UDK 8T367.625
Andreja Žele
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana
POJMOVANJE VEZLJIVOSTI V TUJEM JEZIKOSLOVJU'
Prispevek je kronološko-problemski pregled najrelevantnejše tuje vezljivostne
literature, ki je neposredno ali posredno vplivala tudi na razvoj slovenske vezljivostne
teorije. Hkrati prekrivnost različnih vezljivostnih teorij, z vzajemnimi dopolnitvami,
potrjuje in omogoča posplošeno vezljivostno obravnavo v pomenski podstavi stavčne
povedi in s tem posplošeno pomenskoskladenjsko vezljivost, kije izhodišče za specifične
strukturnoskladenjske vezljivosti posameznih jezikov. Razmerja med pomenskoskla¬
denjsko vezljivostjo in strukturnoskladenjsko vezljivostjo izpostavljajo pomensko
usmeijenost (intenco) glagolov/pridevnikov v povedju, udeležence v različnih udeleženskih
vlogah in njihove možne izrazne uresničitve v strukturnoskladenjski vezljivosti.
The article is a chronological and topical survey of the most relevant foreign literature
on valency theory that directly or indirectly influenced the development of Slovene valency
theory. At the same time, the overlap between various valency theories with mutually
complementary features affirms and allows the generalized valency treatment of the
sentence semantic base, thus the generalized semantic-syntactic valency, which is the basis
of specific structural-syntactic valencies of individual languages. The relationships between
the semantic-syntactic and structural-syntactic valencies of individual languages point out
the semantic intention of verbs/adjectives in the predicate, participants in various
participant roles, and their possible formal realizations in structural-syntactic valency.
Izbrana tuja vezljivostna literatura je kronološko-problemsko predstavljena -
izpostavljene so vezljivostne teorije, ki so vplivale na razvoj slovenske vezljivosti.
1 L. Tesniere
Pri L. Tesnierju (1965) je njegova skladnja odvisnosti osredotočena na glagol
(tj. na glagolsko vezljivost), ki je razumljen kot organizacijsko središče stavka1 2 ,
zato Tesnierjeva glagolska vezljivost zaobjame ves stavek. Strukturalnofunkcijska
skladnja je predstavljena kot izraz pomenske podstave povedi s povedjem,
delovalniki in okoliščinami. Za skladenjske vloge udeležencev ločuje delovalniška
in okoliščinska mesta. Pomembna je ugotovitev, da celo isti glagoli znotraj svoje
pomenskosti nimajo oz. ne morejo imeti vedno istega števila delovalnikov. V
nasprotju z delovalniki število okoliščin ni določeno - tako glagoli lahko nimajo
nobene okoliščine ali pa neomejeno število. Dragocena je tudi ugotovitev, da so
meje med delovalniki (izpostavlja predvsem tretje delovalnike) in med okolišči-
1 Članek je del poglavja Vezljivost v domačem in tujem jezikoslovju avtoričine disertacije z
naslovom Vezljivost v slovenskem knjižnem jeziku {s poudarkom na glagolu), Filozofska fakulteta v
Ljubljani, mentorica red. prof. dr. Ada Vidovič Muha.
2 Verbocentrizem pa po Mikušu (1960: 128) ni v skladu z naravo jezika, tj. z izražanjem
prostorsko-časovne realnosti. Prav Tesnierjevo zagovarjanje organizactjskozgradbene središčnosti
glagola nasproti Mikuševemu načelu enakovrednosti imensko-glagolskega dela stavčne sintagme je
po A. Vidovič Muha (1994b: 230-232) eden temeljnih nesporazumov med jezikoslovcema.
246 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
nami včasih zabrisane oz. težko določljive. Avtor ne upošteva glagolov, ki nujno
zahtevajo oz. odpirajo obvezno mesto okoliščinam, npr. stanovati, (po)staviti.
Vzajemno povezanost pomenskoskladenjskega in izraznega vidika vezljivosti
dokazujejo poimenovanja: vršilec dejanja > prvi delovalnik > osebek > v
imenovalniku; predmet dejanja ‘kdor dejanje podpira’ > drugi delovalnik >
neposredno predmetno določilo (complement direct ali complement d’objet) >
izraženo s tožilnikom; tisti, ki ga dejanje zadeva - se odvija v njegovo korist ali
škodo > tretji delovalnik > posredno predmetno določilo (complement indirect) >
izraženo z dajalnikom. S funkcijskoskladenjskega in izraznega vidika vezljivosti je
pomembno tudi to, da ločuje predložna in nepredložna določila (complement
prepositionnel ou complement non prepositionnel).3
/Ne/prehodnost glagolov je glede števila udeležencev izražena z ničto, enojno,
dvojno in trojno skladenjsko vezljivostjo - a) nevezljivi glagoli (les verbes
avalents); nepravi/fiktivni delovalnik je vedno označen s 3. osebo ednine, npr. il,
es, b) enovezljivi glagoli (les verbes monovalents) z osebkom kot prvim
delovalnikom; so neprehodni, c) dvovezljivi glagoli (les verbes divalents); sem
uvršča tudi povratne glagole, in č) trovezljivi glagoli (les verbes troivalents), ki so
vezljivostno najzapletenejši; v to skupino uvršča glagole govorjenja in dajanja. S
trovezljivimi nosilnimi glagoli reči in dati izoblikuje skupine pomensko sorodnih
glagolov, ki imajo v svoji pomenski podstavi ta dva glagola, tako za reči (dire)
navaja: izreči (enoncer), izraziti (exprimer), pripovedovati (raconter) ipd., in za
dati (donner): podariti (donner), dobaviti (fournir), priskrbeti (procurer) ipd.
Različna stavčnočlenska izraženost povedja4 in udeležencev pa je podrobneje
opisana s štirimi vrstami diatez - tvorno, trpno, povratno in vzajemno. Tako je
znotraj tvomo-trpne diateze vršilec dejanja (Vd) izražen z orodnikom: Charlesfait
tuer BernardparAlfred*'Charles je ubil Bernarda po Alfredu’, v povratni diatezi
pa je zajeta tudi vezljivostna problematika glagolov z besedico se kot
povratnoosebnim zaimkom ali kot samo prostim glagolskim morfemom. Dobro se
zaveda tudi pomenskoskladenjske vloge vezljivosti, tako da znotraj istega glagola
opozarja na ločevanje med Alfred (prime actant) apprend la grammaire (second
actant) ‘Alfred se uči slovnico’ : Charles (prime actant) fait apprendre la
grammaire (second actant) d Alfred (tiers actant) ‘Charles uči Alfreda slovnico’.
V okviru strukturnoskladenjske vezljivosti govori o dodajanju novih delo-
valnikov, ki tvorijo novo vezljivost. Takšno spremenjeno oz. novo vezljivost
dosega a) analitično, z zloženim povedkom, npr. Bernard tombe ‘Bernard je padel’
: Alfredfait tomber Bernard ‘Alfred je povzročil padec Bernarda’, b) sintetično -
predvsem z dodajanjem predponskih obrazil glagolom; tu ima tudi francosko-slo-
vensko primerjavo deferrer un cheval : izbositi konja, vendar naj bi francoski
primer pomenil stanje pred dejanjem, slovenski primer pa stanje po dejanju
3 Termin complement, navajan v oklepaju, je pri Tesnierju uporabljan kot (vezljivo) določilo.
4 V zvezi z zloženimi glagolskimi oblikami v povedku, kijih Tesniere (19652) poimenuje zloženo
jedro (nucleus dissocie), je prišlo do razhajanj z nemško aktantsko teorijo (G. Helbig / W. Schenkel
1969), ki zagovarjala tezo, da so tudi vse besede v povedkovem določilu udeleženci v vezljivosti.
Andreja Žele, Pojmovanje vezljivosti v tujem jezikoslovju 247
(rezultat), in c) s pomenskorazločevalno skladenjsko rabo, npr. Sortir ‘Iti ven’
(enovezljivo) : Sortir un pot de fleur ‘Zadeti cvetlični lonec’ (dvovezljivo). Sem
uvršča še pomensko enovezljive glagole, ob katerih je lahko izražen notranji
predmet v tožilniku, npr. Vivre sa vie, Dormir un bon sommeil ‘Živi svoje
življenje, Sanja dobre sanje’. Z izrazom la metataxe pa opozarja na razlike, ki pri
prevajanju istih povedi nastajajo na izrazni ravnini, hkrati pa tako opozarja tudi na
povezanost med vezijivostnimi pojavi na pomenski, skladenjskofunkcijski in
izrazni ravnini.
1.1 Kritika R. F. Mikuša (1960) je Tesnierjevo delo prizanesljivo kritično
dopolnila, tako da je natančno (po poglavjih) obravnavala a) terminološka in b)
vsebinska vprašanja. Pod a) terminološkimi vprašanji Mikuš omenja odvečnost ali
celo napačnost rabe strukturalna ob besedi skladnja, češ da to lastnost vključuje že
sama beseda skladnja. In še netočnost fraze za označitev povedi , netočnost besede
zveza za sintagmo, in odvečnost/netočnost izraza noeud (vozel) za malo sintagmo
in nuclens (jedro) za veliko sintagmo. Po Mikuševem mnenju bi moral Tesniere
dodatno utemeljiti in podpreti vsesplošno poenotenje terminologije, ne pa vnašati
še svoja nova poimenovanja, ki podirajo koncept linearnosti in sintagemske
enotnosti v govoru. Glavna b) vsebinska oporekanja so: 1) Opredelitev zveze/fraze
se zgleduje po tradicionaln ih konceptih, ki pa bi jim bilo potrebno dati znanstveno
natančnost. Kot je pri Beliču fetišizem samostalnika, je tu fetišizem glagola. 2)
Kritik po de Saussurju navaja, daje težišče jezikoslovnega mehanizma osnovano
na istovetenju in različnosti, torej gre za vzajemno dopolnjevalno razmerje. In če
sta izhodiščni t. i. diktalna in modalna sintagma, ki sta na isti ravnini, je znotraj
povedi kot dikto-modalne sintagme medsebojno dopolnjevalno razmerje med
osebkom in povedkom enako prostorsko-časovnemu razmerju. Kot posebnost
izpostavi povedi tipa Dežuje, kjer naj bi prevladovala diktalna sintagma, modalni
element pa se izraža samo z intonacijo. 3) Kritik meni, da so za napredek
vezljivostne teorije pomembne predvsem Tesnierjeve ugotovitve o zgradbi
povedka. V zvezi s tem avtor govori o disochranem jedru, kar je v bistvu zloženo
povedkovo jedro v zgledih tipa Alfred je prišel. V takšnem povedkovem jedru je
istovetnostni aktualizirajoči element v skladenjski vlogi pomožnega glagola je
(biti), razlikovalni polnopomenski spregatveni glagol pa prišel (priti).
