306         Dr. Fran Uešič: Slovenski prevodi Schillerjeve „Pesmi o zvonu".
Slovenski prevodi Schillerjeve „Pesmi o
zvonu".
Dr. Fran Ilešič.
rof. Funtek je objavil v prvi številki letošnjega „Ljubljanskega Zvona" svoj prevod Schillerjeve „Pesmi o zvonu".
Ta objava služi petindvajsetletnici našega najstarejšega leposlovnega lista; slučaj je nanesel, da je baš to leto tudi stoletnica Schillerjeve smrti.
In tako torej letos naš svet zopet zre slike Schillerjeve umetnosti ter sluša zvoke „Konkordije", ki jih je ubral pevec iz Švabske.
I.
Šesto desetletje že poteka, kar je Schillerjev „Zvon", poslovenjen, prvič glasno zadonel po slovenskih livadah: Bleiweisove „Novice" so leta 1846. meseca marca prinesle „Pesem o zvonu", prevod »Koseškega.
Ta prevod Koseškega je bolj znan nego prevod Slomškov, ki je bil objavljen eno leto pozneje, leta 1847. v »Drobtinicah". Objavo je opremil Slomšek sam z nastopnim pojasnilom: „Zvonovo milo pesem je popisal imenitni nemški pesnik Siler Miroslav, ki po naših krajih vsem slovi, kteri nemški umejo. Poslovenil nam je to lepo pesem, da ni lepše, naš slavni pevec J. Koseški, in s srčnim veseljem smo jo lansko leto v naših ljubljenih »Novicah" brali, list 10—12.   Tudi jaz  sem to imenitno  pesem pred dvajsetimi leti
v
posloveniti poskušal, ko sem še duhovnik pastir po Stajarskih goricah vesele pesmi po domače pel. Priložnosti ni bilo, poslovenjene pesmi v natis podati; prepisana je pogosto bila in še pogosteje čitana. Prijatelji so me pregovorili, da jo drobtinco »Drobtincam" dam; in tukaj naj se bere, ne kakor da bi pesem, ki nam jo je g. Koseški poslovenil, manjšo ceno dobila, temuč da se bo zraven slabše više cenila; ker dobro blago zraven slabega pravo ceno dobi." Torej pred dvajsetimi leti! Zato čitamo v Slomškovih »Zbranih spisih" (I., 138), da je Slomšek Schillerjevo pesem poslovenil 1. 1825. do 1827.; to je čas, ko je bil Slomšek kaplan pri Sv. Lovrencu na
Dr. Fran Ilešič: Slovenski prevodi Schillerjeve „Pesmi o zvonu".         307
Bizeljskem. Izraz „pred dvajsetimi leti" se seveda ne sme vzeti prestrogo; ko pa bi bil ta podatek točen, bi morali misliti na 1. 1826. ; zakaj rokopis „Drobtinic" za leto 1847. je bil že januarja meseca tega leta poslan v Gradec v cenzuro.
Bilo je bas leto 1826. sveto leto in je kot tako morebiti dalo Slomšku povod, da se je lotil prevoda. Objava njegovega prevoda je bila konkurenca s Koseškim. „Prijateljem", ki so Slomška nagovarjali, naj objavi svoj prevod, gotovo ni ugajalo Koseškega delo, ali se jim je zdelo delo Slomškovo boljše. Slomšek je seveda to činjenico zakril s plaščem svoje skromnosti.
Pomembne so tudi besede Slomškove, da je bil njegov prevod do leta 1846. „pogosto prepisan in še pogosteje citati".
Pred veliko nočjo 1831. leta je Schillerjev „Zvon" prevedel Jakob Košar, Vrazov in Miklošičev sošolec, kot logičar (sedmošolec) v Gradcu; popravil je svoj prevod, ki se nahaja v še ohranjeni njegovi literarni zapuščini, pred veliko  nočjo leta 1832.
Košar je takrat pisal z dajnčico. Nahaja pa se v isti njegovi literarni ostalini tudi komad z bohoričico pisanega prevoda (in sicer je ohranjen le prvi del tja do besed: Tolaži se in veseli, de svojih vendar zgubil ni in ljubeznivo njih objame). Ni dvoma, da je to starejša in prvotnejša inačica Slomškovega prevoda. *) —
Koseški s svojim jezikom ni uspeval, ko se mu je bilo meriti z besed bogatim Schillerjem; pa tudi Slomškov prevod že davno ni ustrezal; zato je n. pr. v Končnikovo „Tretje berilo za obče ljudske
J) Naj sledi tu začetek (bohoričico nadomeščam z gajico):
Zgon.
