FRANC KOVAČ
Izprehod po Koroškem.
iii.
H|^HH^k o 1. 1848. je stanoval »flegar« v Majareji pod gradom, ^^¦^^^^^ kjer stanujejo sedaj najemniki važenberškega vele* ^^¦&jgjra>^A posestva. Pobiral je desetino in nadzoroval tlako. ^H ®^?1^^ Robota je bila huda, tri dni v tednu od sv. Jurja ^^B-S^N^^^ do sv. Mihaela in še krmo za vprežno živino je mo> ^^¦SfJuK ^A ra* vzet* kmet sam s seboj. Kmetje šentjurske fare ^^^LjL^^A so bili podložni različnim gospodstvom: Važenbergu, l^HHBH Ramšiselnu, Tollerbergu v Šmarjeti, Visoki Oster* vici, Wundrovemu gradu in nekaj gospostvu Hohenbergu v Tinjah. Važenberški grad uživa tudi žalostno slavo, da je bil tukaj 4. februarja 1715. Tinjčan Peter Enzi zavoljo čaranja obsojen na smrt in sežgan na grmadi — zadnji primer čarovniških pravd na Koroškem.
Na južni strani vidiva gozdni hrib, tako zvani »Šac«, o katerem govore, da je ondi skrit velik zaklad, ki ga straži strašna pošast.
Pa ker je tako prijetno v tej okrogli grajski sobi uživati Iep raz=> gled, se pomudiva še nekoliko tukaj! Povedati hočem pravljico o postanku Važenberškega gradu.
Uboga deklica je stanovala s svojimi slepimi starši v siromašni koči ob poznejšem Važenberškem gradu ter morala skrbeti poleg teh še za manjšega brata. Deklica, polna ljubezni do staršev in brata, jim je hotela pomagati iz uboštva. Zato je velikokrat prosila Ijubega Boga, naj bi kje na pošten način dobila toliko denarja, da bi mogla oskrbeti starše in brata.
Bog jo usliši. V sanjah ji je bilo nekoč rečeno, naj gre na hrib z brinjevo vejico v roki. Kjer se vejica nagne k tlom, ondi naj koplje. In res najde toliko, da so bili oskrbljeni starši in brat. Našla je še več, toliko namreč, da je mogla dati sezidati grad, ki je dobil ime »Wai* senberg«, ker ga je sezidala sirota, ki je imela sicer še žive starše, a vendar je bila tako uboga, da je bila popolnoma izročena dobri sreči.
Na to pripovedko nas spominja še kamenita plošča, ki je bila pred leti vzidana nad zunanjimi vrati obrambnega stolpa, a so jo pred leti zavoljo zgodovinske važnosti spravili v Trušnje. Plošča ima latinski in nemški napis, ki se glasi slovensko:
»Sirota dala gradu je ime. O, Bog, ki oče si sirot, mogočen Stvar« nik vseh stvari, varuj to hišo vsak čas.«
Ozriva se nekoliko še na ono majhno belo cerkvico ob znožju Škofljice! To je podružnica sv. Lenarta in leži na najlepšem idiličnem kraju vse župnije. Cerkvica je majhna, popolnoma preprosta gotska
170
stavba brez vsakih zanimivosti, a notranjščina s svojo harmonično skladnostjo posameznih razdalj in enakomerno razdelitvijo svetlobe nad vse ugodno vpliva na obiskovalca. Nekoč je bila cerkvica ogra* jena od zunaj okrog in okrog z dolgo verigo. Najstarejši mož v fari ve povedati, da so se nekoč fantje, ki so jih lovili v štirinajstletno vojaško službo, vneto priporočali svetniku V varstvo. V lesenem stol* piču je do letos od svetovne vojske visel samo en zvon, ki je bil ulit 1. 1606.
Pa stopiva sedaj še nekoliko na drugo stran, tja v bivšo grajsko kapelico. Tukaj opaziva še dobro ohranjena gotska okna, razne okraske in celo ostanke nekdanjih slikarij, dve podobi bivše kapelice se pa nahajata v župni cerkvi šentjurski.
Grad Važenberg-                                Grad Srednje Trušnje   Cerkev na Želinjah
Na jug nama zapira pogled mogočen kopast hrib (662 m) Št. Lam* bert, padajoč strmo in navpično na vse strani. Slikovit pogled! Gola strma stena, nad 100 m visoka kot v visokih alpskih pokrajinah, na vrhu gore visoka planota, poraščena s temnimi smrekami in tik ob pre« padu cerkvica sv. Lamberta, kamor prideš po edini strmi poti, ki je vsekana v skalo.
Tu sva na prazgodovinskih tleh. Na mestu, kjer se dviga cerkev, je stalo nekoč pogansko rimsko svetišče Jupitra dolichena in sedanja cerkev je postavljena iz kamenja nekdanjega tempeljna. Mnogi rimski nagrobni kameni so vzidani v cerkveni zid. Okrog cerkve še opaziva približno 1 m visok in 60 m dolg rimski zid, ostanek nekdanje rimske
777
utrdbe. V taborišču (kastelu) je bivala stalna rimska posadka in jez* deci so tu ob križišču rimskih cest spremljali rimsko pošto in skrbeli za javno varnost. Nekaj milj od tu proti Virunumu na Gosposvetskem polju, v Lavantinski dolini, Podjuni ali Hiittenbergu so spremljali jez« deci rimske prevoze do prihodnje postaje. Sedanjo cerkvico sv. Lam« berta, kakor tudi župni cerkvi v Št. Jurju na Vinogradih in Šmarjeti je sezidala blažena grofica Hema, ki je imela v Trušenjski dolini po« sestva. V cerkev je 1. 1664. udarila strela in jo močno poškodovala, da so jo šele prihodnje leto mogli popraviti! Vendar je bila cerkev v začetku 20. stoletja že popolnoma v razpadu in izročena pogubi, do* kler je niso 1910. temeljito popravili in zgodovinsko znamenito stavbo rešili pogina.
Ako si, dragi moj, zadosti trden v glavi, stopiš lahko čisto na rob skale in tukaj vidiš 150 m pod seboj ravno polje in obširno kmetiško hišo tik pod nogami. Če je kdo še tako spreten hribolazec, od te strani po navpični, gladki steni je vsak poizkus nemogoč. In tik spodaj okrog hiše je rimskokeltsko grobišče. L. 1876., 1904. in 1924. so izko= pali približno pol metra pod zemljo rimske novce iz prvih treh sto* letij po Kristusu, razne okraske iz brona, nadalje zidane grobnice z dobro ohranjenimi okostenjaki. Mrtveci so bili pokopani tako, da so gledali z obrazom proti solnčnemu vzhodu. Kosti so nenavadno velike in močne, lobanja je bila debela 8—9 mm. Iz tega spoznamo, da so nekoč živeli močni in orjaški ljudje, a takrat še ni bilo sedanje meh« kužnosti, takrat še niso kvarili človeškega rodu pogubni alkohol, žga* nje in nikotin.