Glede na to, da je Tesniere izhajal iz stavčne zgradbe, je znotraj svoje verbo-
centrične koncepcije stavka izpostavil tudi vprašanje, ali je zgradbeno središče
stavka glagol ali povedek. Pri vzpostavljanju razmerja med glagolsko in
povedkovo vezljivostjo je bilo izhodiščno vodilo, da vezljivost izhaja iz
glagolskega pomena: pomensko izpraznjen glagol ne more biti nosilec vezljivosti.
Samostalniške in pridevniške besede ob nepolnopomenskem biti pa so po
Tesnierju del povedja, in ne samostojni udeleženci, kot so to prvotno trdili pred¬
vsem predstavniki nemške vezljivostne teorije. Tako zazna tudi neudeležensko
povedkovodoločilno vezljivost (la valence supplementaire) - lahko bi jo imenovali
tudi notranja povedkova vezljivost. G. Helbig in W. Schenkel in drugi so svoje
stališče utemeljevali z opozarjanjem na neenotnosti, npr. Možje mlad : Možje
248 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
kovač, kjer naj bi kovač ohranil delovalniške lastnosti. Sporni so bili tudi primeri
Znamenje je opomin : Znamenje opominja.
Tako že na podlagi Tesnierjeve vezljivostne teorije lahko izpostavimo razmerje
med povedkovodoločilno vezljivostjo (la valence supplementaire) z neudeležen-
skimi določili in med glagolsko vezljivostjo z udeleženskimi določili (la valence
du verbe).
2 Nemška vezljivostna teorija
Tesnierjeva teorija o aktantih je zelo kmalu naletela na odzive in bila tudi
kritično obravnavana v nemški vezljivostni teoriji, predvsem pa je bila dobro
izhodišče za nadaljnji razvoj na področju vezljivosti (H. J. Heringer (1967), G.
Helbig / W. Schenkel (1969), K. Brinker (1977), U. Engel (1970)). Izidi vezljivost-
nih slovarjev, predvsem G. Helbiga in W. Schenkla, so konec šestdesetih in v
sedemdesetih letih dokazali tudi praktično uporabnost dotedanje teoretične
obdelave vezljivostne problematike. 5
Tako z jezikovnoravninsko opredelitvijo vezljivosti G. Helbig dopolnjuje
Tesnierja. Ločuje logično vezljivost, kije zunajjezikovno razmerje med vsebinami
predmetnosti, od pomenskoskladenjske vezljivosti, ki je zunanje in notranje
motivirana s tem, da ugotavlja pomenske vrednosti besed in možnost smiselnega
povezovanja med njimi oz. razvrstitvene/kombinacijske zmožnosti določenih
besednih pomenov ali semov, in od strukturnoskladenjske vezljivosti, kije izrazna
podoba prejšnjih dveh vezljivosti in označuje število vezljivostnih mest, določa
slovnične lastnosti določil, ter s tem opozarja na skladenjskofunkcijske lastnosti in
posebnosti posameznih jezikov. Pomembna je Helbigova ugotovitev, da je
potrebno vezljivost vedno obravnavati kompleksno (tj. triravninsko), tudi ko se pri
opisu omejujemo samo na eno vrsto vezljivosti. Saj je v vzročno-posledičnem
razmerju vezljivostnih pojavov skladenjska vezljivost samo linearnomehanični
način ubesedovanja logično-pomenske vezljivosti. Gre namreč za medsebojno
pogojene, samo metajezikovno ločljive pojme. Na večravninskost obravnave
vezljivosti opozarjajo tudi W. Bondzio (1969) in H. J. Heringer (1967), in hkrati s
tem zlasti na nujnost uzaveščenega in urejenega medravninskega povezovanja
vezljivostnih pojavov.
V nasprotju s svojimi zgodnjimi trditvami, da je vezljivost predvsem skla¬
denjski fenomen, ki ni neposredno odvisen od pomena, Helbig pri vezljivostni
obdelavi nemških glagolov izhaja iz strukturnoskladenjske vezljivosti, 6 ki jo
5 Na to opozarjajo praktičnouporabna dela Wortarten und das Problem der Valenz in der deutschen
Gegenwarts-sprache (1978 1 , 1981 2) in Worterbuch zur Valenz und Distribution deutscher Verben
(1969) G. Helbiga in W. Schenkla, in slovar K. E. Sommerfeldta / H. Schreiberja Worterbuch zur
Valenz und Distribution der Substantive (1977 1 , 19802).
6 Takšno pomensko- in struktumoskladenjsko vzajemno dopolnjevanje potrjujejo tudi študije U.
Engela (1970), medtem ko npr. W. Bondzio (1969) izhaja iz pomensko-logične ravnine, ki je
mišljenjska/nejezikovna, saj pomenska razmerja oz. njihovo uresničitev označuje kot motivacijsko in
oblikovno osnovo stavkov in drugih skladenjskih zvez. Pomenska razmerja pa prek skladnje in
oblikoslovja vplivajo tudi na intonacijo.
Andreja Žele, Pojmovanje vezljivosti v tujem jezikoslovju 249
dopolnjuje s pomenskimi omejitvami med glagolom kot nosilcem vezljivosti in
med udeleženci. Ti udeleženci oz. določila zapolnjujejo ali bi lahko zapolnila
odprta skladenjska mesta. Takšna zapolnitev razpoložljivih skladenjskih mest je
določena/usmerjana na osnovi /ne/kompatibilnosti oz. /ne/zdmžljivosti, ki je med
pomenskimi lastnostmi nosilca vezljivosti in pomenskimi lastnostmi možnega
udeleženca, kar pomeni, da se izločajo udeleženci s pomenskimi lastnostmi, ki jih
nosilec lastnosti ne sprejema.
Pri slovarskem prikazu glagolske vezljivosti G. Helbig ločuje tri stopnje: 1.
številčna določitev določil, 2. oblikoslovnoskladenjske lastnosti določil: odtod tudi
delitev določil U. Engela na sklonska določila in na določila, in 3. razmerja med
glagolskimi pomeni in pomeni določil. Delovalnike pa Helbig ločuje glede na a)
skladenjsko vlogo (obvezni/obligatomi : neobvezni/fakultativni), b) skladenjsko-
oblikoslovno predstavitev (osebki v tož., daj., rod., in v predložnih sklonih) in c)
pomenske lastnosti (človeško+/-, živo+/-, abstraktno/konkretno). V teh treh
stopnjah lahko predstavimo vezljivost glagolov, pridevnikov in samostalnikov.
Prav širjenje vezljivostnih zmožnosti še na pridevnike in samostalnike oz. t. i.
vprašanje vezljivostnega obsega pa je po Helbigu ena izmed osnovnih teženj
sodobnih teorij o vezljivosti. Največ jezikoslovcev, med njimi H. Brinkmann, P.
Grebe in W. Bondzio, prisoja vezljivostne lastnosti še samostalnikom in
pridevnikom.
Helbig ugotavlja veliko število dvo- in trovezljivih glagolov. Pri pridevnikih,
kakovostnih in vrstnih, pa naj bi prevladovali večinoma enovezljivi, le kakovostni
pridevniki so tudi dvovezljivi. Glede na število upoštevanih udeležencev lahko pri
pomenskoskladenjski vezljivosti govori o absolutni/popolni ali relativni/delni
pomenskoskladenjski vezljivosti. To je pomembno pri ločevanju pomenov in
podpomenov znotraj leksemov - različni pomeni istega leksema imajo, glede na
prevladujoči leksemski pomen z absolutno/popolno vezljivostjo, tudi različno
relativno/delno pomenskoskladenjsko vezljivost.
Pri nadrejenih besedah oz. pri nosilcih vezljivosti lahko govorimo tudi o t. i.
aktivni/centrifugalni ali sredobežni vezljivosti proti vezljivostnim udeležencem s t.
i. pasivno/centripetalno ali s sredotežno vezljivostjo. 7 Tako je npr. pridevnik v
povedkovniški vlogi nosilec vezljivosti (Valenztrager), osebkov/predmetni
samostalnik pa vezljivostni člen (Valenzpartner); pridevnik v prilastkovni rabi je
vezljivostni člen, jedmi samostalnik pa nosilec vezljivosti.
2.1 Pri upoštevanju glagolskopomenske usmerjenosti in pomensko-skladenjske
vezljivosti G. Helbig ločuje med a) pomensko-skladenjsko obveznimi delovalniki
7 Pojma sredobežna in sredotežna vezljivost srečujemo v delih ruskih jezikoslovcev (L. N.
Zasorina, V. P. Berkov (1961: 133), B. A. Abramov (1966: 34^14)) in njune izrazne različice kot
aktivna vezljivost in pasivna vezljivost. Pojem vezljivosti razširijo, tako da jo definirajo kot
potencialno povezanost istovrstnih jezikovnih enot, tudi manjših od besede, npr. morfemov/
fonemov. Na oblikoslovni ravnini je po mnenju ruskih jezikoslovcev sredobežna vezljivost
neobvezna, sredotežna vezljivost pa obvezna. S stališča besednih pomenov imajo besede s t. i.
relativnim pomenom obvezno sredobežno vezljivost. besede z absolutnim pomenom pa imajo samo
neobvezno sredobežno in sredotežno vezljivost.
