Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 8
Ljubljana, petek, 24. februarja 1928.
Leto ISI.
Posamezna številka Din 1*50.
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom. Karla Marksa trg 2. dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetje in vsi zatirani narodi, združite se!
Pot slovenske buržuazije vodi v Glavnjačo. Tako demokratje kakor klerikalci, Korošec kakor Žerjav, vklepajo delavski razred in narod Slovencev v rdeče oškropljene zidove nekdanjega turškega hleva.
Komunistični proces v Belgradu.
KOMUNISTI V BELGRADU OBSOJENI NA 30 LET ZAPORA.
V četrtek 16. februarja je bila izrečena težka obsodba v belgrajskem komunističnem procesu.
Obsojeni so bili:
NA PET LET ZAPORA:
Josip Casi, ključavničar;
Nikola Kotur, študent tehnike;
Ivan Brijaček, krojač;
Pavle Kovačevič, uradnik;
Josip Radobolja, delavec.
NA ŠEST MESECEV ZAPORA:
Obren Nikolič, čevljarski pomočnik; Koča Mi-čič, krojaški pomočnik; -Luka Marušič, krojaški pomočnik; Bogosav Todorovič, mizar; Otokar Keršovani, novinar; Gojko Samardžič, študent; Jurij Petrovič (iz Zidanega mosta), delavec; Aleksa Zdravkovič, kovinar.
NA TRI MESECE:
Vasil Stajkič, delavec; Danilo Guja, delavec; Svetislav Stefanovič, trgovski pomočnik in Luka Madjarac, čevljarski pomočnik.
Ker S3 je obsojenim vštel v kazen preiskovalni zapor, so z oproščenimi sodrugi (med katerimi sta tudi ss. Sima Markovič in Laza Stefanovič), šli takoj z razprave domov tudi na tri mesece obsojeni sodrugi.
*
Obsojenim sodrugom kličemo: Ne klonite! Proletariat Jugoslavije zna ceniti vaše žrtve in ve, da niso zaman. Delovno ljudstvo bo vodilo boj naprej, do končne zmage nad kapitalizmom in to bo naj-večja satisfakcija za vaše žrtve!
Pozdravljamo osvobojene sodruge, uverjeni, da bodo kljub vsemu delali naprej, da osvobodimo vse obsojene sodruge in celokupno delovno ljudstvo iz kapitalističnih krempljev.
POTEK RAZPRAVE.
Pavel Kovačevič
izjavlja, da so ga takoj po aretaciji do nezavesti pretepli. Vsled silnih batin je pričel pljuvati kri. Šli so po »zdravnika« in prišel je policaj Jovanovič, ki je rekel: Še ga lahko mlatite! — Vsega žbitega so ga vozili z avtomobilom po mestu v stanovanja Kotura in Keršovanija. Posebno so ga tolkli zato, da bi priznal, da je na sestanke hodil tudi Sima Markovič, kar je pod krvavimi batinami tudi storil. — Prizna, da je član P. S. (Pokrajinskega Sekretariata) SKOJ-a, da je pisal instrukcije za delo celic in članke za ilegalen časopis »Mladi Boljševik«. Ker so sodrugi v celicah slabo delali, je prevzel prosvetno delo v celici. Zvezo s pokrajino je imel Kotur. Od Cede so dobili dva pisalna stroja, ki so jih uporabljali.
Obren Nikolič
prizna, da je član SKOJ-a in da je širil »Mladega BoJjševika«. Vsa druga priznanja je dal pod batinami.
Koča Mitič in Luka Marušič
izjavljata, da nista člana SKOJ-a in .da sta policiji to priznala le zato, ker so jima zagotavljali, da bodeta takoj izpuščena, če priznata.
Vasii Stajkič
prizna, da je član SKOJ-a od 1. I. 1927. Batinali so ga, da bi govoril proti s. Lazi Stefanoviču.
Luka Madžarac in Bogosav Todorovič
priznavata, da sta člana SKOJ-a in se pritožujeta radi batinanja.
Sava Medak
izjavlja, da je komunist, da pa ni član SKOJ-a. Sima Markovič,
ki je obtožen, da je član CKKPJ (Centralnega Ko-miteta Komunistične Partije Jugoslavije) in katerega sta na zaslišanjih v Glavnjači obremenjevala P. Kovačevič in Nikola Kotur, izjavlja: »Obtožujete me, da sem član KPJ, toda kako morete to 'dokazati, ko pa je stranka ilegalna? Na ta način so svoje dni obtoževali črnorukce: dva črnorukca sta
trdila, da je tretji član Črne Roke in to je bil dokaz. Zahteval sem, da me konfrontirajo s Kovačevičem in Koturom, ki sta me baje dolžila, pa to se ni zgodilo. Dokažite mi, kje sem vršil komunistično propagando, v moji knjižnici je % komunističnih knjig, ki jih je policija že imela v rokah, pa mi jih je morala vrniti, ker posest komunističnih knjig ni kaznjiva. Mene niso pretepavali, zato jim je manjkalo poguma, toda trpel sem silne duševne muke, ko sem slišal krike in stokanje pretepavanih mladih sodrugov in jih videl polmrtve. Lahko navedem stotine prič, da so batinali, seveda pa se ne morem sklicevati na Vukičeviča ali Marinkoviča in take ljudi, ki na žalost še niso v Glavnjači. — Jasno se vidi, da so me aretirali samo zato, da bi celemu procesu dali večjo važnost. Mislim, da bo sodišče znalo ločiti dejstva od laži in da ne bo nasedlo policijskim provokacijam.
Laza Stefanovič
dokazuje, da so njega zaprli zato da bi kompromitirali neodvisne sindikate, ki so trn v peti policiji. Na zaslišanjih ni bilo prič in ko je Cazi na konfrontaciji preklical obtožbo proti njemu, so zaslišanje takoj prekinili brez zapisnika.
Otokar Keršovani
priznava, da je član SKOJ-a, da je njegovo ilegalno ime Jovič in da je bil član P. S. Delati pa ni mogel dovolj, ker je bil preveč zaposlen v službi in pri Ligi za zaščito državljanskih pravic. V SKOJ je vstopil, ko se je vrnil iz zapora v Požarevcu. Strinja se z izjavami Sime Markoviča in Laze Stefanoviča. Kot novinar in buržuazni pacifist je vodil borbo proti policiji, on je* odkril tajnost, kako je bil ubit Stanko in vprašuje, kaj je s Stankom? Ko je dognal, da so do smrti prebatinanega Stanka vrgli policaji kot paket v Donavo in potem zabra-nili o tem pisati, je zgubil vero v buržuazno pravico in vstopil v komunistični pokret. Ponosen je, da more danes braniti pred sodiščem linijo KMI (komunistične mladinske internacionale).
Danilo Guja
ni član SKOJ-a, priznati pa je moral vse, ker so ga z raznimi sredstvi mučili. Vrgli so ga v celico, v kateri je stala voda in 4 dni je moral prebiti v tej mučilnici, kjer mu je segala voda do gležnjev.
Gojko Samardžič
pravi, da je komunist, ni pa član stranke in ni delal ničesar za stranko. Zasliševali so ga ponoči in videl je, kako so pretepavali ljudi. V belgrajski Glavnjači imajo posebne priprave za mučenje ljudi, katere je uvedel policaj Rus Nikolski, ki je bil v Rusiji za časa carizma šef vojne špijonaže. V Jugoslaviji uvajajo caristične metode, toda vedo naj, da jih čaka ista usoda kot ruske cariste. Sem komunist, če je to kaznjivo, me kaznujte, toda zapreti me morate do smrti, ker do smrti bom komunist.
Svetislav Stefanovič
ni bil član SKOJ-a. pritožuje se nad batinanjem v Glavnjači. Z bokserjem so ga po licu, policaj Mon-tania pa ga je suval z nogami med noge.
Gregor Vujovič
pravi, da ni on »Glišič«. Govori o razliki med mariborsko policijo in policaji v Glavnjači.