Žive kličem mertve ožalujem
megle razdelujem. Žilast votek vsajen čaka V hladno zemljo ves zakrit Noj tovarši čas je taka Da bo zgon še denes zlit
Zdaj drugači ni
De se delo stri Mora človek se putiti Blagodar od zgoraj pridti.
Kakor se vidi, je prepisovalec (gotovo Košar sam) včasi krivo čital; tako je prva beseda „Žilast" gotovo namesto „Že ilast" (Ž'ilast) in ,„čas je taka" je napisano brez premisleka za „chaf fe taka" (dolgi „/" bohoričice je prepisovalec čital za J").
Zanimivo je videti, kako je kaplan Slomšek prevedel znani oddelek o prvi ljubezni in kako je to pozneje izpremenil v moralizujočem smislu:
20*
308         Dr. Fran Ilešič: Slovenski prevodi Schillerjeve „Pesmi o zvonu".
šole" sprejeta kontaminacija Koseškega in Slomška v odlomku „Korist ognja".
Za Schreiner- Hubadovo „Tretjo čitanko", ki je izšla lani, je isto sliko o ognju („Oblast ognja") prevedel že prof. Funtek, a letos evo ga, celotni prevod iz njegovega peresa!
II.
Baš takrat, ko je Schiller spesnil „Pesem o zvonu", se je pojavljala romantika, ki je potem vladala duhovom osobito v prvi polovici XIX. veka.
Čuvstvenost in čutnost sta jo vodili; kar se dojimlje srca in napaja čute, to ji velja nad vse.
Romantika sodi jezike po zvočnosti in ljubi muzikalnost cerkvenih obredov.
Eden prvih slovenskih romantikov je bil učitelj slov. jezika na liceju graškem, Ivan Nep. Primic.
Romantik Primic je vprašal: „Religion, Philosophie und Poesie — das Gute, Wahre und Schone — sind und bleiben sie nicht alle drei immer und ewig eins?" Romantik Primic je poudarjal pevnost slovenskega  jezika,  ter je „mit siifier,  wehmutiger Riihrung" mislil
Leta 1826. Veselo fantič dom zapuša se srčno križam v svet poda v mladosti že popotnik skuša in zve, de ne nikirj doma. Podoba zale mladeniče mladenča srce osvoji, rudeče nje dekliško lice ga po nebeško veseli On sam ne ve kaj poželuje le po samoti raj sedi po ljube i milo izdihuje tovarše svoje zapusti poljubljen za dekletam hodi med rožcam jiše njeni sled ljubezen ga za sreče vodi že srečen je skoz nje pogled O j sladko spanje polno meda ljubezen prva mladih dni oko se reja ne nagleda v veselji se srce topi oj deb' ljubezen se mladila?
Leta 1846. Veselo fantič dom zapušča, se srčen križem svet poda; popotnik mlad pa že poskuša, da na tem svetu ni doma. Podoba zale mladeniče mladenča rada oslepi; rudeče je dekliško lice, in lehko pamet fant zgubi, da sam ne ve, kaj poželjuje, in po samoti raj sedi; na tihem milo izdihuje, tovarše svoje zapusti. Omamljen ves okoli hodi, med cvetjem išče skriven sled, On misli, da ga sreča vodi, za srečo šteje že pogled. Oj sladke sanje, polne meda, ljubezen prva mladih dni! Oko se raja ne nagleda, v veselji srce se topi; Oj da b' ljubezen čista bila, da b' vedno ljubim zelenila!
Dr. Fran Ilešič: Slovenski prevodi Schillerjeve „Pesmi o zvonu".         309
na romantične kraje Koroške in Slovenske Štajerske, kjer je slišal „Grofi und Klein bei der Feldarbeit und auf der Weide die schon-sten, lieblichsten Melodien aus froher, harmloser Brust singen". Slišal je bil orgle admontske in o njih dejal: „0 nie wird die Erin-nerung an die siifien Harmonien in mir erloschen, die im Herbste 1810 in der majestatischen Stiftskirche zu Admont mein Ohr so himmlisch entziickten", a to čitamo v isti opombi njegovega „Bu-kvarja", kjer govori tudi o zvonovih; o zvonovih razpravlja natančneje, „denn was in des Dammes tiefer Grube i. t. d. . . . das schlagt an die metallne Krone, die sehr erbaulich weiter klingt. Siehe die geistreichen Gedichte von dem genialen deutschen Dichter Fried-rich Schiller, deren unermiidetes, tief durchdringendes Studium ich jedem slovenischen D ich ter, der je in seiner fiir Poesie so vor-trefflich gebauten Muttersprache etwas Namhaftes zu leisten vviinscht, auf dasNachdriicklichste empfehle."
