Za poduk in kratek čas. Slovenci na narodopisni razstavi v zlati Pragi. IV. Še nekaj moramo omeniti in to je poslopje malo, podobno kapelici. Plačam 10 krajcarjev in vslopim. Ah! glej, napis ti kaže »Valaška Madonna«. Kaj je to? To je velika slika ali prav za prav so tri slike, predočujoče Betlehem, od slovitega Adolia Libšerja, spominjajoč nas božične narodne pesmi »Pasli ovce Valaši, na betlemske Salaši«. Nasrednji sliki je Marija z Jezuščkom, katerega molijo pastirci. Marija je oblečena kakor valaSke žene, pred njo klečijo pastirci v belih kožuhih, obuti v opanke; ne daleč od njih vidiš mlekarsko posodo. Na levi strani Marija z Jožefom, na desni nad pastirji, kateri bedijo pri svojih ovcah v noči, prikazal se jim je angelj, ki plava v jutrni megleni zarji, da jim naznani rojsivo. Zares lepa slika, vredna, da si jo človek pogleda. Na razstavi tudi vidiš podobe, ki predočujejo narodno nošo in narodne Sege. Tam v eni biši sede predice; kramljaje sučejo kolovrate, vse oblečene v narodno nošo, snažno in lepo. Tu je vse židane volje in pražno oblečeno. In kako ludi ne bi, saj so — svatje. Ženin, Iepo oblečen, ima za klobukom s širokimi krajci »pušeljc«, kakor kako omelo, in nevesta je vsa v vencih in Irakih tcr lahko slopa v «nabiksanib« škornjih z dolgimi golenicami in visokimi petami. Zopet na drugi strani vidiš, kako prideta dva v svate. Stari, najbrž oče z velikim dežnikom pod pazduho, stopa naprej, se spoštljivo odkrije in svojo spregovori. Mati nevestina ima precej opraviti, oče pa se raodro drži, kakor bi ga pod nosom bril, med lem ko dekle skrivaj tu in tam pogleda na ženina, — prihodnjega moža. In to je bilo vse tako živo predočeno, da če si kedaj kaj takega bral ali slišal, zdelo se ti je, da se res vse pred teboj godi. Na razstavi je bila tudi neka »mašina«, okoli kalere se je v navadnem času vse zbiralo. Kaj je neki? Pristopiva bliže! Glej — klobase delajo in še kako? Tu ti je djal pri enem koncu celi kos mesa v »mašino« in pri drugem koncu so kar iz nje letele kuhane klobasice, katere so si ljudje kupovali in jedli! Vredno pogledati je bilo ludi staro Prago, sosebno zaradi starih rečij, ki si jih tamkaj videl, kakor orožje in sprave iz husitskih vojsk. Tedaj so se Ijudje drugače »tolkli«, ko zdaj seveda. Imeli so železne cepce, s katerimi so gotovo vsakega v tla pobili, kogar so zadeli. Da so v razstavi točili za dober denar izvrstno samo češko pivo in vino, je samo ob sebi razumno. In ludi tu si videl povsod, kako je po čeških pivarnah in krčmah življenje, kamor si vstopil. Si zahteval navadnega piva, ni ti bilo treba dosti šteti, pa si se pohladil in okrepčal, in se ti ni bilo treba bati, da bi te glava bolela ali te celo »grizlo«, kakor pre po pivu, ki nam ga naši »dobri« (?) Nemci prodajajo za trdo prisluženi slovenski denar. To je ravno lepo pri Gehih, da vse imajo svoje. Denar pri domačih ostane, pri nas Slovencih pa le tisto kaj velja, kar nam ptujec ukvasi. Ne tako! Glejmo, da bodemo povsod le domačine, Slovence podpirali, če kaj kupujemo. In naši Slovenci tudi naj gledajo, da bodo imeli zmirom najboljše blago in naj tudi ne zahtevajo pri blagu nekoliko za svojo narodnost! To mimogrede povem, prejmer grem iz Prage v Novoves, o kateri prihodnjič nekaj povem. Smešnica. A.: »Kako pa je kaj z vašimi bolnimi očmi?« — B.: »Jaz ne vem, pa zdravnik mi pravi, da zdaj že bolje vidim«.