Josip Radobolja,
ki se je v Glavnjači hotel vzeti življenje s tem, da si je prerezal žile na rokah, kaže rane, ki jih še ima od batin. Prizna, da je član C. K. SKOJ-a. Govori, kako so ubili nedolžno Ljubico Ljubičič in nikomur se ni nič zgodilo.
Govor državnega pravdnika.
Drž. pravdnik dr. Subotič se je v svojih prvih besedah omejil o preiskavi v Glavnjači, za katero ne nosi nobene odgovornosti. Nadaljeval je s proslavljanjem Jugoslavije, ki je moderna država in ki napreduje iz leta v leto k večjemu blagostanju. Vsi delujejo v tem pravcu, vsi so zadovoljni, le komunisti bi hoteli to državo spremeniti v sovjetsko državo. Da se ohrani današnji red pred komunisti, je bil izdan zakon o zaščiti države. Komunisti
Pa se kljub temu organizirajo tajno, imajo svojo ilegalno KPJ in mladinski SKOJ in delajo tudi potom strokovnih organizacij po direktivah III. internacionale in Sovjetske Rusije. Predlaga obsodbo po členu 1 zakona o zaščiti države (smrtna kazen ali ječa do 20 let).
ZAGOVORNIKI dr. Radoje Vukčevič
je podvrgel najostrejši kritiki postopanje policije pri zasliševanjih v Glavnjači in konstatira, da dejanja posameznih obtožencev sploh ne morejo biti kaznjiva.
Advokat Č. Plečevič smatra, da krivda obtoženih ni dokazana in da ne more biti kaznjivo, če imajo obtoženi komunistično ideologijo.
Dr. Piškulič smatra, da obtoženi ne morejo biti kaznovani, ker niso ničesar slabega naplavili.
Advokati B. Nikolič, D. Popovič, N. Kovačevič, S. Grebenac so v svojih govorih proti razmeram'v Glavnjači, o protiustavnosti zakona o zaščiti države, ki ni naperjen samo proti komunistom, temveč proti vsem, ki svobodno mislijo.
Dragiša Vasič (ki je bil pred kratkim v Rusiji), opozarja na odkrita priznanja obtoženih, ki priča, da so obtoženi ljudje, ki so za svoje ideale pripravljeni žrtvovati vse, pa tudi samega sebe. Te ljudi se predstavlja kot opasne današnji družbi. Misli pa, da je opasnejša krivica, ki vlada v državi, da se je te ljudi batinalo, pomilostilo pa se je včeraj sina nekega bogataša, ki je bil obsojen zaradi umora. Pričakuje in želi, da bi sodišče izreklo pravilno sodbo ne po zakonu o zaščiti države, nego po svoji, človeški vesti.
POLITIČNA OBRAMBA OBTOŽENIH.
Josip Brijaček:
»Še kot otrok sem občutil vse krivice kapitalističnega družabnega reda. Moral sem delati po 16 ur dnevno, dobival pa sem batine. Ko sem prišel v Belgrad, sem moral noč in dan šivati obleke za vojsko. Tedaj sem občutil, da je komunistična stranka najboljši zastopnik delavskih interesov in vpisal sem se v SKOJ, čeprav so mi povedali, da me čakajo zapori in preganjanje. Kot tisoči drugih, sem se opredelil za boj za osvobojenje in bil sem po svojih sposobnostih aktiven v delavskem gibanju, na kar sem ponosen, ko odhajam v ječo, kličem: »Živela komunistična stranka!«
Josip Cazi
pripoveduje, kako je postal komunist. Brez staršev je bil prepuščen samemu sebi. Gledal je neusmiljenost buržuazije in bil nekaj časa v socialpatriot-skih strokovnih organizacijah. Prepričal pa se je, da je le komunistična stranka pravi predstavnik delavcev in vstopil je v SKOJ. Večkrat so ga za-j prli, pred 2 leti je dobil v zaporu škrofulozo. Glav-niača ni samo v Belgradu, za mlade delavce je Glavnjača tudi po delavnicah, kjer morajo garati po 10—-14 ur in so večkrat tepeni kot siti. Delavska mladina ne ve za veselost in lepoto življenja, njej so poznane samo muke in bol. Videl je sodelavca, ki ga je raztrgala mašina v delavnici. Podjetnik se je smejal, časopisi so pisali, da je poginil vsled lastne nepazljivosti. V Zavidoviču je bil v štrajku. Prišla je iz Sarajeva žandarmerija in nasilno udušila štrajk. Iz lastne izkušnje je prišel do spoznanja, da je državni aparat orodje buržuazije za boj proti delavstvu. Trdno veruje v zmago socialne revolucije in v ječo gre s klicem: Živel SKOJ!
Nikola Kotur
pravi, da je ponosen na svojo komunistično delovanje. Prearičan je, da se pod kapitalizmom ne morejo odpraviti krivice današnjega družabnega reda. Po ruski revoluciji je prišel do komunističnih idej, za katerih izvedbo je in bo še delal. Da ni pravice za delavce, dokazuje s slučaji rudarja Djure Keroševiča, Ljubice Ljubičič itd. V Belgradu ne dovolijo nobenega shoda delavstvu. Zato se mora delavski razred pripravljati tajno na boj. Da je trditev drž. pravdnika, da vlada v Jugoslaviji blagostanje, napačna, dokazuje 150.000 brezposelnih,
Kdo je Stanko!
KDO JE STANKO?
Ves čas procesa se ponavlja ime Stanko. »Mučen je bil v Glavnjači, v krvi je ležal,« govorijo naši sodrugi. S. Otokar Keršovani je v svoji obrambi, oziroma obtožbi režima, celo navedel, da je bil Stanko kot paket vržen iz Glavnjače v Donavo.
Kdo je ta žrtev mučeniška, tajinstvena? Kakšne grozote se skrivajo za tem imenom Stanko?
Proletariat Jugoslavije ne more ostati še nadalje v negotovosti tega slučaja. Molk žandarjev in zidov jetnišnice mora prevpiti GLAS RESNICE IN ODKRITJA. TA STANKO JE SIN ZATIRANEGA SLOVENSKEGA NARODA, ČLAN LJUBLJANSKE ORGANIZACIJE BIVŠE NEODVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE, NAŠ SOBOJEVNIK IN FUNKCIONAR, NAŠ HRABRI NIKDAR POZABLJENI
Sodrug Vlado — Franio Vulč.
Rojen v slovenskem Primorju, je v svetovni vojni kot nacionalist prehodil Albanijo skupno z rd&bitimi oddelki srbske vojske. Pozneje se je boril na solunski fronti, toda že z dvomi v nacionalizem. Ti dvomi so naraščali, ko je še po prevratu bil eden najsposobnejših telovadnih vaditeljev Sokola. Bil je tudi četnik Narodne Obrane. Svetei primer Rusije je v njem rušil nacionalistično mišljenje. Kot beden privatni nameščenec je iskal stike z delavci in našei je nas in mi njega. Od tedaj je vzplamtela v njem ideja komunizma. Leta 1922 postaja čian »Iskre«, prve mladinske organizacije po Obzr.ani. Ko se leta 1923 ustanovi NDSJ, postane njen član in funkcionar. Videl si ga delavnega in požrtvovalnega. Vzor bojevnika! Branil je ljubljanski Delavski dom pred nacionalistično sodrgo Orjune. Boj proti fašizmu je bil njegov glavni element. Zato ga ni manjkalo v nobenem industrijskem kraju Slovenije. Sodeloval je 1923. leta pri vsedelavskem zletu v Mariboru in pri razvitju prapora »Vesne« v Zagorju. Jeseni 1923 zapusti Slovenijo in se poda v Rusijo na šolo rdečin	ofi-
cirjev. Od tedaj se ni javljal več.
PRED DVEMI LETI so se v Belgradu vršile številne preiskave in aretacije. Iz	Glavnjače	so
prihajali glasovi o mučenju naših	sodrugov.	V
inozemskih listih, več kot pri nas, se je pisalo, da so žandarji v Glavnjači ubili človeka, po imenu
Stanko. Šele pozneje se je s težavo dognalo, da je ta človek s. Vulč. Bil je areuran v Belgradu in pri njem so našli maierial za boj proti vojni in proti militarizmu, to je proti najboljšemu stebru buržuazije. In prišlo je mučenje. Polomili so mu rebra, noge in roke, a on ni izdal svojih sodrugov in zato je piačal z življenjem.