Take besede so se morale dojmiti Slomška, ki se je močno in rano nagibal na stran romantične refleksije. In povsem verjetno je, da je Slomšek poznal Primčevo delo; v Celju mu je bil poezije učitelj romantični pesnik, prof. Zupančič, a na Koroškem je pozneje občil z Jarnikom, ki je bil od 1. 1810. v zvezi s Primcem.
Slomšek je izvršil, česar si je Primic želel.
Slomšek pa ni le poslovenil Schillerjeve „Pesmi o zvonu" („Zvonovo pesem"), še dvoje pesmic o zvonu imamo med njegovimi poezijami, namreč pesmico »Gorski zvon" (1846) in „Glasni zvonček naše vesti" (1862).
In ko je postal leta 1838. Slomšek dekan v Vuzenici, je pred vsem poskrbel svoji cerkvi nove zvonove (1839).x)
Tako je „zvonov mila pesem" Slomška zanesla v strujo romantično. — Zupančičev učenec je bil tudi Koseški, verni častilec in posnemalec Schillerjevega patosa.
Koseški je objavi svojega prevoda v „Novicah" dodal opombo, kjer pravi: „Zvedba nas uči, de naši rahločutni Slovenci lepo zvo-nenje silno radi poslušajo. „Novice" so o tem in posebno o so-glasenju cerkovnih zvonov večkrat govorile. Sicer tudi vsak sam lahko opazi, kako globoko mili glas čistiga zvonenja pobožno slovensko dušo gane.   Zatorej smo pričijočo  pesem „o zvonu" poslo-
0 Schillerjev „Zvon" je dal vzor tudi Slomškovemu vrstniku, srbskemu škofu Grujicu, za njegov spev „Srbkinja kod navijanja", a tudi drugim srbskim pesnikom je dal povod, da so z izpremenjeno epsko osnovo izražali svoje misli o življenju (Magaraševič, Život i rad Nikanora Gruiča, 112—113).
310         Dr. Fran Ilešič: Slovenski prevodi Schillerjeve „Pesmi o zvonu".
venili, ker nas lepšiga zvonenja opomni in sama na sebi tako neizrečeno lepo poje, de se v celi zapadni Evropi enaciga glasa lirične narave le malo — po našimu mnenju clo nič ne čuje . . . litje zvona ni toliko predmet njeniga petja, kolikor priložnost glo-bociga premišlavanja, s kterim je nemški pevec to čudno svoje delo, kakor krasne cvetlice istočnih očaranih vertov, obilno olišpal."
Zvonjenje romantike! —
„Zvonile" so „Novice" n. pr. že v svojem prvem letniku (1843), objavljajoč Potočnikovo „Zvonikarjevo"; pisale so tako-le:
„Od tega časa, kar so v Šentvidu nad Ljubljano farmani nove, ne po teži, ampak po glasu ubrane zvonove napravili, drugi po celi Kranjski deželi hite njih posnemati in po vsih krajih se sliši od novih zvonov. Poslednjo nedeljo po Binkoštih so v Komendu pri Sv. Petru zapeli štirje lepo ubrani zvonovi, kteri so bili to jesen v Ljubljani uliti ... Z veliko častjo, kakor slišimo praviti, so jih sprejeli v faro pripeljane, pa še z večjim veseljem so poslušali njih častitljiv glas, ko so vprvič vsi štirje gladko zapeli . . . Lepo zvo-nenje ogreje srce vsakega še tako trdiga človeka, in zvonovi so naši vsakdanji pridgarji, kteri nas k delu in k molitvi vabijo, kakor uči pesem stariga Zvonikarja, kateri je posebno rad zvonil in vmes to pesem pel. (Tu sledi znana Potočnikova „Zvonikarjeva"; glej „Po-potnika", 1904, 85).
Romantika je bila reakcija klasicizmu in racionalizmu, zvočnost bogoslužnih obredov reakcija jožefinskemu cerkvenemu redu. S tega stališča je presojati zvonjenje „Novic", „Drobtinic": Slomška, Koseškega, Potočnika.
III.
Ob „Novicah" in poleg njih je vzrasla nova generacija. Ta je, stopivši iz panzofije „Novic" na zgolj leposlovno polje, dobila v Stritarju svojega organizatorja.
Jel je izhajati na Dunaju leta 1870. slovenski leposlovni list, ki se je zval »Dunajski Zvon". Črez deset let je njegovo dedino prevzel »Ljubljanski Zvon".
Katera misel je vodila Stritarja, ko je svojemu detetu volil ime? Ali ga ni vabil Schillerjev „Zvon" s svojim geslom „Vivos voco, mortuos plango . . ."?