250 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
oz. določili (Aktanten, Mitspieler, Erganzungen) in med b) pomensko-skladenjsko
neobveznimi dopolnili oz. ‘dodatki’ (freie Angaben). Med slednje uvršča tudi
proste prislove, ki so na meji med vezljivostjo in družljivostjo, in so lahko bi) še
vezljivostno možni členi oz. določila; to so krajevni prislovi z izbranimi/
določenimi pomenskimi omejitvami, ali pa b2) že vezljivostno neodvisni členi oz.
dopolnila, npr. vzročni prislovi.
Po posamostaljenju ohranijo vezljivost osnovnega glagolskega pomena samo
izglagolske tvorjenke z besedotvornim pomenom dejanja (De = glagolniki),
medtem ko so izglagolske tvorjenke, ki izražajo rezultat/predmet/sredstvo dejanja
(Rd/Pd/Sd), že predmeti, in zato spremenijo tudi osnovno glagolsko vezljivost.
3 Češka in slovaška vezljivostna teorija
Helbigovo vezljivostno teorijo dopolnjujeta češka in slovaška vezljivostna
teorija s predstavniki F. Kopečnym, J. Korenskym, P. Adamcem, F. Danešem, H.
Beličovo, J. Kačalo, E. Palešem idr., ki sta nam zaradi jezikovne sorodnosti bližji
in zato uporabnejši. Daneševo delo (1987) mi je bilo v disertaciji pri analizi sloven¬
skega gradiva tudi metodološko vodilo. F. Daneš (1957: 17) je namreč že v
petdesetih letih opozoril, da je potrebno pri vezljivosti upoštevati pomensko,
skladenjskofunkcijsko in izrazno ravnino. Sodobnejši problemski pristop k
razmerjem pomenskoskladenjske in strukturnoskladenjske vezljivosti, npr.
vprašanje obvezno izraženih okoliščin in /ne/izraženosti delovalnikov ipd., je v
delih P. Sgalla (1986a, b), E. Hajičove (1975, 1983), J. Panevove (1975) idr.
Našteti avtorji zagovarjajo dosledno večravninskost obravnav, pri čemer je v
razmerju med obliko in pomenom pri večpomenskosti slovničnih oblik pomembno
načelo t. i. nesomeme dvojnosti (asimetričnega dualizma).
3.1 Že leta 1943 je E. Pauliny8 z delom Struktura slovenskeho slovesa razvijal
teorijo glagolske intence in tako izpostavil razmerje intenca (usmerjenost povedja)
: valenca (vezljivost). To je eden od prvih poskusov oblikovanja vezljivostne
teorije z izhodiščno tezo, da če sprememba intence glagolskega dejanja poteka v
okvirih enake/nespremenjene intenčne vrednosti, ostaja intenčni tip glagola
nespremenjen, npr. Pripovedovalec je zabaval poslušalstvo ves večer : Poslušal¬
stvo seje s pripovedovalcem zabavalo ves večer. Tako glagolom z isto vezljivostno
sposobnostjo prisoja enak vezljivostni potencial in znotraj struktumoskladenjske
vezljivosti enak slovnični stavčni vzorec.
Češka vezljivostna teorija, npr. I. Nemec (1980; 45-46) in J. Filipec in F.
Čermak (1985: 145-148, 246), ločuje med vezljivostnim potencialom / pomensko
zmogljivostjo, ki izhaja iz pomenske usmerjenosti posameznega leksema, med
pomensko vezljivostjo, ki poudarja pomenska razmerja, predvsem posebnosti
8 Pri oceni dela E. Paulinyja Struktura slovenskeho slovesa (Studia lexikalno-syntakticka) je J. V.
Bečka v jezikoslovni reviji Cesky časopis filologicky (Praha, 1944/45, III/1, 20-23) opozoril tudi že
na hkratni pomensko-skladenjski vidik Pavlinyjeve obravnave glagolske vezljivosti, ki pa pri razlagi
glagolske vezljivosti še ni neposredno izražen.
Andreja Žele, Pojmovanje vezljivosti v tujem jezikoslovju 251
stalnih besednih zvez, in med slovničnofunkcijsko vezljivostjo. Po E. Paulinyju
povzemam še a) intenčno stavčno zgradbo, ki je omejena z intenco glagolskega
dejanja9 in b) pomensko stavčno zgradbo, ki poleg glagolskih intenčnih pomenov
zaobjame tudi neintenčne pomene. Pauliny uvaja kategorialne pomenske kompo¬
nente z dinamiko razporejenosti v času in prostoru v smislu glagolske intence in
subkategorialne pomenske komponente, ki so le natančnejša opredelitev katego-
rialnih pomenskih komponent v smislu določitve /ne/usmerjenosti glagolskega
dejanja, dejavnosti ali stanjskosti ipd., in c) vsebino stavka, ki poleg kategorialnih
in subkategorialnih pomenskih komponent vključuje še individualne komponente.
Razvila seje teorija minimalne popolnosti stavka (Korensky 1984: 59), ki
zaobjema glagolsko intenco ali glagolskopomensko usmerjenost v pomenskem
stavčnem vzorcu na pomenski ravnini, ki mu na skladenjskofunkcijski ravnini
ustreza slovnični stavčni vzorec. Obvezno vezljiva določila pa skupaj z določanim
glagolom predstavljajo slovnično jedro stavka.
3 .1.1 Znotraj glagolske pomenskoskladenjske vezljivosti je predstavljena tudi
udeleženska hierarhija oz. hierarhija pomenske valence. H. Beličova (1982: 82)
označi sklone glede na intenco/usmerjenost: imenovalnik je vedno intenčni/
usmerjevalni sklon, tožilnik je navadno intenčni sklon, dajalnik je sobesedilno
intenčni sklon samo v zvezi z neakcijskim povedkom. Tudi F. Miko (1983: 23-28)
teorijo intence prenaša na sklone, ki jih deli na intenčne in neintenčne/oko-
liščinske. E. Paleš (1990: 30—48) pa je teorijo globinskih sklonov Ch. J. Fillmorja 10
podrobno obdelal na slovaškem gradivu, in zaradi sorodnosti jezikov posredno
predstavil oz. nakazal tudi problematiko v slovenščini. Udeleženci nastopajo v
različnih udeleženskih vlogah, vendar so te pomenske vloge ali t. i. globinski
skloni posameznih udeležencev neodvisne od površinske zgradbe povedi. Tako E.
Paleš po zgledih češke in anglo-ameriške literature iz osemdesetih let loči t. i.
obvezne pomenske sklone v sedem procesnih/dogajalnih skupin: materialna
dogajanja, govorna dogajanja, dogajanja zaznamovanja/sprejemanja, razpoznavna
dogajanja, čustvena dogajanja, dogajanja poudarjanja značilnosti, dogajanja isto¬
vetenja/enačenja. Z dogajalnimi skupinami je izpostavljena glagolska pomenska
usmerjenost (glagolska intenca), ki je bila merilo za oblikovanje naštetih sedem
glagolskih pomenskih skupin. Za pomenskoskladenjsko obvezne udeležence so v
slovaški literaturi uporabljana določila, dopolnila pa so uporabljana širše, za vse
pomenskoskladenjsko /ne/obvezne udeležence - vendar je raba /ne/obveznosti s
pomenskoskladenjskega vidika nedosledna.
Ločevanje med pomensko usmerjanimi/obveznimi določili in med prostimi
dopolnili J. Panevova (1975) uvaja in preizkuša s tremi merili: a) pomenska obvez¬
nost določenega tipa določil pri določenem glagolu, b) možnost kombiniranja vseh
9 J. Ružička (1968a: 115-117) glede na tvorbo stavčnih vzorcev govori o glagolih z najmanjšo
pomensko- in strukturnoskladenjsko omejitvijo, npr. Mladi vadijo za sprejem„ in o glagolih z
največjo pomensko- in strukturnoskladenjsko omejitvijo, npr. Mladi radi hodijo plesat.
10 Ch. J. Fillmore (1968: 24-25) ločuje vršilca dejanja (Agentive (A)), orodje dejanja (Instrumental
(I)), prejemnika/prizadeto (Dative (D)), rezultat dejanja (Factitive (F)), mesto dejanja (Locative (L))
in predmet dejanja (Objective (O)), ki ima najsplošnejši pomen.
252 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
glagolov z določenim določilom in c) možnost kopičenja določil določenega tipa
pri istem glagolu. E. Hajičova (1975: 30) pa prikazuje glagolsko vezljivost z upo¬
števanjem razmerja med pomenskoskladenjsko in funkcijskoizrazno vezljivostjo.
Pomenskoskladenjska vezljivost je vedno smiselna oz. so po Sgallu (1986a:
119-127) vsa skladenjska razmerja v t. i. globinski oz. pomenski stavčni zgradbi,
ki je izhodiščna/najvišja ravnina skladenjskih pomenov, leksikalno pogojena in
osmišljena, zato tudi obvezna. Po mnenju E. V. Padučeve (1974: 43) lahko upra¬
vičeno govorimo tudi o neobvezni pomenskoskladenjski vezljivosti le v primeru
dodanega glagolskega pomena, npr. On kosi v kuhinji : Kuhinja je kraj, kjer on kosi
ali v primeru okoliščin glagolskega dejanja, ki so tudi leksikalno osmišljene, npr.
