITIČNO ZBREŽEVANJE V SAIGONll
V	Južnem Vietnamu je sedanjemu predsedniku Nguyen Van Thieu uspelo, da je iz šestih največjih južnovietnam -skih strank skoval enotno fronto proti komunizmu, da bi bila država takov pripravljena za slučaj, če bi prišlo do premirja in do volitev, v katerih bi nastopili tudi komunisti s svojo stranko.
V	govoru pred 1500 delegati te nove Narodne social-demokratske fronte, kakor se skupna imenuje, je Thieu poudarjal, da bo treba storiti vse, da Južni Vietnam tudi na političnem popri-šču ne bo padel v roke komunistom.
'NSlDF je produkt vztrajnih šestte-denskih razgovorov med številnimi ju-žnovietnamskimi političnimi skupinami, čigar glavni namen jr bil ustvariti v Južnem Vietnamu dvostrankarski sistem po zahodnem vzorcu. Thieu je predsednik nove fronte.
Proti NSDF se doslej ni organizi-
rala opozicionalna skupina. Več vodilnih politikov, ki so v opoziciji do sedanje saigonske vlade, se niso doslej hoteli ne posamič, ne skupno izjaviti kot opozicija proti novoustanovljeni NSDF.
Thieu je na otvoritvenem zborovanju NSDF poudaril, da ta organizacija nima namena monopolizirati južnoviet-namsko politično življenje, temveč je prvi korak k združitvi dežele proti komunizmu. Da bo v državi zavladala demokracija mora NSDF dobiti svojega tekmeca v opoziciji ki pa je seveda omejena le na nekomunistične nasprotnike sedanjega režima.
Ena od največjih opozicionalnih skupin, ki nasprotujejo sedanji vladi, so južnovietnamski budisti. Ti sicer niso organizirani v posebni politični stranki, vendar vsled svojega vpliva predstavljajo skupino, na katero mora sleherna južnovietnamska vlada računati.
Vojaški udar v Sudanu
Afriška država Sudan, južno od Egipta, je doživela minulo nedeljo politični pretres. Doslej malo znani polkovnik Gaafar Mohamed El-Moneiri je s skupino častnikov prevzel oblast v Khartumu, glavnem mestu republike in proglasil obsedno stanje. V svojem proglasu je objavil, da bo Sudan odslej naprej „bolj bojevit v vsearabski skupnosti“ ter se bo boril z ostalimi Arabci „za Palestino in branil sudansko ozemlje pred grabežljivostjo imperialistov in sionistov.
Nova revolucionarna sudanska vlada je tudi objavila, da bo vzpostavila
„tesnejše gospodarske odnose s komunističnim blokom ter se iztrgala iz oklepa zahodnega imperialističnega gospodarstva.“ Vlada ima namen tuj kapital zamenjati z podržavljenimi podjetji ter nasprotuje tujim posojilom.
Sudan je ena izmed velikih afriških držav s površino skoro dveh milijonov kv. kilometrov in šteje 14 milijonov prebivalcev. Nova skrajno levičarska ki jih vodi 8 , članski revolucionarni vlada je sestavljena iz 21 ministrov, svet, kateremu načeljuje novi predsednik polkovnik. El-Moneiri.
Francija vred volitvami
Tik pred predsedniškimi volitvami v Franciji so vsi glavni kandidati za to mesto v svojih volilnih govorih in izjavah omenjali nujnost vključitve Anglije v Skupni evropski trg, v katerega je dosedaj ni hotel pustiti de Gaulle.
Gaullistični kandidat Pompidou ie med drugim dejal, da „je pripravljen znova začeti razgovore z Anglijo, katera ne more večno ostati izven SET-a.“ Toda to je po mnenju Pompidouja odvisno tudi od Anglije same v kolikor bo pripravljena sprejeti pravilnik SET-a in „pokazati resnični evropski duh.“
Sedanji začasni francoski predsednik Poher je poudarjal, da ,,je bil vedno prepričan, da resnične Evrope ne
proti četnikom in drugim nasprotnikom komunizma, katerim daje ime „psi! Zverine v živalski podobi!“ To je bil Diilas, ki je s Pijadom vodil „osvobodilni boj“ v Črni gori z vso krutostjo in bratomorno ihto. Ni osebno moril, kot pravi sam, razen v enem primeru, pa se opravičuje s tem, da je bil „previsoko v hierarhiji“, da bi opravljal tak posel, kar mi verjamemo, ker so ga opravljali podrejeni po njegovih navodilih. In pobijati je ščuval v imenu Stalina, katerega najzvestejši častivec je med vojno bil. Njegovi slavospevi iz 1. 1942 ali 1944 so prekosili vsakega carskega dvornega pesnika! Lahko, da se človek z leti spreobrne v tak ekstrem, kakor ga do Stalina kaže sedaj Djilas, toda kljub temu, da je L. Fisher rekel, „da on priznava svoje napake, tudi največje, dokler je imel moč,“ v to obtožbo ne verjamemo, ker — doslej je še nismo brali! Ni se obtožil svojega dela kot propagandist sovraštva, ne kot državnik po vojni, ko so v masah streljali neoborožene „pse“. Nasprotno: potrjuje da noče prekiniti s komunistično partijo, ki je vso to tiranijo vo-dia. Ne obtožuje je zločinov, le prepeljati jo hoče — na drugi breg demo kracije. Kako se bo to zgodilo, je njegova utopistična misel, za katero je res herojsko pripravljen prenašati tudi ječe, in jo je deset let.
more biti brez Anglije.“ Dejal pa je, da bodo pogajanja z Anglijo dolgotrajna.
Socialistični kandidat, marsejski župan Deferre je podobno, kakor oba njegova predsedniška tekmeca, izjavil, da se tudi on „strinja z vključitvijo Anglije v SET, pod pogojem, da bo Anglija sprejela pravilnik organizacije.“
Na podlagi anket, ki so jih razne publicistične agencije izpeljale med francoskimi volilci, sklepajo, da nobeden od kandidatov ne bo na nedeljskih volitvah ,1. junija t. 1. dobil nad polovico oddanih glasov. Za dopolnilne volitve 15. junija t. 1. bosta ostala kot edina tekmeca Pompidou in Poher.
Hočemo reči samo to: ko beremo triumf Djilasovega upora proti tiraniji v svetu in njegove napore za huma-niziranje komunizma v idealni socializem, nas moti samo — prvi Djilas, ta kruti oboževatelj nasilja in Stalinove tiranije; o njem je tedaj pisal, da je „najplemenitejši človek... in bi bi sonce potemnilo brez njega!“
Zdaj poje himne drugačnemu soncu — na svobodi, dočim je Mihajlov, borec za isti ideal, še vedno v ječah istega Tita, katerega Djilas sedaj postavlja na četrto mesto komunističnih veličin v svetu! Tukaj nekaj ni v redu.. . Ko so ga vprašali, kaj misli o Titu, je rekel med drugim: „To je zelo kontrastno vprašanje: Jaz enega dne mislim tgko, drugega drugače.“ (The New Yorks Times).
Tako imamo dva Djilasa. Prvi je klal nacionaliste, drugi jih kliče v življenje. Podoba prvega Djilasa je je jasna. Bil je iskren stalinist, besen komunist, ki je „dobro opravljal svoj posel.“ Podoba drugega Djilasa kljub govorom in izjavam ni jasna. Tudi dejstvo, da je dobil v ZDA tako odliko-kovanje, zadeve nič ne spremeni. Ni jasno ali zasleduje kot drugi Djilas kakšen cilj sam ali pa je le orodje drugih. Zato je bodočnost drugega Djilasa tvegana.
td
Adhesión de los Eslovenos a la fiesta patria
El domingo pasado al cumplirse ya 159 años desde que un 25 de mayo germinara la semilla de la patria argentina, todo el país recordó los hechos y los hombres, que con su acción forjaron esa hora decisiva para la nacionalidad. Para rendirles homenaje y ofrecerles el tributo de honor y gratitud, organismos oficiales e instituciones de la más diversa índole han realizado ceremonias alusivas. El gobierno, las fuerzas armadas y el pueblo de todo se han congregado en plazas, iglesias y escuelas a lo largo y hancho de la patria, convencidos que de los grandes tesoros del pasado se extraen ideales y fuerzas, para l'.evar a la nación hacia su destino glorioso.
Los inmigrantes democráticos eslovenos conscientes del significado de la fecha, y agradecidos de la libertad y la hospitalidad que gozan en el suelo argentino, se han unido a las celebraciones de esta festividad. Con su presencia, mediante delegaciones representativas y con ofrendas florales ante los proceres se han adherido a los actos y expresado una vez más la gratitud y el fervor hacia su segunda patria.
Slovenci se pridružujemo narodnemu prazniku
25. maja je ppreteklo 159 let, odkar je vzklila argentinska svoboda. Ves narod se je spominjal dogodkov in ljudi, ki so v tisti odločilni uri kovali bodočnost svojega naroda, spominjali so se jih vlada, oborožene sile in vse ljudstvo; ki se je zbiralo po trgih, v cerkvah in šolah po vsej državi, zavedajoč se, da lahko dobe iz zakladov preteklosti idealov in moči za graditev leppše bodočnosti:
iSlovenski naseljenci, ki se zavedamo pomembnosti tega datuma smo se pridruževali tem slavjem, v zahvalo za svobodo in gostoljubnost ki jo uživamo v argentinski zemlji. S svojo prisotnostjo in s polaganjem vencev pred spomenike velikih mož smo pokazali to našo zahvalo in priznanje svoji novi domovini.
•■■■■«■■•Maw
I Z
TEDNA
Položaj med Perujem in ZDA je na robu preloma. Ker je Amerika praktično ustavila vojaško pomoč, kot odgovor na perujsko nacionalizacijo nekaterih petrolejskih predelov, je perujska vlada naznanila, da v takem stanju obisk Nixonovega poslanca Rockefellerja ne bi bil zaželen.
