zaslediti nitko svetlobe, če pesnik 
tako čuti in zapiše. 
Kaj bi lahko povedali o jezikovno 
slogovnem razvoju, ki je opazen v 
vaših pesniških zbirkah? 
Zavestno ali nezavedno, hote ali 
nehote avtor spreminja obliko pesmi, 
jo prilagaja vsebini, notranjemu 
čustvenemu naboju. Tudi v otroških 
pesmih. Sedanja splošna težnja k 
racionalizaciji se zrcali celo v pesni-
štvu: obstajajo verzi iz ene same be-
sede. Če je dovolj močna, odtehta 
stavek. In vendar se pesniki počasi 
toda vztrajno spet vračajo k ustalje-
nim oblikam. Kot da bi hoteli do 
kaotionosti svoboden vsebinski svet 
vsaj zunanje urediti. Zase ne čutim 
te nuje, čeprav hlastam za vsem, 
kar bi lahko obogatilo moj pesniški 
svet. Dragoceno mi je, da lahko obli-
ka poudarja vsebino — ne pa da jo 
ukaluplja. 
Pri otroških pesmih pa sem naklo-
njena ritmu in rimam že zato, ker 
so tako mnogo bliže mladim bralcem. 
Otroci gredo dejansko obratno pot: 
od oblike — iz ritma, rim, iz ponav-
ljajočih se in pojočih besed ali samo-
glasnikov sestavijo pesem. Pesem jim 
je igra; igra pa so gibi in petje. Šele 
s pomočjo teh začno iskati vsebino. 
V zadnji zbirki Kadar Vanči riše 
(1985) je nekaj pesmi svobodnejših 
oblik. A te so naslonjene na predsta-
ve, na risanje. Tudi niso namenjene 
prvošolcem. 
Kako je po vašem mnenju mogoče 
pesmi didaktično-metodično približa-
ti učencem in kakšna je vloga poezi-
je v vzgojnoizobraževalnem procesu? 
Za vsako dobro obravnavo literar-
nega teksta in približevanje le-tega 
otrokom je nujna čustvena motivi-
ranost učitelja. Dokazano je: čim 
bolj vzgojitelj, učitelj ljubi pesmi, 
večkrat ko jih »uporablja« pri delu, 
laže in raje se jih učenci učijo. Seve-
da so tudi takšni, ki jim ne gredo, 
in s prisiljevanjem bi samo povečali 
njihov odpor. 
Učenje pesmi na pamet razvija 
memorijo (lahko že od tretjega leta 
dalje) in bogati učenčev besedni za-
klad (tudi pri učenju tujih jezikov 
so ritmično dognane pesmi v veliko 
pomoč). Vsebina pa razvija in krepi 
otrokov čustveni svet. Besede krepi 
nisem uporabila slučajno: otrok lah-
ko najde v pesmi sebe, uteho v ža-
losti; tudi pri izražanju veselja, sre-
če pesem pomaga — takrat otrok za-
poje. Lahko trdim, da mu je v oporo 
tudi pri preganjanju samote. 
Sleherna ustvarjalnost lahko blaži 
krize in sprošča napetost. Ne z uto-
pičnim hotenjem, da bi naredili iz 
učencev pesnike, pač pa v življenjski 
želji, da jih naučimo izražanja ob-
čutij — kar je včasih že delno raz-
reševanje stiske — uvajamo otroka 
v svet leposlovja. Mnogi otroci naj-
dejo med knjigami vedro tovarišijo 
in zveste prijatelje. 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
GEDICHTE UND DAS KIND 
Der Beitrag ist eine gekürzte Aufzeichnung des Gesprächs der slowenischen 
Dichterin Neža Maurer mit den Studenten der Pädagogischen Akademie Maribor im 
Mai 1985. In dieser im voraus vorbereiteten Begegnung antwortete Neža Maurer auf 
die Fragen von ihrer Abgrenzung der lebendingen und der dichterischen Wirklich-
keit, von ihren Anregungen fürs Schreiben der Kinderpoesie und von ihrer Bezie-
hung zu diesem Schaffen; weiter von den Gründen der Beliebtheit ihrer Kinderpoesie 
und von den stilistisch-sprachilchen Kennzeichen solcher Gedichte; davon, wie eine di-