On hitro teče ipd. Ruska vezljivostna teorija je takšno neobvezno pomensko
vezljivost oz. nedelovanje glagolske usmerjenosti poimenovala z »nemotiviro-
vannoe glagoPnoe upravlenie« (Krjučkova 1979).
3.1.1.1 Razmerja med pomenskoskladenjskimi vlogami udeležencev so
določana s povedjem. Tuje potrebno omeniti še Daneševo (1987: 75-84) delitev
povedkov na pet skupin po razločevalnih lastnostih: dinamičnost/statičnost,
mutacijski/nemutacijski, razčlenjeni/nerazčlenjeni, akcijski/neakcijski z enim
udeležencem/z več udeleženci. Osnovna delitev povedkov je na statične in
dinamične, dinamični procesi pa se delijo na enostavne in mutacijske. Mutacijske
procese F. Daneš deli na a) nerazčlenjene (pri nas enodelne stavčne povedi)
Zmračilo se je, b) enovezljive akcijske in neakcijske Fant se je navadil na hojo :
Voz se je razmajal, c) dvovezljive akcijske in neakcijske Možje podrl drevo : Pes
je podrlyazo, č) večvezljive akcijske in neakcijske Pepeje vzel očetu nož : Pepeje
izgubil očetu nož. J. Kačala (1982,1989) pa ločuje štiri intenčne/usmerjevalne tipe
glagolov: a) osebkovo-predmetne (-V-; kositi), b) osebkove (-V; iti), c) predmetne
(V-; žejati), č) brezudeleženske (V; pršeti). Glagol določa smer intence oz. glagol
usmerja dejanje. Glagolsko intenčno oz. usmerjevalno vrednost pa spreminja11 na
tri načine: a) iz osebkovega glagola naredi osebkovo-predmetni glagol, s tem pa
prvotno prislovnodoločilna predložna zveza postane vezavna, npr. Pripeljali so se
z avtom : Pripeljali so se s prijatelji, b) isti glagol, npr. zasipati, ima lahko različno
usmerjevalno vrednost: osebkovo-predmetno v Delavci zasipajo jamo, in
predmetno v Tam jih je zasipalo-, c) besedotvorna obrazila lahko spreminjajo
glagolsko usmerjevalno vrednost, npr. Tone je šel domov : Tone je obšel znanca.
Čeprav stavčnočlensko prekrivanje ali nejasno razločevanje med predmeti in
prislovnimi določili razlaga kot nekaj jezikovnosistemsko povsem naravnega,
skuša tisto, kar je neposreden rezultat oz. posledica glagolskega dejanja,
stavčnočlensko označiti kot predmet. Vsa sredstva, lastnosti in okoliščine dejanja
pa označuje kot prislovna določila. J. Kačala se na primeru, ki ga za ponazarjal-
nega lahko uporabimo tudi v slovenščini, Naštevnik odišiel z domu bez čiapky
‘Obiskovalec je odšel iz hiše brez kape’, sprašuje, ali je bez čiapky ‘brez kape’
prislovno določilo, predmet ali povedkovo določilo - ugotavlja, da bi bilo lahko
11 J. Popela (1968: 199) v zvezi s spremembami intence govori tudi o nevtralizaciji glagolske
intence, npr. Jaz ne spim v Meni se ne spi.
Andreja Žele, Pojmovanje vezljivosti v tujem jezikoslovju 253
vse troje. Vendar se po pretvorbi zgornjega stavka v priredno stavčje Ndvštevnik
odišiel z domu a bol (pritom) bez čiapky odloči za povedkovo določilo. Zgornji
primer Obiskovalec je odšel iz hiše brez kape lahko v slovenščini pomensko
enakovredno nadomestimo z vzrokom Obiskovalec je pustil/pozabil kapo v hiši, s
tem pa odpade tudi (posledična) predložna zveza brez kape, ker je brez del
glagolske predložne zveze oditi brez, kapa pa obvezni predmet. Sicer J. Kačala
sprejema Oravčevo 12 delitev predmetov na prizadete, izidne, ciljne, vsebinske,
razmeme. Pri nas je Oravčevo sklonsko teorijo ( 1967) že predstavil J. Dular (1982 :
117 ).
3.1.1.2 Že v začetku petdesetih let se srečamo z vzorčnimi primeri (prim.
Kopečny 1952 1 , 19622), ki jih potem povzemajo tudi druge slovanske slovnice,
npr. Bydlel v malem domku ‘Stanoval je v majhni hišici’, s stališča glagola
razloženo kot pomensko neločljiva okoliščinska razmerja. V okviru okoliščinskih
vezav je izpostavljeno ločevanje med prislovnodoločilno vezavo v Divat se nad
dvere/pod dvefe/za dvere ‘Gledati nad vrata/pod vrata/za vrata’ in predmetno
vezavo v Divat se na dvere ‘Gledati vrata’. Pri istem glagolu pa sta posredno
predstavljeni tudi različni skladenjski vlogi predloga, npr. Pristoupit k oknu
(prislovno določilo) : Pristoupime ke svym planiim (predmet). Kopečny večini
indirektnim/posrednim dajalniškim vezavam in večini predložnim vezavam
prisoja prislovnodoločilne lastnosti. Glagole oz. povedke z orodnikom pa deli na
glagolske skupine s predmetnim orodnikom, posebno, če je to edina glagolska
vezava, in na glagolske skupine s prislovnodoločilnim orodnikom.
3.1.1.2.1 V osemdesetih letih so natančneje predstavljeni prislovi in predložne
samostalniške zveze kot okoliščine s skladenjsko vlogo vezavnih ali primičnih
določil, npr. Lezi v pokoji (kje?) ‘Leži v sobi’, Postavit stili doprostred pokoje
(kam?) ‘Postaviti stol v sredo sobe’, Vystoupit z tramvaje (od kod?) ‘Izstopiti iz
tramvaja’, Pfejit po moste (kod?) ‘Iti po mostu’ : Nakoupit brambory (cilj)
‘Nakupiti krompir’ : Voda (mu) sahala vysoko/ az po ramena (mera) ‘Voda mu je
visoko segala/do ramen’: Prednaška trvala dve hodiny (količina časa) ‘Predavanje
je trajalo dve uri’ : Počinat si obratne/jako hlupak (način) ‘Ravnati spretno/kot
neumnež’ : Vyšši organismy se vyvinuly z nizšich (izvor) ‘Višji organizmi so se
razvili iz nižjih’.
3.1.1.2.1.1 Znotraj predložne samostalniška zveze v orodniku pa moramo
ločiti, ko je udeleženec a) orodje: Bobnati s prsti - obvezno predmetno določilo -
pomenskorazločevalno : Bobnati (po bobnu) s poličkami - neobvezno predmetno
določilo; b) snov: Pokriti z barvo - obvezno predmetno določilo - pomenskorazlo¬
čevalno : Pokriti streho s slamo - neobvezno predmetno določilo; c) posrednik:
Spoprijateljiti se s konjem - obvezno predmetno določilo : Spoprijateljiti se z
Janezom - obvezno predmetno določilo : Spoprijateljiti se s tečajem - prislov-
l2 Iz dela J. Oravca, Vazba slovies v slovenčine, Bratislava. 1967.
254 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
nodoločilno dopolnilo. E. Hajičova (1975: 19-20) postavlja orodje v prodniku v
vzročno-posledično razmerje z živim vršilcem dejanja (ž+, navadno tudi č+) v
imenovalniku. Tako npr. predložna zveza s kamnom v zvezi razbiti okno s kamnom
nujno zahteva tudi vršilca dejanja, šele tako dobimo smiselno izraženo sporočilo
Janez (č+) je razbil okno s kamnom proti primerom Veter (ž-) je razbil okno in
Okno se je razbilo. So pa primeri, ko je vršilec dejanja (Vd) kot logični udeleženec
neizražen in na njegovo mesto - na mesto imenovalnika pride prvotni prizadeti
predmet v vlogi nosilca dejanja/procesa, npr. Obleka šumi, Čevlji škripajo.
3.1.2 Razmerje med pomensko- in struktumoskladenjsko vezljivostjo M. Grepl
in P. Karlfk (1986: 165-166) razlagata s primarno diatezo - vršilec dejanja
pomenske podstave stavka ima skladenjsko vlogo osebka, in sekundarno diatezo -
vršilec dejanja zaseda neosebkove, tj. zanj drugotne skladenjske vloge, npr. v
trpniku. E. V. Padučeva (1974: 41) ločuje še izhodiščno in izpeljavno diatezo, npr.
Premica seka krožnico (izhodiščna diateza) : Premica in krožnica se sekata
(izpeljavna diateza).
3.1.3 Nemška vezljivostna teorija s Helbigom in češka vezljivostna teorija sta
se na začetku delno ločevali po delitvi določil na skladenjski ravnini, čeprav je šlo
bolj za terminološke kot za vsebinske razlike. Po Helbigovi delitvi - obvezna in
neobvezna/fakultativna določila, prosta dopolnila, in po češki vezljivostni teoriji -
vezljiva obvezna in neobvezna/potencialna določila, nevezljiva dopolnila. Osebni
zaimek mu bi v primeru Razlaga (mu) tezo opredelili kot neobvezno/fakultativno
določilo (Helbig) ali kot neobvezno možno/potencialno določilo (češka vezlji¬
vostna teorija). Problemsko zanimivejše je takšno ločevanje delovalnikov ob
glagolih premikanja - po F. Danešu (1987: 99): Janez je izstopil iz vlaka (obvezno
določilo): Janez se je vrnil domov (neobvezno/možnostno določilo): Vrnil se je s
poti / popoldne / dobre volje (prosto prislovnodoločilno dopolnilo - po Danešu
nevezljivo dopolnilo). Pozneje, v delih po letu 1990 (prim. Pala - Ševeček 1997), s
postopnim razčiščevanjem vezljivostnih razmerij, pa se je češka teorija termi¬
nološko izenačila z nemško.