V Vietnamu so zavezniki po dolgih in težkih bojih dokončno zasedli grič Dong Ab Pia. Ta grič je strateško važnega pomena, ker stoji na poti infiltracije komunističnih oddelkov ter orožja proti sredini južnega Vietnama.
John N. Mitchel, tajnik za pravosodje v ZDA, je izjavil, da ima ameriška vlada dokaze, da so zadnje študentovske nemire povzročili hujskači, ki jih financirajo „skupine izven naše države“. Ni pa hotel odgovoriti na vprašanje, kje se te skupine nahajajo.
Moskva in Peking sta storili prvi korak k mirni rešitvi njunih mejnih sporov. V petek 23. sta obe vladi izrazili pripravljenost, da nadaljujeta medsebojne razgovore o tem vprašanju. Kraj, kjer naj bi se ti razgovori vršili, je rusko mesto Khabarovsk in možen datum za začetek je 18. junij. — Kljub
V TEDEN
temu se gonja proti „ruskemu imperializmu“ nadaljuje v kitajskem tisku.
Romunski predsednik, ki je obenem tudi glavni tajnik romunske KP, Mediae Ceausescu, je izjavil, da je osnovni pogoj za mir in varnost Evrope, razpustitev vojaških paktov. Dejal je, da bi morala prenehati veljati tako OTAN kot Varšavski pakt. Te izjave smatrajo opazovalci kot nov korak Romunije k bolj neodvisni zunanji politiki.
Apolo X se je v ponedeljek, 26. t.
m.	srečno vrnila s potovanja okoli Lune ter so trije novi ameriški vesoljski rekorderji Stafford, Cernan in Young po izkrcanju na ladji Princeton, ki jih je pričakovala na Pacifiku, 643 km vzhodno od otočja Samoa, izjavili, da ,,se počutimo prav tako ali pa še boljše, kakor takrat, ko smo pred enim tednom odleteli proti Luni.“ Vrnili so se z rekordom največjega človeškega približanja luninemu površju: samo 15 km nad puščavsko Luno je brzel Snoopy, ki sta ga vodila Stafford in Cernan, medtem ko je Charlie Young obkrožal Luno 112 km visoko. (Glej: Predzadnji korak do Lune — na 3. strani).

Iz življenja In dogajanja v Argentini
Neredi se nadaljujejo
Pretekli teden so se študentovski neredi vrstili drug za drugim v tem novem obdobju nemira, ki vlada v Argentini. Vendar se je s ponedeljkom 26. t. m. mir vsaj delno vrnil v državo.
Razvoj v tem tednu je bil sledeč. V torek 21. so se ponavljali nemiri v Buenos Airesu, Cordobi, Rosariu in Tucu-manu. Med tem so rektorji številnih državnih univerz ukinili pouk do 26. t.
m.	V sredo 21. je bilo zopet mesto Rosano središče izgredov, med katerimi je bil ubit 15-letni vajenec Luis Norberto Blanco. To je bil vzrok, da je državna viada proglasila Rosario kot „zona de emergeneia“' (izpostavljeno področje ali področje v nevarnosti) in je prevzel vodstvo tega predela gen. Fonseca. Ta je izdal vrsto ukrepov, po katerih se je vsaj delno povrnil mir v to razburkano mesto.
Medtem pa so se nemiri nadaljevali v Cordobi in Buenos Airesu ter v nekaterih mestih v notranjosti, predvsem v Tucumanu. V Cordobi so se študentje v petek zabarikadirali v mestni četrti „Clinicas“, da jih policija ni mogla pregnati. Ta situacija se je podaljšala do naslednjega dne, sobote. — V Buenos
Airesu pa so študentje priredili več manifestacij ter povzročili mnogo škode. Tako so zažgali več avtomobilov. Ob eni teh prilik vozač ni mogel takoj iz avtomobila, tako da je dobil hude opekline. ter je njegovo stanje nevamd. Zaradi ponovne smrti v Rosario so se stavkajočim in razgrajajočim pridružili tudi študentje jezuitske univerze. El Salvador, kar je stanje še , poslabšalo.
Tako je prišel 25. maj, narodni praznik. To nedeljo je vsaj začasno zavladal mir v vsej državi. V ponedeljek 26. pa se je ponovno pričel pouk po vseh univerzah. V vzdušju nemira se vrši bolj ali manj redno, vendar kažq, da so se duhovi malo polegli.
Za prihodnji petek 30. t. m. pa, so študentje napovedali narodno stavke». Prav za isti dan sta splošno stavko napovedali tudi obe delavski konfederaciji.
Čeprav je študentovski odpor vsled smrti tovarišev res iskren, pa se v ozar dju gibljejo sile, ki jim je mnogo do tega, da ni miru v državi. To so predvsem komunisti in nekateri peronistieui elementi. Ti skušajo izrabiti. trenutni položaj za svoje prevratne namene. Zlasti proti njim bo vlada „nastopila z vso energijo“, je zatrdil notranji minister dr. G. Borda.	!
Veliko slovensko romanje v Rim
Papež je blagoslovil temeljni kamen Slovenika
V dneh od 5. do 11. maja je bilo iz Slovenije veliko romanje v Rim v zahvalo za ustanovitev slovenske me-tropolije in ob priliki blagoslovitve temeljnega kamna slovenskega zavoda v Rimu. Višek romarskih prireditev je bil v petek 9. maja, ko se je klementinska dvorana v Vatikanu napolnila s slovenskimi romarji. Ob kardinalu šeperiu, prefektu Kongregacije za verski nauk so stali vsi slovenski škofje: ljubljanski nadškof' dr. Pogačnik, mariborski škof dr. Držečnik, škof slovenskega Primorja dr. Jenko in pomožna škofa dr. Lenič in dr. Grmič. Audience so se udeležili gojenci in predstojniki Slovenika, člani posebnega odbora za graditev zavoda,' med njimi predstavnik ameriških Slovencev prelat L. Baznik, tržaški škofov •vikar mons. L. Škerlj, kancler goriške nadškofije mons. Rudi Klinec, glavni direktor slovenskih dušnih pastirjev mons. Ignacij Kunstelj, mons. Bavdaž, Vodopivec in drugi; dalje številni duhovniki iz vseh slovenskih škofij, tudi iz zamejstva, vsi bodoči letošnji novo-mašniki ljubljanske in koprske škofije, stotine slovenskih vernikov, med njimi skupina žena in deklet v narodnih nošah.
•Najprej so romarji zapeli več slovenskih pesmi. Nato je prefekt Slovenika prebral uradno listino o blagoslovitvi temeljnega kamna. V njej so navedena imena prisotnih in našteta imena stolnih cerkva in Marijinih svetišč, ki so poslala ,,kamne“, kateri bodo vzidani skupno s temeljnim kamnom, vzetim iz neposredne bližine groba sv. Petra. Ta uradna listina bo vzidana v temeljni kamen skupno z drugim pergamentom, na katerega so vpisana imena vseh dobrotnikov, ki so do 1. maja 1969 poslali svoj dar za Slovenik.
Prihod sv. očeta
Burno pozdravljen s ploskanjem je stopil v klementinsko dvorano sv. oče. Ljubljanski škof dr. Pogačnik ga je pozdravil v latinščini in omenil trojni namen slovenskega romanja: poklonitev slovanskemu apostolu sv. Cirilu ob 1.100 letnici njegove Smrti v Rimu; zahvala sv. očetu za ustanovitev slovenske
cerkvene pokrajine s sedežem v Ljubljani in prošnja, naj osebno blagoslovi temeljni kamen slovenskega zavoda v Rimu.
Papež Pavel VI. je v pozdravnem govoru obžaloval, da ne more spregovoriti v slovenščini, a je poudaril, da jim govori iz srca polnega očetovskih čustev. Rekel je, da se nadvse veseli srečanja s Slovenci, zahvalil se jim je za obisk, nakar je nadaljeval: če bi ga vprašali, kaj naj v tem času stori, kdor želi biti dober kristjan, bi odgovoril: „Naj bo zvest Cerkvi, zvest Kristusu! Manete in dilectione mea! Ostanite v moji ljubezni! In bodite složni, edini! Vi vsi, slovenski duhovniki, bogoslovci, verniki, bodite močni v veri v Kristusa! In ponosni bodite na svojo vero! Več razlogov imate za svojo zvestobo. Sveta brata Ciril in Metod sta vašim dedom prinesla krščansko vero; naš prednik Pij II. Picolomini je za časa cesarja Friderika III. ustanovil ljubljansko škofijo in jo podredil naravnost Sv. sedežu. Mi pa smo vam ustanovili samostojno slovensko pokrajino; z lastno cerkveno zgradbo smo slovenskemu ljudstvu izkazali čast, da imate svojo „slovensko Cerkev“, osnovo za še globlji verski razcvet.“
Ta del govora je papež govoril v italijanščini, nato pa je nadaljeval v latinščini in poudaril, da zelo ceni razloge, iz katerih so Slovenci priromali v Rim, saj so zgovorna priča njihove pristne in dejavne katoliške vere, ki so jo kot najdražjo dediščino prejeli od sv. Cirila in Metoda in ji ostali vedno neomajno zvesti. Zaključil je z besedami, da bo srčno rad blagoslovil temeljni kamen zavoda, ki naj v Slovencih utrjuje vero in veže slovensko cerkveno provinco s Sv. sedežem.
Nato so papež in škofje podelili prisotnim blagoslov. Pred sv. očeta sc med tem položili temeljni kamen z vključenima .listinama, ki ga je blagoslovil nato pa poklonil škofom in romarjem spominsko podobico. Odšel je med petjem slovenskih pesmi ter se pri odhodu ustavil pred skupino narodnih noš. Veselje in navdušenje je prenapol-njevalo srca vseh slovenskih romarjev.
iUna*áB«*Baai£aBi
Več kot dovoli dokazov
Zahodnonemška tedenska revja Der Spiegel v svoji 15. številki letošnjega leta objavlja intervju enega svojih u-rednikov s šefom KP Vladimirjem Ba-kariem z Zagrebom. Glavne misli intervjuja so:
I.