Videti so ga naši belgrajski sodrugi. Hoteii so preko časopisov objaviti proletariatu metode Glav-r.jače. S. (Jtokar Keršovani je obelodanil v »Novostih« dopis o mučenju nekega komunista. List je bil zaplenjen, a urednik postavljen pred sodišče. Dasiravno je Otokar Keršovani predlagal priče, je sodišče odklonilo te priče in s. Otokar je bil obsojen na 3 mesece zapora. Ko se je pritožil zoper kazen, mu je višje sodišče prisodilo še 3 mesece zapora. To je tudi učvrstilo s. Otokarja iveršova-mja, da se je na sedanjem procesu izkazal takega bojevnika.
Na zadnjem procesu pa so razkrili sodrugi, da je izmrcvarjeno truplo našega s. Vulča, nepozabnega Viadota, policija vrgla v Donavo. Kri njegova se je razmočila v valovih in prelivala se je ob srbskih, rumunskih in bolgarskih bregovih na obeh straneh Donave in sejala seme federacije svobodnih balkanskih narodov, edinega izhoda iz Glavnjače.
ki umirajo od gladu, in Hercegovina! Kaka je razlika med sovjetsko Rusijo in Jugoslavijo, se vidi po tem, da se pod delavsko-kmečko vlado v Rusiji uvaja 7urni delavnik, v Jugoslaviji pa se dela po 9, 10 in celo po 16 ur dnevno. V Rusiji so vsi mali kmetje, celih 30%, oproščeni vsakega davka, pri nas pa se vedno hujša bremena nalaga na ramena delavnega ljudstva. Nekateri sodrugi mislijo, da smo jih res izdali policiji. Če bi mi naperili revolver na čelo in zahtevali, da obdolžim Simo Markoviča, bi si pustil prestreliti glavo in ne bi se udal. Toda oni so nas mučili drugače in napravili so iz nas, kar so hoteli. Tega jim ne pozabim nikoli. — Kljub vsemu bomo nadaljevali boj, prepričani so KP in SKOJ, lokomotive revolucije in napredka in ko odhajamo na robijo, jima kličemo naš pozdrav »Živeli!«
Pavle Kovačevič,
sin kmetskih staršev, je že v zgodnji mladosti doživljal tragedijo črnogorskega naroda, ki je strahovito trpel pod peto srbskega imperializma. Spominja se požigov in pokoljev in iz lastne izkušnje ve, kaj je imperializem. Stopil je v mladinsko gibanje in bil prvo član in pozneje funkcionar SKOJ-a, ki je sekcija komunistične mladinske internacionale. Komunistična mladina, rojena v revolucionarni periodi, je dobila revolucionarno ideologijo. Naben razred se ni prostovoljno odrekel oblasti in zato dela mladina za nasilno zrušenje buržuazije. V zvezi s kmeti in zatiranimi narodi, bo revolucija zmagala. Mladina priznava politično vodstvo stranki. Današnja državna oblast se drži s silo, z vojsko in bodoča vojna se da preprečiti le z internacionalno vstajo proletariata. Sodruge, ki ostanejo na svobodi opozarja, da si zapomnijo izkušnje tega procesa, da moramo pri svojem delu biti bolj kon-spirativni. Boj proti reakciji mora postati boj širokih delavskih množic. Iz naših žrtev naj se so-
drugi učijo. Končuje z: Živela komunistična omla-dina, živela Sovjetska Rusija.
Obren Nikolič
pravi drž. pravdniku (ki je rekel, naj se nezadovoljneži izselijo v Rusijo), da proletariat ne bo šel nikamor, tu bo ostal in tu se bo boril za isto svobodo in oblast kot jo imajo v Rusiji. Imel je tri brate, ki so se ponesrečili pri delu, mati je poleg njega umrla od gladu. Tako je postal komunist in bori se za komunizem.
Sima Markovič
izraža svojo zadovoljnost, da je celo drž. pravdnik uvidel grozote preiskave in da se je odrekel cele preiskave. Jugoslavija je nastala kot produkt imperialistične svetovne vojne, v kateri je največje žrtve doprineslo delavno ljudstvo. Mi se s temi žrtvami ne hvalimo, mi jih obžalujemo. Drž. pravdnik se je poslužil tudi neresnic in falzifikatov v svoji obtožbi. Napadal je Sovjetsko Unijo in ta napad ni slučajen. Vsa Jugoslavija je za priznanje USSR, toda potrebno nam je posojilo, da ne skra-hiramo in zaradi posojila se veže Marinkovič z Londonom proti Moskvi. Jugoslavija postaja kolonija inozemskega kapitala in ta politika vodi Jugoslavijo v propast. — Eno je kominterna (komunistična internacionala), nekaj popolnoma drugega pa vlada USSR in slabo spričevalo si daje drž. pravdnik. ki tega ne razločuje. Drž. pravdnik govori o blagostanju v SHS, toda glad v Hercegovini in stotisočih brezposelnih, ogromni deficiti v proračunu in milijardna posojila, dokazujejo nekaj popolnoma drugega. Drž. pravdnik se sklicuje na Ob-znano, na tisto Obznano, o kateri je avtoriteta, kot je Slobodan Jovanovič rekel, da nima večje pravne vrednosti, kot jo imajo gledališki plakati ali cirkuške reklame. Državni pravdnik je marsikaj fal-sificiral in tudi to, da smo bili 1921 obsojeni radi atentata na Draškoviča in na kralja. Bili smo obsojeni za nekaj popolnoma drugega, komunistična
France Železnikar, slovenski komunard.
Prvi mučenik in vctfitelj slovenskega proletariate.
(Poglavje iz zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem.)
Naprosili smo s »druga n. r., da napiše za »Enotnost« kratek prikaz Železnikarja in njegovega dela. Iz njegovega članka lahko proletariat vidi, da so krvavci in njihova glava Železnikar pravi predhodniki današnjega marksističnega gibanja in da nimajo naši socialpatriotje prav nobene legitimacije prisvajati si Franceta Železnikarja, slovenskega kotnunarda in vodjo radikalne frakcije. Vlago naših sociaipatriotskih voditeljev danes pa lahko točno primerjamo z vlogo onih »zmernih«, ki so v procesu zoper kr-vavce nastopali kot denuncijantske priče. Dokazi: Petejan-Svetkov letak, vsedelavski zlet, vsa čobalovščina in uratnikovščina v DZ, strokovnem gibanju in politiki. — Obenem še pripominjamo, da jubilej Železnikarjeve smrti nikakor ni primerna prilika nje-i gove proslave, pač pa bi moral slovenski proletariat proslavljati jubileje procesa zoper krvavce, prvo njegovo bojevno četo. Mi kličemo:
Slava slovenskemu komunardu Železnikarju!
Slava krvavcem!
Po njihovi poti naprej!
•Uredništvo.
Dne 6. decembra 1884 se je vršila pred poroto v Celovcu obravnava proti »krvavcem«. Na obtožni klopi so sedeli krojač France Železnikar, čevljar Ferdinand Tuma, oba aretirana 21. aprila 1884, dalje Franc Šturm, krojaški mojster in krčmar, Edvard Kriegl, knjigoveški pomočnik in Franc Duh, čevljarski pomočnik, ti trije aretirani 8. junija 1884, vsi v Ljubljani. Po petdnevni razpravi, na kateri je bilo zaslišanih 40 prič. je na podlagi izreka porotnikov, ki so bili po večini graščaki in veleposestniki, sodišče obsodilo Franceta Železnikarja na osem let težke ječe, ostale obtožence pa oprostilo. Državni pravdnik se je pritožil vsled prenizke kazni glede Železnikarja in vsled oprostitve ostalih štirih obtožencev. Najvišje sodišče je zvišalo Železnikarju kazen na deset let, oprostitev ostalih obtožencev pa potrdilo, nakar so šele bili izpuščeni.
