l
                 Kako se v nebesa pride.
ilo je lepo vzpomladno jntro.    Mati vzame svoja dva otroka in ,ju pelje s seboj v bližno eorkov.   Franeka, ki jo bil de<Vk o štirih letih. pelje mati za roko, a Peterček,  starejši bratee, stopa sam za njima.   Mej potjo po-prašiijota doeka inatfr h> in ono.  na kar jima mati prijazno odgovarja.    Prišedši blizu eerkve, rečc Peteivek, uglcdavši visok cerkveni zvonik:  ,,Glejte, mati! kako visok je ta zvonik. Kaj ne, ako bi jaz bil vrhu.njega. lehko bi splezal v nebesa?" — ..0 nc tako loliko. kakor si misliš, dete mojo." odgovori raati. ,,kor nebesa so daleč, zelo daleč." — ,.In če bj na ta zvonik postavil šo drugega, in na tcga še tretjoga in čotrtega, potlej bi pa ^pliko takoj stopil v nebesa." nadaljujo Pcterček. .,Tndi potlej še ne," odgovori inati,  ,,in čo bi ti tudi vse gore  in  zvonike vsega svotii postavil dnig vrhn dnigcga, vcnder bi še iip mogel v nebosa."
,,AH, mati." povzamo pptoiv<>k žalostno. .,saj ste naina vže večkrat rekli, čo bodeva pobožno molila in lfpo živola. prišla bodeva v nebosa, in zdaj pa pravite, ka so nebosa tako dalef, da ne nioromo vanje, in <V l)i ))ili še tako na visokom."
Zdaj sp oglasi mlajši bratoe Franok. ki je inod pogovorom gledal zdaj zvonik zdaj visoko nobo nad soboj. tor reeo: .,PoteW-ok! Pctorfok! AH ne ves, kako se prido v ncbesa? Kadar bomo iimrli. prišli bodo krilati angoljčki iz nebes. rta nas v svojem narofji ponoso v nebosa."
.,Glej,  glej,  ti si pravo povodal,- vofie Peten-ck zopet  vesel.   ,.jaz  seni bil •   vže pozabil na to. Saj sva vidola v onoj lojioj knjižici, ki so jo jiama strijček po-darili. podobieo,  ki nam kaže angoljfka  z  detetom  v  naro^ji,   nesoč jc v  svitla nebesa/'                                                                                                          P. G.