V uvodu podaja kratko oznako Ba~ karičevega komunističnega življenja in, kakor se to na splošno dogaja enostavno ponavlja znano komunistično frazo o „domačih fašistih“, s katero jugoslovanski komunisti označujejo slehernega svojega nasprotnika med revolucijo. Der Spiegel pravi za Bakariča, da je bil med vojno politkomisar Titovih partizanov in je „organiziral hrvaški odpor proti nemškemu okupatorju ter domačim fašistom.“ Nadalje ugotavlja, da je Bakarič „zvest Titov zaupnik“ ter zato nerad govori o razmerah, ki bodo nastopile po Titovi smrti. „To nikakor ni aktualno,“ je Bakarič odgovoril u-redniku Spiegla in dodal „Tito je samo eden. Prepričan sem, da se bomo znašli pred večjimi problemi, kakor pa jih imamo danes. Toda, tudi tiste bomo morali rešiti."
Razlika med češkoslovaško in Jugoslavijo
Razgovor je urednik Der Spiegla na možnosti sovjetske intervencije v Jugoslaviji. Bakarič meni, da intervencija „ni popolnoma izključena, vendar jo smatram za neverjetno, tako da nas ta zadeva ne skrbi — vsaj do nadaljnjega ne."
To svojo brezskrbnost Bakarič utemeljuje z dejstvom, da so razmere v Jugoslaviji povsem drugačne, kakor so bile v Češkoslovaški, se pravi: v Jugoslaviji se Moskvi ni bati, da bi Jugoslovanska KP izgubila kontrolo nad državo. Bakarič namreč pravi: ,,Naš razvoj, naš notranjepolitični kurz, sta znana tudi v Sovjetski zvezi. Mislim, da ste mogli ugotoviti, da nas tudi huda kritika ne more odvrniti od naše poti. Tudi to je znano... To je razlika med Jugoslavijo in Češkoslovaško.
Nepopustljiva partijska kontrola
Moskva more ostati mirna glede komunistične kontrole v Jugoslaviji, kajti, pribija Bakarič, „Zveza komunistov
svoje vodilne vloge ni opustila in je tudi v bodoče ne bo.“
Urednik ¡Der Spiegla je nato hotel dobiti pojasnilo te trditve in je dejal, da je ,za vodstvo države potrebna organizacija in to je sedaj samo Zveza komunistov. Ta ima monopol.“ Na to mu je Bakarič mirne duše pritrdil s kratkim „da“.
„Kakšne možnosti pa ima torej državljan ali volilec vplivati na vodenje države, če ima samo eno stranko? To je nesoglasje,“ je menil Bakaričev gost.
„Da, to bi bilo nesoglasje, če bi bilo tako. Toda, mi nismo za enostrankarski sistem, temveč za brezstrankarski sistem... “, je odgovoril Bakarič za-prepaščenemu uredniku revije, in nadaljeval: „Volilci ne smejo voliti nobene stranke ali strankarskih kandidatov, temveč le svojo lastne kandidate in mi bomo poskrbeli, da bodo to naši ljudje. Elementi, ki so protisocialistično usmerjeni, ne morejo kandidirati.“
Bolj jasne izjave o izključni vodilni vlogi KP Bakarič ni mogel dati in dokazati vsemu svobodnemu svetu, naj že vendar preneha smatrati Titov sistem za „humanistični socializem“ in pisati o „svobodi“, ki je vendar ni.
Prepoved politične organizacije izven KP
To je Bakarič še naprej potrdil u-redniku Der Spiegla, ko mu je dejal, da se noben jugoslovanski državljan ne sme organizirati v kakšno „politično organizacijo, temveč le v volilno združenje,“ znotraj tkim. Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki je pomožna, masovna organizacija KP.
Urednik Der Spiegla je tudi hofel vedeti, „kdo je sploh dal Zvezi komunistov Jugoslavije mandat za njeno vodilno vlogo v državi in družbi?“
Bakarič je spet prišel na dan s svojo dialektiko: „Nočemo imeti nobenega monopola nad mandatom, temyeč si mandat vedno znova pridobivamo. Zato se vedno znova potrudimo sestaviti tak nadaljnji program, da smo z njim družbi sproti sprejemljivi in odgovorni. Zveza komunistov je odgovorna za vladno politiko, toda ne direktno: Centralni komite nima nobene moči nad upravo, nad državo. Vlada je odgovorna narodni skupščini in ne Centralnemu komiteju.“
Kongres nesoglasja
Od 11. do 18. maja t. 1. je bil v
Montevideo, Uruguay, tretji svetovni kongres krščansko demokratske mladine. O njega delu so precej pisali vsi svetovni dnevniki in razne publikacije. Mnogi teh so ob zaključku kongresa prinesli kak komentar o „napetem vzdušju", ki je vladalo na kongresu, ter ponatisnili ali omenili nekaj sprejetih resolucij. Ni pa svetovno demokratično časopisje prineslo jasne besede o položaju svetovnega gibanja kršč. dem. mladine, kot da ne bi moglo, ali ne bi hotelo razumeti silnic in struj, ki trenutno delujejo v tem gibanju.
Kongres se je pričel v ponedeljek 32. maja s seminarjem o „mednarodni solidarnosti“. Že takoj na začetku se je v debatah, ki so sledile referatom, opazilo nasprotno mnenje raznih delegacij. Ob razvoju so se te struje vedno bolj jasno izražale in opredeljevale, tako da se je že v torek 13. zvečer, po končanem seminarju, ko je bila slavnostna otvoritev kongresa, jasno videlo dva definirana bloka: evropske delegacije na eni, ter latinskoameriške delegacije na drugi strani. Seminar sam je bil zanimiv prav z vidika teh različnih pogledov na isto stvarnost. Od govornikov je najbolj jasno zajel predmet dr. Hector Cornejo Chavez iz Peruja, katerega osnovne misli o politični solidarnosti bi lahko bile vodilo kongresa, če bi ameriški delegati pokazali vsaj nekoliko dobre volje za sodelovanje.
Po slavnostni otvoritvi, na kateri je neka skupina navdušeno ploskala ob imenovanju Che Guevare, in mrmrala, ko je indonezijski delegat dejal, da je naše vodilo Bog, se je pričelo delo komisij. Komisija o „Delu in perspektivah Mednarodne unije kršč. demokratske mladine“ (MUKDM) je delovala brez kakih večjih zapletlja jev. Pri komisij: za „mednarodno politiko“ je delo poteklo monotono do zadnjega zasedanja, ko so se šele pričele debate o predloženih resolucijah. Vendar je večina reso -lucij bila predložena plenarnim sejam kongresa, ne da bi jih komisija preučila. Vzrok je bil v sistematičnem zavlačevanju dela s strani latinskoameriških delegacij. To zavlačevanje se je opazilo takoj v začetku in se je izvajalo dosledno prav do zadnje plenarne seje.
„Onemela so usta naših žrtev, večkrat grozno spačena od nadčloveškega trpljenja. Njih grobovi so razsejani po naši domovini. Večkrat so onečaščeni. Toda kljub temu nam govore tako naglas, kot bi noben govornik ne mogel. Poslušajmo nocoj njihov glas.“
„Naše trpljenje in naša žrtev nista btla nespametna in odveč“
Za veliko stvar smo se borili. Zanjo smo padli. V boju žrtve morajo bitu Ne zatajite ideje, zaradi katere smo šli v smrt. Ne predajajte se komunizma brez boja. čujte, kako ječe podjarmljeni za železno zaveso. Ne omagujte v svojih težavah. Naše so bile večje kot vaše. Zato vas smemo opominjati. Res je, da pred smrtjo nismo videli zmage. Toda ideja, zaradi katere smo padli, ni zaradi tega nič manjša, nič manj svetla in vzvišena.
„Prenašanje poraza zahteva od ljudi veliko višjih moralnih kvalitet, kot pa zmaga. Zato sc učite od nas, kako je treba prenašati trenoten poraz četudi za ceno najhujših žrtev.“
„Ali nas ne bo ob tem klicu sram, da se vdajamo malodušnosti. Ta in oni je nemara že pljunil na ideal v preteklih letih? čemu sem se dostavljal? Čemu sc upiral komunizmu? Takšna malodušnost ni v skladu s častjo naših žrtev. Treba je znati vzdržati do konca.“
Dr. Alojzij Odar na spominski proslavi Društva Slovencev 1. junija 1952.
— Komisija, ki je razpravljala temo „Krščansko demokratska mladina in pot v novo dražbo“, je bila najbolj burna. Tu so predvsem južnoameriški delegati nastopali ostro ter zahtevali „revolucijo, pa četudi krvavo in s sodelovanjem kogarkoli“.
Plenarna zasedanja so potekala v istem vzdušju. Tu so se debatirale predvsem resolucije (nad 40), ki jih je predložila politična komisija. Tu se je dokončno pokazala smer delovanja latinskoameriških predstavnikov. Odločno so volili proti vsaki obsodbi komunizma (razen proti ruskemu vpadu na češkoslovaško, a še tu so proti češkemu predlogu prodrli s svojo resolucijo), sami pa so predlagali in volili resolucije, ki so bile v nasprotju z načeli krščanske demokracije, v katerih se je izražala prevratnost in demagoško nastopanje. Vendar je bilo nekaj resolucij, ki so bile soglasno sprejete. Nekatere so pa kljub temu, da so bile potrjene, posamezne skupine vetirale na podlagi petega člena Statutov. Tako so v resoluciji o Vietnamu črtali več točk, ki niso bile v skladu z demokratičnimi načeli. Ta veto je bil vložen s podpisom Nemčije, Avstrije, Belgije in češke, litvanske ter slovenske delegacije. Iste delegacije so vetirale tudi obsodbo o obveščevalnih službah, ker južnoameriški delegati niso pustili vključiti obsodbo sovjetske ob-
veščevalne službe. Južnoamerikanci pa so med dragim vetirali zahtevo kongresa, naj Castrov režim na Cubi vrne svobodo nad 80.000 političnim zapornikom.