Vezljivostno terminologijo po G. Helbigu povzema tudi hrvaška vezljivostna
teorija (prim. Samardžija 1986). V stavčni povedi ločuje vezljiva obvezna in
neobvezna določila in nevezljiva prosta dopolnila, znotraj besedilne vezljivosti pa
nujna in opustljiva določila.
3.1.3.1 Pri G. Helbigu se v primerjavi s češko vezljivostno teorijo postavlja
vprašanje, ali je osebek v imenovalniku skladenjsko obvezno določilo (po
Helbigu) ali neobvezno dopolnilo (po Danešu in češki vezljivostni teoriji). Če je
možna tvorba stavka samo z osebno glagolsko obliko, potem v okviru leve
vezljivosti govorimo o besednih/morfemskih določilih.
3.1.4 Pomembne so tudi razprave Sgalla in njegovih sodelavcev (1986a, b),
kako členitev po aktualnosti prek strukturnoskladenjske realizacije vezljivosti
vzvratno vpliva na pomensko usmerjenost oz. vezljivost glagolov in tako spremeni
Andreja Žele, Pojmovanje vezljivosti v tujem jezikoslovju 255
usmerjenost istega glagola z istimi udeleženci. 13 H. Beličova (1982: 26) govori o
»hierarhizaciji pomenske zgradbe stavka« oz. o »hierarhizaciji pomenske
vezljivosti povedka«. Spet gre za vzajemno vplivanje pomenske, skladenj-
skofunkcijske in izrazne ravnine jezika, npr. Vyčerpat vodu z.e studny > Vyčerpat
studnu ‘Izčrpati vodo iz vodnjaka’ > ‘Izčrpati vodnjak’, Naložit cihly na vuz >
Naložit vuz ciklami ‘Naložiti opeko na voz’ > ‘Naložiti voz z opeko’. Vprašanje je,
kdaj se neobvezna/potencialna določila izpišejo in kdaj ne. Po Danešu (1987:
66-68) se neobveznega določila ne izpiše, če njegov pomen ne presega
splošnoveljavne definicije, npr. Vid bere v pomenu ‘bere nekaj, kar je sporočilo in
nič več’. To je po Danešu t. i. splošni predmet, tudi minimalni predmet s posplo¬
šenim in zato izpraznjenim pomenom; J. Bresnan14 pa ta pojav označi kot globinski
predmet, ki ni izražen s slovničnim predmetom. Izpis določila ni obvezen tudi v
primerih, ko je povedek sicer dvovezljiv, vendar z neobveznima/potencialnima
določiloma, npr. Mati (mu) je odpustila (žalitev) = Os + (Osdaj) + (Ost0ž). Nasprotno
pa je potrebno (neobvezna) določila izpisati, ko le-ta natančneje določajo glagolski
pomen - hkrati pa pomenskorazločevalna vloga neobvezna določila spremeni v
obvezna, npr. Vid bere knjigo/časopis/Nerudo/neke neumnosti. Neizpis
delovalniškega ali okoliščinskega določila pomeni, daje že z glagolom pokrit njun
celotni pomenski obseg, kdaj samo z omejitvijo na določeno splošno razpravljanje,
npr. Vid že bere, Ta konj dobro vleče. Glagol ima v teh primerih neaktualni pomen,
ker je njegov pomen dejanja oslabel in je pospremljen samo s prislovnim
določilom.
4 Ruske vezljivostne teorije
4.1 Apresjanov (1967) model pomen <-> besedilo temelji na oblikovanju
slovnično pravilnih stavkov in na zmožnosti ugoditi pomenskim zahtevam
besedila. Ju. D. Apresjan se v skladu s sodobnim pomenoslovjem osredotoča na
pomen stavčne povedi in skuša postaviti standardna pravila za pretvorbo enih
izrazov v druge oz. splošne pomenske ekvivalente (prim. njegovo pomensko
razlago dati (1967:10)). Zato je avtor za natančno in preprosto razlago pojmov
naravnega jezika izoblikoval umetni pomenski jezik z izhodiščnimi elementarnimi
nedeljivimi znaki - šemi, t. i. pomenskimi množitelji. Ta umetni pomenski jezik
ima tudi svoja skladenjska pravila. Vsak besedni pomen naravnega jezika ni samo
preprost seštevek nekakšnih elementarnih pomenskih množiteljev iz umetnega
pomenskega jezika, ampak je že na določen način organizirana zgradba. Tako je
proces nastanka besedila lahko predstavljen kot prevod iz umetnega pomenskega
jezika v naravni jezik, proces razumevanja pa kot prevod iz naravnega jezika v
pomenski. Uvaja umetni jezik Basic z zgradbo globinskih odvisnosti in s tem v
zvezi interpretira Fillmorjeve globinske sklone in njihovo sprejemljivost v ruščini
ter razmerja udeleženske vloge : udeleženci.
13 O tem E. Hajičova (1975), zlasti od strani 33 dalje.
14 GI. P. Sgall (1986a: 57) navaja ugotovitve J. Bresnan iz dela A Realistic Transformational
Grammar V: Linguistic Theory and Psychological Reality, Cambridge, 1978.
256 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
Vpliv skladnje na besedne pomene obravnava Ju. D. Apresjan tako, da
besedam z vstavljanjem v posebno sobesedilo priložnostno spremeni pomen.
Ugotavlja razmerja in odvisnosti med leksemskimi in skladenjskimi pomeni
določene besede. Razumevanje pomenov predstavlja z dvema leksikalnima
funkcijama - na paradigemski osi funkcijo zamenjav, na sintagemski osi pa
leksikalne parametre; v okviru glagolov ločuje še osnovne glagolske leksikalne
parametre (polpomožnike tipa Operi, Oper2, Func0/i, Laborij) in druge glagolske
parametre (to so polnopomenski glagoli). Pod pogojenostjo pomena - zanj je vsak
pomen načeloma pogojen, vendar na različni stopnji, razumeva leksikalne in
skladenjske omejitve glede na sobesedilo, v katerem se uresničujejo določeni
pomeni - npr. znotraj glagola iti pomen ‘padati’ obravnava kot leksikalno pogojen
v Dež/sneg gre, pomen ‘iti’ pa kot skladenjsko pogojen, ker lahko usmerja oz.
določa samostalnik v dajalniku, npr. Šljapa idjot jemu v pomenu ‘Klobuk mu
pristoji’. Izkazalo seje tudi, da glagol s sposobnostjo usmerjati ta ali oni sklon še
ne pridobi posebnih posplošenih značilnosti - tako npr. glagoli, ki se vežejo z
dajalnikom, v ruščini ne izražajo bistvene pomenske splošnosti. Isto velja tudi za
glagole, ki se vežejo z orodnikom, čeprav v ruščini razpadejo kar na vrsto zelo
jasnih pomenskih skupin - Ju. D. Apresjan (1967: 32) našteje petnajst takšnih
skupin. Nasprotno pa ugotavlja, da tudi različni skladenjski položaji oz. določila
označujejo glagole z zelo podobnimi pomeni, npr. imet’ dom : vladet’ domom v
pomenu ‘imeti dom’; uvažat’/ bogotvorit’ kogo-libo : preklanjat’sja pered
kem-libo v pomenu ‘zelo spoštovati koga’ ipd. Potrjuje, da glagolski vid znotraj
glagolske vezljivosti praviloma ne igra vloge. Izpostavi se samo v primeru, ko
eden izmed členov nepredponskoobrazilnega glagolskega para dobi v stavku glede
na svoj vidskoparni člen pomenskorazločevalno vlogo, tj. v določenem pomenu
nastopa kot enovidski; enovidske posebnosti so tudi glagoli tipa ustrezati,
odlikovati se ipd. Avtor opozarja še na glagole, pri katerih kategorija vida posega v
njihovo pomensko zgradbo oz. je del njihove pomenske zgradbe - tj. glagolske
pripone, npr. bledeti, rdečiti.
Pomenskost glagolov preučuje glede na njegove skladenjske lastnosti v
stavčnih povedih, zato glede na merilo oblikovno polnih in pravilnih stavkov
izpostavi dva tipa pravilnih stavkov, tj. a) standardni način izražanja misli, ki jih
uporabljamo v govoru, in b) pravilni stavki znotraj jezikovnega sistema. V stavkih
pa Ju. D. Apresjan (1967: 43) ločuje obvezne in neobvezne položaje. Udeleženci v
obveznih položajih skupaj z ustreznim glagolom oblikujejo predikativni minimum.
Večpomenskost skladenjskih položajev po Apresjanu predstavlja vidno težavo,
saj je uspeh opisovanja pomena s pomočjo skladnje odvisen od tega, v kolikšni
meri lahko pomen zajamemo tudi z oblikovnimi sredstvi. Tako Ju. D. Apresjan
priznava, da opis pomenov s pomočjo skladnje ne rešuje vseh nalog pomenoslovja,
vendar pa vseeno razreši kompleks bistvenih nalog, ki so povezane z ugotav¬
ljanjem različic in nespremenljivk. Za pomenoslovje so najbolj zanimivi dovolj
produktivni pomenski obrazci. Najbolj produktivni pomenski obrazci so v
besednih zvezah z osnovnimi glagolskimi pomeni, najmanj produktivni pa v
Andreja Žele, Pojmovanje vezljivosti v tujem jezikoslovju 257
besednih zvezah oz. frazah s frazeološko vezanimi pomeni (neproduktivni
pomenski obrazci so idiomi). Avtor (1967: 94) našteje glagole 15 z neproduktivnimi
pomenskimi obrazci, sem sodijo predvsem glagoli premikanja, fizičnega delovanja
in stanja, in glagole s produktivnimi pomenskimi obrazci, to so glagoli intelek¬
tualne in čustvene dejavnosti, izmenjave informacij, in tudi nefizičnih dejanj in
stanj. Apresjanova oznaka produktivnosti ni binarna, kar pomeni, da so besedne
zveze z načeloma neproduktivnimi in z načeloma produktivnimi obrazci povezane
z obširno skalo prehodnih primerov. Poved On b’jot lošad’ ‘On bije konja’ z
jedrno zgradbo Nn' V Na2 ima naslednje skladenjske različice: 1) razvita zgradba:
Nn 1 V Na2 po Nd3 - bit’ lošad’ po bokanv, Nn1 V Na2 V Ni3 - bit’ lošad’ nogami ; in
1.1) transformacija: Nn 1 V Na2 > Nn2 V sja Ni 1 - lošad’pobita im\ Nn1 V Na2 > Nn1
nanosit’ N(V)a - nanosil’poboj lošadi: Nn 1 V Na2 po Nd3 >Nn' V Na2 v Na3 -M’
lošad’ v boka', Nn1 V Na2 > Nn' poV Na2 - pobit’ lošad’.