Ta tedaj glasoviti celovški proces zoper »krvavce« je zaključil prvo eiapo slovenskega delavskega gibanja. Leta 1892 je Železnikar prosil za znižanje kazni, potem ko je bil v ječi v Subenu osem let. Kazen mu je bila znižana na osem let in ko je nato prišel na svobodo, se je že začelo med industrijskim proletariatom Slovenije formirati socialdemo-kratično gibanje, Železnikar je v zaporu mnogo študiral in se notranje poglobil. Ječa ga ni strla. Ko je prišel iz nje, je ponovno stopil v vrste borcev, ki so ga z veseljem sprejeli. Trpljenje za revolucionarno idejo, ki ga je prenesel, mu je dalo veliko avtoriteto in ustvarilo veliko popularnost med proletariatom, tako da je bil po prihodu iz ječe centralna oseba delavskega gibanja Slovenije in tedaj njegov prvi reprezentant. V bistvu je ostal to, kar je bil pred obsodbo: učenec Pariške Komune, katere očividec je bil in ki je iz njega napravila reclucionarnega socialista. Kot tak se je vrnil iz svojega pomočniškega popotovanja po Avstriji, Švici, Italiji, Franciji (Lyonu in Parizu leta 1871 za časa Komune), v Ljubljano, da bi zanetil tudi tu v brezpravni pari, v telesno izmozganem in duševno zasužnjenem slovenskem proletarcu revolucionarno iskro. Slovenske pokrajine so se šele v 70ih letih začele gospodarsko razvijati in rasti iz patriarhalnih razmer. Gospodarska kriza je vrgla kmetsko ljudstvo v tako revščino, da ni moglo več zmagovati davčnih bremen, začelo je izseljevanje preko morja in proletarizacija kmetov je naraščala. Industrija pa se je razvijala zelo počasi. Takratno delavsko gibanje pri nas je bilo v glavnem gibanje obrtniškega, rokodelskega proletariata. Njegova organizacijska matica je bilo »Delavsko izobraževalno društvo« v Ljubljani, ustanovljeno 2. februarja leta 1870. To društvo spočetka ni predstavljalo nobene samostojne struje, temveč je bilo liberalno orijentirano. Šele leta 1871 so se v njem pojavile socialistične ideje v zvezi z obiskom Johana Mesta v Ljubljani, znanega nemškega revolucionarnega socialista, ki je pozneje postal anarhist. Prvi agitator socializma je bil mladi krojaški pomočnik M2tija Kunc, ki je bil tri leta tudi predsednik »delavskega izobraževalnega društva«, ki pa se je pozneje, ko se je vrnil od vojakov in postal krojaški mojster, popolnoma prelevil v nasprotnika delavskega gibanja in je v procesu
proti »krvavcem« nastopal kot denuncijantska priča. Leta 1875 je »delavsko izobraževalno društvo« pod predsedstvom agilnega socialista krojaškega pomočnika Janeza Perca, ki se je udeleževal delavskega gibanja tudi drugod po svetu, štelo po poročilu mestne policije 117 članov. V društvo so prihajali nemški socialistični listi: »Freiheit«, ki jo je izdajal Most, »Die Zukunft«, ki jo je urejeval Jožef Peukert, voditelj radikalnega, marksističnega gibanja, »Die Wahrheit«, glasilo zmernih reformistov tedanjega časa. Železnikar je osnoval frakcijo radikalnih. Po obisku radikalnega socialista Weitza v Ljubljani leta 1882, je radikalna frakcija na čelu z Železnikarjem pomedla z zmernimi v društvu in začela z živahno agitacijo na sestankih, shodih, z letaki, ki so jih dobivali iz Italije in Avstrije (v nemškem jeziku) in ustvariti si je tudi skušala svoj list. Približala se je izdajatelju tednika »Ljudski glas« nekemu F. Suhadobniku in začela sodelovati pri njem ter vplivati na njegovo pisavo, ki je bila spočetka pod uredništvom žurnalista Filipa Hader-lapa nekako krščansko-socialna. Železnikar in sodrugi so se skušali tega lista polastiti. V članku »Laž — moderna moč« (1. sept. 1883) je bilo prvič v slovenskem tisku izraženo načelo razrednega boja. (Članek je igral v celovškem procesu veliko vlogo.) Nekaj dni pred aretacijo, je Železnikar postal že upravnik lista. Po aretaciji »krvavcev« pa se je Suhadobnik v strahu pred policijo začel križati pred socializmom, pisal je, »naj bi vlada vse socialdemokratične kričače pod ključ dala« in »krvavce« js» imenoval »prokleto zarotniško bando...«. Po končanem procesu je najbrže ravno zaradi tega »Ljudski glas« prenehal izhajati.
Vest o aretaciji »krvavcev«, »anarhistov«, tako so imenovali te prve proletarske revolucionarje na Slovenskem, je Ljubljano in slovenski svet zelo vznemirila. Napadali in psovali so zaprte vsevprek: »Slovenec« in »Slovenski Narod« sta bila na čelu. Zenske so pripovedovale okrog, da so krvavci nameravali učiti Antikristovo vero. Širile so se tatarske vesti. Delavstvo je bilo zastraženo. Vendar našli so se ljudje, ki so svoj odpor proti prega-njaju krvavcev izrazili na ta način, da so 20. avg. 1884 napadli namestnika drž. pravdnika Pajka s kamenjem. Storilcev niso mogli izslediti. Ko so krvavce med 20. in 25. novembrom prepeljali ukle-njene v težko železje v Celovec, vsakega s posebnim vlakom, so se pri odhodu vlakov zbirali delavci in jih nekateri pozdravljali, drugi pa pasli radovednost. Določeno je bilo, da jih sodi celovška
porota, ker je vlada mislila, da jih bo ta težje obsodila kot bi jih ljubljanska.
Obtoženi so bili krvavci, da so v govorih v delavskem izobraževalnem društvu trdili, da se ne da zakonitim potom za delavce ničesar doseči in da je treba porušiti sedanji družabni red. Železnikar in Tuma zaradi razširjenja letaka »Ein Mahn-ruf an das Volk«. — Duh zaradi razširjenja letaka »An das arbeitende Volk« — vse hudodelstvo veleizdaje. Železnikar je bil obtožen poleg tega še odobravanja umora carja Aleksandra II.
Kaj so bili »krvavci«, kakšna je bila njihova ideologija, kaj predstavljajo? To je glavno vprašanje, najvažnejše za pravilno oceno njihove vloge, pomena in dela. Slovenska javnost jih je imenovala 1 anarhiste, obtoženi so bili kot pristaši anarhistične stranke. Bili so pristaši »radikalne frakcije« avstrijske socialdemokracije v 70ih in 80ih letih (Scheu, Peukert. Weitz). Za svojo nalogo so smatrali zre-volucioniranje proletariata za boj proti kapitalistični družbi. V tem temeljnem stališču so bili pravi marksisti. Bili so protivniki bledega sociallibera-lizma, ki je postavljal za cilj reforme in se prilago-jeval volji reakcije. V vprašanjih politične taktike in zlasti v nacionalnem vprašanju si niso bili na jasnem. Parola jim je glasila: »ekonomsko osvo-bojenje«. O pomenu te parole se je na celovškem procesu mnogo govorilo. Odločilno za slovenske »krvavce« je bilo, da je njih vodja, France Železnikar, doživel Pariško Komuno, to je zadnjo proletarsko revolucijo v 19. stoletju in obenem prvo zmagovito proletarsko revolucijo — sicer le za šest tednov. Njihova predstava revolucionarnega proletarskega boja, njegovih metod in ciljev, je bila zato mnogo konkretnejša in jasnejša od one, ki jo je imelo slovensko socialdemokratično gibanje pozneje v svoji drugi etapi do ruske revolucije in razpada Avstrije. V tej drugi periodi je> ta predstava v vsej II. internacionali postala meglena; tradicije
I.	internacionale in Pariške Komune so obledele; iz nekdaj, v dobi I. internacionale, jasnega cilja, je misel »socialne revolucije«, kot se je v tem času govorilo, postala meglena radikalna fraza, kateri praktično politično delo socialdemokracije ni več odgovarjalo. Spor med »zmerne« in »radikalno« frakcijo v Avstriji in pri nas, označujeta obedve protivni gesli. Na eni strani geslo zmernih: S prosveto (izobrazbo) k svobodi!, na drugi strani geslo radikalnih, ki se je glasilo: S svobodo k prosveti (izobrazbi)! Pri prvi formuli, pri geslu zmernih, nam skoči takoj v oči njena nepopolnost in njen
oportunističen značaj: ona se giblje še popolnoma v okvirju kapitalistične družbe, ona vsebuje iluzijo nekakega osvobojevanja proletariata v okvirju kapitalistične družbe. V drugi formuli, v formuli radikalnih, ie obseženo revolucionarno bistvo delavskega pokreta in marksizma, v njej je spoznanje, da je kapitalistična družba proletariat zasužnjila in da more le zrušitev njenih suženjskih okov vzeti kapitalizmu monopol izobrazbe in jo dati proletariatu. Glede očitka krvavcem, da so si predstavljali zmago proletariata z nasilnimi dejanji brez predidočega dela, kot ga je izrazil slovenski kulturni zgodovinar dr. Ivan Prijatelj, je odgovor odvisen od tega, kaj smatramo za »predidoče delo«. Neposredne revolucije krvavci niso pripravljali, ravno vse njihovo delo je šlo za duševnim zrevo-lucioniranjem in za pripravljanjem proletariata za razredni boj. To pripravljanje pa so v razliko od zmernih usmerili marksistično, orijentirani na končni cilj.