Vendar iz vsega tega ni sklepati, da so vse latinskoameriške delegacije enakega mnenja, niti enakih idej. Položaj je sledeč. V nekaterih, maloštevilnih, jo jasno opaziti komunistično infiltracijo. Te delegacije potem v latinskoameriški sekciji prevpijejo drage in jih potegnejo za seboj. Dokaz za to je bil pogovor, ki ga je slovenski delegat imel s panamskim takoj po glasovanju resolucijo e obsodbi komunističnih metod, ki je bila odbita. Dejal je: „Saj vi imáte prav, a mi moramo skupno voliti.“
Kakšen je mogoč bodoči razvoj MUKDM, ali bolje njegove latinsko ameriške sekcije, je tema posebnega članka. Položaj gotovo ni rožnat. A možnost čiščenja idej in končne prave linije kljub temu obstaja.
Na tem mednarodnem forumu smo bili zastopani tudi Slovenci. Andrej Fink in Tone Mizerit sta tja ponesla misli slovenske mladine ter jih izpovedala v skladu z njenim demokratičnim čutenjem in krščanskimi ideali. Tudi na tem kongresu je slovenska beseda zahtevala pravičnejšo človeško družbo, bolj humano, a zgrajeno na podlagi resnične svobode in avtentične demokracije. T. M.
itaaiiMaaaiHii
BB»BBB*aB*aB*JBaBBritBBmBBBBnBBBBBBBBBBBBBBBIIBBBBBBBBBBB«BaBBBBI
aB(iaaBaaiaaBiBBBaaaBaaaaaaaiiaaaiiiaaaBiaaaaaBBBiaiaaaaaBaaaaaBaaaaBBaaaaaiaaaai
Goriška in
Novi statut in volitve Slovenske skupnosti
V nedeljo 27. aprila je bilo nadaljevanje občnega zbora Slovenske skupnosti v Trstu. Izglasovan je bil nov statut, po katerem je Slovenska skupnost politična krovna organizacija, v kateri je mesto za vsako politično stranko odnosno skupino, ki želi sodelovati na temelju demokratičnosti in notranjega koalicijskega ustroja, ne da bi se pri tem odpovedala lastni dejavnosti in življenju.
Na osnovi novega statuta so bile v nedeljo 11. maja volitve novih organov Slovenske skupnosti. Vložene so bile tri kandidatne liste, ne zato, da bi se morda med seboj prepirali, kdo naj bo v vodstvu, ampak zato, da so prišle do izraza tiste politične skupine, ki so v glavnem ustanovile Slovensko skupnost in ki so ves čas obstajale.
Prvo listo je predložila Slovenska krščansko socialna zveza, drugo Slovensko ljudsko gibanje, tretja je pa bila predložena pod imenom Slovenska narodno obrambna skupina.
Primorska
zveze je lista politikov okoli „Novega lista“. Med njimi sta znana predstavnika devinskonabrežinski župan Drago T.egiša in že doslej znani politični delavec v Slovenski skupnosti Dušan Černe.
Lista Slovenskega ljudskega gibanja (bivše Slovenske katoliške skupnosti) je po programu in nazorih napredna katoliška politična skupina. Najvidnejši predstavniki te liste so dr. Teofil Simčič (že občinski svetovalec v Trstu), dr. Drago Štoka (sedanji deželni poslanec), organizacijski tajnik SLG Franc Mljač in dragi. Značilnost te skupine je morda najbolj v tem, da ima cel kader mladih ljudi, ki so se pridružili izkušenim politikom in posebno živo sodelujejo pri organizaciji.
Tretjo listo — Slovenske narodno obrambne skupine pa sestavljajo tako imenovani neopredeljeni (bivša skupina, ki jo je vodil dr. Šerk), med njimi.
so dr. Rafko Dolhar (sedanji občinski svetovalec v Trstu), dr. Janko Jež, in še nekateri. Z njimi skupno so pa nastopili tudi nekateri, ki se smatrajo za člane tržaške Demokratske zvčze kot so: Ignac Marc, znani soustanovitelj SDZ Flaiban, časnikar Saša Rudolf, Edi Bemhardt, nekateri možje z Brega kot Kosmač in dragi.
Zanimiv je rezultat volitev. Največ glasov je dobila lista Slovenskega ljudskega gibanja (57), za njim združena lista pod naslovom Slovenska narodno obrambna skupina (32), na tretjem mestu pa je lista Slovenske krščanske socialne zveze (26). Po proporčnem sistemu je potem vsaka lista dobila določeno število članov v vodstvu Slovenske skupnosti.
Rezultati niso presenetili, ker odgovarjajo dejanskemu stanju, razen v toliko, da bi bilo mogoče z organizacijo doseči še večjo udeležbo na volitvah.
Kam vodi socialistično samoupravljanje
Iz slavnostnega govora Franca Popita
V glavnem je jasno tudi tistemu, ki se ni udeležil občnega zbora, kaj te liste odražajo. Lista krščanske socialne
Bakarič seveda ni dodal, da vlado sestavljajo člani centralnega komiteja.
Der Spiegel je po taki razlagi hotel vedeti, „kako morejo skupine izven partije svoje poglede in svoje namene v takem sistemu izvajati?“, in je dobil tale odgovor:
„Sedaj nimamo nobene večje politične skupine, ki bi bila proti nam ali proti socializmu. To je stvarnost. So neke opozicionalne skupine, ki so tudi protisocialistične, toda nimajo možnosti se organizirati v tako (politično) skupino.“
Urednik Der Spiegla se ni mogel ogniti vprašanju glede Djilasovega vpliva na današnje razmere v Jugoslaviji. Bakarič je prepričljivo dejal: „Mislim, da gospod Djilas za našo državo ni problem in lahko danes vsakdo zelo svobodno o njem razpravlja.“ Ni pa pojasnil, kje.
’	Bo Še
Zanimivo je brati govore jugoslovanskih komunističnih prvakov ob raznih prilikah in v raznih republikah, če jih človek zasleduje, že iz teh govorov samih vidi vso tragiko komunističnega režima: ne vedo ne kod ne kam. Tudi komunisti v posameznih republikah nimajo niti v osnovnih problemih enotnih pogledov. Od spretnosti govornika je odvisno, koliko zna z retoriko prikriti resnico. Toda zmedenost v konceptih pri reševanju problemov je tolikšna, da pride do izraza celo v slavnostnih govorih, kot ga je imel predsednik C. K. Zveze komunistov Slovenije Franc Popit, 21. aprila v Ljubljani. Imel je namreč obširen slavnostni govor na proslavi 50-letnice Komunistične partije Jugoslavije. Daši se je lotil vseh mogočih problemov, objavljamo zaradi zanimivosti dobesedno tisti del Popitovega govora, kjer govori o socialističnem samoupravljanju in nasprotnikih in kritikah samoupravljanja. Ta del njegovega govora, ki ne potrebuje komentarja, se je glasil:
Socialistično samoupravljanje postavlja ^človeka v nov položaj in ustvarja nove odnose med ljudmi. Ena od njegovih značilnosti je, da se v njem razvijajo in uveljavljajo mnogokateri samostojni faktorji družbene moči, kar
naj pripelje končno do odmiranja vsakršne politične oblasti nad ljudstvom. Iz tega dejstva izvajajo konservativne, birokratske sile in naši kritiki v bistvu enake zaključke, ponujajo pa različne izhode. Prvim in drugim pomeni samoupravljanje zničenje kakršne koli vodilne vloge delavskega razreda in ustrezne idejnopolitične vloge Zveze komunistov. Prvi vidijo v samoupravljanju samo širjenje prostora za delovanje protisocialističnih sil, pot k vrnitvi v kapitalistični red in večstrankarski sistem. Zato mu hočejo zoperstaviti trdno oblast komunistične partije; prostovoljno ali nasilno podrediti delavski razred in človeka zahtevam partijskega vodstva. Drugi prav tako vidijo v samoupravljanju pot k meščanski strankarski demokraciji, le da terjajo hitrejši razvoj v to smer. Prvi pogoj jim je, da se ob Zvezi komunistov formirajo se druge grape. Samoupravljanje naj bi po njihovem postalo temelj političnega, tj. strankarskega pluralizma kot priznanja različnih interesov ljudi in skupin v naši družbi.

Nova plošča Slovenskega okteta je bila izdana te dni. Vse prejšnje so razprodane. Slovenski oktet, ki se je moral v svojem osemnajstletnem delovanju pred dvema letoma že tretjič delno obnoviti, je zopet na svoji višini. V zadnji plošči je oktet želel pripraviti nekakšen zaokrožen prerez koncertnega repertoarja, kakršen je v navadi v programih oktetov. Zato so poleg najbolj znanih in priljubljenih ljudskih pesmi na sporedu še zahtevnejše stvari, bodisi iz renesančne glasbe bodisi iz novejše. Tako je nastal pravi koncertni program in na eni strani plošče sta dva Gallusova moteta, Mozartov motet. Haendellov modrigal, črnska duhovna pesem Go Down Mosesi, pravoslavni liturgični spev „Svjat“, ki spada med najlepše to vrstne sppeve, ter dve umetni pesmi iz zgodnje dobe Janko Ravnik: Kam si šla mladost in Anton Lajovic — Valens Vodušek: Lan. Na drugi strani pa je pet slovenskih ljudskih oziroma ponarodelih pesmi v priredbi za oktet (Mlatiči, Po jezeru, Ti puobcč, Mojcej in Ribniška), venček koroških narodnih, Jak ne lumpej, dve hrvaški: Lindzo in Zora, hercegovska narodna Zori, Zori, ter ukrajinska ka-zaška Pesem o Atamanu Platovu.
V pripravah za novo ploščo sta sodelovali podjetje Iskra v Kranju in založba Mladinska knjiga ,v Ljubljani. Rezalo pa jo je nemško podjetje gramofonskih plošč DECCA iz Hamburga. Tehnično je plošča na odlični višini.