Zgornja enostavčna poved in glagolske besedne zveze imajo sedem skladenj¬
skih oznak. Manjše število možnih skladenjskih oznak pa ima glagol bit’ npr. v
povedi Armija b jot vraga.
V okviru slovničnofunkcijske in površinskoizrazne glagolske vezljivosti je Ju.
D. Apresjan (1967: 118-124) za ruščino izoblikoval tipologijo štiriinosemdesetih
vzorčnih/osnovnih jedrnih glagolskih zvez. Posredno, z zgledi, so predstavljeni
tudi tipični glagoli za posamezno jedrno zvezo, vendar kljub tipski predstavitvi
niso pokomentirane lastnosti/posebnosti vseh pomenskih skupin vključenih
glagolov. Jezikovnoravninska sistematizacija vezljivostnih pojavov je popolnoma
dodelana, tako ločuje pomensko /ne/obvezne udeležence proti skladenjsko
/ne/obveznim udeležencem. Avtorju se tako izoblikuje devet tipov, ki združujejo
pomensko- in struktumoskladenjsko vezljivost (1967: 155). S stališča skladenjske
reorganizacije udeležencev pri popridevljanju in posamostaljanju glagolov pa je
predvsem primerjalno zanimivo poglavje o sprevračanju - konverzne in sinonimne
pretvorbe (1967: 136-152).
4.2 Znotraj skladenjske teorije R. A. Budagov (1973: 3-15) opozori na
razmerja med skladnjo posameznega jezika : skladnjo sorodnih jezikov : tipološko
skladnjo. Pomembno je spoznanje, da je skladnja sorodnih jezikov kljub zelo
podobnemu oblikoslovju različna. Ne moremo trditi, da različnost skladenjskih
zgradb ne bi imela nobenega vpliva na logiko in pomenoslovje. Avtor celo trdi, da
skladnja neodvisno od leksike razpolaga s svojimi vsebinskimi kategorijami.
Dokaz za to naj bi bili npr. predlogi, ki nimajo leksikalnega pomena, imajo pa
svoje skladenjske vloge in zato tudi skladenjske pomene. Drobljenje skladenjskih
kategorij na podkategorije dokazuje, da v skladnji ni splošnih receptov, zato je
nujno analiziranje posameznih jezikov, skupin sorodnih in nesorodnih jezikov.
15 Teoretično sicer neinovativna, zato pa gradivno bogata je predstavitev glagolskih skupin in
podskupin z vidika pomenske vezljivosti M. L. Krjučkove (1979: 93). Dobra iztočnica za
razmišljanje je njena ugotovitev, da se z razvojem jezika najbolj in tudi najhitreje spreminja prav
glagolska vezljivost.
258 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
Skladenjsko pomenoslovje je tesno povezano s t. i. globinsko skladnjo, njegova
osnovna enota pa je smiselni stavek ali pomenski model stavka. 16
4.2.1 V okviru trojnega odnosa v skladnji - oblika : vloga : pomen opozori na
pomenskorazločevalno vlogo sklonov tudi V. A. Ickovič (1982: 29-30, 36-41), ko
ugotavlja, da je izbira sklona znotraj določene glagolske skupine odvisna od
pomena predmeta, npr. v skupini glagolov kot čakati, pričakovati, prositi, hoteti,
iskati se se predmeti s konkretnimi pomeni izražajo s tožilnikom, predmeti z
abstraktnimi pomeni pa z rodilnikom, čeprav se ta sklonska pomenska
razločevalnost s prevlado tožilnika zabriše. Primeri kot Mačka ne je gnjati -
splošnoveljavno: < Koška ne jest vetčiny proti Mačka ne je gnjat - trenutno: <
Koška ne jest vetčinu, in pa normirana uporaba rodilnika ob zanikanih glagolih, ki
jo sodobna jezikovna raba ne potrjuje vedno, so dobra iztočnica za podobne analize
v slovenščini. Vsekakor pa je pri obravnavi uporabe sklonov potrebno ločevati
med prednostnimi skloni in obveznimi oblikami. V okviru /ne/predložne uporabe
istega sklona se pokaže tudi pomembna vloga slovnične kategorije živosti
(človeškosti), v kateri se prepletajo slovnična in pomenska merila, npr. Vam
poslana knjiga (Ž-): K vam poslana gostja (ž+).
4.3 Terminološko važno in pomembno zaradi obdelave razmerja leksika :
skladenjska vezljivost je delo E. V. Padučeve O semantike sintaksisa (1974). Pri
obravnavi enojne, dvojne in trojne pomenskoskladenjske vezljivosti opozori na
razlikovanje med pomenom oz. pomeni leksema v nasprotju z omejitvijo zgolj na
slovnične lastnosti leksemov, t. i. izbirne omejitve povedkov - tu gre za omejitve
na posamezne skladenjske tipe znotraj določenega leksemskega pomena.
E. V. Padučeva uporablja a) skladenjski tip za določitev skladenjskih funkcij
določenega leksema, b) skladenjski model vezljivosti pa označuje vse vezljivostne
možnosti, ki jih omogoča določen leksem. Tako bi bilo dobro ločevati med
vezljivostjo glagolov in drugih (predvsem izglagolskih) besed in vezljivostno
razvitostjo različnih besednih vrst sploh. Polje glagolske pomenske vezljivosti je v
ruski vezljivostni teoriji (Prokopovič idr. 1981: 51) označeno tudi s poime¬
novanjem leksikalno-pomenska omejenost odvisnih besed. E. L. Ginzburg (1979:
238) definira tudi termin vsebina vezljivosti, ki vključuje vse pomenske sestavine
osrednje besede kot vezljivostnega jedra in njeno (besedno) pomenskovezljivostno
polje.
4.3.1 A. V. Bondarko (1971: 98) izpostavi tudi razmerje informativno logični
jezik - idealni vzorec jezika, ki v pomensko zgradbo vključuje največje število
različnih povedij z različnimi udeleženci: lastni jezikovni pomen (Sgall idr. 1986a:
77).
16 Bogatejšo terminologijo o tem ima O. I. Moskal’skaja (1974: 37). Ista avtorica (1973: 34)
pomensko zgradbo stavka enači s (stavčno) globinsko zgradbo, ki se (posredno) uresničuje v
površinski zgradbi stavka, ali pa kar v več površinskih zgradbah stavka. Neposredne povezave med
pomensko zgradbo stavka in njegovo površinsko zgradbo torej ni, zato pomenske obravnave samo na
osnovi površinskih zgradb ne more biti.
Andreja Žele, Pojmovanje vezljivosti v tujem jezikoslovju 259
Pri obravnavi glagolov pa je potrebno upoštevati tudi opise t. i. funkcional-
no-pomenskih kategorij glagolov, kar A. V. Bondarko (1971: 109) izpeljuje iz
preučevanja funkcijsko-pomenskih razmerij med besednimi vrstami in iz svojih
razlag razmerij pomen : smisel, vsebinski plan besedila : smisel besedila. Zgledi
kot Imate vžigalice? / Nimate vžigalici (U vas jest’ spički? / U vas njet spičekl)
imajo isti smisel in različen vsebinski plan. Pri obravnavi pomenske podstave
(avtor uporabi besedo zgradba) stavkov pa Bondarko (1978: 43^46) izhaja iz češke
vezljivostne teorije (P. Adamec, P. Sgall, E. Hajičova, F. Daneš), ki upošteva
posebnosti konkretnih jezikov in njihovih stilistik. Npr. v zgledu Učenec se uči v
soli (Učenik učitsja v škole) sestavini pomenske podstave stavka kot osebek -
učiteljski kolektiv in predmet - učenec nista ubesedeni, nakazujejo pa ju pomenska
razmerja, izražena na površinskoizrazni ravnini določenega jezika (Bondarko
1978: 92).
4.4 Temeljito sistemsko predstavitev glagolske, pridevniške in samostalniške
vezljivosti v ruščini z upoštevanjem tvorjenosti oz. besedotvorja, predvsem
izglagolskih tvorjenk, ima tudi N. Ju. Švedova (1980). Pri glagolski vezljivosti
ločuje t. i. močno in šibko vezavo; z močno vezavo označuje obvezno pomensko-
skladenjsko vezljivost, s šibko vezavo pa označuje neobvezno pomenskoskla-
denjsko vezljivost. Pri obvezni vezljivosti govori o predmetnih in okoliščinskih
določilih, pri neobvezni vezljivosti pa govori o prekrivanju predmetnih in
določilnih/okoliščinskih razmerij. N. Ju. Švedova pri obravnavi vezljivosti, tako
pomenske kot skladenjske, izhaja iz stavčnočlenske skladnje in zato tudi
terminološko ostaja pri predmetnih in določilnih razmerjih. Izraz dopolnilo pa je
nadpomenka za vsa odprta glagolska udeleženska mesta.