Pkhka in nepravilna pa je sledeča trditev Antona Kristana v njegovi knjigi »O delavskem in socialističnem gibanju na Slovenskem« (1927): »Kako naivno so si ti možje predstavljali radikalno smer ali takozvano anarhistovstvo, nam daje jasno sliko proces sam.« Obtoženci »krvavci« na procesu niso tolmačili svojih idej, temveč jih na vsej črti zanikavali, se izjavljali za pokorne državljane, pristaše nemške ali zmerno-slovenske stranke itd. in zato iz njihovih izjav na procesu ne moremo glede njihovega pojmovanja posneti ničesar sigurnega. Ravno tako deplasirano je nadaljnje govorjenje Antona Kristana o njihovem »meglenem radikalizmu«. Radikalizem oziroma revolucionarno pojmovanje krvavcev je bilo mnogo manj megleno od radikalizma poznejše slovenske socialdemokracije.
Proces zoper krvavce je zaključil prvo dobo proletarskega gibanja pri nas. Z njim je vlada dosegla svoj namen, zastrašila je ljudstvo in težko zadela pogum peščice tedanjih bojevnikov za proletarsko stvar. Neposredno po procesu je bil leta 1885 uveden zakon proti socialistom (takozvani »Sozialistengesetz«), ki je veljal do leta 1888. V tej dobi je vladala popolna stagnacija v delavskem gibanju na Slovenskem.
France Železnikar se vendar pozneje po prihodu iz ječe, ni mogel v spremenjene razmere prav vživeti, bil je sin revolucionarne dobe. Živel je kot krojaški obrtnik v ubožnih razmerah. 23. februarja leta 1903, pred petindvajsetimi leti, je star 60 let storil samomor.	n, r.
Vestnik „Svobode“.
»SVOBODAŠI« — PRIPRAVIMO SE NA 1. MAJ!
1. Maj — dan mobilizacije vseh proletarskih bojev-nih sil — je pred nami. Na letošnji 1. Maj mora pokazati »Svoboda«, da je vredna članica delavskega razrednega gibanja.
Na predvečer 1. Maja naj prirede dramatične sekcije proletarske igre. Centralni odbor jim jih bo pravočasno poskrbel. Sodelovati morajo tudi vse druge sekcije: telovadci, pevci, tamburaši, godbeniki. S tem bomo uveljavili svoj ugled v delavskem gibanju in pokazali proletarijatu, da more 1. Maj dostojno proslaviti le marksistično izobražen in vzgojen proletariat. Mlajše podružnice, kjer še ni posameznih sekcij, naj proslave 1. Maj s primernimi predavanji in recitacijami.
»Svoboda« bo proslavila predvečer 1. Maja v znamenju sloge vseh razredno-zavednih delavcev.
Pričakujemo, da bodo vse delavske organizacije proslavile tudi sam 1. Maj s skupnimi maniiestacijami, da bodo v skupnih sprevodih korakali tudi »Svobodaši« — telovadci, športniki, dramatiki, pevci, godbeniki!
Na delo za prvomajsko proslavo!
Centralni odbor »Svobode«.
ŠPORTNA PODZVEZA »SVOBODE« USTANOVLJENA.
V nedeljo 12. februarja se je vršila v Ljubljani konferenca športnih sekcij »Svobode« in ljubljanskega delavskega športnega kluba. Trboveljski »Amater« in »Probuda« se konference nista udeležila, niti nista svoje odsotnosti opravičila. Po daljši debati so se sprejela osnovna pravila športne podzveze »Svobode«. Delavski športni klub vstopi s svojimi 90 člani v ljubljansko »Svobodo«, s čimer je Tešena tudi ljubljanska »Svoboda« iz dosedanje krize. S športnim klubom bo dobila ljubljanska »Svoboda« delavsko mladino, ki bo usmerjala delovanje podružnice, v kateri so bili doslej večinoma intelektualci.
Koncem marca se bo vršil prvi občni zbor športne podzveze. Centrala »Svobode« bo z denarno podporo omogočila udeležbo delegatov iz najoddaljenejših krajev. Tedaj se bodo sprejela tudi pravila podzveze v definitivni obliki.
Eto občnega zbora vodijo podzvezo ss. Vičič, Aleš, Kovač in Malovrh. Zastopnik podzveze v centralnem odboru »Svobode« je s. Vičič.
Podružnice, ustanavljajte športne sekcije! Z njimi boste pritegnili v »Svobodo« delavsko mladino.
Delavski športniki, na plan!
t. j. klerikalci, popolnoma izdali. Jaz nisem mogel napisati vsega, hodite sami na seje in vprašajte še res prave delavske zastopnike, pa bodete videli, da delavec in kmet pri klerikalcih nimata nič dobrega pričakovati. Delu čast!
+ Ljubljana. (Kako nesocialno postopajo .na mestni pristavi s hlapci.) V najhujšem mrazu, 2. januarja, so vsled zamrznjene ceste padli v Ljubljanico Konji in voz. Prisotni mestni hlapci so kljub velikemu mrazu skočili v vodo in rešili konje iz vode. Cele tričetrt ure so morali biti v ledeni vodi, eden je bil celo do vratu v Ljubljanici, preden se jim je jx>-srečilo zvleči vse na suho. Popolnoma premočeni in trdi od mraza, so prišli domov. Dobili so malo čaja in šli takoj v posteljo, da se preveč ne prehladijo. Enega izmed njih je celo policija morala spraviti domov, ker sam ves trd od mraza ni mogel nikamor. Prišel pa je nadzornik mestne pristave Gajšek in nagnal je premra-žene hlapce iz postelj na delo. Kričal je, da je vprašal zdravnika, če je nevarno pozimi biti v ledeni vodi in da je zdravnik (kateri?) izjavil: samo preoblečejo se naj, pa zopet lahko delajo. — Ce res ni nevarno, zakaj pa gospod Gajšek sam ni hotel skočiti v vodo in pomagati, saj je cel čas gledal, kako so se mučili hlapci? On je seveda »boljši človek«, takemu že škoduje ledena voda, nam »hlapcem« pa ne. — »Enotnost« gospodje s Pristave zelo radi čitajo'. Vsako številko pregledajo, če ima kaj od njih. Kupijo si lista ne, temveč, naše časopisje jemljejo in mi dobimo list večkrat šele čez 3 do 4 dni. Vratarju svetujemo, da oddaja vso pošto pošteno naslovljencem, da ne bo imel sitnosti s kazenskimi paragrafi. Ce hoče gospoda čitati »Enotnost«, naj si jo naroči! Delu čast in oblast!