Mojster pantomime Fialka je s svojim pantomimičnim ansamblom iz Prage gostoval v Sloveniji in sicer 2t aprila v Ljubljani, naslednji dan v Mariboru nato pa v Celju. Kritiki postavljajo koreografa, producenta in glavnega igralca Ladislava Fialko v isto vrsto s Chaplinom in Marceaujem. V dvanajstih letih obstoja je ta pantomimični ansambel gostoval v sedemindvajsetih
državah. Ne samo skoraj v vsej Evropi ampak tudi v ZDA, Indiji, na Cejlonu, Kolumbiji, itd.
„Kmečko ohcet“ v Ljubljani že petič organizirajo gostinske turistične in trgovske gospodarske organizacije iz Ljubljane, kot veliko mednarodno turistično folklorno prireditev. Letos je ta prireditev ravno v teh dneh, to je od 21. do 31. maja in se je tudi letos po starih folklornih običajih poročilo deset parov iz raznih držav, ki so izbrani z javnimi natečaji. Na glavni dan letošnje prireditve je v veliki svatovski povorki na ulicah Ljubljane sodelovalo skoro 2000 narodnih noš, ter folklornih in narodno-glasbenih ansamblov iz raznih držav. „Kmečka ohcet‘‘ je po svoji vsebinski zamisli edinstvena prireditev v Evropi in največja taka prireditev turistično-folklomega značaja v Jugoslaviji.
Nov časopis: „Obrazi“ naj bi začel izhajati po sklepu seje Sveta za znanost in kulturo celjske občinske skupščine. Svet je iz sredstev namenjenih založniški dejavnosti določil dotacijo, ki naj omogoči izhajanje tega novega literarno kulturnega časopisa, obenem pa je določil tudi vsoto za izdajo posebne številke Celjskega Zbornika.
Umrli so. V Ljubljani: Amalija Kalan poštni kontrolor v p., Alojzij Erjavec, Jožica Pavšič roj. Golob, Jurij šafer, upok., Elizabeta Maček, gospodinja, Jernej Jančič strojevodja v p, Doroteja Grabljevec roj. Demšar, Ivana Breskovar roj. Pezdir, vdova, Marija Bačar, Franc Mam računovodja v p. ing. Leo Mencinger (87 let), dr. Viktor Brežnik sodnik v p., Ema Hribar roj. Zapušček, ing. Zdenko Kokalj (G8 let), Franja Martinčič roj. Culiberg, Frančiška Zavolovšek roj. Slapnik, Homec, Kristina Rotar, Ihan, Pavla Planinc roj. Peterlin, Trbovlje, Slavko Sa-motrčan, Laze, Franc Mrzelj, upok., Polšnik.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES Osebne novice
Krščeni so bili: V župniji Santa Rosa de Lima, Munro, Tomaž Edvard Amon, sin Janeza in Metke roj. Jesenovec, botrovala sta Amon Peter in Ada R. por. Jesenovec. V župniji Nstra. Sra. de La Guardia, Florida, Natalija Klemenčič, hčerka Vinka in Tatjane Prelog; botrovala sta Drago Bujaz in Vera Klemenčič, por. Uštar. Oba je krstil g. Matko Borštnar. V župni cerkvi La Merced, Villa Ballester, sta bila krščena 25. maja sinova dvojčka Vitala Hartman in Marije Evgenije Baretta, Kristian Danijel in Damijan Emil. Botri so bili Peter Hafner in Aracoeli Lejama prvemu in Karel Rudolf Eisher in Kristina Molinari drugemu. Krstil je msgr. Anton Orehar. V cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejia je bil 18. maja krščen Martin Oblak, sin Feliksa in Mare roj. Draksler. Botrovala sta Ciril Oblak in Hedvika Bergant roj. Draksler. Krstil je Janko Mernik.
DVAJSETLETNICA VESTNIKA
V nedeljo, 25. maja t. 1. je bila na Pristavi proslava dvajsetletnice Vestnika, glasila slovenskih protikomunističnih borcev. Začela se je ob 10 s sv. mašo, ki jo je daroval g. župnik Matija Lamovšek. Po maši je bil ogled razstave vseh dvajsetih letnikov Vestnika. Razstava je bila pripravljena pred pri-stavsko dvorano. Pod slovensko zastavo in sliko ustanovitelja Vestnika, pok. svetnika Karla Škulja, so bili na mizah razpostavljeni Vestniki od prvih — še v skromni obliki — do poznejših, ki so že prave revije z bogato vsebino.
Po ogledu razstave je starešina DSPB Miha Benedičič začel v pristav-ski dvorani slavnostno zborovanje. Povedal je, da obhajamo 20 letnico Vestnika na dan velikega argentinskega narodnega praznika — 25. maja —, ki je dan domovine in svobode. Nato je omenil ve fr c pomen tiskane besede za dvig narodne zavesti in ponosa. V tiskani besedi je ohranjena narodna zgodovina, iz katere črpajo novi rodovi navdušenje za novo delo za domovino. Naš Vestnik, ki ga je ustanovil svetnik Karel Škulj in kateremu s to proslavo postavljamo skromen spomenik, je to delo vršil 20 let in ga bo vršil vse dotlej, dokler ne zasije sonce svobode na prelepi slovenski žemlji.
„Posebej moramo poudariti,“ je nadaljeval g. Benedičič, „da je svetnik Škulj pisal o vseh in za vse protikomunistične borce. Zavedal se je, da samo enotna vojska nekaj pomeni, razdeljena pa ne zmore ničesar in bo uničena. Ko je bila v teh dneh sprožena od domobrancev v Slovenski vasi misel
ARGENTINI
na enotno bojevniško organizacijo, se pomena teh misli svetnika Škulja dobro zavedamo in ponovno izjavljamo svojo odkritosrčno pripravljenost za združitev vse slovenskih borcev v enotni in idejno edini slovenski bojevniški organizaciji.“
Temu uvodnemu govoru sta sledila spominska govora predsednika konzorcija Vestnika g. Edija Škulja in člana sedanjega uredniškega odbora g. Rudolfa Smersuja. G. Škulj je opisal zgodovino nastanka in razvoja Vestnika, ki se je v začetku imenoval „šmar-tinski vestnik“ in je leta 1953 postal „Vestnik, glasilo domobrancev in drugih protikomunističnih borcev“. Naštel je. njegove sourednike in urednike (gg. Ivana Korošca, dr. Branka Rozmana, Pavla Ranta in sedanji uredniški odbor) ter ostale, ki so pomagali svetniku Škulju pri pisanju, upravi in ekspeditu Vestnika. — G. Smersu pa je spregovoril o pisanju Vestnika v preteklosti in prihodnosti. Naglasil je, da ni Vestnik strankarsko glasilo, pač pa glasilo dela (t. j. bivših borcev) slovenske politične emigracije. Zato obravnava slovenske in svetovne politične probleme, stoječ na načelih slovenstva in krščanstva in s ciljem: osvoboditi slovensko domovino.
G. Benedičič je sklenil lepo uspelo zborovanje z zahvalo navzočim za obisk in jih povabil na asado.
BERAZATEGUI
Koncert okteta Ivan Cankar
v Berazateguiju je bil prav gotovo pomemben dogodek za skupino Slovencev v tem južnem predmestju Buenos Airesa. Zaradi nepričakovanih ovir — vreme je bilo izredno vihamo z močnim nalivom — je bila udeležba občinstva razmeroma majhna. Poleg tega je zbolel eden od pevcev, zunanji uspeh ni bil tak, kot je bilo pričakovati. Pogum pevcev pa zato ni bil nič manjši.
Program koncerta, ki je trajal eno uro in pol, je bil razdeljen na tri dele po osem pesmi; skupno torej 24 pesmi. Dve pesmi sta bili pa še dodani na prošnjo obiskovalcev.
Prvi del je bil posvečen slovenski narodni pesmi. Pevci,so z močno voljo premagovali nevšečnost vlažnega ozračja, grmenja in treskanja. Kaj hitro je bilo opaziti lepe glasove, izreden posluh in pevsko tehniko. Višek prvega dela je bil gotovo v pesmi ,Iz stolpa sem... “ Vtis na navzoče je bil velik.
Drugi del programa so sestavljale le pesmi drugih narodnosti. Razen dveh
Janko Mernik -
Vsa sanhuška slovenska farna skupnost se je v nedeljo 25. maja zbrala okrog svojega dušnega pastirja č. g. Janka Mernika SDB, ki je daroval v župni cerkvi v San Justu svojo srebrno mašo.
'Slovenski fantje in dekleta v narodnih nošah so mu pred vhodom v cerkev napravili špalir, na vratih pa sta ga z za to priliko prirejeno pesnitvijo pozdravila in mu izročila slovenski šopek M. Jerebova in Tomažičev Tonček. Srebmomašnika so spremljali direktor msgr. Anton Orehar, č. g. Lado Lenček CM ter čč. gg. Franc Barle SDB in Alojzij Tekavec SDB vsi v slovesnih omatih.
Ob vstopu v uerkev je s kora zadonela v pozdrav pesem „Srebmomašnik bod’ pozdravljen“, ki jo je izvajal san-huški slovenski mešani zbor pod vodstvom g. Štefana Drenška, kakor tudi v nadaljevanju „Slovensko peto mašo“ za mešani zbor ob spremljavi orgelj. Slovesni koncelebrirani maši je prisostvovalo toliko rojakov, kot jih verjetno še ni bilo v vseh dvajsetih letih slovenske službe božje v San Justu. Srebmomaš-nikov slavnostni pridigar msgr. A. Orehar je najprej orisal izredno težke razmere v -Sloveniji pred 25 leti, ko je današnji srebmomašnik pel novo mašo * V.
argentinskih — Canaveral in Clavel del aire — so bile izbrane tako, da so vsebinsko bile vzporedne tragiki Slovencev, še posebno tragiki izseljencev, Va pensiera, Le plain, Rosmarin, Dum-ka... Poudarek tega dela je bil v ritmu, katerega višek je bil dosežen v mehikanski pesmi — Bamba. Jasno je bilo že videti kvaliteto okteta in muzikalne sposobnosti g. dirigenta Jožeta Omahna.