5 Vezljivost v anglo-ameriški literaturi
Upoštevanih je samo nekaj temeljnih anglo-ameriških del in slovnic, tudi sicer
pogosto navajanih v slovenskih jezikoslovnih delih. 17
5.1 Teorija pomenske skladnje z dokazovanjem nezadostnosti samo povr¬
šinskih opisov jezika (površinski izraz in pomen se ne prekrivata) želi čimbolj
približati pomenske analize in globinsko/pomensko sestavo stavka 18 . Nosilci
pomenskoskladenjskih razmerij so glagoli. Ti določajo pomenskoskladenjske
vloge udeležencev. Iz globinske sestave prek pretvorbenih pravil dobimo
površinsko sestavo stavka s slovničnofunkcijskimi položaji in fonološkimi sesta¬
vinami. Od tod tudi poimenovanja in ločevanje med pomenskimi udeleženci in
skladenjskimi udeleženci.
17 Upoštevana so dela N. Chomskega (1957, 1986) in Ch. J. Fillmorja (1965, 1968, 1971) in
slovnice A University Grammar of English, Hong Kong, 199327 , in A Comprehensive Grammar ot
the English Language, New York, 199420 R. Quirka idr., in An Introduction to Functional Grammar,
London, 19942 M. A. K. Hallidaya.
18 Gl. zbornik Semantic Syntax, urednik Pieter A. M. Seuren, Oxford, 1974.
260 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
5 .1.1 N. Chomsky je s Skladenjskimi zgradbami (1957) in s poskusi prevajanja
pomena v izraz napovedal razvoj tvorbeno-pretvorbenega jezikoslovja. Z
vezljivostnega vidika je navedel nekaj tez oz. kar pravil prevajanja iz pomena v
izraz, ki so oporna usmeritev pri odpravljanju pomenskih dvoumnosti in hkrati pri
ugotavljanju vezljivostnih lastnosti določenega jezika. Tako ugotavlja, da če jedro
besedne zveze zahteva ob sebi udeleženca npr. s pomensko vlogo prizadetega, mu
s tem hkrati izbere tudi kanonično skladenjsko obliko, in tako globinska zgradba
postane skladenjski zapis; pogoj za pravilno oblikovani logični zapis je, da vsak
udeleženec lahko nastopa le v eni udeleženski vlogi. Pripisovanje globinskega
sklona oz. udeleženske vloge poteka v globinski zgradbi, površinski sklon pa je
dodeljen v površinski zgradbi, tako da površinski sklon in vrsta udeleženske vloge
nista nujno povezana. Iz tega sklepa, da tudi površinska sestava in členitev vplivata
na pomensko razlago stavka. Kot vezijivostno izjemo med glagoli navaja
naklonske glagole (faznih ne), ker ne podeljujejo novih udeleženskih vlog - dokaz
za to je npr. Utegne deževati ipd.
5 .1.2 Ch. J. Fillmore zagovarja hkratno obravnavo na pomenski, skladenj-
skofunkcijski in izrazni ravnini, in zato nujno tvorbeno-pretvorbeno obravnavo
vezljivosti. V nasprotju s Chomskym se osredotoča predvsem na opis globinske
sestave. T. i. univerzalna bazična skladenjska pravila omogočajo upovedovanje
temeljnih pomenskih razmerij. Osnovni nosilci teh temeljnih pomensko- in
strukturnoskladenjskih razmerij so glagoli; s tem se znova potrjuje Tesnierjeva
skladenjska teorija. Razmerje med pomensko- in strukturnoskladenjsko vezlji-
vostjo terminološko označuje s pomenskimi vlogami in s sklonskim okvirjem - to
so skloni, ki jih površinskoizrazno določa glagolska beseda. Številni glagoli imajo
glede na pomen lahko več sklonskih okvirov. Ločuje t. i. globinski sklon oz.
udeleženska vloga, ki je del pomenskoskladenjske vezljivosti, in površinskoizrazni
sklon, ki spada v strukturnoskladenjsko vezljivost (Fillmore 1968: 21). Pomensko-
skladenjska vezljivost je zaobsežena s sklonskimi razmerji in s poljem
skladenjskih razmerij, strukturnoskladenjska vezljivost pa vključuje slovnično
vlogo glagolske/povedkove sestave, ki določa različne položaje, potrebne za
ustrezno uporabo določene vrste glagolov, in sklonske vloge.
V svoji sklonski teoriji Fillmore (1968: 24-25) ločuje vršilca dejanja (Agentive
(A)), orodje dejanja (Instrumental (I)), prejemnika/prizadeto (Dative (D)), rezultat
dejanja (Factitive (F)), mesto dejanja (Locative (L)) in predmet dejanja (Objective
(O)), ki ima najsplošnejši pomen. Jasno ločuje pomensko in površinsko sestavo
stavka. Npr. osebek in predmet opredeli oblikovno kot kategorije površinske
sestave, ki jih ne moremo razložiti pomensko, pokrivajo namreč lahko različna
pomenska razmerja. Tako priznava samo imenovalniški osebek z udeleženskimi
vlogami vršilca, prejemnika, koristnika, naklonjenega in obravnavanega osebka.
Pri rodilniku ločuje osebkovosvojilni in predmetni rodilnik, ki pretvorbeno
nevtralizirata imenovalnik in tožilnik. Predvsem živi dajalnik je tesno (usmerje¬
valno) povezan z glagolskim dejanjem, tožilnik je pomenskoskladenjsko najbolj
Andreja Žele, Pojmovanje vezljivosti v tujem jezikoslovju 261
univerzalen sklon, mestnik je statično in dinamično določen z glagolom, orodnik je
kot neživa sila ali predmet vzročno povezan z glagolskim dejanjem.
Tako v okviru vršilskosti kot rezultativnosti in različne okoliščinskosti opozarja
na hierarhizacijo udeleženskih vlog, ki je posledica pomenske soodvisnosti med
glagolskim dejanjem/stanjem in udeleženci. Pri vezljivostnih vprašanjih je
upoštevana tudi členitev po aktualnosti, vkjučena v logično podstavo19 , ki izraža
razmerje med osnovnimi zgradbami jezika in predmetnostjo, in v pragmatično
podstavo, ki izraža razmerje med povedmi in njihovimi sobesedili.
5.2 M. A. K. Halliday je predstavnik sistemsko-funkcijske slovnice. V
nasprotju s Chomskym, ki pri jezikovni analizi poudarja jezikovne zmožnosti
govorečih, opozarja na enakovredno pomembnost jezikovnega in nejezikovnega
konteksta. Če je funkcijskost usmeritev, je sistemskost predvsem v poudarjanju
medsebojne povezanosti jezikovnih ravnin in v preučevanju jezikovnih
uresničitev/predstav. S tesno povezavo pomenske, skladenjskofunkcijske in
izrazne ravnine je poudarjena tudi tesna povezanost pomenskoskladenjske in
strukturnoskladenjske vezljivosti. Vezljivost je predstavljena znotraj stavčne
pomenskosti - stavčne pomenske podstave in stavka kot sporočila. Tako z vidika
stavčnopovedne in nadpovedne skladnje ločuje kar tri skladenjske vloge osebka -
slovnični, logični in psihološki (slednji je tema/izhodišče). Osebek definira kot
slovnično obvezno določilo. Procese, udeležence in okoliščine opredeljuje kot
pomenske kategorije, ki označujejo tri posplošene načine prevajanja oz.
prestavitve predmetnosti v jezik. Z vidika glagolske vezljivosti pa so primerjalno
zanimivi glagolski primitivi in leksikalizirani predložni glagoli.
LITERATURA
Abramov, B. A., 1966: Sintaksičeskie potencii glagola (v sopostavlenii s potencijami
drugih častej reči). Filologičeskie nauki 3. Moskva: IzdateTstvo »Vysšaja škola«.
34-44.
Apresjan, Ju. D., 1967: EksperimentaVnoe issledovanie semantiki russkogo glagola.
Moskva: Nauka.
- - 1995 2 : Leksičeskaja semantika. Vostočnaja literatura RAN. 2. popravljena in
dopolnjena izdaja. Moskva.
Beličova, H., 1982: Semanticka struktura vety a kategorie padu. (Prispevek k porovnavacl
syntaxi ruske a češke jednoduche vety). Praha: Academia.
Boguslavskij, I. M., 1980: O ponjatii sfery dejstvija predikatnyh slov. Serija literatury i
jazyka. Tom XIX/4. Izvestija Akademii nauk SSSR.
Bondzio, W„ 1969: Das Wesen der Valeni und ihre Stellung im Rahmen der Satzstruktur.
Wissenschaftliche Zeitschrift der Humboldt Universitat. XVIII/2. 233-240.
Bondarko, A. V., 1971: Grammatičeskaja kategorija i kontekst. Leningrad: Nauka.
— 1978: Grammatičeskoe značenie i smysl. Leningrad: Nauka.
Brinker, K., 1977: Modelle undMethoden der strukturalistischen Syntax. Stuttgart - Berlin
- Koln - Mainz.
19 O tem E. L. Keenan v članku Two kinds of presupposition in natural language v zborniku Studies
in Linguistic Semantics (Ur. Ch. J. Fillmore, D. T. Langendoen 1971: 51).
262 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
Budagov, R. A., 1973: K teorii sintaksičeskih otnošenij. Voprosy jazykoznanija XXII/1.
3-15.
Buttler, D., 1976: Innowacje skladniowe wspdlczesnej polszczyzny (Walencja wyrazoxv).
Warszawa: Panstwowe wydawnictwo naukowe.
Chomsky, N., 1957: Syntactic structures. The Netherlands, the Hague: Mouton and Co.
Printers.
— - 1986: Knowledge of Language: Its Nature, Origin and Use. New York. (Prev. B. Kante:
Znanje jezika: O naravi, izviru in rabi jezika. Ljubljana 1989: MK.)
Daneš, F., 1957: Intonace a veta ve spisovne češtine. Praha.