+ Trbovlje. (»N a p r e j u« z dne 11. II. — Trbovlje - M a v r i c e.) Dopisnik pravi: Pazite, da ne objavim zapisnika! Mi smo za objavo, samo ne falsifi-cirajte ga, kot se je to zgodilo za časa oblastnih volitev. Mi smo za razredni boj, seveda ne za vašega, ki je celo proti brezposelnim podporam. Tudi za tako načelo javnosti nismo kot ga vi izvajate. KDZ je sprejela od Delavske zbornice denar, da ga da brezposelnim. Še danes pa nihče ne ve, kam in komu ste ga dali- V čem se razlikujete v tem od Kristanovih socialpatriotov ?
+ Rogaška Slatina. Tudi pri nas se bomo priključili akciji za dvakrattedensko »Enotnost«, ker vemo, da nam je močan tisk zelo potreben. Poslane nabiralne pole smo sprejeli in bomo prihodnji teden stopili v akcijo. — »Enotnost« je sedaj dobra, predvsem je bilo pametno, da se obračuna z Mladen Kostovom, da bodo delavci in kmetje vedeli, kdo in zakaj se blati naš tisk in USSR! — Le tako naprej, predvsem je pa potreba, da se razkrinkajo socialpatriotski vodje na strokovni komisiji. Kajti s takim strokovnim pokretom k vragu. Mi levo orijentirani delavci moramo polagati veliko več pažnje strokovnemu pokretu. — Delu čast in oblast!
Za klub »Enotnosti« v Rogaški Slatini: Beno.
+ Trbovlje. (Kaj dela občina?) Pri nas seje po dolgoletnih zahtevah in željah občinstva že vendar enkrat začelo z zgradbo meščanske šole. To zgradbo je občina izročila v delo stavbeniku g/ Ročak in drug. Pri zidavi so bili in so še zaposleni domačini in ino-zemci, pred par dnevi pa se je odpustilo, oziroma delo ustavilo nekaterim domačim delavcem, dvema tesarjema in nekaterim navadnim delavcem. Inozemce se je pa pridržalo in namesto tesarja Z. in G. se je celo zaposlilo inozemskega tesarja in celo nekega posestnika iz Ptuja. Prizadeti si niso na jasnem ali so popolnoma odpuščeni ali jim je samo delo začasno ustavljeno in želijo pojasnila. Ali se je to zgodilo na željo g. Ročaka ali kake druge osebe? Vprašali bi občinsko upravo tole: ali sme podjetnik iti preko sklepa občinske seje, da se predvsem ščiti domače delavce? Enemu domačinov se je tudi odtegnilo	50 par	pri uri na plači, ker ga	imajo za	lenuha,
kar pa	ni res,	ker je vedno svoje delo	pridno in	vestno
vršil. — Prizadeti delavci.
+	Trbovlje. (Metode paznikov pri	pod-
jetju Dukič in drug na Doberni.) Delavka J. Kuščar se pritožuje nad preganjanjem in teroriziranjem paznika	g. Senegačnika in nas	naproša,	da ta
slučaj damo v javnost. Pripoveduje takole: Veliko sem prestala hudega pri tem podjetju, a to, kar se vrši sedaj nad menoj, ne morem več prenašati in sem prisiljena delo pustiti in se podati iz svoje domovinske občine za kruhom. — Preganjanje utemeljuje sledeče: Paznik gospod Senegačnik me daje stalno na najslabše delavne kraje (orte), da niti gosposke plače (hernšiht) ne morem zaslužiti. Zaslužila sem izpod hernšihta 23 Din. (Opomba: Ta delavka je zelo dobra delavna moč in pridna pri delu.) Preganjalo se. me je zato, ker se nisem hotela svoje ženske časti omadeževati, da bi z oženjenimi možmi vodila ijubavno razmerje. Odklonila sem zgoraj navedenega paznika, vse napovedane sestanke (za lam-penkamro in drugod), sem mu odklonila in to je tega paznika tako ujezilo, da se je vrgel z vsemi močmi proti meni in me stalno dajal na najslabejše delavne kraje, da še hernšihta večkrat nisem mogla zaslužiti, in to zato, ker nisem hotela postati njegova priležnica. Dovolila bi si staviti vprašanje, na kako stališče se postavlja podjetje in kaj pravi k takemu nastopu svojega paznika? Na kak ugled se tukaj postavlja podjetje Dukič? Še nekaj! Ko sem zaprosila za obračun in knjigo, se mi obračuna ni hotelo dati, dobila sem samo delavsko knjigo in to brez izpričevala tako, da je morala druga oseba ponovno zahtevati, da se mi je izpričevalo dalo. Tako se postopa z delavci in delavkami pri tem podjetju. — Osobje tega podjetja nastopa napram delavcem in delavkam skrajno brutalno in sirovo, lahko rečemo, po albanskih metodah, ker nekateri pazniki že pretijo, da bodo začeli kar tepsti. — Pod vlado klerikalcev je kaj takega tudi mogoče. — Delavka J. K.
ZAHVALA.
Vsem sodrugom se najtoplejše zahvaljujeva za nabrano podporo v znesku Din 1600.—, katero sva prejela, ko naju je režim izgnal iz Hrastnika v inozemstvo. Pozdrav vsem čitateljem »Enotnosti«. Naprej!
Dunaj, 20. februarja 1928.
Johann in Leopold Piilfler, izgnana steklarja iz Hrastnika.
No, tu so komunisti na varnem. V naših krajih delavci niso še gospodarji in torej nimajo uslužbencev. Vsaj komunističnih ne. In kar je uslužbencev niso komunisti. Pri taki remeduri, kakršno so izvršili sovjeti, bi pri nas se jezili ravno tisti ljudje, ki se vsekajo in kašljajo v »Delavsko politiko«.
Našim delavcem pa toplo priporočamo, naj čitajo uvodnik v »Delavski politiki« od 11. februarja t. 1. Članek je namreč dopolnilo k člankom, ki jih je objavil v »Jutru« znani Kostov.
misli in vsa nova gibanja, so izšla iz ilegalnosti. Tudi buržuazija je nekoč, za časa fevdalizma, delala ilegalno in ilegalen je buržuazni framasonski pokret. Ilegalnost 19. stoletja je prešla v tradicijo delavskega razreda, ki v težkem, legalnem stanju piše najsvetlejše strani svoje zgodovine. Vse, kar delamo, delamo v interesu progresa (napredka) in kljub vsemu nasilju in terorju bomo mi mladi in najzavednejši Vztrajali v boju.
Danes, ko sodite vi nam, stojijo naši sodrugi-komunisti tudi v Indiji, na Kitajskem in v Ameriki pred sodniki in ni je sile, ki bi nas mogla zadržati od boja do končne zmage.
Gojko Samardžič -
izavlja, da je komunist in da bo tudi ostal. Borimo se za legalnost komunistične stranke, ki je edina sposobna voditi delavski razred. Mi podpiramo vsak nacionalistični revolucionarni pokret, ker v njih vidimo edino pot za vstvarjanje zveze svobodnih delavsko-kmečkih republik na Balkanu. Če me obsodite, boste obsodili progres.
Josip Radobolja
je že od mladih nog član SKOJ-a. Po 16 ur dnevno je moral kot vajenec delati za skorjico kruha in ko si je na delu zlomil roko, so ga vrgli na cesto. V tovarni trikotaže je delal za 28 Din in iz izkušnje ve, da je edini izhod iz tega stanja revolucionarni boj. Ostal bo član SKOJ-a kljub vsemu in kliče: Živel SKOJ! Živela mladinska internacionala! Živel internacionalen proletariat.
stranka se od atentatov omejuje, ona je za akcijo množic. Drž. pravdnik pravi, da je komunizem im-portiran od zunaj. Tudi v Rusiji so tako govorili, a danes se tam gradi socializem in vstvarja dokaz, da je zgradnja socializma mogoča tudi v zaostalih državah. Govor drž. pravdnika proti neodvisnim strokovnim organizacijam mora biti opozorilo vsem delavcem, da se pripravijo na obrambo svojih organizacij. Drž. pravdnik nam očita, da se borimo potom ilegalnih organizacij, toda on ve, da se delavcem zabranjuje legalno delo. Prepovedujejo se delavski shodi, razpuščajo delavske organizacije, izganja in preganja se delavske zaupnike. Delavcem ne preostane drugega kot da se borijo potom ilegalnih organizacij, ko se jim zabranjuje legalno delo.