Tretji del je bil bolj vesele vsebine. Pesmi so bile izbrane iz novejšega časa, nekatere še prav sveži. Nekaj pesmi ie bilo prirejenih prav za ta večer. To je bilo opaziti predvsem v pesmi „Prelepa Gorenjska“, valček. Iz obrazov v dvorani se je kaj lahko bralo, da se kaj takega ne sliši vsak dan.
Močno odobravanje v tej majhni dvo-rnani je bilo gotovo veliko plačilo pevcem za njihov trud. Predsednik Zedinjene Slovenije g. Božo Stariha jih je pohvalil, jim čestital in jili bodril, naj nikar ne ostanejo na pol poti. Obljubil jim je pomagati, da se čimpreje predstavijo Slovencem z lastnim koncertom v Slovenski hiši na
V. R.
v skupnem domu Ramón Falconu.
MENDOZA
Vsakoletno romanje k Mariji Pomagaj na El Challao
Zadnjo nedeljo v majniku nas vsako leto obišče g. dir. A. Orehar in poroma z nami na El Challao, kjer kraljuje podoba naše brezjanske Marije Pomagaj. Letos je pa prišel teden preje, 18. majnika, ker bo zadnjo nedeljo zadržan pri srebrni maši g. Janka Mernika, kateremu mendoški Slovenci iz nekdanjih taborišč v Avstriji tudi ob tej priložnosti prisrčno čestitamo.
G. direktor je imel pred romanjem v četrtek in petek duhovno pripravo z večerno -mašo in premišljevanjem, v katerem je posegal v najbolj žive probleme današnjih dni in našega življenja.
V nedeljo dopoldne pa smo se: v lepem številu, zlasti mladine, zbrali v velikem parku za bolnico. Letos nam je naša Marija, ki .,na gori stanuje“, pri-la naproti in uvrstili smo se za njeno milostno podobo, ki so jo vso v cvetju nosili naši fantje. Med molitvijo rožnega venca smo dospeli do gorske cerkvice kjer so nas pričakale naše mamice s svojim „drobižem“, ki še ni goden za romanje, in jih je očka potegnil z avtom.
Opoldne smo navdušeno in ubrano sodelovali vsi s petjem pri skupni maši. Ob oltarju je na nas s svojim blagim nasmeškom gledala Marija Pomagaj. Starejšim je za bežen trenutek misel šinila v čase nazaj in tja preko luže na naše Brezje, ko smo s takim prepričanjem peli „Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš“.
Med romarskim obedom, ki smo ga opravili na dozidku okoli cerkve, smo se spet po enem letu zadovoljno pozdravljali. Kje? — Pri Mariji Pomagaj!
Popoldne smo Marijo pozdravili v cerkvi „Ti, o Marija, naša Kraljica“, nato pa odšli z Njo v procesiji po prostranem cerkvenem prostoru ob postajah Marijinega prikazovanja. Po vrnitvi so spet, — kot nekoč — po cerkvi v zbrani pobožnosti in gorečnosti za-(Nadaljevanje na 4. str.)
- srebmomašnik
pri stranskem oltarju v ljubljanski stolnici v tihi skromnosti brez navzočnosti svojcev. Pokazal je v nadaljevanju na lik dobrega duhovnika, kakršen je g. srebmomašnik ter spominjal na vzvišeno službo božjega poslanstva, ki jo tak duhovnik vrši. Zaključil je s prošnjo k Bogu za nove duhovniške poklice, ki bi stavili vse svoje moči v službo cerkvi in narodu, kakor jih je stavii današnji jubilant. Po končani sv. maši je g. srebmomašnik dal vernikom v poljub relikvije sv. Justa.
Slavnostna akademija, katero je pripravila jubilantu v zahvalo vsa slovenska farna skupnost v San Justu se je začela nekaj pred 10. uro v veliki dvorani Našega doma. Zaradi sovpadanja argentinskega državnega praznika je istega proslavila vsa zbrana množica v dvorani z argentinsko in slovensko himno. Svojstveno odrsko dekoracijo je za to priliko pripravil g. Tone Oblak.
Prvi je srebmomašnika pozdravil v imenu Našega doma in sanhuške slovenske srenje predsednik g. Peter Čarman. V svojem govoru je pokazal na velika dela, ki jih jo č. g. Mernik izvršil v času svojega delovanja med nami in na zasluge, ki jih ima ob ustanavljanju in graditvi Našega doma. Ob koncu svojega govora mu je kot darilo vseh faranov izročil v zahvalo zlato plaketo s posebnim vrezom sanhuške farne cerkve in Našega doma, ki stojita v tesni zvezi verskega in narodnostnega življenja Slovencev v tem okraju.
Na res ljubek način so pozdravili g. srebmomašnika učenci tukajšnjega slovenskega šolskega tečaja „France Balantič“ in sicer njihov zbor s posebno pesmijo „Srebmomašniku“ ter še dvema rodoljubnima pesmima pod vodstvom gdč. Klanškove, ostali pa še z venčkom belokranjskih plesov pod vodstvom gdč. Osojnikove. Spremljala jih je s harmoniko gdč. Zakrajškova, otroški zbor pa na klavirju gdč. Jerebova.
V	imenu slovenskih žena in mater je g. jubilanta pozdravila in se mu zahvalila za vse dobrote, ki jih je izkazal, ga. Cveta Brasova.
Jubilant č. g. J. Mernik pa je mnogokrat tudi pisateljeval in svoja dela objavljal v raznih slovenskih revijah. Tudi iz svoje rane mladosti je napisal dogodek o sebi, predno je šel v latinske šole. Ta spis, ki nosi naslov „Janezkov prvi misijon“ je v spomin na srebmo-mašnikova otroška leta odlično podal g. Janez Perharič. G. srebmomašnika je v svojem posebnem pozdravu popeljal v njegov rojstni kraj, tja v Slovenske gorice, njegov ožji rojak, pisatelj dr. Jože Krivec. Za njim pa je mešani zbor pod vodstvom g. Drenška občuteno zapel rodoljubni pesmi „Bog in Slovenija“ ter „Oj hišica očetova“.
V	zadnji točki je nastopil tercet sester Zajčevih in mu v pozdrav zapel pesem ,Našemu gospodu srebmomašniku“, ki jo je spesnil in uglasbil po naročilu sorodnikov in rojakov iz Sev. Amerike, pa tudi lastnega nagiba g. France Zajec.
Ob koncu se je g. srebmomašnik ves ginjen zahvaljeval vsem in vsakemu posebej za tako lepo akademijo.
Slavnostno srebmomašniško kosilo je bilo prav tako v veliki dvorani Naše-
Vsak teden ena
NA KRVAVEM ROGU
Goli Breg
Ob vrtači stojim. Gledam v njeno globino, a na dnu so bele od sonca preperele sive kosti močnih ljudi.
Grebem s prsti po rdeči prsti, da pokril bi vse davne krivice krutih ljudi
A
na dnu cvetoče vrtače se še vedno iskrijo bele,
preperele, sive kosti nedolžnih ljudi.
Pesem je dobilo uredništvo iz Slovenije v šopku več pesmi, katerih del bo objavljen v Zborniku Svobodne Slovenije 1969.
ga doma, katerega se je udeležil tudi srebmomašnikov slavnostni ppridigar msgr. Anton Orehar in vsi čč. gg. so-maševalci. Prišel je tudi ravnatelj Don Boscovega zavoda v Ramos Mejiji rev. p. Jorge Casanova. Od centralnega dlhu-štva Zedinjena Slovenija se je kosila kakor tudi dopoldanskih slavnosti udeležil predsednik ZS g. Božo Stariha, Vseh rojakov je bilo pri kosilu preko 150. Pri kosilu je slavljencu prvi spregovoril direktor msgr. A. Orehar ter ga bodril, naj v nadaljnjem življenju ostane mož v vsakem pogledu, kot je bil doslej. V imenu Misijonske zveze se mu je nato zahvalil za vso velikodušnost, ki jo g. srebmomašnik kot direktor „Atenea“ izkazuje napram njej zlasti ob priliki misijonskih tombol č. g. Lado Lenček CM. Za njim je spregovoril ravnatelj Don Boscovega zavoda rev. p. Jorge Casanova in prikazal č. g. Mernika kot dobrega duhovnika, dobrega gospodarstvenika in dobrega apostola za sv. vero. Izjavil je dobesedno, da je za njih nenadomestljiv. V imenu bivših salezijanskih gojencev mu je govoril nato g. Pograjec. V imenu sosednjega Slomškovega doma pa predsednik g. Pergar. Vsi so na koncu svojih govorov g. srebmomašniku napili in mu želeli zdravja in še mnogo srečnih let delovanja med Slovenci. Jubilant se je zopet zahvaljeval vsem skupaj ter dejal, da se povsem vdaja v božjo voljo. Slavnostno kosilo se je v izrednem razpoloženju vseh zavleklo tja do petih popoldne, pa še potem kar niso mogli zapustiti svojega dušnega pastirja-sre-brnomašnika in so se kar naprej gnetli okrog njega v dokaz, da ga imajo ze-res radi, kar so pokazali z izredno udeležbo pri dopoldanskih slavnostih, kakor tudi pri kosilu.
Iskrena prisrčnost se je brala z obrazov slovenskih sanhuških faranov, kajti izraze zahvale svojemu dolgoletnemu dušnemu pastirju, g. srebmomašniku, č. g. Janku Merniku so jim prihajali iz globine srca.	I. O.