— 1968: Semanticka struktura vetneho vzorce. Otazky slovanske syntaxe II. Brno. 45^19.
Danes, F. idr., 1987: Vetne vzorce v češtine. Praha: Academia.
Dular, J., 1982: Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku {20. stoletja).
Disertacija. Ljubljana. 1-259.
Engel, U., 1970: Die deutschen Satzbauplane. Wirkendes WortXX. Berlin. 361-392.
Filipec, J., ČermAk, F., 1985: Češka lexikologie. Praha: Academia.
Fillmore, Ch. J., 1965: Indirect Object Constructions in English and the Ordering of
Transformations. London - The Hague - Pariš: Mouton & CO.
— 1968: The Casefor Čase. Universals in Linguistic Theory. Urednika E. Bach in R. T.
Harms. USA.
Fillmore, Ch. J., Langendoen, D. T., 1971: Studies in Linguistic Semantics. New York.
Ginzburg, E. L., 1979: Slovoobrazovanie i sintaksis. Moskva: Nauka.
Grepl, M., Karlik, P., 1986: Skladba spisovne češtiny. Praha: SPN.
Grepl, M. idr., 1987: Mluvnice češtiny (3 - Skladba). Praha: Academia.
Hajičova, E., 1975: Negace a presupozice ve vyznamove stavbe vety. Praha: Academia.
Hajičova, E. idr., 1983: Vetna stavba a aktualni členeni ve slovanskych jazycich z
porovnavaciho hlediska. Československa slavistika. 139-149.
Halliday, M. A. K., 19942 : An Introduction to Functional Grammar. London: Edward
Arnold.
Helbig, G., Schenkel, W., 1969: Wdrterbuch zur Valenz und Distribution deutscher
Verben. Leipzig: VEB Bibliographisches Institut.
Heringer, H. J., 1967: Wertigkeiten und nullwertige Verben im Deutschen. Zeitschriftjur
deutsche Sprache 23. 13—34.
Ickovič, V. A., 1982: Očerki sintaksičeskoj normy. Moskva: Nauka.
Kačala, J., 1982: Semanticka struktura vety a obsah vety. Jazykovedny časopis XXXIII/1.
3- 10.
— 1989: Sloveso a semanticka struktura vety. Bratislava: VEDA.
Korensky, J., 1984: Konstrukce gramatiky ze semanticke baze. Praha: Academia.
Krjučkova, M. L., 1979: Osobennosti glagoTnogo nemotivirannogo upravlenija v sovre-
mennom russkomjazyke. Moskva: Russkij jazyk.
Miko, F., 1983: Cesta k vyrazovej koncepcii štylu. Slavica pragensia XXVI. Philologica
4-5. 23-28.
Mikuš, R. F., 1945: Sto je u stvari rečenica? Fragment iz teorije jezika i mišljenja.
Ljubljana: Samozaložba.
— 1952: A propos de la syntagmatique du professeur A. Belič. (K sintagmatiki prof. A.
Belica). Ljubljana: SAZU.
Andreja Žele, Pojmovanje vezljivosti v tujem jezikoslovju 263
— 1960: Stmktural’nyj sintaksis L. Ten’era i sintagmatičeskij strukturalizm. Voprosy
jazykoznanija IX/5. Moskva.125-140. Prevod iz francoščine: M. M. Makovskij.
Moskal’skaja, O. I., 1973: Problemy semantičeskogo modelirovanija v sintaksise.
Voprosy jazykoznanija XXII/6. 33^-3.
— 1974: Problemy sistemnogo opisanija sintaksisa (Na materiale nemeckogo jazyka).
Moskva: Nauka.
Nemec, I., 1980: Rekonstrukce lexikdlniho vyvoje. Praha: Academia.
Paleš, E., 1990: Semanticke roly slovenskych slovies. Jazykovedny časopis XLI/1.
Diskusie. 30—48.
PaduČeva, E. V., 1974: O semantike sintaksisa (Materialy k transformacionnoj gramma-
tike russkogo jazyka). Moskva: Nauka.
PanevovA, J., 1975: Rozvitl predmetova apnslovečna, doplnujfcl a určujfcl. NR 58.61-66.
Pauliny, E., 1943: Struktura slovenskeho slovesa (Studia lexikalno-syntakticka). Spisy
Slovenskej akademie vied a umen! 2. Bratislava.
Popela, J., 1968: K predikaci v současne ruštine a češtine. Slavicapragensia X. Philologica
1-3. 193-205.
Quirk, R. idr., 1973, 199327 : A University Grammar ofEnglish. Hong Kong.
— 1985, 199420: A Comprehensive Grammar ofthe English Language. New York.
Ružička, J., 1968a: O vetach s nulovym gramatickym subjektom. Otazky slovanske syntaxe
II. Brno. 115-117.
— 1968b: Valencia slovies a intencia slovesneho deja. Jazykovedny časopis XIX/l-2.
Praha. 50-64.
Samardžija, M., 1986: Valentnost glagola u suvremenom hrvatskom književnom jeziku.
Zagreb.
Seliverstova, O. N., 1982: Semantičeskie tipy predikatov. Moskva: Nauka.Semantic
Syntax, 1974. Ur. Pieter A. M. Seuren. Oxford.
Sgall, P. idr., 1986a: Uvod do syntaxe a semantiky (Nektere nove smery v teoreticke
lingvistke). Praha: Academia.
— - 1986b: The Meaning ofthe Sentence in Its Semantic and Pragmatic Aspects. Praha:
Academia.
Sizova, I. A., 1978: Stanovlenie germanskogo glagoPnogo slovoobrazovanija. Moskva:
Nauka.
Sommerfeldt, K. E., Schreiber, H., 1977 1 , 19802 : Wdrterbuch zur Valenz und Distribution
der Substantive. Leipzig: VEB Bibliographisches Institut.
Švedova, N. Ju., 1980: Russkaja grammatika II. (Sintaksis). Moskva: Nauka.
Tesniere, L., 19652 : Elements de Syntaxe structurale. Pariš.
Vidovič Muha, A., 1994a: O izvoru in delovanju jezika ali teorija sintagme v delih R. F.
Mikuša (S predstavitvijo trikotnika Ramovš - Mikuš — Belič). Ramovšev zbornik.
(Obdobja 12). Slavistična revija XLII/2-3. 229-248.
— 1994b: La syntaxe de Tesniere interpretee par Mikuš. Linguistica XXXIV/1.225—234.
Zasorina, L. N., Berkov, V. P., 1961: Ponjatie valentnosti v jazyke. Vestnik Leningrad-
skogo universiteta. Serija istorii, jazyka i literaturi. XVI/8. 133—139.
SUMMARY
The article is a chronological and topical survey of the most relevant foreign literature
on valency theory. Tesniere’s valency is focused on the verb, which is understood as the
264 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
organizational center of the sentence. According to R. F. Mikuš, valency theory benefited
particularly from Tesniere’s findings on the structure of the predicate.
Tesniere’s agent theory elicited response shortly after publication and was critically
discussed in German valency theory. G. Helbig complemented Tesniere by deftning it such
that logical valency is the extra-linguistic relationship between semantic components of
reality, semantic valency represents distributive/combinatory possibilities of the particular
lexical meanings or sememes, while the syntactic valency marks (non)obligatory valency
positions, thus the number of complements and their grammatical and functional properties
in a particular language. The publication of distribution and valency dictionaries,
particularly by G. Helbig and W. Schenkl at the end of the 1960’s, proved the applied value
of the theoretical treatment of valency.
Helbig’s valency theory is complemented by Czech and Slovak valency theories, which
are to Slovene linguists, due to the proximity of the two languages, closer and more useful.
The author of this article was methodologically guided by Daneš’s work (1987) in her
analysis of the material. The works by P. Sgall, E. Hajičova, and J. Panevova show a more
modem approach towards the relationships in semantic-syntactic and structural-syntactic
valency (e.g., the issue of obligatory explicit participants and (non)explicit agents, etc.).
These authors argue for a consistent multi-level treatment.
A theory of a minimal complete sentence was developed, including verbal intention
vvithin the semantic sentence pattern on the semantic level, which is paralleled on the
syntactic-functional level by grammatical sentence pattem. The obligatory complements
together with the complemented verb represent the grammatical nucleus of the sentence.
An important contribution to Russian valency theory is Apresyan's (1967) model of
meaning <-> text, based on forming grammatically correct sentences and the ability of
satisfying the semantic requirements of the text. Follovving the principles of modern
semantics, Y. D. Apresyan developed a theory of so-called (non)productive semantic
patterns and found that the most productive semantic patterns occur in phrases with basic
verbal meanings, while the least productive ones occur in phrases with idiomatically bound
meanings (non-productive semantic patterns are idioms). Within the framework of
grammatical-functional and surface-structural verbal valency he developed for Russian a
typology of 84 sample/basic nuclear verbal phrases. The work of E. V. Paducheva is
important for terminology and for its treatment of the relationship between the lexicon and
syntactic valency. A complete systemic presentation of verbal, adjectival, and nominal
valency in Russian, including word-formation, particularly of deverbatives, is found in the
work of N. Y. Shvedova (1980).
N. Chomsky treated valency in Anglo-American literature vvithin the theory of semantic
syntax. With the attempts to translate the meaning into the expression he announced the
development of transformational grammar. His rules for translation from meaning into
expression are the basic guide in eliminating the semantic ambiguities and in finding
valency features of a particular language. Unlike Chomsky, Fillmore was focused mainly
on the description of the deep structure. The so-called universal basic syntactic rules allovv
verbalization of primary semantic relations, vvhose basic carriers are verbs.
M. A. K. Halliday as a representative of the systemic-functional grammar pointed out
the equal importance of the linguistic and non-linguistic context. He discussed valency in
the framevvork of sentence semantics-of the sentence semantic base and of the sentence as a
message.