Sima Markovič o Stanku — o s. Francu Vulču.
Nekateri mladi sodrugi so v teku preiskave pod krvavimi batinami izpovedali tako kot je policija želela, kar je dalo povod za nadaljnje aretacije. S. Kotur je že sam izvršil samokritiko tega in povdariti se mora, da se take stvari ne smejo več dogoditi, tudi tedaj ne, če se sodruge pretepava in muči. S stališča proletarske morale moramo presojati take slučaje in kot vzgled naj nam vsem s!uži primer sodruga Stanka. Njega je policija aretirala in ga mučila, da bi izdal druge sodruge, zaprli so poleg niega še 150 starejših komunistov in silili, da bi podpisal izjave proti njim. Toda kljub vsem mukam in trpinčenju, se s. Stanko ni udal. Vsega prebitega, z zlomljenimi rokami in nogami in prebitimi rebri, sem ga videl v celici št. 2. S krvjo na ustih mi je zašepetal: Silili so me, da podpišem proti vam drugim, pa nisem mogel in ne bom! — On je raje umrl v strašnih mukah, kot da bi izdal svoje sobojevnike. Njegov primer mora biti svetal vzgled vsem proletarcem. V svojem 201et-nem delu sem pretrpel mnogo, sem komunist in kot komunist bom vztrajal v borbi do konca.
Lazar Stefanovič
'	! Ja je v 25 letih svojega dela mnogo doživel,
.ega slučaja kot je današnji proces, ne n V par letih zakona o zaščiti države je na 59 procesih bilo sojeno nad 400 proletarskim bor-c' n, tcda na nobenem jih državni pradnik ni tožil tako kot danes zato, ker se borijo za svoje razredne interese. Državni pravdnik, ki pravi, da v Jugoslaviji ni ne buržuazije ne proletariata, menda ne ve za Trbovlje. Bor in druga podjetja in menda tudi ni slišal, da ie pri nas IV2 milijona delavstva in da je že pred 20 leti Kosta Stojanovič pisal o tem. da v Srbiji obstoja boj med delom in kapi- ' talom. — Že S let se neodvisne organizacije borijo s policijo za svoj obstoj. Eno so strokovne organizacije, drugo je komunistična stranka. Sem komunist in pri svojem prepričanju ostanem.
Otokar Keršovani
opisuje, kako je bil buržuazni pacifist in Jugoslo-ven in kako je kot tak delal tudi v Italiji pod fašisti, kako je sodeloval pri koroškem plebiscitu in da je še 1922. leta bil kot delegat zagrebških nacionalističnih študentov na kraljevi poroki. Živel je v prepričanju, da je Jugoslavija država, v kateri vlada pravica, svoboda in enakopravnost. Toda izkušnje in dogodki so ga izučile, da so bile to le iluzije. Prišel je do zaključka, da je le komunizem tista pot, ki lahko privede človeštvo do boljše bodočnosti in ponosen je, da danes sedi na obtožni klopi kot revolucionar-komunist.
Buržuazija hvali angleško in francosko revolucijo, ki so bile tudi krvave, ker so bile to meščanske revolucije. Vse revolucije so nosilke napredka. Pri nas se postavlja vprašanje: ali vojna ali revolucija. Ker je vojna neizbežna, je revolucija edina rešitev pred nevarnostjo vojne. Sodite nas radi ilegalnega dela, toda vedite, da vse novo, vse nove
DELAVSKO - KMEČKI REPUBLIKANSKI BLOK.
V nedeljo 26. februarja ob 9. uri dopoldne vsi na
JAVEN SHOD
v dvorano Mestnega doma.
Govorita občinska odbornika DKRB: ss. MILAN LEMEŽ in DRAGOTIN GUSTINČIČ.
1. Delo zastopnikov DKRB v ljubljanski občini za zaščito občinske avtonomije pred napadi režima.
2.	Kaj moramo storiti, da ne bo šel 1. maja nihče na cesto?
3. Kako zavarovati interese delovnega ljudstva
v grozeči nevarnosti finančnega bankrota,
ki preti vsled 41etnega gerentovanja in komisar-jenja buržuazije na magistratu.
Delavci in nameščenci!
Gre za vašo kožo, gre za vaše interese! Vsi na shod, da
pripravimo obrambo golega življenja!
DKRB
(Delavsko-Kmečki Republikanski Blok).
--------------------J----------—
Za krov nad glavo I
Na poziv Strokovne komisije je ljubljanski proletariat v nedeljo napolnil veliko dvorano Mestnega doma, kjer se je vršil protestni shod za zaščito stanovanjskih najemnikov. Govorniki Stanko, Likar, Vencajz, s. Lemež in Ajdiškova so v svojih govorih iznesli vse katastrofalne posledice ukinjenja stanovanjske zaščite in na mnogih konkretnih primerih razgalili vso brutalno sebičnost hišnih posestnikov, zfL katere ne obstoja nič drugega več kot njihova profitarska strast, ki jo brez sramu odkrivajo tudi v svojem listu »Moj Dom«, ki naravnost agitira proti zidanju novih hiš, češ, če bo dovolj stanovanj, bodo cene padle. S. Lemež je pokazal na soodgovornost buržuaznih gerentov in komisarjev, da grozi ljubljanskemu delovnemu ljudstvu nevarnost, da bodo po 1. majniku na cesti. Shod je pokazal, da je grozeča nevarnost deložacij združila delovno ljudstvo v močno fronto, ki se bo borila za krov nad glavo.
Po teh govorih je sodišče izreklo obsodbo, ki jo objavljamo na drugem mestu.
ŠE DVA PROCESA.
Proces proti dr. Šiezingerju iri dr. Labudu Kusovacu.
V petek 17. II. se je pred belgrajskim sodiščem vršil proces proti dr. Šiezingerju in dr. Labudu Kusovacu, ki sta bila tudi obtožena po zakonu o zaščiti države. Oba sta bila oproščena, ker ni bilo nobenega dokaza za trditve o obtožbi policije.
PROCES PROTI RADI VOJOVIČU.
S. Rade o s. Francu Vulču.
S. Rade Vujovič je bil obtožen, da je član KPJ in njenega P. B. (političnega biroja), da je hodil brez potnega lista čez mejo in da je v Bel-gradu stanoval brez prijave.
Ob aretaciji s. Vujoviča, je glavnjaška policija trdila, da ni bil aretiran in šele na močno kampanjo v internacionalnih listih, je policija morala priznati, da ga drži v Glavnjači.
S. Rada Vujovič prizna, da je član komunistične stranke v Nemški Avstriji, mejo je prekoračil res brez potnega lista, ker mu ga niso hoteli dati. Voja Vujovič, izključeni član eksekutive mladinske internacionale, je njegov brat. Govori o mučenju v Glavnjači in iznaša, da je Stanko, ki so ga-ubili, proletarec iz Slovenije Franc Vulč. Ker mu predsednik ne dovoli o tem govoriti, češ »danes ne sodimo Glavnjače«, je s. Rada moral prenehati. »Bil sem, sem še in bom ostal komunist, in delal bom za komunizem!«
Sodišče je obsodilo s. Rado na 9 mesecev zapora.
ZNIŽANJE TAKS ZA KULTURNE PRIREDITVE VSEM PODRUŽNICAM »SVOBODE« DOVOLJENO.
Centralni odbor »Svobode« je s svojo intervencijo pri vladi dosegel znižanje taks za kulturne prireditve vseh naših podružnic. Spodaj Vam podajamo točen prepis dotičnega odloka. Na ta odlok se sklicujte pri svojih krajevnih oblasteh. Takoj s prijavo prireditve omenite opravilno številko odloka o znižanju teh taks. Ce bi delala oblast kje kake sitnosti kljub temu odloku, nas takoj obvestite z navedbo dotičnega odloka, da moremo mi takoj uspešno intervenirati pri velikem županstvu. Za veselice ne velja ta odlok. Podružnicam ni treba posebej vlagati prošenj za znižanje taks, ker odlok jasno govori, da so oproščene vse podružnice.