Janko Hafner:
Predzadnji korak do Lune
(Nadaljevanje iz prejšnje številke Svobodne Slovenije)
Ko je v sredo, 21. maja popoldne priletel Apolo-LM sestav prvič nad nevidno plat Lune, se je začel odločilni postopek. Doslej je letela kombinacija tako, da je LM-pajek s štirinožnikom molil svoje noge v smer poleta, raketni motor strojnega dela Apolo kombinacije pa je gledal nazaj, v smer odkoder so prihajali, če bi v tej legi vžgali raketni motor, bi ves sestav pridobil na hitrosti in se zato začel oddaljevati od Lune. Že tako so leteli s hitrostjo 9500 km na uro, torej s hitrostjo, ki je bila za celo tretjino večja od hitrosti, ki jo mora imeti umeten satelit, krožeč v višini 110 km okrog Lune. Hitrost je narastla na 9500 km na uro zaradi njihovega padanja proti Luni in sedaj so se morali zavreti. Tako pospeševanje kakor tudi zaviranje pa je pri vseh vsemirskih poletih mogoče doseči le z raketnim motorjem.
Najprej so postavili ves sestav Apolo-LM na glavo s pomočjo majhnih raketnih šob za krmarjenje. Sedaj je gledala v smer poleta raketna šoba strojnega dela Apolo kombinacije, noge štirinožnika pa so štrlele nazaj. V do- i
ločenem trenutku, ko so bili nekako prav nad sredino nevidne plati Lune, je avtomatski pilot vžgal raketni motor Apolo kombinacije. Raketna sila je poganjala ves sestav v nasprotno smer, kot so leteli. Zmanjševala je torej hitrost poleta. Raketni motor je gorel 5 minut in 56 sekund, ko ga je avtomatski pilot ugasnil. V teh odločilnih trenutkih je Zgorelo v raketnem motorji 12.000 kg goriva, hitrost sestava pa se je zmanjšala na 6013 km na uro.
Ko je sestav dosegel to hitrost, je že postal umeten satelit Lune. Krožil je krog nje v elipsi med 313 in 110 km višine. Po dveh obkrožitvah so s ponovnim kratkim vžigom raketnega motorja izravnali eliptično pot v pravilno krožnico v višini 111 km nad Luno in' tako začeli četrtek najvažnejši dan vsega poleta.	■«
Oglejmo si skrivnost in čudo krmarjenja tega sestava, pa naj si bo to pri odletu z Zemlje, pri poletu na Luno ali poletih okrog nje, da ne bomo mislili, da so junaški ameriški piloti
(Nadaljevanje na 4. str.)
Slovenci v Argentini
(Nad. s, 3. strani)
donele naše vedno lepe in prisrčno Marijine' Hfcatnjè. Kdo bi pri ter izbranih odpevih »mogel molčati!
„Srcu Tvojemu, premila Mati, posvetimo zdaj se vsi.
Rod slovenski za Boga prenovi, reši grešnih nas vezi!“.,.
Tako smo prosili v poslovilni pesmi in se Ji priporočali v varstvo do prihodnjega leta.
Naš rojak, ki že vsa leta deli z nami mendoško usodo, g. ing. agr. Andrej Habjan, je svoje agronomske študije, dovršil v Evropi, obnovil z izpiti na ki jih je pred prihodom v emigracijo agronomski fakulteti tukajšnje državne univerze in s tem dobil priznanje akademskega naslova inženirja agronoma.
K njegovemu.uspehu, ki mu je kronal dolgoletno neuklonljivo vztrajnost vkdjub napornemu vsakdanjemu delu, od srca čestitamo ! j	Bb
SAN MARTIN
Proslava argentinskega državnega praznika 25. maja se je v San Martinu izvršila na kar najbolj slovesen način. Sodelovala je pri teh slovesnostih tudi sanmartinska slovenska družina. Pri dopoldanskem polaganju vencev na spomenik generala San Martina na istoimenskem trgu v San Martinu so tudi Slovenci položili svoj venec sestavljen iz rdečih nageljnov in okrašen s slovenskim in argentinskim trakom z napisom „Colectividad Eslovena“. Venec je položila gdč. Marija Zorec v spremstvu predsednika Slovenskega doma v San Martinu g. Ivana Dimnika in blagajnika g. Franca Hrovata. Po končani slovesnosti je stopil s slavnostnega odra sanmartinski župan polkovnik Fragni ter- se najprej napotil k predsedniku Dimniku in se mu toplo zahvalil za sodelovanje pri tej proslavi. Nato se je slovenska skupina udeležila tudi slovesne sv. maše v sanmartinski katedrali, ki jo je daroval škof dr. Menéndez.
SLOVENSKA VAS
V Lanusu so Lužovčevi imeli velik praznik. 40-letnico svojega zakona sta obhajala gospod Janez Lužovec in ga. Julijana roj. Kmetič. Navzoče so bile tri hčerke, ki so sestre Marije Pomočnice kristjanov, prav tako Anica in Mira, ki sta ostati doma. Manjkal jte samo sin duhovnik Janez, salezijanec v Rio Gallegos, ki ni mogel priti na lepo slovesnost. Zastopal ga je salezijanec Janko Mernik. Lepemu jubileju čestita tudi Svobodna Slovenija.
Po delih ljubezni bomo sojeni
Kakor že vrsto let, bomo tudi letos na našo spominsko nedeljo, 1. junija, izvedli nabirko za reveže in sv, maše za padle domobrance in vse žrtve zadnje vojne in revolucije.
Prav jo, da se jih velikodušno spomnimo, tako pokojnih, ki morda še potrebujejo naše pomoči, kakor tudi preživelih, kateri mnogokateri živijo v rev ščini. še prav posebno apeliramo na vas, dragi rojaki, ki vam je usoda (kaj usoda, božji blagoslov!) naklonila večji uspeh pri vašem podjetju, da ste razmeroma dobro situirani, ali pa bolje zaslužite ko drugi. Vsi pa s širokim srcem in odprto roko darujmo za reveže, Vincencijeva konferenca
PO ŠPORTNEM SVETU
V	Mariboru je bil 8. maja teniški
dvoboj za Davisov pokal med Jugoslavijo in Francijo. Tekme med obema ekipama so bile precej izenačene, vendar je Jugoslaviji uspelo premagati Fran-rijo s 3:2. Igrali so za Jugoslavijo Fra-nulovij, špear in Jovanovič, rezervi sta bila Zagrepčana Ivančij in štolrer, ekipo je treniral profesionalni igralec Nikola Pilič.	^	i
V	Kranju je bil 4. maja končan tridnevni mladinski turnir v vaterpolu. Prvo mesto je zasedla ekipa kranjskega Triglava pred moštvi Jadrana in Mornarja iz Splita, pred Mladostjo iz Zagreba in Partizanom iz Beograda.
V	Long Beachu v Kaliforniji je bilo sredi aprila pod pokroviteljstvom ameriške telovadne zveze tekmovanje za svetovni pokal. Tekmovalcev pa je bilo letos iz Evrope bolj malo, ker so se povsod pripravljali za evropsko prvenstvo, ki je te dni v Varšavi. Poleg domačinov so nastopili se dva Japonca, Slovenec Cerar in Finec Nissenen, ki so se v istem vrstnem redu tudi uvrstili v končni klasifikaciji.
Pri damah je zasedla 4. mesto tudi znana jugoslovanska telovadna reprezentantka Sljepica, ki pa živi sedaj v Toronto v Kanadi.
V	drugi jugoslovanski — zahodni — košarkarski ligi so začeli s tekmova-niem konec aprila: v tej ligi igrajo slovenski klubi Maribor 66, ki trenutno vodi na lestvici, Domžale, Slovan iz Ljubljane in Lesonit iz Ilirske Bistrice.
OBVESTILA
Sobota, 31. maja 1969:
V	Slovenski hranilnici ob 20.30 predavanje g. dr. Julija Savelli: Zakon o pokojninah in penziii.
Na Pristavi ob 16 šah in ping-pong za mladino od .15, leta naprej.
Nedelja, 1. junija 1969:
Slovenski narodni vernih duš dan: Spominska počastitev praznika junakov ob 16 v Slovenski hiši.
Na Pristavi sestanek mladenk' po sv. maši.
Na Pristavi začetek rednih vaj dekliškega zbora.
V- San Justu sestanek mladenk in naraščajnic po slovenski maši.
četrtek, 5. junija 1939:
Zvezni sestanek SDO in SFZ po
mladinski maši v Slovenski hiši.
Ustanovni občni zbor Zveze slovenskih mater in žena ob 16 v Slovenski hiši.
Sobota, 7. junija 1969:
2. kulturni večer SKA ob 20 v gornji dvorani Slovenske hiše s predavanjem dr. Srečka Barage o temi „Slovenci m italijanske osvajalne aspiracije“.
Nedelja, 8. junija 1969:
Procesija presv. Rcšnjega Telesa v Bon Bosco ob 10.
V	Carapachayu v Slov. domu koline.
Nedelja, 15. junija 1969:
Tudi letos se hodo o sv. Alojziju zbrali šolski otroci na prireditvi, ki jo vneto pripravlja šola dr. G. Rožmana ob 16 v Slovenski hiši.
V	San Martinu v Domu ob 10 sestanek mladcev s skioptičnim predavanjem g. Mihe Smersuja o Bariločah.
Koline zvečer v Domu v San Martinu
četrtek, 19. junija 1969:
V	San Martinu v Domu ob 18 sestanek Lige žena Mati s predavanjem dr. Vitala Ašiča o „Pravicah žene po današnji argentinski zakonodaji“.
Nedelja, 22. junija 1989:
V	San Martinu bodo imele članice SDO ob 10 spominsko proslava za naš vernih duš dan.
M MŠ MAROPM VERNIH DUŠ HAN PRIREDI ZEDINJENA SLOVENIJA V NEDELJO, DNE 1. JENI J A 1969 OR 16 \ SLOVENSKI HIŠI SPOMINSKO POČASTITEV PRAZNIKA JUNAKOV
PRED SPOMENIKOM JUNAKOV: Molk in položitev venca. Pevski zbor Gallus. Spominska beseda predsednika Z. S. Boža Stariho. —■ V DVORANI: Sv. maša z nagovorom msgr. Oreharja. — Po maši: V ROGU LEŽIMO POBITI. Seenična komemoracija v zamisli in režiji Nikolaja Jeločnika, na besedo sv. pisma in Jeremije Kalina, projekcijami lesorezov Bare Remec, v izvedbi Gledališkega odseka SKA in Slovenskega gle-“	dališča v Buenos Airesu.
V SLOVENSKEM DOMU
V SAN MARTINU
KOLINE
v nedeljo, 15. junija Orkester: THE GOLDEN TONEŠ
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capita! T.E. 35-2271
Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lujan, Alte. Brown 100 T.E. 105 ali 516
V petek in soboto od 9—13
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2 Cangallo 1642 Buenos Airea
T. S. 35-8827
ESL0YENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stan Redactor: José Kroselj
Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aina	
	T. E. 69-9503
	Argentina
«—N S	FRANQUEO PAGADO
si -	Concesión N' 5775
o & !	TARIFA REDUCIDA
< 4>	Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual No. 996.221	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1969:
za Argentino $ 2.700.—. Pri pošiljanju po pošti $ 2.800.—; ZDA in Kanado 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15, USA dolarjev za pošiljanje z a v ionske pošto. •— Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL
Talleres Grafico« Vilko S.R.L., Estadoa Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7311
DRUŠTVENI OGLASNIK
Knjižnica Zedinjene Slovenije posluje v ponedeljek, sredo, četrtek, pe-! tek od 18 do 20 ure, vsako soboto ob priliki šolskega tečaja in vsako nedeljo po sv. maši.
Slovenski dom v Carapachayn
priredi v nedeljo, 8. junija, vsakoletne
KOLINE IN DRUŽABNO PRIREDITEV
Opoldne bo pripravljeno kosilo. —— Koline pa bodo na razpolago že v soboto zvečer.
Igra orkester “San Pauli”
POTOVALNA AGENCIJA
230-5	Buenos Aires
Telefon
(EVGEN RUPNIK)
Mednarodni vozni listki: letalski, pomorski, rečni, ombnibus, železnica Hoteli, ekskurzije, najem avtomobilov — Taksi letala, izleti skupin, letovišča Vozni listki za vsa prometna sredstva v Argentini — Ugodne cene in kredit
Informirajte so
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
C.	C. SLOGA Ltda.
Bartolome Mitre 97	T.E. 658-6574	Ramos Mejia
vabi člane in prijatelje na zanimivo predavanje dr. Julija Savelli ja o temi:
Zakon o pokojninah in penziji
Predavanje bo v soboto dne 31. maja 1969 ob 20.30 v hranilničnih prostorih.
PREDZADNJI KORAK DO LUNE
(Nad. s 3. strani)
tudi čarovniki. Ena od treh glavnih zasledovalnih postaj v USA, Avstraliji in Španiji vedno vidi na Luno. To se pravi proti Luni leteči sestav je vsakih 10 ur na dan v vidnem polju ene teh postaj. Vsako sekundo v 24 urah ve glavna centrala v mestu Houstonu v USA čisto natančno, kako dal^č je sestav, s kakšno hitrostjo in v kakšno smer leti! Postaje v USA, Avstraliji in Španiji so brezžično, po kablih in preko satelitov v nenehni zvezi s Houstonom, kjer v NASA centrali noč in dan sprejema vse podatke ogromen e-lektronski računski stroj, jih kontrolira primerja z v naprej izračunano teoretično potjo in bliskovito izračunava eventuelne potrebne popravke.
Vsaka radarska postaja izmeri desetkrat (!) na sekundo razdaljo in hitrost Apolo kabine in pride s temi elektronskimi podatki na računski stroj v centrali. Ta iz teh podatkov in še eele vrste podrobnih telemetričnih ugotovitev vrže iz sebe vsake pol (!) sekunde rezultat: kje se v tem trenutku nahaja Apolo kakšno lego ima, kakšno hitrost in smer. Ob startu sedi v Houstonu okrog 200 strokovnjakov ob nekakšnih televizijskih okencih, v katerih igra s sproti se spreminjajočimi si podatki — elektronski računski stroj. Vsak nov ukrep na poti proti Luni ali krog
nje izračuna elektronski velikan in ■ ga — potem ko ga vodstvo poleta na Zemlji odobri — brezžično pošlje elektronskemu računskemu stroju v Apolo kabini. Ta nato izpelje do desetinke sekunde natančno vse potrebne ukrepe s pomočjo avtomatskega pilota. Pod takim nadzorstvom poteka polet in vse njegovo dejanje in nehanje.
Samo ena grenka kaplja je v tem „sodu“ elektronike; ko leti Apolo za nevidno platjo Lune, se vse brezžične zveze, torej tudi radarske, prekinejo! O božiču je bila Apolo 8 ob vsaki ob-krožitvi, trajajoči 2 uri po 25 minut brez vsake zveze z Zemljo. Kaj so od tedaj bistre glave dosegle, dokazuje dejstvo, da jo popolna prekinitev zvez pri obkrožitvah Apolo 10 trajala le po 8 (!) minut. Morda ta primer najlepše! dokazuje, kako se vsak Apolo polet izpopolnjuje.
22. maja 1969: četrtek je bil določen za glavni podvig, pravzaprav — spust — vsega poleta. Pajek-LM naj bi se približal na 15 km lunini površini. Ko je Apolo sestav že enajstič obkroževal Luno, sta zlezla Stafford in Ceman po tunelu v LM in pregledala če vse naprave v redu delujejo. Pri dvanajsti ob-krožitvi sta, leteč nad nevidno stranjo Lune, previdno odklopila „pajka“. Vozili so vštric po krožnici v višini 110 km. Young je ostal sam v Apolo kabini, medtem ko sta Stafford in Ceman v
LM-u gledala na številne instrumente v steni, preko katere sta stala. V posebnem okencu med inštrumenti sta videla, kako se z vsako sekundo zmanjšuje za eno številko, ki je sproti nakazovala, koliko sekund ju še loči od trenutka, ko bo avtomatski pilot vžgal raketni motor štirinožnika. Ta je letel z nogami naprej, tako da bi vžig motorja polet zaviral. Prav tedaj, ko je bila za 8 minut prekinjena vsaka zveza z Zemljo, je zagorel motor štirinožnika za kratek trenutek.
Apolo kombinacija in pajek sta krožila do tedaj s hitrostjo 1630 m na sekundo. Zaradi zmanjšane hitrosti se pajek ni mogel več obdržati v isti višini: v dolgem polkrogu, ki je obsegal polovico lunine oble se je začel pri-> bliževati — padati proti Luni. Uro potem, ko se je pajek zavrl, je že letel nad žrelom Moltke, v čigar bližini je predvideno pristajališče št. 2 za Apolo 11. Dosegel je tu najnižjo točko svojega poleta 15.680 m nad Luno. Na lunino pokrajino pod njima je sijalo sonce in metalo dolge (!) sence vseh vzpetin, kar je še povečalo razločevanje vseh podrobnosti na bodočem pristajališču. Fotografirala sta tudi; kar dva (!) filmska aparata pa sta odpovedala. To je za vsakega ki ima le malo pojma o filmskih apartih, preveč „čudno“ naključje — izgovor, da ne bo treba v naprej objavljati točnega mesta, kjer bo 20.
i julija pristala LM iz Apolo 11. Razlogov, da ostane točno pristajališče za naprej še v tajnosti, je dovolj.
Ko sta letela nad drugo poloblo Lune naprej sta se polagoma na sistematični eliptični poti brez vsakega motornega pogona dvigala više in više. Fo dveh urah sta obkrožila Luno in bila zopet 110 km visoko nad nevidno platjo Lune v bližini mesta, kjer se je začel pred dvema urama njihov spust. Še drugič sta zakrožila po elipsi nad bodoče pristajališče, vendar se mu nista približala na napovedanih 13.000 m. Ker ima Luna celo nad 9000 m visoke vrhove in premnogo drugih znatnih gora, večje približevanje na krožnem poletu najbrž ni bilo priporočljivo.
Po dveh obkrožitvah v štirih urah je priletel LM nad nevidno platjo Lune v bližino Apolo kombinacije. Najprej sta odvrgla štirinožnik in sta v dveh urah dosegla sklopitev z Apolo. Zlezla sta po tunelu nazaj k tovarišu Youngu, nakar so odklopili LM od Apolo. Na brezžični ukaz je kabina LM vžgala svoj raketni motor in se začela oddaljevati od Lune. Krožila bo kot umeten planet okrog Sonca.
23.	in 24. maja: Po silno napornem četrtku ki je bil tudi za Younga v Apolo kabini trd dan, saj je bil sam za vse, poleg tega pa še v stalni pripravljenosti, da z Apolo kombinacijo priskoči (!) na pomoč LM-u, če bi bilo
to potrebno so se nadaljnje obkrožitre izkazale lahke in prijetne. Vrstile so se razne meritve, preizkusi, fotografiranja in TV prenosi.
V soboto 24. maja, ko so '31 krat obkrožili Luno v 62 urah, se je pognala Apolo 10 pod vodstvom avtomatičnega pilota s svojim raketnim motorjem iz luninega težnostnega območja in začel se je vedno hitrejši padec proti Zemlji, že preje omenjena kontrola elektronskega računskega stroja v Houstonu, je dosegla tako natančnost, da je Apolo odletela od Lune proti Zemlji v čisto pravi smeri. Zato med potjo in 25. maja ni bilo treba več vžigati raketnega motorja za popravke, kar je pri razdalji 380.000 ‘km izredna natančnost, šele v ponedeljek 26. maja zjutraj so ob 9.30 dopoldne malenkostno popravili smer za kar najbolj točen vstop v visoko ozračje Zemlje. Kakor ob božičnem poletu je prehod skozi ozračje potekel v redu in ob enih popoldne je padla Apolo 10 v morje južno od otočja Samoa, nedaleč od letalonosilke Princeton.
Ko je helikopter prinesel Apolo 10 na krov letalonosilke, so izstopili iz kabine vsi trije — že obriti. Niso se hoteli pokazati z 8 dni starimi bradami. Kljub nekaterim nevšečnostim med poletom smatrajo, da je polet Apolo 19 bil zadnji poskusni let in da bo prvi človek že 20 julija 1969 stopil na Luno.