To naj sprejmejo na znanje tudi one podružnice, ki so se tozadevno že obrnile na nas z raznimi vprašanji. Odlok se glasi:
P. br. 1454/1928.	Kolek	a	Din	20.— uničen!
Vas žrtve nesmrtne zahteval je boj, mi tonemo v plaču, bodočnosti rod. Boreč se ste padli, želeči svobod, mi čakamo v piaču na bodoči soj..
Ko žar se svobode prek’ vse bo razlil, ko boj vaš sadove bo mnoge rodil, tedaj oznanjali bomo vsepovsod, kako za svobodo v smrt, šla vam je pot,
Potrdilo.
Potrjuje se, da so prireditve društev, včlanjenih v delavski telovadni in kulturni zvezi »Svobodi« v Ljubljani prosvetnega in znanstvenega značaja.
To potrdilo se izda na prošnjo imenovane Zveze in na podlagi razpisa Min. fin. gen. dir. davkov, broj 143.050 od 29. nov. 1927, radi oprostitve plačanja takse iz tarifne postavke 99 a taks. zakona.
Ljubljana, dne 16. febr. 1928.
Vršilec dolžnosti prosvetnega inšpektorja: (podpis nečitljiv!)
Štampilja:
Veliki župan ljubljanske oblasti v Ljubljani.
DELOVANJE JESENIŠKE »SVOBODE«.
(Iz tromesečnega poročila podružnice.)
Koncem minulega leta je štela jeseniška »Svoboda« 73 članov, od teh 67 moškh in 6 ženskih. — Podružnica ima dramatsko sekcijo pod vodstvom s. Škrlja, telovadno enoto, ki šteje z naraščajem 65 članov in ima redne vaje, ter knjižnico. V zadnjem tromesečju leta 1927 je priredila podružnica eno telovadno akademijo,, eno nogometno tekmo s celovškim »Sturmom«, Cankarjev in Miklavžev večer ter dve plesni veselici. — Tako naprej!
esom in tudi; ne pravici, se je zelo značilno pokazalo pri preteklih julijskih procesih na Dunaju. Prelat Seipel in policijski direktor Šober sta po revolti 15. julija zaprla na stotine delavcev ni jih obtožila. Ene radi manjših, druge radi velikih zločinov. Delavci, obtoženi radi manjših deliktov (n. pr. ustavili so buržuja v avtomobilu in z avtomobilom odpeljali ranjene sodruge v bolnico) so prišli pred redno sodišče, bili obsojeni in dobili so 1. 2, 5. in po 9 mesecev. — Težke »zločince«, ki* so pri revolti delali barikade, ki so z orožjem v roki nastopili proti policiji, ki je streljala na ljudske množice, delavce, ki so razbili in zažgali sodnijsko palačo, v kateri je 14. julija buržuazna justica oprostila fašistične morilce delavcev, pa sta prelat Seipel in policaj Šober postavili pred poroto, da jim naloži večletno ječo. — Bilo je 12 procesov na katerih je bilo nad sto delavcev pred poroto. Ljudski zastopniki porotniki pa so vse te »težke zločince« oprostili in vsi so bili izpuščeni. — Proletariat v Nemški Avstriji in po vsem svetu pa je na tem primeru dobil nov dokaz, da je kapitalistična justica razredna! justica. Za majhne prestopke so delavci po buržuaznih paragrafih dobili mesece in mesece težke ječe, ljudski zastopniki porotniki, ki niso vezani na kapitalistične paragrafe, temveč ki sodijo po svoji vesti, pa so spoznali za nekrive one, ki jih je policija obtožila težkih zločinov«. Avstrijska buržuazija je besna in ka-
v
pitalistični tisk, vodi silno kampanjo, da se mora porotno sodišče reformirati«, t j. odpraviti, kakor so tudi pri nas porotno sodišče za tiskovne procese in procese proti komunistom.
KAKO PA DELAVCI?
Se je zgodilo, da je bila ruska vlada vsled ukinitve diplomatskih odnošajev z Anglijo prisiljena, da je odpovedala službo nekaterim nastavljencem svojih gospodarskih zastopstev v Londonu in Berlinu. Med nastav-ljenci so bili seveda tudi komunisti iz dežele, kjer je bil sedež dotičnih gospodarskih oddelkov. Reč je neprijetna, pa se je ne da popraviti. Ce Anglija noče ruskih gospodarskih komisij, se morajo komisije likvidirati. Ce bi bili uslužbenci socialisti, bi se bilo službo odpovedalo socialistom. Ampak so bili komunisti. To je bil povod, da je nekdo čutil potrebo se usekniti in se izkašljati. Ta nekdo je naša »Delavska politika«. Natanko po svoje je povedala zgodbo. Povedala in ocenila na način, kakor bi hotela reči: Ce že ruski sovjeti pošiljajo iz službe komuniste, smejo pač to delati tudi buržujci. Za božjo voljo, kaj pa delavci?
VODJA UPORNE FRANCOSKE ČRNOMORSKE FLO-
TILJE ANDRE MARTI ZOPET PRED SODNIKI.
Pred sodiščem v Toulu je bil te dni proces proti komunističnemu narodnemu poslancu Andreju Marti-u, ki nam je poznan iz upora francoskih mornarjev v Črnem morju leta 1919, ki se niso hoteli bojevati proti sovjetskim svojim bratom.
Takrat ga je vojno sodišče obsodilo na smrt, nato zmanjšalo kazen na 201etno ječo. Ali proletariat Francije ga je 40krat izvolil za svojega zastopnika v občinah, departmajih (oblastih) in parlamentu. Pod silo protesta delovnega ljudstva, je buržuazija končno morala Marti-a pustiti na svobodo.
Ker se Marti neustrašeno dalje bori za pravice vojakov in mornarjev in je že ponovno mnogokrat bil pri sodišču, bi ga militaristi in buržuazija najrajši kar požrli. Ob času vojne v Maroku, Siriji in zdaj na Kitajskem je bil Marti na čelu antiimperialistične borbe- Tokrat je obtožen, ker je objavil v Toulskem listu delavcev in kmetov manifest, ki poziva mornarje, naj ne gredo streljati revolucionarnih kitajskih delavcev in kmetov.
Pred sodniki se Marti sploh ni branil. Nasprotno iz obrambe je prešel v napad na mornariško upravo, ki daje mornarjem slabo in nezadostno hrano in obleko in ki jih po nepotrebnem mrcvari. Vprašal je sodnike, ako eni lahko izhajajo s 5 franki dnevno, kar je določeno za mornarja. Nadalje je citiral Friderika Engelsa, ki je že leta 1878 dokazal, da kapitalizem sam v sebi vsebuje elemente, ki ga razkrojujejo in ki ga bodo neizbežno dovedli do poloma.
Obsojeni so bili Andre Marti na 2 leti ječe in 2000 frankov globe, od urednikov pa Roque na 6 mesecev zapora in 300 frankov, drugi pa na 3krat po 4 mesece zapira in 300 frankov globe.
Proletariat, ki je znal že enkrat iztrgati Marti-a i7 kremnljev militaristov, bo znal tudi tokrat osvoboditi n:e?a in vse žrtve kapitalizma iz kasemat buržuazije.
= Razredna justica. V kapitalistični državi za delovno ljudstvo ni pravice. Obstoja samo kapitalistična pravica, kapitalistični zakoni, ki ščitijo one, ki so jih napravili — kapitaliste. Sodniki so kapitalistično vzgojeni in če je kak posamezen sodnik tudi v tem kapitalističnem justičnem aparatu še ostal kot oseba nepristranski in pravičen, ne sme soditi po svojem prepričanju, temveč po predpisanih kapitalističnih zakonih. Da kapitalistična justica ne odgovarja ljudskim inter-